II 253332
17-18 udk 3 1976
enotnost znanosti / ena znanost
logika funkcionalne pojasnitve
delo in monopolni kapital
rezultati neposrednega
produkcijskega procesa
pogled na svet Karla Maya
^opis za kritiko znanosti, domišljijo
in%ovo antropologijo

VFRAŠAi;jA ^ДTOD£ V BHUŽ50SL07JU
5 AlWEEJ KIRK: УЈШОУА 1БЕЈА E¡-70T::0STI ZKAITOSTI . KOT ЕГ<Е
ZNAKOSTI
22 VAIékí laČEK: LOGIKA FUITKCIONALIŒ: FOJASirETVE
46 ILATILDA J0GAI7: EALT' DAHREISORP IK RAZREDIH KONTLIKT V
"INDUSTRIJSKI" DRUŽBI
72 FRAIÍKO ADAI-i, ЂАРЈгА PODIŒIHIK: ISIÛADIÎI OBRATI
93 JOCO KLOPČIČ: POLITIíJL HT POLITIČNA SOCIALIZACIJA -KRITIKA
110 KARL KORSCH: I^TEI-l/lTIČITI KONSTRUKTI V PSIHOLOGIJI IN SO-
CIOLOGIJI
DSIO IN MONOPOLITI KAPITAL
119 m^ODKA BESEDA
123 ЕАРЖ BRAVERI-'JUT: DELO IK MONOPOLNI KAPITAL
159 ЕА1Ж0 BOK, ELISE BON-RUDIK:
BELEŽKA H KRITIKI BPJ^VERMANO^/EGA DELA IN
MONOPOLŒGA KAPITALA
ZGODOVINA DELAVSKEGA GIBANJA
173 DARKO ŠTRAJK: ÎŒKAJ ASPEKTOV DILEI-l SOCIALDEI-IOKP-ATSÎŒ;
LEVICE
REZULTATI lŒFOSP-EDIîEGA PRODUKCIJSKEGA PROCESA
2o7 TINE HRIBAR: O REZULTATIH lŒPOSREDîŒGA PRODUKCIJSKEGA
PROCESA
(komentar k Marxovemu tekstu)
24-1 ' KARL MARX: REZULTATI ÎŒPOSREDKTGA PRODUKCIJSKEGA PROCESS
PRIKA2.I
279 EOJAiN FJCEU: POSKUS ANALIZE POGLEDA NA SVET V DELU
ÎCARLA lAXk
SINOPSISI
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI '	ŠTEVILKA 17-18
DOMIŠLJIJO	1977
IN NOVO AI.TROPOLOGIJO	IV. LET'NIK
IZDAJA:
Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slove-
nije Ljubljana in Karibor.
Revijo sofinancirata: îlulturna skupnost Slovenije in Razis-
kovalna skupnost Slovenije.
IZDAJATELJSKI SVET': .
Pranček Drenovec, Franc Kemperle, Davorin Kračun, Igor Pavlin,
Franci Pivec (predsednik), Wik Rebemik, dr. Janko Rupnik,
Marjan Vešnar, Pavle Zgaga,
UREDNIŠTVO:
Mladen Dolar, Pavel Gantar, Tomaž liastnak. Rado Riha, Leo Še-
šerko (odgovçrni in glavni urednik), Darko Štrajn, Peter V.'ie-
ser. Slavoj Žižek.
URED^ŒSTVO:
Trg osvoboditve l/II, 6I000 Ljubljana, tel, 21 - 28o.
NAROČNINA:
Cena enojne številke 2o din. cena dvojne številke 3o din.
Celoletna naročnina 7o din (za šole, knjižnice in posameznike),
150 din (za institucije).
Številka žiro гасгта: 5oloo-678-473o3, za ČASOPIS
ZSi-5, UK, predsedstvo,
Ljubljana, Trg osvoboditve i.
Po mnenju sekretariata za informacije v IS skupščine SR
Slovenije je ČASOPIS po sklepu št. 421-1/72 oproščen temelj-
nega davka od prometa proizvodov,
Neneročenih rokopisov ne vračamo.
TISK:
Univerzitetna tiskarna.
VPRAŠANJA METODE V DRUŽBOSLOVJU

5
UDK: 001.1:141.826
Andrej KIRK
FiAiìXOVA IDEJA ENOTNOSTI ZNANOSTI KOT EIŒ ZNANOSTI
Zgodovinski uvod v Marxovo postavitev problema
Načelno so enotnost znanosti priznavali ali zanikali že pred
Marxom. Marx tega problema ni postavil, ampak ga je samo dru-
gače zastavil in drugače rešil. Teoretska utemeljitev enotnosti
ni hkrati že izvedba ali uresničitev te enotnosti. Teoretska
temeljitev se nujno ne ujema s stvarno enotnostjo ali neenotnost-
jo znanosti v nekem zgodovinskem obdobju. Najpogosteje teoretska
utemeljitev enotnosti daleč presega stvarno enotnost znanosti.
Redkeje se je empirično dogajalo, da je dejanska vzpostavljena
enotnost znanosti že presegla teoretsko utemeljitev enotnosti.
Teoretska utemeljitev enotnosti ali neenotnosti znanosti se je
formalno najbolje izrazila v prevladujoči klasifikaciji znanosti,
oziroma v načelih, na katerih je bila zgrajena, "Klasifikacija
znanosti je ureditev vseh znanj v enoten sistem, v katerem odse-
va logika raziskovalnega predmeta in splošni pogled na svet in
človekovo spoznavanje sveta," (1) Tu se klasifikaciji znanosti
pripisuje funkcija, ki je nima in je ne more imeti. Klasifikacijo
znanosti ni mogoče istovetiti s klasifikacijo znanj. Če bi ta
istovetnost res bila, potem bi bila klasifikacija znanosti hkrati
izvedba enotnosti znanosti. Toda nobena klasifikacija do zdaj
še ni dejansko uresničila enotnosti znanosti. Pri klasifikaciji
znanosti gre za sistemsko ureditev posamičnih velikih področij
znanj vzetih kot enote, ne da bi upoštevali bogato diferencira-
nost pojmov znotraj teh enot.	znanja pa mora upo- .
števati prav to notranjo diferenciacijo enot. Klasifikacija
znanja bi bila ravno skrajno groba mirujoča strukturna enotnost
znanosti, morala pa bi zagotoviti dinamično enotnost takšnega
sistema, ki bi bil vedno dovzeten za spremembe in za vključitev
novega spoznanja. Različne klasifikacije znanosti, zlasti tiste,
ki so značilne za posamična zgodovinska obdobja, temeljijo na
občih predpostavkah človekovega razumevanja narave in družbe,
(1) B.M.Kedrov: Klasifikacija nauk I. Moskva 1961, str, 5,
6
njene strulrtxire in človekovega mesta v njej«
Razvoj znanosti do Магха je mogoče razdeliti z vidika klasifi-
kacije v tri razvojne stopnje:
a)	V izoblikovanih znanostih vidijo delna, specializirana podro-
čja filozofije. Tu pravzaprav, formalno vzeto, ni bilo problema
neenotnosti znanosti, ker je bila enotnost znanosti v filozof-
skem sistemu, ali je vsaj prevladovalo prepričanje, da je enot-
nost znanosti zagotovljena s filozofskim sistemom. Znanosti so
se izoblikovale in klasificirale v okviru splošnega pojma znanja,
kot je bila filozofija. Znanosti so izrazito filozofske narave;
zanimajo jih predvsem splošne zveze, ki jih ne dokazujejo v po-
drobnostih, Vodilno klasifikatorsko načelo je načelo formalne
strukturne subordinacije.
b)	Problem neenotnosti znanosti se začne šele s procesom inten-
zivnega ločevanja in osamosvajanja posamičnih disciplin, to je
z začetki industrijske revolucije. Ker je naravoslovna znanost
začela vzpostavljati prve poskuse s tehnološko industrijsko prak-
so, je bil to eden izmed dejavnikov, ki je preusmerjal znanost
od enostranske naravnanosti na splošne zveze, na konkretno in
empirično. Naravoslovna znanost je stopila v fazo analitičnega
raziskovanja narave. Družbene znanosti - nekatere že preje -
pa so stopile v to fazo šele na začetku 20. stoletja. Načelo
analize in diferenciacije znanja je prevladujoče. "Zemljevid"
znanosti dobiva podobo mozaika. Učinkovita, parcialna konkretna
praksa je zahtevala učinkovito, konkretno empirično znanje.
Hkrati pa je tudi naraščajoča akumulativnost znanja pritiskala
h konkretnemu in posamičnemu. Če ne upoštevamo majhnega šte-
vila producentov "paradigem", novih teorij, cilj ostale armade
naravoslovcev niso bile več vseobsegajoče teorije in sistemi,
pač pa delo na bolj ali manj ozkem področju geografskega "zem-
ljevida" znanosti. Gradnja sistema zamenja reševanje parcial-
nih problemov in parcialnih teorij. Prevlada mišljenje, da je
gradnja vseobsežnih sistemov naloga filozofije, filozofov, ne
pa znanosti, znanstvenikov, raziskovalcev. Prepad pa ni nastal
samo med filozofijo in naravoslovno znanostjo kot celoto, ampak
7
tudi med tistim delom nosilcev elitne znanosti, ki je porajala
nove teorije in tistim delom "normalne znanosti" (Kuhn) katere
osnovna naloga je bila, da empirično in teoretično izpopolni
novo epohalno odkritje. Elitni del znanosti je bil dovzetnejši
za filozofsko kulturo in za filozofske refleksije. Razumljivo
je, da je bila teoretična raven elitne znanosti bolj naklonjena
teoretični naravi filozofije.
Teoretični sistemi elitne znanosti pa so se omejevali skoraj
izključno na disciplinarno področje. Možnosti za gradnjo uni-
verzalnih teoretičnih sistemov, ki bi ne bili zgolj discipli-
narne narave, so postajale vse redkejše. Takšen sistem postaja
iluzija. Delitev dela v znanosti povzroči zgubo integralne in^
terpretacije sveta oziroma jo vse bolj otežuje. Tudi elitna
znanost se mu odpove, kolikor se razne oblike redukcionizmov
postale vse bolj nevzdržne in neprepričljive. Vrsta filozofov
odgovori na nastali položaj resignirano, po zgledu armade
raziskovalcev "normalne znanosti" sploh opustijo nalogo in
je nimajo več za svojo. Graditev sistema se omeji kvečjemu
še na področje človeka in družbe. Drugi del filozofov je to
nalogo formaliziral in jo obdržal v tej obliki, da je univer-
zalno sintetično funkcijo filozofije zožil na logiko in meto-
dologijo znanosti, V tej paralizirani podobi je bil ohranjen
delovni stik in medsebojni vpliv med prirodno znanostjo in
filozofijo. To je bil klasičen pozitivističen odgovor na nastali
položaj ali bolje filozofski odgovor tedanjega razvoja znanos-
ti same. Schellingov in Heglov sistem je bil zadnji poskus,
kako resnično integrirati znanost - ne zgolj na formalni me-
todološki ravni - logike. Heglova rešitev je anticipirala
višjo raven razvoja znanosti, ki je daleč presegala njeno tre-
nutno empirično-pozitivistično stopnjo. Zsradi te disonance
je ostala tuja in nerazumljiva naravoslovni znanosti tedanjega
časa ne samo konkretna izvedba te sinteze, ampak tudi njeno
bistvo. Tretji odgovor na nastale krize je dal Marx s svojim
specifičnim razumevanjem ideje ene znanosti, Marx se je zave-
dal,' da ni več mogoča stara enotnost znanosti v obliki obsto-
ječih filozofskih sistemov, hkrati pa je vedel, da razmere za
novo enotnost še niso razvite, da šele nastajajo. Vodilno kla-
8
sifikatorsko načelo tega obdobja, ki je trajalo približno od
17. stoletja do sredine 19. stoletja, je bilo načelo formalne
koordinacije, ki je ustrezalo in izražalo mozaično pozitivis-
tično sliko diferenciacije znanosti in njene odtujenosti do
filozofije. To načelo je reflektiralo stanje, ko so se posamič-
ne znanosti praviloma razvijale samostojno in brez bistvenih
stičnih točk z drugimi znanostmi. V tem času se še pojavljajo
refreni in variacije načela minulega obdobja, pojavljajo pa se
že tudi načela novega obdobja.
c) V tretjem obdobju se začnejo procesi sinteze vse bolj enar-
kopravno uveljavljati glede na enostransko analitično usmerje-
nost znanosti. Proces diferenciacije znanosti teče sicer naprej
in se poglablja, toda zaradi integracijskih procesov ta dife-
renciacija ni več enaka izolaciji, jo sicer lahko še proiz-
vaja, toda to ni več nujno. Načeli obeh prejšnjih obdobij, na
katerih so temeljile klasifikacije znanosti, sta odpovedali in
nista mogli več ustrezno izraziti in zaobjeti kompleksnejšega
stanja. Kompleksnejšemu, sintetičnemu položaju je lahko ustre-
zalo le kompleksno, kombinatorično načelo. Genetičnega in
struktxirnega prereza znanosti ne more več izraziti eno samo
rrtajlfikacijsko načelo in ena sama klasifikacija. Sodobna zna-
nost je razvila takšno strukturno in genetično raznorodnost,
da njene bistvene značilnosti lahko izrazi le kompleksna kla-
sifikacija, v kateri se smiselno dopolnjujejo različna merila
(npr. delitev po predmetu, po metodi, po spoznavni intenciji,
po stopnji konkretnosti ali abstraktnosti itn.). Da so se vse
bolj približevali k loravnoteženosti ali celo k prevladi sin-
teze nad procesom diferenciacije znanosti, se je pokazalo v
tem, da so nujno upoštevali tako načela subordinacije kot na-
čela koordinacije. Seveda pa tu ne gre za preprosto obnovo tega
načela. Ne gre več za formalno, ampak za genetično-dialektično
subordinacijo znanosti, ne več za pozitivistično koordinacijo
znanosti, ampak za vsebinsko-dialektične strukturne zveze med
znanostmi. Niti zgolj analitična niti sintetična klasifikacija
ne ustrezata sedanji stopnji enotnosti ali neenotnosti zna-
nosti.
Магхоvо odkrivanje odtu.jenosti in neenotnosti znanosti
"Naravoslovje bo postalo pozneje prav tako znanost o človeku,
kot bo znanost o človeku obsegala naravoslovje: bo ena zna-
nost". {1}
Marx izhaja iz ugotovitve dejanskega stanja medsebojne odtujeno-»
sti naravoslovne znanosti in znanosti o človeku , To odtuji-
tev izrazi Marx v različnih zvezah in različnih vidikih:
"Psihologija'^ družbena znanost, še ni odkrila svojega pravega
predmeta, ki se kaže v opredmetenju bitnih človekovih moči
(V/esenskr)|'áfte des Menschen) v industriji. To, v kolikšni me-
ri se je znanost o človeku ukvarjala s tem predmetom, je za
Marxa celo merilo, ali je ta znanost realna ali ne. Družbena
znanost še ni odkrila potemtakem zveze med bitnimi močmi člo-
veka, med človekovim bistvom in njegovim opredmetenjem v in-
dustriji sploh in posebej v materialni industriji. Družbena
znanost je predmetno bogastvo industrije dojela in razumela
le v njegovi odtujeni formi, tj. zgolj kot čutne, koristne
predmete, ne pa kot povnanjenje človekovih sil. Če bi jih tako
razumela, v procesu njihovega nastajänja, ko se človekove bit-
ne sile preobražaje v predmet, bi njihovo proučevanje ne bilo
več zgolj proučevanje naravnih, tehničnih, pragmatičnih last-
nosti teh predmetov, ampak proučevanje človeka samega. Ko člo-
vekova dejavnost ugasne v predmetu, se zabriše izvirna zveza
med človekom in predmetom. Navidezna samostojna čutna, mate-
rialna eksistenca predmeta ustvarja videz, da se predmet zahva-
ljuje za svoj obstoj zgolj svojim materialnim in naravnim last-
nostim, za katere se je pokazalo, da so uporabne in koristne
za človeka, ni pa videti, da je to uporabnost in koristnost
ustvarjalo šele človekovo delo. Marxova misel kaže na to, da
se mora družbena znanost nehati ukvarjati s temi predmeti z
vidika uporabe in da mora preiti k njihovem izviru, nastajanju;
(2) Kari Marx: Ekonomsko-filozofski rokopisi, MEID, zv. I,
str. 342; MEV/ EB I, str. 544.
MEID = Karl Marx - Friedrich Engels, Izbrana dela v petih
zvezkih, Ljubljana 1968 - 1975
MEW = Marx - Engels Werke Dietr Verlag
10
tu se že pokaže možnost in nujnost vzajemnega vključevanja
naravoslovne in družbene znanosti. To vključevanje ni neposred-
no, dogaja se prek industrije, človekovega dela, procesa opre-
dmetovanja. Odtujenost med naravoslovno znanostjo in znanostjo
o človeku je torej že rezultat njune obojestranske odtujenosti
od industrije. Marx neposredno še ne izpostavi odtujenosti
med znanostjo o človeku in tehničnimi vedami na eni strani ter
tehničnimi vedami in naravoslovnimi znanostmi na drugi strani.
Ta raven odtujenosti pa je vsebovana v odtujenosti naravoslov-
nih in družbenih ved od industrije, ker je industrija neposred-
no povezana s tehničnimi vedami. V Marxovem Času tehnične vede
še niso uveljavile svoje samostojnosti in sam termin še ni bil
v vsakdanji rabi. Odtujenost naravoslovne znanosti je videl
Marx v njeni abstraktni-materialni, idealistični usmerjenosti,
šele ko naravoslovna znanost s pomočjo industrije poseže v
praktično življenje človeka, postaja s tem tudi znanost o člo-
veku. Marx gre še naprej in v tej zvezi proglaša, da bo nara-
voslovna znanost postala celo podlaga za človeško znanost. Tu
ne gre za natiAralistično utemeljitev družbenih ved. Marxovo
misel je mogoče obrazložiti takole: kolikor je industrija o-
predmeteno delo, je podlaga človekovega življenja, in kolikor
ta podlaga zajema vse več v industriji opredmetene naravoslov-
ne znanosti potem mora tudi celotna znanost o človeku vzeti
za svoje izhodišče to podlago človekovega življenja. Odsotnost
takšne teoretske pojmovne osnove po Marxu že zaostaja za stvar^
nim poznanstvenjenjem osnove človekovega življenja, ki se je
izvršilo s pomočjo prirodne znanosti in industrije, čeprav še
v odtujeni podobi.
Možnost ene znanosti izvaja Marx iz tega, da je za življenje
kot za znanost ena in ista podlaga,	in drugačna
osnova za življenje, drugačna pa za z n a n o s t je od vse-
ga začetka laž",(3)
Kako je družbena znanost ločena od naravoslovne, pa Marx
(3) Ibidem, str, 541; 543.
11
pokaže še z dvema odnosoma: s tujostjo, ki vlada med prirodno
znanostjo in filozofijo ter med zgodovinopisjem in prirodno
znanostjo. Omemba teh ved je razumljiva, ker so bile te znanosti
do Harxovega časa jedro družbenih znanosti, politične in pravne
vede pa so bile še bistvena sestavina filozofije. Zgodovino-
pisju Marx očita, da se samo priložnostno ozira na naravoslovno
znanost kot na "moment prosvetljenosti, koristnosti, posamez-
nih velikih odkritij"(4).
V Sveti družini Marx skupaj z Engelsom nadaljuje kritiko loče-
vanja naravoslovne znanosti in industrije iz zgodovinskega gi-
banja, kot to počenja spiritualistična, teološka kritika. Pri-
rodno znanost izenačujeta s teoretičnim in industrijo s prak-
tičnim ponašanjem človeka do prirode (5). Temeljna Marxova in-
tencija je afirmirati enotnost naravoslovne znanosti z zgodovino
in industrijo. Ta enostnost se vzpostavlja v neposrednem načinu
proizvodnje življenja samega. Marx nastopa proti zoženju zgodo-
vine na politično, literarno, religiozno idr,, to je na njeno
"abstraktno-obče bistvo"(6),
Spiritualistična in teološka kritika po Marxu in Engelsu "lo-
čuje zgodovino od naravoslovne znanosti in industrije, rojstne-
ga mesta zgodovine ne vidi v grobi-materialni prodiikciji na
zemlji, ampak v temnih oblakih na nebu"(7)«
Marx razširja območje zgodovinskega; s tem ko ga razširja, tudi
vsebinsko spreminja teoretično pojmovanje tega predmeta. Ko je
razširil območje zgodovinskega, si je hkrati s tem ustvaril
tudi možnosti za teoretsko utemeljitev enotnosti osnovnih ele-
mentov zgodovine, kot so: zgodovina prirode, zgodovina ljudi,
zgodovina idej, diihovnih proizvodov in zgodovina materialnih
produktivnih sil. Šele na podlagi materialis'tičnega pojmovanja
(4)	Ibidem, str. 341; 543.
(5)	Friedrich Engels/Karl Marx:Die Heilige Familie,MEV/,
'ZV. 2, str. 158 - 159.
(6)	Karl Mara: Ekonomsko-filozofski rokopisi, MEID, zv. I,
Str. 34o; MEW EB, I, str, 542.
(7)	Friedrich Engels, Karl Marx: Die Heilige Familie, MFW,
ZV. 2, Str. 159.
12
zgodovine prihaja Marx k ideji éne znanosti v trojnem pomenu:
a)	k eni znanosti v strukturalni pojmovni povezanosti,
b)	k eni znanosti z vidika zgodovinskosti predmeta vseh zna?^
nosti,
c)	k eni znanosti z vidika istosti njene podlage s podlago
samega človekovega življenja.
Enotnost vseh znanosti je v zgodovinskosti, ker je njihov pred-
met zgodovinski. "Poznamo le eno znanost, znanost zgodovine.
Zgodovino je mogoče opazovati z dveh strani, razdeliti na zgodo-
vino narave in zgodovino ljudi. Obeh strani pa ne gre ločevati;
ker obstoje ljudje, se zgodovina narave in zgodovina ljudi med-
sebojno pogojujeta" (8). Enotnost vseh znanosti je v enotnosti
njihovega predmeta: zgodovina narave in ljudi. Toda iz enotno-
sti obeh strani zgodovine pri Marxu ne izhaja, da bi ju morali
poistovetiti v smeri antropološke redukcije zgodovine prirode
na zgodovino ljudi ali pa v smeri naturalistične rédukcije zgodo-
vine ljudi na zgodovino prirode. Obe zgodovini se med seboj
pogojujeta, dokler obstaja zgodovina ljudi, toda nikjer ni re-
čeno, da tam, kjer ni človeške zgodovine, ni tudi zgodovine
narave. Zgodovina ljudi.je za Marxa samo del zgodovine narave,
ne pa njena celotna zgodovina, Marxovo nenavadno misel, da je
zgodovina "dejanski del zgodovine narave, spreminjanje narave
v človeku" (9)Î je treba razumeti tako, da se človeška zgodo-
vina kaže tudi kot spreminjanje zgodovine narave. Potemtakem
je mogoče trditi tudi narobe, da je zgodovina narave зало del
zgodovine ljudi, dokler človeška zgodovina obstoji. Ko prek
industrije, oblik občevanja in spoznanja, narava postaja an-
tropološka, se spreminja same narava in % njo naravoslovna
znanost, ki se odpravlja kot naravoslovna znanost in postaje
človeška naravoslovna znanost® MiPel o rîgodovlneki iin.iverz?3-
nosti vseh znanosti je "biTa v Marrovem časn. nekaj ir.jeronege,
saj tedaj je prevladovala zavest o nezgodovi.nskosti prirode
(8)	Marx-Engels: Nemška ideologija, МЕП), zv,II, str, 1?;
MEW zv. 5, str, 18.
(9)	Kari Marx: Filozofski-ekonomski rokopisi. МЕП), zv. I,
str. 345; MEW EB I, str, 544,
13
tako v filozofiji kot t\idi v naravoslovju samem. Misel o
razvojnosti predmetov astronomije, biologije se je morala še
boriti za to, da so jo priznali. Toda naravoslovna zavest o
razvojnosti narave ni te razvojnosti povezovala z industrijo
ali z neposredno prodxikcijo človeškega življenja. Zavest o
razvoju narave ni isto kot Marxova zavest o zgodovini narave
kot neločljive strani zgodovine ljudi. Marxa zanima predvsem
tisti del zgodovine narave, ki je v neposrednem učinkovanju
z zgodovino ljudi.
Posebna oblika odtujenosti v znanosti je za Marxa odtujenost
med naravoslovno znanostjo in filozofijo, "Prirodne
znanosti so razvile ogromno dejavnost in si prisvoji-
le nenehno naraščajoč material. Toda filozofija je ostala prav
tako tuja, kot so one ostale tuje filozofiji. Trenutna združi-
tev je bila samo fantastična utvara. Volja je
bila, ali moči ni bilo" (10). Marx ne omenja, katere trenutne
združitve ima v mislih kot fantastične utvare, toda zelo ver^
jetno se to nanaša na vseobsegajoča filozofska sistema Schel-
linga in Hegla. Nastanek filozofije narave je prvi poskus, da
bi rešili nasprotja med empirično-eksperimentalno usmerjeno
naravoslovno znanostjo in filozofsko refleksijo. Identiteta
je bila na začetku še tako močna, da so pod naravoslovno filo-
zofijo uvrščali vso naravoslovno znanost, tudi njen eksperi-
ment alni- empirični del. Postopno se je ta identiteta zožila
in filozofija narave se je omejila le se na teoretično strxik-
t'oro. Ker so tudi naravoslovne teorije vse pogosteje izhajale
is empirično-eksperiLičiitalne raviii in so se nanjo tudi opirale
3£ je protislovje med filozofijo nai-ave in nai-avoslovno znar-
nostjo švi poglobilo ill irai šil-ilo i¿adi na ütatus naravoslovnih,
teorij. Nax-u-voslovcl ¿o bill vbt; luaxij prepričani, da je do
naz^^voslcViiiL teorij UiUg^oCe y^lx.! po poti apriorne filozofske
¿¿dukcijč. ZnaiiOoo ul iiai;redu'vćiia ü pomočjo íiJ.ozoi"ije, ampak
z ignoriranjem filozofije. Filozofske refleksije tega napredka
(10) Kari Marx: Filozofski-ekonomski rokopisi. MEID, zv. I,
str. 341; MEW EB I, str. 543.
14
so le pozneje potrjevale obstojéce stanje in niso prinesle
teoretičnih odkritij, ki bi nekaj pomenila za pozitivistično-
empirično usmerjeno naravoslovje. Ker pa so bile številne na-
ravoslovne discipline prav na empirični stopnji svojega raz-
voja in ker se je pokazalo, da so neproduktivne eksistirajoče
"naturiilozofske" koncepcije, se je odpor zoper "naturfilozo-
fijo" združil s splošnim odporom zoper vseobsežne teorije.
Dejansko stanje znanosti tudi ni bilo takšno, da bi jih omo-
gočalo; prav zato se je zdelo, da je empirična eksperimentalna
pot odkrivanja, kopičenja, preverjanja in sistematizacije
dejstev bolj plodna, in uspešna kot pa konstrukcija teorij, ki
bi bile v nenehnem nasprotju z odkrivanjem dejstev ali pa bi
bile do njih popolnoma ravnodušne, ker jih dejstva ne bi niti
potrjevala niti zanikala. "Natiirfilozofske" koncepcije so se
odmaknile od prvotne težnje, da igrajo prod;iktivno vlogo v
razvoju znanosti in njihove teoretične refleksije so postajale
takšne narave, da jih ni bilo mogoče niti ovreči niti potrditi.
Toda teorija, ki ne vsebuje možnosti, dà jo zavržemo, tudi ne
more prispevati k razširitvi znanja; potisnjena je v geto poj-
movne izoliranosti in hevristične neučinkovitosti ter steril-
nosti. V luči Marxovih spoznanj o človekovem teoretičnem in
praktičnem odnosu do sveta je tedanjafilozofija narave kot
filozofija sploh imela neustrezno podlago, izhodišče, da bi
lahko postavila most do naravoslovnih znanosti. Sama naravo-
slovna znanost pa s svojo po Marxu abstraktno materialistično
ali idealistično usmerjenostjo tudi ni bila ustrezen breg, na
katerega bi se ta most lahko oprl. Marx je obdržal kritičen
odnos do empiričnega- eksperimentalnega naravoslovja, ki je v
svoji emancipaciji od spekulativne "naturfilozofije" zavračalo
in podcenjevalo kultiiro dialektičnega^teoretičnega razmišlja-
nja, ki je sestavljalo racionalno jedro "naturfilozofije".
Fantastična spekulativnost "naturfilozofije" pri Schellingu
in Heglu je bila v intenciji dialektične dedukcije narave iz
absoluta, "Ves ta prehod logike v prirodno filozofijo ni nič
drugega kot prehod izabstrahiranja v zrenje,
prehod, ki ga abstraktni mislec izpelje tako stežka in ga
15
zato opisuje tako pustolovsko," (11)
Kako je Marx utemeljil možnost premagovanja odtujenosti, ki
jo je odkril v različnih zvezah? Podlago za premagovanje, od-
pravljanje odtujenosti, Marx ni videl v genialnem intelektual-
nem individualnem naporu Heglovega formata, ki bi proizvedel
dialektično sintezo:
a)	filozofije in znanosti,
b)	naravoslovne znanosti, industrije in tehnične znanosti,
c)	družbene znanosti in industrije,
d)	družbene znanosti, naravoslovne znanosti, tehnične znanosti
in industrije.
Podlago za njihovo povezovanje in sintezo je Marx odkril v
stvarnem družbeno-zgodovinskem procesu, v katerem znanosti
postajajo podlaga za človekovo življenje. Šele prek svoje opred-
metenosti, s pomočjo industrije vzpostavlja naravoslovna zna-
nost odnos do človeka in s tem tudi do znanosti o človeku. Do-
kler ta praktična podlaga ni razvita, je ne more obiti in na-
domestiti noben intelektualni napor, .Brez te podlage (če
obstaja samo volja, ne pa sila), so trenutne združitve, sinteze,
le fantastične utvare. Drugi dokaz o možnosti medsebojnega
"subsumiranja" naravoslovne znanosti in znanosti o človeku je
za Marxa enotnost med človekom in naravo. Neposredni, pri-
marni predmet človeške čutnosti, človekove čutne narave, je
človek sam, ker človeška čutnost za sebe nastaja šele prek
drugega človeka. Naravoslovna znanost je tudi čutna dejavnost,
torej je tudi tu človek neposredni predmet. Zdi se, da je ta
trditev v nasprotju z očitno vsakdanjo prakso naravoslovnih
znanosti; naravoslovci bi odločno zanikali, da je človek nepo-
sredni predmet njihove znanosti. Sporna bi se jim zdela celo
trditev, da je človek njihov posreden predmet. Odločilno je,
kako razumemo Maraovo misel:" Č 1 o v e k je neposredni pred-
met naravoslovja", (12) Marxove misli ne moremo preprosto
razložiti s tem, da se naravoslovne znanosti neposredno ukvar-
(11)	Ibidem, str. 594,586.
(12)	Ibidem, str. 542, 544.
16
¿ajo s človekom; naravoslovna ziianost kot vrsta človeške čutne
dejavnosti že predpostavlja drugo človeško čutnost, čutnost
drugega človeka. Naravoslovna znanost v svoji dejavnosti kot
človeški čutni dejavnosti razkriva to dejavnost. Ker človeš-
ka čutnost kot takšna predpostavlja drugega človeka, tudi čut-
na dejavnost naravoslovne znanosti predpostavlja človeka kot
neposredni predmet svojega potrjevanja. Prva čutna narava za
človeka je po Marxu človeška čutnost. Ko postaja naravoslovna
znanost osveščena človeških družbenih pogojev svoje "čutne
dejavnosti", postaja človek njen neposredni predmet tako v
ontološkem kot v gnoseološkem smislu, V spoznavnem procesu na-
ravoslovnih znanosti ne gre samo za spoznavanje naravnih pred-
metov, ampak tudi za spoznavanje človeka samega v tej svoji
dejavnosti. Prva narava za človeka, Človeška-družbena čutnost,
šele odpira dostop do narave naravoslovnih znanosti. Spozna-
vanje naravnih predmetov je hkrati tudi razkrivanje in opred-
metenje bitnih moči človeka v spoznanih naravnih predmetih.
Naravoslovna znanost je tako po svojem bistvu hkrati nujno tudi
znanost o človeku. To "človeškost" svoje znanosti naravoslovje ne
bo moglo več abstrahirati, kot je to počenjalo doslej, líarx
ima v mislih tisto naravo naravoslovnih znanosti, ki že pred-
stavlja udejanjenje človekovih bitnih sil, to je družbeno,
človeško, stvarnost narave. Ker je narava družbena, Človeška,
ni to več "čista" naravoslovna znanost, Marx je odkril novo
značilnost naravoslovne in družbene znanosti (ki je ostala
obema znanostima zalcrita) , in to na temelju razuLievanjs člo-
veka kot delovnegar-predmetnega bitja. Znanost o naravi in
znanost o človeku v bistvu odkrivata isto: le da ena odkriva
to v obliki predmetnosti kar druga odkriva v obliki človekovih
bitnih moči, dejavnosti. To vzajemno subsumiranje naravoslov-
nih in družbenih znanosti v obliki človeške naravoslovne zna-
nosti in naravoslovne znanosti o človeku je pri Marxu uteme-
ljeno na njegovem razumevanju odnosa med naravo in človekom.
To zvezo je Marx utemeljil eksistenčno v človekovem proizvod-
nem odnosu do narave. Narava je za človeka:
a) neposredno življenjsko sredstvo.
17
b)	predmet, materija njegove življenjske dejavnosti,
c)	orodje njegove življenjske dejavnosti (13).
