Štev, 103. V Ljubljani, v soboto dne 17. septembra 1910. Leto XIII. V i Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 10’40 K, za pol leta 5'20 K, za četrt leta 2'60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za Celo leto 14 K, za pol leta 7 K. — Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati. Enostopna petit-vrstica, (širina 72 mm) za Izhaja vsako sredo in soboto. enkrat 20 vin., večkrat po dogovoru. Posamezna številka 10 v. Slovenska visoka politika. Kakor o kraljih in cesarjih, tako javlja glasilo slovenskih klerikalcev tudi o dr. Šušteršiču, da je odpotoval na štirinajst dni v Italijo. Njega nekronano veličanstvo! Včasi so učili, da je zemlja središče sveta. Pozneje so dokazali, da mora zemlja plesati okrog solnca. A tudi solnce — tako uči znanost — ni centrum vsemirju, ampak z vsemi svojimi planeti in kometi in meseci le del neskončnosti, kateri še nihče ne pozna središča. Nihče ? . . . Kajpada — astronomi, filozofi in podobni duševni pritlikavci ga ne poznajo. Kaj bi se ozirali nanje! Saj imamo klerikalce, katerim nadomešča sveti duh vse kar iščejo druge glave po trnjevih potih. In naši klerikalci poznajo središče sveta: Ime mu je dr. Šušteršič. Dr. Šušteršič napiše člančekza »Slovenca«; če bi bil spisan za šolsko nalogo, bi ga profesor klasificiral »dovoljno«. A Šušteršičeve besede raznese telegraf kakor novo razodetje. Dr. Šušteršiča zasači žurnalist desetega reda pa ga »intervjuva«, s čimer se brez posebnih težav fabricirajo vrstice. Intervju pa se razglaša kakor senzacionalen političen dogodek. Šušteršič, Šušteršič, Šušteršič. On je točka, okrog katere se suče svet. On je luč, ki vabi vse molje, nočne metulje in podobne živalice. On je beseda, ki je meso postala — on, on, on 1 Nemški politik dr. Wirth razvija novo »teorijo«, da se suče življenje narodov in plemen v naših časih v elipsah, ne več v krogih; da imajo vse pasme namesto enega središča po dvoje žarišč: Nemci v Berlinu in na Dunaju; Slovani na Ruskem in v Avstriji; rumena rasa v Tokiju in Pekingu. Mož jo je uganil; Njegova eliptična teorija velja tudi za Slovence. Na eni strani imamo Šušteršiča, na drugi Hribarja. Hribar blagovoli telegrafirati v Cetinje — kralj kralju. Hribar je dejal — kronist mora zabeležiti. Drugod bi šli v boj za mestno avtonomijo, pri nas se gre v boj za Hribarjevo visokost. Taka je slovenska politika. Ena oseba tu, druga oseba tam, prorok proti proroku. Dvoje oseb daje smer vsemu narodnemu življenju, vsem narodnim bojem, ciljem, idealom. In tekmovanju dveh oseb pravijo boj političnih strank! Poldrug milion je Slovencev. To je malo. Pa vendar nismo majhni radi tega pičlega števila, ampak zato, ker ni ta narod nikdar znal najti svojih interesov in svojih nalog, temveč se opaja zdaj s tem, zdaj z onim imenom, identificira svojo usodo zdaj s to, zdaj z ono osebo, ne zaupa nikdar sebi in svoji moči, ampak pričakuje vse, vse le od mesije, od madija, ki ga živega razglaša za svetnika. Pa se čudijo, da je vsa slovenska politika klaverna in brezuspešna. Izza francoske revolucije stremi ves svet po svobodi in razvijajo se le narodi, ki imajo v sebi mogočen čut svobode. A pri nas je vse stremljenje po svobodi ostalo v verzih nekaterih dobrih in nekaterih slabih pesnikov; v življenju se pa bojimo svobode kakor peklenšček križa. Poglavarjev, poveljnikov in biričev imamo v Avstriji več nego v katerikoli drugi državi; kmalu jih bo več kakor prebivalstva. A Slovencem jih je še premalo in kjer jim jih niso vsilili drugi, tam si jih ustvarjajo sami. Brez diktature ne moremo živeti, avtoriteta je naš ideal. Ves svet se bojuje za ideje, loči se v stranke po stvarnih, družabnih, svetovnih nazorih. Mi se kregamo za imena in ločimo se po malikih. Ob silnem tekmovanju duhov silijo zasužnjeni narodi, mala plemena, pozabljene rase naprej, v prve vrste človeštva. Povsod iščejo novih potov, se uče, mečejo staro šaro v ropotarnico. Mi pa se pehamo v preteklost in hočemo srednjeveško neznanje pa rimsko oboževanje cezarjev. LISTEK. Silva. Spisal Vladimir Schweiger. Zunaj je sijala pomlad topla in vesela. Cvetke so priklile iz zelenih tal. Prijazna je bila narava. V gozdu se je glasila kukavica. Kraj vasi je stala pobeljena hišica. Zale gredice z bujnimi cvetkami prve pomladi so se razprostirale pred njo. Ozadje je preraščal zelen bršljan. Pravkar, ko se je oglasila priljubljena ptica, se je prikazalo mlado dekle ob čednem okencu, dvoje temnih oči je posvetilo izza divno zelenega rožmarina, ki je prepregal okence. Kukavica je pela svoj enoglasni kuku in dekle za zelenim naravnim zastorom je pazljivo štelo. »Desetkrat! Samo desetkrat, še deset let torej je odločenih meni. Joj samo deset let! . . . Ne, enajstič . . . samo še enkrat! . . .« Zardela so lica devojki, temnordeča skoro škrlatna so postala. In blesteče so se zaiskrile temne oči bujnega bitja. Ptica je umolknila, v srce je legla dekletu skrb, ne'težka, a vendar nadležna. Še malo časa, pa se ni več ponovil za-željeni kuku, in obrazek za bršljanom je izginil. Brzih korakov je premerila Silva svojo prijazno opremljeno sobo, rdela so ji še vedno lica, stopila je pred zrcalo, motreča samo sebe. Vitko truplo se je hipno pretreslo. »Ha! Da, enajsti ljubček pride . . . Deset jih je že bilo in enajsti, enajsti pride! . . . Desetkrat je zakukala kukavica, presledek in zopet še enkrat. Bilo jih je deset, nobenega ... in zopet eden ...» Zasmejala se je, zazibala se koketno na eni nogi in glasno po sobi zapela od zrcala proč; „Z njim kakor z drugimi bodem storila Sedla je na divan, pogladila krilo, poprijela z belo ročico rob predpasnika in ga zgibala. Sladke misli so se ji dvigale v duši, še milejše kakor kdaj so se danes porajale. Mislila je nazaj, mislila v mlade čase, ki so pravkar minuli; v sladu in slaju so potekli in nič ni bila žalostna. Vesela je bila m iz njenega grla je poletela na beli dan sladka pesemca. Vstopila se je pred zagrinjalo tja k ogledalu, stiskala s prstom finopletene tipke in se ozirala vanj. »Bilo jih je deset . . . Sami mali, zali obrazi . . . Dako, Ernest, Roman, Ljubi, najbolj neumno si ljubil! Julij, najzaljši z lepimi gostimi brki, bujnimi kodri . . . Ah! Julij, vrni se še enkrat! Tvoj pogled je bil najmilejši, glas najslajši, poljub neskončen in postava graciozna kakor španskega dona v povesti . . . Zares da si mi bil najijubši, samo za trenotek se še vrni! . . .