foKuS 

8 V internet z možganskim 
vsadkom 
Znani kirurg je preprican, da bomo v bližnji prihodnosti zdravnikom dovolili vsaditev elektrod v možgane in jih tako povezali z racunalniki. 
9 Eksoticne ambicije 
10 Dešifriranje možganov 
11 Miselna celada 
12 Povezovanje uma in stroja 



tehnologija in žiVljenje 
Lahko Kitajska
ukroti bitcoin? 
lahko poskusi, a je kriptovaluta vecja od vsake države, tudi tiste, kjer je najbolj priljubljena. 
velikana, je prekinil notranje boje, dvignil moralo in družbi v manj kot štirih letih prislužil vec kot 250 milijard dolarjev tržne vrednosti. 




Telefon bere z ustnic in preverja istovetnost 



e to res vaš glas ali po­
narejen posnetek vašega 
govora? Telefoni in digi­talni asistenti, ki uporabljajo bi­ometricno prepoznavo glasu za preverjanje istovetnosti, posta­jajo vedno bolj priljubljeni. A ve­dno je tveganje, da bi nekdo po­snel vaš govor, zlepil skupaj pra­ve besede in si tako s prevaro od­prl pot v vaše digitalno življenje. To je mogoce prepreciti s tehno­logijo, ki temelji na sonarju in lahko odkriva takšne prevare. 
Velik del zvocnega in video gradiva, ki ga ljudje objavljajo v družabnih omrežjih, pomeni, da je glasovna prepoznava ranljiva za poneverbe, je pojasnil varno­stni inženir Jie Yang s f loridske državne univerze v Tallahassee­ju. »Zato je razmeroma prepro­sto dobiti glasovne vzorce svoje žrtve,« je dodal. 


Yang je s kolegi zasnoval teh­nologijo za odkrivanje in prepre­cevanje zlorabe objavljenih po­snetkov. VoiceGesture ne le pre­pozna, ali je zvocno geslo pristen posnetek glasu zakonitega upo­rabnika, temvec tudi, ali ga je tudi dejansko izgovoril,  in ne gre samo za posnetek z druge napra­ve oziroma aplikacije. 
Ekipa je v ta namen telefon spremenila v sonar ni sistem. Uporabnik sestavi zvocno ge­slo in aplikacija VoiceGesture po zvocniku na telefonu oddaja ko­maj slišen, visok akusticni signal. 
Ta 20-kilohercni signal se odbije od uporabnikove celjusti, ustnic in jezika, ko govori – in signal, ki ga prestreže mikrofon na te­lefonu, zajema tudi sestavine, ki so enkratne glede na premika­nje teh anatomsko razlicnih de­lov obraza. 
Lastnosti, ki najbolj vplivajo na povratni signal, so izbocenje ustnic, zapiranje ustnic, krcenje jezika in kot celjusti. Tak »pod­pis« se nato uporabi za prever­janje istovetnosti tako osebe kot gesla hkrati. 
Google preverja tehnologi­jo, ali bi bila primerna za njego­vo okolje Android, ki že omogo­ca odklepanje telefona z glasom. Ekipa poleg tega nacrtuje razširi­tev rabe te tehnologije še na pa­metne naprave, ki jih upravlja­mo z glasom, na primer Amazo­nov Echo in Googlov Home. 
Tak sistem je nujen, trdi Ni­cholas Evans, specialist za bio­metriko v francoskem razisko­valnem centru Eurecom. »Uva­janje tehnologije za preverjanje istovetnosti govorca je vedno hi­trejše, zaupanje vanje pa je še ve­dno krhko zaradi možnosti zlo­rab,« je povedal. 
V zadnjih dveh letih je vedno vecje število napadov na biome­triko spodbudilo vse širši krog strokovnjakov, da so se lotili raz­vijanja protiukrepov. »Trenutno razpoložljive tehnike ne more­jo odkriti vseh napadov,« je pre­prican Evans. »Nove možnosti, kot je VoiceGesture, so nujen do­datek na podrocju preprecevanja zlorab.« 
Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency 


Umetna inteligenca zazna

zlonamerno objavljanje podatkov v spletu 



ovorila sem z ljudmi, za 
katere je nekdo ustva­
ril spletno stran pod nji­hovim imenom in nato z nje sne­mal otroško pornografijo, pa s ti­stimi, ki so jim vdrli v bancne ra­cune in z njih pobrali denar, in tudi z ljudmi, katerih šef je do­bil anonimen klic, ceš da so al­koholiki,« je povedala Amy Bin­ns z britanske univerze Central Lancashire. 
Ti ljudje so bili izpostavljeni v javnosti – nekdo je objavil njiho­ve osebne podatke, ne da bi pri­volili v to, in sicer z namenom zlorabe in širjenja neresnic, za­radi cesar so bili žrtev toce napa­dov popolnih neznancev. »To je nadvse srhljivo in bi lahko clove­ku unicilo življenje,« je poudari­la Binnsova. 
Kljub številnim posameznim primerom, ki zbudijo pozornost javnosti, doslej ni bilo opravljenih veliko raziskav o obsegu te teža­ve in vpletenih. Z umetno inteli­genco zbrane datoteke bi to ute­gnile spremeniti. Izbrane so bile izmed dveh milijonov datotek na priljubljenih spletnih straneh za deljenje datotek pastebin, 4chan in 8chan, ki so tudi najpogostejše gostiteljice. Vecina datotek vsebu­je domaci naslov, telefonske šte­vilke, podatke o družinskih cla­nih, elektronske naslove, uporab­niška imena, gesla in podatke o kreditnih karticah. 

Ekipo, ki je opravila raziskavo, je osupnila zlasti ena ugotovitev, in sicer, da je le 16 odstotkov tarc napada ženskega spola. Toda, so poudarili avtorji, to še ne pome­ni, da so moški na splošno ran­ljivejši za takšne napade. Vecina tarc, zajetih v raziskavo, so bili hekerji in igralci iger, in v obeh skupinah je navadno vec moških. 
Razis k a va ni zajela oblik vdiranja v zasebnost, ki prizade­nejo predvsem ženske. »Izdelava lažnivega oglasa za spolne stori­tve in izdaja domacega naslova se pogosteje pripetita ženskam,« je povedala Laura Thompson z londonske univerze Cit y. Te oglase neredko objavijo nasilni nekdanji partnerji. 

Ekipa obenem upa, da bo v pri­hodnosti z umetnim inteligen­tnim orodjem, ki bi ga uporablja­le spletne strani, mogoce prestre­ci zlonamerne dokumente, pogo­varja pa se tudi s stranjo paste­bin.com (ki je nehote omogocila veliko napadov). V idealnem pri­meru bi podjetje s tem orodjem precesalo dokumente in prever­jalo, ali je kdo mešetaril z njimi 
– nato pa bi te podatke posredo­valo žrtvam in jih tako opozorilo. 
Nedavne spremembe algo­ritmov na Facebook u in In ­stagramu so morda prav tako pripomogle k omejevanju ta­kšnih zlorab. Med raziskavo sta obe strani spremenili algoritme, da se uporabnikom prikazuje vec »pozitivnih« vsebin. Zlorab resda niso izkoreninili, a je zdaj manj verjetnosti, da bodo opažene. To bo samodejno zmanjšalo mik na­padov na racune izbranih žrtev. Spremembe so ocitno obenem tudi zmanjšale število zlorablje­nih racunov, ki so skriti. »To nam zbuja upanje, da bi nacrtna pri­zadevanja lahko omejila škodlji­ve posledice,« je pojasnil Snyder. 

Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency. 



Applove brezžicne slušalke za v uho

bi lahko bile tudi slušni aparat 

M 
ar ne bi bilo izjemno, ko bi slušni aparat lah­ko nadomestili s parom brezžicnih slušalk za v uho in aplikacijo za pametni telefon? 
Švicarsko zagonsko podjetje bi to rado uresnicilo z aplikacijo, imenovano Fennex, ki so jo raz­vili za iphone in deluje z Applo­vimi airpodi, brezžicnimi slušal­kami za v uho, ki stanejo 159 do­larjev. 
Aplikacija je šele na zacetku razvoja, trenutno je brezplac­na, toda Fennex bi scasoma lah­ko zacel zaracunavati nekatere funkcije. Mari pravi, da današnja razlicica deluje kot poceni slu­šni aparat: preveri sluh v vsakem ušesu in na podlagi teh podatkov deluje kot osebni, prilagodljivi ojacevalec. 
Prihajajo že nadgradnje in aplikacija bo pridobila funkcije, s katerimi bo lažje omejiti mote­ce zvoke in povratne informacije. Programska oprema pa ne bo v pomoc le ljudem, ki bi v nekate­rih okolišcinah radi bolje slišali, temvec bi jo bilo scasoma mogo­ce uporabljati tudi na Applovih napravah, kjer bi rabila kot upo­rabna rešitev namesto navadne­ga slušnega aparata, ki pomaga ljudem z zmerno okrnjenim slu­hom, je preprican Mari. 
Fennex se tako pridružuje šir­šemu trendu uporabe pametnih telefonov in slušalk za ojacanje zvoka, tako pri ljudeh, ki slab­še slišijo, kot pri tistih, ki bi radi sami uravnavali zvoke, ki jih po­slušajo. Na trgu so že na voljo podobne aplikacije, ki delujejo s slušalkami za v uho in pametni­mi telefoni, na primer Petralex, pa tudi posebne slušalke, ki delu­jejo z lastnimi aplikacijami za pa­metne telefone, kot je Here One iz Doppler Labs. V nasprotju s slušnimi aparati, ki lahko stanejo nekaj tisoc dolarjev, bi za te pri­pomocke poleg pametnega tele­fona morali odšteti nekaj sto do­larjev. 

Larr y Humes, ugledni profe­sor, strokovnjak za govor in po­slušanje z univerze Blooming-ton v Indiani, je optimisticen in verjame, da bi nekaj takega, kot je Fennex, nadomestilo klasicne slušne aparate pri ljudeh z blago do zmerno izgubo sluha. 
Težava je še z zamikom pri sprejemanju zvoka. Fennex de­luje ob pomoci mikrofonov v slušalkah, ki snemajo zvoke v okolici lastnika, nato pa posnet­ke posreduje aplikaciji na ipho­nu za obdelavo zvoka, šele nato se posnetki predvajajo prek slu­šalk. Zamuda, ki je zdaj 130 mi­lisekund, je sprejemljiva za po­slušanje, a je moteca, ce se sku­ša clovek ob pomoci slušalk tudi pogovarjati. 

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency 


Jezni tovornjakarji bi lahko sabotirali samovozece avtomobile 

P 
reden bodo avtonomni tovornjaki in taksiji za­peljali na ceste, bodo izdelovalci morali rešiti veli­ko hujše težave, kot sta izogiba­nje trkom in navigacija. Ta vozi­la bodo morala predvideti celo vrsto škodljivih napadalcev in se braniti pred njimi. Govor je tako o tradicionalnih kiberneticnih napadih kot o novi generaciji na­padov na podlagi strojnega uce­nja. 
Za zdaj ni porocil o sovražnih hekerjih, ki bi napadali samovo­zeca vozila. A navsezadnje tudi v 90. letih ni bilo zlobnih napa­dalcev, ko so internetna zagon­ska podjetja razvila prve platfor­me za elektronsko trgovanje. Po pr vem velikem krogu napadov na elektronsko trgovino je Bill Gates Microsoftu napisal okro­žnico, naj podjetje zacne varnost jemati resno. Rezultat: današnja Okna so med najvarnejšimi ope­racijskimi sistemi in Microsoft za kiberneticno varnost name­ni vec kot milijardo dolarjev na leto. Hekerji kljub temu nenehno odkrivajo težave v tem operacij­skem sistemu. 
Podobno se bo verjetno doga­jalo v avtomobilskih družbah. Po veliki zadregi, ker o varno­sti sploh niso razmišljale, ji zdaj ocitno namenjajo precejšnjo po­zornost. Ko so hekerju prikazali, da so vozila ranljiva za vec var­nostnih groženj, so se izdeloval­ci odzvali z vpoklicem in nadgra­dnjo strojno-programske opre­me v milijonih avtomobilov. Juli­ja lani je Mary Barra,  direktorica General Motors, izjavila, da za­šcita avtomobilov pred kiberne­ticnimi incidenti sodi na podro­cje javne varnosti. 


Zakaj bi kdo želel ugrabiti sa­movozeci avtomobil, saj bi do­bro vedel, da s tem lahko povzro­ci smrtne žrtve? Med razlogi je tudi ta, da bo zaradi avtonomnih vozil veliko ljudi ostalo brez služ­be, in nekateri bodo zaradi tega razjarjeni. 
Ti avtomatizirani taksiji in do­stavna vozila bi lahko bila ran­ljiva za zlonamerne poskuse na primer brezposelnega dosta­vljavca, nekdanjega taksista ali preprosto gruce zdolgocasenih najstnikov, ki bi avto zmedli z zelo zmogljivim laserskim kazal­nikom. 
Sarah Abboud, tiskovna pred­stavnica Uberja, je na vpraša­nje o nacrtih družbe za spopa­danje z grožnjami zlonamerne­ga strojnega ucenja, odgovori­la: »Naša ekipa strokovnjakov za varnost nenehno raziskuje nove nacine obrambe za avtonomna vozila prihodnosti, z integrite­to podatkov in odkrivanjem zlo­rab vred. A obenem z razvojem avtonomne tehnologije se spre­minjajo tudi grožnje. To pomeni, da današnja varnostna vprašanja v resnicno avtonomnem okolju ne bodo vec aktualna in bodo v ospredju druge zagate.« 
Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. 



Aplikacija, ki se je razmahnila na Kitajskem 

(in omahnila v ZDA) 


N 
ek at er e najvidne jše ameriš k e t ehnološ k e družbe so odšle na Kitaj­sko in ugotovile, da so se njihove nadnaravne moci tam razblinile. Uber, Amazon, Apple so bili na kitajskem trgu vsi ponižani. Naj­laže je za vse okriviti omejitve ki­tajske vlade, a s tem ni mogoce pojasniti, zakaj velja tudi naspro­tno: kitajske zvezdniške družbe nimajo lahkega dela pri preboju na ameriški trg. 
Najboljši zgled je Tencentov WeChat, aplikacija za mobilnike za pošiljanje sporocil in placeva­nje, ki ima vec kot 900 milijonov aktivnih uporabnikov na mesec. Tuji obiskovalci na Kitajskem so osupli nad popolno prevlado te aplikacije, ki jo ljudje uporabljajo za vse, od pošiljanja sporocil do ustavljanja taksijev in kupovanja nepremicnin. 
Leta 2013 je Tencent napo­vedal, da bo WeChat predstavil tudi na ameriškem trgu. Tam je že bilo nekaj aplikacij za pošilja­nje sporocil, a nobena ni na mah osvojila države in zdelo se je, da bi si WeChat tam lahko priboril svoj prostor in zatresel trg. 


To se ni zgodilo. A kako to? Ni skrivnost, da je Kitajska uve­dla strogo internetno cenzuro in da je tudi WeChat zelo cen­zuriran izdelek. Mednarodna ši­ritev je zato lahko v najboljšem primeru neobicajna: obcutlji­ve vsebine na mednarodnih ra­cunih bi lahko bile na Kitajskem blokirane. Vendar cenzura oci­tno ni najvecja ovira za WeChat na ameriškem trgu, temvec se mora soociti z istimi izzivi, ki jih prinaša omrežni ucinek, kot to velja za ameriške družbe na Ki­tajskem. Tam je Facebook bloki­ran, kar je dejavnik, ki je zago­tovo prispeval svoj delež k uspe­šnosti WeChata. Ce bi se Facebo­ok prebil na Kitajsko, bi ugotovil, da so tako ali tako vsi že na We-Chatu. Izdelka sta seveda razlic­na, a WeChat na Kitajskem de­luje tako gladko ravno zato, ker ga uporablja toliko Kitajcev. Naj­ljubše blagovne znamke in slav­ne osebnosti so tam, pa tudi pri­jatelji, sorodniki in sodelavci. Fa­cebook bi cakale skorajda nad­cloveške muke, da bi vzpostavil približno enako omrežje. 
WeChat so razvili za kitaj­ski trg. Connie Chan, partneri­ca v družbi Andreessen Horowi­tz, pravi, da Kitajci leta 2011, ko so predstavili to aplikacijo, niso poznali univerzalnega nacina sporazumevanja. Elektronsko pošto je uporabljalo le malo lju­di, paketi za kratka sporocila in glasovno pošto so bili razmero­ma dragi, neželena kratka spo­rocila so bila resna težava. A ko­nec leta 2015 je bila z interne-tom povezana že polovica kitaj­skega prebivalstva in 90 odstot­kov jih je dostopalo v splet prek pametnega telefona. 
To je velika razlika v primer­javi z okolišcinami, na katere je Tencent naletel v Združenih dr­žavah Amerike leta 2013. Lju­dje so že uporabljali Facebo­ok, WhatsApp in iMessage, pa tudi elektronsko pošto in števil­ne druge nacine komunikacije. Chanova je pojasnila: »Vladala je precej manjša potreba po eni in enotni platformi za vse.« 
Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency 


Trol postanete zaradi vedenja drugih 


I 
nter net je lahko stra­šen kraj. Spletno anoni­mnost pogosto krivijo za to, da po spletu mrgoli trolov, a je poskus z lažno spletno stranjo pokazal, da ima najvecji vpliv ve­denje drugih uporabnikov. 
A dok azi so si nas pr otujo ­ci. Ljudje še vedno uporabljajo grob jezik tudi pod svojim pra­vim imenom. V Južni Koreji so leta 2007 sprejeli zakon, po ka­terem so se morali uporabniki priljubljenih spletnih strani re­gistrirati z dokazom svoje iden­titete, a so se v letu dni zlorabe zmanjšale komaj za 0,9 odsto­tne tocke. 

Leonie Rösner in Nicole Krämer z univerze Duisburg-Es­sen sta se še bolj poglobili v temo in odprli lažno spletno stran za nogometne navijace. Podtakni­li sta jim lažno zgodbo o tem, da navijaci na tekmah ne bodo vec smeli stati. 
Dvojka je nato zbrala uporab­nike s svoje univerze in jim na­rocila, naj si dajo duška na foru­mu na spletni strani. Pol sodelu­jocih je lahko komentiralo brez registracije, druga polovica se je prijavljala prek Facebookovega racuna. 

Nekateri so vse komentarje vi-deli kot anonimne, drugi so pri vseh uporabnikih videli tudi pro­fil na Facebooku. 
Forum sta zmanipulirali tudi tako, da so nekateri videli raz­pravo na primerni ravni, dr u­gi pa so naleteli na ozracje, pol-no žaljivk, sarkazma, žalitev in osebnih napadov – ter številnih klicajev. 
Rösnerjeva in Krämerjeva sta ugotovili, da anonimneži niso vedno uporabljali bolj agresivne­ga jezika, temvec je prej veljalo, da je ton drugih komentatorjev vplival na verjetnost, ali bo upo­rabnik uporabljal grob jezik za izražanje svojih stališc. 
So dok azi, da zgled vpliva na dogajanje v spletu. Facebo­okovi uporabniki na primer se zgledujejo po enakih vedenjskih vzorcih kot njihovi stiki, na pri­mer delijo veliko novic in foto­grafij. 
Anonimnost s tem še ni reše­na zatožne klopi, saj sta nemški raziskovalki ugotovili, da je bila agresivnost v komentarjih najiz­razitejša, ce je ves forum preve­val sovražen ton in ce je bil po­polnoma anonimen. 
Te ugotovitve kažejo, da se je Twitter pravilno odlocil, ko je uvedel gumb za prijavo žaljivih vsebin. 
»Ce dosežete družbeno nor­mo vecje vljudnosti, nastane za­caran krog,« je pojasnil Joinson. »Nagnjenost k agresivnosti in ne­vljudnosti do drugih ni vrojena.« 
Copyright Reed Business Information, distribucija Tribune Content Agency. 
FOKUS 




Kirurg, ki bi nas povezal v internet z
možganskim vsadkom 


B 
il je ponedeljek dopoldne po premi­eri filma Iztrebljevalec 2049, in Eric 
C. Leuthardt je v zdravniški halji in z masko cez obraz stal sredi z žarometi osve­tljene komandne sobe, nagnjen nad nezave­stnega pacienta. 
»Mislil sem, da je clovek, a nisem bil pre­prican,« je rekel kirurgu specializantu poleg sebe, ko je na obritem predelu pacientove lo­banje zarisal crto, kjer je nameraval zaceti rezati pred možgansko operacijo. »Si mislil, da je replikant?« 
»Bil sem preprican, da je replikant,« je od­govoril kirurg in uporabil izraz v filmu za bi­oinženirske androide srhljivo realisticnega videza. 
»Meni pa se zdi zelo zanimivo, da si priho­dnost vedno predstavljamo z letecimi avto­mobili,« je odvrnil Leuthardt in kirurgu po­dal pisalo in vzel skalpel. »Vkljucili so antiu­topisticno plat, govorili so o biologiji in repli­kantih, zgrešili pa so pomembne danosti pri­hodnosti. Kje so nevronske proteze?« 
To je tema, o kateri 44-letni znanstvenik in možganski kirurg intenzivno razmišlja. Poleg svojih obveznosti kot nevrokirurg na washingtonski univerzi v St. Louisu je obja­vil dva romana in napisal nagrajeno dramo, s katero naj bi družbo pripravil na spremem­be, ki jo cakajo. V prvem romanu, tehnološki grozljivki z naslovom RedDevil 4, se 90 od­stotkov ljudi odloci, da jim neposredno v mo­žgane vgradijo racunalniško strojno opremo. To jim omogoca nepretrgano povezavo z ra­cunalniki in širok nabor cutnih izkušenj, ne da bi jim bilo treba zapustiti dom. Leuthardt je preprican, da bodo cez nekaj desetletij ta­kšni vsadki tako pogosti kot plasticne opera­cije in tetovaže, o katerih si nihce vec pretira­no ne beli glave. 
»Kruh si služim z rezanjem ljudi, torej si to z lahkoto predstavljam,« je pripomnil. 
A Leuthardt pocne še veliko vec, kot da si zgolj zamišlja prihodnost. Specializiran je za operacije ljudi z neobvladljivo epilepsijo in vsi morajo vec dni pred glavno operacijo imeti na možganski skorji pritrjene elektro­de, da racunalniki zbirajo podatke o vzorcih nevronske dejavnosti, preden dobijo napad. V tem casu so vezani na bolniško posteljo in se pogosto hudo dolgocasijo. Pred pribli­žno 15 leti je Leuthardt doživel razsvetljenje: zakaj jih ne bi vkljucili tudi v eksperiment? Tako jim je bilo manj dolgcas, pa še pomaga­li so uresnicevati njegove sanje. 
Leuthardt je zacel sestavljati naloge, ki bi jih morali opraviti. Nato je analiziral njiho­ve možganske signale, da bi ugotovil, kaj bi lahko izvedel o tem, kako možgani kodirajo naše misli in namere in kako bi take signa­le lahko izkoristil za upravljanje zunanjih naprav. So bili podatki, do katerih je dosto­pal, dovolj prepricljivi, da bi opisali hotene gibe? Je lahko prisluškoval notranjim mo­nologom ljudi? Je mogoce dekodirati samo kognicijo? 
Ceprav so bili odgovori na nekatera vpra­šanja dalec od zadovoljivih, so bili kljub temu dovolj spodbudni, da so v Leuthard­tu zbudili iskreno gotovost in vero cloveka, ki bi mnogim zvenel kot norec, ce ne bi bil možganski kirurg, ki dela v kraljestvu opera­cijske dvorane življenja in smrti, kjer ni pro­stora niti za napihovanje niti za blodnje. Le­uthardt se bolje kot vecina zaveda, da so mo­žganske operacije nevarne, srhljive in za bol­nika naporne. A ima zaradi poznavanja mo­žganov tudi jasno predstavo o njihovih vroje­nih omejitvah – a tudi o potencialu tehnolo­gije, da jih premaga. Ko bo preostali svet ra­zumel ta obet in ko bo tehnologija napredo­vala, bo cloveštvo naredilo, kar pocne že od nekdaj, je preprican. Razvilo se bo, le da to­krat ob pomoci cipov, vgrajenih v glavo. 

»Prišlo bo do resnicno nemotene nevron­ske integracije,« napoveduje Leuthardt. »Gre samo za vprašanje casa. Naj širše gledano traja deset ali sto let, je samo otipljiv razvoj v toku cloveške zgodovine.« 
Eksoticne ambicije 
Leuthardt nikakor ni edini z eksoticni­mi ambicijami glede vmesnikov možga­ni/ racunalnik. Elon Musk, ustanovitelj Te­sle in SpaceX, je zacel z Neuralinkom, pod­jetjem, v katerem naj bi razvijali naprave za spajanje uma in stroja. Facebookov šef Mark Zuckerberg je opisal podobne sanje in njego­va družba je razkrila, da 60 inženirjev razvi­ja vmesnike, ob pomoci katerih bomo tipka­li neposredno z umom. Bryan Johnson, usta­novitelj spletnega sistema placevanja Bra­intree s svojim bogastvom financira Kernel, podjetje, ki bi rado razvilo nevroprotetiko, s katero bi, tako upa, scasoma povecali inteli­gentnost, izboljšali spomin in še kaj. 
Vsi ti nacrtu so šele na zacetku in jih pri­pravljajo skrivaj, tako da je težko oceniti, ka­kšen napredek je bil že dosežen in ali so cilji vsaj teoreticno dosegljivi. Izzivov za vmesnik možgani/racunalnik ne manjka. Za naprave, 
o katerih govorita na primer Musk in Zucker­berg, ne bo dovolj le boljša strojna oprema za nepretrgano in gladko mehansko pove­zavo ter komunikacijo med silicijevim racu­nalnikom in cudno sivo snovjo cloveških mo­žganov. Imeti bodo morale tudi dovolj racu­nalniške moci, da bodo lahko urejale kopice podatkov, ki nastajajo vsako sekundo, med­tem ko se aktivira zdaj ta, zdaj ona skupina sto milijard nevronov v možganih. Pa še ne­kaj: še vedno ne poznamo koda, ki ga upo­rabljajo možgani. Povedano drugace, nauciti se bomo morali brati misli drugih ljudi. 
A Leuthardt kljub temu pricakuje, da bo to še doživel. »Ob hitrosti, s katero se spreminja tehnologija, si je prav mogoce zamisliti, da bo cez 20 let vse, kar se danes skriva v pa­metnem telefonu, mogoce stlaciti na velikost riževega zrna,« je razložil. »To zrno bi lahko vgradili v glavo na res minimalno invaziven nacin, in tam bi lahko opravljalo racunalni­ške naloge, nujne za resnicno ucinkovit vme­snik možgani/racunalnik. 



Dešifriranje možganov 
Znanstveniki že dolgo vedo, da nam akti­viranje nevronov omogoca premikanje, ob­cutja in razmišljanje. Dešifriranje koda, ki ga nevroni uporabljajo za medsebojno komu­nikacijo in sporazumevanje s telesom – to­rej zmožnost, da bi dejansko poslušali in ra­zumeli, kako nam možganske celice omogo­cajo funkcioniranje – je dolgo veljalo za eno najzahtevnejših nalog nevrologije. 
Na zacetku 80. let je Apostolos Georgop­oulos, inženir na univerzi Johnsa Hopkinsa, utrl pot revoluciji, ki se zdaj odvija na po­drocju vmesnikov možgani/racunalnik. Ge­orgopoulos je prepoznal nevrone na prede­lih motoricne skorje, kjer se odvija predela­va na višji ravni, ki so se aktivirali pred do-locenimi vrstami gibov, kot je na primer za­suk zapestja v desno ali zamah z roko nav­zdol. Georgopoulosovo odkritje je tako po­membno zato, ker je te signale mogoce po­sneti in jih uporabiti za napovedovanje smeri in moci gibov. Nekaj teh vzorcev aktiviranja nevronov je usmerjalo vedenje vrste nevro­nov na nižji ravni, ki so skupaj dosegli premi­ke mišic in nato še uda. 
Z nizi vec deset elektrod za spremljanje teh signalov na višji ravni je Georgopoulos prikazal, da bi lahko napovedal tako to, kam bo opica premaknila igralno palico v tridi­menzionalnem prostoru, kakor tudi hitrost giba in kako se bo scasoma spreminjal. 
Zdelo se je samoumevno, da bi ravno s takimi podatki paraliziranemu bolniku omo­gocili umski nadzor nad protezo. To je nalo­ga, ki se je je v 90. letih lotil eden od Geor­gopoulosovih varovancev, Andrew Schwar­tz. Proti koncu 90. let je Schwartz, ki zdaj dela kot nevrobiolog na univerzi v Pittsburg­hu, elektrode vsadil v možgane opic in zacel dokazovati, da jih je dejansko mogoce nau­citi, kako samo z mislimi nadzorovati robot­ske ude. 

Leuthardt, ki je bil leta 1999 v St. Louisu zaradi nevrokirurške specializacije na wa­shingtonski univerzi, je njegovo delo navdih­nilo: ko se je moral odlociti, kaj poceti med obveznim leto dni dolgim raziskovalnim pre­morom, je dobro vedel, na kaj se bo osre­dotocil. Schwartzovi zacetni uspehi so Le­uthardta prepricali, da je znanstvena fan­tastika tik pred tem, da postane resnicnost. Znanstveniki so koncno naredili prve obota­vljive korake v smeri spajanja cloveka in stro­ja. Leuthardt je želel biti del skorajšnje revo­lucije. 
Mislil je, da bi svoje leto premora posve­til preucevanja težav z brazgotinjenjem pri miših: scasoma so posamicne elektrode, ki so jih vsadili Schwartz in drugi, povzrocile vnetne reakcije ali pa so se vrasle v možgan­ske celice in postale neuporabne. A ko sta Le­uthardt in njegov svetovalec hotela narediti nacrt, se jima je porodila boljša zamisel. Za­kaj ne bi preverila, ali bi lahko uporabila ci­sto drugacno tehniko snemanja možganov? 
»Pomislila sva, pa saj ljudje imajo nenehno elektrode v telesu, zakaj ne bi naredila po­skusov z njimi?« se je spominjal Leuthardt. 
Georgopoulos in Schwartz sta svoje po­datke zbrala s tehniko, ki temelji na mikro­elektrodah poleg celicnih membran posa­meznih nevronov za odkrivanje spremem­be napetosti. Elektrode, ki jih je uporabil Le­uthardt in jih epileptikom vsadijo pred ope­racijo, so bile veliko vecje in so jih namesti­li na površje skorje, pod lobanjo, in sicer na plasticne pasove, in tam so snemale signa­le, ki jih je oddajalo na sto tisoce nevronov hkrati. Leuthardt jih je namestil med prvim posegom, med katerim je odstranil vrh lo­banje, zarezal skozi zunanjo ovojnico mo­žganov (duro) in elektrode namestil nepo­sredno na vrh možganov. Nato jih je pove­zal z žicami, ki so se v snopu vile iz bolnikove glave, in jih priklopil na naprave, ki so znale analizirati možganske signale. 
Take elektrode so desetletja uspešno in natancno odkrivale izvor neukrotljivih epi­lepticnih napadov v možganih. Bolnik po pr­vem posegu neha jemati zdravila proti napa­dom, to pa prej ali slej privede do epilepticne epizode in podatki o njenem fizicnem izvo­ru se zdravnikom, kot je Leuthardt, pomaga­jo odlociti, kateri del možganov operirati, da bi preprecili prihodnje napade. 
Toda mnogi so dvomili, da bi elektrode lahko posredovale dovolj podatkov za nad­zorovanje proteze. Leuthardt je poklical na pomoc Gerwina Schalka, informatika v cen­tru Wadswort v laboratoriju za javno zdravje na newyorškem ministrstvu za zdravje. Do­segla sta hiter napredek. Po nekaj letih testi­ranja so Leuthardtovi pacienti zmogli igrati racunalniško igro in virtualne vesoljske ladje premikati levo in desno samo ob pomoci svo­jih misli. Nato so pušcico premikali po tridi­menzionalnem prostoru na zaslonu. 
Miselna celada 
Leta 2006, po govoru na neki konferenci, v katerem je predstavil svoje delo, je Schalka nagovoril Elmar Schmeisser, vodja programa pri vojaškem raziskovalnem uradu. Schmeis­ser je imel v mislih nekaj veliko bolj zaplete­nega. Želel je ugotoviti, ali bi bilo mogoce razvozlati »zamišljen govor« oziroma neiz­govorjene besede, na katere bi nekdo samo pomislil. Schmeisser, ljubitelj znanstvene fantastike, je dolgo sanjal, da bi izdelal »mi­selno celado«, s katero bi lahko odkrivali za­mišljene besede vojakov in jih brezžicno po­šiljali v slušalko drugih vojakov. 
Leuthardt je izbral dvanajst epileptikov, privezanih na posteljo, ki niso mogli zapu­stiti svoje sobe in so se dolgocasili med caka­njem na napade. Za vsakega je izbral 36 be­sed s preprosto sestavo iz soglasnika, samo­glasnika in soglasnika, na primer pet, top, nos. Prosil jih je, naj besede izgovorijo na­glas, nato pa naj si samo predstavljajo, da jih izgovorijo – navodila jim je posredoval vi­dno (napisana so bila na racunalniškem za­slonu), brez glasu, in nato še z glasom, brez videa, s cimer je lahko prepoznal vstopne cu­tne signale v možganih. Podatke je nato po­slal Schalku, da jih je analiziral. 
Schalkova programska oprema temelji na algoritmih za prepoznavanje vzorca – nje­gove programe je mogoce nauciti, da pre­poznajo aktivacijo vzorcev skupine nevro­nov, povezanih z doloceno nalogo ali mislijo. 
Ob najmanj 50 do 200 elektrodah, od kate­rih vsaka zmore tisoc odcitkov na sekundo, se mora program pregristi skozi vratolomno število spremenljivk. Cim vec elektrod in cim manjša je množica nevronov na elektrodo, tem boljše so možnosti za prepoznavo smi­selnih vzorcev, ce je na voljo dovolj racunal­niške moci, da izloci nepomemben hrup. 
»Cim vecja je locljivost, tem bolje, a mini­mum je okoli 50.000 številk na sekundo,« je ugane v 45 odstotkih primerov. A Schalk in Leuthardt se nista osredotocila na posku­se, da bi ta delež povecala (pricakujeta, da se bo tako ali tako povecal z boljšimi senzor­ji), temvec na dekodiranje vedno bolj zaple­tenih sestavin govora. 

Schalk je v zadnjih letih dopolnil svoje ugotovitve glede dejanskega in namišljene­ga govora (razloci, ali poskusna oseba v mi­slih obnavlja govor Martina Luthra Kinga jr. 
U 	Leuthardt je preprican, da bi ob zadostnem financiranju že danes lahko ustvaril proteticen vsadek za širši trg, ki bi cloveku omogocil uporabljati racunalnik in nadzorovati pušcico v tridimenzionalnem prostoru. 
pojasnil Schalk. »Treba je izlušciti eno, kar te resnicno zanima. Ni tako preprosto.« 
Schalkovi rezultati so bili presenetljivo prepricljivi. Kot bi pricakovali, so podatki pokazali dejavnost na podrocjih motoricne­ga korteksa, povezanega z mišicami, ki proi­zvedejo govor, ko so Leuthardtove poskusne osebe izgovorile besedo. V tocno istih trenut­kih sta bila dejavna tudi slušna skorja in pre­del blizu nje, za katerega so dolgo domneva­li, da je povezan z obdelavo govora. Nenava­dno, a le rahlo drugacni vzorci aktivacije so se pojavili celo, ko so si osebe samo v mislih predstavljale, kako govorijo. 
Schalk, Leuthardt in drugi, ki so sode­lovali pri projektu, so prepricani, da so na­šli glasek, ki ga slišimo v mislih, ko si samo predstavljamo, kako govorimo. Sistem ni popoln in po letih prizadevanj in nadgra­denj algoritmov Schalkov program pravilno ali Lincolnov nagovor pri Gettysburgu). Le­uthardt pa se je skušal prebiti na naslednje še neosvojeno podrocje: prepoznavanje, kako možgani kodirajo intelektualne kon­cepte v razlicnih predelih možganov. 

Podatkov o tej raziskavi še ni objavil, ker jih še niso ovrednotili. Njegov laboratorij, je priznal, se morda približuje skrajni meji tega, kar je mogoce doseci s trenutno tehno­logijo. 
Kmalu po pridobitvi teh rezultatov si je Le­uthardt vzel teden dni dopusta, da bi pisal, si zamislil prihodnost in razmislil tako o krat­korocnih kot o dolgorocnih ciljih. Na vrhu se­znama opravil za prihodnje so bile priprave cloveštva na to, kar nas caka, to je delo, ki še zdalec ni koncano. 
Leuthardt je preprican, da bi ob zado­stnem financiranju že danes lahko ustvaril proteticen vsadek za širši trg, ki bi cloveku omogocil uporabljati racunalnik in nadzo­rovati pušcico v tridimenzionalnem prosto­ru. Uporabniki bi tako lahko prižigali in uga­šali luci, povecali ali zmanjšali gretje samo s pomocjo misli. Morda bi lahko obcutili celo umetno sprožene cutne zaznave in dostopa­li do preprostega sredstva za pretvarjanje na­mišljenega govora v besedilo. »Ob trenutni tehnologiji bi lahko izdelal vsadek – a koliko ljudi bi si ga danes sploh želelo?« je pomislil. »Po mojem mnenju je zelo pomembno dela­ti prakticne, kratke in obcasne korake, da se bodo ljudje sploh odlocili stopiti na pot proti tej dolgorocni viziji.« 




Povezovanje uma in stroja 
Leuthardt je v ta namen ustanovil Neu­roLuiton, dr užbo, katere cilj je pokazati, da že danes obstaja trg za preproste napra­ve, ki povezujejo um in stroj, in da bi na za­cetku tehnologijo uporabljali za pomoc lju­dem. NeuroLuitons je zbral vec milijonov dolarjev in prva naprava, ki so jo preizku­sili na ljudeh, je bil neinvaziven možganski vmesnik za ljudi po možganski kapi, ki so iz­gubili nadzor nad polovico telesa. Naprava je sestavljena iz elektrod, ki spremljajo mo­žgane in so namešcene na lasišcu ter pritr­jene na ortopedski vzvod; odkriva nevron­ski pecat za nameravane gibe, preden si­gnal doseže motoricno podrocje možganov. 
Nevronski signali so na nasprotni strani mo­žganov kot podrocje, ki je obicajno okvarje­no zaradi kapi – in zato naceloma ne utrpi­jo škode. Ko jih naprava odkrije, ojaca in z njimi nadzoruje napravo, ki premakne ohro­mljeni ud, bolnik dejansko lahko vnovic pri­dobi neodvisen nadzor nad udom veliko hi­treje in ucinkoviteje kot s katerimkoli dru­gim znanim pristopom. Pomembno je tudi, da je napravo mogoce uporabljati brez ope­racije možganov. 
Ceprav je tehnologija nesporno skromna v primerjavi z Leuthardtovimi velikimi nacr­ti za prihodnost, je preprican, da je to podro­možgani/racunalnik, temvec bi rešil tudi hudo težavo v zdravstvu. 
Ker so neinvazivne elektrode pritrjene na lasišce, je izum za bolnike veliko manj odvra­cajoc, a ima tudi velike omejitve. Signali iz možganskih celic so lahko pridušeni, saj po­tujejo tudi skozi kožo lasišca, preden doseže­jo senzorje, in lahko se tudi razpršijo zaradi prehoda skozi kost. Zaradi obojega jih je tež­je odkriti in interpretirati njihov izvor. 
Leuthardt bi lahko dosegel veliko bolj am­biciozen cilj, ce bi uporabil vsajene elektro­de, pritrjene neposredno na možgansko skorjo. A so ga bolece izkušnje naucile, da 
U 	Bolniki so pogosto potrebovali predvsem spodbudo. Ko so bile enkrat vzpostavljene nove nevronske poti, so jih možgani še vedno predelovali in širili. 
cje, na katerem lahko življenje bistveno spre­meni že zdaj. V Združenih državah Ameri­ke možganska kap vsako leto prizadene oko­li 700.000 ljudi in najpogostejša motoricna okvara je ohromljena roka. Ce bi našel na­cin, kako še vec ljudem vrniti funkcionalnost 
– in pokazal, da to lahko stori hitreje in ucin­koviteje – ne bi le prikazal moci vmesnikov se ljudje neradi odlocijo za možganske ope­racije, ki niso nujne zaradi bolezni – in to ne velja le za bolnike, temvec tudi vlagate­lje. Ko sta s Schalkom leta 2008 ustanovila NeuroLutions, sta upala, da se bodo parali­zirani bolniki lahko spet premikali že samo zato, ker bo na trgu na voljo vmesnik. Toda vlagatelje ni zanimal. Zagonska podjetja pod vodstvom nevrologov vmesnike možgani/ra­cunalnik namrec preizkušajo že vec kot de­setletje, pa se jim zatika pri nadgradnji teh­nologije v primerno zdravljenje za paralizi­rane bolnike. Populacija potencialnih odje­malcev je omejena, ce jo primerjamo z neka­terimi drugimi stanji, s katerimi se ubadajo zagonska podjetja za medicinsko opremo, ki zbirajo tvegani kapital. (V ZDA je približno 
40.000 tetraplegikov.) Za vecino nalog, ki bi jih lahko opravil tak vmesnik, bi zadostovala neinvazivna naprava. Celo najbolj prizadeti bolniki še vedno lahko vsaj pomežiknejo ali pomigajo s prstom. Z metodami, ki temeljijo na takih ostankih gibanja, je mogoce vnašati podatke in premikati invalidski vozicek brez tveganja, okrevanja in psihološkega napora, ki so potrebni pri vsaditvi elektrod neposre­dno v možgansko skorjo. 
Ko so torej zacetna prizadevanja za pri­dobitev sredstev propadla, sta se Leuthardt in Schalk odlocila za skromnejši cilj. Nepri­cakovano sta ugotovila, da so številni bolni­ki napredovali, celo ko so odstranili protezo 
– pridobili so na primer finomotoricni nad­zor nad prsti. Pokazalo se je, da so bolniki pogosto potrebovali predvsem spodbudo. Ko so bile enkrat vzpostavljene nove nevronske poti, so jih možgani še vedno predelovali in širili, tako da so roki lahko posredovali tudi zahtevnejše ukaze. 
Leuthardt se nadeja, da bo zacetni uspeh pri bolnikih zadostna spodbuda, da se bodo bolniki odlocili za zmogljivejši, a tudi inva­zivnejši sistem. To bi cez nekaj let lahko po­stala ustaljena praksa in zdravnik bi bolniku predstavil obe možnosti. 
Leuthardtova želja, da bi svet delil njego­vo navdušenje nad morebiti revolucionar­no zmogljivostjo tehnologije, je tolikšna, da je zanimanje javnosti skušal prebuditi tudi prek umetnosti. Poleg pisanja namrec s ko­legom kirurgom pripravlja poddajo in serijo na Youtubu, v kateri se ob kavi in pecivu po­govarjata o tehnologiji in filozofiji. 
V Leuthardtovi pr vi knjigi, RedDevil 4, eden od junakov svojo »možgansko prote­zo« uporablja za doživljanje vzpona v Hima­laji, medtem ko sedi doma na kavcu. Drugi, policijski detektiv, pa se telepatsko posvetu­je s kolegom, kako naj zasliši osumljenca za umor pred njim. Oba junaka imata takojšen dostop do vsega znanja v knjižnicah po svetu in do njega dostopata tako hitro, kot se po­rodi spontana misel. Nikomur ni treba nikoli biti sam in naša telesa nas ne omejujejo vec. Slaba plat je, da so možgani ranljivi za racu­nalniške viruse in bi se zato lahko sprevrgli v psihopate. 
Leuthardt se zaveda, da trenutno še vedno nimamo zmogljivosti za snemanje in spod­bujanje primernega števila nevronov za ure­snicitev takih vizij. Trdi pa, da so pogovo­ri z nekaterimi vlagatelji v Silicijevi dolini še okrepili njegov optimizem, da smo tik pred eksplozijo inovacij. 
Schalk je nekoliko previdnejši. Skepticen je, da bi Facebook, Musk in drugi v iskanju boljšega vmesnika odkrili povsem drugo pot. 
»Verjetno se tega ne bodo lotili bistveno drugace kot znanstvena skupnost,« je ko­mentiral Schalk. »Morda se bo iz tega kaj iz­cimilo, a gotovo ne bodo odkrili necesa, ce­sar ne bi poznal nihce drug.« 
Schalku se zdi zelo ocitno, da bodo v na­slednjih petih do desetih letih pri rehabilita­ciji ljudi po kapi in poškodbah hrbtenice, pri kronicnih bolecinah in drugih okvarah upora­bljali nekakšen vmesnik možgani/racunalnik. Sedanjo tehniko snemanja je primerjal z racu­nalniki IBM iz 60. let, torej so arhaicne. Po njegovem mnenju bo potrebna nova tehnolo­gija snemanja možganov, da bi tehnološki pri­pomocek dosegel svoj dejanski dolgorocni po­tencial – nekaj, kar bo lahko hkrati prestreglo dejavnost veliko vec nevronov kot zdaj. 
»Morali bi biti sposobni poslušati možga­ne in jim govoriti tako, da tega ne bi mogli biti sposobni razlociti od interne komunika­cije, tega pa zaenkrat ne zmoremo,« je poja­snil Schalk. »Na tej stopnji resnicno ne vemo, kako bi nam to lahko uspelo. A se mi zdi lo-gicno, da bo to nekega dne mogoce. Takrat se bo naše življenje spremenilo tako, kot si ne znamo niti predstavljati.« 

Ni mogoce napovedati, kdaj bomo doca­kali prelomne izume. Po desetletjih raziskav in napredka številni tehnološki izzivi ostaja­jo brez odgovora. Toda cilj bo glede na na­predek nevrološke znanosti in racunalniške strojne ter programske opreme prej ali slej dosežen, vsaj tako so prepricani tisti, ki re­snicno verjamejo v to možnost. 
Leuthardt pa dodaja, da je zanimanje iz Silicijeve doline vsaj spodbudilo iskreno nav­dušenje in intenzivno razmišljanje o tem, da so vmesniki možgani/racunalnik del življe­nja.« To je nekaj, cesar do nedavna ni opažal. In ceprav priznava, da bi navdušenje lahko tudi zamrlo, s cimer bi podrocje zdrsnilo za desetletje ali dve nazaj, nic ne more prepre­citi, da ne bo dosežen koncni cilj: tehnologi­ja, s katero bo mogoce preseci kognitivne in telesne omejitve, ki so v prejšnjih generaci­jah veljale za samoumevne. 
»To se bo zgodilo,« je ponovil. »In v tem se skriva možnost, da se bo spremenila evolu­cijska smer cloveške rase.« 
Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. 





Skrivnosti Googlove 

tovarne fantazij 


P 
rizorišce je X, tovarna fantazij v Alphabetu, Googlovi maticni druž­
bi. In prizorišce ni uvod v dolgove­

zno šalo. Zbrani ljudje imajo posebne spo­
sobnosti in si izmišljujejo nore odgovore na 
pomembne težave. Drage nepremicnine v 
gosto naseljenih in produktiv­
nih obalnih mestih so velika 
težave. Oceanska naselja so, 
priznajmo, res nora rešitev. Na 
povabilo skupine sem pac pre­
dlagal lastno fantazijsko reši­
tev, ceprav me je bilo strah, da 
se bodo norcevali iz mene. A skupina je tako kot misel­
ni trust z notranjimi naceli im­
pro gledališcne skupine zapa­
dla v zasliševalno mrzlico. »Ka­
kšne konkretne ekonomske koristi 
bi prinesla vecja ponudba nepremic­
nin?« je vprašal tehnolog za te­
koce kristale. »Ni srcika težave 
v tem, da je prometna infra­
struktura predraga?« je pri­
pomnil strokovnjak za balo­
ne. »Smo prepricani, da nas 
življenje v mocno pozidanih 
mestih osrecuje?« se je vpra­
šal fizik za zunajdimenzional­
no. V eni uri sta prišla v po­
govoru na vrsto tudi ergono­
micnost tokijskih hitrih vla­
kov in ameriške kulturno po­
gojene nagnjenosti do pred­
mestij. Clani ekipe so razpra­
vljali tako o zdravorazumskih 
rešitvah za gosto poseljena 
naselja, na primer vec denar­
ja za promet, kot o ekscentric­
nih zamislih, recimo o akustic­
ni tehnologiji za boljšo zvocno 
izolacijo in samovozecih sta­
novanjih, ki bi jih bilo mogoce 
parkirati drugo vrh drugega v središcu me­
sta. Na hitro je bila omenjena celo telepor­
tacija. X je morda edino podjetje na planetu, kjer 
redno poglabljanje v absurdno ni le dovolje­
no, temvec se ga spodbuja, oziroma je celo 
nujno. V oddelku X so brez pompa preucili možnosti za vesoljska dvigala in hladno jedr­sko zlivanje. Lotil se je projektov za magne­tne lebdece deske in poceni gorivo iz morske vode, pa jih spet opustil. Lotil se je razvoja samovozecih avtomobilov, brezpilotnih letal za dostavo aerodinamicnih paketov in obli-

koval kontaktne lece, ki merijo raven glu­koze v solzah diabetika – in pri tem dosegel razlicne stopnje uspešnosti. 
Te zamisli se morda na prvi pogled zdijo prevec nakljucne, da bi v njih lahko odkri­li skupna nacela. A jih ta kljub vsemu pove­zujejo. Vsaka zamisel v oddelku X upošteva preprosto tridelno formulo. Prvi pogoj je, da se loteva velike težave, drugi je, da mora biti rešitev radikalna, tretji pa, da je rešitev mo­goca z vsaj kolikor toliko uresnicljivo tehno­logijo. Povedano drugace, vsaka zamisel je lahko fantasticna, razen ce ni neresna, nepo­
membna ali nemogoca. 
Smisel oddelka X ni reševa­ti Googlovih težav, to pocne na tisoce drugih zaposlenih. Prav tako ne gre za clovekoljuben podvig, temvec X obstaja, da bi ustvaril podjetja, ki bodo spre­minjala svet in bi nekoc lah­ko postala naslednji Google. V podjetju vsako leto preteh­tajo vec kot sto zamisli z razlic­nih podrocij, od ciste energije do umetne inteligence. A le majhen de­lež se jih razvije v »projekte«, s kate­rimi se ukvarjajo redno zaposleni. 
Prezgodaj je še reci, ali se bodo katere teh fantazij tudi uresni­cile; X so ustanovili leta 2010 in projekti trajajo vec let. Kri­tiki izpostavljajo predvsem to, da doslej ni ravno koval do­bicka. Nekaj projektov kljub vsemu obeta – sploh, recimo, Waymo, družba za samovoze­ce avtomobile, katere vrednost je neko podjetje na Wall Stre­etu ocenilo na 70 milijard do­larjev. 
X je zelo skrivnosten. Podje­tje javnosti ne zaupa niti viši­ne proracuna niti števila zapo­slenih in vlagateljev, prav tako obicajno ne dovoli vstopa no­vinarjem. Lani poleti pa so mi dovolili, da sem tam preživel vec dni in se pogovarjal z vec kot ducat znanstveniki, inže­

nirji in misleci. Prosil sem jih, ali smem pred­staviti lastno absurdno zamisel, da bi bolje razumel ustvarjalno filozofijo, ki je izhodišce njihovega pristopa. Tako sem se tudi znašel v prostoru in razpravljal s fizikom in roboti­kom o stanovanjih, ki bi plavala blizu obale San Francisca. 
• Waymo, družba za samovozece avtomobile, katere vrednost je neko podjetje na Wall Streetu ocenilo na 70 milijard dolarjev. 
Pricakoval sem, da bo ekipa na belo ta­blo skicirala nekaj plavajocih hiš ali razpra­vljala, kako oceansko predmestje poveza­ti z mestnim središcem, ali pa me preprosto obvestila, da je moja zamisel trapasta. Motil sem se. Izraza plavajoc in ocean sploh nista bila omenjena. Moj predlog je zgolj spodbu­dil vprašanja o namenu bivališc in pomanj­kljivostih ameriške infrastrukture. To je bila moja prva ucna ura iz radikalne ustvarjalno­sti. Fantazije se ne zacnejo s stresanjem bi­strih odgovorov, temvec z resnim in napor­nim iskanjem pravih vprašanj. 
Ustvarjalnost je kot praksa že stara, kot znanost pa nova. Komaj leta 1950 je J. P. Guilford, znani psiholog na univerzi Južne Kalifornije, v pomembnem govoru v ameri­ški psihološki zvezi prvic omenil disciplino raziskovanja ustvarjalnosti. »O ustvarjalno­sti razpravljam precej zadržano,« je zacel, »saj predstavlja podrocje, na katerega psi­hologi na splošno vstopajo s strahom.« To so bili ugodni casi za raziskovanje cloveške iz­najdljivosti, zlasti na ameriški zahodni oba­
li. V naslednjem desetletju je kmetijsko po­drocje južno od San Francisca naredilo prve velike korake v smeri preobrazbe v Silicije­vo dolino. 
A v preteklih 60 letih se je zgodilo ne­kaj nenavadnega. Medtem ko so akadem­ske raziskave ustvarjalnosti cvetele, se je vec kljucnih pokazateljev ustvarjalne moci dr­žave obrnilo navzdol, nekateri celo izrazito. Podjetništvu kot statusnemu simbolu je zra­sel ugled, a ameriška stopnja nastajanja pod­jetij že nekaj desetletij upada. Oznaka inova­tivnosti se je resda širila kot plevel in zajela vse, od neznatne spremembe plocevinke za pijaco do okusa zobne paste, a je stopnja ra­sti produktivnosti od 70. let v glavnem upa­dala. Celo sama Silicijeva dolina, ki velja za gospodarsko lokomotivo, je deležna ostrih kritik, ker svojo nadarjenost zapravlja za ba­nalne težavice, kot sta socenje ali najemanje samostojnega podjetnika, da pobere oprano perilo v javni pralnici. 
Prelomna tehnologija se porodi iz dveh nedvoumnih dejanj, za kateri je vecinoma nujno razlicno okolje – to sta izum in inova­cija. Izum je obicajno delo znanstvenikov in raziskovalcev v laboratorijih, na primer tran­zistor, ki so ga v 40. letih razvili v laboratori­jih Bell. Inovacija je izum v komercialni rabi, kot tranzistorski radio, ki so ga v 50. letih prodajali Texas Instruments. Redko se obe dejavnosti uspešno odvijata pod eno stre­ho, praviloma namrec uspevata v drugacnih okolišcinah. Konkurenca in izbira za potro­šnike spodbujata inovacije, izumi pa so zgo­dovinsko domena laboratorijev, ki se jim ni treba ubadati s pritiski zaradi cim vecjega dobicka. 


U 	izum je obicajno delo znanstvenikov in raziskovalcev v laboratorijih, na primer tranzistor. inovacija je izum v komercialni rabi, kot tranzistorski radio. 
Danes najvecja pomanjkljivost Združe­nih držav Amerike ni skromna rast inova­cij, temvec premalo izumov. Poraba za raz­iskave in razvoj se je po 60. letih zmanjša­la za dve tretjini, merjeno kot delež zvezne­ga proracuna. Veliki raziskovalni laborato­riji iz sredine prejšnjega stoletja, ki so delo­vali v posameznih družbah, na primer Bell Labs in Xerox Palo Alto Research Center, so omejili svojo dejavnost in zmanjšali ambi­cije. Ameriški umik iz fantazijskih projek­tov se je zacel z zmanjšanjem zveznih na­ložb v temeljno znanost. Do jedrske dobe, tranzistorja, racunalnika in interneta je prišlo ravno zato, ker je bilo velikodušno financiranim in raznolikim ekipam omogo­ceno iskanje rešitev za pomembne težave. Danes ZDA zanemarjajo sejanje semena za ambiciozne raziskave, obenem se pritožuje­jo zaradi žetve. 

Nihce v oddelku X ne bo rekel, da je tik pred predstavitvijo nove tehnološke platfor­me, kot sta bila elektrika in internet, izuma, ki bi lahko pognala celotno gospodarstvo. 
• Veliki raziskovalni laboratoriji iz sredine prejšnjega stoletja, ki so delovali v posameznih družbah, na primer Bell Labs in Xerox Palo Alto Research Center, so omejili svojo dejavnost in zmanjšali ambicije. 




• Astro Teller, vodja X, poveljnik fantazij. Dolgi 

Prav tako podjetje ni specializirano za te­meljne raziskave, kot jo negujejo na razisko­valnih univerzah. Kljub temu je to, za kar si prizadeva X, zelo smelo. Vlaga tako v izume kot inovacije. Ustanovitelji bi radi dosegli, da bi bil celoten postopek, po katerem pride do tehnološkega prodora, nekoc demistificiran in rutiniran – da bi torej poskrbeli za vsako fantazijo, od vprašanja do zamisli, odkritja in nato izdelka, in tako napisali prirocnik za radikalno ustvarjalnost. 
Na sedežu X v Palu Altu na stenah visijo artefakti projektov in prototipov, kot bi jih razstavili v muzeju – to je razstava alterna-X, ali misli resno. Njen izraz je govoril, da seveda. 
Teller je potomec obcudovanja vredne lini­je mislecev. Njegova dedka sta bila Edward Teller, oce vodikove bombe, in Gerard De­breu, matematik, ki je dobil Nobelovo nagra­do za ekonomijo. Teller ima doktorat iz ume­tne inteligence s Carnegie Mellona, je pod­jetnik, pisatelj in soavtor strokovne knjige o poroki in locitvi Sacred Cows (Svete krave), ki jo je napisal z drugo ženo. Vzdevek Astro, ceprav je kot narocen za šefa tovarne fan­tazij, je dobil že v srednji šoli, saj so sošolce njegovi plosko postriženi lasje na vrhu glave 
U 	nihce v oddelku X ne bo rekel, da je tik pred predstavitvijo nove tehnološke platforme, kot sta bila elektrika in internet, izuma, ki bi lahko pognala celotno 
gospodarstvo. 

tivnih prihodnosti. V veži je parkiran samo­vozeci avtomobil. Troti v obliki zvezdnega lovca visijo z drogov. V trinadstropnem atriju obiskovalci na velikem zaslonu vidijo, kako jih bodo zaznala avtonomna vozila – kot pik­caste duhove, ki se premikajo po mreži ma­vricnih barv. Videti je, kot bi Seurat skušal pobarvati Atarijevo igro. 
Tik za troti sem naletel na Astra Tellerja, vodjo X, cigar naziv delovnega mesta, po­veljnik fantazij, se ujema z njegovo piratsko karizmo, ki se je ocitno tudi zaveda. Dolgi temni lasje, speti v cop, siva bradica, oble­cen v majico z dolgimi rokavi in kavbojke, na nogah je imel rolerje. Ravno z rekreaci­je? sem ga vprašal. »Pravzaprav sem v pi­sarni skoraj vedno v njih,« je pojasnil. Po­gledal sem tiskovno predstavnico oddelka spominjali na umetno travo Astroturf. (V re­snici mu je ime Eric.) 
Teller se je leta 2010 pridružil nastajajoce­mu oddelku znotraj Googla, v katerem naj bi obilni dobicek porabljali za raziskovanje no­vih smelih zamisli oziroma fantazij. Ime X je bilo izbrano kot oznacba za nekaj, kar naj bi se prestavilo v poznejši cas. Oddelek je ja­sna navodila dobil le v zvezi s tem, cesa ne bo pocel. Medtem ko v skoraj vseh laborato­rijih razlicnih družb skušajo izboljšati kljuc­ni izdelek maticne družbe, je bil X zasnovan ravno nasprotno; njegova naloga je reševati velike izzive s katerega koli podrocja, razen s teh, povezanih z Googlovimi temeljnimi de­javnostmi. 
Ko je Teller prevzel žezlo X (danes je or­ganiziran kot družba, kot na primer Google 
temni lasje, speti v cop, siva bradica, oblecen v majico z dolgimi rokavi in kavbojke, na nogah je imel rolerje. »Pravzaprav sem v pisarni skoraj vedno v njih,« je pojasnil. 
znotraj Alphabeta), si je izmislil tridel­ni obrazec za idealni fantazijski objekt: po­membno vprašanje, radikalna rešitev in izve­dljiva pot do nje. Predlogi so lahko od kogar­koli, tudi od zaposlenih v X, vodstvenih ka­drov v Googlu in zunanjih akademikov. A ve­like predstave so poceni in pogoste, zlasti v Silicijevi dolini, kjer so trditve o rešitvi sve­ta valuta brez vrednosti, medtem ko so de­janski prodori redki. Prvo, kar je torej moral vzpostaviti Teller, je bila metoda, kako izloci­ti vse zamisli, razen najobetavnejših. Zbral je ekipo razlicnih strokovnjakov, ki hitro prede­la na stotine predlogov, nadaljuje pa le s tisti­mi, ki vsebujejo pravo ravnovesje drznosti in uresnicljivosti. Ta skupina se imenuje ekipa za hitro evalvacijo. 
V deželi zamisli clani te ekipe niso vrtal­ci v globino, temvec prej iskalci nafte, uspo­sobljeni predvsem za iskanje obetavnih zna­kov v prsti. Lahko bi rekli, da je njihova na­loga nekakšna analiza v prihodnjiku za vsak morebitni projekt: ce je ta zamisel uresniclji­va, katerih izzivov se bo lotevala? Ce propa­de, kaj bodo razlogi za to? 
Umetnost napovedovanja, katere zamisli bodo uspešnica, je priljubljeno raziskoval­no podrocje med organizacijskimi psiholo­gi. V akademskem žargonu ga vcasih imenu­jejo tudi ustvarjalno napovedovanje. Kakšne ekipe so najuspešnejše pri iskanju najuspe­šnejših stvaritev? Justin Berg, predavatelj na stanfordski poslovni visoki šoli, je na to vpra­šanje želel odgovoriti leta 2016 z raziskavo, osredotoceno, neverjetno, a resnicno, na cir­kuške predstave. 
Berg je ugotovil, da so cirkuški profesio­nalci dveh vrst: ustvarjalci, ki si izmišljujejo nove tocke, in vodje, ki jih ocenijo. Zbral je vec kot 150 posnetkov cirkuških predstav in vec kot 300 cirkuških ustvarjalcev in direk­torje prosil, naj si jih ogledajo ter napovedo uspeh pri obcinstvu. Nato je njihov odziv pri­merjal z odzivom vec kot 13.000 navadnih gledalcev. 
Ustvarjalci so bili prevec navdušeni nad svojimi lastnimi koncepti, direktorji pa pre­vec omalovažujoci do resnicno svežih tock. Najucinkovitejša ocenjevalna ekipa je bila po Bergovem mnenju skupina ustvarjalcev. »En sam ustvarjalec se lahko navduši nad cudno tocko, ki ne bo dosegla široke priljubljeno­sti,« je povedal, »skupina sodnikov pa bo za­vrnila vse, kar je prevec novo. Idealna meša­nica je skupina ustvarjalcev, ki so tudi sodni­ki, podobno kot ekipe na oddelku X.« Naj­boljši ocenjevalci so kot trenerji, ki so tudi športniki – ustvarjajo, nato vodijo in nato se vrnejo k ustvarjanju. »To so hibridi,« jih je poimenoval Berg. 
Projekt Norec 
Rich DeVaul je tak hibrid. Je vodja ekipe za hitro evalvacijo, a se tako kot številni cla­ni posveca velikim projektom v X. Poglobil se je v uresnicljivost vesoljskih dvigal, ki bi brez raket lahko prevažali tovor na satelite, in izdelal modele vesoljskih ladij, ki bi blago in ljudi lahko prevažale na druge dele sve­ta, kjer ni uporabnih cest, ne da bi se dota­knile tal. »Nekoc sem se tudi intenzivno za­nimal za hladno zlivanje,« je priznal. »Zakaj pa ne?« 
DeVaula je povsem obsedlo iskanje mo­žnosti, kako bi povezal približno štiri mili­jarde ljudi po svetu, ki nimajo dostopa do hi­trega interneta. Internet je zanj lokomotiva oziroma elektricno omrežje 21. stoletja – iz­hodišcna tehnologija za dolg val gospodar­skega razvoja. DeVaul je najprej predlagal, da bi sestavili poceni tablicni racunalnik na 
• DeVaula je povsem obsedlo iskanje možnosti, kako bi povezal približno štiri milijarde ljudi po svetu, ki nimajo dostopa do hitrega interneta. Njegov odgovor so bili velikanski baloni. Projekt so poimenovali Loon (Norec). 
soncno energijo, a je ekipa za hitro evalvaci­jo menila, da si ni izbral pravega cilja. Naj­bolj pereca pomanjkljivost namrec ni strojna oprema, temvec dostop. Polaganje kablov in postavljanje stolpov je v gorovjih in pragoz­dovih predrago, zemeljski stolpi poleg tega sklenila ekipa, ki bi lahko dejansko delova­la: mreža balonov, opremljena z racunalni­ki na soncno energijo, ki bi lebdeli 20 kilo­metrov nad Zemljo in svetu omogocili in­ternetni dostop. Smisel je bil vec kot upra­vicen, rešitev je bila radikalna, tehnologija 

U 	Projekt Loon je sicer še vedno dalec od prvotne globalne vizije, a že trohica v višini odstotne tocke te rasti bi pomenila vecmilijardni posel. 
signalov ne pošiljajo dovolj razpršeno, da bi bili ekonomicni na revnih, redko poseljenih obmocjih. Previsok bi bil tudi strošek sate­litov. DeVaul je torej potreboval nekaj ugo­dnega, kar bi lahko umestil v zracni prostor med stolpe in satelite. Njegov odgovor so bili velikanski baloni. 
Zamisel se je številnim zdela trapasta. »Preprican sem bil, da mu bom hitro doka­zal, kako nemogoca je,« je priznal Cliff L. Biff le, racunalnikar in vodja ekipe za hitro evalvacijo, ki na oddelku X dela sedem let. »A mi niti slucajno ni uspelo. Prav nadle­žno je bilo.« To je bila zamisel, je na koncu zanjo možna. Projekt so poimenovali Loon (Norec). 

