le tn ik 2 3 (2 02 3) , š t. 3 3 2023 Fotografija na naslovnici / Photography on the cover: Izr. prof. dr. Janez Marolt (Arhiv družine Marolt) Prof. Dr. Janez Marolt (Archive of the Marolt Family) TONE RAVNIKAR: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani BOŠTJAN UDOVIČ, TANJA ŽIGON and PETRA KRAMBERGER: Diplomatic Ceremonial Events at the 1821 Congress of Ljubljana SINDI ČASAR: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) GORAZD BAJC, ANE-MARIE HERCEG in KAJA MUJDRICA: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega odbora iz Italije, in njen odnos do jugoslovanske kraljevine, 1941–1944 RENATO PODBERSIČ: Četniki na Primorskem. Poskus ustanovitve četniške enote v Panovcu pri Gorici leta 1944 ANA ŠELA: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti: mariborska kulturna scena v osemdesetih letih ANDREJ NATERER, DAVID HAZEMALI in MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: Mladi NEET v Sloveniji: analiza učinkov izbranih intervencijskih odgovorov projekta "PreseNEETi se" na potrebe in značilnosti mladih NEET v severovzhodni Sloveniji St ud ia H is to ri ca S lo ve ni ca Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review tudia istorica lovenica S H S tudia istorica lovenica S H S S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 23 (2023), št. 3 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2023 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelja / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy), dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: shs.urednistvo@gmail.com Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor David Hazemali Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa je omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS. Co-financed by the Slovenian Research Agency. S H S tudia istorica lovenica Ka za lo / Con tents Jubilej / Anniversary ALEŠ MAVER: Srebrni jubilej Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru ...........................................................................................................................587 V spomin / In Memoriam ALEŠ MAVER: Poslovil se je izr. prof. dr. Janez Marolt .........................................................595 ANDREJ HOZJAN: Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec (1923–2004): ob stoletnici rojstva .............................................599 Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says TONE RAVNIKAR: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani .........................................................................................................................................................611 Maribor in the 13th Century. Part 3: The City and Its Citizens BOŠTJAN UDOVIČ, TANJA ŽIGON and PETRA KRAMBERGER: Diplomatic Ceremonial Events at the 1821 Congress of Ljubljana .................................................................................................................................................639 Diplomatski ceremonialni dogodki na Ljubljanskem kongresu leta 1821 SINDI ČASAR: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) ............................................................................................................................................669 Female Kindergarten Teachers in the First Kindergartens in Prekmurje (1886–1920) S H S tudia istorica lovenica GORAZD BAJC, ANE MARIE HERCEG in KAJA MUJDRICA: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega odbora iz Italije, in njen odnos do jugoslovanske kraljevine, 1941–1944 .........................................................703 Bazovica, the Newspaper of the Committee of the Jugoslavs of Italy, and Its Attitude Towards the Kingdom of Yugoslavia, 1941–1944 RENATO PODBERSIČ: Četniki na Primorskem. Poskus ustanovitve četniške enote v Panovcu pri Gorici leta 1944 .............................................................739 Chetniks in Primorska Region. Attempt to Establish a Chetnik Unit in Panovec Near Gorica in 1944 ANA ŠELA: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti: mariborska kulturna scena v osemdesetih letih ....................................771 Culture in Maribor in the 1980s: Alternative and the State Security Service (SDV) ANDREJ NATERER, DAVID HAZEMALI in MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: Mladi NEET v Sloveniji: analiza učinkov izbranih intervencijskih odgovorov projekta "PreseNEETi se" na potrebe in značilnosti mladih NEET v severovzhodni Sloveniji.............................................................................805 Young NEETs in Slovenia: Analysis of the Effects of Selected Intervention Responses of the Project "PreseNEETi se" on the Needs and Characteristics of Young NEETs in Northeastern Slovenia Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 843 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ............................................... 847 Studia Historica Slovenica / letnik / year 23 (2023) ........................................................................... 857 S H S tudia istorica lovenica S H S tudia istorica lovenica Jubilej / Anniversary 587 S H S tudia istorica lovenica Srebrni jubilej Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru Zabavna zadeva pri vsakem zgodovinskem društvu je, da po eni strani širi vednost o preteklosti, a se po drugi strani ne more izogniti okoliščini, da bi iz iste preteklosti raslo in da bi nekateri njegovi podvigi in spodrsljaji še sami vse- skozi postajali del preteklosti in s tem zgodovine prostora, v katerem živi in deluje. Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru je v letu, ki zapira svoja vrata, omenjeno preizkusilo na svoji koži. Domala spregledalo je, da je dopolnilo petindvajset let, kar je obletnica, ki jo vsaj na Slovenskem povezuje- mo s srebrno barvo. Petindvajset let v širši zgodovinski perspektivi običajno ne pomeni veli- ko, četudi ne gre prezreti, da je bila, denimo, Evropa v dobrih dveh desetletjih med prvo in drugo svetovno vojno praktično postavljena na glavo. V življenju združenja raziskovalcev preteklosti v obdravskem mestu pa gre kljub vsemu že za kar nekaj časa, po katerem se da izmeriti nekatere dosežke. In morebitni raziskovalec društvene zgodovine iz prihodnosti bo hitro ugotovil, da si je po Kovačiču poimenovana druščina visoko na zastavo svojih prednostnih nalog zapisala obeleževanje spomina na zgodovinske akterje in prelomnice v obliki konferenc, simpozijev in akademij. V njih je kot mnoga sorodna združenja pač prepoznala najpripravnejše orodje za obujanje in ohranjanje skupnostnega spomina na spomina vredne dogodke, procese in njihove udeležence. Pri tem je seveda moralo pasti v oči, da v zavesti Slovenk in Slovencev zgo- dovinarji ne igrajo tiste vloge, ki jo imajo pri nekaterih drugih narodih. Sloven- ski obiskovalec Kijeva ali Lviva bo najprej najbrž pomislil, da je bil Mihajlo Hru- ševski, ki je v navedenih ukrajinskih mestih počaščen z visokima spomenikoma in z uličnima poimenovanjema v mestnem središču, gotovo pesnik ali vsaj dra- matik. Začudil se bo, ko mu bodo pojasnili, da se je svojim rojakom (ne glede A. Maver: Srebrni jubilej Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča ... 588 na to, da je bil kratek čas tudi predsednik na koncu sicer spodletele ukrajinske države ob koncu prve svetovne vojne) prikupil, ko jim je spisal obsežni prikaz zgodovine, s katerim jih je izpeljal iz dolge sence večjih ruskih sosedov. Na Slo- venskem je položaj drugačen. Anton Tomaž Linhart bi bil v širokih krogih brž- kone neznan, ko bi se vpisal "samo" med pionirje slovenskega zgodovinopisja, ne bi pa bil sočasno avtor Županove Micke in Matička. Pokazati je mogoče celo, kako je Prešernovo pesniško videnje pokristjanjenja Karantancev vplivalo na poglede poznejših zgodovinarjev. Zato ni veliko presenečenje, da je ime prelata Franca Kovačiča, "patrona" zgo- dovinskega društva, dandanes manj znano. Ob tem, da ni bil pesnik, mu je škodo- vala še neka splošnejša okoliščina. Če je bil v romanskem in germanskem sosedstvu osnovni problem v tem, da sta fašistični in nacistični režim preteklost zlorabljala na način, da sta dogodkom in osebam podtikala namene in vsebine, ki so jim bili sicer tuji, je bila v Sloveniji po drugi svetovni vojni težava drugačnega predznaka. Nova politična in družbena elita si ni znala prav veliko početi z zgodovinskimi pre- lomnicami, ki so prej štele, in njihovimi nosilci, med katerimi je bil Kovačič. Še celo nacionalni patos 19. in zgodnjega 20. stoletja, po katerem je tudi on posegal, je imel omejeno uporabno vrednost, saj običajno razredno ni bil prav obarvan. Tako je nastal svojevrsten paradoks, da v Mariboru javni spomin na Kovači- ča ohranja skoraj samo še "njegovo" zgodovinsko društvo. Možakarjev podpis namreč nosijo skoraj vse ključne humanistične ustanove v tem delu Štajerske. Bil je ena od duš ustanovitve Zgodovinskega društva za spodnjo Štajersko leta 1903. Iz društvenih potreb in pobud so potem izšli Časopis za zgodovino in narodopisje, ki še zmeraj izhaja, študijska knjižnica kot predhodnica današnje Univerzitetne knjižnice Maribor in banovinski arhiv kot predhodnik sedanjega Pokrajinskega arhiva Maribor. Kovačičeva dejavnost je bila izjemnega pome- na tudi za vznik tukajšnjega pokrajinskega muzeja. Iz njega so potem zrasle še druge muzejske in galerijske ustanove. Seveda je društvo hkrati posejalo ključna semena vsaj za humanistično krilo leta 1975 ustanovljene mariborske univerze. K sreči so vsi "otroci" in "vnuki" Zgodovinskega društva za spodnjo Štajersko ravno v letu 2023 skupaj primerno počastili spomin na skupne začetke in s tem na njihovega "dobrega duha" Kovačiča. Za suhimi podatki, ki jih je moč strniti v poved ali dve, lahko človek le nepopolno sluti izjemno energijo in neumorno delavnost, lastno predvojnemu prelatu. Brez nje vseh danes samoumevnih pridobitev kajpak ne bi bilo. In če zastavimo vprašanje, od kod je Kovačič omenjeno energijo črpal, se odgovor skriva v branju njegove življenjske zgodbe kot celote. Šlo je preprosto za člo- veka, ki je bil od glave do peta v službi potreb ožje skupnosti, ki ji je pripadal, skupnosti (vzhodno)štajerskih Slovencev. Potrebno pa je povedati, da je imel "oče slovenskega znanstvenega Mari- bora", kot mu je znal kdo reči, že ob koncu svojega življenja občutek o majhni 589 S H S tudia istorica lovenica ceni in upoštevanju svojega prispevka. Ko je bilo 5. marca leta 1998 v Maribo- ru ustanovljeno novo zgodovinsko društvo, je zaradi precej posrečene izbire imena postalo prva ustanova, ki je to zgodovinsko nepravičnost poskusilo vsaj malo popraviti. Sočasno se je pri Kovačiču in njegovem krogu navdihovalo, ko je začrtalo svoj vsebinsko in idejno široki delokrog. Ledino sta orala prva pred- sednika, akademik dr. Jože Mlinarič in dr. Andrej Hozjan, od leta 2002 pa je na čelu tega združenja zgodovinarjev in humanistov dr. Darko Friš. Vsi so (bili) tesno povezani z mariborsko Filozofsko fakulteto oziroma njeno predhodnico. Ko se oziramo na bero našega kolektivnega jubilanta, se pogled spet naj- prej ustavi na številnih konferencah in simpozijih pod društveno zastavo. Doslej jih je bilo že za kakšna dva ducata, že pred časom pa se je kot njihov prepoznaven termin ustalil začetek meseca decembra. V zadnjem desetletju se jih je veliko vrtelo okoli obeleževanja spomina na prvo svetovno vojno in na leta po njej. V širšem smislu je bil z njo povezan tudi lanski zelo odmevni simpo- zij o slovenskem odnosu do vladarske dinastije Karađorđevićev. Pohvaliti se je moč, da simpozijske vneme ni mogla omajati niti nedavna pandemija. Celo več, v najtežavnejšem letu 2020 je društvo (skupaj s prizadevnimi soorganizator- Spominska plošča (delo akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča), posvečena dr. Francu Kovačiču, ki jo je 28. maja 2003, ob 100-letnici ustanovitve Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko, na pročelju Pokrajinskega arhiva v Mariboru odkrilo Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru (foto: Darko Friš) A. Maver: Srebrni jubilej Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča ... 590 ji) pripravilo kar dve tovrstni srečanji. Eno, daljše, je posvetilo dogodkom leta 1920, drugo, enodnevno, pa Antonu Korošcu. Doslej zadnje, letošnje srečanje ob zgodovinskih temah pa se je ukvarjalo z večplastnim slovenskim razmerjem do evropskega vzhoda. Simpoziji in občasne slavnostne akademije, kakršna sta potekali leta 2017 ob stopetdeseti obletnici Kovačičevega rojstva in leta 2018 ob društveni dvajsetletnici, skušajo na svoj način nadaljevati plemenito izro- čilo, ki so ga ob začetku 20. stoletja vzpostavili Kovačič in sotrudniki, ko so k svojim humanističnim podvigom pritegnili strokovnjake (in tudi že strokov- njakinje) različnih strok in navsezadnje različnih prepričanj, kar je med drugim dalo sad v Kovačičevem zborniku, izdanem ob prelatovi sedemdesetletnici. Najljubši "otrok" društvenikov verjetno ostaja znanstvena revija Studia Historica Slovenica, ki se lahko pohvali že z dvaindvajsetimi bogato napol- njenimi letniki, tako da ni preveč dobro, če pade posamezna številka človeku na nogo. Tudi med slovenskimi humanistiki namenjenimi publikacijami si je zagotovila prepoznavno mesto. Ob reviji izhaja pod okriljem društva in z njim povezanega znanstvenoraziskovalnega inštituta knjižna zbirka Studia Histo- rica Slovenica. Do danes so knjige so njene "članice" že napolnile skoraj celo polico. Bralec in bralka lahko iz njih spoznavata pomembne koščke domače in obče zgodovine od antike do obdobja po drugi svetovni vojni. Kot pose- bej uspešen in odmeven, zaradi bogate likovne opreme pa hkrati razkošen knjižni projekt iz zadnjih let moramo izpostaviti monografijo o mariborskih županih iz obdobja med letoma 1850 in 1941 z naslovom Snovalci sodobnega mesta ob Dravi. Svojim dragocenim sopotnikom in sopotnicam se je društvo oddolžilo s tem, da jih je ovenčalo z naslovom častnega člana. Dr. Jože Koropec, dr. Sergej Vrišer, dr. Bruno Hartman in dr. Jože Mlinarič, ki je postal zaradi svoje pionirske vloge častni predsedniki, so od leta 1998 do danes žal že odšli od nas. Tako so živeči častni člani dr. Manica Špendal, dr. Elko Borko, dr. Stane Granda in dr. Ludvik Toplak. Pripomniti velja, da so nas nekateri sedaj že pokojni ustanovni in zgodnji člani povezovali še s humanističnimi izročili "Kovačičevega" Mari- bora pred drugo svetovno vojno, v katerem so se izobraževali in se brusili. Po njihovi zaslugi je omenjeno izročilo za vselej vzidano v temelje Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru. Če častni člani na svoj način pričujejo o plodni društveni dejavnosti za nazaj, je seveda potrebno po drugi strani poskrbeti za znanstveni in humanistič- ni naraščaj. Niti tukaj "kovačičevcem" ne gre slabo. Študentska sekcija je zažive- la takoj po ustanovitvi leta 1998, že precej letnikov pa šteje med najmlajšimi mariborskimi zgodovinarji močno uveljavljeni Študentski zgodovinski časopis, ki ga pišejo in urejajo njeni članice in člani. Ob jubilejih posebej izstopajoče mlade člane za povrh nagradimo s Kovačičevo nagrado. Kak njen prejemnik je že pustil močne sledove v slovenskem zgodovinopisju. 591 S H S tudia istorica lovenica In čeprav danes ne velja več kot v prelatovih časih, da bi bile bele lise v strogi znanosti med Slovenci posebej izstopajoče, bo Kovačičeva energija, skupaj z energijo njegovih predhodnikov in sodobnikov, nedvomno pomemben nav- dih za vse, ki delujejo v društvu, poimenovanem po njem, še v naslednjih letih in desetletjih, ki bodo sledila srebrnemu jubileju. Aleš Maver Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino S H S tudia istorica lovenica V spomin / In Memoriam 595 S H S tudia istorica lovenica Poslovil se je izr. prof. dr. Janez Marolt Pred skoraj natanko desetimi leti je bil na tem ali podobnem mestu objavljen zapis ob sedemdesetletnici dolgoletnega predavatelja na Oddelku za zgodo- vino Filozofske fakultete v Mariboru, izr. prof. dr. Janeza Marolta. V gostišču Repanšek na Homcu pri Domžalah so se letos že pripravljali, da pozdravijo goste na praznovanju njegove osemdesetletnice 6. avgusta. Žal se je nekaj izmed tistih ljudi, ki bi nazdravljali jubilantu, dober mesec prej v istem gosti- šču zbralo na sedmini. Profesorja Marolta je bolezen, ki ji je ob skrbni pod- pori domačih kljuboval dolga leta, premagala na Vidov dan po julijanskem koledarju ali na "dan, ko se vse vid'", kakor ga je sam šaljivo krstil pred nekaj leti. Z njim je po profesorjih Antonu Ožingerju in Jožetu Mlinariču odšla še ena maskota mariborskega zgodovinskega oddelka. Verjetno ni študentke ali štu- denta, ki bi se od osemdesetih let prejšnjega stoletja srečal s pokojnim Marol- tom, pa si ga ne bi zapomnil kot posredovalca znanja ali pripovedovalca zgodb. Njegovega sloga ni mogoče posnemati, njegovo navdušenje nad zgodovino je bilo nalezljivo, medtem ko so njegove zabavne pripovedi že za časa njegovega življenja prešle v zakladnico oddelčnih legend. Tudi sam zase lahko rečem, da je umrli profesor v moje življenje in v moje razmišljanje o zgodovini vstopil kot pojem učinkovitega pripovedovalca o pre- teklosti veliko prej, kot sem ga osebno spoznal in se z njim teden za tednom srečeval na fakultetnih hodnikih. Že, ko sem pred tremi desetletji z odprtimi usti prebiral odlomke iz njegovega dnevnika v Večeru, v katerih je pisal o delov- nih izzivih profesorja vozača in predstojnika oddelka, sem si predstavljal, kako lepo bi bilo kdaj stopiti v vsaj malo podobne čevlje. Pozneje sem se seznanil z enim od virov tega nenavadno razkošnega znanja, kakršnega je Marolt delil s svojima zgoraj omenjenima kolegoma in še s kom iz starejših generacij sloven- skih zgodovinarjev. Njegova šolska "zibelka" je tekla v hrvaškem Pazinu, na sre- A. Maver: Poslovil se je izr. prof. dr. Janez Marolt 596 Portret izr. prof. dr. Janeza Marolta, delo akademskega slikarja Tomaža Perka (Arhiv družine Marolt) 597 S H S tudia istorica lovenica dnješolski ustanovi, katere pomena za slovensko kulturno zgodovino verjetno še nismo docela premislili ali ovrednotili. Tam nabrano vednost je Marolt obilno nadgradil med dodiplomskim in magistrskim študijem teologije ter med poznejšim študijem zgodovine in pri- merjalne književnosti. V doktorski disertaciji se je posvetil poročilom o dana- šnjem slovenskem ozemlju v Cesarski zgodovini s konca 4. stoletja po Kristusu. Če sem kmalu prišel do spoznanja, da so za našo generacijo poljane zna- nja, do katerih se je pokojni profesor sprehodil na pazinski klasični gimnaziji, domala nedosegljive, je bila druga skrivnost njegovega suverenega obravnava- nja zgodovinskih vprašanj zame nekoliko teže dostopna. Morda se mi je kot staremu ljubitelju letnic, številk in podatkov dokončno razkrila šele, ko sem že po njegovi smrti njemu v spomin poslušal radijsko oddajo, v kateri je pred- stavljal knjigo Pod homškim hribom. Ta obsežni zbornik prispevkov o svojem domačem kraju in njegovi okolici nam je s prijateljema ponosno tudi podaril med obiskom lansko zimo. Za izid bogato ilustrirane knjige si je dolgo prizade- val. Radijsko pripovedovanje o njej je začinil s toliko ljubezni do Pšate, ki je le dober mesec po njegovi smrti hudo ponagajala domačinom, in drugih okoli- ških voda, da me je globoko ganilo. Dojel sem. Maroltova pripoved o preteklosti je bila tako iskriva, ker je rasla iz tesne povezanosti s pokrajino ali pokrajinami, o katerih je govorila. Kar se tega tiče, je bilo zgodovinarju življenje naklonjeno. Dano mu je bilo spoznati velik del sveta in skoraj vse njegove dele, o katerem je predaval študentkam in študentom. Ekskurzije pod njegovim vodstvom so vse do konca prvega desetletja 21. stoletja za mlade in manj mlade navdušence nad zgodovino pomenile nepozabna vrata v sodobnost in minulost predvsem sredozemskih dežel. A zdi se mi, da je zlasti toplo naklonjenost gojil do Bližnje- ga vzhoda. Tako je velikokrat z navdušenjem pripovedoval o dogodivščinah s potovanja po Sveti deželi, ki se ga je pred četrt stoletja skupaj z diakoni (ti so menda v petek najbolj navdušeno planili na salamo) udeležil dobršen del slo- venske zgodovinarske srenje. Imel sem srečo, da sem nekoč z rajnim Maroltom v Izrael potoval še sam. Delila sva si celo hotelsko posteljo, kakršno naše ljud- stvo trdovratno imenuje "zakonska". Omenil sem že obsežen repertoar domislic, zgodb in anekdot, s katerimi je Marolt popestril svoja predavanja in osebne pogovore. Nerad priznam, da med študentkami in študenti še danes požanjejo več odobravanja kot katera koli moja. Zlasti to velja za tisto, da so vse gobe užitne, nekatere pač zgolj enkrat. Slednjo najraje uporabim, kadar predavam o cesarju Klavdiju. Seveda ne poza- bim navesti avtorja. Ob koncu naj ob zemeljskem slovesu priljubljenega profesorja in dragoce- nega sodelavca navedem odlomek iz pesmi Alojza Gradnika Vprašanje, o kateri domači pravijo, da mu je bila posebej ljuba: A. Maver: Poslovil se je izr. prof. dr. Janez Marolt 598 Kako si zgnetel me, nebeški Oče? /…/ Italsko sonce vlil si v moje žile: kri favnov in asiškega berača in Aretina in Giordana Bruna. Da, pogrešali bomo to italsko sonce. Hvala zanj in počivajte v miru, profesor. Aleš Maver Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino 599 S H S tudia istorica lovenica Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec (1923–2004): ob stoletnici rojstva Pričujoči zapis zagotovo ne bo zadnji zapis o enem od vélikih slovenskih zgo- dovinarjev preteklega 20. stoletja, naših predhodnikov. Na prostoru slovenske Štajerske se je v zadnjih dveh in pol stoletjih rodila oz. se kot historiografi poja- vila in uveljavila cela serija tako slovensko kot nemško pišočih začenši od Anto- na Krempla, Simona Povodna, R. G. Puffa, Ignaca Orožna, pa Antona Kaspreta, Mateja Slekovca, Franca Kovačiča in drugih. V letu smrti slednjega (1939) je Jože Koropec dopolnil 16 let in zaključil prvi letnik mariborske klasične gimna- zije. Še en znamenit in že pokojni slovenski zgodovinar je bil njegov letnik, prav v Mariboru rojeni akademik dr. Janko Pleterski, ki pa je realko obiskoval in kon- čal v Ljubljani. Leto pozneje se je v Vipavi rodil še en pomemben pisec tukajšnje oz. slovensko-štajerske umetnostnozgodovinske preteklosti – Jože Vid Curk. Starši so se z njim vred leta 1930 pred fašističnim nasiljem preselili v mesto pod Piramido, kjer se je do konca vojne izšolal na realki. Tri še kako znana imena in Maribor kot njihov skupni imenovalec! Jože Koropec se je rodil 17. marca 1923 na eni od podpohorskih kmetij na Bukovcu pri Zgornji Polskavi. Po osnovni šoli na Zgornji Polskavi je z letom 1935 začel osemletno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru in je od takrat konkretno povezan z našim obdravskim mestom. Okupacija mu je podaljša- la gimnazijska leta in mu zamaknila opravljanje mature, vendar ne za dolgo. Še v medvojnih letih je vpisal študij zgodovine na Filozofski fakulteti ljubljan- ske univerze in ga zaključil leta 1948. Kot tak je dobil nastavitveni dekret za poučevanje na gimnaziji v Črnomlju. Po šestih letih (1954) so ga premestili na njemu znano mariborsko klasično gimnazijo. Tu je poučeval in doživel njeno danes težko razumljivo ukinitev leta 1959, ko so ga prerazporedili na nasledni- A. Hozjan: Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec ... 600 co mariborske realke, Prvo gimnazijo Maribor. Takratna leta si je z življenjsko družico soprogo Nežiko osnoval dom v mestu, od koder pa se je pozneje pre- selil v novozgrajeno hišo v Morju pri Framu. Tudi na mariborski gimnaziji ga niso zmogli dlje zadržati. Že 1961. je ob gimnazijskem delu začel honorarno poučevati na tedaj novoustanovljeni mariborski Pedagoški akademiji, kamor so ga redno nastavili leta 1963. Vsakodnevne vožnje na relaciji Morje pri Framu – Maribor so mu postale stalnica, kot tudi redno arhivsko delo v sosednjem Gradcu. Na podlagi slednjega je takrat že redno objavljal strokovne in tudi že prve znanstvene članke. Kot prvi javni oz. posvetni višješolski predavatelj zgodovine v Mariboru sploh, če e upoštevamo predavanja iz cerkvene zgodovine na mariborski Visoki bogoslovni šoli (ukinjena 1918.), se je v naslednjih 26 letih intenzivno posve- čal strokovnemu usposabljanju in vzgoji generacij bodočih učiteljic in učiteljev zgodovine. Hkrati je podpiral postopno razvojno pot do bodoče mariborske univerzitetne ustanove in se z njemu lastnimi prizadevanji vključil v medna- rodno sodelovanje na polju zgodovinske stroke. Mišljena sta njegov prispevek Zaslužni prof. Uni- verze v Mariboru dr. Jože Koropec (Arhiv Studia Historica Slovenica) 601 S H S tudia istorica lovenica k leta 1964 in 1965 uspeli zamisli o ponovnem izdajanju Časopisa za zgodo- vino in narodopisje, leta 1941 ukinjene najstarejše, od 1904. redno izhajajoče slovenske zgodovinopisne revije, čigar uredniško delo je prevzel in vodil polni dve desetletji, in prizadevanja za ustanovitev in izoblikovanje Mednarodne- ga kulturnozgodovinskega simpozija Modinci (Internationales Kulturhistori- sches Symposion Mogersdorf), kar mu je uspelo po njegovih dolgoletnih rednih delovnih obiskih v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, kjer se je srečeval z mnogimi eminentnimi zgodovinarji iz avstrijsko-štajerskega in drugih oz. sosednjih državnih prostorov. Še danes redni vsakoletno potekajoči simpoziji Mogersdorf so se nato začeli leta 1969 v avstrijski vasi Modinci/Mogersdorf ob tromeji med današnjo Avstrijo, Slovenijo in Madžarsko nekaj kilometrov pred Monoštrom/Szentgotthárd. Štiri leta pozneje je Koropec uspešno organiziral prvi mariborski simpozij Modinci. Vmes je magistriral in doktoriral na ljubljanski univerzi, izdal prvo mono- grafijo (glej spodaj) in postal izredni profesor ter se kmalu razveselil novousta- novljene Univerze v Mariboru (1975). Z nazivom rednega profesorja je doživel povišanje akademije v Pedagoško fakulteto leta 1986 in se pred koncem 1989 upokojil. Neposredno po upokojitvi pridobljen naziv zaslužni profesor Univer- ze v Mariboru je postal trajna priča njegovega vsestranskega in požrtvovalnega dela na tej ustanovi. Skorajda odveč je dodati, da se je seznam njegovih znan- stvenih in drugih objav vsako leto kar pridno polnil. Bistveni mejniki v njegovi znanstveno-raziskovalni karieri so bili: • Šentpavelska posest v vzhodni Sloveniji do začetka 17. stoletja (magistr- ska naloga oz. po izvirniku "diplomska naloga 3. stopnje", Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 1967). Sam se je rad pohva- lil, da je bil – ob malce prej uvedenem znanstvenem nazivu magister v humanističnih vedah – prvi magister zgodovine v Jugoslaviji. • Zemljiške gospoščine v Dravski dolini do konca 16. stoletja (doktor- ska disertacija, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 1969). • Prva monografija: Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Maribo- rom do konca 16. stoletja (Maribor, 1972). Njegova prva znanstvena objava je ugledala luč sveta v letu 1957. Že z njo je nakazal kar več značilnosti, ki so nato krasile njegov izpovedni slog. Ubesedil je namreč analizo zgodnjenovoveških deželnoknežjih urbarjev, in to z izrazjem, ki je znalo pritegniti še tako nestrokovnega ali celo nezainteresiranega bralca. Po le-tej je sledil daljši premor brez objav, kar so pogojevale njegove življenjske in poklicne okoliščine. Od srede šestdesetih let prejšnjega stoletja in njegove- ga začetka urednikovanja takrat znova obujene mariborske revije Časopis za zgodovino in narodopisje je postalo raziskovanje bistven sestavni del njegovega A. Hozjan: Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec ... 602 življenja. Odtlej je objavljal nepretrgoma do začetka novega tisočletja, nema- lokrat po več obsežnih objav v istem letu. Bil je nedvomno doslej najplodnejši in najpomembnejši slovenski avtor razprav oz. člankov o starejši zemljiškopo- sestni preteklosti na vzhodu slovenskega prostora. Ta kompleks pa je le eden od več njegovih vsebinskih sklopov raziskovalnih tem, seveda hkrati daleč naj- obsežnejši. Primerjalno po obsegu ga je moč oceniti na dobre tri četrtine vseh Koropčevih objav. Zato bodo prav te vsebine v nadaljevanju dobile potrebno pozornost. Drugi sklopi raziskovalnih tem: • kmečki upori na Slovenskem; • davčni popisi iz 16. stoletja: predvsem glavarina 1527 in imenjska ceni- tev 1542–1544; • krajevno-zgodovinske teme: njegova rojstna okolica in področje nek- danje velike občine Slovenska Bistrica; drugi kraji; • najstarejše slovensko-štajerske matične knjige; • toponimika (krajevna, ledinska imena): npr. njegov odziv na izdano Blaznikovo Historično topografijo slov. Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do 1500. Skupaj z Janezom Šumrado sta bila sploh edina, ki sta zmogla resnejši odziv na tako kompleksno delo; • cerkvena zgodovina; • posamične teme: rojstni kraj Antona M. Slomška; medsebojna pomoč in sociala; biografski zapisi o osebnostih. Kot zapisano, se je v raziskave starejše zemljiške posesti in položaja nepri- vilegiranih družbenih slojev usmeril od samega začetka svojih objav in jim ostal zvest do zadnjih napisanih vrstic. Zgodnja dela s temi vsebinami so izhajala v ljubljanskih revijah Kronika in Zgodovinski časopis. Močan impulz mu je pri tem pomenil izid knjige Hansa Pircheggerja Die Untersteiermark in der Geschi- chte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte (München, 1962), saj je s tem delom pridobil temeljit vpogled v celovitost raziskovanega prostora in vsebinske nastavke za nadaljnje raziskave. Zaključek doktorskega študija pa mu je omogočil dodaten čas za temeljito arhivsko delo predvsem v tujini. Sledi podroben pregled njegovih objav iz sklopa zemljiške posesti. Razisko- val je skorajda izključno le prostor slovenske Štajerske. Izven le-tega je z naslov- no prostorsko-posestno opredelitvijo segel le v enem samcatem primeru. Pred- stavljeni bodo praktično vsi tovsebinski naslovi člankov, razprav v zbornikih in posebnih študij z natančnimi podatki o objavi. Med njimi bodo razvidni celo trije ponatisi člankov. Da bo razumevanje lažje, so razdeljeni v več enostavnih prostorskih enot, znotraj vsake pa so naslovi urejeni v kronološkem zaporedju izidov. Mednje so dodane tudi objave iz sklopa davčnih popisov iz 16. stoletja, saj so jih izdelovali izključno v okvirjih takratnih zemljiških gospostev. Pose- bej se mora opozoriti na izjemno obsežen članek "Slovenski del Štajerske v 603 S H S tudia istorica lovenica davčnem seznamu glavarine leta 1527", Časopis za zgodovino in narodopisje 59=NV24 (1988), št. 2, str. 216–277, saj ga ni možno razvrstiti v nobeno od napovedanih prostorskih enot. Prav tako je v te enote nesmiselno uvrstiti nje- gov članek "Ptujski pogledi v Štajersko Slovenijo med Dravo in Savo do 16. sto- letja", v: Mestni statut 1376. Stadtrecht vom 1376 (Ptuj, 1997), str. 53–62. • Objave o njegovi najbližji in širši okolici doma (Morje pri Framu): • "Slovenjebistriški svet v luči prvih deželnoknežjih urbarjev", Kronika 5, št. 1 (1957), str. 20–25. • "Nekoč je bil grad… Iz Gromberške preteklosti", Glasnik, 15. VI. 1964, št. 10. • "Slovenjebistriški svet v XIV. in XV. Stoletju", Kronika 13, št. 3 (1965), str. 165–174. • "Ob spodnjepolskavskem urbarju iz leta 1663", Časopis za zgodovino in narodopisje 36=NV1, št. 1 (1965), str. 87–92. • "Srednjeveška deželnomaršalska framska gospoščina", Časopis za zgo- dovino in narodopisje 40=NV5, št. 1 (Bašev zbornik) (1969), str. 236– 241. • "Srednjeveška gromberška gospoščina", Zgodovinski časopis 23, št. 3–4 (1969), str. 275–282. • "Posebnosti iz starejše preteklosti slovenskobistriškega sveta", v: Slo- venska Bistrica 1941 − 1971 (Slovenska Bistrica, 1971), str. 17–21. • "Polskavska zemljiška gospostva", Časopis za zgodovino in narodopisje 51=NV16, št. 1 (1980), str. 7–70. • "Svet okoli Slovenske Bistrice do leta 1700", v: Zbornik občine Slovenska Bistrica I (Slovenska Bistrica, 1983), str. 91–162. • "Zemljiško gospostvo polskavski Bukovec", Časopis za zgodovino in narodopisje 63=NV28, št. 1 (1992), str. 73–143. • "Iz rančke preteklosti", v: Ranče skozi pet stoletij (Ranče, 1994), str. 4–9. • "Framsko Morje skozi čas (do leta 1800)", Časopis za zgodovino in narodopisje 66=NV31, št. 1 (1995), str. 33–69. • "Spodnja Polskava v obdobju 1550−1800", v: 750 let župnije Sveti Šte- fan na Sp. Polskavi (Spodnja Polskava, 1999), str. 13–76. • "Oplotnica 1182−1611", v: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in nji- hovi srednjeevropski sosedje (Ljubljana, 2001), str. 215–220. • "Posebnosti iz kopivniške preteklosti do sredine 19. stoletja", v: Kopiv- nik skozi čas (Kopivnik, 1997), str. 4–26. Zahodna slovenska Štajerska: • "Srednjeveška Dobrna", Časopis za zgodovino in narodopisje 44=NV9, št. 2 (1973), str. 215–224. • "Vransko v srednjem veku", Časopis za zgodovino in narodopisje A. Hozjan: Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec ... 604 46=NV11, št. 2 (1975), str. 217–234. • "Srednjeveško gospostvo Slovenj Gradec", Časopis za zgodovino in narodopisje 49=NV14, št. 1 (1978), str. 16–32. • "Vitanjsko zemljiško gospostvo do 17. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 52=NV17, št. 1 (1981), str. 5–22. • "Zemljiško gospostvo Novi Klošter do konca 17. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 55=NV20, št. 2 (1984), str. 191–216. • "Zemljiško gospostvo Valdek do konca 17. stoletja", Časopis za zgodo- vino in narodopisje 56=NV21, št. 1 (1985), str. 69–75. • "Družine pri Slovenj Gradcu v davčnem popisu leta 1527", v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I (Slovenj Gradec, 1995), str. 237–246. • "Slovenjgraško od 11. do konca 14. stoletja", v: Slovenj Gradec in Mislinj- ska dolina II (Slovenj Gradec, 1999), str. 77–100. Jugozahodna in južna slovenska Štajerska: • "Brežice v srednjem veku", Časopis za zgodovino in narodopisje 47=NV12, št. 1 (1976), str. 93–116. • "Laško gospostvo v srednjem veku", Časopis za zgodovino in narodo- pisje 47=NV12, št. 2 (Laški zbornik) (1976), str. 244–275. • "Žebnik, Radeče in Svibno do 17. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 50=NV15, št. 1–2 (1979), str. 51–77. • "Zemljiško gospostvo Podsreda do 17. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 52=NV17, št. 2 (1981), str. 204–218. • "Brestanica z okolico in Brestaniški do 17. stoletja", v: Brestanica (Bre- stanica, 1982), str. 45–77. • "Iz zgodovine dolnjega slovenskega Posavja v prvi polovici 16. stoletja", Zgodovinski časopis 39, št. 1 (1985), str. 13–17. Celjsko področje in širša okolica do Podravinja: • "Krško bizeljsko gospostvo", Časopis za zgodovino in narodopisje 42=NV7, št. 1 (1971), str. 27–35. • "Srednjeveško konjiško gospostvo", Časopis za zgodovino in narodo- pisje 43=NV8, št. 1 (1972), str. 1–13. • "Srednjeveško gospostvo Rogatec", Časopis za zgodovino in narodopis- je 45=NV10, št. 1 (1974), str. 73–88. • "Srednjeveško gospostvo Vojnik", Časopis za zgodovino in narodopisje 45=NV10, št. 2 (1974), str. 267–277. • "Zbelovo, Studenice, Pogled do srede 17. stoletja", Časopis za zgodovi- no in narodopisje 51=NV15, št. 2 (1980) str. 239–283. • "Zemljiško gospostvo Žusem do 17. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 55=NV20, št. 1 (1984), str. 1–22. 605 S H S tudia istorica lovenica • "Ponikva do Slomška", v: 130 let visokega šolstva v Mariboru (Maribor− Celje, 1991), str. 73–85. • "Pogled, Zbelovo in Studenice", v: Loče iz roda v rod. Zbornik prispevkov (Loče−Slovenske Konjice, 1999), str. 201–222. • "Svetna zemljiška gospostva na Konjiškem do 1600", v: Konjiško − 850 let pražupnije 1146–1996 (Slovenske Konjice, 1996), str. 98–160. Zahodno Podravje, Dravsko polje in Podravinje: • "Ob urbarju gospoščine Slivnica pri Mariboru iz leta 1608", Zgodovinski časopis 19–20, št. 1 (1965/66), str. 235–241. • "Srednjeveški Majšperk", Časopis za zgodovino in narodopisje 41=NV6, št. 1 (1970), str. 14–21. • "Imenjska cenitev leta 1542 in Dravsko polje", v: Ptujski zbornik IV (Maribor, 1975), str. 195–199. • "Med Dravo in Dravinjo v 16. stoletju", v: Ptujski zbornik V (Ptuj, 1985), str. 345–358. • Nekaj iz zgodovine štatenberškega gospostva (Maribor, 1985). • "Imenjska cenitev leta 1542 za zemljiško gospostvo Rače", v: Rače in okolica skozi stoletja I. (Rače, 1993), str. 14–35. Dravska dolina med Dravogradom in Mariborom (ob že zapisanih kariernih mejnikih!): • "Ruše v srednjem veku", Časopis za zgodovino in narodopisje 48=NV13, št. 1–2 (Glazerjev zbornik) (1977), str. 76–90. • "Posestne razmere okoli Radelj do konca 17. stoletja", v: Radlje skozi čas. Zbornik občine Radlje (Radlje 1983), str. 21–27. • "Dravograjski svet do leta 1600", v: Dravograd 1185−1985 (Dravograd, 1985), str. 11–23. • "Ruše v srednjem veku", ponatis v: Ruška kronika (Ruše, 1985), str. 68–81. • "Obdravsko selniško v srednjem veku", v: Selnica ob Dravi. Zbornik ob 900-letnici kraja (Selnica ob Dravi, 1993), str. 44–66. • "Ob naši meji med Dravogradom in Svečino v prvi polovici 16. stoletja", v: Grafenauerjev zbornik (Ljubljana, 1996), str. 421–429. • "Šentpavelski Remšnik do 15. stoletja", v: Gestrinov zbornik (Ljubljana, 1999), str. 125–146. Širša mariborska okolica – desni breg Drave: • "Miklavž na Dravskem polju v srednjem veku", v: Poetovio – Ptuj 69 −1969 (Maribor, 1969), str. 92–94. • "Srednjeveški pohorski dvor", Kronika 18, št. 2 (1970), str. 76–79. A. Hozjan: Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec ... 606 • "Hoče do srede 17. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 49=NV14, št. 2 (1978), str. 187–203. • "Iz zgodovine Razvanja", v: Razvanje skozi 1000 let (Razvanje, 1985), str. 10–11. • "Iz zgodovine Razvanja do leta 1700", Časopis za zgodovino in narodo- pisje 57=NV22, št. 1 (1986), str. 24–31. • "Hoška davnina do srede 17. stoletja", v: Hoče 850: območje hoške pra- župnije I. Zbornik župnije Hoče ob 850-letnici (Hoče, 1996), str. 127– 216. • "Pohorski dvor do sredine 17. stoletja", Znanstvena revija 8, št. 1 (1996), str. 3–21. • "Miklavž na Dravskem polju do sredine 18. stoletja", v: Zbornik občine Miklavž na Dravskem polju. 1. Dobrovce, Dravski Dvor, Miklavž, Skoke (Miklavž na Dravskem polju, 2001), str. 71–98. Levi breg Drave, Ptujsko polje in zahodne Slovenske gorice: • "Slovenske gorice v luči mariborske mestne knjige", v: Svet med Muro in Dravo. Ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968 (Maribor, 1968), str. 311–320. • "Srednjeveški Vurberk", Časopis za zgodovino in narodopisje 39=NV4, št. 1 (1968), str. 117–136. • "Slovenskogoriška posest šentpavelskega samostana do začetka 17. stoletja", v: Zbornik Pedagoške akademije Maribor, 1960−1970 (Mari- bor, 1970), str. 239–253. • "Srednjeveški Hrastovec", Časopis za zgodovino in narodopisje 44=NV9, št. 1 (1973), str. 47–59. • "Mariborski grajski zemljiški gospostvi v 16. stoletju", Časopis za zgodo- vino in narodopisje 58=NV23, št. 2 (1987), str. 252– 306. • "Mariborski grajski zemljiški gospostvi", v: Maribor skozi stoletja I (Mari- bor, 1991), str. 73–146. • "Davčni popis v letu 1527 po Ormoškem in na Ptujskem", v: Ptujski zbornik VI-1 (Ptuj, 1996), str. 491–534. • "Srednjeveški Vurberk" (posthumno), ponatis v: V ogledalu časa. Zbor- nik občine Duplek (Duplek, 2006), str. 41–55. Svečina in ožja okolica: • "Svečinski svet do leta 1600", Časopis za zgodovino in narodopisje 59=NV24, št. 1 (1988), str. 75–92. • "Svečinski svet do leta 1600", ponatis v: Svečina v preteklosti in danes (Svečina, 1988), str. 14–27. • "Iz svečinske preteklosti", v: Svečina v preteklosti in danes (Maribor, 607 S H S tudia istorica lovenica 1988), str. 28–34. • "Svečinski svet do dr. Andreja Perlácha", Časopis za zgodovino in naro- dopisje 62=NV27, št. 2 (Perlachov zbornik) (1991), str. 186–189. Seznam je občudovanja vreden in priča, da je pisal domala neprestano in neutrudno. Upoštevajoč čas oz. desetletja, v katerih so besedila nastajala, oziro- ma celoto takratnih konkretnih razmer, je korpus vreden temeljitega razmisle- ka, kako je to sploh bilo možno. V veliki večini objav so tako nastale pravcate kronike obdelanega mikroregionalnega prostora v časovnem razponu od 8./9. do 17. stoletja. Sestavki so nastajali po vzorcu: pritegnil je literaturo, nastajajočo od prve polovice 19. stoletja, kot tudi vse druge (npr. omenjeno Pircheggerje- vo delo) in tudi lastne objave. Sledili so izdani viri – npr. Franca Kosa Gradivo za zgodovino Slovencev I–V, zvezki Gradivo za zgodovino Maribora in drugo. Temelj pridobivanja konkretnih informacij iz virov pa so mu predstavljale samostojne obdelave serij neobjavljenih posestnih in drugih virov, recimo iz benediktinske opatije Št. Pavel na avstrijskem Koroškem in predvsem iz Štajer- skega deželnega arhiva (Steiermärkisches Landesarchiv (StLA)). Med tovrstne vire so spadali: • listine – npr. iz zbirke listin v StLA, v Pokrajinskem arhivu Maribor in drugje, • upravni viri deželnoknežjih organov oblasti – npr. notranjeavstrijska vlada in komora v StLA, • posestni viri – npr. množica raznih urbarjev, • fond Starejše deželno pravo (Altes Landrecht v StLA: akti zemljiških posestnikov – plemiških rodbin), • davčni popisi: že omenjeni iz 16. stoletja, • cerkveni viri: od spisov v župnijskih fondih do matičnih knjig, • ostalo. Vsako besedilo je nastalo v najmanj treh ali štirih delnih/nepopolnih ver- zijah, nekatero pa v še več. O tem pričajo mnogi preostanki njegovih rokopi- snih fragmentov, ki nam jih je uspelo rešiti pred uničenjem po smrti. Danes tvorijo večji del njegove zapuščine, hranjene v kar štiridesetih arhivskih ška- tlah v Pokrajinskem arhivu Maribor. Domači raziskovalci zelo dobro vemo, da je za pisanje o kateri koli tematiki iz starejših obdobij, prostorsko pogojeni na slovensko-štajerski prostor, v roke nujno vzeti njegove objave. Zato jih je tudi nujno poznati. Mednarodna odmevnost njegovega opusa vitae? Dovolj je citirati podatek, da se danes v tako izjemni referenčni seriji nemškojezičnega zgodovinopisnega prostora kot je RI (Regesta Imperii), ki jo izdaja Akademie der Wissenschaften und der Literatur v Mainzu, lahko najde kar 27 naslovov njegovih objav. A. Hozjan: Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec ... 608 Njegovo delo in prizadevanja za obogatitev spoznanj o preteklosti je širša skupnost nagradila z več priznanji tako v okvirju občinskih oblasti, kjer je živel, matične delovne organizacije − Univerze v Mariboru, kot tudi na nivoju Slove- nije. Republiške oblasti so mu podelile visoka odlikovanja: red dela s srebrnim vencem (1965), red republike z bronastim vencem (1975) in red dela z zlatim vencem (1982). Njegova dela so izhajala še po smrti (2004). Za konec: Jože Koropec je pred koncem 20. stoletja z veseljem in naklonjeno- stjo sprejel novico o ustanavljanju novega zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru in postal njegov ustanovni član. Za prvo številko novou- stanovljene društvene znanstvene revije, ki jo bralec pravkar držiš v rokah in je izšla tri leta pred njegovo smrtjo, je prispeval pomemben uvodno besedilo "Dr. Pavel Turner − domačin framskega Pohorja". Spomin nanj že zavoljo pravkar zapisanega tudi v našem društvu ne sme zamreti. Andrej Hozjan Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino S H S tudia istorica lovenica Članki in razprave / Papers and Essays 611 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-16 Maribor v 13. stoletju 3. del: mesto in njegovi meščani Tone Ravnikar Dr., docent Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–Maribor, Slovenija e-pošta: anton ravnikar@um.si Izvleček: Avtor se v tretjem delu razprave o zgodovini mesta Maribor v prvem stoletju obstoja osredotoča na meščane. V prvem delu se posveti pojavljanju meščanov v listinskem gradivu nato pa se osredotoči na nastanek in delovanje upravnih službi v mestu ter v zvezi s tem na pojavljanje elitnega dela meščanstva. V zadnjem delu razprave pa obravnava še obrtnike in trgovce, ki jih je mogoče prepoznati iz ohranjenega gradiva. Ključne besede: srednji vek, 13. stoletje, Maribor, mesto, meščani, uprava Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 23 (2023), št. 3, str. 611–638, 108 cit., 3 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 612 Uvod1 V zadnjem (tretjem), delu razprave o zgodovini mesta Maribor v 13. stoletju se bomo, kot je bilo zastavljeno že v prvem delu,2 posvetili samim mariborskim meščanom. Poseben poudarek bo namenjen razvoju in rasti upravne in samou- pravne strukture oz. institucij v mestu. Poiskali in poskusili pa bomo natančneje opredeliti tudi ostale meščane, ki se, tako ali drugače, v virih pojavijo. Preden pa se podamo na pot raziskovanja naj poudarim, da se pri teh vprašanjih srečujem s težavo, ki pri obravnavi plemstva in cerkvenih institucij v kraju ni bila v takšni meri prisotna; namreč z relativnim pomanjkanjem virov. Listinskega gradiva, kjer se omenjajo (sploh v aktivni vlogi) mariborski meščani je manj, kot bi si ga želeli, ostale vrste pisnih dokumentov pa, z izjemo deželnoknežjih urbar- jev, kjer najdemo posamezne podatke tudi o mestu oz. meščanih, ni. Bi pa bilo seveda pretiravanje, če bi trdili, da ni ohranjenega nič oz. premalo gradiva, da bi se dalo vendarle oblikovati zaključke. Pričakovano število ohranjenega arhi- vskega gradiva narašča s časovno lestvico po kateri se sprehajamo in za zadnjo četrtino 13. stoletja lahko že ugotovimo, da je ohranjenih listin že kar spodob- no število. Še vedno pa ostaja dejstvo, da imamo zelo malo podatkov o samih meščanih in njihovi primarni dejavnosti (se pravi ali so obrtniki in katere vrste obrtniki oz. ali so trgovci), vedno bolje pa smo obveščeni o strukturi mestne (samo)uprave ter o posameznih, očitno izstopajočih/elitnih, meščanskih dru- žinah. Pa gremo po vrsti. Omembe meščanov Maribora v listinah Kot je bilo nakazano že v prvem in drugem delu razprave, je urbano naselje, ki je prevzelo grajsko ime Maribor, rezultat aktivnosti ali vsaj pobude s strani zadnje- ga traungavskega mejnega grofa oz. prvega štajerskega vojvode, Otokarja IV. (I.). Grajsko ime, ki so ga za svojega prevzeli mariborski meščani, jasno kaže na vrstni red nastajanja: najprej grad in nato pod njim (oz. nekoliko vstran) še urbani kraj. Takoj poudarimo, da je obstoj nekega predhodnega naselja na tleh današnjega 1 Razprava je nastala v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, ki jo financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 2 Glej: Tone Ravnikar, "Maribor v 13. stoletju. 1. del: plemstvo v Mariboru in njegovi okolici na prelomu 12. v 13. stoletje", Studia Historica Slovenica 20, št. 1 (2020), str. 41–66 (dalje: Ravnikar, "Maribor v 13. stoletju. 1. del: plemstvo v Mariboru in njegovi okolici na prelomu 12. v 13. stoletje"). 613 S H S tudia istorica lovenica mesta seveda nedvomen, kar dokazujejo tudi arheološka raziskovanja3, vendar o tem kraju ne vemo niti njegovega imena (to zagotovo ni bilo ime Marchpurg/ Maribor), kaj šele kaj več o tipu, strukturi ipd. Urbani kraj se je, kot kaže, začel raz- vijati sistematično in organizirano v 80-tih letih 12. stoletja. V primeru Maribora imamo najverjetneje opravka s sistematično izgradnjo urbanega tržnega prosto- ra. Le-to je ob starem vaškem naselju sprožil deželni gospod s ciljem gospodar- sko utrditi pomemben položaj, ki ga ima ta prostor na poti iz "starih" štajerskih prostorov v na novo (po letu 1147) pridobljenem ozemlju južno od Drave. O sistematičnosti izgradnje urbanega prostora govori tudi relativno pravilen tloris srednjeveškega mesta in tudi zelo hiter razvoj, ki ga lahko spremljamo od prvih omemb konec 12. stoletja do že povsem razvite upravne in gospodarske struk- ture sredi 13. stoletja.4 3 Branko Vnuk, "Das ehemalige Minoritenkloster in Maribor. Neue Erkentnisse zur Mittelalterlichen Baugeschichte des Klosters und der Kirche", v: Bauforschung und Denkmalpflege. Festschrift für Mario Schwarz, ur. Günther Buchinger in Friedmund Hueber (Wien, 2015), str. 199. 4 Glej: Ravnikar, "Maribor v 13. stoletju. 1. del: plemstvo v Mariboru in njegovi okolici na prelomu 12. v 13. stoletje"; in Tone Ravnikar, "Maribor v 13. stoletju. 2. del: cerkvene institucije v mestu in okoli njega", Studia Historica Slovenica 21, št. 1 (2021), str. 41–72 (dalje: Ravnikar, "Maribor v 13. stoletju, 2. del: cerkvene institucije v mestu in njegovi okolici"). Pečat zadnjega tra- ungavskega mejne- ga grofa oz. prvega štajerskega vojvo- de, Otokarja IV. (I.). (Wikimedia Commons) T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 614 O nastanku tržnega kraja v tem obdobju priča tudi prva v virih izpričana omemba mariborskega prebivalca, Ditrika, ki se pojavi med pričami v listini spi- sani okoli leta 1190 in izdani v Mariboru, v kateri je štajerski vojvoda Otokar IV. (I.) listinil v korist admontskega samostana.5 Ditrik je v tej lisitini označen kot prebivalec gornjega trga (de oppido superiori), kar postavlja jasno distinkcijo med (novim) trgom, ki se je razvil na zgornji rečni terasi, ter starejšega naselja, ki je zraslo bližje vodi, na prvi rečni terasi na današnjem Vojašniškem trgu. Toda listino je potrebno pogledati natančneje; bolje rečeno, seznam prič je potrebno preveriti še enkrat. V listini se namreč za vrsto plemiških prič, ki vse pripadajo plemiškim družinam iz Maribora in okolice in se končuje z očetom in sinom Engelbertom in Otom Jareninskima, najprej omenja neki tkalec Rudolf, ki gotovo ni bil plemiškega rodu, za njim pa še oče in sin Engelbert in Harvik (oče opravlja nalogo upravitelja, ni pa jasno kaj ter za koga upravlja) ter še osem posameznikov, ki so vsi, z izjemo nekega Jakoba Prugina, označeni le z oseb- nim imenom pred omenjenim Ditrikom. Za Ditrikom je med pričami naštetih še trinajst posameznikov, prav tako brez natančnejše opredelitve. Se pravi, da imamo v seznamu opravka s kar petindvajsetimi neplemenitimi posamezniki, ki so nastopali v omenjenem pravnem dejanju kot priče. Glede na to, da je prvi med njimi označen kot tkalec, pa je povsem realna predpostavka, da imamo opravka z meščani (zelo malo verjetno je, da bi bili plemiči v seznamu prič našteti za tkalcem) in da je pred nami prvi seznam imen mariborskih mešča- nov. Ker gre, če je naša interpretacija pravilna, za zelo pomemben dokument, naj na tem mestu te domnevne prve mariborske meščane naštejem: Rudolfus textor, Engilbertus dispensator et filius eius Herwich, Reinhardus, Otto, Reimbertus et Helmwich frater eius, Rudigerus, Gerhardus, Liutfridus, Jacobus Prugin, Dietricus de oppido superiori, Engilbertus, Reimbot, Gebhart, Petrus, Arnoldus et frater eius Rudolfus, Pero et filius eius Arnoldus, Liutoldus et frater eius Richerus, Meinoldus, Leo, Perhtoldus. Opravka imamo ne le s prvim relativno popolnim seznamom meščanov, temveč lahko iz tega seznama potegnemo domnevo o najmanjšem možnem številu meščanskih hiš v Mariboru že kmalu po nastanku kraja. Nadaljujmo s pregledom pojavljanja meščanov v listinah. Naslednja pomembna listina je nato iz začetka 13. stoletja. V listini, ki je prav tako ohlapno datirana, tokrat med 1202 in 1220, se plemič Verner iz Melja odreče določen- im pravicam do posesti v korist šentpavelskega samostana. Listina je bila naj- 5 Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 1. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1975) (dalje: GZM I), št. 27, okoli 1190, Maribor. 615 S H S tudia istorica lovenica verjetneje spisana v Mariboru in med pričami se ponovno pojavijo mariborski meščani.6 Kot prvega moramo prepoznati Volfharta, ki je v seznamu nedvom- no označen kot meščan (civis), njemu pa sledijo Markvart desetninar (decima- tor) ter njegov neimenovani sin, Gotšalk kožar (pellifex), Siboto iz Kamnice in njegov brat Andrej, Ulrik, ki je označen kot uradnik (preco) in neki Mazelin. Četudi se imena v seznamu iz konca 12. stoletja in tem razlikujeta, ni dvoma, da imamo v obeh primerih opravka z meščani. Vsaj pri enem je mogoče najti tudi oznako obrti, ki jo je opravljal. Kožarja z imenom Gotšalk najdemo tudi v listini, nastali med letoma 1220 in 1224, v kateri avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. Babenberški potrjuje, da je vetrinjski opat Konrad kupil od mari- borskega meščana in kožarja Gotšalka hišo s pripadajočimi pertinencami v Mariboru in zanjo plačal 10 mark.7 V tej hiši upravičeno domnevamo začetke še danes ohranjenega vetrinjskega dvorca. V Markvardu desetninarju (se pravi uradniku, ki je skrbel za pravilno pobiranje desetine) pa morda lahko vidimo isto osebo, kot jo leta 1207 najdemo v listini, ki jo je izdal zgoraj omenjeni voj- voda Leopold v korist žičkega samostana in kjer se med pričami, poleg Vernerja iz Maribora, našteva tudi Markvard "de Boseth", prepositus v Mariboru.8 Govo- rimo o času, v katerem je kraj (najkasneje) tudi formalno dosegel status trga, kar dokazuje lisitina iz 9. septembra leta 1209, ko se v listini o ponovni ustano- vitvi kartuzije v Jurkloštru, ki jo je izdal isti vojvoda Leopold v Mariboru, le-ta označuje kot "naš trg" (foro nostro).9 Pomen Maribora je do tega časa že prese- gel pomen zgolj običajnega trga, saj ga vojvoda drugače ne bi izbral za mesto izdaje tako pomembne listine. Listine v nadaljevanju res govorijo o tem, da je Maribor postal kraj, kjer se je občasno sestajal deželni zbor in zasedalo deželno sodišče kar pomeni, da je za Gradcem prevzel položaj drugega glavnega mesta dežele. Vojvoda Leopold se je v Mariboru leta 122410 in tudi leta 122711 tudi dalj časa zadrževal, kar še dodatno izpostavlja pomembno vlogo Maribora v tem zgodnjem obdobju obstoja kraja. Če nadaljujemo pregled pojavljanja meščanov Maribora v listinskem gra- divu, moramo kot naslednjo pomembno listino izpostaviti listino iz leta 1243, v kateri sta Friderik, imenovan Monachus, in njegova žena Adelajda podelila 6 GZM I, št. 43, 1202–1220. 7 GZM I, št. 55, 1220–1224, avgust. 8 GZM I, št. 46, 1207. 9 GZM I, št. 47, 1209, 9. september, Maribor. 10 GZM I, št. 56, 1224, 31. januar, Maribor; GZM I, št. 57, 8. februar, Maribor. 11 Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 5. knjiga (1201–1246), ur. Franc Kos in Milko Kos (Ljubljana, 1928) (dalje: GZS V), št. 462, str. 230–232; GZM I, št. 61, 7. november, Maribor; GZM I, št. 62. Prim.: Tone Ravnikar, "Judje v manjših štajerskih mestih v srednjem veku", Edinost in dialog 76, št. 1 (2021), str. 219–241. V Mariboru pa se zadržuje tudi Leopoldov naslednik, vojvoda Friderik II., ki ga najdemo v mestu vsaj še v avgustu leta 1240 (GZM I, št. 67; GZM I, št. 68). T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 616 žičkemu samostanu dva vinograda v mestu oz. v mestni okolici.12 Medtem ko za oba donatorja ni povsem jasno, ali pripadata meščanom ali sta predstav- nika nižjega plemstva, pa drugače velja za ostale, ki se v listini pojavljajo. Med pričami najdemo naštete že omenjenega Markvarda desetninarja, takoj za njim je omenjen David, ki je označen kot cives (meščan), nato pa so imenovani še sodnik Ulrik, Henrik, Ditrik, Volfhard, Oton ključar (ključavničar?), Bernard, Ortlin in zdravnik (cirurgus) Volfram. Listina je bila izstavljena v Mariboru, ven- dar ni povsem jasno, kakšen sodnik je zgoraj omenjeni Ulrik: ali gre za dežels- kega sodnika ali pa je morda to prvi omenjeni mestni sodnik? Izpostavimo naj dejstvo, da je bila listina izstavljena pred sodnim zborom v Mariboru (in tribu- nali Marhpurgensi), kar je navedlo Norberta Weissa, da je v temeljni monografiji na temo spodnještajerskih mest postavil domnevo, da lahko že gre za mestne- ga sodnika in mestno sodišče, saj je v deželnoknežjem urbarju, nastalem med letoma 1265 in 1267, že mogoče najti razlikovanje med "iudicium oppida" in 12 GZM I, št. 69, 1243, Maribor. Pečat avstrijskega in štajerskega vojvode Leopolda VI. Baben- berškega (Wikimedia Commons) 617 S H S tudia istorica lovenica "iudicium provincialis".13 Enako kot za omenjenega sodnika Ulrika velja tudi za Eberharda, ki ga omenjeni urbar navaja kot "Eberhardus iudex", in ki deželnemu gospodu daje 5 urn gorskopravnega vina.14 K vprašanjem, vezanim na upravne in sodne organe, se bomo v nadaljevanju še vrnili, zato se sedaj zadovoljimo le s tem opozorilom. Nadaljujmo torej s pregledom pojavljanja mariborskih meščanov v listin- skem gradivu 13. stoletja. Sredi leta 1250 se v listini ponovno pojavi Markvard, ki je tokrat označen kot uradnik.15 V tej listini, vezani na posesti sekavske škof- ije, se Markvard znajde kot priča skupaj s samimi plemiči. Ta podatek podčrtuje visok položaj, ki ga je ta Mariborčan imel v takratni družbi. Istega leta se mu pridruži še ena pomembna osebnost mariborskega meščanstva 13. stoletja, to je mož z imenom Eberhard.16 V seznamu prič sta našteta takoj za mariborski- ma plemičema Gotfridom in Hartnidom ter pred lučanskim župnikom Germa- nom in nekaterimi vitezi. Omenjeni Eberhard se v drugi polovici 13. stoletja vzpne po družbeni lestvici, saj poseduje tudi deželne fevde. Ostaja pa odpr- to vprašanje, ali ga je mogoče enačiti z iudexom iz deželnoknežjega urbarja, ki smo ga zgoraj omenili. Kaže, da je Eberhard zelo dobro izkoristil nemirni čas na Štajerskem po smrti zadnjega babenberškega vojvode Friderika II. leta 1246 in se vsaj v začetku postavil na stran madžarskega kralja Bele oz. na stran madžarske oblasti na Štajerskem. Sredi leta 1259 je s strani štajerskega vojvo- de, kralja Štefana V. (sin Bele IV.) za usluge, ki jih storil njemu in njegovemu očetu prejel deset kmetij v Slovenskih Goricah, štiri in pol kmetije v Hočah in 2 kmetiji v Vodulah.17 Kralj in vojvoda Štefan v listini Eberharda imenuje celo naš zvesti meščan Maribora (Eberhardi fidelis civis nostri de Marpurg), kar je zelo nenavadna in za meščana zelo visoka oznaka. Ta podelitev Eberhardu se je zgodila tik pred kolapsom madžarske vlade na Štajerskem. Kot bomo videli v nadaljevanju, je Eberhard očitno pravočasno zamenjal stran, saj njegova zvez- da ne ugasne niti pod oblastjo češkega kralja, kot tudi ne pod češkemu kralju sledečimi Habsburžani. Tako je Eberhard skupaj s sinovoma Eberhardom (II.) in Valterjem v letu 1269 s strani sekovskega škofa prejel v zajem desetino v Jarenini, ki jo je sekovski škof že pred tem zastavil Eberhardu starejšemu.18 V 13 Norbert Weiss, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter: Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts und Soozialgeschichte (Graz, 2002), str. 58 (dalje: Weiss, Das Städtewesen). 14 Alfons Dopsch, Die Landesfürstliche Gesamturbare der Steiermark (Wien/Dunaj, 1910), str. 115 (dalje: Dopsch, Urbare). 15 GZM I, št. 79. 16 GZM I, št. 80, 1250, 29. september, Žlemberk. 17 GZM I, št. 101, 1259 (sredina). 18 Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 2. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1976) (dalje: GZM II), št. 18, 1269, 9. april, St. Ruprecht an der Raab. T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 618 tem starejšem Eberhardu smemo videti tistega Eberharda, ki se prvič pojavi v dokumentu leta 1250 in sicer kot priča.19 Gotovo pa je tudi isti kot Eberhard iudex omenjen v deželnoknežjem urbarju.20 Eberhard spada med samo elito mariborskega meščanstva, o čemer pričajo tudi njegova nadaljnja pojavljanja v listinskem gradivu. Leta 1273 je naštet med mariborskimi meščani na visokem tretjem mestu za Leopoldom, ki ga moremo enačiti z mariborskim mestnim sodnikom iz družine Wackerzil, o komer več v nadaljevanju, ter nekim Oto- nom.21 Visok status obdržijo tudi njegovi sinovi Eberhard II., Valter in Jurij. Kot kaže, je s temi sinovi Eberhardov rod sredi 14. stoletja izumrl22, mi se pa bomo v nadaljavanju k osebi meščana Eberharda še vrnili. Že iz dosedaj zapisanega je jasno razvidno, da je najstarejša omemba Mari- bora kot mesta iz leta 125423 zgolj slučaj, in da je Maribor mestne funkcije opra- vljal že nekaj desetletij pred tem. Mesto je postalo centralni kraj, kjer se je ne samo odvijala trgovska in obrtna dejavnost, temveč so v Mariboru potekali tudi sodni zbori. Ti so, kot kaže, potekali ob novo zgrajeni cerkvi posvečeni sv. Jane- zu in sv. Tomažu.24 Poleg samega pomena Maribora moramo v tem videti tudi vpliv dejstva, da je ravno v tem času službo deželnega sodnika opravljal plemič Gotfrid Mariborski.25 Po letu 1260, ko pride na Štajerskem ob veliki podpori štajerskega plemstva do prevzema vojvodine s strani češkega kralja Otokarja II., se marsikaj spreme- ni. Gotfrid Mariborski izgubi svoj položaj deželnega sodnika in ga najdemo npr. v listini iz konca decembra 1260 med pričami naštetega na zadnjem mestu26, kar je očiten dokaz o začasnem padcu Gotfrida v nemilost. Že decembra 1261 priporoči deželni glavar Vok Rosenberški kralju in vojvodi Otokarju, da naj se zaradi podpore pisno zahvali nekaterim štajerskim plemičem, med katerimi je tudi Gotfrid Mariborski. Očitno je pravočasno zamenjal stran in si tako pono- vno kupil naklonjenost novega vojvode. Potrebno je poudariti, da ni povsem jasno, ali imamo pri vseh navedenih listinah opravka z istim Gotfridom, ali pa 19 GZM I, št. 80, 1250, 29. september, Žlemberk. 20 Dopsch, Urbare, str. 115. 21 GZM II, št. 28, 1273, junij–1274, Maribor. 22 Dušan Kos, Med gradom in mestom: Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja (Ljubljana, 1994), str. 329 in tam citirana druga literatura (dalje: Kos, Med gradom in mestom). 23 GZM I, št. 85, 1254, 4. december, Maribor. 24 Primerjaj: GZM I, št. 67, 1240, 9. avgust, Maribor; GZM I, št. 68, 1240, okoli 9. avgusta, Maribor; GZM I, št. 69, 1243, Maribor; GZM I, št. 70, 1244, 25. september, Maribor; GZM I, št. 78, 1249, Maribor; GZM I, št. 85, 1254, 4. december, Maribor; GZM I, št. 86, 1254, 6. december, Maribor. 25 Primerjaj: Martin Bele, Tone Ravnikar in Andrej Hozjan, "Štajerski deželni zbori med letoma 1246 in 1311", Acta Histriae 26, št. 1 (2018), str. 31. 26 GZM II, št. 4, 1260, 24. december, Gradec 619 S H S tudia istorica lovenica gre za očeta in enako imenovanega sina27; v vsakem primeru se položaj te mari- borske rodbine po kratkem nihaju ponovno popravi in stabilizira. Ne spremeni pa se položaj mesta Maribor kot druge "prestolnice" Štajerske. Že julija 1261 tako v Mariboru zaseda deželno sodišče (apud Marchpurch in placito generali) pod vodstvom štajerskega glavarja Voka Rosenberškega.28 Zasedanje deželnega zbora v Mariboru (in generali iudicio apud Marchburch) pa se v času češkega gospostva ponovi še v letih 126529 in 127030. Maribor je tudi v nadaljevanju mesto, kjer se poleg Gradca največkrat odvije zasedanje deželnega zbora, in kjer se odvijajo tudi pomembne seje deželnega sodišča; tako torej deluje kot štajerska (so)prestolnica. Mitnica in pobiranje mitnin Na tem mestu pa moramo opozoriti na še eno zelo pomembno institucijo, ki jo lahko spremljamo v povezavi z mestom, in predstavlja tudi zelo pomemben vir prihodkov tako za mesto, kot tudi za mestnega gospoda. To je mitnica in pobi- ranje mitnin v Mariboru. Že v najstarejšem ohranjenem urbarju iz časa baben- berške oblasti na Štajerskem, sestavljenega pred letom 1237, je med prihodki deželnega gospoda v Mariboru naveden tudi dohodek od regalij v višini 250 mark.31 Alfons Dopsch, ki je uredil objavo urbarjev, pravilno opozorja, da gre za manjšo vsoto kot pri drugih naštetih mestih, in da je v to vsoto vključeno mest- no sodstvo ter mitnica, ne pa deželnoknežje sodstvo.32 Mitnica v Mariboru se posredno omenja tudi v listini, ki je datirana v leto 1221, je pa bila s strani šent- pavelskih menihov ponovno spisana po originalu leta 1248, ko so v original- no besedilo menihi interpolirali nekatere ponarejene podatke. Del, v katerem je mariborska mitnica posredno omenjena je, kot kaže, verodostojen. Listina pravi, da smejo samostanski podložniki trgovati pri Sv. Lovrencu na Pohorju, vendar jim ne dovoli pobiranja mitnine in carine, da ne bodo oškodovani nje- govi uradi v Mariboru.33 V teh uradih pa seveda moramo videti, enako kot v deželnoknežjem urbarju, mestnega sodnika in mitninsko postajo. Pritrdimo 27 Primerjaj: Dušan Kos, Vitez in grad: Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem in slovenskem Štajerskem in slovenskem koroškem do začetka 15. stoletja (Ljubljana, 2005), str. 330 (genealoška pre- glednica) (dalje: Kos, Vitez in grad). 28 GZM II, št. 6, 1261, 18. julij; GZM II, št. 7, 1261. 29 GZM II, št. 14, 1265, 23. junij, Maribor; GZM II, št. 15, 1265, 24. junij, Maribor; GZM II, št. 16, 1265, 24. junij, Maribor. 30 GZM II, št. 20, 1270, 8. oktober, Maribor (in generali placito Marchpurge). 31 Dopsch, Urbare, str. 48. 32 Primerjaj: Antoša Leskovec, "Mitnina in mitnice v Mariboru", Časopis za zgodovino in narodopisje 40=NV5, št. 1 (1969), str. 410 (dalje: Leskovec, "Mitnina"). 33 GZS V, št. 349, str. 181. T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 620 lahko Leskovcu, da je leto 1248, ko je bila listina prepisana in interpolirana, tisto leto v katerem moramo videti trenutek, ko lahko že nedvomno govori- mo o obstoju mitninske postaje v Mariboru. Le-ta je nato izrecno omenjena v deželnoknežjem urbarju iz časa Otokarja Přemysla, ko se med urbarialnimi prihodki iz naslova regalij za Maribor našteje najprej 100 mark, izhajajoč iz fun- kcije deželskega sodnika ter nato "item iudicium eiusdem oppida et muta", v višini 300 mark.34 Torej so dohodki, ki sta jih dajala mestno sodstvo in mitnin- ska postaja, iz časa Babenberžanov narasli iz 250 na 300 mark. V tej mariborski mitnici moramo videti naslednico tiste mitninske postaje, ki je delovala konec 12. stoletja v Bistrici ob Dravi.35 Obe sta billi deželnoknežji mitnici36: prva je bila postavljena na mesto, kjer se reka Drava izvije iz ožine med Breznim in Falo in kjer je ponovno omogočeno pristajanje rečnih plovil. Po nastanku mesta in prestavitvi vseh pomembnih institucij v njega (naj opozorim na prestavitev far- nega središča iz Kamnice v Maribor o katerem smo razpravljali v drugem delu našega sprehoda po Mariboru v 13. stoletju37) pa se je v mesto prestavila tudi mitninska postaja. O posebnem pomenu (in najbrž tudi o starosti) pobiranja mitnine od trgovanja po Dravi nam govori tudi mariborska mestna knjiga, kjer je v posebnem razdelku posvečenem mariborski mitnini, našteta na prvem mestu ravno "vodna mitnina", ki so jo pobirali na mariborskem pristanu. Mes- tna knjiga nato še našteva sklop mitninskih pravic pri t. i. mitnici na trgu (am platz), se pravi davek, ki so ga pobirali od trgovcev, ki so se ustavili, skladiščili in prodajali na mariborskem trgu; nato sta omenjeni še tranzitna mitnina (fur- fartt) in posebna mitnina na sukno (tuech mawtt).38 Mariborski meščani so pobiranje mitnine dobili v svoje roke pred letom 1302, gotovo že vsaj v zadnji četrtini 13. stoletja.39 Leta 1305 se v dokumentu tudi prvič pojavi omenjeno ime mestnega mitničarja: to je bil neki "Schaechel der mauter".40 Ni povsem gotovo, je pa verjetno, da smemo tega Schaechla enačiti s tistim Sechlom, ki se kot zidar v dokumentih pojavi leta 1295 in 129841 in h kateremu se bomo še vrnili ob opisu obrtnikov v Mariboru. 34 Dopsch, Urbare, str. 60. 35 Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 4. knjiga (1101–1200), ur. Franc Kos (Ljubljana, 1915), št. 648, str. 328. 36 Rajbert Cmureški, ki je izterjeval davke na mitnici v Bistrici, je bil vazal štajerskega vojvode Otokarja IV. (I.), ki v listini imenuje "dominus meus" in ima mitnino očitno v upravljanju od njega. 37 Ravnikar, "Maribor v 13. stoletju, 2. del: cerkvene institucije v mestu in njegovi okolici", str. 43. 38 Gradivo za zgodovino Maribora, 14. zvezek: Dokumenti iz Mariborske mestne knjige II. 13. stoletje – 1676, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1988) (dalje: GZM XIV), str. 47. 39 Leta 1302 je štajerski vojvoda Rudolf ukazal mariborskemu sodniku, prisežnikom in ostalim maribor- skim meščanom naj ne terjajo nobene mitnine od tovorov vina, ki jih iz Ptuja na Koroško skozi mesto Maribor tovorijo za potrebe salzburškega nadškofa in njegovih ljudi (GZM II, št. 99). 40 GZM II, št. 109, 1305, 25. marec, Maribor. 41 GZM II, št. 78 in GZM II, št. 83. 621 S H S tudia istorica lovenica Mestne upravne strukture Mestni sodnik, prisežniki in skupnost meščanov (mestna veča) Nasploh moremo ugotoviti, da se je s 70. leti 13. stoletja začelo število ohranje- nega arhivskega gradiva strmo dvigati. Prav tako pa je to čas, ko viri omogočijo prvič trdneje prepoznati in analizirati organe mestne samouprave. Zato je to pravi trenutek, da obrnemo pozornost k mestnim upravnim strukturam. Maribor je seveda po vseh kriterijih tipično celinsko mesto, ki za razliko od nekaterih sosedov tudi nima urbanega predhodnika v antičnem času. Ne glede na to, pa se tudi v Mariboru razvije – in to v zelo kratkem času – komunalno življenje z vsemi upravnimi strukturami, ki jih poznamo tudi v drugih celinskih mestih. Leta 1283 se tako omenja "iudex, iurati et univeritas civium in Marpurg", se pravi mestni sodnik, prisežniki in skupnost meščanov (mestna veča).42 Sle- dnja predstavlja temeljni organ mesta, ki pa je že predal del svojih pristojnosti svojim predstavnikom, prisežnikom. Le-teh je praviloma dvanajst, je pa v mestu prihajalo do bistvenih odklonov od te številke.43 Leta 1452 jih je bilo npr. samo šest.44 Poglejmo, kaj govorijo najstarejše listine kjer se pojavlja sodnik in prisežn- iki. Omemba sodnika in prisežnikov iz leta 1283 ni prva v kateri nedvomno naj- demo omenjenega mestnega sodnika v Mariboru. To se zgodi deset let pred tem, ko se v listini, ki jo izda Kolon Vuzeniški v korist mariborskega meščana Urbana Scephena45, njegove žene in dedičev in s katero le-temu v fevd podeli tri kmeti- je pri Mariboru. V listini "ex parte" mesta Maribor pričajo "Walkerus tunc iudex" ter Ulrik iz Troga, Ulrik in Henrik iz Cvajnika, Sigrid in Ruger iz "Konkarna" (pri Kamnici), Ortolf, sin Otona, pisar Rudolf in "Ztaulen".46 Imena, ki bi namigova- la, da gre za male plemiče iz okolice Maribora, če ne bi bili vsi jasno označeni kot "ex parte civium burgensis", se pravi, da se pojavljajo v imenu mesta. Da to ni napaka ali nenatančen zapis pisarja nas opozarjata tudi naslednji dve listini, kjer imamo opravka z mariborskim mestnim sodnikom. Obravnavali smo že listino iz leta 1283, v kateri se prvič omenjajo sodnik, prisežniki in mestni komun. V 42 GZM II, št. 55, 1283, 1. julij (Maribor). 43 Primerjaj: Jože Mlinarič, "Maribor od začetkov do 18. stoletja", v: Maribor skozi stoletja, ur. Jože Curk, Bruno Hartman in Jože Koropec (Maribor, 1991), str. 164 (dalje: Mlinarič, "Maribor od začetkov"). 44 Gradivo za zgodovino Maribora, 7. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1981) (dalje: GZM VII), št. 41, 1452, 2. junij: "Wir der richter, ratt die sechs vnd die gemain der statt Marchpurg". 45 Gre za istega Urbana, ki se pojavi tudi v deželnoknežjem urbarju iz 1265–1273 navaja kot "Urbanus schepho" med Mariborčani obligiranimi dajati dajatve v deželnoknežji urbar (Dopsch, Urbare, str. 112). Oznaka "schepho" kaže, da imamo opravka so sodinom/šefonom, predstojnika teritorialnega urada (Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1996), str. 134 (dalje: Vilfan, Pravna zgo- dovina Slovencev)). 46 GZM II, št. 26, 1273, 5. julij, Vuzenica. T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 622 letu 1282 je sodnik z imenom Markvard prvič omenjen v funkciji sodnika.47 Tega leta potrjuje dogovor, s katerim je mariborski meščan Rudolf skupaj z ženo Greto prejel posesti s strani Bertolda iz Pabeštajna in Henrika imenovanega Hayde, ki sta skupaj s svojima ženama podelila Rudolfu osem kmetij z vsem, kar spada k njim v Poljčanah.48 Ker je šlo za podelitev posesti mariborskemu meščanu seveda prisotnost mestnega sodnika ni nobeno presenečenje. So pa poleg Markvarda dejanju prisostvovali in kot priče (poleg vrste plemiških in cerkvenih prič) nasto- pili še Henrik iz Cvajnika, Rudlin iz Konkarna, Hertvik in Vitmar, vsi označeni kot meščani (civibus). Poglejmo si še nabor meščanov, prisotnih oz. naštetih v listini iz leta 1283. Za mariborskima plemičema Ulrikom in Konradom ter Valterjem iz Ljutomera so našteti: Eberhard, Gotšalk, Henrik iz Cvajnika, Harvtik in Friderik, ki so decidirano označeni kot iurati/prisežniki ter nato še Vitmar, Rudolf sodnikov brat in Rudolf sodnikov sin. Obravnavani listini, tako ta iz leta 1282 kot slednja iz leta 1283, sta bili pečateni tudi z mestnim pečatom. Primerjajmo sezname prič iz let 1273, 1282 in 1283. V vseh treh listinah se na strani zastopnikov mesta poja- vljajo Henrik iz Cvajnika (njegov brat samo v prvi), dvakrat najdemo omenjene- ga Rudlina (Ruger) iz Konkarna (pri Kamnici), leta 1282 in 1283 najdemo naštet- ega med pričami tudi Vitmarja, v listini iz leta 1273 nastopa tudi Rudolf kot notar (se pravi kot deželnoknežji uradnik). Med znanimi imeni, ki smo jih že srečali, se pojavi tudi ime Eberhard. Ponavljanje imen namiguje, da imamo v vseh navede- nih listinah opravka s prisežniki, ki v listinah nastopajo v svoji funkciji. Zanimivo je, da se velik del teh meščanov imenuje (še vedno?) po dvorih v okolici mesta. Ali to pomeni, da imamo opravka s prakso, po kateri so v 13. stoletju med meščane stopali v večji meri pripadniki manjših okoliških viteških družin, in začeli opra- vljati meščanske naloge ter se (tudi) zaradi svojega porekla povzpeli po mestni družbeni lestvici? Henrik, imenovan po Cvajniku, se tako v listinah pojavlja od leta 1273 do 1290, redno naštet kot meščan, oz. kot tisti, ki priča v imenu mesta, leta 1283 decidirano kot prisežnik mesta. Konec 80. let pa se mu pridruži še Eber- hard iz Cvajnika.49 Podobno, le da za krajši čas, velja tudi za Rudleina, poimenova- nega po Kamniškem vrhu pri Kamnici. V letih 1288 in 1290 se med meščanskimi pričami najde Friderik, imenovan po Račjem dvoru.50 47 Naj še enkrat opozorimo, da se ime Markvard pojavi mariborskem gradivu že pred tem, ko nastopa v listinah Markvard označen kot uradnik oz. desetninar, leta 1250 pa se pojavi skupaj z Eberhardom označen kar kot cives/meščan. Povsem verjetna je domneva, da imamo opravka z eno in isto osebo oz., da je sodnik Markvard iz 80-tih let naslednik (sin, nečak) uradnika Markvarda (GZM I, št. 69; GZM I, št. 79; GZM I, št. 80). 48 GZM II, št. 54, 1282. 49 GZM II, št. 62, 1288, 26. september; GZM II, št. 64, 1289, 19. junij. 50 V letu 1305 prodaja Elizabeta "Rautzerin" skupaj s svojo hčerko Heleno (Ellen) vinograd na Račjem bregu pri Mariboru lavantinskemu škofu. V tej Elizabeti moramo videti ženo Friderika iz Račjega dvora, ki je bila leta 1305 najverjetneje že vdova, četudi ni decidirano označena kot takšna, saj je tako najverjetneje razložiti njeno samostojno poslovanje (GZM II, št. 112, 1305, 12. julij, Maribor). 623 S H S tudia istorica lovenica Poimenovanje teh meščanov po dvorih v okolici ne moremo kar tako odpraviti kot naključje. Vsekakor je iz ohranjenega gradiva jasno razvidno, da je bila v Mariboru mestna uprava že v zadnji četrtini 13. stoletja organizirana tako, da je bil na čelu mesta mestni sodnik, ki je bil sočasno tudi zastopnik interesov mestnega gospoda. Iz vrst mestne veče so izvolili prisežnike, ki so mesto zasto- pali v imenu meščanov. Število teh prisežnikov je iz gradiva težko razbrati, se pa v seznamu prič ob sodniku največkrat pojavi osem imen meščanov. Opozori- mo naj na dve listini, ki prinašata seznam osmih meščanov ob sodniku. Obe sta iz časa, ko se v virih pojavljata skupaj dva sodnika, Rudolf in Leopold, o čemer bo v nadaljevanju več govora. Obe sta bili izdani leta 1290, prva 9. januarja, druga pa 3. maja.51 V prvi listini se poleg obeh sodnikov navajajo kot "gesworn", se pravi kot prisežniki, naslednji Mariborčani: Eberhart, Henrik iz Cvajnika, Friderik iz Račjega dvora, Herman "der Pavmvalck", Vitmar, Hajnz, Volfštajn, Waeckerl in Herman gorninski mojster. Skupaj je torej imenovanih osem pri- sežnikov. V drugi listini, ki jo je izdal Mariborčan Eberhard, ki ga zato seveda ni med navedenimi prisežniki, so našteti: Henrik iz Cvajnika, Friderik Cink, Herman "der Poumvalch", Henrik, Volfštajn in Vitmar "der Waecherl". Opravka imamo praktično z identičnim seznamom. V drugem pričakovano manjkata izstavitelj listine, Eberhard ter gorninski mojster Herman. Konec 13. stoletja je čas, ko se je zaključilo strukturiranje mariborskih meščanov in se je stabilizirala elita, iz katere so se volili vsi pomembni mestni uradniki, zastopniki ipd. Mestni sodniki so torej najvišja instanca v mestu. So pa mestni sodniki, tako kot velja tudi za druga celinska mesta, še vedno bolj uradniki mestnega gospoda, kot zastopniki mestnih interesov.52 Jože Mlinarič v svojem temeljnem delu o mestnih sodnikih začne njihovo štetje z Valkerjem, ki je kot tak deloval leta 1273.53 Opozorimo pa naj še enkrat na podatka, ki ju je izpostavil Norbert Weiss.54 Leta 1243, ko Friderik Monahus skupaj z ženo Alheido podeli žičkemu samostanu dva vinograda v oz. okoli Maribora, se to dejanje zgodi "in tribuna- li Marhpurgensi", se pravi pred mariborskim (mestnim) sodiščem! V seznamu prič nastopa tudi neki Ulrik "iudex", v katerem bi prav lahko videli mestnega in ne deželskega sodnika. Glede na oznako sodišča kot mariborski tribunal je ta domneva tudi verjetnejša. V citirani listini pa se navaja med pričami tudi oseba sodnika z imenom Ulrik. Glede na njegovo relativno skromno pozicijo v listini (našteva se ne samo za vsemi tudi manjšimi plemiči in duhovniki, temveč tudi za nekim učiteljem – "scolasticus" – in že nekajkrat omenjenim Markvardom, 51 GZM II, št. 66; GZM II, št. 68. 52 Jože Mlinarič, "Mariborski mestni sodniki v srednjem veku", Časopis za zgodovino in narodopisje 54=NV19, št. 1–2 (1983), str. 29 (dalje: Mlinarič, "Mariborski mestni sodniki"). 53 Mlinarič, "Mariborski mestni sodniki", str. 36. 54 Weiss, Das Städtewesen, str. 58. T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 624 desetninarjem), je domneva, da imamo opravka z mestnim in ne deželskim sodnikom še verjetnejša. Za sodnikom Ulrikom se nato našteje še sedem prič, v katerih bi lahko videli meščane: Henika, Ditrika, Volfharta, Ota ključarja, Ver- nerja iz Cvajnika (!), Ortlina in kirurga (se pravi zdravnika) Volframa. Naslednji podatek, na katerega je opozoril že Norbert Weiss je, da otokarski deželnoknežji urbar, napisan med letoma 1265 in 1267, že ločuje v Mariboru med iudicium oppida in iudicium provincialis; se pravi, da sta že takrat obstajali tako funkcija deželskega55, kot tudi mestnega sodnika, in da je prav verjetno, da lahko v osebi sodnika z imenom Eberhard, ki se imenuje kot iudex, lahko domnevamo tako deželskega kot tudi/ali mestnega sodnika. Če smo pri osebi sodnika Ulrika lahko ugotovili, da gre bolj verjetno za mestnega kot deželskega sodnika, pa temu ni tako pri Eberhardu. Njemu se točne funkcije iz virov ne da ugotoviti. Vseeno pa se da seznam mestnih sodnikov, ki ga prinaša Mlinarič, z določeno mero skepse podaljšati do Ulrika iz leta 1243. Obstoj sodnika v prvi polovici 13. stoletja je tudi ne samo mogoč ampak skoraj nujen, saj je Maribor v tem času nedvomno obstajala urbana naselbina (pa najsibodi je bil Maribor pravnoformalno še vedno trg ali pa že mesto z mestnimi pravicami), v kateri je gotovo morala obstajati uprava in na čelu katere je gotovo stal sodnik. V osebi Eberharda, o katerem smo že govorili, moramo videti isto osebo kot je Eberhard, ki priča v listini spisani v letu 1273/1274, in je naštet med mariborskimi meščani.56 Pred njim je neki Oton ter Leopold, ki pa ga more- mo enačiti z Leopoldom Wackerzilom, kasnejšim mariborskim sodnikom, o katerem bomo še govorili. Eberhard je prvi poznani predstavnik izjemno pomembne in vplivne mariborske meščanske družine, ki je pomembno krei- rala zgodovino mesta in tudi širšega prostora. Član te družine s tipičnim ime- nom Eberhard, verjetno gre za isto osebo kot v urbarju iz leta 1265/7, se v virih prvič pojavi leta 1250, ko priča skupaj z Markvardom. Oba sta označena kot mariborska meščana (cives). Že leta 1259 ga štajerski vojvoda (in madžarski (so)kralj Štefan) označuje kot "Eberhardi fidelis civis nostri de Marpurg", kar je za meščana zelo nenavadna oznaka. Štefan v tej listini podeli v fevd deset kmetij v kraju Vilkom (v Slovenskih Goricah), štiri in pol kmetije v Hočah in dve kmetiji v Vodulah (pri Mariboru).57 Kljub temu, da je bila ta podelitev Eberhardu narejena že povsem ob koncu madžarske vlade nad Štajersko, pa je Eberhard uspel podeljene fevde obdržati tudi pod Otokarjem. Šele Rudolf Habsbrurški je leta 1277 posegel v obstoječe stanje in dosegel, da sta se mari- 55 Kljub izrazu "iudex provincialis", ki ga uporablja urbar v tej osebi ne vidim deželnega sodnika, temveč sodnika gospostva, se pravi deželskega sodnika. Provinco razumem kot gospostveno oblast in ne kot celotno deželo. 56 GZM II, št. 28 (junij 1273–1274, Maribor). 57 GZM I, št. 101, 1259 (sredina). 