« Glasno jih je naštevala, nekatere flegmatično, druge melanholično, menjaje barve na To je naše prokletstvo. Tujčeva peta, sovražni sistem, most do Adrije, Drang nach Osten — besede, besede, besede! Lepo se dajo z njimi garnirati časnikarski članki in slavnostne govorance; jedro pa je vedno le Šušteršič ali Hribar. In nobenemu »prijatelju naroda« in »dobrotniku ljudstva« ne pride na misel povedati narodu in ljudstvu, da je svoboden le tisti, kdor se sam osvobodi, močan le tisti, ki ima v sebi moč. Kako bi mu to povedali! Saj bi tedaj lahko pobledela glorija nekronanih vladarjev in trpele kupčije njihovih trabantov, ljudje pa bi postali socialisti. Ostanimo rajši, kar smo bili: Lačna a navdušena raja, ki zna kričati »slava« in »živio«. Tako imamo vsaj vedno dvojico velikanov. Če narod ob tem pogine, se pa tolažimo, da je taka božja volja in naš kismet. Poglavje 0 draginji. Za ljudstvo, ki živi samo od svojega dela, gotovo ni v sedanjem času važnejšega vprašanja od draginje, ki je postala že naravnost nevarna. Njene posledice so tem hujše, ker še ni premagana kriza, vsled katere je ne le brezposelnost zelo velika, ampak si tudi vposleni delavci ne morejo nikakor zboljšati razmer. Na Slovenskem se pa doslej nihče razven socialnih demokratov ni javno oglasil, zakaj pri nas je vsaka pisana pena važnejša od stvarnih vprašanj. Šele zadnje dni naleti čitatelj tupatam tudi v kakšnem meščanskem časopisu na besedo o draginji. Posebnega pouka pa tu ne bo dobil. Vendar pa je gotovo, da ne trpi ljudstvo na Slovenskem nič manj vsled draginje kakor v drugih krajih; deloma ga tare še bolj občutno. Naše dežele so agrarne; najbližji smo virom živil, pa vendar plačujemo mnogo pridelkov v Ljubljani draže nego v mestih, do katerih je mnogo daljša pot s kmetov. Tako so n. pr. poljski pridelki in sadje na Dunaju cenejše nego v Ljubljani. A če cena mesa pri nas še ni popolnoma dosegla dunajskih cen, je zato tudi ljubljansko meso toliko slabše. Vzroki draginje so različni. Največ je seveda kriva agrarna politika, kateri se imamo zahvaliti za visoke carine in zaprte meje. A tu se ne sme pozabiti, da so tega krive vse meščanske stranke, kajti razven socialno demokratične se ni ne ena uprla strašnemu carinskemu tarifu, ki jemlje ljudstvu kruh izpred ust. Vse so se dale deloma terorizirati, deloma pa speljati na led od agrarcev. Agrarni gospodje, med katerimi so naši ljubeznivi klerikalci v prvi vrsti, prisegajo neprenehoma, da se ozira njihovo gospodarstvo na koristi kmeta. Že dostikrat smo dokazali, da je ta trditev nesramna laž. Namesto da bi ponavljali svoje dokaze, naj rajši povemo, da je nastal zaraditega tudi med agrarci že hud razpor, kajti kmetje, ki se ne bavijo pretežno z živinorejo, spoznavajo polagoma že sami, da so bili z visokimi carinami opeharjeni, pa tudi živinorejci, ki niso zelo bogati, vidijo, da jim visoke carine nič ne koristijo. Celo na zadnjem katoliškem shodu v Inomostu se je slišal glas, da naj se odpro meje. To je na vsak način važno znamenje. Ko so v jeseni leta 1907. socialni demo-kratje vložili svoje nujne predloge zaradi draginje, so imeli agrarno klerikalni gospodje krasno priliko, dokazati svojo ljubezen do kmetov. Socialno-demokratični poslanci namreč niso le zahtevali, da se odpro meje, ampak so nasvetovali tudi sredstva, ki naj bi bila omogočila povzdigo domače živinoreje. Kajti v Avstriji se ne redi dovolj živine. Število živine v državi ne narašča niti v enaki meri kakor število prebivalstvu, a moralo bi naraščati hitreje, da bi zadostovalo potrebam. Avstrijsko prebivalstvo sploh še nikdar ni imelo dovolj mesne hrane; a z razvojem industrije napreduje tudi potreba mesa. Ljudstvo, ki se boljinbolj zhirz v mestih, nima tukaj toliko prilike za vegetarično hrano kakor na deželi. Treba je vedno več mesa, a relativno ga je vedno manj. Socialni demokratje so v svojih predlogih med drugimi zahtevali tudi revizijo zemljiških služnosti. Odveza kmetov je bila v Avstriji plod revolucije. Ko je bila ta pobita, se pač ni moglo zopet vpeljati tlačanstvo, vendar pa se je pomagalo veleposestnikom na škodo kmeta s cesarskim patentom o služnostih. Do pašnikov, kjer so že njihovi očetje in dedje pasli živino, se je sinom in nežnem obrazu. Na samo sebe se je ozirala s ponosom v ogledalu. Junakinja se je zdela v erotičnem boju, vsem jih je prevzemala, celo bližnje mestnim, vsi so bili njeni, katere je oklenila nase z živim pogledom polnih oči. Znala je odreči, znala navezati nase, odbiti prošnje, raniti srce s strupenim želom smele ljubezni. Kogar je hotela, vsak jo je vzljubil, smrtno zagrešil svoj pot, hitel za njo kakor za zlatorogom in se slednjič zvrnil v prepad. Kdor prej, tem bolje zanj. Ponosno se je ozrla v zrcalo in pošiljala strastne poljube podobi v steklu. Na vrata je nekdo potrkal. »Izvolite!« Mdd vrati je postal človek polnih lic, vihrajoče frizure; ogromna postava. »Prosim, oprostite!Zmagoslav Mogut...« »Me jako veseli! Izvolite sesti . .. Sedla sta na divan. Zmagoslav se je še opravičeval, dočim se je vedla ona, kakor bi bila že stara znanca. »Julij Vas je k meni . . . Juliji« Polne oči so vzkipele, lica so zardela in prsi so se dvignile. »Kje je sedaj Julij, kje?« je hitela z vprašanji. »Vrnil se je v mesto po dolgih letih. Nastavljen je zopet v naš urad.« »Tako! In zakaj ni prišel tudi on? »Ker ga še zadržujejo razni opravki, kajti pred malo tedni se je poročil.« »A . . . Julij pravite . . .« se je čudila ona. Pozno v popoldan sta se razgovaijala. Silva se je vedla jako prosto in koketno v njegovi družbi, v svesti si je bila zmage nad enajstim, ki ji ga je ptica napovedala s pro-roškim kuku! Mladi človek iz mesta je prihajal k dekletu vsak dan. Pomenkovala sta se, smehljala in zbijala šale. In ko je odhajal Zmagoslav, se je postavila ošabna predenj: »No l ? No, enajsti!« In sklonil se je on, poljubil jo na levo lice, na desno in na rdeči ustni. »Pozdravljen, enajsti!« In oditi je moral, sicer ga je pustila samega. — — Krasna noč je bila. Na nebu je plavala luna in svetila s svojim pomilovalnim, bledim licem v dol. V kotu kraj šumnega gozda je šuštel vir, pretakaje se po ravni. Ob tej tihi uri ie sedela Silva pričakujč svojega seladona, ki je imel priti. V lopi, z zelenjem poraščeni, je sedela ob svitu naravne luči. Mislila je na sladke čase, ki se vračajo, spomini so ji vstajali o nežnem Juliju, sladki spomini nekdanjih dni. Po beloposuti stezi je prikorakal visok, postaven človek. Polagoma je prišel k lopi in neopažen pristopil k dekletu. »Julij I Julij!