Clani ekipe so sprva mislili, da bo najve­cja ovira ohranjanje internetne povezave med tlemi in balonom. DeVaull in Biff le sta nabavila vec balonov na helij, nanje pritrdi­la majhne brezžicne modeme in jih izpusti­la v Centralni dolini. Ko so baloni rezali zrac­ni tok, so jih DeVaul in kolegi spremljali s te­renskim vozilom, opremljenim z usmerje­valnimi antenami, da bi ujeli signal. Po re­zervatu San Luis so vozili kot norci, medtem ko so se baloni dvigovali v stratosfero. Osu­plo so ugotovili, da se internetna povezava ni prekinila. DeVaul je bil navdušen, saj se je njegova absurdna zamisel o širokopasovni povezavi prek balona zdela na dosegu roke. »Pomislil sem, da bo ostalo samo še iskanje tehnicne rešitve,« je rekel, »da to ni nobena jedrska znanost.« 



Po svoje je imel prav. Baloni, kot si jih je zamislila njegova ekipa, res niso bili jedrska znanost, temvec nekaj veliko zahtevnejšega. 
mesecev hkrati lebdel 20 kilometrov nad tle­mi. Ko boste naslednjic v letalu na najvišji vi­šini, si predstavljajte, da vidite balon enako visoko nad seboj, kot je Zemlja globoko pod letalom. 
Baloni morajo preživeti v zanje tujem oko­lju. Ponoci se temperatura spusti pod -80 sto­pinj Celzija, kar je hladneje kot na povprecen vecer na Marsu. Podnevi bi sonce lahko scvr-
U 	Skupina Foghorn (Opozorilni rog) je razvijala tehnologijo, s katero bi slano vodo spreminjali v poceni gorivo. Zdelo se je, da je ekipa na pravi poti, dokler leta 2015 cena nafte ni upadla in so clani ekipe napovedali, da se njihovo gorivo ne bo moglo dovolj kmalu kosati 
s cenami bencina. 

Zacnimo kar z balonom. Ce bi iz njega iz­pustili zrak in poravnali material, bi pokril teniško igrišce. Izdelan je iz skupaj sešitih kosov polietilena. Na dnu balona je obešen majhen, lahek racunalnik z enako tehnologi­jo, kot jo uporabljajo na stolpu mobilne tele­fonije, s katerega oddajniki-sprejemniki od­dajo internetne signale in dobivajo podat­ke z zemeljskih postaj. Racunalniški sistem poganjajo soncni paneli. Balon naj bi po vec lo povprecen racunalnik, zrak je poleg tega preredek za delovanje ventilatorja, ki hladi maticno plošco. Inženirji so torej racunalni­ški sistem spravili v posebej zasnovano ška­tlo – izhodišce zanjo je bila hladilna torba za pivo – prevleceno z odbojno belo barvo. 
Racunalniški sistem, voden iz zemeljskega podatkovnega središca, lahko usmerja ba­lon a stratosfera ni urejeno cestno omrežje, po kateri bi se promet odvijal v predvidljivih smereh. Sestavljena je iz vec plasti (stratum je po latinsko plast) razlicnih zracnih tempe­ratur in vetrnih tokov. Težko je napovedati, v katero smer bodo pihali vetrovi v stratosferi. Balon med navigacijo nad mestom ne more preprosto izbrati katerekoli višine in smeri. Mora se dvigniti in spušcati za tisoce metrov, preveriti sunke na razlicnih višinah, dokler ne najde tistega s pravo smerjo. Tako upo­rabljajo skupino balonov, s katerimi zagota­vljajo stalno pokritost na obširnem obmocju. Ko eden od balonov odlebdi, njegovo mesto zasede drugi. 
Štiri leta po prvem preizkusu na Novi Ze­landiji so se o projektu zaceli pogovarjati s telekomunikacijskimi podjetji po svetu, zlasti tam, kjer je težko postaviti stolpe za mobil­no telefonijo, na primer v gostih pragozdo­vih in perujskih gorah. Danes mreža široko­pasovnih balonov lebdi nad kmetijskimi ob­mocji zunaj Lime in internetno povezavo za­gotavlja prek ponudnika Telefonice. 
Vecja dostopnost inter neta v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji, ki bi dosegla raven v razvitih državah, bi prispevala vec kot dva bilijona dodatnega bruto domacega proi­zvoda, je pokazala raziskava družbe Deloit­te. Loon je sicer še vedno dalec od prvotne globalne vizije, a že trohica v višini odstotne tocke te rasti bi pomenila vecmilijardni po­sel. 
Najprej opica! 
Astro Teller rad pove zgodbico o podjetju, ki mora doseci, da bi opica stala na vrhu ne­kajmetrskega podstavka in deklamirala od­lomke iz Shakespeara. Kje bi zaceli, je vpra­šal. Mnogi ljudje bi zaceli s podstavkom, da bi šefom in vlagateljem lahko cim prej poka­zali napredek. A to je najslabša možnost, je pojasnil Teller. »Podstavka ni težko zgradi­ti. Celotno tveganje in napor se skrivata v iz­jemno garaškem ucenju opice.« Ena od fraz v oddelku X je zato #NajprejOpica – da, z oznako – pomeni pa, da se je najprej treba lotiti najtežjega dela projekta. 
A vecina ljudi se noce najprej lotiti tiste­ga, kar je najtežje. Vecina ljudi hoce priti na delo in biti deležna samih pohval in treplja­nja po ramenu. Kljub glavnemu nacelu o po­razu (Hitro in pogosto doživljajte poraze!) v resnici poraz boli financno in psihicno. V ve­cini podjetij projekti, ki niso uspešni, dobijo crno piko, zaposlene pri njih pa odpustijo. To velja tako v Silicijevi dolini kot drugje. X se je sprva resda zdel kot paradiž radovedno­sti in brezskrbnega preigravanja zamisli, svet zunaj garaštva, ki se zahteva v delniški druž­bi zaradi neugodnega porocila o dobicku. A je tudi kraj, prežet s porazi. Vecina projektov, 

• Kathy Hannun je direktorica Dandeliona, locene enote X, ki z geotermalno tehnologijo stanovanja v zvezni državi New York preskrbuje z ogrevanjem, hlajenjem in toplo vodo iz obnovljivih virov. 
• Po odmevni predstavitvi leta 2013, ki je vkljucevala celo 12-stranski oglas v reviji Vogue, so uporabniki Google Glass izdelek gladko zavrnili kot trapast, srhljiv in brezzvezen. Zadnjo pešcico zagovornikov so ožigosali za topoglave. 
ki jim ekipa za hitro evalvacijo prižge zeleno luc, je neuspešna po tednih, mesecih ali celo letih enega majhnega poraza za drugim. 
V oddelku X morajo Teller in njegovi na­mestniki vzpostaviti enkratno custveno ozra­cje, v katerem ljudje komaj cakajo, da bodo tvegali kljub neizogibnosti bolecega pad­ca na zadnjo plat, kot se je skušal obzir­no izraziti Teller. Zaposleni v X radi omeni­jo koncept psihološke varnosti. Sprva sem se kar zdrznil, ko sem slišal ta izraz, saj je zve­nel kot newageovska puhlica. A pokazalo se je, da je pomemben dejavnik v kulturi X, in vzpostavljanja te varnosti so se lotili skoraj tako nacrtno kot na primer internetnih ba­lonov. 
Kathy Hannun mi je zaupala, cesa jo je bilo najbolj strah, ko se je ekipi kot najmlaj­ša zaposlena v X pridružila spomladi 2012. Prvi dan je morala na sestanek s Tellerjem in drugimi šefi oddelka X, na katerem je, kot je povedala, izjecljala in zamomljala nekaj komentarjev iz strahu, da ne bi izpadla ne­sposobna. A v oddelku X vsak tu in tam iz­pade nesposoben. Po tem sestanku ji je Tel­ler rekel, naj je neumni komentarji ali trapa­sta vprašanja ne skrbijo, da je zaradi tega ne bo kritiziral. 
Hannunova je danes direktorica Dandeli­ona, locene enote X, ki z geotermalno tehno­logijo stanovanja v zvezni državi New York preskrbuje z ogrevanjem, hlajenjem in to­plo vodo iz obnovljivih virov. »V vseh teh le­tih sem prispevala svoj dolžni delež nespa­metnih pripomb in neizkušenosti, a je Astro ostal mož beseda,« mi je povedala. Ta kultu­ra je nekaj na meji med potrpežljivostjo in vi­sokimi pricakovanji, ki krotijo drug drugega. 
Oddelek X svoje najuspešnejše zaposle­ne spodbuja, naj govorijo o zaviti in luknja­sti poti do prelomnih izumov. Andre Prager, nemški strojni inženir, je lani za sestanek pri­pravil 25-minutno predstavitev na to temo, ogledali pa so si jo tudi clani ekipe za tro­te, imenovane Project Wing (Projekt krila). 
Govoril je o svojem delu pri projektu, ki je temeljil na predstavi, da bi troti lahko igra­li pomembno vlogo pri povecevanju potreb po dostavi. Zamisel je imela tudi slabe pla­ti: trota bi po pristanku lahko napadel pes, dvignjene plošcadi so drage, zato so inženirji iskali rešitev brez pristajanja in infrastruktu­re. Ko so precesali na stotine predlogov, so se zedinili za avtomatski sistem z vzvodi, ki so zniževali in dvigovali poseben zaobljen ka­velj, ki se ne bi mogel zatakniti za oblacila, drevesne veje ali karkoli drugega in bi nanj lahko pritrdili paket. 
Prager in njegovi kolegi so v svojem na­govoru manj casa posvetili svojemu prelo­mnemu izumu kot številnim neuspešnim kartonastim modelom, ki so jih zavrgli pred koncno rešitvijo. Skupaj s Tellerjem so dru­(Opozorilni rog), ki je razvijala tehnologi­jo, s katero bi slano vodo spreminjali v po­ceni gorivo. Zdelo se je, da je ekipa na pravi poti, dokler leta 2015 cena nafte ni upadla in so clani ekipe napovedali, da se njihovo gori­vo ne bo moglo dovolj kmalu kosati s cena­mi bencina, zato nadaljevanje projekta ne bi bilo vec smiselno. Leta 2016 so predložili po­drobno porocilo, v katerem so pojasnili, da kljub napredku znanosti tehnologija v bližnji prihodnosti še ne bo ekonomicna. Predlaga­li so, da se projekt prekine, in zaradi tega je vsa ekipa dobila bonus. 

Marsikdo utegne pomisliti, da so ti bonu­si za neuspešnost morda kontraproduktiv­ni, a Teller pravi, da gre le za pametno po­slovanje. Najhujši razplet za oddelek X je, da bi številni na propad obsojeni projekti leta ži-
U 	glass ni propadel, ker bi bil slab izdelek za široko rabo, temvec zato, ker sploh ni bil izdelek za široko rabo. 
gim hoteli povedati, da je preprostost, ki je cilj vsakega izdelka, pravzaprav zelo zaplete­no oblikovati. »Najboljše zasnove – za kolo, sponko za papir – pogledaš in si misliš, seve­da, drugacna sploh ne bi mogla biti,« je poja­snil Prager. »A cim manj oblikovanja opazi­mo, tem vec dela je bilo potrebnega do cilja.« X skuša izraziti primerno spoštovanje tudi do dolgega potovanja z zelo tveganim eksperi­mentiranjem, najsi pripelje do preprostega, a vrhunskega izuma ali do neuglednega po­raza. 
Cašcenje poraza 
Ker je za poraz veliko možnosti, družba ponuja tudi financne nagrade clanom eki­pe, ki opustijo projekte, za katere sumijo, da ne bodo uspešni. Hannunova je vec let vodila drugo skupino, imenovano Foghorn votarili v vicah, zaposlovali osebje in golta­li vire. Ceneje je nagraditi zaposlene, ki so si sposobni priznati: »Trudili smo se, a se ni iz­šlo.« 

Oddelek X je naredil še korak dlje pri pod­piranju in cašcenju poraza. Poleti 2016 je vodja pestrosti in vkljucevanja, Gina Rudan, po rodu Portoricanka, govorila z vec zaposle­nimi, katerih projekti so zastali ali so jih pre­kinili, in ugotovila, da jih je to precej obre­menjevalo. Vodstvu oddelka X je zato pred­stavila zamisel, ki temelji na mehiškem dne­vu mrtvih. Predlagala je, da bi družba vsako leto pripravila slovesnost, na kateri bi si deli-li zgodbe o bolecini zaradi propadlih projek­tov. In tako so se zaposleni novembra istega leta prvic zbrali v glavni dvorani in posluša­li pricevanja ne le o propadlih poskusih, tem­vec tudi o propadlih zvezah, smrti v družini in osebnih tragedijah. Stare prototipe in dru­žinske spominke so položili na majhen oltar. Vec zaposlenih v oddelku X mi je povedalo, da je to izjemno uspešen in globoko custven dogodek. 


Neuspeh, ki je najbolj odmeval, je bil zlo­glasni naglavni prenosni racunalnik Goo­gle Glass, ki je spominjal na ocala. Glass naj bi bil naslednji veliki evolucijski korak pri strojni opremi po izumu pametnega telefo­na. Tehnologijo brez uporabe rok so donki­hotsko razglašali za osvoboditev ljudi od za­slonov, tako da bi tehnologija postala samo­umevna funkcija naravnega sveta. (Za kriti­ke pa je bila to zarota, da bi se Google preri­nil cim bliže clovekovi roženici.) Po odmevni predstavitvi leta 2013, ki je vkljucevala celo 12-stranski oglas v reviji Vogue, so uporabni­ki izdelek gladko zavrnili kot trapast, srhljiv in brezzvezen. Zadnjo pešcico zagovornikov so ožigosali za topoglave. 
Ugotovil sem, da zaposleni v oddelku X komaj cakajo, da lahko spregovorijo o nau­kih, ki so jih bili deležni zaradi neuspe­ha ocal. V našem pogovoru sta bila veckrat omenjena dva. Glass, kot prvo, ni propadel, ker bi bil slab izdelek za široko rabo, temvec zato, ker sploh ni bil izdelek za široko rabo. Inženirska ekipa v X je hotela prototipe ocal poslati nekaj tisoc tehnološkim obsedencem in od njih dobiti povratne informacije. A ko je bilo vznemirjenje zaradi novosti vse vecje, se je Google pod vodstvom svojega predane­ga soustanovitelja, Sergeya Brina, odlocil za širšo reklamno akcijo – skupaj z videom na TED in modno revijo z Diane von Fursten­berg. Fotografi so upodobili Glass na obrazih nekaj najslavnejših ljudi na svetu, med nji­mi tudi Beyonce in princa Charlesa, in Goo­glu je bila reklama ocitno všec. Pravzaprav je vsaj implicitno obljubil ta izdelek na trgu. Ponudil pa je prototip. (Štiri leta pozneje se je Glass vnovic pojavil kot orodje za tovarni­ške delavce, prav tisto skupino, ki je pokaza­la najvecje navdušenje za prvo razlicico.) 
Kovnica 
A Teller in drugi so neuspeh Glassa vide-li tudi kot znak vecje strukturne pomanjklji­vosti v oddelku. V njem ni bilo sistemskega nacina, kako znanstvene projekte spremeniti v posel, oziroma se temu dela postopka niso dovolj posvecali. Zato so v X uvedli novo sto­pnjo, imenovano Foundry (Kovnica), ki rabi kot nekakšen inkubator za znanstvene prelo­mne dosežke, ta ekipa pa razvije še poslov­ni model. Za ta odsek je zadolžen Obi Fel­ten, Googlov veteran, katerega naziv pove vse: vodja priprave fantazij na stik z resnic­nim svetom. 
»Ko sem prišel sem, je bil X cudovit odde­lek, poln temeljitih, globokoumnih tehnolo­ških navdušencev, ki svojega izdelka vecino­ma še nikoli niso pospremili v svet,« mi je ra­zložil. V Foundryju se ti navdušenci povežejo z nekdanjimi podjetniki, poslovnimi strategi iz podjetij, kot je McKinsey, oblikovalci in raziskovalci uporabniške izkušnje. 
Med zadnjimi prelomnimi dosežki, ki so prišli do Foundryja, je energetski, poime­novali so ga Malta. Je odgovor na eno naj­bolj eksistencialnih vprašanj na svetu: ali ve­trna in soncna energija lahko nadomestita premog? Vzpon obnovljivih virov energije je spodbuden, saj tri cetrtine svetovnega iz­pusta ogljika prihajajo iz fosilnih goriv. A ni­mamo ciste, stroškovno znosne tehnologije na ravni omrežja, kamor bi shranjevali vetr­no ali soncno energijo za obdobja, ko je ozra­cje mirno in nebo temno. V okviru projekta Malta so težavo rešili s staljeno soljo. V tem sistemu bi energijo z vetrne farme pretvori­li v izjemno vroco in izjemno mrzlo termal­no energijo. Toplota se shranjuje v staljeni soli, mrzla energija (interno so jo poimeno­vali coolth, mrzlota) pa bi obstala kot mrzla tekocina. S toplotnim motorjem nato vnovic združijo toploto in »mrzloto«, kolikor jo po­trebujejo, in ju pretvorijo v elektricno ener­gijo, ki se distribuira iz lastnega omrežja. V X so prepricani, da bi bilo shranjevanje v soli bistveno cenejše od katerekoli druge tehno­logije shranjevanja v omrežju na svetu. 
Ekipo trenutno vodi Raj B. Apte, energi­primeren trenutek za moje slovo,« je med smehom povedal Apte. »Sem strokovnjak za zaslone, ki ve vse o hetero polisilicijevih di­odah, ne strojnik z dobrim znanjem o elek­trarnah.« Kljub temu ni zapustil X, temvec je postal clan ekipe za hitro evalvacijo, v kateri shranjujejo njegovo ustvarjalno energijo, do­kler je ne potrebujejo za nov projekt. 


Ko sem razmišljal o tem, kako so ustano­vili Foundry, mi je padlo na pamet, da X niti ni toliko tovarna fantazij, bolj je studio fanta­zij. Tako kot MGM v 40. letih zaposluje vrsto razlicno nadarjenih ljudi, zbira zamisli, opu­sti nezanimive, tiste, ki jih ohrani, pa podpi­ra leta in leta, in le najobetavnejši izdelki po­tem pridejo do kupcev – pri tem pa skuša ob­držati cim vec sodelujocih, da so na voljo za naslednji podvig. 
Tehnologija je neukrocena... 
… vendar jo je mogoce obvladati z eki­pnim delom in potrpežljivostjo. In vendar lahko tudi v najugodnejših razmerah podiv­ja. Zato je izumljanje tako zahtevno in zato 
U Predhodnika X sta vsekakor 
Bell Laboratories in Xerox ParC. 

cen podjetnik in inženir, ki se je v oddelek X prebil prek PARC. Ko so projekt prevzeli v odseku Foundry, je to primerjal s prehodom iz univerzitetnega laboratorija v zagonsko podjetje s prvovrstnim tveganim kapitalom. Zdaj, ko sta Apte in njegova ekipa ugotovi­la, da je tehnologija ekonomsko vzdržna, je treba najti še partnerja iz industrije, ki bi po­stavil prvo elektrarno. »Ko smo zaceli Malto, smo že zelo hitro vedeli, da bo to hkrati tudi so komercialni izumi takšna loterija, obo­je skupaj – za kar si prizadevajo v oddelku X – pa je skoraj nemogoce. Prav gotovo je to nauk, ki sta ga prinesla predhodnika X, Bell Laboratories in Xerox PARC. Laboratorij Bell je bil sredi 20. stoletja pomemben podpornik znanosti na svetu. Med letoma 1940 in 1970 so se v njem rodili soncna celica, laser in pri­bližno devet odstotkov patentov na komuni­kacijskem podrocju. Vendar vecine izumov ni tržil. Kot raziskovalna roka državno pod­prtega monopola AT & T mu je bilo zakon­sko prepovedano vstopati na trge, ki niso bili povezani s telefonijo. 
V 70. letih, ko se je koncevalo zlato obdo­bje Bella, se je na zahodu krepil njegov in­telektualni dedic. V Xeroxu PARC, ki je da­nes znan samo kot PARC (Palo Alto Rese­arch Company), je druga raznolika skupina znanstvenikov in inženirjev položila teme­lje za osebne racunalnike. Tako rekoc vse, kar povezujemo s sodobnim racunalnikom 
– miško, pušcico, aplikacije, ki se odpirajo v oknih – so pred desetletji zasnovali v Parcu. A Xerox ni znal pravilno oceniti na desetine bilijonov dolarjev, ki so se skrivali v njegovih prelomnih izumih. Tako kot pravi izrocilo Si­licijeve doline, je bil mladi, dobrih dvajset let stari podjetnik po imenu Steve Jobs tisti, ki je leta 1979 zagledal prototip racunalniške miške in po krajšem miselnem preigravanju ugotovil, da bi lahko postala sestavni del na­miznega racunalnika. 
Inovatorji so navadno junaki zgodb o teh­nološkem napredku. Nenazadnje so njiho­va imena in logotipi v naših domovih in že­pih. Izumitelji pa so anonimni navdušenci, katerih imena se skrivajo v opombah (izje­ma so redki vseznalski križanci, kot sta Tho­mas Edison in Elon Musk). Glede na sodob­no obsedenost z milijarde vrednimi zagon­skimi podjetji in megabogatimi podjetniki smo morda pozabili, kakšna je temeljna vlo­ga izumiteljev in znanstvenih izumov. 
Upadanje rasti ameriške produktivnosti po 70. letih je za ekonomiste uganka; mor­da segajo razlage od starajoce se delovne sile do vznika novih monopolov. A John Fer­nald, ekonomist v zveznih rezervah, meni, da ne moremo izkljuciti niti suše pri prelo­mnih izumih. Izpostavlja, da najopaznejše izjeme med tem nazadovanjem produktiv­nosti izvirajo iz obdobja med 1995 do 2004, ko so podjetja na vseh podrocjih gospodar­stva koncno doumela pomen informacijske tehnologije in interneta. »Mogoce je, da je produktivnost poletela, a nato spet zastala, ker smo pobrali plodove na dosegu roke, ki so pognali med zagonom informacijske teh­nologije,« je razložil Ferdinand. 
Ameriško gospodarstvo še vedno žanje prednosti prelomnih izumov v informacijski tehnologiji, od katerih so nekateri zdaj stari že skoraj pol stoletja. A od kod lahko prica­kujemo naslednji briljantni tehnološki pre­tres? Ker skupna poraba za raziskave in ra-

Kot so poudarili v Massachusettsu, so bili mnogi od komercialnih prodorov v preteklih letih odvisni od izumov, starih že desetle­tja, in vecina jih je bila rezultat vlaganja dr­žave. Med letoma 2012 in 2016 so bile ZDA vodilna proizvajalka nafte na svetu, in sicer predvsem zaradi eksperimentov s hidravlic­nim drobljenjem, ki so ga razvili med razi­skavami tehnologije vrtanja po naftni krizi leta 1970, ki jih je financirala država. Nedav­ni napredek pri zdravilih in terapijah za raka 
U 	najpogostejši ocitek na racun X, kar sem jih slišal od podjetnikov in akademikov v Silicijevi dolini, je, da kljub velikodušnim naložbam še nima prodajne uspešnice. 
zvoj na zvezni ravni upada – s skoraj dvanaj­stih odstotkov proracuna v 60. letih je da­nes upadla na štiri odstotke – nekateri ana­litiki trdijo, da so manko nadomestila ame­riška podjetja. Toda delniške družbe pravza­prav ne vlagajo v eksperimentalne raziska­ve in njihovi oddelki za raziskave in razvoj se veliko vec ukvarjajo z razvojem. Leta 2015 so na univerzi Duke opravili raziskavo, v kateri so med drugim ugotovili, da se velike družbe že od 80. let odmikajo od znanstvenih razi­skav, kar je zmaga kratkorocnih inovacij nad dolgorocnimi izumi. 
Upad znanstvenih raziskav v ZDA ima re­sne posledice. Leta 2015 je massachusetski tehnološki institut objavil katastrofalno po­rocilo o pomembnih znanstvenih dosežkih prejšnjega leta, s prvim vesoljskim plovilom vred, ki je pristalo na kometu, odkritjem Hi­ggsovega bozona in razvojem najhitrejšega superracunalnika na svetu. Nic od naštetega ni ameriški dosežek. Prva dva sta bila rezul­tat desetletnega dela konzorcija pod evrop­sko taktirko, zadnji pa je delo Kitajske. 

je povezan z Vojno raku, pobudo, ki so jo za­celi leta 1971. Porocilo je izpostavilo vec kot deset raziskovalnih podrocij, na katerih ZDA zaostajajo, z robotiko, baterijami in sintezno biologijo vred. »Medtem ko se konkurencni pritisk povecuje, so temeljne raziskave tako rekoc izginile iz ameriških družb,« so napisa­li avtorji. 
Obstaja nevarnost, da bodo izginile tudi iz zveznega proracuna. Lanski proracun Bele hiše je namrec vseboval predlog za zniža­nje financiranja Nacionalnega instituta za zdravje, ki je eden od biserov pri ameriških biomedicinskih raziskavah, in sicer gre za 5,8 milijarde oziroma 18 odstotkov. Predla­gano je bilo oklešcenje denarja za raziska­ve bolezni, opustitev financiranja na podro­cju podnebnih sprememb in ukinitev odlic­nega raziskovalnega odseka na energetskem ministrstvu. 
Trumpova administracija je ocitno razvi­la teorijo, da zasebni sektor lažje financira rušilne tehnologije. A takšno stališce je ne­zgodovinsko. Skoraj vse, kar sodi v interne­tno dobo, izhaja iz znanstvenih in razisko­valnih laboratorijev, ki jih je podpirala drža­va in so bili nacrtno zavarovani pred kapri­cami svobodnega trga. Tranzistor, osnovno enoto elektronske opreme, so izumili v Bell Laboratories, v tako rekoc državnem mono­polistu. Prvi model interneta so razvili v dr­žavni agenciji za projekte na podrocju napre­dnih raziskav, ki je danes znana pod imenom Darpa. V 70. letih je nekaj znanstvenikov iz te agencije svojo vizijo o racunalnikih, ki bi bili povezani prek svetovnega spleta, odne­slo v Xerox PARC. 

• Med letoma 1940 in 1970 so se v Bell Labs rodili soncna celica, laser in približno devet odstotkov patentov na komunikacijskem podrocju. Vendar vecine izumov ni tržil. Kot raziskovalna roka državno podprtega monopola AT & T mu je bilo zakonsko prepovedano vstopati na trge, ki niso bili povezani s telefonijo. 


»Danes še vedno prevladuje zmotno pre­pricanje, da so veliki tehnološki skoki plod prizadevanj podjetij, da bi kovala dobicek, a v resnici ni tako,« je poudaril Jon Gertner, avtor zgodovinskega dela o laboratoriju Bell z naslovom The Idea Factory (Tovarna zami­sli). »Podjetja znajo zelo dobro kombinirati obstojece prelomne iznajdbe tako, da so po meri porabnikov. A so ti prelomi dosežek po­trpežljivih in radovednih znanstvenikov, ne tržne mrzlice.« V tem oziru je metodicni pri­stop k izumom v oddelku X, ceprav se kriti­ki in vlagatelji, željni dobicka, morda zmrdu­jejo nad njim, ena najvecjega obcudovanja vrednih lastnosti. Njegova hitrost in potrpe­žljivost ne sodita v te case. 
Vsaka uspešna organizacija, ki se ukvarja z zelo tveganimi projekti, ima pet pomemb­nih lastnosti, pravi Teresa Amabile, predava­teljica na harvardski poslovni fakulteti in so­avtorica dela The Progress Principle (Nace­lo napredka). Prva je vrednost neuspeha ozi­roma spoznanje, da so napake priložnost za ucenje. Druga je psihološka varnost, kon­cept, ki ga je omenilo toliko zaposlenih v od­delku X. Tretja je vecstranska pestrost – oza­dij, pogledov in kognitivnih slogov. Cetrta, nemara najbolj zapletena, je osredotocenost na izcišcevanje vprašanj, ne le odgovorov, na rutinske korake nazaj, med katerimi se so­delujoci vprašajo, ali so težave, ki jih skuša­jo rešiti, res najpomembnejše. To so lastno­sti, ki jih je tudi oddelek X zavedno vgradil v svojo kulturo. 
Koliko casa še? 
Peta lastnost je edina, ki je X nima pod nadzorom: to sta financna in operativna ne­odvisnost od vodstva družbe. Ob tem se ne­izogibno postavlja vprašanje, kako dolgo bo Alphabet podpiral X, ce temu ne bo uspelo izumiti novega Googla? 
Googlova soustanovitelja Brin in Lar­ry Page ne skrivata svoje globoke naklonje­nosti X. Page je nekoc rekel, da je bil med njegovimi otroškimi junaki tudi Nikola Te­sla, vsestranski genij srbskega rodu, cigar po­skusi so tlakovali pot klimatskim napravam in daljinskim upravljavcem. »Bil je eden naj­vecjih izumiteljev, a je njegova zgodba zelo žalostna,« je povedal Page v intervjuju leta 2008. »Nicesar ni mogel prodati v komerci­alne namene in komaj je zmogel financirati lastne raziskave. Bolje je, ce ste podobni Edi­sonu … Svoj izum morate dejansko spraviti v svet, mora se proizvajati in z njim morate služiti denar.« 
Deset let pozneje se njegova zgodba zdi kot zlovešca kritika oddelka X, ki zaradi po­manjkanja zaslužka bolj spominja na Teslov laboratorij kot na Edisonovo tovarno. In de­jansko je med najpogostejšimi ocitki na ra­cun X, kar sem jih slišal od podjetnikov in akademikov v Silicijevi dolini, da kljub veli­kodušnim naložbam še nima prodajne uspe­šnice. 
Vec eksperimentov so sicer dobickono­sno že vkljucili v Google. Raziskovalni do­sežki oddelka X o umetni inteligenci, pod vzdevkom Brain (Možgani), zdaj poganjajo nekaj Googlovih izdelkov, recimo program­sko opremo za iskanje in prevajanje. Bodoca prodajna uspešnica utegne biti Waymo, pod­jetje za samovozece avtomobile, ki je sedem let delovalo pod okriljem X – vredno naj bi bilo namrec vec od tržne kapitalizacije Forda ali General Motors. Prihodnost samovozecih avtomobilov – kako bodo delovali in v ciga­vi lasti tocno bodo – ni gotova. A globalni trg z avtomobili ustvari za vec kot bilijon dolar­jev prometa na leto, in Waymo je morda naj­naprednejša tehnologija za avtonomna vozi­la na svetu. 
Še vec, X bi svoji maticni družbi lahko ko­ristil tudi na nacin, ki ni niti najmanj pove­zan z njegovim lastnim dobickom ali izgu­obicajno pripomorejo k najbolj iskanim iz­delkom. Astru Tellerju sem postavil naviha­no vprašanje: predstavljajte si, da bi sredi 
90. let sodelovali na sestanku skupine za hi­tro evalvacijo in bi nekdo povedal, da hoce vsako internetno stran ovrednotiti glede na vpliv. Bi podprli to zamisel? Teller me je ta­koj spregledal; v mislih sem imel algoritem za razvršcanje strani po pomembnosti Page-Rank, prvi tak Googlov algoritem. Odgovoril je: »Rad bi verjel, da bi vsaj stopili na pot raz­iskovanja takšne tehnologije. A prav lahko bi tudi rekli ne.« 
Nato sem ga prosil, naj si predstavlja, da smo leta 2003 in neki zaposleni v oddelku X predlaga, da bi digitalizirali srednješolske le­topise. V mislih sem imel Facebook, ki je zdaj Googlov najbesnejši tekmec za zaslužke z di­gitalnim oglaševanjem. Teller je povedal, da bi tak predlog imel še manjšo podporo. »Ne 
U 	Facebook ni bil nikoli visokoleteca fantazija, prej nasprotno – majhen korak, ki mu je sledil naslednji in nato še en. 
bo. Google je resda videti ljubek in navdihu­joc, a je zrelo podjetje z vec kot sto milijar­dami dolarjev prihodkov. Google za svoje ra­stoce kljucne posle potrebuje tržnike in pro­dajalce, ki opravljajo navadna dela, na pri­mer prodajajo iskalne pogoje zavarovalnim družbam. S temi delovnimi mesti ni nic na­robe, kljub temu pa osvetljujejo vrzel – mor­da vse vecjo – med retoriko Silicijeve doli­ne o spreminjanju sveta in tem, kar dejansko dela vecina tamkajšnjih podjetij in zaposle­nih v njih. 
X v poslovnem smislu tako interno kot navzven oddaja znamenja, da Paga in Bri­na še vedno preveva idealizem, s katerim sta ustanovila to, kar je zdaj pravzaprav oglaše­valska družba. Vec strokovnjakov za poslo­vanje trdi, da je Googlova nadvlada na trgu za oglaševanje med iskanjem tako izrazita, da bi jo morali obravnavati kot monopol­no. Evropska unija je tako junija lani Goo­gle kaznovala z 2,7 milijarde dolarjev proti­trustovske kazni, ker je oglaševal lastne na­kupovalne strani na racun tekmecev. Alpha­bet bi projekte oddelka X lahko izrabljal kot dokaz, da je dobrohoten velikan, pripravljen presežek denarja vlagati v izume, ki bogati­jo cloveštvo, tako kot je AT & T pocel z Bell Labs. 
Ob vsem tem je treba dodati, da imajo mehke prednosti in teoreticno ovrednote­nje oddelka X svoje omejitve. Prej ali slej se bo moral Alphabet odlociti, ali teorije pora­za, eksperimentiranja in izuma delujejo tudi v praksi. Po nekaj dnevih mariniranja v ide­alizmu podjetja mi še vedno ni bilo jasno, ali bi vztrajanje pri fantazijah lahko povzro­cilo, da bi spregledali neznatne inovacije, ki odlocimo se za podrocje, kjer je najtrši oreh trženje oziroma kjer bi bilo treba razumeti, kako se ljudje dogovarjajo za zmenke.« Pre­molknil je. »Seveda je marsikaj, kar pocne Facebook, zahtevno, a digitalizacija srednje­šolskih letopisov je bila pripomba, ki leti na povezovanje med ljudmi, ne na tehnicne iz­zive.« 
X ima dve nalogi, reševati hude težave in vzpostaviti naslednji Google, kar se Teller­ju zdita tesno usklajena cilja. A Facebook je kljub temu postal Googlov tekmec kot plat-forma za oglaševanje in po financni plati, in sicer tako, da je naprej dosegel cisto povpre­cen cilj. Ni bil visokoleteca fantazija, prej na­sprotno – majhen korak, ki mu je sledil na­slednji in nato še en. 
Vztrajanje pri hitrih izdelkih in dobickih je sodoben odnos do inovacij, ki se mu X še vedno tiho upira. V vsakem primeru je pre­žet s spoštovanjem do dolge gestacijske dobe nove tehnologije. 
Tehnologija je visoko drevo, mi je razložil John Fernald. A sajenje semen za izume in žetev plodov komercialnih inovacij sta dve loceni vešcini, ki ju redko obvlada ena orga­nizacijska enota, in med obema fazama na­vadno mine veliko let. »Na oddelek X ne gle­dam niti kot na sejalca niti kot na žanjca,« je poudaril Fernald. »Ko pomislim na X, si predstavljam postavljanje višjih lestev, ki se­gajo tja, kamor druge ne morejo.« Nihce ne ve zagotovo, kaj, ce sploh, bodo zaposleni v X našli na teh lestvah. A se vzpenjajo. Vsaj nekdo. 
Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. 

Microsoft 
spreminja sistem 


V 
kotni pisarni Satya Nadella v pe­tem nadstropju zgradbe 34 v Red­mondu v ameriški zvezni državi Wa­shington na enem od zidov kraljuje vpadljiv 84-palcni racunalniški zaslon na dotik. Še vecjo pozornost pa si kljub vsemu zaslužijo velikanske vrste knjig, ki polnijo police in so nagnetene na dolgi mizi poleg Nadellove pi­salne mize. 
Prostor zato bolj spominja na majhno knji­garno kot na poveljniško središce tretje naj­vec vredne družbe na svetu. 
»Preberem nekaj strani tu, nekaj stra­ni tam,« je pojasnil Nadella v svojem zna­cilnem umirjenem tonu. Sedel je v svojem turkiznem naslonjacu in razkazoval pisa­ne nogavice izza navadnih rjavih cevljev. V skladovnicah okrog njega je bilo tudi zah­tevno ctivo z naslovi, kot sta Bionomics (Bionomika) in How Will Capitalism End (Kako se bo koncal kapitalizem), a je njegov okus eklekticen. Med pogovorom je omenil tudi spis Virginie Woolf o bolezni, pa tudi li­terarno razmišljanje o kriketu trinidadske­ga avtorja C. L. R. Jamesa. Ko je pojasnje­val ucinek Microsoftove umetnointeligen­tne pomocnice Cortane, je namesto s podat­ki o tržnem deležu postregel s Shakespea­rom: »Ali bi Othello, ce bi imel Cortano, za­gledal Jaga v pravi luci?« 
Med Nadellovimi prvimi ukrepi, ko je fe­bruarja 2014 postal direktor, je bila pro­šnja, naj najvišje vodstvo prebere Nonvio­lent Communication (Nenasilna komuni­kacija) Marshalla Rosenberga, razpravo o empaticnem sodelovanju. Poteza je nakaza­la, da bo Nadella družbo vodil drugace od slavnih predhodnikov Billa Gatesa in Steva Ballmerja in se lotil dolgoletne Microsofto­ve slave kot gnezda izrazitih notranjih bojev. (Stripar Manu Cornet je Microsoftovo kul­turo leta 2011 duhovito strnil v organigram, na katerem so razlicne operativne skupi­ne z orožjem merile druga na drugo.) »To je bil prvi jasen znak, da se bo Satya osre­dotocil na preobrazbo ne le poslovne stra­tegije, temvec tudi kulture,« je komentiral predsednik Microsofta in vodja pravne služ­be Brad Smith, veteran v družbi. Nadella se je posvetil predvsem spremembam v nacinu razmišljanja, da bi s tem spremenil tudi na­cin dela. 
• Danes se nekatera zagonska podjetja, ki bi nekdaj sicer brez nadaljnjega izbrala Amazon Web Services, raje odlocijo za Azure, ki sicer še vedno zaostaja, a doživlja vratolomno rast. 


Microsoft, kot ga je podedoval Nadella, so tako na Wall Streetu kot v Silicijevi dolini videli kot podjetje, ki postopno bledi. Teh­nološka industrija se je z namiznih racunal­nikov preusmerila na pametne telefone, to­rej z Microsoftovih Oken na Applov iPho­ne in Googlov Android. (Tržni delež Oken na telefonih je bil manj kot štiriodstoten). Apple in Google dosegata rekordno tržno vrednost, cena Microsoftovih delnic pa ca­plja na mestu, ceprav so se v casu Ballmer­jeve vladavine, od leta 2000 do 2014 na di­rektorskem položaju, prihodki potrojili, do­bicek pa podvojil. Ko je Ballmer avgusta 2013 oznanil namero, da se upokoji, njego­vo nasledstvo ni veljalo ravno za glavni za­detek na loteriji. Bloombergova zgodba o is­kanju naslednika je imela nedvoumen na­slov Zakaj ni dobro postati Microsoftov di­rektor. 
»V mislih sem imel nekoga z miselnostjo slona v trgovini s porcelanom,« je priznal Mason Morfit, predsednik in vodja informa­tike v aktivisticnem skladu za zavarovanjem pred tveganjem ValueAct, ki je imel besedo pri izbiri novega šefa, saj je v Microsoft vložil dve milijardi dolarjev. »Osebno sem bil bolj naklonjen nekomu od zunaj.« Enako je velja­lo za vecino opazovalcev. Nadella, ki je pri­šel v družbo leta 1992, ko je bil star 25 let, ni veljal za ožjega favorita, ceprav je bil šef storitev v oblaku v Microsoftu. (Ni dvoma, da sem domaci clovek, je rekel Nadella s pri­dihom dobrovoljnega kljubovanja. »In na to sem ponosen! Sem Microsoftov produkt.«) Ko so oznanili njegovo ime, so nekateri kri­tiki izbiro oznacili za napako. 
A Nadella Microsoftu ni le vrnil pomemb­ne vloge, temvec je v komaj treh letih in pol njegovo tržno vrednost povecal za vec kot 250 milijard dolarjev – to je v tistem obdo­bju pomenilo vecjo rast od Uberja in Airbnb, Netf lixa in Spotify, Snapchata in WeWorka. Pravzaprav je to pomenilo obcutnejše pove­canje kot v vseh naštetih družbah skupaj. Le pešcica direktorjev – med njimi Bezos, Cook, Zuckerberg – se lahko pohvali s takšnimi dih jemajocimi rezultati. Microsoftove delnice niso le pridobile vrednosti kot v casu najve­cjega razmaha internetnih podjetij, temvec so jo celo prehitele. »Nadella je presegel vsa moja pricakovanja,« je povedal Morfit, ki je danes clan upravnega sveta Microsofta. »Ko bi vsaj lahko rekel, da smo to tudi pricakova­
li. A bi se zlagal.« 
Spremembe, ki jih je uvedel Nadella, so povezane s knjigo, ki so jo morali prebrati njegovi podrejeni, in kulturo, ki se je razvila na njeni podlagi. Navdihnil je 124.000 zapo­slenih, da so zbudili svojo radovednost in se želeli nauciti vsega (medtem ko so prej delo­vali bolj po nacelu, da vse že vedo), to pa je bil navdih za razvijalce, kupce – in vlagate­lje – da so z družbo zaceli sodelovati na nov, sodobnejši nacin. Nadella je sodoben direk­tor, ki zna izpostaviti mehke vešcine, tako pogosto zasmehovane v neusmiljenem sve­tu poslovne politike, a na sodobnem, vse hi­treje spreminjajocem se trgu pridobivajo po­men pri izboljševanju rezultatov. 
»Seznam ljudi, ki bi jih lahko najel Micro-soft, je dolg,« je povedal Aaron Levie, di­rektor Boxa, ki si je ime kot drzno zagon­sko podjetje ustvaril z lepljenjem plakatov, na katerih je udrihal po Microsoftu. Danes je njegov partner pri celi vrsti poslov. »Ni veli­ko študij primera o kulturnem preobratu ta­kšnih razsežnosti, kot ga je povzrocil Satya.« 
Raziskovalec neverjetnega 
Ura je bila osem zjutraj, kar pomeni, da so se clani Microsoftovega ožjega vodstva zbi­rali za mizo v obliki podkve v dvorani po ho­dniku naprej od Nadellove pisarne. Ko so prihajali še drugi direktorji z namiznimi na­pravami, se je Nadella vrgel na sedež na sre­dini in jemal zalogaje s krožnika z grozdjem in ananasom. 
Sestanek se je zacel z redno tocko dnev­nega reda, kot si jo je zamislil Nadella, ime­novano Raziskovalec neverjetnega, med ka­tero so izpostavili nekaj navdihujocega, kar se je dogajalo v družbi. Tistega konkretnega dne so se v video konferenci povezovali z in­ženirji v turški podružnici Microsofta, da bi predstavili prototip aplikacije za ljudi s slab-

Ko sem Nadella prosil, naj s svojimi bese­dami opiše sodelovanje s predhodniki, je od­krito povedal: »Bill ni tip cloveka, ki bi prišel v pisarno in te pohvalil,« mi je razložil. »Raje je zacel naštevati vse tisto, kar naj bi bilo na­robe s tabo.« Ballmerjeva tehnika, je dodal Nadella, je bila podobna. Zahihital se je ob spominih in poudaril, da se mu takšna nepo­srednost zdi osvežujoca. (Ko je Nadella pre­vzel vodenje družbe, je Gatesa, ki ostaja teh­nološki svetovalec, celo prosil, naj poveca število ur za posredovanje povratnih infor­macij produktnim ekipam.) 
Nadellov pristop je mehkejši. Preprican je, da so ljudje po naravi empaticni in to je po­membno tako za ustvarjanje harmonicnih odnosov v službi kot za razvijanje izdelkov, ki bodo naleteli na dober sprejem pri kupcih. »Znati se moraš vprašati, kaj želi neka ose­ba, kaj ji zbudi zanimanje, zakaj jih tisto, kar se dogaja, vznemiri ali vznejevolji, naj gre za racunalništvo ali karkoli drugega.« 
Empatija je pomembna 
Njegova filozofija izvira iz pomembne­ga dogodka v njegovem osebnem življenju. Leta 1996 se je njegov prvi otrok, Zain, ro­dil s hudo cerebralno paralizo in njemu in njegovi ženi Anu za vedno spremenil dotlej brezskrbno življenje. Nadella se je dve ali tri leta smilil sam sebi. Nato pa se je njegov zor­ni kot ob pomoci Anu, ki je opustila kariero 
U 	V komaj treh letih in pol je microsoftovo tržno vrednost povecal za vec kot 250 milijard dolarjev. 
šim vidom, ki knjige bere na glas. Po spodbu­dnem uvodu se tedenski sestanek vcasih raz­vlece tudi na sedem ur. Ta tedenska srecanja, ki jih je sicer proti koncu svoje kariere uvedel Ballmer, so pomembna znacilnost Nadello­vega skupinskega pristopa k vodenju Micro­softa. Na njih prosi za mnenja in ponuja po­zitivne povratne informacije. Vcasih živahno prikimava, ker se strinja z argumenti, v eni roki drži kartonasto skodelico s kavo in neu­morno gestikulira z drugo roko. 
Sprošceno ozracje je precejšnja spremem­ba v primerjavi z dnevi, ko je sodelovanje v Microsoftu pomenilo predvsem razkazova­nje svojih sposobnosti. V preteklosti, je pove­dal predsednik Smith, so vsi tisti, ki so zrasli v družbi, vedeli, da je treba biti na vsak se­stanek dobro pripravljen. S tem naceloma ni bilo nic narobe, le da so skušali že vnaprej uganiti odgovore, nato pa je šlo predvsem za preverjanje, ali so pravilno uganili. Bill Gates in Steve Ballmer sta to nacelo ucinkovito iz­rabljala na podrocjih, kjer je bilo treba iti na­prej z nacinom razmišljanja. 

arhitektke, da bi skrbela za Zaina, spremenil. »Ce že kaj, bi bil moral storiti vse, da bi se lahko vživel v Zainovo kožo, glede na to, da sem dobil priložnost skrbeti zanj.« Po Nadel­lovih besedah je prav ta empatija – pri cemer opozarja, da se beseda vcasih uporablja tudi neupraviceno – pomemben del tega, kar je postal. »Dobro se spomnim, kakšen sem bil prej kot clovek in kakšen sem zdaj. Ne bom rekel, da sem bil plitev, sebicen in podobno, a nekaj mi je manjkalo.« 
Zain mu je v cisto veselje, je Nadella pove­dal v zvezi s tem, da iz danes 21-letnega sina še vedno crpa brezmejen navdih. »Vse dru­go, kar se mi dogaja v življenju, se nemudo­ma prikaže v pravi luci, ko pomislim, kako se je spoprijemal z vsemi izzivi. Ko se mu pribli­žam, se nasmehne, to zmore pokazati. In to mi polepša dan in mi lajša življenje.« 
Nadella je sicer odrašcal v Hiderababu v Indiji in racunalnike je imel skoraj tako rad kot kriket. Ko je imel 15 let, so starši, priPa­dniki srednjega sloja, edincu v Bangkoku kupili racunalniški komplet. Na 21. rojstni 


• Ko je Ballmer avgusta 2013 oznanil namero, 

dan je prispel v Zdr užene države Ameri­ke, da bi študiral racunalništvo na univerzi v Wisconsinu. Po diplomi je nekaj let delal v Sun Microsystems, nato pa so ga zmamili v Microsoft. To je bilo v obdobju njegovega razcveta – v 90. letih – in Nadella je nenehno napredoval. »Ko zacneš razmišljati, kako bi se najbolje izkazal na naslednjem delovnem mestu, se ujameš v past,« je priznal. »Ce pa lahko ponudi navadna knjigarna. »Zmotil sem se glede Amazona,« je priznal Burgum, »imel pa sem prav, da sem Satya preprical, naj ostane.« 
Burgum je Nadella pripravljal za svojega naslednika. Leta 2007, na zadnji konferen­ci za stranke, je Burgum pred vectisocglavim obcinstvom pohvalil Nadella in mu nato pre­pustil glavno besedo. A takoj po konferenci 
U 	danes se nekatera zagonska podjetja, ki bi nekdaj sicer brez nadaljnjega izbrala amazon Web Services, raje odlocijo za azure, ki sicer še vedno zaostaja, a doživlja vratolomno rast. 
si misliš, da je trenutno delovno mesto toc­no tisto, kar si si želel, življenje postane veli­ko preprostejše.« 
Doug Burgum, ki je vodil Microsoftovo skupino za poslovne rešitve in je zdaj guver­ner Severne Dakote, je postal njegov men­tor. »Na zacetku ga je Jeff Bezos skušal re­krutirati v Amazon,« je pripovedoval Bur-gum. »Moja naloga je bila, da ga spet priva­bim k nam.« Amazon je takrat že zacel širi­ti svoj domet, toda Burgum ga je preprical z argumentom, da so priložnosti, ki se ponu­jajo v Microsoftu, dalec boljše od tega, kar je posredoval Ballmer ter poskrbel za rotaci­jo kadrov. Sklenil je, da bi bil Nadella kori­stnejši kot vodja druge skupine, inženirske podpore Windows Live Search, ki je pozne­je postala znana pod imenom Bing. 
»Steve je bil zelo nedvoumen,« se je spo­minjal Nadella, ko je opisoval položaj, ki ga ni mogel zavrniti. »Rekel je samo, da je to najpomembnejši izziv, ki ga lahko ponu­di. Ni bil preprican, ali je to dejansko pame­tna odlocitev zame, a je želel, da bi prevzel to delo, naj dobro premislim in se odlocim. Mimogrede mi je še zaupal, da ni varovala, 
da se upokoji, njegovo nasledstvo ni veljalo ravno za glavni zadetek na loteriji. 
ce mi ne bi uspelo, da me ne bo prišel reše­vat in me nato postavil nazaj na staro delov­no mesto.« 
Drugacna kultura podjetja 
Microsoft je bil na podrocju iskanja izra­zito podrejen Googlu. V tem konkurencnem boju je moral poslovati veliko bolj sprošceno kot na drugih podrocjih. »Spomnim se, ko je vecina najvišjega vodstva Binga na sestanke nosila svoje iPade,« je povedal Mark John­son, ki je delal v družbi, potem ko je Micro-soft kupil zagonsko podjetje, v katerem je bil zaposlen; zdaj je direktor ponudnika zemlje­pisnih podatkov Descartes Labs. »To je takrat veljalo za zelo moderno in simbol upiranja Microsoftovi mašineriji.« 
Nadella si je prizadeval pridobiti zuna­nje mnenje o Bingu, ki so ga nadgradili, ko je direktor Netf lixa in takratni clan uprave Microsofta Reed Hastings Nadella povabil, naj ga spremlja na Netf lixovih sestankih. Na­della je to obcasno pocel približno leto dni. »O bog, koliko sem se takrat naucil,« se je spominjal. »Med drugim se mi je zdelo, da me precej ovira to, ker sem odrastel v Micro­softu in nisem nikoli spoznal drugega podje­tja.« 
Nadella je sicer skrajšal svoj izlet v Net-f lix, ko so mu zaupali vodenje Azura, Micro­softove enote za spletna orodja, ki tekmuje z Amazon Web Services, a so mu izkušnje pri­šle prav pri napredovanju na direktorski po­ložaj. »Netf lix se obraca zelo hitro na podla­gi novih podatkov,« je Nadella povedal Mor­fitu iz podjetja ValueAct. »Menil je, da je to zelo zanimivo v primerjavi z birokracijo, ki jo je vzpostavil Microsoft.« 
Nadella je kot Microsoftov direktor prvic javno nastopil na tiskovni konferenci v San Franciscu osem tednov po tistem, ko je za­sedel stolcek. Prikorakal je brez predhodne glasne publicitete, oblecen v crno, navdu­šen, a umirjen. Z velikimi crnimi okvirji ocal je nekoliko spominjal na sovo. Njegov nastop je bil izrazito nasprotje pogosto bombastic­nega Ballmerja, še preden se je poigral z be­sedami T. S. Eliota, da je opisal Microsoftove cilje: »Nikoli ne smeš nehati raziskovati in na koncu vsega raziskovanja prispeš tja, kjer si zacel, in šele takrat veš, kje si.« 
Med prireditvijo za medije je Nadella na­povedal prvo razlicico Offica za Applov iPad. To je bil pomenljiv nacin za oznanjenje no­vega obdobja v družbi, ceprav so program­sko opremo zaceli razvijati davno prej, pre-den je prevzel žezlo. »Ne bomo vam govorili, da uporabljajte le to napravo,« mi je razložil Nadella, ko je govoril o Microsoftovi tablici Surface in drugih napravah za Okna. Družba si je dolgo prizadevala, da bi dobila nadzor nad naborom svoje opreme, a ko je ambici­ozne razlicice Worda, Excela in PowerPointa vgradila v Applove tablice – preden je sploh imela primerljive razlicice za Okna, primer-ne za zaslone na dotik – si je zacela utirati pot v novo smer. 
»Nadella vodi Microsoft v današnje bolj odprto in integrirano racunalniško okolje,« je povedal Scott McNealy, soustanovitelj in nekdanji direktor Sun Microsystems, ene­ga glavnih Microsoftovih tekmecev v 90. le­tih in Nadellov prvi delodajalec. »V vodenje je vnesel element diplomacije.« 
Ko je Nadella leta 2014 zaposlil Peggy Johnson, je to postalo še izrazitejše. Njena naloga kot izvršne podpredsednice razvo­ja poslovanja naj bi bila okrepiti Microsofto­ve vezi s Silicijevo dolino in sklepati posle z družbami, ki jih je ta nekoc videl le kot tek­mice, na primer Box in Dropbox. »Satya je redno obiskoval Dolino, kar je bilo za Micro­softovega direktorja nekaj novega,« je razlo­žil Johnson. »Rekel mi je, da moram biti zu­naj Redmonda enako dejaven kot v njem.« Danes se nekatera zagonska podjetja, ki bi nekdaj sicer brez nadaljnjega izbrala Ama­zon Web Services, raje odlocijo za Azure, ki sicer še vedno zaostaja, a doživlja vratolo­mno rast. 
Nadella je dopolnil tudi Microsoftovo ge­slo. Bill Gates je nekoc govoril, da mora biti racunalnik na vseh pisalnih mizah in v vseh domovih, Nadellovo vodilo pa je sodobnej­še: omogociti vsem ljudem in vsem orga­nizacijam na svetu, da bi dosegli vec. Nato je zacel nadgrajevati tudi konkretne ukre­pe družbe, da bi zrcalila to vodilo, in sicer tako, da je zacela podpirati nekatera podro­cja z ambicioznimi strateškimi obeti (Sur­face, HoloLens) in precišcevati manj opa­zne pobude, kot je Microsoft Band (ki ga je ponosno predstavil prvic, ko sva se srecala, to je bilo med tiskovno vecerjo v restavra­ciji blizu Microsoftovega sedeža novembra 2014). Ballmerjev nakup Nokiine podru­žnice za mobilne telefone v vrednosti se­dem milijard dolarjev je odpisal kot izgubo in opustil vec kot 20.000 delovnih mest kot tiho priznanje, da Okna v bližnji prihodno­sti ne bodo ujela niti iphona niti Androida za mobilne naprave. Družba je razvila vec kot sto aplikacij za iOS in se zacela ukvar­jati celo z Linuxom, odprtokodnim tekme­cem Oken. Ko se je Microsoft pridružil fun­daciji Linux, smo docakali Sveti Nikoli, gle­de na dobro znano dejstvo, da je Ballmer Li­nux oznacil za raka. 
Potem je tu še Nadellov nakup Linkedi­na za 26 milijard dolarjev. Vlagatelji so po­tezo vecinoma pozdravili. Povezava 500 mi­lijonov zaposlenih uporabnikov Linkedi­na s 85 milijonov ljudi, ki uporabljajo Office 365, Microsoftu zagotavlja zavidanja vreden sklop podatkov, iz katerega lahko dobiva vpogled – verjetno enako dragocen in odpo­ren proti kloniranju kot Facebookovo dru­žabno omrežje in Googlov iskalnik. (Janu­arja lani je Microsoft kupil zanimivo zagon­sko podjetje iz Montreala Maluuba, ki ima tehnologijo za razclenjevanje takih podat­kov.) »Zelo smo vznemirjeni zaradi te poseb­ne Microsoftove umetne inteligence,« je iz­javil Harry Shum, izvršni podpredsednik za podrocje umetne inteligence in raziskav v Microsoftu. 
Nadella ni dovolil, da bi se zaradi vseh teh dejavnosti in dosežkov njegov ego razboho­til. Kot mi je povedal, ko je opisoval koristi svojega zornega kota cloveka iz ozadja, ki ga je razvil med vzpenjanjem v Microsoftu: »Najbolj bi te moralo biti strah, ce te vsi sla­vijo.« 

Na Nadellova nacela vodenja je mocno vplivala knjiga Mindset (Nacin razmišlja­nja) predavateljice s Stanforda Carol Dweck, v kateri sta opisana dva nacina razmišljanja. Tisti s togim nacinom obicajno vztrajajo pri dejavnostih, pri katerih lahko uporabijo ve­šcine, ki jih že obvladajo, in ne marajo tvega­ti zadrege ob neuspešnem poskusu z necim novim. Tisti, ki so osredotoceni na rast, pa se želijo predvsem nauciti novosti, in se zaveda­jo, da pri vseh ne bodo uspešni. 
• Peggy Johnson, izvršna podpredsednica razvoja poslovanja, je okrepila Microsoftove vezi s Silicijevo dolino in sklepala posle z družbami, ki jih je ta nekoc videl le kot tekmice, na primer Box in Dropbox. 