625 S H S tudia istorica lovenica borska meščana Eberhard in Martin prostovoljno odpovedala posesti v Slo- venskih Goricah (Partinje in Vilkom) in v Pekrah, ter da jima je le-te nato podelil v zastavo.58 V deželnoknežjem urbarju iz časa Habsburžanov, nastalem med letoma 1280 in 1295 izvemo, da je Eberhard skupaj z županom Maribora in županom Gradca posedoval deželnoknežje posesti tudi v kraju Übelbach (severno od Gradca59). Leta 1283 tudi nastopa na prvem mestu med prisežn- iki mesta v listini, ki jo izdaja mariborski sodnik Markvard.60 Kot pričo ga naj- demo še leta 1289 v listini župnika Gotfrida.61 Naslednje leto pa izvemo, da je posedoval posesti tudi okoli Račjega Dvora, saj je meseca maja tega leta iz te posesti podelil admontskemu samostanu gozd, ležeč pri Račjem dvoru.62 O teh posestih priča tudi listina iz leta 1298, s katero je Eberhard podelil maren- berškemu ženskemu dominikanskemu samostanu v Marenbergu vinograd pri Račjem dvoru in tri kmetije v Slovenskih Goricah.63 Isti dan še proda plemkinji Gizeli Viltuški tri kmetije v Košakih.64 Eberhard je do zadnje četrtine stoletja uspel združiti v svojih rokah že toliko različnih posesti, da se obnaša kot pravi zemljiški posestnik, se prepira z drugimi posestniki za posamezne kose zem- lje in očitno velik del družinskih dohodkov temelji na zemljiških prihodkih.65 Ta pomemben rod mariborskih meščanov je izumrl z Eberhardovimi sinovi, Eberhardom II., Valkerjem in Jurijem nekje sredi 14. stoletja.66 Tudi ta kratek prelet dogajanja, vezanega na osebo Eberharda iz Maribora je pokazal, da lahko glede na pozicijo slednjega v času nastanka deželnoknežjega urbarja domnevamo, da je lahko opravljal eno ali drugo sodniško funkcijo. Predv- sem smo v kratkih črtah lahko zrisali zgodbo družine, ki jo po vseh kriterijih štejemo med mestno elito. Po kriterijih, ki veljalo že od raziskav Josipa Vilfa- na, ne smemo govoriti o patricijih, vsaj ne, če nam je merilo patricijat v pri- morskih mestih. Ne nazadnje že zato, ker je bila meja med plemiči in meščani vendarle jasna in je Eberhard brez izjeme, kljub vsemu zapisanemu, vedno 58 GZM II, št. 37, 1277, 18. februar, Wien/Dunaj. 59 Dopsch, Urbare, str. 217. 60 GZM II, št. 55, 1283, 1. julij, Maribor. 61 GZM II, št. 64, 1289, 10. junij, Maribor. 62 GZM II, št. 68, 1290, 3. maj, Maribor. 63 GZM II, št. 84, 1298, 22. februar. 64 GZM II, št. 85, 1298, 22 februar. 65 Primer: GZM II, št. 74, 1292, 24. oktober, Maribor: Eberhard in sodnik Rudolf se prepirata s šentpa- velskim samostanom in opatom Konradom zaradi posesti pri Prošeku (pri Bresternici) in Kamnici. Konflikt je bil rešen s posredovanjem štajerskega glavarja Hartnida iz Stadecka ter Vernerja iz Schlierbacha (za Schlierbache glej: Kurt Holter, "Geschichte von Schlierbach bis 1355", Jahrbuch des Oberösterreichischen Musealvereines 116, št. 1 (1971), str. 213–248, posebej str. 216–17 in str. 226.) in Gotšalka iz Hompoša. Kot razsodniki nastopajo torej pomembnejši štajerski plemiči, kar pomeni, da so Eberharda in Rudolfa jemali kot enakopravna in upoštevanja vredna moža v tem sodnem sporu. 66 Kos, Med gradom in mestom, str. 329. T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 626 označevan kot cives/meščan, in ločnice, ki ga je ločevala od plemstva, ni niko- li prestopil.67 Nekoliko nenavadno skupno pojavljanje mestnih sodnikov iz Maribora in Gradca, ki smo ga lahko opazili zgoraj, pa razložijo listine, vezane na drugo pomembnejšo meščansko družino iz Maribora, ki pa so dejansko v več gene- racijah opravljali službo mestnih sodnikov. To je družina, ki izhaja iz družine sodnika Markvarda. Markvard, ki je zabeležen kot mariborski sodnik v letih 1282 in 1283, je imel brata z imenom Rudolf ter sina z istim imenom. Oba se navajata v listini leta 1283 kot "Rudolf frater iudici, Rudolf filius iudici"; s sod- nikom je seveda mišljen Markvard, ki skupaj s prisežniki in celotnim komunom naznanja zamenjavo posesti med Lipmanom iz Razvanja in studeniškim samo- stanom.68 Leta 1288 je Elizabeta, vdova po Rudolfu, sinu mariborskega sodnika Markvarda, potrdila volilo, ki ga je napravil že njen pokojni mož v korist samo- stana v Reinu.69 V listini se kot mestni sodnik pojavi Rudolf "Marpurge iudice". Očitno je, da je v čevlje Markvarda stopil njegov (mlajši) brat Rudolf. Slednji se nato kot sodnik v dokumentih pojavlja kar v okoli tridesetih dokumentih. Gre za enega najbolj natančno dokumentiranih oseb iz mariborske srednjeveške zgodovine. Sodniško funkcijo je opravljal od leta 1289, ko se kot tak omenja prvič, do leta 1305, ko ga na funkciji mestnega sodnika v Mariboru zamenja njegov najstarejši sin Merkel (Markvard), sam pa prevzame službo štajerskega deželnega pisarja.70 Družina, ki se je že v času njenega začetnika, deželnokn- ežjega uradnika in desetninarja ter mestnega sodnika Markvarda povzpela do najvišjega statusa v mestu, je v naslednjih generacijah ta status še okrepila. Poleg omenjenih Rudolfa in sina Merkla so se na pozicijo mestnega sodnika povzpeli še Merklovi bratje, Janez (1323–1325), Nikolaj (1335) in Paltram (1344, 1348 in 1363). Sin Paltrama z enakim imenom se leta 1378 imenuje po Betnavi in je torej napredoval v plemiški stan.71 Konec 13. stoletja se družina izkaže še drugače: člani Markvardove družine postanejo eni glavnih dobrotnikov malteške komende v Melju. Po prvi omembi komende iz leta 121772, se komenda nato ponovno omenja v dokumentu leta 1282, ko sta Bertold s Pabensteina (južno od Ptuja) z ženo Dimudo in Henrik, imenovan Hayde (iz Hajdine?), z ženo Zofijo podelila mariborskemu meščanu Rudolfu in njegovi ženi Greti ter dedičem v fevd osem kmetij, deset veder gor- 67 Primerjaj nazadnje: Peter Štih, "Plemstvo in mesta med severnim Jadranom in Panonijo v srednjem veku", v: Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino, ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec (Ljubljana, 2010), str. 16. 68 GZM II, št. 55, 1283, 1. julij. 69 GZM II, št. 62, 1288, 26. september. 70 Mlinarič, "Mariborski mestni sodniki", str. 39. 71 Prav tam, str. 33. 72 GZM I, št. 54, 1217, 23. oktober, Maribor. 627 S H S tudia istorica lovenica nine in mlin ter posest v Poljčanah z vsemi pripadajočimi pravicami. Listino so pečatili s pečati Majšperškega plemiča Hertvika, "Amelrica Spete" iz Limbuša ter pečatom mesta Maribor, pričali pa so ptujski župnik Jakob in na drugem mestu brat "Marquardo, tunc commendatore in Melnich" ter nato še vrsta pripadnikov nižjega plemstva in nekaj mariborskih meščanov.73 Med laičnimi pričami sta tudi ptujski sodnik Wecherlin in mariborski sodnik Markvard. Njegova priso- tnost in sicer velik angažma mesta pri tem volilu, ki se mesta sicer na prvi pogled ravno ne tiče, pa je dejstvo, da je bil prejemnik volila mariborski meščan Rudolf, brat sodnika Markvarda. Brata kasneje srečamo v vlogi mariborskega sodnika74, v kateri je, kot kaže, neposredno nasledil svojega brata Markvard. Prisotnost komturja iz Melj v tej listini ne bi bila nič posebnega (čeprav v oči bije dejstvo, da je imel isto ime kot mariborski sodnik, Markvard!), vendar dejstvo, da ne gre za slučaj, potrjujeta naslednji dve "komendski" listini iz konca 13. stoletja. Leta 1288 se najprej v listini Elizabete, vdove po sinu mariborskega mestne- ga sodnika, med pričami na prvem mestu nahaja brat Nudung, komtur, se pravi upravitelj komende v Melju.75 Leta 1298 mariborski mestni sodnik Rudolf proda skupaj z ženo Elizabeto Arnoldu, komturju malteške komende v Melju, posesti za dve marki in deset denaričev.76 V oči pa pade tudi dejstvo, da so vse tri listi- ne iz zadnje četrtine 13. stoletja, ki so tako ali drugače navezane delovanje na meljske komende, vezane na dejavnost silno znamenite mariborske meščanske družine. Četudi ni mogoče z gotovostjo definirati povezave med komendo in meščansko družino, pa je le-ta brez dvoma obstajala. Z gotovostjo je mogoče trditi, da je vtis o sodnikovi družini kot enem glavnih dobrotnikov samostana, točen. Družina sodnika Markvarda nam omogoči še dodaten razmislek. Če smo Markvardovega sina Rudolfa prvič srečali v funkciji sodnika leta 1288 pa se že naslednje leto omenjata kar dva sodnika, Rudolf in Leopold. V slednjem mora- mo videti, kot dokazuje že naslednja listina v kateri se pojavljata, ko sta našteta kot "bayde richter von Marchpurch Leupold der Wackerzil und Rudolf"77, Leopol- 73 GZM II, št. 54, 1282. 74 Npr.: 1288, 26. september, v: GZM II, št. 62 (Rudolfo Marpurge iudice); 1290, 9. januar, Maribor, v: GZM II, št. 66 (wir bayde richter von Marchpurch Levpold Wackezil vnd Rudolf). Da nimamo opravka s sinom Rudolfom temveč z Markvardovim bratom dokazuje prva navedena listina, v kateri je Elizabeta, vdova po Rudolfu, sinu mariborskega sodnika "Marquarda", podelila reinski cisterci prihodke iz svo- jih vinogradov. Markvardov sin Rudolf je bil torej leta 1288 že pokojni in je Rudolf iz leta 1290 lahko le Markvardov brat. Tako tudi: Mlinarič, "Mariborski mestni sodniki", str. 38. 75 Nudung se kot komtur meljske komende pojavi ponovno leta 1302, ko je prvi med pričami ob skleni- tvi poročne pogodbe med Vovbrškimi in Goriškimi grofi (Celjska knjiga listin, I. del: Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341, ur. Dušan Kos (Celje, 1996), št. 68, str. 88: "bruoder Nvodunch der commendewer von Melnich") (dalje: CKL). 76 GZM II, št. 83, 1298, 20. februar, Maribor. 77 GZM II, št. 64, 1289, 10. Maribor; GZM II, št. 66, 1290, 9. januar, Maribor. T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 628 da iz pomembne družine Wackerzilov. Njuno sočasno opravljanje službe sodni- ka kaže tudi na velikansko moč, ki si jo družina v tem času prisvoji. Že dolgo je namreč znano dejstvo, da je bil Leopold Rudolfov tast.78 Rudolf je namreč bil poročen z Elizabeto, katere oče je bil ravno Leopold Wackerzil.79 Kdo ali kaj je torej družina Wackerzilov? Okoli leta 1240 srečamo nekega po imenu sicer neznanega Wackerzila kot mestnega sodnika v Gradcu (iudex de Graetze Wakkerzil).80 Leta 1243 se omenjata brata Henrik in Ulrik Wacker- zil.81 Leta 1250 se Henrik omenja sam, leta 1259 pa se posamezno omenja Ulrik.82 Brata sta v obeh primerih našteta med pričami. Vsekakor ohranjenost virov ne dopušča sklepanja o tem, kateri izmed bratov (ali pa morda njun oče, stric…) je bil okoli leta 1240 sodnik v Gradcu. Vemo pa, da je bil Henrik poročen z neko Elizabeto, oba sta namreč leta 1271 opredeljena kot tast in tašča nekega graškega meščana z imenom Volkmar, ki tega leta podeli reinskemu samostanu dva dela desetine. Volkamrjeva žena Adelajda, hči Henrika in Elizabete Wacker- zil, je takrat že pokojna in podelitev samostanu je bila narejena tudi za zveliča- nje njene duše.83 V listini se med pričami navaja tudi Leopold Wackerzil. Le-tega srečamo v treh mariborskih listinah navedenega kot sodnika skupaj s svojim zetom Rudolfom. Obstoj dveh sodnikov je nenavaden, ni pa izjema v sloven- skem srednjeveškem gradivu. Običajno se ta pojav razlaga tako, da je eden pravi sodnik, drugi pa opravlja funkcijo deželskega sodnika, se pravi uradnika dežel- nega kneza pristojnega za njegovo mariborsko deželsko sodišče.84 Če lahko špekuliramo, moremo v Rudolfu videti mariborskega mestnega sodnika (ne nazadnje se kot takšen decidirano omenja v večih listinah do leta 1305 in tudi njegovi predniki in nasledniki so opravljali to funkcijo), medtem ko v Leopoldu domnevamo deželnoknežjega deželskega sodnika. Vsekakor pa kaže, da se je vsaj za nekaj časa Leopold preselil iz Gradca v Maribor. V Grad- cu je očitno ostala veja njegovega brata (in morda tudi Leopoldovi sinovi), saj Wackerzile v Gradcu med najvplivnejšimi družinami najdemo še v 14. stoletju. Neki Leopold (sin ali Henrika ali Leopolda) je v letih 1304 do 1306 opravljal naloge mestnega sodnika v Gradcu. Družina tudi ne izgine iz Maribora. Leta 1355 so tako bratje Leopold, Janez, Nikolaj in Henrik Wackerzil prodali pravice 78 Npr: Mlinarič, "Mariborski mestni sodniki", str. 38. 79 GZM II, št. 86, 1298. 80 Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, Band II: 1192–1246, ur. Joseph Zahn (Graz, 1879) (dalje: StUB II), št. 388, str. 301. 81 Prav tam, št. 428, str. 542. 82 Joseph Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, Band III: 1246–1260, ur. Joseph Zahn (Graz, 1903) (dalje: StUB III), št. 79, str. 145. 83 Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, Band IV: 1260–1276, ur. Gerhard Pferschy (Wien/ Dunaj, 1975) (dalje: StUB IV), št. 423, str. 252. 84 Mlinarič, "Mariborski mestni sodniki", str. 32. 629 S H S tudia istorica lovenica salzburškemu nadškofu do prejemanja letno enega tovora vina iz salzburške kašče v Mariboru za šestintrideset goldinarjev.85 Wackerzili so torej rodbina, katere predstavniki so se, še preden jih najde- mo v mariborskem gradivu, dokopali do najvišjih položajev deželnem glavnem mestu Gradcu. Po preselitvi enega dela družine iz Gradca v Maribor se njihov položaj le še okrepi. Selitev je bila torej za družino očitno dobra strateška pote- za v smislu krepitve in širitve vpliva in bogastva. Pa tudi za Maribor je prihod tako etablirane in odlično situirane družine v mestu lahko predstavljal veliko pridobitev. V tej selitvi ene veje ene izmed vodilnih graških meščanskih dru- žin v Maribor pa moramo videti tudi naraščanje pomena Maribora in predvsem naraščanje privlačnosti Maribora za dodatno krepitev in širitev vpliva in boga- stva. V obravnavanem času se začne družina Wackerzilov intenzivno ozirati tudi k pridobivanju fevdov in posesti. Leta 1318 so tako dobili v fevd grad in posest Pickelbach (vzhodno od Gradca), ki jo obdržijo vsaj do leta 1375.86 V 14. in 15. stoletju jih najdemo na še drugih srednještajerskih posestvih, Ladein, Roseck bei Stainz in Graden.87 Opravka imamo z rodbino, ki je, podobno kot maribor- ska družina Eberharda in tudi družina uradnika in sodnika Markvarda, začela že zgodaj posegati tudi po zemljiški posesti, kar jim je potencialno omogoča- lo dvig po družbeni lestvici, po drugi strani pa jim je zemlja nudila tudi večjo finančno sigurnost. * * * Analiza mariborskih elitnih meščanskih družin je torej pokazala dve značilno- sti. Po eni strani najdemo vrsto Mariborčanov, ki so vedno označeni kot mari- borski meščani, z oznakami po okoliških upravnih dvorcih (Cvajnik, Račji dvor, Konkaren-Kamniška gorica pri Kamnici, Košaki…), kar govori, da te družine ali izhajajo iz vrst lokalnega viteštva, ki je v iskanju boljših možnosti za razvoj pre- stopilo v vrste meščanov, vendar še vedno ohranijo poimenovanje po dvorcih, ki so jih upravljali (in ki jih morebiti upravljajo še vedno!?), saj je poudarjanje izvora iz vrst še tako nizkega viteštva prinašala startno prednost pred ostalimi meščani. Prednost se kaže tudi v tem, da so prvi prisežniki mesta rekrutirani v največji meri iz njihovih vrst. Po drugi strani pa imamo že v tem najzgodnejšem 85 Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 4. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1978) (dalje: GZM IV), št. 76, 1355, 20. november. 86 Robert Baravalle, Burgen und Schlösser der Steiermark (Graz, 1995), str. 116 (dalje: Baravalle, Burgen und Schlösser der Steiermark). 87 Baravalle, Burgen und Schlösser der Steiermark, str. 74, 81, 292. T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 630 času mesta Maribor opraviti z nekaj družinami, ki so nedvomno meščanske in posegajo po deželnoknežjih in drugih fevdih. Te družine nastopajo tudi pov- sem enakopravno na plemiških pravdah in začenjajo tvoriti prave družinske dinastije. Družina Eberharda se sicer v virih pojavi kot prva takšna družina, jo pa relativno hitro prehiti družina sodnika Markvarda, katera tudi z iskanjem družinskih povezav s podobnimi družinami drugod, konkretno v Gradcu, kaže prave dinastične aspiracije. Oznaka patricijska družina je, če sprejmemo kri- terije iz primorskih mest, kjer je bil patricijat doma, napačna, saj te družine ne prestopijo meje med meščanom in plemičem. Res pa je, da je težko pripadnike družine sodnika Markvarda (ali v 14. stoletju družin Künigov in Cvetnikov88) kar tako postaviti v isto vrsto z ostalimi mariborskimi meščani. Sam vidim v teh družinah (in seveda v podobnih in še bogatejših ter vplivnejših v npr. Lju- bljani89, Gradcu ipd.) neko posebno obliko patricijata celinskih mest, ki se sicer 88 Opozorim naj še nekega Ota "Herbersteinerja", ki kot "cives Marpurgensis" prodaja opatiji v Reinu vinograd v Krčevini pri Mariboru (GZM II, št. 34, 1276, 24. april). 89 Fran Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo (Ljubljana, 1929), str. 45; Vilfan, Pravna zgodovi- na Slovencev, str. 146. Pogled na mesto Maribor v 17. stoletju (Georg Matheus Vischer, Topographia ducatus Stiriae (Graz, 1681) 631 S H S tudia istorica lovenica bistveno razlikuje od patricijata primorskih mest90, pa vendar te družine pred- stavljajo na enak način meščansko elito na celini kot jo patriciji ob morju. Obrtniki in trgovci V zadnjem delu razprave se bomo posvetili rekonstrukciji obrtnikov in trgov- cev, ki se pojavljajo v ohranjenih virih. To pa je tisti del, kjer se na začetku ome- njeno pomanjkanje ohranjenih virov najbolj pozna. Če se relativna skromnost gradiva začne spreminjati v zadnji četrtini 13. stoletja in lahko brez težav rekonstruiramo mestno upravo in prepoznavamo in spremljamo pomembne meščanske družine, pa ostaja število listin s katerimi bi lahko rekonstruirali obrtnike in trgovce, še naprej zelo skromno. Iz tega razloga bo slika, ki so jo bomo naslikali v nadaljevanju, lahko le shematična. Gremo po vrsti. Prva listina, ki omenja mariborskega obrtnika je tista, kjer se sploh prvič omenja mariborski meščan, Ditrik iz Gornjega trga (de oppido superiori). Že ko smo prvič obravnavali to listino, smo postavili trditev, da v tej listini ne nasto- pa le Ditrik, ki je mariborski meščan, temveč jih moramo našteti še več. Vrsto meščanov, ki so našteti med pričami, ne smemo namreč začeti tako kot so to počeli do sedaj z Ditrikom, temveč je prvi v vrsti prič, ki ga moramo prepozna- ti kot meščana, Rudolf tkalec (textor).91 V Rudolfu moremo torej prepoznati prvega po imenu in z oznako dejavnosti opredeljenega mariborskega obrtnika. Naslednji obrtnik, ki ga lahko najdemo je Gotšalk z oznako "pellifex", se pravi kožar.92 Isti se kot "Gotsalco pellipario burgense nostro (i.e. avstrijskega in štajer- skega vojvode Leopolda)" omenja še enkrat.93 Obe listini sta nastali okoli 1220, ko je torej obstoj obrtnika kožarske stroke dokazan. Leta 1243 se v obširnem seznamu prič listine Friderika Monachusa pojavita tudi neki ključar Oton ter zdravnik Volfram.94 Z določenim vprašajem moremo videti tudi v Henriku iz leta 1288, imenovanem "Eysener" mariborskega kovača95, ter v Frideriku "de Zinke ipd." kositrarja.96 Slednji se dve desetletji redno pojavlja naveden med prisežni- 90 Darja Mihelič, "Pristop k razpoznavanju članov elite. Obalna mesta Slovenije v srednjem veku", v: Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alplami, Jadranom in Panonsko nižino,ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec (Ljubljana, 2011), str. 148. 91 GZM I, št. 27. 92 GZM I, št. 43. 93 GZM I, št. 55. 94 GZM I, št. 69. 95 GZM II, št. 62. 96 Ta se v virih pojavi omenjen prvič leta 1290 (GZM II, št. 68) in nato še večkrat v 90-tih letih 13. stoletja in prvem desetletju 14. stoletja (GZM II, št. 73; GZM II, št. 78; GZM II, št. 83; GZM II, št. 86; GZM II, št. 92; GZM II, št. 96; GZM II, št. 108; GZM II, št. 109; GZM II, št. 112; GZM II, št. 115; GZM II, št. 117; GZM II, št. 119). T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 632 ki mesta in je očitno zasedal zelo visok položaj v mestni nomenklaturi. Leta 1295 najdemo prvič omenjenega tudi mariborskega kamnarja/zidarja, Saehla "der steunmaister"97, ki nastopa tudi v listini iz leta 1298.98 Pri tem se pojavlja vprašanje, ali je tega Saehla mogoče istovetiti z istoimenskim mitničarjem, ki se omenja med dvanajstimi pričami (prisežniki), ki potrjujejo listino mestnega sodnika Rudolfa99, kar bi ga podobno kot že prej Friderika "kositrarja", uvrščalo v vrh mestne družbe. Ta kratki seznam predstavlja vse z gotovostjo omenjene obrtnike v Mariboru do leta 1300. Glede na to, da je Maribor, za razliko od Ptuja, ki v srednjem veku velja za mesto trgovine in trgovcev, velja bolj za mesto obr- tnikov100, je ta skromnost seveda presenečenje. Seveda je v mestu obstajala vrsta obrtnikov, katerih naloga je bila oskrba meščanov (peki, mesarji ipd.) in ki se ne povzpnejo na družbeni lestvici ter vedno predstavljajo tisti nujni, samo srednje bogati, če ne celo zgolj skromno se prebijajoči del meščanov, ki jih v virih ne najdemo in prestavljajo nemo večino. Obstaja pa en vir, ki vendarle prinaša več podatkov tudi o meščanih. To so deželnoknežji urbarji, ki so za 13. stoletje ohra- njeni tako iz časa Friderika Babenberškega kot mlajši iz časa Otokarja Přemysla, in nato še vojvode Alberta Habsburškega. V Otokarskem urbarju se pojavljajo našteti tudi nekateri obrtniki, ki jih v listinskem gradivu iščemo zastonj. To so mesarji Ulrik, Bernard, Peter in Linhart, krojač Friderik, tkalca Kunzo in Konrad, krojač Friderik, barvarji Heinzel, Henrik in Libman, rokodelca Henrik in Ulrik, učitelj Jakob, kramar Konrad, ki je sploh prvi po imenu znani trgovec/kramar iz Maribora, mlinar Oton (za katerega pa ni povsem jasno ali je bil mlinar v službi mesta ali je bil eden od mlinarjev na podeželju), Henrik kožar ter lončarji Ulrik, Mihael in Janez (Heinz).101 Slednji so našteti med gorskopravnimi zavezanci iz deželnoknežjega urada Maribor, kar seveda pomeni, da sploh ni nujno, da so to meščani, temveč je mogoče tudi, da gre za vaške obrtnike, se pravi ljudi, ki so se na zemljiškem gospostvu preživljali z opravljanjem (tudi) neagrarnih nalog, brez meščanskega statusa oz. bivališča. Je pa povsem na mestu misel, da je med kar tremi mesarji povsem logično predpostaviti, da so vsi ali pa vsaj nekateri iz mesta; takšno število mesarjev na zemljiškem gospostvu je kaj malo verjetno. Isti premislek je na mestu tudi pri tkalcih, kožarju in seveda kramarju. Slika, ki se kaže v teh, še vedno začetnih časih Maribora, namiguje, da je vsaj del obr- tnikov v tem času še vedno ohranjal (nekdanje?) vezi s podeželjem, od koder seveda izhaja večina mestnega prebivalstva. Takšen dvojni status, ki ga sugerira seznam, se v prvem stoletju obstoja mesta ne zdi nemogoč. Na tem seznamu 97 GZM II, št. 78 98 GZM II, št. 83. 99 GZM II, št. 109, 1305, 25. marec, Maribor. 100 Mlinarič, "Maribor od začetkov", str. 156. 101 Dopsch, Urbare, str. 113–114. 633 S H S tudia istorica lovenica najdemo tudi nekatere obrtnike, ki so opravljali tiste manj izpostavljene obrti in jih drugače zaradi relativne nepomembnosti v listinskem gradivu srečamo redkeje, ali pa sploh ne. Toda kljub temu je skromno število v virih nastopajočih obrtnikov relativno presenečenje. Situacija se nato v 14. stoletju popolnoma spremeni. Število ohranjenega listinskega gradiva se eksponentno povečuje in s tem se povečuje tudi število obrtnikov, ki se raziskovalcu ponujajo v vpogled. Eden glavnih razlogov tako za nastanek kot za hiter razvoj mesta je njegova lega, ki je vplivala tudi na nastanek ter obliko vrst trgovanja in s tem prisotnost trgovcev v mestu. Le-Maribor leži na meji med ravninskim, panonskim, vzho- dom ter gričevnatim in celo hribovitim zahodom in severom ter nadalje ob prehodu preko reke Drave, ki se tu na izhodu iz ozke doline med Marenbergom in Falo, kjer je bila stisnjena v ozko korito in zato hitra ter nevarna za prehod, umiri in upočasni. Njeno korito se je razširilo, reka pa je postala plitvejša ter s tem primerna za prečenje. Že pred nastankom mesta je moral biti neke vrste prehod, najverjetneje v obliki brodu, ki je botroval odločitvi o postavitvi urbane naselbine ob starejšem vaškem naselju ob reki. Lega pa je seveda tudi povzroči- la, da so v Maribor prihajali trgovci, najsibodi po kopnu preko Plača oz. iz smeri Slovenske Bistrice, kot tudi iz zahoda, od koder je bila gotovo pomembnejša vodna pot po Dravi kot po kopnem, saj se je slednja morala pri Marenbergu umakniti toku reke Drave ter se po severni strani Kozjaka približati reki, ki jo je dosegla nekje pri Bistrici oz. Kamnici. V vsakem primeru se je (tudi) zaradi trgovskih poti, ki so mesto povezovale ne samo z bližjo okolico, temveč tudi z oddaljenimi kraji, morala v Mariboru razviti tudi lastna trgovska dejavnost. Obrtniška proizvodnja je sama po sebi zahtevala distribucijo in prodajo proi- zvedenega blaga, kar so relativno zgodaj prevzemali v svoje roke specializirani trgovci. Se pa takšen trgovec v mestu prvi omenja relativno pozno. Po omenje- nem kramarju Konradu iz otokarskega urbarja je šele leta 1313 kot trgovec/ kramar (institor) naveden neki Volfhard.102 Glede na njegov vzdevek, "Chocz- zarius" je mož, kot kaže, originalno izhajal iz Hoč.103 Opravka imamo torej s kramarjem, se pravi malim trgovcem, ki je skrbel za lokalno trgovino, ni pa imel možnosti in najbrž predvsem ne sredstev, da bi posegel v donosnejšo trgovino na večje razdalje. Tovrstna trgovina je ostala v domeni trgovcev od drugod. To je stanje, ki se ponavlja skozi celotno srednjeveško zgodovino Maribora.104 Obstaja pa ena pomembna izjema, kjer Maribor izstopa. Gre za proizvo- dnjo in distribucijo vina. Že prva listina iz leta 1164, v kateri je prvič omenjen 102 Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 3. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1977) (dalje: GZM III), št. 25, 1313, 26. marec. 103 Glej tudi Mlinarič, "Maribor od začetkov", str. 156, ki v tem Volfhardu vidi prvega po imenu znanega kramarja iz Marbora. 104 Prim npr. Weiss, Das Städtewesen, str.113; Mlinarič, "Maribor od začetkov", str. 156. T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 634 mariborski grad, omenja tudi vinograde na grajskem griču. Od te prve omembe dalje je to dejavnost, ki pomembno zaznamuje (tako kot to velja tudi za Ptuj, Radgono in še kateri kraj) utrip mesta. O upravnih dvorih, ki jih je imela v Mari- boru tako salzburška nadškofija kot tudi praktično vsi pomembnejši južnoalp- ski samostani, smo pisali že v drugem delu našega sprehoda skozi drugo stole- tje obstoja mesta in se na tem mestu ne bi ponavljali.105 Zaradi specifičnosti, ki so del gorskopravnega razmerja, ki s seboj ni prinašalo odvisnosti, so v gorsko pravna razmerja vstopali tako podložniki kot plemiči, cerkvene inštitucije in tudi meščani. Na tem mestu se bomo omejili le na odgovor na vprašanje, ali je mogoče že v tem zgodnjem obdobju obstoja mesta opaziti participacijo mari- borskih meščanov pri vinogradništvu. Odgovor na to vprašanje je lahko samo pozitiven. Zopet nam priskoči na pomoč otokarski urbar (1265–1267), v kate- rem poseben urbar "in Vulreichsdorf", kjer se nahaja sedem kmetij, od katerih vsaka letno daje tri mernike pšenice, dva mernika ovsa in 30 denaričev.106 Po tem mariborskem predmestju se imenuje med urbarialnimi podložniki tudi neki Henrik "de Sancto Udalrico", ki daje v urbar letno po pet veder vina. Ali je omenjeni Henrik lahko razumljen kot mariborski meščan, je sicer vprašljivo, je pa nedvomno, da so obrtniki, ki smo jih že obravnavali in ki posedujejo dežel- noknežje gorskopravne vinograde, brez večjega dvoma meščani. Med domini- kalnimi vinogradi, ki so vpisani v urbar se poleg omenjenga Henrika omenjata še dva, ki sta brez sence dvoma mariborska meščana, saj smo ju kot takšna že prepoznali in obravnavali; to sta upravnik Markvard in njegov sin Merchlin.107 Vpis obeh pa ne pomeni, da moramo slednja šteti med deželnknežja podlo- žnika, saj je očitno, da je tudi na teh vinogradih veljalo gorsko pravo, ki ni s seboj avtomatično prinašalo podložniškega položaja. Med zasnovalci vinogra- dov namreč najdemo vpisane tudi plemiško družino Viltuških. Oba, očeta in sina, srečamo tudi med gorskopravnimi zavezanci deželnega gospoda. Skupaj z njima poleg že naštetih obrtnikov najdemo še našega starega znanca, župana Eberharda, meščanaVolfharda, ki smo ga že omenili v zvezi z listinama iz leta 1274 in 1280108, in Henrika iz Cvajnika, ki smo ga prav tako že opredelili kot mariborskega meščana. Morda pa se med naštetimi gorskopravnimi zavezanci skriva še kakšen Mariborčan, ki pa ga viri ne dopustijo točno locirati. Se pravi, da so bili mariborski meščani že zelo zgodaj vpeti v vinogradništvo, posedova- 105 Opozorimo naj na temeljno delo, ki obravnava tematiko vinogradništva in vinske trovine na maribor- skem: Jože Mlinarič, "Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem mariborskem območju do konca 19. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 70=NV35, št. 1–2 (1999), str. 11–37. Prav tako: Jože Mlinarič, "Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 69=NV34, št. 1 (1998), str. 11–32. 106 Dopsch, Urbare, str. 102. 107 Prav tam, str. 112. 108 GZM II, št. 29; GZM II, št. 49. 635 S H S tudia istorica lovenica li vinograde po gorskem pravu (zelo verjetno tudi iz urbarjev gradov Maribor, Viltuš, Hompoš…) in – kot kažejo dokumenti iz naslednjega stoletja – tudi sami prihajali v posest le-teh. Tone Ravnikar MARIBOR IN THE 13TH CENTURY Part 3: The City and Its Citizens SUMMARY In the third part of the treatise on the city of Maribor in the first century of its existence, the author focuses of the emergence and activities of the city’s citizens. The first part of the treatise, he devotes to the overview of the mentio- ning of citizens in the documents. In doing so, he proves that in the first known document from 1190, which mentions a Maribor citizen, Ditrich is not the only citizen, but that this document probably presents a list of as many as 25 persons in whom we can identify Maribor citizens, and that we are thus looking at the first fairly complete list of the inhabitants of the city of Maribor. A further exa- mination of the documentation uncovers that until the last quarter of the 13th century, the number of documents in which citizens of Maribor appear is very poor, and so it is difficult to form a more accurate idea of the citizenry. The only exception to this general observation are, surprisingly, individuals who can be identified as the elite of the community. Two families in particular stand out, the first being the one originating from a man named Markward, who is first (still in the first half of the 13th century) known as an official in the service of the lord of the city (and the regional prince). After that, there is probably his son and namesake, namely in the role of the city judge. Still after that, the same function is being held by his brother Rudolf as well as his eponymous son. They are followed by Markward’s grandson of the same name. Apart from that, the family is particularly involved in supporting and endowing the Commande- ry in Melje. Markward’s family also establishes family ties (by marriage) to the T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 636 contemporary family of city judges in Graz – the Wackerzils. A true bourgeo- is empire was being created. Not surprisingly, members of the family are also found as landowners in the wider area of central Styria as far as the Slovenian Hills. Nevertheless, none of the family members is able to crosses the boundary to become a noble. They are always regularly and consistently referred to only as citizens. A similar rise and position, albeit to a lesser extent (which can be at least partly blamed on the lesser preservation of documents), we are able to identify in the family descending from Judge Eberhard, which reached its peak in the middle of the 13th century under the leadership of Eberhard I. The analysis of the documents, which mention the city's (self-)admi- nistrative bodies, showed that already in the first century, an administrative system was formed in the city with a city judge, an assembly of councilors and a city commune, as three instances of decision-making. The documents also make it possible to identify members of the city council by name. In the case of these individuals, we notice that in the second half of the 13th century, among the clearly listed citizenry, it is possible to recognize a number of individuals, identified by the military manors that were dotted in the vicinity Maribor. So, citizens named after Cvajnik, Kamnica, Konkarn (near Kamnica), Trog are listed. It is obvious that the members of the lowest chivalry, settled in the vici- nity of Maribor, sought and found their future and also personal freedom, by retreating into the city and acquiring citizenship. As (former) members of the chivalry, however, they climbed the social ladder relatively quickly. In the last part of the treatise, the author discusses artisans and merchants in the city, who appear by name. It so turns out that in this segment the lack of documents for this earliest period is most evident. Documents from before the end of the 13th century only sporadically allow us to identify individual artisans and not a single merchant. As a source that offers the most topographical data, the so-called regional princes's land registry, created in the time of Ottokar II of Bohemia, turns out to be the best source. In this land registry, above all, among those subject to legislation concerning viticulture, large number of artisans are listed, about whom we can assume, even though the land registry is not com- pletely unambiguous, that they are artisans from Maribor. It also allows us to recognize the first Maribor merchant / hawker by the name of Conrad. It may be concluded that in the first century of its existence, Maribor had already travelled a path that led it to the status of the second most important city in Styria, where many a nobleman found his abode, ecclesiastical institu- tions, which, mainly due to the attractiveness of the wine country, established their administrative manors there, a Minorite monastery was built and, last but not least, a fully-functioning medieval city administrative structure was establi- shed. 637 S H S tudia istorica lovenica VIRI IN LITERATURA CKL – Celjska knjiga listin, I. zvezek, ur. Dušan Kos (Celje, 1996). GZM I – Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 1. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1975). GZM II – Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 2. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1976). GZM III – Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 3. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1977). GZM VII – Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 7. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1981). GZM XIV – Gradivo za zgodovino mesta Maribor, 14. zvezek, ur. Jože Mlinarič (Maribor, 1988). GZS IV – Gradivo za zgodovino Slovencev, 4. knjiga, ur. Franc Kos (Ljubljana, 1915). GZS V – Gradivo za zgodovino Slovencev, 5. knjiga, ur. Franc Kos in Milko Kos (Ljublja- na, 1928). UBSt II – Urkundenbuch der Herzogthums Steiermark, Band II, ur. Joseph von Zahn (Graz, 1879). UBSt III – Urkundenbuch der Herzogthums Steiermark, Band III, ur. Joseph von Zahn (Graz, 1903). UBSt IV – Urkundenbuch der Herzogthums Steiermark, Band IV, ur. Heinrich Appelt in Gerhard Pferschy (Graz, 1975). …………………. Baravalle, Robert, Burgen und Schlösser der Steiermark (Graz, 1995). Bele, Martin, Ravnikar, Tone in Hozjan, Andrej, "Štajerski deželni zbori med leto- ma 1246 in 1311", Acta Histriae 26, št. 1 (2018), str. 27–54. Dopsch, Alfonz, Die Landesfürstliche Gesamturbare der Steiermark (Wien/Dunaj, 1910). Kurt Holter, "Geschichte von Schlierbach bis 1355", Jahrbuch des Oberösterreichi- schen Musealvereines 116, št. 1 (1971), str. 213–248. Kos, Dušan, Med gradom in mestom: Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koro- škega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja (Ljubljana, 1994). Leskovec, Antoša, "Mitnina in mitnice v Mariboru", Časopis za zgodovino in narodo- pisje 40=NV5, št. 1 (1969), str. 410–418. Mihelič, Darja, "Pristop k razpoznavanju članov elite. Obalna mesta Slovenije v sre- dnjem veku", v: Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alplami, Jadranom in Panonsko nižino, ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec (Ljubljana, 2011), T. Ravnikar: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani 638 str. 148–165. Mlinarič, Jože, "Maribor od začetkov do 18. stoletja", v: Maribor skozi stoletja, ur. Jože Curk, Bruno Hartman in Jože Koropec (Maribor, 1991), str. 147–194. Mlinarič, Jože, "Mariborski mestni sodniki v srednjem veku", Časopis za zgodovino in narodopisje 54=NV19, št. 1–2 (1983), str. 29–54. Mlinarič, Jože, "Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja", Časo- pis za zgodovino in narodopisje 69=NV34, št. 1 (1998), str. 11–32. Mlinarič, Jože, "Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem mariborskem obmo- čju do konca 19. stoletja", Časopis za zgodovino in narodopisje 70=NV35, št. 1–2 (1999), str. 11–37. Ravnikar, Tone, "Maribor v 13. stoletju. 1. del: plemstvo v Mariboru in njegovi okolici na prelomu 12. v 13. stoletje", Studia Historica Slovenica 20, št. 1 (2020), str. 41–66. Ravnikar, Tone, "Maribor v 13. stoletju. 2. del: cerkvene institucije v mestu in okoli njega", Studia Historica Slovenica 21, št. 1 (2021), str. 41–72. Štih, Peter, "Plemstva in mesta med severnim Jadranom in Panonijo v srednjem veku", v: Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino, ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec (Ljubljana, 2010), str. 7–24. Vilfan, Sergij, Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana, 1996). Vnuk, Branko, "Das ehemalige Minoritenkloster in Maribor. Neue Erkentnisse zur Mittelalterlichen Baugeschichte des Klosters und der Kirche", v: Bauforschung und Denkmalpflege. Festschrift für Mario Schwarz, ur. Günther Buchinger in Friedmund Hueber (Wien, 2015), str. 199–213. Weiss, Norbert, Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter (Graz, 2002). Zwitter, Fran, Starejša kranjska mesta in meščanstvo (Ljubljana, 1929). 639 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-17 Diplomatic Ceremonial Events at the 1821 Congress of Ljubljana Boštjan Udovič Ph.D., Professor University of Ljubljana, Faculty of Social Sciences, Centre of International Relations Kardeljeva ploščad 5, SI–1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: bostjan.udovic@fdv.uni-lj.si Tanja Žigon Ph.D., Professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of Translation Studies Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: tanja.zigon@ff.uni-lj.si Petra Kramberger Ph.D., Assistant Professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department for German, Dutch and Swedish Studies Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: petra.kramberger@ff.uni-lj.si Abstract: The article focuses on ceremonial events at the often-neglected 1821 Congress of Ljubljana, on related media reports, and on the impact of these events on how the Congress proceeded. The analysis brings two main findings. Firstly, ceremonial events during the Congress of Ljubljana of 1821 were an important part of the Congress, and were also covered extensively by the media. Secondly, the aim of the Austrian political elite in organising the ceremonial events that accompanied the Congress of Ljubljana was not only to grease the wheels of diplomatic talks, but also to pursue a policy of its prestige, including by setting the esprit de corps of the main political leaders of the era. Keywords: Ljubljana Congress, Ceremonial, Prestige, Music, Theatre Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review Maribor, 23 (2023), No. 3, pp. 639–668, 100 notes, 5 pictures, 3 figures Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene) B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 640 Introduction1 The aim of this article is to present the ceremonial events that took place during the 1821 Congress of Ljubljana (known also by the German name Laibach), which we believe certainly affected the process of negotiations between the different actors meeting in Ljubljana. In diplomatic practice, as well as diplomatic studies, events that "accom- pany" the main diplomatic activities (e. g. consultations, negotiations, discus- sions, conferences) are often overlooked. They only come to the spotlight when they attract the attention of the media – be it due to a ceremonial slip, or some other circumstance (usually outside the sphere of diplomacy). The fact that they remain overlooked can be explained mainly by the divide between diplomatic practice and theoretic discussions on diplomacy. If the former has long since realised that ceremonial events are the drivers of official diplomatic talks, diplomatic studies keep avoiding to even take ceremonial events under observation. This has also been confirmed in our review of the available rel- evant literature, where we came across only a few individual (particularly tech- nical) analyses of ceremonial events' significance for diplomatic relations. This of course begs the question why researchers in the field of diplomatic studies are so keen to avoid examining ceremonial events as an integral part of diplomatic activity. A partial answer can be found in Merriam's analysis of the functions of music, which can also be applied to diplomacy. The functions that define music – and in our case diplomacy – in the context of society also include entertainment.2 As something that comes on the side, this function supposedly has no (major) influence on the pursuit and development of diplomacy. But this reasoning is precisely where the logical error lies, since entertainment – although sometimes made profane – is a driving force and social safety-valve, according to Durkheim,3 allowing swifter and more efficient resolution of difficult subjects and reaching consensus.4 Ceremonial events are, therefore, not only equal to other phases/parts of diplomatic communication, but rather a precondition for 1 The article is part of the research conducted within the Research Programmes P5-0177: Slovenia and its actors in International Relations and European Integrations, and P6-0265: Intercultural Literary Studies, both financed by the Slovenian Research and Innovation Agency (ARIS). 2 Merriam's functions of music (which we also apply to other societal aspects) are: (1) human expres- sion; (2) aesthetic enjoyment; (3) entertainment; (4) communication; (5) symbolic representation; (6) physical response; (7) enforcing conformity to social norms; (8) validation of social institutions and religious rituals; (9) contribution to the continuity and stability of culture; (10) contribution to the integration of society (Alan P. Merriam, The Anthropology of Music (Evanston, 1964), pp. 209– 227). 3 Emile Durkheim, The Division of Labor in Society (New York, NY, 1997). 4 This has been confirmed by numerous diplomats in conversation, and we have also had the opportu- nity to witness it in the framework of participant observation. 641 S H S tudia istorica lovenica success on the diplomatic stage. This is confirmed by Melissen,5 who points out that "ceremonial meetings /…/ are in fact quite a suitable instrument for non- verbal communication and diplomatic signalling", illustrating on the example of summit diplomacy that rituals "have taken over the symbolic and ceremonial domain of diplomacy".6 In his discussion, Melissen also establishes that "it is the ceremonial aspect rather than the substance of the negotiation or exchange of views that makes the [diplomatic event] "real" to the general public".7 When it comes to analysing ceremonial events, we must also highlight the findings of Harriet Rudolph,8 who points to the role of material culture in diplo- matic relations, where she distinguishes between two types of material culture: imagined and expressive objects,9 which carry a message in themselves, on the one hand, and objects paying a tribute10 on the other. According to Rudolph, the difference between the two categories is above all in the understanding of these forms of material culture. While imagined and expressive objects act merely by existing, paying a tribute requires awareness of such objects' mean- ing and an individual's active decision. If these two conditions – the necessary and the sufficient one – are not met, then paying a tribute is not part of rec- ognised material culture. Applying Rudolph's reasoning to ceremonial events, we could say that the latter incorporate all the above-mentioned elements of material culture. Imagined and expressive objects can be recognised in ceremo- nial events as a whole, as well as their specific elements (e. g. venue and time of the event, invited guests, speakers, their order of speaking, the food and drinks being served, lighting, music, etc.), while the purpose of ceremonial events in itself aligns with Rudolph's classification of paying a tribute. While Rudolph underlines the material aspects of diplomatic events in par- ticular, Kinne11 points to the essential symbolic component of the existence of diplomatic ties and contacts between different political entities. More specifi- cally, the importance of understanding individuals within diplomatic relations 5 Jan Melissen, Summit Diplomacy Coming of Age: Discussion Papers in Diplomacy (The Hague, 2006), p. 5 (hereinafter: Melissen, Summit Diplomacy Coming of Age). 6 Melissen, Summit Diplomacy Coming of Age, p. 15. 7 Ibid., p. 16. 8 Harriet Rudolph, "The Material Culture of Diplomacy. The Impact of Objects on the Dynamics of Habsburg-Ottoman Negotiations at the Sublime Porte (1530–1650)", in: Gunda Barth-Scalmani, Harriet Rudolph and Christian Steppan (eds.), Politische Kommunikation zwischen Imperien. Der diplomatische Aktionsraum Südost- und Osteuropa (Innsbruck, 2013) (hereinafter: Rudolph, "The Material Culture of Diplomacy"); Harriet Rudolph, "Entangled Objects and Hybrid Practices? Material Culture as a New Approach to the History of Diplomacy", in: Harriet Rudolph (ed.), Material Culture in Modern Diplomacy from the 15th to the 20th Century (Berlin–Boston, MA, 2016), pp. 1–28. 9 Rudolph, "The Material Culture of Diplomacy", pp. 215–232. 10 Ibid., p. 233. 11 Brandon J. Kinne, "Dependent Diplomacy: Signalling, Strategy, and Prestige in the Diplomatic Network", International Studies Quarterly 58 (2014), pp. 247–259. B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 642 is examined by Breuning,12 who stresses that, in order to understand how peo- ple make decisions in diplomatic relations, we must first understand why they make the decisions they make. This means that "we must understand [indi- viduals] – and their personalities, perceptions, and motivations".13 Ceremoni- al events are certainly more appropriate for this "getting to know the other" than other formal forms of events within diplomatic relations, as this is when people relax more and talk more about themselves, which allows us to search for their "why" before or while we examine their "how". However, ceremonial events are not only important because they help see the "why", but also because – when formal hinderances fall – those participating in the event form some sort of epistemic community,14 which we could also call an esprit de corps.15 Its establishment is not only important in itself, but particularly because this strengthens the connections between individual members of the corps, within which inter-relational links of network and power16 are formed, which in turn influence all of diplomatic conduct.17 This understanding is also corroborated in Holmes and Wheller18 and Wheller and Holmes19, who stress that "personal relations play an important role in international politics", adding that "recent work at the intersection of psychology, neuroscience, and sociology has high- lighted the critical importance of face-to-face interactions in generating inten- tion understanding and building trust". In their analyses, they also point out that it is the ritual – in our case the ceremonial event – that creates "important shared experiences through the mechanism of collective effervescence". This makes the ritual as such a condition for establishing quality relations between individuals, a "feeling [of] 'personal chemistry', and a 'sense of connection', soli- darity, and positive emotional energy".20 12 Marijke A. Breuning, Foreign policy Analysis: A Comparative Introduction (Houndmills–Basingstoke, 2007) (hereinafter: Breuning, Foreign policy Analysis). 13 Breuning, Foreign policy Analysis, p. 11. 14 Mai'a K. Davis Cross, The European Diplomatic Corps: Diplomats and International Cooperation from Westphalia to Maastricht (Houndmills, 2007), p. 7 (hereinafter: Davis Cross, The European Diplomatic Corps). 15 Davis Cross, The European Diplomatic Corps, pp. 24–29. 16 According to Dobbin, networks "influence how you behave and your understanding how people in other roles should behave", while power is the "ability to shape how others view the world and their own interest". More in Frank Dobbin, "The sociological view of the Economy", in: Frank Dobbin (ed.), The New Economic Sociology (Princeton, 2004), pp. 1–46, at pp. 5–6 (hereinafter: Dobbin, "The socio- logical view of the Economy"). 17 Dobbin, "The sociological view of the Economy", p. 4. 18 Marcus Holmes and Nicholas J. Wheller, "Social bonding in Diplomacy", International Theory 12, No. 1 (2019), pp. 1–29 (hereinafter: Holmes and Wheller, "Social bonding in Diplomacy"). 19 Nicholas J. Wheller and Marcus Holmes, "The strength of weak bonds: Substituting bodily copres- ence in diplomatic social bonding", European Journal of International Relations 27, No. 3 (2021), pp. 730–752. 20 Holmes and Wheller, "Social bonding in Diplomacy", p. 13. 643 S H S tudia istorica lovenica All of this confirms our underlying thesis that the success of a particular diplomatic event or diplomatic relations in general will also greatly depend on the part of activities we may call supporting activities. Their key difference from the main activities is that they are not directly related to the main event, but have a major impact on its realisation (see Figure 1). Figure 1: Relationship between formal and informal activities in diplomacy (Own illustration) The presented theoretical framework sets the basis for our discussion on the ceremonial events during the Congress of Ljubljana in 1821, where we will focus on two research questions: which events were these, and what did the different actors of the time write in their memoirs about Ljubljana and the cul- tural events that took place there. The significance of these events is stressed by Šenk,21 who says: 21 Vladimir Šenk, Kongres Svete Alianse v Ljubljani (doctoral thesis, Ljubljana, 1944), p. 59. FORMAL ACTIVITIES (negotiations, talks, summit meetings, good favours, establishing relations, closing relations) INFORMAL ACTIVITIES ON THE SIDELINES OF FORMAL ACTIVITIES (coffee breaks, lunches, informal meetings in pairs or with more people, other forms) INFORMAL ACTIVITIES OUTSIDE OF FORMAL ACTIVITIES (CEREMONIAL EVENTS) (receptions, dinners, balls, visiting cultural events, masses, informal meetings individually, in pairs or wider) B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 644 But the subjects of the conferences were not only discussed at official sessions. Walks, private visits and dinners are where they would discuss and solve the most important issues before they were on the agenda for the sessions of the plenipotentiaries. Intimate tea parties, in particu- lar, offered an opportunity for solving pressing political issues, for intrigue, winning support for plans, sowing mistrust and fear, framing the adversary with intentions and statements that would be harmful for the host and guest. All of this was aimed primarily at gaining trust and thereby laying the foundations for achieving further benefits. This is why Metternich loved to visit the Tsar for tea. [Emphasis added by authors]22 All this brings us to the research methods: the article will use primary (archival) and secondary sources (published memoirs and journals,23 analy- ses, newspaper articles24 and other relevant sources) to attempt to recreate the timeline, content and characteristics of ceremonial events, as well as determine how much newspaper space was dedicated to reports on these events in the main paper covering the Congress, the Laibacher Zeitung.25 22 An interesting comment on the significance of tea and tea parties can be found in Prince Metternich's memoirs from the Congress of Opava (15 December 1820): "The evening before last I had a strange conversation with Tsar Alexander. We stayed together from 7 until 11. Key evidence of our mutual friendly inclination lies in tea. If we drink tea in private, we go by together well." In his entry, he then throws in a bit of criticism against Count Kapodistrias that everything would be easier if "tea got in his head" and he were to become more open to suggestions (Alfons von Klinkowström, Aus Metternich's nachgelassenen Papieren (Vienna, 1881), III, p. 359 (hereinafter: Klinkowström, Aus Metternich's nachgelassenen Papieren) [original: "Vorgestern Abends hatte ich eine merkwürdige Conversation mit Kaiser Alexander. Wir blieben von 7 bis 11 Uhr beisammen. Ein Hauptbeweis unserer gegenseiti- gen freundschaftlichen Gesinnungen liegt im Thee. Trinken wir unter vier Augen Thee, so stehen wir gut zusammen."]). 23 Eva Holz and Henrik Costa, Ljubljanski kongres 1821 (Ljubljana, 1997), pp. 45–73 (hereinafter: Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821); Richard Metternich (ed.), Memoirs of Prince Metternich 1815–1829 (London, 1881), III, pp. 477–497 (hereinafter: Metternich, Memoirs of Prince Metternich); Karl Mendelssohn-Bartholdy (ed.), Briefe von Friedrich von Gentz an Pilat. Ein Beitrag zur Geschichte Deutschlands im XIX. Jahrhundert (Leipzig, 1868), II, pp. 1–76 (hereinafter: Mendelssohn-Bartholdy, Briefe von Friedrich von Gentz an Pilat). 24 Tanja Žigon and Petra Kramberger, "Poročanje iz Ljubljane v času kongresa", in: Gregor Antoličič (ed.), Kongres po kongresu: ob 200-letnici ljubljanskega kongresa (Ljubljana, 2022), pp. 15–33 (hereinafter: Žigon and Kramberger, "Poročanje iz Ljubljane v času kongresa"). 25 Žigon and Kramberger ("Poročanje iz Ljubljane v času kongresa") found that the Laibacher Zeitung was the main one to report from Ljubljana, while other Austrian papers mostly drew from its reports. 645 S H S tudia istorica lovenica About the Congress of Ljubljana in terms of time and location In analyses of the Holy Alliance's Congresses,26 the Congress of Ljubljana (1821)27 is usually in the shadow of the Congress of Opava (1820) and the Congress of Verona (1822). This can be attributed to two facts. Politically, the Congress of Ljubljana was via facti more or less a continuation of the Congress of Opava,28 since leaders still discussed a Habsburg intervention in Naples after a revolution broke out there in July 1820. The Congress of Ljubljana was there- fore "only" a bridging event, and had little impact on the shaping of the Euro- pean order by the Holy Alliance in its own right.29 The second reason why the 26 More about the predecessor of the 19th century political architecturee see in Izidor Janžekovič, "Izvor in prenos ideje ravnotežja moči iz Italije v Evropo", Annales – Series Historia et Sociologia 29, No. 3 (2019), pp. 345–362; Izidor Janžekovič, "Ravnotežje moči od vestfalskega miru (1648) do utrechtske- ga miru (1713)", Annales – Series Historia et Sociologia 31, No. 2 (2021), pp. 271–294; and Izidor Janžekovič, "The Balance of Power in the Renaissance", History of Political Thought 40, No. 4 (2019), pp. 607–627. 27 Ljubljana at the time was perceived as one of the capitals of the Austrian provinces, not as a centre of the uprising Slovenian nation. That is why the Congress of Ljubljana is hardly connected to the Slovenian national emancipation. For more on this topic see: Veronika Bajt, "Myths of Nationhood: Slovenians, Caranthania and the Venetic Theory", Annales – Series Historia et Sociologia 14, No. 2 (2011), pp. 249–260; Paul Crowther, "The Zlatorog Tale and Slovenian National", Acta Histriae 30, No. 3 (2022), pp. 591–603; Darko Darovec, "Slovenian Nation-Building Mythmaker: Fran Levstik's Martin Krpan", Acta Histriae 29, No. 3 (2021), pp. 457–503; Stanislav Južnič, "The Forgotten Trieste Bishop Wolfgang Weickhard von Rain (1721‒1724) and His Relatives", Acta Histriae 31, No. 2 (2023), pp. 211–230; Aleš Maver, "Ecce quomodo moritur Iugoslavus: smrt, pogreb in miselna zapuščina škofa Antona Mahniča", Annales – Series Historia et Sociologia 31, No. 4 (2021), pp. 589–600; Marko Novak, "Vloga slovenskih odvetnikov in razvoj položaja slovenskega jezika kot pravnega jezika od 1848 do 1918", Acta Histriae 29, No. 1 (2021), pp. 79–90; Andrej Rahten, "Slovenske narodnoemancipaci- jske težnje v postimperialni tranzicijski dobi", Acta Histriae 29, No. 1 (2021), pp. 111–135; Tamara Scheer, "The Non-Uniformity of the Church: Language Diversity and the Roman Catholic Dioceses in Late Habsburg Austria", Annales – Series Historia et Sociologia 33, No. 2 (2023), pp. 287–298; Ksenija Vidmar Horvat, "Imperialne matere in slovenska nacionalna identiteta", Acta Histriae 29, No. 2 (2021), pp. 389–407. 28 The decision to hold the Congress in Ljubljana was taken in early December 1820. Holz and Costa (Ljubljanski kongres 1821, p. 46) state that Count Swerts-Spork, the Governor of Ljubljana, was informed of this on 15 December by grand chamberlain Count Wrbna, but the move from Opava to Ljubljana was officially announced on 24 December 1820; available at: https://maechtekongresse. acdh.oeaw.ac.at/pages/show.html?document=Troppau_Prot_8.xml, accessed: 20. 4. 2022. 29 For more on the Congress of Ljubljana, Ferdinand de Cornot de Cussy, Précis Historique des événe- ments politiques les plus remarquables qui se sont passés depuis 1814 á 1859 (Leipzig, 1859), pp. 220–274; Walter Phillips Allison, The Confederation of Europe (London, 1914); Charles K. Webster, Foreign Policy of Castlereagh 1815–1822. Britain and the European Alliance (London, 1925), pp. 312–325 (hereinafter: Webster, The Foreign Policy of Castlereagh); Ottmar Hegemann, Aus den Tagen des Laibacher Kongresses (Laibach, 1914); Janko Barle, "Ljubljanski kongres l. 1821 po dnevniku zagrebškega škofa Maksimilijana Vrhovca", in: Josip Gruden, Josip Mantuani, and Gvidon Sajovic (eds.), Carniola 2, No. 4 (1911), pp. 239–248 (hereinafter: Barle, "Ljubljanski kongres l. 1821"); Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821; Alan Reinerman, "Metternich, Italy and the Congress of Verona", The Historical Journal 14, No. 2 (1971), pp. 263–287; Irby C. Jr. Nichols, "The Congress of Verona: A Reappraisal", The Southwestern Social Science Quarterly 46, No. 4 (1966), pp. 385–399; Elise Kimerling Wirtschafter, From Victory to Peace: Russian Diplomacy after Napoleon (Cornell, 2021), ch. 4; Lidija Podlesnik Tomášiková and Marko Motnik, "Laibacher Deutscher after the Congress of B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 646 1821 Congress of Ljubljana remains in the background is more socio-cultural. Ljubljana was not chosen for its importance, but mainly because Gorizia/Gorz/ Gorica,30 where the great powers of the time were supposed to meet (and the town would have been much closer for the King of the Two Sicilies),31 could not accommodate the leaders and their entire entourage.32 The relative unimportance of Ljubljana and the unhappiness of the del- egates with the chosen venue is mentioned in the memoirs of Metternich and Gentz. Metternich said Ljubljana was "like the anteroom to some comfortable apartments",33 and Gentz complained that after 4 January34 he would have to go to "mountainous and very cold lands".35 But despite their initial dissatisfac- Laibach", Musicological Annual 57, No. 2 (2021), pp. 5–64 (hereinafter: Podlesnik Tomášiková and Motnik, "Laibacher Deutscher"); Ivan Tavčar, Izza kongresa (Ljubljana, 1999); Henry Kissinger, A World Restored: Metternich, Castlereagh, and the Problems of Peace 1812–1822 (Brattleboro, 2013); Tatjana Markošek, (Ne)znana poglavja slovenske zgodovine, Ljubljanski kongres 1821 (Ljubljana, 2021); available at: https://365.rtvslo.si/oddaja/neznana-poglavja-slovenske-zgodovine/173251358, accessed: 3. 1. 2023; Thomas G. Otte, "From Vienna to Ljubljana: The Problems of Peace and Order in Europe in a Historical Perspective", in: Andrej Rahten and Gregor Antoličič (eds.), The Congress of Ljubljana 1821: Personalities, events and historical context (Celovec/Klagenfurt, 2021), pp. 11–30; Miroslav Šedivý, "Metternich and the Issue of the Military Interventions During a Pre-March Period", in: Andrej Rahten and Gregor Antoličič (eds.), The Congress of Ljubljana 1821: Personalities, events and historical context (Celovec/Klagenfurt, 2021), pp. 67–80; Raphaël Cahen, "Friederich Gentz and the Congress of Ljubljana", in: Andrej Rahten and Gregor Antoličič (eds.), The Congress of Ljubljana 1821: Personalities, events and historical context (Celovec/Klagenfurt, 2021), pp. 95–108; Andrej Rahten, Gregor Antoličič and Oskar Mulej (eds.), Ljubljanski kongres 1821: diplomatskozgodovin- ska študija Vladimirja Šenka – znanstvenokritična izdaja (Celovec/Klagenfurt, 2020) (hereinafter: Rahten, Antoličič, Maver and Mulej (eds.), Ljubljanski kongres 1821); Melitta Pivec-Stelè, "Dnevnik Henrika Coste o kongresu Svete alianse v Ljubljani 1821", Zgodovinski časopis 25, No. 3–4 (1971), pp. 201–211 (hereinafter: Pivec-Stelè, "Dnevnik Henrika Coste"); Henry Kissinger, Nuclear Weapons and Foreign Policy (New York, NY, 1958), ch. XV; Mark Jarrett, The Congress of Vienna and Its Legacy (New York, NY, 2013), pp. 270–285. 30 Holz and Costa (Ljubljanski kongres 1821, p. 6) argue that small towns were selected to host the Congresses of the Holy Alliance so that the "diplomats would not be distracted by too many social engagements, but also so that no European capital would establish itself as the centre of European politics". Similarly, Šenk (in Rahten, Antoličič, Maver and Mulej (eds.), Ljubljanski kongres 1821, p. 29) points out: "Already the preceding venues of the Congresses, Aix-la-Chapelle and Opava, were chosen to get the convening diplomats away from too many social engagements and parties, which were a distraction at the Congress in Vienna. Moreover, choosing a small town was supposed to avoid the possibility of any particular political centre taking primacy in European politics, as they wanted to convene in full equality and sincere friendship…" 31 Webster, The Foreign Policy of Castlereagh, p. 312. 32 "If Gorz were not too small to accommodate a Congress, we would have settled ourselves in that town, because there the Alps are entirely passed. A man can only really live in a country where there is no winter, or not a long winter. I am still the only person here; the morning will bring an avalanche of statesmen, an avalanche that will bring me no joy." (Metternich, Memoirs of Prince Metternich, p. 478). 33 Ibid., p. 477. 34 Holz and Costa (Ljubljanski kongres 1821, pp. 47–52) report that on 6 January 1821 Ljubljana had 4°C, and it stayed like that throughout January. 35 "…durch gebirgige und sehr kalte Lander…" (Friedrich von Gentz, Briefwechsel zwischen Friedrich Gentz und Adam Heinrich Müller 1800–1829 (Stuttgart, 1857), p. 337). 647 S H S tudia istorica lovenica tion, they settled in Ljubljana quite comfortably.36 On 6 January, the Austrian imperial couple arrived in Ljubljana, but they were not greeted ceremonially, as ceremonies were forbidden. A day later, the imperial couple attended mass at the Ursuline Church37 celebrated by Bishop of Ljubljana Avguštin Gruber.38 The Congress started on 10 January39 and lasted until 22 May. Apart from the Austrian Emperor and the Russian Tsar, the Congress was attended by King Fer- dinand of Naples,40 whose kingdom was undergoing a revolution. The issues addressed at the Congress, along with the insurgency in Naples, included the outset of the Greek revolution and an uprising in Piedmont. All these instabili- ties kept the negotiators and their advisors busy on a daily basis. It is interesting to read the memoirs and views of the participants of the Con- gress of Ljubljana, who seem to have grown fond of the town quite quickly despite their initial scepticism. As soon as 16 January 1821, Metternich wrote in his diary that he expected they would stay in Ljubljana at least until the end of March, since an "army takes thirty days to march from the Po to Naples, and we must await their entry here". He added: "We have some public amusements, as, for instance, two masked balls in the week /…/ Moreover, there are here some very pretty women, the prettiest being Countess Thurn, who is two-and-twenty."41 Similarly to Met- ternich, Gentz wrote this about Ljubljana in his letter of 1 February 1821 to Pilat:42 I would like to believe that winter in this area is not always as beautiful; but it remains no less incomprehensible to me how and why Laibach was described as 36 The perception of Ljubljana as a provincial venue for the Congress is also illustrated by the anecdote of the Austrian Emperor enraging Carniolan teachers in his address by telling them to teach their stu- dents to be obedient because "I do not need scholars, but good and honest citizens" ("Meine Herren! Die krainerischen Studenten wurden immer für gute Studenten gehalten; trachten Sie, dieselben bei die- sem guten Rufe zu erhalten. Halten Sie sich übrigens an das Alte; denn dies ist gut; und unsere Vorfahren haben sich dabei gut befunden, warum sollten wir es nicht? Es sind jetzt neue Ideen im Schwung, die ich nicht billigen kann und nie billigen werde. Enthalten Sie sich von diesen, und halten Sie sich an das Positive; denn ich brauche keine Gelehrte, sondern brave, rechtschaffende Bürger. Die Jugend zu solchen zu bilden, liegt Ihnen ob. Wer mir dient, muß lehren, was ich befehle: wer dies nicht tun kann, oder mir mit neuen Ideen kommt, der kann gehen, oder Ich werde ihn entfernen."). The address was published in the German (not Viennese) Allgemeine Zeitung, 7 February 1821, No. 38, p. 152. 37 The imperial couple were accommodated in the Carniolan Provincial Mansion, only steps away from the Ursuline Church of the Holy Trinity. 38 Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821, p. 47. 39 Some sources state 26 January 1821 as the start date, but Schneider dates the first document from the Congress of Ljubljana to 11 January 1821. More in Karin Schneider, "Protokoll der 1. Sitzung des Kongresses von Laibach", in: Mächtekongresse 1818–1822 (Vienna, 2018); available at: https://maech- tekongresse.acdh.oeaw.ac.at/pages/show.html?document=Laibach_Prot_1.xml&directory=editions, accessed: 18. 4. 2022. 40 During the Congress, the revolution in the Sicilian kingdom was suppressed, and King Ferdinand I returned to power. 41 Metternich, Memoirs of Prince Metternich, p. 482. 42 Joseph Anton von Pilat, editor of the Viennese newspaper Oesterreichischer Beobachter (1810–1848). B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 648 so grey. /…/ The town itself is paved at least as well as Vienna. /…/ Furthermore, no one from the Congress society has fallen ill so far; and there is now a general feeling that Laibach has many advantages over Toppau.43 On 2 April 1821, he wrote the following to Pilat: There has been no word of our departure so far. I think we will still be here to eat cherries, but to me personally, it is all the same to me, to say the truth; I would complain a bit should I not be able to see my garden in May; but otherwise, I am in no way worse off here, and in many ways better than in Vienna. I therefore await our departure very calmly.44 43 Mendelssohn-Bartholdy, Briefe von Friedrich von Gentz an Pilat, p. 16. [original: "Ich will glauben, daß der Winter in dieser Gegend nicht immer so schön ist; aber es bleibt mir darum nicht weniger unbegreif- lich, wie und warum man Laibach so greulich verschrieen hat. /…/ Die Stadt selbst ist wenigstens so gut gepflastert als Wien. /…/ Ferner ist bis jetzt noch Niemand von der Congreß-Gesellschaft krank gewesen; und es herrscht nu Eine Stimme über die Vorzüge Laibachs vor Troppau."] 44 Ibid., p. 61. [original: "Von unserer Abreise verlautet noch kein Wort. Ich denke wir werden noch hier Kirschen essen, mir ist es, die Wahrheit zu sagen, ganz gleichgültig; wenn ich im Mai meinen Garten nicht sehen sollte, würde ich etwas jammern; sonst bin ich hier in keiner Rücksicht schlechter, und in sehr vielen besser als in Wien. Ich warte daher den Ausgang mit größter Gelassenheit ab."] Zois Palace (Metternich apartment) today (photo: Rok Dolenc (29 April 2022)) 649 S H S tudia istorica lovenica It seems Ljubljana with its small size,45 but at the same time a scenic view of the nearby Alps, the green in its parks, and a reasonably good social and cultural amusement options, really grew on the political decision-makers. From the perspective of diplomatic activities, a relevant observation is made by Pivec-Stelè46 that written sources reported relatively little about the political part of the Congress (probably due to censorship). Here, she also criti- cises the work of Henrik Costa and Bishop Maksimilijan Vrhovac. The former mainly wrote about social events, and the latter about the receptions he had attended. Pivec-Stelè further explains that the formal Congress sessions started at 9 PM and lasted long into the night – despite attempts to schedule them earlier. General sessions were held in Metternich's apartment at Breg (no. 174), while sessions with fewer participants47 took place in Bernstorff's apartment.48 Ceremonial events and the cultural and social life in Ljubljana between January and May 1821 Data collection methods Given that preserved sources about the Congress of Ljubljana are rare and limi- ted, our research into its ceremonial events focused mainly on the sources wri- ting more extensively about what went on at the Congress of Ljubljana. The main source for examining ceremonial events was the diary of Henrik Costa,49 where the key events from the time of the Congress of Ljubljana are descri- bed in great detail. The findings from the Costa's diary were then supplemented with information from the doctoral thesis of Vladimir Šenk,50 the memoirs of Prince Metternich51 and his advisor Gentz,52 the diary of Bishop Maksimilijan 45 Ljubljana had around 12,000 inhabitants at that time. 46 Pivec-Stelè, "Dnevnik Henrika Coste", pp. 201–211. 47 According to Šenk (in Rahten, Antoličič, Maver and Mulej (eds.), Ljubljanski kongres 1821, p. 58), these small sessions were attended by the plenipotentiaries of the Nordic courts. 48 Danish Count Joachim Friderich Bernstorff, who was an envoy extraordinary and minister pleni- potentiary at the Viennese court (Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821, p. 102) – in modern language, the Danish ambassador in Austria. Šenk (in Rahten, Antoličič, Maver and Mulej (eds.), Ljubljanski kongres 1821, p. 58) says Bernstorff's apartment was supposedly in the house that today has the address 9 Stari trg. However, Holz and Costa (Ljubljanski kongres 1821, p. 108) claim differ- ently that Bernstorff's apartment was at 15 Stari trg (an apartment owned by merchant Koss from Ljubljana). 49 Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821, pp. 45–73. 50 In Rahten, Antoličič, Maver and Mulej (eds.), Ljubljanski kongres 1821. 51 Metternich, Memoirs of Prince Metternich, pp. 477–497. 52 Mendelssohn-Bartholdy, Briefe von Friedrich von Gentz an Pilat, pp. 1–76. B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 650 Vrhovac of Zagreb,53 research by Kuret and Weiss,54 as well as reports in the Lai- bacher Zeitung.55 All of the data obtained was cross-checked where possible in order to gain the best possible insight into the designing of ceremonial events. Analysis Structure of ceremonial events Although small in size, Ljubljana had a relatively vibrant social life. Holz56 says the townspeople of Ljubljana were "used to at least three public balls a week, and along with that, they also threw parties and picnics at home", adding that they were also fond of visiting the theatre. Most popular among theatrical pieces were chivalric plays and tragedies of fate. But they also staged operettas and comedies. /…/ The Philharmonic Soci- ety organised concerts every week…and prepared a few special cultural events during the time of the Congress. The Congress of the Holy Alliance also brought Italian singers to Ljubljana. They sang Rossini's operas, which were popular then. /…/ Another favourite pastime for the people of Ljubljana were boat rides on the Ljubljanica.57 All of this is also confirmed in our analysis. Throughout the entire duration of the Congress of Ljubljana, the town saw 102 different ceremonial events, almost half of which (49 per cent) can be classified as diplomatic ceremonial in the narrow sense (e. g. a meeting of two emperors, guard inspection, walk through Ljubljana cheered by citizens). These were followed by musical events 53 Barle, "Ljubljanski kongres l. 1821", pp. 239–248. 54 Primož Kuret and Jernej Weiss, "Glasbeno dogajanje v času ljubljanskega kongresa", in: Gregor Antoličič, Peter Vodopivec and Aleš Grabič (eds.), Kongres po kongresu: ob 200-letnici ljubljanskega kongresa (Ljubljana, 2022), pp. 91–106 (hereinafter: Kuret and Weiss, "Glasbeno dogajanje"). 55 Laibacher Zeitung was the main German newspaper that was in the middle of what went on at the Congress (Žigon and Kramberger, "Poročanje iz Ljubljane v času kongresa"). Žigon and Kramberger add that other Austrian papers reported about the Congress of Ljubljana, such as the Klagenfurter Zeitung (Klagenfurt), Prager Zeitung (Prague), Brünner Zeitung (Brno), Troppauer Zeitung (Opava), Der Wanderer (Vienna) and the Galician Lemberger Zeitung (Lviv). Apart from the Austrian press, news from the Congress of Ljubljana also appeared in other papers like Il Messaggere Tirolese, Giornale della provincia Brescia, Augsburger Allgemeine Zeitung and Allgemeine preußische Staatszeitung. However, all of these mostly summarised what the Laibacher Zeitung, Wiener Zeitung or Oesterreichischer Beobachter wrote. Given that the Wiener Zeitung and Oesterreichischer Beobachter actually took the news from the Laibacher Zeitung, we can conclude that the Laibacher Zeitung is methodologically a reliable enough source (apart from the censorship) to be considered a supplementary source to the diary of Henrik Costa. 56 Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821, p. 125. 57 Ibid., pp. 125–126. 651 S H S tudia istorica lovenica and balls (21 or 20.6 per cent of all events), attending mass (18 or 17.65 per cent of all events), and lunches and dinners (9.8 per cent). There were three diplomatic receptions in the classical sense. If we look at the distribution of the different events by month, we can see that all three receptions took place at the beginning of the Congress (7, 8 and 11 January), while other event types took place throughout the duration of the Congress with varying frequency (see Figure 2 and Figure 3). Figure 2: Ceremonial events during the Congress of Ljubljana by event type (Own analysis) Figure3: Ceremonial events during the Congress of Ljubljana by month (Own analysis) 0 2 4 6 8 10 12 14 16 Music/Ball Mass Ceremonial event in the narrow sense Meal January 1821 February 1821 March 1821 April 1821 May 1821 0 2 4 6 8 10 12 14 16 January 1821 February 1821 March 1821 April 1821 May 1821 Music/Ball Mass Ceremonial event in the narrow sense Meal B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 652 An analysis of the ceremonial events that took place in Ljubljana between January and May 1821 reveals that ceremonial events in the narrow sense dom- inated throughout the Congress, with the exception of March. This comes as no surprise, since leaders met constantly, and at the same time the local authori- ties wanted the visiting rulers and their entourages to see the town's hospital- ity, but also to open their coffers and contribute some money for Ljubljana. What is striking at first glance in mass attendance in April. The deviation can be attributed to Easter celebrations, but also to certain other events that the highnesses symbolically confirmed by attending a holy mass. Examples of such events include the mass celebrated by the Bishop of Ljubljana on 3 April 1821 in honour of peace in Naples, which was reached a few days earlier; a Requi- em Mass for Empress Maria Ludovika celebrated on 7 April; another mass in honour of peace in Naples on 8 April; and a Requiem Mass for Empress Maria Theresa,58 the second wife of Emperor Francis, on 13 April.59 On the other hand, the radical decrease in the number of ceremonial events in the narrow sense in March can be attributed above all to the weather, which was really not the best that month. Costa60 writes in his diary it was raining or snowing more than half that month, which makes for poor conditions for things like guard inspections, walks, or visiting different new achievements around town. With respect to meals, it is interesting that there was an equal number of lunches and dinners (5 vs 5) – particularly since Pivec-Stelè writes that offi- cial Congress sessions started late in the evening and would last long into the night.61 Lunches were always hosted by the Emperor of Austria, while the din- ners were hosted by Prince Metternich.62 From the perspective of symbolism in diplomacy,63 this also indicates a symbolic usurpation of the Congress of Ljubljana by the Austrian authorities, who of course wanted to leave a good impression on their guests and thereby make them more open to their sugges- tions. 58 In Costa it is wrongly written "Maria Theresa II". Empress-consorts never received regnal numbers. 59 Ibid., pp. 62–65. 60 Ibid., pp. 58–62. 61 Pivec-Stelè, "Dnevnik Henrika Coste", p. 206. 62 Rohden points out that, compared to the one in Vienna, the Congress of Ljubljana was more of a "men's congress", which means most of the ladies were not present. This consequently minimised the influence of family ties and romantic relations. More in Peter Richard Rohden, Die klassische Diplomatie (Leipzig, 1939), p. 148. 63 For more on the role of symbolism in diplomacy, see Boštjan Udovič, "Going international: the (non-) importance of non-aligned countries markets in the foreign economic relations of Yugoslavia", Zeitgeschichte 49, No. 1 (2022), pp. 11–32; Jana Arbeiter and Boštjan Udovič, "Does the Mediterranean exist in states' diplomatic rituals?: a comparison of Mediterranean states' préséance", International journal of Euro-Mediterranean studies 10, No. 2 (2017), pp. 79–106; Jana Arbeiter, "Symbolic impor- tance of diplomatic protocol: common heritage and order of precedence of seven countries of former Yugoslavia", Revista românæa de ştiinţe politice 19, No. 2 (2019), pp. 157–174. 