« je Silva vzkliknila vsa plaha. »Silva, ali me še poznaš?« je donel prijeten glas in se izgubljal počasi v nočno tišino. (Konec prihodnjič.) vnukom vzela ta pravica, češ da so tista zemljišča izključna last veleposestnikov. Tako je na tisoče kmetov izgubilo priliko pasti živino in na ta način so morali opustiti živinorejo sploh. Socialni demokratje so zahtevali, naj se revidira tisti ukaz. Ta zahteva je bila podana naravnost za varstvo kmetov. A tisti hip ni bila strankam prav nič mar ljubezen do kmetov; solidarnost izkoriščevalcev je slavila triumfe in nujnost socialno-cbmokra-tičnih predlogov se je odklonila. Kajti revizija bi bila škodovala veleposestnikom, pa med njimi tudi škofom, samostanom i. t. d. Zato je tudi umevno, da so agrarno-klerikalni poslanci odklonili predlog. Saj jim je naloga, varovati interese veleposestnikov! Sedaj je seveda treba radikalnejših sredstev, da se vsaj nekoliko oblaži draginja. Če se hoče storiti kaj resnega, je treba da se odpro meje in da se dovoli vpeljava mesa iz Argentinije. Vladno obotavljanje pa kaže, da se ta sredstva ne bodo porabila, dokler ne bo ljudstvo samo pokazalo, da je sito ne sicer mesa, ampak praznih obljub in lepih besed ter da hoče dejanj. Sleparija s pasivno resistenco. Čudnq se bo zdelo marsikomu, da so nekateri meščanski časopisi zadnje dni vsi polni vesti in patetičnih člankov o »pasivni resistenci« na južni železnici, dočim se je socialistično časopisje komaj zmenilo za to reč. Razumeli pa bodo čitatelji, če jim le nekoliko razložimo, kakšna sleparija se uganja s to takozvano pasivno resistenco. Znano je, da je socialno demokratična železničarska organizacija ena najmočnejših organizacij sploh v Avstriji. To pa silno jezi meščanske stranke, zakaj odkar je v državi splošna in enaka volilna pravica, so postali železničarski glasovi zelo važni. Vse nacionalistične stranke se radi tega trudijo, da bi pridobile železničarje zase in vsakovrstne nacionalistične železničarske »organizacije« poganjajo zadnja leta iz tal kakor letos gobe. Vendar pa je z železničarji križ, kajti v socialno demokratični organizaciji so se naučili ne le poslušati prazne deklamacije, ampak bojevati se in pridobivati. Dasi železničarji tudi danes še ne morejo biti zadovoljni s svojim položajem, so se njihove razmere s pomočjo organizacije v petnajstih letih vendar mogočno izpremenile. Da bi jih na kak način privabili k sebi, morajo tudi nacionalisti glumiti »boje*. Na te se pa razumejo kakor zajec na boben in zato jim ne ostane nič druzega, kakor posnemati vsaj zunanjo obliko socialističnih bojev, da bi bilo vsaj videti, kakor da kaj delajo. In tako so letos iztuhtali »pasivno resiste;.co« na južni železnici. Zanimivo je, kako zna biti pri takem sleparstvu složna vsa nacionalistična banda. Dannadan gobezdajo o narodni samostojnosti, o potrebah narodnega boja, o nacionalni dolžnosti, piskajo in hrope zoper internacionali-zem, a glej: Naenkrat so vsi skupaj pod enim klobukom, Nemci, Slovenci, Čehi so složni, ne vedo ničesar o narodnih nasprotjih, pa igrajo svoje burke kakor da so od začetka sveta skakali na enem odru. Takozvano »gibanje« na južni železnici je bilo že zaradi tega sumljivo, ker so se na čelo postavili »gospodje uradniki«. Ta kom-panija, ki šteje prokleto malo častnih izjem, je že često pokazala, da je ne vodi nič druzega kakor najprostejši egoizem. Ko so v letih 1905. in 1907. organizirani uslužbenci pripravili s težkim delom tla, da je bilo upati na nekatere pridobitve, so hlinili solidarnost in ljubezen do »nižjega personala«, dokler niso imeli v žepu, kar se je takrat sploh moglo pridobiti. A tedaj so hipoma obrnili plašč in ves njihov trud je meril le Še na to, da bi razbili organizacijo. Zavedni železničarji so že davno spoznali, da se s to gospodo ne da prav nič opraviti, dokler ne pride mednje drugačen duh. Pred kratkim so se nekatera taka društva zedinila in izdala po vsej južni železnici letake, da se ima dne 15. t. m. ob 1. ponoči pričeti pasivna resistenca. Podpisali so te letake s »koalicijo". To je bilo nesramno sleparstvo, kajti že dolga leta poznajo železničarji kot koalicijo svojo strokovno organizacijo, pa društva sprevodnikov, strojevodij in železniških mojstrov. S tujo firmo so torej hoteli napeljati železničarje na led. Organizacija ni imela s to pasivno resistenco ničesar opraviti. Ona vodi akcijo za zahteve železničarjev tako, da se more kaj začeti. Vsak pameten človek pa razume, da pasivna resistenca ne more stati na začetku pogajanj, ampak da je sredstvo, ki se rabi, če se z milejšimi ne pride do cilja. Vsled tega se tudi socialno demokratični železničarji niso udeležili komedije in »pasivna« je padla v vodo. Gospodje uradniki pa bi lahko spoznali, da so ničle, če nimajo ostalih železničarjev ob svoji strani. Brez obzira na burke nacionalistov je šla socialistična organizacija svojo pot. V četrtek sta bila sodruga poslanec Tomschik in VVeigl ter od žel. mojstrov Brandl pri ravnateljstvu in po daljšem pogovarjanju je de-putacija, kateri so se bili pridružili tudi zastopniki personalne komisije, dosegla, da je južna železnica izpolnila glavne zahteve organizacije. Z ozirom na zlagane vesti, ki krožijo zdaj po nacionalističnem časopisju, je treba konstatirati to: Ko so zastopniki organizacije zvedeli, da misli ravnateljstvo sprejeti odposlance vseh društev, so proti temu odločno protestirali in izjavili, da odklanjajo vsako skupnost s separatističnimi in nacionalističnimi društvi, ker jih je izkušnja poučila, da so te organizacije vselej, če se je kaj doseglo, lagale, da je to njihov uspeh, če se pa kakšna zahteva ni izpolnila, so kričali, da je kriva str.kovna organizacija. Treba je torej nedvomno dognati, da so uspehi južnih železničarjev delo tiste organizacije, kateri pripada ogromna večina južnih železničarjev. Zaradi tega zahtevajo, da se v prvi vrsti sprejmejo njihovi zastopniki sami. Generalni ravnatelj Kaizl je izjavil, da ugodi tej želji in nacionalističnim društve-cem je to sporočil dr. Fali. Gospodki so bili zelo pobiti in so poslali k socialistični organizaciji deputacijo s prošnjo, naj opusti ta pogoj. Toda organizacija jim je povedala, da noče z ozirom na njihovo dosedanje nelojalno postopanje imeti ničesar opraviti z njimi. Na to je generalno ravnateljstvo sprejelo deputacijo soc. organizacije in personalne komisije. Uspeh pogajanja je v glavnem sledeči: I. Za vse nastavljence: 1. Revizija stanarine v tem zmislu, da se zravna s stanarino državnih železničarjev, v postajah, kjer ni teh, pa s stanarino državnih uslužbencev. 