Žena Anu (za katero trdi, da je najbolj vneta bralka v družini) ga je za knjigo nav­dušila nekaj let prej, preden je postal direk­tor Microsofta. Smernice v njej so jima pri­šle prav pri starševstvu. A ni težko razume­ti, zakaj je Nadella te koncepte prenesel tudi na Microsoft, družbo, katere filozofija je bila nekoc tako okostenela, da bi jo lahko povzeli kot »Vse mora biti na Oknih in bognedaj, da bi naredili kaj, da bi dobro delovalo na dru­gi platformi,« kot je to opisala analiticarka v Creative Strategies Carolina Milanesi. 
Ko je Nadella napredoval v direktorja in sestavljal nov manifest za Microsoftove za­poslene, se je posvetoval z Dweckovo in vkljucil teme iz njenega dela. »Potrebova­li smo kulturo, ki bi nam omogocala, da bi se nenehno osveževali in obnavljali,« je poja­snil. Dweckova je Microsoft opisala kot spek­takularen primer velike družbe, lacne nove­ga znanja, in pohvalila Nadella, ker je bil pri tem sam za zgled. »Veliko podjetij je, v kate­rih šefi pridigajo o miselni naravnanosti na rast, a pocnejo nekaj drugega,« je povedala. »Ni je preprosto sprejeti in uresnicevati, zla­sti v kulturi znanstvenikov, ki obicajno casti­jo naravne zmožnosti.« 
Nadella je priznal, da so nekateri šefi na­robe razumeli koncept togega in na rast na­ravnanega nacina razmišljanja, saj so na to gledali kot na nespremenljivo clovekovo la­stnost, ne pa kot na vedenjske vzorce. Pove­dal je, da so nekateri kolegi clane svojih ekip skušali celo razvrstiti v enega od obeh pre­dalckov. A vecinoma se mu zdi, da ljudje ra­zumejo. »Nikogar v Microsoftu ne navdihuje naravnanost na rast zaradi direktorja Satya Nadella,« je pojasnil, »temvec zaradi tega, kar jim pomeni, ko skušajo biti boljši starši, partnerji in kolegi.« 
Spodbujanje naravnanosti na rast med vsemi zaposlenimi je povezano tudi z odgo­vornostjo, je dodal Nadella, tudi to, da sto­jimo ob strani tistim, ki naredijo napako. Tako je bilo marca 2016, ko so raziskovalcu v Microsoftovem laboratoriju Future Soci­al Experience predstavili Tay, umetno inteli-
Nadella se je odzval tako, da je ustvarjal­cem Tay napisal elektronsko sporocilo in jim ponudil podporo: »Vztrajajte in vedite, da sem na vaši strani.« Chengovo in njene kolege je ta gesta ganila. In res so vztrajali: Microsoft je nato predstavil Zo, robotko, po­dobno Tay, a zasnovano tako, da ucinkovite­je opravi s troli. (Sprva je bila na voljo na Fa­cebookovem Mesengerju in Kiku, na Twitter­ju pa šele pozneje.) 
Direktor je piclih osem mesecev po zased­bi položaja doživel lastno bridko lekcijo iz ra­sti. Povabljen je bil na slavje Grace Hopper, posveceno ženskam v racunalništvu, kar je pomemben in najvecji tak letni dogodek. Za­jema tudi postavljanje vprašanj in odgovarja­nje nanje in tako je Nadella pretežno ženske­mu obcinstvu razložil, naj se vzdržijo zahtev po povišici in raje zaupajo sistemu, da jih bo primerno nagradil. Neugoden odziv je bil ta­kojšen in prisotne so svoje nasprotovanje ne­mudoma objavile v družabnih omrežjih. 
Nadella se je zavedel napake in naslednji dan objavil opravicilo. »Na postavljeno vpra­šanje sem odgovoril popolnoma neustre­zno,« je napisal v elektronskemu sporocilu zaposlenim. Danes za svoje takratne komen­tarje na odru pravi, da je bil to trapast odgo­vor privilegiranca. 
A Nadella je storil še vec, ni se le posul s pepelom; poglobil se je v svoje predsodke in tudi svojo vodstveno ekipo spodbudil k temu. »Tako sem postala še bolj zavezana Sa­tyu, ne manj,« je povedala vodja kadrovske službe v Microsoftu Kathleen Hogan, nekda­nja operativna direktorica za svetovno pro­dajo, ki jo je Nadella kmalu po incidentu po­višal na sedanji položaj. »Nikogar drugega ni krivil. Razgalil se je pred vso družbo in rekel, 
U 	»Bill (gates) ni tip cloveka, ki bi prišel v pisarno in te pohvalil,« mi je razložil. »raje je zacel naštevati vse tisto, kar naj bi bilo narobe s tabo.« 
gentno robotko, ki govori, in so jo usposobi­li, da se pogovarja v slengu 18- do 24-letne Americanke (kolk sem umrla). 
Troli na Twitterju so odkrili, da ce Tayin racun napadejo z rasisticnimi, seksisticnimi in drugimi sovražnimi izjavami – takšnega scenarija v Microsoftu niso predvideli – bo te žaljivke tudi vrnila. V enem samem dnevu so troli robotki oprali možgane in ta je objavi­la 96.000 izjav, ki so bile vse bolj pritlehne, tako da se je Microsoftov javni eksperiment z umetno inteligenco sprevrgel v ponižanje. »Zjutraj je bilo super, zvecer pa niti ne,« je komentirala Lili Cheng, generalna direktori­ca laboratorija. 
ucili se bomo in postali veliko pametnejši.« 
Nadella se je le izjemoma tako hudo spo­taknil v javnosti, a Microsoft je po tistem po­stal samo mocnejši. Nekdo od dolgoletnih zaposlenih na višjem položaju mi je povedal, da je družba po tistem okrepila notranjo ko­munikacijo, s katero so spodbudili spoštova­nje razlicnosti in premagali nezavedne pred­sodke. Nadella je bil zgled vsem drugim: de­lamo napake, a se iz njih lahko naucimo biti boljši. 
Ce brskate po Youtubu, lahko izkoplje­te zabaven staromoden Microsoftov posne­tek iz leta 1993, DevCast, izdelan v predširo­kopasovnih casih za distribucijo razvijalcem 

BranjE 

Satyev knjižni klub 
M 

The Boys in the Boat (Fantje v colnu), Daniel 
icrosoftov direktor ljudem 
rad pripoveduje o knji-

James Brown 
gah, ki ga navdihujejo – 

Nadella je to zgodbo – v njej sta omenjena tudi kot je opisanih pet, ki govorijo o 
neobetavna ekipa z univerze Washington in olimpij­zgodovini, ekonomiji, tehnologiji in 
ske igre v Berlinu leta 1936 – opisal kot cudovit pri­upravljavski strategiji. 
kaz pomembnosti timskega dela, kar je tudi kljucni element njegovega dela. Že vse od zacetka opravlja 
direktorske dolžnosti. 
The Great Transformation 
(Velika preobrazba), Karl Po­lanyi The Great Convergence (Velika konvergen­

ca), Richard Baldwin 
»To knjigo mi je že dolgo tega 
priporocil oce,« je o klasiki ma-

V tem opisu, kako bosta teleprisotnost in telero­džarsko ameriškega pisatelja iz 
botika ljudem omogocala preckati državne meje iz leta 1944 povedal Nadella. Gre za 
udobja domacega naslanjaca, Nadella vidi analogi­kroniko o razvoju angleškega tr­
jo z Microsoftovim naglavnim kompletom HoloLens, žnega gospodarstva, ki med drugim trdi, da bi gospodarske spremembe mo-sploh ker tehnologija dozoreva in se ji cena znižuje. rala narekovati družba. 
The Rise and Fall of American Growth (Vzpon in padec ameriške Deep Learning (Globoko ucenje), Ian Goodfellow, Yoshua Bengio rasti), Robert J. Gordon in Aaron Courville To delo o zgodovini ekonomije zajema vse, od motorja z notranjim izgore-
Elon Musk in šef Facebookove enote za umetno inteligenco Yann LeCun vanjem do stranišca na splakovanje – in skepticen pogled na nedavne prelo­hvalita ta ucbenik o enem najobetavnejših podrocjih programske opreme. mne inovacije. Kljub temu avtor sklene, da so inovacije najvecji vir dramatic­Po izidu je Microsoft najel kot svetovalca soavtorja Bengia, pionirja pri stroj-nih izboljšav za cloveštvo, je povedal Nadella. nem ucenju. 
prek satelitske povezave. Nadella, ki je bil ta­krat mladosten šef za tehnicno trženje in v družbi zaposlen dobro leto dni, se prikaže po približno uri in tri cetrt posnetka. Ima go­ste crne lase in izrazit naglas. Njegov samo­zavesten in naraven pristop danes dokazuje, kako dalec se je prebil. 
Na Microsoftovi konferenci za razvijalce minulega maja v Seattlu se je Nadella javno spopadel s pomenom umetne inteligence. V prvih minutah svojega nagovora je med opo­zarjanjem na temacne plati tehnologije pri­klical na zaslon naslovnico knjige 1984 Ge­orga Orwella in Krasnega novega sveta Al­dousa Huxleyja. Težko si je zamisliti Facebo­okovega Marka Zuckerberga in Googlovega Sundarja Pichaija, da bi si v govoru pred jav­nostjo drznila podati v takšne preroške vode. 
Takrat sem Nadella v zaodrju vprašal, za­kaj se je odlocil omeniti svoje pomisleke gle­de umetne inteligence. »Vsi v naši panogi bi se morali zavedati, da ima tehnologija tudi nenacrtovane posledice,« je odgovoril, se na­gnil naprej in se suho zasmejal. »Istovetnost naše družbe temelji na ustvarjanju tehnolo­gije, da bi drugi lahko razvili še vec tehnolo­gije. In zato je bistveno, da se jo uporabi za opolnomocenje še vec ljudi.« 
Nadellov cut za odgovor nost tako za Microsoft kot za svetovno družbo se je poka­zal tudi na politicnem podrocju. Ko je ameri­ški predsednik Donald Trump januarja pod­pisal odlok o priseljevanju, so ga v Micro­softu oznacili za zgrešenega in velik korak nazaj, Nadella pa ga je kritiziral tudi osebno in opisal svojo lastno priseljensko izkušnjo: »V nobeni družbi ni prostora za predsodke in fanatizem.« 
Junija je Nadella odpotoval v Washing­ton na prvo srecanje ameriškega tehnološke­ga sveta – skupine, ki jo vodi nekdanji Micro­softov financni direktor, njena naloga pa je raziskati nacine za posodobitev storitev jav­ne uprave. Poleg Tima Cooka, Jeffa Bezosa in drugih se je Nadella v Beli hiši sestal tudi s Trumpom in sodeloval na locenih sestan­kih. »Z vlado se ne bi mogli pogovarjati o po­membnejši temi in vznemirjen sem, da sode­lujem pri tem,« mi je zaupal štiri dni pozneje. »Iskreno povedano, ne gre za eno vlado proti drugi, ne gre za stranko proti drugi, temvec za ameriško konkurencnost. Vesel sem, da se vlada loteva tega vprašanja.« 
Vecina direktorjev velikih tehnoloških podjetij nerada dreza v vladne zadeve, a ne­kateri v panogi trdijo, da je pravzaprav dol­žnost slavnih priseljencev, kot je Nadella, glasno spregovoriti, sploh ob komentarjih, kakršne je imel nekdanji glavni strateg Bele hiše Steve Bannon, ko je izražal zaskrblje­nost zaradi velikega števila azijskih direk­torjev v Silicijevi dolini. Nadella v svoji knji­gi Hit Refresh (Pritisnite osveževanje), v ka­teri se prepletajo osebni spomini in tehnolo­ški futurizem, namiguje na Bannonovo pri­pombo, ne da bi ga omenil z imenom: »Celo ko nekateri ljudje na položajih pripominja­jo, da je v tehnološki panogi prevec azijskih direktorjev, ignoriram njihovo ignoranco.« Dodal je, da ga razkaci, ce se morajo njego­vi otroci in njihovi prijatelji spopadati z rasi­sticnim blatenjem. A je to tudi vse. »Nisem bil izvoljen. Zato nocem, da bi se vedli, kot da nam tece mandat.« 

Kakorkoli že, Nadella si je svoj mandat v Microsoftu nesporno zaslužil, in po nemi­rih v Charlottesvillu v zvezni državi Virgini­ja, ki so jih sredi avgusta lani povzrocili skraj­ni desnicarji, je izrazil svojo vizijo o vode­nju v okvirih pogovora na državni ravni, s ci­mer je pokazal, kako vpliven je lahko njegov pristop. V elektronskem sporocilu vodstve­nim delavcem in med porocanjem v pone­deljek po nemirih, nasilju in rasisticnem div­janju, je povedal, kako mocno so ti grozljivi dogodki vplivali nanj. »V teh casih,« je napi­sal, »mi je kot vodju res pomembno le dvoje. Prvo je, da se zavzemamo za naše brezcasne vrednote, med katerimi sta tudi razlicnost in vkljucenost … Druga pa je, da socustvujemo z vsem hudim, kar se dogaja okrog nas. V Microsoftu si prizadevamo izpostavljati raz­like, se jih veseliti in jih sprejeti … Naša kul­tura razmišljanja, naravnana k rasti, od nas terja, da zares razumemo obcutja drugih in jih delimo z njimi … Skupaj moramo privzeti tisto, kar nam je kot ljudem skupno, in ustva­riti družbo, polno spoštovanja, socutja in pri­ložnosti za vse.« 
Copyright Mansueto Ventures LLC, distribucija Tribune Content Agency. 


Youtube hoce seci 

po zvezdah 

P 
red kongresnim središcem Jacoba Javitsa v newyorškem West Sideu – kjer je Youtube maja lani gostil le­tno prireditev za oglaševalce, znano pod ime­nom Brandcast – so se za ograjami kljub mra­zu gnetli oboževalci, predvsem mlade žen­ske, da bi za hip ugledali zvezdnike Youtuba, ko so se prebijali po rdeci preprogi do vho­da v središce. Eden od oboževalcev je dvignil transparent z besedami: zebe me, a se splaca. 
Prostrana dvorana se je polnila z mojstri oglaševanja, ustvarjalci video posnetkov in pripadniki tiska – povabljenih je bilo 2800 gostov – da bi si premierno ogledali vrsto iz­virnih serij, ki jih je predstavil video velikan. Na pogostitvi jih je zabaval neutrudni gosti­telj Late Late Showa James Corden v razbur­ljivi tocki s plešocimi dinozavri in Pikacujem. Katy Perry je nabirala obcinstvo za svoj po­sebni video dokumentarec in koncala vecer s koncertom. 
A niti presenecenje, prihod nadvse uspe­šnega komika Kevina Harta, zvezdnika sme­šne oddaje o fitnesu na Youtubu, ni bil vrhu­nec vecera. Zanj je poskrbela direktorica Su­san Wojcicki, ko se je v škrlatni obleki sama postavila na oder in izgovorila nekaj, cesar obicajno na takšni prireditvi ne bi pricakova­
li: opravicilo. 
Youtube se je lani znašel v vrtincu kontro­verznosti zaradi razkritja medijev, da je ogla­ševanje blagovnih znamk povezano tudi z vi­dei, v katerih nastopajo teroristi in je slišati govorjenje o vecvrednosti bele polti (in s tem oglaševanjem seveda financirajo ustvarjalce takih prispevkov). AT&T, Johnson & John­son, L'Oréal in menda kar 250 drugih ogla­ševalcev je umaknilo svoje oglase. Youtubu je uspelo pomiriti živce z namestitvijo nove tehnologije strojnega ucenja, ki uspešneje odkriva sporno vsebino. Po njihovih naved­bah so v nekaj tednih dosegli 500-odstotno izboljšanje in oglaševalcem ponudili ucinko­vitejše možnosti za dolocanje, kje se smejo prikazovati njihova oglasna sporocila. Poleg 
Televizija je v svojem konvencionalnem formatu med najbolj do potankosti ureje­nimi in ciljno usmerjenimi posli na plane­tu, Youtube pa je raznolik in pristen, celo ra­hlo anarhicen. »Resnicno cenimo vlogo, ki jo ima Youtube v okolju za svobodo izraža­nja,« mi je Susan Wojcicki povedala v pogo­voru pred Brandcastom. »To jemljemo zelo resno. Zagotoviti hocemo, da so slišana raz­licna mnenja.« Staromodno gledanje televi-
U Youtube je najvecji kanal za prenašanje glasbenih posnetkov na svetu – in to 
povzroca težave. 

tega so tudi ustvarjalcem oglasov omogocili, da preverijo, kje se prikazujejo oglasi njiho­vih narocnikov. 
Kljub temu je bilo jasno, da tržniki zaradi afere pricakujejo ponižnost, in Wojcickijeva jim je ustregla. »Opravicujemo se tistim med vami, ki smo jih razocarali,« je mirno pove­dala zbrani množici z glasom, ki je zvenel naravno, pristno in ne prevec nauceno. 
Hrup zaradi razvršcanja oglasov je bil nad­vse nerodna zadeva za Youtube, obenem pa je izpostavil, kako drugacna je ta storitev od tradicionalne televizije – na to se je nanašal drugi del sporocila Susan Wojcicki. »Youtu­be ni televizija in tudi nikoli ne bo,« je pove­dala. Z njenega vidika so te razlike pravza­prav prednost. 
zije se v Združenih državah Amerike še ve­dno lahko pohvali z 1,25 milijarde urami na dan, a Wojcickijeva navaja, da ljudje, stari od 18 do 49 let, ki so najbolj cenjena demo­grafska skupina za televizijske oglase, v naj­zanimivejšem terminu oddajanja televizi­je na mobilnih napravah gledajo vec Youtu­bovih vsebin kot televizijskih oddaj. Storitev je tudi presegla milijardo ur gledanja na dan po vsem svetu, kar je direktorja Netf lixa, Re­eda Hastingsa, spodbudilo, da je priznal za­vistnost do Youtuba. 
Youtube je v samem razbeljenem jedru globalne evolucije zabavišcne in oglaševal­ske panoge, in to v trenutku, ko razcvet mo­bilnih video posnetkov vpliva na porazdeli­tev pol bilijona dolarjev na leto med televi­zijo, digitalne in druge medije. Za lastnika Youtuba, to je Google oziroma njegova ma­ticna družba Alphabet, je na kocki zelo veli­ko. Doseci namrec hoce, da bi Youtube pre­vladoval, podobno kot Google drži taktirko nad prikazovanjem oglasov in trženjem br­skanja po spletu. 
Podjetje za raziskave eMarketer ocenjuje, da Youtube z oglaševanjem iztrži okrog šest milijard dolarjev na leto, od tega približno 

• Youtube TV je zacel predvajati aprila lani v petih ameriških mestih in s tem vstopil na vse bolj poln trg kabelski televiziji podobnih storitev. 
• Direktorica Youtuba, Susan Wojcicki. 
polovico v ZDA, kar je sicer le slaba deseti­na Googlovih oglaševalskih prihodkov, a po­meni skoraj 30-odstotno povecanje v primer­javi z letom 2015. Alphabet sicer ne objavlja financnih rezultatov za Youtube (niti tega ne, ali posluje z dobickom), redno pa nava­ja njegov prispevek k rasti prihodkov matic­ne družbe, s cimer skuša izniciti opozorila analitikov, da bi pomisleki oglaševalcev lah­ko vplivali na uspešnost Alphabeta. 
Šef Wojcickijeve, Googlov direktor Sun­dar Pichai, je preprosto povedal, da je direk­torica Youtuba že od nekdaj clovek, ki zmo­re tako rekoc vse. Googlu se je pridružila leta 1999 in pomagala ustvariti sistem dražb za prostor za besedilne oglase AdWords, za­radi katerega je Google postal eden naju­cinkovitejših strojev za kovanje dobicka v zgodovini. Zaradi nje se je oglaševalski pri­hodek zvišal s 400 milijonov dolarjev leta 2002 na 55 milijard dolarjev leta 2013. Po-leg tega je bila dovolj preroška in vztrajna, da je Google leta 2006 prepricala, naj kupi Youtube za takrat osupljivo vsoto 1,65 mili­jarde dolarjev. Wojcickijeva je tudi v resnici tako prijetna, kot je videti na pogled, je pou­daril clan vodstvene ekipe Youtube Scott Sil­ver, in nikoli ne odneha. 
Ceprav je Youtube že velikan, Susan Woj­cicki o njem govori, kot bi bil šele zacetnik. »Naš dejanski cilj je, da bi s to enkratno teh­nologijo še rasli in postali dostopni za vse ljudi po svetu, na vseh platformah in za vse ustvarjalce,« mi je povedala. Zvenela je tako samoumevno, da bi bil skoraj izgubil obcu­tek, kako smeli so ti cilji. A je tudi sama cez hip priznala, da je to res zahtevna naloga. 
Wojcickijeva je kmalu po tistem, ko je leta 2014 postala direktorica, uvedla vsakoteden­sko druženje zaposlenih ob petkih popoldne, da bi družba postala še bolj zvesta sama sebi, ceprav je med zagonskimi podjetji že zdaj iz­jema, ki se ni skvarila, potem ko je prišla v roke veliki družbi. »Vzpostaviti blagovno znamko znotraj podjetja je precejšen izziv,« je povedala. 
Gonilna sila Youtuba so tako kot pri Goo­glu predvsem tehnicni inženirji, a je zanimiv tudi za živahno skupnost ustvarjalcev in me­dijskih podjetij. Ce hoce Youtube dejansko razumeti njihove pomisleke, se mora nau­citi razmišljati kot umetniki, založbe in bla­govne znamke. Tudi zato na petkovih druže­njih predvajajo nove video posnetke in zato se vedno koncajo s koncertom. 
Vzpostavljanje globljih vezi z ustvarjalci zelo dobro pojasnjuje, zakaj je leta 2015 Woj­cickijeva v podjetje zvabila Susanne Daniels, da bi prevzela izvirne vsebine. Šefica na po­drocju televizijskega programa z dolgim sta­žem si lahko lasti zasluge za razvoj progra­mov, izrazito prijaznih do uporabnikov, kot so Buffy, izganjalka vampirjev, Simpatije in Broke A$$ Game Show na MT V. 
Pred prihodom Danielsove je bila Youtu­bova zgodovina financiranja lastnih oddaj, milo receno, pestra. Leta 2011 je Youtube porabil 150 milijonov dolarjev, da je pridobil kanale vrhunskih avtorjev, kot so Madonna, Tony Hawk, Deepak Chopra in Jay Z. Vsi po­skusi so se izjalovili. Kakšna kruta ironija, a ko je pred šestimi leti Youtube v Hollywoodu metal denar skozi okno, sta komicarki Abbi Jacobson in Ilana Glazer na kanalu pripra­vljali vrsto mikrouspešnic; Comedy Central je dvojico pozneje najel, da je pridobil serijo Broad City, katere zadnja, cetrta sezona se je zacela avgusta lani. 
Danielsova je bila odlocna, da na doma­cih tleh dozorelih talentov ne bo izpustila iz rok. Razvila je medije za clane kanala, kot sta komicarka in reperka Lilly Singh (IISu­perwomanII) ter priljubljena korejska pop skupina Big Bang. Te serije, filmi in doku­mentarci se vrtijo na Youtubovi storitvi Red, ki spominja na Netf lix, in za katero je treba zaradi premijskih vsebin placati 9,99 dolar­ja mesecne narocnine (v storitev je zajet tudi ogled brez oglasov). Lani je bilo na Redu 30 novih serij in filmov. 


Izkušnja »ribarjenja, kjer so ribe«, kot se je izrazila Danielsova, preveva tudi njeno novo pobudo za financiranje izvirnega progra­ma na Youtubovem segmentu z oglasi. Tako bodo ponudili oddaje domacih umetnikov, kot sta komika Rhett McLaughlin in Link 



YOuTu BE 

Nedokoncane naloge 
Youtube si mora vnovic pridobiti zaupanje oglaševalcev. 
Ko se je marca razkrilo, da je Youtube z oglasi financiral (in na videz tiho podpiral) sovražne vse­bine, je to zbudilo veliko ogorcenje oglaševalcev. Hrup se je sicer polegel, kljub temu pa je prišlo 
do nekaterih sprememb pri podpori blagovnim znamkam, ki kupujejo posnetke. Treba bo izboljša­ti meritve gledanja, da bodo preglednejše, in dodajati orodja, ki tržnikom omogocajo nadzor nad 
tem, kje se prikazujejo njihovi oglasi. 

Odnos med Youtubom in ustvarjalci je še vedno nesprošcen. 
V zameno za 45-odstotno provizijo, ki si jo Youtube vzame od objavljenih oglasov ob videih, je 
dodal nova orodja in storitve, skupaj s cloveško podporo, moderiranjem skupnosti in objavami, ki 
niso v video formatu, da komunicira z oboževalci. Vendar se ustvarjalcem še vedno zdi, da težko 
komunicirajo z družbo. Prilagoditve algoritma lahko bistveno vplivajo na priljubljenost kanala, in te 
spremembe niso bile vedno uvedene ucinkovito. Družba je pretiravala s popravki zaradi zavarova­nja blagovnih znamk, in s tem oklestila prihodke programov z novicami in politiko. 

Youtubov poskus preboja v dnevno sobo se ni cisto posrecil. 
Wojcickijeva je aplikacijo za televizijo nadgradila dvakrat, odkar je na položaju, in uspelo ji je, 
da so jo posvojila podjetja, kot je telekomunikacijski konglomerat Comcast. Cas gledanja televizi­je Youtube se je tako povecal za dvakrat, z dobro ocenjenim sklopom oddaj in kabelskega omrež­ja pa je pridobil še dodatne gledalce. Podjetje pravi, da je to najhitreje rastoci segment. Velika veci­na uporabnikov Youtuba pa na storitev še vedno gleda kot na izkljucno mobilno oziroma racunal­niško izkušnjo. 

Neal. Njun Good Mythical Morning je že novega albuma so prenašali v živo v posebni med najbolj priljubljenimi oddajami na You-oddaji in to naj bi pripomoglo k še vecji pri­tubu s skoraj sto milijoni ogledov na mesec. ljubljenosti njenih najvecjih uspešnic. Tudi zvezdniki, ki sta jih rekrutirala Daniel-Youtube je ustvarjalcem iz prevladujocega sova in podjetje, so se že izkazali. Posnetki trenda zanimiv, ker je kanal dobro sprejela Kevina Harta in pozni nastopi privabljajo ve-generacija gledalcev, za katere so Youtube, liko gledalcev, Ellen DeGeneres, ki producira Amazon in Netf lix novi ABC, CBS in NBC. ogled zakulisja svojih televizijskih pogovor-Kot je na oglaševalskem dogodku Brandcast nih oddaj, po zaslugi utrinkov iz njih ureja razložil James Corden, je Late Late Show enega najbolj priljubljenih kanalov na Youtu-uspešen, ker se mu je posvetilo, da ga je mo­bu. Sedem let star posnetek Firework s Katy goce razdeliti na ravno prav velike segmen-Perry je dosegel milijardo ogledov, izdajo te, ki jih gledalci radi delijo. »Ugotovil sem, 
• Red je premijska storitev brez oglasov z narocnino 9,99 dolarja. Youtube ponuja hollywoodske filme in televizijske oddaje za nakup ali izposojo (podobno kot Amazon) in prenaša 40 kanalov za 35 dolarjev na mesec. 

da mi ni treba ustvariti oddaje za natancno dolocen casovni termin, saj imamo vendar internet. Še vec, imamo tudi Youtube.« 
Corden ne zaostaja za drugimi iznajdljivi­mi ustvarjalci. Ko se je v njegovih karaokah v avtomobilu znašla Adele in izvedla svo­je razlicice popevk Spice Girls in Nicki Mi­naj, so bili to najveckrat posredovani posnet­ki leta 2016 z vec kot 155 milijoni ogledov. (Za primerjavo, njegova televizijska odda­ja je v svojem nocnem terminu 37 minut cez polnoc imela v povprecju 1,34 milijona gle­dalcev.) Pravzaprav se tekma za najzanimi­vejši televizijski termin zdaj dejansko odvija na Youtubu. Posnetki Cordena, Jimmyja Fal­lona, Jimmyja Kimmla in Stephena Colberta so skupaj zbrali vec kot 16 milijard ogledov, kot so prešteli v podjetju Zefr, ki se ukvarja z video tehnologijo. 
Spremembe so bile navdih za Youtube TV, storitev predvajanja posnetkov za tele­fone, tablice, osebne racunalnike in televi­zijo z mesecno narocnino 35 dolarjev in vec kot 40 oddajami v živo ter kabelskimi kanali medijskih družb, ki stojijo za ABC, CBS, Fox in NBC, torej enak program, kot bi ga sicer gledali na Comcast. Wojcickijeva je prihod Youtube T V napovedala februarja lani na dogodku v produkcijskih studiih v Los An­gelesu, ki jih je družba svojim ustvarjalcem uredila v nekdanjem skoraj 4000 kvadra­tnih metrov velikem obratu Hughes Aircraft 
– 
pred vhodnimi vrati je še vedno parkiran helikopter. »Ni dvoma, da imajo milenijci radi dobre televizijske vsebine,« je prepri­cano zatrdila, medtem ko so se na mreži 36 zaslonov izmenjavali odlomki iz udarnih na­slovov, kot so Sodobna družina, Kardashia­novi in študentske košarkarske lige. »A ugo­tovili smo, da tega nocejo gledati v tradicio­nalnem okolju, nocejo sedeti v dnevni sobi z družino in cakati, da bo na sporedu njiho­va najljubša oddaja. Mlajše generacije hoce­jo televizijo gledati tako, kot izbirajo televi­zijske vsebine v spletu.« Z drugimi beseda­mi, gledati jih hocejo tako, kot spremljajo Youtube. 

Ko je Wojcickijeva z dvema sodelavcema 


– 
produktnim vodjem Nealom Mohanom in Robertom Kynclom, nekdanjim direktor­jem Netf lixa, ki od leta 2010 skrbi za vsebi­ne na Youtubu in poslovne operacije – pred­stavila podrobnosti storitve, se ni poglabljala v to, zakaj Youtube nima pogodb z družba­ma Time Warner (CNN, TBS in tako naprej) ter Viacom (MTV, Comedy Central). Pozneje je Kyncl priznal, da posnemanje kabelskega izbora preprosto ni med prednostnimi nalo­gami. »Naša ponudba vsebin ni tako popol­na kot pri kabelskem ali satelitskem ponu­dniku,« je sprošceno priznal v svoji pisarni, miniaturnem muzeju zgodovine medijev z artefakti, kot so star mikrofon, vinilne plošce Beatlov in ocala Snap. »Menimo, da bo sta­rejša generacija vztrajala pri televizijski na­rocnini, mlajše obcinstvo pa bo zadovoljno z 



našo ponudbo. To je moja teorija, bomo vi-deli, kako bo v resnici.« 
Youtube TV je zacel predvajati aprila lani v petih ameriških mestih in s tem vstopil na vse bolj poln trg kabelski televiziji podobnih storitev za manj kot 70 dolarjev na mesec, ki so dostopne prek interneta. AT&T/DirecT V, Hulu, Sling, Apple TV 4K in Sony PlaySta­tion ponujajo vsak svojo rahlo drugacno raz­licico kanalov in cen. Youtube upa, da bo iz­stopal z boljšo uporabniško izkušnjo od tek­mecev s funkcijami, kot je snemalnik DVR v oblaku z neomejenim prostorom za shranje­vanje in iskalnikom, ki je dovolj pameten, da poleg naslovov razume tudi tematiko, na pri­mer zgodovino ali superjunake. Apptopia, družba za analizo mobilnih podatkov, je po­rocala, da je prvih sedem dni aplikacijo You-tube TV posnelo 147,300 ljudi, kar je bil raz­meroma uspešen zacetek, in je do konca leta zbral okoli 300.000 narocnikov (Sling, ki je na trgu dve leti, naj bi imel vec kot milijon narocnikov). 
Youtube TV je za zdaj obetaven osnutek. Ceprav storitev spaja obicajen televizijski program z izvirnimi vsebinami Youtuba, ki so na voljo na placljivi storitvi Red, je šele za­cel vkljucevati svoj tako rekoc neomejen na­bor zabave, novic in navodil, in marsikaj od tega bi lahko pokrilo vsebine, ki so jih gle­dalci doslej pogrešali. Poleg tega oglaševa­nje še vedno odseva tisto, cesar smo vajeni s kabelskih programov in ne izrablja Youtubo­vega lastnega sistema nadzora, ki je na voljo uporabnikom, ter raznolike komercialne for-mate. Trenutno oglase nadzorujejo omrežja, ne Youtube. »Seveda imamo veliko izkušenj z inovativnimi oglasnimi izdelki,« je pojasnil Kyncl. »Uporabimo jih lahko, kadarkoli so 
• Youtube 24 ur na dan omogoca dostop na zahtevo v video muzej filmov in televizijskih oddaj, od nepredvajanih televizijskih pilotov do pozabljenih oddaj in vrste filmov noir. 
naši partnerji pripravljeni na to.« Wojcickije­va je poudarila, da sam Youtube odseva vec kot desetletje trajajoce ucenje in tehnološki napredek. Youtube TV bo preprosto potrebo­val še nekaj casa, da dozori. 
Ob vprašanju o odnosu Youtuba do unov­cenja svoje ponudbe Wojcickijeva zveni kot ustanoviteljica zagonskega podjetja. »Osre­dotoceni smo na to, da pridobimo uporabnike Youtuba in da so zadovoljni s storitvijo, ohra­njali bomo rast in prepricanje, da bodo ogla­ševalci še naprej prihajali k nam,« je odgovo­rila. »Oglaševalci gredo tja, kjer so gledalci.« 
Ker ima Susan Wojcicki osrednjo vlogo pri zviševanju Googlovih prihodkov od oglaše­vanja, je veliko truda vložila tudi v to, da bi bili oglasi ucinkovitejši za tržnike in zanimi­vi za uporabnike. To je skušala doseci z od­mikom od formatov, ki spominjajo na tele­vizijske reklame. Prednost daje oglasnim 
Tehnicni zagreteži proti športnikom 
Ustvarjalci na Youtubu in iznajdljive blagov­ne znamke so video platformo spremeni­li v svoje igrišce. Zdaj se te vsebine, podob­ne televizijskim, ki jih ustvarjajo hollywood­ski profesionalci, potegujejo za pozornost gledalcev. 
Webs&Tiaras 
Odrasli v kostumih iz stripov in princeskinih oblacilih nastopajo v kratkih nemih filmckih. To je eden od novejših žanrov, ki so si ga iz­mislili ustvarjalci na Youtubu. 
Dude Perfect 
Ta humoristicna skupina ustvarja posnet­ke, ki spominjajo na Ruba Goldberga, ali igra golf med orkanom ter tako združuje šport in komedijo, kot ju ESPN ali Comedy Central ni­sta znala nikoli. 
Lego 
Izdelovalec igrac razkazuje stvaritve spretnih privržencev teh kock, recimo na temo Lepo­tice in zveri, pa tudi lastna dela. Lego je ena od številnih blagovnih znamk, ki so trženje spremenile v zabavo. 
Casey Neistat 
Starosta video blogerjev se je na Youtube vr­nil lani in temu formatu dnevnika še vedno daje novo podobo. Snema tudi s troti in na elektricnih rolkah. 

enotam, ki so Youtubova posebnost, s šestse­kundnimi posnetki vred. »Neverjetno, v kako kratkem casu lahko poveš zgodbo o blagov­ni znamki,« je bila navdušena Wojcickijeva. Storitev bo letos postopno odpravila 30-se­kundne oglase, ki jih ni mogoce preskoci­ti. Takšne odlocitve pomenijo še eno novo poglavje v zgodovini oglaševalskih inova­cij Youtuba, ki se je zacela leta 2010, ko je 



• Katy Perry nastopa na letni Youtubeovi 

družba gledalcem zacela omogocati, da po prvih petih sekundah preskocijo oglas, ogla­ševalcem pa je zaracunala le dejanske ogle-de v celoti. 
Za družbo je najpomembnejša ponud­ba za oglaševalce program Google Prefer­red, ki so ga predstavili spomladi leta 2014, tri mesece po tistem, ki je postala direktori­ca Wojcickijeva. Program podjetjem omo­goca, da svoje oglase dodajajo petim odstot­kom najbolj priljubljenih video posnetkov 
Youtube je vzpostavil sodoben, globalen sistem studiev 
Ustvarjalci imajo na voljo vse za produkcijo v studiih, imenovanih You Tube Spaces v de­setih mestih, od tega v treh evropskih, Berli­nu, Londonu in Parizu. Omogoca video HDR in 360-stopinjske zvocne in video posnetke, mobilni ustvarjalci v živo pa lahko oddaja­jo celo 360-stopinjske videe v locljivosti 4K. Wojcickijeva je veliko stavila tudi na virtual-no resnicnost in tako spodbudila nastanek na sto tisoce takih posnetkov. 
na Youtubu v kategorijah, kot so lepota in moda, glasba in komedije, temelji pa na za­šcitenem algoritmu, ki vkljucuje skupno šte­vilo gledalcev in intenzivnost njihovega nav­dušenja. Sestavljen je tako, da velikim ogla­ševalcem predlaga primerno vsebino, ki na­govarja od 18 do 34 let stare gledalce, s ci­mer Youtube skuša sredstva, namenjena za oglaševanje na televiziji, speljati k sebi (in tudi zaracuna vec kot televizija). 
Zaradi Google Preferred se je Youtube v obdobju predprodaje oglaševalskega prosto­ra (sklene se za okrog 20 milijard dolarjev poslov) lahko pogajal hkrati s televizijskimi postajami, drugace bi verjetno prišel na vr­sto šele za njimi. Tara Walpert Levy, Googlo­va podpredsednica rešitev za agencije in me­dije, je to komentirala: »To govori o rušenju zidu med televizijo in digitalnim videom.« 
Izginjanje meja ima posledice za vso ogla­ševalsko panogo. Ko se je, recimo, leta 2016 približevalo obdobje predprodaje oglaše­valskega prostora, je podjetje Magna Glo­bal, ki kupuje medije in je del oglaševalskega 
prireditvi za oglaševalce, znani pod imenom Brandcast. 
velikana IPG, sklenilo, da bo 250 milijonov dolarjev denarja svojih strank v petih cetrtle­tjih porabilo za oglase na Youtubu. »Prvi od­ziv je bila nejevera pri nekaterih naših tele­vizijskih partnerjih,« se spominja David Co­hen, Magnin direktor za Severno Ameriko. »Mislili so, da gre za oglaševalsko taktiko. Ko smo šli na predprodajo in dejansko imeli na voljo manj denarja, je postalo vse jasno. Mre­že so bile željne posla.« To je bilo leta 2016. 
Naslednje leto je bila predprodaja manj kot tri mesece po tistem, ko so se na Youtu­bu zacele težave z umešcanjem oglasov. To je tržnike opomnilo, da uvajanje Youtuba ni tako preprosto in ne pomeni le selitve do­larjev iz ene proracunske postavke v dru­go. Google Preferred je bil zasnovan izrec­no zato, da bi oglaševalce zašcitil pred spo­ri, a kljub temu odpadniški ustvarjalec, kot je PewDiePie – superzvezdnik Youtuba, katere­ga neuspešni skec z dvema tipoma, ki nosita napis Smrt vsem Judom, je sprožil težave – pomeni tveganje, ki ga na konvencionalni te­leviziji ni. Pri tem je treba dodati, da oglaše­valska panoga na splošno razume, da Youtu­be ni niti antisepticen niti predvidljivo zane­sljiv. Tržniki, ki promovirajo grozljivko, ne­primerno za mlajše gledalce, na primer, so obcutno manj obcutljivi za vsebino, ki spre­mlja njihov oglas, kot tržniki, ki skušajo pro­dati otroški šampon. Rob Norman, direktor digitalnega oddelka v GroupM, najvecjem podjetju za zakup oglaševalskega prostora, ne pozna primera, da bi filmski studii – ki so med najvecjimi potrošniki tako za oglaševa­nje na Youtubu kot po televiziji – umaknili oglase zaradi spora. 
Ceprav so mreže, kot sta Fox in NBC, jav­no udrihale po Youtubu in tekmecu Facebo­oku, ceš da sta prevec tvegana za televizij­ske dolarje, se je velika vecina strank, ki so zacasno prekinile dejavnost na Googlu, kljub temu vrnila. Johnson & Johnson, eno naj­bolj znanih imen, ki so prenehala z oglaše­valskimi kampanjami na Youtubu, se je po­zneje vrnil na Google Preferred. Pomembno je tudi to, da se je odlocil sponzorirati Best. Cover.Ever, pevsko tekmovanje na Youtu­bu, katerega gostitelj je Ludacris, zasnovala pa ga je produkcija družba Ryana Seacresta. »Takoj smo vedeli, da hocemo biti ekskluziv­ni sponzor,« je povedal Jeff B. Smith, predse­dnik severnoameriškega odseka skupine. Ce za oglaševalce ni varna vsebina, ki jo produ­cira Ryan Seacrest, potem ni nobena. 
Oglaševalski spori so zasencili starejše in vztrajno vprašanje, na katerega mora Susan Wojcickijeva še odgovoriti: kako ohranjeva­ti zadovoljstvo skupnosti ustvarjalcev. Odje­malce so razdražile številne dejanske ali do­mnevne žalitve, zdaj pa se bojijo, da bodo iz­goreli v prizadevanjih za ohranjanje koraka s hollywoodskimi zvezdniki, s katerimi se ve­dno bolj ogorceno bojuje za pozornost gle­dalcev (in Youtuba). 
Družba hoce daljše video posnetke, vec posnetkov, vecjo frekventnost, je povedal Jim Louderback, partner v podjetju Soci­al Starts in nekdanji direktor mreže Revisi­on3. Algoritem Youtuba nagrajuje takšno vsebino, sploh ce se gledalci odzivajo nanjo, in tako se nekaj znanih clanov Youtuba boji, da se bo storitev obrnila proti njim. Matthew Patrick, ki je s svojim kanalom o igrah prido­bil vec kot osem milijonov narocnikov, je svoj strah prelil v video prispevek na Youtubu – kako primerno. »Tako rekoc nihce od ustvar­jalcev, ki jim je Youtube ustvarjalna zibelka, ne zmore tega tempa dohajati 365 dni na leto. Nekdo pa to zmore, in sicer velike druž­
»Tudi za ustvarjalce je težko,« je prizna­la Wojcickijeva. Ni ji sicer uspelo premakni­ti Youtubovega deleža pri oglaševalskem za­služku, je pa njeno podjetje vidno razširilo sistem storitev za ustvarjalce. Podpora prek elektronskih sporocil je na voljo vsem, za ti­ste z vec kot sto tisoc narocniki pa tudi oseb­ni telefonski svetovalec. Nova funkcija, ime­novana Skupnost, ustvarjalcem omogoca, da z oboževalci delijo še kaj drugega kot samo posnetke, na primer besedila, kratke posnet­ke v formatu GIF in ankete. Wojcickijeva je razširila tudi Youtubovo globalno omrežje odlicno opremljenih produkcijskih zmoglji­vosti. Znane so kot Youtube Spaces, so pa v razlicnih mestih po svetu, od Los Angelesa do Mumbaja v Indiji. Ustvarjalci z najmanj 
10.000 narocniki (teh je na sto tisoce) ima-

U 	Storitve so prilagojene nekaj najpogostejšim nacinom, kako ljudje uporabljajo Youtube, tako so narejene tudi aplikacije za otroke, navdušence nad igrami in najstarejše uporabnike 
virtualne realnosti. 
be s stotinami zaposlenimi, ki so že vajeni porocanja 24 ur na dan.« 
Umetniki na Youtubu se prav tako že ne­kaj casa pritožujejo, ker jim podjetje pobe­re zloglasnih 45 odstotkov zaslužka, ki ga ustvarijo z oglasi ob svojih posnetkih. Ko je družba zacela preigravati vzvode na svoji platformi, da bi zmanjšala možnosti prika­zovanja oglasov, kjer jih tržniki nocejo videti, je nekaj zglednih avtorjev video posnetkov, od novinarjev komentatorjev do oboževalcev rokoborke, doživelo mocno nihanje ogledov in prihodkov – to so opisali kot apokalipso. 
jo brezplacen dostop do zvocno izoliranih sob, montažo, 360-stopinjske kamere – vse, kar potrebujejo, da laže uresnicijo svoje za­misli in izboljšajo produkcijsko vrednost svo­jih posnetkov. 
Youtube je tako postal prevladujoc in do­mac, da zlahka spregledamo enkratno vre­dnost, ki se skriva v njegovi srciki. Burnie Burns, soustanovitelj Rooster Teeth s sedežem v Austinu, ki je produciral Youtubovo izvirno znanstvenofantasticno komedijo Lazer Team in nadaljevanje, se še vedno spomni, kako je pred desetletjem obnemel ob ponudbi, ki jo je 


Premalo denarja za umetnike 
V primerjavi z okoli 800 milijoni uporabni­
kov Youtuba, osredotocenimi predvsem na 
glasbo, je Spotify s sto milijoni registriranih 
uporabnikov (pol jih placuje narocnino) pra­
vi palcek. Ceprav Youtube trdi, da je glasbe­
ni industriji leta 2016 placal vec kot milijar­
do dolarjev (iz oglaševanja) in okrepil pri­
zadevanja, da bi izpostavil nove umetnike, 
se glasbeniki in založbe na splošno pritožu­
jejo, saj to glede na Youtubove vire ni do­
volj, sploh ker Spotify sklepa ugodnejše po­
sle s panogo. 

zajeemala storitev: »Popolnoma so spremenili pravila igre, ker so znali unovciti video s pred­hodnimi oglasi. Tega nekoc ni bilo.« 
»Toliko ljudi stoka in se pritožuje,« je dodal pevec a capella Peter Hollens, ki poje prilju­bljene priredbe pesmi, od Moje pesmi moje sanje do Let it go iz Ledenega kraljestva sku­paj z drugimi izvajalci na Youtubu ali z na­snemavanjem svojega glasu. »Le kdaj v zgo­dovini cloveštva je bilo mogoce brezplacno globalno trženje na platformi?« Da niti ne omenjamo distribucije, gostovanja in pro­mocije. Hollens ni v celoti odvisen od ogla­ševalskega prihodka na Youtubu: oboževalci za njegove videe placujejo prek platforme za množicno financiranje Patreon in veliko pri­spevajo k njegovemu prihodu. A brez Youtu­ba ne bi nikoli imel teh oboževalcev. (Patre­on je leta 2013 ustanovil Jack Conte, prilju­bljeni glasbenik na Youtubu, ki je težko pre­živel samo od oglasov; Fan Funding, Youtu­bova funkcija za doniranje, ni bila uspešna in so jo nadomestili z drugim poskusom, ime­novanim Super Chat.) 
Wojcickijeva vztraja, da jo zanima, o cem razmišljajo ustvarjalci, tudi ko so nezadovolj­ni, in ne glede na prizorišce. Vcasih se obrne­jo nanjo neposredno prek Twitterja, drugic eden od njenih petih otrok gleda posnetek, opazi pripombo in mami pove zanjo. »Lovi­mo ravnotežje med gledalci, ustvarjalci in oglaševalci,« je pojasnila. 
Ko sva se srecala v njeni pisarni na Goo­glovem sedežu Googleplex v kalifornijskem Mountain Viewju (tam dela enkrat na teden in ima res razgled na gore), Wojcickijeva po­govora ni zacela s svojimi stališci o ustvar­jalcih ali tržnikih, temvec mi je ponosno po­kazala skulpturo, ki jo je zanjo izdelala nje­na devetletna hci. Skulptura je bila iz plastic­nih sestavnih delov iz otroškega ustvarjal­nega kompleta in kartona, okrašena z gesli, kot so Poštenost za vse, Ne hodi nazaj, pojdi naprej in na vrhu V tvojih oceh vidim priho­dnost. Wojcickijeva je prav povsod obdana z visokimi pricakovanji. 
Copyright Mansueto Ventures, distribucija Tribune Content Agency. 

• Youtube ekskluzivno v živo prenaša nadvse priljubljeni letni glasbeni festival, vkljucno s 360-stopinjskimi posnetki. 


Disney proti Netflixu: 

vojna za narocnike 

Ž 
e samo to je bilo presenecenje – v Disneyju so dolgo razpravljali, ali naj ponudijo svoje aplik acije za predvajanje video posnetkov. Nato je direk­tor Bob Iger v javnost poslal še pomembno podrobnost: Disney bo leta 2019 prekinil do­nosni licencni dogovor z Netf lixom in Disne­yjeve risanke, Pixarjeve filme in televizijske oddaje iz Disneyjeve knjižnice prenesel na svojo storitev. Tarca je bila tako razkrita: Di­sney je napovedal vojno Netf lixu. 
Le nekaj dni pozneje je Netf lix odgovoril z novico, da je sklenil vecletni produkcijski do­govor s Shondo Rhimes, katere nadaljevan­ke Shondaland (Škandal, Talenti v belem) so bile v preteklem desetletju glavna atrak­cija na kanalu ABC, ki je v lasti Disneyja. Ta je odgovoril mesec dni pozneje, in sicer je Iger napovedal, da bo z Netf lixa na svojo za­bavišcno aplikacijo prenesel tudi ponudbo Marvela in Lucasfilm (Vojne zvezd). 
Fronte v zabavišcnem svetu se hitro selijo. Pred komaj nekaj leti je Netf lix še vedno ve­ljal za spletnega video zacetnika in šef vse­bin Ted Sarandos je imel polne roke dela, da bi postali kot HBO, še preden bi HBO po­stal kot Netf lix – to je izjavil leta 2013. Da­nes ima vec kot sto milijonov uporabnikov po vsem svetu, lani si je prislužil 91 nomina­cij za nagrado Emmy za izvirne programe, letošnji proracun za vsebine pa je kar sedem milijard dolarjev (oziroma skoraj trikrat vec od proracuna HBO). Netf lix je svojega nek­danjega tekmeca presegel v vec ozirih. Zdaj si prizadeva, da bi se prelevil v nekaj še ve­cjega: zabavišcni imperij s celostno ponud­bo, ki ne bi predstavljal le novih programov in filmov tako rekoc vsak dan, temvec ustva­ril tudi zašcitena imena, ki bi vplivala na duh casa in celo presegla dnevno sobo in zajema­la tudi otipljive izdelke. Povedano drugace, Netf lix bi zdaj rad postal kot Disney, preden bi Disney postal kot Netf lix. Takšno dinami­ko hkrati s tehnološkimi inovacijami posne­majo tudi v drugih panogah, od financ do tu­rizma, in tako digitalno rušilno podjetje ne­posredno tekmuje z zabavišcnim ocakom. 
Tako za Netf lix kot za Disney je na koc­ki veliko. Kanalov za vsebine in distribuci­jo v zabavišcni panogi kar mrgoli, zato mora Netf lix dokazati, da ni odvisen od licenc za programe drugih družb in lahko tudi sam po­stane ustvarjalen velikan. (Disney zagotovo ne bo zadnji studio, ki bo svoje vsebine uma­knil z Netflixa, ceprav analitik Michael Olson iz hiše Piper Jaffray ocenjuje, da bo Netf lix do leta 2020 imel 150 milijonov narocnikov, z Ledenim kraljestvom ali brez njega.) Disney pa potrebuje enoto za predvajanje posnetkov, da bi vzpostavil mocno neposredno poveza­vo z gledalci, kar bo v svetu z vedno vecjo po­nudbo na podrocju zabave vedno pomemb­neje za ohranjanje njegovih drugih dejavno­sti, od igrac do tematskih parkov. To pomeni, da mora Disney okrepiti svojo digitalno pri­sotnost, ki do nedavna ni bila ravno izrazita. 
Disneyjev najvecji eksperiment na podro­cju predvajanja video vsebin, DisneyLife, so v Veliki Britaniji zaceli konec leta 2015, po­nujal pa je Disneyjeve in Pixarjeve filme in televizijske oddaje s kanala Disney Channel. Storitev se ni prijela, najbrž predvsem zaradi mesecne narocnine, ki je bila skoraj dvakrat višja od Netf lixove. »Disney ponuja premij­ske izdelke,« je pojasnil Eric Jackson, usta­novitelj in predsednik medijskega sklada za zavarovanje pred tveganjem EMJ Capital. »Vendar se pri predvajanju video vsebin ne more izogniti primerjavi z Netf lixom.« Ne­kateri analitiki menijo, da bi Disney za svojo novo aplikacijo moral nastaviti zelo nizko narocnino, morda celo samo pet dolarjev na mesec (trikrat manj kot za DisneyLife), ce želi premamiti sedanje Netflixove narocnike, da bi placevali še eno narocnino. Drugi izziv bo ohranjati zanimanje vsak mesec posebej. Naloga je podobna Disneyjevim strategijam, kako starše pripraviti do tega, da bi »otroke enkrat na leto zvlekli v Disneyland pogledat Mikija in Mini,« je bil slikovit Blair Westlake, nekdanji predsednik Universal Television in vodja medijev ter zabave v Microsoftu, »le da bo to v primeru vsebin treba poceti veliko pogosteje in na veliko bolj nasicenem trgu.« 

Disney bo moral poskrbeti tudi za tako gladko delujoc in do uporabnikov prijazen vmesnik, kot so ga nekatera podjetja, na pri­mer Netflix in Hulu, izpopolnila z leti. Ceprav je Disney v vecinsko lastništvo BaAMTech, ki vzpostavlja uporabnikom nevidno ozadje nje­govih aplikacij, vložil poltretjo milijardo do­larjev, še vedno vabi in usposablja tehnološke genije za razvijanje novih storitev. »Le kdo di­plomira na massachusetskem tehnološkem institutu ali Stanfordu in si želi delati za Wal­ta Disneyja, Time Warner ali Viacom?« je bil slikovit analitik iz BTIG (in nepopustljivi kri­tik Disneyja) Rich Greenfield. »Nocejo dela­ti za delnice medijskih družb. Tam ni pravega potenciala in to ni delovno okolje, primerljivo s Silicijevo dolino. Ce preživiš dan v Googlo­vem kompleksu in nato dan v Disneyju, sta to dva povsem razlicna planeta.« 
Ljubezen do Disneya 
Disneyjeva mocna plat je seveda intimen odnos s porabniki po vsem svetu in vrsta me­hanizmov, ki jih ima na voljo, da ta odnos ohranja in krepi. Ljubezen do Disneyja se ocitno prenaša že z materinim mlekom, tako da triletni malcek, ki ni še nikoli videl Male morske deklice, ponosno nosi majico z Ariel, posluša pesmice iz filma in bere knjigo o njej iz knjižnice – ker ga k temu spodbujajo star­ši. Ta samoumevna naklonjenost bo družbi pomagala tudi pri vzletu digitalne ponudbe. Internetni podjetnik Jason Calacanis je pred­postavil, da bi Disney lahko ponudil brez­placno preizkušnjo svoje storitve za predva­janje video vsebin vsem obiskovalcem temat­skega parka in tako v hipu pridobil milijone narocnikov. 
Nasprotno pa je Netf lix krcevito osredo­tocen na to, da bi nekaj pocel bolje od vseh drugih: in to je predvajanje video vsebin. Iz­virne vsebine so deležne pohval kritikov in pozornosti, nimajo pa še takšnega zagona na trgu, ki bi povecal prihodke tudi na dru­gih podrocjih, na primer pri prodaji oblacil in knjig. Ce bi se Netf lix želel kosati z Disne­yjem, bi moral staviti na zašcitena imena, ki odmevajo še kje drugje razen na kavcu pred televizorjem – in jih nato tržiti do onemo­glosti. »Netf lix bi moral veliko vec oglaševa­ti drugod kot v spletu,« je pripomnil neki po­znavalec digitalnih storitev. »Pa razen plaka­tov s Hišo iz kart na bulvarju Sunset na sve­tovni ravni ni naredil še nicesar.« 
Disney pa pripravlja vec mesecev ali celo let dolge kampanje za filme, ki se porabni­kov ocitno dotaknejo v vec ozirih. Njegov pristop vkljucuje draženje gledalcev z ek­skluzivnimi kratkimi oddajami, neštetimi nadarjenimi komiki na konvenciji Comic­-Con in predvajanjem kratkih izsekov samo na Disneyjevih platformah. Netf lix postaja podobno spreten in je reklamne izseke za novo sezono Stranger things predvajal med finalom lige NFL in prvih osem minut prve epizode zavrtel na Twitchu. Njegovo naj­mocnejše orožje pa ostaja denar, kar je bilo ocitno med lansko kampanjo za Emmy, ko je družba najela razkošen prostor na Bever­ly Hillsu in nenehno pripravljala zabave, na katerih je reklamirala svoje izdelke. 
Postati Disney 
Netflixova širša strategija se kaže v bojnem pohodu na prodajo otipljivih izdelkov. Konec leta 2016 je predstavil linijo izdelkov, temat­sko vezanih na Stranger Things. Ponuja jih v prodajalni Hot Topic, zaceli naj bi jih pro­dajati tudi v Targetu. Netf lix je v svoje vrste zmamil podpredsednika agencije WME, ki je pristojen za licenciranje in iskanje metod za interakcijo z najbolj priljubljenimi vsebinami, kot se glasi opis njegovih del in nalog. Ta pri­zadevanja so še v povojih, vendar sovpada­jo z Netf lixovo željo, da bi bil lastnik vec svo­jih izvirnih vsebin. Družba je namrec v pre­teklosti od produkcijskih hiš kupovala licen­ce celo za svoje izvirne oddaje, na primer za Oranžna je nova crna in Hišo kart. Danes pa je popolna lastnica Stranger Things in izdel­kov Millarworld, striparskega podjetja, ki ga je kupila lani. Tako lahko kuje dobicek tudi z dodatno ponudbo na temo filmov in nadalje­vank. Zimzeleni izdelki, kot so majice in pla­kati, bodo Netflixu hkrati omogocili, da bo iz­postavljal svoje vsebine, ki jih izda vse hkrati v spletu, s cimer žal odpade celo sezono dol­go predstavljanje televizijskih novosti. 
Tak tržni pristop bi Netf lixu lahko poma­gal zakrpati veliko vrzel v programu za otro­ke. Brez Disneyja bo Netf lixov najvecji doba­vitelj vsebin za otroke DreamWorks Animati­on, ki trži filme, kot so Madagaskar in Troli, hkrati pa ustvarja tudi izvirne vsebine. Ven­dar vecina ne sodi v isto ligo z Disneyjevi­mi izdelki. Netf lixova lastna prizadevanja na tem podrocju so prinesla zahtevnejše od­daje za otroke, ki pa niso pretirano odmeva­le. Kot je komentiral Jackson iz EMJ Capital, 

• Odlicna optimizacija spletnega in aplikacijskega dostopa je kljucno Netflixovo orožje. 

Aplikacija za predvajanje vsebin 
Kako se bodo Disneyjeve nove storitve odre­zale v primerjavi z velikanom Netflixom? 
. Vsebina 
Netflix je lani v programe v anglešcini in lo­kalnih jezikih vložil šest milijard dolarjev, le­tos pa naj bi sedem milijard namenil za licenc­ne oddaje in izvirni material ustvarjalcev, kot so David Letterman in brata Coen. Poleg tega marsikaj pripravlja tudi Shonda Rhimes. Disney. ESPN, ki je lani za vsebine namenil 7,3 milijarde dolarjev, bo s svojo storitvijo zacel le­tos, morda tudi s tekmami NBA in NFL. Aplika­cija za zabavne vsebine z Disneyjevim zašcite­nim imenom, ki bo na voljo prihodnje leto, bo ponujala stvaritve Disneyja, Pixarja, Marvela in Lucasfilma skupaj z izvirnimi celovecernimi fil­mi in nadaljevankami. 
. Tehnologija 
Netflix je prevetril svoj uporabniški vmesnik s pomocjo zmogljivega programa za priporocila in novim nacinom predogleda posnetkov, tako da iskanje poteka bolj gladko in prijetno. Disney. Njegovo aplikacijo razvija BAMTech, podjetje za predvajanje video vsebin, ki je na­stalo iz oddelka za digitalne medije pri bejz­bolski organizaciji Major League Baseball in je danes v Disneyjevi vecinski lasti. Velja za zlati standard tehnologije predvajanja video vsebin. 
. Cena 
Netflix ima vec kot sto milijonov narocnikov (polovica zunaj ZDA), ki placujejo okoli deset dolarjev na mesec. Ta narocnina za zdaj ne po­kriva stroškov. Disney. Vecina analitikov se strinja, da bi Di­sney moral ohraniti nizko ceno, a bo to težko zaradi veliko premijskim vsebin, ki jih bo prene­sel na aplikacijo. Za zdaj kaže, da bo narocnina na ESPN cent manj kot pet dolarjev. 

bo moral še dokazati, da otroški okus pozna 
tako podrobno kot okus odraslega obcinstva. Medtem ko se dajeta Disney in Netf lix, 
na podrocje prihajajo drugi pogumni igral­
ci. Apple naj bi letos v izvirne vsebine vlo­žil milijardo dolarjev – in to je šele prvo leto ustvarjanja programa. Facebook naj bi prav tako namenil milijardo, da bi ljudje pripravil do ogleda izvirnih posnetkov, izdelanih po­sebej za njegovo platformo. Amazon, ki Ne­tf lixu že diha za ovratnik tako po številu na­rocnikov kot prilivih, je lani za svoje vsebine porabil 4,5 milijarde dolarjev, letos pa bi to številko lahko še presegel. »Razmere se spre­minjajo vsak teden, tako rekoc vsak dan,« je povedal Peter Csathy, predsednik Creatv Me­dia, svetovalnega podjetja za tehnologijo in medije. »Odvija se besna tekma za naša srca in oci.« In ko se bo tehnologija spremenila, se bo vse zacelo znova. 
Copyright Mansueto Ventures LLC, distribucija Tribune Content Agency 


Vse je razbil v bite 



S 


imenu Theseus, ki je postala prava senza­cija. Tako kot njen mitološki soimenjak Te­zej je bila strokovnjakinja za labirinte. Ko se je z metodo poskusov in napak prebila skozi labirint s kovinskimi stenami do košcka ko­vinskega sira, si je zapomnila pot in v nasle­dnjem poskusi gladko prišla mimo vseh ovir. Zmožna se je bila celo prilagoditi, ce so pre­maknili stene v labirintu. Kot je Shannon po­vedal v kamero, je za reševanje težave in po­mnjenje rešitve nujna dolocena raven um­ske dejavnosti, nekaj morda podobnega 
• Po današnjih merilih – ko umetna inteligenca lahko premaga najboljše šahiste in igralce goja ter vozi avtomobile – je pomnjenje lokacije košcka sira skromen dosežek. Takrat pa je bil ta sistem nekaj neverjetnega, miška je bila utelešenje dveh Shannonovih pomembnih prispevkov k informacijski dobi. 
možganom. Za Americane, ki so gledali od­dajo, je bila miš nekaj neverjetnega, tako re­koc razmišljujoci stroj. 
Prvi korak k umetni inteligenci 
Shannon je vecere preživljal z ženo Betty in razvijal sistem. Navdih zanj je bila njegova ljubezen do kompletov za sestavljanje Erec­tor in njegov poskus, da bi se prebil skozi la­birint iz žive meje pri palaci Hampton Court v Londonu. 
Miška Theseus ni nastopala le v reklamah za laboratorije Bell, temvec so o njej pisale tudi vodilne revije tistega casa, Time, Life in Popular Science, v kateri so objavili prispe­vek z naslovom Ta miška je pametnejša od vas. Napravica je naredila tak vtis na Shan­nonove šefe, da bi ga bili v navalu navduše­nja skoraj sprejeli v upravni odbor. 
Po današnjih merilih – ko umetna inte­ligenca lahko premaga najboljše šahiste in igralce goja ter vozi avtomobile – je pomnje­nje lokacije košcka sira skromen dosežek. Takrat pa je bil ta sistem nekaj neverjetnega, miška je bila utelešenje dveh Shannonovih pomembnih prispevkov k informacijski dobi. 
Pr vi je bil prikaz, da so elektricna vezja zmožna uporabljati binarno logiko. Miško so poganjali magneti in motorji, njen spomin pa je sestavljalo 75 elektromehanskih rele­jev, skritih v drobovju labirinta. 
Shannon je spominski sistem na podlagi relejev lahko sestavil, ker je leta raziskoval zmogljivosti stikal, da skupaj delujejo kot ne­kakšni možgani. Leta 1937 je še kot študent na massachusetskem tehnološkem institutu našel navdih v delu britanskega logika Ge­orga Boola iz 19. stoletja, ki je ugotovil, da standardni izrazi logike temeljijo le na pe­šcici operatorjev, na primer in, ali, ne in ce. Shannon je pokazal, da tudi stikala zmorejo opravljati te funkcije. To odkritje je pomeni­lo, da bi teoreticno izjemno zapletene logic­ne uganke lahko »mehanizirali« tako, da bi jih razdelili v vrsto manjših korakov. Treba je bilo imeti le komplet binarnih naprav, ki so lahko predstavljale 1/0, vklop/izklop oziro­ma v jeziku logike drži/ne drži. 
Posledice tega miselnega skoka so bile ve­likanske. Predstava, da vezja lahko delujejo logicno, pomeni izhodišce vseh racunalni­kov. Že leta 1937 so Shannonovi sodobni­ki doumeli pomen njegovega odkritja: do­bival je nagrade in prislužil si je izcrpen cla­nek v New York Timesu. Pozneje je psiholog na univerzi Howard Gardner Shannonovo diplomsko nalogo oznacil za morda najpo­membnejše in najslavnejše diplomsko delo stoletja. Star je bil 21 let. 


