prikazi, recenzije
JOHN G.GUNNELI. AND LUIGI GRAZIANO
The Development of Political Science. A Comparative Survey
Edited bv David Easlon. Routledge. London and New York 1991.
Sistematična dela o zg«>dovini politične znanosti kol posebne družboslovne discipline so redka, saj jc političn.i znanost kljub svoji častitljivi tradiciji, ki sega vsaj do Aristotela, kol akademska disciplina vendarle mlada: če ima v Združenih državah Amerike komaj stoletno tradicijo, jc bila v Evropi (razen izjem) institucionalizirana Šele po drugi svetovni vojni, v glavnem po Šestdesetih letih. Delo The Development of Political Science (Razvoj politične znanosti) ima torej pridih pionirskosti. pa čeprav so bile pred njim objavljene nekatere vplivne knjige; tu mislim zlasti na Contemporary Polilical Science. UNESCO (1950) in na W. G. Andrews (cd ). Internationale Handbook of Polilical Science (1982) pa na publikacije, ki obravnavajo zgodovino polilične znanosti v p<»sa-mcznih regijah, zlasti v Evropi (glej npr. EJPR 20/1991), če ne omenjam sicer pomembnih, a vendar zgolj na posamezne dežele usmerjenih monografij.
Od dosedanjih del o piililični znanosti v sodobnem svelu sc knjiga, o kateri poročam. razlikuje predvsem v treh pogledih; prvič, po dozoreli zavesti o zgodovini politične znanosti kol posebnem raziskovalnem problemu; drugič, po poskusu, da sc politična znanost pojmuje kot disciplina v socio-političnem kontekstu in hkrati kol avtonomna sila. ki vpliva na politično in družbeno okolje; in tretjič, po naporu, da k proučevanju discipline pristopa izrazito primerialno.
To delo jc pravzaprav sad naporov Mednarodnega komiteja za iludij razvoja polilične znanosti, ki je bil ustanovljen 1985 na pobudo uglednih politologov Johna E. Trenta in Davida Eastona. ki komiteju tudi predseduje in ki je že na nekaj za.sedanjih (Helsinki I985,Corlona I987inBarcelona 1990) tej tematiki posvetil veliko pozornost To je le ena izmed publikacij, ki so izšle iz dosedanjih zasedanj tega uglednega foruma, ki jc ustrezno vključen tudi v IPSA.
Ce bi delo skušali označili po poglavitnih vsebinskih temah, bi ga lahko razdelili na dva poglavitna dela. Prvi del razčlenjuje splošne metodološke in vsebinske značilnosti obravnavanja zgodovine in sodobnega položaja politične znanosti kol posebne družboslovne discipline, drugi pa razvoj politične znanosti v izbranih deželah.
John G. Gunnell in David Easton v »Uvodu« predvsem razgrinjata izhodišča in značilnosti obravnavanja zgodovine in sodobnega položaja politične znanosti sploh in tudi v tej knjigi, pri čemer pojasnjujeta »dvojno strategijo» (proučevanja zgodovinskega razvoja discipline in njenih sodobnih značilnosti) kot optimalni pristop. Ko opozarjata na problem ugotavljanja začetka politične znanosti kot discipline, hkrati tudi poudarjata akademski, socialni in politični kontekst njenega razvoja, poudarjala pa tudi avtonomnost polilične znanosti pri vplivanju na kontekst. »Razvoj« politične znanosti ni pojem, ki bi bil neproblematičen, kol ni njena čedalje večja specializacija, pa tudi nc odnosi med »centrom« in »periferijo« glede širicnja politične znanosti. Posebno pozornost je treba posvetiti učinkom političnega režima na politično znanost (demokratični, avtoritarni, totalitarni), pa ludi njeni »disidentski« in »legitimizacijski« vlogi. Avtorja posebej poudarjata problem posploševanja in kumu-lativnosti v politični znanosti in se spričo očitkov o »imperializmu« ameriške politologije sprašujeta, ali jc res politična znanost v ZDA samo »ameriška«. Posebej poudarjata problematiko »difuznega« in »vzporednega« razvoja politične znanosti v sodobnem
svciu. v nekem smislu je sodobna politična znamjst historično in konceptualno dejansko »ameriška«, vendar obstajajo tudi druge tradicije. zanemarili pa ne smemo, mimo drugega. dejstvo, da je bila ameriška politična znanost pod močnim vplivom imigracije idej in mislecev iz Evrope in da la medsebojni vpliv med Evropo in Ameriko niha. pa četudi sc v -sredini dvajsetega stoletja lahko zdi. da puSčica kaže iz Združenih držav nasproti Evropi« (10). Uvod izpostavlja, ne pa zapira. različne vidike raziskovanja discipline, hkrati pa opozaria. da bo bodoče raziskovanje zgodovine politične znanosti moralo razrešiti Številne historigrafske in hcrmcncv-tične probleme, ki presegajo zgolj politično znanost.