2. Posmrtnina za tiste, ki so bili po 1. septembru 1909 vpokojeni in sicer 1200 kron za uradnike, 800 kron za poduradnike in 400 kron za služaonike. II. Z a p o d u r a d n i k e. 1. Določbe okrožnice 497a o enoletnem skrajšanju triletne oziroma petletne čakalne dobe se raztegnejo na vse, ki so bili po 1. septembru 1909 imenovani za poduradnike. 2. Za uradniški izpit se izvedejo razne olajšave. III. Za služabnike. 1. Čakalna doba za služabnike s 1000 kron se za vse tiste, ki so bili nastavljeni pred 1. septembrom 1909, pa še niso dosegli 1100 K, zniža od 3 na 2 leti. 2. Za čuvaje, ki so bili nastavljeni pred i. septembrom, se izvrše enake reforme kakor na državni železnici. 3. Eventualne predolge čakalne dobe se izravnajo pri prihodnem avanziranju. Za pozneje nastavljene čuvaje veljajo določbe okrožnice 497 a. Centrala skliče v zmislu mariborskega sklepa konferenco zaupnikov, kateri se pred-lože te koncesije, da definitivno sklepa o njih. Politični odsevi. * Jesensko zasedanje državnega zbora. Dunajska »Zeit« ve povedati, da namerava vlada sklicati državni zbor dne 8. ali 10. novembra na dvatedensko zasedanje. Delovni program bo baje obsegal sledeče točke: Proračunski provizorij za prvo četrtletje 1. 1911, potrditev že sklenjene trgovske pogodbe s Srbijo, volitve v delegacije in sprememba poslovnika. Glede slednje si vlada ni na jasnem, ali bi naj predlagala spremembo sedanjega provizorija za eno leto o-ziroma za celo poslovno dobo sedanjega parlamenta. * Socialno politični odsek se je zopet sešel in nadaljuje razpravo o socialnem zavarovanju. Obravnava se poglavje o zavarovanju zoper nezgode. Vlada predlaga za rudarje samostalno zavarovanje. Sodrug El-dersch predlaga, da naj tudi za rudarje veljajo splošne delavske zavarovalnice, kar zahtevajo rudarji že davno. Razprava o tem vprašanju se odloži. Na to se razpravlja o § 185, kako se ima sestavljati predstojništvo zavarovalnice. Vlada predlaga: Podjetnikom dve tretjini, delavcem eno tretjino mandatov. Vsenemec Stransky zahteva za podjetnike štiri devetine, za obratne uradnike dve devetini, za delavce pa tri devetine mandatov; če bi se pa sprejel načrt vlade, naj bi delavci oddali eno tretjino svojih mandatov uradnikom (1). Sodruga Černy in Eldersch odločno predlagata za delavce toliko mandatov kolikor za podjetnike; socialni demokratje ne bodo ugovarjali, če se dajo u-rudnikom mandati na račun podjetnikov, ne pa na račun delavcev. Predlog Černy Eldersch se sprejme, z dodatkom Stranskega, da odloča predsednik, če so glasovi na obeh straneh enaki. * Dopolnilna državnozborska volitev je bila v četrtek v Jabloncu. Socialno demokratični kandidat Triibenecker je dobil 4775 glasov, nemški nacionalec Glockner 3743,' nemško nacionalni »delavski« kandidat Prediger pa 1735. Treba je torej ožje volitve med Triibeneckerjem in Glocknerjem, ki bo dne 26. septembra. * Skupna ministrstva sestavljajo sedaj proračun za leto 1910., ki se predloži delegacijam, katere se sestanejo okrog 12. okt. V tem proračunu bodo tudi postavke za nove vojne ladje. V delegacijskem zasedanju bo imel, kakor se zatrjuje, minister zunanjih del grof Aerenthal interesanten ekspoze. Kakor se v ogrskih političnih krogih zatrjuje, bo vojni minister podal izjavo, iz katere se bo lahko povzelo, da se bo dveletna vojaška služba za sedaj opustila radi prevelikih stroškov. V skupnih ministrstvih se vrše konference glede na avstro-ogrsko banko, katere privilegij poteče že meseca novembra. Kakor se zatrjuje, se bančni privilegij podaljša do leta 1917. Glede plačevanja Avstro-ogrske banke v gotovini se od vlad določijo natančni pogoji. * Delegacije za rešitev proračuna za leto 1910. se sestanejo dne 16. oktobra, delegacije za rešitev proračuna za leto 1911. pa med Božičem in novim letom. Pred novim letom bodo rešile proračun, redno zasedanje pa se prične 9. januarja 1911. * Češko-nemške spravne konference se prično v torek dne 20. t. m. ob 10. dopoldne. Poleg delegatov vseh meščanskih strank bodo na konferencah navzoči namestnik grof Coudenhove, deželni maršal knez Lobkovic in njegov namestnik dr. Urban. * Ministrski svet je sklenil, da se takoj obrne do ogrske vlade radi dovoljenja za uvoz argentinskega mesa. Za sedaj se ima dovoliti uvoz 10.000 ton mesa. Prodaja argentinskega mesa bo samo dovoljena, ako bo označeno, odkod da prihaja. * Bolgarsko ministrstvo Malinov je demisioniralo. Kralj Ferdinand se še ni odločil, ali sprejme demisijo ali ne. O vzrokih demisije sicer še ni ničesar natančnejšega znano, vendar se splošno govori, da je ministrska kriza nastala vsled osebnih nespo-razumijenj med ministri. Vsled tega se pričakuje, da se bo ministrstvo samo rekonstruiralo. * Črnogorsko ministrstvo je podalo ostavko. Kralj je sicer demisijo sprejel, toda poveril zopetno sestavo kabineta dosedanjemu ministrskemu predsedniku dr. Tomanovi-ču. Vsi prejšnji ministri ostanejo na svojem mestu; na novo stopijo v kabinet samo vojni minister general Gjurovič, minister za notranje zadeve Gjukanovič in finančni minister Jergovič. * Turški ministrski svet je imel sejo, na kateri je izključno razpravljal o patriar-hijskem shodu, ki ga je grški patriarh Joa-him sklical kljub prepovedi vlade. Ministrski svet je razmotrival, če bi ne kazalo odstaviti patriarha. * Grška narodna skupščina, ki je bila dolgo pričakovana, se je v sredo sešla. Kralj jo je otvoril s prestolnim govorom. Značilno je, da je popolnoma molčal o Kreti in o razmerju do Turčije. * Reakcionarna zarota na Grškem. »Voss. Zeit.