To je bil Shannonov prvi veliki abstraktni preskok, a to je bil šele zacetek. Tudi drugi dosežek se je skrival v relejih miške. Sistem, ki je shranjeval njeno pot, je bil digitalen, zato, ker je vsako stikalo predstavljalo ali 1 ali 0 in je sistem shranjeval diskretne vre­dnosti namesto zvezne predstavitve vredno­sti kot pri analognem nacinu. Leta 1948, šti­ri leta pred predstavitvijo Theseusa, je Shan­non demonstriral zmožnost digitalnih siste­mov, da omogocajo gladek prenos podatkov, ne le rešujejo logicne naloge. 
V prelomni razpravi Matematicna teori­ja komunikacije, ki jo je objavil, ko je delal v Bellovih laboratorijih, je predstavil bit (kraj­še za binar y digit, binarno številko), osnov­no mero v informatiki in podlago za infor­macijsko dobo. Shannon je dokazal, da bi di­gitalne kode lahko predstavljale kakršnokoli sporocilo, ga stisnile in s tem skrajšale cas in zmanjšale stroške pošiljanja. Najbolj revolu­cionaren od vsega pa je bil njegov prikaz, da bi prave kode omogocile pošiljanje digitalnih sporocil s tocke A do tocke B, ne da bi trpela reprodukcija. 
Shannon si je s tem delom prislužil tak ugled, da je dobil proste roke pri ukvarjanju s svojo strastjo, sestavljanjem naprav. Ne­nazadnje bi težko našli tistega, ki bi uteme­ljitelju teorije informacij smel govoriti, kako naj zapravlja svoj cas. Tako je v letih po svo­jem prelomnem odkritju nizal izum za izu­mom. Med njimi so robot, ki žonglira, voz­ni park predelanih monociklov, racunalnik, ki je deloval z rimskimi številkami in ga je poimenoval THROBAC (Thrifty Roman-Nu­meral Backward Looking Computer), in na­crt za sistem, s katerim bi Americani laže vo­
• Claude Shannon je postavil temelje za digitalno dobo. 

pomen za svet,« je povedal. »Veliko casa sem porabil za povsem neuporabne zadeve.« A je bil pri tem le skromen. Tudi ko so se v nje­govi domaci delavnici kopicile tehnicne no­votarije, je bil z eno nogo vedno na novih, porajajocih se podrocjih, kot je umetna in­teligenca. Njegov prvi racunalnik za igranje šaha, na primer, ki je zmogel koncnice s še­stimi figurami, je daljni prednik Deep Blue-
U 	Psiholog na univerzi howard gardner je Shannonovo diplomsko nalogo oznacil za morda najpomembnejše in najslavnejše diplomsko delo stoletja. Star je bil 21 let. 
zili po levi strani na britanskih ulicah. Zadnji nacrt je vkljuceval vrsto ogledal in preobra­canje krmilnega mehanizma avtomobila, da bi voznik imel obcutek, kot bi še vedno vozil po desni polovici ceste. Shannon je skupaj z Edom Thorpom, predavateljem na MIT, raz­vil prvi prenosni racunalnik: napravo, ki je igralnico premagala v ruleti, in dobickono­sno sta jo uporabila v Las Vegasu. 
Vec kot le igracke? 
Shannon je pozneje zavrnil ocitke, da so njegovi izumi neuporabne igracke. »Vedno sem se ukvarjal s tistim, kar me je zanima­lo, ne da bi se oziral na financno plat ali na ja podjetja IBM. Njegovo delo je bilo vedno resno neresno. 

Globlje gledano pa preprosto ni bilo mo­goce takšne strastne radovednosti, zara­di katere so nastali Theseus in druge napra­ve, locevati od uma, ki se je vprašal, kako bi škatla s stikali lahko posnemala možgane ali kako bi vsako sporocilo lahko razdelili na bite. Theseus ni bil samo model umetne in­teligence, bil je utelešenje prav tiste cloveške inteligence, ki je omogocila nastanek našega digitalnega sveta. 
Copyright Reed Business Information, distribucija Tribune Content Agency. 



Linden Lab, družbi, ki ga je ustvarila, izda­li infografiko, ki ponazarja njegov napredek: odprtih je bilo 36 milijonov racunov in upo­rabniki so v spletu skupaj prebili 217.266 let, se naseljevali na ozemlju, ki se nenehno širi in je zasedalo skoraj dva tisoc kvadratnih ki­lometrov. Številni so v skušnjavi, da bi Dru­gemu življenju rekli igra, a dve leti po priho­du na trg so v Linden Labu vsem zaposlenim poslali okrožnico, da ga nihce ne sme imeno­vati tako. To je platforma in to naj bi pome­nilo nekaj bolj celostnega, »potopljenega« in obširnega. 
Drugo življenje nima dolocenega cilja. Prostrana pokrajina v njem so vsebine, ki so jih ustvarili uporabniki, kar pomeni, da je vse, kar vidite, zgradil nekdo drug – ava­tar, ki ga upravlja živi cloveški uporabnik. Ti avatarji gradijo in prodajajo hiše, sklepa­jo prijateljstva, stopajo v zveze, se poroca­jo in služijo denar. Slavijo svoj dan pridru­žitve platformi, kar je ustreznica našega roj­stnega dneva. V cerkvi ni fizicnega obhajila 
– snovne plati tega obreda ni mogoce izpe­ljati – vendar lahko podoživijo zgodbe svoje vere. V katedrali na Otoku razodetja pripa­dniki anglikanske cerkve v Drugem življenju priklicejo bucno nevihto ali nenaden soncni vzhod v trenutku velikonocne maše, ko žu­pnik oznani, da je vstal od mrtvih. V nekem prirocniku za Drugo življenje piše: »Drugo življenje z zornega kota uporabnika deluje, kot bi bil bog.« 
V resnici je v letih po vrhuncu sredi prve­ga desetletja tega stoletja Drugo življenje po­stalo prej tarca posmeha. Ko sem prijateljem povedala, da pišem daljši clanek o njem, je bilo na njihovih obrazih skoraj vedno opazi­ti isto zaporedje odzivov: prazen izraz, pre­blisk spoznanja in nato rahlo posmehovanje. To še vedno obstaja? Drugo življenje ni vec nekaj, o cemer bi se šalili, je nekaj, o cemer se vam že nekaj let ne zdi vec vredno šaliti. 
Številni opazovalci so pricakovali, da se bo število uporabnikov vsak mesec povece­valo, potem ko je leta 2007 preseglo milijon, a je bil to vrhunec in odtlej vztraja pri pribli­žno 800.000 prijavah na mesec. Po ocenah je med njimi od 20 do 30 odstotkov novincev, ki se nikoli vec ne vrnejo. Komaj nekaj let po tistem, ko so Drugo življenje razglasili za pri­hodnost interneta, je tehnološki svet šel da­lje. Kot so leta 2011 razglasili v clanku v re­viji Slate in se pridružili zboru razocaranih: »Ce se danes ozremo nazaj, ta prihodnost ni trajala ravno dolgo.« 
A ce je Drugo življenje obetalo prihodnost, v kateri bodo ljudje vsak dan porabili ure za svojo spletno istovetnost, mar se nismo res znašli v njej, le da je prišla s Facebookom, In­stagramom in Twitterjem? Ko sem spozna­vala Drugo življenje in porabila vec casa za njegovo raziskovanje, se mi je zdelo vse manj kot preživeti ostanek preteklosti in vse bolj kot popacena zrcalna slika sveta, v katerem živimo mnogi od nas. 
Morda Drugo življenje ne zbuja želje po norcevanju zato, ker bi bilo neprepoznav­no, temvec ker vas prepoznaven vzgib pone-se preko meja udobja v nekakšno nenarav­no dolino: ni le obet spletnega glasu, temvec tudi spletnega telesa, ni le preverjanje Twi­tterja po telefonu, temvec izpušcanje obro­kov, ker plešete v spletnem klubu, ni le skrb­no urejena razlicica vašega dejanskega ži­vljenja, temvec cisto druga oblika obstoja. Iz­kristalizira hkraten klic sirene in sram zara­di želje po nadomestnem življenju. Postavlja vprašanja o tem, kam vodijo nebrzdane sa­nje, in o tem, kako dobro krmarimo na meji med virtualnim in resnicnim. 
Virtualna resnicnost s svojim razvijanjem in napredovanjem obeta, da bo prinesla bolj zaokroženo razlicico tega, kar so mnogi pri­cakovali od Drugega življenja: popolno poto-

V hinduizmu koncept avatarja pomeni utelešenje božanstva na Zemlji med smrtni­ki. V Drugem življenju je to vaše telo – ne­pretrgano dejanje samoizraza. Neka ženska je Boellstorffu svoj avatar opisala tako: »Kot bi odpela zadrgo in potegnila iz sebe njo, to sem prava jaz.« Ženski avatarji so obicaj­no vitki in absurdno prsati, moški avatarji so mladi in mišicasti, skoraj vsi avatarji so lepi v slogu risank. Ti avatarji se sporazumeva­jo prek okenc za pogovor ali z glasovno teh­nologijo, da se dejansko pogovarjajo med se­boj. Premikajo se tako, da hodijo, letijo, se teleportirajo in klikajo na poze, dobesedno lebdece krožnice, ki avatarje animirajo med razlicnimi dejavnostmi: omogocajo jim ples, karate in tako rekoc vse mogoce oblike spol­nosti, kar si jih lahko zamislite. Ni presene­cenje, da se številni uporabniki Drugemu ži-
U 	drugo življenje nima dolocenega cilja. Prostrana pokrajina v njem so vsebine, ki so jih ustvarili uporabniki, kar pomeni, da je vse, kar vidite, zgradil nekdo drug. 
pitev v drugi svet. In medtem ko naš dejanski svet vsak teden prinese nove grozote, novo množicno streljanje, vnovicen orkan in krat­ko predsednikovo objavo na Twitterju, v ka­teri grozi z jedrsko vojno, se privlacnost tega drugega sveta še poglablja hkrati z našimi pomisleki o tem, kaj pomeni to, da nas vle­ce vanj. 
Vstopimo! 
Med letoma 2004 in 2007 je antropolog Tom Boellstorff vstopil v Drugo življenje kot etnograf in je svoj avatar poimenoval Tom Bukowski. Postavil si je hišo in odprl pisarno z imenom Etnografija. Njegov pristop do po­topitve je zaznamovala podmena, da je svet v Drugem življenju enako »resnicen« kot vsi drugi svetovi in da je upraviceno preuceval Drugo življenje kot loceno tematiko, namesto da bi virtualno istovetnost uporabnikov razu­mel predvsem v okviru njihovega dejanske­ga življenja. Njegova knjiga z naslovom Co­ming of Age in Second Life (Postati polnole­ten v Drugem življenju), s katerim se je poklo­nil klasicnemu delu antropologinje Margaret Mead, dokumentira ustroj digitalne kulture na tej platformi. Ugotovil je, da je klepet o za­miku (zamude pri prenosu v Drugem življe­nju) ustreznica pripombam o vremenu v re­snicnem življenju. Pogovarjal se je z avatar­jem po imenu Wendy, katerega avtorica jo ve­dno pošlje v posteljo, preden se odjavi. »De­janski svet so torej Wendyjine sanje, dokler se spet ne zbudi v Drugem življenju?« jo je vpra­šal Boellstorff, in nato dodal: »Lahko bi prise­gel, da sem na Wendyjinem obrazu zaznal be­žen nasmešek, ko je odgovorila, ja, tako je.« 

vljenju pridružijo zaradi možnosti digitalne­ga seksa – seksa brez oprijemljivih teles, pra­vih imen in omejitev zaradi težnosti, pogosto z dolgimi besedilnimi komentarji. 
Lokalna valuta v Drugem življenju je lin­denski dolar, in povprecno se giblje okrog 250 lindenskih dolarjev za enega ameriške­ga. V desetletju po zacetku Drugega življenja so uporabniki za transakcije v njem porabili 3,2 milijarde pravih dolarjev. Prvi milijonar v Drugem življenju, digitalni nepremicnin­ski mogotec Anshe Chung, je leta 2006 krasil naslovnico Businessweeka, leto pozneje pa je bil bruto domaci proizvod Drugega življe­nja vecji kot v marsikateri majhni državi. Na velikem digitalnem trgu lahko kupite poroc­no obleko za 4000 lindenskih dolarjev (ne­kaj vec kot 16 ameriških dolarjev) ali temno rdec korzet s krznenimi perutmi za nekaj manj kot 350 lindenskih dolarjev (približno dolar in pol). Lahko si kupite tudi cisto novo telo: drugacno kožo, drugacne lase, rogove, spolovila vseh mogocih oblik in velikosti. Za­seben otok stane skoraj 150.000 lindenskih dolarjev (cena je dolocena pri 600 dolarjih), velika jahta pa stane 20.000 lindenskih do­larjev (malo vec kot 80 dolarjev), z vec kot 300 dodanimi animacijami za postelje in tri džakuzije, v katerih si avatarji lahko dajo du­ška s širokim naborom spolnih fantazij. 
Število uporabnikov Drugega življenja je doseglo vrhunec, ravno ko se je zacel prodor Facebooka. Njegov vzpon ni pomenil težav zaradi konkurencnega modela, temvec pred­vsem zato, ker so ljudje ocitno želeli polep­šano razlicico svojega dejanskega življenja in ne toliko cisto drugacnega življenja – bolj so si želeli postati najmikavnejša profilna foto­grafija kot cisto drugacen avatar. A morda se mik Facebooka in Drugo življenje kljub vse­mu ne razlikuje bistveno. Oba sta privlacna zaradi cara oblikovanja selektivnega jaza, naj bo ta iz snovi doživetih izkušenj (foto­grafije s kampiranja in bistroumne pripombe glede kosila) ali iz tistega, kar je v dejanskem življenju nemogoce: popolnega telesa, ideal-ne zveze in cudovitega doma. 



Bridgette McNeal, mati štirih otrok iz Atlante, se je Drugemu življenju pridružila pred dobrim desetletjem. Ime Gidge je izbra­la, ker so jo s tem vzdevkom zafrkavali v sre­dnji šoli. Prava Bridgette je srednjih let, njen privošcim razkošje, da sem sebicna.« Spo­mnila se je Virginie Wolf: »Je kot moja soba.« Njen virtualni dom je poln predmetov, ki jih ne bi nikoli imela v resnicnem domova­nju, ker bi jih otroci lahko razbili ali vtaknili v usta – nakita v posodicah, okraskov na mi­zah in licil na pultu. 
Poleg bloga, v katerem Bridgette opisuje svoj digitalni obstoj z marmornatim bazenom in v živo zelenih kopalkah z naborki, piše tudi blog o svojem vsakodnevnem življenju mame. Ta je odkrit, smešen in prežet z ganljivo iskre­nostjo. Ko je porocala o popoldnevu v bota­nicnem vrtu, je opisala tudi gologlavega orla: »Neki butelj je tega gologlavega orla ustrelil z 
U 	Številni opazovalci so pricakovali, da se bo število uporabnikov drugega življenja vsak mesec povecevalo, potem ko je leta 2007 preseglo milijon, a je bil to vrhunec in odtlej vztraja pri približno 800.000 
prijavah na mesec. 

avatar pa je gibcna mladenka, ki jo opisu­je kot »popolno razlicico sebe, ce ne bi jedla sladkarij in imela otrok«. Ko je zacela upora­bljati Drugo življenje, je svoj avatar ustvaril tudi njen mož in v Drugem življenju sta sku­paj hodila na zmenke, svetlolasa Amazonka in zajeten srebrn robot, medtem ko sta sede­la doma, v kabinetu vsak za svojim prenosni­kom. Pogosto je bila to edina možnost, da sta šla ven, ker je bilo zaradi dvojckov s poseb­nimi potrebami težko najti varuško. Ko sva se pogovarjali, je Bridgette svoj dom v Dru­gem življenju opisala kot zavetje, kjer je vse dovoljeno. »Ko vstopim v ta prostor, si lahko lokom, zato je izgubil skoraj celotno krilo in ne more leteti. V zavetju, ki smo ga obiskali pred nekaj dnevi, je na varnem. Vcasih si mi-slim, da se tudi midva z možem tako pocuti­va. Ujeta. Saj ni nic zares hudega, imamo hra­no, streho nad glavo in vse, kar potrebujemo. A sva do konca življenja ujeta zaradi avtizma. Nikoli ne bova svobodna.« 
Ko sem Bridgette vprašala, kaj jo tako pri­vlaci v Drugem življenju, je odgovorila, da je preprosto podleci skušnjavi in se potopi­ti vanj, medtem ko bi se morala ubadati z re­snicnim življenjem. Vprašala sem jo, ali je kdaj zdrsnila tako globoko, in odgovorila je, da jo je vcasih res zamikalo. »Vitka sem in lepa, nihce te ne prosi, da zamenjaj ple­nico,« je odgovorila. »Vendar lahko tudi pri tem izgoriš. Noceš oditi, a hkrati tudi noceš nadaljevati.« 
In ustvaril je svet 
Drugo življenje je izumil Philip Rosedale, sin pilota ameriške mornarice in uciteljice anglešcine. Kot fanta ga je gnala neobicajna ambicioznost. Spomni se, kako je stal poleg skladovnice lesa na dvorišcu za hišo in po­mislil: »Zakaj sem tukaj in v cem se razliku­jem od vseh drugih?« Kot najstnik si je sredi 
80. let na enem prvih modelov osebnega ra­cunalnika podrobno ogledal graficno pred­stavitev Mandelbrotove množice, neskonc­no rekurzivno fraktalno podobo, ki je posta­jala vedno podrobnejša, ko jo je poveceval. Na neki tocki se je zavedel, da gleda grafiko, vecjo od Zemlje. »Vse življenje bi lahko hodi­li po površju in ne bi niti približno videl vse­ga.« Takrat je tudi ugotovil, da bi bilo nekaj najbolj frajerskega, kar bi lahko naredil z ra­cunalnikom, ce bi ustvaril svet. 
Leta 1999, ravno ko je Rosedale ustanavljal Linden Lab, je obiskal letni festival Burning Man s predstavami, instalacijami in haluci­nogenim hedonizmom sredi nevadske pušca­ve. Takrat se je z njegovo osebnostjo zgodilo nekaj nepojasnljivega. »Pocutil sem se, kot bi bil zadet brez mamil ali cesa drugega. Pocutil sem se povezanega z ljudmi, kot se obicajno ne.« Šel je plesat v prikolico, opazoval artiste na trapezu, kako so se vihteli nad pušcavo, in poležaval v salonu z vodnimi pipami, natla­cenem s stotinami perzijskih preprog. Bur­ning Man ga ni navdihnil za Drugo življenje – o digitalnem svetu je sanjal že leta – ven­dar mu je pomagal razumeti, kakšno energi­jo bi rad prebudil: kraj, kjer bi si ljudje ustva­rili svoj svet, kakršnega bi si želeli. 
To so bile sanje, ki jih je bilo prvim vlaga­teljem težko prodati. Linden Lab je predsta­vljal svet, ki bi ga postavljali amaterji, pod­piral pa bi ga drugacen model prilivov, ki ni temeljil na narocnini, temvec na trgova­nju znotraj tega sveta. Eden od oblikoval­cev Drugega življenja se spominja, kako ne­zaupljivi so bili vlagatelji: »Ustvarjalnost naj bi veljala za temno umetnost, ki sta jo obvla­dala samo Spielberg in Lucas.« Linden Lab je zaradi odlocitve, da bo Drugo življenje tr­žil kot svet, ne kot igro, najel pisca, hišnega novinarja. To je bil Wagner James Au, ki je nato na svojem blogu pisal kroniko o prvih letih Drugega življenja (blog še vedno piše) z naslovom Zapiski Novega sveta. Ko je od­šel iz Linden Laba, je napisal knjigo z naslo­vom The Making of Second Life (Ustvarja­nje Drugega življenja), v katerem je opisal nekaj kljucnih snovalcev platforme: avatar­ja Spider Mandala (ki je v resnici vodil ben­cinsko crpalko) ter Catherine Omega, divjo rjavolasko z vecnamenskim pasom (v resni­ci je protizakonito živela v zaseženem bloku v Vancouvru brez tekoce vode, vecina stano­valcev pa je bila odvisnežev. Brezžicni signal iz bližnje poslovne zgradbe je lovila s pomo­cjo plocevinke, da je lahko na prenosniku uporabljala Drugo življenje.) 
Rosedale mi je povedal, kako vznemirljivi so bili zacetki, ko se je zdelo, da so možno­sti Drugega življenja neomejene. Nihce drug ni delal tega kot on in njegova ekipa: »Go­vorili smo, da je naša edina konkurenca re­snicno življenje.« Leta 2007 je bilo obdobje, ko so o delu Linden Laba objavili po vec kot 500 clankov na dan. Rosedale je rad razisko­val Drugo življenje kot avatar po imenu Phi­lip Linden. »Bil sem kot bog,« mi je povedal. Zamislil si je prihodnost, v kateri bi njegovi vnuki resnicni svet videli kot nekakšen mu­zej ali gledališce, medtem ko bi se vecina dela in odnosov odvijala v virtualnem rea­lizmu, kot je Drugo življenje. »V nekem ozi­ru bomo celotni fizicni svet pustili za seboj,« je leta 2007 povedal Auju. 
Beg pred realnostjo 
Alice Krueger je prve simptome svoje bole­zni opazila, ko je imela 20 let. Med terenskim delom za predmet bio­logija jo je preplavil val vrocine, ko je pocepnila, da bi opazovala hro­šce, ki so grizli listje. V špeceriji se ji je nekoc zazdelo, kot da nima vec leve noge – ne da bi ji odrevenela, temvec prav izginila. Zdravnik ji je vztrajno ponavljal, da je vse samo v njeni glavi. »Saj je bilo res v moji glavi,« mi je povedala 47 let pozne­je, »le da v drugacnem smislu.« 
Alice so pri 50 letih koncno posta­vili diagnozo multipla skleroza. Ta­krat je komaj še lahko hodila. So­sedska skupnost v Coloradu, kjer je živela, ji je prepovedala postavi­ti klancino na vhodu v hišo, zato je težko kam šla. Otroci so bili takrat stari 11, 13 in 15. Ni mogla na ma­turantski ples najmlajšega sina in nikoli ga ni obiskala v študentskem naselju. V spodnjem delu hrbteni­ce je cutila grozovite bolecine in na­zadnje so jo morali operirati zara­di posedanja vretenc, nato pa se je v bolnišnici okužila še z veckrat od­porno bakterijo. Bolecine niso popustile in diagnosticirali so ji premaknjena vreten­ca zaradi same operacije, med katero so jo nataknili nad operacijsko mizo kot pišcan­ca nad žar. Pri 57 letih je bila ujetnica svoje hiše, nezaposlena, pogosto je trpela nezno­sne bolecine, zanjo pa je skrbela predvsem hci. »Gledala sem svoje štiri stene in se vpra­šala, ali sploh je kaj vec,« mi je zaupala. 
Takrat je odkrila Drugo življenje. Ustvari­la je avatar po imenu Gentle Heron in obože­vala tobogane – veselila se je vznemirjenja, ker je lahko pocela nekaj, cesar njeno telo ni zmoglo. Ko je nadaljevala z raziskovanjem, je zacela vabiti ljudi, ki jih je spoznala v sple­tu, v klepetalnice za invalide. A to je hkrati pomenilo, da se je zacela pocutiti odgovor­no za njihove izkušnje in tako je v Drugem življenju ustanovila virtualno skupnost za vse invalide, zdaj znano pod imenom Virtu­al Ability (Virtualna validnost). Skupina živi na virtualnem otocju in v njej so dobrodošli vsi ljudje z najrazlicnejšimi okvarami in sta­nji, od Downovega sindroma do posttrav­matskega stresa in bipolarne motnje. Clane združuje obcutek, da v resnicnem svetu niso povsem sprejeti. 
Ko je ustanavljala Virtual Ability, se je od­locila za spremembo tudi v resnicnem življe­nju: iz Colorada se je preselila v gorovje Gre­at Smoky v Tennesseeju, kjer ji je tudi pote­kla pravica do dolgorocnega nadomestila za­radi bolezni. (»Nisem mislila, da je to sploh mogoce,« sem ji rekla in odgovorila je, da tudi ona ne.) Ko sem jo vprašala, ali se je v Drugem življenju pocutila kot drugacna raz­licica same sebe, je to domnevo odlocno za­vrnila. Alice ne mara izrazov resnicen in vir­tualen. Pomenita ji namrec hierarhicno raz­


likovanje in namigujeta, da je del njenega ži­vljenja bolj resnicen od drugega, medtem ko sebe v celoti izživi v obeh svetovih. Po naji­nem pogovoru mi je poslala 15 strokovno re­cenziranih znanstvenih clankov o digitalnih avatarjih in utelešenjih. Noce, da bi si Drugo življenje napacno razlagali kot nepomembno razvedrilo. 
Alice mi je razlagala o moškem z Downo­vim sindromom, ki je postal pomemben clan skupnosti Virtual Ability. V resnicnem življe­nju ni mogoce prezreti njegovega stanja, v Drugem življenju pa se ljudje pogovarjajo z njim in niti ne zaznajo, da ima ta sindrom. 

V resnicnem življenju živi s starši – ki so bili preseneceni, da je zmožen upravljati lasten avatar. Ko so povecerjali in so starši pomiva­li posodo, je v pricakovanju sedel za racunal­nik in cakal, da se bo lahko vrnil v Drugo ži­vljenje, v katerem je najemnik dupleksa na otoku Cape Heron, ki je del otocja skupno­sti Virtual Ability. Celotno drugo nadstropje v stanovanju je preuredil v orjaški akvarij, da lahko hodi med ribami, spodnje nadstropje pa v vrt, kjer ima za hišnega ljubljencka sr­nico, ki jo hrani s kosmici. Alice je poveda­la, da moški ne dela stroge locnice med Dru­gim življenjem in »resnicnostjo«, in tudi dru­ge v skupnosti je tak pristop navdihnil, tako da se sklicujejo nanj, ko govorijo o odpravlja­nju meje v svojih glavah. 
Brez omejitev 
Ko sem si zamislila ta clanek, sem bila pre­pricana, da me bo Drugo življenje zasvoji­lo: opazovalka s široko odprtimi ocmi, žr­tev mika kulture, ki naj bi jo analizirala. A v tem svetu mi je bilo že od zacetka neprije­tno. Predstavljala sem si, da bom Drugo ži­
vljenje zagovarjala pred omalova­ževanjem, ceš da ni nic drugega kot tolažilna nagrada za razocaranja v »prvem življenju«. A se mi je name­sto tega zbudila želja napisati, da bi zaradi Drugega življenja najraje šla pod dolgo, temeljito prho. 
Intelektualno se je moje spošto­vanje poglabljalo, ko sem izvede­la za žensko z Bližnjega vzhoda, ki se je po svetu Drugega življenja lahko sprehajala brez burke, in ko sem se pogovarjala z mocno sla­bovidno žensko, katere avatar je imel v lasti strešno teraso z razgle­dom, v katerem je zaradi povecave lahko uživala veliko bolj kot v sve­tu na drugi strani zaslona. Slišala sem za veterana s sindromom po­sttravmatskega stresa, ki je v pa­viljonu na prostem organiziral te­caje italijanske kuhinje, in obiska­la spletno razlicico narodnega par­ka Yosemite, stvaritev ženske, ki se je Drugemu življenju pridružila po vec hudih depresivnih obdobjih in hospitalizacijah. Njen avatar upo­

rablja ime Jadyn Firehawk in v Drugem ži­vljenju preživi do dvanajst ur na dan, veli­ko jih posveti izboljšavam svoje sanjske de­žele, polne slapov, sekvoj in konj, imenova­nih po pomembnih ljudeh v življenju Joh­na Muira. Hvaležna je, ker ji v Drugem ži­vljenju ni treba prevzeti istovetnosti, ki bi jo v celoti oznacevala njena bolezen, kot je to pravilo v internetnih klepetalnicah, name­njenih ljudem z bipolarno motnjo, v kate­rih je pomembno predvsem to, da si bolan. »V Drugem življenju živim polno življenje, ki zapolnjuje vse moje druge jaze,« mi je po­vedala. 




A kljub vedno vecjemu spoštovanju in raz­mišljanju o carih je odpor do Drugega življe­nja vztrajal: zaradi praznosti grafike, nocnih klubov, posestev, bazenov in gradov, zaradi odklanjanja vseh ovir in pomanjkljivosti, ki svet delajo cloveški. Vedno, ko sem skušala opisati Drugo življenje, se mi je to zdelo tako rekoc nemogoce ali vsaj nemogoce opisati zanimivo, saj je opis zanimiv zaradi napak in pomanjkljivosti. Raziskovanje sveta v Dru­gem življenju pa je bolj spominjalo na brska­nje po razglednicah, to je bil svet vidnih kli­šejev. Nic ni bilo razdrapano, polomljeno ali uniceno – ce pa je že bilo, je bilo tako zaradi premišljeno izbrane estetike iz vrste ponuje­nih možnosti. 
Seveda je bil moj odpor do Drugega ži­vljenja – kot tudi moje sprejemanje napak in nepopolnosti fizicnega sveta – med drugim tudi dokaz, da imam v življenju sreco. Ko se gibljem po resnicnem svetu, mi pomaga­jo moja sorazmerna mladost, zdravje in svo­boda. A kdo sem jaz, da bi lahko ocenjevala ljudi, ki so v širjavah Drugega življenja našli, cesar niso mogli v pravem svetu? 
Nekega dne sva se z Alice srecali kot ava­tarja. Odpeljala me je na obalo enega od oto­kov skupnosti Virtual Ability in me povabila na vadbo taj cija. Samo klikniti bi morala na eno od poz, ki so lebdele sredi zelenega kro­ga, in moj avatar bi avtomaticno oživel. A se mi ni zdelo, da delam vaje, zdelo se mi je, da sedim ob prenosniku in opazujem svoj dvo­dimenzionalni avatar med vadbo taj cija. 
Pomislila sem na Bridgette v Atlanti, kako se zbuja bolj zgodaj, da lahko poseda ob vir­tualnem bazenu. Ne voha klora in soncne kreme, ne cuti sonca, ki jo greje po hrbtu ali jo opece, da bi se ji koža lušcila v kosmih. 
pastorki malico, preden je odšla na general­ko za uprizoritev Petra Pana, in z lepljivimi prsti sem kliknila na pozo za ples ter s tem sprožila kaco – le da se ji nihce ni pridružil, samo obticala sem med loncnico in odrom, se skušala premakniti naprej, a sem se pre­stopala na mestu. Vkljuceno v svet, ki sem si ga delila z drugimi, sem se pocutila zara­di zadrege, ne zaradi tega, ker bi se tako za­bavala. 
Vedno, ko sem se odjavila iz Drugega ži­vljenja, sem komaj cakala, da se bom spet lo­tila obveznosti v navadnem življenju: pobra­la pastorko po dramskem krožku, odgovorila šefu oddelka glede nadomešcanja sodelav­ca, ki je nepricakovano šel na dopust. Z ve-
U 	Lahko si kupite tudi cisto novo telo: drugacno kožo, drugacne lase, rogove, spolovila vseh mogocih oblik in velikosti. 
A kljub temu ocitno prejema nekaj silnega, ko sedi poleg virtualnega bazena, užitek, ki se ne skriva v samem telesnem obcutju, temvec v pricakovanju, dokumentiranju, spominih in nasprotju z njenimi vsakdanjimi obveznostmi. Sicer se ne bi zbujala že ob pol šestih. 
Nostalgicne težave 
Navigiranje po Drugem življenje mi je šlo slabo. Moj vmesnik mi je nenehno sporocal, da se del telesa ne more naložiti. Drugo ži­vljenje naj bi ponujalo priložnost, da izpopol­niš telo, jaz pa ga nisem znala niti sestaviti do konca. Za avatar sem si izbrala punkerko z odrezanimi kavbojkami, delno obrito glavo in dihurjem na rami. 
Prvi dan v tem svetu sem se potikala po Orientacijskem otoku kot pijanec, ki išce stranišce. Na otoku je bilo polno marmorna­tih stebrov in obrezanih grmov, zvocna kuli­sa je bilo žuborenje vode, a me vse skupaj ni spominjalo na tempelj v Delfih, temvec prej na center dobrega pocutja v kaki veliki druž­bi, ki je le spominjal na Delfi. Grafika se mi je zdela nepopolna in neprivlacna, pri gibih je bilo veliko napak in casovnega zamika. To niso bile ovire in tegobe resnicnega življenja, temvec prej oder, ki ni vec mogel zakrivati svoje krušece se fasade. Hotela sem naveza­ti pogovor z nekom po imenu Del Agnos, a se ni zgodilo nic. Zaradi te zavrnitve sem obcu­tila presenetljiv sram in poneslo me je nazaj v najstniška leta hromece zadrege. 
Na pr vem koncertu v Drugem življenju sem vznemirjeno pricakovala dejansko glas­bo virtualnega sveta: številni tamkajšnji kon­certi resnicno potekajo v živo v smislu, da pravi glasbeniki igrajo pravo glasbo na glas­bila in pojejo v mikrofone, prikljucene na nji­hove racunalnike. A tisto popoldne sem si zadala prevec: odgovoriti sem morala na 16 službenih elektronskih sporocil, pripraviti seljem! Te obveznosti so se mi zdele otiplji­ve, one v Drugem življenju pa ne, in omo­gocile so mi, da sem se vživela v razlicico same sebe, ki je bila sposobna in nepogrešlji­va. Zdelo se mi je, kot bi vnovic zajela sapo, potem ko sem se pod vodo bojevala za zrak. Dvignila sem se na površje in vdihnila v obu­pu, pripravljena na zaplete in stike, pripra­vljena reci: To! To je pravi svet z vso svojo na­dležno logisticno velicastnostjo! 
Ko sem se pogovarjala s Philipom Rose­dalom, je takoj priznal, da je Drugo življenje od nekdaj povzrocalo velike težave uporab­nikom – ljudje so se težko gladko premika­li, se pogovarjali in gradili – in da ni mogoce zmanjšati težav, povezanih z uporabo miške in tipkovnice. Peter Gray, vodja globalne ko­munikacije v Linden Labu, mi je razložil vse 
o zagati, ki jo je poimenoval težava praznega prostora – to je tako velika svoboda, da težko sploh ugotoviš, kaj bi rad – in dodal, da vstop v Drugo življenje lahko spominja na nena­den pristanek sredi tuje države. 
A ko sem se pogovarjala z uporabniki, so vztrajne zacetniške težave v Drugem življe­nju ocitno pomemben del njihove zgodbe o naselitvi v tem svetu. Svojih takratnih nero­dnosti in zadreg so se spominjali z nostalgijo. Gidge mi je povedala, da jo je nekoc nekdo preprical, naj si kupi nožnico, in nazadnje jo je nosila zunaj na hlacah. (To je oznacila za klasicno težavo Drugega življenja.) Švedska glasbenica Malin Östh – ena od nastopajocih na koncertu, kjer sem zacela neuspešno kaco 
– mi je povedala, kako je bilo na njenem pr­vem koncertu v Drugem življenju, in njena zgodba je bila podobna moji: ko je skušala stopiti pred množico, je nehote poletela cez oder. Pred tem je bila prepricana, da bo vse skupaj tako ali tako videti lažno, a je bila pre­senecena nad strahom, ki ga je obcutila, in tako se je zavedela, da se je pocutila, kot bi bila med ljudmi. Vedela sem, kaj hoce po­vedati. Ce se pocutiš, kot da si spet v srednji šoli, potem se ti dejansko zdi, da si res nekje. 
Neka uporabnica se je izrazila takole: »Drugo življenje se ti ne odpre, ne ponudi ti vsega na srebrnem pladnju in ti ne pove, kam se obrni. Predstavi ti svet in te prepu­sti lastni iznajdljivosti, prirocniki gor ali dol.« A ko se navadite, lahko kupite tisoc srebrnih pladnjev, ce želite – ali sanjsko jah­to ali uredite virtualni narodni park. Rose-dale je bil preprican, da se je med uporabni­kom in Drugim življenjem stkala trdna vez za vse vecne case, ce je le preživel zacetne vice: »Ce ostanejo vec kot štiri ure, ostane­jo za vedno.« 
Literarni prednik 
Roman Snow Cr ash (Sesutje) Neala Stephensona iz leta 1992, v katerem nasto­pa virtualni Metaverz, pogosto navajajo kot glavnega literarnega prednika Drugega ži­vljenja. A Rosedale mi je zagotovil, da je že leta razmišljal o Drugem življenju, preden je prebral ta roman (njegova žena bi to potrdi­la). Junak Snow Crasha s primernim ime­nom Hiro Protagonist s sostanovalcem živi v skladišcni lopi, v Metaverzu pa je princ z mecem in legendarni heker. Nic cudnega, da je tam preživljal toliko casa: »Ce je pa nepri­merno zanimiveje od skladišca.« 
Hirovo dvojno življenje namiguje na eno kljucnih fantazij v Drugem življenju: da lah­ko preobrne vsa merila uspešnosti v resnic­nem svetu ali jih razglasi za nepotrebna, da lahko ustvari radikalno demokraticen pro­stor, ker se nikomur niti ne sanja, kakšen po­ložaj imajo drugi v resnicnem svetu. Mno­gi prebivalci Drugega življenja si to razlaga­jo kot utopijo, ki povezuje ljudi z vsega sve­ta, ne glede na njihove prihodke, poklic, do­movino in šibkosti, kot kraj, kjer lahko tudi bolni živijo v zdravih telesih in se hromi pre­mikajo brez ovir. Seraphina Brennan, trans­seksualna ženska, ki je odrašcala v majhni rudarski skupnosti v Pensilvaniji in si ni mo­gla privošciti operativne spremembe spola, dokler ni bila stara okoli 25 let, mi je poveda­la, da je bilo Drugo življenje zanjo priložnost, da je živela, kot se je pocutila, saj je tam pr­vic zaživela v ženskem telesu. 
V romanu The Making of Second Life Wa­gner James Au pripoveduje zgodbo avatar­ja po imenu Bel Muse, klasicne kalifornijske blondinke, ki jo pooseblja temnopolta Ame­ricanka. Vodila je prvo skupino gradbincev, ki so postavljali Nexus Prime, eno prvih mest v Drugem življenju, in Auju je povedala, da se ji tam prvic v življenju ni bilo treba spopri­jemati s predsodki, ki jih je bila sicer vajena. V resnicnem svetu, je dodala, sem morala ta­koj narediti dober vtis, izpasti prijazna in na­citana, v Drugem življenju pa ji tega ni bilo treba, ni se ji bilo treba truditi. A ta anekdo­ta – da je bila Bel Muse kot svetlopolta žen­ska deležna vecjega spoštovanja – predvsem potrjuje trdovratnost rasnih predsodkov in ni dokaz, da se jih je mogoce znebiti. 


Številni uporabniki Drugega življenja na platformo gledajo kot na igrišce, na katerem so vsi enakopravni in se jim ni treba ubada­ti s strogimi zamejitvami slojev in ras, a pre­vladovanje vitkih svetlopoltih teles, vecina je opremljena tako kot bogataši, preprosto vno­vic vsiljuje iste izkrivljene ideale in isti obcu­tek »belosti« kot nevidnega privzetega sta­nja, zaradi katerih neenakopravnost sploh še vedno vztraja. 
Sara Skinner, temnopolta ženska, ki je svoje avatarje vedno obarvala podobno svoji naravni polti, mi je povedala zgodbo o tem, kako je skušala urediti digitalni muzej zgo­dovine temnopoltih v obalnem mestu Bay City. Drugi avatar (policist) je takoj posta­vil zidove in nato še sodišce, da je zakril mu­zej. Policijski avatar trdi, da je šlo za nespo­razum, a tako globokega rasizma ne bo nih­ce priznal sam od sebe – prav gotovo pa ni šlo za nesporazume, ko so svetlopolti moški Sari govorili, da je videti kot opica, ko je za­vrnila njihove poskuse osvajanja in ko ji je nekdo zabrusil, da bi ji v široke nosnice lah­ko vtaknil tampon, pa tudi, ko jo kdo skuša prepricati, da njene izkušnje z rasnim razli­kovanjem niso verodostojne, saj je mulatka. 

Au mi je povedal, da je bil sprva navdu­šen zaradi možnosti Drugega življenja, zlasti vsebine, ki so jo ustvarjali uporabniki, ven­dar se je pokazalo, da vecino ljudi manj za­nima raziskovanje meja svojega ustvarjal­nega potenciala, kot uživanje v seksu mla­dih, seksi in bogatih, obiskovanje klubov kot dvajsetletniki in debela denarnica. Roseda­le pa je mislil, da bo pokrajina v Drugem ži­vljenju fantasticna, umetniška in odbita, pol­na vesoljskih ladij in nenavadnih oblik, a je na koncu spominjala na Malibu. Ljudje so postavljali vile in kupovali ferrarije. »Najprej smo vgradili prostor, kot smo si ga najbolj želeli,« mi je razložil in navedel eno prvih 
• Alicin avatar po imenu Gentle Heron obožuje tobogane – veseli se vznemirjenja, ker lahko pocela nekaj, cesar njeno telo ne zmore vec. 


• Digitalni Yosemite je stvaritev ženske, ki se je Drugemu življenju pridružila po vec hudih depresivnih obdobjih in hospitalizacijah. Njen avatar uporablja ime Jadyn Firehawk in v Drugem življenju preživi do dvanajst ur na dan, veliko jih posveti izboljšavam svoje sanjske dežele, polne slapov, sekvoj in konj. 

raziskav Linden Laba, s katero so ugotovili, da je velika vecina uporabnikov Drugega ži­vljenja v resnici živela na podeželju, ne v me­stih. V Drugem življenju so iskali tisto, cesar v fizicnem življenju niso imeli: koncentraci­jo, gneco in možnosti povezovanja v mestih, obcutek, da se okrog njih nekaj dogaja, in možnost biti del tega dogajanja. 
Virtualni oder 
Jonas Tancred se je Drugemu življenju pri­družil leta 2007, potem ko je njegovo podje­tje za iskanje kadrov med recesijo zašlo v te­žave. Jonas, ki živi na Švedskem, je bil sre­dnjih let, s sivecimi lasmi in rahlo trebušast, medtem ko je njegov avatar Bara Johnson mlad, mišicast, štrlecih las in zbuja vtis ten­kocutnega cloveka. V Drugem življenju mu ni bilo najbolj všec to, da je lahko prevzel vlogo privlacnejšega alter ega, temvec ker je v njem dobil priložnost, da je muziciral, kar so bile njegove dolgoletne in nikoli uresnice­ne sanje. (Pozneje se je povezal z Malin Östh in nastal je duo Bara Jonson and Free). Jo­nas je zacel virtualno nastopati. V resnicnem življenju je stal pred kuhinjsko mizo, pokrito s kockastim prtom, in igral akusticno kitaro, priklopljeno na racunalnik, v Drugem življe­nju pa je Bara zažigal pred zbrano množico. 

pisalo v elektronskem vabilu. Bara je zaoblju­bo oznacil za najpomembnejši dan v svojem življenju. A katero življenje je imel v mislih? 
Barova glasbena kariera v Drugem življe­nju je vzletela in kmalu so mu ponudili mo­žnost, da pride v New York posnet plošco, tako da je bil med prvimi glasbeniki iz Dru­gega življenja, ki jim je bila ponujena resnic­na pogodba z glasbeno založbo. Med tem po­tovanjem se je tudi prvic v živo srecal s Susie. Ko so o njunem odnosu cez nekaj let govorili v dokumentarnem filmu, je Susie opisala svoj prvi vtis: ojoj, kako star je videti. A dodala je tudi, da se ji je med spoznavanjem v živo zde­lo, kot bi se drugic zaljubila. Kako je zanosi­la? »Povedala vam bom, kaj je bil razlog. Veli­ko vodke,« je povedala v dokumentarcu. 
Sin Susie in Jonasa, Arvid, se je rodil leta 2009. (Susie in Arvid nista pravi imeni.) Ta­krat se je Jonas že vrnil na Švedsko, ker mu 
U 	Philip rosedal je takoj priznal, da je drugo življenje od nekdaj povzrocalo velike težave uporabnikom – ljudje so se težko gladko premikali, se pogovarjali in gradili – in da ni mogoce zmanjšati težav, povezanih z uporabo miške in tipkovnice. 
Nekega vecera pred nastopom se je prika­zala ženska in ga vprašala: »Si dober?« Od­govoril je: »Seveda,« in odigral enega svojih najboljših nastopov, da bi ji to dokazal. Ta ženska je bila Nickel Borrelly, postala je nje­gova žena (v Drugem življenju) in cez nekaj let mati njegovega otroka (v resnicnem ži­vljenju). 
V resnicnem življenju je bila Nickel mlaj­ša ženska po imeni Susie, ki je živela v Mis­souriju. Po surrealisticnem dvorjenju, pol­nem praznega govoricenja, plesov v luninem soju in kolesarjenja na dvojnem kolesu po ve­likem kitajskem zidu, je par priredil poroko v Drugem življenju na otoku Twin Hearts ob 
12. uri po standardnem lindenskem casu, je je potekel vizum. Ko je bila Susie v porodni sobi, je bil on v svojem klubu v Drugem ži­vljenju – najprej je cakal novice, nato je po­kadil virtualno cigaro. Za Susie je bilo naj­težje obdobje dan po Arvidovem rojstvu, ko je bila porodnišnica polna ocetov, ki so pri­šli obiskat svoje dojencke. Kaj bi lahko stori­la Susie in Jonas? Sestala sta se kot avatar­ja, pripravila virtualen zajtrk na romantic­nem koticku ob morju, v roki držala skode­lico vroce kave, ki je nista mogla spiti, in si ogledala dejanski posnetek svojega dejan­skega otroka po virtualni televiziji, medtem ko sta pocivala na virtualnem kavcu. 
Susie in Jonas nista vec par, a je Jonas še vedno del Arvidovega življenja. Pogosto vidita po Skypu, poleg tega potuje v ZDA, ko le more. Jonas je preprican, da sta s Susie te­sen starševski odnos po razhodu lahko ohra­nila, ker sta se tako dobro poznala prek sple­ta, preden sta se srecala v živo – Drugo ži­vljenje ni bilo iluzija, temvec pot, ki jima je omogocila, da sta bolje razumela drug dru­gega, kot bi jima to omogocilo dvorjenje v re­snicnem življenju. 
Jonas Drugo življenje opisuje kot precišce­no razlicico resnicnosti, ne kot plehek nado­mestek. Kot glasbenik ocenjuje, da Drugo ži­vljenje ni spremenilo njegove glasbe, temvec jo je »okrepilo«, saj mu je omogocilo bolj ne­posredno povezanost z obcinstvom. Všec mu je tudi, ker oboževalci lahko pišejo svoja be­sedila na njegove melodije. Spomni se, kako so vsi pripevali ob pesmi, priredbi Mmm, mmm, mmm, mmm skupine Crash Test Dummies, in ker je toliko ljudi tipkalo be­sedilo, so mu ti mmm pocasi prekrili ves za­slon. Jonasu se zdi, da sta resnicnost in lepo­ta njegovih stvaritev – pesmi, otroka – nad­krilila in premagala zametke svojega virtual­nega ustroja. 
Casi se spreminjajo 
Med 36 milijoni racunov na Drugem ži­vljenju, ki so bili ustvarjeni do leta 2013 – no­vejših podatkov Linden Lab ne želi posredo­vati – le 600.000 uporabnikov redno obisku­je platformo. Torej se je poslovilo res veliko ljudi. Kaj se je zgodilo? 
Au hkraten vzpon Facebooka in umiritev števila uporabnikov Drugega življenja šte­je za dokaz, da se je Linden Lab zmotil gle­de želja javnosti. »Drugo življenje se je zace­lo ob predpostavki, da si vsi želijo drugega življenja,« mi je povedal Au, »a trg je poka­zal drugace.« 
Toda ko sem govorila s Petrom Grayem, vodjo globalnih komunikacij pri Linden Labu, in Bjornom Laurionom, produktnim podpredsednikom, sta vztrajala, da za teža­ve ni kriva zasnova, temvec izziv, povezan z izpopolnitvijo uresnicitve. Umiritev števila uporabnikov kaže zgolj na težave z vmesni­kom, sta mi pojasnila, in to, da tehnologija še ni dovolj izpopolnjena, zato ne prinaša vsega 
• Jonas Tancred je v Drugem življenju dobil priložnost, muzicirati, kar so bile njegove dolgoletne in nikoli uresnicene sanje. Povezal se je z Malin Östh in nastal je duo Bara Jonson and Free. V resnicnem življenju stoji pred kuhinjsko mizo, pokrito s kockastim prtom, in igra akusticno kitaro, priklopljeno na racunalnik, v Drugem življenju pa Bara zažiga pred zbrano množico. 
tega, na kar je namigovala medijska vrocica, povezana z Drugim življenjem: da bo postal popolnoma potopitveni virtualni svet. Upa­ta, da se bo z virtualno resnicnostjo to popra­vilo. 
Julija lani je Linden Lab predstavil beta razlicico nove platforme, imenovane San­sar, ki so jo oznacili za naslednje novo podro­cje: to je tridimenzionalni svet, oblikovan za uporabo z naglavnim kompletom za virtual-no resnicnost, kot je Oculus Rift. Trdna vera podjetja in priljubljenost virtualne resnicno­sti v tehnološkem svetu (trend, ki ga potrju­je Facebookov nakup Oculus VR) odpirata zahtevnejše vprašanje. Ce bi z napredkom na podrocju virtualne resnicnosti rešili teža­ve z nerodnim vmesnikom, ali to pomeni, da se bo razkrila širša želja po globljem potopu v virtualne svetove brez omejitev zaradi sla­be grafike, zamikov in tipkovnice? 
Rosedale je kot direktor Linden Laba od­stopil že leta 2008. Sebe namrec vidi bolj kot izumitelja, in zdelo se mu je, da družba po­trebuje boljšega šefa, mi je zaupal. Ni razoca­ran nad tem, kaj je postalo Drugo življenje, a tudi sam obzorja prihodnjih možnosti vidi drugje: v celostni virtualni resnicnosti, kjer bi bilo mogoce postavljati nove planete in razvi­jati nova gospodarstva. Njegovo sedanje pod­jetje, High Fidelity, razvija tehnologijo virtu­alne resnicnosti, ki bo tako potopljena, da se vam bo zdelo, kot bi bil v prostoru še kdo. 
Au mi je povedal, da v svetu tehnologi­je vedno znova opazi precenjevanje samega sebe. Namesto da bi se ljudje in družbe uci­li iz napak, jih ponavljajo. Je to tudi zgodba Drugega življenja – trdovratnost zablod teh­nološkega sveta? Ali pa je zabloda nekaj po­dobnega prerokbi? Je Drugo življenje dalj­noviden predhodnik našega prihodnjega di­gitalnega obstoja? 
Ko sem Rosedala vprašala, ali stoji za svo­jimi napovedmi, izrecenimi v pr vih letih Drugega življenja – da bo srcika naših ži­vljenj nekoc virtualna in da nas bo fizicni svet spominjal na muzej – jih ni zanikal, rav­no nasprotno. Rekel je, da bomo nekoc re­snicni svet videli kot prijeten arhaicen kraj, ki ne bo vec igral najpomembnejše vloge. »Kaj bomo storili s pisarnami, ce jih ne bomo vec uporabljali?« se je vprašal. »Bomo v njih igrali badminton?« 
Glede tega sem zacela vrtati vanj. Je res menil, da bodo segmenti fizicnega sveta – domovanja, ki si jih delimo z družinskimi clani, na primer, in vecerje s prijatelji, naša telesa, ki se nagibajo cez mizo, da smo si cim bliže – nekega dne postali nepomembni? Ali domacnost ameriškega zgornjega srednjega dejansko verjame, da naši telesni jazi niso sloja – to je skrajno nevpadljiva fantazija, le kljucnega pomena za cloveštvo? Presenece-da sta Abby in Brianna otroška avatarja, ki ju na sem bila, kako hitro je popustil. Družin-animirata odrasli osebi. ska sfera ne bo nikoli zastarela, je odgovoril, Ko je Alicia malo po 30. letu izvedela, da pravi dom, kjer prostovoljno preživljamo cas ne bo mogla imeti otrok, je padla v dolgo-


U 	Linden Lab je zaradi odlocitve, da bo drugo življenje tržil kot svet, ne kot igro, najel pisca, hišnega novinarja. 
z ljudmi, ki jih imamo radi. »To je trajnejše,« je povedal. »Mislim, da se strinjate.« 
Ustvarimo si novo družino 
Alicia Chenaux živi na otoku, ki se imenu­je Bluebonnet, na lepem gozdnatem prede­lu, skupaj z možem Aldwynom, s katerim sta porocena šest let, in hcerama Abby, osnov­nošolko, in malcico Brianno, ki je bila vca­sih stara 5, še prej pa 8. Kot družina preži­vljajo dneve v paradi idilicnih spominov, po­gosto ujetih v digitalne posnetke na Alicii­nem blogu. Spominjajo na digitalne slike Normana Rockwella, ki upodabljajo idealno trajno depresijo. A Drugo življenje ji je ponu­dilo priložnost, da postane mama. Njena vir­tualna hci Abby je v resnicnem življenju pri osmih letih doživela hudo travmo (Alicii se ne zdi, da bi morala izvedeti podrobnosti), zato je v Drugem življenju te starosti, da bi to obdobje preživela lepše. Brianno so v re­snicnem življenju vzgajale varuške – starši se niso pretirano ukvarjali z njo – in želela je biti del družine, v kateri bi bila deležna vec 

• Avtorica clanka, ki ga pravkar berete, kot se je predstavila v Drugem življenju. 





U Število uporabnikov drugega življenja je doseglo vrhunec, ravno ko se je zacel 
prodor Facebooka. 

starševske skrbi. Morda je zato želela posta­jati vedno mlajša. 
Alicia in njena družina sta del vecje sku­pnosti v Drugem življenju, v kateri igrajo vlo­ge v družini, pomaga pa jim agencija za po­svojitve, v kateri otroci in potencialni starši lahko objavijo svoj profil in zacnejo »posku­sno posvojitev«, med katero živijo skupaj, da bi ugotovili, ali se bodo ujeli. Sara Skinner, ki je želela v Drugem življenju odpreti muzej zgodovine temnopoltih, mi je povedala, da je mama štiriletnega sina, ki ga igra moški, sicer vojak in stacioniran v tujini. Pogosto se je kljub slabi povezavi prijavil le zato, da se je nekaj ur družil s Saro. 
Vcasih se posvojitelji odlocijo za virtualno nosecnost, obiskujejo ambulanto za neplo­dnost ali nabavijo pripomocke, ki govorijo namesto trebušcka – obvešcajo vas o vsem, kar morate vedeti, od datuma predvidenega poroda do spreminjanja telesa (oboje je pri­lagodljivo), vkljucno s tem, ali naj bo razvija­joci se plod viden ali ne, oznanjajo, kaj poc­ne plod (prevale), in simulirajo pravi porod ter svetujejo glede opreme za novorojencka. Za starše v Drugem življenju, ki so posvojili v tem svetu in nato zanosili v resnicnem, se ra­zume samo po sebi, da je dojencek otrok, ki so ga že posvojili – s tem postopkom naj bi se povezali zaradi izkušnje dejanskega poro­da. Eden od izdelkov obljublja pristno jutra­njo slabost, drugi prave popadke. To pome­ni, da ste obvešceni, da je telesu, ki ni vaše snovno telo, slabo. »Imate popoln nadzor nad nosecnostjo, naj bo tocno takšna, kot si želite,« se oglašuje izdelek, ki – in ta prispe­vek sem pisala v šestem mesecu nosecnosti – ocitno ne upošteva kljucnega elementa no­secnosti: da se ne odvija tocno tako, kot si že­limo, in da ni vse pod našim nadzorom. 
V resnicnem življenju Alicia živi s partner­jem. Na vprašanje, ali ta ve za njeno druži­no v Drugem življenju, je odgovorila, da se­veda. Težko bi jo skrila, saj se s tremi preo­stalimi clani druži skoraj vsak vecer, razen ob sredah. (Srede so nekaj, kar sama ime­nuje vecer resnicnega življenja, ko z najbolj­šo prijateljico gleda resnicnostne oddaje po televiziji.) Na vprašanje, ali od dveh ljube­zenskih zvez dobiva razlicne stvari, je prav tako odgovorila, da seveda. Njen partner je izjemen, vendar veliko dela; virtualni Al pa jo potrpežljivo posluša, ko na dolgo in širo­ko klepeta o svojem dnevu. Poznala sta se dve leti, preden sta se porocila (pomemben del njegove privlacnosti naj bi bili potrpežlji­vost in vztrajnost), in priznala je, da je hotela imeti besedo pri vsaki najmanjši podrobnosti v zvezi z njuno razkošno poroko v Drugem življenju. V resnicnem življenju je moški, ki igra Ala, nekoliko starejši od Alicie – on 51, ona 39 – in spoštuje njegove dolgoletne izku­šnje, zaradi katerih ji odpira bolj konservati­ven, umirjen pogled na življenje. 
Po njuni poroki v Drugem življenju so ju vsi zaceli spraševati, kdaj bosta imela otroke. (Nekatere stvari so enake v resnicnem in vir­tualnem svetu.) Pred štirimi leti sta posvojila Abby, leto pozneje pa še Brianno, in njihova družinska dinamika pada v igre vlog in jih spet prekinja. Ko je v družino prišla Brianna, je želela vec kot samo zgodbo, in dekleti vca­sih prekineta igro vlog samo zato, da pove­sta kaj o svojem resnicnem odraslem življe­nju: o težavah z moškimi ali stresu na delov­nem mestu. Vendar je Alicii pomembno, da sta obe hceri »predana otroka«, kar pome­ni, da nimata dodatnega odraslega avatarja. Medtem ko si Alicia in Al izmenjujeta pristne fotografije, jih dekleti naceloma ne posredu­jeta, ker bi raje videli, da v oceh posvojiteljev ostaneta otroka. 
Al je Alicii leta 2015 za božic poklonil »sto­jalo za poze«, ki ji omogoca, da izdela in shrani poze po meri za vso družino: z Alom v objemu na klopci, ona štuporamo na njem … Veliko Aliciinih blogov je opremljenih s fo­tografijami njene srecne družine, spodaj je pogosto podnapis. Eden od njih pravi: »Mi­mogrede, ce želite kupiti pozo, kot sem jo na fotografiji uporabila za našo družino, jo naj­dete v trgovini.« V komentarju pod fotogra­fijo, na kateri sta z Alom na klopci obdana z zasneženimi drevesi in odeta v udobna, raz­košna zimska oblacila, je priznala, da je to fotografijo posnela, ko je Al že spal. Prijavi­la je njegov avatar in ga namestila v položaj, da je dobila fotografijo, kakršno si je želela. 
Poziranje pa zame osvetljuje tako privlac­nost kot meje igranja družinskih vlog v Dru­gem življenju: mogoce jih je neskoncno dol­go preoblikovati v nekaj idilicnega, a niko­li v nic, cesar niste nacrtno oblikovali. Ce­prav se družinska dinamika pri Alicii zdi pri­stna, je parada fotogenicnih trenutkov – glo­bok del njenega zadovoljstva, kot ga je opisa­la Alicia, ocitno vkljucuje trenutke, ki so na­porni: ko mora umiriti dekleti, da se ne pre­pirata zaradi kostumov ali ne trmarita zaradi konca pocitnic. V nekem blogu je Alicia pri­znala, da je njen najljubši trenutek vsak ve­cer tistih nekaj minut, ki jih prebije z Alom, a celo omenjanje te ekonomije pomanjkanja – ki je privlacna zaradi namigovanja na obve­znosti in žrtvovanje – se zdi kot še ena poza iz starševstva v resnicnem svetu. 
Alicia in Al sta predlani sicer posvojila še dva otroka, a jima je bilo naporno, ker sta nova otroka zahtevala veliko in prehitro. Ta­koj sta želela Alicio in Ala klicati mami in ati in že od zacetka govorila, da ju imata rada. Imela sta željo po intenzivni, neumorni star­ševski skrbi in nista nikoli izstopila iz igre vlog, vedno sta pocela kaj, da sta pritegni­la pozornost, na primer izgubila cevlje, ska­kala s strehe, zlezla na drevesa, s katerih ni­sta vec mogla splezati dol, zacela opravila, ki jih nista zmogla dokoncati. Pravzaprav sta se vedla kot prava otroka, ne odrasla, ki se pre­tvarjata, da sta otroka. Posvojitev je trajala le pet mesecev. 
Nekaj trmasto lepega je v Aliciini družini v Drugem življenju, pri teh štirih ljudeh, ki želijo živeti v istih sanjah. Hkrati je tudi ne­kaj nesporno globokega v nacinu, kako Ali­cia in njena otroka vzpostavljajo lastno raz­licico intimnosti, ki jim je bila onemogoce­na zaradi okolišcin. A njihovi trenutki upri­zorjene napetosti (prepiri, zlomi) osvetljuje­jo tudi klavstrofobicnost družinske popolno­sti. Družine iz Drugega življenja morda pre­vec dvorijo idealom domacnosti in s tem od­režejo veliko napora, ki je sestavni del dru­žinskega življenja. Vaša virtualna družina nikoli ne bo segla dalec od vaše najbolj div­je domišljije, saj temelji samo na tem, kar si zmorete predstavljati. 
Stran od tipkovnice 
Nekega vecera na zacetku mojega razisko­vanja Drugega življenja sem z možem stala pred lokalom z žarom na spodnjem Manhat­tnu in ga vprašala: »Mislim, zakaj Drugo ži­vljenje ni tako resnicno kot resnicno življe­nje?« Ušcipnil me je v roko in rekel: »Zato ni tako resnicno.« 
Ni izpostavil samo telesnosti – nacina, kako so naše izkušnje vezane na naše telo – temvec tudi elementa presenecenja in mo­tenj. Veliko živih izkušenj je sestavljenih iz tega, kar leži onkraj naše moci in napovedi, onkraj našega dosega in domišljije. V izpilje­ni pokrajini Drugega življenja sem se vedno znova spomnila, kaj mi je nekoc povedal pri­jatelj o svoji izkušnji z zaporom: ko so mu od­vzeli svobodo, to ni pomenilo le onemogoce­nega dostopa do cele vrste užitkov tega sveta, temvec tudi onemogocen dostop do cele vr­ste lastnih napak. Morda je cena za izpopol­njen svet ali svet, kjer lahko na videz nadzo­rujete vse, to, da veliko tega, kar si razlagamo kot »izkušnje«, pride iz tistega, do cesar se ne moremo prebiti sami in cesar navsezadnje ne moremo opustiti. Alice in Bridgette to seveda že vesta, to doživljata vsak dan. 
V Drugem življenju in drugod po spletu afk pomeni, da ste stran od tipkovnice, in Tom Boellstorff je med svojo etnografsko raziska­vo vcasih slišal prebivalce, da bi si želeli ime­ti možnost biti »afk« tudi v resnicnem svetu, saj bi tako ubežali neprijetnim situacijam. Ve­deli so, da to ni mogoce in da v resnicnem ni­koli nihce ne rece »afk«. Ta želja je navdihnila nekaj, kar je Boellstorff poimenoval preizkus afk. »Ce ste lahko »afk« od necesa, je to nekaj virtualni svet.« Morda je inverzija preizkusa afk dobra razlaga tega, kaj sestavlja resnic­v Drugem življenju – ne njegovo odklanjanje fizicnega sveta, temvec njegovo prepletanje s tem svetom, njuna živahna izmenjava. Drugo življenje podpira življenjske sloge, ki se nam zdijo bolj raznoliki in manj omejevalni, kot nam jih dopušca naš svet. 