Eksistenčno proizvodno navezanost človeka na naravo ponazori
Marx s pojmom narave kot človekovega telesa. "Narava je člo-
vekovo neorgansko telo, namreč narava, kolikor sama
ni človeško telo. Človek živi od narave, to pomeni: nara-
va je njegovo telo, s katerim mora ostati v trajnem procesu,
da ne bi unrl. To, da je človekovo fizično in d\ihovno življenje
povezano z naravo, nima drugega smisla kot, da je narava pove-
zana s samo seboj, kajti človek je del narave". (14) Marx
vklučuje človeka v naravo in naravo v človeka prek dejavnega
proizvodnega odnosa. V tem procesu človeški predmeti in člo-
veška čutila in na drugi strani prirodni predmeti dobivajo
dvojni značaj, so mešanica prirodnega in človeškega. Iz dvoj-
nega značaja človeških predmetov in človeka samega kot prirod-
nega in družbenega bitja izhaja možnost medsebojnega subsumi-
ranja naravoslovnih in družbenih znanosti. Za Marxov pojem
"sub Siam ir an j a" in "ene znanosti" so možne tele razlage:
a)	Ena znanost kot raziskovalna strategija; vse več problemov je
takšne narave, da jih je mogoče raziskovati tako z vidika
naravoslovnih (vključno tehničnih) kot družboslovnih ved.
Vrsta tradicionalnih "čistih naravoslovnih in tehničnih
disciplin se spreminja v človeško naravno "znanost" (geo-
grafija, ekologija, meteorologija).
b)	Ena znanost kot enotnost skupnih načel, teorij, metod, je-
zika, ciljev. K tej enotnosti prispevajo vse discipline, ne
pa samo tiste ki trenutno zgodovinsko kažejo največjo in-
tegrativno moč (npr. kibernetika, matematika, bionika, eko-
logija, filozofija). Vsakokratna enotnost ene znanosti je
kvaliteta, ki je ni mogoče reducirati na nobeno posamično
disciplino ali njen predmet. Neopozitivistično prizadevanje
za enotnostjo znanosti je vedno vključevalo redukcionizem.
To enotnost znanosti na temelju rediikcionizma je mogoče po-
(13)	Ibidem, str. 3o7; 516.
(14)	Ibidem, str. 3o7 - 3o8; 516,
2o
benega produkcijskega procesa 2;atiteva enotnost znanosti. Nje-
gov nadaljni razvoj ni več mogoč brez te enotnosti. Odprava
medsebojne odtujenosti posamičnih sfer človekove prakse zahteva
tudi odpravo medsebojne odtujenosti znanosti, "V bistvu odtu-
jitve je utemeljeno, da polaga vsaka sfera name drugačno in
naspüfcotno merilo, ker je sleherna določena odtujitev človeka
in (XVII) ker vsaka fiksira poseben krog odtujene- bitne dejav-
nosti, ker je vsaka v odtujenem odnosu do druge odtujitve",(16)
Enotnost znanosti je torej lahko le rezultat v okviru zgodovin^
skega procesa preseganje splošne odtujenosti človekovega dela.
Teoretična naloga, da bi vzpostavili enotnost znanosti, je
neposredno povezana s praktično nalogo, da bi presegli odtuje-
nost človekove prakse same. Enotnost znanosti pri Karxu ni
speljana na logični metodološki horizont, ki realizirano enot-
nost novoveške moderne znanosti odkriva v njenem matematičnem
pojmovanju časa kot vrste zaporedja "sedajev", pojmovanju iz
katerega se potem izvajajo še drugi momenti enotnosti znanosti,
kot so metodičnost, matematičnost, sistematičnost. Matematično
pojmovanje predmeta znanosti in matematično pojmovanje časa
sta vzniknila na tleh neke družbene-zgodovinske prakse, Des-
cajrfces je v Pravilih in. Met od i povzdignil osnovne značilnosti
analitične težnje delovnega procesa v manufaktiimem obdobju
v rang teoretičnih načel utemeljitve znanstvene metode, Des-
cartes ni torej samo pri svoji definiciji živali, ampak tudi
pri svoji metodi gledal "z očmi manufakturne dobe",(17) Enot-
nost znanosti v okviru horizonta neke družbene-proizvodne
prakse, iz katere je zrasla Descartesova metoda in jo hkrati
pomagala vzpostaviti. Kot je z razvojem produktivnih sil in
odnosov delitev dela in subsumiranje individuov pod neko vrsto
dela postala za ljudi neznosna spona, tako postaja tudi delitev
dela v znanosti neznosna in neproduktivna. Še bolj kot za spe-
cializacijo v umetnosti velja Marxova misel za znanost, da bo
namreč znanstvenik prenehal biti subsumiran izključno pod neko
znanstveno disciplino, ko že njeno "cime zadostno izraža
(16)	Kari Marx: Ekonomski-filozofski rokopisi. MEID, 2V,I,
str, 351; MEW EB I, str, 551.
(17)	Kari Marx: Kapital. CZ, Ljubljana 1961, str, 442, opomba
111; MEW zv. 25, str. 411.
21
horniranost njegovega poslovnega razvoja in njegove odvisnosti
od delitve dela" (18).
Descartes v Pravilih in v Metodi teoretsko utemeljuje anali-
tično težnjo človekovega dela, ki ji je utrla pot in jo копг-
čala industrijska revolucija. Parcealizirano, konkretno spe-
cialno znanje je lahko zadostilo potrebo po učinkoviti parcia^
lizirani industrijski praksi. Enotnost znanosti v vsebini je
nadomestila enotnost v metodi. Z znanstveno-tehnično revolucijo
je osnovni steber človekovega dela abstraktno, enostavno delo
v zatonu. Sami pogoji za razvoj družbenega prodiokcijskega pro-
cesa zahtevajo integralno znanost, enotnost znanosti, vendar
ne samo enotnost v metodi, ampak tudi v njeni vsebini.
(18) Kari Marx-Friedrich Engels: Nemška ideologi.ja, MEID,
zv. IT, str. 26o; MEV/ zv. 3, str. 379.
22
UDK 141.826 (497.12)
Katjaž MAČEK
LOGIKA FUNKCIONAL^JE POJASNITVE*^
V znanosti obstaja soglasje o tem, da je njena temeljna naloga
Do.iasnjevanje S pojasnjevanjem se razume praviloma dajanje
^ ' 2)
odc:ovora na vprašanje, zakaj , Ali je lahko vsak odgovor take-
p-a tipa znanstvena pojasnitev, formulirana v obliki teorije?
Odcrovor je, seveda, negativen. Skupek stavkov, ki pretendira na
status znanstvene pojasnitve m.ora ustrezati določenim kriteri-
jem, Ti določajo takó strukturo posameznega stavka, kot tudi
pravila povezovanja več stavkov v neko pojasnilno celoto - po-
jasnitev''^, Opredelitev kriterijev pojasnitve je takorekoc is-
tovetna z določitvijo njene strukture. Opis nekega dejstva,
procesa, zakonitosti je sicer nujna faza njegovega pojasnjeva-
nja, ki pa za samo pojasnitev ne zadošča. Rezultati opisovanja
so samo informacije oz. podatki, ki še niso postavljeni v odno-
se medsebojne odvisnosti. Zato je potrebno uporabiti splošna
in priznana pojasnilna načela. Opisna in po.iasnilna načela, ki
se uporabljajo za posamezne podatke, pa mora.io tudi sama biti
utemeljena tako, da so postavljena v zvezo z drupim, neodvisnim
7,nanjem, ki je bilo pridobljeno v drugih kontekstih. Povedano
cnoPTOČa razlikovati med dvema vrstama odgovorov na vprašanje,
zal-:aj. Za pop-ovorno, pred znanstveno pojasnjevanje je značilno,
da je usmerjeno predvsem k reduciranju psihološkega stanja ne-
gotovosti ali dvoma, ki je bilo povod za postavitev vprašanja.
Take pojasnitve imenujejo pragmatične Pojavljajo se na pri-
mer v talcih kontekstih:
1.	za osebo Б je x pojasnjen z
2,	oseba A pojasni osebi B dejstvo x z
Fri tem je x eksplanandiim (tisto, kar naj bo pojasnjeno), j pa
je eksplanans (tisto, kar pojasnjuje). Tovrstne pojasnitve so
argumentacije posebne vrste, kjer je x vsebina ali tisto, kar
""" Sestavek je odlomek iz raziskave, ki jo financira Republiška
raziskovalna skupnost.
23
se v neki trditvi zatrjuje in j so podatki in/ali utemeljeval-
na predpostavka. Pogoji take pojasnitve so: zveza, ki povezuje
eksplanans in eksplanaiiduE mora biti običajne oz. splošno pri-
znane vrste; pogoji, ki se navajajo morajo biti dejansko-za-
dostni za eksplanandun; paziti je treba, da ne pride do pomot
ali prevar. Pomanjkljivost take pojasnitve je v tem, da ne o-
mogoča intersubjektivne presoje njene ustreznosti, ker je veza-
na na določene osebe, ki jo foroulirajo, na njihove motive in
posebne okoliščine, v katerih prihaja do njene formulacije. Iz
pragmatičnega pojma pojasnitve je možno izpeljati objektivno,
od oseb, ki jo formulirajo^ neodvisno pojasnitev. Taka pojasnitev
lahko da znanstveno ustrezen odgovor na vprašanje, zakaj. Ta je
v tem, da se pokaže, da je in kalco je pojasnjevano dejstvo ali
pravilnost skladno z znanstveno podobo sveta, ki je veljavna v
nekem času ali z drugimi besedami, da se pokaže, da stavek,
ki opisuje pojasnjevano dejstvo ali pravilnost, ni v protislov-
ju s katerokoli propozicijo veljavnega znanstvenega vedenja, a-
mpak je celo nasprotno od katerekoli impliciran. Na vprašanje:
"zakaj q?" se v znanstvenih odgovorih (pojasnitvah) uporablja
operator "ker". Odgovor se torej glasi: "o ker p". Ali obratno:
"poq". ^^rije osnovni elementi znanstvene pojasnitve so tedaj:
eksplanandum, eksplanans in zveza, ki povezuje oba. Glede na
predmetno (zveza ne sme biti logičnega značaja, če imamo oprav-
ka z empirično znanostjo) zvezo razlikuje Šešič^^ tri vrste
znanstvene pojasnitve: funZ-ccionalno, vzročno in motivacijsko.
Sztompka navaja poleg glavnega kriterija znanstvenih pojasnitev,
ki je po Hemplovi formulaciji v "insight that the explanandum
fits into, or can be subsumed under, a system of uniformities
represented by empiciral lav/s or theoretical principles"^^ še
seder dodatnih kriterijev,
1. Specifikacija eksplananduma vključuje tri elemente: določiti
je treba predmet, na j-^aterega se nanaša vprašanje, zakaj;
določiti je treba lastnosti, ki se pripisujejo danemu pred-
metu in obseg tega pripisovanja (ali se pripisovana lastnost
nanaša samo na posamezen predmet ali pa na vse predmete raz-
reda teh predmetov); domnevo, ki je v vprašanju, je treba u-
temeljiti na empiričen način.
24
2.	Veljavnost pojasnitve se nanaša na odnos med eksplanandiimom
iñ eksplanansom, ki mora biti določen. Logično rečeno, gre
za odnos implikacije ali derivacije.
3.	Preverljivost eksplanansa se nanaša na zahtevo, da mora eks-
planans imeti empiričeh pomen, da se da ugotoviti ali je re-
sničen ali napačen.
Utemel.iitev eksplanansa pomeni, da morajo biti-propozicije
v eksplanansu ne samo potencialno preverljive, ampak tudi
dej ansko -orever j ene.
3. Fra?T!natična kompletnost eksplanansa zahteva, da odco\^or na
лфгггалје, zakaj, ne ustvarja novih problemov pojasnilne na-
rave na mestu rešenih,
3, Semantična konzistentnost teorije sestoji iz poçoja seman-
tične homogenosti, ki zahteva, da se uporabljajo variabilne
ali nevariabilne lastnosti istega tipa in iz ротеја seman-
tične zapore (closure), ki omejuje število predikatoi?" v pro-
Doziciral'"-.
7. Poenotenje teorije, ki se nanaša na mesto teorije v širšem
kontekstu znanstvenes-a vedenja''.
V metodološki in teoretsko znanstveni literaturi velja za sploš-
no -oriznan^^ model znanstvene pojasnitve znani Hemplov in Oppen-
•leimov "coveringlaw model", V tem modelu velja neko dejstvo ali
nrai'-ilnost za pojasnjevanje takrat, kadar se lahko navede talcš-
ne splošne zakone (deterministične ali probabilistične) in kon-
kretne začetne pogoje, ki v konjunktivni povezavi logično impli-
cirano oz, probabilistično vključujejo eksplanandum (dejstvo ali
pravilnost, ki ga je treba pojasniti). Ker gre pri tem modelu
ded"uktivno potrjevanje eksplananduma na tem.elju ustreznega
zalcona (oz, za zvajanje eksplananduma pod ta zakon), se lahko
ta model znanstvene pojasnitve imenuje tudi deduktivno-nomološ-
ki model'^^
Funkcionalna pojasnitev je tedaj taka pojasnitev, pri kateri je
eksplanandum (pojasnjevani pojav) deducirán iz trditve o furJc-
ciji (funkcijah), ki jo opravlja (jih opravlja). Ta trditev je
po obliki fiinkcionalni (funkcijski) zakon.
25
(Termin funkcija vedno označuje neko posledico ali učinek neke-
ga pojava. Funkcija se torej, časovno gledano, pojavi za poja-
vom, katerega posledica je. Zato predlaga Sztompka, da bi bilo
pravilneje preimenovati "začetne pogoje",v "končne pogoje". Ti
se nanašajo na stanja, ki so specifične posledice, učinki po-
jasnjevanega pojava. Končni pogoji označujejo tedaj določena
stanja, ki nastopajo časovno za pojasnjevanim pojavom, Z dru-
gimi besedami: končni pogoji navajajo, da je dejansko nastopila
posledica implicirana v splošnem funkcionalnem zakonu^*^ Iz i-
stega razloga predlaga Rudner, da se funkcionalne pojasnitve
označi kot retrodiktivne pojasnitve v razliko od vzročnih, ki
so produktivne pojasnitve^^\
Tretji element funkcionalne pojasnitve je pojasnjevani pojav
(eksplanandum). Ta ni nikoli neko izolirano dejstvo, ampak je
razred pojavov. Zato je vsak stavek, ki opisuje eksplanandum ne-
ka oblika posplošitve. Funkcionalna pojasnitev je torej vedno
pojasnitev neke pravilnosti in ne osamljenega dejstva. Ker opi-
suje eksplanandum neko posplošitev je pojasnitev takega tipa
12)
vedno dediiktivna pojasnitev ',
Strukturni elementi pojasnitve (eksplanandum, eksplanans in koni-
čni pogoji) morajo biti na ustrezen način povezani med seboj,
če na.i bo pojasnitev veljavna, "Ustreznost" opredeljujejo sin-
taktični pogoji veljavnosti, ki definirajo pravila sklepanja.
Ta pravila morajo omogočiti dediiktivno ali verjetnostno izpel-
javo eksplanandima iz eksplanansa oz,, kar je isto, njegovo
subsumcijo pod eksplanans. Običajno se uporabljajo pravila stav-
čne logike in verjetnostnega računa, V našem primeru prideta v
poštev predvsem dve pravili stavčne logike: modus tollendo tol-
lens in modus ponendo ponens. Modus ponendo ponens je taka vrs-
ta sklepanja, kjer se iz danosti neke implikacije, ki pomeni
pogojenost neke posledice Q z razlogom P in obstoja razloga P,
izvede sklep o obstoju posledice Q, V formalnem zapisu:
(Pr?Q), P o Q, Modus tollendo tollens pa je tako sklepanje,
kjer se iz neobstoja posledice sklepa na neobstoj razloga, V
formalnem zapisu: (P	^-^P^^^^
Pri obravnavi konkretnih rekonstrukcij funkcionalnih analiz bo
26
na prvem mestu rekonstrukcija Hèmpla s Stegmuellerjevimi dodat-
ki, sledile pa ji bodo rekonstrukcije, ki se bolj ali manj kri-
tično nanašajo na Hemplov (in Stegmuellerjev) poskus. Še prej
pa rekapitulirajmo povedano v obliki splošne sheme deduktivno-
nomološke pojasnitve, prirejene za funkcionalno pojasnitev:
Cksnlanans
•• » ^n	opisujejo končne pogoje)
Z^, ,, , Z^ (stavki, ki navajajo splošne zakone)
ïksplanandum	E	(opis pojasnjevanega pojava, dogodka)
Znanstvena pojasnitev mora po Hemplu izpolnjevati naslednje po-
goje:
1.	Eksplanandiim mora biti logična posledica eksplanansa.
2,	Eksplanans mora vsebovati vsaj en splošen zakon,.Če se v eks-
planansu pojavijo eingularni stavki, imajo ti vlogo zadost-
nih in ne nujnih pogojev.
5. Eksplanans mora imeti empirično vsebino, mora biti vsaj nače-
loma empirično preverljiv.
4. Eksplanans mora biti resničen (pravilneje: stavki, ki tvori-
jo eksplanans morajo biti resnični)^^
Eksplanandum funkcionalne pojasnitve je za Hempla" ^ tipično
"neka ponavljana dejavnost ali nek vzorec obnašanja". Glavni
cilj analize je v poskusu pojasnitve prispevka, ki ga zadevni
vzorec obnašanja prispeva k ohranitvi ali vzpostavitvi nekega
določenega stanja v nekem sistemu. Funkcionalna analiza poskuša
torej pojasniti vzorec obnašanja ali družbeno institucijo z Ur-
gotovitvijo vloge, ki jo ima ta za ustrezno delovanje sistema.
Iz povedanega izhaja naslednja shematska označitev funkcional-
ne analize: predmet analize je neka relativno trajna značil-
nost (dejavnost ali dispozicija) z v sistemu s. Analiza teži za
tem, da bi pokazala, da se s nahaja v notranjih pogojih p^ in
v zunanjih pogojih p^. Oboji so tako povezani, da ima pod temi
pogoji (p = Рд + Р^) značilnost z učinke, ki zadovoljujejo do-
27
ločene "potrebe" ali "funkcionalne zahtevke" sistema s. Celo-
to teh učinkov označimo s f. Potem lahko rečemo, da ima z kot
učinek nek pogoj f, ki je nujen za ustrezno, normalno delovanje,
s. Pri tem velja, da z ni element p^ in da mora pojasnjevana
značilnost z imeti za posledico omenjeni nujni pogoj f. Ker gre
funkcionalni analizi za pojasnitev obstoja neke določene značil-
nosti z, ker je torej argument, jo je treba spraviti v obliko
znanstvene sistemizacije (pojasnitve). Tako dobimo shemo skle-
panja s tremi premisami. Namen sklepanja je v tem, da se želi
pojasniti obstoj oziroma prisotnost značilnosti z v'nekem siste-
mu s.
a)	sistem s deluje v času t v razmerah p = + p„ ustrez-
n z
no (dobro, normalno itd,);
b)	za katerikoli časovni trenutek velja: s deluje v tem
I, trenutku samo takrat ustrezno, kadar je izpolnjen nek
določen nujen pogoj (f\inkcionalni zahtevek) f;
c)	vedno kadar ima sistem s značilnost z, (takrat) je tudi
pogoj f izpolnjen;
č) značilnost z je prisotna v s v času t.
Ob predpostavki, da so premise resnične, da imajo empirično vse-
bino in da vsebujejo vsaj en splošen zakon, se postavlja vprar-
šanje ali je tako prikazano sklepanje, za katerega se trdi, da
je model funkcionalističnega mišljenja, logično pravilno izve-
deno, Odgovor je lahko samo negativen. Sklepanje je logično ne-
dopustno, ker iz afirmacije konsekvensa ne moremo sklepati na
obstoj antecedensa, V našem primeru: iz obstoja stanja (nujnega
pogoja) f ne moremo logično forsirano sklepati na neko določeno
značilnost z, ker je ta glede na uporabljeni operator "vedno ka-
dar, takrat,,," samo zadostni pogoj za obstoj f v s, ne pa nuj-
ni pogoj. Značaj logične povezave med z in f nam torej- ob afir^
maciji f ne dopušča zanesljivega sklepanja o z. Zato tore.i ne
moremo iz ustreznega delovanja nekega sistema s sklepati na nek
za to ustrezno delovanje zadostni pogoj. Da je z samo zadostni
pogoj, izhaja iz same oblike premise (c). Logični način tega
28
sklepanja je modus tollendo tollens, ki sodi v hipotetične si-
logizme. V simbolnem zapisu: (p o (^) .a zdp. Kot je razvid-
no iz sheme, se iz obstoja q (v našem primeru f) ne more skle-
pati na obstoj p ( v našem primeru z).
Če se trdi, da je z zadostni pogoj, tedaj se te trditve ne iz-
vaja samo iz določene oblike premise (c). Zadostnost z se- izva-
ja tudi iz empirične nevzdržnosti trditve, po kateri bi bil z
edini in s tem nujni pogoj za obstoj f v s. Izjava, ki zatrjuje
nujnost, neizogibnost nekega elementa v .funkcionalnem sklopu s,
je tkim. hipoteza o funkcionalni nenadomestljivosti tega elemen-
ta in je bila v družboslovju na splošno spoznana za napačno ozi-
roma le malo verjetno. Zato tudi družboslovci govore o funkcio-
nalnih ekvivalentih (alternativah, substitutih), Seveda so mož-
ni prim.eri, ko bi lahko govorili o funkcionalni nenadomestlji-
vosti nekesra elementa sistema. V tem primeru bi shema sklepanja
izgledala takole:
a)	sistem s deluje v času t v razmerah p ustrezno
(premisa je nespremenjena);
b)	za katerikoli časovni trenutek velja; s deluje v
tem trenutku samo takrat ustrezno, kadar je izpol-
njen nek določen nujen pogoj f (premisa je nespre-
menjena) ;
c)	sistem s ima takrat in samo takrat značilnost z,
kadar je nujni pogoj f izpolnjen ( premisa je spre-
menjena)
č) značilnost z je prisotna v s v t.
Uporabnost tega načina sklepanja je zaradi že navedenih razlo-
gov majhna in je odvisna od tega, kako pogosto je pogoj funkcio-
nalne nenadomestljivosti izpolnjen.^^^
Plodnejša je druga inačica logične korekcije, ki izhaja ravno
iz dejstva funkcionalne nenadomestljivosti, lîaj bo Z razred vseh
tistih, med seboj različnih, značilnost i z^, z^ .., z , od.
katerih je vsaka lahko element sistema s. Prav tçiko je lahko vsa-
ka od njih- empirično zadostna za izpolnitev nujnega pogoja f,
29
v kolikor se sistem s nahaja v razmerah p. Z je torej razred
funkcionalnih alternativ. Pogoji logične veljavnosti: a) razred
Z je izčrpno naštetje vseh možnih zadostnih pogojev za f; b)
razred Z ni prazen. Shema sklepanja bi v tem primeru bila:
a)	nespremenjena
b)	nespremenjena
III.	c) Nujni pogoj f je v sistemu s v času t natanko te-
daj izpolnjen, ko je v s v t prisotna ena od zna^
čilnosti iz Z.
č) od značilnosti iz razreda Z je ena prisptna v sis-
temu s v času t.
Ta sklep je v razliko od ÍI.) logično korekten. Od sklepa (II.)
pa je empirično ustreznejši, ker ne temelji na sporni, malo ver^
jetni hipotezi o funkcionalni nenadomestljivosti. Cena, ki jo
je bilo treba plačati za obe izboljšavi, je zmanjšanje pojasnil-
ne vrednosti sklepa. Pojasnjen je namreč samo obstoj z ali neke
njene funkcionalne alternative, ne pa, kot bi bilo želeti, ob-
stoj prav določene z.
V dosedanjem obravnavanju funkcionalne analize kot oblike zna-
nstvene pojasnitve je šlo le za njeno formalno logično pravil-
nost. Pokazalo se je, da sta običajni napaki tovrstnega sklepa-
nja ali uporaba empirično nevzdržne hipoteze o funkcionalni ne-
nadomestljivosti pojasnjevane značilnosti z ali pa logično ne-
pravilno sklepanje iz konsekvensa na antecedens, ki je le zados-
ten pogoj, to je sklepanje na obstoj neke določene značilnosti
z, čeprav bi se logično dopustno lahko sklepalo le na obstoj
ene od značilnosti iz razreda Z. Ob sintaktičnem vidiku je tre-
ba upoštevati tudi semantični vidik, ki ga označuje spraševanje
o empirični signifikantnosti uporabljanih terminov v sklepu.
Čeprav se ne more govoriti o načelni problematičnosti (neempi-
ričnosti) teh terminov, je vendarle treba opozoriti na določe-
ne probleme, ki nastopijo v pragmatičnem kontekstu znanstvene
prakse. Te probleme lahko razdelimo na tri vrste.
Зо
1.	Glede na to, da predmet funkcionalne analize praviloma ni
nek posamezen individuum, ampak cel razred teh individuumov
(v našem primeru sistemov) se postavlja vprašanje oprede-
ljenosti teca razreda. Razred mora biti namreč zadosti na-
tančno opredeljen (omejen, razmejen). Sistema, ki nastopa v
shem.i zato ni razumeti individualno, temveč kot oznako za
razred, vrsto sistemov, V premisah sklepa se nahajajo sploš-
ne domneve o organizaciji sistemov določene vrste, ki morajo
biti empirično preverljive. Kolikor meje razreda niso točno
določene, je možno empirično kritiko domnev zavračati s tr-
ditvijo, da konkretna empirična ovržba kritizirane domneve
ne zadeva, ker ne sodi v isti razred pojavov, ki ga kritizi-
rana domneva "pokriva", V takem primeru prihaja do pretvor-
be dom.neve, ki je ciljala na status empirične trditve o dej-
stvih v analitično postavko, prikrito tavtologijo, ki je res-
nična per definitionem.
Prav tako je trebbi opredeliti razred pojasnjevane značilnos-
ti z. Kajti če ta razred vsebuje samo en element, potem je
ta element funkcionalno nenadomestljiv in je tedaj nujni po-
goj za obstoj f. Če pa ni edini element, potem je zadostni
pogoj, zaradi česar ne. velja shema (I,), ampak shema (III,)
z omejeno pojasnilno vrednostjo. Pri tem je treba dodatno
paziti na to, da pojem sistema ne vključuje pojasnjevane znar-
čilnosti z, če naj se celotna pojasnitev ne sprevrže v ba-
nalno tavtologijo,
2.	Prav tako je treba natančno opredeliti zunanje in notranje
pogoje sistema in to iz dveh razlogo: a) logična pravilnost
sheme (I,) izhaja samo iz negativnega odgovora na vprašanje
ali obstoje funkcionalne alternative za značilnost z. Da bi
lahko z zanesljivostjo ugotovili (ne)obstoj funkcionalnih
ekvivalentov, je treba točno opredeliti zunanje in- notranje
pogoje, še več, ti morajo biti določeni neodvisno od z (iz Z)
in njenih učinkov. Kajti sicer bi bil možen naslednji ugovor
zoper trditev, da je funkcionalni ekvivalent za z^ : učin-
kovanje Z2 je imelo za posledico neko spremembo v notranjih
(zunanjih) pogojih. Govoriti o funkcionalnih ekvivalentih
31
pa je logično dopustno samo takrat, kadar so vsi pogoji ne-
spremenjeni in ni mogoče uvrstiti z^ funkcionalne ekvi-
valente, ker je elem^ent, ki ne sodi v razred Z in zato
ni funkcionalni ekvivalent. Razmêjitev pogojev in značilno-
sti je torej nujna, če se hoče izogniti prikritem.u vzpos-
tavljanju domneve o funkcionalni nenadonfetljivosti. b) Mož-
no je, da se zunanji in notranji pogoji v določeni meri
(kvantitativno) sprejmene, pa kljub temu pride do izpolnitve
nujnega pogoja f za ustrezno delovanje sistem.a in sicer v
primeru, ko omenjeni pogoji niso konstante, атрнк variable.
V tem primeru je trebs določiti dopustno mero nihanja vred-
nosti posameznih variabel zato, da bi bilo možno ugotoviti
ali je sistem še isti ali pa se je zaradi prekoračitve kri-
tične točke že spremenil, "izgubil" identiteto.
3. Najvažnejše pa je natančno določiti osrednje pojme, ki se
pojavljajo v funkcionalni analizi. Taki pojmi so "funkcional-
ni zahtevek", "ustrezno (dobro, normalno) delovanje", "pre-
živetje", "nadaljnji obstoj sistema" ipd. Pri tem gre osred-
nje mesto pojmu " ustreznega delovanja". O njem je možno go-
voriti le, če je na razpolago nek presojevalni standard, na
temelju katerega lahko neko delovanje proglasimo za "ustrez-
no". Tak standard je treba opremiti z empiričnimi kriteriji
za določanje njegove prisotnosti ali odsotnosti v pojasnje-
vanem pojavu. Nevarnost vtihotapijenja vrednostnih stališč
je v primerih, ko je standard le težko operacionalizirati in
empirično preverjati, več kot očitna. Saj lahko pride (in
prihaja) do tega, da se ugotovotev "deluje ustrezno":,^ razume
kot "deluje dobro", pri čemer je interpretacija "dobrega"
praviloma stvar subjektivne preference, ki tako nekontroli-
rano opravlja selekcijsko funkcijo standarda, zaradi česar
ni izpolnjene prvi pogoj vsake znanstvene komunikacije, nam-
reč, da je ta intersubjektivno razumljiva in preverljiva,
Hempel in Stegmüller se pri analizi logike funkcionalne po-
jasnitve ukvarjata tudi z vprašanjem napovedi. Formalna stru?-
ktura znanstvene pojasnitve mora imeti vsaj tri sestavine:
32
a)	izjavo x, ki opisuje nek določen pojav, ki naj bi bil
pojasnjen;
b)	množico izjav - ki opisujejo specifične okoliščine
oziroma začetne pogoje, ki predhodijo x ali so kako druga-
če vzročno povezane s pojavom, ki ga opisuje x;
c)	množico (najmanj pa vsaj enega) zakonov (oziroma zakonom
podobnih izjav) z^ - z^, ki so univerzalne generalizacije.
Pri tem veljata dva pogoja: a) izjavo x mora biti možno
izpeljati iz izjav vrste O in izjav vrste Z skupaj (ne sa-
mo iz ene ali druge); B) izjave O in Z morajo biti resnič-
ne.
Razmerje med logično strtikturo pojasnitve in logično struktu-
ro napovedi je razmerje skorajšnje identičnosti, pri čemer je
edina točka razlikovanja med obema "povsem pragmatična", ker
p:re le za časovni zorni kot raziskovalca. V primeru pojasnit-
ve je dan X in se išče ustrezne O in Z, pod katere bi se ga
lahko zvedlo in tako pojasnilo. V primeru napovedi pa se izha^
ja iz O in Z in se išče nek x, ki ga obe vrsti trditev impli-
cirata (tega X raziskovalec še ne pozna). Zaradi te istovet-
nosti nekateri teoretiki znanosti trde "da imamo pojasnitev
"a nek dogodek, če in samo če (...) bi ga lahko napovedali"
Iz navedenega izhaja, da napovedna vrednost ne more biti več-
?a od pojasnilne vrednosti. Če se prikliče v spomin shema
(III.) kot pač najbolj realna, se vidi, da prav tako kot se ni
dalo pojasniti obstoja določene značilnosti z v sistemu s, se
tudi ne da napovedati obstoja z. Napoved lahko v najboljšem
primeru vsebuje samo prisotnost neke pobliže nedoločene zna-
čilnosti ¿Liz-razréda Z. Toda to niti ni največji problem, pri
določanju napovedne vrednosti funkcionalne analize. Največjo
-^ežavo-predstavi ja časovna razsežnost premise (a). V tej pre-
misi se trdi, da sistem s v času t, v pogojih p ustrezno de-
luje. Pri tem je čas t v premisi (a) isti kot čas t v conclu-
siu in pomeni, da je najti značilnost z v s v t. Če se to tr^
ditev priredi za potrebe napovedi, potem mora biti čas t nek
bodoči čas. V tem primeru pa je premisa (a) odveč. Vprašanje
kako je možno vedeti, da bo s tudi v prihodnje (točneje:
v nekem bodočem šasovnem trenutku t) ustrezno deloval? Na tej
33
točki grozi funkcionalni analizi povratek v teleologizem, v
kolikor bi poskušala izvajati oziroma utemeljevati zahtevano
vednost iz nekega finalnega vzroka v smislu metafizičnega pred-
postavljanja obstoja nekih splošnih apriorno veljavnih ciljev,
h katerim stremi sistem. Ta padec v slabo telfeološkost seveda
ni nujen. Punkcionalistična napoved se mu lahko izogne in si-
cer tako, da se onre na induktivno podprto hipotezo samoiirav-
17)	
nave Naj bo m množica vseh možnih stanj sistema s, g pa
podmnožica tistih stanj, ki so stanja ustreznega delovanja s.
Ce domnevamo, da v s deluje mehanizem samouravnaveto pomeni
naslednje: obstoji neka podmnožica j, ki vključuje g in je
vključena v m in nek mehanizem, ki deluje v tem smislu, da pri
motnjah, ki vržejo s iz stanja g, vendar pa ne iz stanja j
vrača sistem v stanje g. Domneva samouravnave velja tedaj samo
pod pogojem, da neravnovesje sistema ne gre preko vrednosti, »
ki jih določa podmnožica j. To hipotezo se lahko razume tudi
kot formulacijo zakona, po katerem s vzpostavlja stanje ustrez-
nega delovanja g samo, če odstopanja od g ne gredo preko kri-
tičnih vrednosti j. Uporabnost funkcionalne analize je odvisna
tedaj od: a) razpolaganja s hipotezo .samouravnave in b) ved-
nosti, da se sistem s v nekem bodočem trenutku ne bo nahajal
zunaj stanj j. Zanesljive vednosti se seveda ne more imeti,
kar pa se lahko doseže je to, da se na induktiven način čim-
bolj podkrepi postavko, da bo sistem tudi v bodoče, kljub ni-
hanju v svojih fitanjih, izzvanem z motnjami v notranjih in
zunanjih pogojih, ostal v okviru, ki je določen s podmnožico j.