« poroča iz Aten: Čete morajo biti po vojašnicah pripravljene. Došlo se je na sled zaroti nazadnjaških častnikov in podčastnikov, ki so hoteli vreči sedanjo Dra-gumisevo vlado, se polastiti vojašnic in stre-Ijiva ter napraviti velike demonstracije za kralja. Častnikom in vojakom bi se pridružili pred kratkim upokojeni tovariši ter odpuščeni uradniki s svojimi pristaši. Sedež zarote je bil pri 3. konjeniškem polku. Polkovnika Milliotisa so zaprli. Zarote se je udeležil tudi prejšnji vojni minister Lapa-thiotis, ki je imel zavzeti poveljstvo topni-čarskega polka v Larissi, pa ni hotel oditi iz Aten. Domače vesti. Ljubljana in Kranjsko. Liberalna gnojnica in slamnati mož — to je geslo, ki je imelo pred ljubljansko poroto rešiti zagorske liberalce. Te »rešitve« se bodo sicer še bridko kesali, kajti naj je bil pravorek porotnikov kakršen koli, vendar ni mogel pokriti moralne nagote zagorskega liberalizma, ki se je pokazala opazovalcu z vsem smradom. Lumpovska taktika zalum-pane klike je postala očitna vsem očem in nič ni moglo biti bolj značilno za podlost tega obrekovalskega boja kakor metoda, katero si je za svoj pledoajč izbral zagovornik. »Obtoženec je le slamnat mož« — »liberalci zbirajo pristaše s članki, pisanimi z gnojnico, in tako pobijajo svoje nasprotnike«. Zagovornik je postal tožitelj. »Socialni demokratje in njih voditelji naj bi imeli trdo kožo, kajti če kdo citira »Slov. Narod« ali dopisnika pred poroto radi obrekovanja, postavi namesto pravega krivca — slamnatega moža...« Toda kako ? Ta slamnati mož je v preiskavi sam priznaval, da je spisal obrekovalne članke. Torej slamnati mož, ki ima nalogo, zvabiti užaljenega pred poroto, povzročiti procesne stroške in potem — zlesti pod klop, kakor je že prej zlezel pod klop »Slovenski Narod« in kakor je zlezel pod klop dr. Tavčar, ki je prevzel zagovorništvo, pa ga potem naenkrat naprtil drju. Žirovniku. In danes se hvali Habž po Zagorju, da je Čobalu povzročil stroške in — da ga je tako naučil dr. Tavčar. Seveda, možakar, ki je včeraj dejal pred sodnikom: »Pisal sem!« danes pravi pred poroto: »Nisem pisal«, ne sme zahtevati, da bi se njegove besede verjele meni nič tebi nič. Ampak Habe pravi, da ga je Tavčar tako naučil, torej je prizadet dr. Tavčar. Kako se to zdi drju. Tavčarju? Ali je ta poštena metoda res njegov izum ?... Menimo da mu ne more biti vseeno, kako se sodi o tem. Sodba porotnikov velja pred sodiščem; o poštenju pa sodijo še drugi tribunali. — RUckwarts, riickvvarts, Don Rodrigo ! Že zadnjič smo rekli, da bi bil »Slov. Narod« storil gospodu Hribarju boljšo uslugo, če bi bil molčal zaradi železničarskih stanovanj. Da smo imeli prav, je potrdil junaški »Narod« sam v četrtek zjutraj. Hrabro je bil naskočil z naperjeno sulico in vihrajočo perjanico, kiaverno retirira zdaj na šepavem konju. S frazami za otroke skuša »Narod« prikriti svojo in Hribarjevo blamažo; a kdor zna čitati, vidi jasno, da se je širokoustnež zopet enkrat ujel in njegovo nerodno jecljanje zbuja le pomilovanje. Stvarnega ne zna Hribarjev glasnik povedati nič druzega kakor to-le: .Takrat, ko je poslanec Hribar govoril z dvornim svetnikom Ruffom zaradi stavbe železniških delavnic v Ljubljani, ni namreč bilo nikakega govora o hišah za Stanovanje železničarjev sploh; pač pa o delavskih hišah v zvezi z železniškimi mehaničnimi delavnicami. Nikdo ne bode poslancu Hribarju štel v zlo, ako tistikrat ni hotel vprašanja sezidave mehaničnih delavnic v Ljubljani komplikovati s tem, da bi bil v zvezi z njimi zahteval tudi gradnjo delavskih hiš. Vsak pameten človek mora marveč vedeti, da se morajo take stvari prepuščati nadaljnemu razvoju." Radi bi vedeli: Ali je poslanec Hribar sam tako naiven, ali pa ima »S. N.« svoje čitatelje za tako naivne. Liberalno trobilo bi rado dopovedalo svojim ljudem, da ni gradnja hiš v nobeni organski zvezi z ustanovitvijo železniške delavnice. Človek pa bi moral biti zelo zelo novorojen, da bi šel »Narodu« na te limanice. Ljudje vendar večinoma niso »pametni« na ta način, kakor smatra »S. N.« pamet, ampak kdorkoli ima kaj soli v glavi, razume, da je zadostno število stanovanj predpogoj za ustanovitev delavnic. Saj vendar ne gre za dvajset ljudi, ki se za silo stisnejo kam pod streho 1 Preden se začne v novih delavnicah delati, morajo ljudje že imeti stanovanje. To menda razume tudi premodri Hribar. Sploh pa ne gre zato, da se je imelo vprašanje železniške delavnice »komplikovati« z zahtevo, da se zgrade tudi delavske hiše, temveč se je imel kos kompliciranosti odpraviti s tem, da se odgovori na vprašanje: Kje bodo delavci stanovali ? In zdaj gre zato : Kaj je Hribar odgovoril na to? Izvijanje s »komplikovan-jem« ne zaleže prav nič. V interesu stvari in v interesu prizadetega osobja je imel veliki Hribar jasno povedati, da ni takih stanovanj in po tem bi se lahko reševalo vprašanje, kako poskrbeti, da jih bo. Saj že danes v Ljubljani primanjkuje stanovanj za delavce ravno tako ali pa še bolj kakor za srednje sloje. Da se morajo »take stvari prepuščati nadaljnemu razvoju« je pa jako sumljiva beseda. Nadaljnemu razvoju — to se pravi privatni špekulaciji. S socialno političnimi nazori gospoda Hribarja bi se to seveda vjemalo. — Z železniško delavnico, ki se ima graditi v Ljubljani, se gospod Hribar sploh nekoliko preveč baha. Ko se je bila zgradila bohinjska železnica, je postala ustanovitev take delavnice na jugu sama posebi potrebna. Za to potrebo ima neizogibni gospod Hribar ravno toliko zaslug kolikor za to, da se zjutraj stori dan, zvečer pa mrak. Šlo je pač za to, kje se ustanovi delavnica in gospod Hribar, ki je bil takrat župan v Ljubljani, je bil pač dolžan skrbeti za to, da se Ljubljana ne prezre, tembolj ker je bilo precej očitno, da je Ljubljana zlasti z ozirom na nameravano belokranjsko železnico zelo primerna točka. Da ima župan več vpliva nego njegov sluga in državni poslanec več nego volilčev klobuk, je menda tudi jasno in nazadnje je nemara vendar županova in poslančeva dolžnost, porabiti svoj vpliv v prid svoje občine in svojega volilnega okraja. Tako so delali tudi drugi župani in drugi poslanci in če se že Ljubljančanom neprenehoma sugerira božanska izjemnost Hribarjeva, je vendar treba povedati, da tudi druga prizadevanja niso ostala brez uspeha. Ljubljana namreč ne dobi cele delavnice, ampak le oddelek ; druga dva oddelka pa dobita Celovec in Beljak. Ne prihaja nam na misel, da bi to Hribarju očitali kot greh. Čudežev ne more delati. Ampak naj se ne trobi neprenehoma na vse strani, da jih dela. — Suspendiran profesor. Kranjski deželni šolski svet je po poročilu domačih lis- tov na zadnji seji suspendiral od službe profesorja na mestnem dekliškem liceju Antona Juga zaradi nekega govora na skupščini učiteljske zveze v Novem Mestu, dokler traja disciplinarna preiskava proti njemu. Zunanji listi javijajo, da je podal dotični predlog deželni poslanec in učitelj Jaklič. To bs vendar bilo dobro vedeti. Gospod Jaklič je sicer klerikalec, a vendar nam ne gre v glavo, da bi se bil mogel tako ponižati. Rajši bi verjeli, da so bili zunanji časopisi mistificirani in da jim pošlje gospod Jaklič popravek. Bilo bi vendar