Nekaterim ljudem se zdi, da Drugo življe­nje pomeni beg, in uporabniki to zavracajo. Po mojem mnenju pa ni vprašanje, ali je Dru­go življenje bežanje ali ne. Pomembneje je, da je vzgib po begu pred lastnim življenjem vsesplošen in ga zato ne gre crniti. Kateriko-
U 	Pokazalo se je, da vecino ljudi manj zanima raziskovanje meja svojega ustvarjalnega potenciala, kot uživanje v seksu mladih, seksi in bogatih, obiskovanje klubov kot dvajsetletniki in debela denarnica. 
nost: nekaj, od cesar ne morete stran, vsaj ne za vedno. Philip Rosedale je napovedal, da bo fizicni svet postal nekakšen muzej, a kako bi sploh lahko? Pretesno je vpet v našo clove­škost, da bi kdaj lahko postal zastarel, prevec nujen je za naša nepopolna, razbolena telesa, ki se gibljejo po njem. 
Sem v Drugem življenju odkrila kaj cude­žnega? Brez nadaljnjega. Ko sem sedela na pletenem stolu na strešni terasi in klepetala z mocno slabovidno žensko, ki si je postavila to hišo z razgledom na bucne valove zaliva Se­renity, se mi je zdelo ganljivo, da svet v Dru­gem življenju vidi bolje kot našega. Ko sem jahala konje po virtualnem narodnem par­ku, sem pomislila, da moja vodicka po boro­vem gozdu nima vec pravice do nadomesti­la za invalidnost, da je bila izolirana od sve­ta, preden je našla kraj, kjer se ni vec pocuti­la odrinjeno. In to je tisto, kar je osvobajajoce li življenjski slog že izberemo, vedno zacuti­mo obcasno željo, da bi ga spremenili – s sa­njarjenjem, pripovedovanjem zgodb, z ek­stazo umetnosti in glasbe, trdimi mamili, va­ranjem ali telefonskim zaslonom. Te oblike bega niso nasprotje pristne prisotnosti, tem­vec so le eden od njenih simptomov – tako kot ljubezen vkljucuje spore, intimnost vca­sih zahteva odmik in vera poraja dvome. 

Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. 
• Alicia Chenaux živi na otoku, ki se imenuje Bluebonnet, na lepem gozdnatem predelu, skupaj z možem Aldwynom, s katerim sta porocena šest let, in hcerama Abby, osnovnošolko, in malcico Brianno, ki je bila vcasih stara 5, še prej pa 8. 




Prebujanje 
kitajske umetne inteligence 


N 
a tropskem otoku, ki predstavlja juž­no konico Kitajske, je racunalniški program Lengpudashi igral poker ena na ena proti ducatu kvartopircev hkra­ti in jih dobesedno zmlel. Lengpudashi, kar v mandarinšcini pomeni hladni pokrski moj­ster, se opira na novo tehniko umetne inte­ligence, da v razlicici Texas hold'em za dva igralca zblefira nasprotnika in preseže nje­gove stave. 
Prizorišce turnirja je bil sodoben tehnolo­ški park v Haikouju, prestolnici otoka Hain­an. Zunaj se nad starimi soseskami dviguje­jo sodobni stolpici. Med kvartopirci, ki so se prišli pomerit s strojem, je vec pokrskih prva­kov, nekaj znanih kitajskih vlagateljev, pod­jetnikov in direktorjev, tu in tam celo znan televizijski obraz. Partije so prenašali po in­ternetu in ogledalo si jih je milijone gledal­cev. Dogodek je simboliziral vedno vecje navdušenje nad umetno inteligenco na Kitaj­skem, a ni vse tako rožnato, kot se zdi. Len­gpudashi ni bil razvit na Hainanu, v Pekin­gu ali Šanghaju, temvec v ameriškem Pitts­burghu. 
Številni na Kitajskem niso zadovoljni s tem odgovorom. Država je navdušeno zace­la projekte, da bi razvijala umetno inteligen­co. Vlada nacrtuje, da bo v prihodnjih letih za to tehnologijo namenila na desetine mili­jard dolarjev, podjetja pa vneto vlagajo v iz­obraževanje in usposabljanje nadarjenih ra­cunalnikarjev. Ce bodo ta velika prizadeva­nja Kitajske prinesla uspeh – in vec znamenj kaže tako – bi ta država lahko postala vodil­na sila na podrocju umetne inteligence, iz­boljšala produktivnost svojih panog in tako laže postala glavna igralka pri odpiranju no­vih panog, ki bi lahko izkoristile te tehnolo­gije. In ce je umetna inteligenca res kljucna za rast v prihodnosti, o cemer marsikdo ne dvomi, bi kitajsko znanje na tem podrocju še okrepilo položaj Kitajske kot vodilne gospo­darske sile na svetu. 
Tako politicni kot gospodarski veljaki v tej državi stavijo na to, da bi umetna inteligen­ca lahko pripomogla k hitremu zagonu go­spodarstva. V zadnjih desetletjih je cvetoci proizvodni sektor skupaj s tržnimi reforma­mi, s katerimi so spodbudili zunanjo trgovino in naložbe, stotine milijonov rešil revšcine, ustvaril poslovne imperije in preobrazil kitaj­sko družbo. A rast proizvodnje se ustavlja in država vidi prihodnost v naprednih tehnolo­gijah. Uporaba umetne inteligence bi lahko bila naslednji korak v tem gospodarskem cu­dežu, ki ga poganjajo tehnologije. Mnogi na Zahodu se bojijo, da bi se zaradi umetne in­teligence zapirala delovna mesta in poslabša­la blaginja in dohodkovna neenakost, a na Ki­tajskem so prepricani, da bo ravno nasprotno. 
Kitajske pobude za spodbujanje umetne inteligence zajemajo tudi nenavadno zave­zo vlade, ki je pred kratkim opisala osuplji­vo razlicico glede prevlade tehnologije. Njen nacrt poziva k domaci umetni inteligenci, ki bi se v treh letih lahko kosala z zahodno, predvideva pomembne preboje kitajskih raz­iskovalcev do leta 2025 in nacrtuje, da bo do leta 2030 kitajski umetni inteligenci zavidal ves svet. 
Kar nekaj razlogov je, zaradi katerih bi dr­žava lahko uresnicila to vizijo. Na zacetku tisocletja je vlada povedala, da hoce zgra­diti omrežje hitre železnice, ki bi zagnala tehnološko razvoj in izboljšala prometni sis­tem v državi. To železniško omrežje je danes najnaprednejše na svetu. »Ko kitajska vlada predstavi tak nacrt, ima to pomembne po­sledice za gospodarstvo in državo,« je pou­daril Andrew Ng, znan strokovnjak za ume­tno inteligenco, ki je nekoc skrbel za tehno­logijo in strategijo umetne inteligence pri najvecjem kitajskem spletnem brskalniku Baiduju. »To je zelo pomembno sporocilo vsem, da bo pestro.« 

Vladni poziv k ukrepanju bo le še pospe­šil, kar se je že zacelo. Tehnološke družbe v državi na celu z internetnimi velikani Bai­du, Alibaba in Tencent množicno najemajo strokovnjake za umetno inteligenco, gradijo nove raziskovalne centre in vlagajo v podat­kovna središca, ki se lahko merijo s sorodni­mi oddelki Amazona, Googla in Microsofta. Denar se steka tudi v nešteta zagonska pod­jetja, saj so kitajski podjetniki zavohali veliko priložnost za izkorišcanje umetne inteligen­ce v najrazlicnejših panogah. 
Kitajska ima pri umetni inteligenci nekaj pomembnih prednosti. Ima veliko dobrih in­ženirjev in znanstvenikov, poleg tega razpo­laga z obiljem podatkov, ki so nujni za uce­nje umetnih inteligentnih sistemov. Ker je na Kitajskem ovir pri zbiranju in uporabi podat­kov manj, nastajajo velikanske zbirke podat­kov, ki jih v drugih državah ni. Posledice je mogoce videti v rasti sistemov za prepozna­vo obraza na podlagi strojnega ucenja: zdaj prepoznavajo zaposlene v uradih in stranke v trgovinah in preverjajo istovetnost uporab­nikov mobilnih aplikacij. 
Vsedržavno zanimanje za pokrski turnir na Hainanu zrcali kitajske apetite po naj­novejših prelomnih dosežkih umetne inte­ligence. Zanjo je obvladanje razlicice pokra za dva pomemben dosežek, saj igralci pri po­kru v nasprotju s številnimi igrami sprejema­jo odlocitve na podlagi omejenih podatkov in netijo negotovost, ker se vedejo nepredvi­dljivo. Za optimalno strategijo je tako nujna previdna, a obenem instinktivna presoja, to pa sta lastnosti, ki ju stroj težko pridobi. Len­gpudashi je to težavo rešil z genialnim no-vim algoritmom za teorijo igre, ki bi lahko bil uporaben tudi v številne druge namene, tudi za financno trgovanje in poslovna pogajanja. Lengpudashi je bil kljub temu v svoji domo­vini deležen neprimerno manjše pozornosti kot na Hainanu. 
Ker sem želel bolje spoznati kitajsko revo­lucijo v umetni inteligenci in njene posledice, sem odpotoval tja, kjer se najbolj razcveta, in se sestal s številnimi pomembnimi strokov­njaki, podjetniki in direktorji. Nekaj je jasno tako v živahni kitajski prestolnici kot na jugu, polnem tovarn, tako v novem raziskovalnem središcu kot v milijardo dolarjev vrednem zagonskem podjetju: umetno inteligenco so resda izumili na Zahodu, a njeno prihodnost usmerjajo na drugem koncu sveta. 
nim glasom. V pogovoru je omenil tudi med­sebojno povezane trende, ki so pripomogli k nedavnemu vzponu strojne inteligence: mocnejši racunalniki, zmogljivi novi algorit­mi in velike kolicine podatkov. Zatrdil je, da je Kitajska pripravljena izkoristiti prednosti vseh teh dosežkov. 
»Zdr užene države Amerike in Kanada imajo najboljše raziskovalce na podrocju umetne inteligence na svetu, Kitajska pa ima stotine dobrih strokovnjakov in neprimer­no vec podatkov,« je razložil poslušalcem. »Umetna inteligenca je podrocje, na katerem je treba hkrati razvijati algoritem in podatke; velike kolicine podatkov pomenijo tudi veli­ko razliko.« 


Ozrite se proti vzhodu 
Moje potovanje se je zacelo na massachu­setskem tehnološkem institutu, enem od iz­vorov umetne inteligence. Kai-Fu Lee, zna­ni kitajski strokovnjak za umetno inteligen­co in vlagatelj, ki je bil med organizatorji tur­nirja na Hainanu, je prišel vabit študente na nov institut za umetno inteligenco, ki ga je njegovo podjetje Sinovation Ventures gradi­lo v Pekingu. 
Lee je imel v predavalnici, natlaceni z oko­li 300 kitajskimi študenti, govor zgolj v man­darinšcini, govoril je s samozavestnim, mir-

Lee je leta 1998 ustanovil Microsoftov raz­iskovalni laboratorij v Pekingu, ki se je lah­ko pohvalil s krogom zelo obetavnih kitaj­skih strokovnjakov. Nato je leta 2005 postal ustanovni predsednik Google China, danes pa slovi kot mentor mladih podjetnikov; na kitajski platformi za mikrobloge Sina Weibo ima vec kot 50 milijonov sledilcev. 
V obcinstvu so bili ravno tisti blešceci štu­denti, ki bi se sicer zgrinjali v Silicijevo doli­no. Mnoge je vidno prevzelo Leejevo sporo­cilo o priložnostih na Kitajskem. Željno so sr­kali sleherno besedo in nekaj študentov ga 
U 	»Velike napore smo vlagali v to, da bi pridobili tisoc uporabnikov; nato sem se pogovarjala s prijateljico, ki je delala v kitajskem zagonskem podjetju, in je rekla, ah, milijon uporabnikov ni nic, toliko jih dobimo v nekaj dnevih,« 
je po koncu predavanja celo prosilo za avto­gram. »ZDA danes tehnološko resda vodi, a Kitajska ima velikanski potencial,« mi je po­zneje povedal Lee. 
Ta potencial sem si želel ogledati na lastne oci, zato sem obiskal tudi Leejev novi institut na drugem koncu sveta, v pekinškem prede­lu Haidian. Na ulicah je bilo polno ljudi na najetih pisanih kolesih. Šel sem mimo števil­nih modno oblecenih mladih tehnologov, pa tudi dostavljavcev, ki so prinesli zajtrk zapo­slenim uslužbencem – skoraj zagotovo naro­cen po pametnem telefonu. V casu mojega obiska je bil nekaj sto kilometrov stran v sli­kovitem obrecnem mestu Wuzhen pomem­ben dogodek, povezan z umetno inteligenco. 


AlphaGo, program, ki so ga razvili strokov­njaki v Alphabetovi podružnici DeepMind, je igral staro namizno igro go proti vec vrhun­skim kitajskim igralcem, med njimi števil­ki ena na svetu, Keju Jieju. In jih prepriclji­vo premagal. 
Zmage AlphaGo v Wuzhenu so skrbno spremljali tudi v kitajski prestolnici. Ko sem vstopil v institut podjetja Sinovation, sem opazil desko za igro go, na kateri so inženir­ji preizkušali nekatere poteze med dvoboji. 
Lokacija instituta je posrecena. Skozi okna pisarn je mogoce videti študentski naselji dveh univerz, pekinške in Tsinghua, ki sodita med najboljše akademske ustanove na Kitaj­skem. Sinovation zagotavlja orodja za stroj­no ucenje in zbirke podatkov za usposablja­nje kitajskih inženirjev, podjetjem, ki upajo, da bodo lahko izkoristila umetno inteligen­co, pa strokovno podporo. Na institutu je za­enkrat zaposlenih 30 ljudi, a naj bi se njiho­vo število povecalo na sto, hkrati pa naj bi na njem med pripravništvom in na seminarjih usposobili na stotine strokovnjakov za ume­tno inteligenco na leto. Približno 80 odstot­kov denarja in projektov instituta je name­njenih komercializaciji umetne inteligence, preostanek pa raziskavam tehnologij v povo­ju in spodbujanju zagonskih podjetij. 
Cilj ni izumiti novega programa AlphaGo, temvec z umetno inteligenco nadgraditi na tisoce podjetij po vsej Kitajski. Lee pravi, da številna kitajska podjetja, tudi velike držav­ne družbe, tehnološko zaostajajo in so zrele za prenovo, a nimajo znanja o umetni inteli­genci. S tem se seveda odpirajo velike prilo­žnosti za njegov institut. 
Povsod umetna inteligenca 
V prestolnici sem opazil presenetljivo veli­ko zanimanja za umetno inteligenco. V neki restavraciji, na primer, sem naletel na napra­vo, ki me je fotografirala in nato menda s po­mocjo umetne inteligence ugotovila, kako zdrav sem. To se mi sicer zdi popolnoma ne­mogoce, a mi je naprava zagotovila, da sem v odlicni formi, nato pa mi svetovala, naj si privošcim zvrhan krožnik. 
Ocaranje nad tehnologijo se v Pekingu kaže tudi na razgreti sceni zagonskih pod­jetij, na kateri se že rojeva nekaj zanimivih družb za umetno inteligenco. Med njimi je SenseTime, ki je bila ustanovljena leta 2014 in že sodi med najvec vredna zagonska pod­jetja na podrocju umetne inteligence. Usta­novili so jo raziskovalci s kitajske univerze v Hongkongu, ki velikim kitajskim podjetjem, med drugim tudi državnemu China Mobile in spletnemu velikanu za prodajo na drob­no JD.com, prodaja tehnologijo za racu­nalniški vid. Družba se zanima tudi za dru­ge trge, recimo avtomobilske sisteme. Vhod v pisarniške prostore SenseTime, katerega vrednost je bila ob koncu lanskega leta oce­njena na dve milijardi dolarjev (po naved­bah vodstva pa naj bi bil vreden še vec), je opremljen z vec velikimi zasloni s kamera­mi. Na njih je mogoce cloveškemu obrazu samodejno dodati ucinke obogatene resnic­nosti. Tudi Snapchat in Instagram ponujata podobne igracke, a ta lahko dodaja ucinke v skladu z gibi rok in telesa, pa tudi nasmešek in pomežik. 
Qing Luan, direktorica oddelka za obo­gateno resnicnost pri SenseTimeu, je v pre­teklosti razvijala pisar niške aplikacije za Microsoft v Redmondu v zvezni državi Wa­shington. Povedala je, da se je na Kitajsko vrnila, ker je tam videla neprimerno boljše priložnosti. »Velike napore smo vlagali v to, da bi pridobili tisoc uporabnikov; nato sem se pogovarjala s prijateljico, ki je delala v ki­tajskem zagonskem podjetju, in je rekla, ah, milijon uporabnikov ni nic, toliko jih dobimo v nekaj dnevih,« se je spominjala. 
Lani so inženirji SenseTimea razvili novo tehniko za obdelavo slik za samodejno od­stranjevanje smoga in dežja s fotografij, ter 
• Hongkongški Sensetime velikim kitajskim podjetjem, med drugim tudi državnemu China Mobile in spletnemu velikanu za prodajo na drobno JD.com, prodaja tehnologijo za racunalniški vid. 


tehniko za sledenje gibom celotnega telesa z eno samo kamero. Predlani so sodelovali v skupini, ki je dobila prestižno mednarodno nagrado na podrocju racunalniškega vida. 
Xiaoou Tang, ustanovitelj SenseTimea in predavatelj na kitajski univerzi v Hongkon­gu, ni mogel skrivati ponosa nad dosežki svojega podjetja. Tang mi je pojasnil, da ime družbe izvira iz foneticnega zapisa imena di­nastije Šang in njenega prvega vladarja Tan­ga. To obdobje, ki se je zacelo okoli leta 1600 pred našim štetjem, je bilo kljucno za razvoj države. »Kitajska je takrat vodila svet,« je Tang povedal z nasmeškom. »In v prihodno­sti bomo pri tehnoloških inovacijah spet vo­dili.« 
Proizvodna inteligenca 
V ZDA in drugih zahodnih državah števil­ni veliki sektorji, kot sta proizvodnja in sto­ritve, le pocasi vlagajo v umetno inteligenco in spreminjajo svoje poslovne navade. Na Ki­tajskem pa je zaznati izrazitejši obcutek, da se je treba prilagoditi spreminjajoci se teh­nologiji. V tako rekoc vseh panogah kitajske družbe izgubljajo sloves, da zgolj posnemajo zahodna podjetja, in vneto vlagajo v raziska­ve in razvoj. Kot je izjavil Ng, ki je nekoc vo­dil projekte umetne inteligence v Baiduju, ki­tajski poslovni vodji bolje od vecine razume­jo, da je treba sprejeti nove trende. »Velika­ni v kitajski industriji so bili v obdobju svoje­ga delovanja price velikim zaslužkom in ve­likim izgubam,« je poudaril. »Ko vidiš, da se tehnološki trendi spreminjajo, se je treba hi­tro zganiti ali pa te drugi prehitijo.« 
Baidu je zaslutil možnosti umetne inteli­gence in jo skušal izkoristiti, da bi preobrazil svoje posle. Leta 2014 je družba tako odprla laboratorij, da bi globoko ucenje razširila po vseh svojih oddelkih, in v zadnjih letih so raz­iskovalci dosegli nekaj pomembnih premi­kov. Ko je na primer Microsoft razvil sistem, ki je spretnejši pri prepoznavi govora kot clo­vek, je le malo zahodnih novinarjev vedelo, da je Baiduju to uspelo že leto dni prej. 
Druga kitajska tehnološka podjetja so sle­dila Baidujevemu zgledu in se prav tako sku­šajo preobraziti z umetno inteligenco. Med njimi je internetni velikan Tencent s sede­žem v Šenzenu. 
Šenzen leži blizu Hongkonga na jugu Ki­tajske. Med pristajanjem sem lahko opazo­val vojsko tovornih ladij, zasidranih v Juž­nokitajskem morju. Leta 1980, ko je bil Še­nzen majhno trgovsko mesto, je postal prvo posebno gospodarsko obmocje na Kitaj­skem, s cimer je dobil dodatne gospodar­ske in zakonske svobošcine. Na hrbtih prise­ljenih delavcev so zrasli proizvodni imperi­ji, v katerih so izdelovali vse mogoce izdel­ke, in prebivalstvo je s 30.000 poskocila na vec kot enajst milijonov. V zadnjih letih se v mestu zrcali kitajski tehnološki napredek in tam ima danes sedež veliko svetovnih teh­noloških družb, med drugim tudi Huawei, 
• Kai-Fu Lee, znani kitajski strokovnjak za umetno inteligenco in vlagatelj: »Združene države Amerike in Kanada imajo najboljše raziskovalce na podrocju umetne inteligence na svetu, Kitajska pa ima stotine dobrih strokovnjakov in neprimerno vec podatkov. Velike kolicine podatkov pomenijo tudi veliko razliko.« 
izdelovalec pametnih telefonov ZTE in druž­ba za elektricne avtomobile BYD. 
Glavna mestna žila je obdana s palmami, nacickanimi hoteli in polnimi bari ter resta­vracijami. Sedež Tencenta v okrožju Nashan se bohoti v vec prostranih zgradbah, na vho­du pa je tako živahno kot na postaji podze­mne železnice. Znotraj, na varnem pred za­dušljivo vlago, se je zacel moj ogled razsta­ve, na kateri se hvalijo z zgodovino in dosež­ki Tencenta. In z njo hkrati dokazujejo, da imajo velik vpliv tudi tisti, ki niso prvaki v tehnologiji. Leta 2011 je družba predstavila eno samo aplikacijo za pošiljanje sporocil po zgledu izdelkov, ki so že bili na voljo na ame­riškem trgu. Aplikacija se je razvila v We-Chat, inovativno mobilno platformo, ki da­nes gosti družbena omrežja, novicarske stra­ni, igre in mobilno placevanje. Ima 889 mili­jonov uporabnikov na dan in obvladuje kitaj­ski internetni trg. 
Ceprav je Tencentov laboratorij za umetno inteligenco star šele dve leti, v njem že dela armada raziskovalcev in je celo že odprl po­družnico v Seattlu. Raziskovalci tega podje­tja kopirajo umetnointeligentne inovacije z Zahoda, tudi DeepMindov program Alpha-Go. Tencentov laboratorij za umetno inteli­genco vodi Tong Zhang, ki je pred tem de­lal v laboratoriju v Baiduju, še prej pa je bil predavatelj na univerzi Rutgers. Zhang je po­jasnil, da bo umetna inteligenca kljucni de­javnik v Tencentovih nacrtih za rast, sploh zunaj Kitajske. »Umetna inteligenca je po­membna za naslednjo fazo,« je povedal. »Na doloceni stopnji ni vec dovolj samo kopirati, temvec potrebuješ lastne zmogljivosti.« 
Vprašal sem ga, ali Tencent nacrtuje spek­takularen prikaz umetne inteligence, ne­kaj takega, kot sta AlphaGo in Lengpudashi. Tencent je lastnik vec zelo priljubljenih iger, tudi strateške Lige legend, ki jo vsak mesec igra vec kot sto milijonov ljudi. Pri igri go od igralca pricakuje instinktivno ukrepanje, pri pokru pa mora igrati, ne da bi imel pravo predstavo o nasprotnikovi moci. Nujno pa je tudi nacrtovanje dalec vnaprej, da bi bila ta igra zanimiva tudi za strokovnjake za ume­tno inteligenco. 
A Tencentovi cilji glede umetne inteligen­ce bi utegnili biti bolj prakticni. Družba raz­polaga z osupljivo kolicino podatkov iz po­govorov s platform WeChat in QQ, ki je prav tako namenjena sporocanju. Te podatke bi lahko uporabili za nadgrajevanje sistemov strojnega ucenja, da bi se znali smiselno po­govarjati. Napredek pri jeziku bi lahko prine­sel vrsto prakticnih nacinov rabe, od boljše analize dokumentov in iskanja do veliko pa­metnejših osebnih asistentov. »Izziv, a tudi priložnost, se skrivata na podrocju naravne­ga jezika,« je poudaril Zhang. 


Velikopotezno razmišljanje 
Zahodne države verjetno ne bodo zlahka ohranile mirnih živcev, ko bodo opazovale, kako novinec obvladuje pomembno tehnolo­gijo, sploh ker še ne poznamo vsega njenega potenciala. Vendar v tej zgodbi ne gre samo za tekmovanje z Zahodom. 
Težava, ki caka tako ZDA kot Kitajsko, je pešajoca gospodarska rast. Umetna inteli­genca resda utegne ukiniti nekatera delovna mesta, a hkrati prinaša možnosti za obcutno širitev gospodarstva in ustvarjanje bogastva, ker bodo številne panoge ucinkovitejše in produktivnejše. Kitajska na to možnost stavi veliko pogumneje od številnih zahodnih dr­žav. Hkrati pa ni razloga, zakaj bi kitajski go­spodarski napredek pod vplivom umetne in­teligence šel na racun drugih držav, ce bodo tudi te države z odprtimi rokami sprejele to tehnologijo. 
Kitajska ima resda vec virov in zelo ve­liko še neizkorišcenih možnosti, zato pa ima Zahod najboljše znanje in razvito raz­iskovalno kulturo. Zahodne države naj se raje osredotocijo na svoje obstojece pred­nosti in vlagajo v raziskave ter izobraževa­nje, namesto da jih skrbi zaradi kitajskega napredka, drugace bodo tvegale, da bodo zamudile pomemben tehnološki preobrat. Da, družbe kot Google in Facebook že do­segajo pomembne korake pri umetni inte­ligenci, a to ne bo dovolj za vnovicen za­gon celotnega gospodarstva. Kljub hrupu zaradi umetne inteligence je le malo eko­nomskih znakov – kot je povecana produk­tivnost – da vecina gospodarstva že izkori­šca prednosti te tehnologije. Pomembni se­gmenti gospodarstva zunaj Silicijeve doli­ne, na primer medicina, storitve in proizvo­dnja, se šele pridružujejo. 

Ne morem, da ob pokrskih turnirjih na Hainanu ne bi pomislil, naj se preostali svet pusti navdihniti Lengpudashiju, umetni inte­ligenci, ki igra poker. Cas je, da sledimo ki­tajskemu zgledu in stavimo vse na umetno inteligenco. 
Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency 


Lahko Kitajska

ukroti bitcoin? 


B 
ilo je le vprašanje casa, kdaj se bo Bobby Lee, direktor najstarejše ki­tajske borze z bitnimi kovanci, zna­šel pod drobnogledom kitajskih oblasti. Nje­gova borza BTCC je zasedla sivo podrocje ki­tajske zakonodaje in ni imela niti dovolje­nja za delovanje, niti ni bila nesporno proti­zakonita. Bitcoin je decentralizirana digital­na valuta, ki jo je po svetu mogoce prenaša­ti elektronsko, zaradi njene vedno vecje pri­ljubljenosti pa kitajske oblasti postajajo živc­ne. Leta 2016 so vecino trgovanja z bitcoini opravili v kitajskih juanih. 
Januarja lani je kitajska centralna banka sprožila preiskavo borze BTCC, septembra pa so oblasti napovedale, da prepovedujejo prvo ponudbo kovancev, kar je priljubljena metoda za zbiranje kapitala zagonskih pod­jetij, ki uporabljalo digitalne kovance oziro­ma žetone. Kljub temu je bil Lee preprican, da so borze, kot je njegova, varne. Še isti me­sec so kitajske oblasti jasno povedale, da bo treba BTCC in druge domace borze z virtual­nimi valutami zapreti, kar je bil poskus, da bi širša javnost težje vstopila na ta trg in kupo­vala bitne kovance. 
Lee ni bil niti pretresen niti prestrašen, le zacuden. Pomislil je, da je zabave pac konec, vsaka se namrec prej ali slej konca. 
Bitcoin, izum skrivnostnega posebneža po imenu Satoshi Nakamoto, ki se ne kaže in oglaša v javnosti, se je pojavil v casu fi­nancne krize leta 2008. Ker ni šlo za valuto, ki bi jo podpirala centralna banka ali dru­ga institucija, je bil privlacen za tiste, ki ne zaupajo vladam in velikim bankam. Odtlej vzpon valute – sploh njena priljubljenost med špekulanti, zaradi katerih se je vre­dnost bitcoina lani zvišala s slabih tisoc do­larjev na vec kot 10.000 – države postavlja pred izziv. Naj dovolijo to novo vrsto de­narja, ceprav olajša razmeroma anonimne prenose, to pa je zanimivo za pralce denar­ja in druge zlocince? Ali naj trgovino sku­šajo zadušiti in upajo, da bodo tako ohra­nile popoln nadzor nad denarno politiko? Ali pa naj se sprijaznijo z novinko, tako kot japonska vlada, in celo sprejmejo ustrezne zakone, s katerimi bi bitcoin postal zakoni­to placilno sredstvo? 
Transakcije z bitcoinov se beležijo v ve­rigah blokov, kar je varna javna knjiga, ki jo omrežje racunalnikov po svetu nenehno posodablja. Decentralizirani virtualni de­nar naj bi onemogocal, da bi ga lahko ena od držav samovoljno blokirala. Kitajska pre­poved je pomenila preizkus tega temeljne­ga prepricanja. Novica o zaprtju BTCC je za kratek cas povzrocila padec vrednosti bitco­ina. Kitajska je nenazadnje znana po tem, da si prizadeva nadzorovati stvari, ki jih je na prvi pogled nemogoce nadzorovati. Pe­king je presenetljivo uspešen pri omejeva­nju interneta z vojsko cenzorjev in velikim požarnim zidom, ki onemogoca uporabo strani, kot sta Facebook in Twitter, pa ven­dar tamkajšnje spletne skupnosti in trgo­vine cvetijo. Kitajska zdaj razvija lastno di­gitalno valuto brez kritja, kar je ociten po­skus, da bi financne transakcije postale ce­nejše in lažje sledljive in da bi zajezila po­neverbe. 

Vse to je slaba novica za bitcoin. Kljub temu nekaj tednov po ukrepih skoraj nihce od kitajskih navdušencev nad kriptovaluta­mi, s katerimi sem se pogovarjala, ni bil sla­be volje. Bili so optimisticni glede prihodno­sti bitcoina in drugih virtualnih valut na Ki­tajskem, saj omejitve niso bile tako obsežne, kot se je morda zdelo. 
Omejitev hitrosti 
Kitajski svet kriptovalut spominja na Silici­jevo dolino Daljnega vzhoda. Ljudje so oble­ceni vsakdanje, delajo v skupnih pisarnah in ceckajo na bele table. So svetovljani in pripra­vljeni skociti na letalo v New York ali Tokio, da bi preverili poslovno priložnost. »Spominjajo me na internetno skupnost leta 1995. Vsi se poznajo med seboj,« je povedal Gao Dongli­ang, vlagatelj v verige blokov. Podobno prvim privržencem interneta je tudi kitajski skupno­sti verig blokov skupna vera v tehnologijo, ki bo spremenila svet, je pojasnil Gao. 
Pripadnik te skupnosti je tudi Lu Bin, di­rektor zagonskega šanghajskega podjetja Andui, ki deluje na podrocju verige blokov. Energicni Lu, ki je doktoriral na državni uni­verzi v Louisiani, je pomagal skovati izraz yi­taifang, to je kitajsko poimenovanje za Ethe­reum, omrežje virtualnih valut, ki ga je nav­dihnil bitni kovanec in rabi bolj zapletenim financnim transakcijam. 
Konec avgusta lani je Lu pripravil pr vo javno ponudbo kovancev, da bi zbral de­nar za Bihu.com, komunikacijsko platfor­mo, ki uporablja tehnologijo verige blokov. Med prvo javno ponudbo zagonska podjetja 


• Novica o zaprtju BTCC je za kratek cas povzrocila padec vrednosti bitcoina. Kitajska je nenazadnje znana po tem, da si prizadeva nadzorovati stvari, ki jih je na prvi pogled nemogoce nadzorovati. 
izdajo nov virtualni žeton za javnost, vcasih ob predpostavki, da bo žeton nujen za upo­rabo izdelka tega zagonskega podjetja. Veli­ko povpraševanje po tem izdelku naj bi teo­reticno pripomoglo k pridobivanju vrednosti teh virtualnih žetonov. Bihu.com naj bi po­stal drugi Twitter ali Reddit, le da bi uporab­niki dobre vsebine nagrajevali s »kljuci«, la-

Zaplet je sprejel mirno. Priznal je sicer, da so bili v ekipi razocarani in so stokali nad iz­gubljenima casom in energijo. Kakorkoli, zdelo se mi je, da je prepoved prve javne po­nudbe kovancev zašcitila povprecne vlagate­lje pred goljufi. 
Pravzaprav so vsi v kitajski kriptovalu­tni skupnosti, s katerimi sem se pogovarja-
U 	Podobno prvim privržencem interneta je tudi kitajski skupnosti verig blokov skupna vera v tehnologijo, ki bo 
spremenila svet. 
stnimi žetoni te platforme. 
Lu je bil nad prvo javno ponudbo Bihuja navdušen, saj je v nekaj urah zbral vec kot 20 milijonov. Preprican je bil, da s tveganim kapitalom ne bi nikoli dosegel takega zne­ska. Nato pa je Kitajska mesec dni pozneje uvedla prepoved prvih javnih ponudb in Lu je moral vrniti ves denar. 


la, podprli prepoved ali jo vsaj razumeli. Vec­krat sem slišala, da je bilo 90 odstotkov pr­vih javnih ponudb na Kitajskem tako ali tako sleparskih. Celoten model, po katerem se ku­puje žetone za uporabo na platformah, ki jih sploh še ni, jih nikoli ne bo ali pa bi bile po­poln polom, je magnet za goljufe. 
Lažne pr ve javne ponudbe seveda niso omejene samo na Kitajsko. Lani je ameriška komisija za varnostne papirje in borzo prei­skovala dve prvi javni ponudbi kovancev, ki naj bi bili domnevno kriti z naložbami v di­amante in nepremicnine. Nobena ni bila po­vezana s pravim podjetjem, je domnevala dr­žava. Na Kitajskem so težave z goljufi ocitno še vecje zaradi sodelovanja razmeroma no­vih in neizkušenih vlagateljev. 
Da Hongfei, zacetnik alternativne kripto­valute, imenovane NEO, trdi, da je bila pre­poved pr vih javnih ponudb na Kitajskem nujna. Prva javna ponudba za NEO je bila leta 2014 in ta se je odtlej povzpel med sve­tovne kriptovalute z najvecjo tržno vredno­stjo – konec lanskega leta je presegla poltre­tjo milijardo dolarjev. Podjetje pravi, da je po prepovedi prve javne ponudbe vlagateljem ponudilo vracilo denarja, a so raje obdržali svoje žetone za NEO. 
Da Hongfei je razlog, zakaj podpira pre­poved, ponazoril z opisom potovanja v 
• ICOage je bila priljubljena spletna platforma, prek katere so se podjetja lahko oglaševala in zbirala sredstva za prvo javno ponudbo kovancev. Tudi ta platforma se je septembra lani morala zapreti. 



Nemcijo. Osupnilo ga je, da na avtocestah ni omejitev hitrosti. Nemcija si to lahko privo­šci, je povedal, ker ima dobre ceste in stro­ge pogoje za pridobitev vozniškega izpita … Vsi upoštevajo prometne predpise in imajo zelo dobre avtomobile. Dodal je: »Ce na Ki­tajskem, morda celo v Združenih državah Amerike, ne bi imeli omejitev hitrosti, bi bilo to katastrofalno.« 
Kitajska ni samo uvedla omejitve hitrosti za virtualne valute, temvec je celo zaprla av­tocesto. Morda so kitajski uradniki prepoved prvih javnih ponudb uvedli zacasno, da ugo­tovijo, kako jih zakonsko urediti. Lu, podje­tnik, ki je vlagateljem moral vrniti 20 milijo­nov dolarjev, upa, da bo res tako. Prve javne ponudbe so namrec nov poslovni model, v katerem so uporabniki tudi delnicarji podje­tja, ki jim ponuja spodbude, da na platformo povabijo še prijatelje. Lu je preprican, da se bodo borze z virtualnimi valutami spet odpr­le, le da bodo pod nadzorom države. Kitaj­ska se bo pri zakonski ureditvi verjetno rav­nala po preostalem svetu, zlasti ZDA. Tam­kajšnja komisija za vrednostne papirje in borzo je pred kratkim namignila, da bo za­vzela strožje stališce do prvih javnih ponudb kovancev, morda tako, da se bodo podjetja morala registrirati pri komisiji in vlagateljem posredovati veliko podatkov. 
Za zdaj bo Lu nadaljeval in za Bihu.com delal iz Šanghaja, kapital pa zbiral z zasebni­mi naložbami. »Še vedno verjamemo,« je po­vedal. »Verjamemo, da se bo kitajski trg ne­koc odprl.« Kitajska ne sme zamuditi tega vlaka, ce se bodo kriptovalute izkazale za »pravo stvar«. 
Rudarska grožnja 
Preden je bitcoin postal prevec razgreta tema, so kitajske oblasti zadržano sprejema­le to tehnologijo. Maja 2013 je državna te­levizija CCTV celo predvajala kratek doku­mentarni film o njem. Še isti mesec je Zen-non Kapron zapisal v svoji knjigi iz leta 2014, Chomping at the Bitcoin: The Past, Pre­sent and Future of Bitcoin in China (Zagri­sti v bitcoin: preteklost, sedanjost in priho­dnost bitcoina na Kitajskem), so na kitajske racunalnike prenesli vec denarnic za bitcoin – programsko opremo, ki vsebuje in upravlja zasebne kriptografske kljuce uporabnikov – kot na vse druge po svetu skupaj. 
Ni težko razumeti, zakaj je bitcoin prite­gnil toliko Kitajcev. V izjemno strogo ureje­nem kitajskem financnem okolju je špekuli­ranje z valutami predstavljalo eno redkih na­ložbenih možnosti za male vlagatelje, je po­udaril Kapron. Leta 2013 je bila šanghajska borza že nekaj let medla, cene nepremicnin so bile za številne navadne ljudi previsoke, lahko pa so že za en sam dolar kupili delcek bitcoina. Sredi leta 2013 je bilo na kitajskih borzah za vec kot 35 milijonov dolarjev pro­meta v bitcoinih na dan. 
Grozilo je, da bo špekulativna vnema ušla izpod nadzora. Oblasti so se bale tudi, da bi juan odtekal iz države, saj je to omejeno na protivrednost 50.000 dolarjev na osebo na leto. Težko je potrditi, ali se je veliko lju­di z bitcoini skušalo predvsem izogniti kitaj­skemu nadzoru nad kapitalom, a je bila mo­žnost za to. Kitajci so bitcoin lahko kupova­li za juane, jih prodali na ameriški borzi in nato denar dvignili v dolarjih. Konec leta 2013 so kitajske oblasti vrnile udarec in pod­jetjem za financne storitve prepovedale trgo­vati na borzah z bitnimi kovanci. Ljudje niso vec mogli dvigniti juanov s svojih bancnih ra­cunov za neposreden nakup bitcoinov na ki­tajskih borzah. 
A Kitajci so kmalu ugotovili, kako prema­gati to oviro. Namesto da bi na borzi place­vali neposredno s svojih bancnih racunov, so z gotovino kupovali bone, s katerimi je bilo nato mogoce trgovati na borzah. Druga mo­žnost je bila, da je kupec nakazal denar na osebni bancni racun nekoga, ki je delal na borzi. 
Novejše omejitve so bile bolj drakonske in borze s kriptovalutami so zaprli. A spet so se našli obvodi. Nekateri ljudje so odkrili sple­tno in osebno trgovanje med imetniki bitcoi­nov. Ljudje digitalne valute lahko kupujejo in prodajajo prek šifriranih aplikacij za pošilja­nje sporocil Telegram, ki je na Kitajskem si­cer blokirana, a je omogocen dostop do nje prek virtualnih zasebnih omrežij, ki se izo­gnejo velikemu požarnemu zidu. Ljudje, ki že imajo v lasti kovance, z njimi lahko pre­prosto trgujejo prek interneta na borzi s se­dežem v tujini. Nekaj poslov se je sklenilo celo prek nadvse priljubljene, a tudi strogo nadzorovane kitajske aplikacije za izmenja­vo sporocil WeChat. 
Nenazadnje Kitajska ni prepovedala sa­mega bitcoina ali izrecno prepovedala trgo­vanja med dvema clovekoma. Pomembno je tudi, da Kitajska ni prepovedala rudarje­nja bitnih kovancev, ko ljudje s svojimi racu­nalniki tekmujejo v reševanju zahtevnih ma­tematicnih nalog v zameno za nagrado v ko­vancih. Od septembra sta vec kot dve tretji­ni bitcoinov nastali na Kitajskem. Velik del strojne opreme za rudarjenje je izdelan prav tam. Rudarji uporabljalo veliko racunalniške moci in nekatere uporabljene gruce kitajskih racunalnikov so priklopljene na razmeroma poceni elektriko. Rast in prevlada kitajskega rudarjenja sta pri nekaterih zbudila straho­ve, da ima država prevelik vpliv na prihodnji razvoj tehnologije verige blokov. 
Ustanovitelj fonda rudarjev, clovek, znan pod vzdevkom Discus Fish, je povedal, da so kitajske krajevne oblasti nekoc spodbujale rudarjenje, sploh v goratih predelih, kjer so hidroelektrarne. Rudarji so porabljali ener­gijo, ki bi se sicer izgubila. Septembra se je politicno ozracje spremenilo in bal se je, da bi ponekod preganjali rudarjenje. Njegovih kolegov pa to ni skrbelo. Zhao Qianjie, pod­predsednik borze BTCC, je pripomnil, da za­prtje borze ni vplivalo na krog njenih rudar­jev. In na Kitajskem velja, da ni zadržkov, ce nekaj ni izrecno prepovedano. 
Izogibanje nadzoru 
Kitajska je novincem otežila vstop na trg z bitcoini, to je jasno. A to morda ni tako sla­bo, vsaj tako ocenjuje James Gong, strokov­njak za kriptovalute, ki dela v Šanghaju, in ustanovitelj spletne platforme ICOage, prek katere se podjetja lahko oglašujejo in zbira­jo sredstva za prvo javno ponudbo kovancev. Tudi ta platforma se je septembra lani mora­la zapreti. Gong je povedal, da vecina podje­tij na njegovi platformi ni bila s Kitajskega in da so bili tuji projekti praviloma kakovostnej­ši od kitajskih. »Ljudje, ki ne razumejo verige blokov in digitalnih valut, ne bi smeli sodelo­vati na tem trgu,« je preprican Gong. »Tvega­nje je preveliko. Omejitve trgovanja z digital­nimi valutami za navadne ljudi so dobre za panogo kot celoto. Nekateri Kitajci so vlagali kar na slepo in bi kupili, kar bi se ponujalo.« 
Celo zdaj Kitajci, ki bi radi trgovali s krip­tovalutami, verjetno že najdejo rešitev. Kitaj­ska je trgovanje resda otežila, ni pa ga one­mogocila. Peking podobno strategijo upora­blja tudi pri cenzuriranju interneta. Virtual­na zasebna omrežja je mogoce izkoristiti za skok cez požarni zid, a je to za marsikoga prevec zapleteno, poleg tega so zadovoljni z domacimi platformami, kot je WeChat. A ce­tudi bi Kitajska uvedla lastno digitalno valu­to, bi bili ljudje nemara pripravljeni vložiti nekoliko vec truda, da bi prišli do bitcoinov. 
»Ljudje bi bili zaradi bitcoinov bolj motivi­rani, da bi zaobšli nadzor,« je pojasnil Duan Xin-Xing, nekdanji podpredsednik globalne borze za bitcoine OKCoin in sedanji izvršni predsednik zagonskega podjetja 8btc za ve­rigo blokov. »Internet je omrežje podatkov, bitcoin pa omrežje denarjev. Ima dejansko vrednost.« 
Izraz bitcoin je na Kitajskem resda sko­raj prepovedan, to pa ne velja tudi za verigo blokov. Han Feng je soustanovitelj fundacije Elastos s sedežem v Pekingu in ima veliko­potezne nacrte vzpostaviti nov internet, ki bi ga gnala tehnologija verige blokov. Han je jeseni nameraval zaceti poucevati predmet na univerzi, ki bi ga prek spleta prenašali po vsem svetu. Priprave so trajale vec mesecev, kamere so bile že postavljene. Nato je uni­verza zacela delati reklamo za predmet na WeChatu in ga poimenovala »prvi predmet o bitcoinih na univerzi v Tsinghuau«. 
Han je bil ogorcen nad pomanjkanjem po­liticnega obcutka pri vodstvu univerze. Za­kaj je v tako obcutljivem obdobju uporabi­lo izraz bitcoin? Seveda so spletna predava­nja morali preklicati, toda Hana to ni odvrni­omrežju: ko ga odslovi ena država, druge zapolnijo praznino. Ko je Kitajska sprejela omejitve, se je veliko trgovanja z bitnimi ko­vanci preselilo na Japonsko in v Južno Kore­jo. »Veriga blokov je globalna tehnologija,« je pojasnil Han, soustanovitelj Elastosa. »Med državami so razlike. Ce hocete menjavati, iz­berete državo s prijaznimi zakoni, kot je Ja­ponska, Ce hocete stranke, izberete Kitajsko. Ce potrebujete tehnološko okolje, se odloci­te za ZDA.« 

Kitajska prepoved torej ne samo, da ni ustavila bitcoina, njegova cena se je celo dvi­gnila na rekordno raven, ko si je opomogel. K podražitvi so morda pripomogli ravno ki-
U 	V izjemno strogo urejenem kitajskem financnem okolju je špekuliranje z valutami predstavljalo eno redkih naložbenih možnosti za male vlagatelje. 
lo od namere. S predavanji je nadaljeval pod bolj politicno korektnim nazivom Pametna ekonomija in veriga blokov. 
Kitajske oblasti verigo blokov nedvomno vidijo kot tehnologijo prihodnosti. Razvoj ve­rige blokov je vkljucen celo v 13. petletko ko­munisticne partije. Tehnologija namrec za­gotavlja možnost za placevanje in številne druge transakcije brez strahu pred mahina­cijami in brez posrednikov. Michael Casey iz pobude za digitalne valute v laboratoriju Media Lab, ki deluje na massachusetskem tehnološkem institutu, trdi, da Kitajska v ve­rigi blokov vidi uporabno orodje za spodbu­janje obmocnih interesov, zlasti v trgovini. 
Kitajska bi imela verigo blokov najraje brez bitcoina. »Vlada bi z verigo blokov zago­tovila verodostojnost javnih in administrativ­nih podatkov, noce pa, da bi ljudje tiskali la­sten denar,« je pojasnil Ben Koo, predavatelj na univerzi Tsinghua. 
Poleg tega Kitajska morda upa, da bi bit-coin lahko nadomestila s svojo digitalno va­luto, a navdušenci nad bitnimi kovanci, kot je Bobby Lee, pravijo, da bi bila kitajska raz­licica kot druga živa vrsta. In pojasni: »Bila bi nadzorovana, centralizirana valuta, ki bi bila cisto slucajno tudi digitalna in bi vklju­cevala eno od tehnologij za šifriranje.« Ce bi za novo valuto veljala ista monetarna politi­ka, obrestne mere, omejitve, meje in predpisi kot za tradicionalno valuto, je preprican Lee, je ne bi bilo mogoce primerjati z necim, kot je bitcoin, ki je resnicno valuta brez omejitev. 
Konec ohladitve 
Kitajska prepoved je pokazala, da posa­mezne države ne morejo ustaviti bitcoina, in to je tisto najlepše pri decentraliziranem tajski zakoni. »Ko je Kitajska zacela spreje­mati predpise v zvezi z bitcoinom, je s tem sporocila, da to valuto jemlje zelo resno,« je povedal Yan Chen, direktor NBL, storitve za shranjevanje denarnic s kriptovalutami. »Trg vidi, da je bitcoin nekaj, cesar se države boji­jo, torej je ocitno zelo vpliven.« 

Da iz podjetja NEO meni, da se bo kitajska kriptoskupnost kratkorocno sicer zmanjšala in da bo »ohladitev« trajala kar nekaj casa, a je na splošno optimisticen. Preprican je, da Kitajska ne bo vecno nadzorovala kapitala in da bo imela kitajska vlada po odpravi omeji­tev razlog manj, da je nezaupljiva do bitnih kovancev. 
Bitcoin za Kitajsko pomeni enak izziv kot nekoc internet. Kitajska vlada je bila sprva nezaupljiva do spleta, saj bi morala popustiti pri nadzoru, ce bi ga dovolila. A na koncu se je Peking odlocil, da bi bilo še slabše, ce bi in­ternet povsem blokiral, saj bi Kitajsko s tem odrezal od svetovnega gospodarstva. Toda pri dilemi zaradi bitcoina je pomembna raz­lika: prepozno je za to, da bi Kitajsko osamili od preostalega sveta. »Bitcoina na Kitajskem ni mogoce prepovedati,« je poudaril Zhao z borze BTCC. »Dokler s Kitajskega v zunanji svet vodi vsaj en kabel, bo bitcoin preživel.« 
To pomeni, da je bitcoin za zdaj prestal kitajski test. »Ni se zlomil, ko ga je Kitajska prepovedala,« je razložil Lee. Virtualna va­luta je držala obljubo, da je nobena država ne more premagati, niti tako mocna kot Ki­tajska. Oziroma, kot se je izrazil Lee: »Vedno, ko skušaš uniciti bitcoin in ta preživi, posta­ne še mocnejši.« 
Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. 


Pisanje brez sledi 


L 
eta 2014 je skupina študentov z bri­tanske univer ze Aston pod vod­stvom forenzicnega lingvista Jac­ka Grieveja analizirala Nakamotovo razpra­vo o bitcoinu, ki je bila objavljena leta 2008. V njej so odkrili nekaj znacilnosti, povezanih z njegovo istovetnostjo, na primer pogostost rabe prislovov, kot sta še vedno in samo, ter vzorce pri postavljanju locil, na primer upo­rabi vejice pred angleškima veznikoma and in but. Vse to je ustrezalo slogu pisanja vse­znalca o kriptovalutah Nicka Szaba. 
Tudi ameriški podjetnik in politicni po­znavalec Alexander Muse je lani zatrdil, da je ameriška nacionalna varnostna agencija NSA s podobnimi tehnikami razkrinkala Na­kamota, a ni znano, ali je tudi njihova anali­za pokazala na Szaba. 
Prizadevanja, da bi izsledili Nakamota, odpirajo zanimiva vprašanja o tem, kako razkrivamo svojo istovetnost vedno, ko kaj napišemo. Koliko je mogoce o avtorju raz­brati iz njegovega sloga pisanja? Ob širjenju digitalne komunikacije bi bilo zanimivo ve­deti, kakšni namigi se skrivajo v objavah na Twitterju, elektronskih pismih in kratkih sporocilih, ki bi nas lahko izdali. Se je zara­di vzpona programske opreme, ki lahko raz­cleni kupe podatkov in išce vzorce, sploh še mogoce skriti? 
Vedno, ko govorimo ali pišemo, širimo ve­likanske kolicine podatkov o tem, kdo smo, kaj pocnemo in od kod smo. Detektivi so ob pomoci pisane besede stoletja reševali zlo­cine, v zadnjih nekaj desetletjih pa so del te zahtevne naloge prevzeli racunalniki, ki raz­clenjujejo vzorce v kopicah digitalnih podat­kov, ki jih danes proizvedemo. 
Stilometrija, kot se imenuje ta metoda ana­lize, je standardni predmet na dodiplomskem študiju informatike. Hkrati predstavlja tudi izhodišce za programsko opremo za odkriva­nje plagiatorstva, ki jo univerze in založniki uporabljajo vsak dan, strokovnjaki pa za od­krivanje istovetnosti zlocincev na podlagi nji­hovih pisnih sledi, ki jih pustijo v spletu. 
Vecinoma je cilj ugotoviti, kdo natancno je nekaj napisal, ali poiskati lastnosti neznane­ga avtorja: starost, spol, raven izobrazbe in materni jezik. Analiza se navadno zacne s se­znamom možnih avtorjev in zgledi njihove­ga pisanja, iz katerih strokovnjaki oziroma programska oprema razberejo najbolj vpa­dljive znacilnosti. Skrivnostno besedilo pri­merjajo z drugimi in najboljša ustreznica ob­velja za verjetni, ne dokoncni zadetek. Ta re­zultat nato ovrednotijo glede na druge doka­ze v primeru, na primer alibije. »Ce vse kaže na isto osebo, je mogoce razmeroma zane­sljivo reci, kdo je avtor,« je pojasnil Shlomo Argamon, racunalniški lingvist z illinoiškega tehnološkega instituta. 
Izdajalski izraz 
Od posameznega primera je odvisno, kaj velja za najbolj vpadljivo znacilnost. Slovit zgled je zahtevek za odkupnino, v katerem je ugrabitelj dolocil, naj denar pustijo na vme­snem zelenem pasu – v anglešcini devil strip. 

Policija je za pomoc prosila lingvista Roger­ja Shuya z univerze Georgetown v Washing­tonu, ki je slucajno vedel, da zelo malo lju­di tako imenuje zeleni pas med površino za pešce in cestišcem. Pravzaprav je ta izraz iz­jemno redek in ga uporabljalo le prebivalci v Akronu v zvezni državi Ohio. Ko je Shuy vprašal preiskovalce, ali imajo osumljenca iz Akrona, so zazijali od presenecenja. Res je bilo tako in osumljenec je pozneje priznal. 
Ce nocete, da bi vas izdale besede, izogi­banje narecnim izrazom in drugemu poseb­nemu besednjaku ne bo zadostovalo. Izda­jalski namigi so navadno namrec posebnosti v besedilu, ki jih sicer spregledamo, saj jih ne nadziramo zavestno: pisanje dolocenih izra­zov z veliko zacetnico, presledek ali ne pred tropicjem, zamik pri odstavkih. »Redkokdaj se zgodi, da cloveka izda narecna poseb­nost,« je priznal Argamon. »Tisto z Akronom je bila cista sreca.« 
Še bolj izdajalska kot posebnosti v besedi­lu je sorazmerna pogostost tako imenovanih funkcijskih besed, ki besede zlepijo v stavek. »Te besede same po sebi nimajo pomena, temvec izražajo slovnicne odnose med stavc­nimi cleni. Med te izraze sodijo cleni, med­meti, vezniki, zaimki …,« je pojasnil Arga­mon. Razlog, zakaj so tako pomembni v ana­lizah, je že njihovo število, saj predstavljajo vec kot polovico zapisanih besed. 
Ti na prvi pogled nepomembni delcki jezi­ka lahko kljub temu razkrijejo osebnostni tip cloveka, zdravstveno prognozo in celo pri­hodnja dejanja, na primer samomor, je med svojim delom ugotovil James Pennebaker s teksaške univerze v Austinu. 
Drugi se poglabljajo v pomembne jezikov­ne kaprice, da bi se infiltrirali v kriminalne mreže v spletu. Tim Grant, ki prav tako dela na univerzi Aston, usposablja policiste pod krinko, kako prevzeti spletne identitete areti­ranih pedofilov, da bi ujeli druge zlocince, ali pa igrajo morebitne žrtve. Grant ustvari por­tret njihovega sloga pisanja in tako policiste nauci, kako ga zavestno posnemati. »Splet je okolje, kjer ne vlada zaupanje, in ljudje so pozorni na napacne izraze,« je pojasnil. »Ce izbereš napacne besede ali neprimeren na­cin sporazumevanja, lahko izmenjava posta­ne neprijetna.« 
Ti posebni vzorci, naj gre za besede, stavc­no strukturo ali nezavedno pogostost upora­be funkcijskih besed, razgaljajo neverjetno prožnost jezika. 
Lingvisti so nekoc verjeli, da se vsi nau­cimo iste, enotne slovnice jezika, nato pa se zacnemo odmikati od nje in tako izraža­ti svojo osebnost. Zdaj prevladuje predstava, da ima vsak posameznik umski model svoje­ga jezika, ki se zaradi družbenega in custve­nega konteksta, v katerem smo se jezika na­ucili, rahlo razlikuje od modelov drugih – in ravno to je tisto, kar je pomembno. 
Te drobne razlike namrec pripomorejo k posebnemu nacinu pisanja, trdi Hsinchun Chen, informatik z arizonske univerze, ki je prvic uporabil izraz pisni odtis. To je jezikov­na ustreznica prstnega odtisa, sestavljajo pa jo drobne razlike v slogu pisanja, na primer v besednjaku, dolžini stavkov, urejanju odstav­kov in tako naprej, je dodal Chen. 
Izginjanje s slogom 
Kako se torej izogniti tistim, ki skušajo po­brati naše prstne odtise? Po eni strani je pre­prosto, je povedal Argamon. Predstavljaj­te si, da ste eden od sto avtorjev, ki so oddali vsaj svoje besedilo, in nocete, da bi kdorkoli ugotovil, katero je vaše. »Nic drugega ni tre­ba kot to, da je vaše besedilo podobno ene­mu od preostalih 99 avtorjev,« je povedal. 
V nekaterih primerih se to obrestuje. Sadia Afriz, ki zdaj dela na mednarodnem racunal­niškem znanstvenem institutu v Berkeleyju v Kaliforniji, je skupaj s kolegi na univerzi Drexel v Pensilvaniji v okviru raziskave sode­lujoce prosila, naj opišejo svoje jutro, kot bi bili ameriški pisatelj Cormac McCarthy. Tako so prelisicili program za stilometrijo, ki so ga že nadgradili z McCarthyjevim slogom pisa­nja: program je menil, da je besedilo pristno. 


posebnosti,« nam je zaupal Argamon. Tim Grant se spominja, da je s kolegom Jackom Grievom leta 2013 sodeloval pri primeru Ja­mieja Starbucka. Ta je skoraj tri leta popoto­val po svetu in pošiljal elektronska sporocila v imenu žene Debbie – pokazalo se je, da jo je umoril 31 mesecev prej, teden dni po po­roki. Skušal je posnemati njen slog pisanja, a so njeni sorodniki kmalu postali sumnica­
vi. »Zelo rada je uporabljala podpicje, in to na poseben nacin,« je pojasnil Grant. »On je nenadoma zacel pisati veliko vec podpicij, a jih ni znal pravilno postavljati.« Starbucka so nato aretirali, ko se je vrnil v Veliko Britanijo, in ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen. 
Bi racunalnike lahko uporabili tudi za spreminjanje sloga pisanja in tako prelisicili stilometrijo? Samo vnesli bi svoja besedila v program in ta bi nam povedal, kaj bi mora­li spremeniti. To podrocje, imenovano obra­tna stilometrija, je še v povojih, Afrozova pa je med raziskovalci, ki skušajo na njem do­seci napredek. Zaradi sodelovanja pri tem so 
U 	Se je zaradi vzpona programske opreme, ki lahko razcleni kupe podatkov in išce vzorce, sploh še mogoce skriti? 
Žal se ljudje na splošno izkažejo za vztraj­ne amaterje, ko je treba dolociti nujno po­trebne spremembe. V že opisanem primeru z zelenim vmesnim pasom je avtor sporocila o odkupnini namenoma napacno napisal ne­kaj besed, da bi izpadel kot slabše izobražen clovek. Na žalost je nekaj zahtevnih besed napisal pravilno in zaradi te nedoslednosti so preiskovalci razkrinkali njegovo zvijaco. 
»Ce posameznik skuša povzrociti zmedo tako, da piše, kot bi bil nekdo drug, obicaj­no iz nepazljivosti izda celo še vec izsledljivih jo nenehno prosili, naj razkrinka Nakamota, in nazadnje je na svoji spletni strani nalepi­la obvestilo, da tega ne bo storila. »Cilj moje­ga dela na podrocju stilometrije je ljudi oza­vestiti o škodi, ki jo lahko povzroci, raziskati ranljivost strojnega ucenja in izdelati orodja za VECJO anonimnost,« je napisala. 