653 S H S tudia istorica lovenica Content of ceremonial events64 Our analysis of ceremonial events at the Congress of Ljubljana has found that ceremonial events in the narrow sense prevailed, followed by events dedicated to music and dancing, and (soirees) hosted by Prince Metternich. This naturally leads us to the question about the content of individual events according to these categories. Ceremonial events in the narrow sense can be divided into two categories: (a) military, such as honorary guard inspections or military parades (e. g. Tsar Alexander inspected the honorary guard on 7 January; a big military parade was held on 5 February; officers paid tribute to the Prince of Salerno on 10 April; the Burgenland border guard formed a double column for the Emperor passing by on a horse on 17 April); and (b) civilian, such as visiting the local sights (the Emperor, Empress and Duchess Clementina visited the Cekin Mansion on 15 January; the Emperor and the King of Naples visited the prison in the Ljubljana Castle on 17 January; the Emperor visited the Ljubljana Marshes on 23 Janu- ary; the Emperor visited the military hospital on 14 February; the Emperor and Empress went falcon hunting on the Golovec Hill on 3 May; before his depar- ture, the Russian Tsar bestowed decorations on 12 May; etc.). In this framework, one of the more interesting points is that the Emperor, Tsar Alexander, the King of Naples, the Duke of Modena and others all went to see how people were fighting a fire that broke in one of the houses in Ljubljana on 22 February due to soot build-up in its chimney. It seems the fire was a local attraction worth seeing. No information is available as to the lunches and dinners, while the avail- able data on the holy masses refer primarily to their locations. The visiting dignitaries most often attended mass in the Ursuline Church (Church of the Holy Trinity, on today's Slovenska cesta Street), only on very important occa- sions did they attend mass in the cathedral. According to Holz and Costa, such cases include the Bishop of Ljubljana celebrating mass in the cathedral on 8 February in honour of the Empress's birthday (Te Deum was followed by bow- ing to the Empress); Cardinal Spina consecrating on 11 February the Bishop of Thermopylae, the confessor of the King of Two Sicilies; the Bishop celebrating the anniversary Requiem Mass for Emperor Leopold II on 1 March; the Bishop celebrating a mass in honour of peace in the Kingdom of Naples on 3 April; the Requiem Mass for Empress Maria Ludovika on 7 April, and one for Empress Maria Theresa of Bourbon-Naples on 13 April; as well as the Paschal Triduum, of course. Interestingly, Holz and Costa recorded no major mass in May, indicat- 64 Unless stated otherwise, all the information presented here is from Holz and Costa, Ljubljanski kon- gres 1821, pp. 45–73. B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 654 ing that the delegations were already slowly preparing to go home after Easter in the second half of April. As mentioned, Ljubljana was musically quite active already before, but this activity received a further boost during the Congress. Kuret and Weiss65 point out that, "along with the regular weekly Friday cultural events of the Philhar- monic Society, they also held four major music and entertainment evenings" 65 Kuret and Weiss, "Glasbeno dogajanje". The programme of the vocal and instru- mental concert of the Philharmonic Society in the Redoubt Hall on 19 January 1821 (dLib) 655 S H S tudia istorica lovenica during the Congress,66 the first one on 19 January, the second on 26 January, the third on 16 February and the fourth on 9 March 1821. On 19 January, the "concert featured mostly classical pieces that had already become standard repertoire at philharmonic concerts, with the exception of a few operatic pieces". On 26 January, there was already more stress on vocal music. Works by Gioachino Rossini thus made up an important part of the show.67 Some three weeks later came the third major concert, again of vocal and instrumental music. Kuret and Weiss68 state that the event could be labelled as a concert of "second-class composers", barring Ludwig van Beethoven, an hon- orary member of the Ljubljana Philharmonic Society, and Josef Beneš, a Czech composer working in Carniola.69 Although a strong remark, we can agree that these were mostly composers who were unknown at the time and today. The fourth major event, held on 9 March 1821, was also a vocal and instrumental concert, but this time Rossini's works made up a third of the programme (two out of six pieces).70 When it comes to music, we must not forget the opera. Already at the out- set of the Congress – late January 1821 – a reputable opera company led by Italian artist Antonio Cuniberti arrived in Ljubljana, and the group stayed and staged their shows until the end of the Congress.71 The shows consisted of Ross- ini's operas, but different sources stress different works. While Sivec,72 and Kuret and Weiss73 highlight five Rossini's operas performed by Cuniberti's company,74 Costa only lists three: Il barbiere di Siviglia, La cenerentola and Eduardo e Cris- tina.75 Even Prince Metternich confirms that the arrival of the Italian opera com- pany in Ljubljana was an important contribution to the cultural life during the 66 During the Congress, the Philharmonic Society held 16 regular concerts (Sara Železnik, Koncertni sporedi filharmonične družbe 1816–1872 (Ljubljana, 2013), pp. 55–59). 67 An analysis of the works performed and available sources (Laibacher Zeitung; Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821; Kuret and Weiss, "Glasbeno dogajanje"; etc.) clearly show that Rossini nota- bly shaped the musical life during the Congress of Ljubljana. 68 Kuret and Weiss, "Glasbeno dogajanje". 69 On the other hand, the diary of Henrik Costa (Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821, p. 145) says the "concert was very good". 70 É. N. Méhul: Overture to the opera Adrien; I. Moscheles: Variations for Piano and Orchestra; G. Rossini: soprano aria and chorus from the opera Tancredi; S. Mayr: Overture to the opera La Lodoiska; J. Mayseder: Polonaise for violin; G. Rossini: Finale from The Barber of Seville (according to Kuret and Weiss, "Glasbeno dogajanje"); available at: www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-Q50PX8WC, accessed: 19. 4. 2022. 71 Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821, pp. 125, 47–72. 72 Jože Sivec, Opera na ljubljanskih odrih – od klasicizma do 20. stoletja (Ljubljana, 2010), pp. 64–68. 73 Kuret and Weiss, "Glasbeno dogajanje". 74 Il barbiere di Sivigla (30 January 1821), Lʼinganno felice (14 March 1821), La cenerentola (5 and 10 April 1821), Lʼitaliana in Algeri (7 April 1821) and Eduardo e Cristina (11 May 1821). 75 According to Holz and Costa (Ljubljanski kongres 1821, p. 69), the opera was staged on 10 May 1821. B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 656 Congress, but he complained about the quality of their performances – prob- ably because he was used to Viennese standards. His diary entry from 18 May 182176 reads: The town has turned into a village, the streets are empty, everything comes to an end, even the size of Laibach. My only remaining pleasure is the Italian opera, which has finally become good after a number of changes in the ensemble. Ross- ini's Edoardo and Cristina are now performed, and it is certainly one of his best works. La Cenerentola is also sung, and remarkably well. 76 Klinkowström, Aus Metternich's nachgelassenen Papieren, p. 440. Invitation flyer for the opera L'italiana in Algeri (7 April 1821) (National Museum of Slovenia (Narodni muzej Slovenije), C o m m e d i e n - Z e t t e l s a m m l u n g , Knjižnica NMS, K 13085/4. Photo Tomaž Lauko (4. 5. 2022)) 657 S H S tudia istorica lovenica In relation to music, we should also highlight the balls held during the Congress of Ljubljana. The first one mentioned by Holz and Costa77 was on 29 January when the Redoubt Hall hosted the "first ceremonial dinner and ball, prepared by high dignitaries". The next mention of a ball in Costa's diary is on 25 February. The townspeople and tradesmen prepared a ball for the distinguished guests in the Redoubt Hall. 650 tickets were handed out. The ball was a success. Along with the rulers, it was attended by all the high dignitaries. …The atmosphere at the ball was relaxed. All the ministers, envoys and other members of the diplomatic corps, even Prince Metternich, danced the polonaise.78 Costa further writes that the citizens' ball of 25 February was followed by another ball on 4 March 1821.79 After that, data on specially organised balls cease.80 Pivec-Stelè81 and Holz and Costa82 point to another special activity of cer- emonial nature that took place during the Congress of Ljubljana, although it is not a classical ceremonial event – illumination of notable buildings in town in honour of a particular important event or person. Analysing the diary of Holz and Costa,83 we can see that Ljubljana had four such illuminations during the Congress: on 12 and 13 January 1821, the town was illuminated in honour of the Orthodox New Year84 (for the Russian Tsar Alexander); on 8 February, it was illuminated to mark the Austrian Empress's birthday; on 12 February, to mark the Austrian Emperor's birthday;85 and on 3 April 1821, to mark the peace in the Kingdom of Naples.86 77 Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821, p. 51. 78 Ibid., p. 57. 79 Ibid., p. 59. 80 When it comes to dancing, Podlesnik Tomášiková and Motnik make an interesting observation that the so-called Laibacher Deutscher (Ljubljana German dance) became somewhat of a characteristic dance for Carniola (similarly to other related dances), and dominated over other dance variations in the province for almost a decade after that. For more, see Podlesnik Tomášiková and Motnik, "Laibacher Deutscher", pp. 5–64 81 Pivec-Stelè, "Dnevnik Henrika Coste", p. 206. 82 Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821, pp. 45–73. 83 Ibid., pp. 49, 54, 55, 62. 84 Pivec-Stelè ("Dnevnik Henrika Coste", p. 206) wrongly states the illumination was on Orthodox Christmas. 85 For these two occasions, Holz and Costa (Ljubljanski kongres 1821, pp. 54–55) make detailed lists of all the buildings that were illuminated. 86 Holz and Costa (Ljubljanski kongres 1821, p. 62) point out that this illumination was prepared on citizens' own initiative. B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 658 Media coverage of ceremonial events In the analysis of media reports from the Congress of Ljubljana, Žigon and Kramberger87 found the following: (a) the Laibacher Zeitung published 72 news articles about the Congress, which is fewer than the Oesterreichischer Beobachter (84), which was edited by Gentz's friend Pilat, and also fewer than the Wiener Zeitung, which published a total of 81 news articles. While the Oesterreichischer Beobachter and the Wiener Zeitung wrote more news items about the arrivals and departures of important figures to and from Ljubljana, and the related events abroad, the Laibacher Zeitung published more articles on the ceremonial events in Ljubljana. There were 25 such items in total, which 87 Žigon and Kramberger, "Poročanje iz Ljubljane v času kongresa". List of expenditures for a ball (ARS, SI AS 1080, fonds 24) 659 S H S tudia istorica lovenica is 35 per cent of all articles about the Congress of Ljubljana in the Laibacher Zeitung. If we expand the category of ceremonial events to include arrivals and departures, then this category makes up for over 65 per cent of the news arti- cles on the Congress in the Laibacher Zeitung.88 Žigon and Kramberger89 then classified the articles in the Laibacher Zeitung according to type of ceremonial event, and established that the highest share of the articles covered audiences and balls, followed by news about ceremonial masses and theatre or opera per- formances, while the fewest articles were about walks and sightseeing around Ljubljana. Here, the information from media reports differs slightly from Costa's diary entries,90 which also highlight the importance of walks and sightseeing by the important figures of the time. Why did newspapers omit this? Probably because news about who took a walk somewhere are not too interesting to the ordinary reader, especially compared to news about balls, receptions and other festive events. Taking a look at the length of the reports, we can see that the longest items were published on 16 January (short description of who was in Ljubljana and what the imperial couple were doing), on 13 February (consecration of the Bishop of Thermopylae and the events surrounding the Emperor's birthday), on 24 April (Holy Week and related processions) and on 22 May (last visits to the Emperor, guests' departures and conclusion of the Congress). In general, we could say these longer reports made up large parts of the articles, and therefore played an important role of influencing or aggrandising the entire Congress of Ljubljana.91 88 All calculations based on the database by Žigon and Kramberger ("Poročanje iz Ljubljane v času kon- gresa"). 89 Ibid. 90 In Holz and Costa, Ljubljanski kongres 1821. 91 Interestingly, the Laibacher Zeitung also speaks about the illuminations in its reports from Ljubljana. The article from 13 February 1821 (report on the Emperor's birthday) has this to say about the illumi- nations: "The celebration of this forever memorable day for Ljubljana concluded with a both rich and tasteful illumination of the town, which our most gracious monarch deigned to go through with his entire court, accompanied by incessant cries of jubilation from the extremely large crowd of people, and which the many foreign dignitaries present here honoured with a general applause. Standing out this time with wonderful drawings, abundant fire or simple inscriptions were the lyceum building, the seminary dormitory, the episcopal see, town hall, the monastery Church of Our Lady, the provincial, tax and tobacco administration buildings, as well as many private houses." (Laibacher Zeitung, 13. February, No. 13, p. 50) [original: "Die Feyer dieses, für Laibach ewig denkwürdigen Tages endigte mit einer eben so reichen als geschmackvollen Beleuchtung der Stadt, welche der allergnädigste Monarch mit Seinem ganzen Hofstaate, begleitet von ununterbrochenem Jubelrufe der überaus großen Volksmenge, zu besichtigen geruhten, und welche von den vielen hier anwesenden hohen Fremden mit allgemeinem Beifall beehrt ward. Dieses Mal zeichneten sich das Lycealgebäude, das Alumnat, der Bischofhof, das Rathhaus, die Klosterfrauenkirche, die Staatsgüter-, Bankal- und Tabak-Administrationsgebäude und noch viele Privatgebäude entweder durch schöne Zeichnung, oder durch Feuerreichthum, oder durch einfache Inschriften aus."] B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 660 So, what else did the Laibacher Zeitung report on? About the "infamous" fire, where flames caught a soot-laden chimney, and the event was witnessed by important figures (23 February 1821),92 about the Emperor's visit to the opera to see Il barbiere di Siviglia (30 January 1821),93 about masses and what 92 Laibacher Zeitung, 23 February 1821, No. 16, p. 61: "Rührend war es bei dieser Gelegenheit zu sehen, wie unser angebeteter Monarch mit seinem erhabenen Schwiegervater, dem Könige von Neapel, selbst in die Nähe der Gefahr sich begaben um sich von den gut getroffenen Löschanstalten in Allerhöchst eigener Person zu überzeugen." 93 Laibacher Zeitung, 2 February 1821, No. 10, p. 37. We should note that the report on the visit of the Emperor and other dignitaries to the opera was particularly tacky [original: "Die erhabenen Gäste wurden unter Pauken- und Trompeten-Schall, von dem zahlreich versammelten Publikum mit allge- meinem, herzlichen Jubel empfangen. Am Schlusse der Oper verkündete ein allgemeines wiederholtes Lebehoch die Freude des anwesenden Volkes, welches die hohen Monarchen mit sichtbaren Merkmalen besonderer Zufriedenheit erwiederten."]. Report on events accompanying the Congress in the Laibacher Zeitung from 13 February 1821 (dLib) 661 S H S tudia istorica lovenica was sung there (3 April 1821),94 the Austrian Emperor's walks in the Latterman Promenade (26 January 1821),95 and some even more marginal events. From the perspective of ceremonial events, it is also interesting to look at the exten- sive reports on imperial birthday celebrations in Postojna,96 Novo mesto97 and Otočec.98 The report from Postojna points out that the 10 AM ceremonial mass in honour of the Emperor, where attendants were addressed in the language of Carniola, gathered the entire political elite. This was followed by a meal with Postojna District Governor Anton Codelli (1753–1832) and other invited notable figures. The celebration concluded with a ball at the Golden Crown Inn, after which the Kaiserhymne was sung. The report from Novo mesto is even more extensive than the one from Postojna. It describes in great detail how the Emperor was greeted with cannon salutes, how the military band played, who was present, what was sung at mass, etc. The Laibacher Zeitung also reported in a similar fashion from Otočec, where the official ceremonies also concluded with a ball. The highlights in the Laibacher Zeitung (and other newspapers using it as their source) about the ceremonial events in Ljubljana had a clear purpose – to underline the importance of Ljubljana (and Austria) in relation other great powers of the time. The entire state apparatus – including the strictly censored media99 – worked in the direction of creating a sense of importance and a policy of prestige. And the many ceremonial events, along with their related reports, effectively contributed to this policy of prestige. Discussion and conclusion Although the Congress of Ljubljana was an eminent and exceptional diploma- tic event both for Europe and particularly for Ljubljana – then provincial capi- tal of Carniola and now the capital of the Republic of Slovenia – International Relations and Diplomatic Studies scholars rarely grant it the position it deser- ves. This can be attributed primarily to the fact that it was a bridging Congress between Opava and Verona, as well as to the temporal closeness to others that meant it could bring no particularly ground-breaking political developments. 94 Laibacher Zeitung, 3 April 1821, No. 27, p. 109 ("Heute den 3. April war in der hiesigen Domkirche feyerliches Te Deum"). 95 Laibacher Zeitung, 26 January 1821, No. 8, p. 29. 96 Laibacher Zeitung, 16 February 1821, No. 14, p. 53. 97 Laibacher Zeitung, 2 March 1821, No. 18, p. 69. 98 Laibacher Zeitung, 6 March 1821, No. 19, p. 73. Interestingly, the Laibacher Zeitung refers to Otočec as "Ottochaz in Croatien". 99 Mendelssohn-Bartholdy, Briefe von Friedrich von Gentz an Pilat, p. 31. B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 662 This analysis is just a small piece in a mosaic of knowledge about what went on at the Congress of Ljubljana focused on the ceremonial events that accom- panied it. The research findings have exceeded the initial expectations and thesis that the success of a particular diplomatic event will greatly depend on accompanying or supporting activities, which give meaning to and influence the flow of the main diplomatic event. This was confirmed by the reviewed pri- mary and secondary sources. We have established that the ceremonial events that took place in Ljubljana in the first five months of 1821 can be divided into two categories: those that greased the diplomatic wheels (soirees at Prince Met- ternich, opera, meals, the socialising of the leaders and nobles, etc.), and those that mainly filled up the days, or classical accompanying events (e. g. guard inspections, celebration of the Emperor's birthday without his presence, walks around Ljubljana, visits to hospitals or prisons, attending holy masses, illumina- tions, etc.). Although the latter were more frequent than the former – probably in order not to disturb the seriousness of the Congress, as some authors posit – we must, nevertheless, admit that the former were not few in number either. What stands out the most are musical events and balls, which took over – as part of evening get-togethers and soirees – the role of the main ceremonial events, which were followed by serious talks, often until early in the morning. And this cycle was repeated every few days. The significance of ceremonial events at the Congress of Ljubljana was confirmed in an analysis of media reports, which were focused mainly on ceremonial events, while the agreements reached in Ljubljana as well as the political and statecraft component of these agreements for maintaining the balance of power remained in the background. One might argue at this point that we should consider the strict censorship in the media at that time (see Gentz's letters to Pilat), which is also underlined by Žigon and Kramberger.100 Nevertheless, it remains a fact that political agreements were made behind the glitz and glamour and diplomatic appearances. The reason for this is to be found not only in the aforementioned censorship, but also in Austria wishing to build its statecraft within and without, and to show that it can take the lead- ing role among great powers with its prestige. Ceremonial events per se in Lju- bljana were, therefore, not only meant to grease the wheels of diplomatic talks, but also to pursue a policy of prestige. And this is the fundamental difference between the events at the Congress of Ljubljana and diplomatic ceremonial events today, which are – with rare exceptions – in the shadow of diplomatic activities. They are rarely reported on, as media reporting is largely focused on the content of talks, and no longer on what diplomats danced to, what they 100 Žigon and Kramberger, "Poročanje iz Ljubljane v času kongresa". 663 S H S tudia istorica lovenica listened to, and which places they visited. Such reporting would be considered a curiosity rather than serious journalism today, and in any case, it would not make up the centrepiece of reporting in the modern media. Finally, our analysis of ceremonial events at the Congress of Ljubljana has shown how essential it is in diplomatic studies to also know all the accompa- nying activities if we wish to fully understand the negotiation process between different actors. Not only do these activities reveal what went on along the offi- cial events at meetings and congresses, but they also outline the so-called esprit de corps, which is – like elsewhere in life – very important for success. Boštjan Udovič, Tanja Žigon in Petra Kramberger DIPLOMATSKI CEREMONIALNI DOGODKI NA LJUBLJANSKEM KONGRESU LETA 1821 POVZETEK Ceremonialni dogodki so v zgodovini in diplomaciji pogosto zapostavljeni – tako v teoretski kot tudi empirični obravnavi. Glavni razlog za to je predvsem občutek, da gre za nekakšne "stranske dogodke", ki ne vplivajo na udejanjanje zgodovinsko pomembnih dogodkov, saj gre pri ceremonialnih dogodkih zgolj sprostitev po pomembnih pogajanjih ali drugih aktivnostih. A takšno gledanje je popolnoma napačno. Ceremonialni dogodki so v diplomatskih in politič- nih odnosih motor, ki poganja procese dogovarjanja, sklepanja kompromisov ter iskanja skupnih rešitev. Več kot jih je ter bolj kot so pompozni, bolje deluje "stroj" pogajanj in iskanja rešitev. Ceremonialni dogodki so namreč namenjeni predvsem "človeškosti" predstavnikov držav, na njih se vzpostavljajo odnosi in zaupanje. Psihološke kot sociološke študije pa poleg tega kažejo, da se dogovori v diplomatskih in političnih odnosih sprejemajo hitreje, če med predstavniki različnih skupin obstaja visoka stopnja zaupanja. B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 664 Pričujoči prispevek obravnava ceremonialne dogodke na Ljubljanskem kongresu (1821). Gre za kongres sil Svete alianse, ki je v literaturi z vsebinskega vidika pogosto spregledan, včasih imenovan tudi kot medkongres, saj je potekal med opavskim in veronskim. Čeprav Ljubljanski kongres tudi vsebinsko ni bil nepomemben, pa se pričujoči članek osredinja predvsem na ceremonialne oz. spremljevalne (ali podporne) dogodke na njem ter poročanje o njih. Analiza prinaša dve ključni ugotovitvi. Prvič, ceremonialni dogodki na lju- bljanskem kongresu leta 1821 so bili pomemben del kongresa, o njih so obšir- no poročali tudi takratni relevantni mediji. Drugič, cilj avstrijske politične elite pri organizaciji ceremonialnih dogodkov, ki so spremljali Ljubljanski kongres, ni bil le podmazati kolesja diplomatskih pogovorov, temveč tudi voditi politiko lastnega prestiža, med drugim z vzpostavljanjem esprit de corps glavnih politič- nih voditeljev tistega časa. 665 S H S tudia istorica lovenica SOURCES AND LITERATURE ARS – Archives of the Republic of Slovenia – AS SI 1080, fonds 24. Allgemeine Zeitung – Augsburg, year 1821. Laibacher Zeitung – Ljubljana, year 1821. …………………….. Allison, Walter Phillips, The Confederation of Europe (London, 1914). Arbeiter, Jana, "Symbolic importance of diplomatic protocol: common heritage and order of precedence of seven countries of former Yugoslavia", Revista românæa de ştiinţe politice 19, No. 2 (2019), pp. 157–174. Arbeiter, Jana and Boštjan Udovič, "Does the Mediterranean exist in states' dip- lomatic rituals?: a comparison of Mediterranean states' préséance", International journal of Euro-Mediterranean studies 10, No. 2 (2017), pp. 79–106. Bajt, Veronika, "Myths of Nationhood: Slovenians, Caranthania and the Venetic Theo- ry", Annales – Series Historia et Sociologia 14, No. 2 (2011), pp. 249–260. Barle, Janko, "Ljubljanski kongres l. 1821 po dnevniku zagrebškega škofa Maksimili- jana Vrhovca", in: Josip Gruden, Josip Mantuani, and Gvidon Sajovic (eds.), Carni- ola 2, No. 4 (1911), pp. 239–248. Breuning, Marijke A., Foreign policy Analysis: A Comparative Introduction (Hound- mills and Basingstoke, 2007). Cahen, Raphaël, "Friederich Gentz and the Congress of Ljubljana", in: Andrej Rahten and Gregor Antoličič (eds.), The Congress of Ljubljana 1821: Personalities, events and historical context (Celovec/Klagenfurt, 2021), pp. 95–108. Crowther, Paul, "The Zlatorog Tale and Slovenian National", Acta Histriae 30, No. 3 (2022), pp. 591–603. Darovec, Darko, "Slovenian Nation-Building Mythmaker: Fran Levstik's Martin Krpan", Acta Histriae 29, No. 3 (2021), pp. 457–503. Davis Cross, Mai'a K., The European Diplomatic Corps: Diplomats and International Cooperation from Westphalia to Maastricht (Houndmills, 2007). de Cornot de Cussy, Ferdinand, Précis Historique des événements politiques les plus remarquables qui se sont passés depuis 1814 á 1859 (Leipzig, 1859). Dobbin, Frank, "The sociological view of the Economy", in: Frank Dobbin (ed.), The New Economic Sociology (Princeton, 2004), pp. 1–46. Durkheim, Emile, The Division of Labor in Society (New York, NY, 1997). Hegemann, Ottmar, Aus den Tagen des Laibacher Kongresses (Laibach, 1914). Holmes, Marcus and Nicholas J. Wheller, "Social bonding in Diplomacy", Interna- tional Theory 12, No. 1 (2019), pp. 1–29. B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 666 Holz, Eva and Henrik Costa, Ljubljanski kongres 1821 (Ljubljana, 1997). Janžekovič, Izidor, "Izvor in prenos ideje ravnotežja moči iz Italije v Evropo", Annales – Series Historia et Sociologia 29, No. 3 (2019), pp. 345–362. Janžekovič, Izidor, "The Balance of Power in the Renaissance", History of Political Thought 40, No. 4 (2019), pp. 607–627. Janžekovič, Izidor, "Ravnotežje moči od vestfalskega miru (1648) do utrechtskega miru (1713)", Annales – Series Historia et Sociologia 31, No. 2 (2021), pp. 271–294. Jarrett, Mark, The Congress of Vienna and Its Legacy (New York, NY, 2013). Južnič, Stanislav, "The Forgotten Trieste Bishop Wolfgang Weickhard von Rain (1721‒1724) and His Relatives", Acta Histriae 31, N. 2 (2023), pp. 211–230. Kissinger, Henry, Nuclear Weapons and Foreign Policy (New York, NY, 1958). Kissinger, Henry, A World Restored: Metternich, Castlereagh, and the Problem of Peace 1812‒1822 (Brattleboro, 2013). Kinne, Brandon J., "Dependent Diplomacy: Signaling, Strategy, and Prestige in the Diplomatic Network", International Studies Quarterly 58 (2014), pp. 247–259. Kuret, Primož and Jernej Weiss, "Glasbeno dogajanje v času ljubljanskega kon- gresa", in: Gregor Antoličič, Peter Vodopivec, and Aleš Gabrič (eds.), Kongres po kongresu: ob 200-letnici ljubljanskega kongresa (Ljubljana, 2022), pp. 91–106. Markošek, Tatjana, (Ne)znana poglavja slovenske zgodovine, Ljubljanski kongres 1821 (Ljubljana, 2021); available at: https://365.rtvslo.si/arhiv/neznana-poglavja- slovenske-zgodovine/174820867, accessed: 3. 1. 2023. Maver, Aleš, "Ecce quomodo moritur Iugoslavus: smrt, pogreb in miselna zapuščina škofa Antona Mahniča", Annales – Series Historia et Sociologia 31, No. 4 (2021), pp. 589–600. Mellisen, Jan, Summit Diplomacy Coming of Age: Discussion Papers in Diplomacy (The Hague, 2006). Mendelssohn-Bartholdy, Karl (ed.), Briefe von Friedrich von Gentz an Pilat. Ein Bei- trag zur Geschichte Deutschlands im XIX. Jahrhundert. II. (Leipzig, 1868). Merriam, Alan P., The Anthropology of Music (Evanston, 1964). Metternich, Richard (ed.), Memoirs of Prince Metternich 1815–1829. III. (London, 1881). Nichols, Irby C. Jr., "The Congress of Verona: A Reappraisal", The Southwestern Social Science Quarterly 46, No. 4 (1966), pp. 385–399. Novak, Marko, "Vloga slovenskih odvetnikov in razvoj položaja slovenskega jezika kot pravnega jezika od 1848 do 1918", Acta Histriae 29, No. 1 (2021), pp. 79–90. Otte, Thomas G., "From Vienna to Ljubljana: The Problems of Peace and Order in Europe in a Historical Perspective", in: Andrej Rahten and Gregor Antoličič (eds.), The Congress of Ljubljana 1821: Personalities, events and historical context (Celovec/Klagenfurt, 2021), pp. 11–30. Pivec-Stelè, Melitta, "Dnevnik Henrika Coste o kongresu Svete alianse v Ljubljani 1821", Zgodovinski časopis 25, No. 3–4 (1971), pp. 201–211. 667 S H S tudia istorica lovenica Podlesnik Tomášiková, Lidija and Marko Motnik, "Laibacher Deutscher after the Congress of Laibach", Musicological Annual 57, No. 2 (2021), pp. 5–64. Rahten, Andrej, Gregor Antoličič and Oskar Mulej (eds.), Ljubljanski kongres 1821: diplomatskozgodovinska študija Vladimirja Šenka – znanstvenokritična izdaja (Celovec/Klagenfurt, 2020). Rahten, Andrej, "Slovenske narodnoemancipacijske težnje v postimperialni tranzici- jski dobi", Acta Histriae 29, No. 1 (2021), pp. 111–135. Reinerman, Alan, "Metternich, Italy and the Congress of Verona", The Historical Jour- nal 14, No. 2 (1971), pp. 263–287. Rudolph, Harriet, "The Material Culture of Diplomacy. The Impact of Objects on the Dynamics of Habsburg-Ottoman Negotiations at the Sublime Porte (1530–1650)", in: Gunda Barth-Scalmani, Harriet Rudolph, and Christian Steppan (eds.), Politische Kommunikation zwischen Imperien. Der diplomatische Aktionsraum Südost- und Osteuropa (Innsbruck, 2013). Rudolph, Harriet, "Entangled Objects and Hybrid Practices? Material Culture as a New Approach to the History of Diplomacy", in: Harriet Rudolph (ed.), Material Culture in Modern Diplomacy from the 15th to the 20th Century (Berlin–Boston, MA, 2016), pp. 1–28. Scheer, Tamara, "The Non-Uniformity of the Church: Language Diversity and the Roman Catholic Dioceses in Late Habsburg Austria", Annales – Series Historia et Sociologia 33, No. 2 (2023), pp. 287–298. Sivec, Jože, Opera na ljubljanskih odrih – od klasicizma do 20. stoletja (Ljubljana, 2010). Šedivý, Miroslav, "Metternich and the Issue of the Military Interventions During a Pre-March Period", in: Andrej Rahten and Gregor Antoličič (eds.), The Congress of Ljubljana 1821: Personalities, events and historical context (Celovec/Klagenfurt, 2021), pp. 67–80. Šenk, Vladimir, Kongres Svete Alianse v Ljubljani (doctoral thesis, Ljubljana, 1944). Tavčar, Ivan, Izza kongresa (Ljubljana, 1999). Udovič, Boštjan, "Going international: the (non-)importance of non-aligned coun- tries markets in the foreign economic relations of Yugoslavia", Zeitgeschichte 49, No. 1 (2022), pp. 11–32. Vidmar Horvat, Ksenija, "Imperialne matere in slovenska nacionalna identiteta", Acta Histriae 29, No. 2 (2021), pp. 389–407. von Gentz, Friedrich, Briefwechsel zwischen Friedrich Gentz und Adam Heinrich Mül- ler 1800–1829 (Stuttgart, 1857). von Klinkowström, Alfons, Aus Metternich's nachgelassenen Papieren III (Vienna, 1881). Webster, Charles K., Foreign Policy of Castlereagh 1815–1822. Britain and the Euro- pean Alliance (London, 1925). Wheller, Nicholas J. and Marcus Holmes, "The strength of weak bonds: Substitut- B. Udovič, T. Žigon, P. Kramberger: Diplomatic Ceremonial Events ... 668 ing bodily copresence in diplomatic social bonding", European Journal of Interna- tional Relations 27, No. 3 (2021), pp. 730–752. Wirtschafter Kimmerling, Elise, From Victory to Peace: Russian Diplomacy after Napo- leon (Cornell, 2021), ch. 4. Železnik, Sara, Koncertni sporedi filharmonične družbe 1816–1872 (Ljubljana, 2013). Žigon, Tanja and Petra Kramberger, "Poročanje iz Ljubljane v času kongresa", in: Gregor Antoličič (ed.), Kongres po kongresu: ob 200-letnici ljubljanskega kongresa (Ljubljana, 2022), pp. 15–33. 669 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-18 Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) Sindi Časar Mag. zgodovine in mag. etnologije ter kulturne antropologije, asist., mlada raziskovalka Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenija e-pošta: sindi.casar@ff.uni-lj.si Izvleček: Članek se ukvarja s predstavitvijo madžarizacije šolstva v ogrskem delu avstro- ogrske monarhije. V ospredju osvetlitve je dvojnost zasebnih in državnih iniciativ za ureditev predšolske vzgoje ter uzakonjenje obveznega madžarskega jezika. Posebna pozornost je namenjena razvoju vrtcev v Prekmurju in izvoru ter vlogi vzgojiteljic. Slednje prihajajo iz različnih krajev Ogrske in s svojo zaposlitvijo v obmejnem območju postanejo nosilke madžarizacije otrok "že od majhnih nog". Njihova vpetost v oblikovan madžarski sistem vrtcev in povezanost z Budimpešto jih v lokalnih okoljih vplete v različne družbene vloge, ki promovirajo in širijo madžarski jezik. Sledi prva svetovna vojna in priključitev Prekmurja k novi državi, ki vpliva na njihove usode. Ključne besede: madžarske vzgojiteljice, vrtci, madžarizacija, Murska Sobota, Lendava, tranzicija Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 23 (2023), št. 3, str. 669–702, 172 cit., 5 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 670 Uvod V prispevku sem orisala proces razvoja predšolskih ustanov v ogrskem delu avstro-ogrske monarhije, ki je podobno kot v avstrijskem delu države sledil smernicam, ki jih je glede predšolske vzgoje postavil nemški pedagog Friedrich Fröbel1. Sprejeti zakoni na področju šolstva na Ogrskem so omogočali, da se je sočasno z razvojem in širjenjem predšolskih ustanov na obmejnih območjih dogajala tudi sistematična madžarizacija. Tako v avstrijskem kot ogrskem delu so k širjenju mreže vrtcev prispevala tudi društva za ustanavljanje otroških vrt- cev, otroških zavetišč in časopisje.2 S samo strukturo oblikovanja vrtcev so bila tesno povezana usposabljanja in razvoj izobraževanja za vzgojiteljice, še pose- bej tisti, ki so prihajale iz notranjosti države. Namen raziskave je bil ugotoviti, na kakšen način so vzgojiteljice opravljale svoj poklic in kako so se vključile v mul- tietnično prekmursko stvarnost. Še posebej me je zanimalo, kako je madžarski kader opravljal nacionalno poslanstvo v večjih prekmurskih krajih ter na pode- želju z večinsko slovenskim življem. S pomočjo madžarskega in slovenskega tiska sem se poglobila v delovanje vzgojiteljic znotraj vrtcev kot tudi izven njih, saj so kot nosilke madžarizacije bile vključene v različne kulturne dejavnosti. Zanimalo me je tudi, kakšna je bila njihova vpetost v širšem ogrskem prostoru in še posebej v Budimpešti. V tem kontekstu obravnavam tudi njihovo delova- nje v času prve svetovne vojne ter odločitve, ki so zaradi priključitve Prekmurja k Jugoslaviji spremenile njihovo poklicno življenje z odhodom ter izgonom ali ostajanjem, vztrajanjem in prilagajanjem. Madžarizacija šolstva in predšolskih ustanov Področje šolstva je bilo v vsem habsburškem cesarstvu predmet spopadov in polje, v katerem so nacionalistično orientirane elite poskušale vzpostaviti pri- mat. Po spostavitvi Avstro-Ogrske leta 1867 sta državi pri spoprijemanju z vpra- šanji večjezičnosti in nacionalne identifikacije ubrali različne poti. "Medtem ko so v Avstriji nacionalnosti razvijali kulturne definicije nacionalnosti, ki so pou- darjale razlike med nacijami in skrb za avtentičnost posameznih nacionalnih 1 Friedrich Fröbel (1782–1852) je bil nemški pedagog, ustanovitelj koncepta otroškega vrtca in eden najvplivnejših reformatorjev vzgoje in izobraževanja v 19. stoletju. Na Froebela je vplival filozof Jean-Jacques Rousseau in švicarski pedagog in reformator izobraževalnega sistema Johann Heinrich Pestalozzi. Frobel je prvi otroški vrtec po svoji metodi odprl leta 1840 v Blankenburgu na Turniškem (Stanley James Curtis, "Friedrich Froebel", Encyclopedia Britannica, dostopno na: https://www.britan- nica.com/biography/Friedrich-Froebel, pridobljeno, 24. 7. 2023). 2 Slavica Pavlič, Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945 (Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1991), str. 19 (dalje: Pavlič, Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945). 671 S H S tudia istorica lovenica skupnosti, so madžarski nacionalisti iskali načine, s katerimi bi olajšali in spod- budili asimilacijo z madžarsko nacijo."3 Razlike v drugačnem odnosu do šolstva je "delno pripisati temu, da je bila Ogrska nacionalna država, delno pa tudi razli- kam v strukturah in ciljih šolskih sistemov."4 Tako je intenzivirane madžarizaci- je bilo deležno tudi območje Prekmurja. V etnično heterogeni družbi ogrskega dela monarhije, kjer niti polovica državljanov ni bila madžarske narodnosti, je večja zastopanost madžarskih predstavnikov vplivala na izglasovanje zakonov, ki so med drugim uzakonili madžarščino kot državni jezik.5 Osnovno šolstvo na Ogrskem se je oblikovalo na osnovi Eötvösovega zakona6 iz leta 1868, ki je šolstvo postavil pod državno okrilje. Posledično so začele oblasti na državni kot županijski ravni ustanavljati ljudske državne šole, še posebej tam, kjer ni bilo cerkvenih in zasebnih šol oz. le-te niso mogle zadostiti potrebam šolanja vseh otrok v kraju. Poleg vprašanja javnega šolstva je József Eötvös pozornost namenil tudi vprašanju vrtcev, za katerega je leta 1870 parlamentu predložil predlog zakona, vendar je ta zvodenel zaradi smrti predlagatelja.7 Sledil je Tre- fortov zakon8 iz leta 1879, ki je v šolstvu predpisal obvezen pouk madžaršči- ne v vseh osnovnih šolah, kar je spremenilo poučevanje v šolah z nemadžar- skim učnim jezikom. Madžarščina se je uvedla še na učiteljiščih, izvajali so se tečaji madžarščine, postopoma se je ukinilo tudi večjezično izdajanje učitelj- skega lista, imenovanega Néptanitók Lapja, ki je do takrat izhajal v slovaškem, romunskem, srbskem, rusinskem in hrvaškem jeziku. Revija je začela tako odražati madžarsko politično in pedagoško usmeritev vlade na področju izo- braževanja.9 Odpirala so se nova državna učiteljišča. Med njimi je bilo učitelji- šče v Čakovcu, "namenjeno šolanju učiteljev, ki bodo usposobljeni poučevati v madžarskem jeziku na šolah Medžimurja in med vendskim ljudstvom ter bodo obenem lahko razumeli jezik tamkajšnjega prebivalstva."10 Sledil je zakon o sre- 3 Pieter M. Judson, Habsburški imperij: Nova zgodovina (Ljubljana: Sophia, 2018), str. 327 (dalje: Judson, Habsburški imperij). 4 Judson, Habsburški imperij, str. 326. 5 Miroslav Kokolj in Bela Horvat, Prekmursko šolstvo: Od začetka reformacije do zloma nacizma (Murska Sobota: Pomurska založba, 1977), str. 152 (dalje: Kokolj in Horvat, Prekmursko šolstvo). 6 Zakon imenovan po ministru za vero in uk Józsefu Eötvösu (1813–1871), ki je bil od leta 1867 v madžarski vladi grofa Gyule Andrássyja (Zoltán Ferenczi, Báró Eötvös József 1813–1871 (Budimpešta, 1903), dostopno na: https://mek.oszk.hu/05700/05708/html/, pridobljeno: 25. 7. 2023). 7 Béla Pukánszky in Attila Nóbik, A Magyar iskoláztatás története a 19–20. században (Szeged: Faculty of Arts in Gyula Juhász Faculty of Education, 2019), dostopno na: http://www.jgypk.hu/mentorhalo/ tananyag/Magyar_isk_tortenete/v3_vodk.html, pridobjeno: 7. 2. 2023 (dalje: Pukánszky in Nóbik, A Magyar iskoláztatás története a 19–20. században). 8 Zakon je bil imenovan po ogrskem ministru za vero in uk grofu Ágostonu Trefortu (1817–1888), ki je funkcijo opravljal od leta 1872 do svoje smrti leta 1888 (Ágoston Trefort, dostopno na: https:// en.wikipedia.org/wiki/%C3%81goston_Trefort, pridobljeno: 25. 7. 2023) 9 Néptanítók Lapja, dostopno na: https://adt.arcanum.com/hu/collection/NeptanitokLapja/, prido- bjeno: 26. 1. 2023. 10 Kokolj in Horvat, Prekmursko šolstvo, str. 218. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 672 dnjih šolah leta 1883 z uvajanjem obveznega pouka madžarščine in zgodovine madžarske književnosti v srednje šole z nemadžarskim učnim jezikom, kar pa v Prekmurju ni povzročilo bistvenih sprememb, saj v tistem času srednjih šol na tem območju ni bilo. Maloštevilni Prekmurci so se izobraževali v drugih krajih obeh sestavnih županij oz. drugih županijah ogrskega dela monarhije, denimo v Sombotelu (Szombathely), gimnaziji v Kisegu (Kőszeg) in od leta 1893 v gim- naziji v Monoštru. Ključni ogrski zakon za predšolsko vzgojo je bil Zakon XV – 1891 o otro- ških vrtcih11, ki ga je predlagal minister za vero in uk grof Albin Csáky. Z njim so bili vrtci vključeni v madžarski javni izobraževalni sistem.12 Zakon je zakon- sko določil naloge, definiral sam namen vrtcev in zavetišč za otroke, definiral upravljanje ter ureditev njihove strukture. Vključeval je tudi poglavja o ustana- vljanju in vzdrževanju vrtcev, o zavodih za usposabljanje vzgojiteljic in kadra za zavetišča, državno pomoč idr.13 Naloga vrtcev je bila po eni strani zaščititi otroke, stare od 3 do 6 let, pred nevarnostmi zaradi odsotnosti staršev z zagota- vljanjem varstva in vzgoje, po drugi strani pa spodbujati njihov telesni, duševni in moralni razvoj z navajanjem na čistočo in red ter z razvijanjem njihovih spo- sobnosti, inteligence in temperamenta v skladu z njihovo starostjo.14 Tako vrtce kot otroška zavetišča so lahko ustanavljali in vzdrževali država, občine, verske skupnosti in zasebniki. Zakon je dvignil veliko prahu že pred samim spreje- tjem v parlamentu, saj so mu nasprotovali poslanci drugih narodnosti. Le-ta je predvideval obvezno uvajanje madžarščine oz. je po sprejetju predpisoval, da se za otroke, katerih materni jezik ni madžarščina, uvaja v vrtcih in zavetiščih madžarski jezik kot državni jezik.15 S sprejetim zakonom je madžarska oblast poskušala spodbujati gradnjo in zavest madžarske družbe ter ustvarjanje naci- onalne enotnosti.16 Proces madžarizacije se je izvajal z mehkejšimi prijemi, a z latentno vsebino v zakonu. V praksi so nekatere županije madžarizacijo najmlajših izvajale veliko pred samim sprejetjem zakona leta 1891. Madžarizacija je potekala v obliki dnevnih zavetišč. V Železni županiji so že leta 1887 poleti zbirali predšolske otroke v 11 Zakon v madžarščini imenovan XV. t. c. Kisdedóvási törvény. Objavljen je bil 5. maja 1891. 12 Pukánszky in Nóbik, A Magyar iskoláztatás története a 19–20. században. 13 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, dostopno na: https://net.jogtar.hu/getpdf?docid=89100015. TV&targetdate=&printTitle=1891.+%C3%A9vi+XV.+t%C3%B6rv%C3%A9nycikk&referer=1000ev, pridobljeno: 25. 1. 2023 (dalje: 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról). 14 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, str. 1. 15 Prav tam, str. 2. 16 Judit Podráczky, Óvodaügy a 19. századi Magyar társadalomban. Doktorska dizertacija (Budimpešta: Eötvös Loránd Tudományegyetem: Bölcsészettudományi Kar – Pedagógiai és Pszichológiai Kar: Neveléstudományi Doktori Iskola, 2007), str. 68 (dalje: Podráczky, Óvodaügy a 19. századi Magyar társadalomban). 673 S H S tudia istorica lovenica šolskih prostorih, kjer so bila organizirana dnevna zavetišča.17 Prizadevanja so šla tudi v smeri, da so "vendske" otroke med počitnicami pošiljali v madžarske vasi, kjer naj bi se učili madžarščino Praksa je bila znana še iz Košičevih18 časov, a sedaj je uživala podporo županijske oblasti.19 Razvoj madžarskih vrtcev Prvi madžarski vrtec na Ogrskem je bil ustanovljen leta 1828 v Krisztina váro- su, predelu današnje Budimpešte. Začetno oblikovanje madžarskih vrtcev se je odvijalo pod vplivom predvsem idej predšolske vzgoje iz Anglije, ki jih je pri- nesla grofica Terezija Brunszvig20. V ospredju pa so bila tudi napredna načela pedagogov, kot sta bila Britanec Samuel Wilderspin in Švicar Johann Heinri- ch Pestalozzi.21 S prizadevanjem grofice Terezije Brunszvig je bilo na Madžar- skem leta 1836 ustanovljeno Društvo za širjenje otroških vrtcev na Madžar- skem, imenovano Kisdednevelő Intézeteket Magyarországon Terjesztő Egyesület oz. KIMTE. Slednje se je ukvarjalo z organizacijo, vzdrževanjem vrtcev, nudilo pomoč pri izbiri prostorov ter zagotovitvi potrebne opreme za vrtec, izpolnje- valo higienske in protipožarne predpise, skrbelo za izobraževanje učiteljev v vrtcu in zagotavljalo ustrezne vzgojitelje in vzgojiteljice.22 V sklopu teh naporov je bila ustanovljena tudi prva vzgojiteljska šola v Tolni ob Donavi, ki pa so jo nato preselili v Budimpešto.23 KIMTE se je po izgubi monopolnega položaja leta 1874 združil z Državnim vrtčevskim društvom (Országos Kisdedóvó Egyesület), ustanovljenim leto dni prej, z osnovanjem t. i. Državnega madžarskega vrtče- vskega društva (Országos Magyar Kisdedvédő Egyesület).24 Le-to je obstajalo do leta 1946. 17 Pavlič, Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945, str. 75. 18 Jožef Košič (1788–1867) je bil duhovnik, pisatelj, zgodovinar in etnolog. Razvil je teorijo o tem, da so predniki Slovencev med Rabo in Muro potomci Vandalov (Obrazi slovenskih pokrajin, dostopno na: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kosic-jozef/, pridobljeno: 7. 2. 1923). 19 Kokolj in Horvat, Prekmursko šolstvo, str. 226. 20 Terezija Brunszvig (1775–1861) je bila pripadnica madžarskega plemstva in ustanoviteljica otroških vrtcev na Madžarskem po vzgledu Roberta Owena na Škotskem, ki je med drugim podpiral kolek- tivne pristope k vzgoji otrok in izobraževanje pod državnim nadzorom. Grofica Brunszvig je bila tudi močno vpletena v razvoj ženskega izobraževanja na Madžarskem (Béla Pukánszky, A nőnevelés története (Budimpešta, 2013), str. 111–119, dostopno na: chrome-extension://efaidnbmnnnibpca- jpcglclefindmkaj/http://www.pukanszky.hu/eloadasok/ELTE_PhD_A%20noneveles%20tortenete/ Segedanyagok/03_Pukanszky_Noneveles_vegso.pdf, pridobljeno: 24. 2. 2023) 21 Anna Rehó, "Kisdedóvás a történeti Kárpátján a 19. században és a 20. század elején", Pro minoritate: Fidesz Közép-Európai és Kisebbségi Csoportja 21, št. 1 (2012), str. 141. (dalje: Rehó, "Kisdedóvás a tör- téneti Kárpátján a 19. században és a 20. század elején") 22 Rehó, "Kisdedóvás a történeti Kárpátján a 19. században és a 20. század elején", str. 141. 23 Kokolj in Horvat, Prekmursko šolstvo, str. 223. 24 Rehó, "Kisdedóvás a történeti Kárpátján a 19. században és a 20. század elején", str. 142. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 674 Šele po združitvah pod državno institucijo je na Ogrskem bil odprt prvi državni vrtec, in sicer leta 1876. Ob združitvi je tako na Ogrskem delovalo 143 vrtcev, od tega jih je 30 delovalo v Budimpešti.25 Nadalje se je s podporo čla- nov združenja na Madžarskem intenzivno ustanovilo vedno več predšolskih ustanov. Leta 1904 je Madžarska imela že 2.500 vrtcev, v katerih je delalo 2.650 vzgojiteljic, medtem ko je v avstrijskem delu monarhije število vrtcev, po podat- kih iz leta 1902, bilo za več kot polovico manjše.26 Takrat so našteli 936 vrtcev.27 Predšolske ustanove pa so se razširile tudi po preostali Evropi, največ jih je bilo zabeleženih v Združenih državah Amerike – leta 1902 kar 4.500.28 Še pred sprejetjem zakona o vrtcih so spodbude o ustanovitvi vrtcev priha- jale tudi s strani ogrskih županij, ki so se zavedale pomena otroških vrtcev kot "pripravljalnic" za madžarske šole. Samoiniciativno so ustanavljale vrtčevska društva ter finančno spodbujale na občinski in županijski ravni. Na območju Železne županije je bilo že leta 1883 ustanovljeno vrtčevsko društvo, imeno- vano Vasvármegyei Kisdedóvó egylet, ki je snovalo ustanovitev vrtcev. V Žele- zni županiji je bilo do leta 1886 vse skupaj devet javnih vrtcev.29 Na zasebnih temeljih pa so nastajali vrtci, med njimi tudi prvi vrtec v Prekmurju – v Murski Soboti leta 1886 in razna poletna varstva oz. zavetišča. Po izidu Zakona o otro- ških vrtcih leta 1891 se je število otroških vrtcev začelo povečevati, tako je leta 1898 bilo le-teh v Železni županiji že 24.30 Leta 1893 je bila določena 1-odsto- tna doklada za otroške vrtce, kar je ustanavljanje otroških vrtcev še pospešilo.31 Ob podpori županije so ustanovili madžarske vrtce v prekmurskih, večinoma nemadžarskih vaseh, in sicer v krajih Cankova, Bakovci, Tišina, Tešanovci in Puconci. Slednji so začeli delovati v zadnjih letih druge polovice 19. stoletja. Predšolske ustanove pa so zagon dobili tudi v Zalski županiji, kjer je leta 1897 bilo preštetih 16 vrtcev ter šest stalnih in 87 poletnih zavetišč.32 Pri širjenju madžarskega jezika in duha so poleg izobraževalnih ustanov pomagala tudi izobraževalna društva, med njimi za območje Prekmurja v Mur- ski Soboti ustanovljeno Madžarsko izobraževalno društvo za Vendsko krajino (Vendvidéki Magyar Közművelődési Egyesülét – VMKE) leta 1893 in kasneje leta 25 Prav tam, str. 143. 26 Gisela M. Gary, Geschichte der Kindergärtnerin von 1779 bis 1918 (Dunaj: Edition Praesens, 1995), str. 73 (dalje: Gary, Geschichte der Kindergärtnerin von 1779 bis 1918). 27 Iz tabele o vrtcih v Cislajtaniji za leto 1902 glede številčnosti vrtcev: Spodnja Avstrija 165, Gornja Avstrija 22, Solnograška 4, Štajerska 46, Koroška 8, Kranjska 12, Trst in okolica 21, Gorica 22, Istra 18, Tirolska 24, Predarlško 3, Bohemija 284, Moravska 168, Šlezija 50, Galicija 81, Bukovina 5 in Dalmacija 3 (Gary, Geschichte der Kindergärtnerin von 1779 bis 1918, str. 75.) 28 Prav tam, str. 72. 29 "Zalai vármegyében", Muraszombat és Vidéke , 20. 3. 1887, št. 12, str. 3. 30 Kokolj in Horvat, Prekmursko šolstvo, str. 223. 31 Prav tam, str. 226. 32 "Iskolák", Alsó-Lendva és Vidéke , 13. 5. 1897, št. 2, str. 3. 675 S H S tudia istorica lovenica 1899 v Lendavi Izobraževalno društvo Dolnje Lendave in okolice (Alsó Lendvai és Vidéki Közművelődési Egylet). Društva so bila namenjena predvsem madžari- zaciji, ki je postala vzvod širšega izobraževanja. V spodbudo učiteljem in vzgo- jiteljicam v obmejnih županijah so se za njihov prispevek delovanja delile tudi denarne nagrade. "Plodna tla za prihodnost" madžarskih vrtcev so konec 19. stoletja ustvarja- le in podpirale tudi plemiške družine v Prekmurju. Prispevki in donacije za pre- kmurske vrtce so prihajali s strani plemiške družine Batthyányi. Njen član grof Zsigmond Batthyányi je tudi poleg podpore ustvaril pogoje za ustanovitev vrtcev. Tako je leta 1906 za namen vrtca odstopil hišo v Tropovcih, kjer so bili obliko- vani prostori vrtca in eno stanovanje za ustanovitev vrtca na Tišini.33 Tudi njego- va žena grofica Batthyányi – Melanie Kladziwa je bila velika podpornica revnih otrok. Izmed podpornikov in članov plemiške družine Szapáry je kot zaščitnica izstopala grofica Marija Szapáry34, žena Geze Szapáryja, ki je otroke obdarila ali denarno podprla predvsem ob božiču.35 Poleti je grofica organizirala tudi poletno zabavo iger in tekmovanj z nagradami za otroke murskosoboškega vrtca in otro- ke v šoli.36 Prvi ustanovljen vrtec na območju Prekmurja, v Murski Soboti, je ob prvotnih zasebnih pobudah uspeval predvsem zaradi donacij in vzdrževanja. Ob slabem finančnem stanju je Murskosoboško vrtčevsko društvo večkrat, tudi leta 1892, izrazilo željo po tem, da bi vrtec prevzela država, saj ga samo društvo več ni zmoglo vzdrževati.37 Vzdrževanja na lastne stroške je do podržavljenja vrtca leta 1896 prevzel grof Tivadar Széchenyi.38 Na območju Murske Sobote in Beltin- cev pa je izstopala predvsem družina Zichy. Grof Avgust Zichy je s svojo družino med prvo svetovno vojno večkrat bil v murskosoboškem vrtcu, kjer je prisluhnil otroškemu petju in recitiranju ter ob tem obdaril otroke.39 To navado je ohranila njegova hčerka Marija Zichy.40 Svojo dobrodelnost je razširila tudi v domačih Bel- tincih, kjer je ob nastopu najmlajših vrtčevskih otrok poskrbela za prehrano ter pomagala v stiskah predvsem vojnim sirotam, vdovam in invalidom.41 33 "Gróf Batthyány Zsigmond nagylelkű adománya", Muraszombat és Vidéke , 11. 11. 1906, št. 45, str. 2. 34 Grofica Marija Szapáry roj. Győry (1840–1908) je bila od leta 1861 poročena s grofom Gezo Szapáryjem. Bila je dvorna dama kraljice Elizabete, aktivna v dobrodelnem ženskem društvu v Budimpešti, večletna predsednica katoliškega dobrodelnega ženskega društva v Murski Soboti ter velika podpornica in dobrotnica novoustanovljenih institucij kot so sirotišnice, vrtci ipd. (Szlepecz Janos, "Szapary grofojca", Nevtepeno poprijéta Devica Marija: pobozsen meszecsen liszt, junij 1908, št. 7, str. 197–200). 35 "Köszönet-nyilvánítás", Muraszombat és Vidéke , 3. 12. 1899, št. 49, str. 3. 36 "Ünnepély", Muraszombat és Vidéke , 22. 7. 1894, št. 30, str. 2. 37 "Óvoda", Muraszombat és Vidéke , 4. 12. 1892, št. 49, str. 2. 38 "Gróf Széchenyi Tivadar", Muraszombat és Vidéke , 23. 1. 1887, št. 4, str. 2. 39 "Főúri látogatás", Muraszombat és Vidéke , 6. 8. 1916, št. 32, str. 3. 40 "Ovodai záróünnepély", Muraszombat és Vidéke , 1. 7. 1917, št. 26, str. 3. 41 "Ünnepély", Muraszombat és Vidéke , 23. 9. 1917, št. 38, str. 3. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 676 Finančna podpora za prekmurske vrtce pa je prišla tudi s strani malome- ščanskih posameznikov in pa lokalnih podjetij ter raznih lokalnih društev.42 Leta 1887 je bilo v lokalnem časopisju celo izpostavljeno, da Judje vidijo v vrtcu večji smisel in intelektualni razvoj otroka in tako zanj tudi več darujejo, med- tem ko večina krščanskih industrialcev, večinoma iz kmetijske panoge, ne.43 Iz različnih virov je razvidno, da vrtci v Prekmurju so bili ustanovljeni z namero širjenja madžarskega jezika tam, kjer je večinsko prebivalstvo bilo slo- vensko govoreče. Ob otvoritvi vrtca na Cankovi, ki se je zavlekla v leto 1896, se v časopisju še posebej pozdravlja ustanavljanje podobnih institucij, še pose- bej na meji, kjer bodo Madžari "pripravili plodna tla za prihodnost".44 Podob- ni primeri madžarizacije so se dogajali tudi na drugih slovenskih območjih, ki so bila pod avstrijskim delom monarhije. Vendar so za razliko od madžarskih predšolskih ustanov tiste imele v okolju alternativo, saj so tam delovale naro- dnoobrambne organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda. Slednje so podpirale slovenščino kot učni jezik v šolah ter se bojevale zoper širjenje nemškega in italijanskega šolstva. Prve vzgojiteljice Ko se je v drugi polovici 19. stoletja razmišljalo o osebah za skrb otrok zunaj družine, so v poštev prišle samo ženske. Nastal je nov ženski poklic, ki so ga spodbujala meščanska ženska gibanja in društva ter vsi tisti, ki jih je zanimala javna vzgoja majhnih otrok.45 Prve zaposlene vzgojiteljice v Prekmurju so se izšolale v ogrskem delu monarhije. Najstarejše v Budimpešti, kjer je prišlo do ustanovitve Fröblove- ga ženskega društva.46 Sam razvoj Fröblovih idej in ustanovitev vzgojiteljske šole pa je bil močno povezan tudi z vzporednim procesom ženskega gibanja na Madžarskem ter večje vloge ženske v družbi. Kot je povzel Robert Nemes, je v času nacionalizma po pomladi narodov na Madžarskem vprašanje ženske izobrazbe bilo pomembno, saj "bolj ko je družba kultivirana, boljšo izobrazbo imajo v njej ženske." 47 Veliko vlogo pri ženskem društvu je imela Györgyné Maj- 42 "Köszönetnyilvánítás", Muraszombat és Vidéke , 17. 2. 1907, št. 7, str. 3. 43 "A muraszombati kisdedóvodában", Muraszombat és Vidéke , 7. 8. 1887, št. 32, str. 2. 44 "Óvoda megnyitás", Muraszombat és Vidéke , 22. 12. 1895, št. 51, str. 2–3. 45 Gary, Geschichte der Kindergärtnerin von 1779 bis 1918, str. 105–106. 46 Rehó, "Kisdedóvás a történeti Kárpátján a 19. században és a 20. század elején", str. 142. 47 Robert Nemes, The once and future Budapest (Illinois, 2005), str. 91. 677 S H S tudia istorica lovenica láth48, ki je poskrbela, da je Vzgojno žensko društvo v Budimpešti (Budapesti Nevelési Nőegyegylet) leta 1872 prevzelo ime A Magyarorszagi Központi Fröbel 48 Györgyné Majláth rojena kot Stefánia Prandau-Hilleprand (1832–1914) je bila pomembna osebnost v katoliškem življenju mesta Pécs, saj je med drugim ustanovila ljudsko šolo in druge izobraževalne usta- nove. Svoj čas je bila tudi predsednica dobrodelnega ženskega društva v Budimpešti. Njen mož György Mailáth (1818–1883) je bil državni sodnik (országbíró) in častni član Madžarske akademije znanosti (Mailáth György, dostopno na: https://hu.wikipedia.org/wiki/Mail%C3%A1th_Gy%C3%B6rgy_(orsz% C3%A1gb%C3%ADr%C3%B3,_1818%E2%80%931883)#Csal%C3%A1dja, pridobljeno, 25. 2. 2023). Naslovnica stroko- vnega mesečnika i m e n o v a n e g a Kisdednevelés za predšolsko vzgo- jo iz leta 1882 (Kisdednevelés, dost- opno na: https://adt. a r c a n u m . c o m / r o / view/Kisdedneveles_ 1882/?pg=0&layout =s, pridobljeno: 15. 2. 2023) S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 678 Nőegyesület oz. Madžarsko osrednje Fröblovo žensko društvo.49 Ta je pozneje imel tudi Institucijo za izobraževanje vzgojiteljic v vrtcu oz. Gyermekkerti neve- lő képezdéje.50 Med drugimi se je v Budimpešti na tako imenovani Magyarorszagi Közpon- ti Fröbel Nőegyesület leta 1893 za vzgojiteljico izšolala žena enega večjih prek- murskih tiskarjev na prelomu 20. stoletja, lastnika tiskarne in papirnice, Ernesta Balkanyija v Dolnji Lendavi, Theodora Mayer. Dora Mayer sicer nikoli ni bila dodeljena na vzgojiteljsko delovno mesto, je pa nekaj let aktivno sodelovala v vrtčevskem društvu v Budimpešti, nato pa se je kmalu poročila in z možem preselila v Dolnjo Lendavo, kjer sta odprla tiskarno.51 V Prekmurju se je zvrstilo kar nekaj šolanih in usposobljenih deklet z vzgo- jiteljsko šolo. Izobrazile so se v tako imenovani vzgojiteljski šoli v Budimpešti ali pa na učiteljiščih, ki so imela programe in tečaje, s katerimi so dajala možnost opravljanja vzgojiteljske diplome. V Železni županiji so izstopale vzgojiteljske šole v Šopronu, Kisegu in Sombotelu. Ena najpomembnejših vzgojiteljskih šol je bila v Kisegu, ki je pod vodstvom reda dominikank odprla svoja vrata že leta 1867.52 Sledilo pa je tudi odprtje šolskih ustanov za dekleta v Sombotelu, kamor so prišle dominikanke na povabilo škofa ter poleg vrtca, osnovne šole in dekli- ške meščanske šole, leta 1913 odprle vzgojiteljsko šolo. V njej se je letno izo- braževalo od 30 do 40 učenk in po dvoletnem izobraževanju opravilo zaključni izpit.53 Izobraževalni cilj šole je bil "usposobiti vzgojiteljice vrtca, ki so poklica- ne, verne, značajske in domoljubne, da lahko prevzamejo svoje mesto pri vzgoji otrok, tako v vrtcu kot v družini".54 Šolanje vzgojiteljic je trajalo dve leti. Sprejeta pa so bile samo zdrava dekleta z dopolnjenjem šestnajstim letom z glasbenim posluhom ter s šolskim spričevalom, ki potrjuje uspešno končanje 4. razreda srednje, meščanske ali višje dekliške šole idr. Tudi osebe, starejše od 40 let, so lahko bile sprejete na šolanje, vendar le s posebnim ministrskim dovoljenjem.55 Po opravljeni diplomi so morale po zakonu iz leta 1891 opraviti še najmanj eno leto praktičnega usposabljanja. 49 Éva Szabolcs in Endréné Réthy, "Fröbel és a nőmozgalmak Magyarországon", Magyar pedagógia: A Magyar Tudományos Akadémia Pedagógiai Bizottságának folyóirata 99, št. 4 (1999), str. 363–373, 367 (dalje: Szabolcs in Endréné Réthy, "Fröbel és a nőmozgalmak Magyarországon"). 50 Szabolcs in Endréné Réthy, "Fröbel és a nőmozgalmak Magyarországon". 51 Njeno diploma hrani Galerija-Muzej Lendava, razstavljena je na stalni razstavi v lendavski sinagogi. 52 Mária Geröly, "A szombathelyi Domonkos Rendi nővérek óvónőképző intézetének története (1913–1923)", v: A tanítóképzés múltja, jelene III., ur. Ildikó Koós in Béla Molnár (Sopron: Nyugat- Magyarországi egyetem, 2014), str. 122 (dalje: Geröly, "A szombathelyi Domonkos Rendi nővérek óvónőképző intézetének története (1913–1923)"). 53 Geröly, "A szombathelyi Domonkos Rendi nővérek óvónőképző intézetének története (1913–1923)", str. 123. 54 Prav tam, str. 124. 55 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, str. 7. 679 S H S tudia istorica lovenica Na vzgojiteljskih šolah so se izobraževala predvsem malomeščanska dekle- ta, hčere učiteljev, uradnikov ipd. Nekatere poklica niso nikoli opravljale ozi- roma so ga zaradi poroke morale opustiti. Med njimi je bila Ella Kondor, hči učitelja Ferenca Kondorja iz Kupšincev in sestra karikaturista Ladislava Kon- dorja, ki je bila kot diplomirana učiteljica imenovana v vrtec v Nagykőrös leta 1908,56 naslednje leto pa je že nehala službovati zaradi poroke z odvetnikom dr. Balintom Birójem.57 Ocenjujem, da je bilo vzgojiteljic, delujočih v prekmurskih vrtcih od konca 19. stoletja do leta 1919 približno dvajset.58 Mednje štejem le zaposlene diplo- mirane vzgojiteljice, ne pa vodje poletnih zavetišč, saj bi število le-teh bilo veli- ko večje. Nekatere diplomirane vzgojiteljice so v Prekmurju delovale le nekaj let, druge skoraj celo življenje. Prijavljale so se na razpise, ki so jih objavljala različna županijska vrtčevska društva ali pa so bila imenovana s strani države. Njihove dodelitve na delovna mesta so bile objavljene v vrtčevski reviji Kisde- dnevelés. Slednja je bila strokovna revija za predšolske otroke, ki jo je izdajalo Državno vrtčevsko društvo ter je bila v prvi vrsti namenjena vzgojiteljicam ter vzgojiteljem in tistim, ki delajo v vzgoji, pa tudi staršem. Šlo je za prvo in najpo- membnejšo mesečno revijo za predšolsko vzgojo, ki je izhajala od leta 1879 vse do leta 1944 z nekaj letnimi premori med leti 1919 in 1924. Leta 1882 je ure- dnik revije Geza Dömötör59 v uvodnem članku spomnil, da so bili prvi članki v reviji predvsem protest proti germanizaciji in prenosu nemškega vzgojnega sistema v madžarske vrtce. Pretečemu ponemčevanju so se z ostrim bojem uprli in širili madžarski jezik in narodno madžarsko čustvo v nove rodove.60 Tako je list stremel k negovanju in razvijanju madžarske otroške vzgojne literature in skozi leta počasi oblikoval madžarski vzgojni sistem. Umeščanje vrtcev in zaposlenih vzgojiteljic pod predpisane zakonske okvire61 je prinesel že večkrat citirani Csákyjev zakon o otroških vrtcih iz leta 56 Muraszombat és Vidéke , 19. 4. 1908, št. 16, str. 3. 57 Muraszombat és Vidéke , 19. 9. 1909, št. 38, str. 3. 58 V sledečih vrtcih so se zvrstile naslednje vzgojiteljice: Vrtec Bakovci od leta 1894 dalje: Izabella Tökéssy, Ida Nagy, Janka Jedlicka, Amália Kasperek in Ilona Lázár; Vrtec Cankova od leta 1895 dalje: Anna Spransky in Jolanka Hima; Vrtec Tišina: Ilona Fénusz in Mariska Eigner; Vrtec Puconci od leta 1899: Vilma Bouquet, Gizella Pammer in Katalin Barbocsik; V obeh murskosoboških vrtcih: Irma Kammermayer Takáts, Ilona Tóhati, Roza Nagy in Anna Spransky. 59 Géza Dömötör (Pest, 1856 – Újpest, 1900) vzgojitelj, pedagog, pisec pedagoških tekstov in od leta 1880 tudi ravnatelj Državnega vrtčevskega društva. Med drugim je kasneje aktivno sodelo- val pri pripravi zakona o vrtcih leta 1891 (Magyar életrajzi lexikon, dostopno na: https://mek.oszk. hu/00300/00355/html/index.html, pridobljeno: 24. 1. 2023). 60 "Az év elején", Kisdednevelés, januar 1882, št. 1, str. 1–2. 61 V avstrijskem delu monarhije je področje vzgojiteljic pred letom 1972 obstajal le kot opomba v orga- nizacijskem statutu za ustanove za usposabljanje učiteljev, z letom 1972 pa je sprejet ministrski odlok, ki vsebuje ločeno zakonsko določbo o usposabljanju vzgojiteljev v vrtcih v Avstriji (Gary, Geschichte der Kindergärtnerin von 1779 bis 1918, str. 91) S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 680 1891. Ta je med drugim uzakonil, da so v otroških vrtcih lahko zaposlene samo diplomirane vzgojiteljice, ki so končale vzgojiteljsko šolo na Ogrskem.62 Kot negovalke v otroških vrtcih pa lahko le osebe, ki obvladajo madžarščino in so opravile praktični izpit na vzgojiteljski šoli ali naknadno pred šolskim nadzor- nikom, za kar so prejele spričevalo o izpitu.63 Za tiste vzgojiteljice, ki so svojo kvalifikacijo pridobile v tujini, so po zakonu morale za priznanje diplome opra- viti dodatni kvalifikacijski izpit na madžarskem izobraževalnem zavodu, ki ga je za to pooblastilo ministrstvo za vero in uk.64 Izpit je bil sestavljen iz madžarske- ga jezika in poznavanja madžarske zgodovine, ustavnega prava ter geografije.65 Za učenje madžarskega jezika ter zadostno znanje na izpitu so imele tri leta čas. Ob neizpolnitvi teh pogojev je sledila odpoved službe. Razrešene so bile tudi nediplomirane vzgojiteljice po 42. členi zakona, ki pravi takole: Vzgojiteljice brez spričevala, ki so vsaj tri leta pred začetkom veljavnosti tega zakona neprekinjeno delale v vrtcih, lahko ostanejo na svojem delovnem mestu brez opravljanja kvalifikacijskega izpita in se jim priznajo ugodnosti, določene z zakonom, če pred pristojnim inšpektorjem dokažejo svoje uspešno delo in znan- je madžarskega jezika. Če madžarskega jezika ne obvladajo v zadostni meri, ga morajo osvojiti v treh letih od začetka veljavnosti tega zakona in ga praktično dokazati pred inšpektorjem za izobraževanje. V nasprotnem primeru jih je treba razrešiti z delovnega mesta.66 Murska Sobota Kot je bilo že omenjeno, je bila ena izmed prvih predšolskih ustanov v Prek- murju ravno vrtec v Murski Soboti, katerega začetki segajo v tamkaj ustanovlje- no zasebno otroško zavetišče. Zasebni zavod v Murski Soboti je deloval pod vodstvom Francziske Ger- gár. Posameznike, ki so se zavedali namena vrtca ne le kot vzgojnega orodja, pač pa tudi podlage za madžarizacijo, je to spodbudilo k ustanovitvi vrtca. Med njimi je velike zasluge za ustanovitev imel okrajni sodnik (Járásbiró) Agustich Pongrácz, ki je od začetka opravljal funkcijo predsednika vrtčevske- 62 Kokolj in Horvat, Prekmursko šolstvo, str. 225. 63 Prav tam. 64 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, str. 2. 65 Prav tam. 66 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, str. 9. 681 S H S tudia istorica lovenica ga društva več let.67 Ob oblikovanju vrtčevskega društva Murska Sobota 7. septembra 1885, Franczisko Gergár niso zaposlili kot vzgojiteljico v vrtcu, saj ni imela potrebnih strokovnih izpitov in diplome.68 Je pa do svoje dokončne razrešitve, vsaj nekaj mesecev po otvoritvi vrtca bila imenovana za pomočni- co vzgojiteljice. Že aprila leta 1886 je v časopisu Muraszombat és Vidéke bil objavljen poziv o vpisu otrok v murskosoboški vrtec.69 Šele z avgustom pa je prišlo do slavno- stne otvoritve, z govorom okrajnega sodnika in vodje murskosoboške vrtče- vske ustanove – Agustich Pongrácz; ta se je zahvalil vsem, ki so prispevali k 67 Irma Kammermayer Takács, "A muraszombati kisdedóvoda története keletkezésétől máig", Muraszombat és Vidéke , 9. 8. 1896, št. 32, str. 1–3. 68 Prav tam, 2. 69 "Felhívás!" Muraszombat és Vidéke , 11. 4. 1886, št. 15, str. 3. Poziv k vpisu v murskosoboški vrtec (Muraszombat és Vidéke , 4. 4. 1886, št. 14, str. 2) S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 682 sami ustanovitvi in opremi vrtca s svojimi donacijami.70 Med drugim je dodal, da vrtec ne bo predan le vzgojiteljici in skrbnici otrok, temveč bodo poskrbe- li za razvijanje madžarskega duha in dejavnikov madžarizacije, s čimer bodo koristili tudi domovini.71 Na razpis za vzgojiteljico vrtca se je prijavila mlada diplomirana vzgojite- ljica iz Budimpešte, in sicer z odličnimi priporočili in potrdili.72 Šlo je za Irmo Kammermayer. Irma je bila rojena leta 1868 v Budimpešti, se šolala na dekliški meščanski šoli ter obiskovala budimpeštansko državno učiteljišče za vzgoji- teljice, kjer je leta 1886 diplomirala. Bila je nečakinja prvega župana Budim- pešte, Imreja Kammermayerja.73 Prvo zaposlitev je dobila v Murski Soboti in s tem postala tudi prva vzgojiteljica v Prekmurju. Irma Kammermayer je v svoji zaposlitvi videla predvsem opravljanje svojega plemenitega poslanstva ob meji. Vzgojiteljica Irma Kammermayer se je 17. avgusta 1890 v Budimpešti poro- čila z murskosoboškim učiteljem Istvánom R. Takácsem74.75 Z možem sta delo- vala v malomeščanski družbi Murske Sobote na različnih področjih. Pomagala mu je pri oblikovanju časopisa Muraszombat és Vidéke, ko je bil nekaj let njen urednik. Sama pa je aktivno sodelovala tako v vrtčevskih društvih kot tudi v dobrodelnih ženskih društvih. Vrtec v Murski Soboti so zaradi težav pri zasebnem vzdrževanju skušali čimprej podržaviti. To jim je uspelo deset let po ustanovitvi, leta 1896, ko je bila Irma kot vzgojiteljica tam tudi nadalje potrjena. Iz dotrajanih prostorov stanovanjske hiše so leta 1902 vrtec premestili v novo zgradbo na glavni uli- ci.76 Murskosoboški vrtec so od samega začetka obiskovali otroci treh različnih veroizpovedi in treh različnih narodnosti.77 O sprejemanju otrok v državne in občinske vrtec brez razlikovanja glede na vero in materni jezik je bilo zapisano tudi v zakonu z leta 1891.78 Zanimanje za vrtec je bilo tako veliko, da je presega- lo dovoljeno skrb ene vzgojiteljice, ki je lahko skrbela za največ 80 otrok.79 Leta 1893 bilo v vrtec vpisanih 100 otrok.80 70 "Muraszombat, 1886. augusztus 7", Muraszombat és Vidéke , 8. 8. 1886, št. 32, str. 1–2. 71 Prav tam. 72 "A muraszombati …", Muraszombat és Vidéke , 11. 7. 1886, št. 28, str. 3. 73 Muraszombat és Vidéke , 20. 6. 1897, št. 25, str. 2. 74 Kasneje priimek pisan kot Takáts. 75 Budapest Főváros Levéltára – Mestni arhiv v Budimpešti na Madžarskem (BFL), HU BFL, XV 20 2 A12 000, Dvojniki matičnih knjig reformirane cerkve iz arhiva Dunamelléki református egyházkerület, mikrofilm škatla A18-A19, "Poročna knjiga reformirane cerkve iz leta 1890". 76 "Két ünepély", Muraszombat és Vidéke , 25. 5. 1902, št. 21, str. 1. 77 "Egy kis statistika", Muraszombat és Vidéke , 13. 11. 1892, št. 46, str. 3. 78 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, str. 4. 79 Prav tam, str. 2. 80 "Régen számlálgatták", Muraszombat és Vidéke , 2. 7. 1893, št. 27, str. 2–3. 683 S H S tudia istorica lovenica Ob vedno večjem številu prijavljenih otrok so v Murski Soboti leta 190781 odprli še en vrtec, in sicer v najetem stanovanju lastnika Jenőja Terplána na Lendavski ulici, pozneje znanem kot "Terplanov vrtec".82 Za vzgojiteljico v dru- gem državnem vrtcu je bila izbrana Ilona Tóhati.83 Slednja je vrtec po zaključni slovesnosti konec oktobra zapustila. Premeščena je bila v vrtec v svojem roj- stnem mestu Kolozsvár84.85 Njeno mesto je zasedla Rozsa Nagy, vzgojiteljica iz Tešanovcev.86 Rozso Nagy je ministerstvo za veroizpoved in javno šolstvo junija 1908 poslalo na nadaljnje vzgojiteljsko izobraževanje v kraj Hódmezővásárhe- lyu, v bližini mesta Szeged, ki se ga je udeležilo 30 slušateljev, od tega sta bili dve tretjini zaposlenih v državnih vrtcih.87 Bila je edina vzgojiteljica iz Železne županije, udeleženk iz Zalske županije ni bilo. 81 Leta 1906 so morali v državnem vrtcu zaradi prostorske stiske zavrniti 100 otrok ("Őtődik tanerőt az állami iskolába", Muraszombat és Vidéke , 1. 7. 1906, št. 26, str. 1–2). 82 "Az állami ovoda gondnokságának ülése", Muraszombat és Vidéke , 7. 10. 1906, št. 40, str. 3. 83 "Új óvoda és óvoné", Muraszombat és Vidéke , 2. 9. 1906, št. 35, str. 3. 84 Kolosvár je danes mesto Cluj v Romuniji. 85 "Athelyezett ovonő", Muraszombat és Vidéke , 24. 11. 1907, št. 47, str. 3. 86 "Kinevezés, áthelyezés", Az Ujság, 27. 11. 1907, št. 281, str. 21. 87 "Hírek: Nagy Rózsikát", Muraszombat és Vidéke , 3. 7. 1908, št. 27, str. 3. Razglednica prikazuje stavbo prvega državnega vrtca v Murski Soboti, ki se je nahajal na takratni Glavni ulici (Zasebna zbirka Zorana Vidica iz Murske Sobote) S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 684 Konec septembra leta 1912 je v pokoj iz zdravstvenih razlogov odšla vzgo- jiteljica Irma Kammermayer Takáts. Tri desetletja je v murskosoboškem vrtcu uspešno delovala na področju vzgoje in prva utirala pot madžarizaciji. "Otroci so po njeni zaslugi vzljubili madžarski jezik, vendski otroci pa so se po njeni zaslugi naučili madžarsko pozdraviti in moliti".88 Ob upokojitvi je vodstvo državne osnovne šole in državnega vrtca v Murski Soboti svoji domačinki izra- zilo priznanje in hvaležnost za njeno uspešno, požrtvovalno delovanje v korist madžarskega jezika in kulture. Okrajni glavar (járási főszolgabíró) in predse- dnik sveta zavoda vrtca Posvay Pongrác je v govoru vzgojiteljici izrazil prizna- nje in hvaležnost, ki jo ji priznavajo vrtci, šole in starši. Spomnil se je zaslug vzgojiteljice ob odhodu v pokoj, saj je bila v svojem poklicu eden najmočnejših stebrov madžarske družbe. Od nje so se poslovili tudi učitelji, sodelavke in pa tudi razna društva, predvsem katoliško žensko društvo Murska Sobota, katere- ga članica je bila dolga leta.89 88 "Takácsné K. Irma nyugdalomba vonul", Muraszombat és Vidéke , 29. 9. 1912, št. 39, str. 3. 89 "A muraszombi ker. jótékony nőegylet közgyülése", Muraszombat és Vidéke , 1. 12. 1912, št. 48, str. 1. Fotografija vzgo- jiteljice Irme K. Takáts (Kisdednevelés, 15. 11. 1912, št. 22, str. 581–582) 685 S H S tudia istorica lovenica Državno društvo vzgojiteljic se je pridružilo počastitvi Irme K. Takáts, ki je skoraj trideset let delala za napredek madžarskega izobraževanja otrok ter dosegla dobre rezultate tako v praksi kot tudi s pisanjem – literarno. Skozi leta je objavila več člankov v časopisu Kisdednevelés. "Vse njeno delo je odlikovala praktičnost, oster pogled in prodorna ljubezen do svojega poklica", so zapisa- li.90 Zakonodajna oblast Železne županije ji je podelila denarno nagrado in pri- znanje za izjemne zasluge na področju madžarizacije, saj je tudi kot sodelavka državnega sveta muzejev in knjižnic petnajst let vodila knjižnico Transdanubij- skega izobraževalnega društva (Dunántúli Közművelődési Egyesület Könvtára). V veliko zahvalo in spoštovanje njenega dela in dosežkov za madžarizacijo okolja je bilo o njenem življenju in delovanju ob upokojitvi objavljenih nekaj člankov v pomembnih lokalnih in državnih časopisih in revijah, med drugim v Képes Hét, Néptanitók Lapja, Muraszombat és Vidéke in časopisu Kisdednevelés. Z Irmo se je istega leta, novembra 1912, upokojil tudi njen mož, ravnatelj osnovne šole v Murski Soboti – István R. Takáts.91 Tudi on je imel zelo pomemb- no vlogo v kulturnem preoblikovanju mesta ter imel več pomembnejših funk- cij. Preselila sta se v Budimpešto, kjer je živel tudi Istvánov sin iz prvega zako- na, Laszló Takátsu92, ki je delal kot vodja gradnje madžarskega parlamenta.93 Z dobrodelno dejavnostjo sta nadaljevala tudi v Budimpešti, še posebej po smrti sina, ki je umrl leta 1917 v prvi svetovni vojni. V njegov spomin sta ustanovi- la fundacijo.94 Istega leta je zaradi bolezni umrla tudi njuna štirinajstletna hči Mancika Kammermayer.95 Upokojeni učitelj István Takáts se je poslovil aprila leta 1919 v Budimpešti96, žena, upokojena vzgojiteljica, pa enkrat po tem. Ob upokojitvi Irme K. Takáts leta 1912 je bila kot njena namestnica v sobo- škem vrtcu izbrana vzgojiteljica Ilona Lázár, ki pa je bila po razpisu dodeljena v kraj Lukićevo97. Na razpis za murskosoboško vzgojiteljico se je prijavilo 136 kandidatk. Minister je izbral vzgojiteljico v vrtcu na Cankovi, Anno Spransky, svakinjo Jozsefa Saáryja, okrožnega sodnika.98 Zaupano ji je bilo tudi vodenje javne knjižnice, kjer je nadaljevala delo Irme K. Takáts. Za uspešno skrb in vode- 90 "Takátsné Kammermayer Irma", Kisdednevelés, 15. 11. 1912, št. 22, str. 581–582. 91 "Takáts R. István búcsúzik", Muraszombat és Vidéke , 10. 11. 1912, št. 45, str. 2. 92 Več o delih Laszlója Takátsa: Atilla Pisnjak, Takáts László építész munkássága. Magistrsko delo, Filozofska in družboslovna fakulteta, Katoliška Univerza Pázmány Péter v Budimpešti (Budimpešta, 2015). 93 "Takats R. Istvan", Muraszombat és Vidéke , 24. 11. 1912, št. 47, str. 1–2. 94 "Ujább alapitvány", Muraszombat és Vidéke , 1. 9. 1918, št. 35, str. 2. 95 "Halálozás", Muraszombat és Vidéke , 29. 7. 1917, št. 30, str. 3. 96 Family Search, Hungary Civil Registration, 1895–1980, Pest-Pilis-Solt-Kis-Kun, Budapest (II. Kerület). Deaths (Halottak) 1919 (márc), dostopno na: https://www.familysearch.org/ark:/61903/3:1:S3HT- -DYK9-CKC?i=41&cc=1452460, pridobljeno: 28. 1. 2023. 97 Kraj v madžarščini imenovan Zsigmondfalva, danes v Srbiji. 98 "Az új ovónő", Muraszombat és Vidéke , 27. 10. 1912, št. 43, str. 3. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 686 nje knjižnice je leta 1912 od državnega sveta muzejev in knjižnic prejela tudi nagrado za učinkovito služenje nacionalni javni kulturi.99 Dolnja Lendava Razvoj vrtcev v Zalski županiji je bil nekoliko počasnejši na območju današnje- ga Prekmurja. Pobude in ideje o ustanovitvi vrtca v Dolnji Lendavi so bile že leta 1898.100 Šele naslednje leto je bilo ustanovljeno Izobraževalno društvo Dolnje Lendave in okolice (Alsó Lendvai és Vidéki Közművelődési Egylet), ki se je zavze- malo za ustanovitev vrtca. S pomočjo društva je skušalo razširiti svojo dejavnost in doseči zadan cilj – ustanovitev vrtca za otroke od 3. leta starosti dalje, ki se bodo med igranjem učili madžarskega jezika in gradili temelje za nadaljevanje v osnovni šoli.101 Pokrovitelj društva je bil Miklos Esterházy, aristokrat in lastnik fidejkomisa v Dolnji Lendavi in okolici. Leta 1900 je uprava Zalske županije oblikovala osnutek zaščite otrok, da se poleg že obstoječih vrtcev ustanovijo novi. To je bilo skladno z zakonom o vrtcih, ki je predpisoval občinam, ki so sedež okraja, da so dolžne ustanoviti in vzdrževati vrtce in šole, če je v mestu ali občini najmanj 40 otrok brez stalnega varstva in oskrbe.102 Po 16. členu pa so bile obvezane tudi občine, ki so plačevale državi med 10.000 in 15.000 forintov na leto, da ustanovijo stalna zavetišča za otroke. Manjše letne dajatve pod 10.000 forintov in imajo najmanj 15 otrok brez stalnega varstva, morajo ustanoviti začasna zavetišča.103 Tako je mesto Dolnja Lendava postavilo vrtec oziroma stalno otroško zavetišče.104 Medtem ko so bila poletna zavetišča načrtovana v prekmurskih krajih, kot so Beltinci, Bogojina, Črenšovci, Dobrovnik, Gornja Bistrica, Velika Polana in Turnišče.105 Samo ustanavljanje in vzdrževanje vrtcev je v pretežno ruralnem okolju bilo na plečih občin, kar jih je finančno obremenilo. Obenem je v krajih z večino nemadžarske narodnosti povzročilo situacijo, da so občani plačevali sami za svoje raznarodovanje. Za vzgojiteljico vrtca oz. bolje rečeno zavetišča106 so predstavniki mestnega sveta Dolnje Lendave izbrali gospodično Klaro Soós, ki je bila znana med malo- 99 "Takátsné, K. Irma jutalmazása." Muraszombat és Vidéke , 29. 12. 1912, št. 52, str. 3. 100 "Megyei kisdedvédelem", Délzala, 24. 7. 1898, št. 30, str. 3. 101 "Felhivás", Alsó-Lendvai Hiradó, 16. 7. 1899, št. 27, str. 2. 102 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, str. 3. 103 Prav tam. 104 "Kisdedóvás", Néptanítók Lapja, 29. 3. 1900, št. 13, str. 16. 105 "A közigazgatási bizottság ülése", Alsó-Lendvai Hiradó, 25. 3. 1900, št. 12, str. 6–7. 106 "Egyesületek és intézetek: Óvónők, óvók", Kisdednevelés, 15. 1. 1899, št. 2, str. 53. 687 S H S tudia istorica lovenica meščansko mladino.107 Januarja 1899 se je zaročila z brivcem Lajosem Hor- váthom, ki je okrog leta 1900 odprl brivnico in frizerski salon na Glavni ulici v Dolnji Lendavi. Od takrat se vzgojiteljica v virih pojavlja le kot Horváth Lajo- sné.108 Slednja je otroke učila predvsem petja ter jih pripravljala na nastope ob koncu leta.109 Ti so potekali večinoma na prostem na dvorišču ali vrtu katere od restavracij. Od leta 1902 do 1909 je bila to restavracija, imenovana Csipkés,110 kasneje pa so zaključne proslave kontinuirano potekale na vrtu gostilne judo- vske družine Blau111 na današnji Kolodvorski ulici.112 Vrtec je prostore našel v bližini meščanske šole, ki pa so bili zelo neprimerni.113 Delovanje prekmurskih vzgojiteljic Večina šolanih vzgojiteljic v Prekmurju je bila članic114 madžarskega državne- ga vrtčevskega društva, preko katerega so se seznanile z novimi pedagoškimi metodami. Nekatere so tudi aktivno sodelovale na njihovih sestankih, npr. vzgojiteljica Irma K. Takáts iz Murske Sobote. Večina vzgojiteljic je bila tudi naročena na strokovno revijo Kisdednevelés ter tako bila v nenehnem stiku z novostmi pri vzgoji, zakonskimi spremembami, imenovanji in premestitvi vzgojiteljic, o organiziranih izobraževanjih ipd. Za časopis so ob določenih pra- znikih in pomembnejših dogodkih spisale tudi kak članek ali le nekaj vrstic o vrtcih, v katerih delujejo. Naročene pa so bile tudi na lokalno časopisje Mura- szombat és Vidéke in Alsó-Lendavi Híradó, kjer so objavljale razne zahvale ob donacijah za vrtčevske otroke in pa članke o stanju in nalogah vrtcev, ki so namenjeni spodbujanju madžarskega jezika in zagotavljanju pomembnega prostora za vzgojo.115 Vzgojiteljice so poleg svojega vrtčevskega dela v javno sfero vstopale tudi skozi filantropsko, dobrodelno delo ter skozi tradicionalna ženska področja, kot sta učenje in nega.116 Delovale so v okrajnih vrtčevskih društvih, v učiteljskih 107 "Műkedvelői előadas", Délzala, 21. 8. 1898, št. 34, str. 3. 108 "Eljegyzés", Délzala, 1. 1. 1899, št. 1, str. 2. 109 "A kisdedek vizsgája", Alsó-Lendavi Híradó, 9. 8. 1903, št. 32, str. 3. 110 "Hórvat Lajosné óvónő", Alsó-Lendvai Híradó, 10. 8. 1902, št. 32, str. 3. 111 Vsaj do leta 1913. 112 "Záróünnepély az ovodában", Alsó-Lendvai Híradó, 13. 6. 1909, št. 24, str. 3. 113 "A lendvai kisdedóvó", Alsó-Lendvai Híradó, 1. 5. 1910, št. 18, str. 1. 114 "Egyesületünk új tagjai", Kisdednevelés, 15. 1. 1899, št. 2, str. 52. 115 Irma Kammermayer Takács, "A muraszombati kisdedóvoda története keletkezésétől máig", Muraszombat és Vidéke , 9. 8. 1896, št. 32, str. 1–3. 116 Judith P. Zinsser in Bonnie S. Anderson, "Women in Early and Modern Europe: A Transnational Approach", v: Women's history in global perspective, ur. Bonnie Smith (Chicago: University of Illinois Press, 2005), str. 124. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 688 društvih, ženskih dobrodelnih društvih in v okrilju madžarskih izobraževalnih društev v Murski Soboti in Dolnji Lendavi. Vzgojiteljica Irma Kammermayer se je ob prihodu v Mursko Soboto vključila v učiteljsko društvo in sodelovala v društvih Železne županije. Že julija 1887 je na sestanku predstavila svoj referat z naslovom: "Na kakšen način bi lahko ideje vrtca kot najpomembnejšega orodja madžarizacije, poleg šol, primerno uresničili razmeram na podeželju v najpre- prostejši obliki?"117 V uvodu je opisala namen vrtca in nakazala njegovo potrebo predvsem v vaškem okolju. Spodbujala je predvsem prakso madžarizacije v vrtcih in njihovo mreženje.118 Skušala je spodbuditi duhovnike in učitelje na podeželju, ki bi morali ljudi seznanjati s koristmi vrtcev in si prizadevati za njihovo ustano- vitev. Priporočala je, da se v praznih šolskih prostorih, tam, kjer vsaj za poletne počitnice ni mogoče urediti običajnega vrtca, ustanovi zavetišča. Poiskati bi bilo potrebno žene, vdove in hčere učiteljev, uradnikov in pastorjev, ki bi ta zaveti- šča vodile, za njihovo pripravo pa bi diplomirane vzgojiteljice bile pripravljene ponuditi svoje znanje in pomoč. V referatu je definirala naloge vodij zavetišč ter predlagala načine zaposlitve ter pedagoške prijeme. Predlagala je predvsem bra- nje knjige za varuške, ki jih je izdalo učiteljsko osebje državnega vrtčevskega dru- štva. Predstavila pa je tudi naslednje kriterije o samih vodjih zavetišč: 1. Vodje bi naj bile starostno med 18. in 40. letom, saj so tiste pod to staro- stjo še premalo resne, tiste, ki pa starost presegajo, so razdražljive. 