čudno, da bi slovenski učitelj opravljal tako službo, pa še napram človeku, kateremu je bil kolikor toliko tovariš. Gospod Jaklič bo gotovo dal preklicati. Kajti če ne bi dal, bi bilo seveda drugače. Če bi gospod Jaklič molčal, bodo •morali drugi govoriti. — Delavska hranilnica in posojilnica v Ljubljani se je ustanovila. Svoj ustanovni občni zbor je imela dne 13, avgusta 1910 v restavraciji »Internacional« ter ? istim dnem pričela tudi poslovati. V imenu sklicateljev je na tem shodu sodrug dr. Jos. Tomšič poljudno pojasnil pomen ustanovitve takega zavoda pa tudi naglašal dolžnost, ki jo imajo posamezni sodrugi in organizacije v tem pogledu, da store vse, kar bi utegnilo koristiti Delavski hranilnici in posojilnici, in sicer zaradi tega, ker bo ta zavod navsezadnje koristil organizacijam samim in ker je gospodarska organizacija sila, ki je delavstvo tudi ne sme prezirati. Podavatelj je pojasnil pravila. Omenil je, da ima zadruga omejeno jamstvo, da znašajo deleži po 100 K. Zadružnik more imeti tudi po več deležev. Člane sprejema načelstvo. V načelstvo so bili soglasno izvoljeni sodrugi: Dr. Jos. Tomšič, Fr. Bartl, Fr. Koman, I. Mlinar in A. Zupančič. — Iz sej načelništva in nadzorništva imamo poročati, da se obrestujejo deleži in hranilne vloge po 4V2%. Načelstvo sme dovoliti, da se vplačujejo deleži v obrokih. Uradne ure so ob četrtkih od 2. do 3. popoldne in ob sobotah od 6. do 7. zvečer v Ljubljani, Stari trg št. 30, v nujnih slučajih tudi sicer ob navadnih uradnih dnevnih urah. Zavod je imel že doslej 3426 K prometa. — Sodrugi, početek novemu gospodarskemu Podjetju je napravljen. Če se hočemo gospodarsko res okrepiti, moramo kreniti na tisto pot, na katero so krenili vsi tisti, ki znajo upoštevati gospodarsko moč, ki pravijo, da je denar, če ne prvi, vsaj drugi bog. Zavod bo posloval strogo reelno in strogo varčno. Delavstvo in prijatelji delavstva ter organizacije pa naj nalagajo svoje prihranke v svojem zavodu. Manjše hranilne vloge se lahko dvigajo takoj, večje pa proti kratki odpovedi. Sodrugi, storimo vsak svojo dolžnost, da označimo tem krepkeje svojo solidarnost. — Tudi pismena pojasnila (proti vposlatvi znamke 10 v) daje; Delavska hranilnica in posojilnica v Ljubljani, Stari trg št. 30. — Komisariat v ljubljanski občini ima kljub vsem načelnim pomislekom vendar tudi nekaj dobrih posledic. Zgodilo se je namreč, da se je začel celo »Slov. Narod« nekoliko zanimati za nedostatke v Ljubljani. Zdaj graja pomanjkanje snažnosti po ulicah, slabo razsvetljavo itd., dočim je moral prej vsepovprek hvaliti. Ljubljansko prebivalstvo bi bilo sicer tudi prej ob deževnem času potrebovalo berglje, ob suši pa krinke zoper prah in po nekaterih predmestjih je bilo vedno priporočljivo, jemati za večer »lehtirno« s seboj. A kdor je to povedal, ko ni Ljubljana hotela in mogla živeti brez Hribarja, se je v »Narodu« razglasil za hudodelca; zdaj sme »Narod« sam včasi povedati, da je marsikaj v Ljubljani slabše nego na vasi. Svetovali bi liberalnemu kolegi, naj se nekoliko poglobi v ta vprašanja, pa nam bo znal morda tudi povedati, kako zanemarjena je aprovizacija Ljubljane, kako zavožena stanovanjska politika; povedal nam bo, da se v Ljubljani absolutno nič resnega ne stori, da bi se prebivalstvo obvarovalo oderuštva, ki ga uganjajo podraževalci živil. Se marsikaj takega bi nam znalo povedati liberalno glasilo. Saj mu ni treba povedati, da so to vse grehi starega liberalnega gospodarstva. To bo itak vedel vsak, komur niso kavke izpile možgan, — „Slovanski železničarji", to je družba, ki bi rada pod vodstvom velikanov a la Burival razdejala železničarsko organizacijo in iz železničarjev napravila predprego za nacionalistično kapitalistične stranke, je imela pred kratkim v Pragi neko komedi-jaško »zborovanje«. Udeležil se ga je tudi Hribar, ker se brez njega ne morejo zabeliti nobeni »slovanski« žganci. To je najbrže zahvala za to, ker so mu ljubljanski socialistični železničarji pomagali do državnozborskega mandata. — Kadar začne »Slovenski Narod« pridigati moralo in se zgražati nad nasprotnikom, takrat je najbolj neokusen. Res je pač, da je v slovenskem javnem življenju in v slovenskem časopisju mnogo gnilega in smrdljivega; ampak težko da bi bil kdo tako malo pripraven za zdravniški posel kakor »Slovenski Narod«, ki je pokazal,, da ni zanj nobeno barabstvo preslabo. Prav posebno se je na polju podlosti odlikoval v Čobalovi aferi. Zalumpane praktike, ki so se v tem procesu porabile s priznavanjem in preklica-vanjem, smo že na drugem mestu razložili. Kdor je sledil procesu, se je prepričal, da je bilo vse, karkoli so propadli obrekovalci, ki se ne upajo na dan, očitati Čobalu, do pičice iz trte izvito. Danes smo popolnoma prepričani, da je tp tudi »Slovenski Narod« dobro vedel. In vendar je še dva dni pred obravnavo objavil članek, kateremu se je režala podlost iz vsake vrstice. Sama natolcevanja, samo sumničenje, bombastne po predpustnih norcih dišeče besede o zarotah, o tajnih načrtih in lopovsko naglašanje socialno demokratično nemčurske zveze, katere nikoli ni bilo — to je bila vsebina članka, ki ni znal povedati ne enega dejstva. Čemu je bil spisan in tiskan ta članek? »Slov. Naroda« ne bi bilo treba poznati, pa bi se lahko uganil namen. S strašilom nemčurske zveze in s konzumarstvom je hotel vplivati na porotnike. Noben pošten list na svetu se ne bo posluževal tako barabonskega orožja. A »Slov. Narod« že davno ni več pošten list. Rad bi pač veljal za protiklerikalno glasilo, vendar pa je njegovo geslo tisto, ki se je od nekdaj očitalo klerikalcem: Namen posvečuje sredstva. In pri tem še treba ni, da bi bil namen dober. Glavno je, da škoduje nasprotniku. Če hoče tak žurnalistični klati-vitez koga učiti morale, se mora človeku obrniti želodec. Trst. — Argentinsko meso je prišlo v Trst in se je tukaj jedlo. Seveda ga še niso dobili navadni konsumentje, ampak pokušala ga je samo komisija, ki se je s tem plemenitim namenom pripeljala v Trst in se tukaj še nekoliko povečala. V Avstriji imamo pač skrbne oblasti, ki ne dovoljujejo, da bi prišlo zdravje državljanov v nevarnost zaradi kakšnega amerikanskega mesa; hvala bogu pa imamo tudi požrtvovalne uradne osebe, ki so pripravljene, nabasati si želodec tudi s takimi bržolami in bifteki, kadar gre za »narodov blagor«. Toda nikar se ne norčujmo, ampak bodimo hvaležni visoki dobrotljivi vladi, ki je že po šestih letih drezanja storila