1 ^Č$IC3W pil E§n lili EKS si jgf| tS&vvftvij ES§sS ^ssl v/. HEKTOR UST Zli SREDNJEŠOLSKO DUJlfrVO Št. 6.Letnik V. »s: Urtjnje srn dr. Anton Breznik Zt leto 1912/1913 vOvvvOOUl »Mentor« » 1912/1913 • V. letnik » Zvezek 6. VSEBINA Iz življenja klasiCnih narodov. (Dr. J. Samsa) .... 121 Trikrat pri Savici. (J. M. DoviC.) (Dalje)...............125 Passer domestlcus. (Prof. Fr. Pengov)....................129 Kiruna-vara — gora Iz železa. (Po G. Greimu priredil dr. V. Šarabon).................................. 133 Ko jaz sem se rodil. (Pesem.) (Bogumil Gorenjko) . . 134 Za klavzuro. (Domen Otilijev.) (Konec).......................135 Na sobotni večer. (Bogdan Selimir)...........................139 Resignacija. (Pesem.) (Bogumil Gorenjko).....................141 Pred Tolažnico žalostnih. (Pesem.) (Bogumil Gorenjko) 141 Drobiž....................................................... 142—144 gr Lepa priložnostna darila. ^tvorattka raloga*6*8* VPhTL:. P”**" P1 19 K n»FJ*J;bril|«nbil nrtltn od M K n«prej. - Lep« ^ " prSy'm,Ha!’,ri1, P® *nj**nlh cenah. N«ro.!1. pr. Kr. Tu beremo imena atenskih in parskih arhontov, pisateljev in pesnikov, zlasti treh prvakov grške tragedije,. Eshila, Sofokla in Evripida, imena njihovih tragedij, čas, kdaj so nastale in bile uprizorjeno. Ta znameniti kamen se imenuje „marmor (chronicon) Parium“. Kupil ga jo I. 1(527. angleški lord Tomaž Arundel, njegov vnuk ga je daroval vseučilišču v Oxfordu, kjer se še sedaj nahaja. Kar si je lahko zasebnik na otoku Paros privoščil, si je še lažje dovolil vladar svojega časa, mogočni cesar Avgust. Lota 13. po Kr. jo popisal sam svojo življenje, svojo junaško čine in dobrote, ki jih jo skazoval rimskemu ljudstvu; ta popis jo spravil v svetišču boginje Veste (boginja domačega ognjiščal Ta njegov popis je bil vrezan v kamenite plošče, ki so bilo vzidano v stene njegovega grobišča, mavzoleja. Prepisi teh plošč. pa so bili postavljeni tudi po drugih mestih širnega rimskega cesarstva v proslavo njegovega blagonosnega vladanja. Take marmornate plošče so se ohranile v Anciri, v glavnem mestu Galacije, v Mali Aziji, zato se ta spomenik imenuje „rnonumentum Ancy-ranum“. Že iz tega, kar smo dosedaj povedali, je razvidno, kako različna vsebina je shranjena v teh kamenitih knjigah. Stari vek je imel neko posebno manijo vse ovekovečiti. Zato imajo laški, angleški, francoski in nemški muzeji cele dvorane popisanih ka-menov. Tu so ne samo razni državni akti, grški in latinski, kakor: postave, pogodbe, mirovni sklepi, nagrobni spomeniki z raznimi napisi, popisane stene grobišč in svetišč itd., ampak tudi napisi popolnoma privatnega značaja. Silno zanimiv je pogled v dvorano teh kamenitih starin: ta nagrobni kamen rimskega patricija naznanja še danes svetu njegove zmage in časti, ki jih je dosegel v službi mogočnega rimskega Ajaccio nu Korziki. naroda; zraven so tri žarice (urne, okrogle buči podobne posodo za pepel sežganih mrličev), prva nosi napis DSSA C. CAESARIS AVGVSTI. F. 1’RINCIPIS 1VVENTUTIS, t. j. kosti Gaja Cezarja, Avgustovega sina, prvaka mladine; druga ima pepel drugega Avgustovega sina Tiberija Cezarja, S* podobnim napisom; v tretji pa so ostanki Agripine hčere Avgustovega generala Agripe in Avgustove hčere Julije. Tu vidiš dalje latinske napise iz Male Azijo, iz Panonijo, Španije, Galije itd. Wor zJihlt die Volker, nonnt ramah in veselo korakamo iz vasi. Jožek se še enkrat ozre po očetu, potem pa začne peti domačo himno: Mi smo pa iz Nuklti. . . • Francelj mu je sekundiral. Preden smo se streznili pesniškega razpoloženja, že zagledamo pred sabo na rdeče pobarvanem kolu belo tablo in na njej dva napisa z dolgimi pušicami: Cesta na Tržič — cesta na Podbrezje. Premišljevali smo, kam bi krenili. Nihče ni vedel, po kateri poti naj krenemo proti Bohinju. „Vidiš, Dovič, pa si pravil, da si se že vozil tod na božjo pot na Brezje. Pravil si, da si bil s stariši že ob B. uri zjutraj pred Frančkom. In zdaj ne veš, kje je Franček, ne veš, ali je na podbreški ali tržiški cesti?11 Tako se me je lotil Farbarjev Francelj. Pa nakelski Jožek se postavi na mojo stran in pravi: — Kaj se boš jezil? Saj jaz vem, daje Franček ob tržiški cesti. Ta samozavestna beseda Jožkova je odločila. Krenemo po cesarski cesti skozi Žeje. Onkraj Žej zagledamo kamenito znamenje. Jaz opozorim takoj, da so take vrste znamenja iz časov, ko je razsajala kuga po deželi. Francelj ogleduje podobe na znamenju in oporeka: „Poglej vendar, Dovič, to-le sliko! To so razbojniki, ki ubijajo nekega človeka. Kole imajo v rokah in napadenec leži na tleh v krvi. Ta slika nima s kugo nič opraviti. Jaz ogledujem pobijalce z rdečimi telovniki in velikimi gumbi in modrosti moje je bilo konec. Pa tudi nismo utegnili več znanstveno preiskovati kamenitcga znamenja. Pred nami sc odpre lepa ravninica, pa še lepši pogled na sriežniko. Farbarjev Francelj je kar strmel, zagledavši očaka Triglava iu vse njegove otroke ob strani. Nebo jo bilo jasno kakor ribjo oko, solnce se je pomikalo vedno više, ptiči so žvrgoleli v cestnem grmovju, Bistrica je šumela v strugi — — — Zrli smo Begunjščico in Stol, zrli Doberč in Košuto, na desno stran pa se jo raztegala pred nami Križna gora in skalnati Storžec. „No pa povej rimo na Triglav, Francelj!