Nekateri družboslovci in metodologi sprejemajo logično rekon-
18)
str-ukcijo funkcionalne pojasnitve, kakršno je naredil Hempel .
So pa tudi družboslovci, ki menijo, da Hemplova rekonstrukcija
ni ustrezen prikaz funkcionalne pojasnitr^e oziroma, da je ta
samo ena možnih ^j-ariant, nikakor pa ne edina, Jabolkb spora je
problem razvrstitve posameznih elementov pojasnitve (ekspla-
nansa, eksplanandima in končnih pogojev) v neko logično shemo,
saj od nje zavisi logična pravilnost ali nepravilnost sklepar-
nja. Seveda razvrščanje elementov ne more biti poljubno, ampak
je diktirano z vsakokratnim teoretičnim modelom funkcionalne
34
analize, ki določa smer in intenzivnost pogojevalne zveze (ta
¿e v logiki izražena kot imlikacija. Formalno logični zapis
zadostnega pogoja: (AlDB). Nujni pogoj: (ВгзА)). Včasih je
sporen tudi eksplanandim funkcionalne pojasnitve oz. postav-
lja se vprašanje, ka.i je predmet take pojasnitve. Razlog za ne-=
jasnost v zvezi z eksplanandumom je iskati v dejstvu, da je
"funkcija" dvomestni predikat, ki dopušča, če je interpretira-
ne kot nujni ali zadostni pogoj, vsaj štiri različice funkcio-
nalnega stavka:
1.	funkcija X je v proizvajanju y;
2.	fuhlccija X je v ohranjanju y;
3.	funkcija X proizvaja sam
funkcija X je v ohranjanju x.
Sztompka je mnenja, da gre pri funkcionalnih pojasnitvah za
združitev predpostavk modela teleološkega sistema z logično
nujnostjo. Prav takoimieni, da je eksplanandum pojasnitve obs-
toj ali vztrajanje nekega elementa v sistemu, ki je pojasnje-
van z elementovim funkcionalnim prispevkom. Po njegovem lahko
funkcionalna analiza nastopa v dveh oblikah:
19)
1.	Eksplanans: a) ta element je nujen za dosego stanja G v
S; b) sistem S je v stanju G; torej c) eksplanandum: ta ele-
ment je prisoten v S. In druga oblika:
2.	eksplanans: a) ta element je funkcionalen za sistem; b) če
je element funkcionalen za sistem, potem se bo-pojavil v
njem; torej c) eksplanandum: ta element se pojavi v sistemu.
Za prvo obliko ugotavlja (kot mnogi drugi), da iz empirič-
nih razlogov ni vzdržna, za drugo pa, da ta predpostavlja v
premisi b) hipotezo samouravnave, ki kaže na to, da je kon-
cipirani sistem teleološki^^
Schmid je v svojih rekonstrukcijskih prizadevanjih prišel do
ugotovitve, da je tradicionalni funkcionalizem z deduktivno
logičnega vidika ustreznejši od strijkturalnega funkcionalizma^Pospiošena shema sklepanja v tradicionalnem funkcionalizmu je
v njegovi rekonstrukciji naslednja:
1. Ce se sistemi vrste Y ustrezno prilagajajo njihovemu okolju.
35
potem so določeni funkcionalni zahtevki A (Ад^ ,,, А^) nji-
hovih subsistemov (skupin, ustanov itd) izpolnjeni;
2.	Če je razred funkcionalnih zahtevkov A ustrezno izpolnjen,
potem je struktura X ali nek njen funkcionalni ekvivalent
Z prisoten;
3.	Sistem J se je ustrezno prilagodil in s tem je a izpolnjen.
Struktura X ni oz, ni dovolj učinkovito delujoča;
4.	Torej je prisoten funkcionalni ekvivalent z.
To shemo je dobil pri rekonstrukciji Mertonove pojasnitve "po-
litične mašine". Kot je razvidno, shema ne vsebuje logičner^na-
pake nedopustnega sklepanja iz konsekvensa na antecedens, kar
trdi Hempel v svoji shemi (I,),Predpostavija pa, da je razred
funkcionalnih ekvivalentov izčrpno naštet, kar je seveda vpraš-
ljivo,
Eksplanandiom te pojasnitve je neka strukturna značilnost, eks-
planans pa navedba njenih učinkov oz, posledic, ki so take, da
so primerne oz, nujne za ustrezno delovanje družbe.
Logiko strijkturalnega funkcionalizma je rekonstruiral Schmid
na primeru ravnotežnostnege m.odela moči in odgovornosti .pri
Levyju, Pri tem je dobil naslednjo shemo:
1,	Če moč in odgovornost kot funkcionalni zahtevek A nista v
ravnotežnu, potem sistemu vrste Y niso stabilni,
2,	Če sta moč in odgovornst kot funkcionalni zahtevek A v rav-
notežju, potem sta avtoriteta in obveznost polaganja raču-
nov, kot strukturalni zahtevek, x razdeljeni po določenih
pogojih,
3,	V sistemu j je izpolnjen pogoj x,
4,	Torej je a izpolnjen in y s tem stabilen,
Z negacijo negacije je možno prvi stavek preformulirati iz
"če ne-A, potem ne-Y" v "ie Y, potem A", Logična preverba po-
kaže, da gre v tem primeru za redulrtivno sklepanje, ki ga za-
deva Hemplova kritika, ker je formalno logično pravilno samo,
če je A pojmovan kot nujen pogoj. Ugotovitev je v tretji pre-
misi, da se X nahaja v sistemu y, fói'malno logično, v smislu
m.aterialne implikacije, ni napačna, ker je X v drugi premisi
resničen (v logičnem smislu) tudi, če je A neresničen, Eks-
planandTim je tu funkcionalni zahtevek in ne neka značilnost
36
(str\ilct\ira) kot pri tradicionalnem funkcionalizmu. Predpostav--
ki striikturalnega funkcionalizma: nujne funkcije (funkcional-
ni zahtevki) in nujne strukture (striikturalni zahtevki) pre-
prečujeta pojashitvi, ki izhaja iz njiju, da bi ta bila bodisi
logično pravilna, bodisi empirično ustrezna, ker ne izpolnjuje
drugega in četrtega Sztompkinega oz. prvega in četrtega Hem-
ploTrega pogoja.
Schmid tudi kritizira pogoje ustreznosti pojasnitve, kakor jih
je ekspliciral Hempel, ker meni, da iz več razlogov niso pri-
merni za "logiko družbenega raziskovanja":
1.	Pogoji implicirajo zaprte sisteme, katerih glavne značil-
nosti (popolna integriranost in nespremenljivost sistemskih
mej) ne veljajo za družbene sisteme kot odprte sisteme.
2.	Dediiktivno logična premisa in zahteva, da mora eksplanans
biti resničen, v večini primerov nista medsebojno združlji-
va.
3.	Iste empirične podatke je možno interpretirati z različnimi,
tudi medsebojno izključujočimi se, teorijami.
Vsi štirje pogoji predpostavljajo pomensko nespremenljivost
pojmov, ki še pojavljajo v pojasnitvi. To predpostavko je
kaj težko združiti s.pomenskostjo.(Sinnhaftigkeit) družbe-
nih pojmov,
Isajiw kritizira tako Nagelovo trditev, da je možno prevesti
funkcionalne/teleološke stavke v funkcionalne stavke, ne da bi orišlo do izprube pomena, kot tudi Hemplovo rekonstr-ukcijo struk-
22
tire funkcionalne pojasnitve ,
Svoje razhajanje z Nagelom prikaže na istem primeru, kot ga
je uporabil Nagel za ilustracijo svoje trditve, ki se glasi:
"rastline opravl§.ajo fotosintezo samo, če vsebujejo klorofil"^^^^
Temu stavku postavlja nasproti funkcionalističen stavek: funk-
cija klorofila v rastlinah je opravljanje fotosinteze", S pri-
merjalno analizo obeh stavkov pokaže Isajiw, da vendarle ob-
stoji razlika med funkcionalnim in nefunkcionalnim (produktiv-
no vzročnim) stavkom. Ta je v tem, da produktivno vzročni sta-
vek vključuje odnos nujnosti med klorofilom in fotosintezo,
medtem ko drugi stavek dopušča možnost substitutov za klorofil.
37
Nagel izhaja iz predpostavke nepogrešljivosti antecedensa in
iz tega potegne sklep, da je ta nujen za ohranjanje sistema.
Iz tega potem sklepa na enakost, nerazličnost obeh vrst stav-c
kov, Isajiv; meni, da je Nagelov argument neprepričljiv, še po-
sebej, če je predpostavka o nepogrešljivosti nerealistična,
kot je to primer pri socialnih sistemih. Pojem funkcije po
-	23)
njem vključuje pojem usmerjene akcije in substitutivnosti
Svojo kritiko Hempla začenja Isajiw s poudarjanjem pomembnos-
ti pojma telekavzalnosti za funkcionalno análizp, ki je zanj.
pomembnejši od pojma prodiiktivne kavzalnosti, Telekavzalnost
mu pomeni obmejitev (circumscription) mnogoterosti produktiv-
nih vzrokov z njihovimi učinki. Je povezanost (medsebojna od-
visnost) mnogoterosti produktivnih vzrokov v prihodnosti, pri-
lagoditev prod\iktivnih vzrokov na prihodnost, Z drugimi bese+
dami: v telekavzalnosti je izražena ideja usmerjene akcije in
ideja zveze med sredstvi in cilji. Mnogoteri produktivni vzro-
ki so diferencirana sredstva za nek cilj, ki je impliciran v
njihovem skupnem učinku, kateri (skupni učinek) jih zato na
nek način določa, Telekavzalnost se nanaša na drugi vidik kav-
zalnosti v f-unkcionalizmu, na Ay (stanje sistema), ki povzro-
ča x v formuli: ^-funkcija x za y je A", Telekavzalna pojasni-
tev vključuje idejo samouravnave sistema. Deli sistema so lah-
ko interpretirani kot mnogoterost produktivnih vzročnosti, ce-
lota sistema pa kot specifično sovpadanje te mnogoterosti. To
specifično sovpadanje je tedaj telekavzalnost, ki določa mno-
24)
gotere produktivne vzročnosti ',
Večja pomembnost pripada telekavzalnosti poolsajiwu zato, ker
so funkcionalisti bolj zainteresirani na pojasnjevanju značil-
nosti (variabel) oz, na njihovem vztrajanju (persistence) v
sistemu kot pa na golem prikazovanju njihovih prispevkov k
ohranjanju/propadu sistema. Za funkcionalizem je tipično, da
je sistem uporabljan kot eksplanans za njegove značilnosti.
Toda, takšna telekavzalna pojasnitev ne vključuje odnosa nuj-
nosti med stanjem sistema in specifično značilnostjo znotraj
njega. Zato je Hemplovo zastavljanje vprašanja sicer na mestu,
zgreši pa pravi predmet funJkcionalne pojasnitve, ker se fun-
kcionalizem ne ukvarja s pojasnjevanjem eksistence (ali nas-
58
tanka) določene značilnosti, aripak s pojasnjevanjem njene
•perzistence. Funkcionalni argument ne pojasnjuje, zakaj je
ravno neka določena značilnost ali njen funkcionalni ekviva-
lent pristtna v' sistemu, ampak prepostavija njeno prisotnost
in pojasnjuje njeno vztrajanje (ponavljajočo se prisotnost)
v njem, Sàmo prisotnost omenjene značilnosti pa je treba po-
jasniti kako drugače (zgodovinjsko, antropološko) , • Telekavzal-
nost pojasnjuje ponovljive in hkratne pojave. Zato lahko fun-
kcionalizem pojasni prod\iktivno vzročne pojave, ki s svojim
hkratnim in vztrajnim doeajanjem praoizvajajo delujočo enot-
nost družbe - ^.
Tudi Ryan je mnenja, da teleološka pojasnitev ni m.ehanična
(prodiiktivno vzročna) pojasnitev, formulirana na samosvoj na-
čin, ampak da je posebna vrsta pojasnitve^^\ Najprej ugotovi,
da Nagelov in Hemplov prevod funkcionalnega/teleološkega stav-
ka "X se dogodi zaradi I" v "X je nujni (ali: zadostni) pogoj
za Y" ni ustrezen, ker ni ekvivalenten. Napačno je interpre-
tirana smer vzročne implikacije: če se reče, da X povzroča Y,
je s tem implicirano, da bi sprememba X povzročila spremembo
Y. Stavek "X se dogodi zaradi Y", pa zatrjuje implikacijo v
obratni smsri in sicer tako, da ima sprememba Y za posledico
spremetobo X. Pri prevodu je napačna osredotočenost pozornosti:
teleološka pojasnitev hoče pojasniti prisotnost X, prevod pa
pojasnjuje prisotnost Y, "Fatalna napaka" Hempelovega prevoda
je v tem, da za teleološko pojasnitev prisotnosti X, nereali-
zacija Y ni noben problem, medtem ko je to usodno za tisto po-
jasnitev X, ki ga obravnava kot nujni pogoj za Y. Pravilno je
reči, če se zgodi Y, potem se je moral zgoditi X kot eden
njegovih nujnih pogojev. Toda, če se Y ne-zgòdi, potem ni mož-
nossklepati na zgoditev X, Če se je zgodil X, Y pa ne, potem
je pri teleološki pojasnitvi še vedno dopustno pojasnjevati
X s tem, da ga potrebuje Y, квг se na ta način izraža dejstvo,
da gre za k cilju usmerjeni sistem. Čeprav Ryan prizava poseb-
nost funkcionalne/teleološke analize, pa opozarja na celo vrs-
to problemov zvezanih s to analizo. Omenimo samo njegove pogo-
je za pravilno funkcionalno pojasnitev. Kritično vprašanje je
39
kako funkcionalisti vedo, da imajo družbe take cilje (stanja),S
ki zahtevajo, da družba proizvede prav določene strukture ali
njihove ekvivalente za doseganje teh stanj,neodvisno od tega,
kakšna prepričanja imajo glede tega posamezniki. Da bi se po-
kazalo, da imajo družbe take cilje, bi bilo treba: a) pokazati
kakšnemu cilju služi neka določena dejavnost (npr. religija),
b) pokazati, da se kadarkoli pride do pojemanja te dejavnosti,
vedno pojavi neka druga oblika ravnanja, ki je tej funkcional-
no ekvivalentna, c)pokazati, da obstoji feedback proces med
nezmožnostjo sistema, da bi dosegel cilj prav z neko določeno
dejavnostjo in njegovim razvijanjem nadomestka za to dejavnost.
Kaj takeera, ueotavlja Ryan, dosedaj funkcionalisti še niso us-
ОП)
peli izvesti
Iz povedanega lahko izluščimo tiste probleme (pomanjkljivosti),
ki najbolj pogosto bremené^funkcionalno analizo:
1, Beseda funkcija se pojavlja v več pomenih in sicer predvsem
kot deterministična zveza z različno intenzivnostjo, v tej
zvezi prisotnega determinizma; pojavlja se kot korelacija,
kot zadostni pogoj, kot nujni pogoj in kot nujni-in-zadost-
ni pogoj, pa tudi kot posebno metodsko sredstvo, ki omogoča
primerjanje različnih struktur glede na njihove ekvivalent-
ne učinke. Funkcijo se lahko obravnava z več vidikov: z lo-
gičnega kot dvomestni (relacijski)Tpréd"ikát; z empiričnega
kot objektivno posledico, učinek; z determinističnega, kot
neko vrsto pogojenosti in s funkcionalistično-instrumental-
nega, kot sredstvo za nekaj.
Praviloma pomeni funkcija določeno vrsto učinka, posledico.
Dejavnost opravljanja neke funkcije je, ob upoštevanju funk-
cije kot dvomestnega predikata, v vzpostavljanju določenega
odnosa. Ta odnos se lahko razume kot odnos delne vzročnosti
med pojavom, ki je nosilec funkcije in pojavom, ki je pred-
met njenega učinka. V tem smislu je funkcija relacijski pre-
dikat. Da gre le za delno vzročnost je pripisati sistemske-
mu kontekstu funkcije, kjer je vsaka funkcija le delni vzrok
za določeno stanje sistema. Glede na možnost različnih mode-
lov funkcionalnih sistemov ima predikat "opravljanja funk-

cije" tudi klasifikacijski značaj, ker določa, za katero
vrsto fxinkcije (funkcijskd/?azred) gre. Pogoja ustreznosti
funkcionalnega jezika sta vsaj dva: 1. odnos delne vzroč-
nosti med elementom (pojavom, strukturo) in določenim sta-
njem sistema mora biti jasno in natančno določen. Iz funk-
cionalističnega konteksta mora biti razvidno, ali je nosi-
lec funkcije nujni, zadostni, nu^ii-in-zadostni ali pa sa-
mo ugodni pogoj za vzpostavitev določenega stanja sistema.
Veljavnost funkcionalnega sklepanja je namreč odvisna tudi
od tega, kateri pogoj se pojavlja v eksplanansu. 2. Jasno
in natančno mora biti opredeljeno tudi stanje, ki je pred-
met učinkovanja nosilca funkcije. Koncepti kot so "integra-
cija", "prilagoditev", "ravnotežje" in drugi funkcionalni
zahtevki, ne smejo biti analitično uporabljani, če naj i-
majo neko empirično vsebino, ki jo je možno preveriti. Ker
jih je le težko operacionalizirati, dostikrat vodijo v tav-
tologije.
V funkcionalni analizi se pojavljata dve vrsti vzročnosti:
produktivna vzročnost in telekavzalnost. Za produktivno
vzročnost je značilno, da pojasnjuje le enkratno pojavitev
nekega pojava in da deduktivno sklepa iz predhodnega poja^
va (produktivnega vzroka) na nek posledični pojav. Taka po-
jasnitev se glasi: Ker je x (kot vzrok) prisoten, se sistem
s nahaja v nekem določenem stanju. Telekavzalnost pa pojasi
njuje večkratno pojavljanje nekega pojava. Tudi tu je skle-
panje deduktivno, poteka pa v nasprotni smeri: x je priso-
ten, ker opravlja neko funkcijo za sistem, ki se nahaja v
nekem določenjsm stanju. Trditev funkcionalistov, da je z
navedbo vzrokov za y hkrati naveden vzrok za nastanek ali
obstoj X, je dopustna samo v naslednjih primerih: 1) če je
predmet preučevanja smotrnq/tacionalno ravnanje; 2) če se
predpostavlja, da deluje mehanizem funkcionalne recipročnos-
ti; 5) če se predpostavlja delovanje samouravnalnih meha-
nizmov. Sicer gre za logično napako, ki jo je "razkril" že
Durkheim (da se iz funkcionalnosti pojava ne da sklepati na
razloge za njegov nastanek). Fxinkcionalno vzročne pojasnit-
ve ne morejo nikoli dosledno odgovoriti na vprašanje, zakaj
41
ravno ta x in ne nek njegov funkcionalni ekvivalent. Zato
je treba razlikovati med: vzroki za y, vzroki za x in vzro-
ki za vztrajanje (perzistiranje) x. Zasluga funkcionalizma
je v tem, da je opozoril na problematiko zvezano s pojmom
vzročnosti, se y^osebej , her je njegova kritika ozkega poj-
ma enos^.erne vzročnosti pokazala na težave pri uporabljanju
te^a koncepta v analizi kompleksnih družbenih sistemov, ki
so tal^o zgrajeni, da se lahko govori o večsmernem, pa tudi
povratnem, vzročnem delovanju, učinkovarju. Ugotoviti pa je
treba, da mu opozorila še ni uspelo razdelati v metodsko
izoblikovano koncenc ij o.
3. Struktura furJ'cionalne pojasnitve, posneta po deduktivno-
nomološki, obsega tedaj v eksplanansu (vsaj en) funJkcijski
zakon in končne pogoje, v eksplanandumu pa pojasnjevani po-
jav, Pravilo sklepanja je modus tollendo tollens. Ugotov-
ljeno je bilo, da je potrebna za to, da bi se dalo logično
korektno sklepati iz prisotnosti posledice (to je vsebina
premise, ki opisuje končne pogoje), dati funkcijskem.u za-
konu obliko nujnega pogoja. Ta problematika je tematizira-
na v funkcionalni analizi kot vprašanje o funkcionalnih ne-
pogrešl j ivost ih, nenadomestljivostih. Glede na to, da veči-
na družboslovcev opozarja na empirično nevzdržnost trditve,
po kateri je nek element nujen za realizacijo nekega funk-
cioralne-ra zahtevka (stanja sistera) , je treba modificira-
ti zakonsko nremiso eksnlansrsa tako, da se da funkcijske-
mu zalconu oblika zadostne^ra	(ki ga spremlja predpos-
tavka o samouravnalnem značaju sistema). V tem primeru je
na osnovi zakona, ki trdi, da je nek element zadosten pogoj
za nek funl-ccionalni zahtevek (v različnih funJccionalnih sis-
temih so ti zahtevki različni) in predpostavke, ki pravi,
da če je nek elem.ent zadosten pogoj za (neko) stanje siste-
ma, potem se ta element v sistemu tudi pojavi, možno skle-
pati na dejansko prisotnost tega elementa v sistemu. To
sklepanje poteka po pravilu ponendo ponens.
Hempelova rekonstrukcija funkcionalne pojasnitve (I.) je po-
kazala, da je taka pojasnilna shema napačna, ker je njen
sklep non sequitur (da se ne govori o težavah pri specifi-
42
kaciji notranjih in zunanjih pogojev in pri preciziranju
pojma normalnega oz. ustreznega delovanja). Druga varianta
sheme formulira funkcijski zakon kot nujni pogoj. Ta vari-
anta iz empiričnih in teoretičnih razlogov ni spreñem.ljiva
(funkcionalizem praviloma izhaja iz pojma funkcionalniJi ek-
vivalentov). Tretja varianta je za razliko od druge, ki je
deduktivna, induktivna. Tu se namreč izhaja iz razreda re-
lavantnih funkcionalnih ekvivalentov, ki imajo status zadost-
nega pogoja. Ta različica je sicer logično korektna in em-
pirično ustrezna, je pa sorazmerno šibka pojasnitev, ker ran
sklep pove le to, da je eden od funkcionalnih ekvivalentov
nrisoten. Posebna težava je pri tej pojasnitvi v določitvi
razreda (razpona) funkcionalnih ek\'-ivalentov in v tem., kako •
je treba razdeliti mednje ustrezne verjetnosti (ker gre pač
za induktivno sklepanje), K temu je še dodati, da je tako v
•nojasnitvi kot tudi v prognozi predpostavljena veljavnost
prvecra stavka pojasnilne skice, ki trdi, da sistem normalno,
ustrezno deluje, Funkcionalisti se skušajo izogniti šibki
kondicionalni obliki prvega stavka tako, da jo preobrazijo
v kategorično obliko z uporabo predpostavke o samo\ira\nial-
nem značaju sistema, ki ne izraža nič drugega kot domnevo o
tem, da sistem teži k ohranjanju nekega določenega stanja
ali k njegovemu ponovnemu vzpostavljanju tako, da ustrezno
spreminja svojo strukturo ali pa obnašanje.
, V hipotezi samouravnave, ki je kritična značilnost funkcio-
nalne analize se predpostavlja, da če je nek element koris-
ten za sistem, potem se ta element v njem tudi pojavi. Vpra-
šanje, ki se nujno zastavlja je: kakšen je mehanizem, ki po-
sreduje med ugotovljeno potrebo po neki strukturni rešitvi
in njeno stvarno realizacijo (če predpostavimo, da so na de-
lu finis operis in ne finis operantis)? Vprašanje ali ima
ta hipoteza fundament v stvarnosti ali ne, je seveda prob-
lem enpirije in ne logike. V nezmožnosti dati zadovoljiv
odgovor na to vprašanje, je treba videti eno osrednjih po-
m.anjkljivosti funkcionalne analize.
43
5. Najbolj pogoste (ne pa logično nujne) pomanjkljivosti funk-
cionalne analize so:
a)	Nevarnost nepravilnega sklepanja v funkcionalističnem
"silogizmu" (nevarnost zato, ker so nekatere rekonstriok-
cije npr, Schmidova, Cancianina '^ pokazale, da je možno
konstruirati tudi take funkcionalne pojasnitve, ki so lo-
gično korektne in imajo veČjo pojasnilno zmogljivost kot
Hemplova rekonstrukcija (III)),
b)	Empirična nedoločenost in tudi nevzdržnost premis v eks-
planansu (to je verjetno največji problem funkcionalne
analize, ki pa ni logične narave),
c)	Kolikor sklep izhaja iz hipoteze o funkcionalni nenado-
mestljivost z, potem je to sicer logično pravilen sklep,
ki pa temelji na predpostavki, katera je iz teoretičnih
in empiričnih razlogov sila sporna,
č) Pogosta napaka je tudi neempirična, analitična in tavto-
logična uporaba pojmov, ko se pojasnjuje prisotnost neke
značilnosti v sistemu, ki to značilnost vsebuje per de-
Iiritionem,
d)	Prav tako je treba paziti na to., da je naveden razred
preučevanih sistemov in natančno razmejen od drugih raz-
redov (sistemov),	.
e)	Šibki točki funkcionalne analize sta tudi pomanjkljiva
navedba in razmej:'tev zunanjih in notranjih pojavov ter
določitev dopustne stonnje nihanja vrednosti variabel,
f)	Problematična je tudi ne dovolj disciplinirana in metod-
sko reflektirana uporaba ključnih pojmov, kot so npr,
"funkcionalni zahtevek", "ustrezno (dobro) delovanje"
ipd,, ki praviloma niso natančno opredeljeni in se upo-
rabljajo na analitičen (logičen) način, tako torej, da
nimajo empirične vsebine, ki bi jo bilo možno preveriti.
OPOMBE
1) Termin pojasnjevanje je tu razuml.-ier, v najširšem smislu, on-
stran razprave o tem sli je to kar družbere vede bistveno
počno pojasnjevan.-ie z uporabo zakonov (ali zakorom pod.obnih
44
stavkov) ali pa razumevan.je. "z interpretacijo pravil in kon-
vehc nekega socialnega konteksta,
2) Šešič, B,: Osnovi metodologije društvenih naiika (1974, 5o4) ,
Beograd
5) Sztompka,P,: System and Function (1974, 14-16), New York,,,,
4)	Wunderlich, D,: Grundlagen dér Linguistik (1974, 93)i'
Reinbek bei Hamburg
5)	Šešič (1974, 3o7-8)
6)	Hempel, C,G,: Aspects of Scientific Explanation and Other
Essays in the Philosophy of Science (1965, 488), New York
7)	Sztompka (1974, "1^24)
8)	"Splošno priznanost" je treba razumeti v smislu priznavanja
relevantnosti poskusa, ne pa kot da obstaja splošno soglasje
o tem, da je deduktivno nomološki model edina pravilna (us-
trezna) rekonstrukcija znanstvene pojasnitve,
9)	Hempel (1965, 245-29o, 331-375)
10)	Sztompka, P,: The Logic of Functional Analysis in Sociology
and Social Anthropology, v: The Polish Sociological Bulle-
tin, 1970/2
11)	Rudner, R,S,: Philosophy of Social Science (1966, 63)
Englewood Cliffs N,J.,
12)	Sztompka (197o, 75)
12a) Šešić (1974, 64)
13)	Hempel (1965, 247-249)
14)	Hempel (1965, 297-33o), Stegmüller (1969, 555 - 585)
15)	Toapa seveda ni vprašanje logike, ampak empirije,
16)	Rudner (1966, 66)
17)	Stegmüller (1969, 578)
18)	Naprimer: McGlen & Rabushka: Polemics on Functional Analysis
- Variations on a Belabored Theme, v: Midwest Journal of
Political Science, 1971/1
19)	G V Sztompkini notaciji ustreza f v Hemplovi oz. Stegmueller-
jevi notaciji,
20)	Sztompka (1974, 81)
21)	Schmid, G,: Funktionsanalyse und politische Theorie (1974,
78-84) , Dùesseldorf	
45
22) Isajiw, W.W,: Causation and Functionalism in Sociology
(1968, I03-I29), New York
22a) Nagel, E.: The Structure of Science (1961, 4o4-5), New York,
25) Isajiw (1968, lo4)
24)Isajiw	(1968, 58-61)
25)lsa.jiv/	(1968, 126-129)
26)	Rvan, A,: The Philosophy of the Social Sciences (197o,
184-6) , New York
27)	Ryan (1970, 189)
28)	Cancian, P.Fi.: Varieties of Functional Analysis, v: Interna-
tional Encyclopedia of Social Sciences, New York - London
46
ЦБК: 301.18:325.38
Matilda JOGAN
RALF DAHRENDORF IN RAZREDNI KONFLIKT V "INDUSTRIJSKI" DRUŽBI
R. Dahrendorfs^je nedvomno eden najvplivnejših in najplodnej-
ših sodobnih nemških sociologov in najpogosteje omenjan v zvezi
s teorijo konflikta. Njegova teoretična usmerjenost ni na isti
ravnini kot Millsova, čeprav tudi Dahrendorf posveča pozornost
"rezidualnim" vprašanjem; značilno za R, Dahrendorfa je, da se
ni premaknil v "utopični" radikalizem, temveč je ostal na
čvrstem področju liberalizma. R. Dahrendorf je kot dedič "veli-
kega sociologa moderne racionalnosti - M. Webra oblikoval svojo
teorijo konflikta v soočanju z dvema najpomembnejšima miselnima
tokovoma v sodobnosti: z marksizmom in s f\inkcionalizmom.
1. "Radikalna" kritika marksizma
Paradigma za Dahrendorfov odnos do Marxa je Webrovo "sprejema-
nje znanstvenih" sestavin marksizma v "izkustveno" sociologijo.
Podobno kot "najtemeljitejši revizionist Marxa" je tudi Dahren-
dorf strogo razlikoval med dvema medsebojno povezanima sesta-
vinama Marxovega dela: na eni strani je "preroška koncepcija
zgodovine", na drugi pa so "znanstveni pojmi in hipoteze ter
2")
na njih temelječe napovedi" ^ , Ti dve sestavini naj bi Marx
"prozorno povezal" v dvoumnem pojmu znanosti, zato vidi Dah-
rendorf eno samo rešitev; radikalna ločitev obeh delov in
radikalna kritika vsakega dela posebej, skratka, radikalno
brisanje specifične diference Marxovih pojmovanj, njihovo
drobljenje in delno vključevanje v tiste teoretične okvire,
ki niso "zarotniški". Dahrendorfa zanimajo predvsem "bistveni
znanstveni prispevki" Marxovega dela, ti pa so: - pojem razre-
da in iz njega izhajajoče domneve; - hipoteza o izvedenosti
idej in - hipoteza o logiki družbenih sprememb.
Vnanja podoba družbe poznega kapitalizma - "demokratična,
civilizirana, odprta, moderna" - služi R. Dahrendorfu kot
-fiierilo za ugotavljanje veljavnosti ali neveljavnosti Ma2?xove
47
teorije o družbi. To teorijo sicer Dahrendorf označuje kot
"briljantno", vendar je "zastarela", "neustrezna" in v sodob-
nosti popolnoma "nevzdržna"^\ Ma2?xove ugotovitve o tendencah
razvoja kapitalistične družbe se zdijo Dahrendorfù sicer"same
po sebi resne in sprejemljive, vendar le do točke, ko Marx
predvidi nujnost revolucionarnega spreminjanja družbe. Ta sklep
je po Dahrendorfu meja, za katero je čista eshatologija in svo-
boden prostor znanstvenikovih želja, Marxu pripiše Dahrendorf
skrajno voluntaristično pojmovanje zgodovine in razvoja, ko
ugotavlja: "Družbi svojega časa Marx ni le napovedal zaostrova-
nje njenih-konfliktov, temveč je to zaostritev tudi hotel"^\
Ta ugotovitev je blizu prepričanju, da si je Marx postavil naj-
prej lepe cilje, potem pa prilagajal razlago družbenih proce-
sov željenemu okviru, Dahrendorf zato tudi sklepa, da Marxovih
širših pojmovanj niso spodbujali znanstveni, temveč filozofski
nagibi; njegovi kritiki pa niso povezani s takšnimi "iracional-
nimi tabuji", zato lahko mirno in upravičeno razbijajo celoto
in preverjajo posamezne teoretične sestavine,
Dahrendorf vidi v Maiocovi teoriji povezanih dvoje nezdružljivih
pojmovanj: po eni strani gre za "občo sociološko teorijo kon-
flikta" ("vsaka družba pozna konflikte, ki izvirajo iz lastnin-
skih odnosov"), po drugi strani pa za pojmovanje brezrazredne
družbe. Ker je po Dahrendorfu možno sprejeti le eno možnost, se
odloči za sprejem prvega dela, pri tem pa zanemari vse "spe-
kulativne okraske vključno s pojmovanjem o brezrazrednosti
družbe". Marxovih teoretičnih pojmovanj pa Dahrendorf ne spre-
jema kot analitične pripomočke, kot posebno vrsto "optike", s
katero je potrebno opazovati sodobno družbo, če naj ugotavljamo
veljavnost, ustreznost ali primernost te "optike", temveč spre-
minja optiko samo in zavrača ugotovitve, ki so se oblikovale
na drugačni teoretični podlagi.
2. Nepopolnost funkcionalizma
Drug pomemben miselni tok, ob čigar nepopolnosti je Dahrendorf
gradil svojo teorijo konflikta, je funkcionalizem T. Parsonsa.