prvi korak, da dobe prebivalci vsaj nekaj več mesa. Upajmo, da za drugi korak ne bo treba suvati in pehati zopet šest let. Na vsak način napredujemo. Še pred tremi leti, ko so socialisti v državnem zboru zahtevali, da se dovoli uvoz ohlajenega prekomorskega mesa, je bila vlada popolnoma gluha za to zahtevo. Letos pa že pokuša njena komisija argentinsko meso. In še več. V Argentinijo se pelje komisija, da študira vprašanje tam, kjer je živina doma. Druga komisija pa pojde na Angleško, kjer jedo argentinsko meso že leta in leta. In v Trstu je tretja komisija. Neka barka je namreč v svojih hladilnih kleteh pripeljala tako meso. Najprej so ga pregledali izvedenci in so koustatirali, da je meso lepo in zdravo. Dejali so celo, da prihaja v Avstriji malo takega mesa na trg. In ko so to dognali, se je pokušala menaža. Marsikateremu proletarcu bo žal, da ni bil pri tej poizkušnji. Bilo je juhe, kuhanega mesa, na razne načine pečenega mesa in komisija je po temeljitem praktičnem študiju dognala, da nimata jezik in želodec nič zoper tako hrano. To je pač vse lepo in prijetno. Vendar je naša neprijetna dolžnost, da moramo nekoliko svariti. Kdor misli, da bo že jutri imel argentinsko bržolo na mizi, se mora naučiti potrpežljivosti. Kajti tri komisije imamo in dokler ne pride odgovor od vseh treh, nima visoka vlada podlage za svoj študij. V Avstriji mora biti red. Kadar to visoka vlada končala svoje študije, bo gotovo tako ljubezniva, da bo blagovolila tudi povedati, če bo kaj z argentinskim mesom. Kvečjemu če bi ljudstvo nemara prej nekoliko podrezalo. Istra. Predavanje v Pulju. V petek, 9. t. m. je priredila zidarska organizacija predavanje, na katero je povabila sodruga E. Kristana iz Ljubljane. Puljski zidarji so na svojo organizacijo lahko ponosni, tembolj ker so si z njo priborili že lepe uspehe na strokovnem polju. Društvo si pa vendar ne domišlja, da je s tem že izpolnilo vso svojo nalogo, ampak hoče svojim članom pomagati tudi do večje izobrazbe, kar je v zanemarjeni Istri posebno potrebno. Prvo tako predavanje je bilo torej v petek o predmetu: Kaj uči znanstveni socializem? Že ta začetek je pokazal, kako prav je storila naša organizacija s svojo,nakano. Dasi je bil delavnik, je bila vwdar velika dvorana v novem »Delavskem Domu« vsa polna. Razun zidarjev je prišlo tudi mnogo drugih delavcev poslušat žive besede puljskemu delavstvu dobro znanega predavatelja, ki je tudi to pot podal svojim poslušalcem izreden užitek. Dasi je predmet jako težaven, ga je podal delavstvu v tako razumljivi obliki, da se poslušalci kljub celemu dnevu težkega dela niso prekomerno utrudili. A da so razumeli, je dokazalo burno odo- bravanje, ki je sledilo zanimivemu predavanju. Društvo si je pridobilo s to prireditvijo velike zasluge za svoje člane in se je lahko prepričalo, da jim bo ustreglo, če jim poda večkrat take duševne hrane. Shod v Pulju. V nedeljo, 11. t. m. dopoldne smo imeli v dvorani »Delavskega Doma« zopet ljudski shod, na katerega dnevnem redu je bilo poročilo o delovanju avstrijskega parlamenta in o narodnih bojih. Predsedoval je sodrug Haramina, poročal pa je sodrug E. Kristan iz Ljubljane. V soboto je bil v Pulju štiri ure tak naliv, da je pro-vzročil po vsem mestu povodenj. Povsod je voda udirala v hiše in zlasti po delavskih stan vanjih je bilo vsled tega vse narobe. V nedeljo so delavci imeli polne roke. dela, da so popravili, kar se je sploh dalo popraviti. Nič čudnega ne bi bilo, če bi bil vsled tega tudi shod padel v vodo. l epo znamenje za zavednost in politično zanimanje našega delavstva pa je, da je prišlo na shod vendar štiri do petsto delavcev. Sila pičlo pa je bilo število nasprotnikov. Sodrug Kristan je govoril dve uri ter podal obširno poročilo o delu in nedelu parlamenta s posebnim ozirom na delavska vprašanja in na sedanjo draginjo. Posebno kritiko je posvetil narodnjaškim homatijam in protiljudski politiki meščanskih jugoslovanskih poslancev pod vodstvom slovenskih klerikalcev in njihovega šefa dr. Šušteršiča. Govor sodruga Kristana, ki je bil zelo jasen in vseskozi podprt z močnimi argumenti, je napravil velik vtisk. Koroško. — Klerikalni polom na Koroškem. Mnogo se je zadnje dni pisalo o krahu klerikalne »Centralne blagajne« v Celovcu, ki je v zvezi s polomom tvrdke »Kayser in Palese«. Predsednik Centralne blagajne monsignor %eiss je posodil brez dovoljenja odbora centralne blagajne monsignoru Kayserju 1,900.000 K. Ker pa so vsa podjetja šla rakovo pot ter je bilo očitno, da pride v kratkem času polom, sta dala »sveta« katoliška moža monsignor Kayser in njegov kompanjon Palese vsak svoja dva brata na nepremičnine, od katerih je eden izmed Kavserjevih, kakor tudi eden izmed Palesejevih duhovnik, vknjižiti za ogromne svote do 500.000 K. Te vknjižbe so izrazito sleparstvo od strani monsig. Palese, kakor tudi od strani »svetih« bratov. Javnost je že dolgo časa, posebno pa zadnje mesece nezaupno opazovala denarne špekulacije klerikalnih »svetnikov«. Ko so se meseca maja in junija t. 1. pojavile v zemljiški knjigi omenjene vknjižbe na korist oseb, ki so bile vedno notorično siromašne in revne kakor cerkvena miš, je postalo vsakomur jasno, da gre tukaj edino za kradež ljudskega denarja. Končno je državno pravdništvo poseglo vmes ter je dalo monsignora Kayserja ob belem dnevu javno v Trgu (Feldkirchen) aretirati in odgnati v preiskovalni zapor v Celovcu, kjer še sedaj premišljuje o svoji kratki sijajni preteklosti in čaka zaslužene usode. Monsignor Weiss je bil bolj prebrisan. Vzel je dopust že pred 2 meseci, ko še sleparstvo ni bilo tako očitno ter io je popihal neznano kam v inozemstvo. Državno pravdništvo je sicer izdalo za njim tiralnico, ki ga pa še ni dosegla. Monsignor Weiss je bil vodja te socialno gospodarske politike in on je pred vsem povzročil poleg Kayserja, da so koroški kmetje, obrtniki m dela.vci oškodovani za milijone. Kaj stori sedaj krščansko socialna stranka na Koroškem? V začetku se je potrudila pridobiti centralno vodstvo krščansko socialne stranke na Dunaju, da krizo prepreči ter da potrebni kapital na razpolago. Slovenec monsignor Podgorc je sam kot podpredsednik centralne blagajne posredoval na Dunaju pri vodstvu klerikalne stranke. A tam niso kazali posebnega smisla za to, ter so si vzeli časa za pomislek; med tem pa je oficielni organ krščansko socialne stranke na Koroškem »Karntner Tagblatt« dosledno pisal, da se ta gospodarski polom nikakor ne tiče stranke kot take, ampak samo prizadetih oseb monsignora Kayserja inWeissa ter Paleseja. »K. T.