2. Za vodenje zavetišča mora biti vodja vzdržljiva in energična, predvsem pa mora imeti zdravo in močno telo. 3. Oseba mora odlično obvladati madžarski jezik, pisno in govorno. Obe- nem pa mora razumeti tudi jezik okolja, kjer namerava delati. 4. Mora imeti dober posluh za petje in glasbo. 5. Oseba mora biti moralno brezhibna. Na koncu referata se je ustavila še pri opremi, ki je nujno potrebna v tako oblikovanih zavetiščih.119 Podobne članke, povezane z vzgojo in vrtci je objavljala v časopisu Mura- szombat és vidéke. Ob deseti obletnici delovanja vrtčevskega društva je vzgoji- teljica Irma K. Takáts spisala kratko zgodovino murskosoboškega vrtca, ki je bil objavljen tudi na naslovni strani.120 Ob obletnici vrtca pa je spisala članek "Cilj vrtca", ki je bil objavljen v dveh delih.121 117 "Jegyzőkönyv", Muraszombat és Vidéke , 3. 7. 1887, št. 27, str. 4. 118 Prav tam. 119 "Néhány szó a kisded-óvodákról", Muraszombat és Vidéke , 11. 9. 1887, št. 37, str. 3–4. 120 Irma Kammermayer Takács, "A muraszombati kisdedóvoda története keletkezésétől máig", Muraszombat és Vidéke , 9. 8. 1896, št. 32, str. 2. 121 "Az óvoda czélja", Muraszombat és Vidéke , 1. 6. 1902, št. 22, str. 2. 689 S H S tudia istorica lovenica Ideje o otroških zavetiščih in njihovo nenehno poudarjanje v časopisju, je predvsem v revnih vaških razmerah ponudilo rešitev, da otroci, ki odraščajo brez nadzora oz. sorojencem v skrbi nekoliko pripomorejo z varstvom čez dan. Obenem pa jih vzgojijo, da bodo tako fizično kot duhovno pripomogli madžar- skemu narodu.122 S 25. aprilom 1894 je Železna županijska oblast, ki je dovolila usposabljanja "varuhinj" v Sombotelu in Monoštru, z odlokom dala pravico do usposabljanja varušk za vodenje poletnih zavetišč tudi mestu Kiseg in Murski Soboti.123 Pod vodstvom diplomirane vzgojiteljice Irme K. Takáts so v murskosoboškem vrtcu začeli izvajati šesttedensko usposabljanje. Leta 1894 je tako pod vodstvom vzgojiteljice osem deklet opravilo tečaj za pomočnice vzgojiteljic. Po zakonu iz leta 1891 so tečajnice postale vodje letnih zavetišč. Izpit so opravljala naslednja dekleta in žene: Buzgó Dénesné in Gizela Buzgó iz Tešanovec, Katicza Vass iz Martjanec, Hermin Czvetkó iz Murske Sobote, Mariska Czipóth iz Veščice, Regi- na Fürst iz Murske Sobote, Ágnes Bagáry iz Markišavec in Berta Simon iz Dolnje Lendave.124 V vrtcih so vzgojiteljice stopile v ospredje predvsem ob prireditvah in pred- stavah otrok ob božiču in zaključkih vrtčevskega šolskega leta, ko so ti poka- zali, kar so se naučili. Angažirale so se predvsem pri nabiralnih akcijah, zbiranju finančnih sredstev za vrtec, pa tudi v nabiranju opreme za vrtec.125 Širjenje vrt- cev v Prekmurju je bilo zelo počasno, predvsem začetki, saj so le-ti potekali v najetih zasebnih stanovanjih, ki so jih morali prilagoditi za uporabo vrtca. Sama gradnja zaradi revščine v okolju velikokrat ni prišla niti na vrsto. Leta 1913 je izšel člen zakona, ki je urejal predvsem plače državnih vzgo- jiteljic.126 Med drugim je urejal tudi pravico do stanovanja oz. stanovanjske pomoči, opredeljeval disciplinske postopke ipd. Kar je vsaj na papirju bolje definiralo njihovo vlogo in pogoje dela. Dodatno se je za poučevanje madžar- ščine na obmejnih šolah in vrtcih s strani odborov zakonodajne oblasti okraja Železne županije, posameznikom podeljevalo denarne nagrade. Tako je leta 1912 za napredek madžarskega jezika v okrožju Murske Sobote nagradil uči- telje in vzgojiteljice, med njimi vzgojiteljico Lujzo Stodola Molitorisz iz Tešano- vec, murskosoboški vzgojiteljici Irmo K. Takáts in Rózo Nagy, Katalin Barbor- csik iz vrtca v Puconcih, tišinsko vzgojiteljico Marisko Eigner in Anno Spransky 122 "A kisdednevelés érdekében", Muraszombat és Vidéke , 1. 9. 1889, št. 36, str. 1–2. 123 "Nyári menhelyek", Muraszombat és Vidéke , 27. 5. 1894, št. 22, str. 1. 124 "Dajka-vizsgálat", Muraszombat és Vidéke , 29. 7. 1894, št. 31, str. 2. 125 "Kepviselőtestületi közgyűlés", Muraszombat és Vidéke , 22. 4. 1900, št. 16, str. 6. 126 Zakon 1913. évi XXXIX. törvénycikk - az állami óvónők illetményeinek rendezéséről, razglašen 9. 7. 1913. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 690 iz vrtca na Cankovi.127 Na področju vzgoje so vzgojiteljice tudi z glasbo pribli- žale madžarski jezik nemadžarsko govorečim otrokom, tako je npr. učitelji- ca na Cankovi Ana Spranszky igrala violino, ki jo je uporabila tudi ob drugih priložnostih.128 Med drugimi tudi z nastopi na zabavah, kjer so imeli nabiralno akcijo. Vzgojiteljice so težile k madžarskemu nacionaliziranemu načinu vzgoje in izobraževanja v vrtcih, kjer so delovale. Večji vpis otrok, predvsem slovensko govorečih, so dosegali z donacijami, vplačanimi vpisninami dobrotnikov, ki so jim nato vzgojiteljice pisale zahvale. Primer vključevanja revnih otrok v vrtce predstavlja tudi tako imenovana fundacija Marije Kovač, ki je pokrivala vpi- snine v murskosoboški vrtec ter posledično omogočila večjemu številu otrok mesto v vrtcu. Fundacijo Marije Kovač129 je ustanovil namestnik okrajnega sodnika v Murski Soboti in nekdanji urednik časopisa Muraszombat és Vidéke – Karel Kovač. Sam je kot posameznik veliko daroval vrtčevskemu društvu ter revnim preko časopisa. Novoustanovljeni sklad iz maja 1889 je v spomin poimenoval po svoji pokojni ženi Mariji. V ustavni listini je napisal, da "živi v prepričanju, da z madžarskega nacionalnega vidika nobena ustanova v Murski Soboti ni upravičena do pokroviteljstva kot vrtec – institucija, ki uvaja človeka v svet razuma in v majhnega otroka vsadi prve klice jezika naše domovine in s tem občutek pripadnosti madžarski domovini …".130 S skladom Marija Kovač je upravni odbor vrtcev že septembra 1889 v murskosoboški vrtec sprejel šest revnih katoliških otrok.131 Preko sklada so vpisovali siromašne otroke vsaj do leta 1906. Tudi zakon iz leta 1891 je predpisal, da se v državne in občinske vrtce sprejema otroke brez plačevanja pristojbine, če starši otrok dokažejo revšči- no.132 V murskosoboškem državnem vrtcu, ki je imel edini novo stavbo, so njene prostore uporabljali večnamensko. V vrtcu so potekali sestanki in letne skup- ščine Rdečega križa Murska Sobota, pa tudi krščanskega dobrodelnega ženske- ga društva.133 Tajnica slednjega je bila več let vzgojiteljica Irma K. Takáts. V vrtcu je vrtčevsko društvo uredilo knjižnico, ki je bilo na voljo tudi javnosti.134 Knji- žnico pod okriljem madžarskega izobraževalnega društva je vodila Irma Kam- mermayer Takáts. V letih 1898–1905 je skrbela za potujočo knjižnico Transda- nubijskega izobraževalnega društva, ki je bila prvotno namenjena učiteljstvu v okraju Murska Sobota, z namenom, da se jim omogoči v branje več madžarske- 127 "Tanügyi rovat. A magyar nyelv vendvidéki iskolákban", Pesti Hírlap, 19. 6. 1912, št. 145, str. 13–14. 128 "Egyesületek és intézetek: A tanitók háza", Kisdednevelés, 1. 8. 1900, št. 15, str. 427. 129 Imenovan madžarsko Kovács Mária alapitvány. 130 "Kovács Károly", Muraszombat és Vidéke , 26. 5. 1889, št. 22, str. 3. 131 "Kovács Károly", Muraszombat és Vidéke , 29. 9. 1889, št. 39, str. 2. 132 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, str. 4. 133 "Meghivó", Alsó-Lendvai Híradó, 8. 11. 1908, št. 45, str. 3. 134 "Könyvtár órák", Alsó-Lendvai Híradó, 17. 5. 1908, št. 20, str. 3. 691 S H S tudia istorica lovenica ga gradiva.135 Nato pa je prevzela knjižno omaro izobraževalnega društva VMKE, kjer je skrbela za izposojo madžarskih knjig, ki so bile namenjene vsem mlado- stnikom, ki so opustili šolanje, in tudi odraslim. Knjige so si sposojali prebivalci tako iz Murske Sobote kot iz okoliških vasi. Irma je za knjižnico naročala knjige, ki so ustrezale splošnemu znanju madžarskega jezika, pa tudi bolj strokovne, za dijake in študente, ki so počitnice preživljali doma ter izobraženo inteligenco, ki je v velikem številu iskala domoljubno čtivo, posvečeno madžarskemu osvo- bodilnemu boju in revoluciji leta 1848.136 Knjižnico je prva leta vodila zastonj, šele kasneje ji je društvo VMKE za vodenje nakazalo nekaj denarja. Prva svetovna vojna Prva svetovna vojna je globoko zarezala tudi v prekmurske kraje, kjer je večina sposobnih mož bila vpoklicana v madžarsko vojsko. Mnogi kraji so spreminjali državne zgradbe v bolnišnice, vojaška skladišča, celo kasarne. Marsikje se je šol- ski pouk med vojno ustavil, zaprli so se tudi nekateri vrtci. Mednarodnemu odboru Rdečega križa v Ženevi se je že od ustanovitve leta 1863 pridružilo tudi Avstrijsko cesarstvo, pod katero je spadala večina sloven- skih dežel, z izjemo Prekmurja, ki je bilo pod Kraljevino Ogrsko in tam ustano- vila Rdeči križ šele leta 1879.137 Skoraj povsod so se odnosi med državami, voj- sko in društvi Rdečega križa okrepili, kar je povzročilo, da se je pravo delo dru- štev organiziralo na nacionalni ravni.138 Zagon ustanavljanj podružnic Rdečega križa v Prekmurju so dobila v času balkanskih vojn, intenzivneje pa v času prve svetovne vojne, ko so se v Mursko Soboto prišli zdravit ranjeni in bolni vojaki cesarske kraljeve armade. Damski, malomeščanski krogi vseh treh veroizpove- di iz dobrodelnih ženskih društev139 so bili tisti, ki so dajali spodbude za ustano- vitev podružnice Rdečega križa v Murski Soboti decembra 1912,140 medtem ko je bila podružnica Rdečega križa v Dolnji Lendavi ustanovljena oktobra 1914 pod agilnim delovanjem Gabrielle Fuss, žene dolnjelendavskega lekarnarja.141 135 Danes kraju Batina na Hrvaškem. 136 "Takácsné könyvtári jelentése", Muraszombat és Vidéke , 20. 10. 1912, št. 42, str. 2. 137 Darja Kerec, Človek naša prva skrb: Rdeči križ na Slovenskem od začetkov do danes (Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2019), str. 13. 138 John F. Hutchinson, Champions Of Charity: War and the Rise of the Red Cross (New York: Routledge, 2019), str. 150 (dalje: Hutchinson, Champions Of Charity). 139 Do prve svetovne vojne obstajajo v Prekmurju dve dobrodelni katoliški ženski društvi, več evange- ličanskih ženskih društev, dve judovski dobrodelni ženski društvi in dve mladinski judovski društvi (Sindi Časar, "Fragmenti ženskih društev v Dolnji Lendavi do prve svetovne vojne", Lindua 22, št. 14 (2020), str. 35–39). 140 Muraszombat és Vidéke , 22. 12. 1912, št. 51, str. 3. 141 Alsó-Lendvai Hiradó, 4. 10. 1914, št. 40, str. 4. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 692 V propagandi Rdečega križa je bila priljubljena tema služenje narodu v smislu, "ker moški na fronti tvegajo življenje in zdravje, se ženske poziva, da se pridružijo nesebičnemu zgledu predanosti nacionalnemu cilju".142 V samem Rdečem križu se je v začetku vojne angažiralo veliko število prostovoljk, med njimi je bilo zlasti veliko plemkinj in bogatih meščank.143 Njihova dejavnost je bila v prvi vrsti usmerjena v obiskovanje večtedenskih tečajev zdravstvene nege Rdečega križa, ki jih je vodil takratni zdravnik dr. Sylvius Brandieu,144 kasneje pa tudi dr. Vilmos Geiger. Tako je bil že leta 1913 v Murski Soboti organiziran tečaj Rdečega križa, ki so se ga poleg malomeščank in učiteljstva udeležile tudi vzgo- jiteljice Rozsa Nagy, Jolanka Hima in Anna Spransky.145 Usposobile so se tako v teoretičnem znanju kot v praktičnih veščinah.146 Vzgojiteljica Anna Spransky je opravila izpite in po tečaju tudi prejela diplomo medicinske sestre (ápolónői oklevél).147 V okviru Rdečega križa so se med vojno vršile nabiralne akcije za ranjene in bolne vojake doma in na fronti, kasneje pa tudi za vojne ujetnike. Predvsem se je zbiral denar, obleka in obutev za vojake. Vzgojiteljica v Pucon- cih, Katalin Barborcsik je ob delu z otroki aktivno sodelovala pri Rdečem križu ter vodila nabiralno akcijo na podeželju. Vloga Rdečega križa se je razširila po priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji, saj so podmladki Rdečega križa pod okri- ljem učiteljev, ki so prevzeli glavno vlogo pri ustanavljanju in širjenju, rasli po celotnem območju Prekmurja. Za namene ranjencev so v Murski Soboti poleg bolnišnice uporabili tudi katoliško osnovno šolo, evangeličansko šolo in murskosoboški državni vrtec, kjer so potekali sestanki Rdečega križa.148 V vrtcu je leta 1916 štirinajst ranjenih vojakov skupaj z vrtčevskimi otroki praznovalo božič, ob pomoči vzgojiteljic Rozse Nagy in Jolan Hime so postavili božično drevo in izvedli obdarovanje.149 Ob koncu vojne pa je prostore vrtca zavzelo v celoti vojaštvo za svoje pisarne.150 V Dolnji Lendavi je vrtec deloval nekje do leta 1916, ko so prostore vrtca namenili za skladiščenje bakra, sam vrtec pa za nekaj mesecev zaprli.151 Ženam, ki so ob odhodu mož v vojsko bile prisiljene same služiti kruh, je bila odvzeta 142 Hutchinson, Champions Of Charity, str. 352. 143 Irena Selišnik, "Skrb v službi vojne: bolniške strežnice na Kranjskem", Prispevki za novejšo zgodovino 55, št. 2 (2015), str. 90–102, 95. 144 Pomurski muzej Murska Sobota (PMMS), SI PMMS Zapuščina Iva Orešnika, t. e. 5, "Podatki o nastanku RK v Prekmurju". 145 "A vörös kereszt tanfolyam vizsgája", Muraszombat és Vidéke , 15. 6. 1913, št. 24, str. 2. 146 Prav tam. 147 "A Vörös Kereszt Egyesület muraszombati fiókjának akciója", Muraszombat és Vidéke , 30. 8. 1914, št. 35, str. 1–2. 148 "A sebesültek karácsonya", Muraszombat és Vidéke , 3. 1. 1915, št. 1, str. 1–2. 149 "A sebesültek karácsonya", Muraszombat és Vidéke , 2. 1. 1916, št. 1, str. 2. 150 "Nem marad katonai iroda a muraszombati óvoda", Muraszombat és Vidéke , 7. 3. 1915, št. 10, str. 3. 151 "A krumpli, az ovoda és egyebek", Alsó-lendvai híradó, 24. 9. 1916, št. 39, str. 2. 693 S H S tudia istorica lovenica možnost varstva otrok v vrtcu. Na burne pritožbe mater, ki so bile objavljene v lokalnemu časopisu, so ponovno odprli vrtec.152 Tudi vrtce na vaseh so inten- zivneje zapirali. Ob zapiranju vrtcev zaradi drugih prednostnih nalog so bile vzgojiteljice delno ob svoj prihodek. Večina vzgojiteljic je tako v času vojnih let od države prejemala denarno vojno pomoč v mesečnih obrokih.153 Ob mobilizacijah moških v vojno so se učiteljske vrste razredčile. Zapol- nile so jih usposobljene in diplomirane vzgojiteljice. Tako je bila za časa vojne diplomirana vzgojiteljica Róza Kelemen dodeljena na osnovno šolo Kuzma,154 vzgojiteljica Frida Szekeres na državno osnovno šolo v Adrijance155 ipd. Usoda madžarskih vzgojiteljic po priključitvi Prekmurja k državi SHS Po koncu prve svetovne vojne so Ogrsko zajeli burni politični dogodki, kar se je odražalo v nestabilnosti, saj se je v desetih mesecih šestkrat zamenjala oblast. Po razglašeni ljudski republiki je sledil državni udar komunista Béle Kuna, ki je prinesel sovjetsko oblast na Madžarsko. V Prekmurju je spomladi prišlo tudi do vzpostavitve Murske republike, ki je bila po nekaj dnevih zatrta. Po določilih mirovnih pogajanj v Parizu je avgusta 1919 Prekmurje zasedlo najprej jugoslo- vansko vojaštvo, nato pa je po določilih mirovne pogodbe prišlo do izročitve Prekmurja jugoslovanski civilni upravi. Po priključitvi Prekmurja k Državi SHS je na področju predšolske vzgoje prihajalo do sprememb zelo počasi. Po vojni, ko je večina vrtcev prenehala z delovanjem, je njihove prostore zasedla voj- ska. Začetke delovanja slovenskih vrtcev po priključitvi Prekmurja k državi SHS umeščamo šele v leti 1921 in 1922. Dotedanje vzgojiteljice, zaposlene v državnih vrtcih, so doleteli dekreti o odpustitvi in čimprejšnji odselitvi iz območja Države SHS. Podobne dekrete so dobili učitelji in osebe iz uradniških struktur, katerih odslovitev so narekova- li predvsem politični, nacionalni in jezikovni razlogi. V teh letih tranzicije so se madžarske vzgojiteljice znašle v bednem položaju, saj niso imele več rednega pri- hodka in so se morale znajti same. Večina madžarskih vzgojiteljic se je odločila, da odide na Madžarsko in tam poskuša dalje službovati. Vzgojiteljica v Tešanov- cih Lujza Sztodola Molitorisz, ki je bila poročena z učiteljem Jenőjem Molitori- szem je bila ena tistih, ki se je znašla na seznamu oseb madžarske narodnosti, ki 152 "Miért szünetel az ovoda?", Alsó-Lendvai híradó, 4. 2. 1917, št. 5, str. 4. 153 "Haborusállamsegély óvonőknek", Muraszombat és Vidéke , 19. 3. 1916, št. 12, str. 3. 154 Muraszombat és Vidéke , 13. 1. 1918, št. 2, str. 1. 155 Muraszombat és Vidéke , 17. 3. 1918, št. 11, str. 2. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 694 so bile predvidene za izgon.156 Oba z možem sta bila označena kot madžarona. Po izgonu sta odšla na Madžarsko, kjer je mož leta 1924 spremenil družinsko ime v Szalai.157 Iz Prekmurja odide tudi vzgojiteljica Anna Spranszky, in sicer jo od leta 1924 dalje najdemo zaposleno v vrtcu v Körmendu na Madžarskem.158 Posamezne vzgojiteljice so pisale prošnje za službovanje v novi državi, a so naletele na gluha ušesa. Med njimi tudi odslovljena vzgojiteljica v Dolnji Lendavi Klara Horvat, ki je tam službovala 22 let. V smislu odredbe poverjeništva za uk in bogočastje z dnem 4. julija 1921 in z odlokom višjega šolskega sveta z dne 15. julija 1921 ji vrnejo prošnjo s pojasnilom, da ni mogoče, da bi zopet bila sprejeta v službo, ker nima izpita iz slovenskega učnega jezika.159 Sama je nato odšla v Zalaegerszeg na Madžarsko.160 Na njeno mesto septembra 1921 zaposlijo sloven- sko vzgojiteljico Brigito Baloh,161 z letom 1922 pa Frančiško Gorišek Mal.162 Tudi druga sestra karikaturista Ladislava Kondorja, Jolan Kondor, diplomirana vzgoji- teljica iz Kupšincev, po poroki z madžarskim učiteljem Ferencom Kirbischem je v novi državi neuspešno prosila za službo učiteljice na ljudski šoli v Moščancih, kjer je bil zaposlen njen mož.163 Tudi na seji šolskega sveta 5. maja 1920 pod nadzorni- kom Jurkom je bila predlagana za učiteljsko službo v Moščancih, vendar po raz- položljivih podatkih ni bila nikoli sprejeta. Sledila je svojemu možu na dodeljeno učiteljsko delovno mesto, nato pa se je skupaj z možem posvetila gostilničarstvu, saj je mož po svojem očetu prevzel gostilno Kirbiš v Murski Soboti. Po smrti moža Ferenca Kirbischa leta 1938 je sama prevzela vodenje gostilne. Odlokom o odpuščanjih madžarske uradniške strukture, prisilnih izseli- tvah na Madžarsko so sledile ponovne zaposlitve. Prošnje za ponovni sprejem je bilo kar nekaj, največ med učiteljstvom. Odobrene so bile le tiste prošnje, ki so vsebovale določena dokazila, pozitivne izjave verskih predstavnikov ali šol- skih nadzornikov, ki so zagotavljali, da osebe niso politično sporne in vešče slo- venskega jezika. Primer prekmurske vzgojiteljice, ki je bila po odslovitvi ponov- no sprejeta v službo, je vzgojiteljica Jolanka Hima, ki je od leta 1913 poučevala v 156 Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota (PIŠK), SI PIŠK Srez Murska Sobota: Šolski fond, t. e. 20 (20/59), "Seznam oseb madžarske narodnosti, predvidenih za izgon iz Prekmurja", 157 Budapesti Közlöny, 18. 6. 1924, št. 125, str. 1 158 Kisdednevelés, 1. 9. 1929, št. 9, str. 282. 159 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 4, ovoj 896-136/21, "Dopis", 160 Zala megyei levéltár – Arhiv županije Zala v Zalaegerszegu (ZML), MNL ZML, IV.402.a Zala Vármegye Törvényhatósági Bizottságának iratai (1872–1950): Közgyűlési jegyzőkönyvek (1872–1949), knjiga 686, "Irások", 161 SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 4, ovoj 3542, "Dopisi", 162 SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 13, ovoj 2243, "Dopisi", 163 SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 2, mapa 450, "Dopisi", 695 S H S tudia istorica lovenica otroškem vrtcu na Cankovi. Po odslovitvi je živela pri premožni rodbini Vogler na Cankovi, kjer je bila knjigovodkinja.164 Kot rojena Prekmurka je zaprosila za službo v novi državi, in jo je kot ena redkih vzgojiteljic tudi dobila. V prošnji je zapisala, da "izvira iz prastarega slovenskega rodu in govori popolnoma naš stari prekmurski slovenski jezik" ter se zaobljubi, da se nauči knjižne slovenšči- ne.165 Odslovljena vzgojiteljica je zaradi prekmurskih korenin in evangeličan- ske veroizpovedi, saj je primanjkovalo učnih oseb evangeličanske veroizpove- di, od novembra 1920 bila za dobo enega leta dodeljena za otroško vrtnarico v evangeličanske Puconce, kjer se je vrtec na novo odprl.166 Kljub temu, da je prosila, da se jo namesti v vrtec v Mursko Soboto. O njej je bilo spisano pozi- tivno mnenje, ki je poudarjalo njen trud učenja knjižne slovenščine in da je naročena na slovenske beletristične mladinske časopise, da zahaja v slovensko družbo ter da je družbeno vseobče priljubljena.167 Novembra 1921 je Jolanka Hima naredila dopolnilni izpit iz slovenščine v Mariboru in je tako dodeljena na delovno mesto pomožne učiteljice v Križevce na Goričkem. Po poroki z okro- žnim zdravnikom Josipom Mustrom v Križevcih in dvema otrokoma se zaradi moževe službe preseli v Krmelj na Dolenjsko, nato pa po tretjem otroku še v Ljubljano.168 V času druge svetovne vojne pa jo ponovno najdemo v Prekmurju, kjer pod madžarsko okupacijo službuje kot vzgojiteljica v Tešanovcih. Zaključek Ustanavljanje madžarskih vrtcev na obmejnih območjih ogrske države je bilo povezano z zasebnimi in državnimi pobudami na področju predšolske vzgoje. Na eni strani je prihajalo do zasebnih iniciativ, na drugi pa do realizacije držav- nih smernic glede spodbujanje širjenja vrtcev ter upoštevanja zakonodaje, ki je stremela predvsem k uzakonjenju prikritega načina postopnega širjenja madžarizacije ustanov. Šele Csákyjev zakon iz leta 1891 je madžarske vrtce uvr- stil v institucionalni sistem, ki ga je oblikovala država in v katerem je uvedba obveznega pouka madžarščine služila jezikovnemu homogeniziranju države. Če poenostavimo, so problemi heterogenosti, s katerimi se je ogrski del monar- 164 SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 6, ovoj 1023, "Dopis višjemu šolskemu svetu", 165 SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 5, ovoj 800/41, "Dopisi", 166 SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 5, ovoj 800, "Dopisi", 167 SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 5, ovoj 445, "Dopis", 168 Jolanka Hima poročena Muster je mati pionirja slovenskega stripa – Mikija Mustra. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 696 hije ukvarjal, bili vidni v dveh nasprotujočih si strujah: v buržoaznem madžar- skem nacionalizmu in v nemadžarskih manjšinskih nacionalizmih.169 169 Podráczky, Óvodaügy a 19. századi Magyar társadalomban, str. 69. Fotografija Jolanke Hima poročene Muster iz leta 1944 (Pomurski muzej Murska Sobota) 697 S H S tudia istorica lovenica Zavetišča, ki se jih na Slovenskem razume kot predhodnike organiziranih vrtcev, so imela namen sprejemati v varstvo otroke, katerih matere so morale opravljati delo zunaj doma.170 Zanje je bila značilna paternalistična in avtoritar- na vzgoja, njihova naloga pa je bila bolj vzgajati otroke k molitvi in pokoršči- ni.171 Vloga vaških zavetišč, predvsem v poletnem času, je v Prekmurju in drugih obmejnih območjih Kraljevine Madžarske, poleg varstva, imela namen širjenja madžarskega jezika, ki je bil prvotno v osredju. Vloga vzgojiteljic v prekmurskem malomeščanskem okolju in na podeže- lju je bila izrazito promadžarska. Njihova širša vpetost v prekmursko okolje je spodbujala proces vrtčevske vzgoje, a tudi kulturnega in društvenega delovanja. Prva svetovna vojna in prehod v novo državo sta njihovo službovanje prekinila oz. spremenila. O njihovi nadaljnji usodi so leta 1919 in 1920 odločali šolski upravitelji, uradniki, verski predstavniki, usodna so bila tudi poročila orožni- ških postaj. Za morebitno zaposlitev so jih ocenjevali predvsem na narodno- stni, verski in moralni podlagi, glede na nazore in dejanja njihovih mož, pa tudi dotedanjega delovanja v družbi in veščosti slovenskega jezika ipd.172 Na ponov- no sprejetje domačink pa so vplivali tudi praktični razlogi, kot je pomanjkanje učiteljstva v regiji. 170 Pavlič, Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945, str. 21. 171 Irena Selišnik, "Vrtci – med starorežimsko vzgojo in novimi pedagoškimi prijemi", v: Zgodovina otro- štva/ History of Childhood, ur. Peter Štih, Zbirka Zgodovinskega časopisa 45 (Ljubljana: Zveza zgodo- vinskih društev Slovenije, 2012), str. 349–357, 349. 172 SI PAM/0089 Sresko načelstvo Murska Sobota – Okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941, AŠ 2–6, Dopisi. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 698 Sindi Časar FEMALE KINDERGARTEN TEACHERS IN THE FIRST KINDERGARTENS IN PREKMURJE (1886–1920) SUMMARY This article gives an exploratory insight into the hitherto unexplored topic of Hungarian kindergartens and the role of female teachers. It presents the process of the development of kindergarten structures in the Hungarian part of the monarchy, which differs from the Austrian one in that it tends to homogenize both in educational and administrative terms from a multilin- gual and multi-ethnic population into one and only one language – Hunga- rian. The development of kindergartens in Hungary has been influenced by dif- ferent individual as well as national initiatives. I would like to stress in particular the importance of the Kindergarten Act of 1891, which regulates the legal tasks and objectives of the kindergarten. The consequences of this law are, first of all, the faster expansion of kindergarten institutions, but also the expansion of educational institutions for staff. As a result, nursery teachers are trained at nursery schools and teacher training colleges in Hungary, mainly in Budapest and the larger towns of Hungarian Counties. The article refers to a study in the border area of Prekmurje, which gener- ally were under two Hungarian counties, Vas County and Zala County. As a con- sequence of the above-mentioned kindergarten law, kindergartens in this area also spread in villages with a predominantly non-Hungarian population, with the exception of towns like Murska Sobota and Dolnja Lendava. Members of noble Hungarian families also played an important role in the spread of kindergartens in Prekmurje, supporting the development and spread of the Hungarian language by donating buildings or land for the development of kindergartens, supporting them materially, and even maintaining them for several years in the early years before the nationalization. The aim of the research was to find out in what way the female educators carried out their profession and how they integrated into the multiethnic area of Prekmurje. For the purpose of my research, I reviewed local and professional newspapers of the time, as well as extant archival material. Through the examples and activities of women educators, I try to outline the functioning of the petty-bourgeois society in the border area. The edu- cators' involvement in the local environment and their links with Budapest widen their network of action in the field of Hungarianisation. Their active role 699 S H S tudia istorica lovenica is reflected in various associations, reporting, informing, and writing in Hun- garian local and national newspapers, running libraries, etc. One of the pioneer educators in Prekmurje, in my opinion, was Irma Kam- mermayer Takáts. She has never been mentioned in the historiography of Prek- murje, even though according to archival sources and Hungarian newspapers, she was one of the most important female figures who left her mark on the town of Murska Sobota. She was active in the professional field of education, running the first kindergarten in Murska Sobota, conducting training courses for girls who ran summer shelters, working in a charitable women's association, writing articles and helping to edit the local newspaper, etc. During the First World War, when the kindergartens were disrupted, kin- dergarten teachers played an important and active role in the Hungarian Red Cross and helped in the Murska Sobota Hospital. To compensate for a certain shortage of male teachers during the war, they were assigned to teaching posts in villages. Their role has also been crucial in the field of charity, as members of women's charities and as part of a woman's duty to her country with active involvement in collecting money and material contributions for the soldiers and other sewing campaigns. The political situation when Prekmurje was annexed to Yugoslavia forced the Hungarian educators first to give up their jobs and then to leave for Hun- gary. Because of their nationality, they were an unwanted group and during the years of transition they were not suitable for jobs as educators and teachers in Prekmurje, even though there was a shortage of staff. While native and Slo- vene women were employed in education despite their incomplete education at teacher training colleges and teacher training schools. The few exceptions who remain in Prekmurje were local women who have patronage and connec- tions in the region. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 700 VIRI IN LITERATURA HU BFL (Budapest Főváros Levéltára) – Mestni arhiv v Budimpešti na Madžar- skem, mikrofilmi dvojnikov matičnih knjig reformirane cerkve A18-A19. MNL ZML (Zala megyei levéltár) – Arhiv županije Zala v Zalaegerszegu, fond pravne komisije okrožja Zala. SI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor, fond sreskega načelstva Murska Sobota – okrajni šolski svet za Prekmurje 1920–1941. SI PIŠK – Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, šolski fond sreza Murska Sobota. SI PMMS – Pomurski muzej Murska Sobota, zapuščina Iva Orešnika. Alsó-Lendva és Vidéke – Dolnja Lendava, letnik 1897. Alsó-Lendvai Hiradó – Dolnja Lendava, letniki 1899–1917. Az Ujság – Budimpešta, letniki 1907. Budapesti Közlöny – Budimpešta, letnik 1924. Délzala – Dolnja Lendava, 1898–1899. Kisdednevelés – Budimpešta, letniki 1882–1929. Muraszombat és Vidéke – Murska Sobota, letniki 1886–1918. Néptanítók Lapja – Budimpešta, letnik 1900. Nevtepeno poprijéta Devica Marija: pobozsen meszecsen liszt – Črenšovci, letnik 1908. Pesti Hírlap – Budimpešta, letnik 1912. Ágoston Trefort, dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/%C3%81goston_Trefort, pridobljeno: 25. 7. 2023 Curtis, Stanley James, Friedrich Froebel (Encyclopedia Britannica) dostopno na: https://www.britannica.com/biography/Friedrich-Froebel, pridobljeno, 24. 7. 2023) Family Search. Hungary Civil Registration, 1895–1980, Pest-Pilis-Solt-Kis-Kun, Buda- pest (II. Kerület). Deaths (Halottak) 1919 (márc), dostopno na: https://www. familysearch.org/ark:/61903/3:1:S3HT-DYK9-CKC?i=41&cc=1452460, pridoblje- no: 28. 1. 2023. Ferenczi, Zoltán, Báró Eötvös József 1813–1871 (Budimpešta, 1903), dostopno na: https://mek.oszk.hu/05700/05708/html/, pridobljeno: 25. 7. 2023 Magyar életrajzi lexikon, dostopno na: https://mek.oszk.hu/00300/00355/html/index. html, pridobljeno: 24. 1. 2023.) Néptanítók Lapja, dostopno na: https://adt.arcanum.com/hu/collection/Neptanito- kLapja/, pridobljeno: 26. 1. 2023. Obrazi slovenskih pokrajin, dostopno na: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/ oseba/kosic-jozef/, pridobljeno: 7. 2. 1923 701 S H S tudia istorica lovenica Pukánszky, Béla, A nőnevelés története (Budimpešta, 2013), str. 111–119, dostopno na: chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/http://www.pukan- szky.hu/eloadasok/ELTE_PhD_A%20noneveles%20tortenete/Segedanyagok/03_ Pukanszky_Noneveles_vegso.pdf, pridobljeno: 24. 2. 2023 Pukánszky, Béla in Nóbik, Attila, A Magyar iskoláztatás története a 19–20. század- ban (Szeged: Faculty of Arts in Gyula Juhász Faculty of Education, 2019), dostopno na: http://www.jgypk.hu/mentorhalo/tananyag/Magyar_isk_tortenete/v3_vodk. html, pridobljeno: 7. 2. 2023. 1891. évi XV. törvénycikk a kisdedóvásról, dostopno na: https://net.jogtar.hu/ getpdf?docid=89100015.TV&targetdate=&printTitle=1891.+%C3%A9vi+XV.+t%C 3%B6rv%C3%A9nycikk&referer=1000ev, pridobljeno: 25. 1. 2023. 1913. évi XXXIX. törvénycikk - az állami óvónők illetményeinek rendezéséről, dostopno na: https://net.jogtar.hu/ezer-ev-torveny?docid=91300039.TV&searchUrl=/ezer- -ev-torvenyei%3Fpagenum%3D37, pridobljeno: 2. 2. 2023. ……………………… Časar, Sindi, "Fragmenti ženskih društev v Dolnji Lendavi do prve svetovne vojne", Lindua 22, št. 14 (2020), str. 35–39. Gary, Gisela M., Geschichte der Kindergärtnerin von 1779 bis 1918 (Dunaj, Edition Praesens, 1995). Geröly, Mária, "A szombathelyi Domonkos Rendi nővérek óvónőképző intézetének története (1913–1923)", v: A tanítóképzés múltja, jelene III., ur. Ildikó Koós in Béla Molnár (Sopron: Nyugat-Magyarországi egyetem, 2014), str. 120–135. Hutchinson, John F., Champions Of Charity: War and the Rise of the Red Cross (New York: Routledge, 2019). Judson, Pieter M., Habsburški imperij: Nova zgodovina (Ljubljana: Sophia, 2018). Kerec, Darja, Človek naša prva skrb: Rdeči križ na Slovenskem od začetkov do danes (Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2019). Kokolj, Miroslav in Horvat, Bela, Prekmursko šolstvo: Od začetka reformacije do zloma nacizma (Murska Sobota: Pomurska založba, 1977). Nemes, Robert, The once and future Budapest (Illinois: Northern Illinois University Press, 2005). Pavlič, Slavica, Predšolske ustanove na Slovenskem 1834–1945 (Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1991). Podráczky, Judit, Óvodaügy a 19. századi Magyar társadalomban. Doktorska diser- tacija (Budimpešta: Eötvös Loránd Tudományegyetem: Bölcsészettudományi Kar – Pedagógiai és Pszichológiai Kar: Neveléstudományi Doktori Iskola, 2007). Rehó, Anna, "Kisdedóvás a történeti Kárpátján a 19. században és a 20. század elején", Pro minoritate: Fidesz Közép-Európai és Kisebbségi Csoportja 21, št. 1 (2012), str. 141–154. S. Časar: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) 702 Selišnik, Irena, "Skrb v službi vojne: bolniške strežnice na Kranjskem." Prispevki za novejšo zgodovino 55, št. 2 (2015), str. 90–102. Selišnik, Irena, "Vrtci – med starorežimsko vzgojo in novimi pedagoškimi prijemi," v: Zgodovina otroštva/ History of Childhood, ur. Peter Štih, Zbirka Zgodovinskega časopisa 45 (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012), str. 349–357. Szabolcs, Éva in Réthy, Endréné, "Fröbel és a nőmozgalmak Magyarországon", Magyar pedagógia: A Magyar Tudományos Akadémia Pedagógiai Bizottságának folyóirata 99, št. 4 (1999), str. 363–373. Zinsser, Judith P. in Anderson, Bonnie S., "Women in Early and Modern Europe: A Transnational Approach", v: Women's history in global perspective, ur. Bonnie Smith (Chicago: University of Illinois Press, 2005), str. 111–144. 703 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-19 Bazovica, glasilo Jugoslovanskega odbora iz Italije, in njen odnos do jugoslovanske kraljevine, 1941–1944 Gorazd Bajc Dr., redni profesor e-pošta: gorazd.bajc@um.si Ane-Marie Herceg Dipl. zgodovinarka in dipl. slovenistka e-pošta: anemarie.herceg@student.um.si Kaja Mujdrica Mag. prof. pedagogike in mag. prof. zgodovine, mlada raziskovalka e-pošta: kaja.mujdrica1@um.si Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenija Izvleček: Na podlagi analize časopisa Bazovice, glasila Jugoslovanskega odbora iz Italije, ki ga je v Kairu od 30. septembra 1941 do 19. novembra 1944 urejal Ivan Rudolf, članek predstavi njen odnos do jugoslovanske kraljevine. Avtorji so vzeli v pretres tri vidike odnosa: do kraljeve dinastije Karađorđevićev; do jugoslovanskih begunskih vlad in jugoslovanske državne ureditve; do vojaških formacij, ki so se bojevale v zasedeni Jugoslaviji, zlasti četniških in partizanskih enot ter njunih vodilnih. Upoštevali so zlasti uporabljeno retoriko, ki je odražala tedanje potrebe t. i. vojne propagande. Ključne besede: Jugoslovanski odbor iz Italije, Bazovica, Ivan Rudolf, Ivan Marija Čok, kraljevina Jugoslavija, dinastija Karađorđević, Peter II., emigracija, četniki, partizani, jugoslovansko-italijanska meja, propaganda, retorika Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 23 (2023), št. 3, str. 703–738, 181 cit., 6 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 704 Uvod1 Izven Jugoslavije, se pravi v emigraciji, so med drugo svetovno vojno delovali številni Slovenci iz Primorske in Istre. Še največ jih je bilo v okviru italijanske vojske: bili so najprej prisilno mobilizirani in so se morali bojevati na različ- nih frontah, zlasti v Afriki; kar veliko jih je britanska vojska zajela, nato se jih je mnogo odločilo, da prestopijo v prekomorske brigade. Poleg njih so bile neka- tere druge skupine in med najaktivnejšimi so bili pripadniki Jugoslovanskega odbora iz Italije, zlasti njegov predsednik Ivan Marija Čok in tajnik Ivan Rudolf. Razlage tedanjega kompleksnega konteksta o delovanju Jugoslovanskega odbora iz Italije nam ponujajo znanstvena2 in strokovna literatura,3 koristni so tudi številni objavljeni spominski zapisi o t. i. primorskih padalcih.4 V teh delih je večkrat omenjeno tudi glasilo Odbora, Bazovica, čeprav, razen izjem, in sicer glede likovne opreme5 ter literarno-jezikovnega pomena časopisa,6 slednje ni bilo nikoli predmet sistematične analize. Namen pričujočega članka je prispevati k bolj poglobljenemu vpogledu o vlogi in pomenu časopisa, s ciljem prikazati njegov odnos do jugoslovanske kraljevine. Raziskavo je usmerjala hipoteza, da so zaradi preteklih negativnih izkušenj, predvsem z italijansko državo, primorski in istrski Slovenci v okviru Jugoslovanskega odbora iz Italije med drugo svetovno vojno na Jugoslavijo in s tem kraljevino ter posledično na begunsko vlado in četništvo gledali nekritič- no. Članek ni neka kronološka ali celovita obdelava in predstavitev Bazovice, ampak analiza nekaterih tematskih sklopov o njenem odnosu do jugoslovan- 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0372: Slovenska identiteta in kulturna zavest v jezikovno in etnično stičnih prostorih v preteklosti in sedanjosti, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno in inovativno dejavnost Republike Slovenije (ARIS). V spomin na Sašo Rudolfa. 2 Zlasti Gorazd Bajc, Zapletena razmerja. Ivan Marija Čok v mreži primorske usode (Koper, 2000) (dalje: Bajc, Zapletena razmerja); Gorazd Bajc, Iz nevidnega na plan. Slovenski primorski liberalni narodnja- ki v emigraciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misij v Sloveniji (Koper, 2002) (dalje: Bajc, Iz nevidnega na plan); Blaž Torkar, "Slovenci in Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon", Prispevki za novejšo zgodovino 54, št. 1 (2014), str. 144–157 (dalje: Torkar, "Slovenci in Jugoslovanski kralje- vi gardni bataljon"); Blaž Torkar in Gorazd Bajc, "Slovenci v vrstah britanskih komandosov", Acta Histriae 28, št. 1 (2020), str. 161–184. 3 Najpomembnejša dela so Saša Rudolf, Xolotl. Med resnico in domišljijo (Gorica, 1996), str. 54–101 (dalje: Rudolf, Xolotl); John Earle, Cena domoljubja. SOE in MI6 na stičišču Italijanov in Slovencev med drugo svetovno vojno (Trst, 2009); Gorazd Bajc in Blaž Torkar, Ivan Rudolf in padalci / Ivan Rudolf e i paracadutisti / Ivan Rudolf and parachutists (Maribor, 2009); Ivan Rudolf. Ob 120-letnici rojstva, ur. Irena Uršič (Ljubljana, 2018) (dalje: Ivan Rudolf). 4 Največ jih je izšlo med letoma 1995 in 2005 v tržaški reviji Mladika, in sicer v okviru rubrike "Iz arhivov in predalov", ki jo je urejal novinar Ivo Jevnikar. 5 Damir Globočnik, "Likovna oprema časopisa Bazovica", v: Ivan Rudolf, str. 137–158 (dalje: Globočnik, "Likovna oprema časopisa Bazovica"). 6 Marija Stanonik, "Zasluge Ivana Rudolfa za slovensko besedo med slovenskimi vojaki v afriškem pesku", v: Ivan Rudolf, zlasti str. 159–168 (dalje: Stanonik, "Zasluge Ivana Rudolfa za slovensko bese- do"). 705 S H S tudia istorica lovenica ske kraljevine. Poleg uvodnega poglavja, ki je potreben za razumevanje zgo- dovinskega konteksta in značilnosti časopisa, smo se osredotočili na njegovo poročanja, ki je v našem primeru vključevalo tri elemente odnosa: do kraljeve dinastije Karađorđević; do (kraljevine) Jugoslavije in do jugoslovanskih vlad; do četnikov kot kraljeve vojske v domovini in partizanov. V izbranih objavlje- nih besedilih smo upoštevali zlasti uporabljeno retoriko, ki je bila odraz teda- njih potreb t. i. vojne propagande. Poleg sistematičnega pregleda Bazovice so avtorji upoštevali druge rele- vantne vire, predvsem iz Rudolfove zapuščine (ki je sedaj deponirana v lju- bljanskem Muzeju novejše in sodobne zgodovine), deloma pa tudi iz Arhiva Republike Slovenije in osrednjega britanskega arhiva The National Archives. Jugoslovanski odbor iz Italije in Bazovica Jugoslovanski odbor iz Italije7 je nastal približno leto pred napadom in zasedbo Jugoslavije. Sestavljalo ga je 24 članov: 12 članov so predstavljale pomembne osebnosti iz Julijske krajine, drugih 12 pa so sestavljali pomembnejši emigranti v Jugoslaviji. 8. februarja 1941 je bil za predsednika Odbora izbran Ivan Marija Čok. Prejel je pooblastila, da v emigraciji vodi politično akcijo za priključitev ozemelj Primorske in Istre k Jugoslaviji. Po državnem udaru v Beogradu, 27. marca 1941, je novo vlado oblikoval general Dušan Simović. Ob napadu sil osi na Jugoslavijo, ki je sledil 6. aprila 1941, so vlada skupaj s kraljem Petrom II. in predstavniki Jugoslovanske kralje- ve vojske odšli v emigracijo in se za nekaj časa premestili na Bližnji vzhod, dalje pa so odšli v britansko prestolnico. Še pred tem, 5. marca 1941, sta v emigracijo s pomočjo britanskih obveščevalnih služb odšla Čok in Rudolf. Najprej sta pri- šla do Istanbula, od tam pa v Ankaro in nato Jeruzalem, kjer sta se maja srečala z jugoslovansko begunsko vlado. Junija ali julija sta prispela v Kairo, kjer sta si razdelila delo. Čok se je že julija 1941 odpravil v London, dalje v Združene države Amerike (ZDA), nato se je vrnil na Bližnji vzhod, od tam pa je ponovno odšel v Lon- don, kjer je deloval do konca vojne. Posvetil se je predvsem pridobivanju čim širše politične podpore med zavezniki, da bi po vojni podprli spremembo meje med Italijo in Jugoslavijo v korist slednje. Rudolf je medtem ostal v Kairu in se angažiral pri zbiranju, večinoma po afriških taboriščih, omenjenih primorskih in istrskih Slovencev (in Hrvatov), da bi z njimi na Bližnjem vzhodu sestavili t. 7 Če ni drugače zabeleženo, so podatki tem poglavju o Odboru ter medvojnem delovanju Čoka in Rudolfa povzeti po Bajc, Zapletena razmerja, str. 98–146; Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 75–134 in 171–283. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 706 i. jugoslovansko vojsko v emigraciji, ki bi jo uporabili pri osvoboditvi in nato zasedbi "neodrešene domovine"; hkrati je sodeloval s posebnimi obveščeval- nimi službami Velike Britanije (Inter-Services Liaison Department – ISLD in Special Operations Executive – SOE), ki so najsposobnejše posameznike pose- bej izurile in jih poslale – kot t. i. primorske padalce – v zasedeno Jugoslavije, predvsem na slovensko območje; obenem je v Kairu med letoma 1941 in 1944 urejal Bazovico, se pravi glasilo Jugoslovanskega odbora iz Italije. Glavni cilj Jugoslovanskega odbora iz Italije je bila torej sprememba jugo- slovansko-italijanske meje. Z oblikovanjem primorske legije v obliki Jugoslo- vanskega kraljevega gardnega bataljona si je prizadeval dobiti dovolj pripra- vljeno in motivirano vojaško enoto, ki bi jo lahko ob pravem trenutku poslali na Primorsko in v Istro, kjer bi s silo meje obdržala do mednarodnega priznanja. Že aprila 1941 sta Rudolf in Čok pričela z uresničevanjem sklepa o ustanovitvi prostovoljske legije, ki bi bila organizirana kot del zavezniških sil na Bližnjem vzhodu. Z Britanci sta se nato dogovorila še glede financiranja. Dokončnih šte- vilk o vojakih gardnega bataljona nimamo, vse kaže, da jih je bilo kakih 1.000. Odboru je tudi uspelo, da je za jugoslovansko vojsko v emigraciji zbral skupno med 4.500 in 5.000 prostovoljcev, večina katerih je nato prestopila v vrste pre- komorskih brigad. Julija 1943 so se razmere v bataljonu poslabšale, ker so vojaki začeli zahte- vati, da se pridružijo Titu. Čok jih je na začetku januarja 1944 javno podprl, kar pa britanskim oblastem ni šlo v račun. Sprožila se je verižna negativna reakcija v vrstah jugoslovanske begunske vlade in pri zaveznikih – prišlo je tako do t. i. Kairske afere, ki je močno zamajala delovanje in obstoj samega Odbora. Čok in Rudolf sta bila namreč po nekaj dneh prisiljena uradno miriti vojake, ker da razmere in čas niso ugodne za odhod v Jugoslavijo, večini vojakov pa je bilo nazadnje omogočeno, da so se priključili prekomorskim brigadam. Tedaj sta se Čok in Rudolf zaveznikom vsekakor zamerila in prepovedali so nadaljnja zbi- ranja. Delovanje Odbora je vedno bolj usihalo, Rudolf pa je do konca vojne in nato še dobro leto po njej ostal v Kairu. Vodilni partizanskega gibanja in nato povojnih oblasti so gojili veliko sumničenj do t. i. primorskih padalcev, izmed katerih so nekateri brez sledu izginili med vojno, nekateri pa po njej – najverjetneje jih je likvidirala tajna politična policija, Oddelek za zaščito naroda (OZNA). Rudolfa, Čoka in sode- lavce ter na splošno vodilne predvojnega protifašizma na Primorskem so med- tem obtoževali, da so t. i. agenti Zahoda, plačanci in reakcionarji. Pozorna ana- liza virov različnih provenienc je take obtožbe ovrgla: jasno je namreč, da so še pred okupacijo – podobno kot pomembni posamezniki v osrednji Sloveniji, zlasti iz liberalnega tabora – sodelovali z zahodnimi obveščevalnimi službami, 707 S H S tudia istorica lovenica to pa z namenom podtalnega boja proti fašizmu in nacizmu.8 Negativen odnos do Jugoslovanskega odbora iz Italije na sploh in posebej do obeh vodilnih se je nadaljeval, čemur so v javnosti pripomogla tudi številna dela o prekomorskih brigadah, ki so vsebovala tudi več napačnih faktografskih podatkov: od tega, da je bila Bazovica Čokov časopis in da je bila povsem v okviru politike jugoslo- vanskih begunskih vlad, do tega, da je Jugoslovanski odbor iz Italije nastal šele v emigraciji in je pričel podpirati partizansko gibanje zgolj iz oportunizma.9 Jugoslovanski odbor iz Italije se je v podkrepitev ozemeljskih zahtev pose- bej posvečal propagandi, to pa v obliki časopisnih člankov, z brošurami, spo- menicami in knjigami ter radijskimi govori. Največ govorov je prebral Čok, ki je tudi objavil največ publikacij, pisal je za številne časopise, ki so izhajali v ZDA, obenem pa so tamkajšnji časopisi večkrat poročali o njem. Skladno s cilji Odbo- ra ter posebej zaradi ohranitve zbranih in motiviranja pripadnikov t. i. jugo- slovanske vojske v emigraciji, je Rudolf v Kairu od maja 1942 do 1945 izdal in uredil 23 številk revije Šotorska knjižnica, tudi on se je oglašal po valovih britanske radijske postaje za Bližnji (ali Srednji) vzhod, predvsem pa je urejal in izdajal družbenopolitični list Bazovica, in sicer od 30. septembra 1941 do 19. novembra 1944, ko je izšla zadnja, 135. številka. Bazovica je bralce obveščala o vojaških operacijah, političnih dogodkih po svetu in v Jugoslaviji ter posebej o razmerah na Primorskem in v Istri. V skrbi po ohranjanju visoke morale v bataljonu je objavljala pesmi in posamezne literarne prispevke slovenskih avtorjev ali prevode tujih, s čimer so primorski fantje imeli tudi priložnost brati v slovenščini, po tem, ko jo je na območju Julijske krajine fašizem v javnosti popolnoma prepovedal. Na njenih straneh je izšlo več član- kov in radijskih govorov (ali pa vsaj njihovih povzetkov), pa poslanic in brzojavk nekaterih politikov v emigraciji. Največ jih je seveda podpisal Ivan Marija Čok, in to kljub temu, da je bila zlasti prvih devet mesecev pisna komunikacija med 8 Gorazd Bajc, "'Plačanci – agenti / špijoni zahoda'. Primer retorike povojnih jugoslovanskih oblasti glede pomena in vloge TIGR-a in ocene britanskih obveščevalnih služb", Acta Histriae 15, št. 1 (2007), str. 261–276. Glede razmer v osrednji Sloveniji prim. Jerca Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE 1938–1942 (Ljubljana, 2002). 9 Stane Bobnar et al., Prekomorci. Oris zgodovine prekomorskih brigad in drugih prekomorskih enot NOV (Ljubljana, 1965), str. 361; Srečko Vilhar in Albert Klun, Prva in druga prekomorska brigada (Nova Gorica, 1967), str. 56, 153, 159 in 188–189; Srečko Vilhar in Albert Klun, Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji (Nova Gorica, 1969); str. 198; Srečko Vilhar in Albert Klun, Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov v Afriki (Ljubljana, 1970), str. 73, 123–127, 160 in 165; Srečko Vilhar in Albert Klun, Primorci in Istrani od pregnanstva do prekomor- skih brigad (Ljubljana, 1973), str. 245–253 (dalje: Vilhar in Klun, Primorci in Istrani od pregnanstva); Albert Klun, Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni (Ljubljana, 1976), str. 12 in 640 (dalje: Klun, Prekomorci); Albert Klun, Iz Afrike v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije (Ljubljana, 1978), str. 86, 121–124 in 473 (dalje: Klun, Iz Afrike); Albert Klun, Domovina je ena. Prekomorci – borci NOVJ v osvo- bodilni vojni jugoslovanskih narodov, na domačihin tujih tleh (Ljubljana, 1986), str. 79–80. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 708 njim in Rudolfom zelo otežena,10 a prav zaradi tega je v prvem obdobju slednji objavljal, kar je pač slišal o Čoku po radiu oziroma priznal mu je celo, da je za veli- konočno številko 1941 napisal članek v njegovem imenu.11 Bazovica je objavila nekaj podobnih besedil Borisa Furlana – tudi on je bil v emigraciji vidna primor- ska osebnost –, pa Mihe Kreka in drugih; tako je na njenih straneh povojni vodil- ni politik liberalno usmerjenih tržaških Slovencev Josip Agneletto jeseni 1944 objavil v petih delih študijo o jugoslovanski denarni politiki, Denarno finančna politika od prve do druge svetovne vojne in povojna vpostavitev jugoslovanskega dinarja.12 Možno je tudi razbrati,13 da so nekatere članke napisali preprosti fantje, uredništvo pa je popravljalo le slovnične napake. Na splošno se je časopis skladno z najpomembnejšim ciljem Jugoslovan- skega odbora iz Italije še najbolj – neposredno ali posredno – posvečal mej- nemu vprašanju. Tako je objavljal zemljevide celotnega slovenskega etničnega ozemlja, ki naj bi prešlo pod Jugoslavijo, ali pa se ostro odzival na pobude neka- terih vidnih italijanskih protifašistov v emigraciji, kot je bil Carlo Sforza, ki so si prizadevali, da se meja ne bi spremenila,14 ali pa takih, kot je bil Gaetano Salve- mini, ki so predvidevali delno spremembo meje v korist Jugoslavije.15 Rudolf si je prizadeval, da bi časopis soustvarjalo več sodelavcev, med temi člani jugoslovanske begunske vlade ter drugi Slovenci v emigraciji. Kljub vabi- lom16 je vsaj do začetka novembra 1943 večino besedil napisalo ali preuredilo uredništvo, približno 85 %.17 Pri urejanju Bazovice kot tudi na splošno pri ura- 10 Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Ljubljana (dalje: MNZS), fond Osebna zapuščina Ivana Rudolfa (dalje: OZd[št. dokumenta]-IR), OZd172-IR, Ivan Rudolf Mičku [Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 28. februarja 1942, str. 1; OZd181-IR, Ivan Rudolf Mičku [Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 4. april 1942, str. 1. 11 MNZS, OZd182-IR, Ivan Rudolf Mičku Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 7. april 1942, str. 1–2. 12 Prvi del Bazovica, 8. 10. 1944, let. 4, št. 130, str. 7–8, zadnji pa Bazovica, 5. 11. 1944, let. 4, št. 134, str. 7–10. 13 Rudolf, Xolotl, str. 89–90. 14 Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 101; Jože Pirjevec, "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje (1848–1954) (Ljubljana, 2007), str. 155–156. 15 "Švicarski listi o naših mejah", Bazovica, 2. 5. 1943, let. 3, št. 66, str. 8; "Kaj storiti z Italijo?", Bazovica, 27. 2. 1944, let. 4, št. 100, str. 3–4; "Nesolidno znanje-dedna laška slabost", Bazovica, 5. 3. 1944, let. 4, št. 101, str. 3; "99 % Slovencev, proti 1 % Italijanov", Bazovica, 5. 3. 1944, let. 4, št. 101, str. 3; "Slovensko Primorje pod udarci italijanske pohlepnosti", Bazovica, 5. 3. 1944, let. 4., št. 101, str. 8–9. 16 Januarja 1942 je Rudolf ministru Kreku zapisal med drugim naslednje: "/…/ Prosim za nekaj člankov za Bazovico! /…/" (MNZS, OZd165-IR, Ivan Rudolf ministru [Mihi Kreku], Kairo, 17. januar 1942). Pismo je Krek očitno preposlal nekaterim, in sicer vsaj Borisu Furlanu (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (dalje: ARS), fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije (dalje: SI AS 1931), šk. 580, a. e. 5, 7791). Britanci so pismo prestregli in prevedli (The National Archives, Kew-London, nekdanji Public Record Office (dalje TNA), fond Special Operations Executive: Balkans (dalje: HS 5), HS 5/913, izvleček pisma v angleščini [nedatirano]). Istega meseca je Rudolf Kreka prosil, če bi članke za Bazovico prispevali tudi nekteri drugi Slovenci v emigraciji, in sicer Janko Lavrin, Alojzij Kuhar in Franc Gabrovšek (ARS, SI AS 1931, š. 580, a. e. 4, 7637, Miha Krek, London, 24. januar 1942 (enako v: šk. 579, a. e. 1, 7898)). 17 "Prispevki gradiva za 'Bazovico'", Bazovica, 8. 11. 1943, let. 3, št. 85, str. 15. 709 S H S tudia istorica lovenica dniškem delu Odbora je Rudolfu zelo pomagala Zora Torjanova. Poleg pisanja na pisalni stroj je še kar obvladala francoski jezik, bila pa je obenem nadvse pri- zadevna – po Rudolfovih navedbah je delala po 18 ur dnevno.18 Kot piše Dorica Makuc, so šolske sestre v Kairu pomagale pri pretipkavanju, tamkajšnje sloven- ske srednješolke so prevajale iz angleščine, ravno tako tedaj šestnajstletna Marica Merljak.19 Od oktobra 1942 do marca 1943 je pri Bazovici sodeloval poročnik (pozneje podpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade) Hubert Najberger. V svojem povojnem pisnem pričevanju je podčrtal, da je pisal le članke, ki so bili vojaškega značaja;20 zelo verjetno je bilo njegovo preciziranje iz strahu, da ne bi povojne oblasti obtožile tudi njega, da je sodeloval s "špijoni" na Bližnjem vzho- du. O slednjih so po vojni v okviru OZNE in nato od leta 1946 Uprave za državno varnost (poznana je kot UDBA) izvedli široko preiskavo, da bi odkrili "angleške vohune". V številnih dokumentih ne manjka pretiravanj, poenostavitev, napak, predvsem pa ideološko obarvanih interpretacij. Ne glede na to lahko omenimo, da so oznovci/udbovci ugotovili naslednje podatke o sodelavcih časopisa: potr- jeno je sodelovanje Torjanove21 in da je tudi Merljakova pretipkavala rokopise;22 obenem, da sta pri uredniškem delu pomagala poročnik Ivan Ribar in Josip (Pepi) Dolenc23 (dokler ga niso maja 1944 Britanci poslali med slovenske par- tizane v sklopu ene izmed svojih posebnih misij); sodeloval je tudi Ludvik Jereb, ki je po lastni izjavi večinoma delal kot kurir in retuširal razne slike ter obenem pakiral časopise,24 čeprav je bil po poklicu fotograf – očitno je zaradi tega Rudolf med vojno menil, da bi bil primeren za propagando.25 Britanci so, kot piše Jerca Vodušek Starič, na Rudolfovo pobudo kaj kmalu v Kairu začeli z radijskim oddajanjem v balkanskih jezikih, njega pa je jugoslovan- 18 MNZS, OZd148-IR, Ivan Rudolf Mičku Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 16. november 1941, str. 2; Ozd293- IR, Ivan Rudolf Dragu Marušiču: Poročilo članu ekzekutive 'Jugoslovanskega odbora iz Italije' dr. Drago Marušič, 21. 5. 1944, str. 7; prim. Globočnik, "Likovna oprema časopisa Bazovica", str. 140. 19 Dorica Makuc, Aleksandrinke (Gorica, 1993), str. 149 in 152 (dalje: Makuc, Aleksandrinke). 20 Hubert Najberger, podpolkovnik JLA: Narodnoosvobodilno gibanje na Srednjem Vzhodu, [nedatira- no], prepis v: Klun, Prekomorci, str. 900–901; enako v: Klun, Iz Afrike, str. 632. 21 ARS, SI AS 1931, gradivo Mikrofilmski fond SOVE (dalje: MfS), mikrofilm (dalje: m. f.) III 194867, UDB za rudnik Idrija, Zapisnik zaslišanja Ludvika Jereba, 4. april 1950, str. 2. 22 ARS, SI AS 1931, MfS, m. f. III 0026888-9, zbrani podatki sodelavke UDB-e, 26. december 1950; m. f. III 194867-8, UDB za rudnik Idrija, Zapisnik zaslišanja Ludvika Jereba, 4. april 1950, str. 2–3. Na drugem mestu je UDBA očitno pretiravala, ko je zapisala, da je bila Merljakova celo Rudolfova sekretarka v Afriki: m. f. III 194860, Problem Rudi, [nedatirano], [str. 2]. 23 ARS, SI AS 1931, šk. 1129, a. e. MA 1253-3 Angleška OS – Komandosi, 17: Formacija kraljeve misije med vojno v Afriki, [nedatirano], [str. 1]. Za Dolenca glej tudi MfS, m. f. III 0026882, Iz izjave Piško Zdravkota [nedatirano]. 24 ARS, SI AS 1931, MfS, m. f. III 194867, UDB za rudnik Idrija, Zapisnik zaslišanja Ludvika Jereba, 4. april 1950, str. 2; prim. m. f. III 194875, UDB za okraj Idrija, Zapisnik zaslišanja Feliksa Vončine, 24. februar 1950, str. 6. 25 MNZS, Ozd237-IR, [Ivan Rudolf], Jugoslovenski odbor iz Italije, za Komandanta jugoslovenskih trupa (Br. 123/1943): Molba za transfer jednog vojnika u kancelariju Odbora, Kairo, 30. julija 1943. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 710 ska begunska vlada na Bližnjem vzhodu imenovala tudi v Jugoslovanski propa- gandno-informativni biro.26 V okviru tega je očitno Rudolf prejemal določene informacije in drugo propagandno gradivo, kar je nato objavljal oziroma inter- pretirano ponatisnil na straneh Bazovice. V tem gradivu so bile tudi fotografije, ki jih dobimo bodisi v časopisu bodisi v drugih publikacijah jugoslovanske begun- ske vlade, kot npr. v medvojni izdaji uradnega lista, se pravi Službenih novin Kraljevine Jugoslavije.27 Ne glede na to so bili Rudolfovi odnosi z vladnimi krogi problematični, in sicer, na splošno, ker so so bili vojaki – prostovoljci večinoma Slovenci in ne Srbi, glede Bazovice pa zaradi cenzure28 in pomanjkanja neposre- dnih finančnih dotacij. Glede tega mu je uspelo pri ministru Kreku izposlovati skromno finančno pomoč, ki je trajala od aprila 1942 do začetka leta 1944, ko jo je ukinila vlada Božidarja Purića.29 Rudolf je imel težave, ker si je na straneh Bazo- vice večkrat privoščil kritiziranje srbskih pretiravanj. To so Slovenci na Bližnjem vzhodu opazili, kot je npr. pred OZNO izjavil omenjeni Josip Dolenc: "V svojem glasilu 'Bazovica' jih je večkrat dobro ožigosal v splošno odobravanje in veselje vseh slovenskih fantov – vojakov in celo slovenske kolonije v Egiptu."30 Med tem so mu bili Britanci naklonjeni, saj je bil zanje pomemben pri iska- nju prvih stikov z zasedeno Jugoslavijo,31 pri selekciji t. i. padalcev in po vsej verjetnosti pri tolmačenju jugoslovanskega "vozla"; pri čemer moramo seveda upoštevati, da so vsaj v prvem obdobju v Kairu prejemali le parcialne podatke o razmerah v Jugoslaviji. Tudi do izhajanja Bazovice so bili pozitivno nastrojeni, saj so jo ocenjevali kot zelo dober pro-jugoslovansko propagandni material in da je odločno proti silam osi.32 Rudolfu so tudi pomagali pri tiskanju časopisa, mu omogočili tiskarske storitve, sicer z zadržkom, da v zameno Bazovica ne bo kritizirala Velike Britanije.33 Po Rudolfovih besedah je izhajanje potekalo "v mejah posebnega dogovora z angleškimi propagandnimi oblastmi."34 Lahko bi rekli, da so se pojavljale kritične pripombe do britanske strani le ob odločnih 26 Jerca Vodušek Starič, "Ivan Rudolf – patriot in obveščevalec", v: Ivan Rudolf, str. 68. 27 Npr. slika Draže Mihailovića v: Službene novine Kraljevine Jugoslavije – Ratno izdajanje, 31. 1. 1942, let. 2, št. 5, str. 1 št. 5, in Bazovica, 10. 4. 1942, let. 2, št. 26, str. 6. 28 Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 89, 101 in 209. 29 MNZS, OZd166-IR, Ivan Rudolf Mičku [Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 17. januar 1942; OZd172-IR, Ivan Rudolf Mičku Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 28. februarja 1942, [str. 4]; OZd181-IR, Ivan Rudolf Mičku [Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 4. april 1942, str. 1; Ozd281-IR, Ivan Rudolf: Izjava, Kairo, 26. marec 1944; MNZS, Ozd307-IR, Ivan Rudolf ministru [Dragu Marušiču], Kairo, 29. julij 1944, str. 2. 30 ARS, SI AS 1931, MfS, m. f. III 0026881, Izjava Dolec Josipa [nedatirana]. 31 Gorazd Bajc, "Stanislav Rapotec, prvi Slovenec, ki ga je britanska obveščevalna služba SOE vtihotapila v zasedeno Jugoslavijo", Studia Historica Slovenica 11, št. 2–3 (2011), str. 525–551. 32 Glej pozitivne komentarje predstavnikov SOE o Bazovici ob robu omenjenega Rudolfovega pisma Kreku, 17. januarja 1942, v: TNA HS 5/913. 33 Globočnik, "Likovna oprema časopisa Bazovica", str. 138. 34 MNZS, Ozd307-IR, Ivan Rudolf ministru [Dragu Marušiču], Kairo, 29. julij 1944, str. 2–3. 711 S H S tudia istorica lovenica zahtevah po spremembi meje, in sicer, da bi morali zavezniki vendarle popravi- ti pretekle krivice (od Londonskega pakta oziroma memoranduma 1915 dalje) in upoštevati narodnostno mejo.35 Pri presoji, kolikšen vpliv je lahko Bazovica imela, so seveda pomembni podatki o nakladi in kvaliteti tiska ter samem obsegu časopisa. Prvi dve številki, 30. septembra in 7. oktobra 1941, so pretipkali v več izvodih, nato je uredništvo uporabljalo ciklostil. Rudolf je na primer Čoku sredi oktobra 1941 razlagal, kako je prvi dve številki pisal na pisalni stroj, in sicer po dvajset izvodov, da pa se je kaj kmalu povečalo povpraševanje, s tem pa tudi stroški, tako da jih je kril s svojimi prihranki.36 Kar se tiče začetne naklade drugi podatki govorijo, da je bila od 20 do 50 izvodov, tretja številka pa je izšla že v 400 izvodih.37 Konec leta 1941 je nato Rudolf v pismu Izidorju Cankarju razlagal, da je prva številka izšla na 4 stra- neh in v 40 izvodih, a je naklado zaradi vedno večjega povpraševanja povišal na 200, s čimer so se tudi stroški povečali;38 finančne težave so bila vsa leta izhajanja stalnica. Od tretje do 9. številke je imela Bazovica 6 strani; številka 10 jih je imela izjemoma 7; naslednja ponovno 6; 12. številka, 20. decembra 1941, pa je v nakla- di 800 izvodov39 imela že 8 strani in bila prvič tehnično veliko bolj dovršena, z risbami in karikaturami, ki so bile značilne za skoraj vse številke. Sistematični pre- gled Bazovice nam pokaže, da je tudi v nadalje število strani nihalo (zelo verjetno zaradi Rudolfove odsotnosti, saj je bil večkrat po afriških taboriščih za vojne uje- tnike, kjer je zbiral prostovoljce za jugoslovansko vojsko v emigraciji): ponovno le po 4 za številki 14 in 15 (vsebinsko sta bili neke vrste nadaljevanje); naslednja je imela 8 strani; 17., 18. in 19. 4; 20. 8; 21. in 22. 4; dvojna številka, 23.–24. (27. marca 1942), 16 strani; 25. številka 6 in brez slikovnega gradiva; 26. 8; 27., 28. in 29. 4; 30. 8; 31. in 32. 4; 33. 8; od 34. do 36. 4; 37. 12; od dvojne številke, 38. in 39., 18. julija 1942 (na osmih straneh), pa do 53. številke, 15. januarja 1943, je izhajala približno vsaka dva tedna in večinoma na 4 straneh; v izboljšani tehniki tiska je od številke 54,40 24. januarja 1943, ponovno izhajala enkrat na teden in je skoraj vedno zajemala 8 strani; od številke 84, 11. novembra 1943, pa do konca izhaja- nja večinoma 16; največ strani, 24, je bilo v številki 88, in sicer 29. novembra 1943. 35 Npr. "Primorske Slovence so ogoljufali", Bazovica, 1. 12. 1942, let. 2, št. 50, str. 3; "Italija – dežela laži in prevare", Bazovica, 1. 12. 1942, let. 2, št. 50, str. 4; Ivan M. Čok, "Slovencem, Hrvatom in Srbom doma in v tujini!", Bazovica, 8. 1. 1944, let. 4, št. 94, str. 1; "Slovensko Primorje pod udarci italijanske pohle- pnosti", Bazovica, 5. 3. 1944, let. 4, št. 101, str. 9; "Primorska poslanica vrhunskim zastopnikom treh velesil", Bazovica, 19. 11. 1944, let. 4, št. 135, str. 3–5. 36 MNZS, OZd130-IR, Ivan Rudolf Mičku Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 14. oktober 1941, str. 1. 37 Globočnik, "Likovna oprema časopisa Bazovica", str. 137. 38 ARS, fond Cankar Izidor (dalje: SI AS 1660), šk. 6, a. e. I, mapa 4, Pismo g. Ivana Rudolfa iz Kaira [konec 1941], str. 3; prim. SI AS 1931, šk. 580, a. e. 5, 7793–7796, prepis pisma, ki ga je prejel Boris Furlan. 39 Prav tam. 40 Marija Stanonik piše ("Zasluge Ivana Rudolfa za slovensko besedo", str. 159), da je tedaj "Bazovica postala pravi časopis". G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 712 Ne glede na nekoliko različne podatke je jasno, da je bila na začetku nakla- da skromna, da pa se je v kratkem bistveno povečala in naposled je jeseni 1943 dosegla zavidljivih 5000 izvodov,41 nato se je na začetku julija 1944 zmanjšala na 1500, z začetkom naslednjega meseca pa povečala na 3000.42 Kaže, da je Rudolf nameraval tudi posamezne številke tiskati v dodatni, izjemni nakladi, kot je bil primer dvojne 23. in 24., posvečene prvi obletnici vojaškega udara 27. marca 1941, ki pa je doživela burne odzive in cenzuro uradnih jugoslovan- skih krogov v Kairu – za politike v Londonu in ZDA je tedaj Rudolf namenil kar 500 izvodov, vendar so mu to omenjeni krogi preprečili, saj so bili očitno tudi zavistni, ker se sami kljub bistveno izdatnejši finančni podpori za propagando niso izkazali s svojimi časopisi. Zaradi močnega nasprotovanja je Rudolf tudi neuspešno predlagal Britancem drzno potezo, da bi številko tiskali v kar 15.000 izvodih in jo z letali odvrgli na zasedeno slovensko ozemlje.43 Po eni strani si je Rudolf prizadeval, da bi časopis prejemali slovenski in drugi politiki v emigraciji. Januarja 1942 je na primer ministru Kreku v Londonu med drugim pisno razlagal: "/.../ 'Bazovico' Vam stalno pošiljam in to po 10 do 20 izvo- dov tudi za ostalo našo tamkajšnjo kolonijo. Ne vem pa, če v redu prejemate. /.../"44 Sodeč po ohranjenih posameznih izvodih Bazovice v nekaterih arhivskih fondih45 in prošnjah nekaterih, ki so si je tudi želeli pogosteje prejemati,46 lahko rečemo, da mu je to kljub finančnim težavam in težavnim komunikacijam v precejšnji meri uspelo. Drugi podatki kažejo na to, da so Bazovico prejemali in tudi radi prebirali Slovenci v ZDA. Tu je o njej zelo pozitivno pisal Glas naroda iz New Yorka,47 ki je izmed vseh ameriških časopisov največkrat ponatisnil njene članke.48 Po drugi strani je bil časopis v prvi vrsti namenjen slovenskim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pričevanja nekaterih govorijo o tem, da so ga zelo radi pre- birali.49 Vsaj do sredine leta 1943, ko so se začele omenjene težave, ali pa do 41 Globočnik, "Likovna oprema časopisa Bazovica", str. 148; prim. Vilhar in Klun, Primorci in Istrani od pregnanstva, str. 96. 42 MNZS, Ozd307-IR, Ivan Rudolf ministru Dragu Marušiču], Kairo, 29. julija 1944, str. 2–3; Ozd314-IR, Ivan Rudolf Marušiču, [Kairo], 4. avgust 1944. 43 MNZS, OZd181-IR, Ivan Rudolf Mičku [Ivanu Mariji Čoku], Kairo, 4. april 1942, str. 2–4. 44 MNZS, OZd165-IR, Ivan Rudolf ministru [Mihi Kreku], Kairo, 17. januar 1942; prim. ARS, SI AS 1931, šk. 580, a. e. 5, 7791; TNA HS 5/913, izvleček pisma v angleščini [nedatirano]. 45 Npr. ARS, SI AS 1660, šk. 7, a. e. II in III; šk. 8, a. e. I in II; fond Klemenčič Slavo (dalje: SI AS 1883), šk. 4, a. e. 12; šk. 6, a. e. 6. 46 ARS, SI AS 1931, šk. 578, a. e. 1, 8757–8758, Boris Furlan Ivanu Rudolfu, New York, 25. januar 1943, v angleškem izvirniku in slovenskem prevodu. Prepis prevoda v: Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim. Študija in prikaz procesa, ur. Mateja Jeraj in Jelka Melik (Ljubljana, 2015), str. 934–935. 47 "Izpod domačega latnika. Slovenski ameriški dnevnik o 'Bazovici'", Bazovica, 1. 11. 1942, let. 2, št. 48, str. 4. 48 MNZS, Ozd275-IR, Marica Caharija-Čok Ivanu Rudolfu, New York, 21. februar 1944, str. 1; Ozd321-IR, Marica Caharija-Čok Ivanu Rudolfu, New York, 16. avgust 1944, str. 1; Ozd352-IR, Marica Caharija- Čok Ivanu Rudolfu, New York, 8. november 1944, str. 2. 49 Poleg op. 4 tudi Makuc, Aleksandrinke, str. 149. Velja omeniti še serijo radijskih oddaj, ki jih je pripravil Ivo Jevnikar, Z Bazovico v srcu, Deželni sedež državne radiotelevizije RAI-Radio Trst A, slovenski pro- gram, januar–junij 1999. 713 S H S tudia istorica lovenica začetka naslednjega leta je tudi zelo verjetno imel velik vpliv na večino izmed njih. V letu 1944 so nato med primorskimi Slovenci po raznih taboriščih začeli izhajati drugi časopisi.50 Po rekonstrukcijah UDBE je bila Bazovica namenje- na ne le Slovencem v Afriki, ki so jih zajeli Britanci, ampak tudi tistim, ki so jih zajeli Američani.51 Poleti leta 1944 je imel časopis po Rudolfovih navedbah 500 naročnikov, vse druge izvode je uredništvo pošiljalo brezplačno vojakom in nekaterim politikom.52 Krog bralcev se je obenem očitno razširil na druge Slovence – civiliste v Kairu, in sicer tamkajšnjo slovensko kolonijo, ki je štela približno 5000 ljudi. Brali so jo tudi nekateri politiki oziroma intelektualci, ki so se med vojno zatekli na Bližnji vzhod.53 Lahko rečemo, da je imel časopis za tedanje razmere kar velik krog bralcev. Odnos do jugoslovanske kraljeve dinastije Karađorđević Bazovica je v prvih dveh letih vojne o kralju Petru II. poročala dosledno in pogosto. List je namreč že od začetka izhajanja pa do konca leta 1943 pogo- sto objavljal njegove poslanice, govore, izjave, praznična voščila, brzojavke ali govore na londonskem radiu,54 poročal je o pomembnejših političnih korakih, ki jih je Peter II. sprejemal (npr. imenovanje novega predsednika jugoslovanske 50 Nekaj primerov omenjajo Klun, Iz Afrike, str. 258; Marta Verginella, Suha pašta, pesek in bombe. Vojni dnevnik Bruna Trampuža (Koper, 2004), str. 158–162, 164, 167–168 in 170 (dalje: Verginella, Suha pašta, pesek in bombe). 51 ARS, SI AS 1931, MfS, m. f. III 194859, Problem Rudi, [nedatirano], [str. 1]. Pri tem lahko dodamo, da je imela od marca 1943 dalje v Kairu svoje oporišče tudi ameriška obveščevana služba, Office of Strategic Services (OSS), ki je za svoje delovanje rekrutirala nekaj Slovencev, ki pa niso spadali v Rudolfov krog. Podrobneje Blaž Torkar, Prikriti odpor. Ameriška obveščevalna služba na Slovenskem med drugo sve- tovno vojno (Celovec, 2012). 52 MNZS, Ozd307-IR, Ivan Rudolf ministru [Dragu Marušiču], Kairo, 29. julija 1944, str. 2–3. 53 Glej npr. Anton Novačan, Jeruzalem – Kairo. Spomini 1942–1945 (Ljubljana, 1986), ki je bil sicer večkrat kritičen do Rudolfa. 54 "Poslanica Nj. Vel. kralja jugoslovanskemu narodu", Bazovica, 6. 12. 1941, let. 1, št. 10, str. 1; "Jugoslavija bo jutri zopet svoj gospod, govor Nj. Veličanstva kralja Petra drugega v Londonu", Bazovica, 31. 12. 1941, let. 1, št. 13, str. 2; "Kralj Peter II. in kraljica mati – svojemu narodu", Bazovica, 15. 1. 1942, let. 2, št. 15, str. 2; "Kralj Peter II. – svojemu narodu", 29. 1. 1942, let. 2, št. 17, str. 3; "Poslanica Nj. Vel. kralja na obletnico 27. marca", Bazovica, 2. 4. 1942, let. 2, št. 25, str. 6; "Na ruskih stepah bodo Nemci prejeli smr- tni udar – govor kralja na dan Narodne revolucije", Bazovica, 10. 4. 1942, let. 2, št. 26, str. 2; "Veličastne slavnosti naše vojske, Nj. Vel. Kralj je podaril polkovno zastavo gardijski pehoti – Slava letalstva", Bazovica, 15. 8. 1942, let. 2, št. 42, str. 2; "Govor Nj. Vel. Kralja jugoslovanskim izseljencem", Bazovica, 7. 9. 1942, let. 2, št. 44, str. 2; "Proslava prvega decembra v Londonu. Govor kralja", Bazovica, 20. 12. 1942, let. 2, št. 51, str. 2; "Poslanica nj. Vel. kralja", Bazovica, 9. 7. 1943, let. 3, št. 72, str. 3; "Kraljev govor na dan 6. septembra", Bazovica, 12. 9. 1943, let. 3, št. 79, str. 4; "Bliža se ura …", Bazovica, 12. 9. 1943, let. 3, št. 79, str. 5; "Važne izjave našega kralja", Bazovica, 11. 10. 1943, let. 3, št. 81, str. 1; "Poslanica nj. V. kralja", Bazovica, 18. 10. 1943, let. 3, št. 82, str. 1; "Nj. Vel. kralj Peter II. svojemu narodu", Bazovica, 6. 12. 1943, let. 3, št. 89, str. 3–4. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 714 vlade in novega vojnega ministra),55 o posebnih dogodkih (npr. otvoritev ume- tniške razstave v Londonu), diplomatskih obiskih, ki se jih je udeleževal (npr. meseca maja in junija 1942 v ZDA, kjer je sestankoval s predsednikom Frankli- nom Delanom Rooseveltom; julija 1942 je bil v Kanadi; januarja 1943 v Edin- burgu, kjer je ostro obsodil jugoslovansko vlado, ker naj bi leta 1941 sodelovala s Hitlerjem)56 in dosežkih oziroma prestižnih odlikovanjih, ki jih je prejel (na primer, ko mu je bil leta 1943 podeljen naslov viteza Okrogle mize).57 Precej- šnje število besedil je list objavljal ob pomembnejših prelomnicah, obletnicah ali praznikih. Z očitnim namenom višati stopnjo motivacije vojakov je bilo s kraljeve strani napisanih več prispevkov z načrtno podkrepljenimi besedami, s katerimi je želel krepiti patriotska čustva, ljubezen do dinastije Karađorđevićev in domovine Jugoslavije. To na primer ponazarja primer kraljevega govora, objavljenega v 13. številki Bazovice, 31. decembra 1941: Moj narod in Jaz z zaupanjem gledava na konec sedanje vojne /.../. Za zmago v tej vojni prenaša moj narod velike žrtve. S tem izziva občudovanje v vsem svetu, s tem pa tudi istočasno potrjuje svojo pravico za obstanek na mestu, na kater- em je že stoletja. Jugoslavija bo jutri zopet svoj gospod in v naši kroni se bodo zablesketali vsi dragulji, ki predstavljajo razne naše pokrajine /.../.58 Iz raznih besedil lahko torej sklepamo, da je z njimi Peter II. oziroma krog okoli njega želel jugoslovanske vojake opogumiti za boj, jih navdušiti za ideal enotnosti, vliti moralo in s tem upanje za "boljši" jutri, kajti kot v vsaki vojski sta morala biti tudi v jugoslovanski morala in patriotizem na visoki ravni. Takšen pristop naj bi, po pisanju Bazovice, 15. januarja 1943, dosegel želen učinek, saj se "v srcih vojakov na Srednjem vzhodu /.../ krepi volja, poraja odločnost".59 V raznih prispevkih je bil Peter II. dosledno prikazan v pozitivni luči. Pri tem so bili pogosto uporabljeni pozdravi, fraze ali oznake kot na primer: "kralj Peter 55 "Sprememba v vodstvu jugoslovanske vlade – Slobodan Jovanovič novi predsednik vlade", Bazovica, 15. 1. 1942, let. 2, št. 15, str. 3; "Jugoslovanska vlada je po Slovenskem narodnem odboru v Londonu", Bazovica, 7. 9. 1942, let. 2, št. 44, str. 3–4. 56 "Izpod domačega latnika, Poslanik dr. Kuhar", Bazovica, 12. 3. 1942, let. 2, št. 22, str. 3; "Izpod doma- čega latnika, Nj. Vel. kralj Peter II. potuje v Ameriko", Bazovica, 22. 5. 1942, let. 2, št. 32, str. 3; "Izpod domačega latnika, Nj. Vel. kralj je dospel v Ameriko", Bazovica, 28. 6. 1942, let. 2, št. 37, str. 4; "Bivanje Nj. Vel. kralja v Kanadi", Bazovica, 18. 7. 1942, let. 2, št. 38–39, str. 7; "Veličastne slavnosti naše vojske, Nj. Vel. Kralj je podaril polkovno zastavo gardijski pehoti – Slava letalstva", Bazovica, 15. 8. 1942, let. 2, št. 42, str. 1; "Bivanje Nj. Vel. Kralja Petra II. v Ameriki", Bazovica, 7. 9. 1942, let. 2, št. 44, str. 1; "Izpod latnika. Nj. Vel. Kralj je govoril", Bazovica, 31. 1. 1943, let. 3, št. 55, str. 7. 57 "Visoko odlikovanje Nj. Vel. Kralja", Bazovica, 28. 3. 1943, let. 3, št. 62 , str. 8. 58 "Jugoslavija bo jutri zopet svoj gospod, govor Nj. Veličanstva kralja Petra drugega v Londonu", Bazovica, 31. 12. 1941, let. 1, št. 13, str. 2. 59 "Veličina vojvode Mihajlovića", Bazovica, 15. 1. 1943, let. 3, št. 53, str. 3. 715 S H S tudia istorica lovenica II. – graditelj Jugoslavije",60 "Živel naš vrhovni poveljnik kralj Peter drugi!",61 "Živeo njegovo Veličanstvo kralj Petar II!",62 ali "Spoštujmo kralja in čuvajmo Jugoslavijo!"63 V časopisu je bila omenjena tudi kraljeva specifika, povezana z mladostjo. Peter II. je namreč kralj postal še kot mladoletnik, zato pa je bil več- krat označen kot mlad. Kot je recimo to zapisano avgusta 1942: "Vse naše misli so bile zbrane okrog našega mladega vladarja Kralja Petra II. /.../"64. Leta 1942 in 1943 so bili najbogatejši zapisi v Bazovici objavljeni na kraljev rojstni dan, ki je bil v listu označen za nacionalni praznik vseh Jugoslovanov,65 in obenem veljal za največji praznik jugoslovanske vojske.66 Ob 20-obletnici kraljevega rojstva lahko v listu preberemo, kako so ga primorski Slovenci vide- li kot rešitelja in garanta prerojene Jugoslavije, ter nenazadnje kot tistega, ki naj bi v državo prinesel svobodo, poštenje in blagostanje,67 se pravi Kraljevina Jugoslavija bo po vojni zagotovilo, da bo država slonela na zdravih temeljih. Časopis je posebno pozornost namenil tudi zapisom, ki so poročali o proslavah in praznovanjih kraljevega rojstnega dne v domovini,68 Londonu,69 Kairu70 in med vojaškimi organizacijami na Srednjem vzhodu.71 Z največjim ponosom in vzhičenostjo – kar je bilo razvidno tudi iz dolžine časopisnih člankov – je bilo poročanje o kraljevih obiskih vojaških enot. Vojake na Bližnjem vzhodu je nekajkrat obiskal, od avgusta 1941 dalje.72 Ponovo se je med njimi mudil 29. septembra 1943, ko je obiskal Kairo,73 kjer se je v sprem- stvu jugoslovanske vlade in predsednika Jugoslovanskega odbora iz Italije, Iva- nom Marijo Čokom, sestal z britanskimi ministri.74 Dva dni po prihodu v Kairo je ob sprejetju zastopnikov britanskega in ameriškega tiska naglasil namen obi- ska, in sicer da njegov prihod in prihod jugoslovanske vlade na Srednji vzhod predstavljata "željo in potrebo, da je vodstvo jugoslovanske države in vojske 60 Bazovica, 27. 3. 1942, let. 2., št. 23–24, str. 1. 61 "Slava pehotnih edinic", Bazovica, 16. 8. 1943, let. 3, št. 76, str. 4. 62 "Šesti septembar", Bazovica, 6. 9. 1943, let. 3, št. 78, str. 1. 63 "Naš kralj", Bazovica, 6. 9. 1943, let. 3, št. 78, str. 3. 64 "Veličastne slavnosti naše vojske, Nj. Vel. Kralj je podaril polkovno zastavo gardijski pehoti – Slava letalstva", Bazovica, 15. 8. 1942, let. 2, št. 42, str. 1. 65 "Šesti septembar 1942 godine", Bazovica, 7. 9. 1942, let. 2, št. 44, str. 2. 66 "Proslave na Srednjem vzhodu", Bazovica, 6. 9. 1943, let. 3, št. 78, str. 1. 67 "Šesti septembar", Bazovica, 6. 9. 1943, let. 3, št. 78, str. 1. 68 "Iz trpeče domovine, Kresovi na kraljev rojstni dan", Bazovica, 15. 9. 1942, let. 2, št. 45, str. 3. 69 "Proslava Kraljevega rojstnega dne v Londonu", Bazovica, 7. 10. 1942, let. 2, št. 46, str. 1. 70 "Kralj in Jugoslavija", Bazovica, 7. 9. 1942, let. 2, št. 44, str. 1. 71 "Vse naše edinice so slovesno proslavile rojstni dan svojega vrhovnega poveljnika", Bazovica, 12. 9. 1943, let. 3, št. 79, str. 2. 72 "Obnovljena jugoslovenska vojska", Službene novine Kraljevine Jugoslavije – Ratno izdajanje, 31. 12. 1941, let. 1, št. 3, str. 6–7. Kopijo dobimo tudi v ARS, SI AS 1883, šk. 6, a. e. časopisje. 73 "Nj. Vel. kralj Peter II. med nami", Bazovica, 3. 10. 1943, let. 3, št. 80, str. 1–2. 74 "Nj. Vel. kralj Peter II med našimi prostovoljci", Bazovica, 6. 12. 1943, let. 3, št. 92, str. 8–9. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 716 čim bližje domovini".75 12. novembra je nato sledil kraljev obisk pehotne voja- ške organizacije "nekje na Srednjem vzhodu", kot je to omenjeno v Bazovici. V njeni 88. številki, 29. novembra 1943, so bili nazorno opisani občutki primor- skih vojakov ob tem dogodku: /.../ Te dni smo prvič zares občutili, da smo jugoslovanski gardisti. Kako tudi ne, saj smo prvič imeli med nami svojega mladega Kralja in Vrhovnega poveljnika. Za vse naše fante je to bilo prvič, da vidijo svojega narodnega vladarja in ga slišijo govoriti v našem jeziku. To so bili zgodovinski trenotki, ko je prvič v zgodovini slovensko Primorje zrlo z oči v oči svojemu bodočemu vladarju nasproti.76 Bazovica je seveda prikazovala, da so vojaki obisk nestrpno pričakovali in da naj bi te dogodke opisovali kot "prelepe in nepozabne trenutke". Kot je bilo zapi- sano v listu, je bila kraljeva pohvala, namenjena pripravi sprejema s strani voja- ških enot, "vsem in vsakomer najlepša nagrada".77 Naj na tej točki omenimo, da je kralj 11. novembra obiskal tudi šotorišče v Atiri. Dogodek je v svojem dnevniku zabeležil tržaški Slovenec Bruno Trampuž in prav tako izpostavil svoje zadovolj- stvo ob tem, da je imel možnost biti v "njegovi [kraljevi] neposredni bližini".78 Na več straneh so bile nato 6. decembra 1943 objavljene fotografije kra- ljevega obiska.79 Izpostaviti moramo, da se je urednik Bazovice, Ivan Rudolf, zavedal propagandne moči likovnih podob, kot je to npr. ugotovil Damir Glo- bočnik, kajti fotografije imajo lahko "večjo verodostojnost oziroma lahko učin- kujejo bolj neposredno kot pisana beseda" oziroma delujejo kot uspešno pro- pagandno in agitacijsko sredstvo. V takšen namen so služile tudi raznorazne fotografije in karikature v Bazovici, ki so nemalokrat poleg uprizoritev heroj- skih podob vojakov ter učinkovito organiziranih zavezniških vojaških sil,80 upodabljale člane dinastije Karađorđević, da bi tudi tako med vojaki krepile državljansko moralo. Podobne, čeprav redkejše upodobitve81 so bile obenem vključene v Šotorsko knjižnico, mesečnik, ki ga je kot rečeno med letoma 1942 in 1945 prav tako urejal in izdajal Rudolf. Bazovica je obenem poudarjala, v kakšni luči so kralja Petra II. videli zave- zniki, ter kaj so o njem objavljali. Pri tem je šlo, kot lahko beremo septembra 1943, za "tople besede in s simpatijami opremljene daljše prispevke".82 75 "Važne izjave našega kralja", Bazovica, 11. 