48
Dahrendorf ocenjuje, da je pri funkcionalizmu prišlo zaradi
pretirane usmerjenosti v probleme statičnosti sistema in zara-
di zanemarjanja resničnih odnosov moči v družbi do izgube stika
z zgodovinsko resničnostjo. Tudi pojem funkcije, ki naj bi nu-
dil merila za ugotavljanje teže dinamičnih dejavnikov in proce-
sov, ni omogočil preseganja statičnosti, Dahrendorf upravičeno
opozarja, da je vprašljiva predpostavka o enotnem•skupnem sis-
temu vrednot, ki je podlaga za skladno funkcioniranje in ohra-
njanje ravnotežja v sistemu kot celoti,
Dahrendorf očita funkcionalistom, da niso storili niti tega, kar
je dosegel Marx: niso se namreč niti malo približali resničnosti,
"Noben polet fantazije, niti rezidualna kategorija "disfunkcije"
ne more premakniti integriranega in uravnoteženega družbenega
sistema k temu, da bi njegova strukttira ustvarjala resne in sis-
tematične konflikte"^\ Sam pojem sistema vključuje po Dahren-
dorfu zaprtost in notranjo brezkonfliktnost, Kategorialni apa^-
rat funkcionalizma ne dopušča pojasnjevanja procesov, ki segajo
čez meje sistema, oziroma procesov, ki spreminjajo samo struk-
turo sistema,
Dahrendorf sklepa, da fimkcionalizem ni zadostna teorija za razla-
go družbenih sprememb in konfliktov, ker postulira model družbe
kot "razmeroma stabilen sistem delov, katerih funkcija je dolo-
čena glede na sistem. Da pa bi na ravni sistematične sociologije
reševali dinamične probleme, je nujno, da predpostavljamo tak-
šen model družbe, v katerem bo kot pravilo postuliran konflikt
... in v katerem ne bo položaj posameznika določen le glede na
sistem, temveč tudi glede na načelo, ki leži zunaj sistema. Po
tem modelu konflikt in sprememba nista patološki odstopanji od
družbenega življenja, temveč stabilnost in red"^^.
Pri postuliranju drugačnega modela pa Dahrendorfu ne gre za
oblikovanje temeljev povsem nove in neodvisne teorije, temveč
za to, da se "strukturalno-funkcionalna teorija tako razširi,
da bi dopuščala zadovoljivo analizo pojavov družbenega spremi-
njanja", Teorija konflikta naj bi prispevala k temu, da bi bil
49
funkcionalizem bolj funkcionalen glede na potrebe moderne
industrijske dinamične družbe, oziroma da bi lahko presegal
utopične poteze, ki ga delajo za nezgodovinsko teorijo.
Izguba "problemske zavesti" je po Dahrendorfu tisti pojav,
s katerim lahko razložimo utopični značaj funkcionalizma in
končno tudi njegov konservatizem. Že samo osredotočanje na
kategorijo družbenega sistema in na probleme družbenega rav-
notežja je po Dahrendorfu znak za konservativno naravnanost
funkcionalizma, ne pa v toliki meri poudarjanje normativnih
vidikov družbenega življenja. Verjetno ni naključje, da se
Dahrendorf v kritiki funkcionalizma ni dotikal normativnega
determinizma; sam je namreč pripisoval pomembno vlogo v druž-
benih pojavih prav normativnim dejavnikom.
3. Sociologija kot izkustvena disciplina
Teorija konflikta je pri Dahrendorfu umeščena v okvir pozitivis-
tičnega pojmovanja sociologije kot izkustvene discipline, ki se
strogo loči od"zgodovinskih znanosti". Medtem ko zgodovinske
znanosti po Dahrendorfovem prepričanju ne morejo razviti sis-
tematične teorije že zaradi svoje posebne narave, je sociologija
nasprotno "sistematična izkustvena znanost, ki načelno ne spoš-
tuje zgodovinske individualnosti in njihove zaporednosti. Po-
datke iz zgodovine in sedanjosti iireja s pomočjo neodvisnega
kategorialnega sistema; pri tem reorganizira zgodovinski čas
in poskuša pojasniti posam.ezen pojav iz občega, oblikovati
posplosljive domneve"'"^.
Če nekoliko podrobneje razmotrimo to opredelitev sociologije,
potem je opazno notranje logično protislovje, ki se kaže v
naslednjem: 1. Dahrendorf poudarja, da je sociologija izkust-
vena znanost, to pomeni, da je"odprta" do problemov v konkret-
ni družbi, da te probleme razjasnjuje, kar zahteva določene
domneve, modele in hipoteze, ki jih preverja in odkriva nove
probleme. 2. To naj bi sociologija počenjala s pomočjo neod-
visnega kategorialnega sistema.
50
Sociološko teori.jo гадише Datireñdorf podobno kot Parsons pred-
vsem kot sistematično zbirko kategorij< ki so primerne kot
hevristično sredstvo za analizo empiričnih stanj. Tudi pri
Dahrendorfu je poudarek pri sociologiji na logični zaključe-
nosti; pri tem zanemarja dejstvo, da sociologija kot znanost
ne more obstajati le iz teoretičnih trditev, kot takih, temveč
mora postaviti svoj predmet v zgodovinsko resničnost, Katego-
rialni aparat sociologije torej ne more biti le logično kon^
sistenten in popolnoma neodvisen od realnih razmerij, temveč
tudi adekvaten resničnosti, v kateri se odvijajo procesi po
zakonih dialektike in ne po zakonih logike. Kljub razmeroma
ostri kritiki azgodovinskosti funkcionalizma pri Parsonsu
ostaja Dahrendorf pri spoznavnih načelih v okviru, ki omogoča
azgodovinski pristop, V tem primeru je lahko izkustvena razsež-
nost izrazito podrejena bolj ali manj svojevoljno izoblikovani
"sistematični" teoriji, Azgodovinski pristop zajema še vrsto
implikacij glede konkretne angažiranosti sociologije in glede
njenih konkretnih moralnih razsežnosti, V tem oziru pa Dahrendorf
nedvoumno poudarja, da mora biti sociolog "stalno angažiran, da
bi se obvaroval pred nenameravanimi posledicami svojega delova-
nja".
Podobnost med T, Parsonsom in R, Dahrendorfom ni omejena le na
obča epistemološka načela, temveč se kaže tudi pri temeljni
vsebinski zasnovanosti teorije konflikta. Sistematični kate-
gorialni sistem za pojasnjevanje družbe kot dinamične in
"eksplozivne" celote temelji namreč pri Dahrendorfu na pojmova-
nju družbe kot moralne celote. Eksplicitno izstopa to pojmovanje
pri razlagi izvorov neenakosti v družbi, kjer Dahrendorf ugo-
tavlja, da je "izvor neenakosti" med ljudmi v obstoju s sank-
cijami povezanih norm o človeškem ravnanju, ki so v vseh člo-
veških družbah"®\ Medtem ko so vsi pred zakonom enaki, pa niso
vsi £0 zakoni enaki, kajti sankcije so pozitivne in negativne,
Dahrendorf izhaja iz predpostavke, da so temeljne determinante
družbenega ravnanja norme - zlasti pravne norme, ki loravnavajo
delovanje konkretnih nosilcev vlog glede na pričakovanja. Vsaka
51
družba kot moralna celota si zagotavlja učinkovitost tako, da
s sankcijami krepi veljavnost načel o medsebojnih pričakovanjih
in da diskriminira določene načine ravnanja. V tem smislu razume
Dahrendorf norme in sankcije kot stalno strukturo družbenih polo-
žajev. Glede na stopnjo konformnosti ali nekoriformnosti do norm
in glede na kvaliteto sankcij - (nagrade ali kazni) se med pri-
padniki družbe izoblikuje neenakost. Neenakost položajev oziro-
ma slojevitost je pri Dahrendorfu inherentno povezana s pravom,
zato sklepa: "Ker je pravo, je neenakost; če je pravo, mora bi-
ti tudi neenakost". Neenakost v zgodovinskih družbah je za Dah-
rendorf a "moment svobode"^^.
Takšno razumevanje bistva družbe in družbene neenakosti je po
Dahrendorfu pridobitev v primerjavi s tistimi tolmačenji, ki
so bodisi razlagala neenakost z naravnimi dejavniki, bodisi s
privatno lastnino. Prednost izrazito normativnega pristopa vidi
Dahrendorf v tem, ker da se z redukcijo družbene slojevitosti
na norme razkrije izvedeni značaj distributivne neenakost
Kljub Dahrendorfovemu prepričanju, da je takšna razlaga pravi
ključ za razumevanje neenakosti in povezanosti družbe, je po-
trebno pripomniti, da z njo lahko pojasnimo le konformnost
in/ali odstopanje, ne moremo pa razložiti vzrokov za različno
vrednotenje položajev ali za razvrščanje. S to razlago je ne-
mogoče pojasniti pojave, da imajo v vseh razrednih družbah neka-
teri zelo ugodne in visoko vrednotene položaje ne glede na to,
kako konformno se obnašajo do zakona, oziroma celo, če so nekon-
formni. Dahrendorf predpostavlja kot znana tista dejstva, ki
bi jih bilo potrebno šele razkriti. Gre predvsem za odgovor
na vprašanja kdo določa norme o medsebojnih obveznostih, kakšna
je vsebina teh norm, z alca j so norme za različne pripadnike •
družbe različno "težke", ali se norme oblikujejo glede na pri-
čakovano neenakost, ali ni neenakost v lastnini in moči pod-
laga za normativno urejenost.
Dahrendorf sicer priznava, da bi bilo potrebno v " filozofske
in sociološke namene" ugotoviti, od kod norme in čemu se v
52
realnosti spreminjajo, vendar pa meni, da odgovor na ta vprašar-
n.ia ni nu.ien« ker že redukcija slojevitosti na norme predstav-
lja oksiom v sociološki teoriji»
Same norme Dahrendorf postulira kot konstantne determinante
družbenega ravnanja; podobno postulira kot nespremenljivo in
večno tudi prisilo in oblast. Prisila in oblast sta po Dahren-
dorfu temeljni dejavnik integracije družbe, zato imenuje svojo
teorijo tudi "teorijo oblasti", ali "teorijo prisile" (Herr-
schaft stheorie, Zv/angstheorie). Prisila in oblast kot taki sta
neizogibna pogoja za družbenost; šele s prisilo postane posamez-
nik družbeno bitje kot nosilec vloge, šele s prisilo je mogoč
red.
Na podlagi postuliranja norm, sankcij in oblasti Dahrendorf
opredeli družbo tako: "družba pomeni, da norme urejajo človeš-
ko ravnanje; to urejanje zagotavlja mik ali grožnja sankcij;
možnost nalaganja sankcij je abstraktno jedro vsake oblasti"^^^.
Pojmovni trikotnik norma - sankcija - oblast je za Dahrendorfa
podlaga, iz katere izpeljuje vse druge kategorije za sociološko
analizo. Dahrendorf opozarja, da sta temeljnega pomena norma in
oblast in da. je "sankcija" le posrednik. Veljavne norme v družbi
so tiste, ki so branjene s sankcijami - to pa so vladajoče norme
oziroma norme tistih, ki imajo "ugodnejši položaj v družbi". Gle-
de na to, da je pri obrambi vladajočih norm pomembna moč vlada^
joče skupine, Dahrendorf sklepa, da se lahko vladajoče norme
odberejo le v vladajočem sloju.
Ko je Dahrendorf vnesel kategorijo oblasti kot vira za nalaga-
nje sankcij in kot sredstva za neenakost ter integracijo, je
dosegel možnost, da je združil prvotno ločeno obravnavo sloje-
vitosti in razredne delitve-družbe; razrede je namreč v zgod-
nejšem delu "Soziale Klassen un Klassenkonflikt in der indu-
striellen Gesellschaft" dosledno razlikoval od statusnih slo-
jev, ki jih je razumel le'kot kateogrije reda, neodvisne od
nad- in pod- rejenosti. Ob upoštevanju primarnosti oblasti in
ob razumevanju neenakosti kot posledice normativnega reda je
53
Dahrendorf prišel do zaključka, da je "slojevitost samo копг-
sekvenca strukture oblasti, da je inteRyacija poseben primer
prisile"^^^ S tem je postala domneva o dveh logično enakovrednih
analizah (razredni in slojni) odveč, ker je Dahrendorf prepri-
čan, da je domneva o izvedenosti bolj upravičena kot domneva o
paralelnosti. Na videz se Dahrendorf s to rešitvijo približuje
marksističnemu pojmovanju o primarnosti razredne delitve druž-
be ter sekundarnosti statusne slojevitosti; glede na vsebinsko
razlago oblasti kot konstantne in iniverzalne sestavine družbene-
ga življenja, ki kot taka obstaja v sleherni družbi", pa je v
resnici zelo oddaljen od marksistične razlage in bliže Parsonsu.
Podobno kot pri Parsonsu je pri Dahrendorfu implicite priso-
ten sklep: neenakost je spričo relativno konstantne strukture
norm vsake družbe nujna in njena bistvena sestavina. Medtem ko
T. Parsons iz tega bistva sklepa o nujnosti obstoja sistema,
pa Dahrendo^frf sklepa o nujnosti obstoja konfliktov v sleherni
družbi.
4, Družbeni konflikti in spremembe
Občo teorijo konfliktov je R. Dahrendorf izoblikoval na podla-
gi trditve o univerzalnosti konfliktov: "Kjer koli živijo ljud-
je v družbi^obstaja tudi konflikt. Družbe se ne razlikujejo po
tem, ker v enih so konflikti, v drugih pa ne; družbe in druž-
bene enote se razlikujejo v nasilnosti in intenziteti konflik-
tov" . Konflikti so za Dahrendorf a pozitivni, ker pogojujejo
spreminjanje: "Moja teza je, da je permanentna naloga, smisel
in konsekvenca družbenih konfliktov v tem, da vzdržujejo in
spodbujajo spreminjanje globalnih družb in njihovih delov"^^^
V konfliktih kot takih, katerih cilj ni njihova lastna odpra-
va, temveč "racionalno obvladovanje življenja v družbi spričo
spremenljivosti znanja, vidi Dahrendorf smisel zgodovine^^^
Dahrendorfova obča teorija družbenih konfliktov naj bi odgovo-
rila na naslednja vprašanja: kaj so družbeni konflikti in
kak/išne vrste konfliktov razlikujemo; s kakšno podobo družbe
se družbeni konflikti odpirajo racionalizirajočemu prijemu
54
znanstvene teorije; kako določiti strukturne izhodiščne razmere
za določene vrste konfliktov; kako se družbeni konflikti raz-
vijajo glede na struktxirne odnose; katere so dimenzije variar-
bilnosti danih vrst družbenih konfliktov in kako se urejajo
družbeni konflikti.
Družbeni konflikti so po Dahrendorfu "vsa tista nasprotja med
normami in pričakovanji, institucijami in skupinami, ki jih proiz-
vaja struktura, ¥ nasprotju z govorno rabo ti konflikti nikakor
niso nujno nasilni. Lahko nastopajo latentno ali manifestno,
mirno ali srdito, blago ali intenzivno"
Pojavne oblike velike sile družbenega konflikta so npr. parla-
mentarne debate, dogovarjanja o mezdi ali stavke, revolucije,
boji za moč v šahovskem klubu, v sindikatu ali v državi. Ne
glede na pojavno obliko konflikta je njegova fxinkcija povsod
enaka: ohranjanje živahnosti in gibanje družbenih odnosov, zvez
in institucij. Sam pojem konflikta je pri Dahrendorfu tako
posplošen in kot tak vsepričujoč, da ga je praktično nemogoče
uporabljati pri odkrivanju specifičnosti posamezne družbe. Iz-
praznjenosti pojma konflikta ne zapolnijo tudi nadaljne tipolo-
gije konfliktov glede na različne kriterije.
Dahrendorf klasificira konflikte glede na dva kriterija: ob-
seg družbene enote in položaj v hierarhiji. Po obsegu razliku-
je konflikte na ravni vlog, konflikte znotraj posamične druž-
bene skupine, konflikte med organiziranimi ali neorganiziranimi
skupinami znotraj regionalnih ali institucionalnih družbenih
področij ter znotraj celotne družbe in konflikte med večjimi
enotami (npr. med deželami). Po mestu v hierarhiji pa razli-
kuje: konflikte med načelno enakimi, konflikte med nad- in
pod- rejenimi nasprotniki in konflikte med celoto ter njenim
delom, S križanjem obeh kriterijev imamo takoj 15 vrst kon^-
fliktov; nekateri so vezani na pretežno določene posebne druž-
be in čas, drugi so miverzalni. Čeprav je Dahrendorf prepri-
čan, da konflikt ni le pomembno dejstvo v družbi, temveč da
je konflikt tudi izredno pomemben kot analitični pojem v
55
sociologiji, se ob opredelitvi in tipologiji konfliktov zastav-
lja vprašanje uporabnosti te formalne sheme, iz katere je v
celoti izrinjeno zanimanje za vzroke in smiselnost konfliktov
v realnih družbenih enotah. Odkrivanje vzrokov je pri Datiren-
dorfu praktično odveč, saj je s postulatom o univerzalnosti
oblasti teoretično razrešil ta problem.
Pri odgovoru na vprašanje, kateri družbeni dejavniki oprede-
ljujejo nastajanje in porajanje konfliktov, je Dahrendorf kot
paradigmo obdelal konflikt med nadrejenimi in podrejenimi.
Različne neenakosti v rangih, dohodkih, lastnini, ugledu in
pod., ki vodijo k nastajanju konflikta med nadrejenimi in pod-
rejenimi, oziroma do razrednega konflikta, je po Dahrendorfu
mogoče skrčiti na en sam poglavitni dejavnik: oblast ali legi-
timno moč. Ob naslonitvi na M. Webra Dahrendorf zavrne Marxovo
zvezo legitimne moči s kapitalistično privatno lastnino nad
produkcijskimi sredstvi; Marx je poudarjal, da "namreč vsaka
oblika produkcije ustvarja lastne pravne odnose, oblike vla-
davine .... Z ločitvijo oblasti od materialne podlage pri-
dobi oblast samozadostni značaj % s čimer je odpravljeno vpra-
šanje o njenih dejanskih vzrokih ter tudi vprašanje o njeni
realni funkciji. Dahrendorf explicite poudarja:"Marx je ve3>
jel, da sta moč in oblast dejavnika, ki se ju da zreducirati
na delež v delujoči privatni lastnini. V resnici je ravno
17Ì
narobe: moc in oblast sta irediiktibilna dejavnika...
Glede na to nedokazano, a v sociološki teoriji konflikta postu^
lirano trditev Dahrendorf tavtološko razlaga vire za legitim-
no moč: to so družbeni položaji, ki so v vseh družbah neenaki.
Tako pride Dahrendorf do sklepanja: "Moč in oblast sta torej
kategoriji, na podlagi katerih se da v načelu razlikovati zno-
traj danih enot družbenih odnosov dve skupini položajev ozi-
roma nosilcev položajev - močne in nemočne, vladajoče in via-
dane, tiste, ki zapovedujejo in tiste, ki poslušajo"^^^. Zna-
čilno za pozitivne položaje na lestvici oblasti je, da so z
njimi povezane sankcije, ki zagotavljajo učinkovitost oblasti,
ki torej zagotavljajo, da podrejeni izpolnjujejo zapovedi.
56
prepovedi, opozorila itd., tudiče sami tega ne želijo.
V	Dah-pendorfovem enostransko sklen.ienem krogu .je potemtakem
oblast sama sebi vzrok in sama sebi cilj. Medtem ko je Marx
odkrival, da se kapitalistična privatna lastnina povečuje in
ohranjuje s pomočjo legitimne moči in s pomočjo legitimnega
nasilja, da je torej funkcija oblasti zaščita kapitala, Dahren^
dorf te zveze ne upošteva in se pri tem sklicuje zlasti na
upad pomena "pravne" privatne lastnine. Dahrendorf ne upošte-
va zgodovinske spremenljivosti materialne podlage oblasti;
ne upošteva dejstva, da v primeru, ko se oblast ne veže le na
eno zgodovinsko obliko lastnine (npr. na individualno privat-
no kap it 8l1 ist ično lastnino) , to še ne pomeni, da se ne veže
na nič, da prosto lebdi v družbenem prostoru. Dahrendorfova
razlaga oblasti in moči je podobno spoznavno omejena na krog
teoretičnih postulatov kot je pri funkcionalizmu omejena raz^
laga integracije sistema»
Ko je Dahrendorf opredelil glavni vir za konflikte, oblast kot
samozadosten pojav, se mu je odprla pot, da je tudi konflikte
raziimel kot samozadostne, oziroma kot da so cilji samim sebi.
Tako nedvoumno sklepa:"Vsako družbeno življenje je konflikt,
ker je spreminjanje. V človeški družbi ni ničesar gotovega.
V	konfliktu leži torej ustvarjalna klica vsake družbe in šansa
za svobodo - toda hkrati izziv za racionalno obvladovanje in
nadzor nad družbenimi rečmi"^^^. Ker pa je konflikt bistvo
družbenega sploh, to pomeni, da gre za racionalno obvladova-
nje konfliktov. Izhajajoč iz bistvenosti konflikta v tem okvi-
ru tudi šansa za svobodo pomeni svobodo do konflikta. Takšno
pojmovanje svobode je dokaj močno eksistencialistično obarva-
no, sama razlaga pa je blizu socialnodarvinističnih pojmovanj.
Torej je po Dahrendorfovem teoretičnem modelu tudi konflikt
vir in cilj sam po sebi.
V	Dahrendorfovem tolmačenju konflikta, katerega nosilci so
posamezniki na določenih položajih, je konflikt izveden iz
spreminjanja, spreminjanje pa je glavna posledica korJTlikta.
57
Čeprav je bil eden od smotrov oblikovanja teorije konflikta
tudi oplojevanje analize konkretnih pojavov, je ob takšnih
spoznavnih omejenostih vprašljiva plodnost te teorije. Bliži-
na Dahrendorfove teorije konflikta dialektični resničnosti ni
večja kot je bližina Parsonsove funkcionalistične integrativne
teorije. Čeprav v popolnoma nasprotnem smislu je tudi pri poj-
movanju svobode enako oddaljen od upoštevanja realnih pogojev
za svobodo človeka kot družbenega bitja, kot Parsons: nasproti
popolni prilagojenosti posameznika je pri R. Dahrendorfu popol-
na anarhičnost in nenehen konflikt ter spreminjanje^ Konkretni
zgodovinski pogoji, v katerih se lahko ob ustvarjalni zvezi med
posameznikom in celoto ustvarja svoboda, so izrinjeni iz obeh
teoretičnih modelov in nadomeščeni s skrajnostmi abstraktnega
značaja. Zunaj teh dveh " + - " sistematičnih teoretičnih mo-
delov pa obstaja dejanska družba z dialektično povezanim giba-
njem in relativnim mirovanjem.
Dahrendorf je prepričan, da bi večje poglabljanje v vzroke za
nasprotja in antagonizme v družbi sodilo na področje "parateo-
rije ali obče usmeritve". "To pa ne pomeni, da bi hoteli to
vprašanje izključiti iz znanstvene diskusije. Toda to lahko
pustimo nerazsojeno in preprosto ugotovimo, da so v mnogih
družbah dejansko prisotni protest, upor, antagonizem, nemir.
Povrhu tega to niso naključne reakcije na naključne situacije,
temveč so (te oblike) prisotne kot posledica zakonitih pričako-
vanj, ki se navezujejo na družbene vloge. Vloge, ki so nam dane
z našimi družbenimi položaji, ne zahtevajo od nas le ravnanja,
ki ohranja veljavne oblike in tako podpira obstoječo delitev
moči, temveč zahtevajo te vloge tudi nasprotno ali protestno
20)
ravnanje...
Kot analitično enoto, znotraj katere se pojavljajo oblastvena
razmerja, ki so strukturni vir za konflikt je R. Dahrendorf
ob naslonitvi na M. V/ebra vzel oblastno zvezo ("Herrschaftsver-
band")^S\ Vsaka družba kot oblastna zveza ima dva bolj ali
manj velika agregata pozicij. En agregat opredeljuje posest
legitimne moči z elementi prisile, ki omogoča ohranjanje sta^
58
tusa quo. Na ta agregat se navezujejo opredelitve pričakovanj,
ki jih morajo izpolniti tisti, ki niso na teh pozicijah. Nas-
proti pozitivnim pozicijam, je agregat pozicij, ki so izključe-
ne od legitimne moči. Na te pozicije moči se vežejo težnje po
spreminjanju obstoječega stanja; pri nosilcih teh pozicij se
oblikujejo interesi, ki so nasprotni veljavnim normam. Zaradi
tega se nenehno v vsaki oblastveni zvezi ohranjajo nasprotja
in viri za nasprotja. V oblastveni zvezi je po Dahrendorfu
moč razdeljena le dihotomno, ne pa v obliki kontinuuma.
Medtem ko se je Dahrendorf pri razlagi vzrokov za konflikte
omejil na "razredni" konflikt, je razlago oblikovanja konflik-
tov razširil na vse vrste konfliktov; oblikovanje vseh konflik-
tov naj bi potekalo na podoben način - preko treh stopenj:
Prvo stopnjo predstavljajo že objektivno dane različne pozicije:
vladajoči, vladani; nadrejeni, podrejeni. Agregati teh pozicij
so le podlaga, na kateri se lahko oblikujejo družbene skupine,
ki imajo svojo lastno zavest o pripadnosti in o mestu v celoti
družbenih odnosov. Dokler ni dosežena ta stopnja, nosilci po-
zicij tvorijo kvazi-skupine (skupine po sebi) z latentnimi inte-
resi; interesi se porajajo glede na določene pozicije, vendar
"ni nujno, da bi se jih nosilci zavedali in tudi ne, da bi jih
sprejeli".
Drugo stopnjo razvoja konfliktov predstavlja krist aliz ac ij a
- osveščanje latentnih interesov in oblikovanje organizacije.
Ko je organizacija vzpostavljena, se latentni interesi lahko
kmalu izrazijo. Narava organizacije zavisi od tipa konflikta:
pri razrednem konfliktu gre npr. za politično organizacijo.
Do kristalizacije lahko pride le v določenih okoliščinah, če
so izpolnjeni naslednji pogoji: tehnični, politični in social-
v
ni. Ce vsi ti pogoji niso prisotni, potem konflikti ostajajo
v latentni obliki, vendar pa zaradi tega moč konfliktov ne
pojenjuje. Moč nasprotij se zlasti povečuje, če so izpolnjeni
vsi drugi pogoji, razen političnega.
59
Tretja stopnja pomeni izražanje konfliktov - to pa predpostav-
lja dvoje vidnih organizacijskih identitet. Izražanje konflik-
tov je po Dahrendorfu zelo različno in se spreminja glede na
zgodovinske okoliščine. Glede na variabilnost konfliktov- sta
pomembni zlasti dve razsežnosti: intenziteta in nasilnost.
Pri intenziteti gre za stopnjo prizadetosti pri posameznih
udeležencih: čim večji pomen pripisujejo udeleženci izraženim
nasprotovanjem, toliko večja bo intenziteta konflikta.
Kljub siceršnji obči naravnanosti teorije konfliktä, Dahrendorf
ugotavlja, da po pravilu drugi konflikti ne pomenijo toliko, kot
konflikt med delavci in delodajalci - "industrijski konflikt".
Prav ta konflikt je v zadnjem stoletju zelo zgubil na intenzi-
teti, zato je po Dahrendorfovemu prepričanju zelo upadla teža
tega konflikta. Na zmanjšanje intenzitete naj bi vplivala zlas-
ti gibljivost in pluralizem institucionalnih redov, ki delujejo
relativno avtonomno, Dahrendorf podobno kot Coser sklepa, da
kjer ni "kopičenja" vpliva različnih redov (npr, države, cer^
kve, vojske, gospodarstva) in kjer vodilne skupine delujejo
razmeroma neodvisno druga od druge, tam je intenzivnost kon-
fliktov manjša. Narobe pa, manj ko je neka družba "pluralis-
tična", bolj intenzivni bodo konflikti v njej.
Kot drug dejavnik variabilnosti konfliktov obravnava Dahrendorf
nasilnost, K večji nasilnosti praktično vseh konfliktov pelje
zatiranje ali/in navidezno reševanje. Za Dahrendorfa je edina
racionalna oblika, s katero se nasilnost učinkovito zmanjšuje,
iirejanje konfliktov, ker je "primerno družbenim realitetam",
Z urejanjem se ne odpravljajo viri za konflikte in tudi ne
sami konflikti. Kljub temu pa je za Dahrendorfa virejanje izred-
no pomembno, kajti "konflikte bo mogoče nadzirati in izkoriš-
čati njihovo ustvarjalno silo za postopni razvoj družbenih struk-
22Ì
tur v tistem obsegu, do katerega se uspejo regulirati" ^ ,
Med pogoji za uspešno iirejanje konfliktov je Dahrendorf naj-
prej navedel, da morajo nasprotja in konflikte vsi udeleženci
priznati kot upravičene in smiselne. Pri tem pa zanemarja dej-
60
stvo, da gre zlasti pri razrednem konfliktu za različno močne
udeležence. Kar je za nemočne upravičeno in smiselno, za moč-
ne pravzaprav ne nastopa v tej podobi, sicer med njimi ne bi
bilo ostrih nasprotij. Dahrendorf torej zanemari objektivno
različno situacijo, v kateri so sprte strani. Na tej podlagi
potem lahko kot drugi pogoj uspešnega urejanja konfliktov-zah-
teva, da se je potrebno odpovedati odpravljanju vzrokov za
konflikte. Urejanje konfliktov lahko pomeni po Dahrendorfu le
to, da ohranjamo obseg "vidnih pojavnih oblik in da izkorišča-
mo njihovo različnost". Izkoriščanje konfliktov je mogoče do-
seči, če so konflikti kanalizirani, če se odvijajo med organi-
ziranimi konfliktnimi skupinami. Ko so prejšnji pogoji že ures-
ničeni, je potrebno določiti še "pravila igre", ki dopuščajo
poravnavo, posredovanje, pomiritev in prisilno pomiritev med
sprtima stranema. Uspešno гдгејапје konfliktov vpliva na otope-
vanje ostrine; konflikti navzamejo oblike, ki jih "socialna
struktura lahko prenaša", ko se postopno preobraža. Cilj uspeš-
nega urejanja konfliktov je torej "racionalno izkoriščanje
ustvarjalne moči koniliktov z vidika obstoječe strukture. Vse-
bina racionalnosti je pri Dahrendorfu vsebinsko dokaj jasno
zarisana. To je racionalnost, ki predpostavlja prilagajanje
nemočnih na obstoječo razporeditev legitimne moči in ns njene
materialne temelje. Obravnava temeljev legitimne moči je iz
teorije izključena s postulatom o univerzalnosti in avtonomno-
sti oblasti. Tako lahko Dahrendorfova teorija konflikta slu-
ži bolj za zakrivanje resničnosti kot pa za razkrivanje pro-
tislovij in vzrokov za nasprotja. V tem smislu je mogoče tudi
razumeti njegovo zahtevo, da se je potrebno pri obravnavi na-
činov urejanja konfliktov omejiti le na vidne konflikte.
Na podlagi kategorične trditve, da "vzrokov za konflikte ni
mogoče odpraviti"^^^. je Dahrendorf v svoji teoriji konflikta
posvetil veliko pozornost načinom za uspešno urejanje konflik-
tov. Takšna usmerjenost ne izhaja iz same teorije konflikta,
ki predpostavlja "produktivno silo" konfliktov in njihovo
zvezo s preminjanjem. Ko Dahrendorf poudarja urejanje in ra-
cionalno obvladovanje konfliktov, predpostavlja rušilnost kon-
61
fliktov. Dahrendorfu v tem primeru služi kot referenčni okvir
po.jmovan.ie družbe kot sistema, v katerem je družbeni red zago-
tovljen z urejanjem konfliktov. To pomeni, da so sicer med no-
silci različnih položajev stalne napetosti in konflikti,vendar
so konfliktne strani med sabo povezane zaradi'globljih interesov,
ki determinirajo sam legitimni red in tudi pravila urejanja kon-
fliktov. S tem, ko je pravila urejanja konfliktov postavil v
središče družbenega reda, je opravičil tudi izhodiščno predpos-
tavko, da je družba moralna celota. Konstantni dejavnik pove-
zanosti konfliktnih strani v celoto je prisila, ki 'jo Dahren-
dorf izvede iz same družbenosti, s tem pa odpravi vprašanje o
institucionalizaciji prisile in o konkretnih vzrokih zanjo.
Dahrendorfova teorija konflikta vsebuje tako contradictio in
adiecto: teorija, ki predpostavlja konstantno strukturo naj bi
razlagala variabilnost pojava, ki ga ta struktura poraja. V
strogem smislu ne gre pri teoriji konflikta za znanstveno teo-
rijo, ker namerno spušča iz svojega obsega iskanje bistva po-
java in se omejuje na formalni vidik in s tem povezane posle-
dice; klasifikacijo, tipologijo, deskripcijo pojava.
Dahrendorf opozarja, da bo potrebno ob konkretni uporabi nje-
govo teorijo sicer dopolnjevati in precizirati, vendar je pre-
pričan, da imajo tudi "tu predložene sestavine teorije konflik-
ta že moč odpiranja, razkrivanja"Dahrendorf je prepričan,
da se lahko z njegovo teorijo razložijo tudi revolucije. Revo-
lucije razume le kot najostrejši konflikt, katerega posledica
je "zamenjava" oseb na vodilnih položajih. Pri obravnavi revo-
lucije je zato potrebno razširiti teorijo konflikta le na vpra-
šanja: pod kakšnimi pogoji nastopajo konflikti v zelo nasilni
in intenzivni obliki, ki zahteva revolucijo. Moč teorije kon-
flikta je R. Dahrendorf skušal pokarati ob analizi razrednega
konflikta v "moderni industrijski družbi".