« je tudi trdil, da centralna blagajna sploh ni inštitucija krščansko socialno stranke, ampak samo zavod, kateremu je načeloval Weiss kot neodvisna oseba. Tudi to je pristna katoliška laž »svetih« katoliških mož pri »K. T.« Pri ustanovitvi centralne blagajne dne 26. maja 1902 sta odvetnik dr. Aleksander Pupovac in monsignor Weiss izrecno povdarjala, da se morajo združiti vse koroške »rajfajznovke« in po zmožnosti tudi drugi denarni zavodi pri klerikalni centralni blagajni, da se cela Koroška kos za kosom pribori za klerikalno idejo. V hipu, je dejal dr. Pupovac, ko smo v posesti koroških denarnih zavodov, smo tudi v posestvi vlade v deželi. Ravno na ta način je izjavil ob imenovani priliki monsig. Weiss. Centralna blagajna je bila torej klerikalno bojno orožje, ki bi imela služiti strankarskim svrham ter polniti bisage voditeljev. Polom te blagajne je polom klerikalnega gospodarstva na Koroškem. Najboljša ura sedanjosti Zlata, srebrna, tula, nikel-nasta in jeklena se dobi samo pri H. Suttner, Ljubljana, Mestni trg Lastna tovarna ur v Švici. Tovarniška varstvena znamka IKO1 Ceno posteljno perje in puh! 1 kilogram sivega, oskubljenega K 2’—, polbelega K 2-80, belega K 4-—, pritna puhastega K 6'—, izredno finega skubljenega K 8' sivega puha K l —, belega K 10'—, izredno fini prsnr puh K 12'-od 5 kilograma naprej franko. — — - Gotove postelj© - iz gosto tkanega, rdečega, modreca, rmenega ali belega inleta (blaga tianking), 1 pernica 180 cm dolga in 116 cm široka ter 2 blazini, 80 cm dolgi in 58 široki, dovolj napolnjene z novim, očiščenim puhastim, trpežnim, sivim perjem K 16*—, s pol-puhom K 20'—, s puhom K 24*—. Pernica sama K 12—, 14-—, 16’—, blazinice K 3 —, 3*50, 4 —. Pernice 180 cm dolge in 140 cm široke, K 15’—, Ig-— in 20*—. Blazinice, 90 cm dolge in 70 cm široke ali 80 cm dolge in široke, K 4'50, 5*— in 5’50. Spodnje pernice iz gradla, 180 cm dolge in 116 široke, K 13*— in 15 —, pošlje po povzetju, — zavoj zastonj od K 10*— naprej franko — Maks Berger, Deschenitz štev. 1084 - Bohmerwald. Cenik o matracah, odejah, prevlečkih in vsemu drugemu blagu za postelje zasionj in franko. Če ne dopade.se zameni ali denar nazaj. ■'S' včffe’ ';V> .' 3Dra.gln.ja. mesa. in HVtsggi - kocka Draginja mesa se lažje prenaša, če gospodinja ne kuha goveje meso zaradi juhe, ampak se posluži za napravo goveje juhe izbornih in praktičnih Maggi-kock a 5 h ter goveje meso ocvre ali pa porabi za pljučno pečenko, golaš i. t. d. Maggi-jeva kocka je napravljena iz najboljšega mesnega ekstrakta ter vsebuje vse potrebno za naravno govejo juho. Raztopi se v vreli vodi takoj in da en krožnik gotove goveje juhe, ki se odlikuje po dobrem okusu in ki se da porabiti kakor doma kuhana juha za zakuhano juho in k drugim jedilim kakor prikuham, omakam i. t. t, * Pri nakupu zahtevajte izrečno pristne Maggi-jeve kocke a 5 h in pazite na ime ,Maggi‘ in na varstvena znamka „ zvezda s hrižcem*. Delavska hranilnica in posojilnica (vpisana zadruga ?. omejenim jamstvom.) v Ljubljani; Stari trg št. 50 I. nadstropje. Obrestuje hranilne vloge po 4V2%. Sprejema vloge na tekoči račun. Posojuje na osebni kredit in (zastave) vredn. listine, hipoteke itd. Uraduje se vsak četrtek od 2: do 3. ure iu vsako soboto od 6. do 7. urs popoldne; nujna pojasnila se daje pa tudi ob vsakem drugem navadnem dnev-1 = nem času. ===== Častiti gospod __ Cia »rij el Piocoli J \.Mm lekarnar v Ljubljani. 00 Vašo tinkturo za želodec sem že vso Kjer sta v redu tek, prebava, Sta telo in duša zdrava! Torej: Da ne boš bolan, Vživaj pravi „FLORIAN“. Želodčni liker je pripravil tek in prebavo marsikomu, ki je zaman kupoval draga in neprijetna zdravila! Ljudski a kakovost Kabinetna kakovost liter K 2.40 . . 4 80 Naslov za naročila: .FLORIAN", Ljubljana. Postavno varovano. S. Bemsch Ceno posteljno perje! T-TajTooljfit češlci nakupni vir. Kg. sivega dobrega, pu-ljenega 2 K ; boljšega 2.40 K; prima polbelega 2’80 K; belega 4 K ; belega puhastega 5‘10 K; velefinega snežnobelega, puljenega 6’40 K, 8 K; puha sivega 6—7 K, belega, finega 10 K ; naj-finejši prsni puh 12 K. Naročila od 5 kg naprej franko. Zgotovljene postelje £g|°st°rtl lega ali rumeneganankinga,pernica 180cm dolga, 120 cm široka, z dvema zglavnicama, 80 cm dlg, 60 cm šir., polnjena z novim, sivim, prav stanovitnim puhastim perjem 16 K; napol puh 20 K; puh 24 K; posamezne pernice 10,12,14 in 16 K, zglav-nice 3,3'50 in 4 K. Pernica, 200 cm dolga, 140 cm šir. 13,14-70,17 80,21 K, zglavnica, 90 cm dolga, 70 cm šir. 4’50, 5’20 in 5’70 K, spodnja pernica iz močnega, črtastega gradla, 180 cm dolga, 116 cm široka 12'80 in 14*80 K, Razpošilja se po povzetju, od 12K naprej franko. Lahko se franko zamenja za neugajajoče se vrne denar. Natan. cen. gratis in fr. S. Benisch, Dešenice 758, Češko. z velikim uspehom porabil, katero iz srca priporočam v veliko korist vsaki družini ter se Vam iskreno zahvaljujem in prosim, blagovolite mi poslati še 24 stekleničic Vaše tinkture za želodec. Z odličnim spoštovanjem Josip Sterle Posestnik in premirani medvedji lovec v Koritnicah, pošta Knežak pri Št. Petru na Krasu. Ljubljana Danajska cesta 17 priporoča svojo £3 bogato zalogo 03 cr> J=5 t=» c=> co 03 CO OD -t—» 03" Svojim čitateljem priporočamo, da se ozirajo na take tvrdke, ki inse-— rirajo v našem listu. — Ustanovljeno 1847. Ustanovljeno 1847. Tovarna pohištva J. J. Naglas Turjaški trg št. 7. LJUBLJANA Turjaški trg št. 7. Največja zaloga pohištva za spalne in jedilne sobe, salone za gosposke sobe. Preproge, zastorji, modroci na zmeti, žimnati modroci, otroški vozički i. t. d. KTaJnliJo cen«. ICajnolidneJSe blago. _ ■ — ■ ■■■■ ■ ------------------------------- priporoča tvrdka 1 i jesen » zimo SS: iHS* J* svojo bogato zalogo izgotovljenih oblek za fl0sp0de ter mižne novostivkonfe|<'ii' za dame in deklice. Ceniki zastonj in franko. I if Produktivna zadruga ljubljanskih mizarjev registrovana zadruga z omejeno zavezo s sedežem v Ljubljani, Marije Terezije cesta 11 (Kolizej) Zaloga pohištva lastnega izdelka in tapetniškega blaga. gr Izvršuje vs . mizarska staibna dela. | Lastna tovarna na Glincah pri Ljubljani. Kavarna ,Unione v Trstu4 ulica Caserma in Torre Blanca Q£ ■v se priporoča. £ "C >io 0 Q_ ra us -o Šivalnih, strojev za rodbino in obrt 3P.isa.lni stroji ,-,-A-cLler1^ Vozna kolesa. Ceniki zastcnj in franko.