“ rečem jaz zamišljenemu Gestrinu. Ali Francelj ni odgovoril, njegov duh je plaval po očaku Triglavu. Jaz pa odgovorim v verzih: Naj bo Triglav Ali Stol, Vsak ima Teme gol. Vsi se zasmejemo, celo Franclju so se debele ustnice raztegnile na smeh. „Tam-le v Dupljah so pa zdaj tisti gospod Tomaž, ki so bili nekoč pri nas za kaplana. Ali jih gremo obiskat?11 pravim jaz. Vsi pogledajo na desno, kjer se je pod Udnim borštom izpred sadnega drevja videl skoro samo zvonik v Spodnjih Dupljah. „Danes ne, ker je nedelja. Take dneve gospodje duhovniki ne utegnejo poslušati naših teženj,“ odgovori Visoški Janez. Mi smo potrdili njegova izvajanja pa korakali dalje. Ravno nam je Francelj pravil, kako bi rad videl tisto jelko v Udnem borštu, pod katero je Veliki Groga poročal rokovnjače, pa so zglasi Jožek s svojim visokim glasom in pokaže na veliko enonadstropno hišo. „Tukaj-le je pa Franček," pravi Jožek. „Naj le bo! Pa tista hiša Franckova ni to, kjer sem jaz z očetom brinjevca pil,“ ugovarjam jaz. „Aha, to-le je pa podzemeljska voda. Dupeljnik priteče izpod Udnega boršta. Petrovčev France je že hodil tri ure po tej vodi, dokler ni prišel do velikega jezera. Pa ni mogel naprej. Pravijo, da se pride vunkaj v Spodnjih Dupljah, tam, kjer so se v „luknjo“ naši očetje skrivali pred Psoglavci,“ pripoveduje Nakelski Jožek. Pot se nam je bitro odsedala, pred nami se je pokazal Križ in Kovor. Vedno bolj se nam je dozdevalo, da ne gremo po bližnjici na Bohinj. In res namesto Bohinja se prikaže pred nami Tržič. 3 ......... 1’rofo.sor Fr. Pengov: Passer domesticus. lrnql sem brata — že 30 let uživa ljubeznivi Conček srečo pri Bogu — ki je bil. dasi šele v 11. lotu, največji ptičar v naši vasi. Poznal jo ptico že od daleč po obnašanju, v zraku po lotanju, v bosti in večernem mraku po ščebijanju. Imel jo v kletkah mnogo domačih ptičic, zlasti liščke, zelenčke, ČIžke, konopljonke, strnade, kaline, prosto so letalo po hiši raznovrstne siničko, od modrega gorščnika in dolgorepega mlinarčka pa do skromnega meniščka in navadne sinice; brglez je koval svojo bučne pečke v špranje nad oknom, taščica (babica) so jo priklanjala sredi čumnato za boren »b ocvirček iznad opoldanskih žgancev ščinkovec je crčinkal z ograje nad. čelešnikom, bilo je res doma kot svoje dni v raju. Ko je bogata botra podarila Cenetu še par kanarčkov, se je čutil le-ta kot kralja „domačih in tujih živali" in poskočnicam domačih pevk so se pridruževali še umetni trilčki zlatili kanarcev in različnih polu-tanov (postatljev), potomcev naseljencev kanarskih otokov in domačih slovenskih ptic. V velikanskem Pevčevem jagnjedu sredi vasi gnezdi vsako leto neštevilno parov najbolj plebejskih naših ptičev, vrabcev. Dasi se klati ta vagabund po celem svetu in najdeš v Nilovi delti ob času, ko bereš te spomine, krone palm, natlačeno polne z njegovimi gnezdi; četudi 11111 prija koča črnca globoko doli v osrednji Afriki pravtako kot čudoviti minareti carigrajski, stonadstropna čudesa nevv-yorških stavb in puste akacije avstralske, vendar je sklenil nesrečni 1’asser domesti-cus menda posebno intimno zvezo z našo bližnjo okolico. Kakor se zgodi večkrat tudi v velikem, da ima od dvo-ali trozveze prijateljev korist le ena stranka, tako je izkoriščal tudi vrabec symbio-tično vez z našo vasjo. Cele trumo so jih letale po polju od njive do njive, a se redno vračale zopet v vas pod svoj rodni krov. Večerni počitek, kakor tudi njihovi poletni jutranji alarm je bil nepopisen dirindaj. Glavni stan jo imela vandalska ta svojat na štirih divjih kostanjih pred našo domačo hišo. Ker se je pričenjalo njeno zborovanje vsako jutro že davno preje, preden jo bil za mladostne hišne prebivalce čas vstajati, je bilo to vsiljevanje vrabčevo naši materi skrajno nadležno. Hazdirali smo sicer gnezda sitnežov 1111 vrtu, toliko bolj, ker smo opazili, kako po turško so se obnašali naprtim milim lastovicam, podili smo cigane proč, a vse skupaj ni zaleglo veliko. Kanarčica je ravno valila. Tu pride Cenku na misel, da ji podloži vrabuljino jajce, majhno sivkasto oblico temneje pegasto, pikasto in črtasto. Dobro je sicer vedel, da tak divjak ni za v kletko, ker je preveč drzen vsled vodnega svobodnega solnca, ki ga ogreva, a pomislil je: „Morda ga družba kaj prenarodi V — Saj tudi človeku .. 'it« i*. -■'■jHVv:-;' f . Napoleon kot konzul. vtisne večino vrlin ali pa tudi napak dobra oziroma slaba vzgoja. Ho šel mar dober pedagogij brez posledic mimo divjega sinka narave? Pričakajmo!“ V Cenetovo največje veselje je ugledal 13. dan mladi Passer (s pridevkom „domesticus = domačin14 ga nočemo žaliti, ker je bil rojen pod isto streho z nami, ki smo bili vendar popolnoma domači) iz temne lupinice beli dan v kletki na zidu in stara sta ga redila, kakor se spodobi in je primerno takim goličem. Kanarčica, v prvi vrsti pa sumeč, je bil pravi Specialist v solopetju, pa tudi za duette ni bilo najti tekmecev daleč na okoli. „Harzer Hollerja sta,“ je rekla pri obisku Tomaževa Marica, ki je bodila v mesto v šolo in takih pevcev se ne dobi kjersibodi. Sadovi dobre domače šole, ki bi jo j)o odličnosti učiteljev - Specialistov v svoji stroki po pravici prištevali vsaj srednjim šolam, plodovi vrlega privatnega konservatorija, so se jeli kmalu kazati. Spominjam se dobro, kako sva se veselila z bratom trenotkov, ob katerih je jel naš mladi Passer kazati muzikalične zmožnosti, ko je napredoval očividno ne samo v prešernosti svojega rodu, ampak tudi v pevski umnosti ter dokazal, kaj da premore dobra šola in vaja, argumentiral prav jasno, da „poeta (pravi pevec, kanarec) n as c i tur, orat or (govornik, kričač, vrabec) autem fit.