10. 1943, let. 3, št. 81, str. 1. 76 "Nj. Vel. kralj Peter II. na obisku pri svoji gardi", Bazovica, 29. 11. 1943, let. 3, št. 88, str. 10. 77 Prav tam, str. 9–11. 78 Verginella, Suha pašta, pesek in bombe, str. 135. 79 "Nj. Vel. kralj Peter II med našimi prostovoljci", Bazovica, 6. 12. 1943, let. 3, št. 92, str. 8–9. 80 Globočnik, "Likovna oprema časopisa Bazovica", str. 140. 81 Npr. Šotorska knjižnica, [datum neznan], let. 1, št. 1, str. 1. 82 "Zavezniški tisk o našem kralju", Bazovica, 12. 9. 1943, let. 3, št. 79, str. 2. 717 S H S tudia istorica lovenica Če se ob tem dotaknemo še predhodnikov Petra II. in drugih kraljevih članov – 6. septembra 1943 je bila ob že omenjeni obletnici kraljevega rojstva na kratko opisana zgodovina dinastije Karađorđevićev, pri kateri je bil pou- darek namenjen njeni borbi proti "turškim nasilnikom", stvarjenju Jugoslavije in zaslugam, ki so jih pri tem imeli dinastični člani. Hvale in slave je bil ob tem deležen njen začetnik Dorđe Petrović (v Bazovici imenovan Karađorđe), ki ga je list označil kot najsposobnejšega in najvrednejšega izvrševalca borbe Bazovica, 27. 3. 1942, št. 23–24, str. 1 – na naslovnici kralj Peter II. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 718 proti turški oblasti in snovanju dinastije ter srbske države83 ter za narodnega junaka.84 Kralj Peter I. Karađorđević je bil pogosto označen kot "osvoboditelj"85 ozi- roma demokratski in narodni vladar86 ali pa "simbol demokratične, smotreno urejene, pravične in svobodoumne državne skupnosti", ter kot "steber jugoslo- vanske svobode".87 Bazovica je poudarila, da je od leta 1903 "idejno pripravljal stvarjenje Jugoslavije",88 ob njegovi omembi pa je obenem izpostavila še moč njegove moralne podpore ki naj bi jo na balkanski fronti v času prve svetovne vojne nudil svojim vojakom: /.../ Velik del severozahodne Srbije z Beogradom je bil v rokah sovražnika. Vojaki so obupavali. V tem težkem trenotku je prišel v strelske jarke sam stari kralj Peter in dejal vojakom tole: 'Jaz odvezujem od prisege vsakogar, ki hoče domov – bog mu odpusti! Pojdite domov! Dam vam besedo, da se nikomer zaradi tega ne bo skrivil las. Ali jaz, vaš stari kralj, ostanem s svojima sinovoma tu, da umrjem ...' Nihče ni odšel. Vojska je dobila zopet zaupanje. /.../89 Nadalje je bil v besedilih časopisa omenjen kralj Aleksander I.: z njim je prišlo do ustanovitve enotne države Kraljevine SHS in se je tako, po besedah lista, uresničil "tisočletni sen vsega jugoslovanskega naroda";90 bil je imenovan tudi kot Aleksander I. Zedinitelj;91 ali pa, da je imel zasluge zaradi obvladovanja zunanjih in notranjih nasprotij, s katerimi se je soočala novonastala država, in pri oblikovanju jugoslovanskega edinstva.92 V listu je večkrat omenjen kot žrtev "zločinskega umora"93 oziroma atentata, ki je bil nanj storjen 9. oktobra 1934 v Marseillesu. Marijo Jugoslovansko, kraljico mati, je list redko izpostavljal. Poleg dveh poslanic, ki ju je 29. novembra 1941 in 15. januarja 1942 namenila ženam in materam v Jugoslaviji, da bi delila njihovo trpljenje zaradi sinov, ki so se borili 83 "Naš kralj", Bazovica, 6. 9. 1943, let. 3, št. 78, str. 3. 84 "Bodočnost slovanstva", Bazovica, 19. 2. 1944, let. 4, št. 99, str. 1. 85 "Jurjev dan", Bazovica, 24. 4. 1942, let. 2, št. 28, str. 1. 86 F. Lodur, "29. X. 1918 – 1943", Bazovica, 8. 11. 1943, let. 3, št. 85, str. 1. 87 "1. – 12. 1918 – 1943", Bazovica, 29. 11. 1943, let. 3, št. 88. str. 1. 88 "Naš kralj", Bazovica, 6. 9. 1943, let. 3, št. 78, str. 3. 89 "Dogodki in osebnosti, ki so ustvarjale Jugoslavijo", Bazovica, 27. 3. 1942, let. 2, št. 23–24, str. 10. 90 "Prvi december", Bazovica, 29. 11. 1941, let. 1, št. 9, str. 1. 91 "Pred letom dni …", Bazovica, 27. 3. 1942, let. 2, št. 23–24, str. 4. 92 "Naš kralj", Bazovica, 6. 9. 1943, let. 3, št. 78, str. 3. 93 "Rojstni dan Nj. Vel. Kraljice – Matere, Kraljica mati je simbol jugoslovanske matere mučenice", Bazovica, 8. 1. 1942, let. 2, št. 14, str. 1; "Pred letom dni …", Bazovica, 27. 3. 1942, let. 2, št. 23–24, str. 4. 719 S H S tudia istorica lovenica ali že padli v vojni, in jih motivirala k potrpljenju,94 izjemo predstavljata dva zapisa. Prvi je nastal ob njenem rojstnem dnevu, 8. januarja 1942, ko jo je Bazo- vica izpostavila kot simbol mučeništva zaradi izgube sina Aleksandra, ter obe- nem figuro, ki čuti bolečino vsega ljudstva.95 Drugi zapis je bil v listu objavljen 12. marca istega leta, ko je po besedah Alojzija Kuharja v Londonu otvorila raz- stavo jugoslovanske umetnosti in kulture.96 Po drugi strani je bil v primerih spominjanja predmet, sicer prav tako red- kih omemb in kritik, Pavle Karađorđević, katerega regentstvo je bilo v Bazovici označeno kot "samovoljno", njegova namestnika pa naj bi služila le za deko- racijo.97 Pristop k trojnemu paktu 25. marca 1941 so v Bazovici opisovali kor "neodpustljivo napako" in obenem poudarjali, da je bil Hitlerjev prijatelj. V skla- du s tem so ga povezovali z germanofilsko politiko, takšno prepričanje pa je bilo razvidno tudi iz 91. številke lista: "/.../ Knez Pavel, ki je nasledil Aleksandra kot regent mladega Kralja Petra, je zapustil politiko Aleksandra in navezal pri- jateljske vezi z Mussolinijem in Hitlerjem".98 Poleg okupatorjeve nevarnosti so jugoslovansko državo že od začetka vojne pestila notranja politična nasprotja. Kot vemo, so že pred okupacijo Jugoslavije med njenimi političnimi strankami vladala nesoglasja – nekateri so zagovarja- li taktiko čakanja, drugi so proti okupatorju želeli postopati aktivno, z bojem. V drugi polovici oktobra 1943 je bila tako v Bazovici izpostavljena poslanica Petra II., v kateri je kralj izrazil skrb zaradi nesoglasij, ki so v naporih za zmago nad sovražnikom in za obnovo države razdvajale Jugoslovane v domovini in tujini, in še odločneje opozoril na potrebo po vzajemnosti, edinosti in sodelo- vanju jugoslovanskega naroda.99 Če primerjamo pogostost pisanja Bazovice o dinastiji Karađorđević, opazimo, da so njihove omembe z začetkom leta 1944 postajale vedno bolj redke.100 Če je bil še v drugi polovici 1943 kralj Peter II. omenjen vsaj v vsaki drugi številki, pa se ta v letu 1944 skoraj ne pojavlja več. Izjema pri tem ostajajo poročanja o "prepadu" med kraljem Petrom in maršalom Titom in mnenje, da se je kralj popolnoma preu- smeril v "ograde samosrbske politike", se odpovedal Jugoslaviji, o njeni prihodnosti pa naj bi govoril le toliko, kolikor je bila to politično nujna potreba.101 Nadalje so se 94 "Nj. Vel. kraljica mati – Jugoslovanskim ženam", Bazovica, 29. 11. 1941, let. 1, št. 9, str. 1; "Poslanica Nj. Vel. Kraljice-Matere jugoslovanskemu narodu", Bazovica, 15. 1. 1942, let. 2, št. 15, str. 2. 95 "Rojstni dan Nj. Vel. Kraljice – Matere, Kraljica mati je simbol jugoslovanske matere mučenice", Bazovica, 8. 1. 1942, let. 2, št. 14, str. 1. 96 "Izpod domačega latnika, Poslanik dr. Kuhar", Bazovica, 12. 3. 1942, let. 2, št. 22, str. 3. 97 "Pred letom dni …", Bazovica, 27. 3. 1942, let. 2, št. 23–24, str. 4. 98 Kosta Todorov, "Ali je Balkanska zveza mogoča?", Bazovica, 20. 12. 1943, let. 3, št. 91, str. 8. 99 "Poslanica Nj. V. Kralja", Bazovica, 18. 10. 1943, let. 3, št. 82, str. 1. 100 Med izjemami: "Izjave kralja Petra II. ", Bazovica, 2. 4. 1944, let. 4, št, 105, str. 15. 101 John EY, "Londonsko pismo", Bazovica, 7. 5. 1944, let. 4, št. 110, str. 2. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 720 v listu deloma pojavljali še kraljevi pozivi k enotnosti, aktivnemu odporu, pridruži- tvi k Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije102 ter o podpisanih sporazumih med kraljem Petrom II. in maršalom Titom,103 se pravi v podporo Tito-Šubašićevem dogovoru. Leta 1944 se je namreč pisanje Bazovice povsem prevesilo v prid par- tizanom, čeprav – kot bo prikazano v nadaljevanju – že pred tem ni bilo mogoče reči, da jih časopis ni omenjal, in to v še kar pozitivnem smislu. Odnos do (Velike) Jugoslavije, jugoslovanskih vlad in državne ureditve V Bazovici je obenem mogoče zaslediti odnos do jugoslovanske državne uredi- tve. Od začetka izdajanja lista pa vse do konca leta 1943 so se pojavljale želje po t. i. Veliki Jugoslaviji,104 ki bi bila zbrana okoli dinastije Karađorđevićev,105 ob tem pa je bila prisotna tudi želja po močni, vplivni, modernejši, združeni in predvsem enotni Jugoslaviji.106 Država naj bi temeljila predvsem na dveh vrednotah: ena- kopravnosti107 in demokratičnosti, kar je obljubljal tudi sam kralj Peter II.108 Kar se tiče enakopravnosti je Bazovica na začetku sicer v nekoliko poenostavljeni in skrajšani obliki objavila t. i. londonske točke iz jeseni 1941. leta,109 se pravi politič- ni program najpomembnejših protipartizanskih krogov na Slovenskem. Po Čokovih besedah, govor katerega je bil objavljen 29. novembra 1943 v 88. številki Bazovice, naj bi Jugoslavija primorskim Slovencem predstavljala "najlepšo in najslajšo besedo" ter "najvišji ideal" in to kljub vsem predvojnim napakam. Predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije je poudarjal, da se pri- morski Slovenci zavzemajo za "čisto, moralno, pošteno in vsakomer pravično" državo, v kateri ne bi bilo krivic in nasilja, prevladovale pa bi svoboda, enakost, 102 "Zgodovinski govor predsednika Churchulla. Jugoslovansko vprašanje pred britansko zbornico", Bazovica, 28. 5. 1944, let. 4, št. 113, str. 3; "Neobhodno je potrebna edinost", Bazovica, 4. 6. 1944, let. 4, št. 114, str. 16; "Kralj Peter II: Vsi Jugoslovani v N.O.V. maršala Tita …", Bazovica, 17. 9. 1944, let. 4, št. 127, str. 1; "Govor kralja Petra II.", Bazovica, 29. 10. 1944, let. 4, št. 133, str. 5; "Povratek jugoslovanskih oboroženih sil v domovino", Bazovica, 5. 11. 1944, let. 4, št. 134, str. 2. 103 "Vlada demokratičnega in borbenega edinstva", Bazovica, 16. 7. 1944, let. 4, št. 119, str. 2. 104 Ivan Učenikov, "Iz zasedene Slovenije", Bazovica, 30. 9. 1941, let. 1, št. 1, str. 3; "Slovenski politični pro- gram", Bazovica, 29. 11. 1941, let. 1, št. 9, str. 3; "Slovenci na mrtvi straži velike Jugoslavije", Bazovica, 15. 1. 1942, let. 2, št. 15, str. 1; Rude Mikuličić, "Prava beseda ob pravem času in na pravem mestu", Bazovica, 25. 7. 1942, let. 2, št. 40, str. 2; "... in mir ljudem na zemlji", Bazovica, 20. 12. 1942, let. 2, št. 51, str. 1; I. M. Čok, "Božična poslanica", Bazovica, 6. 12. 1943, let. 3, št. 89, str. 1–2 . 105 J. Lugol, "Bodočnost južnih Slovanov", Bazovica, 6. 12. 1943, let. 3, št. 89, str. 4. 106 "Povojna Evropa", Bazovica, 29. 8. 1943, let. 3, št. 77. str. 3. 107 I. M. Čok, "Božična poslanica", Bazovica, 6. 12. 1943, let. 3, št. 89, str. 1–2. 108 "Govor kralja", Bazovica, 20. 12. 1942, let. 2, št. 51, str. 2; F. Lodur, "29. X. 1918–1943", Bazovica, 8. 11. 1943, let. 3, št. 85, str. 2; F. Lodur, "Politika in njene pogreške", Bazovica, 5. 2. 1944, let. 4, št. 97, str. 1–2. 109 "Slovenski politični program", Bazovica, 29. 11. 1941, let. 1, št. 9, str. 5. 721 S H S tudia istorica lovenica ljubezen in bratstvo. Pri tem je Čok trdil, da je Jugoslavija predstavljala predpo- goj slovenskega obstanka.110 Ob tem moramo seveda upoštevati pretekle izku- šnje primorskih in istrskih Slovencev v odnosu z Italijo – od konca prve svetov- ne vojne dalje in zlasti v letih fašizma –, zato pa je Čok mesec prej napovedoval, da bodo z močno jugoslovansko tvorbo "prisilili ves svet /.../ na spoštovanje in priznavanje jugoslovanskih političnih zahtev",111 ki so bile seveda povezane z ozemeljskimi zahtevami. Že ob nastanku prve skupne države Srbov, Hrvatov in Slovencev po pisanju Bazovice ni bil dosežen zgolj ideal po združevanju Juž- nih Slovanov, temveč je predstavljal golo življenjsko potrebo – svoboda malih narodov naj se ne bi mogla ohraniti zgolj s tesno povezanostjo, njihov obstoj pa bi bil mogoč samo z zedinjenostjo.112 Ob tem velja omeniti, da je Bazovica za preteklo nestabilnost jugoslovan- ske ideje najbolj krivila srbski in hrvaški narod, in sicer zaradi medsebojnih spo- rov. Med drugim je Čok pozival Srbe, Hrvate in Slovence, naj opustijo medse- bojni boj in se povežejo proti sovražnikom, medtem ko je zanj slovenski narod ostal neomajen: Jugoslovanska misel je doživljala največ udarcev v sporih med Srbi in Hrvati. Eni in drugi so tej ideji pripisovali zasluge in vzroke za ta spor. V resnici pa so bili vzroki čisto drugi.113 Zato se bomo mi Slovenci borili za Jugoslavijo ne le skupno z vsemi brati Srbi in Hrvati, ki jo ravno tako hočejo, pač se bomo prav posebno borili tudi proti tistim Hrvatom in Srbom, ki bi Jugoslavije ne hoteli. Na žalost, tudi taki so med nami. Smelo trdimo, da smo Slovenci največji, najodločnejši in najupornejši zagovorni- ki jugoslovanske misli.114 Na drugi strani je bila slovensko-primorska vnema primerjana s hrvaško, ki je bila označena za pasivno v prvem letu po podpisu trojnega pakta.115 Naspro- tno se je jugoslovanska ideja začela krepiti z Dragoljubom Mihailovićem, ki je na straneh Bazovice postajal glasnik Velike Jugoslavije.116 110 I. M. Čok, "Jugoslavija in Primorski Slovenci", Bazovica, 29. 11. 1943, let. 3, št. 88, str. 6–7; prim. "Izpod domačega latnika", Bazovica, 29. 11. 1941, let. 1, št. 9, str. 2. 111 "Pozdrav prostovoljcem", Bazovica, 3. 10. 1943, let. 3, št. 80, str. 2–3. 112 "Izpod domačega latnika", Bazovica, 29. 11. 1941, let. 1, št. 9, str. 2–3. 113 "Nazaj k jugoslovanski ideji", Bazovica, 22. 5. 1942, let. 2, št. 32, str. 2. 114 I. M. Čok, "Jugoslavija in Primorski Slovenci", Bazovica, 29. 11. 1943, let. 3, št. 88, str. 6–7. 115 "Nazaj k jugoslovanski ideji", Bazovica, 22. 5. 1942, let. 2, št. 32, str. 2; "Slovenci ob usodni uri", Bazovica, 18. 7. 1942, let. 2, št. 38–39, str. 1; I. M. Čok, "Jugoslavija in Primorski Slovenci", Bazovica, 29. 11. 1943, let. 3, št. 88, str. 6–7; Ivan M. Čok, "Slovencem, Hrvatom in Srbom doma in v tujini!", Bazovica, 8. 1. 1944, let. 4, št. 94, str. 1–2. 116 "Usodne odločitve na vseh frontah", Bazovica, 15. 11. 1942, let. 2, št. 49, str. 2; "… in mir ljudem na zemlji", Bazovica, 20. 12. 1942, let. 2, št. 51, str. 2. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 722 Razlogov za razdor med Srbijo in Hrvaško pa niso pripisovali šibkosti jugo- slovanstva, temveč tujim silam, Italiji in Nemčiji, ki sta po besedah jugoslovan- skega podpredsednika vlade, Juraja Krnjevića, namenoma slabili njun odnos: S svojimi zavezniki sta Hitler in Mussolini storila vse tako na severozahodu, na severu in na jugu, tako na vzhodu in jugovzhodu Jugoslavije, da bi oslabila Slovence, Hrvate in Srbe, da bi onemogočila njihovo skupno življenje in da bi jih trajno podvrgla njihovemu gospostvu. Predvsem pa sta se trudila, da do skrajnosti zastrupita odnose med Srbi in Hrvati.117 117 Juraj Krnjević, "Sedanja borba je temelj naše bodočnosti", Bazovica, 22. 5. 1942, let. 2, št. 32, str. 2. Primer upodobi- tve želja po "Veliki Jugoslaviji" (Bazovica, 29. 11. 1943, št. 88, str. 9) 723 S H S tudia istorica lovenica V mednarodnem pogledu je Bazovica pričakovano pozdravljala jugoslo- vansko oddaljitev od nemških in italijanskih vplivov ter na drugi strani podpi- rala sodelovanje z drugimi slovanskimi državami. Na prvem mestu je bil sep- tembra 1942 izpostavljen odnos z Rusijo in Bolgarijo, s katero bi sklenili spo- razum in kot najmočnejša država na Balkanu vodili politične in gospodarske odnose.118 Sožitja z Bolgari se je nadejal Čok, kot je julija 1943 razlagal Rudolfu glede prihodnosti Jugoslavije.119 Podobno so menili tudi nekateri tuji novinarji, tako da je decembra 1943 Bazovica ponatisnila v slovenskem prevodu mne- nje urednika lista La Bourse Eqyptienne, Jeana Lugola: zanj se bodo južnoslo- vanski narodi zagotovo povezali v Balkansko federacijo, kjer bo primat imela prav Jugoslavija.120 Ta bi tudi zagotovila mir, red in napredek na Balkanu, kar so zagovarjali tudi v Bazovici. Tak "Evropski mir bi bil takorekoč v naših lastnih rokah", Jugoslavijo pa so postavili kar med prve izmed sil v Evropi, takoj za Rusi- jo in Veliko Britanijo.121 Če je bila marčevska vlada iz leta 1941 (Dušana Simovića) označena za vojaško vlado, je bila po drugi strani vlada Slobodana Jovanovića od začetka 1942 sprejeta kot vlada z jasno začrtanim ciljem: "skupno borbo za osvobojenje Jugoslavije".122 Še istega leta je omenjena vlada odstopila, nato pa je Jovano- vić dobil nov mandat za sestavo nove vlade, a so se njene težave nadaljevale. Ko je nato odstopila že četrta v 27 mesecih, po zgolj petih tednih delovanja (Slobodana Jovanovića je najprej zamenjal Miloš Trifunović, njega pa v krat- kem Božidar Purić), se je na straneh Bazovice pričelo zaostreno poročanje o begunskih vladah. V 75. številki, ki je izšla 16. avgusta 1943, je bila tako Purićevi vladi očitana nezmožnost sodelovanja in s tem delovanje v prid strankarstva, iskanja pravih rešitev in posledično ob nesoglasjih, zanemarjanje drugih uprav- nih poslov. Ob tem je bila Bazovica razočarana nad dejstvom, da je Trifunovića vlada odstopila ravno v času, ko bi se del vlade premestil na Srednji vzhod, s čimer bi ji bilo omogočeno lažje delovanje.123 Glede tega so bile kritike tudi na predvojne razmere, kot npr. 27. marca 1942, da je po smrti kralja Aleksandra I. Karađorđevića leta 1934 jugoslovanski državni aparat prešel v roke t. i. stran- karskim "diktatorjem", ki jim interesi skupnosti ne bi bili prioritetni. V časopisu 118 "Zedinjena Slovenija pod okriljem Velike Jugoslavije", Bazovica, 15. 9. 1942, let. 2, št. 45, str. 1. 119 Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 119. 120 Jean Lugol, "Bodočnost Južnih Slovanov", Bazovica, 6. 12. 1943, let. 3, št. 89, str. 4. 121 F. Lodur, "Jugoslavija prosi", Bazovica, 15. 1. 1944, let. 4, št. 95, str. 1–2; "Bodočnost slovanstva", Bazovica, 19. 2. 1944, let. 4, št. 99, str. 1–2; "Vstajenje", Bazovica, 9. 4. 1944, let. 4, št. 106, str. 1–2. 122 "Sprememba v vodstvu jugoslovanske vlade – Slobodan Jovanović novi predsednik vlade", Bazovica, 15. 1. 1942, let. 2, št. 15, str. 2–3. 123 "Domovina govori", Bazovica, 16. 8. 1943, let. 3, št. 75–76, str. 6–7; "Nova jugoslovanska vlada", Bazovica, 16. 8. 1943, let. 3, št. 75–76, str. 7; prim. F. Lodur, "Politika in njene pogreške", Bazovica, 5. 2. 1944, let. 4, št. 97, str. 1–2. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 724 so bili označeni za "nesposobne in ostarele" ter "ovenčane s slavo prve svetov- ne vojne".124 Vedno v letu 1942 je bilo najprej navedeno, da so pred začetkom agresije aprila 1941 političnim predstavnikom v emigraciji zaupali, leto pozne- je jih je nato list označil za glasnike gospodarskega in političnega razvoja, proti koncu leta pa je njihovo delo ocenil kot neuspešno, saj se niso mogli politično poenotiti.125 Še najbolj pod udarom je bila Purićeva vlada. S strani Bazovice je bila ozna- čena kot "vlada žalostnega spomina" ter kot "100 % diktatorski stvor s 100 % samosrbsko hegemonistično patino". Obenem naj bi jo karakterizirala skrajna nestrpnost do Slovencev in neposlušnost za jugoslovanske potrebe. Purić je bil slabšalno označen z "Zakon sem jaz!".126 Pri tem je treba dodati, da je bil Čok zelo nasproten Purićevi vladi, zato lahko sklepamo, da je bila Bazovica tudi v funkciji njegove politične vizije. Čok je namreč v drugi polovici 1943 brez uspeha sugeri- ral Britancem drugo vlado, ki bi upoštevala tudi partizansko stran, saj slednja še ni bila tako močna in bi se tako lahko izognili komunističnemu prevzemu oblasti ter zavarovali monarhijo pred najhujšim.127 V bistvu je takrat predlagal neke vrste dogovor, ki se je šele leto kasneje uveljavil kot Tito-Šubašićev sporazum, ko pa je bilo za monarhično stran prepozno, saj je bil Tito že premočan. Valu nezadovoljstva do Purića – ki so mu bili očitno dnevi šteti –, je nato od spomladi 1944 dalje sledilo odobravanje do nekaterih politikov, ki naj bi se oddaljili od "privilegiranosti položajev" in "nepotizma", hkrati pa so večjo moč pripisovali inteligenci in znanju politikov.128 Največjo podporo je tako preje- mal hrvaški politik Ivan Šubašić, ki je po besedah Bazovice skupaj s slovenskim predstavnikom, Izidorjem Cankarjem, ter srbskim predstavnikom, Dušanom Simovićem, sestavljal triumvirat.129 Junija istega leta je bilo že naznanjeno, da je Šubašić prejel mandat za sestavo vlade – kralj Peter II. ga je pooblastil, da "stopi v stik z vsemi uporniškimi silami" in tako kot posrednik doseže eno- tnost.130 Njegova vlada je bila označena kot "vlada demokratičnega in bor- 124 "Pred letom dni", Bazovica, 27. 3. 1942, let. 2, št. 23–24, str. 4; prim. "Pred tremi leti …", Bazovica, 2. 4. 1944, let. 4, št. 105, str. 1–2. 125 "Sprememba v vodstvu jugoslovanske vlade", Bazovica, 15. 1. 1942, let. 2, št. 15, str. 3; "Zedinjena Slovenija pod okriljem Velike Jugoslavije", Bazovica, 15. 9. 1942, let. 2, št. 45, str. 1; "Domovina govori, Na križišču", Bazovica, 16. 8. 1943, let. 3, št. 75–76, str. 6–7; "Jugoslavija in Grčija", Bazovica, 22. 11. 1943, let. 3, št. 87, str. 3. 126 John Ey, "Londonsko pismo", Bazovica, 7. 5. 1944, let. 4, št. 110, str. 2; "Strah pred resnico", Bazovica, 11. 6. 1944, let. 4, št. 115, str. 2; "Vlada demokratičnega in borbenega edinstva. Poslanica predsednika, dr. Šubašiča – prvi sporazum – glas Amerike", Bazovica, 16. 7. 1944, let. 4, št. 119, str. 1–3; "Zadnje leto vojne, Jugoslovanska kriza", Bazovica, 17. 9. 1944, let. 4, št. 127, str. 6. 127 Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 125–129. 128 "Pred tremi leti …", Bazovica, 2. 4. 1944, let. 4, št. 105, str. 1–2. 129 "Izpod latnika", Bazovica, 21. 5. 1944, let. 4, št. 112, str. 15. 130 "Neobhodno je potrebna edinost", Bazovica, 4. 6. 1944, let. 4, št. 114, str. 16. 725 S H S tudia istorica lovenica benega edinstva",131 nad njo pa naj bi se navduševali tudi v tujini. Šubašić je s tem postal "rešitelj krize", ki so nastale v času Purićeve vlade, in "prvi glasnik jugoslovanstva".132 Korak k spravi, ki ga je zaznamoval sporazum med kraljem Petrom II. in Titom, je bil na straneh Bazovice dobro sprejet. Z naraščanjem moči partizan- skega gibanja, je bilo v listu tudi poudarjeno, da je slednje postalo osnova za obnovitev državne uprave in modernizacijo Jugoslavije, obenem temelj za uvedbo splošne volilne pravice obeh spolov.133 Sporazum je nato nadgradil še drugi, ki je bil podpisan med Titom in Šubašićem. S sprejeto deklaracijo se je vlada zavezala, da bo njen primarni cilj združitev vseh ozemelj, ki so pred vojno ostala izven jugoslovanskih meja, za kar je bil seveda Jugoslovanski odbor iz Ita- lije najbolj zainteresiran. Nad vladno odločitvijo je bila torej Bazovica navduše- na in je 13. avgusta 1944 navajala, da je jugoslovanska javnost navdušeno spre- jela spremembe, najbolj zadovoljna pa naj bi bila prav primorska kolonija.134 Pred tem se je s težavami srečevalo tudi slovensko predstavništvo v jugo- slovanski vladi. Po odstopu slovenskega politika Ivana Kerna, ki je od avgusta 1943 sodeloval v Purići vladi, Slovenci v slednji nekaj časa niso bili zastopa- ni.135 Po pisanju Bazovice se je za slovensko kolonijo v Egiptu in tajništvo Jugo- slovanskega odbora iz Italije pojavil nov val zaupanja ob imenovanju novega ministra v Šubašićevi vladi, Draga Marušiča. List ga je navdušeno pozdravil, saj je bil poleg drugega zaradi doberdobskih korenin tesno vpet v zgodbo primor- skih Slovencev;136 obenem je pripadal Jugoslovanskemu odboru iz Italije. V 110. številki Bazovice, 7. maja 1944, je bila prvič omenjena "druga Jugo- slavija". Nakazovalo se je torej novo obdobje, ki naj bi vplivalo na to, da bi med Primorci nastopil nov pogled na urejenost jugoslovanske države, od centralizma k decentralizmu oziroma federalizaciji.137 Tako se je po dveh tednih v Bazovici že omenjala "demokratična in federativna Združena Slovenija, ki vstopa kot enako- pravna enota v demokratično in federativno Jugoslavijo".138 Teden pozneje pa, da so se na Primorskem do začetka vojne Slovenci v Italiji zavzemali za centrali- stično ureditev jugoslovanske države, saj so menili, da bi centralizem prispeval k 131 "Vlada demokratičnega in borbenega edinstva", Bazovica, 16. 7. 1944, let. 4, št. 119, str. 1. 132 "Kaj pravijo Amerikanci?", Bazovica, 16. 7. 1944, let. 4, št. 119, str. 3; "Jugoslovansko vprašanje", Bazovica, 30. 7. 1944, let. 4, št. 121, str. 1. 133 Pierre Tzoulio, "Jugoslovanski sporazum", Bazovica, 16. 7. 1944, let. 4, št. 119, str. 3–4. 134 "Politika nove jugoslovanske vlade", Bazovica, 13. 8. 1944, let. 4, št. 123, str. 1. 135 "Izpopolnitve v jugoslovanski vladi", Bazovica, 18. 10. 1943, let. 3, št. 82, str. 7; F. Lodur, "Na križišču", Bazovica, 5. 2. 1944, let. 4, št. 97, str. 1–2. 136 "Dobro srečo", Bazovica, 23. 7. 1944, let. 4, št. 120, str. 1–2; "Slovenska kolonija dr. Marušiču", Bazovica, 23. 7. 1944, let. 4, št. 120, str. 15. 137 "Novi čas – nova miselnost", Bazovica, 28. 5. 1944, let. 4, št. 113, str. 1–2. 138 "Slovenska N.O.F.", Bazovica, 21. 5. 1944, let. 4, št. 112, str. 15. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 726 notranji trdnosti, nepremagljivosti ter vodil do realizacije njihovega temeljnega političnega cilja: osvoboditve Julijske krajine. Zaradi novih razmer, konca maja leta 1944, so pričeli zagovarjati federalno ureditev, saj preoblikovanje centra- listične Jugoslavije ni bilo uspešno. Obenem so pisali, da so se kljub prepovedi ukvarjali z vprašanjem morebitne federativne ureditve, le da o njej niso pisa- li. Podpora demokratičnosti nove Jugoslavije je postajala na straneh Bazovice vedno pogostejša, načeli svobode in demokracije pa pogoj za sodelovanje.139 Odnos do jugoslovanskih vojaških formacij V Bazovici so bili najprej v ospredju zapisi o četnikih. Že v 4. številki, 21. oktobra 1941, je list trdil, da se jim je v boju priključilo veliko število Slovencev oziroma primorskih beguncev, ki so bili izgnani v Srbijo.140 V prvem letu izhajanja je bilo možno prebirati tudi poročila o njihovih vojaških uspehih, ki so bili označeni kot najvažnejši dogodki v jugoslovanskem oboroženem odporu.141 Četniško organizacijo je Bazovica označevala kot "kraljestvo",142 njeno delovanje pa, da je "viteško".143 Njihove uspehe sta že kmalu po poročanju lista spodbuja- la ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt144 in v nadaljevanju državni sekretar ZDA (se pravi ameriški zunanji minister) Cordell Hull.145 V ospredju so bile še posebno tematike o delovanju slovenskih četnikov na območju Julijske krajine,146 ter drugih pripadnikov istega gibanja v Bosni in Hercegovini (pred- vsem v mestih Sarajevu in Konjic),147 ter Srbiji.148 List je hkrati poročal o priča- 139 Ivan M. Čok, "Slovencem, Hrvatom in Srbom doma in v tujini", Bazovica, 8. 1. 1944, let. 4, št. 94, str. 1–2; "Novi čas – nova miselnost", Bazovica, 28. 5. 1944, let. 4, št. 113, str. 1–2; Pierre Tzoulio, "Jugoslovanski sporazum", Bazovica, 16. 7. 1944, let. 4, št. 119, str. 3–4. 140 "Novice iz Srbije", Bazovica, 21. 10. 1941, let. 1, št. 4, str. 2. 141 "Kaj je novega doma?", Bazovica, 22. 11. 1941, let. 1, št. 8, str. 2; "Živel prvi bataljon kr. Garde v srbskih planinah", Bazovica, 22. 11. 1941, let. 1, št. 8, str. 2. 142 "Izlet po Srbiji", Bazovica, 1. 11. 1942, let. 2, št. 48, str. 2. 143 "Primorski Slovenci v vrstah vojvode Mihajlovića", Bazovica, 1. 11. 1942, let. 2, št. 48, str. 3. 144 "Akcije četnikov v Srbiji proti Nemcem so tudi nam v pomoč", Bazovica, 13. 12. 1941, let. 1, št. 9, str. 5. 145 "Ameriški zunanji minister pozdravlja gen. Dražo Mihailoviča", Bazovica, 1. 5. 1942, let. 2, št. 29, str. 3. 146 "Primorski Slovenci v vrstah vojvode Mihajlovića", Bazovica, 1. 11. 1942, let. 2, št. 48, str. 3; "Jurjev dan", Bazovica, 24. 4. 1942, let. 2, št. 28, str. 1; "Izpod domačega latnika. Vojvoda Mihailović uspešno napada", Bazovica, 18. 7. 1942, let. 2, št. 38–39, str. 7; "Izpod domačega latnika. Novi veliki uspehi voj- vode Draže", Bazovica, 1. 8. 1942, let. 2, št. 41–42, str. 4; "Četniki so uničili 15.000 Lahov", Bazovica, 7. 10. 1942, let. 2, št. 46, str. 3; "Četniki na Nanosu", Bazovica, 28. 2. 1943, let. 3. št. 59, str. 7; "Izpod latnika. Napad četnikov na laško kolono v Tolminu", Bazovica, 6. 6. 1943, let. 3, št. 69, str. 7. 147 "Četniki ogrožajo Sarajevo", Bazovica, 13. 6. 1942, let. 2, št. 35, str. 4; "Veliki uspehi vojvode", Bazovica, 25. 7. 1942, let. 2, št. 40, str. 3; "Izpod domačega latnika. Novi veliki uspehi vojvode Draže", Bazovica, 1. 8. 1942, let. 2, št. 41–42, str. 4; "Izpod latnika. Četniške borbe se nadaljujejo", Bazovica, 7. 3. 1943, let. 3, št. 60, str. 8. 148 "Veliki uspehi akcij vojvode Draže", Bazovica, 13. 6. 1942, let. 2, št. 35, str. 2. 727 S H S tudia istorica lovenica kovanju splošne ofenzive, pri kateri naj bi se Jugoslavija pridružila zavezniškim četam in skupaj z njimi obračunala s fašizmom.149 V časopisu je bil voditelj četnikov Dragoljub – Draža Mihailović npr. ozna- čen za junaškega poveljnika, nad katerim je bila razpisana tiralica s strani "srb- ske kvislinške vlade" Milana Nedića, da je junaški vojvoda, ki namerava z borbo proti silam osi nadaljevati vse do svoje smrti – njegova brzojavka, ki jo je v tem smislu poslal begunski vladi, je po poročanju lista "okrepila vero vseh Jugoslo- vanov v končno zmago in nezlomljiv duh naše rase".150 Daljši in dovolj zgovo- ren zapis o njem je bil npr. objavljen 15. januarja 1943, in je med drugim izpo- stavil naslednje: V sedanji vojni /.../ ostaja lik Draže Mihailoviča ob vsakem času in ob vsakem novem dogodku nov, svež in nepozabljen. /.../ Draža Mihailovič je nesmrtno vpisan v svetovni zgodovini in to ni več samo junak naših planin, strah Prusijakov in Lahov, ustašev in drugih razbojnikov, pač pa je danes Draža Mihailovič last vseh združenih narodov in nosilec svobode bodočih dni.151 Priložnostno je Bazovica objavljala Mihailovićeve poslanice,152 (ki so bile sicer redkejše, kot poslanice kralja Petra II.), njegove opogumljajoče govore153 in obvestila o odlikovanjih, ki jih je prejel. Primer slednjega predstavlja preje- tje vojnega križa s strani francoskega generala Charlesa de Gaulla, s katerim je Mihailović gojil dobre odnose.154 V Bazovici se približno leto dni po okupaciji niso mogli izogniti neenotno- sti v jugoslovanskem uporu. Tako v osrednjem članku na prvi strani dne 18. julija 1942 beremo, da v domovini vlada nesloga, ker so se nekateri ob okupaciji odločili počakati na bolj primeren čas, da ne bi bilo žrtev, drugi pa so začeli z aktivnim uporom in se pridružili četnikom. Med temi, ki so začeli z aktivnim uporom na Slovenskem, je tedaj časopis izrecno omenil, da so dejavni tudi levi- čarji in da so dobro organizirani. Dalje, da ni mogoče iz emigracije presojati, kdo ima prav. V nadaljevanju pa beremo, da v Srbiji, Bosni, Hercegovini, Dalma- ciji, Vojvodini in na Hrvaškem poleg četnikov delujejo tudi partizani. Pri tem so v Bazovici zapisali naslednje optimistične misli: "Po nekih poročilih je bil med obema skupinama dosežen sporazum, zato upravičeno verujemo, da se bodo 149 "Bilanca krvi in solza. Četniki se po Gorenjskem upirajo nemškemu nasilju", Bazovica, 10. 4. 1942, let. 2, št. 26, str. 4. 150 "Izpod domačega latnika. Vojvoda Draža Mihailović se bori za Jugoslavijo", Bazovica, 24. 4. 1942, let. 2, št. 28, str. 3. 151 "Veličina vojvode Mihailovića", Bazovica, 15. 1. 1943, let. 3, št. 53, str. 3. 152 "Novoletna poslanica d. Mihailovića", Bazovica, 15. 1. 1943, let. 3, št. 53, str. 2. 153 "Zaslužen odgovor Draže Mihailovića", Bazovica, 21. 2. 1943, let. 3, št. 58, str. 5. 154 "Draža Mihailović odlikovan", Bazovica, 14. 2. 1943, let. 3, št. 57, str. 8. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 728 tudi v Sloveniji sedanje razlike izravnale."155 To je bila hkrati prva omemba par- tizanov v časopisu in sploh ni bila negativna.156 V drugi polovici leta 1943 je list še naprej opozarjal na vojaška nasprotja med partizani in četniki ter pozival h koncu sovražnosti. Enotnost bi namreč prispevala k učinkovitejšemu boju, s stabilno jugoslovansko državo pa bi njeni predstavniki lažje in odločneje nastopali na mirovni konferenci, kjer bi bila nji- hova beseda upoštevana v večji meri.157 Pomen prizadevanja za skupne vredno- te je možno opaziti tudi v pozivih, ki so se v listu pojavljali konec leta 1943 in v začetku leta 1944: "Sloga jači, nesloga tlači!",158 "Trdna povezanost – najvišja zapoved", "Kamor koli gremo, gremo vsi kot en mož!";159 slednje moramo seve- da povezovati tudi s tedanjimi poskusi Jugoslovanskega odbora iz Italije, da bi se ohranila enotnost med vojaki na Bližnjem vzhodu. Hkrati je časopis konec leta 1943 bralce seznanjal, da je o "notranji zme- šnjavi, ki je ni mogoče prezreti", seznanjena tudi Velika Britanija,160 ki je tedaj Mihailovića pravzaprav že odpisala in se odločila podpreti le Tita. Decembra je bilo namreč že jasno, da četniki čedalje bolj sodelujejo z nemškim okupa- torjem, saj taktika "čakanja" ni obrodila sadov in zavezniki so se na Teheranski konferenci odločili podpreti le Tita in njegove partizane. Obenem so tudi na Bližnjem vzhodu v letu 1943 spoznavali, da je partizansko gibanje v Jugoslaviji učinkovitejše v boju proti okupatorju. S časom se je začel spreminjati tudi odnos Bazovice do četnikov in njiho- vega vodstva. Če so vodjo, Mihailovića, v prvih letih vojne kovali v zvezde, in je list še v drugi polovici leta 1943 poročal o tem, da so četniki Nemcem povzro- čili veliko preglavic,161 je bilo od začetka septembra 1944 objavljenih več član- kov o sodelovanju četnikov z Nemci,162 pa o odstavitvi Mihailovića iz vlade163 in njegovi neprizemljenosti.164 Po drugi strani je od pomladi 1943 Bazovica pričenjala pogosteje omenjati partizansko gibanje, a se je slednje še vse do konca leta vedno pojavljalo v sozvočju s četniškim delovanjem: "največja ovira 'evropski trdnjavi' so četniki in partizani", ki se še "vedno borijo s strahovito 155 "Slovenci ob usodni uri", Bazovica, 18. 7. 1942, let. 2, št. 38–39, str. 1. 156 Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 95. 157 F. Lodur, "17. november – dan mladine", Bazovica, 22. 11. 1943, let. 3, št. 87, str. 2. 158 "Našim prostovoljcem", Bazovica, 1. 11. 1943, let. 3, št. 84, str. 15. 159 "Trdna povezanost-najvišja zapoved", Bazovica, 8. 1. 1944, let. 4, št. 94, str. 2. 160 "G. Eden o britanski zunanji politiki", Bazovica, 13. 12. 1943, let. 3, št. 90, str. 2. 161 "Izpod latnika. Napad četnikov na Donavi", Bazovica, 13. 6. 1943, let. 3, št. 70, str. 6. 162 "Četniki sodelujejo z Nemci", Bazovica, 3. 9. 1944, let. 4, št. 125, str. 16; "Mihajlovič v vrstah sovražni- ka", Bazovica, 24. 9. 1944, let. 4, št. 128, str. 16. 163 "Mihajlovič odstavljen", Bazovica, 3. 9. 1944, let. 4, št. 125, str. 16; "Zadnje leto vojne. Tito-Mihajlovič", Bazovica, 17. 9. 1944, let. 4, št. 127, str. 6. 164 "Osvobodilno gibanje maršala Tita v Jugoslaviji zavzema mednarodni značaj", Bazovica, 10. 9. 1944, let. 4, št. 126, str. 6. 729 S H S tudia istorica lovenica upornostjo";165 "Borimo se ravno tako za Mihailovičeve junake, kakor za juna- ške partizane".166 Z letom 1944 se je nato v listu zvrstilo vedno več pozitivnih poudarkov glede organiziranosti in bojev Narodnoosvobodilne vojske (NOV) v Sloveniji in drugod po Jugoslaviji,167 kot tudi o Osvobodilni fronti (pri tem 165 "Izpod latnika. Največja ovira 'Evropski trdnjavi'", Bazovica, 13. 6. 1943, let. 3, št. 70, str. 6. 166 F. Lodur, "Domovina govori. Premagaj samega sebe!", Bazovica, 18. 10. 1943, let. 3, št. 82, str. 3. 167 "Borbe v Sloveniji", Bazovica, 13. 8. 1944, let. 4, št. 123, str. 16; "Boji v Srbiji, Črni gori, Dalmaciji in Bosni", Bazovica, 13. 8. 1944, let. 4, št. 123, str. 16. "Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani" – primer karikature, ki ponaz- arja predčasno zma- goslavje treh glavnih zavezniških držav: ZDA; Velike Britanije in Sovjetske zveze (Bazovica, 6. 12. 1943, št. 89, str. 1) G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 730 je Bazovica tudi ponatisnila nekatera besedila iz drugih publikacij) in o vodil- nih partizanskega boja, še posebej o Josipu Brozu Titu.168 Velik pomen je list pripisoval Narodnoosvobodilnemu svetu, mu priznaval "politične in moralne kvalitete".169 "Najsijajnejše delo" partizanov je po besedah Bazovice predstavlja- lo nacionalno zedinjenje.170 Tita je časopis opisoval kot veselo, dobrosrčno in hrabro osebo in obenem nasprotoval "neresničnim" prikazom, češ da je strog diktator.171 Kljub vsemu je bila v listu še nekaj mesecev prisotna želja po preseganju sporov; glede razvoja na makro ravni je bilo to v bistvu naivno. Februarja 1944 je bilo tako v Bazovici še zmeraj optimistično omenjeno, da je bil po nekaterih vesteh ponekod med obema skupinama dosežen sporazum, zato pa je vladalo upanje, da bodo tudi v Sloveniji našli skupni jezik.172 V tej luči so do sredine marca 1944 izstopali zapisi, ki so poudarjali pomen trdne povezanosti in apeli- rali k umiritvi strasti v vojaških enotah, v upanju, da bodo jugoslovanski politiki v emigraciji vendarle dosegli sporazum s partizansko stranjo.173 Z aprilom pa se je tudi to spremenilo: beremo namreč, da naj bi se partizani večkrat poskušali zbližati s četniki, vendar naj bi ta stran sleherni sporazum odklanjala.174 Jugoslovanski odbor iz Italije in njegovo glasilo Bazovica sta bila torej vedno bolj na strani partizanov. Za Čoka, Rudolfa in somišljenike je namreč Tito predstavljal edino zagotovilo, da se bosta Primorska in Istra v čim večji 168 Victor Bienstock, "Kako je v Jugoslaviji", Bazovica, 12. 3. 1944, let. 4, št. 102, str. 14; "Beseda o osvobodil- ni fronti", Bazovica, 30. 4. 1944, let. 4, št. 109, str. 3–8; "Izpod latnika. Triletnica ustanovitve slovenske Osvobodilne fronte", Bazovica, 30. 4. 1944, let. 4, št. 109, str. 16; "150 000 bojevnikov NOV za drugo fron- to", Bazovica, 21. 5. 1944, let. 4, št. 112, str. 2; "Slovenska N.O.F.", Bazovica, 21. 5. 1944, let. 4, št. 112, str. 15. 169 ""Vstajenje"", Bazovica, 9. 4. 1944, let. 4, št. 106, str. 1–2. 170 Pierre Tzoulio, "Jugoslovanski sporazum", Bazovica, 16. 7. 1944, let. 4, št. 119, str. 3–4. 171 "150 000 bojevnikov NOV za drugo fronto", Bazovica, 21. 5. 1944, let. 4, št. 112, str. 2. 172 "Pregled po bojiščih. Italijansko bojišče", Bazovica, 12. 2. 1944, let. 4, št. 98, str. 8. 173 "V premišljevanje Jugoslovanom", Bazovica, 12. 2. 1944, let. 4, št. 98, str. 4–5; [brez naslova], Bazovica, 12. 3. 1944, let. 4, št. 102, str. 5; "Ali je mogoč sporazum med maršalom Titom in sedanjo vlado?", Bazovica, 12. 3. 1944, let. 4, št. 102, str. 15. 174 "Pred tremi leti…", Bazovica, 2. 4. 1944, let. 4, št. 105, str. 1–2; Pierre Tzoulio, "Jugoslovanski sporazum", Bazovica, 16. 7. 1944, let. 4, št. 119, str. 3–4. "Beseda o Osvobodilni fronti" (Bazovica, 30. 4. 1944, št. 109, str. 7) 731 S H S tudia istorica lovenica meri pridružili povojni Jugoslaviji. Tako so bili npr. bralci januarja 1944 sezna- njeni s sklepom na II. zasedanju AVNOJ-a, ki je "proglasil svojo odločitev, da osvobojene primorske kraje zedinjuje z ostalimi deli Jugoslavije v eno državno tvorbo."175 Zato pa je Bazovica vabila vse, naj se pridružijo partizanom. Kot pri- mer vzemimo naslednji poziv sredi septembra 1944: "Pot je za vse Jugoslovane ena sama: Narodnoosvobodilno gibanje maršala Tita!"176 Septembra 1944 je nato Bazovica poročala tudi o splošni ofenzivi po Jugo- slaviji (bila je to operacija Ratweek, s katero so v sozvočju z zavezniki od začet- 175 Ivan M. Čok, "Slovencem, Hrvatom in Srbom doma in v tujini!", Bazovica, 8. 1. 1944, let. 4, št. 94, str. 1; prim. "Problem Primorskih Slovencev", Bazovica, 30. 4. 1944, let. 4, št. 109, str. 9. 176 "Kralj Peter II: Vsi Jugoslovani v N.O.V. maršala Tita …", Bazovica, 17. 9. 1944, let. 4, št. 127, str. 1–2. "Jugoslavija pred osvo- bojenjem in preroje- njem" (Bazovica, 10. 9. 1944, št. 126, str. 1) G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 732 ka meseca jugoslovanski partizani izvedli več sto uspešnih sabotaž na komuni- kacijah in s tem preprečili Nemcem, da bi se nemoteno umikali iz Balkana in oskrbovali svojo vojsko v Italiji; prislužili so si številne pohvale s strani Anglo- -Američanov177). Kot je pisal časopis, je "Titova" ofenziva delovala v osrednjem delu Jugoslavije, zavezniki na Jadranu, Rdeča armada, ki se ji je s svojimi četami pridružila NOVJ Jugoslavije, pa na vzhodu.178 Beograd je bil z njune strani osvo- bojen 20. oktobra 1944 in ob tej priliki je Jugoslovanski odbor iz Italije na Tita naslovil čestitko ter se mu hkrati zahvalil, da so jugoslovanski prostovoljci iz Trsta, Gorice in Istre imeli čast boriti se v vrstah njegove vojske.179 Naklonjenost do Rdeče armade je Bazovica na svoji naslovnici izrazila že pred osvoboditvijo Beograda, in sicer v obliki pozdrava, da bi izrazila podporo in ponos do vojaških dosežkov – kot prikazuje spodnji izsek: Če je bilo torej v časopisu vidno nihanje med četniki in partizani, in se je nato od konca 1943 tehtnica prelevila na stran slednjih, je bilo ves čas izhajanja objavljenih veliko kritik (ali ponatisnjenih kritik oziroma apelov) proti kola- boraciji Pavelićevih ustašev in slovenskih domobrancev.180 Slednji so v zapisih Bazovice zaradi sodelovanja z Nemci septembra obveljali za "slovensko sramo- to". O njih je časopis objavil naslednje: Zaradi neinformiranosti so bili mnogi naši ljudje dolgo časa v zmoti glede takoz- vanih domobrancev in Narodnih straž v Sloveniji. Z vsemi mogočimi izgovori so pošteni Slovenci poskušali ta zgodovinski madež sramote izbrisati, ali ga vsaj zamazati, v dobri veri, da vendar ni mogoče, da bi slovenski fantje in možje mogli služiti sovražniku. Vsi ti zagovori in izgovori pa so 20. aprila tl., ko so slovenski fantje v Ljubljani prisegali Hitlerju zvestobo v nemških uniformah in ob asisten- 177 Gorazd Bajc, "Anglo-Američani in sabotaže slovenskih partizanov na južni železnici", Acta Histriae 16, št. 3 (2008), str. 350–352. 178 "Jugoslavija pred osvobojenjem in prerojenjem", Bazovica, 10. 9. 1944, let. 4, št. 126, str. 1. 179 "Čestitke in zahvala "Jugosl. Odbora iz Italije" maršalu Staljinu in Titu", Bazovica, 29. 10. 1944, let. 4, št. 133, str. 2. 180 Npr. "Politika nove jugoslovanske vlade", Bazovica, 13. 8. 1944, let. 4, št. 123, str. 1; "Svobodna Jugoslavija. Strah in beg Hitlerjevih pomočnikov", Bazovica, 13. 8. 1944, let. 4, št. 123, str. 16; "Na uso- dnem križišču Jugoslavije", Bazovica, 3. 9. 1944, let. 4, št. 125, str. 2; "Poslanica ministra dr. Marušiča", Bazovica, 3. 9. 1944, let. 4, št. 125, str. 3; "Izpod latnika. Dr. Alojzij Kuhar roti domobrance", Bazovica, 10. 9. 1944, let. 4, št. 126, str. 16. "Da zdravstvuet geroiceskaja Krasnaja Armija! [Živela junaška Rdeča armada!]" (Bazovica, 8. 10. 1944, št. 130, str. 1) 733 S H S tudia istorica lovenica ci prusijaških okupatorjev, postali prazni in se je resnica razkrinkala v vsej svoji goloti. Kdo je resnični gospodar domobrancev in takozvanih narodnih straž, najboljše potrjuje letak, ki smo ga prejeli iz domovine in kakršne Nemci z avto- mobili trosijo – kjer morejo – po slovenski zemlji. Prusijaki sami potrjujejo črno na belem, komu služijo Narodne straže – zavarovanju nemških poti na bojišča.181 Sklep Po sistematični analizi Bazovice ugotavljamo, da se je v listu najpogosteje poja- vljalo vprašanje jugoslovansko-italijanske razmejitve – ob tem so na jugoslo- vansko državo in s tem monarhijo oziroma dinastijo Karađorđević v okviru časopisa gledali dokaj idealistično in nekritično, čeprav se dinastija v letu 1944 vedno manj omenja; precej kritični pa so bili do jugoslovanskih begunskih vlad, zlasti od srede leta 1943 dalje, saj jih je v vojnih letih okarakterizirala velika nestabilnost. V okviru Bazovice so jih prikazovali, da so vse, z izjemo Šubašićeve vlade – ki je bila nato ves čas pisanja v letu 1944 idealizirana –, delovale v lasten prid in posledično niso našle skupnega jezika, prav tako pa so kritizirali delno pomanjkanje slovenskega vladnega predstavništva v ključnih trenutkih. Jugo- slovanski odbor iz Italije in njegovo glasilo sta skladno s politiko teh vlad naj- prej podpirala tedaj s strani zahodnih zaveznikov priznanega četniškega vodjo Mihailovića, ki naj bi se boril za ohranitev jugoslovanske monarhije. Postopno uveljavljanje partizanskega gibanja je pozneje vedno bolj vplivalo na to, da sta se Odbor in časopis oddaljevala od četnikov, predvsem zaradi dejstva, da se je Tito začenjal kazati kot najprimernejši zaveznik za dosego najvažnejšega cilja – spremembo meja v korist Jugoslavije. Pisanje Bazovice je v bistvu bilo precej skladno s politiko Velike Britanije do zapletenih razmer v Jugoslaviji. Pri tem je jasno, da je bila zaradi potreb t. i. vojne propagande v pisanju Bazovice več- krat prisotna "udarna" retorika, čemur je dodatno pripomogla grafična podoba; tudi tako je časopis lažje dosegal namen informiranja, a hkrati formiranja. Kljub težavam s predstavniki jugoslovanskih begunskih vlad je imel kar velik krog bralcev. Pisci v časopisu so z željo po primarnem cilju (osvoboditvi in razširitvi Jugoslavije) vseskozi opozarjali na nevarnost notranje nestabilnosti oziroma poudarjali enotnost med sprtimi stranmi. Hipotezo lahko torej potrdimo, pri tem pa dodamo, da se v okviru Jugoslovanskega odbora iz Italije po vsej ver- jetnosti niso bistveno razlikovali od drugih Slovencev na Primorskem in v Istri pred in med vojno: le močna Jugoslavija – in ne glede na njeno notranjo ure- ditev – jim je namreč predstavljala najboljše zagotovilo, da bo do spremembe 181 "Domobranci – slovenska sramota", Bazovica, 24. 9. 1944, let. 4, št. 128, str. 6. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 734 meje res prišlo. Pri presoji medvojnega Rudolfovega delovanja in Bazovice je ključno tudi vprašanje, v kolikšni meri so bili tedaj v emigraciji sploh obveščeni o razmerah v zasedeni Jugoslaviji; zelo verjetno so prejemali le selekcionirane informacije. Neosnovane so nazadnje obtožbe v delih o prekomorskih briga- dah, češ da je bil časopis v službi jugoslovanske begunske vlade. Očitno si zaradi groženj o cenzuri (ki so se tudi nekajkrat udejanjila) Rudolf ni smel vsaj prvi dve leti privoščiti pretiranih kritik na račun uradnih jugoslovanskih oblasti; od srede leta 1943 dalje pa jih je še kako kritiziral. Gorazd Bajc, Ane-Marie Herceg, Kaja Mujdrica BAZOVICA, THE NEWSPAPER OF THE COMMITTEE OF THE JUGOSLAVS OF ITALY, AND ITS ATTITUDE TOWARDS THE KINGDOM OF YUGOSLAVIA, 1941–1944 SUMMARY The aim of this article was to present, on the basis of an analysis of the jour- nal "Bazovica", three different perspectives of the Yugoslav Committee in Italy on the Kingdom of Yugoslavia, namely the royal dynasty of Karađorđević, the Yugoslav refugee governments and the Yugoslav state structure, and the milita- ry organisations (mainly Chetniks and Partisans) that fought in occupied Yugo- slavia. Other relevant sources have been taken into account, in particular from the archival legacy of Ivan Rudolf, editor of Bazovica in Cairo between 30 Sep- tember 1941 and 19 November 1944, the Archives of the Republic of Slovenia and the UK's main archive, The National Archives. The main objective of the Committee, in which Rudolf and Ivan Marija Čok were central members, was to change the border between Yugoslavia and Italy. By cooperating with the Allies and adapting to the political upheavals, the lib- eration of the Venezia Giulia (Julian March) in favour of the Slovenes seemed achievable, although the Committee was also met with disapproval, e.g. with the so-called Cairo crisis and the creation of the Yugoslav Royal Guard Battal- 735 S H S tudia istorica lovenica ion. Bazovica therefore reported mainly on events concerning the Slovenes of the Littoral region and was a function of the Committee's policy. Based on an analysis of the published articles of Bazovica and taking into account the chronology of events on Yugoslav soil and the most prominent actors – from King Peter II, representatives of Yugoslav governments and lead- ers of resistance movements (Tito, Mihailović) – until 1944, the article focuses on the propaganda elements and rhetoric of the themes raised. Alongside radio speeches, messages from politicians in exile and articles summarising the main military and political events, the newspaper published literary articles, pictures and caricatures in an attempt to draw people's attention to the common strug- gle. The authors of the article present the central themes to which the news- paper or the Committee paid most attention. The issue of the Yugoslav-Italian border was the main focus of the reports, with maps, appeals and speeches. The Committee's efforts were also reinforced by King Peter II, who in numerous speeches stressed the importance of the border issue and the unity of Yugo- slavs in a common, united country. The article, by showing Bazovica's attitude towards the Karađorđević dynasty, tries to answer how, as the end of the war approached, the Committee paid more attention to the resistance movements and to Tito, who, with references in the last issues of the newspaper, took prec- edence over the (forgotten) dynasty, which was initially the centre of Yugoslav integration - Greater Yugoslavia around the Karađorđević dynasty. By criticising governments and the resulting instability of the Yugoslav idea, Bazovica moved closer to the desire for reconciliation and reconstruc- tion of Yugoslavia under Tito, pointing to the collaboration with the Red Army - from the initial support for the Chetniks, who were presented as the heroes of the Yugoslav resistance against the invaders, to the gradual shift of sympathy towards the Partisans, the Soviets became the ideal of the struggle. Thus, in its attitude towards the various groups, Bazovica reflected the dynamics of politi- cal events and changes in alliances during the Second World War, writing in favour of its own causes, which, from the beginning of the publication of the newspaper and the Committee's activities, were framed within the question of the demarcation between Yugoslavia and Italy. G. Bajc, A. M. Herceg, K. Mujdrica: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega ... 736 VIRI IN LITERATURA ARS, SI AS 1660 – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, fond Cankar Izidor. ARS, SI AS 1883 – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, fond Klemenčič Slavo. ARS, SI AS 1931 – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije. MNZS, Ozd-IR – Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Ljubljana, fond Osebna zapuščina Ivana Rudolfa. TNA HS 5 – The National Archives, Kew-London, nekdanji Public Record Office, fond Special Operations Executive: Balkans. Bazovica – Berilo Jugoslovanskega odbora iz Italije – Kairo, letniki 1941–1944. Službene novine Kraljevine Jugoslavije – Ratno izdajanje – London–Kairo, letniki 1941–1945. Šotorska knjižnica – Srednji vzhod, letniki 1942–1945. ……………………………. Bajc, Gorazd, "Anglo-Američani in sabotaže slovenskih partizanov na južni železnici", Acta Histriae 16, št. 3 (2008), str. 343–357. Bajc, Gorazd, Iz nevidnega na plan. Slovenski primorski liberalni narodnjaki v emigra- ciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misij v Sloveniji (Koper, 2002). Bajc, Gorazd, "'Plačanci – agenti / špijoni zahoda'. Primer retorike povojnih jugoslo- vanskih oblasti glede pomena in vloge TIGR-a in ocene britanskih obveščevalnih služb", Acta Histriae 15, št. 1 (2007), str. 261–276. Bajc, Gorazd, "Stanislav Rapotec, prvi Slovenec, ki ga je britanska obveščevalna služ- ba SOE vtihotapila v zasedeno Jugoslavijo", Studia Historica Slovenica 11, št. 2–3 (2011), str. 525–551. Bajc, Gorazd, Zapletena razmerja. Ivan Marija Čok v mreži primorske usode (Koper, 2000). Bajc, Gorazd in Torkar, Blaž, Ivan Rudolf in padalci / Ivan Rudolf e i paracadutisti / Ivan Rudolf and parachutists (Maribor, 2009). Bobnar, Stane, et al., Prekomorci. Oris zgodovine prekomorskih brigad in drugih pre- komorskih enot NOV (Ljubljana, 1965). Earle, John, Cena domoljubja. SOE in MI6 na stičišču Italijanov in Slovencev med drugo svetovno vojno (Trst, 2009). Globočnik, Damir, "Likovna oprema časopisa Bazovica", v: Ivan Rudolf. Ob 120-letni- ci rojstva, ur. Irena Uršič (Ljubljana, 2018), str. 137–158. Ivan Rudolf. Ob 120-letnici rojstva, ur. Irena Uršič (Ljubljana, 2018). "Iz arhivov in predalov", Mladika, ur. Ivo Jevnikar (Trst, 1995–2005). 737 S H S tudia istorica lovenica Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim. Študija in prikaz procesa, ur. Mateja Jeraj in Jelka Melik (Ljubljana, 2015). Klun, Albert, Domovina je ena. Prekomorci – borci NOVJ v osvobodilni vojni jugoslo- vanskih narodov, na domačihin tujih tleh (Ljubljana, 1986). Klun, Albert, Iz Afrike v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije (Ljubljana, 1978). Klun, Albert, Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni (Ljubljana, 1976). Makuc, Dorica, Aleksandrinke (Gorica, 1993). Novačan, Anton, Jeruzalem – Kairo. Spomini 1942–1945 (Ljubljana, 1986). Pirjevec, Jože, "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje (1848–1954) (Ljubljana, 2007). Rudolf, Saša, Xolotl. Med resnico in domišljijo (Gorica, 1996). Stanonik, Marija, "Zasluge Ivana Rudolfa za slovensko besedo med slovenskimi voja- ki v afriškem pesku", v: Ivan Rudolf. Ob 120-letnici rojstva, ur. Irena Uršič (Ljubljana, 2018), str. 159–187. Torkar, Blaž, Prikriti odpor. Ameriška obveščevalna služba na Slovenskem med drugo svetovno vojno (Celovec, 2012). Torkar, Blaž, "Slovenci in Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon", Prispevki za novejšo zgodovino 54, št. 1 (2014), str. 144–157. Torkar, Blaž in Bajc, Gorazd, "Slovenci v vrstah britanskih komandosov", Acta Histri- ae 28, št. 1 (2020), str. 161–184. Verginella, Marta, Suha pašta, pesek in bombe. Vojni dnevnik Bruna Trampuža (Koper, 2004). Vilhar, Srečko in Klun, Albert, Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji (Nova Gorica, 1969). Vilhar, Srečko in Klun, Albert, Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov v Afriki (Ljubljana, 1970). Vilhar, Srečko in Klun, Albert, Primorci in Istrani od pregnanstva do prekomorskih brigad (Ljubljana, 1973). Vilhar, Srečko in Klun, Albert, Prva in druga prekomorska brigada (Nova Gorica, 1967). Vodušek Starič, Jerca, "Ivan Rudolf – patriot in obveščevalec", v: Ivan Rudolf. Ob 120-letnici rojstva, ur. Irena Uršič (Ljubljana, 2018), str. 65–84. Vodušek Starič, Jerca, Slovenski špijoni in SOE 1938–1942 (Ljubljana, 2002). Z Bazovico v srcu, ur. Ivo Jevnikar, Deželni sedež državne radiotelevizije RAI-Radio Trst A, slovenski program, januar–junij 1999. 739 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-20 Četniki na Primorskem Poskus ustanovitve četniške enote v Panovcu pri Gorici leta 1944 Renato Podbersič Dr. znanstveni sodelavec Študijski center za narodno spravo Tivolska cesta 42, SI–1000 Ljubljana, Slovenija e-pošta: renato.podbersic@scnr.si Izvleček: Prispevek obravnava poskuse ustanavljanja protipartizanskih oz. četniških enot na Primorskem med drugo svetovno vojno. Te so svoj poveljevalni center videle v štabu generala Mihailovića, poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini. Prispevek prikazuje pobude in delovanje primorskih politikov, ki se niso odločili za priključitev k partizanskemu gibanju in so poskus naveze političnih stikov iskali v povezovanju s protirevolucionarnimi krogi v osrednji Sloveniji. V ta okvir sodi tudi poskus ustanovitve manjše, četniške enote v gozdu Panovec pri Gorici sredi junija 1944 in partizanski obračun z njimi. Ključne besede: Jugoslovanska vojska v domovini, Primorska med drugo svetovno vojno, četniki na Primorskem, goriška sredina, boj v Panovcu Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 23 (2023), št. 3, str. 739–770, 70 cit., 6 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) R. Podbersić: Četniki na Primorskem 740 Uvod1 Leta 1941, po napadu sil osi na tedanjo Kraljevino Jugoslavijo, so bile razmere na Primorskem drugačne kot v drugih predelih Slovenije oz. predvojni Dravski banovini, tudi z vidika t. i. Ljubljanske pokrajine, ki so jo zasedli in si jo priklju- čili italijanski okupatorju. Primorska je bila namreč od leta 1920 mednarodno priznano ozemlje Kraljevine Italije, in oblasti nikoli niso dovolile, da bi tukaj delovale posebne neitalijanske vojaške formacije. Italijanska država je namreč že ob zasedbi slovenskih krajev ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 jasno pokazala, da je to ozemlje dobila v trajno posest. Razmere na Primorskem med drugo svetovno vojno so narekovale najvišjo stopnjo privrženosti boju proti fašizmu, zato velja ocena, da bi se Primorci pridružili vsakršni politično-vojaški ideji, ki bi se borila proti italijanskemu režimu. Osvobodilna fronta (OF) je bila tu prva in njen uspeh je bil zagotovljen. Italijanska diplomacija je po prvi svetovni vojni v pogajanjih o razmejitvi s Kraljevino SHS izrabila prednost, da je iz prve svetovne vojne izšla kot zma- govalka na strani antantnih sil. Rapalska pogodba, podpisana 12. novem- bra 1920, je to ozemlje dokončno prisodila italijanski državi. Za zasedeno ozemlje se je uveljavilo ime Julijska krajina (ital. Venezia Giulia).2 Slovenci so strnjeno živeli predvsem vzhodno od ločnice, ki je stoletja tekla med Kra- som in Furlansko nižino, vendar so bila mesta (Gorica in Trst) narodnostno mešana, a z italijansko večino. Prav tako je bila narodnostno mešana Istra, večinsko italijanska pa obalna mesta (Koper, Izola in Piran). Italija si tako ni prilastila le ozemlja, poseljenega z Italijani, temveč tudi povsem sloven- ska (in hrvaška) ozemlja. Italijanski nacionalizem, ki je bil močan že pred prvo svetovno vojno, zlasti med italijansko manjšino v Avstro-Ogrski, se je v odnosu do Slovencev še posebej razplamtel potem, ko so jeseni 1922 v Italiji oblast prevzeli fašisti. Kmalu so uničili javno organiziranost slovenske narod- ne skupnosti na Primorskem in boj za narodni obstoj se je za poldrugo deset- letje preselil v ilegalo. Vijak fašističnega nasilja je Slovence dvajset let dušil, nasilje samo pa se je od prvega tržaškega procesa leta 1930 dalje dodatno 1 Raziskovalni program št. P6-0380: Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem oze- mlju v 20. stoletju je sofinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in novacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna. 2 Izraz Julijska krajina, redkeje Julijska Benečija, italijansko Venezia Giulia, je sicer splošno sprejet v italijanski historiografiji ter v geografskem in upravnem jeziku opredeljuje tudi ozemlje celotne Primorske do nekdanje rapalske meje in se ne sklada povsem z nekdanjim Avstrijskim Primorjem (Küstenland). Avtor tega toponima (Venezia Giulia) iz leta 1863 je goriški Jud Graziadio Isaia Ascoli (1829–1907), priznani jezikoslovec in senator Kraljevine Italije. Slovensko poimenovanje Julijska krajina je sicer uvedel dr. Josip Vilfan leta 1921. Več o tem: Matic Batič, Italijanizacija kulturne krajine v Goriški pokrajini od konca prve svetovne vojne do kapitulacije Italije, doktorska disertacija (Koper, 2020), str. 172–175. 741 S H S tudia istorica lovenica stopnjevalo in je med vojno doseglo vrh, kar je v primorskem ljudstvu močno povečalo odpor.3 Obdobje med obema svetovnima vojnama med Slovenci na Primorskem so sicer sooblikovale tri glavne politične skupine, ki so obvladovale tukajšnji politični prostor, in sicer liberalno-narodnjaška, ki je svoj odpor fašizmu doka- zala z delovanjem tajne organizacije TIGR; maloštevilna komunistična v okviru ilegalne Komunistične partije Italije (KPI), ki je med vojno organizirala in vodi- la narodnoosvobodilni odpor v okviru Komunistične partije Slovenije (KPS); krščanskosocialna, ki je bila tesno povezana s stanovsko organizacijo slovenske in hrvaške duhovščine. V slednji so imeli vidno vlogo slovenski duhovniki, čep- rav so bili nenehno pod nadzorstvom fašističnega režima.4 Odpor proti okupatorju na Primorskem Partizansko gibanje se je na Primorskem, tako v organizacijskem kot tudi v vojaškem smislu, začelo pozneje kot v t. i. Ljubljanski pokrajini. Partizansko (ne)dejavnost nam ilustrira podatek, da do konca marca 1942 med Italijani na Primorskem ni bilo žrtev.5 Partizansko vodstvo je že poleti 1941 na Primorsko poslalo prve vojaške organizatorje, ki naj bi tamkajšnje ljudstvo dvignili k uporu proti italijanski oblasti. Tudi pozneje so semkaj prihajali preverjeni kadri, tako vojaški kot poli- tični. Razmere za začetek narodnoosvobodilnega boja so bile sicer zelo ugodne, saj je bila morala Primorcev na višku. Ljudje so bili pripravljeni sprejeti obo- rožen boj proti fašizmu, tudi za ceno velikih žrtev. Kmalu po napadu na Kralje- vino Jugoslavijo in začetku okupacije je bila ob koncu aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična fronta (PIF), vendar predstavnikov primorske narodo-o- brambne organizacije TIGR na ustanovni sestanek niso povabili. PIF se je poleti 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto (OF) in je mrežo svojih zaupnikov kaj hitro razširila tudi na Primorsko. Med glavnimi cilji OF je bila tudi osvobo- 3 Egon Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom (Ljubljana, 2001) (dalje: Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom); Lavo Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom (Ljubljana, 1972); Milica Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi (Koper, 1990); Rudolf Klinec, Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica, 1979) (dalje: Klinec, Primorska duhovščina pod fašizmom); Milica Kacin Wohinz in Marta Verginella, Primorski upor fašizmu 1920–1941 (Ljubljana, 2008) (dalje: Kacin Wohinz in Verginella, Primorski upor fašizmu 1920–1941). 4 Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, str. 209–361; Klinec, Primorska duho- vščina pod fašizmom, str. 58–62. 5 Tone Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943: Južnoprimorski odred in Gregorčičeva brigada (Ljubljana, 1983), str. 16 (dalje: Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943); Renato Podbersič, Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941–1945 (Ljubljana, 2011), str. 29–30 (dalje: Podbersič, Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941–1945). R. Podbersić: Četniki na Primorskem 742 ditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši s koroškimi in pri- morskimi Slovenci. Komunisti jeseni 1941 še niso bili pripravljeni govoriti o mejah. Čutili so se vezane na dogovor komunističnih strank Jugoslavije, Avstrije in Italije iz leta 1934, v katerem so se med drugim dogovorili tudi o "pravici do samoodločbe". Toda OF se je na Primorskem razvijala nekoliko drugače kot v ostalih slovenskih pokrajinah, kajti tu ne najdemo t. i. ustanovnih skupin OF (krščanski socialisti, sokoli). Prvi aktivisti so v organizacijo OF sprejeli člane Komunistične partije Italije, nekdanje tigrovce, člane nasilno razpuščenih mla- dinskih, športnih, prosvetnih, študentskih društev ter narodno zavedne sloven- ske protifašiste. Zato odbori OF na Primorskem niso bili sestavljeni na podlagi enakopravnosti ustanovnih skupin, temveč so bili enotni. Pod okriljem OF se je tudi na Primorskem razširilo partizanstvo, ki je predstavljalo osvobodilno gibanje, obenem pa prinašalo komunistično revolucijo. Izvršni odbor OF in osrednje vodstvo Komunistične partije Slovenije (KPS) sta se zavedala pomena angažiranja Slovencev na Primorskem oziroma v Trstu. Organizacijski sekretar Centralnega komiteja (CK) KPS Tone Tomšič in poznejši narodni heroj, rojen v tržaškem predmestju Rojan, je zbiral sposobne organizatorje v sklopu t. i. pri- morske komisije. Ta komisija je pridobivala v Ljubljani živeče Primorce in zbira- la aktiviste za odhod na Primorsko. Že junija 1941 je Tomšič poslal na Primor- sko Ervina Dolgana,6 ki se je odpravil v domače kraje. Avgusta 1941 se je Dolgan vrnil in poročal, da naj bi Primorci podpirali OF. Na njegov predlog so sestavili manjšo partizansko oboroženo skupino, ki je v začetku jeseni 1941odšla z njim na Primorsko. Začetki partizanskega boja na Primorskem so torej tesno pove- zani s stiki, ki sta jih tu vzpostavila Oskar Kovačič7 in Ervin Dolgan. Slednji se je pridružil partizanom Krimskega bataljona na Mokrecu, kjer so konec avgusta 1941 ustanovili Primorsko partizansko četo, kasneje imenovano tudi Tomšiče- va oz. Pivška četa. Ti partizani so takoj krenili na Primorsko.8 Ob začetkih osvobodilnega boja proti Italijanom na Primorskem je šlo na začetku bolj za osamljene poskuse kot pa za dobro organizirano vojaško gve- rilo. Razmah oboroženega odpora je oviralo predvsem pomanjkanje ustrezne- ga vodstvenega kadra, tako vojaško kot politično usposobljenega, mobilizacija 6 Ervin Dolgan (1923–2008), s partizanskim imenom Janez, rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mizar- ski vajenec, od leta 1937 je živel v Jugoslaviji, član Pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo. Več o njem: Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL), snopič 4 (Gorica, 1977), str. 299–300. 7 Oskar Kovačič (1908–1944), rojen v Sv. Luciji (danes Most na Soči), družina se je preselila v Ljubljano. Član KPJ je postal že kot študent geodezije v Ljubljani. Sekretar Pokrajinskega komiteja KPS za Trst in Slovensko primorje. Italijani so ga aretirali decembra 1941 in ga obsodili na trideset let zapora, umrl je za posledicami tuberkuloze. Več o njem: PSBL, snopič 8 (Gorica, 1982), str. 159–160. 8 Branko Babič, Primorska ni klonila. Spomini na vojna leta (Koper, 1982), str. 58–59; Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, str. 8–11; Milan Pahor, "Prispevek k zgodovini OF leta 1941 v Trstu", Zgodovinski časopis 35, št. 4 (1981), str. 343–353; Tamara Griesser-Pečar, Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945 (Ljubljana, 2004), str. 495–497 (dalje: Griesser-Pečar, Razdvojeni narod). 743 S H S tudia istorica lovenica večine za boj sposobnih mož v italijansko vojsko, aretacije številnih protifašis- tov in pomanjkanje orožja, za razliko od predvojne Dravske banovine.9 Pojav t. i. goriške sredine Že pred začetkom druge svetovne vojne je znotraj krščanskosocialnega gibanja na Primorskem prišlo do hudega spora med Jankom Kraljem10 in Engelbertom Besednjakom,11 kar je globoko zaznamovalo politične odločitve goriških kato- ličanov, ki so se med vojno razdelili v dve skupini. Primorski krščanski socialci in liberalci so leta 1939, po nekaterih pričevanjih pa že jeseni 1938, ustanovili enoten "Narodni svet", ki je vsaj formalno predstavljal politično enotnost na Primorskem. Temu organi se niso pridružili pristaši dr. Janka Kralja. Delovanje Narodnega sveta so precej ovirali politični dogodki in skorajšnji začetek druge svetovne vojne. Junija 1940 je v vojno vstopila tudi Kraljevina Italija, kar je hkra- ti pomenilo vpoklic številnih primorskih mož in fantov v italijansko vojsko ter sočasne aretacije sumljivih posameznikov, stopnjevanje pritiskov na slovensko manjšino in povečan nadzor. Obenem so aretacije in priprave na II. tržaški pro- ces močno oslabile tudi delovanje "Narodnega sveta".12 Po vojaškem porazu Kraljevine Jugoslavije in ob ustanovitvi Italiji priklju- čene t. i. Ljubljanske pokrajine spomladi 1941 sta se slovenska prestolnica in Primorska znašli v isti državi. Tedaj se je manjšinska Kraljeva skupina zbližala s Slovensko ljudsko stranko in priznavala protikomunistično Slovensko zavezo v Ljubljani ter je že od jeseni 1942 dalje glasno opozarjala na nevarnost komuni- stične revolucije, ki se je skrivala za osvobodilnim bojem pod vodstvom komu- nistov. Tudi Besednjakova skupina, poznana kot t. i. goriška sredina, je bila precej skeptična do ljudske vstaje in komunističnega gibanja. Sredinci so že spomladi 1941 v Gorici ustanovili "Izvršni odbor primorskih Slovencev in Hrvatov v Itali- ji", ki je združeval voditelje katoliškega tabora v imenu večinske, Besednjakove struje. Ta del primorskih krščanskih socialcev je na začetku, to je konec poletja 9 Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, str. 7–9; Franc Črnugelj Zorko, Na zahodnih mejah – 1943 (Ljubljana, 1986), str. 30. 10 Dr. Janko Kralj (1898–1944), pravnik in vodilni goriški politik v krščanskosocialnem gibanju. Vodja goriške izpostave SLS. Septembra 1943 se je umaknil v Rim. Več o njem: Lučka Kralj Jerman, Janko Kralj – utišani in pozabljeni slovenski politik (Ljubljana 2008). 11 Dr. Engelbert Besednjak (1894–1948), primorski politik in publicist. V letih 1924–1929 poslanec v rimskem parlamentu. Od 1930 na Dunaju v vodstvu Kongresa evropskih narodnih manjšin. Med drugo svetovno vojno je živel v Beogradu, bil pa je v stalnih stikih s t. i. goriško sredino. V o njem: PSBL, snopič 2 (Gorica, 1975), str. 69–70. 12 Mira Cencič, Primorska sredina v primežu bratomorne vojne (Ljubljana, 2011), str. 14–39 (dalje: Cencič, Primorska sredina v primežu bratomorne vojne); Kacin Wohinz in Verginella, Primorski upor fašizmu, str. 203–221. R. Podbersić: Četniki na Primorskem 744 1941, iskal možnosti sodelovanja z OF. Ideologa sredine je predstavljal dr. Ivo Juvančič,13 takrat duhovnik in profesor v Gorici. Katoliška sredina je takoj na začetku zavzela stališče nenapadanja OF, ki ga je imela za izraz želje primorskih ljudi po osvoboditvi izpod fašizma. Sredina je tudi obsojala vedenje ljubljanskih krogov, zbranih v Slovenski zavezi, in kolaboracijo z italijanskim okupatorjem. Sicer sta goriški "Izvršni odbor" in "Narodni svet" večkrat pozvala protirevoluci- onarno vodstvo v Ljubljani ter begunsko vlado v Londonu, da je treba vzposta- viti narodnoosvobodilno četništvo, ki bi nekako prehitelo komunistično parti- zanstvo, ob tem pa bi bilo potrebno doseči popolno in nestrankarsko narodno enotnost. Ob tem so Primorci kot vzorec ponujali prav svoj "Narodni svet". Ko je omenjena sredina proti koncu leta 1942 izvedela, da general Mihailović vsaj posredno sodeluje z Italijani, je bilo razočaranje precejšnje.14 KPS, ki je t. i. goriški sredini priznavala njeno narodnoobrambno delo, ugled med ljudstvom in intelektualni potencial, si je močno prizadevala, da bi njeni predstavniki vstopili v pokrajinski Narodno-osvobodilni odbor, vendar je dr. Juvančič to odklonil. Katoliška sredina je sicer s partizani še naprej vzdrževala stike v smislu skupnega boja, njeni predstavniki pa naj ne bi sprejemali funkcij in odgovornih nalog znotraj OF. Vodstvo goriške sredine se je sicer strinjalo s pozivom londonske vlade, naj se počaka z oboroženim odporom, kljub temu so že od jeseni 1941 vzdrževali stike z vodstvom t. i. četnikov v Ljubljani. Temu so bili naklenjeni predvsem študentje, ki so izdali nekaj lepakov in par številk časopisa Naša zemlja.15 Primorski krščanski socialci so ob napadu sil osi na Jugoslavijo sicer pri- čakovali, da bo jugoslovanska vlada nemudoma proglasila svoje vojne cilje za osvoboditev, med katerimi se je po Besednjakovem mnenju znašla tudi Julijska krajina. Želeli so, da bi kralj to objavil pred celotno svetovno javnostjo in te zahteve večkrat ponovil. Namesto tega so na Primorskem doživeli razočaranje, saj ni kralj Peter II. v nobenem svojih govorov med okupacijo niti z besedico omenil niti Koroške, niti Trsta.16 13 Dr. Ivo Juvančič (1899–1985), duhovnik in profesor v goriškem malem semenišču. Med vojno pro- fesor in podravnatelj v goriškem bogoslovnem semenišču. Po vojni je izstopil iz duhovniškega stanu. Deloval je v različnih kulturnih ustanovah v Ljubljani. Več o njem: PSBL, snopič 7 (Gorica, 1981), str. 605–606. 14 Boris Mlakar, "Goriška sredina", Prispevki za novejšo zgodovino 37, št. 2 (1997), str. 329 (dalje: Mlakar, "Goriška sredina"). 15 Bojan Godeša, Kdor ni z nami je proti nam: Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom (Ljubljana, 1995), str. 364–365; Mlakar, "Goriška sredina", str. 326– 327; Cencič, Primorska sredina v primežu bratomorne vojne, str. 47–51, 127–137. 16 Pokrajinski arhiv Nova Gorica (PANG), 1108 Vuk Anton, t. e. 3, a. e. 8. Pismo Engelberta Besednjaka Virgilu Ščeku, december 1944. 745 S H S tudia istorica lovenica Pojav četništva na Slovenskem Po napadu na Kraljevino Jugoslavijo spomladi 1941 del častniškega kadra ni priznal kapitulacije države, se sprva organiziral v Vojno-četniške odrede, predvsem v zahodni Srbiji, in priznal poveljstvo generalštabnega polkovnika General Dragoljub Mihailović v jugoslo- vanskem zaporu leta 1946 (Zasebni arhiv Bojana Dimitrijevića, Beograd) R. Podbersić: Četniki na Primorskem 746 Dragoljuba Draže Mihailovića.17 Slednjega je jugoslovanska begunska vlada v Londonu v začetku decembra 1941 povišala v generala, Mihailovićevi četniški odredi pa so se organizirali v Jugoslovansko vojsko v domovini (JVvD). Gene- ral Mihailović je bil januarja 1942 imenovan za ministra vojske, mornarice in letalstva. Toda pripadnike JVvD so skozi celotno vojno, tja do današnjih dni preprosto imenovali – četniki. Slednji so si reputacijo zgradili v osvobodilnih bojih v 19. stoletju, ko so se kot "četaši" oz. "četniki" pogumno bojevali proti Turkom (Osmanom). Tudi še kasneje, v času obeh balkanskih vojn in prve sve- tovne vojne je ta izraz užival sloves med ljudmi, predvsem v deželah s srbskim življem. Pred drugo svetovno vojno je bila ta označba, predvsem v tedanji Dra- vski banovini, politično povsem nevtralna. Izraz je pozneje, med drugo svetov- no vojno, prešel v uporabo praktično po celotnem jugoslovanskem ozemlju, zase so ga pogosto uporabljale tudi druge oborožene oz. rojalistične neparti- zanske skupine, celo pripadniki raznih kolaboracionističnih sil (Kosta Pećanac, Dimitrije Ljotić).18 Vojna in okupacija na Slovenskem leta 1941 sta vodilne tradicionalne stranke potisnil pred dilemo političnega in narodnega preživetja ter jih soo- čila s pobudami za vojaški upor proti okupatorju. Začeli so ustanavljati pod- talne legije in skupine, ki so se povezovale v organizaciji vojaških enot, lojal- nosti begunski vladi v Londonu, podpori zahodnim obveščevalnim službam in zamisli o povojni obnovi monarhije. Na Slovenskem so se t. i. četniki, kot del protirevolucionarnega tabora, ki je priznaval generala Mihailovića kot edinega zakonitega zastopnika jugoslovanske begunske vlade v Londonu, pričeli orga- nizirati že jeseni 1941. Partizani so jih pogosto imenovali kar "modra ali plava garda", pač v skladu z besednjakom, ki so ga revolucionarji uporabljali med rusko državljansko vojno. Na Slovenskem so podporniki četniškega gibanja prihajali pretežno iz predvojnih strank in skupin liberalne usmeritve, kmalu se je med ljudmi razširil glas o delovanju Mihailovića in njegovih enot, predvsem v Srbiji. Položaj se je dodatno razjasnil potem, ko je radio London 14. novembra 1941 objavil, da begunska vlada priznava polkovnika Mihailovića kot edinega legitimnega zastopnika kralja in jugoslovanske vlade. Sicer sta se že ob koncu 17 Dragoljub Draža Mihailović (1893–1946), predvojni polkovnik Jugoslovanske kraljeve vojske, ob kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 tega ni priznaval in se je umaknil v osrednjo Srbijo, kjer je orga- niziral odporniško gibanje. Partizanska stran ga je obtoževala kolaboracije z okupatorji, marca 1946 so ga med skrivanjem ujeli. Postavili so ga pred sodišče v Beogradu, ga na montiranem procesu obso- dili na smrt z ustrelitvijo ter neznano je in kdaj tudi ustrelili. Več o tem: Jozo Tomasevich, War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: The Chetniks (Stanford, 1975), str. 143–148 in 254–262 (dalje: Tomasevich, The Chetniks); Matteo J. Milazzo, The Chetnik Movement and the Yugoslav Resistance (Baltimore, 2019). 18 Aleksander Bajt, Bermanov dosje (Ljubljana, 1999), str. 25; Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo (Maribor, 2006), str. 10–18 (dalje: Kranjc in Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo). 747 S H S tudia istorica lovenica oktobra 1941 dva slovenska častnika premagane jugoslovanske vojske – Jaka Avšič in Karel Novak – napotila na Ravno goro, da bi navezala stik z Mihailo- vićem. Potovala sta z vednostjo in pristankom OF ter s ponarejenimi dokumen- ti, ki jima jih je priskrbela OF in tudi s priporočilom treh nekdanjih ministrov. General Mihailović je polkovnika Jako Avšiča (1896–1978) imenoval za svoje- ga predstavnika za Slovenijo, majorja Karla Novaka (1905–1975) pa za njego- vega načelnika štaba. Ko sta se vrnila v Ljubljano, jima je nekdanji ban Marko Natlačen sporočil, da so jima na razpolago denarna sredstva za nakup orožja in opreme, pa tudi za drugo podporo. Jaka Avšič se je sicer po vrnitvi v Slovenijo odločil za vstop v partizanske enote, kjer je postal član Glavnega štaba. Tako je poveljevanje četniškim odredom po vrnitvi iz Srbije konec leta 1941 prevzel major Karel Novak, Mihailovićev pooblaščenec za Slovenijo.19 Prva četniška enota na Slovenskem je bil t. i. Štajerski bataljon, ki se je julija 1942 legaliziral pred italijanskimi okupacijskimi oblastmi tako, da se je priključil prostovoljni protikomunistični milici (Milizia volontaria anticomu- nista) pod imenom Legija smrti. Karel Novak je legalni status v zimi 1942/1943 želel izkoristiti za okrepitev četnikov in ponoven prehod v ilegalno delovanje, vendar je njegov načrt spodletel zaradi neodobravanja Slovenske legije. Poleg tega so se jeseni 1942 t. i. štajerski četniki organizirali tudi na nemškem oku- pacijskem področju v Slovenskih goricah, kjer jim je poveljeval Jože Melaher Zmagoslav. Marca 1943 je major Novak začel zbirati četniške enote v Polho- grajskih Dolomitih. Sredi junija 1943 je želel Novak izvesti množičen prestop nekaterih enot protikomunistične milice med četnike, toda zaradi slabe orga- nizacije in neenotnosti vpletenih se tudi ta načrt ni uresničil. Po teh dogodkih se je Novak dokončno sprl s Slovensko legijo. Italijanske okupacijske oblasti so četnike tolerirale, vendar so bile bolj naklonjene katoliški Slovenski legiji in protikomunistični milici. Glavnina slovenskih četnikov se je v začetku julija 1943 iz Polhograjskih dolomitov napotila proti Dolenjski. Za miren prehod so se dogovorili z italijanskimi oblastmi. Po padcu fašizma je Novak s Slovensko zavezo sklenil dogovor o prehodu dela protikomunistične milice med četnike, ki pa ga Slovenska legija ni izpolnila. Slovenske četnike so ob kapitulaciji Italije septembra 1943 napadli partizani in jih odločilno porazili pri Grčaricah.20 19 Jaka Avšič, "Iz spominov na leto 1941", v: Ljubljana v ilegali – Država v državi, II., ur. Vladimir Krivic (Ljubljana, 1961), str. 416–420; Davorin Žitnik, Družinska zgodba. O slovenski nacionalni ilegali (Ljubljana, 2005), str. 28–29; Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 221–222; Pavlina Bobič, "Pota 'Štajerskega bataljona' – od idealizma do preobrazbe leta 1942", Dileme 5, št. 2 (2021), str. 63–68; Jozo Tomasevich, War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration (Stanford, 2002), str. 110–111 (dalje: Tomasevich, War and Revolution in Yugoslavia: Occupation). 20 Pavle Borštnik, Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale (Ljubljana, 1998), str. 43–48; Kranjc in Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, str. 18–29; Katja Zupanič, Četništvo na Štajerskem (Ljubljana, 2008), str. 94–116. R. Podbersić: Četniki na Primorskem 748 Poskusi prodorov na Primorsko Prve borce proti Italijanom na Primorskem so domačini imenovali "četaši" oz. "četniki", tako so te partizanske upornike v začetku nazivale tudi italijan- ske oblasti. Preprosti primorski fantje, ki so se uprli fašističnemu zatiranju, so namreč v srbskih četnikih videli simbol upora in upanja na združitev z matično državo Jugoslavijo. Zvedeli so namreč za predvojnega polkovnika, takrat gene- rala Mihailovića, vrhovnega poveljnika JVvD, ki je v daljnji Srbiji zbiral prosto- voljce za upor proti okupatorju. Kot se spominja Franc Možina iz Vipavske doli- ne: "Partizane smo pri naši hiši vedno podpirali, bili pa smo proti komunizmu. Kolikor se spominjam, se je v začetku o odpornikih proti Italijanom govorilo kot o četaših, tako so ljudje tedaj imenovali četnike. Vedeli smo, da je njihov poveljnik general Mihailović."21 Preprosti ljudje so dolgo zamenjevali pojme, tako da so še konec leta 1943 partizane marsikje na Primorskem imenovali četniki. Po deželi so se širile vesti, da so gozdovi polni upornikov oz. "četnikov". Novice je prinašal tudi radio BBC iz Londona. Mnogi so v OF videli rešitev narodnega vprašanja, niso pa vedeli, da upor vodijo komunisti. Narodni heroj Janko Premrl Vojko se je spomladi 1942 z orožjem v rokah uprl Italijanom na Primorskem. O njem krožijo razne zgodbe in legende, med drugim tudi tista, da so se njegovi borci predstavljali za "četaše" oz. "četnike". Duhovnik Virgil Šček (1889–1948), pomemben član krščansk- ih socialcev, je v začetku maja 1942 zapisal, da je tržaški škof Antonio Santin izrazil razburjenje, ki je vladalo med italijanskimi oblastniki "radi četnikov, ki ogrožajo laške vojake".22 Sicer je Šček iz Lokve na Krasu, kjer je kot duhovnik deloval, vzdrževal stalne stike z dr. Engelbertom Besednjakom v Beogradu. Vsaj od marca 1943 je Šček spraševal glede Mihailovićevega gibanja in prosil za navodila glede morebitnega sodelovanja. Besednjak mu je odgovarjal, da se ni potrebno preveč ozirati na Mihailovića, saj "za našo usodo smo mi odgovorni in ne oni". Nadalje Besednjak ironično zapiše, da Mihailović ni večen, da bo pač odšel, in bodo drugi stopili na njegovo mesto.23 Majorju Novaku je konec januarja 1943 uspelo zbrati skupino dobrih dvaj- setih četnikov pod poveljstvom žandarmerijskega poročnika Marjana Strniše, ki je imela nalogo zaradi propagandnih in informativnih razlogov oditi na Pri- morsko. Pohod ni uspel, tudi zaradi tega, ker jim pripadniki krščanskih soci- alcev na Primorskem niso smeli oz. si niso upali ponuditi nobene pomoči. Po 21 Pogovor avtorja s Francem Možino, 7. april 2011 v Dobravljah; zapis hrani avtor. Franc Možina, rojen leta 1928 v Dobravljah pri Ajdovščini, živi v Dobravljah. 