5. Razredi v "industrijski družbi"
Pri obravnavi razredov in razrednih konfliktov v družbi poz-
nega kapitalizma izhaja R. Dahrendorf iz prepričanja, da se
62
Marxove ugotovitve o temeljnih tendencah razvoja te družbene
formacije vsaj v zahodnih "industrijskih" družbah niso ures-
ničile. Dahrendorf ugotavlja, da so se v 19. stoletju nekaj
časa kazale tendence naraščanja notranje homogenosti razredov,
tendence pavperizacije in zaostrovanja razrednega boja, vendar
je šel poznejši razvoj v drugo smer, za katero so značilne ve-
like strukturne spremembe, ki se kažejo zlasti v dekompoziciji
kapitala, v notranjih spremembah razčlenjenosti delavskega raz-
reda, v pojavu novih srednjih slojev, v povečevanju gibljivo-
sti in v institucionalizaciji razrednega nasprotja. Na podlagi
teh sprememb Dahrendorf sklepa, da so Marxova teoretična poj-
movanja o družbenih razredih praktično zavrnjena in da so
"Marxovi recepti ... v bistvenih točkah preprosto napačni, kar
pomeni, da se da dokazati njihova nevzdrznost in neuporabnost"
"Neveljavnost in neuporabnost" Marxove razredne teorije je ski>>
šal Dahrendorf dokazati s podrobnejšo obravnavo njenih treh glav-
nih napak, ki da izstopajo tako z "znanstvenega" kot s politič-
nega vidika.
Marxova teza o zaostrovanju razrednih nasprotij v kapitalistični
družbi je po Dahrendorfovih ugotovitvah prva napaka, ki se
"lahko ohranja le ob zaničevanju vseh empiričnih opazovanj".
Velike, spremembe v "modemi industrijski družbi lahko po Dah-
rendorfu zadovoljivo pojasnimo le, "če osvobodimo naše razu^
mevanje družbe od marksistične dogme o razrednem konfliktu, ki
se brez odpora zaostruje do revolucionarnih sprememb in držav-
ljanskih bojev". Edina močna družba, v kateri po Dahrendorfovem
prepričanju Marxove napovedi o zaostrovanju razrednih nasprotij
še veljajo,je totalitarna ("komunistična") družba^^®"\ Le v
teh družbah še uspeva seme "revolucionarnih" konfliktov, med-
tem ko imajo "demokratične zahodne družbe razmeroma ohlapne
razredne fronte". Dahrendorfova razlaga Marxovih predvidevanj
o revolucionarnih preobrazbah kapitalizma je dogmatska, saj
mu očita to, čemur se je Marx izrecno zoperstavljal. V znanem
govo3?u v Amsterdamu je npr. Marx opozoril: "Delavci bodo neke-
ga dne morali vzeti oblast v svoje roke, toda mi nismo nikoli
trdili, da se bo ta cilj neizogibno dosegel z istimi sredstvi.
63
Vemo, da je potrebno upoštevati ustanove, značaj in tradicije
posameznih dežel in ne zanikamo, da obstajajo dežele kot Ameri-
ka in Anglija	v katerih lahko delavci dosežejo svoje cilje
z mirnimi sredstvi. Toda, če je tako, potem moramo tudi priz-
nati, da mora v večini dežel na kontinentu kot vzvod revolucije
služ it i nas ilj e".
Drugo napako vidi R. Dahrendorf v Marxovi tezi o tem, da je
država sredstvo razredne oblasti, oziroma da razred lastnikov
kapitala tudi obvladuje politična sredstva vladanjai Že v Marxo-
vih časih naj bi se ta zveza težko ugotovila in preverila, "še
toliko težje pa jo je dokazati v demokratičnih družbah sodob-
nosti" . V teh družbah je po Dahrendorfu "vladajoča birokracija
27)
skupina z lastnimi normami, vrednotami in interesi" torej
nadrazredna kategorija, ki ne ravna v interesu enega razreda.
Tudi "vladajoči razred" ni identičen s "kapitalisti", ki imajo
omejen vpliv le na področju industrije. Popolnoma nasprotno
Marxu razume Dahrendorf državo, ki je po njegovi definiciji
organizacija prisiljevanja, kot samostojno silo, ki obstaja ob
in zunaj različnih interesov. Glavna značilnost države je po
Dahrendorfu v tem, da močni zaradi svojega položaja oblikujejo
zakone. "Država ni nič drugega kot instanca, ki so jo ustvarili
ljudje in ki enim dopušča, da izvajajo oblast nad drugimi, nam-
reč da dajejo normam težo veljave" Vprašanja, kako do mož-
nosti določanja norm sploh pride, DaJarendorf niti ne postavlja;
Marx je odgovor na to vprašanje našel prav v zvezi med državo
in med interesi lastnikov kapitala. Ker Dahrendorf to zvezo
zavrača, kot napačno, vidi cilj delovanja države le v verova-
nju njene moči kot take.
Tretja in temeljna napaka v Marxovi teoriji družbenih razredov
je po Dahrendorfu povezovanje razredov z lastninskimi odnosi.
Za Dahrendorfa so namreč bistvenega pomena v vsaki družbi od-
nosi med vladanimi in podrejenimi nasploh, ne pa odnosi med
lastniki produkcijskih sredstev in med lastniki delovnih spo-
29)
sobnosti , Povezovanje razrednih vprašanj z lastninskimi
razmerji je za Dahrendorfa le "star predsodek", kajti človeško
64
ravnanje je manj odvisno od lastnine kot pa od "statusa ali
oblik nad- in pod- rejenosti, ki jih ne spremlja lastnina".
Sicer pa je za Dahrendorfa v Marxovi teoriji razredov najpo-
membnejše samo razumevanje lastnine produkcijskih sredstev.
Od razlage lastnine je odvisno, ali Marxova teorija veljaj ali
ne, V tej zvezi si je Dahrendorf zastavil vprašanje: "Ali razur-
me Marx z lastninskimi oziroma produkcijskimi odnosi odnose
dejanske kontrole in podrejanja v podjetjih industrijske pro-
diikcije, ali pa samo oblastne odnose, kolikor le-ti temeljijo
na pravnem naslovu lastnine?,,. Ali je za Marxa lastnina le po-
seben primer oblasti, ali pa je nasprotno oblast posebna oblika
lastnine? Pomen tega vprašanja je velik: če izhajamo iz posled-
njega, ožjega pojma lastnine, potem je razredni konflikt speci-
fična značilnost takšne oblike produkcije, ki temelji na zvezi
lastnine in kontrole; v tem primeru v družbi, kjer imajo l^ntro-
lo na primer državni uradniki, per definitionem ne bi obstajali
razredi. Če pa izhajamo iz prvega, širšega pojmovanja lastnine,
potem je razredna struktura zakoreninjena v avtoritarni struk-
turi industrijskega podjetja in je kategorija razreda uporabna
vsaj potencialno na vse .produkcijske odnose"^°^.
Ob ugotovitvah, da Marx ni dal "jasnega" odgovora na to vprašar-
nje, Dahrendorf prisodi Marxu ožji pojem lastnine. Ta naj bi
bil podlaga za oblikovanje Marxovega dihotomnega modela razred-
ne razcepljenosti kapitalistične družbe. Pri svoji interpreta-
ciji Marxovega pojmovanja lastnine se Dahrendorf sklicuje na
tista mesta v III, zvezku Kapitala, kjer Marx obravnava nasta-
janje monopolnega kapitalizma in kjer pripisuje delniškim druž-
bam posebno mesto pri preobrazbi klasičnih razrednih kapitalistič-
nih odnosov. Delniške družbe naj bi predstavljale pot k "uki-
nitvi kapitala kot privatne lastnine znotraj kapitalističnega
produkcijskega načina", Dahrendorf zanemarja, da Marx sicer po-
vezuje pojav delniških družb s spreminjanjem privatne lastnine
produkcijskih sredstev, vendar delujejo te družbe znotraj kapi-
talističnega produkcijskega načina, v katerem "delo producira
svoje produkcijske pogoje kot kapital in kapital delo kot sred-
65
stvo svoje uresničitve (kot kapital), kot mezdno delo"
Dahrendorf popolnoma zanemari Karxove ugotovitve o razredni
vlogi managerjev, o tem, da je v kooperativnem delu vloga vo-
denja, nadzorovanja in usklajevanja delovnega procesa funkcija
kapitala. Tako je prišel do možnosti sklepanja: ker je v sodob-
nosti "pravna lastnina" vse manj pomembna in ker postaja vse
pomembnejša dejanska kontrola, tudi Marxova dihotomna teorija
razredov ne drži več oziroma je zastarela. Zlasti naj bi bila
zastarela predvidevanja o razrednem boju, ki je v "úioderni
industrijski družbi" zgubil na jakosti in silovitosti. Dahren-
dorf je zato na podlagi svoje obče teorije konflikta izobli-
koval novo teorijo razredov in razrednih konfliktov, za katere
je prepričan, da je presegla Marxovo in da se zato bolj prile-
ga "resničnosti".
Primarna determinanta družbenih razredov je po Dahrendorfu
oblast. "Razredi so grupiranja nosilcev pozicij enake avtori-
tete v oblastnih zvezah. Povezujejo tiste, ki so v takšni zve-
zi udeleženi pri legitimni moči nasproti tistim, ki so zaradi
svojih pozicij izključeni iz oblasti. Kakor razdelitev oblasti
tako kaže tudi struktura razredov v načelu predstavo dihotomi-
je..., kjer je oblast, so po naš^efiniciji tudi razredi in
razredna nasprotja.'.''^ ''
Dahrendorfov odgovor na vprašanje, ali so v "moderni industrij-
ski" družbi še razredi, je nedvoumna: v tej družbi so še raz-
lične "oblastne zveze" kot npr. država, cerkev, industrija, v
katerih je oblast znotraj neenakomerno razdeljena, torej ob-
stajajo tudi razredi. Razredi se oblikujejo od kvazi-skupin do
interesnih, kot so npr. politične stranke.
Za Dahrendorfa je ob "odkritju razredov" v družbi poznega ka-
pitalizma pomembno tudi to, da so oblastne zveze med seboj
ločene in da ni povezanosti med "industrijskimi" in J'politi-
tičnimi razredi", ki so sicer v sodobni družbi najpomembnej-
ši. V tej družbi se po Dahrendorfovih ugotovitvah sicer še
66
pojavlja stari razredni konflikt med "biiržoazijo in delavci,
vendar je omejen na področje industrije in zunaj industrije
ni pomemben^^-'. Tudi delavec je v Dahrendorf ovi predstavi
pomeščanjen in zunaj tovarne opusti vse "razredne interese".
Zoper ta optimistična prepričanja o izgubi razlike med delav-
ci in drugimi plastmi prepričljivo govore ugotovitve D.
Lockwooda, J. Goldthorpa^^^ in drugih, da se objektivna situa-
cija delavcev kljub nekaterim preobrazbam ni bistveno spreme-
nila; spremenilo se je bolj dojemanje te situacije, zlasti
zaradi možnosti individualne gibljivosti in ideoloških pri-
tiskov.
V poiidarjanju mnogoterosti ločenih oblastnih zvez in razredov
se izraža Dahrendorfova individualistična in liberalistična
idejna naravnanost. Dahrendorf sicer omenja neenako težo posa-
meznih oblastnih zvez, zanemarja pa hierarhijo teh zvez in tudi
objektivno nujno pripadnost posameznikov določenim "zvezam".
Medtem ko sta lastnik delovnih sposobnosti in lastnik pred-
metnih pogojev dela med sabo nujno povezana in je prav ta nuj-
nost podlaga izkoriščevalskemu razrednemu razmerju, je pove-
zanost v prostovoljnem interesnem združenju bistveno drugačne
narave.
Dahrendorf si je zadal nalogo, da bo oblikoval takšno teorijo
razredov, ki bo presegla Marxovo. Če upoštevamo nekatere bist-
vene sestavine Dahrendorfove razredne teorije lahko upravičeno
sklepamo, da gre za take vrste "dopolnjevanja", "preseganja" in
"posploševanja", ki ima z Marxovo teorijo skupne le nekatere
pojme. Tudi sodobna precizna sociološka terminološka oprema ne
more prikriti nekaterih pomembnih praznin v Dahrendorfovi teo-
riji razredov zaradi katerih pa ta teorija dejansko ne predstav-
lja napredka v znanstvenem analiziranju sodobne "industrijske"
družbe in razrednih konfliktov.
S postuliranjem oblasti kot primarne determinante razrednih
odnosov in nasprotij ter ob zanemarjanju povezanosti oblsLSti
z zgodovinsko spremenljivo obliko lastnine je Dahrendorf dal
67
pojmu razreda novo vsebino. Ko je Dahrendorf abstrahiral
lastnino produkcijskih sredstev kot vir za razredna nasprot-
ja, je abstraliiral tudi izkoriščanje, ki je v temelju Marxove
razlage in na čigar podlagi je Marx znanstveno utemeljeval
razredni boj in tudi predvideval možnost odprave razredov
ravno preko razreda, ki predstavlja temelj izkoriščanja v ka-
pitalistični družbi. Marksističnemu pojmovanju razreda je s
tem odvzel njegovo specifičnost, na kateri temelji tudi logič-
na zveza marksistične teorije s "filozofsko zgodovinsko kon^
cepcijo", kot imenuje R. Dahrendorf delavsko protikapitalisti-
čno ideologijo. Ob zanemarjanju pomena konkretnih materialnih
razmerij se Dahrendorfu kažejo Marxove ugotovitve o razrednem
boju kot čista eshatologija, ki nikakor ni sprejemljiva z "znanr-
stvenimi" ugotovitvami; s tistimi ugotovitvami, ki sodijo v
Dahrendorfov formalni okvir znanosti.
Dahrëndorfovo navidezno sprejemanje Marxovih "znanstvenih" ugo-
tovitèv^ ob tem, ko jim daje "občo" vsebino, dejansko predstav-
lja. -zàk3?iy.an j e obstoječe razredne struktiure, s tem pa je to
hkrati sestavina ideološkega procesa, ki teži k ohranjanju ob-
stoječih temeljev kapitalistične družbe. Sicer pa drugih name-
nov R, Dahrendorf tudi ni imel, na kar sam opozarja: "Rad bi
ponovil, da mi ne gre za to. da bi zahteval takšno sociološko
znanost, ki je v vsebini svojih teorij politično radikalna.
Tako ali tako bi bil takšen poskus nesmiseln, ker logično ne
more biti takšne znanosti"^^ ,
Praktično politične liberalistične implikacije Dahrendorfovih
teoretičnih stališč se precej razlikujejo od Millsovih: nji-
hova posebnost je ujetost v "racionalnost" in omejenost s te-
meljnimi prvinami učinkovitega delovanja obstoječega reda.
Kot ugotavlja N, Birnbaum, je za obstoječi kapitalistični red
značilno, "da so mehanizmi integracije tako učinkoviti in
možnosti za upor ali opozicijo objektivno tako skrčene, da ljud-
je verjamejo to, kar morajo verjeti in delajo to, kar morajo
delati; to je doba univerzalne sprijaznitve in družbeni meha-
nizmi najbolj gladko funkcionirajo za to sprijaznitev"^ ' ,
Vendar pa Dahrendorf ne sprejema obstoječega reda in toto^"37,
68
temveč je za kritičnost in za mirne reforme, ki naj prinesejo
več svobode. V krepitvi liberalne reprezentativne meščanske
demokracije vidi edino zanesljivo pot za dosego tega cilja-'^ \
Pogoj za utrjevigoije te poti pa je po Dahrendorfu ohranitev
pluralizma različnih institucionalnih področij, predvsem pa
"radikalna ločitev gospodarskih in političnih institucij".
OPOMBE
1)	R. Dahrendorf je bil rojen 1929. leta v Hambiirgu, kjer je
1952. doktoriral z delom: "Mairx in Perspektive". Pozneje je
doktoriral še na School of Economics v Londonu, bil profe-
sor v ZDA in na univerzi v TUbingenu; od 1965 je bil na
Univerzi v Constanzi. Pozneje se je aktivno vključil v poli-
tiko. V čas aktivnega političnega delovanja sodita zlasti
deli: Bildung ist BUrgerrscht (1965) in Für eine Erneuerung
der Demokratie in der Bundersrepublik (1968). Od oktobra
1974 dalje je direktor School of Economics v Londonu. Zad-
nje delo: Die neue Freiheit (1975).
2)	R. Dahrendorf: Marx in Perspektive, str. 165 (5. teza kriti-
ke Marxa). Medtem ko Dahrendorf zlasti v novejšem času po-
gosto poudarja blizkost med politiko in znanostjo (npr. v
delu "Für eine Erneuerung...") in ko sam ravna v skladu s
tem prepričanjem, ga pri Marxu zelo moti njegov "dvojni
obraz", prepletenost političnih "neiimnosti" z znanstvenimi
dosežki.
3)	R. Dahrendorf: Für dd*Erneuerung..., str. 11, 21.
4)	R. Dahrendorf: Gesellschaft und Freiheit, str. 146; podč. M.J,
5)	R. Dahrendorf: Pfade aus Utopia (v:Pfade..., str.251).
6)	R. Dahrendorf: Stnaktur und Funktion (v: Pfade..., str.
239,24o).
7)	Ibidem, str. 217; podč. M.J.
8)	R, Dahrendorf: Uber den Ursprung der Ungleichheit...,
Str. 26.
9)	Ibidem, str.37.
10)	Ibidem, str. 29.
11)	Ibidem, str. 32; podč. M.J.
12)	Ibidem, str. 31; podč.M,J. (Zlasti je pomembno DaJirendorfo-
69
vo pojasnjevanje v opombi 25 na tej strani. Tu med drugim
ugotavlja, da naj bi vključitev razredne strukture kot pri-
marne v razlago statusne neenakosti pomenila preseganje kla-
sične funkcionalistične razlage in hkrati odgovor na predla-
gano sintezo "konzervativnih" in "radikalnih" pojmovanj slo-
jevitosti) .
15) R. Dahrendorf: Gesellschaft \and Demokratie in Deutschland,
str. 171.
14)	R. Dahrendorf: Die Funktionen sozialer konflikte (v:
Pfade..., str. 272). Za Dahrendorfa je v tistih družbah,
kjer ni konfliktov, ali kjer so le navidezno rešeni, pro-
ces spreminjanja upočasnjen in zadržan. Kjer pa so konflikti
priznani in ipejani, se ohranja proces spreminjanja kot po-
stopen razvoj. Dahrendorfu se zdi nekako umevno, da "tota?-
litarne" družbe ne priznavajo (dovolj) konfliktov,' ne stri-
nja se pa z oženjem prostora za konflikte, ki mu je priča
v "liberalnih" družbah. V teh družbah pogosto razumejo копг-
flikt kot nekaj nenormalnega, bolnega. To pa vodi kvečjemu
v sanjarije, kajti "vsaka zdrava, samozavedajoča se in di-
namična družba pozna in prizna konflikte v svoji strukturi...
Ni v nevarnosti, da bi zgubil svojo varnost tisti, ki govo-
ri o konfliktu, temveč kdor ga poskuša zamolčati". (Ele-
mente einer Theorie des sozialen Konflikts, v: Gesellschaft
und Freiheit, str. 197, 198).
15)	R. Dahrendorf: Gesellschaft und Freiheit, str. 15o.
16)	R. Dahrendorf: Die Funktionen sozialer Konflikte (v: Pfade...
Str. 273).
16a) K. Marx, F. Engels: Izbrana dela, Ljubljana, GZ, IV. zvezek
(1968), str. 18.
17)	R. Dahrendorf: Soziale Klassen..., str. 158; podč. M. J.
18)	Ibidem, str. 76; podč. И.Ј.
19)	R. Dahrendorf: Gesellschaft und Freiheit, str. 255; podč.
H.J.
20)	R. Dahrendorf: Für di Erneuerung..., str. 25; podč. M.J.
21)	"Herrschaftsverband" pomeni pri Webru v celoti delujoče,
povezane odnose med nosilci različnih pozicij oblasti,
zlasti med "oblastniki" in poslušnimi (med nadrejenimi in
podrejenimi). Dahrendorf je razpršil pozornost, ki jo je
Marx pripisoval družbenim razredom, na najrazličnejše ce-
lote pozitivnih in negativnih polov oblasti.
22)	R. Dahrendorf: Gesellschaft un Freiheit, str. 227.
25) Ibidem, str. 228; podč. M.J.
24) Ibidem, str. 251.
7o
25)	Ibidem, str,155 in 159. Pri oblikovanju teoretičnega odgo-
vora na Marxov izziv se je Dahrendorf naslonil na vrsto
družboslovcev, ki so v sodobnosti pred njim "dopolnjevali"
in v bistvenih točkah "popravljali" Marxa, Med njimi je R,
Dahrendorf posvečal pozornost zlasti J, B\rrnhamu ("revo-
lucija managerjev) F, Cronerju, T, Geigerju in K, Rennerju
(novi srednji sloj, "Dienstklasse"), H, Schelskyju (druž-
bena mobilnost). T, H, Marshallu (trend k enakosti).
25a)Takšna sklepanja je R. Dahrendorf oprl zlasti-na madžarske
dogodke 1956. leta. Predstava, da se bodo socialistične
družbe zaradi notranje "erozije" ("revolucionarnih" konflik-
tov) same po sebi razbile in zrušile, se povezuje s prepri-
čanjem, da je edino kapitalistična racionalna družba prava
alternativa razvoja in da vse tendence vodijo v ta tip druž-
be. Seveda Dahrendorf ne govori o kapitalistični družbi; te
namreč ni več, ker je le še odprta demokratična družba. To,
da"kapitalizem še živi in da lastniki produkcijskih sredstev
obvladujejo zahodne družbe", ponavljajo po Dahrendorfovem
mnenju v enostranski naivnosti le še "komunistični ideologi",
26)	K. Marx, F. Engels: Izabrana dela, I. zvezek, Beograd 19^9;
podč. M.J.
27)	R. Dahrendorf: Gesellschaft imd Freiheit, str. 153.
28)	R. Dahrendorf: Gesellschaft und Demokratie in Deutschland,
Str. 241.
29)	Po Dahrendorfu sta skupini lastnikov in nelastnikov pred-
metnih pogojev dela.povezani med sabo z nasprotujočimi si
interesi: lastniki težijo po ohranitvi obstoječih o'dnosov,"^
mezdni delavci pa naj bi^težili po spremembi za to, da bi
dosegli zase delež v družbenem bogastvu. Marx vidi vzroke
za povezanost v tem, ker eni imajo predmetne pogoje dela,
drugi pa le gole delovne sposobnosti,
30)	R. Dahrendorf: Soziale Klassen,,,, str, 19; podč. M,J,
31)	K, Marx: Rezultate des unmittelbaren Produktionsprozesses,
Frankfurt, Verlag Neue Kritik, 1969, str, 85,
32)	R. Dahrendorf: Soziale Klassen...-str.145.
33)	Ibidem, str, 239.
34)	V delu "Thé affluent worker", Cambridge 1968. Na druge
empiričn6 râziskave, katerih rezultati zanikujejo teze o
pomeščanj6iiju ali pa tehnološki determinizem (ki je priso-
ten tudi pri R, Dahrendorfu) opozarja F. Deppe: Empirijska
istraživanja o radničkoj i klasnoj svesti u kasnom kapita-
lizmu (v: Marksizam u svetu, 1975/2).
35)	R. Dahrendorf: Pfade aus Utopia, str. 258; podč. M.J.
36)	N. Birnbaum: The Crisis of Industrial Society, London,
Oxford, New York, Oxford University Press, 1973, str.4.
71
37)	Dahrendorf je prepričan, da mora biti sociolog kritičen;
k utrjevanju "kritičnega angažmaja sociologije" naj bi pris-
pevala tudi njegova konfliktna teorija. Dahrendorf .je kri-
tičen tudi do izrazito reakcionarnih izrabljanj sociologov
in sociologije, kar kaže njegova obsodba priprave projekta
"Camelot" (1964, 1965); smoter tega projekta je bil namreč
zatiranje revolucij v tretjem svetu (glej: Flir die Erneue-
rving..., str. 5o do 64). K sodelovanju pri tem projektu je
bil povabljen tudi pristaš teorije konflikta J. Galtung,
ki pa je ponudbo zavrnil.
38)	V razpravi "Reflexionen Uber Freiheit und Gleichheit (Ge-
sellschaft... , Str. 414) gre sicer še nekoliko dalje, ko
pravi, da liberalizem in socializem kot konstruktivni poli-
tični ideji pripadata zgodovini. Predvideva sintezo (kot
posledico konvergence), ki pa je v bistvu prevlada meščan^
skega liberalizma nad socializmom.
SEZNAM CITIRAl^ LITERATURE:
DAHRENDORF R.: BILDUNG IST BURGERRECHT,
HAMBURG, CHRISTIAN VŒGNER VERLAG, 1968
DAHRENDORF R.: DIE ÎIEUE FREIHEIT,
MüilCHEN, ZURICH, PIPER VERLAG, 1975
DAHRENDORF R.: DIE ANGEWANDTE AUFKUffîUNG,
MÜNCHEN, R. PIPER VERLAG, 1963
DAHRENDORF R.: FUR EINE ERNTOERUNG DER DEMOKRATIE IN DER
BUI\4)ESREPUBLIK,
MÜNCHEN, PIPER VERLAG, 1968
DAHRENDORF R.: GESELLSCHAFT UND FREIHEIT,
MÜNCHEN, R. PIPER VERLAG, 1961
DAHRENDORF R.: FiARX IN PERSPEKTIVE,
HANNOVER, \ŒRLAGSBUCHHAîroLUNG J.H.W. DIETZ, 1952
DAHRENDORF R.: PFADE AUS UTOPIA,
MÜNCHEN, R. PIPER VEPJLAG, 1967
DAHRENDORF R.: SOZIALE KLASSEN UND KLABSEMONFLIKT IN DER
INDUSTRIELLEN GESELLSCHAFT,
STUTTGART, FERDINAND ENKE VERLAG, 1957 '
DAHRENDORF R.: TOWARD A THEORY OF SOCIAL CONFLICT,
(v E. in A. ETZIONI: SOCIAL CHANGE, str.100 - 113)
DAHRENDORF R.: UBER DEN URSPRUNG DER UNGLEICHHEIT UNTER DEN
MENSCHEN,
TUBINGEN, J.C.B. MOHR (P-. SIEBECK), 1966
72
UDK: 501.16:001.81 (100)
Darka PODMENIK, Franko ADAM
Is^NADNI OBRATI
(Novejše kritike "Konvencionalne" sociologije)
I. Fenomenologija in sociologija
Dokument o naraščajočem zanimanju sociologov za fenomenologijo
še najbolj predstavlja 1. 1966 izšla knjiga Bregerja in Luck-
manna z naslovom Družbena konstrukcija realnosti^ (The social
construction of reality). Delo pomeni eno od pomembnih prelom-
nic v sociologiji, in to zaradi več vzrokov. Eden od glavnih
je v tem, da je v tej knjigi podrobno razgrajen koncept (feno-
menološko utemeljen) sociologije, kot ga je razvil nemški
(pozneje "ameriški") filozof in sociolog Alfred Schutz. Popu-
larizacija tega avtorja je prav gotovo prispevala k revivali-
zaciji zanimanja za fenomenologijo. Po drugi strani pa je bila
naloga, ki sta.si jo zastavila avtorja več kot ambiciozna:
ustvariti nove temelje za sociologijo znanja in posredno s
tem kopirati tudi določeno pojmovanje sociologije sploh. So-
ciologija (kot humanistična znanost) mora biti v stalnem копг-
taktu z zgodovinsko znanostjo in filozofijo, da ne bi "pozabila"
na svoj pravi predmet proučevanja. To pa je "družba kot del
človeškega sveta, ustvarjenega od ljudi, naseljenega (bewohnt)
z ljudmi in v neprekinjenem historičnem procesu spet ustvar-
jajoča ljudi", (str. 201). Družba tu torej fungirá kot subjek-
tivna in objektivna realnost. Avtorja sta takšno zastavitev
konkretizirala s tremi fundamentalnimi izjavami (lahko bi re-
kli aksiomi):
1)	Družba je človeški produkt; .
2)	Družba je objektivna realnost;
5) Človek je družbeni produkt.
Predno se spustimo v interpretacijo notranjega ustroja tega
"teoretskega ogrodja", je treba vsaj omeniti da Berger in
Luckmann prihajata do te zastavitve v tem, ko izhajata ne
samo iz Schutza, temveč kot (bomo pozneje opazili) tudi od
73
Иагха"*^ in kar se socialne patologije tiče od G, Meada, ki
ga postavljata nasproti Freudu oz. freudumarksizmu z pred-
postavko, da Meadovo dialektično zapopadenje individua in
družbe bolj odgovarja historičnemu materializmu kot psihoana-
liza (le-ta naj bi bila načelno "nespc^jiva" z Marxom).
Ker pa leži v ozadju njunega ambicioznega podviga, je poizkus
združitve socioloških konceptov Webra in Durkheima. Že sama
postavka o družbi kot subjektivni in objektivni dejanskosti
kaže, da avtorja ne verjameta v paradoksalnost takšne sin^
teze. Nasprotno: prepričana sta, da se teoretični izhodišči
obeh klasikov sociologije ne izključujeta. Kot je znano
("osvežimo si spomin") je Durkheim takole formuliral svoje
temeljno izhodišče: "Prvo in najbolj osnovno pravilo obstoji
v tem, da družbena dejstva (les faits sociaux) obravnavamo kot
stvari (comme les choses)". (Pravila sociološke metode). Dru^
žbeno dogajanje je tedaj objektivne narave in od človeka neod-
visno. Družbeno dejstvo označujeta dve lastnosti:
1)	da je objektivno, je dano človeku od ziinaj in se ne sklada
z njegovo predstavo o njem;
2)	prisiljujoče deluje na človeka, kajti ne ujema se z njegovim
hotenjem.
Stvari oz. reči pa so družbene danosti
-	katerih značilnosti so neodvisne od človeškega spoznanja;
-	ki jih je mogoče spoznavati le z opazovanjem od "zunaj"
in ne z intraspektivno metodo;
-	ki jih je mogoče spoznavati le "a posteriori";
-	ki obstajajo neodvisno od volje ljudi.
S to svojo empirično-induktivno metodologijo se je Durkheim
postavil po robu Tardovemu psihologizmu in se izkazal veren
2
nadaljevalec pozitivistične tradicije A. Commteja.
In Weber? Zanj je raziimevanje glavni metodološki postulat v
družboslovju. Vendar pa le-tega ni razumel kot intuitivno
"^Berger je npr. s Pullmannom soavtor znanega teksta: The concept
of reification. New Left Review št. 35, 1966.
74
vživljarge v duševnost drugih ali kot domišljijsko podoživljar-
nje duševnih stanj drugih ljudi, temveč je razumevanje poseb-
na oblika spoznavanja, lastno samo družboslovju. Razumevanje
implicira identičnost subjekta in objekta spoznavanja; od dru-
gih oblik spoznavanja ga loči to, da poseduje najvišjo stopnjo
jasnosti in validnosti. Gre za odkrivanje resničnih psihičnih
doživljajev, ki niso nič drugega kot (notranji) motivi, ki
fungirajo kot smiselna osnova človeškega delovanja. Je pa člo-
veško delovanje le v toliko predmet sociologije, v kolikor po-
seduje pomenr-(skost), Pri tem Weber misli na subjektivni po-
men, ki ga ljudje sami dajejo svojemu obnašanju. Ne gre niti
za objektivno točen, niti za, metar-fizično "pravi" pomen. V
Wirtschaft und Gesellschaft je zapisal: "Za sociologijo v tu
uporabljenem pomenu (prav tako kot za zgodovino) je ravno po-
menska zveza (Sinnzusammenhang) delovanja (des Handels) objekt
proučevanja". Predmet sociologije je torej subjektivna stran
človeškega delovanja"^, ki je dostopna smiselni interpretaciji
in razumevanju. Naloga sociologije je v tem, da odkrije notranje
pobude in impulze, ki vodijo ljudi v njihovem delovanju in,
da razjasni širši kontekst pomena (pomenjanja) v sklopu katere-
ga se odvija človeško delovanje. To nalogo pa sociologija iz-
polni le, če operira z idealnimi tipi. Samo s pomočjo racional-
nih idealnih tipov se lahko pojasni v koliki meri na dejansko
delovanje vplivajo iracionalni faktorji. Po Webru namreč člo-
veško oz, družbeno delovanje v največji meri nagonsko ali ru-
tinsko in nikakor zavestno. So pa ti idealni tipi fiktivnega
karakterja, ker izhajajo z predpostavke kot da ljudje dejansko
vedo kaj je smiselna osnova njihovega obnašanja. Ilustrativno
pa je, da V/eber v praksi ni raziskoval (s pomočjo idealnih
tipov) smiselnih zvez tistih oblik človeškega delovanja, kjer
prevladujejo iracionalni momenti (M. Djurič).^
Vendar pa ni vsako delovanje oz. obnašanje predmet socio-
loškega proučevanja. Izpolnjevati mora dva pogoja:
a)	subjekt delovanja mora le-temu dajati nek pomen;
b)	subjekt delovanja mora vzeti v obzir obnašanje drugih
subjektov in svoje obnašanje smiselno orientirati nasproti
njim (ti drugi so lahko poznani ali nepoznani ali aktualni
ali že "zgodovinski").
75
Weber ge tako opozoril na dve točki, kjer se združujeta antro-
pološko in sociološko pojmovanje:
1)	sociologija zanima človeka kot bitje, ki daje svojemu"živ-
ljenju smisel (pomen);
2)	da velik del tega, kar ljudje v vsakdanjem življenju jemlje-
jo, kot samo po sebi umevno, v bistvu predstavlja smiselne
vsebine nujne za funkcioniranje.
(Ko govorimo o V/ebrovi metodologiji oz, razumevanju' pa ne
smemo pozabiti na velik pomen, ki ga je dajal vzročni razlagi).