“ Kar mu je primanjkovalo na talentih, to je nadomestil naš konservatorist s svojo energijo. Bil je, še davno ne polnoleten, že absoluten gospodar, bizantinski „fiaaiMvg“ v kletki, ki si je prilaščal prvo besedo ne le pri koritcu in najkomodnejši sedež na palčici, ampak tudi krono v kraljestvu skrivnostnih, svetih harmonij, popoln „caesaropapist“. V svojem grbu je nosil kot emblem Božidar Kbr-nerjevo „1 iro in meč“, ki sta bila tudi njegovo stalno geslo. Modern Ibikus, ki mu je tudi v umetnosti moč nad pravico, je v opetovanih tekmah s pravimi pevci iz Harca pomandral in potolkel enostavno s kljunom, Cesar niso mogla prekositi njegova barbarska pljuča. Na ta način je prisilil slehernega tekmeca, da je hitro utihnil in se nemo vdal. Sam pa je smuknil po vsaki taki slavni zmagi na naj višje mesto v kletki, na prestol in tedaj — le škoda, da niste slišali tega slavnostnega speva, kako krasno sc je razlegal iz teh bojevitih ptičjih grudi. Nobena stvarca pa ni mladega Passerja spravila tako v ogenj kot krilat pevec v sosedni kletki, ki mu ni mogel zamašiti kljuna ker namreč ni mogel do njega. V takih momentih je pozabljal popolnoma na plemenito svojo zibko in njeno „noblesse oblige“ in čuti vrabca v vsej svoji goloti je stopila na plan s prodirljivim „(":iv, čiv! Col-Cerel-fiel-čel-čel!“ ki ga poznate vsi iz blatne ulice, kjer je pravo torišče domačega vrabca. Skakal je tako odurno ter stresal s privihanim repkom, da bi človek komaj verjel: V kanarčkovem gnezdu so mu zapele rojenice! A nesreča nikoli ne počiva. Passerju je bil dorasel ravno krasen črn podvratek iz finega svilnatega perjiča, da je bil ponosen nase sam in veselje mlademu gospodarju Cenetu. Pa se vam zrahlja nekega dne žebelj v steni in kletka s pticami vred telebi na tla. Premakljivo dno je zdrsalo s tečajev in ptice so smuknile v babilonski zmešnjavi skozi odprto okno, med njimi tudi Passerek. I)o-čim pa so se ostale ujetnice po prestanem prvem strabu vrnile prostovoljno ali se dale vsaj brez težave ujeti, je skočil naš trou-badour iz ščinkovčevega. rodu na okno, začivkal enkrati iz celega srca, zakrožil kljubovalen spev na žvižg vlakove piščalke, ki mu ga je bil iz daljavo prinesel veter na uho, potem pa je jel takoj previdno raziskavati okolico, predvsem za njegovo oko tako ogromne stavbe iz opeke, kamenja in lesa. Čudno! Toliko časa je bil pri ljudeh in vendar ni pozabil svoje svobode, ki bi ga bila, ako pozabljena, popolnoma priklenila na gospodarja, kakor se je to zgodilo golobu, puti, puranu in drugim udomačenim pticam. Naš Passer je bil ravno nasprotno čez par dni še bolj zvit, pretkan in nezaupljiv nego tovariši njegovi. A pomislimo, naši ubogi balkanski bratje skozi stoletja sužnjega bitja niso zabili, da je sreča doma le pod svobodnim solncem, pa naj bi bil na to pozabil novi Hertrand do Horn, — kot bi lahko nazivali našega rešenca po slovečem francoskem potujočem pevcu, — ki ni bil porojen iz cele vrste udomačenih rodov. Zato se je vživel naš Passer v par dneh veselo in lahkotno v nove razmere svobodnega pohajkovanja. Koncem prvega tedna je bil ravno tako divji kot katerikoli njegovih bratcev na vasi, postal je navaden pocestni hajduk. Potepal se je po strehah, na cesti, po polju, imel le redko zaprt in molčeč kljun, izogibal se je nevarnim zanjkam, a se rogal praznim grožnjam: slamnatemu možu v prosu, belemu sukancu in pisanim cunjam nad gredicami v vrtu, mimogrede pa se jo tudi viteško pomeril s tem in onim sovrstnikom, a jo vselej pazil, da si je po končanem turnirju lopo poravnal krilato obleko. Za snago je imel največjo skrb; v ta namen jo porabil sleherno priliko. Poloti se je kopal v studencu, pozimi v snegu ali tudi luži ob cesti, rad je tudi posnemal kokoši, ki se kopljejo v pesku, da se ubranijo nadležnemu mrčesu. Z eno besedo: Passer je bil vrabec od temena do podplatov, kot jih živi na tisočo po slovenskih selih. Le tuintam sva so zagledala z bratom Cenotom hrepeneče proti veji, raz katero se je raztegnila lepo ubrana kanarčeva kitica, pobarvana z odurno energijo vrabčevih pljuč, izza preprosto rašovino ubeglega Passer j a. Po (i. (Ireimu priredil V. Šarabon: Kiruna-vara — gora iz železa. Marsikdo.je slišal že ime Gelivara in se spomnil na ogromne množine železa, ki počivajo tam gori na severnem Švedskem. A še dalje naprej proti severu, 100 km od Gelivara, je druga skupina železa, bogatejša nego ona na jugu. Imenuje se Kiruna-vara; znana sicer že v 17. stoletju — prim. Regnard: Voyage de Laponie — ni mogla zanimati odločilnih krogov, že zaradi oddaljenosti in nepri-stopnosti ne. V zadnjih desetih letih pa so začeli z veliko vnemo proučevati tamošnje razmere in svet so je čudil. Glavni rudni gori sta Kiruna-vara in Luosa-vara, izkoriščajo pa dosedaj samo prvo. Huda se dobi na razdaljo 5 km. Grič Kiruna (vara = skala, grič) sam je dolg 3f) km in obstoji v višjih delili izključno iz železne rude. Štejemo 11 vzvišin, naj višja 248 m nad jezerom Luosa, 748 m nad morjem. Luosa-vara je pa dolg V2 km; poleg teh dveh krajev so dobili še druge skupine rude, a ne tako bogate. Da bi spoznali debelost železnih plasti in globino, do katere seže ruda, so vrtali na več krajih z diamantom, vsega skupaj do konca 1.1910. 5007 m. Navrtali so 3006 m pod gladino jezera Luosa, torej nad 548 m pod vrhom najvišjega kirun-skega griča in še ni bilo konca rude; vrhtega je bila pa širina rude spodaj večja nego na višini. Kako globoko seže ruda, še sedaj ne vedo, po mnenju inženerjev gre v velike globine. Lucijan Buonaparte. Pri Luosavara sicer tudi niso dosegli dna, a videli so, da spodaj plasti niso več tako široke kakor zgoraj. Največja širina rude v griču Kiruna znaša 104 m, poprečna širina 78 m; z vpoštevanjem vseh mogočih količin so določili množino rude pod Kiruna-vara (seveda, če vzamemo globino 548 za dno) na 740 milijonov ton. Gelivara ima 270 milijonov, torej malo več nego tretjino one v Kiruna. A čuditi sc ni samo množini, preseneti nas tudi kakovost. Večinoma je ruda čist magnetit, skoro brez vsake primesi. Iz kemično sestavo magnetita proračunjena teoretična vsebina železa v magnetitu znaša 7fJ*4°/o, pri najčistejših oddelkih v Kiruna pa kar 70-12 o/o. Znamenito je dejstvo, da se od časa, ko odcepijo posamezne kose, pa do nakladanja v mestecu Narvik ob Atlantiku in do izkla-danja v kakem drugem evropskem pristanišču vrši vso mehanično, m l‘l v;t'i ni treba nobene človeške pomoči. V večji meri je bilo pa kopanje mogoče šele, odkar so zvezali Kiruno z Narvikom. L. 1884. so dobili Angleži dovoljenje sezidati železnico Lulež-Gelivara, a ker se niso držali določb, jim je 1. 