22 Škofijski arhiv Koper (ŠAK), Župnija Lokev, KRO II, str. 117, 8. maj 1942. 23 Marko Tavčar, Egon Pelikan in Nevenka Troha (ur.), Korespondenca Virgila Ščeka 1918–1947". Zbirka Viri, št. 11 (Ljubljana, 1997), str. 84. 749 S H S tudia istorica lovenica Novakovem mnenju pa je zatajila tudi organizacijska vloga osrednje protirevo- lucionarne organizacije Slovenske zaveze iz Ljubljane.24 Major Novak je sicer v prvi polovici marca 1943 ponovno organiziral nekaj- dnevni pohod skupine četnikov preko rapalske meje na vzhodno Primorsko okoli Idrije, ki pa je imel predvsem propagandne namene.25 Kmalu se je odločil še za naslednji korak in 22. maja 1943 je, predvsem iz politično-propagandnih razlogov, v Polhograjskih dolomitih ustanovil Primor- ski četniški odred. Poveljeval mu je poročnik Ratomir Cotič – Vuk. Odred je ves čas obstoja dosegel zgolj trideset pripadnikov in bojev ni izvajal. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so ti četniki razoroževali umikajoče italijanske vojake, toda kasneje jih je major Novak raje razpustil, kot da bi jih uničili Nemci ali partizani.26 CK KPS se je že februarja 1943 ustrašil možnosti za organizacijo četniških enot, zato je na Primorsko poslal navodilo: "Kolikor naletite na mihailovićevce, jih neusmiljeno uničite do zadnjega."27 Omenjenim primorskim četnikom se je pridružil tudi Anton Komo- tar (1912, Vrhnika–2007, Stuttgart), poznejši pravnik, ki je najprej vstopil k vaškim stražam, zaradi grozeče italijanske aretacije pa se je nato umaknil med četnike. Vključen je bil v Primorski četniški odred, ki je bil nastanjen v nekem skednju v bližini vasice Sv. Trije Kralji. Sam Komotar je v spominih zapisal, da se je počutil notranje srečnega, "da nisem bil več v vaških stražah pod poveljstvom Italijanov". Kot se je spominjal Komotar, je bila njihova glavna naloga obdržati zvezo s Primorsko čez rapalsko mejo. Tako so bili poleti 1943 obveščeni, da se tam nahaja skupina fantov, ki so se skrivali pred Italijani. Primorski skrivači in potencialni novi četniki so se zatekli v bližino kraja Renče, jugovzhodno od Gorice. Prav Komotar je vodil patrolo šestih četnikov, ki je ponoči prekoračila še vedno močno varovano rapalsko mejo. Gibali so se skrivaj, po gozdovih in se pomikali v hribih okoli Idrije, z željo priti proti Gorici. Ni jim uspelo, kajti izgu- bili so vodnika, sami pa niso poznali poti, povrh vsega pa so jih presenetile tudi italijanske zasede ob rapalski meji.28 Tudi partizanski obveščevalci so v začetku leta 1943 opazili povečano zani- manje pripadnikov JVvD oz. četnikov za Primorsko. Poročali so, da se je kot 24 Karel Novak, "Odporniško gibanje v Sloveniji 1941–1945", Tabor 19, št. 9–10 (1982), str. 157 (dalje: Novak, "Odporniško gibanje v Sloveniji"). 25 Tone Ferenc, Dies irae – četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943 (Ljubljana, 2002), str. 15–18. 26 Novak, "Odporniško gibanje v Sloveniji", str. 159; Branko Latas, "Četnici Draže Mihailovića u Sloveniji – plava garda 1941–1943. godine", Vojnoistorijski glasnik 3, št. 3 (1983), str. 180. 27 Dokumenti ljudske revolucije Slovenije, knjiga 5, dokument 179 (Ljubljana, 1978), str. 507: Navodilo CK KPS, 20. februarja 1943. 28 Anton Komotar, Ponovno združeni v tujini (Trst, 2022), str. 98–99. R. Podbersić: Četniki na Primorskem 750 protiutež prihodu dr. Aleša Beblerja (1907–1981), ki je novembra 1942 prišel po nalogu CK KPS in vodstva OF, na Primorskem v začetku marca znašel sam major Novak in sicer "zaradi važnosti Primorske", hkrati pa so izražali bojazen pred povezovanjem s t. i. goriško sredino.29 Razmere pa so se naglo spreminjale; OF pod vodstvom KPS je s parolo naro- dne osvoboditve pritegnila številne Primorce v oborožen boj proti fašizmu, Premrl Vojko je padel oziroma umrl februarja 1943 v skrivnostnih okoliščinah, Italija je septembra 1943 kapitulirala in na Primorsko so vkorakali Nemci.30 Spomladi 1944 se na Goriškem dve pomembni politični grupaciji nista odločili za vsenarodni upor pod vodstvom OF in sta stopali po lastni poti: pro- tikomunistična struja, ki se je navezovala na Slovensko zavezo v Ljubljani in t. i. goriška sredina, ki je še čakala, komu se bo priključila. Oboji so še vedno vide- li legitimnega sogovornika v kraljevi begunski vladi v Londonu in priznavali vrhovno poveljstvo generala Mihailovića. Tudi primorska duhovščina je opazo- vala zapletene razmere. Ob tem je župnik Rudolf Klinec31 v svoj dnevnik zapisal: Po radiu ni bilo podrobnejših vesti o sporazumu med kraljem in Titom. Mogoče so še pogajanja. Naši partizani nočejo nič slišati, da bi se bil Tito vdal. Grozijo celo onim, ki bi širili takšne vesti. Pogled v zakulisje: partija je zadnje čase opustila vse drugo; ves svoj napor stavi v to, kako bi čim več ljudi včlanila v stranko. Ni li to dokaz, da predvideva isto rešitev, kot je v Italiji: res demokratično večstrankarsko vlado – torej Petra – in zato krepi številčno moč svojih kadrov? Izdali so odlok, naj se tira pred sodišče vsakogar, ki bo širil vesti, da se OF lomi, da je v njej razkol, da ne bo več zvezde. Vojaški pozdrav bo samo v redni vojski, pozdrav s pestjo se ohrani v OF, v partiji, v stranskih partizanskih odredih. – Pri Gorici deluje četniški odred. Pred tednom je bil spopad med njimi in partizani, ki so imeli baje 63 mrtve in so se morali umakniti. – Gospoda v Gorici snuje nova deljenja: skrajna desnica, ki ljubkuje z domobranci; sredina krog 'Narodne edinosti', ki se veže s četniki; levica, da je 'legalna ilegala'; ortodoksna sredina, ki bo sedaj ustanovila novo glasilo in ki bo poljubno udrihala na obe strani. Ta bo sama 'čista čistost', nekom- promitirana, ker bo brala levite vsem. K njej vabijo tudi nas. Potem je še levica, partizanstvo, ki pa je bolj narodno in manj komunistično 'kot na podeželju'. Pet 29 Arhiv Republike Slovenije (ARS), SI AS 1483, fond Centralna komisija Varnostno obveščevalne službe Slovenije, 1942–1944, t. e. 4, mapa 2, Poročila Z. Kidrič E. Kardelju, Poročilo 11. marec 1943. 30 Alojzij Novak, Črniška kronika (Gorica, 1992), str. 50 (dalje: Novak, Črniška kronika); Podbersič, Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941–1945, str. 27–30, 147. 31 Dr. Rudolf Klinec (1912–1977), duhovnik, zgodovinar in publicist. V Rimu je doktoriral iz cerkvenega prava. Med vojno župnik v Velikih Žabljah v Vipavski dolini, kjer je pisal tudi dnevniške zapiske. Po vojni se je umaknil v Italijo, kjer je v goriški nadškofiji do smrti opravljal odgovorne naloge. Zelo je bil dejaven v slovenskih demokratičnih krogih v zamejstvu. Več o njem: PSBL, snopič 8 (Gorica, 1982), str. 66–67. 751 S H S tudia istorica lovenica strank na štiri gospode. Specialisti smo za ceplejnje, podeljenje, razkomadanje in medsebojno kavsanje. Naša naloga ni v medsebojnem skupnem pozitivnem ust- varjanu, temveč v negativnem porazdeljevanju za večjo sproščenost v očitanju, obsojevanju, kavsanju in morjenju. Nemška vojaška oblast, SSesovci in gestapov- ci; italijanski škvadristi, fašisti, kvesturini in vojaki; slovenska črna roka, vos in komanda mest, domobranci in četniki, partizani in sredinci: ali ne bo čudež, če bo kak Slovence še ostal živ? Kam nas je privedla revolucija!32 V tem zapisu je zaobjeta kratka, a celovita analiza stanja na Goriškem sredi leta 1944. Preseneča pa podatek o četnikih na Goriškem in njihovem spopadu s partizani pri Gorici. Kdo so bili, koliko jih je bilo, odkod so prišli? Organiziranje četništva na Goriškem Prve vesti o četnikih na Goriškem so se pojavile konec marca 1944, ko so si četniki postavili oporišče v gozdu pri Števerjanu v Brdih. V poročilu "ministru vojske i mornarice", to je generalu Mihailoviću, poslanem ob koncu marca 1944, najdemo tudi poročilo majorja Andreja Glušiča33 o "organizaciji i radu četnićkih odreda". Poročevalec je zapisal, da je bil v Goriški pokrajini reorgani- ziran pokrajinski četniških odbor, ki naj bi odgovarjal vsem potrebam četniške- ga delovanja. Nadalje poroča, da je v organiziranju četniški odred, ki naj bi bil okrepljen s tridesetimi četniki.34 Sredi aprila 1944 je nastalo dobro sestavljeno "situacijsko poročilo", kjer neznani krajevni poročevalec jasno zapiše razloge, zakaj je prebivalstvo na Pri- morskem podprlo oborožen odpor proti Italijanom in se ob tem v veliki večini priključilo partizanom: Narod, ki je 25 let čakal osvobojenja izpod italijanskega jarma, je bil pripravljen si ga priboriti tudi z orožjem. Prvi in edini, ki so prinesli idejo in uresničenje narod- nega oboroženega odpora, so bili partizani. Četniki se niso nikoli pojavili na Pri- morskem, le 2 meseca pred septembrom se je oddelek 80 mož kretal ob meji pri 32 Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi: 1954–1945, ur. Peter Černic in Renato Podbersič (Gorica, 2010), 23. junij 1944 (dalje: Klinec, Dnevniški zapisi) . 33 Andrej Glušič, z ilegalnim imenom Vojin oz. ing. Janković, kapetan geodetske službe Vojske Kraljevine Jugoslavije, četniški obveščevalec, od maja do avgusta 1943 načelnik odseka za propagando JVvD, poveljnik za zahodno Slovenijo, od aprila 1944 načelnik štaba poveljstva Slovenije, jeseni 1944 so ga kot četniškega obveščevalca aretirali Nemci in poslali v taborišče Dachau. Po vojni je obveščevalno deloval za zahodne zaveznike, leta 1951 se je odselil v ZDA in postal polkovnik ameriške vojske. Več o tem: Kranjc in Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, str. 29–30. 34 Vojni Arhiv Srbije (VAS), fond Jugoslovenska vojska u otađbini (JVO), kutija 150, fasc. 1, Poročilo 25. marec 1944. R. Podbersić: Četniki na Primorskem 752 Zavratcu, a se ni spustil na deželo. Kjer so oni bili, so popolnoma pridobili ljudi. A še ta oddelek se je po 8. septembru razpustil. Zato je vse ljudstvo zašlo k parti- zanom, več ali manj prostovoljno, ker je pač v njih videlo le narodne borce, ali borce za KP pa ne.35 Poročevalec nadalje opozarja, da pri partizanih "večina njihove propa- gande je narodna" in da s komunistično še ne prihajajo na dan. Hkrati poro- čevalec opozori še na socialni element, predvsem v Goriških Brdih, kjer naj bi ljudi k partizanom pritegnila "razlastitev italijanskih veleposestnikov v prid kolonom."36 Nepodpisano poročilo iz Slovenije, verjetno napisano sredi maja 1944, je Mihailovićevemu štabu priporočalo ustanovitev šestih četniških odredov v Sloveniji, enega tudi na Primorskem. Sporočali so, da "kader" za Soški/Goriški odred že obstaja.37 Vas Medana na zahodu Brd na bi bila, kot so poročali partizanski obve- ščevalci, pravo četniško gnezdo z veliko podporo med domačini. Propagando za četnike naj bi vodila Bogdan Saksida in Djuro Sekulić, ki ju je poslal "štab plave garde" iz Gorice. Dejansko so nekateri liberalno usmerjeni razumniki iz Gorice pomagali ustanavljati Soški četniški odred. Sicer so bili primorski libe- ralci bolj dovzetni za vabila OF, posebej na Tržaškem, medtem ko je v Gorici deloval manjši krog liberalcev zunaj OF (Josip Paulin, dr. Karel Podgornik in dr. Lambert Mermolja). Poudariti velja, da so se t. i. naprednjaki, predvsem v okvi- ru organizacije "Pobratim", po svoji liniji ukvarjali tudi z organizacijo četništva, vsaj v veliko večji meri kot katoliška sredina.38 Pravzaprav sta iz Gorice izhajala dva poskusa organiziranja bolj ali manj domačega četniškega odreda, a sta oba kmalu propadla.39 Tudi maloštevilni pristaši četnikov na Goriškem so razglašali, da se borijo za kralja in Jugoslavi- jo ter proti Nemcem in partizanom. Dne 10. aprila 1944 se je skupina tridese- tih četnikov, ki je priznavala generala Mihailovića, spopadla s partizani iz Bri- ško-beneškega odreda in vosovci v Števerjanu v Brdih. Po kratkem boju so se morali umakniti v Gorico. Izgubili so pet mož, imeli so tudi sedem ranjencev. Partizani iz Briško-beneškega odreda so aretirali prej omenjena propagandista Saksido in Sekulića. Zasliševali so ju v štabu odreda pod obtožbo, da sta kriva izdajstva svojega naroda. Po zaslišanjih so ju ustrelili. Poleg tega so partizani aretirali in sodelovanja s četniki osumili tudi več domačinov, članov terenskega 35 VAS, fond JVO, kutija 150, fasc. 1, Poročilo 11. april 1944. 36 VAS, fond JVO, kutija 150, fasc. 1, Poročilo 11. april 1944. 37 VAS, fond JVO, kutija 150, fasc. 1, Poročilo (maj?) 1944. 38 Mlakar, "Goriška sredina", str. 325. 39 Prav tam, str. 332. 753 S H S tudia istorica lovenica Seznam vodilnih modrogardistov Gorica (Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1931, t. e. 653, mapa 7, Reakcija v Gorici) R. Podbersić: Četniki na Primorskem 754 odbora OF, vendar so jih po zaslišanjih izpustili. S tem je bilo konec poskusov organiziranja četništva v Brdih, ki pa je na Goriškem dobilo nov zagon, ko se je konec aprila 1944 v Gorici pojavil četniški kapetan Borislav Trajković, ki je domačine navduševal za četništvo. Prišel naj bi po naročilu vojvode Dobroslava Jevdjevića,40 Mihailovićevega odposlanca za Primorsko in Istro.41 Nekako istočasno, spomladi 1944, se je na Goriškem pojavil propagandni lepak: "Možje in fantje! Ne k Nemcem, ne k partizanom, živeli Jugoslovanski četniki!"42 Junija 1944 se je še okrepila četniška propaganda na Primorskem. V Trstu je začel izhajati list "Slovenski Trst", ciklostiran v 3000 izvodih, izhajal je vsaka dva tedna, obsegal pa šest do osem strani. V Gorici je istočasno izhajala "Narodna edinost", v nakladi okrog 2000 izvodov, izhajala je na vsaka dva tedna, včasih tudi tedensko, v podobnem obsegu kot v Trstu.43 Razmere so postajale tudi politično zagonetne, saj so četniški propagandi- sti in obveščevalci ljudstvo na Primorskem vedno pogosteje nagovarjali z naro- dnimi gesli in svarili pred komunizmom. Njihovo delovanje pa so vneto spre- mljali partizanski obveščevalci, ki so zazanali trditve vodstva "Mihajlovičevcev" v Ljubljani, da so ljudje ponekod na Primorskem, na primer v okolici Kobarida, navdušeni za Jugoslavijo in "da ne marajo ne partizanov ne domobrancev". Lju- dem naj bi bili četniki všeč "radi jugoslovanske usmerjenosti."44 Tako imenovana goriška politična sredina je sredi vojne vihre z vsemi svo- jimi silami skušala ohraniti narodno enotnost na Primorskem in se izogniti preteči državljanski vojni, proti koncu leta 1944 pa je to postalo nemogoče. Sicer naj bi sredi maja 1944, ko je prišlo do poskusa ustanovitve četniške enote 40 Dobroslav (Jevđević) Jevdjević (1895–1962), srbski politik in četniški vojvoda, med drugo svetovno vojno pristaš generala Mihailovića, sodeloval je z Italijani in pozneje tudi z Nemci. Leta 1944 je postal poveljnik Komande JVvD za Liko in Hrvaško Primorje. Spomladi 1945 je postal zastopnik generala Mihailovića pri pogovorih o oblikovanju združenih protikomunističnih sil proti napredujoči parti- zanski vojski. Ob koncu vojne se je umaknil v Italijo. Več o tem: Tomasevich, The Chetniks, str. 247– 258 in 771–778. 41 ARS, SI AS 1931, fond Republiški sekretariat za notranje zadeve, mapa 657. Dokument o aretaciji in zaslišanju, 30. junij 1944; Franc Črnugelj Zorko, Na zahodnih mejah 1944 (Ljubljana, 1993), str. 55–56 in 199–200 (dalje: Črnugelj Zorko, Na zahodnih mejah 1944); Zdravko Klanjšček, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske 1943–1945 (Ljubljana, 1999), str. 252–253 (dalje: Klanjšček, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske). 42 VAS, fond JVO, kutija 150, fasc. 3. 43 VAS, fond JVO, kutija 150, fasc. 2, Poročilo o stanju propagandnega oddelka pri Kraljevi jugoslovanski vojski v Sloveniji, 14. junij 1944. 44 ARS, SI AS 1483, t. e. 6, mapa Poročila in pregledi poslani CK, leto 1944, Poročilo junij 1944. 755 S H S tudia istorica lovenica v gozdu Panovec45 pri Gorici, pri tem sodelovali tudi nekateri vidni člani t. i. goriške sredine (Mitja Bitežnik, Dušan Černe, Ernest Jazbec, ing. Josip Rustja).46 Partizanski obveščevalci so na Rustjo celo izvedli atentat, bil je ranjen, a je pre- 45 Panovec je primestni gozd in se razprostira na vzhodnem obrobju Nove Gorice. Panovec je bil prvič pisno omenjen leta 1470. Leta 1500 je umrl zadnji goriški grof in gozd je prešel v last Habsburžanov. Tako je bil deležen posebne skrbi in z njim je upravljal gozdarski urad v Gorici. Med prvo svetovno vojno je gozd Panovec izgubil svoj prvotni izgled, saj je preko njega potekala prva bojna linija na soški fronti. Več o tem: Panovec: včeraj, danes, jutri, ur. Jože Papež (Nova Gorica–Tolmin, 2001), str. 15–24. 46 ARS, SI AS 1931, t. e. 653, mapa 7. Seznam vodilnih modrogardistov Gorica. Naslovna stran čet- niškega propagad- nega lista Slovenski Trst iz pomladi 1944 (Študijski center za narodno spravo, gradivo Akademskega kluba Straža) R. Podbersić: Četniki na Primorskem 756 živel.47 Spomladi 1944 so pripravljali še atentat na Ernesta Jazbeca, ki so ga označili za "katoliškega plavogardistično usmerjenega politika", ki pa kljub več- kratnim poskusom ni uspel.48 Organiziranje četništva na Primorskem je v začetku julija 1944 dokaj naklonjeno zabeležil tudi črniški dekan Alojzij Novak, ki je sicer negotove poli- tične razmere po podpisu sporazuma Tito–Šubašić opazoval s skepso in stra- hom pred komunizmom, hkrati pa je razpoloženje med ljudstvom pripisoval partizanski propagadni. Takratne zmedene razmere je takole analiziral: Poleg partizanov, ki so internacijonalno usmerjeni k socialni revoluciji po ruskem zgledu, poleg domobrancev, ki so nacijonalno usmerjeni k demokratični Jugo- slaviji – žal pod nemško patronanco, ker drugod niso mogli dobiti orožja – Nemec pa jim ga je rad dal v nadi, da mu bodo pomagali ukrotiti partizane – se je pojavila na Goriškem še četa "četnikov", ki so pristaši generala Mihajloviča, kat- erega je angleška vlada vrgla v koš (ali resnično ali navidezno ne morem reči).49 47 Mlakar, "Goriška sredina", str. 332. 48 Mira Cencič, "Primorski krščanski socialci, edina prava sredina med NOB in revolucijo na Slovenskem", Kronika 55, št. 2 (2007), str. 342. 49 Novak, Črniška kronika, str. 196. Italijansko obstreljevanje gozda Panovec vzhodno od Gorice, med prvo svetovno vojno (Društvo soška fronta 1917–1918) 757 S H S tudia istorica lovenica Četniki v Panovcu Sredi maja 1944 se je t. i. Soški četniški odred pojavil v gozdu Panovec pri Gori- ci. Vkopali so se v nekdanjih avstro-ogrskih jarkih iz prve svetovne vojne, ki jih na tem območju ni manjkalo, saj je tod potekala soška fronta. Po ocenah partizanskih obveščevalcev naj bi enota štela kakih 60–70 borcev. Nekdanji pripadnik Mitja Bitežnik se je spominjal, da je četniška enota dejansko štela 7–8 Srbov oziroma pravih četnikov in kakih dvajset Slovencev, ki so se prište- vali med borce Jugoslovanske vojske v domovini pod vrhovnim poveljstvom generala Mihailovića. "Ni bilo tistega dotoka borcev kot smo pričakovali." Po njegovem mnenju je bil glavni organizator te enote Dušan Černe (1916–1975), sicer znan goriški protifašist in velik narodnjak, ki so ga italijanske oblasti že leta 1942 aretirale in internirale v taborišče Gonars. Skupaj z Jožetom Koge- jem sta imela nalogo, da "za stvar" pridobita čimveč goriških duhovnikov. Kot je pričeval Bitežnik: "Mi smo bili goriška sredina, ne za partizane in ne za domo- brance!" Četnikom v Panovcu je poveljeval neki visoki srbski častnik, ki je pri- šel iz Srbije.50 Sicer sočasni oznovski dokument prav Mitjo Bitežnika označuje "kolovodja plavogardistov v postojanki v Panovcu."51 Sredi junija 1944 so partizanski obveščevalci precej podrobno poročali, da se je manjša skupina četnikov nastanila v gozdu Panovec pri Gorici. Vodil naj bi jo Mitja Bitežnik iz Solkana. Pri organiziranju t. i. modrogardistične oziroma četniške skupine naj bi mu pomagala pravnika Jože Kogej in Dušan Černe, pri- padnika prej omenjene goriške sredine, ki so ju partizanski obveščevalci spre- mljali že Medani v Brdih. "Modrogardisti imajo tudi precej pristašev v okolici Gorice zlasti v vasi Renče v Mirenskem Okraju. So to elementi ki simpatizirajo v ubežniško vlado v Kairu in vsako našo stvar kritizirajo in širijo nezadovoljstvo."52 Izdajali so tudi glasilo Za narodov blagor, ki so ga ciklostirali v hiši duhov- nika Marjana Komjanca (1917–1989) v Gorici. Orožje so jim priskrbeli domo- branci z Vrhnike, pri tem je posredniško vlogo odigral polkovnik Anton 50 Pogovor avtorja z Mitjo Bitežnikom (1924–2008), 6. september 2007 na Opčinah; zapis hrani avtor. Mitja Bitežnik je bil rojen v Gorici, njegov oče Jože Bitežnik iz Solkana je bil tesen Besednjakov sode- lavec. Leta 1930 je družina emigrirala v Kraljevino Jugoslavijo, Mitja se je šolal v Mariboru, maturiral pa je na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med vojno se je Mitja Bitežnik pridružil Narodni legiji in se vrnil v Gorico, kjer je bil dejaven v goriški sredini. Ob koncu vojne se je umaknil v Italijo, leta 1948 je diplo- miral iz prava na Univerzi v Bologni. Po vojni je bil odvetnik in šolnik na Tržaškem. Mitja Bitežnik je umrl na Opčinah pri Trstu. Več o njem: PSBL, snopič 2 (Gorica, 1975), str. 87. 51 ARS, SI AS 1931, škatla 652, mapa 1. OS Kanalsko. 52 ARS, SI AS 1931, škatla 657, mapa 3. Pregledno politično poročilo, 17. junij 1944. R. Podbersić: Četniki na Primorskem 758 Kokalj.53 Kmalu so se četniki v Panovcu znašli v dilemi, ali bodo na Kokaljevo zahtevo pristopili k domobrancem ali jim ti ne bodo več pomagali. Po Bitežni- kovih besedah naj bi se nad četniki navduševal tudi že omenjeni duhovnik dr. Juvančič, neformalni vodja goriške sredine.54 "Komandant kapetan Nikolič" je poveljstvu "Jugoslovenske vojske Primor- ske i Istre" že ob koncu maja 1944 poročal o depresiji med četniškimi borci in zahteval okrepitve (v viru: "pojačanje"), da bi se s tako majhnimi silami sploh lahko obdržali na Goriškem. Poročal je, da ima na razpolago zgolj trideset bor- cev in da je prisiljen pripravljati zgolj hajduške akcije po gozdovih.55 V tedenskem poročilu, ki ga je obveščevalni oddelek Pokrajinske izpostave Odseka za notranje zadeve za Severno Primorsko, dejansko naslednik Varno- stno-obveščevalne službe (VOS) za Goriško, napisal sredi junija 1944 izvemo: Ko se je dne 9.VI. neka tovarišica iz Malih Žabelj pri Ajdovščini vračala iz Gorice domov, jo je ustavilo v Panovcu pri Gorici 15 oboroženih mož. Oboroženi so bili z težko strojnico, več brzostrelkami in puškami. Ko jih je vprašala kdo da so, odgo- vorili so da so četniki. Povpraševali so po Nemcih češ da se jih bojijo, pripove- dovali so da jih je v goriški okolici nad 500 in da se borijo za staro Jugoslavijo. Ti četniki ustavljajo v bližini Gorice vse mimoidoče in jih legitimirajo. Prenočujejo v Gorici od koder dobivajo tudi hrano. Po govorjenju ljudi ki hodijo obiskovati v Gorico svojce ki so pri domobrancih, vlada med četniki in domobranci veliko sovraštvo. Domobranci se izražajo da so nekaj odličnejši od četnikov in da bo lju- dem šele po vojni jasno kako veliko je njih delo. O četnikih pa pravijo da so samo branitelji naših meja pod fašizmom. Ljudstvo smatra četnike v Panovcu za izgu- bljene ovce kralja Petra. Ljudstvo ki je prve dni gojilo simpatije do teh četnikov je v zadnjem času mnenje spremenilo ko je uvidelo da četniki stalno zahajajo v Gorico in nazaj.56 53 Anton Kokalj (1892–1945), konjeniški polkovnik redne Jugoslovanske kraljeve vojske in adjutant kneza-regenta Pavla. Spomladi 1942 so ga internirale italijanske okupacijske oblasti, septembra 1943 je postal generalni inšpektor Slovenskega domobranstva v Ljubljani. Nemški general Erwin Rösener ga je kmalu odstavil ter ga konec leta 1943 poslal v Trst, da bi na Primorskem organiziral domobran- stvo. S pomočjo Odila Globočnika, poveljnika nemške policije na Primorskem, je polkovnik Kokalj sicer uspelo ustanoviti organizacijo Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), v katerem naj bi se tako vojaško kot politično koncentrirale vse sile, ki so nasprotovale OF. Uspeh je bil skromen, v vojaškem pogledu je SNVZ dosegel okrog 2.000 mož. Več o tem: Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem 1943–1945 (Ljubljana, 1982). 54 Pogovor z Mitjo Bitežnikom, 6. september 2007 na Opčinah; zapis hrani avtor. 55 VAS, fond JVO, kutija 150, fasc. 1, Poročilo s položaja, 29. maj 1944. 56 ARS, SI AS 1931, t. e. 657, mapa 3, Pregledno politično poročilo, 17. junij 1944. 759 S H S tudia istorica lovenica Spopad v Panovcu Partizansko vodstvo si seveda ni želelo prisotnosti oborožene formacije svo- jih političnih in vojaških nasprotnikov, ki bi domačemu prebivalstvu govorila o osvoboditvi in združitvi Primorske z Jugoslavijo. Poleg tega so tedaj že pred- videvali, da si bodo četniki za umik z Balkana izbrali prav zahodno smer preko Primorske proti Italiji, kjer bi se predali zahodnim zaveznikom. Partizanski obveščevalci iz II. brigade Vojske državne varnosti (VDV) so v začetku junija 1944 poročali, da se je pojavila skupina četnikov z namenom organiziranja četništva na Goriškem in postavitve postojank v Vipavski dolini. Dne 11. juni- ja 1944 so patrulje I. bataljona prečesale gozd Panovec, vendar so naletele le na prazno četniško taborišče. Naslednjega dne so partizani zajeli dva četniška aktivista, ki sta po vaseh na goriškem podeželju agitirala za četnike. Ujetnika sta povedala, da je v Panovcu približno 70 četnikov. Partizani iz IV. bataljona so jim 14. junija 1944 postavili zasedo. Prišlo je do kratkega spopada s četniško patruljo, v katerem so padli štirje četniki. Medtem je štab II. brigade VDV načr- toval odločilni napad, zanj so določili I. in IV. bataljon pod poveljstvom Slavka Furlana-Dušana, poveljnika II. brigade VDV.57 Do glavnega spopada je prišlo 15. junija 1944 v popoldanskih urah. Partizani so četnike obkolili in obroč počasi ožali, nakar se je vnel boj, ki je trajal okrog šest ur. Partizanski viri ne poročajo o žrtvah v lastnih vrstah, razen nekaj ranjencev, med četniki pa naj bi bilo 15 ubitih, okrog 30 ranjenih, veliko jih je zbežalo v Gorico. Isti viri dodajajo, naj bi napadeni četniki prosili Nemce v Gorici za pomoč, a ti se niso odzvali. Zato so se tudi preostali četniki, bilo naj bi jih le še dobra dvajsetina, naslednjega dne umaknili v Gorico pod nemško zaščito.58 Po Bitežnikovih besedah naj bi Nemci celo goriškim domobrancem, ki so hoteli napadenim četnikom priti na pomoč, posredovanje prepovedali. V nasprotju s partizanskimi viri naj bi po njegovem imeli samo eno žrtev in sicer srbskega četnika, ki se je med bojem nepremišlje- no odločil za juriš. Zvečer so se zaradi partizanskega pritiska preko Kostanjevi- ce umaknili v Gorico.59 Dobrih deset dni po spopadu v Panovcu so partizanski obveščevalci strnje- no poročali, da so četniki sklenili sporazum z Nemci, kar so pripisovali pred- vsem posledicam četniškega poraza. V tem poročilu so moč četnikov v Panov- cu ocenjevali na 80 mož, po večini Srbov. Po teh podatkih naj bi imeli partizani 57 Marko Mrak, "Borba s četniki v Panovcu", Borec 4, št. 9 (1952), str. 292 (dalje: Mrak, "Borba s četniki v Panovcu"). 58 ARS, SI AS 1931, t. e. 657, mapa 3, Politična poročila, junij 1944; Mrak, "Borba s četniki v Panovcu", str. 292–293; Črnugelj Zorko, Na zahodnih mejah 1944, str. 200–201; Klanjšček, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske, str. 253. 59 Pogovor z Mitjo Bitežnikom, 6. september 2007 na Opčinah; zapis hrani avtor. R. Podbersić: Četniki na Primorskem 760 78 mrtvih in okrog sto ranjenih, četniki pa 17 mrtvih in 20 ranjenih. Četniki naj bi bili že na robu popolnega poraza, a naj bi jih v zadnjem trenutku rešili Nemci, ki so prihiteli na mesto spopada. Sprva naj bi četniki zavračali nemško pomoč "češ da ne bodo z njimi sodelovali, podpore tudi ne rabijo, ker je zadosti dobijo sami". Končno naj bi le pristali na sodelovanje, Nemci naj bi izjavili, da četnikov pri njihovem delovanju ne bodo ovirali, da se lahko svobodno gibljejo in celo prihajajo v Gorico na oddih in počitek. Med bivanjem po mestu naj bi četniki, sodeč po poročilu partizanskih obveščevalcev, morali zgolj odstraniti jugoslo- vanske kokarde s kap.60 Poročilo o spopadu v Panovcu je romalo tudi v Mihailovićev štab. Nepod- pisan poročevalec je zapisal, da je četa soškega odreda 13. junija 1944 zasedla koto 193 med vasema Šempas in Vogrsko, vzhodno od Gorice. Partizani so se približevali z vseh strani. Zato je kapetan Nikolić, poveljnik četnikov v Panovcu, ukazal, da se je četa na koti 193 utrdila in so se minirali vsi pristopi. Ukaz je bil izvršen 14. junija. "Že v deževni noči med 14. in 15. t. m. se je okoli 100 partiza- nov približano utrjeni postojanki." Iz poročila izvemo, da je v boju padel četnik Rado Marović, ki je zapustil tri majhne hčerke.61 Vojvodi Jevdjeviću je po koncu spopadov v Panovcu svoje dokaj podrobno poročilo poslal tudi podporočnik Nikica Kosanović; njega in devet borcev je poveljstvo po porazu povleklo v Liko. Četniški častnik Kosanović se opraviču- je za poraz, išče razloge zanj, predvsem pa krivdo vali na nadrejene. Pravi, da se je "na teren" odpravil 27. maja zaradi povelja kapetana Đoke Vujoševića in v nasprotju s povelji vojvode Jevdjevića. Slednji je namreč zahteval, naj četni- ki odkrito delujejo šele potem, ko bi domačini ("ovdašnji") uspeli zbrati vsaj petdeset dobro oboroženih borcev. Kosanović se je zagovarjal, da je to prekršil zaradi tega, ker mu je poveljstvo obljubil (v viru: "jer mi je komanda dala reć"), da bodo novi borci prišli za tri dni. Poročal je, da je vsega skupaj imel na raz- polago 42 borcev, s svojimi četniki vred. Novih borcev ni bilo, stalno pa so pri- hajala pisma s poveljstva, da bo vsak čas prišlo novih sto borcev. Pravi tudi, da po vaseh niso naleteli na nikogar, ki bi podpiral njihov boj. Stalno so se skrivali po gozdovih, zaradi dezertiranja in bolezni se je enota zmanjšala na samo 26 borcev. Nadalje Kosanović pravi, da so se povlekli v avstrijske bunkerje iz prve svetovne vojne, po njegovem naj bi boji trajali do 22.30. V bojih je padel četnik Rado Marović iz Dreznice. Poleg tega je poročevalec dodal, da sta se Hočevar in Gorazd, oba slovenska podporočnika, borila kot heroja in to so jim priznavali tudi ostali srbski četniki. Poročilo je zaključil z navedbo, da so imeli partizani več kot sto izgub, od tega vsaj šestdeset mrtvih.62 60 ARS, SI AS 1483, t. e. 6, Poročilo z dne 26. junija 1944. 61 VAS, fond JVO, kutija 150, fasc. 3, Poročilo iz Panovca. 62 VAS, fond JVO, kutija 150, fasc. 1, Poročilo – gospodine vojvodo. 761 S H S tudia istorica lovenica Epilog Spopad in uničenje četniške postojanke v Panovcu je pomenil konec posku- sov za ustanovitev samostojne četniške oborožene enote v krajih okoli Gorice. Četniki so se na tem koncu spet pojavili v začetku novembra 1944, ko so se njihove enote razmestile redvsem na vzhodu Primorske, skupaj okrog šest tisoč mož. Šlo je za različne skupine zlasti Srbov in Črnogorcev iz raznih predelov tedanje Jugoslavije, zveste kralju Petru II. in monarhiji, ki so se z Balkana umi- kale pred partizani in so med vojno delovale bolj ali manj pod nemškim povelj- stvom. Zadeve in razplet vojnih dogodkov na Primorskem je dodatno zapletel njihov prihod z osrednjega Balkana, te enote so se na začetku leta 1945 nastani- le tudi v Gorici in kmalu vzpostavile svoje postojanke v zgornji Vipavski dolini. Želeli so vzpostaviti skupne obrambne položaje vseh protikomunističnih enot na črti Ilirska Bistrica–Pivka–Kočevje in tako onemogočiti prodor partizan- skim sil proti zahodu. Omenjeni protikomunistični borci so bili sicer odgovor- ni za številne zločine nad dejanskimi ali namišljenimi sodelavci partizanskega gibanja. Prihajajoče četniške enote so sestavljali predvsem pripadniki Srbskega prostovoljskega korpusa, ki so delovali kot dokaj urejena vojska, poveljeval jim je general Kosta Mušicki, politično pa so podpirali srbskega kolaboranta Dimi- trija Ljotića.63 Pridružilo se jim je tudi okrog tristo četnikov vojvode Jevdjevića. V začetku leta 1945 jih je okrepila četniška Dinarska divizija, ki jo je vodil pop Momčilo Djujić.64 Veljali so za manj disciplinirano vojsko. Te enote so delovale pod nemškim poveljstvom, Primorska pa je bila zanje mikaven cilj tudi zaradi morebitnega (in z njihove strani) pričakovanega zavezniškega izkrcanja v Istri. Nameravali so torej zamenjati zavezništvo in se povezati z Anglo-Američani ter si tako povrniti izgubljen vojaško-politični položaj.65 Razmere na Primorskem v povezavi s prihodom omenjenih četniških enot so spremljali in beležili tudi partizanski obveščevalci. Moč teh enot so različno ocenjevali, tja do okrog 17.000 mož. Opazovali so tudi razpoloženje do njih 63 Dimitrije Ljotić (1891–1945), srbski pravnik in politik. S somišljeniki je leta 1935 ustanovil Jugoslovansko nacionalno gibanje Zbor, ki se je zgledovalo po italijanskem fašizmu in nemškem nacizmu, pripadnike pa so imenovali tudi jugoslovanski fašisti. Njihova skrajno desna politika je temeljila na velikojugoslovanski ideologiji. Več to tem: Tomasevich, War and Revolution in Yugoslavia: Occupation, str. 186–190. 64 Pop Momčilo Djujić (1907–1999), četniški vojvoda in komandant četniške Dinarske divizije, kola- borantske enote, ki je sodelovala najprej z italijanskimi in potem tudi z nemškimi okupatorji ter bila odgovorna za številne zločine nad partizani in tudi civilisti. Ob koncu leta 1944 se je Đujić s svojimi borci znašel na Primorskem in se ob koncu vojne umaknil v Italijo, kasneje pa v ZDA. 65 Tomasevich, War and Revolution in Yugoslavia: Occupation, str. 122–127; Klanjšček, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske, str. 295–296; Jasmin Mahmutović, Četništvo na Slovenskem 1941–1945 kot vojaška formacija, diplomsko delo (Ljubljana, 2003), str. 70–71; Luciano Spangher, Gorizia 1943–1944–1945. Seicento giorni di occupazione germanica e quarantatré jugo- slava (Gorica, 1995), str. 157. R. Podbersić: Četniki na Primorskem 762 med krajevnim prebivalstvom in zabeležili, da "je kralj Peter pri teh kmetih priljubljen. Povsod vise njegove slike. Časti se ga – emigranta – kakor nekega mučenikain svetnika."66 Prihod različnih protikomunističnih enot v obdobju dokončne radikalizacije odnosov je jedru krščanskosocialnega gibanja na Primorskem vzbujal upanje, da bi osvoboditev izpod nemškega jarma in stvarno priključitev Primorske k Jugo- slaviji lahko izvedle te enote, ki so jih pogosto imenovali kar "četniki". Za pomem- ben del slovenske duhovščine na Primorskem, zlasti okoli Gorice in v Vipavski dolini, so bili legitimni predstavniki jugoslovanske kraljeve vojske. Razplet dogod- kov je bil drugačen, kar je po vojni privedlo do ostrega obračunavanja med OF in delom krščansko-socialnega gibanja, ki je vztrajal izven OF. Zaradi osebne var- nosti in strahu pred komunističnim nasiljem so ob koncu vojne, zadnje dni aprila leta 1945, številni protikomunisti na Primorskem odšli v begunstvo v razna itali- janska taborišča, ki so jih upravljali Anglo-Američani. Tu so ostali v glavnem vse do jeseni leta 1945. Nekateri so se pozneje odločili za emigracijo, številni pa so se vsaj začasno vrnili v Trst in Gorico, ki sta bila pod zavezniško vojaško upravo.67 66 ARS, SI AS 1931, t. e. 657, mapa 1. Četniki. 67 Klinec, Dnevniški zapisi, 12. 11. 1944; 12. 4. 1945. Umik protikomunističnih enot in civilistov skozi Gorico, 30. april 1945 (Zasebni arhiv avtorja) 763 S H S tudia istorica lovenica Konec aprila 1945 so se vse protikomunistične formacije (četniki vojvode Djujića in Srbski prostovoljski korpus Dimitrije Ljotića, primorski domobranci, hrvaški domobrani), skupaj s številnimi civilisti z Balkana, umaknile čez Sočo v Furlanijo, kjer so se predali zahodnim zaveznikom iz sestava VIII. armade. Med njimi sta bila tudi Notranjski in Primorski odred, ki so ju sestavljali predvsem slovenski četniki in je v začetku aprila 1945 prispel v Vipavsko dolino.68 Zanimiv je daljši elektronski odgovor na vprašanje o četništvu na Primor- skem, ki sem ga nekdanjemu slovenskemu četniku Pavlu Borštniku (1925, Lju- bljana–2020, Cleveland) zastavil jeseni 2016, ob obisku na njegovem domu v Clevelandu: Najprej je treba ugotoviti, da sta obstajali dve veji. Prva veja so bili srbski četniki vojvode Djujiča in vojvode Jevdjeviča. Djujič je bil pravoslavni pop in je imel s seboj večje število družin svojih vojakov. Jevdjevič pa je bil politik najslabšega kova in zelo verjetno italijanski agent. Bil je demagog in njegovi vojaki so odgovorni za večino četniških incidentov na Primorskem. Oba, Djujič in Jevdjevič, sta prispela na Primorsko jeseni in pozimi 1944. Nekako istočasno se je tja premaknil tudi srbski dobrovoljski korpus, katerega 'duhovni' vodja je bil Dimitrije Ljotič, nekdanji predsednik političnega gibanja 'Zbor'. Zadnji teden vojne se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči. Druga skupina pa so bili SLOVENSKI četniki, pod poveljstvom generala Andreja, Ivana Prezlja. Ta kontingent je prišel v Vipavsko dolino prve dni aprila 1945 in se je namestil v Podgori pri Št. Vidu.69 Bilo nam je ukazano, da se ogibamo glavne ceste, po kateri so vozili nemški kamijoni. Številčno stanje naše skupine je bilo neznatno v primeri z Djujičem, Jevdjevičem ali Ljotičem. Na Primorsko sta prišla Notranjski odred, elitni odred, ki ga je vodil poročnik Jože Saje, Primorski odred pod vodstvom kapetana Jožeta Debevca in t. i. štabna četa. Saje je imel okrog 90 fantov, Debevec 70, štabna četa pa okrog 20. Z nami je bila tudi skupina civilistov, morda 10. Dolenjski odred Janeza Marna se ni hotel premakniti na Primorsko, Štajerski odred Jožeta Melaherja pa se ni mogel in se nam je pridružil šele v Italiji. Skupno sta imela Marn in Melaher okrog 500 fantov. Naša glavna naloga na Primorskem so bili nastopi na narodnih taborih, kjer smo zlasti študentje govorili navduševalne govore za kralja in domovino, kar je trajalo morda tri tedne. Primorci so bili ob našem nastopu zmedeni in niso vedeli, kam bi nas dali ... 68 Mahmutović, Četništvo na Slovenskem, str. 54–55; Kranjc, Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, str. 171–174; Hrvoje Magazinović, Kroz jedno mučno stoljeće (Valjevo, 2009), str. 238–240. 69 V resnici gre za vas Podraga pri nekdanjem Št. Vidu, danes Podnanosu na Vipavskem. R. Podbersić: Četniki na Primorskem 764 Zadnji dan aprila je bil ukazan premik preko Soče in z nami so se umaknile tudi vse srbske enote, vključno Ljotič in celotno primorsko domobranstvo, z izjemo Tolminske čete, ki se je umaknila na Kranjsko stran in od tam v Vetrinj. Tik pred Gorico pa se nam je pridružila tudi večja enota hrvaških domobrancev. O stikih med srbskimi in slovenskimi četniki ne vem ničesar, ker sem bil pač nav- aden podnarednik djak. Spominjam pa se, da smo bili vsaj enkrat v skupni akciji s srbskimi četniki, nekje v bližini Avbra. Sočo smo prestopili v noči na 1. maj, po sporadičnih pouličnih bojih v Gorici, in še isti dan je bil vzpostavljen stik z zavezniki, se pravi s 5. novozelandsko oklep- no divizijo. Pogovore je vodil general Andrej v francoščini. Novozelandci so nas napotili v taborišče Visco. Tam smo oddali orožje, nato pa so nas preselili najprej v Ceseno, od tam pa v Forli in nato v Eboli, jeseni leta 1945. Kasneje smo bili porazdeljeni po britanskih postojankah v okolici Neaplja, kot stražarji. Aprila 1947 smo bili, obenem z britansko vojsko, preseljeni v Zahodno Nemčijo. Med slovenskimi četniki, vsaj kolikor vem, ni bilo nobenega tigrovca in ne zdi se mi verjetno, da bi nam komanda zamolčala, če bi bil.70 Politično in vojaško delovanje omenjenih četniških enot ob koncu vojne na Primorskem sicer še ni podrobno raziskano, prav tako na proučevanje še čakajo merodajni arhivski viri, tako v Srbiji kot po svetu. 70 Elektronski zapis, poslan avtorju prispevka po e-pošti 20. januarja 2017; hrani avtor. 765 S H S tudia istorica lovenica Renato Podbersič CHETNIKS IN PRIMORSKA REGION Attempt to Establish a Chetnik Unit in Panovec Near Gorica in 1944 SUMMARY The attack of the Axis powers on Yugoslavia and the occupation of Slovenian territory put before the leading (illegal) Slovenian political forces in the Pri- morska region a modus operandi of strife for national survival, and at the same time gave them hope for possible later reunification with their mother nation after the war's end. So far, relatively little research has been done on the functi- oning of and the military-political plans of the Yugoslav army in the homeland or the so called Chetnik movement in the Primorska or Goriška region of Slo- vene national territory. Members of the Yugoslav royalists and opponents of the partisan move- ment soon became interested in the western part of what is today Slovenian state's territory, which before the Second World War was governed as part of the Kingdom of Italy. Except for a few propaganda campaigns in the Primorska region, practically nothing happened here until Italy capitulated in September 1943. The situation began to change in Spring 1944 with an attempt by the Che- tniks to penetrate into the Primorska region. In the middle of May 1944, the so- -called Soča (Isonzo) Chetnik detachment appeared in the Panovec forest near Gorizia. They dug in along the former Austro-Hungarian trenches, remnants of the First World War, which were aplenty in this area, as the Soča (Isonzo) front had taken place here. According to the estimates of partisan informants, the unit numbered some 60-70 fighters. Former Chetnik member Mitja Bitežnik (1924–2008) recalled that the Chetnik unit actually numbered some 7-8 Serbs, or »real« Chetniks, and some twenty Slovenes, who regarded themselves as the fighters of the Yugoslav Army in the homeland under the supreme command of General Dragoljub Mihailović. The partisan leadership acted against them utilizing all available resources, since they were afraid that the Chetniks would appeal to the local population with propaganda slogans and thus try to tear them away from supporting the partisan movement. Based on preserved archival sources and commemorative literature, the author analyzes the aformentioned Chetnik unit and their struggle, clash with and following defeat against the partisans in mid-June 1944 in the Panovec forest near Gorizia. The report about the skirmish in Panovec forest also rea- R. Podbersić: Četniki na Primorskem 766 ched General Mihailović's HQ. The unsigned informant wrote that on June 13, 1944, a company of the Soča (Isonzo) Chetnik detachment had occupied cor- ner 193 between the villages of Šempas and Vogrsko, east of Gorizia. Partisans were approaching from all sides. Therefore, Captain Nikolić, commander of the Chetniks in Panovec forest, ordered that the company forty their positions at corner 193 and that all possible approaches be mined. The order was executed on June 14, 1944. The main conflict took place on June 15, 1944 in the afternoon. The parti- sans had completely surrounded the Chetniks and slowly began to tighten the ring around them. A battle broke out which lasted for about six hours. Partisan sources do not report serious casualties in their own ranks, except for a few wounded. But among the Chetniks involved in the fighting, 15 were killed and around 30 were wounded, many of whom then fled to Gorizia. The same sour- ces add that the attacked Chetniks had allegedly asked the Germans in Gori- zia for help, but they did not respond. That is why the remaining Chetniks, of which there were only about twenty, retreated into Gorizia the next day under German protection. According to Mitja Bitežnik, a participant of the conflict in Panovec forest, the Germans even forbade the Gorizia Home guards, who wanted to come to the aid of the attacked Chetniks, to intervene. In the final part of the paper the author deals with the stronger Chetnik penetration into the Primorska region at the end of 1944 and at the begin- ning of 1945 during the retreat of various anti-communist units across the Soča (Isonzo) River into Italy. At the end of April 1945, all the anti-communist formations (soldiers of the Chetnik Vojvoda Djujić and the Serbian Volunteer Corps of Dimitrije Ljotić, along with the Primorska Home Guards and the Croa- tian Home Guards), including many civilians from the Balkans, retreated across the Soča (Isonzo) River into the Friuli region. There they surrendered to the Western Allies from the 8th Army Group. Among the surrendered there were the Notranjski and Primorski detachment, which consisted mainly of Sloveni- an Chetniks and arrived in the Vipava Valley in early April 1945. 767 S H S tudia istorica lovenica VIRI IN LITERATURA ARS – Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1931, fond Republiški sekretariat za notranje zadeve. ARS – Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1483, fond Centralna komisija Varnostno obveščevalne službe Slovenije (VOS). PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 1108, fond Vuk Anton. ŠAK – Škofijski arhiv Koper, Župnija Lokev. VAS – Vojni arhiv Srbije, fond Jugoslovenska vojska u otađbini (JVO). Dokumenti ljudske revolucije Slovenije, knjiga 5 (Ljubljana, 1978). Tavčar, Marko, Pelikan, Egon in Troha, Nevenka (ur.), Korespondenca Virgila Ščeka 1918–1947. Zbirka Viri, št. 11 (Ljubljana, 1997). Pavle Borštnik, roj 1925. Elektronski zapis z dne 20. januarja 2017; hrani avtor prispev- ka. Mitja Bitežnik, roj. 1924. Zapis pogovora dne 6. septembra 2007; hrani avtor prispevka. Franc Možina, roj. 1928. Zapis pogovora dne 7. aprila 2011; hrani avtor prispevka. ..................... Avšič, Jaka, "Iz spominov na leto 1941", v: Krivic, Vladimir (ur.), Ljubljana v ilegali – Država v državi, II. (Ljubljana 1961), str. 410–420. Babič, Branko, Primorska ni klonila. Spomini na vojna leta (Koper, 1982). Bajt, Aleksander, Bermanov dosje (Ljubljana, 1999). Batič, Matic, Italijanizacija kulturne krajine v Goriški pokrajini od konca prve svetovne vojne do kapitulacije Italije, doktorska disertacija (Koper, 2020). Bobič, Pavlina, "Pota 'Štajerskega bataljona' – od idealizma do preobrazbe leta 1942", Dileme 5, št. 2 (2021), str. 61–92. Borštnik, Pavle, Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale (Ljubljana, 1998). Cencič, Mira, "Primorski krščanski socialci, edina prava sredina med NOB in revoluci- jo na Slovenskem", Kronika 55, št. 2 (2007), str. 331–436. Cencič, Mira, Primorska sredina v primežu bratomorne vojne (Ljubljana, 2011). Čermelj, Lavo, Med prvim in drugim tržaškim procesom (Ljubljana, 1972). Črnugelj Zorko, Franc, Na zahodnih mejah – 1943 (Ljubljana, 1986). Črnugelj Zorko, Franc, Na zahodnih mejah 1944 (Ljubljana 1993). Ferenc, Tone, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943: Južnoprimorski odred in Gregor- čičeva brigada (Ljubljana, 1983). Ferenc, Tone, Dies irae – četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943 (Ljublja- R. Podbersić: Četniki na Primorskem 768 na, 2002). Godeša, Bojan, Kdor ni z nami je proti nam: Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom (Ljubljana, 1995). Griesser-Pečar, Tamara, Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945 (Ljubljana, 2004). Kacin Wohinz, Milica, Prvi antifašizem v Evropi (Koper, 1990). Kacin Wohinz, Milica in Verginella, Marta, Primorski upor fašizmu 1920–1941 (Ljubljana, 2008) Klanjšček, Zdravko, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske 1943–1945 (Ljubljana, 1999). Klinec, Rudolf, Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica, 1979). Klinec, Rudolf, Peter Černic in Renato Podbersič (ur.), Dnevniški zapisi: 1954–1945 (Gorica, 2010). Komotar, Anton, Ponovno združeni v tujini (Trst, 2022). Kralj Jerman, Lučka, Janko Kralj – utišani in pozabljeni slovenski politik (Ljubljana, 2008). Kranjc, Marijan F. in Kljakić, Slobodan, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo (Maribor, 2006). Latas, Branko, "Četnici Draže Mihailovića u Sloveniji – plava garda 1941–1943. godine", Vojnoistorijski glasnik 3, št. 3 (1983), str. 163–191. Mahmutović, Jasmin, Četništvo na Slovenskem 1941–1945 kot vojaška formacija, diplomsko delo (Ljubljana, 2003). Magazinović, Hrvoje, Kroz jedno mučno stoljeće (Valjevo, 2009). Milazzo, Matteo J., The Chetnik Movement and the Yugoslav Resistance (Baltimore, 2019). Mlakar, Boris, Domobranstvo na Primorskem 1943–1945 (Ljubljana, 1982). Mlakar, Boris, "Goriška sredina", Prispevki za novejšo zgodovino 37, št. 2 (1997). Mrak, Marko, "Borba s četniki v Panovcu", Borec 4, št. 9 (1952), str. 292–293. Novak, Alojzij, Črniška kronika (Gorica, 1992). Novak, Karel, "Odporniško gibanje v Sloveniji 1941–1945", Tabor 19, št. 9–10 (1982), str. 153–160. Pahor, Milan, "Prispevek k zgodovini OF leta 1941 v Trstu", Zgodovinski časopis 35, št. 4 (1981), str. 343–353. Papež, Jože (ur.), Panovec: včeraj, danes, jutri (Nova Gorica–Tolmin, 2001). Pelikan, Egon, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom (Ljubljana, 2001). Podbersič, Renato, Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941–1945 (Ljubljana, 2011). Primorski slovenski biografski leksikon, več snopičev (Gorica, 1974–1994). Spangher, Luciano, Gorizia 1943–1944–1945. Seicento giorni di occupazione ger- manica e quarantatré jugoslava (Gorica, 1995). Tomasevich, Jozo, War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: The Chetniks (Stanford, 1975). 769 S H S tudia istorica lovenica Tomasevich, Jozo, War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration (Stanford, 2002). Zupanič, Katja, Četništvo na Štajerskem (Ljubljana, 2008). Žitnik, Davorin, Družinska zgodba. O slovenski nacionalni ilegali (Ljubljana, 2005). 771 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-21 Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti: mariborska kulturna scena v osemdesetih letih Ana Šela Dr., asistentka Univerza v Mariboru Slomškov trg 15, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta: ana.sela@um.si Izvleček: Prispevek je raziskava o alternativnih kulturnih gibanjih s fokusom na osemdesetih letih 20. stoletja v Mariboru. Ob splošnem pregledu alternativne kulture na Slovenskem v obravnavanem obdobju avtorica razdela tudi alternativno kulturno dogajanje v Mariboru in prikaže delovanje tajne politične policije, Službe državne varnosti (SDV), na podlagi primera mariborske študentske revije Katedra. Raziskava temelji na že uveljavljeni znanstveni literaturi, pri analizi nadzora SDV nad kulturnim dogajanjem pa je upoštevano ohranjeno arhivsko gradivo SDV, ki ga v fondu RSNZ SRS 1931 hrani Arhiv Republike Slovenije. Ključne besede: Maribor, alternativna gibanja, kultura, Služba državne varnosti (SDV), tajna politična policija, osemdeseta leta Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 23 (2023), št. 3, str. 771–804, 98 cit., 6 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 772 Uvod1 Osemdeseta leta, "leta po Titu", so v Sloveniji v okviru tedanje Jugoslavije zazna- movali dogodki, ki so kazali na globlje politične pretrese: posledice globokih ekonomske, politične in nacionalne krize,2 ki so bile ključni dejavniki pri konč- ni usodi, razpadu jugoslovanske države.3 Na nepravilnosti, neustrezne rešitve teh kriz in naraščajoče probleme so začeli opozarjati slovenski intelektualci in kulturniki, zlasti v leta 1982 ustanovljeni reviji Nova revija, glasilu Zveze soci- alistične mladine Slovenije (ZSMS) Mladina, Društvu slovenskih pisateljev, ob koncu osemdesetih tudi Slovenska matica, ki je izdajala knjige in prirejala pri- reditve, ki so odpirale nove poglede na politično dogajanje,4 pa tudi študent- ska mladina, predvsem kritiški sodelavci ljubljanske Tribune in njene "sestrske" mariborske študentske revije Katedra. Del slovenskih kulturnikov je ubral tudi t. i. "alternativno" pot in preko umetnosti izražal svoje poglede, največkrat nezadovoljstvo nad tedanjo situacijo, a ustvarjali so posebno, svojevrstno ume- tnost, ki je v toku dogajanja pridobivalo na svojem zagonu. O subkulturni in alternativni sceni v osemdesetih, ki je imela širok vpliv na slovensko kulturo in različne umetniške zvrsti, je pisalo že kar nekaj razisko- valcev.5 V monografiji Slovenija, moja dežela, ki podrobno opisuje osemdeseta leta na Slovenskem, zgodovinarja Božo Repe in Darja Kerec omenjata vzpon "provokativne kulture",6 saj so te alternative služile kot izraz opozicije repre- sivnemu državnemu nadzoru in so si prizadevale za de-marginalizacijo svojih umetniških praks znotraj področja množične kulture, ki so se razvijale skozi 1 Razprava je nastala v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, ki jo financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 2 Gorazd Bajc, Janez Osojnik in Darko Friš, "Nekateri vidiki mednarodnega priznanja Slovenije s poseb- nim ozirom na ameriški pogled, junij 1991–april 1992", Studia Historica Slovenica 19, št. 1 (2019), str. 220. 3 Žarko Lazarevic in Marta Rendla, " Gospodarska ozadja jugoslovanske krize osemdesetih let 20. stole- tja", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 344. 4 Aleš Gabrič, "Slovenska matica in osamosvajanje Slovenije", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 407. 5 Npr. Božo Repe in Darja Kerec, Slovenija, moja dežela (Ljubljana, 2017) (dalje: Repe in Kerec, Slovenija, moja dežela); Darja Kerec, "Slovenska družba v vrtincu kulturnih sprememb, novih tren- dov in tehnologij v 80. in 90. letih", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 583–610; Božo Repe, Slovenci v osemdesetih letih (Ljubljana, 2001) (dalje: Repe, Slovenci v osemdesetih letih); Marta Rendla, "Alternativna kulturna gibanja in 'konglomerat FV' v osemdesetih letih v Sloveniji", Prispevki za novejšo zgodovino 58. št. 2, str. 139–159 (dalje: Rendla, "Alternativna kulturna gibanja"); Aleš Gabrič, "Slovenska kulturnopolitična razhajanja med kulturno ustvarjalnostjo in politično akcijo 1980–1987", Zgodovinski časopis 56, št. 1–2 (2002) (dalje: Gabrič, "Slovenska kulturnopolitična raz- hajanja"); Blaž Vurnik, Med Marxom in punkom. Vloga Zveze socialistične mladine Slovenije pri demo- kratizaciji Slovenije (1980–1990) (Ljubljana, 2005) (dalje: Vurnik, Med Marxom in punkom), idr. 6 Repe in Kerec, Slovenija, moja dežela, str. 74–77. 773 S H S tudia istorica lovenica subkulturne aktivnosti. Kot zapiše zgodovinarka Marta Rendla, ki je opravila obsežno raziskavo o alternativni kulturi v osemdesetih na Slovenskem, naj bi le-ta postopoma pridobivala na subverzivnosti, kljub temu pa je ostala v okvirih dopustnega kot sredstvo za izražanje političnega nasprotovanja neučinkovite- mu vladajočemu sistemu, ki je temeljil na socialističnem samoupravljanju. Prav v vseh pojavnih oblikah se je odražal družbenopolitični vsakdanjik.7 Zagovarja- la so namreč ustvarjalnost, nove vedenjske in življenjske vzorce. Čeprav so se raziskovalci v svojih študijah osredotočali zlasti na splošni pojav alternativnih gibanj in vzniklih glasbenih, likovnih, mirovnih in drugih družbenih gibanj ter kritiške scene zlasti v osrednjeslovenskem prostoru, pa je alternativna kultura vzklila v večji ali manjši obliki po vse mestih Sloveniji, tako tudi v Mariboru. Slednji je v osemdesetih prav tako doživel obdobje vzpona alternativne scene, kar je bil hkrati odraz družbenih sprememb in političnih preizkušenj. To sta uvideli tudi avtorici Meta Kordiš in Maja Kosmač, kustosinji razstave MI, VI, ONI, ki sta leta 2013 pripravili razstavo fragmentrov alternativ- nih praks 80-ih v Mariboru.8 Sočasno z razstavo je izšla tudi tematska številka revije Dialogi z naslovom Mariborska alternativna kultura v osemdesetih, kjer zbrana besedila kažejo, da so se v Mariboru in okolici v osemdesetih razvijale zanimive alternativne prakse, ki so pomembno prispevale k nadaljnjem kultur- nem razvoju mesta.9 Ta čas v Mariboru ni bil zgolj odraz širših jugoslovanskih trendov, temveč je imel svojo specifičnost, ki je bila tesno povezana z lokalno zgodovino, družbe- no dinamiko in s kulturno identiteto. Kot je na Slovenskem v osemdesetih naj- večjo kritiško maso predstavljala študentska mladina, tako je tudi v Mariboru, mestu z drugo največjo univerzo na Slovenskem, skozi že leta 1961 ustanovlje- no študentsko revijo Katedra izražala vse večjo nezadovoljstvo s tedanjim poli- tičnim sistemom, krivičnimi sodnimi praksami in z neuspešnim reševanjem naraščajočih kriz s strani tedanjega vodstva. S tem si je pri oblasti revija oziroma njeni uredniki in sodelavci prislužila oznako "opozicija" in strog nadzor s strani tajne politične policije, Službe državne varnosti (SDV). O tem, kako je oblast spremljala vse oblike kritike in po njihovem "sovražni" dejavnosti tedanjega sis- 7 Rendla, "Alternativna kulturna gibanja". 8 Več o konstruiranju razstave: Meta Kordiš, "Konstruiranje dediščine alternativnih praks 80-ih v Mariboru v senci vstaj pozimi 2012/2013", Argo 57, št. 2 (2014), , str. 18–35. 9 Meta Kordiš, "Osemdeseta: fragmenti, ustvarjalnost, déja vu. Uredniški uvod v tematsko številko", Dialogi 10, št. 10 (2013), str. 6 (dalje: Kordiš, "Konstruiranje dediščine alternativnih praks 80-ih v Mariboru"). A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 774 tema, doma10 in zlasti v zamejstvu,11 med politično in duhovniško emigracijo,12 med delavci na začasnem delu in bivanju na tujem13 idr. je v zadnjem času izšlo kar nekaj prispevkov. Sicer pa lahko vzpon alternativnih gibanj, zlasti glasil slovenske študentske mladine ter intelektualne "opozicije", spremljamo po ohranjenih poročilih, informacijah, indikativnih biltenih in analizah Uprave za analitiko SDV, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije v fondu Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije (RSNZ SRS 1931). Spremljanje revije Katedra s strani SDV v slovenskem zgodovinopisju do sedaj še ni bila raziskana. Mariborska študentska revija Katedra je bila eden od glavnih forumov, kjer so se izražala alternativna in pogosto kritična stališča do obstoječega političnega sistema. Katedra ni bila zgolj medij, ampak je postala simbol širšega družbenega gibanja, ki je iskalo prostor za svobodno izražanje in kritično misel. V času, ko so bile informacije nadzorovane in cenzurirane, je Katedra ponujala platformo za razprave o družbenih, političnih in kulturnih temah, ki so bile pogosto na robu uradno dovoljenega. Osemdeseta: čas alternative V osemdesetih letih so v Sloveniji prevladovali vzgibi za doseganje neodvisnosti države, hkrati pa je bila opazna povečana integracija slovenske kulture v svetov- ne tokove. Globalno je bilo to obdobje zaznamovano s porastom neoliberalnih idej, tako na političnem kot kulturnem področju, s poudarkom na neomejenih možnostih in svobodi. Te ideje so prišle tudi v Jugoslavijo, pri čemer je tukajšnja umetnost tako začela še bolj kritično obravnavati državno situacijo in obliko- vati strategije za suvereno vstopanje v internacionalno izmenjavo idej za novo družbenost.14 To močno emancipacijsko dinamiko so kanalizirale predvsem 10 Npr. Marko Zajc, "Poletni aferi kritičnih misli. Tomaž Mastnak in Dimitrij Rupel, slovenska kritična intelektualca med jugoslovansko in slovensko javnostjo v letu 1986", Studia Historica Slovenica 20, št. 3 (2020), str. 921–956; Ana Šela, "Contributions to the Knowledge of the Slovenian Intellectual 'Opposition' in the 1980s under the Screening of the State Security Service", Annales 31, št. 4 (2023), str. 601–616; Ana Šela, Služba državne varnosti v desetletju kritike in kriz (1980–1989) (Maribor, 2022) (dalje: Šela, Služba državne varnosti v desetletju kritike in kriz). 11 Ana Šela in Mateja Matjašič Friš, "Nadzor Službe državne varnosti nad revijo Zaliv", Annales 29, št. 4 (2019), str. 675–688. 12 Darko Friš, Gregor Jenuš in Ana Šela, "Slovenska politična emigracija skozi oči Službe državne varnosti v šestdesetih letih", Acta Histriae 29, št. 4 (2021), str. 1073–1114; Tamara Griesser Pečar, "Nadškof Alojzij Šuštar in Katoliška cerkev v Sloveniji v osemdesetih letih in v procesu osamosvajanja", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 371–404. 13 Ana Šela in David Hazemali, "Spremljanje slovenskih delavcev na začasnem delu in bivanju v Zvezni republiki Nemčiji v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja: prispevek k poznavanju zgodovine sloven- ske Službe državne varnosti", Studia Historica Slovenica 20, št. 3 (2020), str. 879–920. 14 Jim McGuigan, Neoliberalna kultura (Maribor, 2015), str. 11–14. 775 S H S tudia istorica lovenica civilne družbe, alternativna gibanja in subkulture, pri čemer so imeli zelo veliko vlogo intelektualci, umetniki, znanstveniki, novinarji. Kot zapiše Marta Rendla, so se le-ta v osemdesetih primarno sicer največkrat manifestirala skozi ideje urbanih akterjev, ki so se identificirali z alternativnim gibanjem, a so delovali znotraj institucionalnih okvirjev samoupravnega sistema, kot so Socialistična zveza delavskega ljudstva (SZDL) in ZSMS, lahko pa so se oblikovali v zametke kolektivnih neinstitucionalnih gibanj.15 Alternativna kultura je vključevala spe- cifične življenjske sloge, stališča in družbene, politične ter kulturne aktivnosti posameznikov in skupin, ki so se razlikovali od prevladujoče kulture, kar je pri- spevalo k oblikovanju heterogenega družbenega okolja. V ospredje je alternativa osemdesetih postavljala narodno vprašanje, ena- kopravnost jezikov, zahtevo po zaščiti slovenske integritete, svobodo umetni- škega ustvarjanja, ukvarjala so se z aktualnimi političnimi temami ipd. Take teme so odpirala nove konflikte med kulturniki in državno oblastjo in s tem tudi nova politična vprašanja. Alternativna kulturna scena in alternativna giba- nja so skušala tako v Socialistični republiki Sloveniji (SRS) kot drugod po Evro- pi preglasiti in premagati dominantne kulturne ustanove. Tako so subkultur- ne dejavnosti vse pogosteje postajale subverzivna, a tolerirana oblika izraža- nja političnega odpora proti takratnemu vladajočemu sistemu socialističnega samoupravljanja in so zagovarjale ustvarjalnost ter nove vedenjske in življenj- ske vzorce.16 Subkulturne skupine so bile med seboj povezane in prepletene, lahko pa so zavzemale tudi povsem nasprotujoča si stališča in bile zato hetero- gene. Kljub temu pa so bila osredotočena predvsem na vprašanje o tem, ali se naj preoblikujejo v t. i. "kontrakulturo" in ohranijo opozicijski, brezkompromi- sen, družbeno ločen status ali pa naj postanejo del množične kulture.17 Veliko, če ne celo ključno vlogo pri vprašanjih kritičnosti obstoječega siste- ma in alternativnih idejah je imela mladina, predvsem študentje oz. študentska gibanja, ki so skušali svoje ideje popularizirati skozi študentski kulturni center.18 Že v sedemdesetih let se je mladina, ki je želela obračunati z vsiljevanjem takrat vodilne ideologije, izoblikovala v zametek neodvisne politične javnosti, sicer še ne prave opozicije. Leta 1974 je bila sicer samostojna študentska organizacija ukinjena. Združila se je z mladinsko organizacijo ZSMS, s čimer se je delno zače- la postopna pasivizacija študentske populacije. Pa vendar so s pomočjo Tribu- ne, študentskega časopisa in izjemno pomembnega informacijskega kanala, 15 Rendla, "Alternativna kulturna gibanja", str. 140–142. 16 Vesna Čopič in Gregor Tomc (ur.), Kulturna politika v Sloveniji: simpozij (Ljubljana, 1998), str. 295. 17 Nikolai Jeffs, "FV in 'tretja scena' 1980–1990," v: FV: alternativa osemdesetih = alternative scene of the eighties, ur. Breda Škrjanec (Ljubljana, 2008), str. 104, 105 (dalje: Jeffs, "FV in 'tretja scena' 1980– 1990"). 18 Repe in Kerec, Slovenija, moja dežela, str. 72. A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 776 revije Katedra, Radia Študent in Študentskega kulturnega centra (ŠKUC) štu- denti v tem času vzdrževali kontinuiteto s študentskim gibanje. Kasneje se je študentska organizacija z revijo Mladina v okviru ZSMS tudi precej okrepila. Na tak način so bili v osemdesetih letih nosilci resnih družbenih pobud na podro- čju politike in kulture prav kolektivne dejavnosti mladine oz. študentov, ki so se manifestirale predvsem v alternativnih kulturnih gibanjih. Čeprav so na začet- ku leta 1980 v poročilu SDV zapisali, da se študentska populacija v letu 1980 ni širše eksponirala in naj bi "bivši študentski leaderji izgubili vpliv na sedanjo štu- dijsko generacijo ter vse bolj postajali 'elitna' intelektualna skupina, ki se pove- zuje s podobnimi skupinami v ostalih republikah, vendar ne kažejo pripravlje- nosti tudi za obojestransko sodelovanje",19 je študentsko gibanje doseglo široko publiko in ob koncu osemdesetih dejansko res preseglo zgolj mladinsko popu- lacijo20 kljub odklonilnemu odnosu oblasti do njih. O tem priča tudi dejstvo, da so bile Tribuna, Mladina in Katedra v osemdesetih letih med največkrat prepo- vedanimi in zaplenjenimi časopisi21 zaradi "žaljenja časti in ugleda tuje drža- ve", "raznašanja neresničnih vesti, ki bi utegnile vznemiriti javnost" in "hudega žaljenja morale."22 Revije, ki so objavljale družbenokritične članke, so bile kljub delni liberalizaciji še pod nadzorom, še posebej v zgodnjih osemdesetih nastala Nova revija, ki je pomenila preboj kulturnih, kritiških revij na Slovenskem v Jugoslaviji.23 SDV je pisce in sodelavcev prispevkov naštetih medijev označila za anarholiberalce oz. radikalno misleče mlade intelektualce, ki "premeteno" objavljajo provokativne članke in ideje, "nesprejemljive za samoupravno soci- alistično družbo".24 Tako so se odnosi med oblastjo in na novo tvorečo se opo- zicijo do druge polovice osemdesetih let vrteli okoli vprašanj o svobodi govo- ra v kulturni in publicistični dejavnosti. Z odpiranjem takih tem je kot uradna institucija in med prvimi začelo postopati Društvo slovenskih pisateljev, kjer so bili zbrani slovenski intelektualci. Z vprašanji demokratizacije in nacionalnega programa je društvo 8. in 9. januarja 1985 tudi organiziralo javno tribuno Slo- 19 Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republi- ke Slovenije (SI AS 1931), A-11-13, Poročilo o realizaciji programskih nalog SDV RSNZ SR Slovenije za leto 1980, Ljubljana, februar 1981, str. 46. 20 Aleš Gabrič, "Na zahodu vzhodnega sveta", v: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Jasna Fischer at al. (Ljubljana, 2006), str. 1158; Vurnik, Med Marxom in punkom, str. 345. 21 Ana Šela in Darko Friš, "Nova revija v primežu Službe državne varnosti", Annales 27, št. 4 (2017), str. 825 (dalje: Šela in Friš, "Nova revija v primežu Službe državne varnosti"). 22 ARS, SI AS 1931, t. e. 2313, RTZ 857 – "Deviacija", mapa 1, Odločba o začasni prepovedi razširjanja študentskega časopisa "Tribuna", str. 162−167. 23 Več o nadzorovanju in spremljanju Nove revije s strani SDV: Šela in Friš, "Nova revija v primežu Službe državne varnosti", str. 825. 24 ARS, SI AS 1931, A-11-14, Poročilo o realizaciji programskih nalog SDV RSNZ SR Slovenije za leto 1981, Ljubljana, februar 1982, str. 70. 777 S H S tudia istorica lovenica venski narod in slovenska kultura, ki se je je udeležilo okoli 1200 poslušalcev,25 dve leti kasneje pa so razprave strnili v 57. številki prej omenjene Nove revije in so bili sčasoma sprejeti kot osrednji slovenski nacionalni program.26 Ko govorimo o alternativni "sceni" v osemdesetih na Slovenskem, nikakor ne moremo tudi mimo punka, ki se je pojavil konec sedemdesetih let v obmo- čju subkulture. Za začetek punka na slovenskem bi lahko veljala letnica 1977.27 Prav takrat (18. oktobra) je v telovadnici na gimnaziji Moste nastopila prva slo- venska punk skupina Pankrti, naslednje leto pa je pri Škucu izšla njihova prva plošča Lublana je bulana. Sledile so še druge alternativne skupine, npr. trbovelj- ska Laibach28 leta 1980, ki je septembra tega leta doživela tudi prvo prepoved nastopanja. Na prireditvi Alternativa slovenski kulturi, naj bi poleg nje nastopile še tri skupine (Kaos, Protest, Berlinski zid), predvajali pa naj bi tudi avantgardne filme. Lokalne oblasti so na podlagi plakata prireditev prepovedale, saj je bilo s plakata mogoče sklepati, da se bo na prireditvi "razvijala aktivnost iz 5. člena zakona o javnih shodih in javnih prireditvah", to je "motenje javnega reda in miru, vznemirjanje občanov, žalitev javne morale, nasprotovanje socialistični humanosti".29 Začetniki punka niso imeli ambicije popolnoma spremeniti svet, temveč so imeli željo po širjenju svobodnejšega delovanja in izražanja drugačnosti v javnem prostoru. A ko je sredi osemdesetih let postal del etablirane mladinske kulture, je prerasel v multimedijsko kulturno dejavnost. Mladi, ki so mu sledili, so razvijali lastno socialno in družbenopolitično funkcijo.30 Punk ni bila samo vrsta glasbe, ampak provokativno gibanje, ki je neposredno in na najradikal- nejši način negiralo družbene norme in skušalo uničiti uveljavljeno in uradno vsiljeno predstavo o tem, kakšna naj bi bila slovenska samoupravna socialistič- na kultura ter prepričanja, da živijo v najboljšem sistemu sprejemala z dvomi.31 Punk se je vse bolj povezoval tudi z likovnoslikarskimi skupinam in gle- dališčem, ki so delila njihovo ideologijo. Laibach se je npr. povezal s slikarsko 25 Božo Repe, Jutri je nov dan (Ljubljana, 2002), str. 102. 26 Repe in Kerec, Slovenija, moja dežela, str. 82–84. 27 Prav tam, str. 72. 28 Laibach, ki je simbolno poudarjala totalitarizem in uporabljala simbole Triglava, kozolca, jelenovih rogov, se je sama opredeljevala kot "skupina, ki v svojem delovanju posveča veliko pozornosti psiho- logiji mase in logiki manipulacije skozi informacijo ter vsa sredstva svoje umetniške akcije usmerja k definiciji masovno-psihološkega karakterja družbenega (kulturno-političnega) mitinga (kakršen je npr. rock koncert)", oblast pa je v njih prepoznavala nastop neonacizma ("Prejeli smo." Mladina, 12. 5. 1983, str. 28). 29 Marcel Štefančič, "Kako je nastal Laibach. In kako je preprečil fašizacijo Slovenije", Mladina, 24. 3. 2017, št. 12, dostopno na: https://www.mladina.si/179257/kako-je-nastal-laibach, pridobljeno: 12. 3. 2020. 30 Prav tam, str. 72–73; 31 Vurnik, Med Marxom in punkom, str. 248; A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 778 skupino Irwin in Gledališčem sester Scipion Nasice v umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK). Ob NSK je bil eden od ključnih postpunkovskih gibanj tudi FV, ki je ustvarjal alternativno sceno v osemdesetih. Predstavljal je gledališko in glasbeno skupino ter je združeval aktualne družbene vsebine z inovativnimi tehničnimi in umetniškimi sredstvi. V okviru klubskega programa Diska FV je združeval in predstavljal raznoliko kulturno-umetniško produkci- jo in omogočal prostor druženja alternativne javnosti ter dokumentiral doga- janje. Obsegal gledališče, organizacijo klubskih, koncertnih in konferenčnih dogodkov, likovno ustvarjanje, videoprezentacijo, dokumentacijo in produk- cijo, glasbo ter Založbo FV.32 Ob mladinski subkulturi so se pojavila tudi mirovna, ekološka, feministična idr. gibanja, ki so vseeno izhajala iz mladinskih alternativnih klubov. Leta 1984 sta tako npr. nastala lezbična oz. feministična sekcija Lilit in homoseksualna sekcija Magnus, ki je svoj prvi festival organizirala leta 1984 Ljubljani. Različ- na gibanja civilne družbe so torej s kritičnostjo do nosilcev oblasti in sistema postala del spreminjajoče se podobe Slovenije.33 V začetku leta 1983 je bil v Novem mestu ustanovljen Koordinacijski odbor delovne skupine za ekološko in mirovno problematiko s strani RK ZSMS. Delovna skupina se je razdelila na ekološki in mirovni del in kasneje še na delovno skupino za duhovna gibanja. Njihovi glavni cilji so bili skrajšanje služenja vojaškega roka, oblikovanje neje- drska območja na Balkanu, odprava depozita, nadzor prodaje orožja v tujini, odpravo smrtne kazni, sprememba ali odprava 133. člena kazenskega zakoni- ka, ki je sankcioniral t. i. verbalni delikt, ipd. Mirovna in ekološka gibanja so organizirala vrsto odmevnih akcij in protestov.34 Začenši z letom 1987 naj bi se, kot zapiše Repe, opazil upad vpliva novih družbenih gibanj, pri čemer je prišlo do premika fokusa iz kulturnih v politične sfere.35 Ta prehod je bil delno zaznamovan z naraščanjem t. i. slovenskega sin- droma, ki naj bi ga označili: objava 57. številke revije Nova revija s povednim in takrat za oblast škandaloznim podnaslovom Prispevki za slovenski nacional- ni program, ki je pomenila začetek vzpona prave politične opozicije, pobude 32 Jeffs,""FV in 'tretja scena' 1980–1990", str. 102. 33 Repe in Kerec, Slovenija, moja dežela, str. 74–75; Božo Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (1. del: opozicija in oblast) (Ljubljana, 2002) (dalje: Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvo- jitvi Slovenije), str. 49. 34 Gabrič, "Slovenska kulturnopolitična razhajanja" str. 202; Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. 35 Božo Repe, "Lahko kdo nadomesti stranke?", Mladina, 22. 12. 2010, dostopno na: https://www.mladi- na.si/52702/lahko-kdo-nadomesti-stranke/, pridobljeno: 12. 3. 2020. 779 S H S tudia istorica lovenica za ukinitev Štafete mladosti in s tem povezana t. i. plakatna afera36 leta 1987, napovedani mednarodni festival homoseksualcev, božične čestitke po radiu in televiziji, leta 1988 ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki se 36 Leta 1987 se je zgodil prelomen dogodek, znana plakatna afera, povezana z organizacijo množič- nega teka ob praznovanju dneva mladosti, ki sovpada z rojstnim dnem Josipa Broza Tita. Za plakat dogodka, ki ga je organizirala ZSMS, je bila izbrana umetniška zasnova skupine Novi kolektivizem. Ta je uporabila kot osnovo nacistični plakat Richarda Kleina iz leta 1936, zamenjala pa je nacistične simbole z jugoslovanskim grbom in golobom miru. Ta dogodek je pomenil začetek odmika od štafete mladosti, ki je predstavljala enega izmed ključnih simbolov socialistične Jugoslavije. Več o tem: Jela Krečič, Plakatna afera 1987 (Ljubljana, 2009). Plakat ob dnevu mladosti leta 1987 ("Plakatna afera", Mladina, 24. 5. 2007, dostopno na: https:// w w w . m l a d i n a . si/97147/plakatna- -afera/, pridobljeno: 23. 5. 2023) A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 780 mu je nenazadnje pridružil široki krog alternative, enoten slovenski duhov- ni in kulturni prostor ter začetki aktivnosti za spremembo zvezne ustave.37 V osemdesetih letih 20. stoletja je tako kritika političnega sistema in družbe, ki je sicer obstajala že prej, prerasla v organizirano gibanje. Ta razvoj je bil osrednje- ga pomena v procesu slovenske pomladi, ki je bila ključna pri vzpostavljanju samostojne Slovenije. Kulturne razprave so postopoma pridobile vse izrazitejši politični pridih. Nasploh so se v drugi polovici osemdesetih let odnosi med oblastjo in neformalno opozicijo vrteli okoli vprašanj, koliko svobode dovoliti revijalni, publicistični in kulturni dejavnosti. Vedno vplivnejši so postajali mladinski mediji, npr. Katedra, Tribuna, Radio Študent in še posebej Mladina. Po vzpo- stavitvi večstrankarskega sistema so civilnodružbene organizacije poniknile, mnogi njihovi privrženci so s prestopom v politiko radikalno spremenili svoja stališča, se iz mirovnikov spremenili v militariste ipd.38 Nova družbena gibanja v osemdesetih skozi oči SDV Glavna naloga SDV na območju tedanje SRS je bila spremljanje in nadzor vseh dejavnosti, ki naj bi škodile tedanjemu sistemu in državi, predvsem v "smislu širjenja lažne propagande in vesti", ter preprečevanje, odkrivanje in dokumen- tiranje "sovražnih" aktivnosti.39 Med slednjo so vsekakor spadala tudi alterna- tivna gibanja, ki so bila med prvimi kot del močne civilne družbe, ki je želela spremeniti politično podobo Slovenije. Politični vrh je alternativna gibanja, ki so vrh doživela nekako v letu 1986, jemal zelo resno, skrbno analiziral njihovo usmerjenost in ugotavljal, da zgolj opozarjajo na težave, ne ponujajo pa rešitev. Prav tako je očital "privatizacij" javnih medijev (npr. Katedre, Tribune, Radia Študent).40 Alternativna kulturna gibanja so se vedno postavljala v opozicijo dominan- tni kulturi in kot odklon represivnemu državnemu nadzoru oziroma politič- nim družbenim in gospodarskim strukturam moči. Alternativna scena, o kateri je bilo govora v prejšnjem poglavju, se je ob svobodi izražanja in ustvarjanja usmerjala tudi k privatnemu gospodarstvu, večji nacionalni avtonomiji in poli- tični svobodi oziroma v tem smislu k večstrankarstvu. Tako izražanje idej pri 37 Šela, Služba državne varnosti v desetletju kritike in kriz, str. 159. 38 Repe in Kerec, Slovenija, moja dežela, str. 81–85; Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, str. 49. 39 ARS, SI AS 1931, t. e. 3170, Varnostni momenti preseganja subverzivne propaganda proti Socialistični republiki Sloveniji (Ljubljana, 1980), str. 4–5. 40 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, str. 49. 781 S H S tudia istorica lovenica oblasti ni naletelo le na gluha ušesa, prav nasprotno, nanje so bila "ušesa ura- dnih organov" izjemno pozorna. Ob tem Jože Kos Grabar ml. opozarja, da je bil odnos do alter scene kot celote do takratne družben-politične oblasti sicer neenovit: nekateri so bili v popolnem diametralno nasprotujočem si odnosu, spet drugu v konstruktivno kritičnem in tretji v sodelujočem odnosu.41 Junija 1986, ko so alternativna gibanja, tik pred svojih upadom, dosega- la svoj višek,42 je Uprava za analitiko SDV izdala analizo o značilnostih novih družbenih gibanjih v Sloveniji. V obširnem poročilu so analizirali splošne zna- čilnosti novih družbenih in kulturnih gibanj s primeri, pri čemer so se e posebej osredotočili na Republiško konferenco Zveze socialistične mladine Slovenije (delovno skupino za mirovna, ekološka in duhovna gibanja), Škuc, Slovensko sociološko društvo in Društvo novinarjev Slovenije ter tuje organizacije, s kate- rimi je sodelovala slovenska kulturna alternativa. Analizo so pripravili na osno- vi operativno zbranih podatkov SDV in "legalnih virov in dokumentov".43 SDV je že vse od začetka osemdesetih ugotavljala, da se v javnosti vedno bolj politizirajo vprašanja uresničevanja nekaterih splošno družbenih in člo- vekovih potreb. Nova družbena gibanja oz. množična civilna iniciativa, ki se je pojavila, naj bi ostajala v "neki obliki latentnega stanja, v obdobjih družbenih kriz pa oživlja in postaja napadalnejša in politično agresivnejša ter iz stopnje podkulture prehaja v fazo protikulturnega delovanja".44 Pri SDV so ocenili, da nova družbena gibanja v tedanji fazi "nimajo vpliva na sprejemanje pomemb- nejših družbenih vprašanj v postindustrijski ali tako imenovani programirani družbi, ki tako ali drugače determinirajo družbene odnose ter položaj in usodo človeka v njih". Tedanja množična civilna iniciativa je po SDV bila tako v fazi kulturnega gibanja.45 V kontekstu sociokulturne antropologije so bili s strani SDV identificira- ni novi, alternativni modeli subkultur, ki naj bi se artikulirali skozi raznolike 41 Jože Kos Grabar ml., "Alternativna scena v Mariboru in okolici v 80. letih 20. stoletja, Dialogi 10, št. 13 (2013), str. 57. 42 Več kot 75 % anketirancev v javnomnenjski raziskavi (SJM) je alternativna gibanja poznalo in več kot 45 % jih je bilo pripravljeno v njih tudi sodelovati (Niko Toš, Dozorevanje slovenske samozavesti, zbir- ka Dokumenti SJM (Ljubljana, 1995). Raziskava SJM se je s svojimi "razkritji" pridružila civilnodružbe- nim gibanjem, nakazovala je smisel in upravičenost alternativnih lastninskih oblik, novo razumevanje pomena pluralizma političnih akterjev, kritične poglede na jugoslovanski federalizem; prebujala se je zavest o identiteti (suverenosti) naroda in – končno – spoznane so bile možnosti in nujnost nje- gove osamosvojitve (Niko Toš, "Vrednote v prehodu – dvanajstič: petdeset let projekta Slovensko javno mnenje", v: Niko Toš (ur.), Vrednote v prehodu XII. Slovenija v mednarodnih in medčasovnih primerjavah ISSP 1994–2018, ESS 2002–2016, EVS/WVS 1992–2017, SJM 2018 (Ljubljana, 2018), str. 15–16). 43 ARS, SI AS 1931, UA-1986 MA-701, Značilnosti novih družbenih gibanj v SR Sloveniji: Splošne značil- nosti pojava novih družbenih gibanj (Ljubljana, 1986), str. neoznačena. 44 Prav tam, str. 3. 