SploSnejSi melodoloSki vpogled v komparativno raziskovanje politične znanosti daje tudi prispevek Erkkija Bcrndsona z naslovom »Razvoj politične znanosti«. Temo sku-Sa osvetliti tako. da jo razčlenjuje s staliSča perspektive glede Študija znanosti, z gledišča posebnih Študij o razvoju politične znanosti in primerjave med insiilucionalizacijo politične znanosti v Zahodni Evropi in v Severni Ameriki; hkrati jo motri lako. da poudana nekatere specifične probleme primerjalnega raziskovanja politične znanosti (posebej glede problema amerikanizacije in instituciona-liz.acije. s stališča razmerja do razvoja drugih disciplin itd ), da bi na koncu poudaril mul-tidimenzionalno naravo proučevanja politične znanosti, pri čemer sc je pomembno osvobodili različnih pristranskosti.
Tudi prispevek Johna G. Gunnella. ki je uvrščen kot prvo besedilo, ima v marsičem splošni metodološki pomen za proučevanje teme, čeprav sc (pod naslovom: »Historio-grafija ameriške politične znanosti«) loteva specinčnih eksplanacijskih in hcvrisličnih problemov v delih, ki obravnavajo zgodovino ptJlilologije v ZDA. Toda ti so zanimivi tudi za raziskovalce drugih dežel, kolikor se želijo izognili čerem »prezcntizma« in »hisloricizma« in obravnavali zgodovino politične znanosti s povezavo zunanjih kon-tckstualnih in notranjih konceptualnih vidikov.
Drugi del tekstov v knjigi jc namenjen, z različnimi metodološkimi poudarki, razvoju politične znanosti v posameznih izbranih deželah. John E. Treni in Michael Stcin razčlenjujeta interakcijo med državo in politično znanostjo v Kanadi; kulturne in kontek-
slualne vplive na razvoj političnih znanosti v Veliki Britaniji razčlenjuje Jack Ha>'ward: zvezo med političnim razvojem in politično znanostjo v Zahodni Nemčiji osvetljuje Hans Kastendiek; razvoj in insiilucionalizacijo politične znanosti v Italiji analizira Luigi Graziano; nekatere intelektualne značilnosti politične znanosti v njihovem razmerju do zgodovinske in družbene situacije v Franciji oriše Jean Leča: Dack Anckar opisuje na kratko politično znanost v skandinavskih deželah. Tem tekstom, ki so namenjeni, kol je razvidno, politični znanosti starejših in novejših liberalnih demokracij, sledijo trije, v katerih je obravnavan zlasti vpliv nedemokratičnih režimov na položaj politične znanosti; Joseph M. Vallès poroča o politični znanosti v Španiji med frankizmom in po njegovem padcu: Zhenguyuan Fu o sociologiji politične znanosti v LR Kitajski. L. Adèle Jinadu pa o politični znanosti v »anglotan-ski« Afriki. Delo sklene pregledna, tudi v Teoriji in praksi pred leti prevedena študija (gl. TIP. 7-8/1986) Davida Eastona »Politična znanost v ZDA«).
Knjiga The Development of Political Science vsekakor pomeni pomembno novost na svetovnem politološkem knjižnem trgu. Kaže. da se je politična znanost že toliko razvila, da je potreba po samorefleksiji njene zgodovine prišla na dnevni red vrste uglednih politologov. Priča tudi o pomembnem \plivu ameriške politične znanosti, hkrali pa tudi opozarja na to. da je pri obravnavi zgodovine te discipline treba upoštevati nacionalne kontekste in potrebe 1er medsebojne interakcije. Opozarja tudi na dejstvo, da se jc politična znanosi nominalno začela pojavljati v različnih političnih režimih, hkrali pa tudi da njen cclovitcjSi razvoj predpostavlja polno svobodo misli in diferenciacijo funkcij med znanostjo in politiko. Politična znanost m nikjer popolnoma osvobojena kulturno-vrcdnostnih determinant, njen položaj pa se razlikuje po tem. v kolikšni meri ima avtonomen prostor - in ga zna tudi izkoristili - za čim bolj objektivno raArivanje resnice o političnem življenju. V tem smislu je raziskovanje zgodovine politične znanosti ena izmed pomembnih poti k refleksiji položaja in funkcije sodobne politične znanosti. To velja zlasti za politično znanost na »prehodu« v pluralistično politično demokracijo. Zanjo je Sc posebej izzivalna vloga politične
znanosti v procesih demokratizacije, pa najsi bodo li zgodovinski ah sodobni. Tudi s lega vidika vsebuje knjiga Razvoj politične znanosti pomembno sporočilo.