1891. švedska vlada vzela koncesijo in sama dozidala progo. Leta 1898. so določili skupno z Norvežani, potegniti železnico do morja, do Narvika. Že leta 18!)!). je prišel prvi vlak v Iviruna, kjer so bili 1.18!)8. začeli s pridobivanjem železa. A v velikem slogu je bilo to možno šele potem, ko je bila proga dodelana do Narvika in s tem do morja, ki nikdar ne zamrzne. Po Švedskem so s pomočjo železnice rudo lahko prepeljevali sicer tudi pozimi, a to je predrago; do Atlantika je pa proga le kratka. Že 15. novembra 15)02 je bila proga končana in istega dne je odšel že tudi prvi vlak železa v Narvik. V letih 1!)()7—1010. so izpeljali na leto poprečno poldrugi milijon rude, Geli vara pa proizvaja sedaj na leto samo 1*2. Železo gre večinoma v nemška pristanišča. Pred dobrimi desetimi leti ni bilo razen par Laponcev v Kiruna še nobenega človeka, danes je tam mestece s približno 10.000 prebivalci. Pokrajina sama je polna močvirja, jezer, semintja rastejo breze. Razen šol so vsa poslopja lesena; a brez ne porabijo za stavbo, les pripeljejo iz juga, brezo morajo ostati tam, da varujejo mestece proti vetru. Celo pri izpeljavi cest so se ozirali nanje. Zanimiva je rast prebivalstva. 1899:0, 1900:312, 1902:2189, 1905:6138, 1909:8013, sedaj nekaj nad 10.000. Srednja letna temperatura znaša -P50C, zima prinese večkrat —20 do - 350 C in veliko snega, vrhtega pa enomesečno noč Poloti pa traja najdaljši dan tudi en mesec; pravijo, da ga še težje prenašajo kakor noč. Tu gori jo prihodnost. Jožef liuonaimrto. C Itogumil Gorenjko: Ko jaz sem se rodil. Ko jaz sem se rodil, pšenični klas jo zorel, in makov evot jo gorel rdeč, kot kri, srod njiv! In monda od takrat žo mojo jo srco kot radostno poljo vso polno solnčnih nad! C Domen Otilijcv: Za klavzuro. (Konec.) Jutri že! Prišel bo torej zaželeni dan, po katerem je srco dolgo hrepenelo. Tudi danes som bil pri večernicah. Klečal sem v prvi klopi in zrl na kor. Kako lepo so peli menihi! In vendar nisem slišal njih petja! Moj«' misli so šli' en dan pred menoj. Bilc so v kapitclju zbrane z drugimi menihi in z opatom. Ležal sem na tleh in opat mo j<* vprašal, česa želim. »Usmiljenja božjega in sprejema v Vašo družbo.« »Ali so čutiš poklicanega in močnega?« — »Ne iz svoje moči, ampak v zaupanju na usmiljenje božje, ki ne odreka svoje milosti tistemu, ki vanj zaupa, hočem vse to storiti«. Nato sem stopil in pokleknil pred opata. Med petjem očetov menihov sem vrgel svojo obleko raz sobo in oblekli so me v meniško haljo in škapulir . . . Nekdo me jo potegnil za rokav. Ozrem se in v klopi za menoj jo moj sošolec. Kako prihaja som in čemu je prišel? Ni morda zadnja skušnjava prod velikim dnevom? »Pridi vun, govoril bi rad s teboj!« »Pa je petje in večernice so zdaj.« »Moram govoriti s teboj.« Ako jo skušnjava, jo premagam in so vrnem. Sla sva iz cerkve. Na stopnicah je postal in me prijel za roko. »Tudi jaz som prišel zn teboj. A ne, da bi to skušal odvrniti na drugo pot, ampak da bi sledil na tvoji. Ne čudi so mi in pokaži mi, kje dobim opata, da govorim z njim!« »Po večernicah ga dobiš na onem hodniku.« »Prav je! Zdaj se pa ločiva! Bog s teboj!« Dala sva si roko in odšla spet v cerkev . . . Ko pišem te vrstice, mi vstajajo spomini. Na gimnaziji smo se zbirali pri nekom gospodu profesorju. Vabil nas je k sebi in nam pripovedoval o veri, o Bogu, o sovražnikih vere in Boga in še o marsičem, ki je segulo na to polje. Mlada srca so se kmalu navdušila in vrsta bojevnikov se je daljšala od dne do dne. A kakor je rastio število navdušenih in delaželjnih src, tako jo. vstajala vrsta nasprotnikov. Naš boj jo bil odločen. Okrasti se nismo pustili svetih resnic, ki nam jih jo vsadila skrbna mati v dolinsko srce. Ščiti naši so bili trdni in sovražnikove pušice jih niso prodrlo. Hud hoj jo bil proti sošolcu, ki je prišel danes za menoj. Sam ni veroval v Bo^a in jo še druga mlada srca zastrupljal. Le eno leto je Irajal boj. Božja previdnost je posegla vmes in razorožila sovražnika. Sestošolec in najhujši svobodomislec je umrl, skesan in v. zadnjimi tolažili. Bil je to hud udarec za nasprotnike. Imeli smo mir. Kako dobro je pri srcu onemu, ki je bojeval boj in gre slavit svojo zmago med svoje brate! Ali nisi tudi ti, predragi sošolec, izvojeval boja in prihajaš iskat miru in slavit zmago, največjo zmago, zmago nad samim seboj? * * * Ali ni radostno srce popotnika, ki je prehodil križem svet in se, vrača v tihi dol, odkoder je izšel? Le pogled na cerkvico v dolini in vzkipe čuvstva, da bi zavriskal in vzbudil tisočeri odmev. Ali ni veselo srce materino, ki je zgrešila stezo skozi gozd in je srečno dospela na pot do doma? Le pogled na kočico in že zakliče, da slišijo otročiči in ji pridejo naproti. Moje srce kipi veselja. Križem svet sem Hodil in v gozdu sem pot zgrešil, a moje misli so se vrnile proti novemu domu in prišle so na pravo pot. Le pogled v duhu na zaželeni cilj in zapel bi: »Vriskajte in od veselja poskakujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih!« Na poli sem. Postrgal sem stari kvas in moja obleka me 110 spominja več na svet. Moje željo so uresničene in še danes bom pel v koru . . . a * * Stal sem na hodniku pred celico in zrl na porastlo dvorišče. Sredi njega je stal mogočen steber z velikim križem na vrhu. Tiho jo bilo okoli, le na dvorišču so se podile rdečerepke. Prišel sem ravno iz kora in mojo misli so bile pri materi. Bogve kako je v tihem domu daleč za topoli? Ali je mati prišla srečno domov? Kaj dola zdaj? Ali misli o meni in moli zame? Ali me gleda v duhu, kako sem stopil z uresničenimi željami na pot do sreče« in veselja? Kako rad bi jo videl zdaj! Uživala bi za trenutek srečo, v sreči bi se razstala in v veselju bi sc sešla. Mati, jaz mislim na vas! To ni več skušnjava, da zapustim tiho domovje, to je ljubezen do matere, spočeta iz ljubezni do Gospoda, ki je prinesel ljubezen mod nas. Iz nje izhajajo moje misli in vse moje molitve za vas imajo v nji svoj izvor. Molite zame, da bi ne omagal na poli in ne zašel z nje na krivo in s prepadi, ampak po cesli, ki pelje čez ravno polje do cilja, naj gre moj korak! Na hodniku so se zaslišali koraki. Bil je moj sošolec. a 1JJ7 a Dala sva si roke in sc molče objela ... Ko je dvignil glavo, sein videl solzo v njegovem očesu. »Ti si že na poti, jaz sem še na stezi. Bog daj, da pridem tudi jaz kmalu na pot!« »Bog naj uresniči ivoje hrepenenje!« Hotel je ili mimo, a sem ga zadržal. »Kako si našel pot za menoj?« »Videl sem umirati tovariša — šestošolca in videl sem umirati svojo mater. Ganilo me je, ko mi je stisnila mrzlo roko v slovo in dejala: »Sili moj, le eno je potrebno . . .« Solze so mu pritekle v/, oči. Obrnil se je v stran in tiho odšel po hodniku. Gledal sem za njim in čeravno ganjen od njegovih solz, je bilo veselo moje srce; kajti veliko mora biti veselje nad popotnikom, ki je zapustil zgrešeno pot. * * * Tri mesece nisem že prijel peresa v roko. Danes pišem zadnje vrste med vtise, ki sem jih dobil za klavzuro. In te vrste so žalostne. »In ko ne bo več matere?« Te misli očetove so se izpolnile. Moja mati je umrla. Nikogar nimam več na svetu, ki bi sožaloval z menoj, in nikogar, ki bi potolažil moje srce. Le eno tolažilo mi lajša srce: ravna pot pred menoj, ki pelje do svidenja v veselju. Truden in zmučen od dolge poti pišem svoj zadnji list. Nebo je bilo oblečeno v črne oblake in deževalo je na zemljo že cel dan. Na poti so ležale kaluže in blato je segalo čez gležnje. Sopel sem proti domu po težavnih poteh in vsako drevo ob cesti in ovinek na nji, so me spominjali na trudno mater. Bogvo, ali me bo še zadnjikrat pol j n bila ? Ali mi bo še zadnjikrat govorila v slovo? Ali bom še zadnjikrat čutil njeno ljubezen? Hitel sem po potih in bližnjicah in zame ni bilo blata, ne kaluž . . . Večer se je Jv nagibal. Drobne kapljice je ovijal mrak, temnili so se gozdovi in ravnina. Poti ni bilo še konec in kolena so se začela šibiti. Kočica na rebri in mati v nji so mi dajali vedno novih moči. Tiha noč me je objela, ko sem šel gori proti rebri. Srce je bilo močneje in misli so bile vedno bolj žalostne. Bogve ali je še živa? Prišel sem na obronek in ugledal luč. N' koči so bili ljudje. Še hitrejši je bil korak. Odprl sem vrata in sc sklonil čez postelj. »Mati, ali sle še živi?« Globoko je vzdihnila in tiho spregovorila besede: »Ali si ti?« />Jaz sem, mati!« »Bodi pozdravljen, sin! . . . Težko sem te čakala . . . Zdaj že lahko umrjem . . .« »O, ne, mati, no še . . .« Objela me je z levico in z desnico me je pokrižala. Njen testament je bil: »Le eno je potrebno, moj sin . . .« Napoleon I. kot cosar. Še je hotela govoriti, a posilil jo je kašelj . . . Hilc so to zadnje njene besede. Srce mi ji' hotelo počiti. Zadnje bitje me zapušča in nikogar ni, ki bi šel ob moji strani skozi življenje. Zdaj sem čutil materino moč in ljubezen, zdaj sem spoznal postavo, ki pravi: »Ljubi očeta in mater! . . .« Ob, mati, ako som vas kdaj žalil, odpustite, ako vas nisem kdaj spoštoval, zbrišite greh! Moje srce je spoznalo vaše srce. Četudi v zadnjih trenutkih, bo vendar spomin sladak in pot tem lažja. Mati je umrla . . . Težko mi je bilo v teh dneh. V hiši vse pusto, zunaj pust deževen dan in tako sam, tako sam! Morda ni res. Saj ne more hiti res! In spet mi je zrl hlod materin ohraz naproti. Jaz sem bil žalosten, na njenih licih je bil smeh. Moja pot je še dolga, njena je pri kraju. Šla je že skozi solzno dolino, jaz sem šele nastopil pot, skozi njo. Sosedje so bili v hiši in poskrbeli potrebno. Nagibal sc je tret ji dan k večeru in solnce je prodrlo meglene plasti. Lep, rdeč večer se je sklonil na reber in jo poljubil prav skrivnostno. Takrat som tudi jaz zadnjikrat poljubil svoj« mater. Zadnje slovo od njo je bila obljuba, da bom zvesto izvršil njen testament. Nato je šel sprevod v dolino . . . Sam, tako sam! Cel svet jo moj in vendar ne posedujem ničesar; vsi ljudje so mi prijatelji in vendar nimam nikogar. Moj dom jo tiha celica, moj prijatelj je molitev. Bogdan Selimir: Na sobotni večer. V tistili lepih velikopočitniških dneh si je zaželel, da bi prepotoval domovino, njen jug in njen sever. Spoznal hi njeno lepoto in bi se navdušil zanjo; obiskal bi brate na meji, videl bi njihove boje in njihovo trpljenje in hi se navzel moči za delo. Sestavil je načrt za potovanje, si pripravil popotno obleko, palico in nahrbtnik ter stopi 1 pred mater: „Rad bi šel malo na pot, mati, da hi kaj videl; takole za teden dni — — „Pa hi rad denarja ?“ je uganila mati in mehko vprašala. Povesila je oči, ki so postale vse zamišljene in vse žalostne. „Ako bi mogli dati nekoliko; no bo treba veliko —“ „Nlmam sedaj,“ je odgovorila in se obrnila proč, kakor da hi je bilo sram revščine. „Ako bi morebiti hotel počukati do sobote, da oče in Katra prineseta denar? Ali pa bi ostal doma — —“ „Tudi drugi gredo, mati. In dolgčas mi je — —“ Dolgčas t i je že V Pa tako malokdaj si doma!