45 ARS, SI AS 1931, t. e. 2902, A-11-15, Letno poročilo SDV 1986, Poročilo o realizaciji programskih nalog SDV za leto 1986, Ljubljana, januar 1987, str. 17. A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 782 manifestacije. Prva med njimi, hipijevska kultura, naj bi se konstituirala zlasti kot agregat šolske in študentske mladine ter intelektualcev, in naj bi imela afini- teto do antikonformističnih vrednot. Druga, rokovska subkultura, naj bi se dis- tancirala od prevladujočih kulturnih normativov ter "utelešala zavračanje eta- bliranih kulturnih vrednot"46. Punk kultura, ki se naj bi osredotočala na urbano šolsko in delavsko mladino, bi naj funkcionirala kot življenjski stil in ideolo- ška paradigma, odlikovala pa jo je izrazita skupinska homogenost in uporaba semantično nabitih simbolov. Nadalje so identificirali intelektualno "modno" kulturo, ki je vključevala izobražence, študente in srednješolsko mladino ter se je identificirala s širokim spektrom gibanj, vključno s feminističnim, ekološkim, pacifističnim, duhovnim in drugimi. Ta skupina se naj bi izražala predvsem skozi družboslovno literaturo in je bila značilna po svoji angažiranosti ter radikalnem zavračanju družbenih norm prek alternativnih oblik vedenja, teoretske diskusije in kreativnega dela. Ta kultura se je po SDV diferencirala od drugih alternativnih modelov prek svoje integracije v obstoječi institucionalni ideološki in kulturni aparat države. Sledile so umetniško ustvarjalne kulturne grupacije ali neformalna združenja umetnikov, kot so novinarji, ki so bili vezani na iste ideje in izražajo odpor proti prevladujočim kulturnim in družbenim normam, težijo k ustvarjanju lastnih medijev in institucij. Nazadnje je bila izpostavljena še disidentska intelektualna podkultura, ki naj bi vključevala izobražence, ki so radikalno zavračali družbe- ne vrednote, oblast in njeno moč v družbi. Odražala naj bi se v nenehnem kon- fliktu s kulturno politiko, pri čemer naj bi iskali možnosti izven institucionalne- ga okvira, razširjali letake in organizirali neformalna srečanja za diskutiranje o družbenih in sistemskih težavah in družbeni aktivizaciji.47 V omenjenem poročilu Uprave za analitiko SDV, kjer so analizirali značilno- sti novih kulturnih gibanj, so zapisali, da se novo nastala gibanja "ne borijo zoper razrednega nasprotnika, marveč zoper arhaične (klasične) oblike družbene obla- sti" ter da s svojimi dejavnostmi, zlasti pasivnim odporom, protesti in demonstra- cijami "napadajo politične institucije države, izražajo svoje nezadovoljstvo nad političnimi odločitvami ipd.", vendar brez "ambicij razredne konfrontacije".48 SDV je beležila porast zanimanja za različna alternativna gibanja od leta 1983, ko je bil ustanovljen že omenjeni Koordinacijski odbor delovne skupine za ekološke in mirovne tematike. Ta odbor je opazoval, kako so se zametki mirov- 46 ARS, SI AS 1931, UA-1986 MA-701, Značilnosti novih družbenih gibanj v SR Sloveniji: Splošne značil- nosti pojava novih družbenih gibanj (Ljubljana, 1986), str. 3. 47 Šela, "Contributions to the Knowledge of the Slovenian Intellectual 'Opposition' in the 1980s", str. 611. 48 ARS, SI AS RSNZ SRS 1931, UA-1986 MA-701, Značilnosti novih družbenih gibanj v SR Sloveniji: Splošne značilnosti pojava novih družbenih gibanj (Ljubljana, 1986), str. 4–5. 783 S H S tudia istorica lovenica nih, ekoloških, feminističnih in drugih gibanj razvijali znotraj mladinske alter- nativne scene, ki je pridobivala značilnosti kontrakulture, še posebej v Centru interesnih dejavnosti mladih (CIDM) v Ljubljani. CIDM, skupaj z Radiem Študent, Škuc-em in Forumom, je bil videti kot osrednja alternativna institucija. Skupine, ki so vključevale družboslovce, novinarje, ekologe in mirovnike, so bile zavezane legalnemu delovanju v okviru obstoječih institucij in političnih organizacij. Nove družbene iniciative v Sloveniji so bile opisane kot interesne skupine, ki so se obli- kovale zaradi specifičnih problemov, kar je bolj izražalo javni protest posame- znikov proti določenim rešitvam, kot so bili protesti proti gradnji jedrskih elek- trarn, povečanju vojaških izdatkov, 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, smrtni kazni itd. Po poročilu SDV so delovne skupine za mirovna, ekološka in duhovna gibanja, Klub Lilit, Sekcija za socialna gibanja in neformalne skupine novinarjev sodelovale in organizirale predavanja, okrogle mize, tribune, zborovanja, shode, tabore, stojnice, peticije in odprta ali protestna pisma. Veliko vlogo pa je pred- stavljala tudi vključenost oz. sodelovanje njihovih najaktivnejših članov v ure- dništvih Radia Študent, Mladine, Tribune, Problemov, Knjižnice revolucionarne teorije, Časopisa za kritiko znanosti, pa tudi v RTV, Delu, Dnevniku, Teleksu itd.49 Številke kritičnih kritiških revij so bile pod stalnim nadzorom. Medijem, ki so, zla- sti v osemdesetih letih, bili ključen dejavnik družbenega razvoja in pomemben element demokratizacije, je tedanja zakonodaja preprečevala svoje delovanje. Mediji niso pisali zgolj enostransko, temveč so se lotevali tabuiranih tem in kriti- ke oblasti – postali so torej politično angažirani. S tem se je začelo t. i. alternativ- no novinarstvo, v očeh oblasti pa vsekakor opozicijsko.50 Ukrepi, ki so jih leta 1986 sprejeli s strokovno-varnostnega vidika glede alternativnih gibanj na področju Socialistične republike Slovenije, so bili pred- vsem, da morajo utrjevati in krepiti kontraobveščevalno zaščito državljanov, ki so sodelovali v novih alternativnih gibanjih, da bi lahko preprečili njihove zlo- rabe s strani tujih obveščevalnih služb, pravočasno odkrili primere novačenj za obveščevalno ali subverzivno delovanje (npr. zbiranje podatkov, vnos in razšir- janje sovražne propagandne literature, organiziranje akcij v sovražne amene) ipd. Naslednji cilj, ki so si ga postavili, je bil seznanjanje teh struktur z metodami tujih obveščevalnih služb, subverzivno propagando, delovanjem sovražne emi- gracije ipd. v cilju njihovega vsesplošnega samozaščitnega ozaveščanja. Ključna naloga SDV je bila spremljati, ugotavljati in preprečevati poskuse vključevanja novih alternativnih gibanj v "protiustavno" aktivnost struktur t. i. notranjega sovražnika.51 49 Šela, "Contributions to the Knowledge of the Slovenian Intellectual 'Opposition' in the 1980s", str. 612. 50 Šela, Služba državne varnosti v desetletju kritike in kriz, str. 145. 51 ARS, SI AS 1931, UA-1986 MA-701, Značilnosti novih družbenih gibanj v SR Sloveniji: Splošne značil- nosti pojava novih družbenih gibanj (Ljubljana, 1986), str. 84–88. A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 784 Glede na možnosti in pogoje moramo spremljati in odkrivati motive delovan- ja tujih "družbenih gibanj", "neodvisnih organizacij in združenj", ipd., njihovo ideološko in politično naravnanost delovanja itd.52 Razloge, da so se alternativna gibanja tako razširila, SDV išče tudi v tem, da naj bi bile nekatere organizacije (predvsem mirovne) pod neposredno kontro- lo tujih obveščevalnih služb, pri čemer so ugotavljali, da "nekatere organizacije zlorabljajo blokovske sile kot sredstvo specialne vojne, da se v nekatere organi- zacije vključujejo ekstremno emigrantske organizacije".53 Poročilo so sklenili s ciljem, da bi morala nova gibanja postati sestavina delovanja delegatskega sistema ter del pluralizma samoupravnih interesov delovnih ljudi in občanov.54 Kulturniška scena v Mariboru v osemdesetih Osemdeseta leta 20. stoletja veljajo za zlato obdobje slovenskega alternativ- nega družbenega, intelektualnega in umetniškega dogajanja. Čeprav je bilo osrednje dogajanje v veliki meri vezano na Ljubljano, pa glavno mesto sloven- ske Štajerske, Maribor, ni zaostajalo zanjo. Ob pomembnem geopolitičnem in strateškem območju je Maribor veljal tudi za kulturno središče severovzhodne Slovenije.55 Mariborska produkcija je morebiti bila razpršena, pa vendar se je v tem okolju izoblikovala skupina posameznikov, ki sicer niso delovali na sku- pnih in homogenih estetskih izhodiščih, povezovali pa so jih želja po ustvarjal- nem izražanju, solidarnost, ustvarjanje novega, drugačnega ter boj za prostor in vidnost.56 Kljub temu da mladi, ki so ustvarjali, niso imeli niti primernega stal- nega prostora niti podpore takratne mladinske organizacije Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki bi dajala stanovitno platformo, so dejansko reali- zirali veliko pomembnih alternativnih glasbenih, vizualnih, performativnih in literarnih projektov. Mladi so samoiniciativno razvijali družabno in kulturno življenje in pripeljali tudi do ustanovitve mladinskega kluba. Glede glasbene scene so v ospredje prehajale punkerske novovalske sku- pine in rock glasba, ki se je začela močneje razvijati že konec sedemdesetih. 52 ARS, SI AS 1931, UA-1986 MA-701, Značilnosti novih družbenih gibanj v SR Sloveniji: Splošne značil- nosti pojava novih družbenih gibanj (Ljubljana, 1986), str. 88. 53 Prav tam. 54 Prav tam. 55 Tomaž Kladnik, "Maribor in nastanek oboroženih sil samostojne in demokratične Slovenije", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 504. 56 "Pozabljen poglavje v zgodovini Maribora", Delo, 6. 11. 2013, dostopno na: https://www.delo.si/kultu- ra/razstave/pozabljeno-poglavje-v-zgodovini-maribora.html, pridobljeno: 11. 3. 2020. 785 S H S tudia istorica lovenica Nekateri rock-aktivisti so bili včlanjeni v ZSMS, kar je bilo dokaj priročno, saj je v drugi polovici osemdesetih mariborska ZSMS v kletnih prostora Doma ustvarjalnosti mladih (DUM) pridobila prostor za vaje rockovskih skupin (nekdaj je tam bila Osnovna šola Gustava Šiliha, zato se je prostora prijelo ime Gustav).57 DUM je bil ustanovljen pod organizacijo Mladinskega kulturnega centra (MKC). Zgodovina MKC-ja se začenja leta 1966, ko je v centru mesta začel delovati t. i. Klub mladih, ustanovljen s sklepom odbora SZDL Maribor Center. V okviru kluba mladih so se vrstile športne, politične, potopisne, znan- stvene in kulturne aktivnosti, prirejali so plese, čajanke, celo frizerska tekmo- vanja in predavanja o bontonu. Leta 1976 so Klub mladih zaprli, a je začel leta 1982 znova delovati v okviru Centra za organizacijo prostočasnih aktivnosti mladih (COPAM) pri Mestni konferenci ZSMS Maribor. Po finančnih težavah in posledičnem zaprtju v letu 1984, se je leta 1988 Klub mladih preimenoval v Klub MKC in leta 1993 postal javni zavod. Eden zgodnejših alternativnih klu- bov, ki je bil prisoten že v sedemdesetih letih, a se je v osemdesetih razživel, je Mladinski in rock klub Trate, kjer so se prirejali glasbeni koncerti, likovne razstave, filmski večeri ipd. 58 Prej omenjen Gustav (danes koncertna dvorana AGD Gustaf) je nudil pred- vsem vadbene prostore za glasbene skupine, nekajkrat pa so bili v njem orga- nizirani tudi koncerti takrat vodilnih alternativnih skupin iz Jugoslavije. DUM je leta 1993 zaprl svoja vrata. Med vidnejše glasbene skupine, ki so delovale v Mariboru ali njegovi okolici, so bile Center za dehumanizacijo, Masaker, Bož- jast, Soft & Simple, P.U.J.S, Džumus, pa tudi nekateri solo avtorji, npr. Nebodiga- trebas Tralfamadorja. Ta je nehal delovati leta 1988. Na tem mestu so se zbirali dijaki, zaposleni, študentje, glasbeniki idr. Med pripadniki različnih rockovskih subkultur, ki so se zbirali v mestnem parku, na Slomškovem trgu pred Klubom mladih, v gostilnah Grad in Martinovem hramu, na Tratah ali Rumlkukl v Rušah, na prvi in drugi gimnaziji ipd. pa je vladalo prijateljsko vzdušje. Proti koncu desetletja (1988) pa se je na Orožnovi ulici odprla avtonomna Galeria 88.59 Poleg razstav mladih manj uveljavljenih avtorjev je gostila tudi literarne večere, glasbene nastope in družbeno kritične ter politične razprave, ki so pripomogle k uvedbi večstranskega sistema.60 Leta 1988 se je kot naslednik Kluba mladih 57 Pred tem so se koncerti prirejali v Hali C (danes Kolosej) in v Klubu mladih, kjer so gostovale tudi tuje glasbene skupine. Leta 1971 je bil npr. v Mariboru tu prvi večji rock festival v Sloveniji (Rajko Muršič, Trate vaše in naše mladosti: Zgodba o mladinskem in rock klubu (Ceršak, 2000), str. 205 (dalje: Muršič, Trate vaše in naše mladosti)). 58 Vesna Jauk, MKC – Mladinski kulturni center Maribor (Ljubljana, 1999), str. 12; Urška Samec, Mladinski kulturni center Maribor: kronološki pregled dogodkov od leta 1966 do leta 1993. Diplomska naloga (Maribor, 2002), str. 10‒14. 59 Galeria 88 je sprva delovala kot zaseben avtonomni prostor v prostorih, namenjenih MKC-ju Maribor, v začetku devetdesetih pa se je reorganizirala in preimenovala v Media Nox. 60 Kordiš, "Konstruiranje dediščine alternativnih praks 80-ih v Mariboru", str. 27. Slika 2 A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 786 ustanovil MKC, dve leti kasneje pa tudi radio MARŠ.61 Čisto na koncu osemde- setih let, leta 1989, je bila ustanovljena tudi foto galerija Stolp, ki sicer ne sodi k alternativni sceni, a je pomembno vplivala na kulturni razvoj Maribora. Njen ustanovitelj in pobudnik je bil Bogo Čerin, uveljavljen slovenski fotograf.62 61 Rajko Muršič, Center za dehumanizacijo: Etnološki oris rock skupine (Pesnica, 1995), str. 62–82; Muršič, Trate vaše in naše mladosti, str. 201–204. 62 "Bogomir Čerin", dostopno na: http://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/bogomir-cerin, pridobljeno: 15. 3. 2020. Stran Katedre, posve- čena kritiki zaplembe 12. številke leta 1987 (Katedra, oktober 1987, št. 1, str. 2) 787 S H S tudia istorica lovenica V okviru gledališkega dogajanja je zaživela disidentska dramatika (še pose- bej z Jančarjevimi angažiranimi dramami Disident Arnož, Veliki briljantni val- ček, Zalezujoč Godota; Jovanovičevimi Bratje Karamazovi ali vzhoja srca Viktor ali dan mladosti; Šeligovo Ano, Partljičevim Moj ata socialistični kulak ipd.). Leta 1985 je v Drami SNG Maribor namreč prišlo do "institucionalnega preloma", ko je umetniško vodstvo prevzel dramaturg Vili Ravnjak, gledališče pa se je odprlo postmodernizmu. Zaradi modernega, alternativnega gledališča v Mari- boru, se je vnela prava vojna in konec osemdesetih je do takrat v lastni upravi organizirano gledališče moralo prejeti novo "prisilno" upravo. Leta 1989 se je Vili Ravnjak umaknil, nasledil pa ga je sloviti Tomaž Pandur, ki je v gledališče vpeljal še radikalnejšo alternativno sceno.63 Omenjeni Ravnjak je med letoma 1985–1992 vodil tudi v Mariboru delujoč Dramski studio Maribor, ki je nastal v okviru Drame SNG Maribor in sodeloval tudi s še danes delujočim Domom ustvarjalnosti mladih (ust. 1986), ki ga je v tistem času vodila Nataša Gorjup.64 2. junija 1986 se je v Mariboru ustanovila tudi volilna skupščina Zveze pisateljev Jugoslavije,65 v okviru katerega je od leta 1945 delovalo tudi Dru- štvo slovenskih pisateljev, ki je dvignila precej prahu. Izvolili naj bi namreč novega predsednika Zveze in tokrat je bilo na vrsti Društvo pisateljev Srbije (v mandatu 1985–1986 je bil predsednik Zveze Ciril Zlobec iz Društva sloven- skih pisateljev), kjer so predlagali svojega tedanjega predsednika Miodraga Bulatovića – Buleta, zagovornika unitaristične vizije prihodnosti Jugoslavije, ki se je večkrat izkazal s svojimi protislovenskimi političnimi pogledi, čeprav je bil poročen s Slovenko.66 Posamezna društva so že pred začetkom skupšči- ne dala svoje pisna mnenja o kandidatu in srbsko društvo je bilo ogorčeno, da mnoga društva njihovega predsednika zavračajo. Obtoževali so jih vme- šavanja v politiko, češ da se sami nikoli niso vmešavali v izbiro drugih dru- štev. Bulatović se je razjezil zlasti na slovenskega pesnika in prevajalca Janeza Menarta, ki je v članku "Le-ta mi županil ne bo" 20. februarja 1986 v rubri- ki Književni listi citiral nekatere Bulatovičeve odgovore iz intervjuja, ki ga je imel v Teleksu leta 1982 in zapisal /…/ iz teh odgovorov je bilo razvidno, da je Bulatovič človek, ki razmišlja v nasprotju s temeljnimi členi jugoslovanske ustave; človek, ki je ideološko nasilen 63 Vili Ravnjak, "Dramski studio in alternativna gledališka gibanja v osemdesetih letih 20. stoletja v Mariboru", Dialogi 49, št. 10/13 (2013), str. 38. 64 ZPM Maribor, Nataša Kajba Gorjup in Kornelija Kaurin, "Dom ustvarjalnosti mladih – središče ustvar- jalnih idej in dejavnosti za otroke in mladino", v: Majda Sturc (ur.), 60 let za dobro otrok (1953–2013) (Ljubljana, 2013), str. 291. 65 Stane Stanič, "O sodobni književnosti in pričakovanju razpleta", Delo, 3. 6. 1986, št. 128 , str. 6. 66 Božo Repe, "Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 322. A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 788 do vseh manjših jugoslovanskih narodov in do narodnosti; in ne nazadnje, da je žaljiv do narodnih čustev slovenskih ljudi, med katerimi se je naselil /…/67 ter sklenil, da Bulatović ni primeren kandidat za predsedujočega Zveze pisateljev Jugoslavije, ne glede na to, da ga je Udruženje književnika Srbije že nominiralo.68 Tudi Tone Partljič je iz Društva slovenskih pisateljev ostalim dru- štvom Zveze književnikov Jugoslavije odposlal pismo z obrazložitvijo, zakaj DSP ne podpira Miodraga Bulatovića. Slednji je oba obtožil agitacije proti Srbiji, da delujta proti demokratični izvolitvi in s tem proti statutu Zveze pisateljev Jugoslavije.69 V Maribor je tako v velikem pričakovanju vprašanja novega pred- sedstva 2. junija prišlo okoli 100 pisateljev iz celotne Jugoslavije. Za prvi dan je bila predvidena le seja organizacijske komisije in predsedstva, drugi dan je tekla razprava o temi Jugoslovanska književnost danes, v sredo pa so se pogovorili o možnih rešitvah vprašanja predsedujočega Zvezi pisateljev Jugoslavije.70 Zadnji volilni dan Miodrag Bulatović ni dobil zadostnega števila glasov, da bi bil pre- dlagan za predsednika, proti njemu so glasovala štiri društva. Odločili pa so, da naj Združenje književnikov Srbije predlaga novega kandidata za predsednika do septembra 1986.71 Le nekaj mesecev kasneje je Srbska akademija znanosti in umetnosti pod vodstvom Dobrice Ćosića spisala Memorandum SANU (Srpska akademija nauka i umetnosti),72 ki je bil pisan v stališču, da so Srbi in Srbija v Jugoslaviji politično, gospodarsko in nacionalno zapostavljeni. Memorandum so slovenski kritični in kulturni intelektualci ostro zavrnili, stiki med slovenski- mi in srbskimi intelektualci pa so se začeli še močneje krhati.73 Naslednje leto, ob sloviti že omenjeni plakatni aferi, je tudi v Mariboru pred "bivšim" Merkurjem Titovo štafeto pričakala mladina, ki je jasno kritizirala dogajanje, nosila priponke "Štafeta, ne hvala!", oddajal je radio, na stojnicah pa so ponujali študentski kritiški časopis Katedro in študentsko-dijaško alterna- tivno periodiko Kmečke in rockodelske novice. Študentsko-dijaško alternativno 67 Janez Menart, "Samo v mlinu se dvakrat pove (prastar slovenski pregovor)", Delo, 3. 4. 1986, št. 78, str. 9. 68 Janez Menart, "Le ta mi županil ne bo", Delo, 20. 2. 1986, št. 42, str. 8. 69 Miodrag Bulatović, "V ribarnici pri Janezu Menartu", Delo, 3. 4. 1986, št. 78, str. 8. 70 France Forstnerič, "Literarna vprašanja pri nas vse preradi spolitiziramo", Delo, 4. 6. 1986, št. 129, str. 6; Stane Stanič, "O sodobni književnosti in pričakovanju razpleta", Delo, 3. 6. 1986, št. 128 , str. 6. 71 "Miodrag Bulatovič ni dobil potrebne večine", Delo, 5. 6. 1986, št. 130, str. 1; France Forstnerič, Jože Horvat in Stane Stanič, "Ponovno iskanje kandidata", Delo, 5. 6. 1986, št. 130, str. 2; "Kako se v naši družbi nekaj premika, čeprav sila okorno", Delo, 12. 6. 1986, št. 136, str. 4; Janez Menart, "Pripis", Delo, 12. 6. 1986, št. 136, str. 5. 72 Memorandum se je pripravljal že od junija 1985, ko je bila na skupščini SANU sprejeta odločitev o pripravi (Olivera Milosavljević, "Zloupotreba avtoritete nauka", v: Nebojša Popov (ur.), Srpska strana rata (Beograd, 1996), str. 342). 73 Aleš Gabrič, "Zaostrenost mednacionalnih odnosov", v: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Jasna Fischer at al. (Ljubljana, 2006), str. 1170−1171. 789 S H S tudia istorica lovenica periodiko Kmečke in rockodelske novice – časopis za idejno krepitev in teoret- sko utemeljevanje štajerske naprednosti je 31. marca 1984 izdal začel izdajati Mladinski kulturni center oziroma Klub mladih iz Maribora, ki je deloval v okvi- ru mestne konference ZSMS Maribor.74 Ob Katedri in Kmečkih in rockodelskih 74 ARS, SI AS 1931 , t. e. 2313, A-21-91, Indikativni bilten 1984, Sporen časopis Kluba mladih iz Maribor, 4. 4. 1985, str. 6; ARS, SI AS 1931 , t. e. 2313, Indikativni bilten 1984, Izšle so še tri številke 'Kmečkih in rokodelskih novic', 4. 4. 1985, str. 8. Utrinki s festivala 'Altera Pars' z 28. maja 1991, objav- ljeni v junijski številki Katedre ("Mariborske miniature", Katedra, junij 1991, št. 8–9, str. 20) A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 790 novicah so sicer v publicistiki izhajali še prvi slovenski fanzin75 Danila Celana Pankzija, ki je začel izhajati leta 1980, pa tudi rokovski fanzin Lolipop, ki se je preimenoval v Benjamin, nato pa ga je nasledila publikacija Inkriminalni pro- dukt, ki jo je izdajalo društvo Inkriminalni kolektiv, ter Štajerski poročevalec, ki je pisal o širši štajerski punkovski sceni.76 Ena od pomembnih dogodkov alternativne scene Maribora iz osemdesetih let je bila velika prireditev 'Altera pars', ki se je odvijala na Štuku. Dogodek, ki je potekal 28. maja 1991, je organiziralo uredništvo revije Katedra v sodelovanju s forumom Front Rock, Radiem Maribor in radiem MARŠ.77 Poskus nadzora oblasti nad študentsko revijo Katedra Kot središče študentskega alternativnega delovanja je veljala slovenska metro- pola Ljubljana, vendar Maribor, kot je razbrati s prejšnjega poglavja, zanjo ni zaostajal. Še danes ima Maribor svoj študentski medijski prostor, kjer nastajajo novi portali in časopisi (npr. študentki časopis Spekter (prej ŠUC), Študentski utrip (do 2004), Radio MARŠ, obujajo pa se tudi stari časopisi in radijski pro- grami. Središče pozornosti SDV v Mariboru v okviru alternativnih gibanj pa je bil mariborski slovenski študentski časopis Katedra. Izhajal je od leta 1961, ko se je prvo uredništvo nahajalo na Gregorčičevi ulici v Mariboru, in vse do 1994 pod okriljem Univerze v Mariboru (oz. sprva Združenja visokošolskih zavodov Maribor). Nastal je kot odgovor ljubljanski Tribuni in ker kljub "poplavi časo- pisov" v šestdesetih, mariborska študentska in dijaška populacija še ni imela svojega glasila. Tako so se na 5. redni seji Odbora Zveze študentov Jugoslavije na mariborskih višjih šolah odločili za izdajo Katedre.78 Prva številka je izšla 3. marca 1961. Sprva je izhajala kot štirinajstdnevnik, nato mesečno: izhajala je enkrat ali 75 Fanzin je alternativni medij, ki je nastajal zunaj uveljavljenih medijskih institucij in mrež in jih pravi- loma ne ustvarjajo profesionalni novinarji, ampak angažirani posamezniki ali skupine, družbeni akti- visti ipd. brez namena za zaslužek. Fanzini so načeloma namenjeni določeni tematiki, npr. Pankzija avtorja Danila Celana lahko označimo za punk fanzin, namenjen punk subkulturni glasbeni sceni (Petra Kolmančič, Fanzini. Komuikacijski medij subkultur (Maribor, 2001), str. 53 (dalje: Kolmančič, Fanzini)). 76 Kolmančič, Fanzini, str. 52–53. 77 "Napovedujemo Open Air Maribor 1991", Katedra, junij 1991 št. 8/9, str. 23; "Slovenija kot 'vsota provinc'?", Delo, 30. maj 1991, št. 124, str. 6. Hkrati so vir zlasti tudi posnetki festivala 'Altera Pars' iz maja 1991, objavljeni na spletni strani YouTube, kjer je pod posnetki zabeleženo naslednje: "Altera Pars Festival, 28. maja 1991, nastopila vsa rokerska in alternativna srenja tistega obdobja, na dvorišču Štuk-a, organizacija Katedra in Front rock". 78 "Namesto uvoda", Katedra, marec 1961, št. 1, str. 1. 791 S H S tudia istorica lovenica dvakrat na teden najprej v dveh izdajah, pri kateri je bila ena namenjena dija- kom, druga pa študentom. Prvi urednik časopisa je bil Vlado Golob, ki pa se je uredništvu moral odpovedati po tem, ko naj bi "neprimerno" komentiral govor Tita. V časopis so sicer pisala še danes mnoga znana imena, npr. Vladimir Gaj- šek, Matjaž Mulej, Mik Rebernik, Nikola Šoštarič, Drago Jančar, Davorin Kračun, Olga Jančar, Tone Partljič, Jože Zagožen, Darko Pašek, Teodor Lorenčič, Samo Resnik, Dragica Korade, Snežana Štabi, Andrej Fištravec, Božidar Novak, Igor Mekina, Dejan Pušenjak, Dominik Šolar, Darinko Kores Jacks, Mitja Čander, Tomaž Brenk, Dušan Hedl, Miran Lesjak, Rajko Muršič, Peter Tomaž Dobrila, Mirjam Šega (Kukolja) idr. Naslovnica prve števil- ke Katedre (Katedra, marec 1961, št. 1, str. 1) A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 792 Prve številke Katedre so se ukvarjale predvsem s težavami študentov in štu- dentsko problematiko. Prav tako se je v sklopu Katedre 17. aprila leta 1962 rea- liziral tudi prvi slovenski festival zabavne glasbe ter četrti tovrstni festival takra- tne Jugoslavije: festival Vesela jesen (tako se je poimenovala šele leta 1969), ki je sprva predstavljal le mariborske avtorice in avtorje, sčasoma pa privabil pri- znane domače kulturnike. Leto poprej, se je zgodila že poligonska neuradna in netekmovalna prireditev Vesele jeseni, ki je dala pobudo in temelje za uradni začetek dotičnega glasbenega festivala.79 Sprva je bila Katedra torej namenjena širjenju informacij, vezanih na študij oz. obštudijsko dejavnost, v osemdesetih pa je alternativna kultura prodrla tudi v Katedro in članki so postajali vedno bolj svobodomiselni in kritični. Aprila leta 1987 je Katedra dobila posebno, Ščukovo priznanje za razbijanje tabujev (pisali so o homoseksualcih), ki ji ga je podelila komisija v zasedbi Draga Ahačič, Milan Apih, Manca Košir, Marjan Rožanc, Darko Štrajn, Veno Taufer in Vinko Vasle.80 Tako so bile številke nema- lokrat zaplenjene in prepovedane predvsem zaradi kritike sistema, uredništvo pa se je moralo soočati s pritiski in pogajanji s politiko in policijo – da so števil- ke sploh lahko izšle.81 Višek "zaplenjanja" študentskih kritiških revij na Slovenskem sta predsta- vljali leti 1987 in 1988. Tako je prvega julija 1987 Temeljno javno tožilstvo v Mariboru s sklepom začasno prepovedalo 12. številko Katedre zaradi "sramoti- tve" predstavnika organov SFRJ. 12. številka Katedre je na sami naslovnici nosi- la odprto pismo Hamdiji Pozderacu82, članu predsedstva SFRJ, ki ga je napisal Vojislav Šešelj. V pismu je Šešelj Pozderaca označil za kradljivca in kriminalca ter ga pozival, naj odstopi s funkcije člana Predsedništva SFRJ. Šlo je namreč za t. i. finančno afero Agrokomerc iz leta 1987. Podjetje Agrokomerc je namreč izda- jalo zadolžnice brez kritja. Fikret Abdić, Hamdija Pozderac, Ibrahim Mujić in drugi so bili aretirani in obtoženi protirevolucionarne dejavnosti po 114. členu Kazenskega zakonika SFRJ. Na 11. strani Katedrine številke je bil objavljen čla- nek avtorja Dejana Pušenjaka, ki je trdil, da v Mariboru "načrtno proizvajajo raz- mere in razmerja, v katerih uspeva le neumnost", na 3. strani pa je Samo Resnik objavil članek z naslovom "Konec dober, vse slabo", kjer je zatrjeval, da je "Poli- cija, ki se boji kulturne družbe, ki naj bi jo varovala, in je pripravljena sprejeti 79 Dušan Tomažič (ur.), Festival Vesela jesen: 1962–1997 (Maribor, 1997). 80 "Kopija priznanja", Katedra, maj 1987, št. 10/11, str. 2. 81 Tanja Milakovič, "Od uredništva Katedre do Resnikovega okna", Večer, 3. 10. 2014, št. 230, str. 25. 82 Hamdija Pozderac je bil jugoslovanski politik iz Bosne in Hercegovine. Bil je četrti predsednik Ljudske skupščine SR Bosne in Hercegovine od julija 1971 do maja 1974. Od 15. maja 1986 do 15. septembra 1987 je bil 3. član predsedstva Jugoslavije za SR Bosno in Hercegovino in 1. predsednik predsedstvo Centralnega komiteja Zveze komunistov Bosne in Hercegovine od 23. maja 1982 do 28. maja 1984. Septembra 1987 je bil prisiljen odstopiti od politike ("Pozderac, Hamdija", Hrvatska enciklopedija, dostopno na: https://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=49877, pridobljeno: 15. 3. 2023). 793 S H S tudia istorica lovenica samo posladkano vodico brez jajc, je policija diktature", podobno je zapisala tudi tedanja novinarka Dela in predsednica časopisnega sveta Katedre, Dragica Korade, v prispevku "To je bila javno izrečena smrtna obsodba".83 Kot zapisano, je Temeljno javno tožilstvo v Mariboru 1. julija 1987 na pobudo mariborske- ga javnega tožilca Jožeta Kalingerja izdalo sklep o začasni prepovedi Katedre zaradi petih objavljenih člankov, ki bi (po določilih 98. člena zakona o javnem obveščanju SRS) naj zaradi sramotitve organov SFRJ in razširjanja neresničnih novic povzročali hujše vznemirjanje občanov in hudo žalili moralo.84 Javno tožilstvo je predlagalo, da se navedena številka Katedre trajno prepove. Katedro je kot predstavnik UK ZSMS na obravnavi pred Temeljnim sodiščem v Mariboru zastopal Drago Demšar.85 Jože Kalinger, mariborski javni tožilec je tako izdal sklep o začasni pre- povedi lista zaradi petih člankov, sodišče pa je na prvi obravnavi menilo, da so sporni štirje zapisi. Katedrarji so posebej opozorili na način, kako je toži- lec zaplenil številko, češ, da je bil izveden neprimeren postopek. Do sklepa o začasni prepovedi bi Katedro ob zakonitem načinu dela namreč morali pustiti razpečevati, vendar pa so natiskane izvode miličniki zastražili že devet ur in pol prej. Kot je poročal Večer, naj bi Jože Kalinger je razložil, da je tiskarjem večer pred izdajo sklepa poslal pisno obvestilo, da bo številko začasno prepovedal. S tiskarno naj bi imel dogovor, da mu po tiskanju ob kateremkoli času dostavijo izvode nekaterih časopisov, za Katedro pa naj bi "v zadnjem času tako imel skle- pe o prepovedi že večkrat pripravljene na svoji mizici".86 Senat mariborskega sodišča je na koncu 12. številko Katedre prepovedal, ker naj bi omenjeni pisci v svojih člankih žalili in sramotili člana predsedstva SFRJ Hamdijo Pozderca, mesto Maribor, UNZ, Zvezo komunistov in neresnično in zaničljivo prikazovali družbene razmere v Mariboru. Kljub trajni prepovedi 12. številke Katedre je del pisma Vojislava Šešlja ter del besedila Sama Resnika objavila študentska revija Mladina v svoji 26–27. šte- vilki istega z dne 31. julija 1987,87 ki je bila zaradi ponovne objave besedil ter objavljenega pisma Cirila Žebota in intervjuja z Dragom Demšarjem z naslo- vom "Katedra za rešetkami" in drugih besedil, ki bi lahko povzročile "hujše vznemirjenje občanov", začasno prepovedana.88 83 ARS, SI AS 1931 , t. e. 2313, RTZ 857, Mapa 1, Začasna prepoved "Katedre", str. 231−233. 84 ARS, SI AS 1931, t. e. 2313, RTZ 857, "Informacija", Ljubljana, 2. 7. 1987, str. 1. 85 Alenka Košorok Humar, "Pogovor: Mag. Drago Demšar (1942−2017): Nikoli nisem nikogar kazensko preganjal", Odvetnik, št. 79 (2017), str. 38–44. 86 Bojan Tomažič, "Natiskane izvode bodo uničili", Večer, 3. 7. 1987, št. 153, str. 3 87 ARS, SI AS 1931, t. e. 2313, RTZ 857, Mapa 1, "Prepoved razširjanja 26–27. številke 'Mladine'", str. 234. 88 ARS, SI AS 1931, t. e. 2341, RTZ 857, Mapa 1, Odločba o začasni prepovedi 26. in 27. številke Mladine, str. 235−237; Milan Predan, "Katedre pa ne!", Dolenjski list, 30. 7. 1981, št. 30, str. 2. A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 794 Na zaplembo številke se je ostro odzvala Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana. Pismo ljubljanske študentske organizacije o mariborskem sojenju so objavili v oktobrski številki Katedre: Sojenje Katedri je bilo bolj s političnimi kot s pravnimi razlogi utemeljen pro- ces svobodi javnega izražanja v Sloveniji izven Ljubljane (ironično Šešljevo pismo gospodu Hamdiji Pozdercu je bilo junija prebrano na ljubljanskem Radiu Študent, informacije iz članka Dragice Korade, ki bi bojda lahko povzročile hujše nerazpoloženje pri občanih Maribora, poleg tega pa žalijo dobro ime Uprave za notranje zadeve, pa je avtorica povzela po Teleksu) in bojimo se, da pomeni odločitev tov. Marjete Kebrič, magistra Dušana Dougana in tov. Branka Reismana sramoto za slovensko pravosodje.89 Na zaplembo 12. številke Katedre so odgovorili tudi v samem časopisu v 12. številki v naslednjem letu, ko so med drugim zapisali: Kako začeti, oziroma, kako končati? Kako začeti tekst za zadnjo številko Kat- edre v tem šolskem letu? Lanska zadnja, to je 12. številka časopisa mariborskih študentov, je pomenila prelomnico v nas, ki smo časopis soustvarjali, kot tudi prelomnico v odnosu sodstva do izražanja mnenj v časopisih. Bila je zaplenjena, nato pa… Jeza mariborskih organov pregona je očitno kulminirala v prvi jesenski (oktobrski) številki, kjer smo bili udeleženci akcije 'vsakemu uredniku, oziroma piscu, svojega tožnika'.90 Naslednja obtožba je sledila v oktobru istega leta, ko je Temeljno javno tožilstvo v Mariboru obsodila Petra Tomaža Dobrilo, člana uredništva Katedre. Dobrila je v oktobrski 1. številki Katedre (letnik 28) v svojem članku z naslovom "Dan potem…" zapisal kritiški pogled na zaplembo 12. številke Katedre, tedanje politično vodstvo in na JLA in ga je podpisal s psevdonimom "PEC" (slika 5). Obtožen je bil, da je sramotil Tita, nekdanjega predsednika predsedstva SFRJ torej nekdanjega predstavnika najvišjega organa SFRJ, ko je o njem v 7. odstavku o njem napisal, da "največje koncentracijsko taborišče (op. Goli otok" samoupravnega socializma leži neposredno na duši človeka, ki se je zavzemal za človeške pravice in mir, dom pa zanemarjal ob vsem tem pa mora njegov lik ostati neokrnjen". Hkrati je bil Dobrila obtožen še zaradi sramotitve oborožene sile SFRJ, saj je kritiziral JLA in jo označil za "kaos organizacijo". Obe obtožbi sta 89 "Izjava ljubljanske študentske organizacije o mariborskem sojenju", Katedra, oktober 1987, št. 1, str. 2. 90 "Epitaf", Katedra, junij 1988, št. 12, str. 6. 795 S H S tudia istorica lovenica bili na podlagi 157. člena KZ SFRJ (žaljenje SFRJ).91 Takratni namestnik javnega tožilstva, Peter Čibej, je predlagal, da Temeljno sodišče v Mariboru pregleda 1. št. Katedre, ki jo lahko uporabi v dokazne namene in spozna storilca, Petra Dobri- lo, za krivega kaznivega dejanja po obtožbi in ga obsodi.92 Sledile so že obtožbe zoper prej omenjena avtorja Dragici Korade ter Samu Resniku, ki so se nanašale na pisanje v zaplenjeni 12. številki Katedre, saj naj bi po Zakonu o javnem obveščanju v 2. točki 98 člena kot osnovo za prepovedni razlog pri prepovedi razširjanja 12. številke javni tožilec bil dolžan sprožiti tudi javni postopek zoper avtorja. Hkrati je bil Resnik obtožen še kaznivega deja- nja obrekovanja. 27. oktobra so izdali še obtožbo proti tedanjem odgovornem uredniku Katedre, Igorju Mekini zaradi kaznivega dejanja žalitve obdolžitve v oktobrski številki Katedre. Slednji je bil obtožen, ker je v omenjeni številki objavil Izjavo ljubljanske študentske organizacije o mariborskem sojenju, kjer so bili, kot je razvidno s transkripcije besedila, omenjeni oz. glede na javnega tožilca "negativno vrednostno obsojeni in žaljivo obdolženi" sodniki Marjeta Kebrič Dušan Dougan in Branko Reisman. Prav tako je bil ovaden za žaljivost do sodnikov in javnega tožilstva v njegovem prispevku z naslovom "Spoštovani javni tožilec, cenjeni gospodje sodniki…". Vsi trije so bili obtoženi zaradi dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve po 114. členu KZ SRS.93 91 ARS, SI AS 1931, t. e. 2341, RTZ 857, "Deviacija", Mapa 1, "Obtožni predlog zoper Dobrila Petra zaradi članka v štud. časopisu "Katedra", Maribor, 19. 10. 1987, str. 242–243; Informacija o obtožnih predlo- gih zaradi člankov v "Katedre", Maribor, 21. 10. 1987, str. 249–253. 92 ARS, SI AS 1931, Deviacija, "Obtožni predlog zoper Dobrila Petra zaradi članka štud. študentskem časopisu "Katedra", Ljubljana, 19. 10. 1987, str. 1–2. 93 SI AS 1931, t. e. 2341, RTZ 587, "Deviacija", Informacija o obtožnih predlogih zaradi člankov v "Katedri", Ljubljana, 27. 10. 1987, str. 244–245; Obtožni predlog zoper Dragico Korade zaradi članka v 12. štev. "Katedre, Maribor, 21. 10. 1987, str. 246–248; Obtožni predlog zoper Mekina Igorja zaradi članka v 1. štev. "Katedre", Maribor, 21. 10. 1987, str. 249–253. Prispevek Petra Tomaža Dobrile v 1. številki (letnik 28) Katedre, oktobra 1987, zaradi katerega je bil ovaden s strani namestnika mariborskega javnega tožilca (Pec, "Dan potem…", Katedra, oktober 1987, št. 1, str. 3) A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 796 Katedra po interdikciji 12. številke, ki jo je 30. junija 1987 natisnil časopis Večer, cenzurirana tudi v Beogradu primarno zaradi svoje kritike tedanjega srb- skega predsednika Slobodana Miloševića. Državne institucije so v tem obdobju sistematično obstruirale poskuse Katedre za organizacijo javnih tribun o mno- gih akutnih problematikah. Člani uredniškega kolegija in predsednica časo- pisnega sveta, Dragica Korade, so bili konfrontirani s serijo kazenskih obtožb, obremenjujočih jih z domnevno diskreditacijo državnih organov, "oboroženih sil SFRJ", in vključno s figuro "tovariša Tita".94 Kot posledica, so v naslednjih letih na sodiščih zagovarjali svojo nedol- žnost, do trenutka politične spremembe v letu 1990, ko so prej kriminalizirane zahteve Katedre prešle v sfero univerzalno sprejetih družbenih resnic. Uredniški odbor Katedre je bil hkrati prvi po odstavitvi Milovana Djilasa v petdesetih letih 20. stoletja organiziral objavo intervjuja z omenjenim promi- nentnim jugoslovanskim disidentom in z organizacijo velike javne tribune v mariborskem ŠTUK-u prekinil Djilasovo več kot tri desetletja trajajoče obdobje tišine. Registracija tega dogodka je bila istega dne globalno diseminirana kot medijska senzacija. Katedra je javni prostor obogatila tudi s kritičnimi ekspo- nati ob omenjenih Dragici Korade in Samu Resniku še članki Darinka Kore- sa – Jacksa, Silva Zapečnika, Mirana Lesjaka, Dejana Pušenjaka, Vuka Čosiča, Milovana Brkiča, Petra Tomaža Dobrile, kot tudi s teksti in analizami Andreja Fištravca, Mladena Dolarja, Tomaža Mastnaka, Vladimirja Seksa, karikaturami Aleksandra Baljka, prispevki Vuka Čosiča in "Beograjsko prilogo", pod vod- stvom Svetlane Vasovič. Kot zapiše tedanji urednik Katedre Igor Mekina pa je kljub temu potrebno poudariti, da je kljub neposrednim sodnim pritiskom in občasnim finančnim pritiskom na Katedro "tedanja enostrankarska oblast ven- darle omogočala financiranje Katedre in drugih kritičnih medijev".95 Uredniški odbor Katedre je bil hkrati prvi po odstavitvi Milovana Djilasa v petdesetih letih 20. stoletja organiziral objavo intervjuja z omenjenim promi- nentnim jugoslovanskim disidentom in z organizacijo velike javne tribune v mariborskem ŠTUK-u prekinil Djilasovo več kot tri desetletja trajajoče obdobje tišine. Registracija tega dogodka je bila istega dne globalno diseminirana kot medijska senzacija. Katedra je javni prostor obogatila tudi s kritičnimi ekspo- nati ob omenjenih Dragici Korade in Samu Resniku še članki Darinka Kore- sa – Jacksa, Silva Zapečnika, Mirana Lesjaka, Dejana Pušenjaka, Vuka Čosiča, Milovana Brkiča, Petra Tomaža Dobrile, kot tudi s teksti in analizami Andreja Fištravca, Mladena Dolarja, Tomaža Mastnaka, Vladimirja Seksa, karikaturami Aleksandra Baljka, prispevki Vuka Čosiča in "Beograjsko prilogo", pod vod- 94 Igor Mekina, "Natiskane izvode bodo uničili", Katedra, junij/julij 2011, št. 6/7, str. 25. 95 Prav tam. 797 S H S tudia istorica lovenica stvom Svetlane Vasovič. Kot zapiše tedanji urednik Katedre Igor Mekina pa je kljub temu potrebno poudariti, da je kljub neposrednim sodnim pritiskom in občasnim finančnim pritiskom na Katedro "tedanja enostrankarska oblast ven- darle omogočala financiranje Katedre in drugih kritičnih medijev".96 Z javno kritiko represije v nekdanjem političnem sistemu in nesmiselnim obtožbam proti piscem in urednikom lahko sklenemo, da je mariborski kriti- ški časopis Katedra nedvomno pripadal enemu od znanilcev demokratizacije slovenskega prostora v osemdesetih in pomembno pripomogel k pospešitvi 96 Prav tam. Naslovnica Pankzije iz leta 1988 o klubu "Gustav" na Razlagovi v Mariboru (Pankzija, oktober 1988) A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 798 procesa slovenske pomladi, s tem ko je odkrito opozarjal na napake v siste- mu, politične afere, neuspešno reševanje politične, nacionalne in gospodarske krize in sodne krivice, ki so bile izvršene po zakonih, pisanih za namene ohra- njanja tedanjega političnega sistema in ne za namene varovanja vseh državlja- nov – zatiranje svobode govora in obdolževanje argumentirane kritike je jasen dokaz za to. Kot je zapisal Mekina: Podobne kritike o dogajanju v Mariboru so seveda prisotne tudi danes, toda z eno pomembno razliko – prav zaradi Katedre, ki je širila prostor medijske svobode, je danes v Sloveniji o najrazličnejših dogodkih in tudi o nepravilnostih mogoče razpravljati bistveno bolj svobodno kot nekoč.97 Sklepne misli Svetovna alternativna kulturna gibanja z osrednjimi predstavniki so v osem- desetih letih sestavljala kritični val, ki je povzročil, da je Slovenija v liberaliza- ciji, demokratizaciji in strpnosti prehitela preostali del države. Brez dvoma je prav nova alternativa s spodbujanjem kritičnega mišljenja in z opozarjanjem na napake tedanjega sistema ter predvsem z iskanjem rešitev za obstoječo krizo pripomogla pri pospeševanju procesa slovenske pomladi in k njenemu cilju, slovenski osamosvojitvi. SDV, slovenska tajna politična policija, je v novih gibanjih, kot je razvidno iz predstavljenega poročila, videla predvsem razlog za morebitno skrb, saj so gibanja zahtevala spremembo tedanjega obstoječega sistema, SDV pa je predvi- devala, da so spodbujana tudi "od zunaj" in pod nadzorom tujih obveščevalnih služb. Tako si je SDV zadala nalogo skrbno spremljati nadaljnje dogajanje alter- nativnih gibanj. Slednja so se razširila po vsej Sloveniji in čeprav je njihov epicenter pred- stavljala Ljubljana, drugo največje slovensko mesto Maribor ni zaostajalo zanjo. Značilnost kulture v Mariboru v osemdesetih letih je bila njen dvojni značaj: po eni strani je šlo za obdobje bogatega umetniškega ustvarjanja in eksperimenti- ranja, po drugi strani pa so te kulturne prakse potekale v kontekstu družbene in politične represije, ki jo je izvajala tedanja jugoslovanska država. Ta dvojnost se je odražala v načinu, kako so umetniki in intelektualci iz Maribora komunici- rali s svojim občinstvom in kako so se odzivali na omejitve in nadzor, ki so bili postavljeni nad njihovim delovanjem. 97 Prav tam, str. 24. 799 S H S tudia istorica lovenica V osrednjem štajerskem mestu so bili zastopani vsi segmenti neinstitucio- nalnih oz. alternativnih gibanj, od klasičnih umetniških zvrsti, prek instalacij in happeningov do glasbenih dogodkov, hkrati pa se je konstituirala tudi publici- stična dejavnost. V okviru slednje je s strani SDV največ pozornosti prejemala študentska kritična revija Katedra, ki je objavljala prispevke, ki so med drugim kritizirali tedanji politični sistem, v okviru tega pa zlasti Jugoslovansko ljudsko armado in njene odločitve, izražala svoje mnenje glede različnih političnih dogodkov ter tedaj vse pogostejših afer in si s tem prislužila tudi prepoved izda- janja določenih številk. Posebej odmevna je bila tožba Katedre zaradi objave pisma Vojislava Šešlja Hamdiji Pozderacu, ki je opozarjalo na finančne nepra- vilnosti v državi. Obsodbe in prepovedi študentskega tiska, ki je zgolj opozarjal na nepravilnosti in nemalokrat ponujal tudi rešitve za obstoječe težave, nam kažejo, da je še konec osemdesetih let svoboda govora bila nedvomno omejena in pod strogim nadzorom pod krinko "varovanja javnega miru". Leta 2006 je Katedra po dvanajstih letih ponovno pričela ponovno izhajati na pobudo Društva študentov in podiplomcev Slovenije. Ideja o njeni obuditvi je prišla s strani Damirja Mlakarja, novega urednika, zaradi pomanjkanja kritič- nega časopisa v Mariboru in nasploh v Sloveniji. Nove izdaje so ohranile kritič- nost ter analitično obravnavanje vsebine, ki zahteva razmišljujočega bralca, kar so ohranjali do prenehanja izdajanja revije leta 2011. Skupaj z vami želimo ustvariti časnik, ki bo spodbujal pluralnost medijskega pros- tora z vsebinami, ki bodo zanimive tako akademski kot laični javnosti. Verjetno ne bi imelo smisla vleči vzporednice s prejšnjo Katedro, kajti časi in problemi so bili takrat drugačne narave. Rdeča nit, ki nas bo vezala z nekdanjo Katedro, bo kritičnost.98 98 Damir Mlakar, "Nam bo uspelo?", Katedra, januar 2006, št. 1. str. 3. A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 800 Ana Šela CULTURE IN MARIBOR IN THE 1980S: ALTERNATIVE AND THE STATE SECURITY SERVICE (SDV) SUMMARY The article presents and analyses alternative cultural movements, focusing on the 1980s in Maribor. Based on existing scientific literature and archival mate- rial, it also demonstrates a case study of monitoring the Maribor youth new- spaper Katedra. This phenomenon of alternative cultural movements is situa- ted within the broader context of the disintegration of Yugoslavia, providing a unique lens through which the Slovenian experience can be understood. At the heart of these movements lay a profound critique of the existing political system. This critique was not merely oppositional in nature but was underpinned by a robust advocacy for media freedom, political reforms, and a reformation of the judicial system to ensure fairness and the protection of civil liberties. The movements' endeavours were characterized by a persistent struggle against the suppression of free speech and a system that seemed more intent on preserving its hegemonic power than safeguarding the rights and freedoms of its citizens. A critical aspect of this period was the role of the Slovenian secret politi- cal police, State Security Service (SDV). The SDV perceived these burgeoning movements not merely as cultural phenomena but as potential threats to the political status quo. These movements, with their demands for systemic change, were viewed through a lens of political aggression, representing a shift from a subcultural to an anti-cultural stance in the eyes of the authorities. This percep- tion was pivotal in shaping the state's response to the movements, often lead- ing to a repressive approach aimed at curtailing their influence. The article also delves into specific events and publications that epitomize the era's tumultuous nature. Additionally, the emergence of student and youth alternative periodicals like Katedra, Mladina and Tribuna is highlighted. These publications not only served as platforms for expressing dissenting views but also played a crucial role in mobilizing public opinion and fostering a culture of critical discourse. The legal challenges faced by these publications, particu- larly Katedra, are examined in detail. The article outlines how these challenges were emblematic of the broader struggle for freedom of expression. The state's attempts to suppress these voices, often under the guise of maintaining public order, are indicative of the broader tensions between the state and emergent civil society movements. 801 S H S tudia istorica lovenica By the late 1980s, the influence of these new social movements began to wane, with a discernible shift from cultural to political spheres. This transition was part of a broader critique of the political system and society, which had evolved into an organized movement. This development was of central impor- tance in the process of the Slovenian Spring, a period that was instrumental in laying the groundwork for the establishment of an independent Slovenia. In conclusion, the article presents an analysis of the alternative cultural movements in Slovenia during the 1980s through the lenses of Slovenian State Security Service. It underscores their struggle against the political system and their significant contribution to the country's path towards independence and democratic reform. The movements' advocacy for media freedom, political reforms, and judicial fairness, coupled with their resistance to the suppression of free speech, played a crucial role in shaping the socio-political landscape of Slovenia. This period marks a critical juncture in Slovenian history, where cultural movements transcended their traditional boundaries and became key players in the nation's journey towards democracy and self-determination. A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 802 VIRI IN LITERATURA ARS – Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1931, fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije (RSNZ SRS). Dolenjski list – Novo mesto, letnik 1981. Delo – Ljubljana, letniki 1986–2013. Katedra – Maribor, letniki 1961–1994, 2006–2011. Mladina – Ljubljana, letniki 1983–2017. Večer – Maribor, letniki 1987–2014. Repe, Božo, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (1. del: opozicija in oblast) (Ljubljana, 2002). ……………………… Bajc, Gorazd, Osojnik, Janez in Friš, Darko, "Nekateri vidiki mednarodnega pri- znanja Slovenije s posebnim ozirom na ameriški pogled, junij 1991–april 1992", Studia Historica Slovenica 19, št. 1 (2019), str. 217–256. Čopič, Vesna in Tomc, Gregor (ur.), Kulturna politika v Sloveniji: simpozij (Ljublja- na, 1998). Friš, Darko, Jenuš, Gregor in Šela, Ana, "Slovenska politična emigracija skozi oči Službe državne varnosti v šestdesetih letih", Acta Histriae 29, št. 4 (2021), str. 1073– 1114. Gabrič, Aleš, "Na zahodu vzhodnega sveta", v: Fischer, Jasna at al. (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega prizna- nja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Jasna Fischer et al. (Ljubljana, 2006), str. 1158–1165 Gabrič, Aleš, "Slovenska kulturnopolitična razhajanja med kulturno ustvarjalnostjo in politično akcijo 1980–1987", Zgodovinski časopis 56, št. 1–2 (2002), str. 199–221 Gabrič, Aleš, "Slovenska matica in osamosvajanje Slovenije", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), st. 405–430. Gabrič, Aleš, "Zaostrenost mednacionalnih odnosov", v: Fischer, Jasna at al. (ur.), Slo- venska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (Ljubljana, 2006), str. 1165–1174 Griesser Pečar, Tamara, "Nadškof Alojzij Šuštar in Katoliška cerkev v Sloveniji v osemdesetih letih in v procesu osamosvajanja", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 371–404. Horvat, Marko, "Prepovedi in zaplembe tiskane besede v Sloveniji 1945–1990", v: Jan- čar, Drago (ur.), Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 803 S H S tudia istorica lovenica 1945–1990 (Ljubljana, 1998), str. 126–139. Jauk, Vesna, MKC – Mladinski kulturni center Maribor (Ljubljana, 1999). Jeffs, Nikolai, "FV in 'tretja scena' 1980–1990", v: Škrjanec, Breda (ur.), FV: alternativa osemdesetih = alternative scene of the eighties (Ljubljana, 2008), str. 101–145. Kerec, Darja, "Slovenska družba v vrtincu kulturnih sprememb, novih trendov in teh- nologij v 80. in 90. letih", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 583–610. Kladnik, Tomaž, "Maribor in nastanek oboroženih sil samostojne in demokratične Slovenije", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 503–546. Kolmančič, Petra, Fanzini: komunikacijski mediji subkultur (Maribor, 2001). Kordiš, Meta, "Fragmenti vizualnih alternativnih praks osemdesetih let v Mariboru", Dialogi 49, št. 10/13 (2013), str. 89–110. Kordiš, Meta, "Konstruiranje dediščine alternativnih praks 80-ih v Mariboru v senci vstaj pozimi 2012/2013", Argo 57, št. 2 (2014), str. 18–35. Kos Grabar ml., Jože, "Alternativna scena v Mariboru in okolici v 80. letih 20. stoletja, Dialogi 10, št. 13 (2013), str. 55–68. Košorok Humar, Alenka, "Pogovor: Mag. Drago Demšar (1942−2017): Nikoli nisem nikogar kazensko preganjal", Odvetnik, št. 79 (2017), str. 38–44. Krečič, Jela, Plakatna afera 1987 (Ljubljana, 2009). Lazarevic, Žarko in Rendla, Marta, "Gospodarska ozadja jugoslovanske krize osem- desetih let 20. stoletja", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 343–370. McGuigan, Jim, Neoliberalna kultura (Maribor, 2015). Milosavljević, Olivera, "Zloupotreba avtoritete nauka", v: Popov, Nebojša (ur.), Srpska strana rata (Beograd, 1996), str. 340–358. Muršič, Rajko, Center za dehumanizacijo: Etnološki oris rock skupine (Pesnica, 1995). Muršič, Rajko, Trate vaše in naše mladosti: Zgodba o mladinskem in rock klubu (Cer- šak, 2000). Ravnjak, Vili, "Dramski studio in alternativna gledališka gibanja v osemdesetih letih 20. stoletja v Mariboru", Dialogi 49, št. 10/13 (2013), str. 37–43. Rendla, Marta, "Alternativna kulturna gibanja in 'konglomerat FV' v osemdesetih letih v Sloveniji", Prispevki za novejšo zgodovino 58, št. 2 (2018), str. 139–159. Repe, Božo "Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih", Studia Historica Slovenica 22, št. 2 (2022), str. 305–342. Repe, Božo in Kerec, Darja, Slovenija, moja dežela (Ljubljana, 2017). Repe, Božo, Jutri je nov dan (Ljubljana, 2002). Samec, Urška, Mladinski kulturni center Maribor: kronološki pregled dogodkov od leta 1966 do leta 1993. Diplomska naloga (Maribor, 2002). Šela, Ana in Friš, Darko, "Nova revija v primežu Službe državne varnosti", Annales 27, št. 4 (2017), str. 807–836. Šela, Ana in Hazemali, David, "Spremljanje slovenskih delavcev na začasnem delu in bivanju v Zvezni republiki Nemčiji v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja: prispe- vek k poznavanju zgodovine slovenske Službe državne varnosti", Studia Historica A. Šela: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti ... 804 Slovenica 20, št. 3 (2020), str. 879–920. Šela, Ana in Matjašič Friš, Mateja, "Nadzor Službe državne varnosti nad revijo Zaliv", Annales 29, št. 4 (2019), str. 675–688. Šela, Ana, "Contributions to the Knowledge of the Slovenian Intellectual 'Opposition' in the 1980s under the Screening of the State Security Service", Annales 31, št. 4 (2021), str. 601–616. Šela, Ana, Služba državne varnosti v desetletju kritike in kriz (1980–1989) (Maribor, 2022). Tomažič, Dušan (ur.), Festival Vesela jesen: 1962–1997 (Maribor, 1997). Toš, Niko, "Vrednote v prehodu – dvanajstič: petdeset let projekta Slovensko javno mnenje", v: Toš, Niko (ur.), Vrednote v prehodu XII. Slovenija v mednarodnih in med- časovnih primerjavah ISSP 1994–2018, ESS 2002–2016, EVS/WVS 1992–2017, SJM 2018 (Ljubljana, 2018), str. 11–21. Toš, Niko, Dozorevanje slovenske samozavesti, zbirka Dokumenti SJM (Ljubljana, 1995). Vurnik, Blaž, Med Marxom in punkom. Vloga Zveze socialistične mladine Slovenije pri demokratizaciji Slovenije (1980–1990) (Ljubljana, 2005). Zajc, Marko, "Poletni aferi kritičnih misli. Tomaž Mastnak in Dimitrij Rupel, slovenska kritična intelektualca med jugoslovansko in slovensko javnostjo v letu 1986", Stu- dia Historica Slovenica 20, št. 3 (2020), str. 921–956. ZPM Maribor, Kajba Gorjup, Nataša in Kaurin, Kornelija, "Dom ustvarjalnosti mladih – središče ustvarjalnih idej in dejavnosti za otroke in mladino", v: Sturc, Majda (ur.), 60 let za dobro otrok (1953–2013) (Ljubljana, 2013), str. 290–293. 805 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2023-22 Mladi NEET v Sloveniji: analiza učinkov izbranih intervencijskih odgovorov projekta "PreseNEETi se" na potrebe in značilnosti mladih NEET v severovzhodni Sloveniji Andrej Naterer Dr., izredni profesor e-pošta: andrej.naterer@um.si David Hazemali Dr. e-pošta: david.hazemali@um.si Mateja Matjašič Friš Dr. znanstvena sodelavka e-pošta: mateja.matjasic-fris@um.si Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenija Izvleček: Prispevek se osredotoča na analizo učinkov intervencijskega projekta "PreseNEETi se" na potrebe in značilnosti mladih NEET (Not in Education, Employment, or Training) v Sloveniji. Semi-eksperimentalni projektni pristop je vključeval: 1. pred-test, ki je omogočil detekcijo potreb, značilnosti in želja te populacije, 2. oblikovanje in izvedbo serije intervencijskih aktivnosti, namenjenih ciljnemu naslavljanju potreb populacije, in 3. post-test, katerega namen je bil ocena učinka izvedenih intervencijskih aktivnosti. V končni vzorec je bilo vključenih 33 mladih. Pozitiven učinek projekta je podkrepljen tako s kvalitativnimi rezultati, ki kažejo na prednosti holistične obravnave mladih NEET, kot tudi kvantitativnimi rezultati, ki kažejo na ugodnejše samo-ocene prihodnosti, ki jih je mogoče v veliki meri pripisati intervencijskim vsebinam projekta. Ključne besede: mladi NEET (Not in Education, Employment, or Training), intervencija za mlade, značilnosti in potrebe mladih, pred-test in post-test, projekt "PreseNeeti se" Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 23 (2023), št. 3, str. 805–840, 20 cit., 11 grafikonov Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 806 1. Uvod1 Koncept NEET (angl. Not in Education, Employment, or Training) se je razvil v Združenem kraljestvu konec devetdesetih let prejšnjega stoletja in se od takrat uporablja v številnih državah, vključno z Japonsko, Južno Korejo, s Kitajsko, Tajvanom, Srbijo, Kanado in z Združenimi državami Amerike.2 Omenjeni kon- ceptualni pristop se nanaša na mlade, ki niso vključeni v izobraževanje, niso zaposleni in se poklicno ne usposabljajo. Kategorija NEET vključuje brezposel- ne mlade, ki zaposlitev iščejo, in posameznike zunaj delovne sile, ki zaposlitve ne iščejo, saj zanje obstaja možnost za reintegracijo v izobraževanje, prekvalifi- kacijo oziroma druge oblike razvoja spretnosti za socialno aktivacijo. Ta popu- lacija je glede na spol in starost izjemno heterogena in med družbami variira. V Združenem kraljestvu na primer klasifikacija zajema osebe, stare od 16 do 24 let (nekateri 16- in 17-letniki so še vedno šoloobvezni), pri čemer je v središču pozornosti podskupina NEET, ki vključuje mladostnike, stare od 16 do 18 let. Na drugi strani pa na Japonskem klasifikacija zajema osebe, stare od 15 do 34 let. Tukaj gre za mlade, ki niso zaposleni, ne opravljajo gospodinjskih del, se ne šolajo ali usposabljajo za delo in ne iščejo zaposlitve. Na splošno se mladi- na NEET sooča s težavami, ki so za ta status relativno univerzalne, ne glede na nacionalnost, etnično ozadje in spol mladih, ki se v tem položaju znajdejo. Med te težave sodijo: 1. omejen dostop do izobraževanja, največkrat zaradi v osipništva in sla- bega učnega uspeha, 2. omejen dostop do trga dela, običajno zardi neustreznih kvalifikacijskih predispozicij in spretnosti, 3. ekonomske težave, vezane na neurejen socialni status, ki se kažejo v občutkih osebne deprivacije, 4. socialna izolacija, ki je rezultat slabe vključenosti v socialne cirkulacije vezane na šolo, delo in druge oblike socialnih interakcij, in se kaže v obliki občutkov socialne izključenosti in marginalizacije ter nezmo- žnosti vzpostavljanja trajnih socialnih vezi; 1 Prispevek je nastal v okviru projekta št. ATP 190: PreseNEETi se – Opolnomočenje in vključitev oseb NEET na trg dela in razvoj celostnega programa podpornih storitev za osebe NEET, vključno s pripravo sistemskih rešitev / Empowerment and integration of NEETs into the labour market and development of a comprehensive program of support services for NEETs, including the solutions on systemic level, ki ga financirata Norveški finančni mehanizem 2014–2021 in slovenska udeležba MKRR, ter raziskoval- nih programov št. P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, in št. P6-0372: Slovenska identiteta in kulturna zavest v jezikovno in etnično stičnih pro- storih v preteklosti in sedanjosti, ki ju financira Javna agencija za raziskovalno in inovativno dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 2 Andy Furlong, "The zone of precarity and discourses of vulnerability: NEET in the UK", The Journal of Social Sciences and Humanities (Jinbun Gakuho), št. 381 (2007), str. 101–121. 807 S H S tudia istorica lovenica 5. težave z mentalnim zdravjem, ki se kažejo v različnih oblikah socialnih anksioznosti in depresivnosti, ter 6. slabše fizično zdravje, ki je posledica nezdravega življenjskega sloga in ga velikokrat spremljajo različne oblike zlorabe substanc.3 Evropska unija (EU) je populacijo NEET konceptualizirala tako, da vklju- čuje mlade, ki so stari med 15 in 29 let in niso vključeni v izobraževanje, trg dela in oblike treninga, ki bi jim podeljevale status šolajočega oziroma zapo- slenega. Po podatkih Eurostata je bilo leta 2022 11,7 % vseh mladih v vseh evropskih državah takšnih, da bi jih lahko umestili v to kategorijo.4 V konte- kstu EU ima najnižjo stopnjo mladih v tej kategoriji Nizozemska (4,2 %), naj- višjo pa Romunija (19,8 %). Podatki kažejo tudi, da je v tej populaciji nekoliko več deklet kot fantov, državi z največjim razkorakom med obema skupinama pa sta Romunija in Češka. Ta populacija je v EU največkrat razumljena kot rezultat velike recesije 2008–2013 in danes predstavlja eno najbolj ranljivih skupin. V EU-27 je delež NEET dosegel vrhunec 2013 (16,1 %), v naslednjih letih pa se je trend nekoliko izboljšal, predvsem zaradi ukrepov politike, kot je na primer Jamstvo za mlade.5 Do leta 2019 je delež tako padel na 12,6 %, kar je najnižja točka v zadnjih 10 letih. So pa leta 2020 pandemija COVID-19 in z njo povezane gospodarske težave prispevale k porastu stopnje NEET na 13,7 %. Med glavnimi težavami teh mladih v post-pandemičnem času na ravni EU so posebej pereče naslednje: • mlade ženske so izpostavljene nekoliko bolj kot mladi moški; • mladi so generalno izpostavljeni ekonomskim težavam, ne glede na državo članico; • mladi so izpostavljeni zaskrbljujočim ravnem slabega duševnega zdravja, zlasti ko gre za občutke osamljenosti in depresije, kjer mladi v primerjavi s starejšo populacijo bolj trpijo zaradi omejenih socialnih interakcij, kar je pandemija še okrepila; 3 Prim: Lauren Mawn et al., "Are we failing young people not in employment, education or train- ing (NEETs)? A systematic review and meta-analysis of re-engagement interventions", Systematic reviews 6 (2017), str. 1–17; John McCombie in Maureen Pike, "The Problem of Young People Not in Employment, Education or Training: Is There a 'Neet'Solution?", v: Microeconomics, Macroeconomics and Economic Policy: Essays in Honour of Malcolm Sawyer (London, 2011), str. 54–71; Ron Thompson, "Individualisation and social exclusion: The case of young people not in education, employment or training", Oxford Review of Education 37, št. 6 (2011), str. 785–802. 4 Eurostat Statistics Explained, "Statistics on young people neither in employment nor in education or training", Europa.eu, dostopno na: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index. php?title=Statistics_on_young_people_neither_in_employment_nor_in_education_or_training, pridobljeno: 15. 6. 2023. 5 European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions (EUROFOND), "NEETs", Eurofond.europa.eu, dostopno na: https://www.eurofound.europa.eu/en/topic/neets, pri- dobljeno: 15. 6. 2023 (dalje: EUROFOND, "NEETs"). A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 808 • mladi se soočajo z večjo izgubo zaposlitve in negotovostjo glede svoje poklicne in finančne prihodnosti in je pandemija preko omejenih oblik izobraževanja pomembno vplivala prekinitev šolanja, kar predstavlja oviro za oblikovanje spretnosti, hkrati pa je tudi okrepila neenakosti med najbolj privilegiranimi in najbolj ranljivimi.6 Ob zgoraj navedenih ugotovitvah pa podatki kažejo tudi, da mladi v EU kljub negativnim učinkom pandemije ostajajo nekoliko bolj optimistični glede svoje prihodnosti v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami, ter da: Mladi še vedno nekoliko bolj zaupajo EU (6,1 od 10) kot nacionalnim vladam (5,0). Kljub temu uvedba novih zapor in omejitev gibanja tvega resne gospodar- ske in socialne stroške za zaposljivost in dobro počutje mladih. Čeprav predstav- ljajo odziv na zdravstveno krizo, morajo oblikovalci politik skrbno oceniti in upoštevati tudi njihove širše družbene in gospodarske učinke.7 Razumljivo je torej, zakaj Evropska komisija, članice EU ter številne vladne in nevladne organizacije vlagajo tolikšne napore v omejevanje naraščanja mla- dih v statusu NEET in obvladovanje težav, s katerimi se ti mladi soočajo. Poleg številnih preventivnih ukrepov, ki so vezani na: 1. oblike učne pomoči, sveto- valno oskrbo in druge oblike podpore v kontekstu šole, ter na 2. pomoč in pod- poro v obliki programov do- in prekvalifikacije, so se kot izjemno pomembni pokazali tudi kurativni oziroma intervencijski programi, ki se izvajajo prak- tično v vseh država EU. V Sloveniji je eden takšnih na primer program PUMO (projektno učenje mlajših odraslih), ki združuje številne vladne in nevladne institucije in je v svoji osnovi usmerjen v cilj reintegrirati mlade bodisi v šolo bodisi v trg dela.8 Kljub relativni uspešnosti pa se na ravni teh programov pojavljata dve teža- vi. Prva se navezuje na razumevanje težav, s katerimi se mladi soočajo, in potreb, ki jih imajo. Razumevanje teh aspektov je nujno, še posebej, če govorimo o obli- kovanju programov in vsebin, ki naj bi mladim pomagali pri reševanju njihovih socialnih in ekonomskih težav, s katerimi se soočajo. Drugi problem predsta- vlja merjenje učinka programov in vsebin, ki so mladim ponujene v kontekstu reintegracije v izobraževanje oziroma trg dela. Ocena učinka je namreč tisto, kar omogoča selekcijo in potencialno modifikacijo programov in vsebin, da te bolje in učinkoviteje naslavljajo probleme mladih. 6 EUROFOND, "NEETs". 7 Prav tam. 8 Neimenovani avtor, "Kaj sploh je PUM-O+?", Regionalni center za razvoj, dostopno na: https://rcr-pro. eu/o-programu/, pridobljeno: 28. 6. 2023. 809 S H S tudia istorica lovenica Pričujoča analiza temelji na podatkih, zbranih v kontekstu intervencijske- ga projekta "PreseNEETI se"9, ki se osredotoča na opolnomočenje in spodbuja- nje socialne aktivacije mladih NEET. Projekt vključuje detekcijo značilnosti in potreb posameznikov NEET, pri čemer posveča posebno pozornost prav indi- vidualnim in idiosinkratičnim vidikom, s ciljem razumeti osebne značilnosti, kompetence in morebitne ovire mladih NEET, ki vplivajo na njihovo vključe- vanje v izobraževanje, zaposlitev ali usposabljanje. Analiza temelji na podatkih, ki so bili zbrani v fazi pred-testa in post testa, ter v fazi oblikovanja in izvedbe intervencijskih vsebin v projektu. Analitični pristop, ki temelji na metodi anali- ze vsebine, je usmerjen v raziskovalno vprašanje (RV) kakšne vsebine, pristopi in formati so po oceni udeležencev najprimernejši za reševanje težav mladih NEET. 1.1 Pregled stanja raziskav in mladi NEET v Republiki Sloveniji Znanstvenoraziskovalna in intervencijska obravnava mladih NEET je z vidika pristopov relativna in zelo raznolika. Na splošno je mogoče literaturo razvrstiti v dve skupini, in sicer v tisto, ki pristopa k fenomenu NEET na konceptualni ravni, in tisto, ki se ukvarja s specifičnimi aspekti, kot so na primer značilnosti in potrebe mladih NEET, dejavniki in trendi, ki vplivajo na to populacijo, inter- vencije ipd. Glede na to, da projekt "PreseNEETI se" vključuje tako konceptual- ni kot tudi aplikativno-intervencijski aspekt, je potrebno v pričujočem članku upoštevati obe skupini. Kot primer študije, ki se osredotoča na konceptualne aspekte fenome- na NEET, lahko navedemo študijo Bjørna H. Holteja (2017). Avtor v članku za naslovom "Counting and meeting NEET young people: Methodology, per- spective and meaning in research on marginalized youth" obravnava ozad- je koncepta NEET in pokaže, kako je problematičen – predvsem zato, ker se omenjeni fenomen razlaga na različne načine. Holte pokaže, da to velja za vse potencialno relevantne sogovornike, tako predstavnike institucij, ki delajo z 9 Članek temelji na podatkih, zbranih v kontekstu projekta "PreseNeeti se", ki ga je podprla Služba RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko preko "Javnega razpisa za sofinanciranje projektov v okviru programa Izobraževanje – krepitev človeških virov" v sofinanciranju Norveške s sredstvi Norveškega finančnega mehanizma 2014–2021. Cilj projekta je opolnomočenje in socialna aktivacija oseb NEET, s čimer projekt prispeva k vzpostavljanju podporne strukture za mlade NEET, k izboljšanemu izobraževanju ter socialnemu okolju, ki je usmerjeno v podporo tej skupini mladih. Projekt, ki se izva- ja med 1. 6. 2022 in 30. 4. 2024, kot partnerje vključuje Ljudsko univerzo Celje, Univerzo v Mariboru, Mladinski svet Slovenije, Zavod RS za zaposlovanje in norveškega partnerja Veiledernettverket NOSCO / Norwegian Organisation for Supervision and Co-Operation. Podrobnejši opis projektne strukture in aktivnosti, ki je relevanten za pričujočo analizo, je v besedilu članka. A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 810 mladimi, kot tudi za mlade, ki so se znašli v statusu NEET.10 Posebej kritičen je do obstoječih kategorizacij, kot je na primer EUROFOND-ova za leto 2012, za katere meni, da so neuporabne in "/.../ brez prave utemeljenosti v empirični evi- denci oziroma virih, iz katerih bi lahko kategorije izpeljali".11 Omenjene težave imajo po njegovih besedah obsežne implikacije, predvsem pa rišejo nejasno sliko mladih, onemogočajo ocenjevanje njihovega števila in oblikovanje učin- kovitih intervencijskih programov. Holte predlaga, da je potrebno k mladim pristopiti bolj poglobljeno, ne samo kot k pripadnikom populacije NEET, saj je potrebno pred tem razmisliti o alternativnih kategorijah, kot so "prostovoljci", "mlade matere" ali "trgovci s konopljo", da bi zajeli bolj niansirano razumevanje njihovih izkušenj. Ta pristop namreč vključuje kombiniranje različnih razisko- valnih metod in odprtost za različne strategije reintegracije v izobraževanje ali trg dela oziroma druge alternative. Ob tem Holte izpostavlja, da so NEET sta- tistična kategorija in ne socialna skupina. Konceptualizacija mladih zgolj kot posameznikov NEET lahko v raziskavi oziroma intervencijskem programu pri- vede do simbolnega nasilja in Holte nakaže, da bi lahko raziskovalcem koristi- lo, če bi popolnoma opustili koncept NEET zaradi epistemoloških, etičnih in praktičnih razlogov. Vseeno pa Holte priznava, da ima koncept NEET utilitar- no vrednost za potrebe raziskovanja, in sicer kot predmet analize, manj pa kot teoretični koncept. Na podlagi tega se avtor zavzema za uravnotežen pristop, predvsem z uvedbo kvalitativnih metod. Neposredno srečanje z mladimi NEET lahko namreč zagotovi edinstven pogled v njihova življenja, ponuja perspekti- ve, ki presegajo statistične meritve, in potencialno navdihuje nove načine razu- mevanja in kategoriziranja njihovih izkušenj.12 Razprave, ki se osredotočajo na to raven proučevanja populacije NEET, so pomembne, saj osvetljujejo konceptualne aspekte fenomena, pomagajo razu- meti prednosti in slabosti aplikativne metodologije in omogočajo bolj niansi- rano in ciljno pristopanje k mladim NEET kot raziskovalnim subjektom. V tej luči je torej potrebno razumeti drugo kategorijo študij, kamor spadajo tiste, ki se ukvarjajo z mladimi NEET na aplikativni ravni. Te študije so največkrat zasno- vane kot aplikativne, največkrat z namenom izboljšanja položaja mladih NEET. Te študije so izjemno številne in raznorodne, področno specifične in izjemno razpršene. Takšno stanje je v prvi vrsti odraz konceptualnih značilnosti vezanih 10 Bjørn Hallstein Holte, "Counting and Meeting NEET Young People: Methodology, Perspective and Meaning in Research on Marginalized Youth", YOUNG 26, št. 1 (2017), str. 1–16 (dalje: Holte, "Counting and Meeting NEET Young People"). 11 Holte, "Counting and Meeting NEET Young People", str. 7. 12 Prav tam, str. 1–16; Bjørn Hallstein Holte, Ignatius Swart in Heikki Hiilamo, "The NEET concept in comparative youth research: the Nordic countries and South Africa", Journal of Youth Studies 22, št. 2 (2018), str. 256–272 (dalje: Holte, Swart in Hiilamo, "The NEET concept in comparative youth research"). 811 S H S tudia istorica lovenica na mlade NEET, pa tudi kompleksnega, niansiranega in fokusiranega pristopa pri oblikovanju in izvajanju intervencij. Na ravni EU ti pristopi vključujejo: 1. strateško in fleksibilno implementacijo, 2. poseben poudarek na preventivi in zgodnji intervenciji, 3. mapiranju in sledenju mladim NEET in 4. ciljno prikro- jenim strategijam in storitvam za mlade NEET.13 S to zavestjo je torej treba spe- cifične programe in projekte, namenjene mladim NEET, razumeti kot poskuse intervencije na specifičnem, relativno omejenem področju, in sicer z željo, da bi se stanje na tem področju izboljšalo, hkrati pa imelo multiplikacijske pozitivne učinke pri reševanju širših problemov mladih NEET. Kljub resnosti glede prepoznanja problema mladih NEET na ravni EU in številnih projektov in programov, ki se osredotočajo na to populacijo, pa se sta- nje na tem področju ne izboljšuje. Ena zadnjih študij, ki se je osredotočala na mlade NEET v kontekstu celotne EU, je študija Marie-Luise Assmann in Svena Broschinskega z naslovom "Mapping young NEETs across Europe: Exploring the institutional configurations promoting youth disengagement from educa- tion and employment."14 Avtorja ugotavljata, da je število mladih NEET v EU v zadnjem desetletju naraslo, kar naj bi bilo značilno za vse države, ne glede na njihovo ekonomsko razvitost. Njuna študija se osredotoča na podskupine mladih NEET, ki so pogojene z različnimi institucionalnimi konfiguracijami v 26 evropskih držav. Rezultati so med drugim pokazali, da so visoke stopnje mla- dih NEET, ki potrebujejo oskrbo, bolj značilne za države s šibkejšimi programi za zagotavljanje oskrbe družin in šibkimi oblikami dolgotrajne oskrbe, kar naj bi bilo najbolj očitno v državah srednje Evrope. Na drugi strani pa so visoke stopnje mladih NEET s posebnimi potrebami (npr. invalidnost) značilne pred- vsem za države severne Evrope, kjer obstajajo relativno obsežni, a velikokrat neučinkoviti sistemi oskrbe (npr. v obliki invalidnine), ki ne ustvarjajo pobud za integracijo teh podskupin NEET na trg dela. Njuni rezultati so pokazali tudi, da je visok delež mladih NEET bolj očiten v državah, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela, poleg tega pa imajo visoko nefleksibilnost trga dela, nizko poklicno specifičnost in pomanjkanje aktivnih politik zaposlovanja, kar je naj- bolj očitno v državah južne, srednje in vzhodne Evrope. Študij, ki bi se specifično osredotočale na mlade NEET v Sloveniji, ni prav veliko. Med maloštevilnimi je ključnega pomena študija "Preventing and acti- vating NEETs in Slovenia: Assessment and recommendations". V njej je OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development) predstavila celo- 13 Ruth Santos-Brien, Effective outreach to NEETs – Expediine from the ground (Luksemburg, 2018). 14 Marie-Luise Assmann in Sven Broschinski, "Mapping young NEETs across Europe: Exploring the insti- tutional configurations promoting youth disengagement from education and employment", Journal of Applied Youth Studies 4, št. 2 (2021), str. 95–117. A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 812 vit pregled glavnih ugotovitev o profilu mladih NEET v Sloveniji,15 kar pomeni ključen prispevek k razumevanju specifičnih izzivov in priložnosti, s katerimi se soočajo mladi NEET pri nas, to pa ponuja tudi osnovo za učinkovite preventiv- ne in aktivacijske strategije v tej kontekstu. Po poročilu OECD v Republiki Sloveniji skoraj eden od desetih mladih spada v kategorijo NEET. S približno 29.500 osebami NEET in s stopnjo 9,5 % med mladimi v starosti od 15 do 29 let v letu 2018 se Slovenija uvršča v spodnjo tretjino držav, članic OECD, kjer je povprečje znašalo 12,8 %. Približno 53 % mladih, ki so bili NEET kadar koli v zadnjih štirih letih, je imelo dolga ali pona- vljajoča se obdobja neaktivnosti; enak delež (53 %) pa ni bil prijavljen na Zavo- du RS za zaposlovanje (15.600 mladih). Kljub razmeroma dobremu položaju na lestvici OECD stopnja NEET v Sloveniji še ni padla pod stopnjo pred krizo, ki je leta 2007 znašala 8,9 %. Na vrhuncu gospodarske krize, okoli leta 2014, je stopnja NEET v Sloveniji dosegla 13,9 %, kar je precejšnja številka, vendar še vedno razmeroma nizka v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v regiji, kot sta Italija in Grčija, kjer so bile stopnje NEET dvakrat višje kot v Sloveniji. Pomembno je poudariti, da je delež brezposelnih oseb NEET v skupni stopnji NEET za Slovenijo precej visok: 43,8 % vseh oseb NEET je poročalo, da so bile leta 2018 na voljo za delo in so aktivno iskale zaposlitev, v primerjavi s 37,7 % v vseh državah, članicah OECD. Tako ženske kot starejši mladi so nadpovpreč- no zastopani med NEET. Približno 56 % slovenskih NEET je žensk, kar je blizu povprečja med državami OECD, ki znaša 58 %, in povprečja EU-28, ki znaša 57 %. Stopnja NEET prav tako narašča s starostjo: tako v Sloveniji kot v povprečju držav OECD je stopnja NEET pri 15–19-letnikih manj kot polovica tiste v staro- stni skupini 20–24 let in približno tretjina tiste v starostni skupini 25–29 let. Za vse starostne skupine so slovenske stopnje NEET bistveno nižje od povprečja OECD in EU-28, kar ni presenetljivo glede na visok delež mladih, ki se udeležu- jejo izobraževanj.16 V Sloveniji je približno polovica vseh mladih NEET v obdobju 2014–2017 ostala v tem statusu eno leto ali več. Ta delež je skoraj enak meddržavnemu povprečju za 18 evropskih držav OECD, za katere so na voljo enake informaci- je. Vendar se za podobnostmi skrivajo razlike med starostnimi skupinami: delež dolgotrajnih NEET med slovenskimi NEET v starosti 16–19 let in 20–24 let je 15 Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD), Preventing and activating NEETs in Slovenia: Assessment and recommendations, OECD Library, dostopno na: https://www. oecdilibrary.org/sites/1ea395aeen/index.html?itemId=/content/component/1ea395ae-en , prido- bljeno: 15. 9. 2023. 16 Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD), Investing in Youth: Slovenia (Pariz, 2021), dostopno na: https://www.oecd-ilibrary.org/sites/60132a0b-en/index.html?itemId=/ content/component/60132a0b-en#section-d1e1490, pridobljeno: 15. 9. 2023 (dalje: OECD, Investing in Youth: Slovenia). 813 S H S tudia istorica lovenica pod povprečjem med državami, medtem ko je med 25–29-letniki nad povpre- čjem. Približno trije od petih dolgotrajnih NEET v Sloveniji so stari od 25 do 29 let, medtem ko je v 18 evropskih državah OECD v povprečju le eden od dveh. V primerjavi z obdobjem 2010–2013 se je delež dolgotrajnih NEET v Sloveniji zmanjšal v starostni skupini od 16 do 19 let, v drugih dveh pa se je povečal. Ta premik je bil najbolj drastičen med 25- do 29-letniki. V tej starostni skupini se je delež dolgotrajnih NEET med NEET povečal za 20 odstotnih točk.17 Mladi v vzhodni Sloveniji so pogosteje NEET kot v zahodni Sloveniji. Po podatkih registra iz leta 2018 je skoraj petina mladih v severovzhodni pomur- ski statistični regiji spadala v kategorijo NEET. Nasprotno je bil v severozahodni (gorenjski) regiji le eden od desetih NEET, v osrednjeslovenski regiji pa je sto- pnja NEET le nekoliko višja. Razvoj stopenj NEET v obdobju 2011–2018 je po regijah razmeroma primerljiv.18 Podatki OECD prav tako kažejo, da so bili mladi NEET pogosteje rojeni v tujini ali so imeli enega od staršev rojenega v tujini. Med letoma 2011 in 2018 se je razlika v stopnji NEET med priseljenci prve generacije in mladimi Slovenci brez priseljenskega ozadja povečala z 8,3 na 13,7 odstotne točke, razlika med priseljenci druge generacije in Slovenci brez priseljenskega ozadja pa s 5,6 na 6,3 odstotne točke. Padajoče stopnje NEET med Slovenci, rojenimi v Sloveniji, bolj prispevajo k naraščajoči razliki v stopnjah kot naraščajoče stopnje NEET med priseljenci prve generacije. Med samimi priseljenci prve generacije so sto- pnje NEET najvišje med tistimi, ki izvirajo iz ene od 15 držav, ki so bile članice Evropske unije pred letom 2004, sledijo "druge" države, druge države EU in bal- kanske države. Ker pa je veliko večji delež priseljencev, starih od 15 do 29 let, rojen na Balkanu, tri četrtine priseljencev NEET izvira iz balkanskih držav.19 Pregled stanja raziskav v zadnjem obdobju prinaša pomembne ugotovi- tve, ki oblikujejo naše razumevanje mladih, ki niso vključeni v izobraževanje, zaposlitev ali poklicno usposabljanje. Hkrati pa opozarja na določene pomanj- kljivosti v stroki, ki se kažejo predvsem v problematičnosti definicije NEET, pomanjkljivem natančnem določanju obsega te populacije ter izzivih pri izva- janju političnih intervencij. Te pomanjkljivosti odpirajo vrata za nadaljnje raz- iskave in pristope, ki bodo omogočili boljše oblikovanje politik ter intervencij za mlade, ki so izven izobraževanja, zaposlitve ali usposabljanja. 17 OECD, Investing in Youth: Slovenia 18 Prav tam. 19 Prav tam. A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 814 2. Projekt "PreseNEETi se" "PreseNEETi se" je projekt, ki ga v kontekstu financiranja Norveškega finančne- ga mehanizma izvajajo konzorcij partnerjev, ki vključuje Ljudsko univerzo Celje (LUC), Filozofsko fakulteto Univerze v Mariboru (FF UM), Mladinski svet Slo- venije (MSS) in Norveško organizacijo za supervizijo in kooperacijo (NOSCO). Glavni cilj projekta je opolnomočenje in socialna aktivacija oseb NEET, s čemer projekt prispeva k vzpostavljanju podpornih storitev za osebe NEET. Projekt je zasnovan kot kombinacija znanstvenoraziskovalnega in testno-intervencijske- ga pristopa in se osredotoča na dve glavni področji, to sta: (1) značilnosti in (2) potrebe oseb NEET na treh ravneh, in sicer na mikro ravni (individualni, idi- osinkratični), mezzo ravni (programi, organizacije, skupnosti) in makro ravni (nacionalni in ravni EU). Semi-eksperimentalni pristop je temeljil na naslednji sekvenci korakov: 1. Pred-test, katerega namen je sondiranje začetnega stanja med mladimi NEET. Poseben poudarek je bil na detekciji njihovih problemov, zna- čilnosti in potreb, zbrani podatki pa so bili uporabljeni za oblikovanje intervencijskega dela projekta. 