Še enkrat ponavljamo, da Durkheima in Webra ne vpletamo v naše
razpravljanje iz formalističnih ozirov, temveč zato, da sku-
šamo dognati ali vsaj zaslutiti kontinuiteto sociološke misli.
Ne gre za zavestno ali kategorično totalno kontinuiteto, čeprav
se zdi, da je vsaj kratek ekskurz o V/ebru pokazal nekaj momen?-
tov, ki jih (sicer v drugi obliki in drugem kontekstu) srečuje-
mo v fenomenološki sociologiji in etnometodologiji. To pa še
zdaleč ne pomeni, da sta obe smeri le variaciji na isto že zdav-
naj obdelano temo. Da je temu tako, nas prepričuje tudi H, Gai^
finkel: "Priložnost velikega teoretskega in metodološkega pomena
je v tem, da je Max V/eber v toliko definiral sociologijo kot
proučevanje človeških aktivnosti, kot so le-te v svojem poteku
vodene s subjektivnimi smiselnimi vsebinami, ki so povezane
s človeškimi aktivnostmi".^
Vrnimo se k knjigi Bergerja in Luckmanna: da bi vsaj nakazali
v kakšnem kontekstu sta avtorja izpeljala postavko da je "sub-
jektivno mišljen pomen" konstitutiven faktor družbene dejans-
kosti in po drugi strani kako se družbena dejstva prisiljujoč
moment v odnosu do človeka"^ (tu bomo zadeli na nekatere pojme,
ki izvirajo od Schutza oz. fenomenologije).
Človeško dejanskost je treba pojmovati kot družbeno konstruira-
Skratka, kako je družba subjektivno mišljen pomen + objek-
tivna fakciteta.
76
no dejanskost (realnost). Toda kaj je ta realnost? "Med mno-
gimi realnostmi obstaja ena, ki se pojavlja kot realnost par
excelence. To je realnost vsakdanjega sveta (Alltagswelt)",
Ta realnost se v zavesti človeka instalira na najbolj intenzi-
ven in subtilen način. Doživljena je na način "naravne drže"
(stališča, Einstellung, attitude); to pomeni, da jo doživlja^
mo kot nekaj normalnega in samo\amevnega. Ta realnost je že
objektivirana, predno stopim na sceno: /Tu nastopa jezik, ki
zarisuje koordinatni sistem mojega življenja v družbi in ga
napolnjuje s smiselnimi objekti/.
Realnost vsakdanjega življenja delimo z drugimi. Kako jih
doživljamo? Najobičajnejši način doživljanja drugih je vis-a-vis
situacija (z obrazom proti obrazu), Le-ta je prototip vseh
socialnih interakcij. Moj in njegov, "zdaj in tu" sovpada do-
kler traja ta situacija. Recipročnost: svoje obnašanje (izraz)
se orientira na drugega in obratno. Moji kontakti so v dvojnem
smislu tipični: drugega dojemam kot tipa in se nahajam z njim
v situaciji, èi je ravno tako tipična. Družbena realnost vsak-
danjega življenja je dojeta kot koherentna in dinamična tvorba
tipizacij, ki so tem bolj anonimne kot se odmikajo od zdaj in
tu vis-a-vis situacije.
Da bi odgovorili na vprašanje načina posredovanosti družbe-
ne realnosti se moramo obrniti na mehanizem internalizacije.
Na le-to pa je treba vedno gledati v makro-sociološki struk-
turalni vpetosti/uspešna socializacija je sovpadanje - sime-
trija subjektivne in objektiven realnosti/.
Družba kot objektivna in subjektivna realnost je dialektični
proces, v katerega so vtkane tri komponente eksternalizac ij a,
objektivizacija in internalizadja, ki so simultane. Posamezni
člen družbe simultano eksternalizira svojo bit v družbo; to
pomeni, da njeno objektivno realnost "utelesi" (opredmeti).
Bližamo se problemu institucionalizacije, ki sta ga avtorja
zelo natančno obdelala. Vsako delovanje oz, obanšanje, ki
se večkrat ponovi tendira k modelni obliki, ki se reproducira
77
in se percipira kot model. H ab it iual iz ac i,j a kot predhodnik
institucij. Le~te so prod\ikt medsebojne tipizacije habituali-
ziranih dejanj, medsebojno pa so tipizirane tiste dejavnosti,
ki so relevantne za skupno situacijo. In tisto, kar je lastno
institucijam: institucije so nekaj, kar ima lastno realnost,
tj. realnost, ki stoji nasproti ljudem kot zunanji prisiljujo-
či fakt. Proces v katerem dobijo produkti delujočega človeške-
ga samopovnanjenja objektivni karakter je objektivizacija oz.
popredmetenje. Institucionalni svet je popredmetena človeška
dejavnost. Z drugimi besedami; kljub svoji predmetnosti nima
socialni svet lastnega ontološkega statusa, ki bi bil neodvisen
od človeškega delovanja iz katerega je izšel. Paradoks pa je
v tem, da je človek sposoben kreirati svet, ki ga ne dojema,
kot svoj produkt, ampak kot nekaj tujega. Produkt vpliva po-
vratno na producenta, eksternalizacija in objektivizacija -
poznavanje in popredmetenje so sestavni deli dialektičnega
procesa človek - svet. Tretji element internalizacije privede
popredmeteni družbeni svet v zavest individua (socializacija).
Zdi se, da moramo še pojasniti, kako je s fenomenologijo v so-
ciologiji, Pri Bergerju in Luckmannu do tega odgovora ne more-
mo priti v zadostni meri. Drugače rečeno; kako in kateri ele-
menti fenomenologije igrajo tu važno vlogo? Vprašanje rein-
terpretacij,
Husserl, je kot utemeljitelj fenomenologije, izhajal iz izo-
liranega subjekta, ki se je, ne da bi bil vpleten v socialne
interakcije, kot čisti spoznavni subjekt na abstrakten način
zoperstavlj al nehistorični obči formi sveta kot spoznavnemu
objektu; Schutz pa je pod vplivom ameriškega pragmatizma oz,
interakcionizma postavil tezo, da je v svetu nahajajoč se
individua vedno že član družbe in svet je vedno svet za vse
člane družbe, Husserlov "Lebenswelt" postane pri Schutzu svet
vsakdanjega življenja (World of the everyday life), Etnome-
todologija kot najmlajša veja fenomenološko usmerjene socio-
logije, ki se ukvarja z odnosom med znanjem oz, spoznanjem in
interakcijo "je od Schutza prevzela pojem sveta vsakdanjega
življenja in pojem vsakdanjega zdravega razuma (common sense
78
of everyday life), pri čemer pa, je v še večji meri kot Schutz
obdelala rutinski aspekt le-tega.
Če je delovanje v svetu vsakdanjega življenja arhetip vsega
delovanja, potem je jasno, da znotraj tega, konstituirane -
smiselne in pomenske zveze posameznika bistveno vzdržujejo oz.
perpetuirajo družbene strukture oz. organizirane aktivnosti.
Naravni odnos, ki je vsakdanji odnos in ki je v zvezi z zdravo
razumskim razmišljanjem je toliko časa neproblematiziran, do-
kler vanj ne prodre tuj element in se postavi pod vprašaj.
V	naravnem odnosu ne obstaja privatni svet posameznika, ampak
intersubjektivni svet, ki nam je vsem skupen in v katerem pre-
vladuje praktični in ne teoretski interes. Ta svet delovanja
je največja realnost in v njem se gibljemo z neskončnim zaupa-
njem. Ko že rečeno, v ta svoj naravni odnos verjamemo, dokler
vanj ne vdre tuj element, ki ga problematizira (v tem primeru
se zgodi, da nam naš fond znanja - stock of knowledge, ne daje
več orientacije).^
V	naravnem odnosu je ustavljeno tisto, kar fenomenologi ime-
nujejo epochê. Kar damo .v oklepaje pa ni realnost sveta, tem-
več dvom, da bi svet utegnil biti drugačen kot se kaže; Schutz
to imenuje "epoché naravnega odnosa".
II. Kvalitativna metodologija, etnometodologija, koncept
A. Gillija
Zanimajo.nas nekatere skupne oz, ločevalne lastnosti tako ime-
novanih "novih" ali "alternativnih" oblik socioloških prouče-
vanj: Gillijeve marksistične, kritične sociološke metode, kva-
litativne metodologije in etnometodologije. Zanimajo nas prav
tiste lastnosti, ki opravičujejo skupno oznako "alternativno"
in ločujejo tri, vsebinsko tako različne pristope.
Vsem trem je skupno to, da so se izoblikovale v konfrontaciji
^ "tradicionalno" sociologijo, ki pa so jo, kakor tudi svoj
odnos do nje definirale popolnoma neodvisno. Tako je Gillijeva
79
marksistična (razredna) kritična sociološka metoda zasnovana
kot alternativa tradicionalni, institucionalizirani sociologi-
ji; kvalitativna metodologija kot komplementarna in enakoprav-
na empirični metodologiji oz. sociologiji; etnometodologija
kot izraz konflikta, skritega v tradicionalni sociologiji, "ki
omalovažuje prikaz odnosa med raziskovalčevimi kategorijami in
percepcijo dogajanja s strani proučevarega"
Teoretične in metodološke posebnosti vsake Ì2;med navedenih
oblik lahko sitnemo v dvoje skupnih izhodišč:
1)	prepraševanje temeijnin metodoloških prednostavk in teo-
retičnih zaključkov t. im, "tradicionalne sociologije",
različno po načinih, stopnji kritičnosti in konsekvencah;
2)	izgrajevanja "novih" metodoloških in teoretičnih postulatov,
različno v stopnji refleksivnosti ter tolerantnosti do pred-
met a prepr aševагх j a.
AD/l Kritično nrepraševan.ie metodoloških nredpostavk "tradi-
cionalne sociologije" ima dvojen pomen: sprejetje oz.
zavrnitev teoretičnih zaključkov, dobljenih s pomočjo pre-
praševanih metod in vključitev oz. izključitev iz razis-
kovalne (družbene) dejavnosti, organizirane okoli popra-
ševane metodologije. Tako Gilli kot etnometodologi se dis-
tancirajo od "tradicionalnih" oblik socioloških proučevanj.
Gilli z izoblikovanjem alternativne metodologije in etno-
metodologija z izborom predmeta proučevanja. Predstavniki
la'-alitativne metodologije se ne spuščajo neposredno v kri-
tično prepraševanje levant it at ivn ih metod, raje iščejo
možnosti in utemeljujejo nujnosti obojestranskega pristo-
pa k istemu predmetu proučevanja. Zanimivo pa je vsem
trem "novim oblikam" lastna zahteva po politizaciji socio-
loške znanosti in tej zahtevi komplimentaren očitek tim.
"tradicionalni sociologiji" kot deklarativno apolitični,
nevtralni, a v bistvu konzervativno-politični znanosti.
Zahteve so pri posameznih smereh različno eksplicirane,
pri Gilliju direktno, pri kvantitativni metodologiji pos- 
redno in pri etnometodologiji implicitno. Očitno so no-
silci "novih oblik" tudi nosilci "nove" politike, ki pa
7o
se zaenkrat končuje tam kjer se "njihova dejavnost začenja,
pri teoretični in metodološki kritiki.
Po Gillijevem mnenju, namen tradicionalnih družboslovnih
raziskovanj ni raziskovanje ampak formiranje zavarovane
institucije, ki je izraz moči vladajočih razredov, ki tem-
razredom služi in ki deluje po principih profita ter oču-
vanja obstoječega stanja. "Na nivoju raziskovanja prihaja
do izraza nasprotje med vladajočimi in vladanimi razredi
od katerih so prvi samo tradicionalni naročniki in drugi
objekt^aziskovanja ter družbene institucije" (Gilli, str.
21). Družboslovje je kot institucionalizirana družbena
dejavnost od predmeta raziskovanja odtujeno. Njegov raz-
voj je bil pogojen z nastankom in razvojem buržoazije, kar
je privedlo do specializirane delitve dela in izpopolnje-
vanja raziskovalnih tehnik, oboje pa do razredne odtujit-
ve od proučevanih množic delavskih in ljudskih. Ideološko
obrambo priviligiranega položaja v taki razredni struktu-
ri raziskovalnih institucij predstavlja propagiranje "nev-
tralnosti znanstvenega stališča". Deklariranje nevtralnos-
ti je po Gillijevem mnenju političen in ne znanstven akt.
Raziskovalca politično opredeljuje njegova raziskovalna
praksa, ne glede na to, ali on to priznava (se zaveda) ali
ne. V historičnem kontekstu se deklarirana apolitičnost
izkaže za nevzdržno; v večini primerov za obliko prikri-
vanja političnosti. Gillijevo "novo metodološko načelo" je:
raziskovalec se mora zavestno opredeliti, pristopiti na stran
razreda, ki je nosilec družbenega razvoja."^
Apolitičnost očitajo tradicionalni sociologiji tudi pred-
o
stavniki kvalitativnih metod.-Po mnenju Irwin Deutcher-ja
je prišlo po 30. letih do velikih napak v sociologiji.
Sociološke raziskave so se omejile na proučevanje verbalne
komunikacije (odgovorov objektov proučevanja). Taka ome-
jitev predmeta proučevanja je pomenila razmejitev med so-
ciologijo in politiko: prva proučuje verbalno obnašanje
ljudi, druga deluje na predpostavkah o dejanjih ljudi.
81
Vloga sociologije naj bi bila po mnenju avtorja dvojna:
iskanje boljših oblik družbenega življenja oz. iskanje
alternativ za življenje posameznika in vplivanje na iz-
vrševalce politike.
Etnometodološka kritika ostaja v filozofskem okvirju (fe-
nomenološkem) ; "z razliko od "tradicionalne znanosti), ki
proučuje družbeno strukturo, proučuje etnometodologija
družbeno prakso".^
Etnometodologija proučuje interpretativne procese (verbalne"
in neverbalne) kot simbolično dejavnost, ki kreira druž-
beni red. Kot taka se uvršča v konstitutivno intelektual-
no tradicijo, ki z razliko od deterministične (ta proučuje
dejstva, ki jih diktira okolje ljudem) proučuje načine (me-
tode) človekovega kreiranja smisla iz nesmiselnega:^ "kako
pride do tega, da se brez eksplicitnega apela po vodenju
ali brez prispevka znanosti naše vsakodnevno spoznanje,
vrednote in načini spoznavanja združujejo v skupno spoznar-
nje z drugimi; ali: "kako zdravo razumsko (commonsense)
spoznanje in vrednotenje dobi poližaj dejstva oz. moralne-
ga dejstva".^^
Kritika institucionaliziranega socialnega reda je implicit-
na: "etnometodologija je odnos do naravnega zadržanja
(Schutz) v katerem so npr. vprašanja in odgovori, čas in
prostor, delo, samoodkritje, nasveti idr., načini s kate-
rimi odločamo o zaznanem, potrjenem položaju dogodkov v
njihovih posamičnih, priložnostnih oblikah pojavljanja, ki
je institucionalizirano kot npr. družina, dom, šola, člo-
veštvo, odkritost, ljubezen, idr."^^
"Etnometodologija je izraz, ki se nanaša na različne poli-
tike, metode, rezultate, tveganja in novosti s katerimi
določam in izpopolnjujem proučevanja racionalnih lastnos-
ti praktičnih akcij kot stalno tekočih dopolnitev orga-
12
niziranih, preizkušenih praktik vsakdanjega življenja".
82
Etnometodologija kot znanstveno-analitičen pristop k
predmetu proučevanja (definiranem tako ali drugače) je na
eni strani ekstremno teoretično-filozofska in na drugi
strani empirično-praktična. Vprašanje je, kje iskati tis-
te njene lastnosti, ki bi jo naj opredeljevale kot obli-
ko "konfliktne metodologije, ki zahteva od posameznika, •
da se vmešava, da provocira in zbada družbeni red zato,
1
da bi obelodanil njegove najvažnejše značilnosti,"
Taka opredelitev etnometodologije je v skladu z opisom
etnometodologije kot družbenega gibanja, ki ga podaja
(ostro kritično sicer) Ernest Gellner, Po njegovi oceni je
kvantiteta in kvaliteta tega gibanja (kot jo je opazil na
konferenci v Edinburgu)prerasla gibanja kot so: skrajno le-
ve, antropioška, sociološka ali filozofska gibanja. Vsebi-
na gibanja pa je prevod že iz leta 60 znanega (gibanje
Par Out Left) kulta subjektivnosti in odpora do zimanjih
struktur, v jezik in v problematiko sociologije, "Tako je
to gibanje oblika prodora subjektivističnega kalifornijs-
kega načina v drugače puste scientistične, sociološke
predele akademizma". Gibanje se manifestira kot: nove ob-
like predavanj, spontano gestikuliranje, subjektivno in
samoopredeljujoče potekanje dogajanja, nasprotovanje for^
malnim strukturam in od zunaj postavljenim pravilom, "Na
splošno je poudarek na subjektivnosti-in ne na uporništ-
vu,,,, Vladajoči red ni predmet resnega prepraševanja.,,
Gibanje propagira osvoboditev in obliko superiornosti svo-
jih pripadnikov, ne zahteva od njih in jih ne vzpodbuja
14
k prevratu vladajočega reda ,,,"
Na teoretičnem nivoju okarakterizira Gellner etnometodolo-
gijo ne le kot kalifornijsko obliko subjektivizma, ampak
tudi kot nekritičen, deskriptiven ter zato neuspešen pris-
top k razkrivanju mehanizmov po katerih naj bi potekali
načini osmišljanja (če ti sploh so). Očita ji totalno ne-
poznavanje Parsonsa (na katerega se etnometodologija skli-
cuje), nerefleksivnost, ukvarjanja s samo sabo v smislu
psihoanalize, omejenost na terapevtski odnos idr.
83
Prav tako v kontekstu zahodne družbe in v kontekstu "no-
vih znanstvenih disciplin" se postavljajo pod vprašaj ne-
katera vrednostna izhodišča navajanega avtorja: npr. stop-
nja konformnosti desidentov 60. let, McCarthy-ja in etno-
metodologije v pogojih ameriške družbe; ali apriorno ne-
gativistično stališče do psihoanalize in terapevtskih pri-
stopov.
Dvodimenzionalnost etnometodologije tj. enometodologije
kot gibanje, ki je politično v svojih manifestativnih ob-
likah: drugačnih oblikah vedenja, kršenju veljavnih druž-
benih norm, uveljavljanju drugačnih primarnih odnosov in
etnometodologije kot utemeljevanje načelno negativistič-
nega odnosa do ustaljenega družbenega reda na način zdrav-
stvene analize, je mogoče ovrednotiti tako ali drugače;
v našem primeru,tj. v primerjavi z drugimi novo nastalimi,
alternativnimi družboslovnimi oblikami jo lahko okarakteri-
ziramo kot najizrazitejši prikaz vloge in mesta družboslov-
ne znanosti v pogojih zapadne družbe.
V praksi najnazorneje ponazarja zahtevo po politizaciji
sodobne družboslovne znanosti, v teoriji ostaja pri naj-
splošnejših in najbolj fДozofskih izhodiščih in njene
metodološke predpostavke so implicitne, ne eksplicitne. '
Npr.: "v etnometodologiji so "logične" in "metodološke"
lastnosti, ki imajo pomen dejavnosti: uporabnost, objek-
tivnost, sporočilnost, skupnost, brez izjeme obravnava-
ne kot stalno dopolnjevanje družbeno organizirane skup-
ne prakse". ^^
Splošna in teoretična ostaja tudi opredelitev tim» "tra-
dicionalne sociologije" in se od avtorja do avtorja raz-
likuje; npr. "fizikalistično obarvana znanstvena opazo-
vanja in refleksije, ki predpostavljajo distanco do objek-
ta vodijo sociologijo v metodološki imperializem in ra-
cionalizem. ..
Goldthorp predpostavlja, da se lahko etnometodološka kriti-
84
ka "tradicionalne sociologije" obrne proti etnometodolo-
giji sami: "argumenti, ki se vrtijo okoli načinov na kate-
re konvencionalna sociologija definira probleme, izbira
podatke, razlaga dogajanje, so vedno izraženi v jeziku, ki
ga (etnometodologi, op. P.D.) delijo s tistimi, ki jih
proučujejo... Ta predpostavka o delitvi pomenov, značil-
na za podjetništvo pa je sprejeta kot taka in ostaja ne-
17
preverjena", '
Ah/Z Ločitev med (pod točko 1, opisanim) kritičnim prepraševa-
njem teoretičnih, metodoloških in akcijskih oblik tim,
"tradicionalne sociologije" in metodološkimi izhodišči
"novih oblik", ki jih nameravamo podati pod točko 2, je
samo konceptualnega pomena.
Omejili se bomo na tista metodološka izhodišča, ki jih zasto-
pajo vse tri prikazane smeri in, ki se dotikajo problema
konfrontacije raziskovalno-akcijske dejavnosti z ustaljeni-
mi načini raziskovanja pri nas. To so:
-	vzpostavitev drugačnega odnosa med raziskovalcem in pred-
metom raziskave ter redefinicije tega odnosa;
-	uveljavljanje novih tehnik raziskovanja, ki so v neposred-
jii zvezi z uveljavljanjem "novega odnosa";
-	kritičen odnos do aplikacije dobljenih rezultatov in do
posledic, ki jih ima aplikacija za raziskovanega;
-	refleksija družbenega dogajanja, ki poteka vzporedno, oz,,
ki je raziskovanje samo, kar predpostavlja neposredno
vključenost raziskovalca v družbeno dogajanje, ki ga
raziskuje,
"Raziskovanje ni laboratorijska, ampak družbena dejavnost,
odnos ali še bolje celota odnosov. Zaradi tega je namen
metodologije raziskovanja, teoretična sistemizacija odno-
sov.
Metoda je del raziskovanega problema, ne more in ne sme
biti ločena od predmeta raziskovanja kot je to običajno
in nujno za "tradicionalno sociologijo". Tehniko razisko-
vanja opredeljuje raziskovani predmet. Idealni pogoji ra-
ziskovanja, ki so za "tradicionalno sociologijo" konstantni
85
so za Gillija spremenljivi; idealen odnos med raziskoval-
cem in raziskovanim, ki je za "tradicionalno sociologijo"
prij.ateljski, je za Gillija konflikten, S tem, da je raz-
iskovalec v situaciji, ki jo opazuje aktiven, je tudi so-
udeležen v spremembah družbenega stanja in v konfliktih,
ki jih te spremembe pogojujejo.
T. R. Young opredeljuje etnometodologije kot konfliktno
metodologijo, tj. tisto, ki vključuje tehnike vzdrževanja
in vnašanj informacij v sisteme pogojih sovražnih 'naspro-
19
tij. ^ Prakticiranje take metodologije zahteva odstopanje
od tradicionalnih zakonov raziskovalnih metod kot so": ob-
jektivnost, obojestransko zapiranje oči, prevarantstvo,
"post hock" raziskovanje. Ti principi zakrivajo sovražnost
napram objektom raziskave in jo preformulirajo v zagovor
objektivnosti, nevtralnosti in svobode govora. "Če so re-
zultati raziskave v nasprotju z interesi subjekta, konsen-
zualna metodologija te rezultate skriva. Če so rezultati
dostopni samo tistim, ki so v sovražnem odnosu do subjekta
raziskave, so principi objektivnosti, vrednostne nevtral-
nosti in svobode govora, principi s katerimi raziskovalec
oblikuje podobo konsenzusa. Istočasno sovražnost in ome-
jenost rezultatov vodita do prikritega konflikta med raz-
iskovalcem in raziskovanim, kar je še posebej značilno za
20
raziskovanje problema manjšin." Po mnenju avtorja se et-
nometodologija razlikuje od tradicionalne, konsenzualne
metodologije po svojem odkritem sovražnem stavu napram sub-
jektu raziskovanja; tako etnometodologi zadajo študentom
nalogo preverjati zaupanje v dol. relacijah z namenom iz-
popolnjevanja razumevanja naivnega zaupanja v obstoječih
21
družbenih relacijah.
Izbor metod za proučevanje subjekta, naj bo tako po Gilli-
jevem, kot po mnenju etnometodologov določen s strukturo
subjekta in problematiko proučevanja, ki jo ta struktura
•Dogojuje,
Tako izbor teme kot aplikacija rezultatov so del raziskave.
86
del proučevanega problema. Načini izbora in načini apli-
kacije se ne izbit?ajo, niti se ne vnaprej določajo, am-
pak se odkrivajo tekom samega raziskovanja. Od rezultatov
ločena aplikacija teh istih rez\iltatov pomeni njihov iz-
rabo v drugačne namene: ",,, institucija vrši skrito funk-
cijo; čuvanja samega sebe; med deklariranimi nameni in
njenimi službenimi cilji so razlike,,. Skupna jim je skri-
22
ta funkcija, da ohranijo družbeno stvarnost tako kot je,,,"
Svoboda izbire teme ali načinov raziskovanja, ki jo insti-
tucionalizirana družboslovna znanost zagotavlja s tem, da
daje raziskovalcu na razpolago alternative za izbor, je
samo navidezna svoboda, omejena z zgoraj citirano funkci-
jo institucije. "Raziskovalec je omejen s tem, da se ne bo
mogel približati stvarnosti bolj, kot mu to dopušča ins-
titue i j a", ^^
Principi uveljavljanja kvalitativnih metod preko tim, kva-
litativne metodologije so kot smo že omenili izraženi v
poskusih vsklajevanja in dokazovanja nujnosti tako empi-
rično-kvantitativnih kot kvalitativnih raziskovalnih teh-
nik, Herber Blumer dokazuje nujnost vzpostavitve neposred-
nega stika med družbeno, empirično znanostjo in empiričnim
svetom. Ta stik je bil po njegovem mnenju prekinjen zara-
di treh pomanjkljivosti družbene, empirične znanosti,
-	Omejila se je na teoretično reprodukcijo že preverjenih
teorij,
-	Rezultati empiričnih raziskav testirajo teoretične pred-
^ postavke; testiranje sugerira nove probleme in iz teh se
definirajo nove teoretične hipoteze, ki jih je potrebno
testirati, "Taka sociološka teorija je nesporno defekt-
na v načinu vodenja raziskav. Le redko omogoča direktno
preverjanje teoretičnih predpostavk, ker se omejuje na
definiranje problema raziskave, na sugeriranje empirič-
nih podatkov, ki jih je treba zbrati in na povezovanja
teh podatkov. Njena ločenost od raziskovanja je prav
24
tolikšna kot njena ločenost od empiričnega sveta",
(str, 53)
87
- Tretja pomanjkljivost je neefikasnost stalno a3cumuli-
rajočega fonda podatkov za izgrajevanje teorije in za
njeno učinkovitost.
Ne moremo se strinjati z alternativo, ki jo avtor predse
tavlja kot edino možno rešitev navideznih pomanjkljivosti
tj. z vzpostavljanjem enotne discipline in s prizadevan-
jem za enoten, pojmovno čist sociološki koncept. V zago-
varjanju tako usmerjene raziskovalne dejavnosti se osta-
ja na nivoju, ki ga avtor kritizira; rezultati takegji
raziskovalnega prizadevanja pa nujno pomenijo prevlado
tega ali onega koncepta.
"V razrednem-izkoriščevalskem odnosu do objektov prouče-
vanja" "ločeno od empiričnega sveta, ki ga proučuje",
"ločeno od kolektivnega življenja"; "fizikalistično obar^
vano, racionalno, na distanci od objekta", idr. je poimeno-
van odnos "tradicionalne sociologije" do predmeta njenega
proučevanja, v jeziku "novih socioloških oblik". Tako za-
radi vsebine kot zaradi načina podajanja je jezik Gilli-
jeve metodologije in kvalitativne metodologije lažje ra-
zumljiv kot jezik etnometodologije. Prizadevanja in spoz-
nanja obeh so sistematizirana kot metodološka načela, ki
imajo v določenem kontekstu didaktični prizvok. Predpos-
tavljamo, da ta zveni bolj domače kot jezik etnometodolo-
gije, ki v principu zavrača oblike in postulate "šolske
metodologije". V okviru Gillijeve metodologije in kvali-
tativne metodologije so metode oz. tehnike raziskovanja
podane sistematično, česar ne moremo trditi za etnometo-
dologije.
Da bi se približala raziskovalna prizadevanja etnometodo-
logije in si razjasnili nekatera vprašanja okoli teh pri-
zadevanj, podajamo opis dveh Gerfinkel-ovih raziskav z
naslovoma "Sledenje navodil za kodiranje", "Skupno razu-
V.. .	.	. „ 20
mevanje m nacini govorjenja".
Izhodišče prve Garfinkel-ove raziskave je spraševanje po
88
kriterijih, ki so bili proučevani v psihiatrični kliniki
(Outpatient-Paychiatric Clinic v Los Angelesu) odločujoči
za vrsto tretmana posameznega pacienta. Raziskovalci naj
bi izdelali diagrame oskrbniške kariere vsakega pacienta
glede na diagnostične ukrepe, ki jih je klinično osebje
redno izvajalo (prvo srečanje, sprejemni intervju, psiho--
loški teksti, sprejemna konferenca, tretma v kliniki, od-
pust iz klinike) in glede na spremembe v tretmanu pacien-
ta, ki so tem ukrepom sledili. Podatke za izdelavo dia-
gramov naj bi raziskovalci zbrali iz kliničnih dosjejev s
posebej določeno proceduro kodiranja. Kodiranje naj bi
izvajala dva študenta, zaposlena na kliniki. Po navodilih
za kodiranje naj bi prevedla podatke iz 1500 dosjejev,
zapisane v kliničnem jeziku, v sociološki jezik primeren
za statistično obdelavo. Koderja sta bila za nalogo pose-
bej instruirana: poleg obveznih pravil za kodiranje sta
bila seznanjena tudi s posebnimi, dopolnimi pravili in
natančno sta bila poučena o organizaciji klinične dejav-
nosti. V določeni fazi zbiranja podatkov so raziskovalci
izvedli konvencionalan test reliabilnosti, ki je, v skla-
du s tradicionalnim rezoniranjem, potrdil kodirane podatke
za reliabilne. Kljub temu pa so raziskovalci opazili nas-
lednje neskladnosti:
- v primerih, ko je bilo kodiranje otežkočeno, se koderja
nista ravnala po pravilih za kodiranje; nista se spra-
ševala o pravilih kodiranja in nista se obračala na do-
datn^avodila. Izhajala sta iz svojega poznavanja kli-
ničnih dejavnosti in vršila kodiranje kot deskripcijo
le-te: v takih primerih sta se zatekla k posebni pro-
ceduri, ki jo Gerfinkel imenuje "ad hocking".
Naslednji korak v raziskavi je bilo proučevanje procesa
"ad bookings", ki se je manifestiral kot pridevanje sploš-
nih oznak kodiranim podatkov, npr.: trditev kot so "in
tako dalje", "razen tega", "čeprav", "samo po sebi", "in
drugo", "se razume"...
89
Rezultati tega proučevanja so bili naslednji:
-	l'ad hocking" trditve so se pojavljale v zvezi s podatki
iz dosjejev, ki so bili v neposredni zvezi z osebami -
na ključnih (aA'i;oritarnih) položajih klinike;
-	preverjanje podatkov je v teh primerih izostalo, pač pa
so koderji smatrali podatke o dogodkih za dogodke same;
-	koderji so praviloma prepoznali dosjeje za to kar oni
so: za približek socialnemu redu po katerem poteka de-
javnost v kliniki;
-	dosjeji reprezentatirajo socialni red, niso evidenca o
njem, koderji pa prepoznavajo sistem klinike v vsebini
dosjejev in se kot vključeni v ta sistem, redu podrejajo.
"Ko koder enkrat prepozna sistem klinike v vsebini doku-
menta, interpretira instrukcije za kodiranje tako, da vzdr-
žuje njihovo relevantnost v odnosu do prepoznane vsebine.
S tem formulira smisel vsebine (kljub transformiranju pre-
ko kodiranja) na način, ki omogoča (v njegovih očeh) oh-
ranjanje prepoznanega poteka klinične dejavnosti,
Drug je opis poskusa s študenti s katerimi je Garfinkel po-
skušal razjasniti potek "skupnega razumevanja",,, "Skupno
razi^evanje se sestoji iz notranjega, minljivega toka in-
terpretativne dejavnosti".
Študentom, je bila zastavljena dvojna naloga: in sicer, da
opišejo pogovor, ki so ga imeli pred krajšim časom z enim
od članov družine tako, da zapišejo med pogovorom izgo-
vorjene besede in, da opišejo z lastnimi besedami potek
pogovora. Prvi del naloge so študentje opravili brez po-
sebnega truda, zataknilo pa se je pri drugem delu.
Pri interpretaciji je prihajalo do nejasnosti, na zahteva-
na pojasnila pa so študentje odgovarjali z dodatnimi in-
terpretacijami tj, z razširjanjem že zapisane vsebine po-
govora na vse mogoče dogodke, ki (razen za interpretatorja)
7o
niso imeli neposredne zveze"s pogovormom in, ki so uvajale
nove nejasnosti.
"Študentje so najprej razlikovali med tistim kar je bilo
rečeno in tistim o čemer se je govorilo s čemer so posta-
vili dve vsebini v odnos znak-referenca« To kar je bilo v
pogovoru izrečeno so ovrednotili kot delno, obrobno, ne-
zadostno, nejasno, netočno verzijo tistega o čemer se je
26
v pogovoru govorilo."
Garfinkel primerja postopanja študentov s postopanjem dru-
žboslovcev, za katere je opisovanje dogajanja naloga, ki
naj odstrani nedoločnosti v dogajanju, pri tem pa se lote-
vajo te naloge tako, da se obračajo na dogodke, ki z opi-
sovanim dogajanjem nimajo neposredne zveze in s tem nedo-
ločnost večajo.