“ Njene besede so bile žalostne, ker je sinu dolgčas pri njej in doma, ki ga vsi ljubijo, vsi delajo in trpe zanj Počakal je sobote. Na sobotni večer sta oče in sestra prinesla prislužek iz tovaren. Mila sta trudna in izmučena. Stal je pri oknu za vrati, ko je oče razvezal umazano, z znojem prepojeno rdečo ruto in stresel denar na mizo. Trdo so zazvenele srebrne krone, kakor da bi hotele pričati o težkem, težkem delu------------ Poleg očetovih je položila hči svoje; samo štiri so bile, pa niso zazvenele nič manj trdo — Za mizo pa je sedelo troje otrok, upiralo komolčke na mizo in naslanjalo bradice v dlani. „Katra,“ je vprašala mlajša, „zakaj pa ti nisi prinesla toliko kakor oče ?“ Čez Katrino obledelo, od tovarniškega prahu okajeno lice se je razlila lahna rdečica — — kakor da bi se sramovala svojega malega prislužka. Kradoma je pogledala nanj, ki je stal pri oknu, če morebiti tudi njemu igra pomilovalen nasmeh okrog ustnic, ker tako malo zasluži čez teden Potem pa se jo ozrla v sestričine nedolžne in neizkušene oči in jo pogladila po zlatolasi glavici. Njena roka je bila drobna, šibka — kor je bila stara šele štirinajst let — — — In tista slaba roka je celi teden v prahu delala za štiri krone. „Trudna sem,“ je dejala in se naslonila na mizo. „Zelo priganjajo v tovarni, kajne?" je pristavil oče, ker je vedel, kako je. „Zelo; vedno stoji nadzornik za nami in nam ne da odpočitka.11 „Vidiš, to je hudo kakor živina 1“ je vzdihnil oče in potegnil z roko čez plešasto glavo — On pa je stal pri oknu in je videl vse to in je slišal vse to — pa mu je jelo nekaj vstajati v duši, česar dosedaj ni poznal: zavest, da je rojen iz žuljev, da ga hranijo žulji in trpljenje. Ustnice so mu zatrepetale, na čelo pa mu je stopil ponos na revščino, na trpljenje, žulje in težko delo. In on naj bi šel po svetu in raztrosil to, kar so pripravile utrujene roke? V ljubezen bi se moral najprej zamisliti, v ljubezen, ki v tej revščini utriplje zanj. In v žulje in v trpljenje in v raz-orane dlani naj bi se zamislil — da bi vzljubil ta dom trpljenja in dela, da bi vzljubil svoje drage, ki se pote zanj. Saj se iz ljubezni do domače hiše rodi ljubezen do domovine — — Mati mu je mignila z očmi, da je stopil za njo v vežo. „Sedaj imam denar, ako imaš še namen iti; samo veliko ti ne morem dati, ker bi drugače ne mogla kupiti moke za kruh — “ Polne ljubezni so bile njene besede, ljubezni in miline. „Pa ne bom šel, mati,“ je odgovoril, „premislil sem se. Kaj bi hodil, ko jo doma tako lepo tukaj pri vas.“ Pogledala ga jo začudeno, v oko pa se ji jo naselila radost. On pa je stopil po tamburico in šel z njo na vrt. Lep večer je sanjaril po vrtu in so raztegoval čez travnike do gozdov in do planin, odkoder je prihajal lahen vetrič čez vas. Potihoma je sedla sestra k njemu, potegnila nekaj v papir zavitega iz žepa in mu dala. „Na, to sem ti kupila danes. Štirideset vinarjev mi ostane vsak teden, da si kupim, kar hočem; drugo dam materi. Nocoj pa sem kupila to zate — - iglo, da jo boš ob nedeljah zateknil v ovratnico/1 Odvil je papirček in vprašal: „In koliko si dala zanjo ?“ »Štirideset vinarjev." „Torej vse, kar ti ostane ?“ „Vse.“ Pogledal ji je v rjavo oko, potem se je zazrl v daljavo; kakor nekaj rosnega je čutil pod trepalnicami, a ni obrisal oči — V hiši pa je najmlajši zlezel očetu na koleno, ga potegnil za dolge brke in mu začel pripovedovati, kaj je sklenil čez dan: da bo velik gospod, da bo šel po svetu, se vozil v kočijah in stanoval v velikih in lepih hišah. Oče je mirno kadil pipo, se smehljal, pogledal svojo žuljavo, razorano in težko dlan — pa je videl na njej vso življenja pot sinčkovo-------- llogumil Gorenjko: Resignacija. Pa je zazdrel plamen samoten sred skal, pa se je orel dvignil do nebesnih dalj Bogumil Gorenjko: Pred Tolažnico žalostnih. Pod gorico v drobni koči vsak večer so čuje vzdih stara majka moli k Tolažnici žalostnih. Kaj tako toguje majka, kaj, da njen je dom vos tih, česa tako prosi starka Tolažnico žalostnih V Toda izgorel ogenj je v mrtev pepel, padel je orel, preden jo k solncu prispel. Sin ji njen živi v tujini sredi zlobnega sveta in morda že njenih naukov ah že nič več ne pozna! In morda se več ne spomni na dobrotljivo Gosp6, ki kot doto jo častil je v drobni koči pod goro. Zanj zaupno mati moli, ko večer že dremlje tih, s stene milostno jo gleda Tolažnica žalostnih. — Drobiž. Šolski redovi. n & prav dobro dobro F. S. Finžgar: Pod svobodnim soln-ceni. II. knjiga. Cena: K 4-80. Znameniti Finžgarjev roman sloni na resničnih zgodovinskih dogodkih, s katerimi so se proslavili Slovenci in Antjo, ko so napadali vzhodnorimsko cesarstvo pod Ju-stinijanom okoli lota 527. do okroglo BOO. Sloveni in Antjo so silili i?, svojih bivališč ob dolenji Donavi vodno dalje po bizantinski zemlji. »Prodiranje čez Donavo na bizantinska tla iti bilo Slovenom lahko delo. Na nasprotni strani so bili postavljeni bizantinski vojaki, da bi po svojih močeh stražili državno mojo. Bizantinska vlada je pošiljala k dolenji Donavi naj-hrabrejšo čote in najboljše poveljnike. Da bi bilo še težjo napadati bizantinsko zemljo, je postavil cesar Justinijan pri rečeni roki mnogo trdnjav, žo obstoječe pa jo dal popraviti. Lota 530. in tudi že poprej so Sloveni in Antjo v družbi s Huni večkrat šli čez dolonjn Donavo ter grozovito postopali med bizantinskimi prebivalci. Cesar Justinijan je nato v četrtem lotu svojega vladanja na Slovenc poslal svojega poveljnika llilbu-dija tor mu Izročil stražo ob Donavi zato, tla no bi mogli sovražniki čez to roko. To je nclulliko pomagalo. Ko jo pa llil-budij po trotjom lotu šol na nasprotno stran reko, so so mu Sloveni ustavili. Prišlo jo do hudega hoja, v katerem Jo padlo