2. Oblikovanje in eksekucija vsebin in intervencijskih aktivnosti, ki so bile zasnovane na podlagi pregleda relevantne literature, nacionalnih in mednarodnih primerov dobrih in slabih praks ter podatkov zbranih v pred-testu. Glavni cilj intervencijskih vsebin je opolnomočenje in soci- alna aktivacija mladih NEET. 3. Post-test, katerega glavni cilj je evalvacija učinka intervencijskih aktiv- nosti glede na stanje zabeleženo v pred-testu. Najprej bi veljalo opraviti analizo značilnosti in potreb na mikro ravni. Glede na značilnosti ugotavljamo, da so v skupini oseb NEET pogosteje zasto- pane ženske kot moški, kar je v Sloveniji stalnica že 20 let. Ker pa ni povsem jasno, zakaj prihaja do takšne razlike med spoloma, je smiselno ugotoviti dvoje: 1. kako ženske dojemajo svoj položaj – torej kakšne so njihove ovire pri vstopu na trg dela in 2. kakšne so njihove potrebe – oz. kako jim lahko pomagamo te ovire premagati. Ugotavljamo tudi, da so osebe NEET najpogosteje stare med 25 in 29 let. Tudi glede tega ni povsem jasno, kakšne so njihove potrebe. Zato je prvi korak prepoznavanje teh potreb. Posebno tveganje, kar zadeva zdrs v status osebe NEET, obstaja pri mladih, ki niso rojeni v Sloveniji, in pri tisti s končano srednješolsko izobrazbo ali manj. Prav tako to velja za mlade iz socioekonomsko ogroženih družin in za tiste s težavami duševnega zdravja (depresija, anksioznost) ter tiste s slabšim fizič- nim zdravjem. Kar zadeva duševno zdravje, ni jasno, ali le-to napoveduje status osebe NEET ali pa status osebe NEET vpliva na duševno zdravje. Kaže tudi, da so 815 S H S tudia istorica lovenica osebe NEET nekoliko socialno izolirane oziroma imajo slabše odnose z družino in s prijatelji, prav tako so tudi bolj pesimistične glede svoje prihodnosti ter bolj nezaupljive do ustanov in ljudi, hkrati pa so tudi manj družbeno in politično aktivne. V Sloveniji približno 50 % oseb NEET ostaja v tem statusu dolgoročno, torej vsaj 12 mesecev. Zato je pomembno, da se zavzamemo za potrebe oseb NEET čim prej, saj se zdi, da kratkoročni status osebe NEET pomembno vpliva na dolgoročnega. Povedano drugače, verjamemo, da je zgodnje prepoznavanje potreb ključno za uspešen prehod oz. prenehanje statusa osebe NEET. Po pregledu mikro ravni ugotavljamo, da so lastnosti razmeroma dobro poznane, vendar pa obstaja precejšnje pomanjkanje znanja pri prepoznavanju potreb. Po pregledu literature smo našli le eno študijo, ki je kvalitativno raziska- la, kaj osebe NEET v Sloveniji razumejo kot svoje potrebe. V njej so osebe NEET izražale svoje cilje in potrebo po tem, kako jih doseči. Kar zadeva motiviranost, so osebe NEET poudarjale potrebo po varnem okolju, kjer bi lahko sklepale nova prijateljstva – gre torej za potrebo po socialnem kapitalu. Izpostavljene so bile tudi potrebe, povezane z delom s svetovalci ipd., kjer zaupanje in zaneslji- vost igrata veliko vlogo. Nekatere od ugotovljenih potreb na mikro ravni so tako skladne z ugoto- vljenimi značilnostmi in zato sklepamo naslednje: a. Potreba po doseganju ciljev je lahko povezana s pesimističnim pogle- dom na prihodnost. Možno je, da osebe NEET zaradi lastnega pesimi- stičnega dojemanja prihodnosti potrebujejo pomoč pri oblikovanju lastne poti. b. Potreba po srečnem življenju tako zasebno (srečno družinsko življenje, stabilni odnosi) kot tudi poklicno. Tudi ta potreba je lahko povezana s pesimističnim pogledom na prihodnost in morda nižjim socialnim kapitalom (slabi odnosi z družino in s prijatelji). c. Potreba po zaupanju in spoštovanju. Ta potreba je lahko povezana z značilnostmi manjšega zaupanja v ustanove in ljudi. Glede na prepletanje značilnosti in potreb na mikro ravni lahko sklepa- mo, da gre za prekrivanje, vendar je potrebno poudariti, da je glede potreb za Slovenijo na voljo le ena študija in da nekatere značilnosti povzemamo iz tuje literature, kjer so se mednacionalno sicer pokazale vzporednice, vendar za Slo- venijo podatkov ni bilo na voljo. Zato ugotavljamo, da je pri razvoju intervencij in razumevanju potreb oseb NEET nujno dodatno raziskati značilnosti mladih in dodatno raziskati tudi njihove potrebe. Zanimalo nas je tudi medsebojno delovanje med 1. mezzo in mikro ravnjo, med 2. makro in mikro ravnjo ter med 3. mezzo in makro ravnjo. Najprej sledijo ugotovitve za medsebojno delovanje med mikro in mezzo ravnjo. A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 816 2.1 Metoda in vzorec Pred-test in post-test sta bila zasnovana kot kombinacija kvalitativnega in kvantitativnega pristopa. Prvi del pred-testa je predstavljal spletni vprašalnik s 123 vprašanji, ki se osredotočajo na dejavnosti iskanja zaposlitve, izogibanje brezposelnosti, samoocenjene spretnosti in spletne dejavnosti, čemur je sledila serija fokusnih skupin, v katerih so udeleženci v vodeni diskusiji obravnavali področja (1) zgodovine lastnega statusa NEET, (2,3) glavne težave in predno- sti statusa in (4) njihova pričakovanja od projektnih aktivnosti. V pred-testu je skupaj sodelovalo 28 mladih NEET iz različnih slovenskih krajev, z različnimi socio-ekonomskimi značilnostmi in različno individualno zgodovino tega sta- tusa. Post-test je bil izveden na podlagi istega vprašalnika, izpolnilo pa ga je 25 mladih NEET, ki so predhodno sodelovali v kateri od projektnih dejavno- sti, namenjenih njihovemu opolnomočenju. Kot se je izkazalo, so skoraj vsi udeleženci pred-testa (z eno izjemo) med projektom odpadli. Razlogi za to so različni, običajno pa so udeleženci status NEET prekinili zaradi zaposlitve, ponovne vključitve v izobraževanje ali pa se niso odzvali na prošnje za sodelo- vanje v post-testu. Z metodološkega vidika je pomembno upoštevati dejstvo, da je bil post-test izveden na drugačnem vzorcu kot pred-test, prav tako pa je pomembno tudi dejstvo, da so vsi udeleženci post-testa sodelovali v vsaj eni od podpornih dejavnosti v okviru projekta (npr. delavnice ali individualno sveto- vanje), kar dela testiranje relativno validno, saj lahko razlike med pred-testno in post-testno skupino vsaj delno pripišemo intervencijam v zvezi s post-testno skupino. Prvi del post-testa je predstavljal spletni vprašalnik s 83 vprašanji, ki se osredotočajo na že omenjene aspekte življenja mladih NEET, s posebnim pou- darkom na aktivnostih in vsebinah, ki so jih absolvirali v zadnjem letu dni in ki bi lahko vplivale na njihov status. Vprašalniku je sledila serija fokusnih skupin, v katerih so udeleženci skozi vodeno diskusijo ocenili svoje trnutno stanje v primerjavi s stanjem pred začetkom projektnih aktivnosti ter vpliv projekta na njihovo dobrobit v psihološki, socialni in kulturni sferi. Grafikon 1 prikazuje odstotno porazdelitev vzorcev v pred-testu in post testu, pri čemer je videti, da je bila struktura skupine po opravljenem testu glede na spol veliko bolj uravnotežena, čeprav so v obeh skupinah prevladovale žen- ske, in sicer 82,1 % v pred-testu in 60 % v post-testu. 817 S H S tudia istorica lovenica Grafikon 1: Sestava vzorca glede na spol, pred-test in post-test (%) Tudi povprečna starost udeležencev se je med obema skupinama precej razlikovala. V pred-testni skupini je bila 25,54 leta (SD = 3,24), v post-testni pa 20,84 leta (SD = 3,13). Tudi povprečna starost udeležencev se je med obema skupinama precej razlikovala in je v pred-testni skupini bila 25,54 leta (SD = 3,24), v post-testni pa 20,84 leta (SD = 3,13). Zraven tega vzorec izkazuje tudi relativno visoko etnično razgibanost, kar je za razumevanje mladih NEET izjemno pomembno (glej grafikon 2): Grafikon 2: Sestava vzorca glede na narodnost, pred-test in post-test (%) 82,1% 60,0% 17,9% 40,0% 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% Pretest Posttest Ženske A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 818 Večina udeležencev prihaja iz mestnega oziroma pretežno mestnega oko- lja (67,9 % v skupini pred testom in 96 % v skupini po testu), izkazujejo pa tudi druge pomembne karakteristike. Na primer rezultati glede ekonomskega položaja kažejo, da ga mladi ocenjujejo kot solidnega, s pomembnim deležem takšnih, ki si lahko privoščijo tudi dražje stvari (pred test 17,4 %, post-test 16,7 %) in dober življenjski slog (pred-test 30,4 %, post-test 16,7 %) in sorazmerno nizkim deležem tistih, ki imajo le dovolj za osnovne račune ali pa niti tega ne, pa je bil 17,4 % (v primerjavi z 0 % v post-testni skupini). Na tej točki gre izpostaviti tudi karakteristike, ki so vezane na izobrazbo udeležencev (glej grafikon 3): Grafikon 3: Stopnja izobrazbe anketirancev pred testom in po njem (v %) V pred-testni skupini ima večina anketirancev diplomo (32,1 %), sledi jim dokončana srednješolska izobrazba, 28,6 % jih ima končano tehnično šolo, 14,3 % pa srednjo šolo. V post-testni skupini pa je imelo po drugi strani le 20 % anketirancev dodiplomsko izobrazbo, medtem ko jih je imelo kar 64 % konča- no osnovno šolo ali manj. Te razlike lahko v veliki meri pripišemo dejstvu, da so bili anketiranci v post-testni skupini bistveno mlajši od anketirancev v pred- -testni skupini. 819 S H S tudia istorica lovenica 2.2 Rezultati pred-testa Pričujoče poglavje je namenjeno predstavitvi kvalitativnih podatkov pred- -testa. Poseben poudarek je na detekciji potreb, značilnosti in željah, o katerih so poročali udeleženci fokusnih skupin. Uvodna detekcija je bila opravljena s pomočjo analize kodov, vezanih na potrebe, želje in probleme, ter kodov, veza- nih na življenjske sfere. Za lažjo vizualizacijo smo oblikovali proximity plot: Grafikon 4: Proximity plot percipiranih potreb in problemov v psihološki, socialni, kulturni in pravni sferi Grafikon 4 prikazuje kompozitno sestavo psihološke, socialne, kulturne in pravne sfere z vidika samodetektiranih potreb in problemov. Kategorija potreb v grafikonu predstavlja kodirane segmente, v katerih so mladi poročali o tistih stvareh, ki jih sami razumejo kot svoje fundamentalne potrebe v statusu NEET in katere do določene mere lahko tudi sami realizirajo. Kot primer lahko nave- demo potrebo po socialnih stikih z vrstniki (socialna sfera) oziroma psiholo- ški sprostitvi in razbremenitvi (psihološka sfera), za katere mladi menijo, da jih sami relativno samostojno in dobro zadovoljujejo. Na drugi strani pa so proble- mi v statusu NEET, za katere mladi ocenjujejo, da jih sami niso sposobni rešiti in za katere menijo, da je potrebna zunanja intervencija. Kot primer lahko nave- demo narative o socialni izolaciji (socialna in kulturna sfera), občutkih depre- sije in anksioznosti (socialna in psihološka sfera) ter nezmožnosti reševanja pravnega statusa (pravna in kulturna sfera). Prav tukaj se je že v fazi pred-testa pokazalo, da ti predstavljajo osnovo za potencialni nabor aktivnosti in vsebin, preko katerih lahko projekt "PreseNEETI se" zagotovi pozitivni prispevek. A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 820 Za potrebe podrobnejšega razumevanja povezovanja omenjenih kodov smo v naslednjem koraku smo izvedli klastersko analizo: Grafikon 5: Klasterska analiza percipiranih potreb, značilnosti, problemov in potencialnih rešitev v kul- turni, socialni, psihološki in pravni sferi Grafikon 5 prikazuje frekvenčno distribucijo kodov (levi del grafikona) in aglomeracijski red, ki temelji na faktorjih sopojavnosti med kodi (desni del gra- fikona). Analiza nakazuje na obstoj treh distinktivnih klastrov. Prvi klaster je klaster percipiranih potreb in značilnosti (obarvan modro) in ima v jedru samo- detekrirane značilnosti mladih kot članov populacije NEET v tesni povezavi s socialno sfero. Na to jedro se v drugem redu navezujejo samodetekrirane potre- be te populacije, v tretjem redu pa elementi kulturne sfere. V tem kontekstu mladi omenjajo elemente, ki niso nujno neposredno problematični, vseeno pa kontekstualne značilnosti mladih v statusu NEET in onemogočajo integracijo v trg dela oziroma izobraževanje. Te značilnosti so običajno vezane na omejitve v socialni sferi njihovega življenja: Ja, zdaj ne morem hodit na predavanja, ker ima otroke doma pa nimam noben, da jih čuva. [udeleženka #3/FG 1] Ja, jaz tut, zdaj ko sem doma (v statusu NEET) mi je dosadno. Ne morem posprav- ljat, ne vem ka še vse, to mi je tak nelagodno. Mami mi reče, da morm jaz posprav- ljat, si mislim ka? Mlada morm delat, ti stara boš pa sedela ne pa gledala ne. Saj ji pomagam rada, ampak ne morem jaz vseeno vsega ne, samo zato ker sem doma (in ne v službo/šoli). Ne morem pospravljat, pa skrbet za sestro, pa dobimo kdaj obisk, pa morm še za otroke skrbet, pa ne morem jaz skakat od enega konca do drugega. [udeleženka #5/FG 1] 821 S H S tudia istorica lovenica Omenjene težave so še nekoliko bolj izražene v primerih, ko mladi prihaja- jo iz drugih socio-kulturnih okolij. Ti poročajo največkrat poročajo o tem, kako jim slaba integracija v novo okolje potencira težave v socialni sferi: Tu sam previše zatvorena. Dole (v Bosni in Hercegovini) sam konstantno bila med ljudima in komunicirala i sve. Ovako ako uspem, evo, sad tu (v Sloveniji) manje više sam sama sa djecom. Imam nekoliko prijateljev ali ima vsak ima neko svojo rutino. Pa tudi jezik je drugi. Vse mi je novo in za mene je to baš ono… previše mi je to, zatvorim se u sebe i promjenila sem se nekako kad sem došla iz Bosne. [udeleženka #4/FG 2] Jaz sem končala univerzo v Makedoniju. I tam nisem mogla do službo. Moj ati dela tu v Sloveniji jaz sem državljan Slovenije ampak ne znam, dobro jezik. [udeleženka #3/FG 2] V nekaterih primerih posebno težavo predstavlja tudi specifika socialne in kulturne sfere na ravni družine. Ta občasno pripelje do kolizije med nivojem družine, iz katere mladostnik prihaja in družbe, v katero se želi intergirati: Pa tudi je problem, ker te, stare generacije zelo težko pustijo otrok oziroma mla- dim, da se osamosvojijo, ne. In denar mora priti domov in glava družina morala razpolagat z njim, ne. In glavni razlog je pa to tudi, da mladim (dekletom) ne dovolijo delat, ker na nek način bi se osamosvojile in ta vzorec življenja, ki ga (starejše generacije) dejansko terajo dalje, ne bi več zdržal. Ne, ker bi vsak hotel imeti svojo družino med oziroma želi živeti s svojimi otroki in svojim možem, ne pa da bi dalje živel pod isto streho s taščo. Večja svoboda je glede na pač te kul- turne razlike govorim. [udeleženka #6/FG 2] Pravi, da na Kosovu moramo vedno vprašati za dovoljenje, če lahko gre kam, razen v šolo pač te pošljejo starši. Ampak, da bi pa šla kam recimo, da bi se družila s kom ali pa ne vem, na kakšno aktivnost, al pa karkoli drugega, moraš vedno vprašati za dovoljenje domače, bodisi starše, bodisi moža ali pa taščo." [preva- jalka po odgovoru udeleženke #2/FG4] Drugač pa res, v albanski kulturi je tako kot je rekla udeleženka #2 [anonimizira- no]. Je razlika v kulturi, ne, pač dejansko /…/ nekateri Albanci so konzerviral to svojo kulturo in svojo tradicijo, ne glede na to, da živijo dalj časa v Sloveniji. Pač še vedno ohranjajo te svoje tradicije, ker se med sabo potem na nek način obsojajo ali pa obrekujejo, ne, hčerka od onega pa od tistega pa je hodila sama po parku, nobenega ni bilo zraven, ne. [udeleženka #5/FG4] Drugi klaster je klaster percipiranih problemov (obarvan oranžno). Ko je govora o percipiranih problemih, je treba podariti, da vse tukaj omenjene sfere predstavljajo posebne serije problemov, med vsemi pa pomembno izstopa prav A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 822 psihološko stanje mladih. Mladi poročajo, da težave v statusu NEET izhajajo iz samega statusa in vključujejo porušene in neredne urnike, neproduktivne in škodljive dnevne rutine in rezultirajo v občutkih stigmatiziranost, marginalizi- ranosti, anksioznosti in depresivnosti: Priznam, pač meni je delovni čas, mislim, včasih problem. Hočem imeti neko stal- nico nimam rada, da pač skačem oziroma to ko imaš ponekje 1 dan delaš 6 ur nekje pa delaš 12 ur pol drug dan alpa kej? Zatorej ker pač jaz imam zdravstvene težave, že zelo dolg, od otroštva se bojujem z depresijo. In to vpliva na mene take stvari in pol enostavno pride do tega kar pride. [udeleženka #4/FG 2] /…/ imam neke od negativnih rezultata… imam tračenje vremena, socialna izol- acija, depresivne misli. [udeleženka #5/FG 1] Veliko mladih ljudi se odvzame život zaradi tega, ker nimajo službe. [udeleženka #6/FG 3] Tretji klaster je klaster percipiranih rešitev (obarvan rdeče) in je vezan na pravno sfero, ki jo običajno udeleženci razumejo kot področje, kjer se nahaja večina rešitev za njihove težave, vezane na status NEET. Ko mladi govorijo o percipiranih rešitvah težav, vezanih na status NEET, sicer omenjajo aspekte kul- turne kompetentnosti, kot sta na primer učenje jezika in poklicna dokvalifika- cija, vendar je najmočnejša navezava teh percepcij na pravno sfero. Tisto, kar je običajno razumljeno kot neposredna rešitev, je največkrat vezano na ustrezno urejanje pravnega statusa, zakonske omejitve in druge aspekte pravne sfere: Imam že končan faks in moram nostificirat to diplomo [pridobljeno v Severni Makedoniji]. [udeleženka #7/FG 1] A socialne pomoči še nimam, ker nimam stalnega bivanja v Sloveniji in to [inte- gracija v trg dela ali izobraževanje] je vezano na to. [udeleženka #6/FG 4] Problem je, da ne morem delati, ker sem prišla preko združitve družine in imam ta problem, da se ne morem prijaviti na zavodu. Zdaj, če bi se zaposlila in bi dobila pogodbo, recimo na eno leto, potem mi pa ne velja več ta viza, ki jo imam za združitve družine in bi morala iti nazaj v Bosno… [udeleženka #7/FG 4] Za validacijo omenjenih sklepov iz pred-testa smo opravili analizo s pomo- čjo večdimenzionalnega skaliranja. V analizo so bile skladno s prioritetami projekta vključene potrebe, značilnosti in problemi mladih NEET ter socialna, kulturna in psihološka sfera njihovega življenja: 823 S H S tudia istorica lovenica Grafikon 6: Analiza povezav med percipiranimi problemi in potrebami ter socialno, kulturno in psihološko sfero Analiza povezav (link analysis) skozi večdimenzionalno skaliranje je potrdi- la zgoraj navedene ugotovitve in je pokazala na obstoj dveh pomembnih sidrišč (glej grafikon 6). Prvo sidrišče predstavljajo detekrirani problemi, ki so tesno vezani na psihološko stanje posameznikov. Drugo osišče predstavljajo percipi- rane potrebe, ki so tesno povezane s socialno in kulturno sfero, zraven tega pa tudi na tisto, kar mladi razumejo kot osnovne značilnosti svojega statusa NEET. 2.3 Zasnova intervencijskih aspektov izobraževanja, svetovanja in mentoriranja Na podlagi pregleda ter rezultatov pred-testa je bila v skladu z zasnovo projekta oblikovana serija aktivnosti in vsebin, katerih glavna namena sta bila opolno- močenje in socialna aktivacija mladih NEET za trg dela. Za potrebe pričujoče analize se bomo izmed vseh oblikovanih vsebin in aktivnosti tukaj osredotočali zgolj na dva projektna aspekta, in sicer na: 1. program izobraževalnih modulov za celostno opolnomočenje in akti- vacije oseb NEET, ki je bil strukturiran v šest vsebinskih izobraževalnih A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 824 modulov, s petimi delavnicami mehkih veščin, tremi motivacijskimi delavnicami ter izbirnima moduloma poslovne nemščine in slovenšči- ne za tujce, ki sta bila oblikovana na podlagi specifičnih potreb posa- meznih udeležencev, in na 2. karierno in psihosocialno svetovanje ter mentoriranje, ki je potekalo skozi serijo individualnih svetovanj, pogovorov in sestankov in se je osredotočalo predvsem na osebnostne težave, ki mladim onemogoča- jo aktivacijo na trg dela in izobraževanje ter širšo socialno in kulturno integracijo. V prvem koraku smo opravili analizo formatov in pristopov v kontekstu izobraževanja: Grafikon 7: Analiza formatov in pristopov Evalvacija načrtovanega pristopa je pokazala, da med formati oziroma pri- stopi prevladujeta informiranje in oblike, ki temeljijo na delavnicah in praktič- nem pouku, sledi pa izobraževanje v smislu klasičnega pristopa ex-catedra. Ta trojica predstavlja jedro načrtovanega pristopa in je v veliki meri skladna tako z željami in potrebami mladih NEET, kot tudi z vsebinami, ki takšen način dela omogočajo oziroma zahtevajo. Svetovanje in individualno delo predstavljajo drugi nivo načrtovanega pristopa, med najmanj zastopanimi pristopi pa so tisti, ki temeljijo na dvotirni mentorski shemi. 825 S H S tudia istorica lovenica Takšno strukturo je mogoče razložiti skozi dva dejavnika, in sicer skozi (1) detektirane potrebe in želje udeležencev in (2) projektni kontekst, ki je na eni strani definiran s strani projektne zasnove, na drugi pa omejen z resursi, ki so bili na voljo v času trajanja projekta. V tem smislu predstavljajo informira- nje, specifične delavnice in praktični oblike pouka tiste pristope, ki lahko ob najučinkovitejši rabi resursov realizirajo največ projektnih ciljev in nagovori- jo največje število udeležencev. Na drugi strani pa dvotirna mentorska shema predstavlja najbolj intenzivno, poglobljeno in individualizirano obliko reševa- nja specifičnih, idiosinkratskih težav, zraven tega pa terja sodelovanje najmanj dveh mentorjev. Ta pristop je sicer izjemno učinkovit, hkrati s tem pa tudi izje- mno potraten glede virov, predvsem časa, financ in dostopnih kadrov, zato je bil v projektu apliciran v omejenem obsegu. Podrobnejša analiza je pokazala tudi, da kljub zapisanemu celoten ponudek, vezan na dvotirno mentorsko shemo, ni bil izkoriščen, težava pa se je pojavila na dveh nivojih. Kot prvo je potrebno izpostaviti, da se vsi udeleženci, ki jim je bila ponujena ta platforma, aktivnosti niso udeležili. Iz poročil o izvajanju mentorske sheme je namreč mogoče raz- brati, da je med nekaterimi udeleženci upadel interes prav zaradi intenzivnosti oblike dela, ki je negativno vplivala na motivacijo udeležencev. Podobna teža- va pa se je pojavila tudi pri nekaterih izvajalcih mentorske sheme, predvsem tistih, ki so se sodelovanja lotili kot prostovoljci. Iz poročil je mogoče razbrati, da je v teh primerih prišlo do relativnega neskladja med pričakovanji prosto- voljcev in dejanskimi zahtevami za izvajanje mentorske sheme. V teh primerih je intenzivnost mentorske sheme ena od tistih značilnosti pristopa, ki zahteva- jo posebno poglobljenost, visoko stopnjo zavzetosti in motiviranosti na strani izvajalcev, in je povzročila osip med mentorji. Ob analizi pristopov smo opravili tudi analizo strukture ponujenih vsebin: Iz grafikona 8 je razvidno, da se največ vsebin nanaša na dvig veščin, ki so vezane na idiosinkratske potrebe in značilnosti posameznika, veščin za dvig konkurenčnosti na trgu dela, ter dvig finančne in funkcionalne pismenosti. Glede na to, da večina neposredno izraženih potreb mladih NEET in pregled literature omenjata prav te elemente kot ključne, lahko sklenemo, da je bil izbor targetiranih veščin ustrezen. Veščine socialne integracije in IKT (informacijsko- -komunikacijske tehnologije) so se sicer pokazale kot sekundarne, vendar je to ugotovitev potrebno umestiti v kontekst. Kot prvo, IKT veščine so glede na stopnjo digitaliziranosti mladih v Sloveniji visoke20 in glede na to, da mladi ta prostor obvladujejo, je v kontekst projekta neracionalno naslavljati veščine, za katere mladi ocenjujejo, da jih že imajo. Podrobnejši pregled je pokazal, da so 20 Miran Lavrič in Tomaž Deželan (ur.), Mladina 2020 : položaj mladih v Sloveniji. 1. izd. (Maribor– Ljubljana, 2021). A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 826 kljub temu bile vključene tiste vsebine, ki ciljno odgovarjajo na izražene potre- be, ki so specifične in ne generalne. Vsebine, kot sta na primer filtriranje podat- kov in uporaba statističnih orodij, so bile uvedene na podlagi detektirane želje mladih. Njihovo nizko frekvenco je treba razumeti ločeno od učinka. Pri teh vsebinah je nizka frekvenca odraz nizke potrebe po generalnih IKT vsebinah, medtem ko je učinek, ki je relativno visok, treba razumeti v luči izražene potre- be po specialističnih orodjih, za katera mladi menijo, da jim bodo prišla prav na trgu dela. Kot drugo, veščine dobre socialne interakcije sicer predstavljajo eno od temeljnih potreb mladih, so pa izjemno široke in vseobsegajoče, vse niso rele- vantne za integracijo v izobraževanja oziroma trg dela. Zraven tega stopnja spretnosti socialne interakcije med mladimi NEET ni enotna in glede na to, da imajo eni visoke spretnosti, drugi pa nekoliko nižje, je razumljivo, da so vsebi- ne za razvoj teh spretnosti udeležencem ponujene, ob tem pa se večina vsebin nameni področjem, kjer je deficit veščin univerzalen in očiten, kot je na pri- mer področje vsebin, vezanih na konkurenčnost na trgu dela, ali pa finančna in funkcionalna pismenost. Da bi ocenili vsebine z vidika načrtovanega učinka, smo opravili klastersko analizo, ki je poleg načrtovanih vsebin in pristopov, zajemala tudi usmeritev v temeljne želene učinke projekta, torej: 1. opolnomočenje, 2. socialno aktivacijo in 3. inkluzijo: Grafikon 8: Analiza ponujene vsebine 827 S H S tudia istorica lovenica Grafikon 9: Klasterska analiza elementov ponujene vsebine Klasterska analiza je pokazala, da so načrtovani učinki, vezani na opolno- močenje v prvi vrsti navezani na vsebine, ki so namenjene dvigovanju funkcio- nalne pismenosti, te pa so tesno povezane z izobraževanjem in informiranjem, namenjenima dvigu konkurenčnih kompetenc na trgu dela. Takšno aglomeraci- jo je mogoče razložiti na podlagi zasnove izobraževanj. Izobraževanja so namreč zasnovana kot serija aktivnosti, ki ciljno in direktno naslavljajo omenjene aspek- te. Nekoliko drugače pa je s socialno aktivacijo, ki jo je le delno mogoče naslavlja- ti direktno, delno pa se pojavlja kot rezultat aktivnosti. Socialna aktivacija nasto- pa v aglomeracijskem redu na naslednji točki, kjer se navezuje na opisani klaster pred vsebine, ki dvigujejo finančne in IKT kompetence. Kot zadnja se v aglome- racijskem redu pojavlja inkluzija, kar je popolnoma razumljivo, saj je to element, ki se v skladu s svojo naravo pojavlja kot rezultat prej omenjenih elementov. 2.4 Rezultati post-testa Končani intervencijski fazi je sledila faza post-testa. Kljub temu da je bilo testiranje opravljeno s pomočjo kombinacije kvalitativnega in kvantitativne- ga pristopa, bomo v tem razdelku predstavili zgolj kvalitativne podatke, ki se nanašajo na učinek projektne intervencije. Glede na to, da se pričujoči članek osredotoča na probleme in potrebe mladih NEET v psihološki, socialni, kultur- ni in pravni sferi, smo tudi vse strukturne nivoje, torej pred-test, intervencijo in post-test ciljno osrediščili na omenjena področja. Prvi korak v analizi kvalita- tivnih podatkov iz post-testa je klasterska analiza, v katero so poleg psihološke, socialne, kulturne in pravne sfere vključeni tudi: 1. kodi, povezani s percepcijami (pozitivna, nevtralna in negativna per- cepcija), ki so indikator percepcije vsebinskih in strukturnih elemen- tov pristopa s strani udeležencev, A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 828 2. kodi, povezani z oceno reakcije (pozitivna, nevtralna in negativna reakcija), ki so indikator percepcije reakcije udeležencev vsebinskih in strukturnih elementov pristopa, 3. kodi, povezani z rešitvami, ki jih je po mnenju udeležencev doprinesel projekt k predhodno obstoječim problemom (solucija), in problemi (problemi), ki so kljub projektni intervenciji ostali. Grafikon 10: Aglomeracijski red izbranih elementov iz post-testa Grafikon 10 prikazuje frekvenčno distribucijo kodov (levi del grafikona) in aglomeracijski red, ki temelji na faktorjih sopojavnosti med kodi (desni del grafikona). Najprej je potrebno poudariti, da je ta klasterska analiza opravljena na podatkih, zbranih v fokusnih skupinah, ki so osredotočale na rešitve, kar razlaga tako vsebinske, kot tudi strukturne značilnosti grafikona. Visoka pojav- nost elementov, ki nakazujejo na pozitivne učinke projekta (levi del grafikona) je torej potrebno razumeti v luči strukture instrumenta, torej fokusne skupine, ki ima za nalogo zbrati prispevek projekta k rešitvi problema. Takšna zasnova pa vpliva tudi na strukturo, pri kateri se rešitve (solucije) pojavljajo v središču aglomeracijskega reda. Je pa ob tem pomembno poudariti tudi druge aspekte, ki so bistveno bolj vsebinsko povedni in predstavljajo del odgovora na naše izhodiščno razisko- valno vprašanje, ki se osredotoča na učinke projekta. Iz grafikona 10 je razvi- dno, da se v samem jedru aglomeracijskega reda, tesno ob solucijah pojavlja Socialna sfera. To nakazuje na ugotovitev, da se večina projektnih učinkov, ki jih udeleženci razumejo kot rešitve predhodno obstoječih problemov, nanaša v prvi vrsti na socialno sfero njihovega življenja. Ko so udeleženci govorili o teh aspektih, so največkrat omenjali pozitivne učinke projekta na socialne situaci- je, ki so pred projektom predstavljale problem, zdaj pa te situacije prav zaradi projekta niso več problematične: 829 S H S tudia istorica lovenica Tisto, kar je bilo pri celem projektu najpomembnejše, je bilo to, da smo stvari delali skupaj, v skupini takšnih, ki imamo enake probleme. Da smo morali sodelo- vati, se zmeniti, da smo morali shajati drugi z drugim… [udeleženka 3, FS 1] Meni osebno so najbolj pomagale delavnice komunikacije. [udeleženka 2, FS 1] Rešitve v socialni sferi po besedah udeležencev sežejo daleč preko nabira- nja znanja o komunikaciji in nabiranja socialnih veščin in pomenijo neposre- dno socialno integracijo: V bistvu mi, da smo kar biznis naredle, a? Ja zdaj se spoznala tukaj (na projekt- nih delavnicah), jaz sem jo (vrstnico na delavnici) kar takoj zahaklala. Jaz sem v društvu kjer kvačkamo in sem se kar na hitro odločila, da bom to (poznanstvo) porabila za to, da bi kvačkali (in prodajali) darilca. [udeleženka 4, FS 2] Ja, se strinjam, najprej sva postali prijateljici, zdaj pa bova še (poslovni) partnerici, ha, ha, ha. [udeleženka 2, FS 2] Na vsebinah, ki so vezane na socialno sfero, so udeleženci kot najboljšo metodo razumeli delavniško obliko pouka, v kateri so dobili možnost sodelo- vanja z udeleženci, ki se soočajo s podobnimi težavami, kot najbolj primeren pedagoški pristop pa je bilo izpostavljeno mentoriranje. Na omenjenih rezultatih temelji tudi naslednja nepresenetljiva ugotovitev, in sicer da takšne rešitve pomenijo tudi pozitiven vpliv na psihološko stanje udeležencev. Iz grafikona 10 je razvidno, da se v naslednji točki na omenjeno jedro takoj navezuje Psihološka sfera, iz česar sklepamo, da rešitve v socialni sferi predstavljajo tudi rešitve, vezane na psihološko-emocionalne probleme, o katerih je bilo govora v pred-testu. Ko so udeleženci govorili o tovrstnih pozi- tivnih učinkih, so običajno omenjali lajšanje psiholoških stisk v obliki manjših socialnih anksioznosti in večje samozavesti, pa tudi lažje vzpostavitev socialnih stikov in rutin, ki rezultirajo v višji motiviranosti, aktivaciji in socialni integraciji: In pol počasi počasi, nekako prideš spet nazaj v neki normalni ritem vsakod- nevnega življenja. To delajo obveznosti in stik z ljudmi. In to mi je dalo zagon, da sem spet začela dosti pisat prošnje in da sem spet iskala zaposlitev. [udeleženka 1, FS 1] Ja, nekak´ boljše se počutim, no. Bolj sem samozavestna. [udeleženka 3, FS 1] Mislim, da bom imela več samozavesti. Bom naredila izpit za samostojno računovodkinjo. In, mislim, da bom začela delati za sebe, okej? [udeleženka 2, FS 3] V bistvu gledam sebe... Nekako sem odkrila določene težave, ki se jih sploh nisem zavedala in jih lahko zdaj saniram, kar dosti pomaga pri mojem nadaljnjem raz- voju. [udeleženka 3, FS 3] A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 830 Na vsebinah, ki so vezane na psihološko sfero, so udeleženci kot najbolj- šo metodo razumeli svetovanje, v katerem sta sodelovala tako mentor kot tudi svetovalec. Udeleženci so povedali, da je mentorsko delo velikokrat vključevalo elemente psihološkega svetovanja, kar je bilo sprejeto izjemno pozitivno, sploh v primerih, ko so bile težave vezane na socialne interakcije v kolektivih. Ob tem so kot pozitivno izpostavili tudi psihološko svetovanje, ki je relativno uspešno odpravilo številne psihološke izzive, s katerimi so se udeleženci dolgo in neu- spešno spopadali sami in kar je imelo negativen vpliv na njihovo integracijo v izobraževanje in trg dela. Iz grafikona 7 razberemo tudi, da se številni problemi, na katere projektne aktivnosti niso imele vpliva, nanašajo prav na področje socialne in psihološke sfere življenja udeležencev. Ko je govora o problemih, ki vztrajajo v socialni sferi, mladi največkrat omenjajo težave v družinskem okolju. V odgovor na vprašanje, zakaj te težave vztrajajo, so mladi povedali, da so to bodisi stvari, ki predstavljajo permanentne značilnosti njihove družine, kot sta na primer dis- funkcionalna družina oziroma slabi družinski odnosi, oziroma so rešitve izven dosega projekta, kot je na primer slaba ekonomska situacija. Podobno je tudi glede psihološke sfere. Problemi, ki so vezani na psihološke težave in vztrajajo, zahtevajo specialistično znanje in medicinski pristop, kar pomeni, da so zunaj dometa projekta. Pravna sfera je naslednja v aglomeracijskem redu, ki še spada med elemen- te, ki so percipirani kot pozitivni. Glede te sfere je potrebno povedati, da je v pred-testu predstavljala kategorijo, ki so jo udeleženci razumeli kot ključ do rešitve večine problemov v statusu NEET in jo zato tudi preferirali (glej grafikon 2). Ob poglobljenem raziskovanju perifernega statusa teh vsebin v post-testu se je pokazalo, da so bile ponujene vsebine velikokrat pretežke in prekompleksne za razumevanje in preslabo osmišljene, velikokrat pa so bila tudi pričakovanja vezana na te vsebine previsoka: Je bolj [mi] jasno. Vem kje je problem, vem kaj moram narediti. /…/ Vidim cilj, ki ga prej nisem imela. Pa tudi to, da zdaj vem kakšni so pravni okvirji in da enih stvari ne moreš rešiti z odvetniki ampak z lasnim delom. [udeleženka 3, FS 4] Na periferiji aglomeracijskega reda se pojavlja Kulturna sfera, pri čemer je potrebno upoštevati dejavnika. Prvi se nanaša na metodo zbiranja podatkov, torej fokusno skupino, v kateri udeleženci kljub centralnemu fokusu modera- torja na kulturni sferi niso znali povezati projektnih vsebin z rezultati oziro- ma učinkom ponujenih vsebin na kulturno sfero. Odgovori so bili velikokrat nesmiselni in vsebinsko prazni, zato je potrebno to kategorijo v grafikonu razu- meti v vsebinsko relativno praznem smislu. Vseeno pa so nekateri udeležen- ci razumeli povezavo med projektnimi vsebinami in učinkom v kulturni sferi 831 S H S tudia istorica lovenica in tukaj se skriva drugi razlog za periferno mesto kategorije. Ti udeleženci so namreč povedali, da so različne projektne vsebine sicer generalno dobro vpli- vale tudi na kulturno sfero, vendar so ti učinki zanemarljivi, saj tovrstne težave terjajo več časa in različne pristope, preden bo opaziti pozitivne spremembe. Na tej točki je potrebno poudariti tudi, da so to udeleženci, ki prihajajo iz dru- gih socio-kulturnih okolij, običajno Albanije in Kosova, pri čemer jim težave predstavlja predvsem integracija v slovensko kulturno okolje: Tu smo skoraj 5 let, pa potem sem dobila otroka, pa sva [z otrokom] bila zaprta doma vedno, pa take stvari. Potem sem se prijavila za jezik /…/ ampak spet se nisem počutila dobro, ker so vsi drugi boljše znali jezik, ne. Potem je, potem sem dobila priložnost, da grem na psihoterapijo in to je res pomagalo svetovanje. Tudi potem sem dobila skupino, to je delavnica za prostovoljstvo, ja, tako da to mi je res pomagalo. Zdaj spet bom začela z jezikom, da to boljše naučim in tako… bo pa še malo trajalo [da se bolje integrira v slovensko okolje]. [udeleženka 1, FS 4] V zadnjem koraku smo analizo usmerili na evalvacijo učinka vsebinskih sklopov in pristopov, ki so bili uporabljeni za njihovo posredovanje. Rezultati so pokazali, da se vsebine in znanja, ki so bila s strani udeležencev najbolje spre- jeta, nanašajo na sklop, ki je usmerjen v dvig sposobnosti socialne interakcije, delno pa tudi IKT. Delavnice socialnih veščin, še posebno tiste, v katere so bile vključene komunikacijske veščine in vsebine vezane na čustveno inteligenco, so bile same po sebi ocenjene kot najboljše in najučinkovitejše. Na drugi strani pa IKT vsebine same po sebi niso bile ocenjene kot najboljše, so pa bile prepo- znane kot ključne v kombinaciji z drugimi vsebinskimi sklopi, predvsem sklo- pom vsebin drugih sklopov, predvsem Finančnih kompetenc in Konkurenčno- sti na trgu dela. Ko so bile IKT vsebine osmišljene v teh kontekstih, so naenkrat dvignile vrednost vseh povezanih področij: Zdaj se mi zdi, da so excelove tabele super. Jaz že vem, da če grem kamorkoli [npr. na razgovor za službo], je to tisto, kar posebej omenjam. Pa [zaradi tega] znam tudi varčevati. Seveda je to vse [IKT spretnosti]. [udeleženka 3, FS 3] S tega zornega kota predstavlja kombinacija vsebin s področja socialnih kompetenc in IKT tudi ključ do ostalih področij, ki jih naslavlja projekt, pred- vsem pa je videti, da je to kombinacija vsebin, z največjim pozitivnim vplivom na opolnomočenje in socialno aktivacijo. Udeleženci so povedali, da je v tem kontekstu odigral najpomembnejšo vlogo format, ki je bil uporabljen za posre- dovanje vsebin. Veliko teh vsebin je bilo posredovanih v obliki delavnic in men- toriranja, kar je rezultiralo v tem, da so bile te vsebine posredovane na prilago- jen, aplikativen in individualno osmišljen način. Mladi so povedali, da sami sebe A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 832 ocenjujejo kot socialno in IKT spretne, in kljub temu da so veliko teh vsebin že poznali, jim je prav mentorska in delavniška oblika te vsebine prikazala v novi luči. Vsebine, za katere se je pokazalo, da so pri mladih sprejeti z mešanimi občutki, so vsebine, ki se osredotočajo na dvig idiosinkratskih kapacitet. Razlog za to je mogoče najti v podatkih iz pred-testa, ki kažejo na visoko stopnjo dife- renciacije in diverzifikacije idiosinkratskih značilnosti in potreb mladih, kar je turi razlog, da je nemogoče oblikovati nabor vsebin, ki bi univerzalno nago- varjal vse udeležence. Vsebine, ki so bile za ene udeležence relevantne, so bile razumljivo ocenjene kot pozitivne, medtem ko so jih drugi ocenili kot nepo- membne in redundantne. Mladi te vsebine sprejemajo z nevtralno percepcijo, kar pomeni, da jih sicer ne cenijo pretirano, jih pa tudi ne zavračajo. Prepo- znali so, da je dobro, da so do neke mere o njih informirani, da pa zaenkrat ni posebne potrebe, da bi se vanje poglabljali. Veliko teh vsebin je bilo posre- dovanih v obliki klasičnega, ex-katedra informiranja, ki je kot format ocenjen s strani udeležencev kot ustrezen, vendar zgolj za posredovanje informacij in generalnega znanja. Omejitve tega formata udeleženci vidijo predvsem v tem, da onemogoča individualiziran pristop, zraven tega pa ga udeleženci pogosto povezujejo tudi z negativnimi izkušnjami iz šole. Kot najslabše ocenjene vsebine se pojavljajo vsebine, ki se navezujejo na funkcionalno pismenost in pravno pomoč. Za te vsebine so udeleženci pove- dali, da so jih razumeli kot nesmiselne, saj jih niso znali povezati s svojimi dejan- skimi problemi in potrebami. Pomembno pa je tudi to, da jih niti povezava z IKT vsebino in individualnim mentoriranjem ni uspela približati mladim: Meni se zdi, da ne [da funkcionalna pismenost ni pomembna]. Glede na to, da sem pač prošnje že pisala in so zdaj pričakovali, da sem zraven [na izobraževanju]. Jaz sem nekako že znala, ampak sem vseeno obnovila…. [predavatelj] veliko več je razjasnil, kot sem znala, ne, in je bilo pol uporabno, čeprav nisem [novega znanja] nič uporabljala. Sem vesela, da znam, čeprav še ne uporabljam. [udeleženka 6, FG1] Najslabše bi ocenila delavnice zakonodaje in pravne pomoči. To je bilo kar nekaj… prekomplicirano in sploh na vem, kaj naj s temi informacijami. [udeleženka 4, FG1] V kontekstu vsebin, vezanih na Pravno sfero, je treba omeniti, da so bile te vpeljane prav zaradi želje, izražene s strani udeležencev v pred-testu. Takrat so razumeli svojo situacijo na način, ki ga je mogoče obvladati s pravnimi sredstvi, zato so predlagali nabor vsebin, ki bi jih opremil z informacijami, znanji in spre- tnosti s področja prava in zakonodaje. Po izvedenih vsebinah se je v post-testu pokazalo, da so pričakovanja in predstave temeljili na napačnih percepcijah 833 S H S tudia istorica lovenica situacije, delno pa so bile tudi slabo utemeljene. V fokusnih skupinah so mladi v zvezi s tem povedali, da so jih delavnice sicer opremile z nekaterimi informa- cijami in znanji, ki pa jih po večini ne razumejo in jih ne znajo uporabiti. Kljub temu pa je pri nekaterih udeležencih izpostavljenost tem vsebinam pripeljala do pozitivnih učinkov: /…/ ja, zdaj vem, da se vsega ne da rešiti [na silo] z odvetnikom. Za ene stvari se moraš pač potruditi in jih rešiti sam [govori o dobrih odnosih na delovnem mestu, predvsem med delavcem in delodajalcem]. [udeleženec 2, FS4] Sumarično je potrebno upoštevati, da izpeljanih vsebin in pristopov ni mogoče razumeti kot ločene entitete, ampak kot integralne dele celotnega projekta, kar pomni, da je njihov učinek treba obravnavati na kumulativni ravni. S tega zornega so praktično vsi udeleženci ocenili učinke vsebini in pri- stopov kot pozitivne ter projekt kot dober in koristen za premagovanje izzivov mladih v statusu NEET: Se mi zdi, da je bilo vse dobro. Skoraj vsem najbolj pomaga to, da smo imeli nek človeški pristop. Le nismo neki pač, kot izmečki… ko pač nisi povezan s socialno, da si zanič, ampak okej si, človek, ki si pač na slabi točki v svojem življenju. Kako ti tukaj lahko pomagamo? Da pač prideš nazaj v skupnosti. /…/ človeški pristop se mi zdi, da je najbolj pomagalo vsem. [udeleženka 3, FS1] Potrditev celostnega pozitivnega učinka projektnih vsebin in pristopov je mogoče najti tudi v kvantitativnih rezultatih, še posebej v delu, ki se je osredo- točal na ocene lastne prihodnosti. V enem od vprašanj nas je zanimalo, kako zadovoljni so NEET s svojim življenjem na splošno in kako optimistični so glede svoje prihodnosti. Anketiranci so svoje odgovore navedli na lestvici od 0 (popolnoma nezadovoljen / veliko slabši kot zdaj) do 10 (popolnoma zadovo- ljen / veliko boljši kot zdaj): A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 834 Grafikon 11: Zadovoljstvo z življenjem in osebni optimizem, pred-test in post-test. Rezultati v grafikonu 11 kažejo, da v zadovoljstvu z življenjem med skupi- no pred testom in skupino po testu ni bilo skoraj nobenih razlik, vendar pa je glede osebnega optimizma skupina v pred-testu dosegla veliko višje povprečje. Glede na t-test je tudi ta razlika statistično pomembna (t(43) = -2,76, p < 0,01) in korelacija ostaja robustna in zelo močna tudi po nadzoru spola starosti, izo- brazbe in finančnega stanja (‒ = 0,654, p < 0,01). Ta ugotovitev kaže na to, da so mladi iz skupine po opravljenem testu veliko bolj optimistični glede svoje osebne prihodnosti, kar gre po ob upoštevanju omenjenih kvalitativnih rezul- tatov v pomembnem deležu pripisati projektni intervenciji. Sklep Ključne izsledke pričujočega prispevka je mogoče povzeti v naslednjih točkah: 1. Kvalitativni rezultati iz pred-testa so pokazali, da mladi: 1. svoje specifične potrebe in značilnosti kot pripadniki mladih NEET razumejo kot tesno vezane na specifike v socialni in kulturni sferi in da 2. svoje probleme tesno povezujejo s psihološko sfero in potencialne rešitve vidijo v pravni sferi. 2. Analiza intervencijskih pristopov je pokazala, da je bilo v intervencijski fazi največ poudarka na informiranju in izobraževanju ter delavniških oblikah pouka, pri čemer so med ponujenimi vsebinami prednjačile vsebine za dvig osebnostnih kapacitet, konkurenčnosti na trgu dela, finančnih kompetenc in funkcionalne pismenosti, nekoliko manj pa razvijanju socialnih in IKT veščin. 835 S H S tudia istorica lovenica 3. Rezultati post-testa so pokazali, da je bilo največ zaznanega pozitivna učinka, realiziranega skozi vsebine, ki naslavljajo socialno in psiholo- ško sfero, nekoliko manj pravno sfero in najmanj kulturno sfero. Kot najboljše so bile ocenjene vsebine, ki razvijajo socialne in IKT veščine, med pristopi pa pozitivno izstopata psihološko svetovanje in mento- riranje, še posebno v povezavi z delavniškim formatom poučevanja. Udeleženci so kot posebej primerne metode dela z mladimi NEET izpostavili svetovanje in mentoriranje 4. Pozitiven učinek projekta je podkrepljen tako s kvalitativnimi rezulta- ti, ki kažejo na prednosti holistične obravnave mladih NEET, kot tudi kvantitativnimi, ki kažejo na ugodnejše samoocene prihodnosti, ki jih je mogoče v veliki meri pripisati intervencijskim vsebinam projekta. Prispevek poleg omenjenih izsledkov prinaša tudi inovativen način analize učinka intervencijskih vsebin in pristopov, ki temelji na semi-eksperimental- ni zasnovi projekta. Sekvenčna poravnanost strukturnih faz projekta namreč omogoča: 1. ciljno detekcijo specifičnih potreb in značilnosti mladih NEET, 2. oblikovanje izbranih usmerjenih intervencij, ki ciljno in selektivno naslavljajo detektirane značilnosti in potrebe, ter 3. ciljno in relativno zanesljivo merjenje učinka specifičnih in generalnih učinkov intervencijskih vsebin in pristopov. Ob tem je treba upoštevati tudi nekatere omejitve pričujoče študije. Kot prvo je potrebno izpostaviti omejitve vzorca. Zraven tega, da je vzorec relativ- no majhen, je tudi nestabilen. Stabilnost oziroma konstantnost je namreč eden od nujnih predpogojev za uspešno izvedbo zastavljenega projektnega modela, ker pa je populacija mladih NEET po svoji naravi heterogena in nestabilna, to predstavlja potencialno nevarnost tako za izvedbo metode, kot tudi za vali- dnost rezultatov. V kontekstu projekta "PreseNeeti se" je glavna težava v zvezi z vzorcem povezana z nizko stopnjo prekrivanja med populacijo v pred-testu in post-testu. Ta je bila največkrat rezultat: 1. terminacije statusa NEET zaradi zaposlitve oziroma vključitve v izobraževanje in 2. neodzivnosti in nepripra- vljenosti mladih NEET za sodelovanje v projektnih aktivnostih in post-testu. Da bi omili negativne učinke, smo v post-test vključili zgolj tiste mlade, ki so se udeležili vsaj ene od intervencijskih aktivnosti, ob čemer smo predvidevali, da se njihove potrebe in značilnost, detektirane v pred-testu, ne razlikujejo bistve- no od mladih NEET, ki so sodelovali v pred-testu. Validnost rezultatov je torej potrebno razumeti kot relativno poravnavo značilnosti/potrebe-intervencijske vsebine-projektni učinek. Omejitev, ki je vezana na vzorec, se nanaša tudi na velikost vzorca. Glede na to, da je vzorec zajemal 33 posameznikov, gre izsledke razumeti kot značil- nosti in potrebe te dotične populacije, in učinke kot nekaj, kar je vezano na to populacijo. Čeprav je te posameznike mogoče razumeti kot relativno tipične A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 836 predstavnike mladih NEET, rezultatov analize ne gre generalizirati na celotno populacijo mladih NEET. Namesto tega je rezultate potrebno razumeti kot pri- mere dobrih in slabih praks oziroma kot vodila za prihodnje intervencije. Onkraj odgovorov na vprašanja, na katera smo uspešno odgovorili, pa obstajajo tudi takšna, ki jih zaradi omejitev pričujoče razprave nismo uspeli nasloviti. Med vsemi bo v prihodnje potrebno nasloviti predvsem vprašanja incentivizacije mladih za status NEET, s katerimi sta se ukvarjala Assmann in Broschinski (2021). Slovenija namreč sodi v regijo jugovzhodne Evrope, kjer sta tako zadnja gospodarska kriza 2008 kot tudi pandemija COVID-19 pomemb- no vplivali na dinamiko trenda mladih NEET. Zraven tega ima Slovenija relativ- no močne mehanizme socialne države, ki imajo potencial, da nehote oziroma nenačrtovano incentivizirajo mlade, da ostanejo zunaj izobraževanja in zunaj trga dela, enostavno zato, ker je v statusu NEET ugodneje in enostavneje. Ker je namige na tovrstne motive ohranjanja statusa NEET mogoče zaslediti tudi v naši podatkovni bazi, bomo v prihodnje nedvomno usmerili nekaj pozornosti v razumevanje teh dejavnikov. Tisto, kar bi bilo v prihodnje potrebno obdelati, je tudi vprašanje celostnosti in integriranosti sistema, ki je v Sloveniji obliko- van za potrebe populacije NEET. Kot ugotavlja Santos-Brien (2018), je pristop na ravni EU zastavljen holistično in izjemno ambiciozno, kar pri prevajanju na aplikativno raven na ravni držav članic nedvomno predstavlja serijo težav. V kontekstu Slovenije smo v pregledu literature prepoznali, da sta strateška in fle- ksibilna implementacija in ciljno prikrojene strategije in storitve za mlade rela- tivno dobro razdelani področji dela z mladimi NEET. Ob tem pa je jasno, da so težave vezane predvsem na področji preventive in zgodnjih intervencij, kjer je očiten predvsem manko preventivnih programov, ter programe mapiranja in sledenja mladim NEET. Tudi na teh področjih bo v prihodnje potrebnih veliko naporov, predvsem za oblikovanje predlogov: 1. ciljnih in niansiranih preven- tivnih ukrepov ter 2. metodoloških modelov, ki bodo omogočali sledenje mla- dim v tej populaciji. 837 S H S tudia istorica lovenica YOUNG NEETS IN SLOVENIA: ANALYSIS OF THE EFFECTS OF SELECTED INTERVENTION RESPONSES OF THE PROJECT "PreseNEETi se" ON THE NEEDS AND CHARACTERISTICS OF YOUNG NEETS IN NORTHEASTERN SLOVENIA SUMMARY The article focuses on the analysis of the effects of the "PreseNEETi se" project on the needs and characteristics of young NEETs in Slovenia. The semi-expe- rimental project approach included: 1.) a pre-test, which enabled the detecti- on of the needs, characteristics and wishes of this population, 2.) the design and implementation of a series of intervention activities aimed at targeting the needs of the population, and 3.) a post-test, the purpose of which was an assessment of the effect of the implemented intervention activities. 33 young people were included in the final sample. Qualitative results from the pre-test showed that young people: 1.) understand their specific needs and characteri- stics as closely related to specifics in the social and cultural sphere, 2.) under- stand their problems as closely related to the psychological sphere, and that 3.) potential solutions they see in the legal sphere. The analysis of the intervention approaches showed that the greatest emphasis was placed on information and education, as well as workshop-based forms of instruction, with content for increasing personal capacities, competitiveness on the labor market, financial competence and functional literacy leading among the content offered, and slightly less on the development of social and ICT skills. The results of the post- -test showed that the most perceived positive effect was realized in the social and psychological sphere, somewhat less in the legal sphere and the least in the cultural sphere. Content that develops social and ICT skills was evaluated as the best, while psychological counseling and mentoring stood out positi- vely among the approaches, especially in connection with the workshop tea- ching format. The positive effect of the project is reinforced by both qualitative results, which show the advantages of holistic treatment of young NEETs, as well as quantitative ones, which show more favorable self-assessments of the future, which can be largely attributed to the intervention content of the pro- ject. A. Naterer, D. Hazemali, M. Matjašič Friš: Mladi NEET v Sloveniji ... 838 VIRI IN LITERATURA European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions (EURO- FOND), "NEETs", Eurofond.europa.eu, dostopno na: https://www.eurofound.euro- pa.eu/en/topic/neets, pridobljeno: 15. 6. 2023. Eurostat Statistics Explained, "Statistics on young people neither in employment nor in education or training", Europa.eu, dostopno na: https://ec.europa.eu/eurostat/ statistics-explained/index.php?title=Statistics_on_young_people_neither_in_ employment_nor_in_education_or_training, pridobljeno: 15. 6. 2023. Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD), "Youth not in employment, education or training (NEET)", OECD Data, dostopno na: https:// data.oecd.org/youthinac/youth-not-in-employment-education-or-training-neet. htm, pridobljeno: 15. 9. 2023. Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD), Investing in Youth: Slovenia (Pariz, 2021), dostopno na: https://www.oecd-ilibrary.org/ sites/60132a0b-en/index.html?itemId=/content/component/60132a0b- -en#section-d1e1490, pridobljeno: 15. 9. 2023. Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD), Preventing and activating NEETs in Slovenia: Assessment and recommendations, OECD Library, dostopno na: https://www.oecdilibrary.org/sites/1ea395aeen/index. html?itemId=/content/component/1ea395ae-en , pridobljeno: 15. 9. 2023. ....................... Assmann, Marie-Luise in Broschinski, Sven. "Mapping young NEETs across Euro- pe: Exploring the institutional configurations promoting youth disengagement from education and employment", Journal of Applied Youth Studies 4, št. 2 (2021), str. 95–117. Furlong, Andy, "The zone of precarity and discourses of vulnerability: NEET in the UK", The Journal of Social Sciences and Humanities (Jinbun Gakuho), št. 381 (2007), str. 101–121. Holte, Hallstein Bjørn, "Counting and Meeting NEET Young People: Methodology, Perspective and Meaning in Research on Marginalized Youth", YOUNG 26, št. 1 (2017), str. 1–16. Holte, Hallstein Bjørn, Swart, Ignatius in Hiilamo, Heikki, "The NEET concept in comparative youth research: the Nordic countries and South Africa", Journal of Youth Studies 22, št. 2 (2018), str. 256–272. Lavrič, Miran in Deželan, Tomaž (ur.), Mladina 2020 : položaj mladih v Sloveniji. 1. izd. (Maribor–Ljubljana, 2021). Maguire, Sue, "NEET, unemployed, inactive or unknown – why does it matter?". Edu- 839 S H S tudia istorica lovenica cational Research 57, št. 2 (2015), str. 121–132. Mawn, Lauren et al., "Are we failing young people not in employment, education or training (NEETs)? A systematic review and meta-analysis of re-engagement inter- ventions", Systematic reviews 6 (2017), str. 1–17. Mccombie, John in Pike, Maureen, "The Problem of Young People Not in Employ- ment, Education or Training: Is There a 'Neet'Solution?", v: Microeconomics, Mac- roeconomics and Economic Policy: Essays in Honour of Malcolm Sawyer (London, 2011), str. 54–71. Neimenovani avtor, "Kaj sploh je PUM-O+?", Regionalni center za razvoj, dostopno na: https://rcr-pro.eu/o-programu/, pridobljeno: 28. 6. 2023. Pemberton, Simon, "Tackling the NEET Generation and the Ability of Policy to Gen- erate a 'NEET' Solution—Evidence from the UK", Environment and Planning C: Government and Policy 26, št. 1 (2008), str. 243–259. Reiter, Herwig in Schlimbach, Tabea, "NEET in disguise? Rival narratives in trou- bled youth transitions", Educational Research 57 št. 2 (2015), str. 133–150. Santos-Brien, Ruth, Effective outreach to NEETs -Experience from the ground (Luksem- burg, 2018). Thompson, Ron, "Individualisation and social exclusion: The case of young people not in education, employment or training", Oxford Review of Education 37, št. 6 (2011), str. 785–802. S H S tudia istorica lovenica Avtorski izvlečki / Author's Abstracts DOI 10.32874/SHS.2023-16 Author: RAVNIKAR Tone Ph.D., Assistant Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor, Slovenia Title: MARIBOR IN THE 13TH CENTURY Subtitle: Part 3: The City and Its Citizens Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 23 (2023), No. 3, pp. 611–638, 108 notes, 3 pictures Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: middle ages, 13th century, Maribor, city, citizenry, administration Abstract: In the third part of the treatise on the city of Maribor in the first century of its existence, the author focuses on its citizens. Its first part he devotes to their mentioning in the documentation. After that, he focuses on the emergence and activity of the city's administrative bodies and consequently the development of the elite part of the citizenry. In the last part of the treatise, he discusses artisans and merchants, which are able to be identified from the preserved documentation. DOI 10.32874/SHS.2023-17 Avtor: UDOVIČ Boštjan Dr., profesor Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Center za mednarodne odnose Kardeljeva ploščad 5, SI–1000 Ljubljana, Slovenija Soavtor: ŽIGON Tanja Dr., profesorica Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za prevajalstvo Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenija Soavtor: KRAMBERGER Petra Dr., docentka Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za germanistiko, nederlandistiko in skandinavistiko Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenija Naslov: DIPLOMATSKI CEREMONIALNI DOGODKI NA LJUBLJANSKEM KONGRESU LETA 1821 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 23 (2023), št. 3, str. 639–668, 100 cit., 5 slik, 3 diagrami Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski) Ključne besede: Ljubljanski kongres, ceremonial, politika prestiža, glasba, gledališče Izvleček: Članek se osredinja na ceremonialne dogodke na pogosto (raziskovalno) zapostavljenem Ljubljan- skem kongresu leta 1821, na medijska poročila, povezana s kongresom, ter na vpliv teh ceremonialnih dogod- kov na potek kongresa. Analiza prinaša dve glavni ugotovitvi. Prvič, ceremonialni dogodki na Ljubljanskem kongresu leta 1821 so bili pomemben del kongresa, o njih so obširno poročali tudi takratni relevantni mediji. Drugič, cilj avstrijske politične elite pri organizaciji ceremonialnih dogodkov, ki so spremljali Ljubljanski kon- gres, ni bil le podmazati kolesja diplomatskih pogovorov, temveč tudi voditi politiko lastnega prestiža, med drugim z vzpostavljanjem esprit de corps glavnih političnih voditeljev tistega časa. DOI 10.32874/SHS.2023-18 Author: ČASAR Sindi M.A. in History and M.A. in Ethnology and Cultural Anthropology, Assistant, Young Researcher University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenia Title: FEMALE KINDERGARTEN TEACHERS IN THE FIRST KINDERGARTENS IN PREKMURJE (1886–1920) Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 23 (2023), No. 3, pp. 669–702, 172 notes, 5 pictures Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Hungarian teachers, kindergartens, Hungarianization, Murska Sobota, Lendava, transition to a new country Abstract: The article deals with the presentation of the Hungarianisation of education in the Hungarian part of the monarchy. The focus is on the duality of private and state initiatives to regulate preschool education and the legalization of the compulsory Hungarian language. Particular attention is paid to the development of kindergartens in Prekmurje and the origin and role of female teachers. The latter come from different parts of Hungary and, by working in the border area, become the agents of the Hungarianisation of children “from a very young age”. Their integration into the established Hungarian kindergarten system and their links with Budapest involve them in various social roles in the local environment that promote and disseminate the Hungarian language. The First World War and the annexation of Prekmurje to the new state have an impact on their destinies. DOI 10.32874/SHS.2023-19 Author: BAJC Gorazd Bajc Ph.D., Full Professor Co-Author: HERCEG Ane-Marie B.A. of History and B.A. of Slovene Language and Literature Co-Author: MUJDRICA Kaja M.A. of of Pedagogics, M.A. of History, Young Researcher University of Maribor, Faculty of Arts, department of History Koroška cesta 160, SI –2000 Maribor, Slovenia Title: BAZOVICA, GLASILO JUGOSLOVANSKEGA ODBORA IZ ITALIJE, IN NJEN ODNOS DO JUGOSLOVANSKE KRALJEVINE, 1941–1944 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 23 (2023), No. 3, pp. 703–738, 181 notes, 6 pictures Key words: Yugoslav Committee from Italy, Bazovica, Ivan Rudolf, Ivan Marija Čok, Kingdom of Yugoslavia, Karađorđević dynasty, Peter II, emigration, Chetniks, Partisans, Yugoslav-Italian border, propaganda, rhetoric Abstract: Based on the analysis of the journal “Bazovica,” the publication of the Yugoslav Committee in Italy, edited by Ivan Rudolf in Cairo from September 30 1941 to November 19 1944, this article presents its at- titude towards the Kingdom of Yugoslavia. The authors take up three aspects of the attitude: towards the Karađorđević royal dynasty, the Yugoslav refugee governments and the Yugoslav state structure; and the per- spective on military formations engaged in occupied Yugoslavia, particularly the Chetnik and Partisan units and their leadership. The analysis takes into account the rhetoric used, reflecting the needs of the so-called wartime propaganda during that period. S H S tudia istorica lovenica Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors S H S tudia istorica lovenica Uredniška navodila avtorjem 1. Studia Historica Slovenica (SHS) je znanstvena periodična publikacija, ki jo izdajata Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča in ZRI dr. Franca Kovačiča Maribor. Revija objavlja izvirne znanstvene članke s področja zgodovine in ostalih humanističnih in družboslovnih ved, ki mejijo na zgodovinsko znanost. 2. Revija Studia Historica Slovenica izhaja v treh številkah letno. V dveh številkah objavlja prispevke v slovenskem jeziku – s povzetkom (Summary) v angleškem, nemškem, italijanskem, francoskem ali ruskem jeziku ter izvlečkom (Abstract) in ključnimi besedami (Key words) v angleškem jeziku. Ena številka je tudi tujejezična in je namenjena objavam prispevkov domačih in tujih avtorjev v enem od svetovnih jezikov – s povzetkom in izvlečkom v slovenskem jeziku. 3. Prispevek (napisan z urejevalnikom teksta Word for Windows) mora (opremljen z vsemi obveznimi prilogami) obsegati najmanj eno in pol avtorsko polo oz. 24 enostransko tipkanih strani s po 30 vrsticami na stran (ok. 55.000–60.000 znakov brez presledkov) in lahko obsega do 40 enostransko tipkanih strani s po 30 vrsticami na stran (ok. 100.000 znakov brez presledkov). Prispevek mora biti napisan v pisavi Times New Roman v velikosti 12 pt, z medvrstičnim razmikom 1,5 (opombe v pisavi v pisavi Times New Roman v velikosti 10 pt, z medvrstičnim razmikom 1). Prispevek mora biti poslan uredništvu po elektronski pošti (na dva naslova): e-mail: shs.urednistvo@gmail.com; darko.fris@gmail.com 4. Avtor mora navesti naslednje podatke: ime in priimek, akademski naslov, delovno mesto, ustanovo zaposlitve, njen naslov in naslov elektronske pošte (e-mail). Avtor ob oddaji članka zagotavlja, da članek še ni bil objavljen in se obvezuje, da ga ne bo objavil drugje. 5. Slikovni material mora biti poslan kot priloga e-pošti (vsaka slika posebej) v obliki digitalne kopije ali v eni od naslednjih digitalnih oblik: JPG, TIF ali PDF, opremljen s podnapisom in navedbo vira. S H S tudia istorica lovenica 6. Oddani prispevek mora biti opremljen: s povzetkom (60–75 vrstic), izvlečkom (6–10 vrstic) in ključnimi besedami v slovenskem jeziku ter s prevodi izvlečka, povzetka in ključnih besed v angleškem ali nemškem jeziku. Izvleček mora biti razumljiv sam po sebi brez branja celotnega besedila članka. Pri pisanju se uporabljajo cele povedi, izogibati se je potrebno slabše znanim kraticam in okrajšavam. Izvleček mora jasno izražati avtorjev primarni namen oziroma doseg članka, razlog, zakaj je bil napisan, ter opis tehnike raziskovalnega pristopa (osnovna metodološka načela). Ključne besede morajo odražati vsebino prispevka in biti primerne za klasifikacijo (UDK). Povzetek mora predstaviti namen prispevka, glavne značilnosti in metodologijo raziskovalnega dela ter najpomembnejše rezultate in sklepe. 7. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturirano (naslovi poglavij, podpoglavij), tako da je mogoče razbrati namen, metodo dela, rezultate in sklepe. V uvodu je potrebno predstaviti dosežke dosedanjih raziskav o obravnavani temi (vključno z mednarodnimi referencami) in napovedati namen članka oziroma razlog, zakaj je bil napisan. 8. Opombe morajo biti pisane enotno kot sprotne opombe pod črto. So vsebinske (avtorjev komentar) in bibliografske (navedba vira, uporabljene oz. citirane literature). a. Bibliografska opomba mora ob prvi navedbi vsebovati celoten naslov oz. nahajališče: ime in priimek avtorja, naslov dela (ko gre za objavo v reviji ali zborniku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani. … idr.: primer – monografija: Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782 (Celje, 2005), str. OD–DO; primer – članek v reviji: Darko Friš, "Banovinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke leta 1937 v Ljublja ni", Zgodovinski časopis 59, št. 1–2 (2005), str. OD–DO; S H S tudia istorica lovenica primer –‒članek v časniku: (avtor), "Volitve v mariborski mestni zastop", Slovenski gospodar, 27. 11. 1873, št. 48, str. OD–DO; primer – prispevek v zborniku: Vasilij Melik, "Vprašanje regij v naši preteklosti", v: Regionalni vidiki slovenske zgodovine : zbornik referatov XXXI. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ur. Peter Štih in Bojan Balkovec (Ljubljana, 2004), str. OD–DO; primer – spletna stran: Zürcher Wappenrolle – e.codices, dostop no na: http://www.e-codices.unifr.ch/de/list/one/snm/AG002760, pridobljeno: 14. 1. 2019. nato pa se v naslednjih opombah z isto referenco uporablja smiselna okrajšava (dalje: Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. OD–DO) (dalje: Friš, "Banovinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke", str. OD–DO). b. Pri navajanju arhivskih virov je potrebno navesti: arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru, da ga uporabljamo večkrat, je treba navesti okrajšavo v oklepaju), ime fonda ali zbirke (signaturo, če jo ima), številko fascikla (arhivske škatle) in arhivske enote ter naslov navajanega dokumenta: primer: Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pavel Turner, AŠ 7, pismo Davorina Trstenjaka Pavlu Turnerju iz Starega Trga, 7. junij 1889. 9. Na koncu prispevka je potrebno dodati abecedni seznam VIROV in LITERATURE (primer): VIRI (ločeno: arhivski viri, objavljeni viri, časopisni viri in internetni viri) PAM – Pokrajinski arhiv Maribor, fond Pavel Turner, AŠ 7. Perovšek, Jurij, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929), Viri 13 (Ljubljana, 1998). Slovenski gospodar ‒– Maribor, letnik 1873–1888. Zürcher Wappenrolle – e.codices, dostopno na: http://www.ecodices. unifr.ch/de/list/one/snm/AG002760, pridobljeno: 14. 1. 2019. tudia istorica lovenica S H S LITERATURA Friš, Darko, "Banovinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke leta 1937 v Ljubljani", Zgodovinski časopis 59, št. 1–2 (2005), str. OD–DO. Melik, Vasilij, "Vprašanje regij v naši preteklosti", v: Štih, Peter in Balkovec, Bojan (ur.), Regionalni vidiki slovenske zgodovine: zbornik referatov XXXI. zborovanja slovenskih zgodovinarjev (Ljubljana, 2004), str. OD–DO. Mlinarič, Jože, Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782 (Celje, 2005). 10. Prispevki so recenzirani; recenzije so anonimne. Na osnovi pozitivnega mnenja recenzentov je članek uvrščen v objavo. 11. Za znanstveno korektnost vsebine prispevka in točnost podatkov odgovarja avtor. 12. Avtor je dolžan zagotoviti jezikovno neoporečnost besedil, uredništvo pa ima pravico članke dodatno jezikovno lektorirati. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora vrniti uredništvo v roku treh dni; širjenje obsega besedila ob korekturah ni dovoljeno. Pri korekturah je treba uporabljati korekturna znamenja, navedena v Slovenski pravopis (1962), Slovenski pravopis 1. Pravila (1990). Drugo korekturo opravi uredništvo. Dodatna pojasnila lahko avtorji dobijo pri članih uredništva. Uredništvo SHS S H S tudia istorica lovenica Editor's Instruction to Authors 1. Studia Historica Slovenica (SHS) is a periodical scientific publication published by the Historical association of Dr. Franc Kovačič and ZRI Dr. Franc Kovačič, Maribor, Slovenia. The publication publishes original scien- tific historical articles and other humanistic and sociological articles that adjoin historical science. 2. Studia Historica Slovenica is issued in three volumes a year. The first two volumes publish articles in Slovene language – with summaries in English, German, Italian, French or Russian language and abstracts in Eng- lish. The third volume is also a foreign language volume, which is intended for publishing articles written by local and foreign authors in one of the world languages – with summaries and abstracts in Slovene language. 3. An article (edited in Microsoft Word for Windows) must include at least 24 pages with 30 rows per page (app. 55.000–60.000 characters (no spaces)) and can include up to 40 pages with 30 rows per page (app. 100.000 characters (no spaces)). It must be written in the Times New Roman font, size 12 pt, with a spacing of 1,5 (footnote in the Times New Roman font, size 10 pt, with a spacing of 1). The authors should en- sure that their contributions meet acceptable standards of language. The article must be sent by e-mail: e-mail: shs.urednistvo@gmail.com; darko.fris@gmail.com 4. The author must submit the following data: name and surname, academ- ic title, occupation, institution of occupation, its address, and e-mail. By submitting the article, the author ensures that the article has not yet been published and undertakes not to publish it elsewhere. 5. Picture material must be in the form of a digital copy (each picture separately) or in one of the following digital formats: JPG, TIF or PDF, pro- vided with a subtitle and an indication of the source. S H S tudia istorica lovenica 6. Delivered article must be equipped with: a summary (60–75 lines), an abstract (6–10 lines) and key words. English or German translations of the abstract, summary, and keywords are also required. The summary must be understandable by itself, without reading the article as a whole. In writing whole sentences must be used, less known abbreviations and shortenings should be avoided. Summary must contain the author's primary goal and the purpose of the article, the reason why it was written and the description of research tecniques (primary methodological principles). Key words must reflect the content of the article and must be adequate to classification (UDK). The abstract must present the purpose of the article, its main characteristics and the methodology of research work as well as the most significant results and conclusions. 7. The text of the article must be clear and intelligibly structured (chapter titles, sub-chapters) for the purpose of clear recognition of article‘s aim, work methods, results and conclusions. Notes must be uniquely formed as footnotes, which can be contextual (author‘s comment) and bibliographical (source quotation, quoted litera- ture). a. On first quotation, a bibliographical footnote must contain an entire title or location: author's name and surname, title (review or miscellany title when published in it), place and date of issue, pages etc.: Example – monograph: Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782 (Celje, 2005), p. FROM–TO; Example – scholarly article: Darko Friš, "Banovinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke leta 1937 v Ljubljani", Zgodovinski časopis 59, No. 1–2 (2005), p. FROM–TO; Example – newspaper article: (author), "Volitve v mariborski mestni zastop", Slovenski gospodar, 27. 11. 1873, No. 48, p. FROM–TO; Example – miscellany: Vasilij Melik, "Vprašanje regij v naši preteklosti", in: Regionalni vidiki slovenske zgodovine: zbornik referatov XXXI. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ed. Peter Štih and Bojan Balkovec (Ljubljana, 2004), p. FROM–TO; S H S tudia istorica lovenica Example – website: Zürcher Wappenrolle – e.codices, http://www.e- codices.unifr.ch/de/list/one/snm/AG002760, accessed: 14. 1. 2019 On following quotations with the same reference logical shortenings are used (hereinafter: Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, p. FROM–TO). (hereinafter: Friš, "Banovinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke", p. FROM–TO). b. While quoting archival sources, the archive must be stated: archive (whole name on first quotation, on following quotations use a shortening in brackets), name of fond or collection (signature, if given), number of fascicle (box) and archival unit, address of quote document. Example: Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pavel Turner, box 7, letter of Davorin Trstenjak to Pavel Turner from Stari Trg, 7. 12. 1889. 8. An alphabetical list of SOURCES and LITERATURE should be added at the end of the article (example): SOURCES (separately: primary sources, published sources, newspapers and internet sources) PAM – Pokrajinski arhiv Maribor, fond Pavel Turner, AŠ 7. Perovšek, Jurij, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918–1929), Viri 13 (Ljubljana, 1998). Slovenski gospodar ‒– Maribor, years 1873–1888. Zürcher Wappenrolle – e.codices, http://www.e-codices.unifr.ch/ de/list/one/snm/AG002760, accessed: 14. 1. 2019. LITERATURE Friš, Darko, "Banovinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke leta 1937 v Ljubljani", Zgodovinski časopis 59, No. 1–2 (2005), p. FROM–TO. Melik, Vasilij, "Vprašanje regij v naši preteklosti", in: Regionalni vidiki slovenske zgodovine : zbornik referatov XXXI. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ed. Peter Štih in Bojan Balkovec (Ljubljana, 2004), p. FROM–TO. Mlinarič, Jože, Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782 (Celje, 2005). tudia istorica lovenica S H S 9. Articles are reviewed; reviews are anonymous. An article is placed for publishing on the basis of reviewer‘s positive view. 10. Author is responsible for the article‘s scientific content and accuracy of data. 11. The authors should ensure that their contributions meet acceptable standards of language. The Editorial Board reserves its right to further edit the articles. The. Editorial board sends the first correction back to the author, who has to return it in three days; enlargement of text while correcting is not permitted. While correcting corrective signs, as stated in the orthography, must be used. The editorial board performs the second correction. Additional explanations are available with the Editorial Board. Editorial board of SHS S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica, letnik 23 (2023) Ka za lo / Con tents Jubilej / Anniversary ALEŠ MAVER: Srebrni jubilej Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru ...........................................................................................................................587 V spomin/ In Memoriam ALEŠ MAVER: Poslovil se je izr. prof. dr. Janez Marolt .........................................................595 ANDREJ HOZJAN: Zaslužni profesor Univerze v Mariboru dr. Jože Koropec (1923–2004): ob stoletnici rojstva .............................................599 Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says JULIJANA VISOČNIK: Nov miljnik s Koroške v kontekstu že znanih miljnikov z območja Celeje in njenega agra .............................................11 A New Milestone from Carinthia in the Context of the Already Known Milestones from Celeia and Its Ager JERNEJA FERLEŽ in ALJA LIPAVIC OŠTIR: Vzroki za smrt in načini prebivanja med Kozjakom, Pohorjem in Halozami konec 19. stoletja .....................................................................................................................................47 Causes of Death and Dwelling Patterns Between Kozjak, Pohorje and Haloze at the End of the 19th Century S H S tudia istorica lovenica BARBARA VODOPIVEC: O vlogi in pomenu avstrijskih uradnikov v okupirani Bosni in Hercegovini na primeru življenja in dela sodnika Augustina Oblaka (1867–1935) ........................................................105 On the Role and Significance of Austrian Officials in Occupied Bosnia and Herzegovina: The Life and Work of Judge Augustin Oblak (1867–1935) IRENA SELIŠNIK: 1920 kot leto intenzivnih prizadevanj za volilno pravico žensk ............................................................................................................................................145 1920 as the Year of Intensive Efforts for Women's Right to Vote MATIC BATIČ in TOMAŽ IVEŠIĆ: Idejnopolitični profil Antona Korošca v tridesetih letih 20. stoletja ....................................................................................169 Ideological and Political Profile of Anton Korošec in the 1930s META REMEC: Traitors, Cowards, Martyrs, Heroes: Youth Suicide as a Socio-Historical Phenomenon in 1960s Slovenia............................................203 Izdajalci, strahopetci, mučenci, heroji: samomor med mladimi kot socialnozgodovinski fenomen v Sloveniji v 60. letih 20. stoletja KLEMENTINA P. JURANČIČ and BERNHARD KETTEMANN: Some Phonotactic Statements about the Slovene Pronunciation of English Consonant Clusters from the Perspective of MDH and Optimality Theory .........................................................239 Nekaj fonotaktičnih ugotovitev v zvezi z izgovorjavo angleških soglasniških sklopov pri slovenskih govorcih z vidika teorije zaznamovanosti MDH in Optimalnostne teorije MARIJAN PREMOVIĆ: The Medieval Tradition in the Ideology of the Karađorđević Dynasty .......................................................................................................293 Srednjeveška tradicija in ideologija Karađorđevićev JURIJ PEROVŠEK: Karađorđevići in slovenske politične stranke 1918–1941 .................................................................................................................................................313 The Karađorđevićs and Slovenian Political Parties, 1918–1941 TAMARA GRIESSER-PEČAR: Slovenska katoliška cerkev in Karađorđevići .....................................................................................................................................361 Slovenian Catholic Church and the Karadjordjević Dynasty ANDREJ RAHTEN: Zunanjepolitični koncept kneza Pavla .............................................397 Foreign Policy Concept of Prince Paul Karađorđević S H S tudia istorica lovenica DARJA KEREC: Karađorđevići in Prekmurje ...............................................................................427 Karadjordjevićs and Prekmurje MIRA MILADINOVIĆ ZALAZNIK: S srbskim patriarhom Gavrilom pri Windisch-Graetzih o Jugoslaviji pod žezlom Karađorđevićev .......................................................................................................................................459 The Serbian Patriarch Gavrilo at Windisch-Graetz Family Discusses Yugoslavia Under Karađorđević's Scepter IVAN SMILJANIĆ in PETER MIKŠA: "Bronasti lik Največjega Jugoslovena": javni spomeniki Karađorđevićem na Slovenskem ..............................................................................................489 "Bronze Figure of the Greatest Yugoslav": Public Monuments to the Karađorđević Dynasty in Slovenia BOŽO REPE: Karađorđevići in vladarska ideologija pri Slovencih ..........................529 The Karađorđevićs and the Ruler's Ideology Among Slovenes TONE RAVNIKAR: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani .........................................................................................................................................................611 Maribor in the 13th Century. Part 3: The City and Its Citizens BOŠTJAN UDOVIČ, TANJA ŽIGON and PETRA KRAMBERGER: Diplomatic Ceremonial Events at the 1821 Congress of Ljubljana .................................................................................................................................................639 Diplomatski ceremonialni dogodki na Ljubljanskem kongresu leta 1821 SINDI ČASAR: Vzgojiteljice v prvih prekmurskih vrtcih (1886–1920) ............................................................................................................................................669 Female Kindergarten Teachers in the First Kindergartens in Prekmurje (1886–1920) GORAZD BAJC, ANE MARIE HERCEG in KAJA MUJDRICA: Bazovica, glasilo Jugoslovanskega odbora iz Italije, in njen odnos do jugoslovanske kraljevine, 1941–1944 .........................................................703 Bazovica, the Newspaper of the Committee of the Jugoslavs of Italy, and Its Attitude Towards the Kingdom of Yugoslavia, 1941–1944 S H S tudia istorica lovenica RENATO PODBERSIČ: Četniki na Primorskem. Poskus ustanovitve četniške enote v Panovcu pri Gorici leta 1944 .............................................................739 Chetniks in Primorska Region. Attempt to Establish a Chetnik Unit in Panovec Near Gorica in 1944 ANA ŠELA: Alternativna gibanja pod nadzorom Službe državne varnosti: mariborska kulturna scena v osemdesetih letih ....................................771 Culture in Maribor in the 1980s: Alternative and the State Security Service (SDV) ANDREJ NATERER, DAVID HAZEMALI in MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ: Mladi NEET v Sloveniji: analiza učinkov izbranih intervencijskih odgovorov projekta "PreseNEETi se" na potrebe in značilnosti mladih NEET v severovzhodni Sloveniji.............................................................................805 Young NEETs in Slovenia: Analysis of the Effects of Selected Intervention Responses of the Project "PreseNEETi se" on the Needs and Characteristics of Young NEETs in Northeastern Slovenia Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors S H S tudia istorica lovenica