IZLOČANJE VOSKA IN VZREJA ZALEGE
Da bi ugotovili, kako izločanje voska vpliva na količino vzrejene zalege, so v raziskovalni čebelarski postaji v Ukrajini opravili primerjave in poizkuse med tremi izenačenimi skupinami čebeljih družin. Prva skupina je imela možnost, da je na začetke satnih celic izločala vosek in gradila satje. To so vsake tri dni redno rezali in odstranjevali, da bi čebele v satju ne mogle pričeti vzrejati zalege.
Drugi skupini čebeljih družin so v panj dodali izdelano satje, da ji ga ni bilo potrebno graditi, čebele pa so lahko vzrejale zalego.
Tretja skupina družin je imela v panju delno zgrajeno satje: vsak drugi sat je bil do 1/3 spodaj ali zgoraj izrezan, tako da so čebele lahko istočasno vzrejale zalego in v praznem prostoru gradile satje.
Pregled razmerja med gradnjo satja in vzrejo zalege:
	Povprečno na posamezno čebeljo družino:	
Kaj so lahko počele	Izločen vosek	Vzrejna zalega po
čebelje družine?	v gramih:	številu čebel:
Gradile	356	0
satje		
Vzrejale	0	15.188 ličink
zalego		
Gradile satje	401	16.402 ličink
in vzrejale zalego		
Ugotovili so torej, da izločanje voska in gradnja satja ne vplivata »škodljivo« in zaviralno na vzrejo zalege, temveč prav nasprotno, jo celo pospešujeta. Čebelje družine, ki so istočasno vzrejale zalego, izločale vosek in gradile satje, so vzredile več zalege in izločile več voska glede na ostali dve skupini družin, vključenih v poizkus.
Ugotovili so tudi, da čebele za pridelek (izločitev in gradnjo) enega kg voska porabijo (použijejo in presnovijo) 3,5 do 3,6 kg medu in nekaj cvetnega prahu. Torej čebelarji povsem napačno menijo, da to količino medu lahko prihranijo oziroma pridelajo v svojo korist, če čebelam preprečijo gradnjo satja.
Izločanje voska iz voskovnih žlez čebel delavk je samodejen fiziološki in presnovni
pojav (proces), ki pri čebelah v določenih okoliščinah traja neodvisno od »volje«čebel in čebelarja. Čebelar lahko to okoliščino le spretno in uspešno izkorišča v svoje pridobitne namene.
Čebele delavke - panjske - gnezdne čebele, ki predelujejo in pretvarjajo medičino (nektar in mano) v med, obvezno izločajo vosek, ker se več prehranjujejo. V primeru, da nimajo možnosti v gnezdu graditi satja, trosijo izločene voščene luske po dnu panja in tudi na izletih izven panja.
V	takem primeru je izločena količina voska izgubljena, tako za čebeljo družino kot tudi za čebelarja.
Da izločanje voska in gradnja satja v določenem obsegu in letnem času ne vplivata neugodno - ampak nasprotno - na razvoj čebelje družine, količino pridelka medu in izlet čebel na pašo, je s poizkusi
in primerjavami ugotovil znameniti sovjetski čebelarski znanstvenik G. F. TARANOV. Za poizkus je vzel skoraj enako število pašnih čebel, in sicer v prvem primeru 3.102, v drugem pa 3.153 iz čebeljih družin enake živalnosti (moči), ki sta vzrejali enako količino zalege. Prva družina je imela možnost graditi satje, druga pa ne. Izidi poizkusa so podobni tistim, ki jih prikazuje gornja tabela.
Opozoriti moramo še na izredno fiziolo-
ško energijo rojev, ki si po preselitvi v prazen prostor (duplo) v kratkem času izgradijo novo satje. Matica ga zalega že, ko so celice globoke okoli 5 mm, čebele pa že med gradnjo satnih celic (v globini 10-12 mm) vzrejajo zalego in nad njo skladiščijo med in obnožino. Vse to se zgodi v nekaj dneh in nočeh.
Vir: Radojev, Kalendarski pčelarski priručnik, str. 198-9.
Priredil: Stane Sajevec