Ohranjanje anonimnosti je lahko upravi­cen poslovni interes, na primer ko akademi­ki želijo, da bi njihove anonimne ocene kole­gov in razprav tudi ostale take. Anonimnost lahko v primeru žvižgacev, aktivistov in celo programerjev odloca o življenju in smrti. Prednosti programa, ki bi lahko poskrbel za vecjo anonimnost besedila, so torej ocitne. Pa je tak program lahko tudi ucinkovit? 


Za zdaj je edini javno dostopno orodje za doseganje anonimnosti Anonymouth, ki so ga razvili v laboratoriju za zasebnost, varnost in avtomatizacijo na univerzi Drexel. Na voljo je od leta 2012, z njim pa je uspešnost stilo­metrije mogoce omejiti na navadno nakljuc­no ugibanje. Program Anonymouth za ta na­men uporablja analizator sloga, imenovan JStylo, ki iz vzorca besedil izdela profil pisca. Oceni lastnosti, kot so dolžina stavkov, izbi­ra izrazov in pogostost dolocenih crk. Nato Anonymouth predlaga, kako naj avtor spre­meni besedilo, da bi bilo manj podobno iz­delanemu profilu – recimo s spreminjanjem slovnicnega casa iz preteklosti v sedanjost ali z manj pogosto rabo nekaterih zaimkov. 
Avtorji JStylo trdijo, da program na podla­gi vzorcev s 6500 besedami iz skupine kan­didatov, s katerimi so ga že nadgradili, z 80­do 85-odstotno natancnostjo odkrije avtor­ja besedila. Prihaja pa še umetnointeligentni program Emma Identity, za katerega trdijo, da potrebuje le 8000 besed za izdelavo av­torjevega profila, s katerim je nato 85-odsto­tno uspešen pri iskanju ustreznice med ano­nimnimi vzorci besedil. 
Ljudje so pri zakrivanju svojih sledi vztrajni amaterji 
Takšna stopnja uspešnosti je dalec od za­nesljivosti, a kljub temu dovolj visoka, da ne moremo govoriti o goli sreci. Toda te anali­ze potekajo v okolju, podobnem laboratorij­skem, in ob izrecnih navodilih, katere stilo­metricne znacilnosti iskati. V resnicnem sve­tu pa bi utegnilo biti na voljo premalo vzor­cev besedil, da bi se analiticna programa, kot sta jStylo in Emma, lahko ucila, ali pa gre za hitro natipkana elektronska sporocila, med­tem ko je anonimno besedilo skrbno sesta­vljeno pismo ali znanstvena razprava. 
V prihodnosti bomo morda prica zanimi­vi in vedno bolj zagrizeni oboroževalni tek­mi, v kateri se bodo kosale tehnologije, ki lahko prepoznavajo avtorje, in tiste, ki bodo pomagale zagotavljati anonimnost. Orod­je, imenovano AuthorWeb, ki ga razvijajo na državni agronomski in tehnicni univer­zi v Severni Karolini, bi piscem lahko poma­galo ukaniti stilometrijo. Ko to pišemo, pro­gram postavlja slogovne cilje, in sicer ob po­moci nekakšnega števca, ki sproti posredu­je podatke, kakšen je naš odstotek uspešno­sti pri izbranih znacilnostih pisanja. Pisci tako lažje in dosledneje dolgorocno prikri­jejo svoj slog. 
Za zdaj je verjetno najboljši nacin za izi­gravanje stilometrije soavtorstvo, pravi Arga­mon; nekdo piše, drugi pa besedilo lektorira oziroma uredi. Avtor pri prilagajanju sloga ni odvisen od programa in lastne iznajdljivo­sti, temvec od drugih, zato lahko govorimo o lingvisticnih prstnih odtisih dveh ali vec lju­di, ki prikrijejo drug drugega. Prav zaradi takšne taktike se Satoshi Nakamoto morda uspešno skriva že toliko casa. Nekateri meni­jo, da se za bitcoinom skriva skupina, ne po­sameznik. Ker so se njihovi pisni odtisi zlili med seboj, so še naprej varni v svojem zave­tju in mirno opazujejo, kako se lov za njimi nadaljuje. 
Razkrite literarne skrivnosti 
Razkrivanje avtorja z analiziranjem na prvi pogled nepomembnih delcev jezike, kot so tako imenovane funkcijske besede, ima že dolgo zgodovino. Tehnika je zaslovela leta 2013, ko je Patrick Juola na univerzi Duque­sne v Pensilvaniji s podobno metodo razkril 
J. K. Rowling kot avtorico romana Klic kuka­vice. 
Javnost je o avtorstvu težje prepricati, ko je pisatelj že mrtev. Vzemimo za primer pe­sem iz 19. stoletja Noc pred božicem, ki jo zgodovinsko pripisujejo Clementu Clarku Mooru. Leta 2016 je nizozemski strokovnjak Macdonald Jacskon objavil izcrpno analizo besed, kot sta that in the ter pare fonemov in na tej podlagi za avtorja imenoval Henryja Livingstona. 
Z njegovo ugotovitvijo se niso vsi strinja­

li. Scott Norsworthy, specialist za dela Her­mana Melvilla, se je posmehoval Jacksonovi (in racunalniški) metodi na podlagi »nepo­membnih delcev, ki so nedosledno in verje­tno nakljucno razporejeni«. 
Koda znotraj kode 
Na prvi pogled se zdi strogo funkcionalna stvar, a tudi racunalniška izvirna koda lahko veliko izda o cloveku oziroma skupini ljudi, ki jo je napisala. Avtorji kod pušcajo »kodni odtis«, tako kot pisatelji pušcajo pisnega, saj je program mogoce razviti  razlicno. 

»Ljudje si metodo dela izberejo glede na samozavest in znanje kodiranja,« so razložili na mednarodnem institutu za racunalništvo v Berkeleyju. 
Kodni odtis lahko vkljucuje na videz nepo­membne odlocitve, na primer zamik pri vr­sticah z uporabo tipke za presledek namesto s tabulatorsko tipko, kar pusti znacilno digi­talno sled. Celo najpreprostejši ukazi racu­nalniku so polni razlicic glede na to, kdo jih je napisal. 
Leta 2015 je ekipa racunalnikarjev z uni­verze Drexel v Pensilvaniji s programsko opremo analizirala slog kodiranja 1600 ude­ležencev na Googlovem letnem srecanju, po­svecenem kodiranju. Program je ob upošte­vanju kljucnih besed in nekaj drugih vidi­kov, tudi skladnje kode, s skoraj 93-odstotno uspešnostjo odkril avtorja. 
Ko je ekipa analizirala prispevke iz vec let, je ugotovila tudi, da avtorji kod ohranjajo isti slog. Doslednost tega kodnega odtisa bi lah­ko bila pomembna, ce bi bili edini razpoložlji­vi vzorci kode znanega avtorja stari že vec let. 
A zakaj bi programerji sploh želeli ostati anonimni? Verjetno samo v primeru zlona­mernih programov, a so tudi povsem upra­viceni razlogi, zakaj bi se racunalnikar želel izogniti izdajalskim posebnostim. Nekdo na primer ne bi bil rad znan kot sodelavec odpr­tokodnega programa, ce je ta program v dr­žavi, kjer živi, prepovedan. Aktivisti, ki razvi­jajo orodja za izogibanje cenzuri, prav tako ne bi radi pustili sledi, na podlagi katerih bi jih vladni organi lahko prepoznali. 
Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency. 

Vprašanje zaupanja 


K 
er preucuje nevrološke temelje zau­panja, je natancno vedel, kaj se do­gaja. Njegov krvni obtok so prepla­vile kemicne snovi, ki pripomorejo k boljše­mu pocutju, in vplivale na njegovo mnenje o tujcu, s katerim je navezal stik prek interne­ta. To mu kljub temu ni preprecilo, da ne bi napisal sijajnega mnenja o prodajalcu. 
Medcloveški stiki temeljijo na zaupanju. Zaupamo drugim, da nam bodo poslali bla­go, za katerega smo placali. Bankam zaupa­mo svoj denar in zdravnikom svoje življenje. Zaupamo vladi, da bo vodila državo, in ca­snikom, da bodo porocali, kako uspešna je pri tem. Cim vec zaupanja je v družbi, tem bolje ji gre, oziroma, povedano drugace, brez zaupanja bi se družba sesula. 
A dogaja se nekaj nenavadnega. Zaupanje javnosti v institucije se je v preteklem dese­tletju porušilo. Skoraj polovica Americanov ne zaupa zakonodajalcem, so pokazale razi­skave javnega mnenja. V Veliki Britaniji manj kot cetrtina ljudi zaupa medijem. Kljub temu veliko bolj kot nekoc zaupamo ljudem, ki jih spoznavamo prek interneta. Ekonomija de­ljenja cveti, nekaj povsem obicajnega je, ce tujce povabimo, da prespijo pri nas na kavcu, se z nami dobijo na zmenku, nas poberejo z avtomobilom in popazijo na naše hišne lju­bljencke. Internet nas je pripeljal do tocke preloma in je temeljito spremenil to, komu zaupamo in zakaj. Tehnologija nam omogo­ca sprejemati pretehtane odlocitve in teme­ljito preveriti ljudi. Pa nam res ni vec treba biti previden? 
Zaupanje je cloveški nagon, nujen za pre­živetje. Pojavil se je že, ko smo živeli v majh­nih plemenskih skupnostih, in verjetno je v obdobjih konf liktov zagotavljal dolocene ugodnosti. Skupine, ki so znale bolje sode­lovati – v katerih je vladalo mocnejše zaupa­nje – so imele vec možnosti za preživetje od manj kooperativnih tekmecev. 
»Vse družbe temeljijo na zaupanju, saj nih­ce ne zmore vsega sam,« je poudaril Luciano Floridi, ki na oxfordskem Internetnem insti­tutu preucuje zaupanje v spletu. »Prej ali slej moraš na primer zaupati nekomu drugemu, da bo ohranjal ogenj.« 
Toda zaupljivim skupinam se lahko pripe­ti, da jih izkoristijo nezaupanja vredni posa­mezniki. Ce nekomu zaupate, se izpostavite tveganju in postanete ranljivi. »Zaupanje je most med znanim in neznanim,« je pojasnila Rachel Botsman s poslovne šole Said na ox­fordski univerzi. 
Kako lahko preckamo ta most, ce pa smo nenehno v nevarnosti, da bo naše zaupanje zlorabljeno? Kljucno vlogo pri tem igra hor­mon oksitocin, ki je znan kot hormon dru­žabnosti. Na nas vpliva tako, da se pocutimo dobro, ko zaupamo drugim. 
Zak je vpliv oksitocina na zaupanje preu­ceval 15 let. V vrsti poskusov je s svojo eki­po na univerzi Claremont v Kaliforniji me­ril vrednosti hormona v krvi pri ljudeh, ki so igrali igro, v kateri so morali sodelovati s tuj­ci, ce so hoteli priti do denarja. Vsak igralec je dobil dolocen znesek in je lahko izbral, ali skok tega hormona, ko so jim drugi zaupali. Zak je nato naredil preizkuse s stotinami lju­dmi. »Gre za skoraj vsesplošni odziv,« je ko­mentiral. 
Poznejše raziskave so potrdile vpliv hor­mona: ko so igralci dobili sinteticni oksitocin v obliki razpršila za nos, so predali vec de­narja kot tisti, ki so dobili placebo. 
Odziv z dvigom oksitocina na dražljaje, kot so govorica telesa in vonji, se pokaže v približno sekundi. Zato lahko hitro presodi­mo, kdo je vreden zaupanja. »Smo hiperob­cutljivi za svoje družbeno okolje,« je povedal 
U 	Ekonomija deljenja cveti, nekaj povsem obicajnega je, ce tujce povabimo, da prespijo pri nas na kavcu, se z nami dobijo na zmenku, nas poberejo z avtomobilom in popazijo na naše hišne ljubljencke. 
ga bo obdržal oziroma ga del ali vsega pre-dal drugemu igralcu. Ta pa se je lahko odlo­cil, da bo velikodušnost prvega igralca na­gradil in mu vrnil del gotovine ali pa vso za­držal zase. 
Vsega ne zmoremo sami 
Tradicionalni pogled na vedenjsko ekono­mijo pravi, da le naivnež zaupa drugim, saj si s tem ne bo pridobil tujega zaupanja. Toda Zakove ugotovitve so to prepricanje zamaja­le. V prvi raziskavi z 38 ljudmi, ki so vede­li, da jim drugi igralec zaupa, so sodelujoci v povprecju razdelili vec kot polovico svojega denarja. Pravzaprav se je vecina ljudi odzva­la ugodno, ce so jim drugi zaupali – ta po­jav je neposredno povezan s povecano koli­cino oksitocina. Pri skoraj vseh – 95 odstot­kov ljudi v prvih raziskavah – je bilo opaziti Zak. »Ko nekoga spoznamo, preprosto dobi­mo obcutek, ali je ta clovek v redu ali ne ali pa preprosto ostanemo ravnodušni.« 
Vse to se zdi logicno v družbi, kjer se lju­dje srecujejo v živo, iz oci v oci, kot je bilo deset tisoce let znacilno za našo družbo. Nato je prišla industrijska revolucija. »Ugo­tovili smo, da v mednarodni trgovini ne mo­remo igrati na zaupanje,« je povedala Bot­smanova. Zato smo izumili posrednike in zaupanje se je vzpostavljalo prek na primer zavarovalnic in odvetnikov. Direktor majh­ne podružnice je za njene stranke poosebljal maticno banko; naše zaupanje v lokalne­ga direktorja se je preneslo tudi na celotno organizacijo. Tako kot smo morali zaupati 
• Ljudje so neznancem v spletu zaceli zaupati po zaslugi eBaya. 


prijateljem naših prijateljev, je dober glas postal nadomestilo neposredne izkušnje, da smo zaceli zaupati institucijam. Scaso­ma so tržniki postali vešci ustvarjanja oseb­nosti, povezanih z blagovno znamko, in nas pripravijo do tega, da poclovecimo neoseb­na podjetja. 
V zadnjem casu podjetja izpostavljajo slav­ne ustanovitelje, kot sta Mark Zuckerberg in Steve Jobs. Zuckerberg v video sporoci­lih pogosto nagovori vec kot milijardo upo­rabnikov svoje platforme. Ko so Facebook kritizirali, ker je zanikal trditve, da je igral vlogo na ameriških predsedniških volitvah leta 2016, je prav Zuckerberg objavil osebno opravicilo. 
Internet spremeni vse 
V preteklosti je bilo institucijam laže zau­pati, ker njihove napake niso bile tako opa­zne. Nato je prišel internet. Za globalne škandale, kot so bili bancna kriza leta 2008, obsežen program nadzorovanja ameriške Nacionalne varnostne agencije in Volkswa­gnove goljufije z izpusti, se je po vsem svetu izvedelo v nekaj urah in jih je v spletu razcle­njevalo na milijone ljudi. Seveda je nezaupa­nje do velikih institucij starejše kot internet, a je zaradi tehnologije postalo mednarodna disciplina. Danes se lažje kot kdaj prej v zgo­dovini zgodi, da pobegli zaupni podatki po­stanejo splošno znani. 
Danes je tudi veliko vec virov. Mnenj ne oblikujejo vec samo novinarji, strokovnjaki in uradne oblasti. Ker imamo nepretrgan do-stop do poplave podatkov, danes raje zaupa­mo somišljenikom, namesto da bi se opirali na institucije, ki jim zaupajo tudi naši somi­šljeniki. 
Zavese so odgrnjene in govorice nebrzda­ne, zato so ljudje zaceli dvomiti o celotnem sistemu. »Krog vprašanj in dvomov maje za­upanje,« je povedala Botsmanova. Erozija zaupanja postane nalezljiva in se hitro razši­ri. »Strah in sumnicavost sta njegova sovra­žnika,« je dodala. 
Kako je potemtakem mogoce, da v ta­kšnem ozracju cvetijo podjetja, katerih po­slovanje temelji na zaupanju tujcem? Ocitno je skrivnost v tem, da je treba vzpostavljati vezi neposredno med posamezniki, s cimer se zbuja videz, da so zaobšli institucije. 
Veliko teh družb se je na zacetku poslova­nja še lahko deloma zanašalo na obstojece družbene povezave. Prenocišce prek Airbnb je marsikdo najel na priporocilo znanca, na primer. A ko se je njihovo poslovanje širilo, je postajala krepitev zaupanja med uporabniki vedno bolj kljucna. 
Ljudje so neznancem v spletu zaceli zau­pati po zaslugi eBaya. »Spomnim se, da sem se pogovarjal s kolegom, ki je bil preprican, da ne bo šlo,« je povedal Floridi. Mnogi so domnevali, da nekaj natipkanih pomirljivih besed popolnega tujca ni dovolj za vzposta­vitev zaupanja. »Kot bi odpravili stisk roke in obdržali le besedni dogovor,« je še dodal. In­ternet namesto tega ponuja podatke. 
Družbe, kot so CouchSurfing, Airbnb in Task Rabbit – prek katerih je mogoce nave­zati stik s tujci, za katere se potem lahko od­locite, da jih boste povabili k sebi domov – zaupanje spodbujajo na nov nacin. »Naš na­men je zagotoviti platformo, ki ljudem omo­goca izmenjavo podatkov za krepitev njiho­vih medsebojnih odnosov,« je razložila Stacy Brown-Philpot, direktorica TaskRabbita. Po­datki so v obliki profilov, fotografij in oseb­nih podrobnosti. 
»Obicajno tujcu ne bi povedal, kje živim,« je povedal Zak. »A o tej osebi imam toliko podatkov in ona ima toliko podatkov o meni, da lahko oba sprejmeva dokaj dobro preteh­tano odlocitev.« 
Vecinoma tujcu laže zaupamo, ce imamo z njim kaj skupnega, na primer da smo podob­ne starosti, istega spola ali imamo podobno zgodovino. No, to nagnjenje ni nic v primer­javi s spletno oceno. Karen Cook je s kolegi s stanfordske univerze v Kaliforniji leta 2016 opravila raziskavo, ki je zajela milijon izme­njav podatkov med uporabniki Airbnb, torej prošenj za bivanje in pozitivnih odgovorov gostiteljev nanje. Ugotovili so, da je z gosti­telji boljšega slovesa – merjenega s številom pozitivnih ocen – prišla v stik precej bolj ra­znolika skupina ljudi kot z manj pohvaljeni­mi gostitelji. Na slednje se je obrnilo vec ljudi s podobnimi demografskimi podatki. Sistem ocenjevanja torej lahko pripomore k prema­govanju trdovratnih predsodkov. Podoben vzorec so odkrili tudi pri gostiteljih in njiho­vem potrjevanju gostov. 
»Zaupanje v institucije in podjetja upada, zato pa ljudje bolj zaupajo drug drugemu,« je komentiral Nick Shapiro, globalni odgo­vorni za upravljanje zaupanja in tveganja pri Airbnb. 
Pravzaprav je veliko teh podjetij ugotovi­lo, da je tudi samo zaupanje izdelek, ki ga ponujajo. Zato je Airbnb odprl oddelek, po­svecen upravljanju zaupanja in tveganja, na njegovo celo pa postavil Shapira, ki je delal za Cio in ima izkušnje na varnostnem po­drocju. 


Za spodbujanje zaupanja med posamezni­ki je treba poznati nekaj zvijac: prej zaupa­mo ljudem, ki uživajo podporo zaupanja vre­dne organizacije. Tujcem na Airbnb zaupa­mo veliko bolj kot tujcem na spletnem ogla­sniku, kot je na primer ameriški Craigslist ali naša Bolha. 
Varnostna mreža 
Organizacije, ki so najbolj spretne pri spodbujanju medsebojnega zaupanja, to pocnejo na razlicne nacine – nudijo jamstvo in zavarovanje, ce se kaj zalomi, ali pa ima­jo dodelan že sam postopek navezovanja sti­kov. Airbnb na primer preveri vse gostitelje in goste, da niso na seznamu teroristov, ka­znovanih ali nadzorovanih oseb, preveri pa tudi morebitno predkaznovanost in ali je oseba na seznamu spolnih prestopnikov. Ob vsaki rezervaciji se samodejno opravi tudi ocena tveganja, ki zajema na stotine dejav­nikov in tako razkrije sumljivo dejavnost, še preden ljudje stopijo v osebni stik. »Sistem se nenehno nadgrajuje in je vsak dan pame­tnejši,« je poudaril Shapiro. 
Airbnb lahko preveri tudi, ali ste res tisti, za katerega se izdajate. Po valu ugrabitev ra­cunov, ko so na drugih straneh pokradli upo­rabniška imena in gesla in se nato prijavili na Airbnb, je družba kupila zagonsko podje­tje Trooly, da bi preprecila nadaljnje zlorabe. Troolyjeva programska oprema koplje po di­gitalnih sledeh, ki jih pušcamo za seboj – od družbenih omrežij do policijskih kartotek in temnega spleta – ter tako oceni, ali smo vre­dni zaupanja. Podjetje trdi celo, da njegov program lahko napove, kako se bo posame­znik verjetno obnašal. Bo na primer razde­jal stanovanje? »Morda vam to naganja strah v kosti, vendar tako lahko izlocimo ljudi, ki niso vredni zaupanja,« je prepricana Bot­smanova. »Vracamo se k tkanju individual­nih vezi, a v obsegu, kot doslej ni bil mogoc.« 


Z izlocanjem plev sistem uporabnikom lahko ponudi same dobro preverjene posa­meznike. Zaupanje se vzpostavlja podobno kot med prijatelji, ko laže zaupamo prijate­ljem svojih prijateljev kot tujcem, ker se nam zdi, da nekdo jamci zanje. 
Kaj nas torej caka? »Cez nekaj let se nam bo vse to zdelo nekaj najbolj obicajnega,« je prepricana Brown-Philpotova. Morda nam takšni sistemi pomagajo zvišati stopnjo zau­panja v družbi, ker nam ni treba vec biti pa­zljiv. Preden sedemo k neznancu v avto in pošljemo drsalke cloveku, ki je obljubil, da jih bo placal, morajo biti izpolnjeni doloceni pogoji, je pojasnil Zak. 
Pomemben razlog za zaskrbljenost je, da bomo pri vzpostavljanju zaupanja posta­li prevec odvisni od digitalnih platform, ki bodo to pocele namesto nas. »Ljudje zaupa­jo ljudem, ne institucijam,« je pred kratkim rekel Zuckerberg. To je zavajajoce. Ljudem v spletu zaupamo zaradi institucij – s Faceboo­kom vred – ki nam to omogocajo. 
Ce nameravamo zaupati drugim, se mora­mo vprašati tudi, kako zanesljive so te nove institucije. Londonska uprava za promet, na primer, Uberju med drugim ni podaljša­la obratovalnega dovoljenja tudi zato, ker naj podjetje policiji menda ni prijavilo vrste spolnih napadov. Obtožba neposredno ogro­ža Uberjevo mrežo zaupanja. 
Na koncu se bomo morda prisiljeni zana­šati na zunanja priporocila namesto na svoj notranji glas. 
Ker internetna podjetja dolocajo, ali so drugi vredni zaupanja, se nam ni treba vec zanašati na svoj notranji glas. »Ob obilici po­datkov nam ni treba zaupati,« je pojasnil Flo­ridi. »Ljudi ocenjujemo po preverljivih podat­kih, ker nam je to pac na voljo.« 
To ni slabo. Toda na koncu se bomo mor­da prisiljeni zanašati na zunanja priporoci­la namesto na svoj notranji glas: ce je nekaj popolnoma transparentno, nam ni treba vec brezpogojno verjeti. »Pravzaprav se odrece­te zaupanju,« je pojasnil Botsman. Ko sple­tna podjetja nagrmadijo varnostne funkci­je in zagotovila za zašcito uporabnikov – in sebe – pred vsem škodljivim, ne potrebuje­mo vec vzpostavljanja medsebojnega zau­panja, je pojasnil Coye Cheshire z univerze v Berkeleyju v Kaliforniji. Trdi, da smo se zna­šli pred protislovjem: sistem, ki je bil vzpo­stavljen, da bi pripomogel k zaupanju med tujci v spletu, utegne spodkopati samo potre­bo po zaupanju. 
Seveda tudi ti sistemi tako kot naš notra­nji glas niso brezhibni. Gnila jabolka se algo­ritmom lahko izmuznejo podobno, kot lah­ko prelisicijo nas. Zato odlocitve, komu ali kaj zaupati, ne smemo preprosto preložiti na algoritme, temvec podjetja, ki jih pišejo, nadzorovati enako skrbno kot institucije, do katerih smo zdaj postali tako nezaupljivi. Demokraticne vlade nas vcasih razocarajo in izdajo, a jih na volišcih potem poklicemo na odgovornost. Zasebna podjetja, ki trguje­jo z zaupanjem, morajo biti prav tako odgo­vorna. 
»Morali bi se zaceti zavedati, da sta ucin­kovitost in hitrost pravzaprav sovražnika za­upanja. A to bo v obdobju, ko hocemo avto v dveh minutah in najti zmenek še pred kosi­lom, zelo težko,« je prepricana Botsmanova. 
Zaupanje v robote 
Kmalu bomo vsi imeli robotske spremlje­valce, samovozece avtomobile in programe, ki se bodo odlocali namesto nas, in morda se bo zgodilo, da bomo strojem zaupali enako kot ljudem. Kljucni dejavnik, da bodo ti novi odnosi zadovoljujoci, bo odkriti nacin, kako bi samostojne naprave razumljiveje posredo­vale svoje namere. 
Ker ni ocesnega stika med voznikom in pe­šcem, bo moral samovozeci avtomobil dru­gace sporociti, kaj bo njegova naslednja poteza. Morda bi na vetrobranskem steklu lahko imel zaslon, s katerega bi ljudje raz­brali, ali jih je avtomobil zaznal. Podobno bo zelo pomembno poiskati metode, kako bi bila programska oprema za sprejemanje od­locitev razumljivejša, sicer ji ne bomo mogli zaupati pri na primer postavljanju zdravstve­nih diagnoz. 

A kljub temu imajo številni ljudje že danes intimen odnos do svojih naprav. »Svoj ipho­ne imam rad in nevrološko je to zelo podob­no ljubezni do mojega psa,« je razložil ne­vroekonomist Paul Zak z univerze Clare­mont v Kaliforniji. Morda bi nas zato mora­lo bolj skrbeti, da navsezadnje ne bi postali prevec zaupljivi. Predlanska raziskava je po­kazala, da ljudje ob izrednem dogodku sle­dijo robotu, ceprav jih bo ocitno vodil v na­pacno smer. 
Ce bi se prevec prepustili, bi bilo to za nas lahko nevar no. »Neupraviceno zaupanje družbi predstavlja najvecjo grožnjo družbi,« je poudarila Rachel Botsman, avtorica knjige Who Can You Trust (Komu lahko zaupate). 
Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency. 

Prihaja nad vas! 


S 
teve Jelley nam je narocil zajtrk. Pred leti je opustil filmsko produk­cijo in stopil na drugacno poklicno pot razvijanja novih medijev. Je med pripa­dniki generacije, za katero se naslednje ve­liko odkritje skriva za prvim vogalom. Veci­na je propadla med pokom balona interne­tnih podjetij leta 2001, a Jelley ni opustil svo­jih sanj in zdaj se zanj zanima tudi Microsoft. 
Njegovo podjetje Hammerhead izdelu­je 360-stopinjske videe za poslovne stran­ke. Njegov partner pri trenutnem projektu, Timeslice Films, najbolj slovi po volumetric­nem zajemu mirujocih podob – kinemato­grafske snemalne oblike v treh razsežnostih 
– kar je postopek, ki izvira iz študentskih ek­sperimentov ustanovitelja Tima MacMillana z zacetka 80. let. 
Steve Sullivan, direktor Microsoftove po­bude za holografske videe, je združil tehnic­no znanje obeh podjetij in ustvaril volumetri­cen video, potopitveno (immersive) zabavo, ki je ni mogoce lociti od resnicnosti. 
Na vsem svetu so le trije studii, ki zmore­jo ponuditi prepricljive izdelke, Wimbledon pa je edini zunaj Združenih držav Amerike. Kakorkoli že, ostal sem skepticen. Že nekaj casa je jasno, da resnicno potopitveni mediji ne morejo vznikniti iz trenutnega prebliska. Tehnologije, ki so vprežene pri tem, so, kar zadeva zasnove, presenetljivo stare, za kar je dober primer volumetricno zajemanje. 
MacMillan velja za botra te tehnologije, saj je izumil ucinek tako imenovanega zamr­znjenega trenutka v Matrici. A ta je stara 18 let in poleg tega Mac Millan meni, da je pio­nirski fotograf Eadweard Muybridge na za­misel prišel pred njim – pravzaprav celo de­setletja pred izumom kina. 

Potem je tu še zajem gibanja: snemanje premikov tock, oznacenih na igralcu, in nato iz teh tock ustvarijo gibe tridimenzionalnega modela. Sovjetski psiholog Nikolaj Bernste­in, pionir na svojem podrocju, je tehniko izu­mil na zacetku 20. let prejšnjega stoletja, ko je razvijal programe usposabljanja za tovar­niške delavce. 
Resnicno potopitveni medij ne bo nastal zaradi zamrznjenih trenutkov, temvec z upo­rabo vse vec racunalniške moci in vse hitrej­šo obdelavo vse vec podatkovnih tock. Zve­ni dih jemajoce, a kaj je pri tem prelomnega? 
»Torej,« je zacel Jelley in mi podal verje­tno najvecji sendvic s šunko v Londonu, »saj si že slišal za nespodobno podobnost?« Mal­ce sem bil razocaran. 
Nespodobna podobnost 
Morda vam je znan koncept Masahira Mo­rija o nespodobni podobnosti (uncanny val­ley). Gre za nenavadno anglofonsko obse­denost. V 30 letih po objavi razprave (leta 1970) tega japonskega inženirja so jo v ja­ponski akademski literaturi omenili le en­krat. Kot je povedal sam Mori, si ni mislil, da bo njegova zamisel doživela znanstveno 
• Tim MacMillan velja za botra potopitvene tehnologije, saj je izumil ucinek tako imenovanega zamrznjenega trenutka v Matrici. A ta je stara že 18 let. 

obravnavo. Z njo je zgolj opozarjal razvijalce robotov v obdobju, ko humanoidnih robotov še ni bilo, da se nam bodo zdeli tem bolj sr­hljivi, cim bolj bodo podobni ljudem. 
Na zahodu pa so se razprave o nespodobni podobnosti razrasle v mocno panogo gospo­dinjskih naprav. Opravili so drage raziskave s pozitronsko emisijsko tomografijo (PET), da bi dokazali tak ucinek. A Mori je v nekem in­tervjuju leta 2012 komentiral: »Mislim, da se možganski valovi tako vedejo zato, ker nam zbujajo grozljiv obcutek. To pa še vedno ne pojasni, zakaj nam zbujajo grozljiv obcutek.« 
Naše nelagodje presega srecanja s fizicni­mi roboti in zajema tudi nekatere filmske iz­kušnje. Veliko je animiranih filmov, ki z za­jemanjem gibanja dosežejo nekakšen filmski realizem, a se s tem samo brez sledi pogre­znejo v nespodobno podobnost. 
Znano je, da se igralec Andy Serkis z za­jemanjem gibanja prelevi v junake, kot sta Gollum v Gospodarju prstanov in šimpanz Cezar v Vzponu planeta opic, in v takšne fil­me se zelo dobro vživimo. Ta tehnologija pa necesa ne zmore posnemati, in sicer samega Serkisa. Ceprav danes zajemanje gibanja pri­kaže premike cloveškega telesa izjemno rea­listicno, je obraz še vedno dalec prezaplete­na naprava, ki je ne zmore gladko posnema­ti niti najboljši sistem. 
Jelley meni, da je s kolegi rešil težavo z ne­spodobno podobnostjo. Odpeljal me je v stu­dio, v katerem je majhen, okrogel predel, za­grnjen z zavesami, nekakšna pticja kletka za cloveka. Na kovinskem ogrodju in masivnih tramovih na stropu so namešceni nizi luci in kamer. 
Kamer je skupaj 106, polovica jih snema infrardeci spekter za zajem globokih infor­macij, druga polovica snema vidno svetlobo. Poleg njih je še nekaj ultravijolicnih kamer. »Ultravijolicno barvo uporabljamo za zama­skiranje predelov za obdelavo ucinkov,« je pojasnil Jelley. »Snemamo torej tudi ultra­vijolicni spekter. Pravzaprav posnamemo še tako neznatno brlenje, edino tega, da bi lju­dje pogoltnili radij, ne pocnemo.« 
Kamere naredijo od 30 do 60 posnetkov na sekundo. »Imamo pravi zemljevid konfi­guracije teh kamer, ki ga nato prekrijemo z globinskimi posnetki z infrardeco kamero. Nato se lahko lotimo interpolacije slikovnih pik.« 
To je velik korak naprej od zajemanja giba­nja. Volumetricni video zajema globoke po­datke s samih površin v realnem casu, v tem primeru igralec nima nalepljenih lepljivih f luorescencnih picic ali prerezanih žogic za namizni tenis. Za obcinstvo volumetricni po­snetek pravzaprav ni nic drugega kot posne­tek in tako dober približek realnega posnet­ka, kot ga je le mogoce doseci z obdelavo v kleti, polni racunalnikov. 
Kakšne filme torej snemajo v takšnih stu­diih? Izobraževalna podjetja na primer se­stavljajo virtualno svetovanje za usposablja­nje medicinskih sester, modne znamke in avtomobilske družbe pa oglase. Televizijske družbe bi jih uporabljale za popolnoma po­topitvene in interaktivne televizijske drame. 
Resnicnost, ki ni resnicna 
Na bližnji mizi je bil že pripravljen demon­stracijski posnetek za ogled z naglavnim kompletom za virtualno resnicnost Vive. Na voljo so mi bile tri serije posnetkov, vse v si­vem, mrežastem, pustem virtualnem prosto­ru – digitalna prihodnost kot arhivska oma­ra. Med njimi sta bila dva stara eksperimenta iz Sullivanovega zacetnega obdobja v Micro­softu. Thomas Jefferson je cisto animatroni­cen: maorski plesalki hake sta bili privlacni, ceprav nista bili cloveški. Cirkuška akrobat­ka, ki se je vrtela na obrocu, je bila drugac­na. Prepoznal sem jo, oziroma sem si domi­šljal, da mi je znana. Telesna govorica me je ocitno izdala, saj se je Jelley zasmejal. 
»Povzpni se k njej,« je rekel. Nisem se mo­gel spomniti, kje sem jo že videl. Skušal sem pritegniti njeno pozornost. »Še bliže.« 
Vdrl sem v njen zasebni prostor in ni mi bilo prijetno. Videl sem lahko posamezne nitke, s katerimi so bile pricvršcene blešci­ce na njen dres. Še vec kot to, lahko sem jo celo vohal in zacutil toploto, ki ji je puhtela iz kože. 
Vedel sem, da ni resnicna, a telo tega ni cutilo. Še zadnji živcni koncici v meni, ki bi digitalizirani obraz lahko zavrnili kot nena­raven, so popolnoma podlegli tej superre­snicni akrobatki. In verjetno je bil predel v moji glavi, ki mi omogoca prosto in sprošce­no sporazumevanje s soljudmi, preobreme­njen z zapolnjevanjem vrzeli v mojih izku­šnjah, kot bi želel reci: »Seveda je njena koža topla. Seveda oddaja vonj.« 
Morijev ucinek nespodobne podobnosti ni merljiv in predvidevam, da tudi moje iz­kušnje ni lažje kolicinsko opisati kot tiste, ki jo je izpostavil Mori. A stavim, da bi z racu­nalniškim snemanjem v mojem telesu odkrili vse polno bliskanja. Izkušnja ni bila srhljiva, ravno nasprotno. Bila je srhljivo obicajna, lahko bi rekel, da skoraj cloveška. 


Jelley me je pospremil do glavne ulice. Nihce od naju ni spregovoril. On je vedel, kaj ima, vedel je, kaj je dosegel. 
Pred okrepcevalnico so se v vetru majale izložbene lutke v piratski opravi. 
Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency. 


Pomoc ob 
naravnih nesrecah 


h 
ewitt Bauguss starejši, ki šteje 95 let, je vecino svojega življenja delal kot delovodja na rancu v malem pu­šcavskem mestu z 837 prebivalci na zaho­du Teksasa. Njegovi otroci so se preselili 800 kilometrov vzhodno v Houston, in Bauguss, veteran iz druge svetovne vojne, se je leta 2001 odlocil, da se bo preselil k njim. Ku­pil si je mobilni dom v predmestju Brazorie in njegov vsakdan se je hitro ustalil: z otro­ki in vnuki je hodil po nakupih hrane, pogo­sto se je družil z vrstniki v bližnji okrepceval­nici. Bauguss je živel v prikolici, ko je po oba­li Mehiškega zaliva avgusta lani zacel divja­ti orkan Harvey. Ko so se bližale poplave, se je odselil, in kmalu zatem so sosedje opazi­li, da pred vrati njegove mobilne hiše plava­jo aligatorji. 
Baugussova vnukinja Kourtney Rodefeld je dva tedna pozneje odšla v prikolico. »Ko sem se pripeljala, je bilo vse videti v redu,« se spominja. »Ko pa sem odprla vrata, me je presunilo: povsod blato, talna obloga je bila še dva tedna po poplavi vlažna. Od smradu bi se skoraj onesvestila.« Ker je vedela, da dedek nima veliko prihrankov, je stopila v akcijo. Pisala je izdelovalcem mobilnih do­mov in jih prosila za pomoc, a se ni nihce od­zval. 
Zat o se je obr nila na platf or mo Go -FundMe, posveceno skupinskemu financira­nju. Med zbiralno akcijo, ki jo je poimenova­la Domovanje za Hewitta Baugussa, vojnega veterana, je objavila fotografijo dedkove pri­kolice, umazano od blatne orkanske vode, in sestavila njegov portret. Z donacijami iz vse države se je v nekaj dnevih nabralo vec kot 25.000 dolarjev, kar je bil njen cilj. Me­sec dni po poplavi je Bauguss zbrani denar – od katerega je odštel petodstotno provizijo GoFundMe in 2,9 odstotka za stroške obde­lave – nakazal predujem za novo mobilno hi­šico. »Ljudje pri GoFundMe delajo res zavze­to in so vredni zaupanja, zato tudi tako viso­ka provizija,« je povedala Rodefeldova. 
Žrtve naravnih dogodkov, kot je orkan Har vey, se navadno obrnejo za pomoc na organizacije, kot je Rdeci križ, ki delajo v navezi z državo. Te po naravnih katastrofah ponudijo pomoc v obliki hrane, vode in za­silnih bivališc. Ko pa nastopi cas, da nadalju­jejo z življenjem, so odvisni od zavarovalni­ne in raznih programov državne pomoci. Ti so standardizirani in pogosto povezani z ve­liko birokracije. 
Novi casi 
Danes imajo žrtve naravnih katastrof na voljo dodatno, bolj osebno možnost, in si­cer skupinsko financiranje. Platforma Go-FundMe je stara dobrih sedem let in gosti vse mogoce kampanje, od zbiranja denarja za šolnino do pokritja racuna za veterinarja, in je v tem casu postala skorajda vodilna or­ganizacija za pomoc v nesreci – le da brez bi­rokracije. Po orkanu Harvey sta GoFundMe in sestrsko spletišce CrowdRise žrtvam in dobrodelnim organizacijam v dveh mese­cih nakazala 65 milijonov dolarjev pomoci. (Za primerjavo, v istem obdobju je Rdeci križ odobril za 190 milijonov dolarjev neposre­dne financne pomoci.) Dodatne milijone so zbrali z nekaj sto kampanjami na GoFundMe za ljudi, ki jih je prizadel orkan Maria, in na spletišcu poteka na desetine kampanj za ob­novitvena dela na Karibih in Floridi, potem ko je septembra tam pustošil orkan Irma. 

Donacije GoFundMe so vcasih kljucne, da se družina spet pobere, ne da bi bila s tem komu kaj dolžna. Zbiranje denarja je do­nosno tudi za GoFundMe: podjetje je samo s kampanjami po orkanu Harvey zbralo za okoli 3,5 milijona dolarjev provizij. In med­tem ko se delovanje GoFundMe širi – in že navdihuje tekmece – obenem vpliva na to, kako se družba odziva na krize. A kaj pome­ni, ce skrb za tiste v stiski prepustimo platfor­mam, na katerih so nagrajeni tisti z najbolj srce parajoco zgodbo, ki je najveckrat posre­dovana drugim? 
Direktor GoFundMe Rob Solomon ima od­govor za vse, ki jim je profitni model njego­vega podjetja zoprn: spletišce naredi vec, ne zgolj obdela donacije. »GoFundMe je v bi­stvu platforma za pripovedovanje zgodb,« je pojasnil. »Med krizo si ne želiš enotnega ne­profitnega ukrepanja, temvec zgodbe o tem, kako se je pomagalo ljudem.« 
Povedano še bolj naravnost, 40 milijonov darovalcev na GoFundMe hoce videti dru­žino, ki pove svojo zgodbo, kot se je odloci­la narediti Rodefeldova s pomocjo in zna­njem podjetja. Ko organizator zacne kampa­njo, GoFundMe ponudi nasvete, kako dobi­ti cim višje prispevke, na primer s fotografi­jami in dodajanjem najnovejših novic o na­predku. Podjetje ima tudi zelo odzivno služ­bo za pomoc strankam in zagotavlja, da gre­do vsa sredstva za darovani namen in tocno dolocenemu prejemniku. Ob goljufiji ali la­žeh pa zagotavljajo vracilo prispevkov do vi­šine tisoc dolarjev. 
Vse te storitve upravicujejo nesporno viso­ko provizijo, ki si jo vzame GoFundMe. Solo­mon je pojasnil: »Osredotoceni smo na širje­nje platforme, da bi organizatorjem kampanj prinesla maksimalna sredstva. To je tisto, kar hocejo: najvišji donos. Za to pa je treba raz­mišljati v slogu Silicijeve doline: najboljši lju­dje, najboljša tehnologija, najboljši postopek. Ce hoceš danes zgraditi podjetje, ki bo defi­niralo svojo panogo – to tudi pricakujejo vla­gatelji v Silicijevi dolini in to je hkrati cilj Go-FundMe – potrebuješ najboljše, je še dodal Solomon. Podjetje vsako leto povecuje pri­hodke; z vsako naravno nesreco ali zevajoco luknjo v mreži socialne varnosti se njegov za­služek povzpne in hkrati spodbudi tekmece, da ga skušajo dohiteti – ali spodkopati. 
Med orkanom Harvey je sorodna platfor­ma za financiranje YouCaring zasedla prvo mesto v Houstonu, in sicer po zaslugi teksa­škega branilca J. J. Watta, ki je z njeno po­mocjo v komaj dveh tednih zbral vec kot 37 milijonov za pomoc po poplavah. »Hoce­mo rasti in postati najvecja, najbolj ljublje­na in najbolj zaupanja vredna platforma za skupinsko financiranje na svetu,« je bil odlo­cen direktor Don Saper. Platforma je zacela delovati leta 2011, ustanovitelje pa je gnalo prepricanje, da spletišca, ki poberejo pet od­stotkov ali še vec iz žepov ljudi v hudi stiski, ne ravnajo prav. YouCaring dobi dodaten za­služek s »kozarcem za napitnine«, ki niso ob­vezne, na voljo pa je ob koncu postopka na­kazila – no, ce uporabnik ne izbriše kljukice, avtomatsko placa 15-odstotno napitnino. 


Najvecji je – Facebook! 
YouCaring je sicer tik za pet ami Go-FundMe, a sta oba v senci velikana Facebo­oka. To družbeno omrežje je orodje za oseb­no zbiranje denarja predstavilo marca lani in z njim dopolnilo funkcije neprofitnega zbira­nja denarja, ki jih je uvedlo leta 2015. Po ka­tastrofah, kot so orkani, Facebook uporabni­kom omogoca preprosto darovanje vrsti ne­profitnih organizacij, in sicer tako, da klikne­jo gumb na vrhu svojega Vira novic. (Nepro­fitnim organizacijam zaracuna provizijo v vi­šini med 5 in 5,75 odstotka). Direktor Marc Zuckerberg je zanimanje družbe za digitalno filantropijo podkrepil z nedavnim obiskom v središcu za raziskovanje katastrof, ki deluje na univerzi v Delawaru. »Socialni kapital je pri odzivih na nesrece in okrevanju zelo po­memben,« je povedala Tricia Wachtendorf, direktorica središca, in ena od strokovnja­kov, ki so delovanje predstavili Zuckerbergu. »Zveze rešujejo življenja.« 
Širjenje zamisli o neposredni pomoci, kot to pocne GoFundMe, tradicionalne nepro­fitne organizacije postavlja v neroden polo­žaj. Ko gre za takojšnjo pomoc po katastro­fah, so te pogosto bolje opremljene za ucin­kovito porabo denarja, kot so prizadeti po­samezniki. Organizacije lahko izkoristijo na­bavo na veliko za preskrbo s hrano in s tem pomembno znižajo stroške distribucije. Zelo rade tudi poudarjajo, da donacije prek njiho­vih spletnih strani niso obremenjene s provi­zijami. (Organizacije, kot je Rdeci križ, nekaj denarja namenijo za administracijo in stro­ške pri zbiranju denarja). Neprofitne orga­nizacije se kljub vsemu ne pritožujejo, ce de­nar pritece prek GoFundMe, Facebooka ali po drugih kanalih, potem ko kdo od usmi­ljenih samaritanov zacne kampanjo v nji­hovem imenu. »Želimo si, da bi to potekalo prek drugega spletišca, a gre navsezadnje za denar, ki ga sicer sploh ne bi dobili,« je pri­pomnila Heather Icenogle, direktorica zbi­ranja pomoci in dogodkov v Houston Food Bank. Po orkanu Harvey je njena organiza­cija prek lastne spletne strani zbrala 6,5 mi­lijona dolarjev, 1,6 milijona prek Facebooka in 200.000 dolarjev prek GoFundMe. Z do­nacijami je tako v treh tednih po neurju lah­ko razdelila vec kot pet milijonov kilogramov hrane. 

Tudi zasebne organizacije so hitro sprejele GoFundMe. Diane Probst, predsednica in di­rektorica obrtne zbornice Rockport-Fulton, je zacela kampanjo za zbiranje pol milijona dolarjev. »Edina slaba plat je provizija, toda nekdo pac mora opraviti tudi administrativ­na dela,« je priznala. V Rockportu, ki leži pri­bližno 300 kilometrov jugozahodno od Hou­stona, bi s financiranjem prek GoFundMe in ob podpori obcinskih predstavnikov rada ob­novila domove. »Ce nimaš stanovanj, ne mo­reš privabiti delovne sile, ki dela za skupnost.« 
Vecina kampanj GoFundMe ima natancno dolocen cilj. V Rockportu pa Probstova raz­mišlja širše in bi rada rešila težave z infra­strukturo, morda najela tudi delovno silo, ki bi pregledovala prošnje za pomoc. V dru­gih casih bi si obcina nemara izposodila de­nar v banki ali hranilnici in pomagala pri ob­novi hiš, za posojilo pa bi placevala obresti. Danes obstajata zasebna obrtna zbornica in stran na GoFundMe. »Ta res zaigra na pra­ve strune pri ljudeh,« ugotavlja Probstova. »Svet vendarle ni tako slab.« 
Copyright Mansueto Ventures LLC, distribucija Tribune Content Agency 


Ko delo od doma ne deluje 


D 
a bi sprostili ozko grlo na osrednjem racunalniku zaradi jutranjega pri­
javljanja, so pri petih zaposlenih doma namestili robustne terminale z zeleni­mi zasloni, da so lahko delali od doma. 
Takrat je bila predstava o delu od doma še nekaj novega, a se je ta preprosta reši­tev zdela ucinkovita. Leta 1983 je tako že dva tisoc zaposlenih v IBM delalo na dalja­vo. Družba je scasoma ugotovila, da bi s pro­dajo svojih znanih zgradb in institucionaliza­cijo dela na daljavo lahko zaslužila milijone; število zaposlenih, ki so delali doma name­sto v prostorih družbe, je poskocilo. IBM se je v porocilu za leto 2009 pohvalil, da 40 od­stotkov od skupno okoli 386.000 zaposlenih v 173 državah nima dodeljene pisarne. Tako se je sprostilo vec kot pet milijonov kvadra­tnih metrov pisarniških prostorov in družba je s tem pridobila skoraj dve milijardi dolar­jev. IBM je zacel ponujati svetovalne storitve za druga podjetja in jim tako pomagati, da bi dosegli enako prostorsko ucinkovitost. La­sten zgled je bil odlicna reklama. 
Obrat! 
Nato pa je marca lani prišlo presenetljivo oznanilo, da želi IBM na tisoce zaposlenih spet videti v svojih prostorih. 
Odziv je bil bolj ali manj neprizanesljiv. Napoved so oznacili kot obupano potezo družbe, katere zaslužki so upadali kar 20 za­porednih cetrtletij, kot prikrito metodo za odpušcanje delovne sile in poskus, da bi po­snemali podjetja, kot sta Apple in Google, ki se nikoli niso ogrela za delo na daljavo. »Ce hocejo zmanjšati produktivnost, izgubiti do­bre delavce in zvišati stroške, so na pravi poti,« je komentirala Kate Lister, predsedni­ca podjetja Global Workplace Analytics, ki ocenjuje (in zagovarja) delo od doma. 
V IBM so morda slutili, kaj se bo zgodi­lo. Podobno kriticnih odzivov je bil deležen Yahoo, ko je leta 2013 pristrigel svojo politi­ko dela od doma. Zaradi podobnih potez sta se pozneje znašla v navzkrižnem ognju Ae­tna in Best Buy. To, da je IBM svoje delavce poklical nazaj v poslovne prostore, ima ve­liko težo, sploh glede na zgodovino podje­tja, saj je njegov glavni posel to, kako drugi opravljajo svoj posel. Morda se bo pokaza­lo, da je njegova odlocitev le rahel zdrs na dolgi, neizogibni poti do dela doma za vse. Toda so razlogi, da to potezo vidimo tudi kot znamenje, cetudi še tako neznatno, da je delo na daljavo doseglo svojo skrajno mejo in da ima veliko vec slabosti, kot se je zdelo. 
Kako je to mogoce? Kot je ugotovila Gallu­pova anketa, 43 odstotkov ameriških usluž­bencev obcasno ali vedno dela od doma. V kavarni Starbucks tik zunaj Chicaga so tako na moji desni kot na levi moški v malo boljših vsakdanjih oblacilih živahno tipkali na svoje prenosnike. Zdeli so se mi produktivni in raz­iskave podpirajo tak vtis. Ko so zaposlenim v kitajskem klicnem centru dovolili delali od doma, se je njihova ucinkovitost povecala za 13 odstotkov, so ugotovili v raziskavi, ki so jo opravili na Stanfordu. In tudi Gallupova an­keta se strinja, da so delavci, ki delajo doma, v sistem podjetja prijavljeni bistveno dlje kot njihovi kolegi, vezani na uradne prostore. 
Druga serija raziskav pa kaže ravno na­sprotno: da bližina spodbuja produktivnost. (V eni od raziskav trdijo, da zaposlenih v klicnih centrih ne bi smeli pošiljati domov, temvec jih spodbujati, da bi vec casa prežive­li skupaj v cajni kuhinji, kjer bi si lahko med seboj izmenjevali poklicne zvijace.) Odloci­tev, kateri skupini raziskav zaupati, je napo­ren podvig. Podatki si namrec nasprotujejo. 
A raziskave kljub temu postanejo nekoliko bolj smiselne, ce se vprašamo, kakšna vrsta produktivnosti nas sploh zanima. 
Ce gre za osebno produktivnost – koliko poslov sklene zaposleni ali koliko pritožb mu uspe obravnavati – raziskave na splošno kaže­jo, da je bolje, ce uslužbenci delajo tam in ta­krat, kot se njim zdi najbolje. Za dela, pri kate­rih je nujna interakcija s strankami (svetoval­ci, zavarovalnicarji), oziroma ne zahtevajo in­terakcije (na primer kolumnisti), pisarna za­radi stalnih motenj ne prinaša prednosti. 
Najhitrejša širokopasovna povezava je - pisarna 
Druge oblike dela pa so odvisne od tako imenovane sodelovalne ucinkovitosti – hi­trosti, s katero skupina uspešno reši težavo. Razdalja jo ocitno znižuje. Kratka razlaga za to se glasi, da je za sodelovanje nujna ko­munikacija, a komunikacijska tehnologija, ki omogoca najhitrejšo, najcenejšo in najboljšo širokopasovno povezavo, je trenutno še ve­dno – pisarna. 
Predstavljajte si majhno pisarnico, kot je pilotska kabina Boeinga 727. V njej se gne­tejo trije clani posadke, obdani s instrumenti 
U 	Ko so zaposlenim v kitajskem klicnem centru dovolili delali od doma, se je njihova ucinkovitost povecala za 13 odstotkov, so ugotovili v raziskavi, ki so jo opravili na Stanfordu. 

in komandami. Kar zadeva udobje, ni ravno idealno. A prisilna bližina olajša komunika­cijo med clani posadke, kot so strokovnjaki z ameriških univerz v San Diegu in Irvinu do­kazali z analizo simuliranega leta, sploh ko je eden od clanov zaznal pušcanje goriva. 
Prepis pogovora v kabini ni razkril veliko komunikacije. Letalski inženir je porocal o hecni situaciji. Pilot je odgovoril s »hmmm«, kopilot pa z »oh«. 
Ce ta zvocni zapis povežemo z video po­snetkom, postane jasno, da se pilotom ni tre­ba veliko pogovarjati, pa vsi enako dojamejo težavo. Šele telesna govorica je razkrila, da gre za nujen primer, saj se je letalski inženir obrnil, da je videl kolega. Zelo nizko raven go­riva je izdalo to, ko je s kazalcem trkal po pri­kazovalniku goriva. Namesto da bi povedal, katere korake je že izpeljal – ne, ni se zatakni­la igla na prikazovalniku, in da, gorivo iz pr­vega motorja je že preusmeril, a brez uspeha 
– je s hitrimi kretnjami samo kazal po arma­turni plošci in prikazovalnikih, njegov komen­tar je bil omejen na nekaj kratkih polstavkov. 
To je zgled sodelovalne ucinkovitosti, saj so piloti za rešitev potrebovali le 24 sekund. 
V svetu elektronske pošte bi takšna izme­njava podatkov lahko vkljucevala nekaj de-set sporocil, to pa v primeru hitro pušcajoce­ga rezervoarja ne bi bilo ugodno. 
Od elektronskega sporocila do telefona 
Tehnologije za elektronsko komunikacijo so poceni in izjemno hitre, kar je dobro zna­no, a ce pogledamo, koliko ur clovek pora­bi zanjo, so v resnici drage in pocasne. Ele­ktronsko sporocilo, v katerem je treba vse opisati, je verjetno najslabša oblika, telefon je že boljši. Videokonference, ki poleg bese­de omogocajo tudi prenos slike, so še boljše. Novejša orodja, kot je aplikacija za komuni­kacijo na delovnem mestu Slack, v pisno iz­menjavo vkljucuje še besedne in nebesedne namige, s cimer izkorišca neposrednost ta­kojšnje izmenjave sporocil in neformalnost smeškov, poleg tega pa še možnost za odpr­tje pogovornega kanala, v kateri se uporab­nik poveže na primer z gledalci zadnje epizo­de Igre prestolov. 
Kakorkoli že, vse te tehnologije imajo slabost, in sicer se moramo odlociti, da jih bomo uporabljali. In tako postanejo popa­cene zaradi cloveške narave. Že leta 1977 je predavatelj na massachusettskem tehnolo­škem institutu Thomas J. Allen preucil vzor­ce sporazumevanja med znanstveniki in in­ženirji in ugotovil, da je verjetnost za med­sebojno komunikacijo tem manjša, cim dlje drug od drugega sedijo. Na 30 metrih se je verjetnost rednega sporazumevanja zmanj­šala skoraj na nic. 
Pricakovali so, da bo informacijska tehno­logija zravnala tako imenovano Allenovo kri­vuljo. Vendar je Ben Waber, gostujoci znan­stvenik na MIT, pred kratkim ugotovil, da se to ni zgodilo. Pokazalo se je, da se komuni­kacijska orodja, ki naj bi iznicila razdaljo, ve­cinoma uporabljajo med tistimi, ki se vidijo tudi iz oci v oci. V raziskavi razvijalcev pro­gramske opreme je Waber ob sodelovanju raziskovalcev iz podjetja IBM ugotovil, da so zaposleni iz iste pisarne v povprecju izme­njali 38 sporocil o morebitni težavi, s katero so se soocali, zaposleni v razlicnih pisarnah pa so jih le osem. 
Moc prisotnosti 
Moc prisotnosti je pravzaprav težko poja­sniti. Morda gre za prikaz ucinka gole izpo­stavljenosti: ljudje imamo raje tisto, kar nam je znano, všec so nam ljudje, katerih obra­ze vidimo, cetudi samo mimogrede. Ali pa je kriva specificna geometrija takih srecanj. Cena za to, da pritegnemo pozornost neko­ga ob kavnem avtomatu, je nizka – vemo, da ima cas, saj je prišel po kavo – in ce sredi po­govora opazimo, da sogovornik nima naj­manjšega pojma, o cemer govorite, se mu sa­modejno prilagodite. 
Vpletene mehanizme je Judith Olson, strokovnjakinja za delo od doma na univerzi Irvine, uspešno precistila v nekaj, kar je po­imenovala radikalna kolokacija. Konec 90. let je tovarna Ford Motor Olsonovi omogoci­la, da je šest ekip s po šestimi do osmimi za­poslenimi vkljucila v eksperimentalne voj­ne sobe, ki so bile urejene tako, da so zuna­nje zavedanje tega, kakšne namene so ime­li drugi, povecale na najvišjo možno mero. Rezultati so bili izjemni: ekipe so program­sko opremo pripravile v tretjini casa, kot so obicajno potrebovali Fordovi inženirji za po­dobne projekte. Tako natancno pripravljen model bi bilo težko posnemati, je opozori­la Olsonova. Vsi bi morali hkrati delati le na enem projektu, to pa je redko mogoce. 
V IBM ne morejo skriti, da so pri nacrtova­nju svojih novih prostorov za približno 5000 zaposlenih, ki so prej delali doma, upoštevali nekaj teh novih ugotovitev. »Vcasih smo lju­di seznanjali tako, da smo dokumente poši­ljali levo in desno in trajalo je celo vecnost. 


Nekateri dokumenti imajo namrec lahko ne­kaj sto strani,« je razložil Rob Purdie, ki svo­je kolege iz IBM usposablja v pristopu za raz­vijanje programske opreme, imenovanem Agile. Uporabljajo pa jo tudi pri drugih na­logah, na primer trženju. »Danes se sprašuje­mo, kako izrabiti fizicni prostor, da bi se ra­zumeli in delali za isti cilj?« 
Odgovor je seveda odvisen od narave kon­kretnega projekta, obicajno pa vkljucuje osrednjo mizo, ekipo z najvec devetimi lju­dmi, zunanji rob iz pisarniških belih tabel in vztrajanje pri preprostih oblikah sporazume­vanja. Ce je treba kaj zapisati, so samolepilni listici idealni, nalepiti jih je mogoce na tablo in razporediti v velike grafe, da lahko vsi raz­berejo trenutno stanje, podobno kot na ar­maturnih plošci pilotske kabine. Komunika­cija je tako hkrati mocno omejena in kar naj­bolj spodbujana. 
Ko sem se pogovarjala s Purdiejem, sem se vprašala, ali je družba zaposlene poklica­la nazaj v svoje prostore, da bodo spet delali po starem ali se naucili delati po novem naci­nu, ki ga leta 1979, ko se je družba preselila v vecje prostore, še ni bilo. Takrat se je IBM lah­ko odlocal, kaj bo sestavljal, nacrtoval, kako bo to sestavljal, in racunal na svoje kupce, da bodo sprejeli, kar je dejansko sestavil po me­sec dni dolgem procesu. Danes, v obdobju nikoli dokoncanih nadgradenj programske opreme, posel bolj spominja na vrsto nujnih primerov, ki se jih je treba lotiti podobno kot pušcanja goriva v letalu. Diagnosticirati je tre­ba težavo, najti hitro in preprosto rešitev, do­biti povratne informacije, popraviti smer in postopek ponoviti, pri tem pa ves cas s kotic­kom ocesa opazovati spreminjajoce se vreme. 
Purdieja sem vprašala, ali bi novi pristop v IBM lahko uspešno uvedli od doma s po­mocjo vse te nove sodelovalne tehnologije. »Da,« je odgovoril, »bilo bi mogoce. A razi­skave pravijo, da takšne ekipe ne bodo tako produktivne. In tako bi zmanjkalo goriva.« 
Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. 


Aplikacije, ki dajejo slutiti, kakšna bo lepa lažnaprihodnost 

T 
renutno imate eno najboljših naprav za obogateno in virtualno resnic­
nost verjetno kar v žepu. 