zadostno nezadostno mnogo Bizantincev in tudi njih poveljnik Iiilbudij. Odslej so Sloveni šli čez Donavo, kadar se j m je zdelo, tor so plenili po bizantinski državi. No dolgo potom so jo vnela domača vojska mod Sloveni in Anti. Prvi so bili srečuojši tor premagali nasprotnike. Lota 6*5. jo velika množica Slovenov prestopila roko Donavo, ropala po Traciji tor potem tirala mnoKo Bizantincev v sužnost. Dvo loti pozneje so je slovenska vojska nanovo napotila čez doletijo Donavo tor potom »pustošila vso Ilirijo do Drača. Leta 540. jo udarila slovenska vojska čez Donavo, potem brez napora prestopila roko Marico tor premagala bizantinske četo po Traciji in Iliriji. Potoni so Sloveni užu-Kiili konjike, katerim jo ukazoval bizantinski poveljnik Ashad. Tega so Sloveni ujeli, mu pozneje strgali kožo s hrbta ter ga sežgali. Ko so to storili, so pustošili brez strahu po vsej Traciji in po vsej Iliriji tor oblegali in vzeli mnogo trdnjav. Hn oddelek Slovenov jo prišel do KRojskoKii morja ter so tu polastil primorskega mesta Topera, čeprav jo bila v njem vojaška posadka." To je zgodovinsko ozadje dogodkov med Sloveni in Anti, kakor nam jih slika dr. Fr. Kos v Gradivu za zgodovino Slovencev (1. knjiga, str. XXVI.—XXVIII.; bori še posebno St. 15, 17, 32, 33, 40, 45, 57, 58; i/. naštetih poglavij spoznaš, kako verno slika Finžgar tedanjo slovensko zgodovino!). — Enako izvrstno kakor slovensko pozna Finžgar tudi bizantinsko zgodovino. Justinijana in njegovo ženo ter vse dogodke, ki sta jih provzročala ta dva v Bizancu in po vsem cesarstvu, je opisal Finžgar tako klasično, da hode služilo delo enako dohro zgodovinarju kakor slovstveniku. Zgodovinske dogodke je povil Finžgar v sledeči leposlovni umotvor: Sloveni so težko prenašali, da jim zavirajo Bizantinci pot proti jugu. Ko jih jo nekoč napadla bizantinska obmejna posadka pod tribunom llilbudijem, so jih Sloveni premagali pod vodstvom starej-šine Svaruna. Njegov mladi sin Iztok jo podrl s strelico llilhudija. In takrat je zaželel, da bi se naučil bizantinskega bojevanja. Z godcem Radovanom sta sc napotila proti jugu. Potoma sta zašla v tabor Huna Tunjuša, ki jo vodno splet-1 karil mod Sloveni in Anti in zato dobival bogato plačilo od Justinijana. Tu sta izvedela, da preže na bogatega trgovca Epafrodita. Zato sta ga pravočasno obvestila in ga tako rešila smrti. In on ju jc sprejel za svoja gosta. Tisti čas je bil v Bizancu Bolizarjev triumf. Pri tekmi z lokom je zmagal Iztok in je bil zato sprejet v bizantinsko armado. Na dvoru so je seznanil z lepo dvorjanko Ireno, ki ga jo vzljubila. S tem pa jo prišel v konflikt s svojim poveljnikom Azbadom. Pa še voč! Tudi carica Teodora je vzljubila Utoka. In sedaj so je vršila spletka za spletko. Ko je zavrnil Iztok caričino ljubezen, sc je hotela maščevati nad njim, nad Ireno in nad Grkom Epafrodltom, pri katerem je stanoval Iztok. Pri vsem tem pa ji jo pomagal Azbad, jezen, ker je zavrgla Irena njegovo ljubezen. Irena jo pobegnila v Toper k stricu Buatlku, ki jo bil tamkaj za prefekta. Iztok pa se jo pripravljal za bog z ostalimi Sloveni — palatincl. Toda carica ga jo imenovala za magistra poditum in mu poverila ponočno j stražo na dvoru. Tu so ga prijeli in vrgli v ječo, po mestu pa so razglasili, da je ušel domov. Epafrodita pa jo hotela uničiti s tem, da so proglasili svilo za monopol. Toda Grk jo pravočasno prodal vso svojo imetje. S pomočjo dvornega evnuha Splridlona jo rešil Iztoka. In ta je ušel preko Donave. Kot izkušen poveljnik je premagoval s svojimi Sloveni bizantinske kastele in naropal obilo orožja. Fpafrodit pa je ubežal v Toper. Za obema je poslal car preganjalce. Zastonj. Epa-frodit je dal potopiti v toperskem pristanišču svojo ladjo in njegovi mornarji so raznesli vest, da se je on potopil z ladjo vred. S tem je zobrisal sled. Nato jo odšel v Grecijo, da preživi ostale dni kot filozof. — Med Anti in Sloveni je divjala vojska, katero je zasejal Hun Tunjuš plačan od Bizanca. V tem kritičnem času je prišel Iztok. Zmagoslavno jo vodil vojsko. Slovenske mladeniče je naučil bizantinskega bojevanja in jih oborožil z orožjem, katero je prinesel iz Bizanca in ga naropal po poti. Toda med tem ko je divjala vojska, je ugrabil Tunjuš Iztokovo sestro Ljubinico. Toda kmalu je moral v Bizanc, ker ga je pozval Justinijan. Ljubinico pa je varoval Balamhak in Tunjuševa žena Alanka. Sloveni so zasledovali Hune in iskali Ljubinico. Prod njimi pa jo jc iskal godec Badovan, preoblečen v hunskega godca. Dobili so hunski tabor, tam Ljubinice in Tunjuša ni bilo. Tunjuš jo že odšel v Bizanc, Ljubinico pa je odvedla Alanka v stepo, da bi jo požrlo zveri. Tu jo begala dolgo časa, dokler ni naletela na Numldo, nekdanjega Epafrodltovega sužnja. Njega jo poslal Grk s pismom do Izteka. Vabil ga je, naj pride v Solun, kjer je sedaj tudi Irena. Azbad jo namreč i izvedel, da je Irena v Toperu in pregovoril njenega strica Bustika, da jo jo poslal v Bizanc. Mod potjo pa jo je rešil Nurnide in odvedel v Solun k Epafroditu. Tudi Kadovan, ki jo vedno sledil Ljubinico, jo srečal Numldo, toda ni vedel, da je Ljubinica pri Numidu. Ta jo izročil godcu pismo za Iztoka, potem pa se jo umaknil Slovononi in odvedel s seboj Ljubinico v Solun. Sloveni pa so jo iskali še daljo. Na tem pohodu so se sešli s Tunjušcm in Badov nož mu jo prerezal vrat. Bado jo bil namreč zaročenec Lju-biničin. Pri Tunjušu so našli pergament, v katerem priznava Upravda, da jo Tun-ijuš razdvojil Ante in Slovene. S tem j pismom jo dosegel Iztok spravo med brati. Antjo so so pridružili Slovonom in planili na bizantinsko ozemljo. Osvojili so Toper in ropali po okolici. Zato je poslal car po Teodorincm nasvetu Azbada proti