Vsak ponoven poskus študentov, da bi opisali preteklo konr-
verzacijo je večal njihov občutek, da je totalen opis ne-
mogoč. Po Garfinkelovem mnenju je v pogovoru združenih
več različnih načinov govorjenja. Vsebina je sodelujočim
razumljiva zato, ker se v času pogovora strinjajo s tem
kako pogovor teče in kako se ga interpretira. Takega tre-
nutnega soglasja ni mogoče rekonstruirati kasneje, v dru-
gačnih pogojih, "Prepoznavanje izrečenega pomeni prepo-
znavanje načina na katerega je bilo izrečeno,,. Prepoz-
navanje pomena tistega kar je nekdo izrekel se sestoji
27
samo in popolnoma iz prepoznavanja metode govorjenja,,, '
OPOMBE
1,	Berger - Luckmann: Die geselschaftliche Konstruktion der
Wirklichkeit (S, Fischer V, 1971)
2,	J, Goričar: Oris socioloških teorij (Obzorje 1969)
5, M, Djuric: Sociologija Маха Webra
91
H. Garfinkel: Das Altagswissen Uber soziale und innerhalb
sozialer Strukturen v Zborniku: Altagswissen, Interaktion
und sesellschaftliche Wirklichkeit (Rowohlt 1975)
5.	D, Rupel: Probleiiiatizacija sociološkega "zdravega razuma"
Problemi št. 121/122, 1975
6.	Harold Garfinkel: Remarks on Ethnomethodology (Discovering
structxire in speech)
7.	Gian Antonio Gilli: Kako se istražuje: Suvremena misao,
Zagreb, 1974
б. Irv;in Deutscher: Worlds and Deeds: Social Scienc-e and
Social Policy V Qualitative Methodology, Ed, William J.
Pilstead, Harkham Publish, Company, 1970
9. Hugh Mehan: An Im.age of Man for Ethnomethodology, Philosophy
of ""The Social Sciences, Vol 5, No 4, Dec, 1975
10.	Prav tam
11.	John O'Neill: Malcing Sense Together (An Introduction to
V/ild Sociology) Heinemann, London, 1975
12.	Garfinkel, glej 1
13.	T.R.Young, The politics of Sociology: Gouldner, Goffman
and Garfinkel, Theories and Paradignis in Contemporary
Sociology ed, by S, Denisoff, 0. Callahan, M.H. Levine,
F,E. Placock Pubi., inc. Itasca, Illinois, 1974
14.	Ernes Gellner, Ethom.etodology: The Re-enchantment Industry
01 the California Way of Subjektivity.
Philosophyi of the Social Science, Vol. 5, No. 4, Dec. 1975
15.	Garfinlcel - glej 1
16.	O'Neill - glej 6
17.	Monica Morris, "Creative Sociology, Konservative or
Revolutionany? The American Soziologist, Vol, 10, No, 5
August, 1975
18.	Gilli, str, 29
19.	Young, glej 15
20.	prav tam
21.	prav tam
22.	Gilli, str,43
23.	prav tam
24.	Herbert Blumer, What is Wrong with Social Theory?
92
25.	Garfinkel, glej 6
26.	prav tam
27.	prav tam .
93
UDK: 141.82:32:501.18 (049)
Joco IGL-OPČIČ
POLITIKA IN POLITIČNA SOCIALIZACIJA - POIZKUS KRITIKE
Osrednja točka enancipatorične teorije politične socializacije
(in ta teorija razume proces politične socializacije kot inte-
gralni del zgodovinskega procesa socialne revolucije = človeške
(samo) emancipacije) je vprašanje družbene usmerjenosti, druž-
bene vloge procesa politične socializacije in politične kultiore
kot njenega rezultata. Odgovor na to vprašanje (ki je pogojen
z objektivnimi družbenimi pogoji = razrednim bojem v "civilni
družbi"), ni samo pomembno metodološko vodilo za proučevanje
in kompleksno vrednotenje procesa politične socializacije, am^
pak je P27VÍ pogoj družbene revolucionarne prakse. Odgovor na
to vprašanje ali proces politične socializacije igra (naj bi
igral) progresivno, to je revolucionarno ali pa konzervativno,
to je apologetsko vlogo v totaliteti družbenega življenja pred-
stavlja prvi ali pa (kar ni redko) zadnji korak k vsestranske-
mu osvobajanju človeka.
Odnos, nasprotje med revolucionarno usmerjenostjo ter hotenjem
in apologetsko zasidranostjo in sijajem procesa politične so-
cializacije v družbi (kar lahko s stališča zahteve po sociali-
zaciji politike izrazimo kot nasprotje med družbo in politiko)
ne more iskati svoje razrešitve v smislu revolucionarne spre-
membe v stalnem teoretičnem reformiranju in izpopolnjevanju in
praktičnem "izboljševanju" institucionaliziranega in seveda
svobodnega procesa socializacije v najširšem pomenu besede in
prav tako ne v različnih variacijah pojma kulture, kot osnove
za "teoretično" analizo fenomena politične kulture.
Izhodišče za odgovor na vprašanje, ki se s tem v zvezi postav-
lja je lahko samo kritična analiza politike in političnega. Ta
kritika se začne s trditvijo, da je politika družbena = člove-
kova dejavnost, ki je neločljivo povezana z njegovim generič-
nim bistvom (zoo n-p ol it ikon). Drugi korak te kritike
je v ugotovitvi zgodovinskega in aktualnega prepada med pojmom
in realnostjo politike. Odgovor na vprašanje, ali igra, ima
zagotavlja proces politične socializacije revolucionarno
94
ali apologetsko vlogo in funkcijo lahko izhaja samo in mora
izhajati iz kritične analize konkretne politike in politične
stvarnosti. Družbena vloga procesa politične socializacije je
kompleksno in tesno pogojena z družbeno vlogo politike in poli-
tične dejavnosti. Ta pa se kot vemo izraža v nasprotju med po-
litično državo (politiko) in civilno družbo. Izraža se tudi v
nasprotju med tisto teorijo in prakso, ki si prizadeva konzer-
virati in še poglobiti ter intenzivirati tiste družbene pogo-
je, ki omogočajo dualizem politike in družbe in tisto teorijo
in prakso, ki vidi in spozna kot zgodovinsko nujno, da se sko-
zi žvakanje politike na njeno družbeno osnovo, skozi rušenje
države kot posebne institucije ki izraža neke posebne, ne uni-
verzalne človekove interese že kažejo horizonti celostne člo-
vekove, (samo) emancipacije. V prvem primeru, v okviru apolo-
getske usmerjenosti družbene teorije in prakse srečujemo tako
imenovana ožja pojmovanja i politike i politične socializacije.
S stališča drugih družboslovnih znanosti, ki prav tako prouču-
jejo proces politične socializacije je ta usmerjenost v večini
primerov izražena kot "nepolitičnost", kot beg od
politike,-.kot pozitivizem in neref lekt ir ani empirizem. V druž-
beni praksi in teoriji, .ki je na različne načine v zvezi s tak-
šno usmerjenostjo, ki smo jo označili kot revolucionarno, pa
predstavlja (ali pa bi moralo) izhodišče tako imenovano širše
pojmovanje politike, tisto pojmovanje politike, ki ostro stoji
na stališču politike kot družbene = človeške dejavnosti, ki za-
nika ekskluzivnost in večno primarnost politične države. Kot
korelat in nujni sestavni del revolucionarnega mišljenja in prak-
se, ki zahteva negacijo politike in države kot posebnega medi-
ja (posrednika) med človekom in njegovo svobodo (skupnostjo) pa
nastopa praviloma tako imenovano širše pojmovanje procesa po-
litične socializacije in politične kulture, katerega temeljno
dimenzijo lahko zajamemo v stališču, da je proces politične so-
cializacije, predvsem proces doseganja družbene narave človeka
in s tem njegove človeške narave, pa čeprav ga danes zaradi
zgodovinskih vzrokom identificiramo in proučujemo še na nekem
posebnem področju človekovega življenja -vpolitiki.
Gotovo ni potrebno poudariti, da je opisana diferenciacija
zgolj analitične narave v smislu polarizacije tako imenovanih
95
"idealnih tipov". V literaturi o politični socializaciji in
politični kulturi, ki na žalost (ali srečo) precej molči o
problemu družbene vloge teh procesov je moč tovrstno polariza-
cijo razbrati predvsem kot tendenco. Seveda predvsem takrat,
ko v kritiki procesa politične kulture in politične socializa-
cije izhajamo iz načela, da je osnova te kritike kritika po-
litike, V kolikor je politika kot institucionalizirano posebno,
medij človekove odtujitve in prepreka njegove (samo) osvobo-
ditve, v toliko je takšen medij tudi (in predvsem) proces po-
litične socializacije. Realnost sodobnega sveta in politike je
razkorak med pojmom in realnostjo politike, V tem smislu je
tudi najbolj "human", "demokratičen", "permisiven", "vsestran-
ski" , "svoboden", "prosveljen" in ne nazadnje tudi "emancipa-
toričen" proces usklajevanja med posameznikom in družbo ter
politiko, katerega rezultat je določen odnos, stališče
i^politike (zelo značilna in za analizo ključna točka,
kot bomo videli) le iluzorno doseganje človekove družbenosti
in dejansko nepodružbljanje. Kajti kakor koli teče ta proces,
kakršnekoli so njegove oblike, kolikorkoli najbolj različnih
agensov deluje v institucionalnem delu tega procesa je dejstvo,
da poteka v družbenih pogojih, ki pod iluzorno družbenostjo,
skrivajo privatizacijo in ki zgodovinsko realnost politike nasil-
no povzdigujejo na nivo pojma politike. Proces politične so-
cializacije (kot je to dobro vidno v vsakdanji praksi in kot je
to moč hitro razbrati iz večine "teoretičnih" razmišljanj o
politični socializaciji in politični kulturi) je ob neproble-
matiziranju in kritiki takih družbenih pogojev le instrumen-
talizirani proces takšnega skrivanja in povzdigovanja, ki se
po svoji vsebinski ozkosti dejansko razlikuje od ce-
lote podružbljanja človeka, Iluzornost in odtujenost politike
odseva na vso moč v iluzornosti in odtujenosti človeka skozi
proces politične socializacije. Ob pristajanju na apologetsko
stališče identičnosti pojma in realnosti politke v današnjem
svetu, katere prvi dimenziji sta negacija družbenega temelja
politike in povzdigovanje in zagovor države kot utelešene in
edine politike (svobode) je nujno, da različne teorije o
politični socializaciji in politični kulturi govore predvsem
c ožjem pomenu procesa politične socializacije in politične
96
kultiire. Vendar ge prav tako moč opaziti, da tisto, kar velja
v teh teorijah kot širši pojem politične socializacij.e največ-
krat nastopa zgolj kot okrasek. Če vzamemo za kriterij razlikovan-
ja med ožjim in širšim pojmom politične socializacije^(ne)
prisotnost kritike politike moramo tudi takšne "širše" oprede-
litve politične socializacije jasno imenovati kot ožje, v tem
smislu da pojmovanje družbene vloge procesa politične sociali-
zacije zgolj prikazuje v skladu s svojimi interesi in v bistvu
pristopa na instrumentalni karakter in naravnanost politične
socializacije. Problem družbene vloge procesa politične socia-
lizacije in politične kulture je eno od najpomembnejših vpra-
šanj tako imenovane metateorije sacializacije. Dieter Geulen
(op.) je v eni svojih tez k metateoriji socializacije zapisal
tezo, da socializacijska teorija nujno prehaja v splošno teori-
jo družbe. Analogija, ki jo je dopustno narediti bi trdila, da
teorija politične socializacije prehaja v politično teorijo
(teorijo politike). Vemo, da je to danes precej redek pojav.
Poleg nekaterih specifičnih vzrokov, ki so posledica (ne)
razdelanosti in stopnje razvoja politične znanosti je eden po-
membnejših prav gotovo ta, da dosedanja razmišljanja o tem
problemu niso izhajala iz problema politike v neki družbi, am-
pak so svoja upanja in cilje gradila bolj na neki standardni
univerzalni, bolj ali manj "znanstveno priznani" teoriji socia^
lizacije in jo relativno (ne) uspešno nanašala na politično
področje. Precej pedagoških, psiholoških (posebno socialno-
psiboloških) teorij in dognanj boleha za to boleznijo. Na ta
način se je mnogokrat implicitno (s stališča precej dvomljivo
"kritičnih" in "radikalnih" pogledov na "širše" pojmovanje po-
litične socializacije tudi eksplicitno) zanikala specifika po-
litičnega v procesu pol. socializacije in s tem tudi vloga po-
litične znanosti v proučevanju tega procesa. Posledica takšne-
ga odrivanja politike in političnega je bilo formiranje tistega
pojmovanja v proučevanju družbene vloge politične socializacije,
ki je trdilo da je družbena vloga politične socializacije od-
visna predvsem od družbene vloge vzgojnih aktivnosti. V tem
kontekstu je moč iskati tudi vzroke za to, kar bi imenovali
"politična socializacija in politična kultura brez politike".
To je izraziito apologetska tendenca v proučevanju politične
97
socializacije in politične kultxire, ki jo krasi predvsem težnja
po ohranjanju neke čistosti proučevanja in branjenja od poli-
tike, torej (ne) političnost v proučevanju družbenega fenomena,
ki je prežet s politiko, in skrajno politiziran. Seveda v tem
smislu, da v večini sodobnih družb s svojim izrazito instrumen-
talnim karakterjem brani večnost in družbeni status quo svoje
posebnosti in posebnosti svojega izvora (države = politike).
Kajti samo tam in takrat kjer je politika posebna sfera
ctužbenega življenja, je družbena vloga (funkcija) politične
socializacije nasledek, odsev družbene funkcije nekega posebne-
ga kompleksa družbenega življenja, torej posebnega "subsistema",
"posebnega inputa", posebne dejavnosti in številnih poseb-
nih družbenih institucij vzgoje in socializacije pa čeprav v
njihovem najširšem pojmovanju. To se popolnoma sklada z indo-
ktrinacijskimi in ideologizacijskimi težnjami sodobñe politike
(države). Namreč, da se tiste sfere družbenega življenja, ki ima-
jo maksimalen politični vpliv in pomen navidezno kažejo ali pa
se skušajo prikazati kot nepolitične, "nepolitizirane"- in od-
daljene od imazanije vsakodnevne politike, ki ni nič drugega kot
odsev razrednega boja, kdt poteka na tem področju,
V kolikor pa je (oziroma je to spoznano kot zgodovinska nujnost),
oziroma če že lahko sledimo vsaj začetkom prakse negiranja poli-
tike kot sfere posebnega in se na ta način uveljavlja politika
kot dejavnost konkretnih posameznikov, kot področje dejanske
splošnosti (ko se politika vrača v svoje človeško izhodišče)
se osnova za opredeljevanje družbene funkcije procesa politične
socializacije revolucionarno spreminja, na ta način, da te
posebne institucije vedno bolj izgubljajo svoj posebni
socializacij ski interes in svojo posebno
vlogo v socializaciji. Imperativ družbene vloge in funkcije
procesa politične socializacijeVpomika v revolucionarnem pro-
cesu na področje politike kot človeške dejavnosti, politike
kot prostora doseganja dejanske človeškosti = družbenosti.
Iz tega izhaja, da je stališče revolucionarne = emaneipatorič-
ne teorije (politične) socializacije (termin je kot vidimo u-
porabljan pogojno), da kritika politike kot navidezne splošnos-
98
ti, kot kritika politične alienácije pomeni kritiko takšnih
družbenih pogojev, kjer za paravanom neke splošnosti in svobo-
de (odnos posameznik - družba) posebne politične in družbene
institucije v posebnem, glede na dejanske posebne interese (ne)
institucionaliziranem procesu "podružbljajo" potencialno svo-
bodnega človeka v skladu s svojimi interesi v nekega posebnega
(ne) političnega človeka. Gledano z drugega pola razmerja med
politiko (nasprotja med pojmom in realnostjo politike), in pro-
cesom politične socializacije (ki je hrbtenica naše analize)
je za revolucionarno, praktično teorijo procesa politične socia-
lizacije nujno, da preraste v kritiko politike, V kolikor ne
preskoči te ovire, ostaja na svojem ožjem ozemlju in ima vsaj
latentno, če ne dejansko apologetsko družbeno vlogo. To pa pred-
stavlja tudi osnovo za kritiko velikega dela razmišljanj na te-
mo socializacije, vzgoje, idejnosti pa bodisi da izhajajo iz dru-
gih miselnih in družbenih sredin ali iz drugih disciplin druž-
boslovja (tudi našega). Ali je glede na dimenzije politike in
političnega sploh mogoče govoriti o kakšni "socializaciji", ki
ni politična? Posebno takrat, ko vemo, da so v ozadju procesa
usklajevanja méd posameznikom in družbo v razredno razcepljeni
družbi vedno prisotni politični interesi. Ti pa se kot vemo sa-
mo predstavljajo kot politični (splošno univerzalni), delujejo
in učinkujejo pa vedno s svojo družbeno, socialno (razredno)
težo in močjo, V navezavi na pravkar povedano je seveda precej
vprašljivo še govoriti o teoriji politične socializacije, bolj
utemeljeno in predpostavljamo tudi produktivno je razmišljati
o politični teoriji socializacije
(podružbljanja) človeka. Jedro te teorije je
kritika politične socializacije kot kritika politike.
Menimo, da je potrebno na tem mestu pojasniti hipotezo, ki smo
jo nakazali prej. Ko smo kot eno pomembnih vsebinskih označb
teorij politične socializacije in politične kulture izpostavili
dejstvo, da se v večini teh teorij pojavlja odnos do, o d n o s
do politike, smo omenili, da je takšen način opredeljevanja
osrednja značilnost nekaterih opredelitev politične socializa^
cije in politične kulture. Menimo, da se že v takšni opredelitvi
zelo jasno izraža značilno gledanje na odnos med družbo
99
in politüco ter človekom (posameznikom). Ta odnos se tako kot
v realnosti vedno kaže kot razmerje človeka ^ nečesa posebne-
ga, kar ni njegovo, kar ni v njegovi človeški = družbeni na-
ravi. Politika je skoraj vedno na drugi strani. V njej so neka-
teri, ne pa vsi. Politika v takšni zvezi dejansko nastopa kot
nekaj realno drugega, tujega. V niti eni opredelitvi politične
socializacije in politične kultiire se namreč ne govori o polo-
žaju človeka, o možnosti Človeka v politiki. Prav gotovo to ni
bistvo kritike politike kot odtujene sfere in kritike posebnosti
politične socializacije. Je pa na videz nepomemben element, ki
kaže na določena pojmovanja in družbene opredelitve avtorjev, ki
ga zastopajo,
če vprašanje, kakšen je odnos posameznika ali družbenih skupin
do politike zamenjamo s vprašanjem o (ne) možnosti človeških
odnosov v politiki, postavimo težišče proučevanja na 1,) koli-
ko je politika dejanski človeški, družbeni fenomen in 2.) ko-
liko konkretna politika (ne) prispeva k razvoju človekove druž-
benosti in koliko še (ne) predstavlja prostor njegove svobode.
S tem se hkrati sprašujemo (in to je v današnjem času eno naj-
bolj relevantnih vprašanj na področju razprav o človekovi svo-
bodi, politiki in politični znanosti): kako in s čim in v ko-^
liki meri politika v neki družbi zavira zgodovinsko gibanje
človekovega osvobajanja = socializiranja. Zakaj in kako je po-
litika še vedno posebno, v čem je skrivnost njene večnosti,
tradicionalnosti posebnega?
V takšnem pristopu, ki je bolj ali manj "metodološke! narave
vidimo začetek kritično metodološkega razmišljanja o (ne) so-
cializirani politiki. To razmišljanje pa pomeni predvsem kri-
tiko takšnih družbenih pogojev v katerih je nemogoča sociali-
zacija človeka; zato je naše vprašanje o socializaciji poli-
tike predvsem vprašanje o možnostih in nujnosti takšne poli-
tike, ki bo pomenila prostor dejanskega podružbljanja človeka.
Naše izhodišče in cilj je torej takšna politična znanost, ki
kritično analizira, vrednoti in vodi družbeno prakso, s sta-
lišča odgovora na vprašanje: kakšna je (ne) možnost človeka
kot potencialno svobodnega in ustvarjalnega bitja, da se v
loo
politiki izrazi, opredmeti. Skupno kritičnemu in revolucionar-
nemu mišljenju in analizi politike in politične socializacije
je torej vprašanje: koliko je politika človeška, koliko je de-
janski izraz konkretnega človeka. V kolikor to je (in mislimo,
da je ena od poti do tega cilja tudi praksa politične sociali- .
zacije kot socializacije politike) se to odraža v "teoriji poli-
tične socializacije" in "politične" kulture kot vprašanje dejanr-
skosti in konkretnosti človekove družbenosti in svobode. Ta je
pa konkretna in dejanska le kot vsebinska integracija posamične-
ga, posebnega in (v) splošnega.
V kolikor prezremo ali pa zanikamo pomen interesne integracije
in njene vsebinske dimenzije je rezultat takšne teorije in
prakse odnos (prepad in odtujenost) posamičnega in posebnega
do splošnega (politike). To pa je ena prvih karakteristik vsem
dobro znanih teorij politične socializacije in politične kul-
ture "Almondovega tipa",(ki o politiki in o razmerju družba -
politika ne razpravljajo in so zato bolj ali manj teorije po-
litične socializacije in politične kulture brez politike) in
tistih teorij socialistične vzgoje in izobraževanja o politi-
ki, ki navidezno splošno ( to je politiko in državo) povzdig-
nejo nad družbo in družbeno naravo človeka. Zanimiv in pomemben
s tem v zvezi je pomen, mesto, ki ga ima v takšnih teorijah in
družbenih praksah proces politične socializacije. V obeh pri-
merih, ki sta karalsterična predvsem po tem, da vsak na svoj
način izražata večnost nasprotja - konflikta kot označbo od-
nosa med posameznikom in družbo je proces politične socializa-
cije povezovalni dejavnik med posameznikom in razredno pogoje-
no realnostjo iluzorne skupnosti. Proces politične socializa-
cije je posebna vez, ki ima za cilj prevajanje konkretnega po-
sameznika v abstraktnega člana navidezne skupnosti.
Iz našega dosedanjega razmišljanja, za katerega upamo da ne
presega tega, kar smo opredelili kot problem družbene vloge
procesa politične socializacije in politične kulture izhaja
nekaj zaključkov, ki po eni strani nudijo osnovo za kritiko
politične socializacije in politične kulture in po drugi stra*
ni kažejo na tesno zvezo med politiko (oz, njenim pojmom) in
teorijo politične socializacije, oziroma na medsebojno pove-
101
zanost kritike politike in kritike politične socializacije in
politične kulture.
Prvi teh zaključkov, ki predstavlja tudi izhodišče za zgodovin-
sko kritično razumevanje politične socializacije kot družbenega
(in ne zgolj individualnega fenomena) je dejstvo, da je proces
politične socializacije produkt tistih zgodovinskih in družbe-
nih razmer, ki so omogočile "emancipacijo" politike kot človeš-
ke dejavnosti od ljudi in ki se na določeni stopnji družbenega
razvoja rezultira v odnosu med (politično) državo in (civilno)
družbo. Politična socializacija kot jo zaznavamo in interpreti-
ramo danes je produkt dovršene politične emancipacije. V kolikor
se obseg in vsebina pojma politična emancipacija identificira in
vključuje v pojem politične alienacije obstoja v tem najmočnej-
še potrdilo za našo izhodiščno hipotezo da je eden prvih prob-
lemov marksistične kritike procesa politične socializacije iz-
ražen v fenomenu politične alienacije kot temeljne značilnosti
sodobnega sveta in politike ter tako tudi vsake kritične in
revolucionarne politične znanosti. Бе1е dokončana osamosvojitev
in odtujitev politične sfere (države) od sveta potreb in dela
omogoči in zahteva najprej pojavljanje in nato institu-
cionalizacijo procesa (oziroma nekaterih posebnih institucij
in tistih institucij, ki so že obstojale, a naj bi poslej vrši-
le tudi to posebno družbeno vlogo), katerega osnovni cilj in
namen naj bi bil ustvariti v civilni družbi razrednih bojev in
konflilctov posamičnih in posebnih interesov tisto kar poznamo
kot dobre državljane, minimalni konsenz, strukturo legititimitete,
politično voljo in zaupanje, političnega človeka. V bistvu gre
za perfiden in skozi zgodovino kapitalistične družbe vedno bolj
izpolnjevan in splošnim pogojem obstanka in delovanja te druž-
be primeren in izpopolnjevan proces prevajanja empiričnega člo-
veka v sfero prevladujočih družbenih odnosov (razrednih) lastni
svobodi.
Iz analize zgodovinskega procesa prevajanja empiričnega posa-
meznika, delujočega privatnika civilne družbe, izhaja nasled-
nje za kritiko procesa politične socializacije in politične
kulture pomembno dejstvo. Ker se je proces politične sociali-
102
zacije zgodovinsko začel z dovršeno politično emancipacijo
ali emancipacijo politike od človeka je bil tudi bistveno po-
gojen z dvema osnovnima členoma razmerja, ki se izraža skozi
to delno, parcialno in navidezno emancipacijo:
1.	z razrednim bojem kot osnovno značilnostjo in gibalno silo
civilne družbe in
2,	z dvojnim karakterjem in vlogo države, ki je bistveno po-
gojen z razredno dinamiko civilne družbe.
V razrednem boju in. v samem obstoju razredov, ter v obstoju
države kot univerzalne organizacije ljudi na določenem ozemlju
in po drugi strani izrazu oblasti vladajočega razreda leži
začetek vsake kritične razprave o ožjem in širšem pojmovanju
procesa politične socializacije in o revolucionarni in apologet-
ski fxinkciji politične socializacije in politične kulture. Eno
od mnogih vprašanj, ki se pogosto pojavljajo v diskusiji o po-
litični socializaciji je njen manipulativni in indoktrinacijski
značaj. Razprava o tem vprašanju se je večkrat približala vča-
sih naravnost nemogočim trditvam in hipotezam. Prišlo je tudi
do tega, da je pojem socializacije dobival vsebine, ki je v
svojem prvotnem in primarnem pomenu (podružblja-
nje, doseganje družbene = človeške narave) gotovo nima. To se
je pogosto dogajalo in se dogaja predvsem zato, ker se kriti-
čno ne analizira ali družbenih (razrednih) pogojev procesa so-
cializacije ( v kolikor gre za usklajevanje posameznika in
družbe) ali pa konkretnosti politike in njene družbene vloge
( v kolikor je pozornost obrnjena predvsem na "politično" so-
cializacijo). S stališča celotnosti revolucionarnega mišljenja
sta seveda rezultata obeh kritik bolj ali manj identična; v
kolikor res gre za revolucionarno teorijo bi morala biti. V
kolikor je bila in poudarjamo je vsa pozornost (tudi "kritičnih")
družboslovcev usmerjena predvsem na neko splošno socializacijo
(bolje rečeno neko "veljavno" shemo tega procesa) je povsem ra-
zumljivo, da je za njih manipulativni in indoktrinacijski kon-
tekst procesa politične socializacije in politične kult\ire iz-
hajal predvsem "z nedodelanosti samega-procesa in ne iz manipur-
lacije in indoktrinacije kot poslédice in nujnega sestavnega de-
lo103
la politike in države, ki sta predvs^jfisestavna dela razredne-
ga boja v civilni družbi, in to navkljub različnim teorijam
in apologijam o relativni samostojnosti države.
Po tem kratkem koraku vstran bi kot tretji zaključek (ki ima še
najbolj hipotetično naravo - to predvsem zàradi številnih vmes-
nih stopenj, ki v konkretni življenjski pralrsi zameglijo pola-
rizacijo) opredelili naše prepričanje, da je predvsem v prou-
čevanju politične socializacije (in to pred-
vsem v tistem proučevanju, ki hoče biti teorija in tudi že za-
metek prakse socializacije politike) kot
revolucionarno relevantno in produktivno tisto pojmovanje pro-
cesa (politične) socializacije, ki apologetsko in révolueionaiv
no družbeno vlogo tega procesa povezuje s temeljno dinamiko ci-
vilne družbe (družbe dela) - z razrednim bojem. S tega aspekta
se kot pomembno marksistično vprašanje postavlja problem kon-
kretne zgodovinske oblike in ne neke splošne forme in splošnega
pojma procesa socializacije. Seveda so pomembni tudi splošni
pojmi, vendar menimo, da je s stališča odnosa med socializacijo
politike in "politično" socializacijo relevantno predvsem vpra-
šanje: Kakšna je družbena vloga, kakšen je objektivni položaj
procesa politične socializacije v razredni družbi?(Od tukaj
pa do konca tega poglavja se bomo precej naslonili na članek
Marka Kerševana: "Pojem razrednega boja in marksistična druž-
bena teorija". Teorija in praksa, 1976, 5-6 in 7-8.) Ker se
misli in zaključki iz tega članka na najbolj različne načine
vključujejo in vplivajo posebno na ta del teksta ter zato, ker
menim, da tudi pogosto citiranje ne bi mnogo pripomoglo k boljši
razmejitvi med tem in Kerševanovim zapisom in ne nazadnje ker
želimo opozoriti na pomen članka,opozarjamo na članek v celoti).
Zadnje vprašanje je pomembno zaradi dejstva, da je vprašanje
koricretnih zgodovinskih oblik v dosedaj obstoječih družbah
tudi vprašanje razrednosti teh oblik. Kajti splošni
pojmi (in v našem primeru bi to bil splošni pojem socializa-
cijeyin politične socializacije), ki abstrahirajo od konkretnih
zgodovinskih oblik in se vežejo v skrajnem primeru na človeka
kot vrsto, abstrahirajo hkrati tudi od vprašanja razrednosti.
104
Politika je oblika in rezultat razrednega boja. Politiko pa
lahko označimo tudi kot prizorišče ražrednega boja predvsem v
navezavi na najpomembnejšo institucijo politike kot posebne
dejavnosti (državo). Prav gotovo pa različne politične oblike
razrednega boja (oziroma konkretna politična narava razrednega
boja skozi zgodovino) ni tisto, kar je tukaj v centru pozornos-
ti. Kot bolj pomembna in prodioktivna se nam v tem" trenutku in
ob tem problemu (politična socializacija in politična kultiora)
kaže specifična vsebina razrednega boja, ki je hkrati tudi
njegova oblika. To je proces eksploatacije, proces izkoriščanja.
Proces izkoriščanja, ki je že sam razredni boj. Ob takšni opre-
delitvi vsebine razrednega boja, ki postavlja v središče ana-
lize prodiikcijo presežnega produkta in njegovo odtujevanje je
moč (ali nujno) opredeliti politiko kot enega osnovnih pogojev
eksploatacije. Politika je tisti člen, element procesa eksplo-
atacije, ki nastopa v razredni družbi kot legitimatizirajoča sila.
Politika v tem kontekstu igra vlogo (ne) posrednega legitimator-
ja obstoječih odnosov sistemsko pogojene neenakosti med ljudmi.
Politika je v celotnosti družbenega življenja (razrednega boja)
realccija, instrment izkoriščevalskega razreda na odpor delav-
skega razréda proti eksploataciji. Politika in drugi dejavniki
(predvsem idejni) v tem procesu:
1.)	pripravljajo delovno silo, da je sploh pripravljena proiz-
vajati;
2.)	da je pripravljena proizvajati več, kakor le neposredno
potrebno delo;
3.)	da je pripravljena oddajati rezultate svojega dela, oziroma
sprejemati tuje prisvajanje rezultatov dela.
Iz takšne vloge politike in njenega pomena v razrednem boju
(njenega pomena za razred izkoriščevalcev) lahko potegnemo ne-
kaj spoznanj, ki omogočijo na neki relativno nov način locirar-
ti mesto in pomen politične socializacije v razredni družbi.
Glede na to, za kar se zavzemamo v našem razmišljanju o feno-
menu politike v sodobnem svetu je to že korak naprej k oprede-
litvi fenomena politične socializacije s stališča sosializaci-
je politike. Če se ozremo nazaj v naši analizi se pokaže trans-
lo5
formacija vprašanj, s katerimi smo označevali naš problem in
dobimo zasnovo niza vprašanj, ki izgleda približno tako, kot
bomo kratko ilustrirali.(Del teh vprašanj je bil razvit v dru-
gih poglavjih." celotne analize).
-	V čem je specifika politološkega prispevka v proučevai;iju celo-
te fenomena politične socializacije?
-	.Kaj je politika?
-	Kaj opredeljuje družbeno funkcijo procesa politične socializa-
cije?
-	Kakšna je zveza med družbeno funkcijo politike in 'družbeno
funkscijo politične socializacije?
-	Kako opredeliti pojem politične socializacije s stališča dualiz-
ma politične države in civilne družbe in kakšna je družbena
vloga politične socializacije v preseganju ali pa ohranjevanju
tega nasprotja?
-	Katere značilnosti kritike politične socializacije izhajajo
iz zahteve po socializaciji politike kot integralnem delu
procesa socialne revolucije?
-	Kakšno je razmerje med družbeno funkcijo politične socializa-
cije, razrednim bojem in kritiko politike kot posebne sfere
v družbi?
-	V čem je vsebina in cilj (družbena funkcija) procesa politične
socializacije v razrednem boju, kot procesu eksploatacije?«
V želji da povežemo marginalije k problemu kritike (politične)
pi
socializacije ob upoštevanjti^niied družbeno funkcijo politike
(njenega pojma -'teorije - in prakse) in družbeno funkcijo poli-
tične socializacije bi opozorili na sledeče. Proces politične
socializacije (katerega zgodovina je v grobem zgodovina dovr-
šene politične emancipacije) je eden osnovnih pogo-.
jev procesa eksploatacijev razredni
družbi. Ukinjanje razredov kot končni cilj socialne revo-
lucije je enako procesu radikalne in popolne socializacije poli-
tike. Dejanska vsebina procesa doseganja driižbene narave člo-
veka (ki je v razredni družbi iluzorna =politična
družbenost) je (ne) doseganje razredno determi-
nirane družbenosti. V razredni družbi, v druž-
bi eksploatacije (razrednega boja) se posameznik, človek socia-
106
lizira dvakrat: svojo "družbenost" (človečnost) išče prvič v
iluzornosti politike in politične države kot surogata človeške
skupnosti, in drugič išče svojo družbenost kot pripadnik enega
od temeljnih razredov, ki se vzpostavita skozi razredni boj.