Adolf Bibič
FRANC PEDICEK
Pedagogika danes
(Založba Obzorja Maribor, 1992)
V delu Pedagogika danes je avtor poglobljeno sistematiziral svoja razmišljanja in spoznanja o vzgoji in pedagogiki, o čemer jc objavil že vrsto pomembnih razprav. S podnaslovom Poglavja za antropološko snovanje slovenske pedagogike opozarja, da p vodi težnja po antropološkem utemeljevanju vzgoje in pedagogike, vendar k lemu lahko dodamo, da je v delu enako močna težnja k razvijanju in oblikovanju znanstvene identitete pedagogike pri nas. Pri tem sta pomembna antropološko izhodiSče in naravnost. Avtor izhaja iz tega. da je vzgoja prvin-sko človeški ptijav in Scle nato in na teh podlagah družbeni pojav. V lem delu je ponovno odločno poudaril misel, ki jo je javno že predstavil na drugem posvetu slovenskih pedagogov na Bledu leta 1971. V pričujočem delu je jasno razvil tudi drugi pol problema. namreč da je vzgoja hkrati tudi družbeni pojav, ne pa le družbena funkcija v funkciji družbe. Vzporedno in lesno s tem povezano jc pedagogika »ludi in hkrati
-	predvsem pa - človekoslovna ali antropološka znanost« (str. 15). Na teh izhodiščih avtor gradi znanstveno identiteto pedagogike in pronicijivo osvetljuje značilnost pedagogike na Slovenskem po letu 1945. S svoje dosledno aniropoloSke znanstvene teoretske usmeritve osvetljuje odklon, ki ga je v omenjenem časovnem (razvojnem) obdobju naredila pedagogika pri nas. ko sc jc postavila le v funkcijo drugega, sekundarnega pola. to je Ic v družbeno funkcijo. Ta tnlklon v pragmatično ulilitarni družbeni lok jc pedagogiko močno slabil v sami njeni biti
-	to je v njeni znanstveni identiteti. V lem
smislu lahko razumemo Pedičkovo obravnavo paradigmatskega loma danaSnjih znanosti. posebno pa Se osvetljevanje razvoja paradigem slovenske pedagogike, identitete pedagoške znanosti, teorije vzgoje in izobraževanja in posameznih sestavin ter značilnosti vzgoje in pedagogike. Z obravnavo teh vpraSanj jc avtor ustvaril dragocen prispevek k teoriji pedagoške znanosti, zarisal njene glavne okvire in obeležja znanstvene identitcie. nakazal njeno episicmoloSko suttstanco in jo tako obvaroval u.sodnc odvisnosti od nihanj in sprememb na ravni dnevno aktualnih družbenopolitičnih nihanj in različnih ideoloških vrenj. Pedagogika s svojo znanstveno identiteto zmore avtonomnost v odnosu do vseh listih silnic, ki izvirajo iz različnih aklualnih družbenih potreb in interesov in želijo vzgojo in izobraževanje krojiti po svoje. Le pedagoSka teorija z jasno znanstveno identiteto je lahko z drugimi sestavinami dobra podlaga izobraževalni in vzgojni praksi. Opirajoč se na svojo lastno znanstveno utemeljenost pedagogika samo sebe in izobraževalno-vzgojno prakso lahko lažje obvaruje raznih sunkov v večje odklone od njene prvinske značilnosti.
Pediček je zlasli v prvem delu svojega dela. ki zajema prvih sedem poglavij, prispeval pomemben delež k znanstveni teoriji pedagogike, torej k njeni znanstveni identiteti in substanci in s tem veliko ludi k temu. da pedagogika ni več nujno v služnostnem odnosu do družbe in njenih vladajočih sil, ampak suvereno obravnava in razvija svoje področje obravnave oziroma predmet svojega dela. V tem smislu je Pedagogika danes prvo zaokroženo pedagoSko teoretsko delo pri nas po letu 1945, ki vzgojo in pedagogiko obravnava iz njiju samih s temeljitim znan-slvenoteoretskim analitičnim antropološko usmerjenim miselnim pristopom in ni enostavna deskriptivna preobrazba družbenih deklaracij o vzgoji in izobraževanju v pedagogiko in vzgojno-izobraževalno prakso. Znotraj lega obsežnega okvira in zahtevne obravnave jedrnih vpraSanj kot celote avtor osvetljuje in na novo definira tudi posamezne značilnosti in vidike vzgoje in izobraževanja, ki jih ta ima ne glede na značilnosti konkretnih trenutnih družbenih razmer.
Želja, da bi zajel in slrukturiral pedagoSko znanost kot celoto, avtorja na določenih mestih vodi v podrobno strukturiranje posameznih vpraSanj. kar pa na nek način bralca