Iztoku. V drugič sta se pomerila tekmeca, toda padel jo Azbad. V Toperu so se sešli lipafrodit, Irena, Ljubinica z ostalo slovensko vojsko. Epafrodit je blagoslovil zvezo med Iztokom in Ireno, potem pa je odšel na jug — čakat smrti. Slovenska vojska pa se jo zmagoslavno vrnila domov — pod svobodno nebo. Popravek. Na strani 96. v odstavku K a p-Ka i ra naj se 12. vrstica čita: vzeti v račun tudi jezero Tanganjika, tudi ... Naše slike. Letošnje leto navadno imenujejo tudi leto volikili jubilejev. Koncem meseca februarja bodo praznovali Husi 300 letnico, odkar so zasedli ruski prestol člani sedanjo dinastijo Homanov; katoliška Cerkev bo obhajala 1600leten spomin popolne zmago sv.križa nad paganstvom, na Nemškem pa bodo odkrili dno IH. oktobra veličasten spomenik v proslavo ICO letnice krvavo bitko pri Lipskom. O prvih dveh svečanostih bomo morebiti o priliki še posebej govorili, stoletni dan splošno evropske zmago nad nonasitljivim Korzijcem (od Ki. do 18. oktobra 1. INI.'!) na historičnih, že tolikokrat s krvjo oškropljenih tleh pri Lipskem pa bo „Montor“ oživljal s priobčevanjem nekaterih najbolj markantnih slik iz dni slave in padca Napoleona. — Liki svetla zvozda, ki so pokaže na nebu po deževnem dnovu, nastopa v zgodovini Napoleon H o na par to po temnih, strahu in grozo polnili dneh francosko revolucijo. Porodil se jo dno 15. avgusta 170!» v Ajaccio, glavnem mestu Korzike, kjer še danes kažejo njegovo rojstno hišo. Oče, Carl o Horni]) ar to, je bil prlsednlk kraljevega sodnega dvora; mati Napoleonova, Marija Loticija, polsestra kardinala Foša, jo povila skrbnemu in ljubeznivemu možu H otrok: J ožof a, Napo leona, Luciana, Ludovika, Klizo, Pavlino, Karolino in Hieronima. Po posredovanju ondotnoga guvernerja, grofa Marboouf, hišnega prijatelja Honapartovih, je prišol mladi Na- poleon v vojaško akademijo v mestu Hrienne, kjer je prebil 0 let. L. 1785 ga že nahajamo v Parizu kot častnika nekega topničarskega polka. Tu se je z mladeniškim ognjem oklenil revolucije in postal v kratkem zvest pristaš jakobincev. Vendar ni nikdar nastopal javno kot ljudski demagog, kor ni imel za to potrebnih zmožnosti. Najrajši se je pečal z vojaškimi vedami, /ato ni čuda, da jo že kot 27 leten mladenič stopil na čelo francoske armade v Italiji kot tak vzbudil pozornost celo livrope. V osrčju Francoske jo po dneh narodne skupščine (1702—1795) še enkrat vzplamtel boj med republikansko in monarhično stranko. Tudi to pot so je zmaga nagnila republikancem; vendar to nove zmago ni provzročila revolucionarna ljudska volja, ampak monarhistično disciplinirana vojaška moč. Hepulilika bije daljo neizprosen boj: zunanji sovražniki prete uničiti njeno eksistenco, doma divja državljanska vojska. Ti žalostni dogodki vlivajo reakciji poguma in moči za nov nastop. Zato zada Napoleon, junak revolucijo, brez težavo smrtni udaroc trhli zgradbi republikansko ustave, ki so na mah zruši. Na njenih razvalinah postavi novo, po imenu še republikansko konstitucijo, na katero čelu stoji on kot prvi konzul. Tako napoči doba konzulata (17118-1804), ki kaže vso državno oblast združeno v rokah prvega konzula. Vendar razburkanih valov revolucijo ni umirila toliko nova ustava, ampak genialna moč energičnega moža, ki pa ni obotal nikakih garancij za njen nadaljnji obstoj. V bistvu jo Francoska že zopet stala na trdni bazi monarhije in že pred durmi jo čakal čas, ko ima izginiti s površja imo republika. Dno 2. decembra 1804 okličejo Francozi Napoloona za kralja in tako obnovijo monarhično oblast. Na koncu revolucijo postano Francija dedno cesarstvo, dočim jo bila prod revolucijo dedno kraljestvo. Hevolucijo Je začela razdražena ljudska sila, končala pa jo jo vojaška premoč. I)r. Fr. T. Ljubljana. Sv. Petra K. H. KREGAR Bogata zaloga raznovrstnega usnja In črev-: ljarskih potrebščin : usnjem v Ml obmejnim Slovencem! ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ acacacacacicac3c3c3cac3cacacaai=iacacac=c3c3a! Orkestralne maše tudi po manjših župnijah so mogoče le s klavijolinskim kvartetom Godba blaži srce. Zares plemenito godbo našim društvom (mladeniškim in dekliškim) nudi brez truda le klavijollna z vijolo in cellom. Čč. cerkvenim predstojništvom dajemo znaten popust In plačevanje na obroke. B/UDE & Kt, MuMlana. Dunalska 173. □c ic3cacac3cicac3c ar □ r Ji m m m w - m« Priporočljiva domača tvrdka t Podplatni Izjavljam v Imonu stavbnega odbora ca dduji nore » v Šmihela pri tniemberko, da Je gospod Rajko Sušnik, umetni steklar v Šiški napravil v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno in umetno t gotskem slogu, v sploino zadovoljnost ln po tmerni ceni ter Je zato ▼ svoji stroki vreden najboljšega priporočila. Za stavbni odbori V Šmihelu, 11 avg. 1900. FranSliek Gabriek, tupnl uprav. 0) I Q> □ (3) ti Iriiitn tiliitn lin. (inttii U Un ter i»k i li siriti mttlitlk inlntn. ililidi mini, pleskarski Ulstra HlkloM(tsiM,g«pr.„iir. nuntm a ju. umi i u iMlBtn i mm an w (im st*n irtti KnUgmcinlca „Kalol. ttikumegi HUn* d L|oM|anl u priporoča v Imiltev vsakovrstnih knDniveSUh IcL ^njtln tim iuIii popoit. Sflidna dito. nmi m«. Ljubljana. Kopitarjeva ulica St6V pretaztltl UPOSfnlc« trtrlNc« Nizka cen«l PripovoA« m Velika zaloga trgoolna s hlobnhl In Cenili Ivu Podlesnik ml., Ljubljana, Stari tn it 10. V zalogi ima to dl telovadila Aevlje, hlafie, arajca, M-p le«, pasove, no- Prodalalna JU M Hh" I im) f Miljani priporoma troje kopalo zalogo Šolskih in pisarniških potrebščin, tokovi rosne vrstni paplv, zvezke, notese, nuno zapisnik«, koplm« knjig«, »olske la piaavnliko mapo, pisala, vadirka, imUe, gami, Hntnlks, ravnila, trikota, talila, karve, topite, raznovratno razglednice 1» devooljoaallja.