Pametni telefoni, sploh novejši in draž­ji modeli, zmorejo že zelo dobro spajati re­snicno in virtualno (na primer pri obogate­ni resnicnosti) in prepeljati uporabnika na povsem nove kraje (kot pri virtualni resnic­nosti). Ne zmorejo nam še priklicati bolj rea­listicnih obcutkov, kot so jih zmožni naglavni kompleti, na primer Microsoftov HoloLens ali Vive iz HTC (ki ju je treba še precej dode­lati), poleg tega tudi še ni jasno, kako upo­rabni bodo, a zmorejo prikazati neverjetne slike, ne da bi nam izsušili bancni racun ali zahtevali priklop na racunalnik. 
Podjetja, kot sta Apple in Google, so zacu­tila poslovno priložnost, ki jo ponuja oboga­tena resnicnost, in predstavila orodja, ki raz­vijalcem programskih okolij iOS in Andro­id pomagajo obogateno resnicnost vkljuci­ti v aplikacije tako, da vse skupaj izpade ve­liko bolj resnicno kot nekoc. Google je po­leg tega pionir na podrocju mobilne virtual-ne resnicnosti. Zacel je s kompletom Card­board, s katerim je mogoce gledati vsebine virtualne resnicnosti brez elektronike, po­treben je le pametni telefon, nadaljeval pa s kompletom Daydream View, ki deluje na vec pametnih telefonih s sistemom Andro­id in pricara še bolj vseobsegajoco virtualno resnicnost. 
Že samo ta prizadevanja pripomorejo k številnim mobilnim aplikacijam za oboga­teno in virtualno resnicnost, zato je težko iz­brati tiste, ki so odlicne kot ponazoritev, kaj vse lahko pocnemo s temi mediji, sploh ker pametni telefoni in programska oprema po­stajajo vedno boljši. Spodaj je naštetih nekaj aplikacij, ki jih velja preveriti, ce ste med naj­starejšimi navdušenci in imate tudi najnovej­ši naglavni komplet ali ce ste samo radove­dni in bi radi izvedeli kaj vec o teh tehnolo­gijah. 
Spodnje aplikacije niso bile izbrane, ker bi bile najuporabnejše za obogateno in virtual-no resnicnost. Namen vseh je zabava. Velja jih preizkusiti, ker spodbujajo k razmisleku 
o potencialih nove tehnologije obogatene in virtualne resnicnosti, obenem pa z njimi do-bite obcutek, kaj vse je že mogoce. 
. Euclidian Lands, 4 USD, iOS. To je igra obogatene resnicnosti za iphone in ipad, nje­na zasnova pa spominja na priljubljeno Mo­nument Valley. Igro sestavljajo vedno bolj za­pleteni kockasti gradovi, ki jih je mogoce su­kati in deliti na posamezne dele, s cimer ju­naku v rdecem ogrinjalu pomagate poraziti sovražnike. Interakcija z aplikacijo poteka lo-gicno in gladko: s prstom drsite po zaslonu v smer, v katero želite zasukati del gradu. Izra­zitost arhitekture in vihrajoce ogrinjalo glav­nega junaka jemljeta dih. Vecja neznanka je, kako hitro se boste prilagodili igri, ki izkori­šca nacin, kako zmore Applov program AR-Kit fiksirati tridimenzionalne predmete na eno tocko, medtem ko vi vzajemno delujete z njimi pod razlicnimi koti. Sama sem si na primer nalogo dobro ogledala, medtem ko sem hodila okrog kocke, in tako zasnovala strategijo. Tudi pokukala sem pod kocko, da ne bi cesa spregledala. To igro velja igrati na odprtem prostoru. 

. Parker, 60 USD, iOS, Android, Kindle Fire. 
Parker je na prvi pogled videti kot navaden medvedek z nekaj ljubkimi volnenimi do­datki, a ko uporabnik zažene aplikacijo Par­ker na pametnem telefonu ali tablici, oživi. Pravzaprav gre za obogaten tamagoci. Apli­kacija obsega vrsto dejavnosti, povezanih s skrbjo za Parkerja. Otroci mu lahko na ra­nico na trebuhu nalepijo virtualni obliž, ga slikajo z rentgenom, potem ko mu nadene­jo predpasnik, v aplikaciji za iOS pa ustva­rijo tudi prizor v gozdu ali pod vodo z med­vedkom (ali brez njega) in ga fotografirajo. Pri Parkerju je privlacno to, da je obogate­na resnicnost sicer pomembna funkcija, ni pa tudi osrednja zanimivost aplikacije. Ta vkljucuje tudi vrsto preprostih dejavnosti, ki otroke spodbujajo k domišljijski igri z med­vedkom, mu izmerijo vrocino s termome­trom igraco ali mu s stetoskopom poslušajo srce in pljuca. 

. Figment AR, brezplacna, iOS. Ko sem pr­vic preizkusila Figment, sem v pisarni kro­žila okrog velikanskega korneta z brki, si 

ga podrobno ogledovala in se smejala, ko je poplesaval v slogu necesa, kar bi še najlaže opisala kot mešanico macarene in Michae­la Jacksona v Thrillerju. S to aplikacijo lah­ko v prostor, v katerem sedite, dodajate tri­dimenzionalne lastnosti in predmete – škrla­tnega psa ali dva, velikega purana, skakajo­co mavrico – in snemate videe ter fotografije, ki jih nato delite s prijatelji. Na pravo steno lahko namestite digitalni okvir s 360-stopinj­sko fotografijo, pristopite k okvirju in poku­kate skozi zaslon naprave, da vidite še druge dele fotografije (aplikacija zajema že nalože­ne fotografije, lahko pa jih s 360-stopinjsko aplikacijo za fotografiranje posnamete tudi sami in nato dodate s Figmentom). Figment je zanimiva vitrina za virtualne predmete, za katere se zdi, kot da so res v prostoru. To je odlicno, saj tako clovek dobi obcutek, kaj vse zmore obogatena resnicnost, in to celo z že­pnim zaslonom. 
. Coloring VR, brezplacna, Google Daydre­am View. Coloring VR, ki deluje na Googlo­vem naglavnem kompletu Daydream View (99 dolarjev) in združljivem telefonu, omo­goca bar vanje na prostranem platnu, ne samo na navadnem listu papirja – majhna sprememba, zaradi katere barvanje postane presenetljivo meditativno. Na voljo so brez­placne risbe, ki jih lahko pobarvate z odten­kom, izbranim s palete na zaslonu, nato pa nanašate na razlicne dele slike z upravljalni­kom, ki ga držite v roki. Ce želite vec možno­sti za risbe, tematski sklopi na teme, kot sta podvodni svet in vesolje, stanejo po 1,99 do­larja. Drži, da Coloring VR ne omogoca ta­kšne svobode kot bolj dovršene tridimenzio­nalne aplikacije za virtualno slikanje, na pri­mer Googlov Tilt Brush (na voljo le za dra­ga, na racunalnik vezana naglavna kompleta Oculus Rift in HTC Vive). Zato pa dobite ve­liko belo virtualno platno z obrisi podobe na primer malega slikovitega mesta, ki mu do popolnosti manjkajo le še barve. 
. Unethered, 5 USD na epizodo, Google Day­dream View. Virtualna resnicnost je odlicen medij za prikazovanje detektivke, ki se poca­si odvija, medtem ko uporabnik raziskuje svet okrog sebe. Unethered, aplikacija za zgodbo, ki se zacne nekega nevihtnega vecera na ra­dijski postaji v Oregonu, je zelo domiselna z animacijo v slogu stripov in glasovno inte­rakcijo. V prvi epizodi ste didžej, ki se mora spopasti s cudnim vremenom in nepovablje­nim gostom. Tako kot pri drugih Daydreamo­vih aplikacijah tudi Unethered upravljate z majhnim daljinskim upravljalcem, ki je v na­glavnem kompletu – in je odlicen za predva­janje glasbe in pritiskanje gumbov na zastare­li opremi radijske postaje. Toda aplikacija iz­koristi tudi prednosti Googlove tehnologije za prepoznavanje glasu, tako da zgodbo usmer­jajo tudi drugi junaki, na primer producent, ki laja pripombe prek zvocnika in vam daje na­vodila, kaj je treba storiti, na primer posneti obvestilo, povabiti poslušalce, naj poklicejo, in se pogovarjati s poslušalci, ki radiu zaupa­jo nenavadne zgodbe. Unethered je pocasna igra, a vkljucuje dobre metode za pripovedo­vanje zgodb in interakcijo, ki je v virtualni re­snicnosti še vedno v povojih. 

. Poly, Brezplacna, Google Cardboard, Day­dream View. Ta Googlova spletna stran ni aplikacija, kljub temu pa je dobro izhodišce za raziskovanje razlicnih tridimenzionalnih predmetov in skrbno zasnovanih prizorišc, ki so jih ustvarili razlicni umetniki virtualne in obogatene resnicnosti. Videti je mogoce vse mogoce, marsikaj je ustvarjeno z Googlovim orodjem za risanje Tilt Brush 3-D VR, nabor motivov pa vkljucuje vse, od robotov in mor­skih živali do spalnice v slogu 90. let z vse­mi mogocimi podrobnostmi. Poly je sicer na­

menjen razvijalcem aplikacij za virtualno in obogateno resnicnost in jim ponuja primer-no mesto za delitev tridimenzionalnih stva­ritev, ki si jih drugi posnamejo in uporabijo za svoje projekte (oziroma lahko tudi razvi­jalci poišcejo kaj uporabnega zase), na sple­tišce lahko prispeva kdorkoli oziroma snema z njega. Poly lahko pregledujete tudi z nava­dnim spletnim brskalnikom, z Googlovim kompletom Cardboard (15 dolarjev) in pa­metnim telefonom ali Googlovim naglavnim kompletom Daydream View in združljivim telefonom, tako da si izbrane motive ogleda­te še v virtualni resnicnosti. 
Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency. 





razumemo tudi trenutno stanje v umetni in­teligenci, predvsem pa to, da morda v resni­ci nismo na zacetku revolucije, morda smo na koncu. 
Razlaga 
Sprehod od instituta Vector do Hintonove pisarne v Googlu, kjer preživi vecino casa (je castni profesor na torontski univerzi) je vsaj poleti nekakšna živa reklama za mesto. Ni težko razumeti, zakaj se je Hinton, ki je sicer Britanec, v 80. letih preselil sem, potem ko je nekaj casa delal na univerzi Carnegie Mellon v Pittsburghu. 
Ko stopiš ven, se ti celo v središcu mesta blizu financne cetrti zdi, kot bi šel v naravo. Mislim, da je kriv vonj po vlažni ilovici v zra­ku. Toronto so postavili na vrhu pogozde­nih globeli in pravijo, da je mesto v parku; med urbanizacijo je obcinska uprava uve­dla stroge omejitve, da bi se ohranile dreve­sne krošnje. Ko pristajate z letalom, so zuna­nji obronki mesta zeleni skoraj kot v risanki. 
Toronto je cetrto najvecje mesto v Sever­ni Ameriki (za Ciudadom de Mexicom, New Yorkom in Los Angelesom) in najbolj pisano: vec kot polovica prebivalcev se ni rodila v Ka­nadi. To je opazno vsepovsod. Mladi svetlo­polti moški v kapucarjih na hodnikih tehno­loških družb ne spominjajo na kolege v San Franciscu in tudi njihova zasedba je bolj med­narodna. V Kanadi imajo brezplacno zdra­vstvo in dobre javne šole, ljudje so prijazni in politicna ureditev se nagiba precej proti levi in je trdna. Vse to primami ljudi, kot je Hin­ton, ki je ZDA zapustil zaradi afere Iran-Con­tra. To je bila ena prvih tem, o katerih sva go­vorila, ko sva se dobila tik pred kosilom. 
»Vecina ljudi na Carnegie Mellon je meni­la, da je ameriški vdor v Nikaragvo popolno­ma upravicen,« je povedal. »Po nekem klju­cu se jim je zdelo, da je njihova.« Povedal mi je, da je pri nekem projektu pred kratkim do­segel pomemben prodor. Zanj je zacela de­lati zelo dobra mlada inženirka Sara Sabour iz Irana. Ker ni dobila delovnega vizuma za ZDA, jo je k sodelovanju povabilo Googlovo podjetje v Torontu. 
Hinton je star 69 let, ima suhljat angleški obraz velikega prijaznega velikana, tanke ustnice, velike uhlje in velicasten nos. Rodil se je v Wimbledonu in ko govori, zveni kot nekdo, ki bere otroško knjigo o naravoslovju: radovedno, zavzeto, z željo razložiti. Je za­baven in nekoliko nastopaški. Ves cas pogo­vora je stal, ker ga prevec boli, ko sedi. »Juni­ja 2005 sem sedel in to je bila napaka,« mi je razložil, pocakal, da sem dojel nenavadno iz­javo, in šele nato razložil, da mu težave pov­zroca eden od diskov v hrbtenici. To pomeni, da ne more leteti, in dopoldne je moral k zo­bozdravniku prinesti pomagalo, ki je bilo vi­deti kot deska za deskanje, na katero je legel med pregledom. 
• Ekipa Inštituta Vector v Torontu. 
• Geoffrey Hinton, oce globokega ucenja, tehnike, ki se skriva za sedanjim navdušenjem nad umetno inteligenco. Njegovi študenti in podoktorski program vodijo laboratorije za umetno inteligenco pri Applu, Facebooku in OpenAI, sam Hinton pa je osrednji znanstvenik v ekipi Google Brain. 
V 80. letih je bil Hinton enako kot danes strokovnjak za nevronske mreže, zelo poe­nostavljen model mreže nevronov in sinaps v naših možganih. A takrat je bil trdno od­locen, da so nevronske mreže za raziskave umetne inteligence slepa ulica. Ceprav so prvo nevronsko mrežo perceptron, ki si jo zaceli razvijati v 50. letih, slavili kot prvi ko­rak v smeri strojne inteligence na cloveko­vi ravni, sta Marvin Minsky in Seymour Pa-pert z Massachusetskega tehnološkega insti­tuta v svoji knjigi, izdani leta 1969, matema­ticno dokazala, da takšne mreže lahko opra­vljajo le najosnovnejše funkcije. Te mreže so imele le dve plasti nevronov, dohodno in iz-


U 	Zakaj so se cloveški možgani zmožni tako ucinkovito uciti? Se bo racunalnik kdaj sposoben uciti tako hitro in gladko? 
hodno. Mreže z vec plastmi med vhodno in izhodno bi teoreticno lahko reševale celo vr­sto problemov, a nihce ni vedel, kako jih uci­ti, zato so bile v praksi neuporabne. Zaradi perceptronov je vecina ljudi, razen nekaj od­padnikov, kot je bil Hinton, dvignila roke od nevronskih mrež. 
Hinton je leta 1986 dosegel preboj, ko je pokazal, da bi z metodo vzvratnega razšir­janja lahko ucili globoko nevronsko mrežo, to je mrežo z vec kot dvema ali tremi plast­mi. Vendar je minilo še 26 let, preden je ve­cja racunalniška moc omogocila tudi unov­cenje njegovega odkritja. Hinton je leta 2012 z dvema študentoma iz Toronta dokazal, da globoke nevronske mreže, ki so jih naucili uporabljati metodo vzvratnega razširjanja, premagajo najnovejše sisteme za prepozna­vanje podob. In globoko ucenje je vzletelo. Zunanjemu svetu se je zdelo, da je umetna inteligenca poletela cez noc, Hinton pa je ve­del, da je bil že zdavnaj cas za konkretne re­zultate truda. 

Potvarjanje realnosti 
Nevronska mreža je obicajno v obliki viso­kega sendvica s plastmi, naloženimi druga vrh druge. V teh plasteh so umetni nevroni, male nevedne racunalniške enote, ki se vznemirijo – tako kot se vzdražijo pravi ne­vroni – in svoje vznemirjenje prenesejo na druge nevrone, na katere so povezani. Vzne­mirjenje nevrona predstavlja številka, na pri­mer 0,13 ali 32,39, kar predstavlja stopnjo njegove vznemirjenosti. Je pa še druga kljuc­na številka na vsaki povezavi med dvema ne­vronoma, ki doloca, koliko vznemirjenja naj preide z enega na drugega. Ta številka naj bi posnemala moc sinaps med nevroni v mož­ganih. Ce je številka višja, to pomeni, da je povezava mocnejša, tako da na drugi nevron preide vec vznemirjenja. 




Med najuspešnejšimi nacini uporabe glo­bokih nevronskih mrež je prepoznava po­dob, tako kot v nepozabnem prizoru v ko­micni televizijski nadaljevanki Silicijeva do­lina, ko ekipa sestavi program, ki lahko pove, kje na sliki je hrenovka v štrucki. Takšni pro­grami dejansko so na voljo in še pred desetle­tjem ne bi bili mogoci. Prvi korak, da deluje­jo, je seveda slika. Ce damo preprost primer: gre za majhno crno belo slicico, široko in vi­soko po sto slikovnih picic. To podobo vnese­mo v nevronsko mrežo tako, da vznemirjenje vsakega simuliranega nevrona v vhodni pla­sti nastavimo glede na svetlost posamezne slikovne picice. To je spodnja plast sendvica: 
10.000 nevronov (100 x 100), ki predstavlja­jo svetlost vsake picice na sliki. 
To veliko plast nevronov nato povežemo z drugo veliko plastjo nevronov nad njo, na primer nekaj tisoc, te pa nato z naslednjo plastjo drugih nekaj tisoc nevronov in tako naprej še nekaj plasti. In nazadnje imamo v skrajni zgornji plasti sendvica, izhodni plasti, le dva nevrona, prvega, ki predstavlja hre­novko v štrucki, in drugega, ki predstavlja, kar ni hrenovka. Tako naj bi nevronsko mre­žo naucili, da vznemiri samo prvi nevron, ce je na podobi hrenovka, in samo drugega, ce na sliki ni hrenovke. Metoda, s katero to do­sežemo, je metoda vzvratnega razširjanja, tehnika, na kateri je Hinton zgradil svojo ka­riero. 
Metoda je neverjetno preprosta, a najbolje deluje z velikanskimi kolicinami podatkov. Zato so ti tako pomembni za umetno inteli­genco in zato Facebook in Google tako hlepi­ta po njih, in to je tudi razlog, da se je institut Vector odlocil za odprtje pisarne blizu štirih najvecjih bolnišnic v Kanadi in vzpostavil po­datkovno partnerstvo z njimi. 
V tem primeru so podatki v obliki milijo­nov slik, nekaterih s hrenovkami, drugi brez njih; bistvo je, da so te slike oznacene, ce je na njih hrenovka. Ko nevronska mreža šele nevroni v sosednjih plasteh, postopoma pre­ide v zadnjo plast, tisto z dvema nevronoma, ki morata pokazati, ali je na sliki hrenovka. Ker smo izbrali sliko klavirja, bi v idealnem primeru nevron za hrenovko imel na sebi niclo, nevron za tisto, kar ni hrenovka, pa bi moral imeti visoko številko. A recimo, da se ne izide tako. Recimo, da se mreža zmoti glede slike. Metoda vzvratnega razširjanja je postopek za vnovicno dolocanje moci vsake povezave v mreži, da se popravi napaka pri dolocenem primeru za vajo. 
Deluje tako, da zacnemo z zadnjima ne­vronoma in ugotovimo, kako hudo sta se zmotila: kako velika je razlika med tem, kakšni bi morali biti številki, ki oznacujeta vznemirjenje, in kakšni sta bili v resnici. Ko smo gotovi, pregledamo vse povezave, ki vo­dijo do teh nevronov – tistih v eni plasti niže 
– in ugotovimo njihov prispevek k napaki. To pocnemo, dokler se ne prebijemo do prvega sklopa povezav na samem dnu mreže. Takrat že vemo, koliko je vsaka povezava prispevala k napaki in med zadnjim korakom spreme­nimo še težo smeri, ki najlaže zmanjša napa­ko. Tehniko so poimenovali metoda vzvra­tnega razširjanja, ker napake »širimo« vzvra­tno (oziroma navzdol) po mreži, zacenši pri izhodni plasti. 
Osupljivo je, da mreža postaja precej do­bra pri dolocanju, ali je na sliki hrenovka, ko s to metodo obdelamo na milijone ali milijar­de slik. Še bolj neverjetno pa je, da posame­zne plasti te mreže za prepoznavanje podob postopoma postanejo zmožne »videti« sliko podobno kot cloveški vidni sistem. Prva plast morda odkriva robove in nevroni se zgane­jo, ce ima slika rob, oziroma ostanejo mir­ni, ce ga nima. Druga plast je morda pristoj-
U 	racunalniki ne bodo mogli nadomestiti odvetnikov, ker je njihovo delo res zapleteno. Odvetniki namrec berejo in se pogovarjajo z ljudmi. nismo blizu. Tako 
dalec smo.« 

nastaja, imajo povezave med nevroni vcasih nakljucno težo – nakljucne številke, ki dolo­cajo, koliko vznemirjenja se bo preneslo po vsaki povezavi. Kot bi sinapse v možganih še ne bile uglašene. Namen metode vzvratne­ga razširjanja je spremeniti te ponderje, da omogocijo delovanje mreže; ko torej podo­bo hrenovke posredujemo najnižji plasti, se v najvišji plasti vznemirijo nevroni, rezervi­rani za hrenovko. 
Recimo, da bi kot prvo podobo za ucenje izbrali sliko klavirja. Intenzivnost slikovnih picic na podobi, veliki 100 x 100, pretvorimo v 10.000 številk, v eno za vsak nevron v spo­dnji plasti mreže. Ko se vznemirjenje širi po mreži navzgor glede na moc povezav med na za na primer kote, naslednja prepoznava oblike, še naslednja pa morda zacne odkriva­ti predmete, kot je razrezana štrucka ali cela štrucka, se pravi, da se eni nevroni odzovejo na prvo, drugi pa na drugo. Povedano dru­gace, mreža se sama od sebe uredi v hierar­hicne plasti, ne da bi bila posebej programi­rana za to. 
To je tisto, kar vzbuja takšno navdušenje. Nevronske mreže niso le spretne pri razvr­šcanju podob hrenovke in stvari, ki niso hre­novka, temvec so ocitno zmožne tvoriti opi­se predstav. Pri besedilu je to še ocitnejše. V preprosto nevronsko mrežo lahko vnese­mo besedilo Wikipedie, ki ima vec milijard besed, in jo naucimo, da za vsako besedo 
NOVe TehNOLOGIJe 

izpljune dolg seznam številk, ki ustrezajo vznemirjenju vsakega nevrona v plasti. Ce si vsako teh številk predstavljamo kot koor­dinato v kompleksnem prostoru, pravza­prav išcemo tocko, ki je v tem kontekstu zna­na kot vektor, za vsako besedo nekje v tem prostoru. Mrežo ucimo tako, da besede, ki se na straneh Wikipedie pojavljajo blizu druga druge, dobijo podobne koordinate, in že se zgodi nekaj norega: besede, ki imajo podo­ben pomen, se zacnejo v prostoru prikazo­vati blizu druga drugi. Nor in zmešan bosta torej imela koordinate blizu drug drugega, tako kot na primer tri in sedem in tako na­prej. Še vec, tako imenovana vektorska arit­metika omogoca, da vektor za Francijo od­štejemo od vektorja za Pariz, prištejemo vek­tor za Italijo in koncamo blizu Rima. In to poteka tako, ne da bi mreži kdo izrecno po­vedal, da je Rim za Italijo isto, kot je Pariz za Francijo. 
Osnova so - vektorji 
»Osupljivo je,« je povedal Hinton. »Pre­tresljivo.« Lahko bi rekli, da nevronske mre­že skušajo podobe, besede, posnetke govora in medicinske podatke razvrstiti v nekaj, ce­mur matematiki pravijo visokodimenzional­ni vektorski prostor, kjer bližina oziroma od­daljenost stvari odseva eno izmed pomemb­nih lastnosti dejanskega sveta. Hinton meni, da to pocnejo sami možgani. »Ce hocete ve­deti, kaj je misel,« je pojasnil, »vam jo lah­ko posredujem z nizom besed. Lahko recem John je pomislil: Opla. A ce vprašate, kaj pa je misel, kaj za Johna pomeni, da se mu je porodila ta misel? V njegovi glavi ni nare­kovaja opla narekovaja, niti precišcene raz­licice tega. V njegovi glavi je nekakšen velik vzorec nevronske dejavnosti.« Ce ste mate­matik, je velike vzorce nevronske dejavno­sti mogoce zajeti v vektorskem prostoru. De­javnost posameznega nevrona ustreza šte­vilki in vsaka številka koordinati res velike­ga vektorja. Po Hintonovem mnenju je to ti­sto, kar je misel: ples vektorjev. Ni nakljucje, da je najvecja ustanova za umetno inteligen­co v Torontu poimenovana po vektorjih. Ime instituta si je izmislil Hinton. 
Hinton ustvarja izkrivljeno realnost, ozra­cje gotovosti in navdušenja, zaradi katerega clovek dobi obcutek, da ni stvari, ki je vektor­ji ne bi zmogli. Nenazadnje so veliko že do­segli: avtomobili, ki vozijo sami, racunalniki, ki odkrivajo raka, stroji, ki takoj prevajajo go­vorjeni jezik. In potem je tu ocarljivi britanski znanstvenik, ki govori o gradientnem spustu v visokodimenzionalne prostore! 
Šele ko clovek zapusti nadstropje Vector­ja, se spomni: ti sistemi globokega ucenja so še vedno precej neumni, ceprav se vcasih zdijo zelo pametni. Racunalnik, ki vidi sliko kupa krofov, nagrmadenih na mizi, in jih av­tomaticno oznaci za kup krofov, nagrmade­nih na mizi, na prvi pogled razume svet, a ko isti program vidi podobo dekleta, ki si umiva zobe, in pod njo piše Fant, ki drži bejzbolski kij, se zaveste, kako trhlo je pravzaprav to ra­zumevanje, ce sploh obstaja. 
Nevronske mreže so le nezanesljive bralke vzorcev, ki ne razmišljajo, in ceprav se zdi­jo v tem oziru zelo uporabne – zato tudi ta­kšna naglica, da bi jih vkljucili v tako rekoc vso programsko opremo – v najboljšem pri­meru predstavljajo omejeno vrsto inteligen­ce, takšno, ki jo je zlahka mogoce pretenta­ti. Globoka nevronska mreža, ki prepozna­va podobe, lahko poklekne že, ce spremeni­mo eno samo slikovno picico ali dodamo vi­dni hrup, ki ga clovek ne zazna. Skoraj tako pogosto, kot najdemo nove nacine za upora­bo globokega ucenja, odkrivamo še vec nje­govih omejitev. Samovozeci avtomobili mor­da niso kos razmeram, na kakršne še niso naleteli. Stroji težko analizirajo stavke, za ra­zumevanje katerih je nujna zdrava pamet o tem, kako deluje svet. 
Globoko ucenje v nekaterih ozirih posne­ma dogajanje v cloveških možganih, a le na površinski ravni, s cimer je morda mogo­ce pojasniti, zakaj se njegova inteligentnost vcasih zdi tako plitva. Metode vzvratne­ga razširjanja dejansko niso odkrili s prodi­ranjem globoko v možgane in z razvozlava­njem same misli, temvec so jo razvili iz mo­delov, kako se živali ucijo s poskusi in napa­kami med starimi klasicnimi poskusi s pogoj­nimi ref leksi. Do vecine velikih skokov med razvijanjem je prišlo brez novih vpogledov v nevrologijo, šlo je za tehnicne izboljšave, ki so jih dosegli z leti matematicnih in inženir­skih prizadevanj. Kar vemo o inteligenci, ni nic v primerjavi z obsegom tega, kar nam je še neznanka. 
David Duvenaud, asistent na istem oddel­ku torontske univerze kot Hinton, pravi, da je globoko ucenje podobno inženirstvu pred upoštevanjem fizike. »Nekdo napiše razpra­vo in pravi, da je postavil most, ki stoji. Drugi pa v svoji razpravi opiše, da je naredil most, ki se je sesul, nato je dodal stebre, in most stoji. Potem so stebri zanimiva novost. Nek­do si je izmislil oboke in vsi so bili navduše­ni nad oboki.« S fiziko, je poudaril, pa dejan­sko lahko razumemo, kaj bo delovalo in za­kaj. Šele nedavno smo prešli v fazo, ko smo dejansko usklajeni z umetno inteligenco. 
Sam Hinton je povedal: »Na vecini konfe­renc gre za minimalne razlicice … namesto da bi temeljito razmislili in se vprašali, kaj pri tem, kar pocnemo zdaj, ima dejanske po­manjkljivosti? Kaj povzroca težave? Osredo­tocimo se na to.« 
To je tistim zunaj morda težko razume­ti, saj vidijo le, kako si velicastni koraki sle­dijo drug za drugim. Vendar je za najnovejši val napredka na podrocju umetne inteligen­ce zaslužno predvsem inženirstvo in celo im­proviziranje, ne toliko znanost. In ceprav do­bivamo boljši vpogled v to, katere spremem­be bodo izboljšale sisteme globokega ucenja, še vedno bolj ali manj tavamo v temi glede tega, kako ti sistemi delujejo, oziroma ali bi kdaj lahko dosegli nekaj tako zmogljivega, kot je cloveški um. 


Vprašati se je treba, ali smo iz metode vzvratnega razširjanja iztisnili skorajda vse, kar je mogoce. V tem primeru smo morda dosegli zgornjo mejo napredka pri umetni inteligenci. 
Potrpežljivost 
Za naslednje prelomno odkritje, nekaj, kar bi lahko tvorilo izhodišce za stroje z ve­liko prožnejšo inteligence, bi bilo verjetno treba pregledati raziskave, ob katerih bi vi-deli nekaj podobnega, kot ce bi bili na meto­do vzvratnega razširjanja naleteli v 80. letih: pametne ljudi, ki se vneto ukvarjajo z zami­slimi, ki še ne delujejo. 
Pred casom sem obiskal tudi Središce za um, možgane in stroje, skupni projekt vec in­stitucij, ki ima sedež na Massachusetskem tehnološkem institutu, da bi spremljal za­govor doktorske naloge s podrocja kognitiv­podkorakov, kot sta razbijte jajca in locite be­ljake od rumenjakov. 
Racunalniki tega ne pocnejo in to predsta­vlja pomemben del odgovora, zakaj so ne­umni. Da sistem globokega ucenja prepo­zna hrenovko v štrucki, bi vanj nemara mo­rali vnesti 40 milijonov fotografij hrenovke v štrucki. Dvoletna Susannah bi hrenovko prepoznala, ko bi ji enkrat pokazali hrenov­ko. In kmalu bo njeno razumevanje jezika že globlje od zavedanja, da se nekatere be­sede pogosto pojavijo skupaj. V nasprotju z racunalnikom bo imela v glavi model o tem, kako deluje ves svet. »Neverjetno se mi zdi, da se ljudje bojijo racunalnikov, ki naj bi pre­vzeli njihovo delo,« je izjavil Eyal. »Racunal­niki ne bodo mogli nadomestiti odvetnikov, ker je njihovo delo res zapleteno. Odvetniki namrec berejo in se pogovarjajo z ljudmi. Ni­smo blizu. Tako dalec smo.« 
Prava inteligenca ne poklekne, ko se po­goji naloge, ki jo skuša rešiti, rahlo spreme­nijo. Kljucni del Eyaleve doktorske naloge je 
U 	Skica, s katero hinton poskuša razložiti svojo novo veliko idejo – organizacijo nevronskih mrež v kapsule. »To, da ne deluje, je samo zacasna 
neprijetnost.« 

ne znanosti svojega prijatelja Eyala Cehterja. Tik preden se je govor zacel, so prišli njego­va žena Amy, njun pes Ruby in hci Susannah, da bi mu zaželeli sreco. Na zaslonu je bila fo­tografija psa, poleg njega pa Susannah, ko je bila še dojencek. Ko je oce prosil Susannah, naj pokaže sebe, je z dolgim izvlecnim kazal­nikom pokazala na svojo fotografijo. Ko je od­hajala, je za mamo potiskala vozicek igracko in cez ramo zavpila: »Veliko srece, ati!« Nato je rekla »Vamanos!« Stara je bila dve leti. 
Eyal je govor zacel z zanimivim vpra­šanjem: kako to, da se Susannah po samo dveh letih izkušenj uci govoriti, se igra in sle­di zgodbam? Zakaj so se cloveški možgani zmožni tako ucinkovito uciti? Se bo racunal­nik kdaj sposoben uciti tako hitro in gladko? 
Nove pojave skušamo razumeti s pomocjo tistega, kar že vemo. Problem razclenimo na dele in jih spoznavamo. Eyal je matematik in racunalniški programer in si naloge tako kot pripravo suf leja predstavlja kot zelo za­pletene racunalniške programe. A suf leja se ne naucimo pripravljati tako, da se naucimo vseh milijon bolece podrobnih navodil, na primer zasukajte komolec za 30 stopinj, nato poglejte pult, nato iztegnite kazalec, nato … Ce bi morali to poceti pri vseh novih na­logah, bi bilo ucenje prezahtevno in ostali bi pri tem, kar že vemo. Namesto tega je recept sestavljen iz zahtevnejših korakov, na primer naredite sneg iz beljakov, ki so sestavljeni iz bil njegov prikaz, kako bi naceloma racunal­nik lahko pripravili, da bi pri novih nalogah gladko, brez prekinitev uporabil tisto, kar že ve, in hitro prerastel skoraj popolno nepo­znavanje nekega podrocja, tako da bi postal strokovnjak zanj. 
To je postopek, ki ga je poimenoval algo­ritem kompresije raziskovanja. Z njim je mo­goce racunalnik pripraviti do tega, da funkci­onira podobno kot programer, ki vzpostavlja knjižnico veckrat uporabnih, modularnih se­stavin, medtem ko razvija vedno bolj in bolj zapletene programe. Racunalnik o novem podrocju ne ve nicesar, temvec skuša znanje 
o njem strukturirati z igrackanjem, povezu­je, kar najde, in se nato tako kot otrok spet malo igra. 
Njegov svetovalec Joshua Tenenbaum je med najveckrat citiranimi znanstveniki s po­drocja umetne inteligence. Njegovo ime sem slišal v polovici pogovorov, ki sem jih imel z drugimi znanstveniki. Nekaj najpomembnej­ših zaposlenih v ekipi DeepMinda, ki je raz­vijala AlphaGo – ta je racunalnikarje šokiral, ko je leta 2016 premagal svetovnega prvaka v zapleteni igri go – je sodelovalo z njim med podoktorskim študijem. Sodeluje z zagon­skim podjetjem, ki skuša samovozecim avto­mobilom vcepiti nekaj intuicije o osnovni fi­ziki in namerah drugih voznikov, da bi laže napovedovali, kaj se lahko zgodi v situaciji, na katero niso še nikoli naleteli, na primer ko pred njimi zanese tovornjak s priklopnikom, da zapre cesto, ali ko se nekdo zelo agresiv­no vkljucuje na vozni pas. 
Eyalevo delo se za zdaj še ni preneslo v ta­kšno prakticno rabo, kaj šele v programe, ki bi prišli na naslovnice, ker bi premagali clo­veka. Problemi, s katerimi se ukvarja Eyal, so preprosto res zelo zahtevni, je pojasnil Te­nenbaum. »Trajalo bo veliko generacij.« 
Ko sva s Tenenbaumom šla na kavo, mi je povedal, da od metode vzvratnega razširja­nja pricakuje predvsem navdih. Desetletja je bila metoda vzvratnega razširjanja zanimiva matematika, ki pa ni prinesla dejanskih do­sežkov. Ko so racunalniki postajali hitrejši in je inženirstvo napredovalo, pa jih nenadoma je. Upa, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi z njegovim lastnim delom in delom nje­govih študentov, a to utegne trajati še kako desetletje ali dve. 
Hinton pa je preprican, da bo za prema­govanje omejitev umetne inteligence nuj­no zgraditi most med racunalniško znano­

stjo in biologijo. Metoda vzvratnega razširja­nja je bila po njegovem mnenju zmaga bio­loško navdihnjenega racunalništva; zamisel ne izvira iz inženirstva, temvec iz psihologi­je. Zato bi Hinton zdaj rad izpeljal podobno zvijaco. 
Današnje nevronske mreže so izdelane iz ploskih plasti, resnicni cloveški nevroni v ne­okorteksu pa niso razporejeni le vodoravno v plasti, temvec tudi navpicno v stolpce. Hin­ton meni, da ve, cemu služijo stolpci – na pri­mer pri vidu so kljucni za našo sposobnost prepoznave objektov, tudi ko se naš zorni kot spremeni. Zato sestavlja umetno razlicico – stolpce je poimenoval kapsule – da bi preve­ril svojo teorijo. Ni se še obneslo in kapsule niso dramaticno izboljšale ucinkovitosti nje­govih mrež. A saj je bilo skoraj 30 let enako tudi z metodo vzvratnega razširjanja. 
»Zagotovo je pravilna,« je komentiral svo­jo teorijo o kapsulah in se zasmejal lastni dr­znosti. »To, da ne deluje, je samo zacasna ne­prijetnost.« 
Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency 

Razmislek o možganih 



R 

kra, ko pa je treba hitro razvozlati velik kup neurejenih podatkov, ni umetne inteligence, ki bi se vsaj približno lahko kosala z našimi možgani. To je deloma posledica skrivnosti, povezanih z delovanjem cloveškega uma, ki jih ne znamo pojasniti. Vendar je krivo tudi ozko grlo, ki je že vec kot pol stoletja zapece­no v ustroj skoraj vsakega racunalnika. 
Zdaj smo morda tik pred tem, da ga od­pravimo, in sicer s pomocjo korenito nove racunalniške paradigme na temelju strojne opreme, ki hkrati shranjuje in obdeluje po­datke – nekoliko podobno kot mreže nevro­nov v možganih. Ce bo prinesla, kar obeta, bi lahko ustvarili strojni um, ki bi v realnem casu razclenil silen tok podatkov, razbral vzorce, ki se cloveku izmikajo, in se morda ucil brez clovekove pomoci. 
Prenosniki, pametni telefoni, tablice in tako naprej so vsi izdelani po vzorcu, kot si ga je zamislil John von Neumann, eden od ocetov racunalništva. Pred približno 70 leti je predlagal, da bi racunalniki imeli locen procesor in pomnilniške enote. Morda pre­dlog ni zvenel izjemno bistro, a je pomenil, da racunalnika ni bilo treba vedno zvezati na novo za uporabo novega programa. Takšna delitev dela odtlej kar dobro poteka in nam omogoca, da izdelujemo vse hitrejše racu­nalnike tako, da hkrati krepimo tako proce­sor kot pomnilnik. 
Toda rešitev skriva tudi šibko plat. Ustroj von Neumanna pomeni, da mora procesor, vselej ko potrebuje podatke, te pridobiti iz pomnilnika. Elektroni se morajo zato seli­ti med obema, tako da procesor pogosto mi­ruje in caka na podatke. To je eden od razlo­gov, zakaj ima vaš prenosnik verjetno vec je­der; vgradnja vec procesnih enot, od katerih ima vsaka svojo povezavo s pomnilnikom, pomeni, da lahko vsi hkrati zahtevajo podat­ke in pospešijo delo naprave. 
Danes nas to ozko grlo res zacenja duši­ti. Žongliramo z vec podatki kot kdaj prej, sploh zaradi revolucije z velikimi podatki. Njeni obeti so že na vidiku: pripravljeni so na primer algoritmi, ki bolje napovedujejo, kdo bo doživel infarkt, kot standardne ocene tve­ganja. Algoritme so razvili na britanski uni­verzi v Nottinghamu, zanesljivi pa so zato, ker so prebavili elektronske zdravstvene kar­toteke skoraj 400.000 ljudi, kar je zahtevna obdelovalna naloga. In ker tako imenovani internet stvari zajema vedno vec vsakdanjih predmetov – od semaforjev do hladilnikov – bodo stroji imeli še vec možnosti za vpogled v naše življenje. 
Ob pravilni rabi bi to lahko bilo cudovi­to. A racunalniki se zaradi obsega podatkov že zdaj pregrevajo. Po porocilu ameriškega ministrstva za energijo se od pet do 15 od­stotkov energije po svetu porabi za racunal­nike, velik delež jo pogoltne prenašanje po­datkov. Zato je treba ozko grlo von Neuman­na razširiti, še bolje pa bi bilo, ko bi ga pov­sem odpravili. 

Na tem podrocju je bilo veliko poskusov, na primer razvijanje programskih jezikov, ki bi lahko ucinkoviteje šifrirali podatke in zmanjšali število elektronov, ki se morajo seliti. V 80. letih so znanstveniki zaceli raz­mišljati o uporabi fotonov namesto elektro­nov za šifriranje podatkov. Fotoni v opticnih kablih potujejo hitreje kot elektroni po ži­cah, torej bi bil cas za prenos podatkov kraj­ši. Drugi bi radi vztrajali pri elektronih, a na­tlacili vec podatkov tako, da bi jih šifrirali v kvantno mehansko lastnost, imenovano vr­tilna hitrost. A doslej se nobena strategija še ni zares obrestovala, predvsem zato, ker so vse zelo zapletene za rabo v praksi in more­bitno povecanje hitrosti ne bi odtehtalo vlo­ženega truda. 
Skratka, desetletja si že belimo glavo z is­kanjem odgovora, kar je ironicno, saj so naše glave superracunalnik, zmožen neverjetnih podvigov, za katere ne potrebujejo nic vec moci kot 20-vatna žarnica. V njih tudi ni oz­kega grla, saj ista mreža nevronov shranjuje in obdeluje podatke. 
Kako bi posnemali delovanje možganov? 
V tem tici težava. Niti slucajno nimamo celotne slike o tem, kako delujejo možgani, verjetno pa so za posnemanje njihovega de­lovanja nujne vsaj tri kljucne lastnosti. 
Prvic, možgani so sestavljeni iz velikan­skega omrežja nevronov s številnimi pove­zavami, imenovanimi sinapse. Drugic, te po­vezave so plasticne, kar pomeni, da so lah­ko mocnejše ali šibkejše. Vemo, da se uce­nje manifestira kot krepitev povezav med ne­vronskimi sklopi. 
Tretja lastnost se imenuje nevronska pla­sticnost možganov, ki je odvisna od ko­nic. Sinapsa se okrepi le, ce se oba nevro­na vzdražita ob približno istem casu; ce ni­sta usklajena, sinapsa oslabi. Dolgorocno s tem postopkom nastajajo mocne poveza­ve med nevroni, ki sodelujejo, da posreduje­jo sporocilo, oziroma popustijo povezave, ki se ne zdijo pomembne. To naj bi bilo bistve­no za to, kako se naši možgani lahko neod­visno ucijo. Predstavljajte si, da vidite zele­no luc na semaforju. Takoj veste, da pomeni pojdi, saj je zaporedje nevronov, ki sodeluje­jo pri tej misli, z leti tvorilo mocno povezavo. 
Pravzaprav si že dolgo prizadevamo po­snemati racunske operacije možganov. To podrocje, danes znano kot nevromorfno ra­cunalništvo, je doseglo precejšen napredek. 
Med najstarejšimi dosežki je naprava ve­licastnega imena Mark 1 Perceptron, ki ga je leta 1958 predstavil raziskovalec Frank Rosenblatt. Ta sklop elektronike v velikosti 
podatke. 
AlphaGo premagal najboljšega cloveškega igralca igre go. 
Toda v zvezi z nevronsko mrežo DeepMin­da je treba pripomniti, da je v celoti simulira­na s programsko opremo in deluje na stan­dardni silicijevi elektroniki. Ceprav se to­rej uci podobno kot nevronska mreža, se ne more izogniti von Neumannovemu ozkemu grlu. 
Cip podjetja IBM Tr ueNor th, ki so ga predstavili leta 2014, je nekaj vec. Pohvali se lahko s 5,5 milijarde silicijevih tranzistor­jev, ki so razporejeni v možganom podob­no omrežje iz milijona med seboj povezanih garderobne omare je bil razporejen v omrež­ju, ki spominja na nevrone. Rosenblatt je ka­meri naprave pokazal karte s krogi ali triko­tniki in ta je morala povedati, za katero obli­ko gre, on pa je nato popravljal njene napa­ke. Med 50 poskusi se je perceptron naucil oddati en signal za kroge in drugega za tri­kotnike. 


Perceptron je imel omejene zmožnosti za­radi takratne ravni elektrotehnike, zato nje­govo nevronsko omrežje ni bilo veliko in ob njegovih sposobnostih ni zastajal dih. A odtlej se je doseglo veliko. Danes nevron­ske mreže Googlovega DeepMinda zmore­jo marsikaj osupljivega, kot ko je program »nevronov«. V realnem casu bi lahko pre­poznal predmete, kot so avtomobili in kole­sa na video posnetkih, za kar porabi pribli­žno toliko moci kot pametni telefon v naci­nu spanja. Zveni osupljivo, a ce bi cip pove­cali na merilo, ki bi ustrezalo sto milijardam nevronom v cloveških možganih, bi porabil 10.000-krat vec energije kot možgani. »To je pravzaprav potraten pristop,« je komenti­ral Giacomo Indiveri, nevromorfni inženir s züriške univerze. 

Skratka, ceprav nam je uspelo posnemati nekatere funkcije možganov, še nismo zmo­žni povezati vseh treh kljucnih v fizicni sis­tem. V cipu TrueNorth je na primer veliko te-
U 	naše glave so superracunalnik, zmožen neverjetnih podvigov, za katere ne potrebujejo nic vec moci kot 20-vatna žarnica. V njih tudi ni ozkega grla, saj ista mreža nevronov shranjuje in obdeluje 
sno povezanih »nevronov«, a ne more prila­gajati intenzivnosti povezave med njimi, ra­zen s programsko opremo. 
Ta pomanjkljivost je posledica tega, da konvencionalna elektronika še ni prinesla naprave, ki bi resnicno posnemala sinapso. A je na voljo pot iz te slepe ulice, in sicer po zaslugi zamisli, ki se je porodila pred skoraj pol stoletja. 
Spoznajmo – memristor! 
Leon Chua, elektroinženir na kalifornij­ski univerzi v Berkeleyju, je leta 1971 preu­ceval enacbe za vezavo osnovnih elementov nika, ki naj bi v nasprotju z namiznim racu­nalnikom ohranil podatke, tudi ko bi izklopi­li elektriko. Raziskovalci so se ukvarjali z na­pravami, ki temeljijo na tanki plasti titana, ko so opazili, da se je njihov upor nenava­dno spreminjal, in sicer odvisno od toka, ki je prehajal skoznje. Koncno so ugotovili, da se v plasti niso premikali le elektroni, tem­bolj prefinjenem, ucinkovitem jeziku, kot ga sestavljata 0 in 1. 



A kmalu se je na nevromorfnem racunal­niškem prizorišcu zacelo burno dogajanje. Po Williamsovem odkritju je Wei Lu, inženir z michiganske univerze, naredil pomemben korak in dokazal, da memristorji lahko de­lujejo kot plasticne sinapse. Uporabil je na­pravo iz vec tankih plasti silicija, ena od njih je imela površino iz srebrnih ionov. In poka­zal, da lahko posnema drugo lastnost mož­ganov. Lu je pozneje dokazal tudi, da memri­storji zmorejo posnemati tudi tretjo lastnost; sinapse memristorja je bilo mogoce okrepiti ali oslabiti, odvisno od natancne uskladitve elektricnih konic. 
To delo je pokazalo, da so napocili resnic­no zanimivi casi za nevromorfno inženir­stvo, je povedal Indiveri. Beatriz Noheda, fizicarka z univerze v Groningenu na Nizo­zemskem, mu je pritrdila. »Prišel je cas za slovo od silicijevih tranzistorjev,« je oznani­la, in za osredotocenje na razvijanje pravih nevronskih mrež na podlagi memristorjev. 
Morda se zdi, da bi Lujevo delo lahko pre­prosto prenesli na vecje merilo. Ceprav je pri 
U 	Sklop memristorjev uspešno opravil preracune v tretiškem jeziku, ki uporablja digitalne razlicice številk 0, 1 in 2. in ni treba, da se ustavi pri številu tri; memristorji bi lahko zanesljivo prehajali v vsaj sedem, morda pa tudi vec stanj 
upornosti. 

vec tudi atomi, kar je rahlo in povratno spre­menilo strukturo materiala in s tem njegovo upornost. Povedano drugace, ekipa je neve­de ustvarila Chuajev memristor. 
Williamsovo delo pomaga pojasniti, za­kaj upora v memristorju dotlej še niso zazna­li; izrazi se le v neznatnem merilu. A po tem odkritju so našli še vrsto drugih materialov, ki se obnašajo kot memristorji, skupaj z ne­katerimi polimeri. 
Odkritje dejanskih memristorjev je bilo velik navdih za znanstvenike, saj se je tako med drugim odprla možnost racunalništva v 
• Memristorji iz HPja pod elektronskim mikroskopom. 

njem šlo le za eno sinapso z vhodnim in iz­hodnim nevronom, je ta pokazala, da so me­mristorji sposobni vseh treh kljucnih funkcij možganov. Nadaljevanje njegove poti bi bilo sestavljanje mrež z vse vec plastmi omreže­nih nevronov v memristorju; vsaka dodatna plast bi pomenila, da mreža lahko »razmi­šlja« v zapletenejših konceptih. 
A ne prehitevajmo, opozarja Geof frey Burr, ki dela v kalifornijskem raziskovalnem laboratoriju Almaden podjetja IBM. Pravi, da plasticnost, odvisna od konic, kot jo je pri­kazal Lu, dobro deluje v majhnem merilu, a strokovnjaki za nevrologijo ne vedo natanc­no, kakšno vlogo ima ta funkcija v možga­nih pri ucenju v vecjem obsegu. »Nekako se že zgodi, le da še ne vemo, kako,« je pripo­mnil. To pomeni, da prenos v velike umetne nevronske mreže še ne jamci, da bi se pribli­žali možganom podobnemu racunalništvu. 
Drugacni memristorji 
Burr raje vztraja pri omrežjih, ki nima­jo vtisnjene plasticnosti, odvisne od ko­nic. Uporablja omrežje, podobno tistemu, ki poganja nevronska omrežja Googlove­ga DeepMinda, v katerih plasticne sinap­se nadzoruje programska oprema. A ce bi jih zagnal na memristorju namesto na tran­zistorju, bi morda porabil tisockrat manj energije. 
Leta 2014 je Bur r ustvaril prav takšno omrežje s skoraj 165.000 sinapsami. Ucil ga je z banko podatkov, rocno napisanih pisem in nato dokazal, da jih je sposobna natanc­no prepoznavati. Burrovi memristorji so bili iz halkogenidnega stekla, materiala, ki lah­ko preklaplja med fazami, ko so njegovi ato­mi bolj ali manj natancno razporejeni, s ci­mer se spreminja prevodnost. Takšni memri­storji s spremenljivimi fazami postajajo tako zanesljivi, da je izdelovalec cipov Intel za­cel prodajati pomnilniške naprave na njiho­vi osnovi. 
Drugi menijo, da bi memristorji lahko pri­pomogli k napravam, ki se ucijo popolnoma same. Med njimi je tudi Themis Prodroma­kis, raziskovalec s podrocja nanoelektroni­ke na univerzi v Southamptonu v Združe­nem kraljestvu. Zacel je skromno in vzpo­stavil mrežo s štirimi vhodnimi in dvema iz­hodnima nevronoma, povezanimi z memri­storskimi sinapsami. Vanjo je lahko vnašal elektricne signale, kot sta 1001 ali 0110, kar je podobno kartam s krogi oziroma trikotni­ki pri perceptronu iz 50. let. A v nasprotju s to napravo, ki ji je clovek moral povedati, ali je uganila pravo obliko, ima Prodromakisovo omrežje plasticnost, odvisno od konic, in se je cisto samo naucilo sprožiti enega od izho­dnih nevronov, ko je zagledalo 1001, in dru­gega za 0110. To je delovalo celo pri glasnih vhodnih signalih, kar je pomemben dosežek glede na to, da so podatki iz resnicnega ži­vljenja neurejeni. 
Koncno se zdi, da z memristorji poustvar­jamo bistvo tega, kar pocnejo naši možgani, ko pogledamo skozi okno. To je neodvisno ucenje brez ozkih grl. 
Ob ustrezno povecanem merilu bi taki sa­mouceci se sistemi lahko pregledovali podat­ke v realnem casu, na primer nadzorovali ve­denje samovozecih avtomobilov, stanje mo­stov in delovanje jedrskih elektrarn. S tem bi se zmanjšala potreba po velikih središcih za shranjevanje podatkov, kot so tista za shra­njevanje podatkov družabnih omrežij. Vca­sih jih postavijo blizu Arktike, ker jih je tre­ba tako mocno hladiti. A ce bi naše podat­ke mreže memristorjev analizirale v realnem casu, nam jih morda ne bi bilo treba shranje­vati. 
Racunalniki z memristorji imajo morda še eno prednost: ker delujejo podobno kot naši možgani, nam bo morda laže delati z njimi. Obstajajo že silicijeve naprave, ki prestreza­jo možgansko dejavnost in jo prenašajo na stvari v fizicnem svetu, tako da paralizirani ljudje na primer nadzorujejo zunanji skelet, mogoce je tudi med sanjanjem nadzorovati racunalnik. 
• SyNAPSE, Darpin poskus simuliranja možganov. Uporablja cipe IBM TrueNorth 
- ti se pohvalijo s 5,5 milijarde silicijevih tranzistorjev, ki so razporejeni v možganom podobno omrežje iz milijona med seboj povezanih »nevronov«. 
A ostaja še veliko izzivov. Vedenje nevro­nov v možganih je izjemno zapleteno in ob­stojeci nevronski vmesniki težko obvladuje­jo vse te podatke. »Elektronika, ki bi obde­lala te obilne podatke visoke pasovne širi­ne, bi bila nevzdržna,« je povedal Prodroma­kis. Memristorji pa bi lahko bili idealna reši­tev, ker posnamejo samo signale z obcutno konico, medtem ko prezrejo hrupno ozadje, je nad obetom navdušen Prodromakis. Ta je z britansko družbo Galvani Bioelectronics, ki je nastala leta 2016 s 540 milijonov fun-tov vrednim partnerstvom med GlaxoSmi­thKline in Googlovo podružnico, zacel razvi­jati nevronske vmesnike na podlagi memri­storjev. 
Med pomembnejšimi vprašanji, ki visijo nad omrežji memristorjev, je, ali jih bomo kdaj sposobni tudi ucinkovito izdelovati. Silicijeva vezja izdelujejo v tovarnah, kjer delo poteka kot po maslu; bi kaj takega lah­ko dosegli tudi z memristorji? Prvi korak pri 


iskanju odgovora na to vprašanje je preiska-racunalniki prihodnosti iz sestavine, za kate­ti primerne materiale, iz katerih bi jih izde-ro smo 40 let mislili, da je ni. 
lovali, kot pocnejo v raziskovalnem središcu 
v Groningenu. Ce bo Nohedovi in drugim Copyright Reed Business Information, 
zagovornikom memristorja uspelo, bodo distribucija Tribune Content Agency. 



Spletanje nove mreže 


V 
erjetno vam je to vitje rok znano, morda pa vendarle ne veste, da je že desetletja na voljo rešitev in bi jo naceloma lahko uporabili že jutri. Ce bi to res storili, bi se na mah rešili izsiljevalskih programov, napadov s porazdeljeno zavr­nitvijo storitve in morda tudi kiberneticnih napadov na države. Utegnili bi izkoreniniti celo trole. 
O tem nacrtu za internet naslednje gene­racije se govori v mracnih skritih sobah in­ternetnega nadzorstva. Oznacili so ga za me­todo, s katero bi se zašcitili pred morebitno apokalipso, ko bi v internet prikljucili hladil­nike, opekace in milijardo drugih naprav. Le neznatna težavica je: ce bi nacrt razširili na ves svet, bi novi režim lahko unicil spletni svet, kot ga poznamo danes. 
Prelomna tocka 
To je visoka cena, a nekaj bo ocitno tre­ba storiti. Internet nikoli ni nacrtoval toliko uporabnikov, tako dobro- kot zlonamernih, ceprav je njegova izhodišcna tehnologija, zna­na kot TCP/IP, zasnovana tako, da bi prežive­la tudi jedrsko unicenje med hladno vojno. 
TCP/IP ne pošilja podatkov po static­nih omrežnih poteh, ki jih je mogoce unici­ti, temvec stori vse, kar je v njegovi moci, da svežnje informacij spravi s tocke A do tocke B po katerikoli mogoci poti. Ni mu mar, kdo ste, kaj pošiljate in komu, pomembni so le in­ternetni naslovi, ki jih je treba povezati. 
Tako stališce je bilo povsem primerno v 

70. letih, ko bi zemljevid celotnega interne­ta lahko izrisali na en sam list papirja. Danes pa je katastrofa in skoraj ni mogoce ugotovi­ti, kdo so ljudje v internetu v resnici, in jim prepreciti zlorabe. 
Kaj pa, ce bi vsakemu telefonu, prenosni­ku, identiteti in dokumentu lahko pripisali enkraten, stalen in sledljiv identifikator? Ro­bert Kahn, sorazvijalec TCP/IP, je že na za­cetku 90. let razvil ravno tak sistem. Pozor­nost je zbudil zdaj, ko je toliko težav z inter­netom. 
Kahnov sistem temelji na digitalnih pred­metih, namesto da bi se ubadal z anonimni­mi svežnji podatkov – vsak digitalen pred­met je svoje zaporedje bitov z lastnim enkra­tnim identifikatorjem oziroma oprimkom. Ta sistem oprimkov je v omejeni rabi že v se­danjem internetu. Akademske revije upora­bljajo obliko oprimkov, imenovano identifi­kator digitalnega objekta, da dobijo razpra­ve nespremenljivo oznako, ki jo je mogoce navesti, tudi ce se preselijo na novo spletno stran. 
»To je identifikator materiala, ob pomoci katerega pridete do njega, ne glede na to, kje je,« je pojasnil Kahn. Znanstvene razprave so le en zgled. »Enako lahko oznacimo tudi film, knjigo ali poglavja v knjigi,« je dodal. Uporaba oprimkov za oznacevanje delov di­gitalnih predmetov, kot je poglavje, bi pome­nila precejšnjo izboljšanje varnosti v spletu. 
Vzemimo za primer zdravstveno doku­ment acijo. Laboratorijske rezultate po­sameznikov bi lahko oznacili z lastnim identifikatorjem, ki bi tudi dolocal, kdo si lahko ogleda izvide. Uporabnik bi tako sam dolocil, kaj bo dal na vpogled, in zdravnik bi ga tako lahko zdravil zaradi srcne bolezni, ne da bi imel dostop do dokumentacije gle­de na primer spolnih bolezni. 

Ker je vse vec podatkov v spletu, je potreba po takšni specificni zašciti vedno vecja. Ce bi hladilnik prikljucili v internet, bi tako resda laže dopolnili zaloge, a eksplozija nezavaro­vanih omreženih naprav hkrati ponuja prilo­žnosti hekerjem, da zberejo velikanski arze­nal zlonamerne programske opreme. 
Zato so se države, kot so Rusija, Kitajska in Savdska Arabija, povezale med seboj in do­segle, da je OZN sistem oprimkov potrdil kot krovni standard za take naprave, domnevno zato, da bi zaprl te ocitne razpoke v varnosti. 
Vecji nadzor nad podatki, izboljšana var­nost in izsleditev nebodijihtreba – sistem oprimkov zveni kot narocen. A ima tudi sla­be plati. 
Avtoritativni režim 
»Postal je simbol za bolj centraliziran nad­zor, nekaj, kar zanima številne države,« je ra­zložila Maria Farrell, svetovalka za interne­tno politiko, ki dela v Londonu. »Ranljiv je zato, da bi ga prevzele države, ki bi z njim raje reševale politicne težave, ne tehnicnih.« 
Robert McDowell, nekdanji komisar pri ameriški zvezni komisiji za komunikaci­je, ima še globlje skrbi. Pravi, da bi sistem oprimkov lahko rabil avtoritativnemu pre­vzemu internetne moci. Sistem namrec ne skrbi le za naprave in dokumente – digital­ni objekt je namrec lahko karkoli, tudi ljudje. McDowell opozarja, da bi to lahko vodilo k nadzoru v realnem casu in sledenju vseh na­prav in posameznikov, prikljucenih v splet. 
Sistem oprimkov omogoca zbiranje krov­ne podatkovne banke, v kateri bi lastno oznako dobil vsak digitalni objekt, vanjo bi tudi dodajali podatke, jim sledili in brska­li po njih. Kdor bi nadzoroval ta register, bi postal vratar vseh informacij, virov in naprav na svoji zaplati interneta. Takšne registre že imajo Kitajska, Savdska Arabija in Tunizija. 
Kaj se zgodi, ce vas vratar ne spusti na­prej? Sistem oprimkov zavrne dostop do na­prav brez veljavnega identifikatorja. Ni tre­ba, da gre za pametno žarnico, lahko je to prenosnik, pametni telefon ali racun na Twi­tterju – morda celo vi sami. In kdo odloci, ali je identifikator veljaven? Država z vse­mi svojimi potencialno avtoritarnimi šibki­mi tockami. 
Številne države so že izrazile svojo željo, da bi omejile dele interneta, ki jim ni všec. Kitajski veliki požarni zid mocno omejuje, kaj njeni državljani lahko pocnejo v spletu. Rusija, Turcija in Egipt so vsi zacasno one­mogocili dostop do nekaterih spletišc. Celo v Združenem kraljestvu vecina ponudnikov internetnih storitev onemogoca mesta za 


U 	TCP/iP ne pošilja podatkov po staticnih omrežnih poteh, ki jih je mogoce uniciti, temvec stori vse, kar je v njegovi moci, da svežnje informacij spravi s tocke a do tocke B po katerikoli mogoci poti. ni mu mar, kdo ste, kaj pošiljate in komu, pomembni so le internetni naslovi, ki jih 
je treba povezati. 
uporabo skupnih datotek, saj jih je vrhovno sodišce razglasilo za nezakonita. 
Država je onemogocila dostop do nekate­rih spletnih naslovov na državni ravni in to spletno destinacijo odstranila za vse v svo­ji državi. S sistemi oprimkov bi država lahko onemogocila tudi posameznika in mu prepo­vedala dostop do strani, za katere ne bi žele­la, da si jih ogleda. 
Kahn poudarja, da je internet že mogoce nadzorovati. »Države lahko izvajajo represi­jo in tehnologija pri tem ni ovira. Vsaka dr­žava bi lahko pretrgala komunikacijo po obi­cajnih kanalih.« 
Ljudje so zaskrbljeni zaradi neke posebno­sti sistema oprimkov. »Cenzurni režimi lah­ko sistem oprimkov izkoristijo za lažji nad­zor nad pretokom informacij,« je povedal Mehwish Ansari iz organizacije za spletno iz­ražanje Article 19. »Koncni ucinek bi bil, da bi država in družbe, ki hocejo omejiti inter­net kot prostor za razpravo, protest in svobo­dno izmenjavo podatkov, imele v rokah vec vzvodov nadzora.« 
Trenutno vlada nekakšna internetna hla­dna vojna za sistem oprimkov. Nekatere arabske države, Rusija in Kitajska so ga po zmagi pri OZN že zacele uvajati. Po drugi strani pa so zahodne države na splošno pro­ti sistemu oprimkov in nimajo nic proti ohra­njanju navadnega TCP/IP, naj bo zaradi zgledov ali nacela. 

