relativno trdno sedečih laiitnikov politične moči, ki so se zbirali okoli Josipa Broza Tita. Politična geroniokracija, oznamenova-na s svojim mesijanskim kliiejem, je v spopadu s srbskim liberalizmom sicer zmagala. Razkoraka med samoupravno demokratično deklarativnosljo in oblastniško samopaš-no dejavnostjo pa ni mogla premostiti. Branje Latinkine knjige vsiljuje premislek o tem, da so dogmatske komunistične elite kljub retoriki o samoupravljanju In kljub fasadi demokracije v bistvu občevale le med seboj, samoupravni populus pa je bil potisnjen na obrobje.
Latinka Perovič polni svoje besedilo Zapiranjega kroga z znanstveno analizo. In to zlasti še tam, kjer prek členitve spopadov različnih razvojnih konceptov med »liberalci« in »konservativci« obravnava odnose v jugoslovanski fedcradji. vlogo Zveze komunistov, pa tudi pomen mednarodnega dejavnika, utelešenega zlasti v politično vsiljivi tutorski vlogi Sovjetske zveze L Brež-njeva. Družboslovno živahno so intonirani ludi tisti deli obsežne avtoričine knjige, kjer L. Perovič na ravni zgodovinskega posploševanja vrednoti državni socializem, kolektivizem, egalitarizem. kult voditelja.
Kljub bogati podatkovni podlagi knjige delo ne zaide v utrujajočo faktografijo, temveč na zgodovinsko sintetičen način predstavi »zapiranje kroga«. Ali ni tudi iz takšnega »zapiranja kroga«, vsaj delno, zrasla tudi -kvadratura kroga« sedanje srbske politike? Tudi v tem bi utegnila biti ena izmed sestavin družboslovne sporočilnosti predstavljene knjige Zlasti šc za tiste, tu mislim predvsem na politologe in sociologe, ki bodo proučevali globlje razloge razpadanja in razpada jugoslovanske fedcracijc, ki v svoji avtentični obliki, brez politično poudarjenega partijskega veznega tkiva, pravzaprav ni nikoli obstajala. Knjigo je mogoče šteti med tisto vrsto tehtne znanstvene literature, ki - sine ira - razkriva globlje plasti partijskih nacionalnih in ideoloških podlag dogajanja v Jugoslaviji. In to na način, ki sc je otrescl ccncnc nostalgičnosti in poenostavljanja.
BoStjan Markit
Božo Repe
»Liberalizem« v Sloveniji
Borec. Ljubljana 1992
Uveljavljeni slovenski zgodovinar srednje gencracijc Božo Repe, ki je že v preteklosti s svojimi članki in razpravami s področja sodobne zgodovine pritegnil pozornost ne Ic zgodovinske, ampak tudi politološke in sociološke strokovne javnosti, se tokrat predstavlja z zgodovinsko monografsko študijo -Liberalizem« v Sloveniji. Delo. ki je izšlo v okviru revije Borec (št. 9-10/92), obsega skupaj z angleškim povzetkom 274 strani besedila. Dodano je tudi nekaj slikovnega gradiva in pod njim nekaj pomenljivo poan-tiranih misli. Tako poleg fotografske predstavitve -dramatis personae« (danes že rahlo pokritih z bolj ali manj ironično zgodovinsko patino) lahko zasledimo nekaj zgoščenih razmišljanj glede na glavno temo avtorjevega dela. Seveda zavoljo slikovnih vložkov delu ne pripisujem narave fotograf-sko-bcsednega albuma, temveč opozarjam Ic na razgibano komponiranost knjige. Dr. Božidar Repe je svoje delo razdelil poleg spremne besede in sklepa v devet poglavij: Opozicijska in alternativna gibanja v Sloveniji in Jugoslaviji od konca vojne do začetka šestdesetih let; Politični program slovenskega »liberalizma«; Ekonomski koncept slovenskega »liberalizma«; Časovna razmejitev obdobja »liberalizma« in nekaj splošnih značilnosti obdobja; Obdobje delne sprostitve političnega življenja in iskanja novih političnih in gospodarskih poti (1964-1967); Prelomno leto 1968; Cestna afera v Sloveniji; Konec obdobja »liberalizma«; Primerjava slovenskega »liberalizma« s tedanjimi gibanji drugod po Jugoslaviji.
Dogajalni prostor in čas Repetove študije sta Slovenija in obdobje v času od druge polovice šestdesetih do z.ačetka oziroma sredine sedemdesetih let. čeprav Repe. vendar bolj mimogrede, posega tudi na zunajslo-vensko dogajanje. Vendar obdelava celotnega jugoslovanskega liberalizma, ki bi na zgodovinski. sociološki in politološki sintetični način obravnaval ta pojav, ic čaka družl»-slovno pero.
Repctovcmu delu. kljub (emu da imajo danes živeči protagonisti tega obdobja do njega različna mnenja, ne bi mogli očitati, da je v funkciji «uporabnostnega« političnega trenutka in da sc je Repe podal na znanstveno sumljivo pot konjunktume izrabe tematike. Repe. ki nima težav s pravilnim kronološkim zaporedjem dogodkov na slovenskem političnem prizoriiču. ob upoStevanju zgodovinsko kritične refleksije analizira nosilce politične moči tistega časa, njihove politične zamisli in politično dejavnost. To počne na zgodovinsko korekten način in tako, da mu ni mogoče očitati zgolj nekakšnega političnega pikantnega voajerstva ali »opravljivega« brskanja po dokumentih. Nimamo torej opravka z Repetovo poenostavljeno kvazi-analitično zgodovinsko držo. Gre za - ludi glede na čas in okoliSčine nastajanja dela in tudi Se zlasti njegove objave - relativno pretehtano zgodovinsko rekonstrukcijo naSe neposredne slovenske politične preteklosti in tudi za njeno studiozno zgodovinsko ocenjevanje. Seveda na nekaterih mestih v knjigi avtorjeva preveč fragmentirana zgodovinska retrospektiva (zlasti pri poglavju o ccstni aferi in o »poslanski aferi«) zamegljuje celoto dogajanja. Vendar iz bogatega drobirja političnih dogodkov očitno ni bilo vselej lahko
predstaviti zaokrožene celovitosti dogajanja in na enak znanstveno utemeljen način.
Branje Repetove Študije se lahko izteče v tele ugotovitve: a) kako pomembno vlogo so v obravnavanem času igrale ideoloSko usmerjevalne naprave partije, b) da pariija kljub vsemu ni bila monolitna, ampak da jc imela zjiotraj sebe opozicijo, ki sc jc zavzemala - znotraj obstoječega sistema - za bolj demokratično, za manj enoumno alternativo, c) da demokracija ni (bila) sestavni del slovenskega političnega arhelipa. ampak da jc to bila vsaj ideoloSka. če že ne neposredno administrativna represija, č) da noben pojav, tudi slovenski »liberalizem«, ni nenadoma izbruhnil kot kakSen politični gejzir, ampak da ima svoje predhodnike tudi v prejSnjih rahljanjih sistema, da gre torej vendarle za organsko rast demokratičnih proccsov. Za razmiSljujočega bralca pa naj ob solidni Repetovi knjigi kot »domača intelektualna naloga« ostane vpraSanje: ali ne temelji skep-ticizem velikega dela slovenske populacije do socialističnega projekta tudi na rezultatih obračuna (takrat) zmagovite partijske politične elite nad »liberalci«?
BoSlian Markič