A v tej hladni vojni TCP/IP morda ne bo odnesel cele kože. Ce bodo sistem oprimkov sprejeli v vecini držav, bi se lahko zacela spu­šcati nova, digitalna železna zavesa, geopoli­ticne bloke pa bi dolocal nacin njegove rabe. Ce bi Kitajska, Rusija in njune zaveznice za­vrnile super identifikatorje, ki jim niso všec, medtem ko bi jih ZDA, Evropa in druge drža­ve uporabljale, bi bil pametni telefon upora­ben samo do državne meje. 
Pa to še niti ni najhuje. Kdaj bo sistem oprimkov odkrila britanska premierka The­resa May, ki je pozvala k regulaciji interneta? Ali ameriški predsednik Donald Trump, ki je med predvolilno kampanjo predlagal, da bi Bill Gates »zaprl internet«? 
Zato je odgovor da, lahko bi popravili in­ternet in pregnali vse goljufe, trole in dru­ge zdraharje. A morda so ti nezadovoljneži cena, ki jo moramo placevati za svobodno in odprto spletno skupnost. 
Copyright Reed Business Information, distribucija Tribune Content Agency. 



prikupno nevtralnostjo. Sploh ga ni veliko uporabljal, mi je nekoc priznal med vecer­jo. To je bilo priznanje, ki me je razorožilo in ocaralo hkrati. Kmalu sva zacela preobliko­vati revijo in si zadala za cilj, da bova izpol­nila svoja nedosegljivo visoka pricakovanja. 
V tej zadnji generaciji se novinarstvo po­casi utaplja. Prevladujoce medijske družbe našega casa se ne vidijo kot dedinje velica­stne, s crnilom popackane tradicije. Nekate­re se rade primerjajo s tehnološkimi podjetji. Ta novi obraz ni samo prilagajanje modi. Ko se je v novinarstvo zacela infiltrirati Silicijeva dolina, je zacelo postajati nezdravo odvisno od velikih tehnoloških družb, ki danes novi­narstvu zagotavljajo velikanski delež obcin­stva – in s tem velik del prihodkov. 
Nespodobna ponudba 
Odvisnost vodi v obup – noro, brezobzirno dirko za klike na Facebooku, neskoncna pri­zadevanja za obvladanje Googlovih algorit­mov. Medijske hiše zato podpisujejo grozljive pogodbe, ki se zdijo nujne za preživetje: pro­daja pravice Facebooku, da trži njihov ogla­sni prostor, ali dovoljenje, da Google objavlja clanke neposredno na svojih hitrih strežni­kih. Na koncu pa takšni dogovori Faceboo­ku in Googlu preprosto omogocijo, da še bolj stisneta te družbe. 
Ti dogovori so tako strašni zaradi muha­vosti tehnoloških družb. Hitre in korenite spremembe smeri so morda odlicne za bilan­ce, a pogubne za medijske družbe, ki so od­visne od platform. FB se bo odlocil, da ima­jo njegovi uporabniki raje video od besed ali ideološko obarvano propagando name­sto objektivnega porocanja o dogodkih – in tako bo pisano besedo in preverjene novice, ki se prikazujejo uporabniku, umikal v ozad­je. Ko uvaja takšne spremembe ali ko Goo­gle priredi svoj algoritem, se spletni promet, ki se steka do nekega medija, lahko umiri, to pa odnese tudi zaslužek. A težava ni samo v financni ranljivosti, temvec tudi v naci­nu, kako tehnološke družbe vsiljujejo vzorce dela, kako njihov vpliv lahko spremeni etos celotnega poklica, znižuje merila kakovosti in nacenja eticno zašcito. 
Nikoli si nisem predstavljal, da bo naša re­vija krenila po tej poti. Prvi dnevi sodelova­nja s Chrisom so bili naporni. Kot nekdo od zunaj si ni želel slepo slediti starim modro­stim. Ko sva zacela prenavljati spletno stran New Republic, sva se dogovorila za reakci­onaren pristop. Uprla sva se vzgibu, da bi na prvo mesto postavila cim vecji promet in spletno stran nasmetila z neskoncnim prito­kom vsebin, ki vabijo h kliku. Naše digitalne strani naj bi slavile lepoto in koncnost, skro­mno bodo oznanjale pomen našega projekta 
– ki ga je Chris oznacil za nic manj kot ohra­njanje tradicije dolgih clankov in kulturne resnosti. 
Chris je bil preprican, da bi New Republic lahko preobrazil v dobickonosno podjetje. A govorjenje o dobicku se mi nikoli ni zdelo ci­sto iskreno. »Sovražim prodajati oglase,« je veckrat rekel. »Pocutim se tako neugledne­ga.« Vec kot leto dni je bil pripravljen veliko­dušno zapravljati. Kot general po bitki bi re­kel, da bi lahko bil zmernejši pri cekih, ki sva jih – oziroma jih je podpisoval. A njegova šib­kost je bilo najemanje prostorov na najbolj­ših lokacijah in zaposlovanje vrhunskih sve­tovalcev. Moja šibkost pa je bilo cedno pla­prihodnost, neobremenjeno z nerodno maši­nerijo objavljanja na papirju. V desetih letih se je število zaposlenih pri casopisih zmanj­šalo za 38 odstotkov. Medtem ko je novinar­stvo hiralo, je upadel njegov ugled. Po ne­kem porocilu je delo casopisnega poroceval­ca veljalo za najslabše delovno mesto v Zdru­ženih državah Amerike. Poklic je bil prisiljen k vnovicnemu razmisleku o razlogih za svoj 


U 	Klasicna zgleda naslovov sta: devet desetin americanov živi v popolni zmoti 
o tem neverjetnem dejstvu in ne boste verjeli, kaj je sledilo. Ta obrazec je v spletu postal stalnica, dokler bralcem ni 
kapnilo, za kaj gre. 
cilo avtorjem, da so lahko potovali po sve­tu. Hitro sem zaposlil številno uredništvo, ki je obsegalo izkušene pisce in urednike, in ti niso delali za prgišce belicev. Chrisu je bilo ocitno vseeno. »Nikoli nisem bil tako srecen ali izpolnjen. Delam s prijatelji,« je rekel. 
Denar je vendarle sveta vladar 
Prej ali slej je moralo biti konec ignoriranja številk. Denar je moral priti od nekod – in ta od nekod je bil splet. Obcuten poskok obiska bi pomenil prihodek. In tako sva nenadoma podoživela novejšo zgodovino medijev, le da je bilo desetletje bolecega prehodnega obdo­bja strnjeno v nekajmesecno epizodo. 
Na zacetku tega stoletja se je novinarstvo znašlo v skrajnih razmerah. Recesije skupaj s spremembami bralskih navad so medijske družbe spodbodle, da so stavile na digitalno obstoj. Že branje o neodvisnosti se je nena­doma zdelo kot razkošje, ki si ga je nemogo­ce privošciti. 

Za vecji obisk je bilo treba razviti novo mi­selnost. V nasprotju s televizijo je tiskano no­vinarstvo na nabiranje obcinstva gledalo kot na umazano, škodljivo pocetje. Revija New Republic je vztrajala celo pri skrajni razlici­ci tega prepricanja. Kot izum intelektualcev progresivne dobe je revija z desetletji posta­la nekaj podobnega kultu in skrbela za zve­sto skupino, ki je želela brati poznavalsko pi­sanje o politiki in globoka razmišljanja o kul­turi. Bila so obdobja v zgodovini revije, ko z njenim bralstvom ne bi napolnili nogome­tnega stadiona univerze v Misisipiju. 
Pridobitev vecjega kroga prav gotovo ni bila nedosegljiv cilj. Preostali casniki in re­vije so že osvojili to lekcijo, ki jo je Jonah Peretti, ustanovitelj BuzzFeeda, opisal ta­kole: R = ßz (v epidemiologiji ßpredstavlja verjetnost prenosa, z pa je število ljudi, izpo­stavljenih kužnemu posamezniku). Enac­ba naj bi ponazarjala, kako se clanek lahko razširi kot virus. A ceprav je Peretti zamisel za formulo dobil v epidemiologiji, je bila na­stajajoca znanost o obisku pravzaprav veja vede o obnašanju: ljudje so klikali tako hitro, da niti niso mogli vedno vedeti, zakaj. Te od­locitve so bile sprejete v polzavednem stanju in nanje so vplivala kognitivna nagnjenja. Za pozornost bralcev je bila potrebna rahla ma­nipulacija, malo prikritega prepricevanja. 



Chris se ni zavedal le pomena cim vecjega obiska strani, temvec je poznal zvijace, kako ga povecati. Bil je stalen gost na okroglih mizah o digitalnih medijih, o širitvi novic in prispevkov pa je vse izvedel na spletni stra­ni Upworthy, ki ji je z denarjem pomagal na noge. Upworthy je pobiral posnetke in gra­fe iz vsega spleta, navadno cudne zadeve, in jim nato metodicno dodal takšne lastno­sti, da so se razširili kot virus. Kot psihologi dobro vedo, ljudi nevednost ne moti, ne ma­rajo pa obcutka, da jim kdo krati informaci­je. Upworthy je to spoznanje izkoristil za pre-hod na tak slog naslovov, ki so bralce ekspli­citno zmamili k branju, in zadržal ravno prav podatkov, da so prebrali ves clanek. Za vsak objavljeni clanek je sestavil 25 razlicnih na­slovov, vse preizkusil in nato dolocil, zara­di katerega bo najvec klikov. Na podlagi teh rezultatov je razvil sintakticne vzorce, ki so skoraj zanesljivo privedli do uspešnic. Klasic­na zgleda naslovov sta: Devet desetin Ame­ricanov živi v popolni zmoti o tem neverje­tnem dejstvu in Ne boste verjeli, kaj je sledi­lo. Ta obrazec je v spletu postal stalnica, do­kler bralcem ni kapnilo, za kaj gre. 
Glavno spoznanje internetnih pošasti Upworthy, BuzzFeed, Vox Media in drugih je bilo, da je odmevnost stvar taktike, ce si pripravljen upoštevati podatke. To spozna­nje so ponotranjili v vsej panogi in pregrizlo se je tudi do New Republic. Chris je zato za­poslil podatkovnega guruja, da bi povecal naše možnosti za ustvarjanje bralnih uspe­šnic. Guru je skrbno spremljal, katere so pri­ljubljene teme na Facebooku in po cem je ob­cinstvo hlepelo leto dni prej. »Oglaševalci se tepejo za finale nogometne lige,« je na te­denskem sestanku povedal zaposlenim. »Kaj lahko ustvarimo, da bi dosegli nekaj podob­nega?« Na takšna vprašanja smo obicajno odgovorili s sovražnim molkom. 
Za taktiko mi je bilo sicer malo mar, a se ji nisem upiral. Chris nas je še vedno spodbu­jal, da smo objavljali dolge spise in globokou­mna porocila. Še vec, postavil nam je povsem razumno vprašanje: ali smo bili dejansko pre­pricani, da smo boljši od treznih publikacij, kot sta Time in Washington Post? S kliki bi nas zasuli le, ce bi šli cez same sebe in pisali 
o istih nezaslišanostih kot vsi drugi. Vsi dru­gi so to poceli zato, ker je delovalo. Tudi mi smo nujno potrebovali nekaj, kar bi delovalo. 
Statistika je kraljica 
Pri delu za New Republic me je preganjal eden od zašcitnih znakov nove dobe novi­narstva. Vedno, ko sem sedel k pisanju, sem skrivaj pokukal nanj – tako kot ko sem se zju­traj zbudil in nekaj minut pozneje, ko sem si umival zobe, pa spet pozneje cez dan ob pisoarju. Vcasih sem samo strmel v njegove grafe in pozabil na clanek, ki sem ga urejal, in cloveka, ki mi je sedel nasproti. 
Moj gospodar je bil Chartbeat, spletišce, ki piscem, urednikom in njihovim šefom posre­duje sprotno štetje spletnega prometa in pri­kazuje nihanje bralstva za vsak posamezen clanek. Chartbeat in tekmeci so zavzeli tako rekoc vsako revijo, casopis in blog. Ob njiho­vi metriki ni clanka, ki bi imel dovolj obiska 
– vedno ga je mogoce izboljšati z udarnejšim naslovom, drugacnim pristopom do družab­nih omrežij, bolj posreceno izbrano temo, tehtnejšimi argumenti. Chartbeat in njegov sorodniki zdaj tako kot delovodja, ki bi stal ob tekocem traku s štoparico v roki, prežijo na uredništva. 
To je nevarna smer. Novinarstvo morda ni­koli ni bilo tako odmevno pocetje, kot bi radi verjeli uredniki in pisci. Toda mit ni izgubil pomena in je novinarstvo gnal, da je izzivalo oblast, zaradi njega se novinarji niso mara­li uklanjati muham bralstva in zagotavljal je kljucni obcutek objektivnosti. Nova genera­cija medijskih velikanov pa nima potrpljenja s starim etosom objektivnosti. Saj ne, da te družbe ne bi imele želje po novinarski veli­cini. BuzzFeed, Vice in Huffington Post vla­gajo v odlicno porocanje in zaposlujejo prvo­vrstne novinarje, poleg tega so prispevali ne­kaj zgodovinskih clankov na podrocju razi­skovalnega novinarstva v tem stoletju. Toda njihovo glavno vodilo je bralstvo. Neskoncni spletni zanki povratnih informacij so dovoli­le, da vpliva na njihovo uredniško rahlocu­tnost in zavzetost. 
Ko zgodba pritegne pozornost, mediji o temi pišejo z nezmanjšano vnemo in mol­zejo klike, dokler se je javnost ne navelica. Primer, ki ostane v spominu, ceprav ni zgo­dovinski: zgodba o lovcu iz Minnesote, ki je ubil leva po imeni Cecil, je bila navdih za 3,2 milijona clankov. Tako rekoc vse novicarske organizacije, celo New York Times in New Yorker, so skušale s Cecilom napraskati ne­kaj obiska. Za to so morale najti nov vidik zgodbe ali vsaj dovolj nov vidik. Vox: Uživa­nje pišcancev je moralno spornejše od ubo­ja leva Cecila. BuzzFeed: Medij pravi, da je govoril z levom Cecilom po smrti. TheAtlan­tic.com: Od leva Cecila do podnebnih spre­memb: popoln vihar silne premoci. 
Morda je to samo digitalno izboljšana raz­licica staromodne medijske razvpitosti. A je zaradi družabnih omrežij zdaj toliko ve­cja, da spodbuja credni nagon. Posledica je posnemanje. Joshua Topolsky, ustanovitelj spletišca The Verge, se pritožuje zaradi te ne­prijetne homogenizacije: »Vse je videti ena­ko, sliši se enako in se poteguje za iste oci.« 
Vse je le cirkus 
Donald Tr ump predstavlja vrhunec te dobe. Bolj kot kdaj v nedavni zgodovini se je zavedal, da morajo mediji javnosti prirediti cirkus, kakršnega si ta želi. Ceprav so mediji obsojali Trumpove izbruhe, so iz njega nare­dili mogocega kandidata, in potem niso vec imeli druge možnosti, kot da pišejo o njem. Zgodbe o Trumpu so pripomogle k obisku, ki je zadovoljil podatkovne bogove in koristil bilanci. Trump je zacel kot lev Cecil in koncal kot predsednik ZDA. 
S Chrisom sva nekoc razglabljala o kljuc­nih prednostih naše revije New Republic – kakršno bi poustvarila skupaj. Nisva sicer iz­recno izpostavila tega, a sva iskala preseci­šce, pridevnik, ki bi naju lahko povezoval. Ce bi imela v bližini belo tablo – Chris jih je obo­ževal – bi bila polna zavrnjenih izrazov. »Ide­alista sva,« je koncno rekel. »To povezuje na­jino preteklost in najin optimizem glede reši­tev.« Idealizem je bila beseda, ki mi je ogrela srce, in zacutil sem neizmerno veselje zaradi možnosti dogovora. »Tocno, to je to.« 
Bila sva idealisticna tudi glede najinega skupnega idealizma. A moje videnje sveta je bilo moralisticno in romanticno, njegovo pa predvsem tehnokratsko. Verjel je v siste­me, pravila, ucinkovitost, organizacijske dia­grame, orodja za produktivnost. Okoli druge obletnice svojega lastništva mi je Chris zau­pal popravljeno vizijo prihodnosti revije. Mi­nevali so meseci in postajal je nemiren. Re­zultati, s cimer je imel v mislih vecji spletni obisk in vecje prihodke, so prihajali prepoca­si. »Ce hocemo rešiti revijo, jo moramo spre­meniti,« je rekel. Inženirji in tržniki naj bi prevzeli osrednjo vlogo pri urejanju. Naše­mu novinarstvu naj bi navdihnili frajerske, vedno razmišljali tako, a so kljub temu bili pravi vzgibi, ki so to pridušili. Vodilna ime­na v novinarstvu so strastno zagovarjala lo­cevanje religije urejanja od posvetnih skrbi poslovanja. Zdaj lahko vidimo razlog za fa­naticne zahteve, da bi med obema postavili visok zid. 

Ustvarjalci revij in casopisov so nekoc na svoj izdelek gledali kot na skladen sveženj – 
U 	Primer, ki ostane v spominu, ceprav ni zgodovinski: zgodba o lovcu iz minnesote, ki je ubil leva po imeni Cecil, je bila navdih za 3,2 milijona clankov. Tako rekoc vse novicarske organizacije, celo new York Times in new Yorker, so skušale s Cecilom napraskati nekaj obiska. 
inovativne lastnosti, da bi izstopali na trgu. Seveda je bil za to potreben denar in ta de­nar bi prišel iz proracuna, ki je bil namenjen poglobljenemu novinarstvu. Po novem smo tehnološka družba, mi je povedal. (Hughes zanika, da bi bil to rekel.) Odgovoril sem: »Ne zveni mi ravno kot podjetje, ki bi ga znal voditi s svojimi kvalifikacijami.« Zagotovil mi je, da ga bom znal. 
Dva meseca zatem sem od kolega izvedel, da je Chris že zaposlil mojega naslednika in da je ta po New Yorku ponujal zaposlitev pri New Republic. Še preden je Chris dobil pri­ložnost, da me odpusti, sem sam dal odpo­ved in to je storila tudi vecina drugih uredni­kov in redaktorjev. Njihov idealizem jim je narekoval, naj se uprejo Chrisovemu idealiz­mu. Niso hoteli delati za revijo, katere etos je bil bližji Silicijevi dolini kot novinarstvu. Bili ena številka, ena izdaja, ena institucija. Niso se imeli za izdajatelje na desetine posame­znih clankov, ki jih je vsak dan treba spravi­ti v promet na Facebooku, Twitterju in Goo­glu. Razmišljanje o povezovanju clankov v nekaj vecjega je bilo intelektualno osvoba­jajoce. Uredniki so plemenite in zanesenja­ške clanke opravicevali kot kljucne za pravo mešanico. Ce bralci niso želeli porocila o rev­nih otrocih in spopadih v Južnem Sudanu, niso obsojali casnika, ker ga je objavil. Prav­zaprav so bili polaskani, ker je pomislil, da bi radi prebrali tudi takšne prispevke. 

Novinarstvo se je po Trumpovi zmagi tako izkazalo, da je zdaj težje opaziti gnilobo po­klica pod lakom. Vsaka zadolžitev mora naj­prej prestati analizo stroškov in koristi – bo clanek prinesel dovolj obiska, da opravicu­je naložbo? Vcasih je analiza jasna in zave-
U 	niso hoteli delati za revijo, katere etos je bil bližji Silicijevi dolini kot novinarstvu. Bili so pripravljeni pozorno spremljati Facebook, niso pa želeli službe, na katero bi kljucno vplival. 
so pripravljeni pozorno spremljati Facebo­ok, niso pa želeli službe, na katero bi kljucno vplival. Spremembe so bile deležne primer-ne pozornosti, nato je zgodba utonila v po­zabo – to je bila le majhna luknja na poti Sili­cijeve doline, da pogoltne novinarstvo. 
Tržno blago 
Novinarstvo je zaradi podatkov posta­lo blago, nekaj, kar je mogoce tržiti, prever­jati in kalibrirati. Ljudje v medijih so morda stna, vecinoma pa je podzavestna in se skri­va za lepše zvenecimi izrazi. Kakorkoli, gre za miselnost, ki urednike napeljuje k temu, da neko zamisel razglasijo za prevelik vložek glede na koristi, ali pa jih skrbi, da se clanek ne bo »usedel«. Obcinstvo za novinarske pri­spevke pa je morda vecje kot prej, le misel­nost je postala bolj omejena. 

Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. 


Umetna nekompetenca 



R 
oboti in umetna inteligenca so bili doslej resda omejeni na neoporec­ne zadolžitve, kot so sesanje, igranje družabnih iger in priporocanje izdelkov, ki bi nam lahko bili všec. A z nadaljevanjem nji­hovega neustavljivega vzpona in stopanjem na pot singularnosti nebrzdanih samoizbolj­šav bodo pozornost prej ali slej usmerili tudi na robopokalipso. Stephen Hawking je me-nil, da bi umetna inteligenca lahko pomenila konec cloveštva, Elton Musk pa, da bo pov­zrocila tretjo svetovno vojno. Vladimir Putin prerokuje, da bo tisti, ki bo nadzoroval ume­tno inteligenco, nadzoroval tudi svet. 
Morda res. A kot v svoji knjigi What if?  Se­rious scientific answers to absurd hypothe­tical questions (Kaj pa, ce? Resni znanstve­ni odgovori na absurdna hipoteticna vpraša­nja) pravi stripar Randall Munroe – ki je bil tudi sam nekoc robotik –: “Ko si ljudje pred­stavljajo stroje, ki ponosno koracijo prek go-mile cloveških lobanj v slogu Terminatorja, ne razumejo, kako težko je loviti ravnotežje na necem, kar je tako nestabilno kot gomila cloveških lobanj.” 
Preteklost in sedanjost robotike ter ume­tna inteligenca sta dalec od enakomernega pohoda k velicastnosti. Polni sta primerov banalnih prakticnih težav, ki omejujejo stro­je. Za pogled v dejansko prihodnost umetne inteligence niso odlocilni vrhunski dosežki, temvec tisto, kar je izloceno. 
V podjetju Boston Dynamics v Walthamu v zvezni državi Massachusetts izdelujejo nekaj najnaprednejših robotov na svetu. Ustano­vitelj Marc Raibert je lani ponosno razkazal domet svojih naprav. Med njimi so BigDog, štirinožna kovinska mula, ki zmore tudi sto­pnice in zahteven teren, WildCat, ki tece s hi­trostjo vec kot 30 kilometrov na uro, in Spot-Mini, psu podoben robot z roko namesto gla­ve, ki so ga razvili za dom in pisarne. 
Za nekoga dih jemajoce, za druge srhljivo, a Raibert je zavrtel tudi posnetek, na kate­rem humanoidni robot Atlas zgreši nekaj po­lic, kamor naj bi postavil škatlo, nato se spo­takne cez police in nazadnje pade naravnost na nos. 
Dejstvo je, da je gibanje zahtevno, enako naporno pa je tudi negibanje: ko stojimo pri miru, morajo možgani mišicam ukazati, naj ves cas opravljajo drobne popravke, da osta­nemo pokonci. Roboti so pri tem strašansko nerodni, zelo težko jim je tudi odpirati vrata. In kljub vsem sposobnostim BigDoga so sto­pnice zanj prehud zalogaj. Glede na nerodno vzpenjanje vecine robotov bomo pred njiho­vim zmagovitim pohodom ocitno varni že na najbližjem podestu. 
Dolga zgodovina 
Roboti, ki niso tako dobri, kot se zdijo na prvi pogled, imajo slavne prednike. Na Sve­tovni razstavi v New Yorku leta 1939 je druž­ba Westinghouse Electric Corporation razka­zala Elektra, govorecega in kadecega robota. Ta se je lahko rahlo premaknil, preštel prste in izgovoril stavke, kot sta »Ime mi je Elek­tro« in »Moji možgani so vecji od tvojih«. Vi­sok je bil vec kot dva metra, izdelan iz zla­te kovine in pravi magnet za množice. Druž­ba je izdelala celo takega z luknjo v prsnem 
• 
Boston Dynamicsov Atlas je izredno spreten robot, toda tudi on se velikokrat spotakne in pade. 

.
Elektro iz leta 1939 je bil bolj kot rezultat resnega znanstvenega dela namenjen reklami. 



košu, da ljudje ne bi mislili, da ga od znotraj upravlja clovek. 
V resnici so se upravitelji podobno kot ca­rovnik iz Oza skrivali za zaveso. Ko se je pri­žgala žarnica, je to pomenilo, da je bilo spre­jeto glasovno navodilo, in pritisnili so gumb za ustrezen vnaprej posneti stavek. Elektro je vnovic odšel na turnejo leta 1950 in nastopal kot racunalnik Thinko v študentskem nase­lju v komediji iz leta 1960 Sex Kittens Go to College. S tem je dokazal, da tako kot njego­vi cloveški izumitelji ni poznal sramu. 
Iskreno povedano, je bil Elektro bolj name­njen reklami kot rezultat resnega znanstve­nega dela. Nasprotno pa velja za Nasin hi­dravlicni robot za preizkušanje skafandrov, ki ga je v zacetku 60. let sestavil Joe Slowik, inženir z illinoiškega tehnološkega institu­ta v Chicagu. Glavni namen robota je bil, da so mu nadeli najnovejši eksperimentalni ska­fander in ga spustili s stropa, da bi posnema­li ucinek breztežnostnega prostora. Upra­vljavec ga je vodil skozi vrsto gibov, podob­nih cloveškim, in sicer ob pomoci omrežja majhnih cevk, ki so pod robotovo aluminija­sto kožo pod visokim pritiskom dovajale olje. 
A cevke niso bile dovolj mocne za olje pod pritiskom in so zacele spušcati. Robot je za­radi inkontinence moral zaceti nositi plenic­ke, no, potapljaško obleko, ki je zadržala te­kocino. Iz nje niso nikoli razvili skafandra. 
Vecina poznavalcev robotike ve povedati svojo najljubšo zgodbo o neuspehu robota. Za Alana Winfielda iz laboratorija za roboti­ko v britanskem Bristolu je to serijski robot, ki naj bi na nekem sejmu odpiral hladilnik, iz njega jemal kokakolo in jo podajal mimoido­cim. Vrata hladilnika so se zaskocila, zato je robotska roka naredila luknjo vanje, zgrabi­la plocevinko in nato dvignila celoten hladil­nik, ko je skušala pijaco podati obiskovalcu. Izkušnja je bila nedvomno neprijetna, a Win-field pripominja, da je zgodbica morda izmi­šljena, ceprav jo je slišal že veckrat. 
Roomba, robotski sesalnik, pa je še kako resnicen. Ko je primerek Jesseja Newtona sredi sprogramiranega nocnega cišcenja na­letel na pasji kakec, je preprosto nadaljeval svoje delo in pomazal vsa tla. Pozabite robo­pokalipso, to je bila drekokalipsa, kot se je iz­razil Newton. Predstavnik tovarne iRobot je povedal, da to ni bil edini tak incident. 
Priljubljenost posnetkov na Youtubu, ki prikazujejo najvecje neuspehe robotov, je do­kaz naše škodoželjnosti, ko se robotom zata­kne. »Opazovanje tujih neuspehov je vedno zabavno in pri robotih odpade slaba vest za­radi privošcljivosti,« je na spletišcu za sple­tne razprave Reddit povedal ustanovitelj fo­ruma Shitty Robots, ki si je nadel vzdevek mr. bag. »Uživam, ko so roboti na koncu še ponosni na svoj dosežek.« 
Winfield kljub temu meni, da takšni po­snetki rabijo resnejšemu namenu. Boljše po­znavanje slepih ulic in propadlih poskusov bi lahko pripomoglo, da bi presegli Hawkin­gove in Muskove napovedi o superinteligen­ci, ki bo zavladala svetu. Umetno inteligen­co in robote prikažejo, kakršni so: nic dru­gega kot zgolj clovekovi podvigi, katerih do-met je omejen zaradi cloveških napak in šib­kosti. »So odlicni za prizemljitev, da dejanski roboti dalec zaostajajo za svojim slovesom,« je poudaril. 
• Pozabite robopokalipso, to je drekokalipsa. 



Butec in butec 

Stroji vcasih res ne izpolnijo pricakovanj, nekateri pa niti niso bili sestavljeni s tem namenom. 
Neuporabna naprava skriva v sebi nekaj ocišcevalnega. Morda to izvira iz našega nelagodja za­radi domnevno vse manj pomembne vloge na tem svetu, a stroj, ki povsem ocitno ne pocne nic pa­metnega – ali celo premaga sam sebe – nas za hip potolaži. 
Primer je mehanska škatla pionirja s podrocja umetne inteligence, Marvina Minskega. Ko je bila vkljucena, ni pocela drugega, kot da je iztegnila roko in se spet izkljucila. Minsky je izumil tudi na­pravo, ki bi zazvonila, ce bi zaznala, da se je spremenila gravitacijska konstanta. 
Robot Unplugger, ki ga je ustvaril kipar neuporabnega in absurdnega Nik Ramage, je novejša raz­licica te škatle. Na elektriko je ta neuporabna tehnicna novotarija prikljucena s kratkim kablom, nato pa se na kolescih zaganja naprej, dokler same sebe ne izklopi iz omrežja. 
Obcasno pa tehnološki nihilizem postane temacnejši. Umetnik Matt Kenyon je sestavil majhne­ga robota na kolescih, ki išce in s slamico posesa luže kokakole na tleh, nato pa pijaco poškropi po sebi. Kisla tekocina mu pocasi razjeda ogrodje, dokler se ne prebije tudi do vezja in povzroci okvare. 
Simone Giertz, kraljica neuporabnih robotov na Youtubu, je postala sinonim zanje. Zacelo se je z zamislijo o napravi, ki bi si jo pravzaprav želela imeti, a je pri tem tako pretiravala, da je nastalo ne­kaj absurdnega. »Smešno je v podobnem smislu, kot ce dobro zdresiran pes na razstavi med spre­hodom pred sodniki nenadoma pocepne in se pokaka vsem na oceh,« je povedala. Vrhunski pri­merki so robot, ki pripravlja zajtrk in kosmice ter mleko razmece po vsej mizi, robot za licenje, ki rdecilo razmaže po licih, in naprava za bujenje, ki jo klofuta, dokler se ne zaplete v njene lase. Gier­tzova na posnetkih mirno sedi in se prepušca robotu – in je podoba cloveške vedrine, kakršne bi se med tehnicnim zlomom morali navzeti vsi. 
Vzemimo za primer Microsoftovo Tay, kle­petavo robotko, ki so jo predstavili leta 2016 in naj bi z ljudmi sodelovala po družbenih omrežjih, tako da bi se ucila njihovega izraz­ja in slenga. Skoraj takoj so jo z zvijaco pri­pravili do tega, da je imela rasisticne in žalji­ve komentarje. Microsoft jo je izklopil v manj kot 24 urah. 
Robopokalipsa nikoli 
Morda bi se torej morali bati predvsem sami sebe in ne toliko robotov. »Osredotoca­nje na manj verjetne razplete, kot sta Skynet in singularnost, odvracata pozornost z de­janskih tem, ki smo jim prica že danes,« je 
Verjetno ni neumen nasvet, da se poglej-poudaril Mark Riedl, raziskovalec umetne 
mo v ogledalo, ce želimo videti, kaj bo priho-inteligenca s tehnološkega instituta v Atlanti 
dnost dejansko prinesla umetni inteligenci. v zvezni državi Georgia. 
Poleg številnih strojev, ki nam bodo zaneslji-Vse kaže na to, da nas je vecina žrtev odvra­
vo olajšali vsakdan, podoba prihodnosti za-canja pozornosti. Facebook je na primer napo­
jema tudi nekaj robotov, ki bodo nehote po-vedal, da bo prekinil poskus z roboti, ki naj bi 
snemali clovekovo nerodnost, in umetno in-se naucili pogajati, saj umetna inteligenca ni 
teligenco, ki bo prevzela tudi najslabše, kar barantala v cloveku razumljivem jeziku in je 
premore cloveška inteligenca. bilo težko razbrati, kaj namerava. Številne no­vicarske strani so objavo zmalicile v novico, da bo Facebook eksperiment prekinil, ker ume­tna inteligenca postaja prepametna. Ta incident je med raziskovalci umetne in­teligence sprožil navado, da si ob nenadnem oziroma nepricakovanem rezultatu cestita­jo s kratkim sporocilom Prekini poskus! V re­snici pa so govorice o singularnosti obcutno pretirane, ceprav jih pogosto sprožijo ravno tisti, ki bi to morali vedeti. Kot meni Riedl, bi njegovi kolegi mora­li priznati, da bo umetna inteligenca zaradi pasti fizicnega obstoja in cisto cloveških na­pak, ki jih bo prevzela, nazadnje vedno pri­stala spet na naši ravni. Kdor visoko leta, niz­ko pade, je podkrepil trditev. »Za celotno po­drocje umetne inteligence bi bilo zdravo, ce bi se bolje zavedali svojih pomanjkljivosti.« 
Copyright New Scientist, distribucija Tribune Content Agency 


Roboti bodo spremenili

hitro prehrano 

Š 
ef kuhinje po imenu Andrew, ime nekako ne pristaja njegovi pojavi, je specializiran za japonske palacinke okonomijaki. Z dolgima rokama meša testo v kovinski posodi, nato ga zliva na vroco plo­šco žara. Medtem ko caka, da se testo zape­ce, po japonsko živahno klepeta o tem, kako rad ima svoje delo. Njegovi robotski kolegi medtem cvrejo krofe, polnijo kornete s sla­doledom in mešajo napitke. Eden od njih mi je zmešal gin s tonikom. 
Družba H.I.S., ki upravlja to restavracijo in bližnji hotel, v katerem roboti prijavljajo go­ste in jim pomagajo s prtljago, je avtomatiza­cijo med drugim uvedla, ker je bilo to nujno. Japonsko prebivalstvo se krci, gospodarstvo pa cveti. Stopnja brezposelnosti je trenutno rekordno nizka, 2,8-odstotna. »Uporaba ro­botov je v državi, kot je Japonska, zelo smo­trna, saj je težko najti delovno silo,« je pove­dal direktor Hideo Savada. 
Savada ugiba, da bo v prihodnjih petih letih avtomatiziranih 70 odstotkov del v japonskih hotelih. »Naložba se povrne v letu do dveh,« opazovala robota, kako nalaga v skledo sola­to, koruzo, zrna in nekaj zanikrno zmeckanih cešnjevih paradižnikov. Botlr, robot strežaj, v nekaj deset hotelih po vsej državi gostom pri­naša dodatne brisace in higienske potrebšci­ne. Enega sem videla v Aloft Cupertinu. 
Na prvi pogled je to skrb zbujajoce. Ame­riško gospodarstvo ne prede tako zadovolj­no kot japonsko, in ena redkih svetlih tock v zadnjih letih so bile ravno zaposlitve v re­stavracijah in hotelih; teh delovnih mest je bilo vec kot skoraj v vseh drugih sektorjih. Ta rast je dejansko pripomogla k ublažitvi udar­ca zaradi avtomatizacije v drugih panogah. Sektor restavracij in prenocišc zaposluje 13,7 milijona Americanov oziroma 38 odstotkov vec kot leta 2000. Po letu 2013 je bilo v njem zaposlenih vec ljudi kot v proizvodnji. 
Ta nova delovna mesta so nekoc veljala za varna pred navalom robotov, saj se na njih v nasprotju s proizvodnjo ali rudarjenjem pri­cakuje cloveška nota. Ko narocimo kavo in se prijavimo v hotelu, si želimo komunicirati z drugimi ljudmi – oziroma tako smo bili pre-
U 	Tip cloveka, ki skledo žitaric naroci prek iphona, se je morda pripravljen odpovedati prijaznemu cloveškemu obrazu. 
je dodal. »A ker lahko delajo 24 ur na dan in ne potrebujejo dopusta, je navsezadnje stro­škovno ucinkoviteje nabaviti robota.« 
Ne samo Japonska, tudi ZDA 
Morda se to videnje prihodnosti zdi najpri­mernejše – morda celo primerno izkljucno – za Japonsko. A kot pravi Michael Chui, par­tner na institutu McKinsey Global, so števil­na opravila v restavracijah in turisticnih so­bah kot narocena za avtomatizacijo. Po Chu­ijevi nedavni raziskavi naj bi kar 54 odstot­kov del v ameriških restavracijah in hotelih lahko opravili s tehnologijo, ki je že na voljo, in to bi tako postal cetrti najbolj avtomatizi­ran sektor v Združenih državah Amerike. 
Roboti so že tu. Chowbotics, kalifornijska družba, izdeluje Sally, tršatega robota, ki pri­pravlja solate, narocene prek zaslona na do­tik. V neki kavarni v Palo Altu sem lahko pricani. Podjetja, ki robote uvajajo v storitve­ni sektor, pa stavijo na to, da bomo komuni­kacijo z natakarico oziroma natakarjem ali izkušenim receptorjem pripravljeni zamenja­ti za vecjo ucinkovitost pri storitvah. Prepri­cani so tudi, da uvajanje robotov ne bo nujno pomenilo opušcanja delovnih mest za ljudi. 
Ko gredo cene navzdol 
Roboti so v ameriške restavracije in hotele prišli iz istega razloga kot v tovarniške obra­te. Cena tudi zelo zmogljivih strojev se je v zadnjih letih obcutno znižala – po letu 2005 se je po podatkih Boston Consulting Group zmanjšala za 40 odstotkov. Delo pa postaja vse dražje, ker v nekaterih državah in mestih zvišujejo minimalno placo. 
»Menimo, da smo dosegli stopnjo, ko zara­di višine urne postavke avtomatizacija neka­terih del postaja vse zanimivejša,« ocenjuje Bob Wright, operativni direktor Wendy's. V mislih je imel delovna mesta s ponavlja­jocimi se nalogami v proizvodnji. Wendy's, McDonald's in Panera namešcajo samopo­strežne pulte po vseh ZDA, in v njih bodo stranke lahko narocale hrano, ne da bi se pogovarjale z zaposlenimi. Starbucks stran­ke spodbuja, naj narocajo prek mobilne apli­kacije, in takšna narocila pomenijo približno desetino vsega prometa. 

Lastniki podjetij vztrajajo, da bodo robo­ti prevzeli dela, ki so umazana, nevarna ali zgolj dolgocasna, ljudje pa se bodo raje osre­dotocili na druge naloge. Mednarodna veri­ga CaliBurger, na primer, uvaja Flippyja, ro­bota, ki lahko spece 150 zrezkov iz mlete­ga mesa na uro. John Miller, direktor sku-pine Cali, ki je lastnica te verige, je povedal, da zaposleni ne marajo delati za vrocim, ma­stnim žarom. Ko se bodo roboti potili v kuhi­nji namesto ljudi, se bodo ti lahko bolj nacr­tno posvetili strankam, jim prinesli dodatne prticke in jih vprašali, ali jim je hrana tekni­la. Blaine Hurst, direktor in predsednik Pa­nere, mi je povedal, da njegovi blagajniki, ki jih ne potrebuje vec, zdaj stranke sprašujejo 
o vtisih v restavraciji. Gostje v Panerinih re­stavracijah hrano sami vzamejo s pulta, v ti­stih, kjer narocila oddajo na racunalnikih na posebnem pultu, pa jim hrano po novem pri­nesejo na mizo natakarji. »Te storitve smo vnovic uvedli v kavarne, da smo diferencira­li ponudbo,« je pojasnil Hurst. 
A koliko zaposlenih je treba imeti v kavar­ni? Zacetni uspeh narocanja prek racunal­nikov kaže, da vsaj pri hitri prehrani stran­ke še vedno bolj cenijo hitrost kot storitev s cloveško noto. Bodo verige, kot sta CaliBur­ger in Panera, v zaposlovanju cloveških re­ceptorjev in natakarjev videle dovolj dodane vrednosti, da bodo tudi dolgorocno ohranja­le takšna delovna mesta? 
Poucne so izkušnje v zagonski restavraci­ji Eatsa s sedežem v San Franciscu. Tam go­stje skledo kvinoje in solate narocijo po pa­metnem telefonu ali tablici v lokalu, nato pa svoje narocilo poberejo ob kar nekoliko sr­hljivi steni z odprtinami – to je avtomat, raz­vit za današnjo dobo aplikacij. Sprva so ob steni imeli dva pomocnika, ki sta pozdravi­la in usmerila goste, scasoma pa so se gostje vse manj obracali nanju in tako jim je zdaj na voljo le en pomocnik. 
Tip cloveka, ki skledo žitaric naroci prek iphona, se je morda pripravljen odpovedati prijaznemu cloveškemu obrazu. A morda ni dovolj takih ljudi, da bi bilo tako poslovanja tudi donosno, vsaj za zdaj ne. Eatsa je tako lani zaprla lokale v New Yorku, Washingto­nu in Berkeleyju. Young mi je povedal, da je težava v hrani, ne tehnologiji, in da so v dru­gih verigah restavracij zainteresirani za Eat­sov model. Solata, ki sem jo narocila, je bila dobra, in cenejša kot v številnih drugih veri­gah. Ob tem sem se vprašala, ali morda ni te­žava v tem, da je Eatsa preckala tanko mejo, ki locuje ucinkovitost od ne­
cesa, kar še najbolj spominja na Iztrebljevalca. 
Tehnologija prevzem stara opravila 
Manj neprijeten je bil prizor v lokalu Zume Pizza v Moun­tain Viewju v Kaliforniji, kjer sem opazovala robote za te­kocim trakom, kako mažejo kremo na testo in pite dajejo v pecico. Zume je že zgodaj vlo­žil v avtomatizacijo in tako le desetino proracuna nameni 
za delo, restavracije na sploh pa zanj v povprecju namenijo okoli cetrtino. Ljudje, ki so zaposleni v tem lokalu, dobiva­jo nadpovprecno placo in dodatke: urna po­stavka se zacne pri 15 dolarjih na uro, zapo­sleni so deležni vseh ugodnosti. Zume poleg tega ponuja možnost vracila šolnine in racu­nalniško usposabljanje. Ena od zaposlenih brez višješolske izobrazbe je zacela v kuhinji, kjer je garala z roboti, a je potem napredova­la in je zdaj vodja kulinaricnega programa, naucila pa se je uporabljati tudi program za izracun hranilnih vrednosti posameznih pic. 
To je znacilna zgodba o avtomatizaciji: tehnologija prevzame stara opravila, hkra­ti pa ustvarja nova – delovno mesto rentgen­skega tehnika, na primer, je bilo v statistic­ne podatke zajeto šele po letu 1990. Prehod na novo obliko dela ni bil nikoli preprost in utegne biti še toliko težji v storitvenem sek­torju. Nova delovna mesta, ki nastajajo po tehnološkem prelomu, navadno zahtevajo vešcine, ki jih odpušceni delavci nimajo, in vsi delodajalci ne bodo razmišljali niti pribli­žno tako napredno kot Zume. Vsaj višješol­ska izobrazba delavce varuje pred brezposel­nostjo zaradi avtomatizacije in jim omogoca, da pridobijo strokovno znanje, presojo in se naucijo reševati težave, kar je za robote ne­dosegljivo. Kakorkoli že, skoraj 80 odstotkov zaposlenih pri pripravi hrane in delu z gosti ima srednješolsko ali nižjo izobrazbo, kažejo podatki urada za delovno statistiko. 

Prav lahko se zgodi, da bo res tako. James Besen, ekonomist na pravni fakulteti boston­ske univerze, je ugotovil, da je hkrati z na­rašcanjem števila bankomatov med letoma 1990 in 2010 narašcalo tudi število bancnih uslužbencev. Bankomati so po njegovem pre­pricanju povecali povpraševanje po storitvah za obcane: ker ti niso bili vec omejeni zaradi delovnika bank, so bancne storitve uporablja­li pogosteje, in ljudje, ki niso imeli racuna, so ga odprli, ker so želeli izkoristiti novo tehno-
U uporaba robotov je v državi, kot je japonska, zelo smotrna, saj je težko najti 
delovno silo. 
Ugodnejša perspektiva za zaposlene bi bila, ce bi avtomatizacija podpirala pred­vsem nadaljnji razcvet restavracij in prenoci­tvenih zmogljivosti. Hurst iz podjetja Panera mi je povedal, da zaradi narocanja prek ra­cunalnika in aplikacije za spletno narocanje veriga zdaj obdela vec narocil. To pomeni, da potrebuje vec zaposlenih zaradi povpra­ševanja strank. Gostje Starbucksa, ki upora­bljajo aplikacijo te verige, se vracajo pogoste­


je kot tisti, ki je ne, so ugotovili v podjetju, in vecja ucinkovitost, ki jo omogoca spletno na­rocanje, je pripomogla k vecji prodaji v naj­bolj obiskanih lokalih v casu najvecje gnece. Starbucks je tako v ZDA leta 2016 zaposloval osem odstotkov vec ljudi kot leto prej, ko je ponudil novo aplikacijo. 
Bodo roboti za cloveštvo plus ali minus? 
Ali bo avtomatizacija pomenila cisti plus za zaposlene v restavracijah in hotelih, ne le konkurencno prednost ene verige pred dru­gimi (vec narocil za strojno opremljeno Pa­nero in manj za prodajalke v najbližji trgovi­ni), bo odvisno od tega, ali bo prijetnejše do­živetje za stranke pripomoglo tudi k temu, da se bo vec Americanov odlocilo za kosilo zunaj in prenocevanje v hotelih, namesto da toplo hrano kupijo v trgovini in poišcejo na­mestitev prek Airbnb. 

logijo. Ceprav so posamezne podružnice res­da imele manj zaposlenih, so banke odpira­le nove, zato se je skupno število uslužbencev povecalo. In ko so stroji prevzeli veliko osnov­nih opravil v zvezi z gotovino, se je spreme­nila narava dela bancnih uslužbencev. Po no­vem so se morali s strankami pogovarjati o bancnih produktih – depozitih, posojilih – za­radi cesar so postali dragocenejši za deloda­jalce. »Težko pa je napovedati, ali bo avtoma­tizacija v restavracijah pov­
zrocila zmanjšanje delovnih mest,« je priznal Bessen. 
Moje izkušnje s kuharski­mi in natakarskimi roboti so mešane. Ko sem obiska­la Aloft Cupertino, je bil ro­botski butler pokvarjen. Ko sem v Marriottu novi ume­tno inteligentni sistem za klepet prosila, naj preveri zbrane tocke, mi je odgovo­ril, da mi mora pri tem po­magati clovek. Niti v prvem niti v drugem primeru ni­

sem dobila obcutka, da bo število gostov v hotelih zaradi robotov vecje. Ko sem pisala to kolumno, pa se je moj obisk v Starbucksu iz tedenskega razvajanja razvil v vsakodnevni obred. Težko se je bilo upre­ti uporabni aplikaciji: narocilo sem lahko od­dala med vožnjo z avtobusom in pijaca me je že cakala, ko sem stopila k pultu. 
Nekega dne sem prišla v svoj stalni lokal in ugotovila, da je uvedel novo politiko, po kateri je bilo mobilna narocila treba prevze­ti pri natakarju. (Ocitno se ozracje v neka­terih lokalih med prevzemom narocila prek mobilnika v konicah lahko precej naelektri.) Sprememba mi ni bila všec, saj sem bila vaje­na gladkega poteka narocila. Zacela sem za­hajati v drugo Starbucksovo kavarno v bliži­ni, kjer sem kavo lahko prevzela brez vmeša­vanja socloveka. 
Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. 


Onkraj petih cutov 


T 
ehnologija se že dolgo uporablja za pomoc ljudem, ki so izgubili enega od petih osnovnih cutov ali so se ro­dili brez njih. V zadnjem casu pa raziskoval­ci na podrocju »krepitve cutov«, ki je še v po­vojih, razvijajo tudi orodja, s katerimi ljudje dobijo dodatne cute – takšne, ki posnemajo cute drugih živali, oziroma z njimi dodajajo zmožnosti, ki jih narava ni predvidela. 
Zbrali smo nekaj takih naprav in popisali kako bi lahko vplivale na to, kaj pomeni biti clovek. 
Slišece slike 
Nekateri gluhi že desetletja uporabljajo polževe vsadke z vrsto elektrod, ki stimulira­jo slišni živec v ušesu. Znanstveniki razvijajo še druge tehnologije, ki bi lahko vrnile vid ali tip tistim, ki so ostali brez njiju. Pri slepih bi kamere lahko sprožile elektrode na mrežni­ci, vidnem živcu ali v možganih. V primeru ohromelosti in protez bi pritisne blazinice na pravi ali robotski roki pošiljale povratne in­formacije v možgane ali živce v roki. 
Avtisti bi lahko celo pridobili vecji obcutek za druge. Raziskovalci na massachusetskem tehnološkem institutu so namrec predstavili 

• BrainPort V100 
EQ Radio, napravo, ki odbija signale od lju­di in tako meri njihov srcni utrip in vzorce di­hanja. Naprava, ki bi jo še morali izumiti, bi iz takšnih podatkov lahko razbrala razpolo­ženje drugega in podatke posredovala avti­stu – oziroma vsem, ki bi radi izboljšali svo­jo intuicijo. 
Poleg tega lahko en cut nadomesti dru­gega. Možgani so presenetljivo spretni pri izkorišcanju primernih podatkov, ki jih pre­jemajo, in jih je mogoce nauciti, da na pri­mer »slišijo« slike in »cutijo« zvok. Naprava, imenovana BrainPort V100, kamero na oca­lih povezuje z mrežo elektrod na jeziku sle­pega. Sprva ta obcuti le neznatno šcemenje, pocasi pa se nauci, da razbere mocnejšo sti­mulacijo in jo prevede v svetle slikovne toc­ke, šibkejšo stimulacijo pa v temnejše, in si v glavi ustvari sliko. 

Nekoliko podobno deluje nizozemska na­prava, imenovana vOICe, pri kateri kamera ustvari slušno pokrajino, ki jo clovek z okr­njenim vidom sliši skozi slušalke. Ljudje, ki niso vajeni uporabljati te naprave, sliši­jo le staticno prasketanje, z vajo pa je mogo­ce razbrati podobe. Približno vsako sekundo glas preskoci z leve na desno in pri tem s fre­kvenco nakazuje višino predmeta (cim višji je, tem višja je frekvenca) in glasnost, da na­kaže svetlost. 
David Eagleman, nevrolog z univerze Stanford, je za gluhe razvil brezrokavnik, ki zvok spreminja v vzorec vibracij na trupu. Z vajo se ljudje naucijo, kako jih uporabiti za interpretacijo govora in drugih zvokov. 
Izposojanje iz narave 
Znanstveniki raziskujejo tudi možnosti, da bi dodali cute, ki jih najdemo pri drugih vrstah živalskega kraljestva. Rocna naprava Bottlenose, na primer, ki so jo sestavili ama­terski biohekerji, z ultrazvokom meri razda­ljo do predmetov, nato pa z razlicnimi fre­kvencami vibrira na uporabnikovem prstu kot pri eholokaciji. Druge naprave posnema­jo obcutek za navigiranje pri pticah selivkah: podjetje, imenovano feelSpace, prodaja na­viBelt, pas, ki uporabnika usmeri v želeno smer z vibriranjem. Podjetje Cyborg Nest prodaja napravo North Sense, ki si jo lahko pripnete na prsni koš in zavibrira, ko ste obr­njeni proti severu. 
V prihodnosti bi polževe vsadke naravnali tako, da bi prestregli tudi zelo nizke frekven­ce, kot jih uporabljali sloni, in skrajno visoke, recimo delfinje. Sestavili bi lahko bionicne oci, ki bi ljudem omogocili, da bi videli ultra­vijolicne žarke (tako kot metulji, severni jele­ni, psi in druge živali) ter infrardeco svetlobo (kot nekatere kace, ribe in komarji). 
Nekateri znanstveniki menijo, da bi nekoc lahko v možgane vgrajevali vrata, ki bi nam 

• naviBelt 
omogocala, da bi vklopili razlicne senzorje, ko bi jih potrebovali. »Kot švicarski nož cu­tov, ki bi ga lahko nosili s seboj,« razmišlja Rajesh P. N. Rao, direktor centra za senzo­motoricno nevronsko inženirstvo, ki delu­je v okviru Nacionalne znanstvene fundaci­je. Ko bi na primer plezali v gorah, bi upo­rabljali senzor za razdaljo, ponoci pa vklopi­li nocni vid. 
Zaznavanje potresov na Luni 
Morda bomo pridobili tudi cute, ki jih nima nobena živalska vrsta. Vibracijski brez­rokavnik, ki ga je razvil Eagleman, je mogo­ce programirati tako, da sprejme kakršneko­li vhodne podatke, ne samo zvoka. Pravi, da bi ga lahko uporabljali tudi za spremljanje borze ali razpoloženja na Twitterju, pa višino in odklon trota ter lastnikove vitalne znake. Vse to bi bilo seveda mogoce prikazati na ra­cunalniškem zaslonu, toda naši možgani ne zmorejo predelati veliko vidnih podrobno­sti hkrati, je pojasnil Eagleman. Nasprotno pa telo spremlja na desetine mišic samo zato, da ohranjamo ravnotežje, zato je primernej­še za obvladovanje vecdimenzionalnih vho­dnih podatkov. 
Vsadek v možganski skorji bi teoreticno lahko sprejemal tako rekoc katerokoli vrsto podatkov, možgani pa bi jih nato obdelova­li kot nov cut. »Naredite lahko, karkoli želi­te,« je izjavil Neil Harbisson, »kiborški ume­tnik«, ki sicer prihaja iz Španije. »Lahko raz­vijete enkraten cut, ki je povezan z vašimi za­nimanji ali radovednostjo.« 
Harbisson že od rojstva vidi samo sive od­tenke. Leta 2004 so mu na lobanjo kirurško pritrdili anteno, na koncu katere je kamera. Antena vibrira z razlicnimi frekvencami in barve spreminja v glas. Z anteno lahko spre­jema tudi telefonske klice in posluša glas­bo. Vsaditi si namerava tudi trak okrog gla­ve s toplo tocko, ki bi vsakih 24 ur zaokrožila okrog lobanje, s cimer bi pridobil toplotni or­gan. Njegova prijateljica in sodelavka Moon Ribas ima v roki brezžicni cip, ki zavibrira, ko je kjerkoli na planetu potres, tako da ima potresni cut. Upa, da si bo lahko vibracijske vsadke namestila tudi v podplate in obcutila potrese na Luni. 
Bernd Fritzsch, nevrolog z univerze v Iowi, pa opozarja, da z vsako zaplato nevronskega posestva, ki ga namenimo za interpretacijo novega cuta, zmanjšamo število razpoložlji­vih nevronov za obdelavo drugih. Z vsakim dodanim cutom bi torej tudi nekaj izgubili. 
Dobesedno skupinski um 
Morda bomo celo pridobili tako imenova­ni šesti cut: zunajcutno zaznavo (z angleško kratico, ESP). Kevin Warwick, inženir z uni­verze Coventry v Združenem kraljestvu, je elektrodo na roki brezžicno povezal z elek­trodo na ženini roki, tako da lahko cutita, ce drugi napne mišice na roki. Eagleman bi to zamisel rad nadgradil in brezžicno povezal monitorje srca in znojnic pri sebi in ženi, da bi lahko zacutila pocutje drug drugega. 
Raova raziskava je pokazala, da ljudje zmorejo telepatsko pošiljati pritrdilne in ni­kalne odgovore. Elektroencefalograf (EEG) zaznava možgansko aktivnost pošiljatelja, 
• Elon Musk je ustanovil podjetje Neuralink, ki je osredotoceno na 



povezovanje možganov z racunalnikom. 
druga naprava pa pošlje magnetne pulze v možgane prejemnika. Nekoc bomo morda imeli možganske vsadke za brezžicno pove­zovanje. »Takšna komunikacija bi lahko pre­segla nekatere jezikovne omejitve,« razmi­šlja Rao. Ljudje bi si lahko delili obcutja in iz­razili misli, ki jih je težko prevesti v besede, in s tem izboljšali medsebojno sodelovanje. 

spremenilo cloveka. Harbisson pravi, da bi se z dodatnimi živalskimi cuti lahko glo­blje povezali z naravo in drugimi vrstami. A ce nas skupni cuti povezujejo z drugimi vr­stami, bi cutna neenakost ljudi lahko tudi še bolj razdeljevala, saj bi pripomogla k no­vih kategorijam tistih, ki imajo, in tistih, ki nimajo. Že zdaj se ne moremo zediniti, kaj je resnicno in kaj lažno; ta težava bi se ver-
U 	Vsadek v možganski skorji bi teoreticno lahko sprejemal tako rekoc katerokoli vrsto podatkov, možgani pa bi jih nato obdelovali kot nov cut. 
»Mislim, da nas bo to kot ljudi popolnoma spremenilo,« je komentiral Warwick. »Pri­hodnost je v telepatiji.« In res je Elon Musk ustanovil podjetje Neuralink, ki je osredoto­ceno na povezovanje možganov z racunalni­kom; pravi, da bi nekega dne rad omogocil telepatijo z racunalnikom kot posrednikom. 
Videli bomo, kako bo vse to preigravanje 

jetno še zaostrila z novimi nacini obcutenja. »Družba je prilagodljiva kot elastika,« je pre­prican Warwick. Korenita cutna nadgradnja pri izbrancih bi jo lahko samo še bolj nape-la. »Vprašanje je, ali elastika lahko popusti.« 
Copyright The Atlantic Monthly Group, distribucija Tribune Content Agency. 


Google in Levi's sta oblikovala 

pametno jakno 


e podrgne, potolce ali zakrije pravo tocko, se lahko oglasi na telefon ali ignorira klic, poveca glasnost glasbe ali dobi zadnje podatke 
o voznih redih, ne da bi mu bilo treba pogledati na zaslon. 
Jakna je prvi izdelek za širo­ko porabo iz eksperimentalne­ga oddelka Project Jacquard, dela Googlove skupine Advan­ced Technology and Projects, in­kubatorja, ki razvija modular-ne mobilnike, radarske senzorje, 360-stopinjske filme in zdaj tudi oblacila. Project Jacquard, ki so ga ustanovili leta 2014, predsta­vlja prihajajoci val tehnologije, ki jo vneto razvijajo družbe, kot so Amazon, Apple in Google; to sta internet stvari in nevidno ra­cunalništvo, žene pa jih predsta­va, da bi morali dostop do podat­kov in storitev imeti brez fizicne­ga vzajemnega delovanja z na­pravo. 

K ako naj bi las tniki jaken sploh uporabljali vmesnik Pro­ject Jacquard, ki je všit na ro­kav? Levi's in Google sta se osre­dotocila na kretnje, s katerimi aktiviramo zaslone na dotik, in izbrala štiri glavne gibe: dotik za vklop, dotik za izhod, lahen uda­rec ali pokritje povezanega pre­dela. Te kretnje so dovolj neo­pazne, da uporabnik lahko uti­ša zvonjenje telefona med po­govorom, kot bi si želel z rokava omesti smet. 
Jakna in aplikacija za zdaj ne znata bistveno vec, kot ponuja daljinsko upravljanje na Applo­vih slušalkah za uho. Cena je 350 dolarjev in je dvakrat višja od »analogne« Levisove jakne iz džinsa. Pri Leviso vseeno pravijo: »Pomislite na iphone, ki je imel vcasih omejeno število aplikacij, Copyright Mansueto poznejši modeli pa jih podpira-Ventures LLC, distribucija jo na tisoce. To je šele izhodišce.« Tribune Content Agency 


ODGOVORNI UREDNIK 
Matjaž Klancar 
POMOcNIK ODGOVORNEGA UREDNIKA 
Jure Forstneric 
UREDNIK 
Uroš Mesojedec 
LEKTURA 
Dora Mali, Simona Mikeln 
PREVAjANjE 
Petra Piber, Simona Mikeln 
LIKOVNA ZASNOVA 
Peter Gedei 
ObLIKOVANjE NASLOVNICE 
Peter Gedei 
RAc. GRAFIKA IN STAVEK 
Peter Gedei 
FOTOGRAFIjE 

Fotoarhiv Monitorja, iStock 
NASLOV UREDNIŠTVA 
Monitor, Dunajska 51, 1000 Ljubljana, tel.: (01) 230 65 00 faks: (01) 230 65 10 e-pošta: urednistvo@monitor.si 
MONITOR V SPLETU 
www.monitor.si 

Nenarocenih rokopisov in fotografij ne vra­camo. Vse gradivo v reviji Monitor je last družbe Mladina d.d. Kopiranje ali razmno­ževanje je mogoce le s pisnim dovoljenjem izdajatelja. 
IZDAjATELj 

Mladina d.d., Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana, dav. št. 83610405 
PREDSEDNICA UPRAVE 
Denis Tavcar 

PRODAjA OGLASNEGA PROSTORA 
tel.: (01) 230 65 36, 
e-pošta: marketing@monitor.si 

VODjA MARKETINGA IN OGLASNEGA TRžENjA 

Ines Markovcic, tel.: (01) 230 65 33 
NAROcNINE IN PRODAjA 
tel. 080 98 84, (01) 230 65 30, e-pošta: narocnine@monitor.si 
TISK 
Shwartz Print, Ljubljana 
NAKLADA 
3.650 izvodov 


DISTRIbUCIjA 




Izberi d.o.o., Ljubljana 
Poštnina za narocnike placana pri pošti 1102, Ljubljana. V ceno izvodov v malopro­daji s priloženim DVDjem je vkljucen DDV v višini 22%, v ceno ostalih izvodov pa DDV v višini 9,5%. ISSN 1318-1017 
bERITE MONITOR 25% CENEjE 
Revijo Monitor lahko narocite tako, da pla­cate letno narocnino in jo od naslednje šte­vilke naprej prejemate na želeni naslov. 
• Vse informacije lahko dobite po telefonu 
(01) 230 65 30 ali po elektronski pošti na­rocnine@monitor.si.