Seveda je posledica take trditve spoznanje, da lahko govorimo
(in tudi moramo govoriti) o eksplicitno politični (iluzorni)
xcoializaciji le v prvem рг1тегц, v drugem pa moramo (kljub te-
mu, da se seveda še ohrani politični karakter, oblika in način
izražanja delov in celote tega procesa) govoriti o problemih
konstituiranja razredov, to o fenomenu (samo) osveščanja,
vprašanju rasti razredne zavesti. V razredni družbi (meščanski,
kapitalistični) nastopa proces (politične) socializacije kot
nadomestek, surogat za dejansko podružbljanje. Drugače tudi ne
more. Ce bi, bi ogrožal svojo eksistenco, (ki je posebna eksi-
stenca) enega od bistvenih pogojev eksploatacije in na ta način
tudi odprl prostor za potencialno rast in prodor razredne za-
vesti izkoriščanega (delavskega) razreda. Zaradi pravkar pove-
danega, ne sme presenečati, da v večini zahodne znanstvene li-
terature pojmujejo problem socializacije kot celoto med seboj
povezanih in relativno usklajenih posebnih dejavnikov in
družbenih pogojev njihovega delovanja, ki imajo nalogo, da
uskladijo posameznika z družbo, ga pripeljejo vanjo, ga socia-
lizirajo. Pojem socializacije se vse bolj navezuje na določen
sistem, na določen standardnost, človeka, družbe. Izgublja zna-
čaj cilja (in implicitno izražene tendence nujnega revolucionar-
nega spreminjanja družbe) ter se bolj ali manj pojmuje kot
posebni in vedno pomembnejši del stalnega, večnega družbenega
in političnega sistema, ki se v svoji notranji strukturi spre-
minja toliko, kolikor se zaradi interesov izkorišče-
valskega razreda (države, politike) celotna druž-
ba naj ne bi ali se ne bi smela radikalno spremeniti. Tudi to
kaže na pomen, ki ga ima za kritiko procesa politične sociali-
zacije kritična analiza posebnosti politike in političnega,
posebno v njenih prizadevanj	se preko tega procesa pred-
stavi in usidra (v glavah ljudi) kot dejansko splošno in uni-
verzalno. Številni reformni procesi, ki so sestavni del sodob-
ne zgodovine vzgoje, izobraževanja, politische Bildung, poli-
tical education in njihova soodvisnost s krizo politike, po-
107
litičnosti predstavljajo izhodiščne indikatorje za takšno trdi-
tev.
Proces (politične) socializacije se v apologetskem aspektu vklju-
čuje v celoto represivnih mehanizmov, katerih naloga je legiti-
miziranje obstoječega izkoriščanja kot večnega, posvečenega,
edino možnega, pravičnega, kot pravno utemeljenega itd. Spek-
ter represivnih mehanizmov gre od fizične prisile, pravne, po-
litične do zamegljevalnih in uspavalnih instrumentov. Vsi ti
se trudijo konservirati obstoječe (razredne in eksploatatorske)
družbene odnose in hočejo tako neposredno preprečiti konsti-
tuiranje razreda izkoriščanih. Preprečiti prehod iz razreda po
sebi v razred za sebe.
V tej zvezi je pomembna ugotovitev N, Poulantzsasa, da v bis-
tvu vladajoči razredi ne morejo dominirati nad izkoriščanim
razredom zgolj z direktno uporabo državne, to je gole fizične
prisile. Tudi ta sila se mora vedno predstaviti kot zakoniti
predstavnik dominantne ideologije. Dominantna ideologija oziro-
ma njeh^pô^ea'i i nternalizacij a, »^¿ra.' konkretna
oblika je meščanska, buržoazna ideologija, je produkt posebne-
ga procesa indoktrinacije in idejne prisile, ki se obleče v
obleko socializacije. Vsebina meščanske ideologije, ki je
"cement" družbe in legitimacijska vsebina, ki jo prenaša in
izgrajuje sistem socializacije (ideološki aparat države - ko-
lektivnega kapitalista v ideji N, Poulantzsas) je v svojem
bistvu iluzorno splošna, nevtralna misel s ciljem množičnega
prilagajanja.
Kritika politične socializacije, kot kritika nasilnega prila-
ganja ;"posameznika iluzornosti družbe in politiki kot iluziji
skupnosti izhaja iz revolucionarnega in kritičnega prepriča-
nja o pojmu politike kot prostoru dejanske äupnosti. Izhaja
iz teorije in pral^se podružbljanja politike in odmiranja d2>-
žave. Prostor te kritike je civilna družba oziroma razredni
boj kot temeljna značilnost le-te. Predmet te kritike pa je
tudi vsaka ideologija, ki je vsiljena velikemu delu te druž-
be in katere osnovna dimenzija je nevidnost razredov, eksploa-
lo8
tacije in razrednega boja. Ta ideologija, kot prodiikt institu-
cionaliziranega sistema socializacije in instrument razrednega
gospostva(legitimacije) je eden od instrumentov, ki omogočajo
nasilno transformacijo potencialnega (samo) osveščanja o raz-
rednem položaju in eksploataciji človeka, posameznika v na-
videzno vključitev "državijana"v državo kot nadomestek "skup-
nosti", Apologetska narava sistema (politične) socializacije
še po eni strani kaže v tem, da ne vidi in ne dovoli videti
iluzornosti države in politike v njihovem odnosu do skupnosti
in do dejanske splošne zadeve in da s široko pahljačo represiv-
nih elementov onemogoča razvijanje zavesti o obstoju in politične odtujitve.
Po drugi strani pa se apologetska narava procesa politične so-
cializacije kaže v nevidenju razredov oziroma eksploatacije v
družbi. Vsako takšno nevidenje sistemske eksploatacije je raz-
redno- interesno pogojeno, seveda z interesi izkoriščevalskega
razreda, V tej točki pa apologetska naravnanost že preide na
polje indoktrinacijske prakse, ki je lastna mehanizmu (politi-
čne) socializacije,
Emancipatorična teorija in praksa (politične) socializacije.ima
v tem kontekstu le kratkotrajne in reformistične učinke v ko-
likor je omejena na teorijo znotraj konstelacije obeh družbenih
razredov, ki ne problematizira obstoja obeh razredov in raz-
rednega boja kot tistega prostora, kjer se razredi vzpostav-
ljajo. Emancipatorična teorija socializacije je dejansko emanr-
cipatorična v kolikor postane takšna znanost, ki razkrije ideo-
loško zakrivanje proletariatovega in biiržoaznega razrednega
položaja, v kolikor torej omogoči proletariatu, da se zavestno
organizira kot razred. V kolikor tvori njeno obzorje in cilj
nujnost doseganja skupnosti. Prvi korak na poti do takšne re-
volucionarne teorije (samo) emancipacije pa je slej ko prej
kritično raagi^feV'jflí^e eksploatacije in vsake vrste gospost-
va, Praksa te teorije je predvsem osveščanje o nujnosti revo-
lucionarne akcije. To pa ni nič drugega kot proces (samo)
osveščanja delavskega razreda, razreda izkoriščanih o vseh
materialnih in idejnih sponah, ki ga pritiskajo v nečloveški
109
ali lažno - človeški položaj. Proces osveščanja o nujnosti
družbenega angažmaja vsakega posameznika, o pogojih tega an-
gažmaja, Družbeni angažma kot proces revolucionarnega (samo)
osveščanja je v pogojih razredne eksploatacije in alienacije
politike (in njej imanentnim iluzornim, navideznim podruž-
bljanjem) praksa socializacije človeka, revolucionarna praksa
doseganja družbene narave človeka in človeškega karakterja
družbe.
Politika kot odtujena sfera v družbi, kot pogoj eksploatacije
je gotovo ena teh ovir, ki stoje tem naproti. Mehanizem politi-
čne socializacije je eden njenih najbolj prefinjenih členov.
Ena najpomembnejših nalog in ciljev socialne revolucije je, da
člen zdrobi in ga zamenja s prakso podružbljene politike.
110
Karl KORSCH:
MATEMATIČNI KONSTRUKTI V PSIHOLOGIJI IN SOCIOLOGIJI
I.
Brez dvoma predstavljata danes psihologija in sociologija zani-
mivo področje za filozofa, še posebej za tistega, ki se zanima
za matematično logiko. Ker sta mnogo mlajši glede na razvoj fi-
zike in kemije, je njuna logična struktura precej manj obdelana
in marsikje fragmentarna in neskladna, Z zornega kota čiste lo-
gike se zdijo njuni konceptualni problemi samo zgodovinskega
značaja in ne predstavljajo v svoji posebnosti nič drugega kot
logične meje nekega zaostalega stadija glede na idealni tip zna-
nosti, Vendar moramo realistično priznati, da na ta posebni raz-
vojni stadij naletimo v vsaki znanosti in v vsakem stadiju so
specifični problemi, ki ne morejo biti rešeni le s pozivom k iz-
popolnitvi. Na primer: za odločitev, ali ima nek konstrukt, kot
je "moč", matematični značaj vektorja ali skalarja, bi v tako
visoko razviti znanosti kot je sedanja fizika, upoštevali celo-
tost fizikalnih zakonov, v katerih se pojavlja ta konstrukt, Z
analizo teh zakonov bi odločili, ali je konstriikt rabljen kot vek-
tor ali kot skalar. Če si taisti problem zastavimo pri psihološ-
kem konstruktu, na primer pri psihološki moči ali dražilni tenr-
denci, ga ne moremo rešiti na enako ugoden način iz preprostega
razloga, ker ti zakoni niso dovolj razviti.
Jasno je, da so v modemi fiziki različni zakoni le deli forma-
liziranega sistema: vprašanje empirične veljavnosti se postav-
lja bolj za cel sistem, kot pa za posamezne trditve, V psiholo-
giji in sociologiji, kjer so takšni sistemi šele na začetku
svojega formiranja, mora biti vsak zakon preverjen kot relativno
izolirana trditev, prepuščajoč naslednjemu stadiju zgodovinske-
ga razvoja nalogo dokončne integracije izoliranih točk še neob-
stoječega sistema, V nekem smislu je seveda odvijanje določene
znanosti v razvoju pri vsakem koraku vodeno od smotra višje rav-
ni. Vendar ni v pomoč, nasprotno: poskusi apliciranja formalis-
tičnih postopkov na nek inferiorni stadij, ko so ti sicer popol-
111
noma primerni za višji stadij te znanosti, ki pa še ni dosežen,
včasih škodujejo njenemu razvoju.
Izhajajoč iz tega realističnega gledanja laiiko rečemo, da je v
svoji celotnosti današnja psihologija, kot se zdi, dosegla višji
razvoj kot sociologija. Le-ta je v bistvu še vedno na ravni o-
pisne znanosti, v stadiju, ki ga je v svojem sedanjem razvoju
psihologija komaj zapustila. Sociologi predvsem zbirajo in kla-
sificirajo podatke, ki bi se v okviru kake bolj razvite znanosti,
kazali kot zgolj čisti znaki. Njihovi pogosti poskusi posploše-
vanja so bolj ali manj slučajnega značaja in ne zajemajo zako-
nov, ki vladajo v dinamiki družbenega procesa.
II.
Nekateri tipi matematiziranja pripadajo že prvim stadijem, se
pravi tistim pretežno deskriptivnim v psihologiji in v sociolo-
giji. Uporaba številk je bila dolgo časa v navadi v obeh zna-
nostih. Statistične metode so bile že zelo zgodaj uporabljene
in se tudi bolj in bolj izpopolnjujejo. V psihologiji je zadnji
korak v tej smeri faktorska analiza. Vendar je v zadnjih dveh
desetletjih opaziti določno spremembo v vrednotenju teh dveh me-
tod. Psihologi in sociologi bolj ali manj soglašajo, da visoka
korelacija med dvema lastnostima A in B v notranjosti neke po-
p\ilacije ne pomeni nujno, da se mora nujno spremeniti tudi B,
če se spremeni A. Lahko je matematična sovisnost A-ja in B-ja
v neki populaciji rezultat dane zgodovinske situacije, ne pa
dinamičnega vzročnega odnosa.Z drugimi besedami; naučili so se
uvideti, da ima lahko tako matematiziranje in kvantificiranje
majhno vrednost, če se hoče raziskati pogoje sprememb v obna-
šanju ali sredstva s katerimi bi lahko vplivali na obnašanje.
Dejansko prve oblike matematiziranja niso nič drugega kot samo
različni izraz karakterističnih postopkov opisnega stadija.
Njihova formalna izdelava je večkrat povzročila efekt otrplos-
ti, To se najbolj očitno kaže v vlogi, ki jo je v razvoju eko-
nomske znanosti igrala celotna šola matematične ekonomije od
Javonsa do Walrasa in Pareta. V psihologiji so danes vsi metodo-
112
loški problemi zasenčeni s tem glavnim problemom: kako najti
neko matematizacijo, ki bi na primeren način predstavljala di-
namično sovisnost med psihološkimi procesi. Medtem ko bi bilo
še prezgodaj trditi kaj takega za sociologijo, pa so podobne ten-
dence jasno opaizne v mnogih njenih ločenih vejah in je moč pred-
videti, da bodo kmalu postale pomembne tudi za sociologijo kot
so že danes za psihologijo.
III.
Psihologi so v celoti razumeli, da je praktično brezupno najti
zakone na ravni simptomov in sindromov, V psihologiji, kot tudi
v vsaki dj^ugi empirični znanosti, morajo dinamični konstrukti
vsebovati v glavnem dve lastnosti. Predvsem, da so lahko uporab-
ni pri dedukciji, morajo biti dovolj natančni z logičnega vidi-
ka; z drugimi besedami, njihova terminološka pozicija v okviru
drugih terminov v tej znanosti mora biti jasno določena. In dru-
gič, če naj konstrukti ne bodo spekulativne narave, morajo vse-
bovati operacionalno definicijo, tj, neko koordinacijo z dolo-
čenimi empiričnimi manipulacijami.
Gotovo je zanimivo, da je bila zgodovinsko druga značilnost kon-
struktov, torej njihova koordinacija z empiričnimi manipulaci-
jami, mnogo prej razvita in je danes na višji ravni kot determi-
nacija njihovih konceptualnih lastnosti. Klasičen primer je kon^
strukt "inteligentnost". Danes je mogoče meriti inteligentnost
dokaj točno; vendar se lahko s pomočjo tega konstrukta le slabo
predvidi obnašanje in efektivni razvoj, ker njegova konceptual-
na nejasnost ne dovoljuje številnih dedukcij logičnih sklepanj.
Analogen primer ponuja ekonomska družbena znanost z izrazom
"vrednost". Po tem, ko je bil prvi dokaj metafizični konstrukt
"vrednosti", ki so ga razvili klasični ekonomisti, na koncu o-
puščen, ni bilo nobenega uspelega poiskusa, ki bi segel preko
zgolj operacionalne definicije starega Samuela Butlerja, po ka-
teri "je vrednost nekega predmeta le tisto, kar bo prinesel".
Vendar se je ta substitucija čistega poročanja o cenah, ki se
113
pojavijo v menjavi blaga na trgu, namesto dinamičnega konstr\ik-
ta, ki je kljub svoji metafizični formi uspel spojiti množico
površinskih pojavov z družbenimi odnosi, ki obstajajo med pro-
ducenti v produkcijskem odnosu samem, izkazala kot nezmožna
pri razrešitvi tistega, kar sami ekonomisti imenujejo temeljni
"dinamični" problemi njihove znanosti.
Veliko število psihologov in nekateri sociologi so se zavedli
te situacije. Razumejo, da ne gre za to, da bi opustili vse
konstrukte, ampak da bi bilo potrebno nadomestiti spekulativne
konstrukte preddesla?iptivne epohe z znanstvenimi konstrukti,
ki se nanašajo na dinamike za pojavnimi procesi. Ti znanstveni
konstrukti imajo v olrviru psihologije in sociologije podoben
položaj kot konstrukti energije moči v fiziki.
Zgodovinski prehod iz deskriptivnega v dinamični stadij impli-
cira prehod k drugačnemu tipu matematiziranja in formalizira-
nja. Nič ni čudnega, če so psihologi in filozofi skupaj podpi-
rali misel, da se psiholoških in družbenih konstnikfcov kot so:
združevanje, libido, potreba, impulz, instinkt, varnost, ambi-
cija, prijateljstvo, leadership ne da matematizirati. Naloga se
lahko reši samo s postopno izdelavo različnih konstruktov, ki
naj bodo že od začetka izbrani zaradi svojega dvojnega značaja;
to se pravi, zaradi svoje primernosti za odkrivanje in formuli-
ranje empiričnih zakonov in zaradi svoje primernosti za matema-
tizacijo.
IV.
Ena izmed najbolj pomembnih predpostavk tega novega tipa forma-
liziranja je bila dokaj radikalna rekonstrukcija splošne ideje
vzroka v psiholoških in družbenih procesih. Namesto, da bi se
obrnili na abstraktne odnose med razredi pojavov, je bil indi-
vidualni dogodek obravnavan v svojem posebnem položaju v dolo-
čenem momentu. Vsako spremembo so razumeli, kot da je rezultat
medsebojnih odnosov soobstoječih pojavov. Ta pristop imenujemo
ponavadi "teorija polja". Sama zase ne predstavlja neke speci-
114
fične teorije, ampak jo je treba obravnavati bolj kot nek splo-
šen pristop, ki je v temelju specifičnih teorij: pristop, ki
je bil v fiziki sprejet kot normalen vsaj od Galilejevih časov
naprej. Njena vključitev v psihologijo je vir nemalo revolucio-
narne spremembe.
Teorija polja ni bila v popolni meri sprejeta v današnjo psi-
hologijo. Termina so se tudi v sociologiji redko spomnili. Ven-
dar lahko rečemo, da je sedaj teoriä^a polja dobro zasidrana v
psihologiji zaznavanja in zdi se, da se hitro širi v psihologi-
ji dojemanja in motivacije, v psihologiji živali, v otroški in
socialni psihologiji. Tudi tiste psihološke šole, ki izhajajo
iz drugačnega pristopa, morajo vnašati v svoje postopke čedalje
več elementov teorije polja. Vsaka šola se strinja v izjavi, da
so vse vrste obnašanja in evolucije (vključno z emocijami) odvis-
ne bodisi od osebne situacije kot psihološkega ambienta: oseba
in ambient sta vendarle sovisna dela enega samega dinamičnega
polja, Z vidika psihologije polja, ki načeloma zajema vse tipe
človeškega obnašanja, je mogoče, celo potrebno, integrirati v
en sam pojmovni okvir različne veje psihologije, vključno s pa-
topsihologijo, ki so prej imele vsaka zase bolj ali manj izoli-
rana življenja.
Podobna revolucija, čeprav pod drugačnim imenom, je zajela raz-
voj družbenih znanosti. Medtem ko so specifične teze tako ime-
novanega materialističnega pojmovanja zgodovine, ki vztraja pri
tem, da so za vsako družbeno obnašanje in razvoj, ekonomski od-
nosi temeljno pomembni, našle le majhno število privržencev,
praktično ni opozicije splošnemu principu, ki je podlaga temu
specifičnemu teoremu. Ta princip se tesno ujema s pristopom teo-
rije polja v psihologiji. Kot obravnavajo teoretiki polja vsak
psihološki dogodek v njegovem specifičnem položaju v danem mo-
mentu, tako materialistična sociologija smatra vsako družbeno
aktivnost, institucijo, proces kot rezultat totalnega polja druž-
be, obstoječega v določeni epohi, S tega gledišča je to dina-
mična integracija v medsebojno povezano celoto družbenega obna-
šanja in razvoja področij, ki so navidez tako ločeni, kot so to
115
materialna produkcija ali ekonomija na eni strani in politika,
pravo in vse tako imenovane višje veje kulturnega in umskega
procesa človeštva, na drugi strani. Ideal neke splošne sovisnos-
ti družbenih pojavov danes sprejemajo vsi sociologi, tudi če
je njena praktična aplikacija za sedaj omejena le na nekatera
posebna področja, kot so raziskava družbenih gibanj, antropolo-
gija in teorija družbenih skupin. Vendar ni dvoma, da dinamični
zakoni, ki vladajo v življenjskih procesih moderne družbe bodi-
si v njenem normalnem razvoju bodisi v tako imenovanem patološ-
kem, ne morejo biti formulirani in dokazani brez metodološke
aplikacije tistih specifičnih postopkov, ki so že dokazali svojo
plodnost v psihologiji individua in socialne skupine in ki so
bili pred k/ratkim preneseni celo v sômo področje sociologa s
celojirrsto eksperimentov, ki so jih izvedli sami psihologi teo-
rije polja. Če povzamemo splošni razvoj psihologije in sociolo-
gije v zadnjem pol stoletju, bi ga lahko takole karakterizirali:
a)	Metodološko se kaže vse večja podobnost fiziki. To je doka-
zano z razvojem strogo eksperimentalnih postopkov, s progre-
sivnim formaliziranjem in matematiziranjem, z dinamičnimi
konstrukti teorije polja.
b)	Kar pa zadeva vsebino konstruktov, se zdi, da se razvoj psi-
hologije in sociologije trenutno odnika od konstruktov v
fiziki. Ni potrebno na tem mestu predvidevati, ali naj pri-
čakujemo še večji razkorak v nadaljnem razvoju fizikalnih in
psiholoških konstruktov ali obrat tendence. Vendar se zdi ra-
zumno trditi, da so po mnogih poiskusih opisa psiholoških
procesov s fizikalnimi termini, nnogi psihologi prišli do
spoznanja, da je laže napredovati, če se psihološka dejstva
opisujejo in razlagajo s psihološkimi konstrukti, kot pa s
pomočjo konstniktov katerekoli druge znanosti.
Vedno bolj jasno je, da če hočemo biti v psihologiji "objektiv-
ni" , je potrebno opisati psihološke pojave ne s fizikalnimi ter-
mini, pač pa s termini potreb, smotrov, želja in družbenih od-
nosov, ki eksistirajo v življenjskem prostoru tega posebnega in-
dividua v določenem trenutku. Ena izmed specifičnih karakteris-
tik tega življenjskega prostora je ta, da mora biti predstavljen
116
v skladu s kognitivno strukturo, tega individua. Analogna razli-
ka obstaja med fizikalnim prostorom in med karakteristikami
družbenega prostora, ki implicirajo upoštevanje "ideologij",
obstoječih v driižbenih skupinah,
Formalistično povedano: red soobstoječih dejstev v psihološki
ali družbeni situaciji lahko vidimo kot prostor. Funkcija tega
psihološkega in družbenega prostora v psihologiji in sociologi-
ji je podobna funkciji fizikalnega prostora v fiziki. Po vsem,
kar vemo, pa se zdi, da značilnosti psihološkega in družbenega
prostora ne morejo biti primerno predstavljene z evklidsko in
riemanjansko geometrijo. Bil je narejen poiskus aplikacije to-
pologije in očrta geometrije, ki bi bila specifično primerna
potrebam v psihologiji pod imenom "odološki prostor".
Študije na različnih področjih psihologije kažejo, da je na po-
ti, ki jo vodi na znanstveno raven, na kateri bodo, do tu samo
sporadične izpeljave, postale deli integriranega sistema znans-
tvenih trditev, ki bodo matematično formulirane' in eksperi-
mentalno potrjene, Žal se tega ne more trditi za sociologijo.
Originalni naslov:
Kari Korsch: Dialettica e scienza nel marxismo; Construtti
matematici in psicologia e sociologia.
Tempi nuovi 6?, Laterza 1974
Prevedla: Barbara Voloič
DELO IN MONOPOLISTI KAPITAL

119
DDK: 350.187 (75) : 141.826(W.l)
Ranko BON, Elise BOK-EUSIIÎ
H KRITIKI BRAVERIIAî^OVEGA DELA IK KONOPOLIJEGA KAPITALA
UVODNA BESEDA
Delo Нагт";-а Bravermana Delo ir. rono-oolni ka-oital se .ie rrvic
po.-iavilo v -oosebri štev'lki neodví snera arr.eriškega socialistič-
neP'B caso'^i'se I-^onf^lv "^gviev, k'^ ле v svoji številki za julij-
in avrnist 1974 ob.-s-i^-i.l približno slabo tretjino celotne knjige.
Ker je ta številka novzročila vel:".ko zanimanje, je uredništvo
posvetilo številko za nul i j in aveaist 1976 kritičnim pripom,ban
ter avtor.ievir. odfrovorom.(Bralec bo videl v eseju, ki sledi
Bravermanovemu prevodu, da sta avtorja, nezadovoljna z omejenim
Pisanjem v kasnejši številki Korthlv Reviev/, razvila povsem
drus:ačno osnovo za kritično ovrednotenje Bravermanovega prispev-
ka.)
Zdi se nam jasno, da ima za neaneriškep-a čitalca kn.iica o ame-
riškem delovnem nrocesu več kot le čisto "akademski" interes.
Dokler uresničuje nroizvodnro v ksnitalističnih pogojih razvitâ
mašinerija ter nakradne orp-anizacipske oblike, ki jih zahteva
prav ta našineri.ia, morano "ore^ledovati učinJce talce tehnologije
na dela\''ski razred - ne glede na formalne ali dejanske razlike,
ki lahko obstajajo v razpoielitvi politične in ekonomske moči
v različnih družberih oki^rih. Braverman sam dokazuje, da lah-
ko eni pomembnejših slabosti sovjetskepra socializma sledimo do
njegovega snrejemanja, še več, privzemanna kapitalistične teh-
nologije in naknadnih delovnih procesov.^ Čeprav močno naspro-
tujemo tej teoriji in jo omenjano le kot prikaz dogleda Braver-
manovega pristopa k temu problemu, pa njegova zm.ešnjava ob vpra-
šanju presajanja kapitalistične tehnoloe-ije na socialistična
tla ne odvzema njegove nujnosti in pomembnosti.
Izbor, ki sledi v prevodu, predstav»"!ja približno slabo deseti-
no celotne knjige. Upamo, da bo tudi tako kratek odlomek dal
pravo predstavo o njenemu predmetu v celoti. Z ozirom na to se
nam je zdelo pomembno, da vključimo daljše odlomke Bravermanove
120
predstavitve taylorizma ter kasnejšega razvoja znanstvenega
upravljanja (4-, poglavje) , ker predstavlja ta analiza temelj
njegove razprave. Poglavje o "strukturi delavskega razreda in
njegovih rezervnih armad" pa smo izbrali ^ato, ker - pa četu-
di lahko izgleda, da se bolj kot katerokoli drugo nanaša na-
ravnost na ameriške izkušnje - Braverman tu prikazuje stopnjo
posplošenosti učinkov znanstvenega upravljanja na delavskem
razredu v celoti, kar je neobhodno za razumevanje njegovih šii^
ših pogledov.
Spodaj prilagamo kazalo knjige. Zainteresirane bralce bi pose-
bej opozorili, naj pregledajo predvsem 15. poglavje (Pisarniš-
ki delavci), v katerem Braverman točno in zgovorno opisuje pro-
letariziraj oče pogoje dela tako imenovanih privilegiranih "V7hi-
te collar" delavcev, katerih "delo se še vedno izvršuje v mož-
ganih, toda možgani služijo kot ekvivalent za roko posameznega
delavca v proizvodnji, ko spet in spet zapopadajo in sproščajo
posamezne podatke. Naslednja stopnja je izločitev miselnera pro-
cesa do popolnosti - ali vsaj toliko, kolikor je vedno odmak-
njen človeškemu delu - ter porast nisarniških kateeorij, ki ne
izvršujejo vec ničesar drugega kot ročno delo."'^'^
TTa koncu bi m.orali usmeriti čitalca na Bravermanov intele--tual-
impulz za pisanje knjige, kajti tukaj lahko najde jugoslo-
vanski čitalec kar najširšo osnovo za ustvarjalno koriščenje
ali zavračanje Bravermanovih analiz, V Uvodu erovori o nasprot-
ju, ki obstaja med, na eni strani, na moderno delo postavljenim
ooudarjanjem potrebe po vse bolj izobraženi delovni sili ter,
na drugi strani, med "vse bolj razdeljujočimi se" delovnimi o-
neracijami, ki storijo, da postaja delo "brezpametno", "biro-
kratizirano" ter "odtujeno" v smeri vse večjih delov delavske-
ra prebivalstva. Mogoče bi bilo plodno premisliti, kako učin-
kuje na to nasprotje med vse bolj izobraženo delovno silo, ki
pa opravlja vse manj mikavno delo, samoupravljanje, ali če pos-
tavimo vprašanje na glavo, kakšen učinek imajo tu opisani de-
lovni procesi za razvoj samoupravljanja.
Elise Bon - Rudin
121
OPOMBE
1)	Monthly Review, "Technology, the Labor Process, and "the
Working Class" , št. 23, julij-avgust 1976..
2)	Braverman, Labor and Monopoly Capital, str. 22.
3)	Ibid., str. 319.
4)	Ibid., str.
VSEBINA:
Paul M. Sweezy; Predgovor
Uvod
1.	del: Delo in upravljanje
1.	Delo in delo\Tia moč
2.	Izvori upravljanja
3.	Delitev dela
4-. Znanstveno upravljanje
5.	Primarni učinki znanstvenega upravljanja
6.	Prilagoditev delavcev kapitalističnemu načinu proizvodnje
2.	del: Znanost in mehanizacija
7i	Znanstveno-tehniška revolucija
8.	Znanstveno-tehniška revolucija in delavec
9.	Mašinerija
10.	Nadaljni učinJki upravljanja in tehnologije glede delitve
dela
3.	del:	Monopolni kapital
11.	Presežna vrednost in presežno delo
12.	Moderna korporacija
13.	Univerzalni trg
14.	Vloga države
4.	del: Rast delavskih poklicev
15.	Pisarniški delavci
16.	Servisne storitve in prodaja na drobno
122
5. del:	Delavski razred
17,	Strriktura delavskega razreda in njegovih rezervnih
armad
18,	Zaposlovanje "srednjih slojev"
19,	Produktivno in neproduktivno delo
20,	Zaključek
Indeks
123
Harrv BRAVERHAN
DELO IR MONOPOLNI KAPITAL
Depradacija dela v dvajsetem stoletju
Denn die einen sind im Dunkeln
Und die andern sind im Licht
Und man siebet die im Lichte
Die im Dunkeln sieht man nicht,^
Bertold-Brecht
ZNANSTVENO UTRAVIJANJE"^
js^J Klasični ekonomisti so se s teoretičnega stališča prvi pri-
bližali problemom organizacije dela znotraj kapitalističnih pro-
izvodnih odnosov. Tako bi jih lahko imenovali prve strokovnjake
apravljanja, njihovo delo pa so proti koncu industrijske revo-
Lucije nadaljevali ljudje kot Andrev; Ure ter Charles Babbage,
ed njimi in kasnejšo stopnjo vsestranskega formuliranja teori-
1e upravljanja ob koncu 19« in v začetku 20, stoletja pa leži
»reč kot polstoletna vrzel, med katero je prišlo do izredne ras-
ti v velikosti podjetij, do začetkov monopolistične organizaci-
je industrije in namenske sistematične uporabe znanosti v proiz-
vodnji, Gibanje znanstvenega upravijanja Scientific managemeni^ ,
ki ga je v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja započel
Frederick V/inslow Taylor, so porodile prav te sile, Taylorizem
logično pripada verižnemu razvoju metod upravljanja in organiza-
cije dela, ne pa razvoju tehnologije, katere vloga je bila pri
tem. manj pomembna.
Tako imenovano znanstveno upravljanje je poskus, kako upo-
Slovenski prevod Bravermanove ga dela (H. Braverman: Labor and
. ionopolv Capitali < The Derradat:^ on of Work in the Tv/enti.enth Cen-
tury-; ^îenthly Review Press, Nev; York in London 1974), ki ra ob-
javljamo, obsega odlomke iz 4. (Znanstveno upravljanje) in 17.
poglavja (Struktura delavskega raz.reda in njerovih rezervnih
armad). Med tekstom so v oglatih oklepajih paginacije po izvii>-
niku in uredniške pripombe, ki naj olajšajo čitanje skrajšane-
ga slovenskega izbora. Iz teksta je izpoščenih nekaj daljših
opomb, - Ured,
124
rabiti znanstvene metode na vse "bolj kompleksnih problemih kon-
trole dela v hitro razvijajočih se kapitalističnih podjetjih.
Ker pa njene predpostavke ne reflektirajo drugega kot stališče
kanitalista glede pobojev proizvodnje, ji primanjkuj j e jo last-
nosti prave znanosti. Ne glede na slučajne ucrovore, češ da temu
ni tako, znanstveno unravljanje ne začenja s človeškega, temveč
^ kapitalističnega stališča, to je, s stališča up-^avljanja ne-
•Dosli^šne delovne sile v ok\Hrih antagonističnih družbenih odno-
sov. Njegov namen ni, da bi poskušalo odkriti in se zoperstaviti
vzrokom takega stanja, ampak ga snrejema kot neiznrosno dano,
"naravno" stanje. Ne raziskuje dela nasploh, ampak prilagoditev
dela potrebam kapitala. K delovnemu mestu ne pristona kot zas-
tonnik znanosti, ampak kot zastopnik upravljanja, ki se maskira
z znanostjo kot s злт-ојзт zunanjim okrasom.
Za naša navajanja je pomemben vsestranski in podroben očrt prin-
cipov taylorizma, toda ne zaradi tistee-a, po čemer je široko poz-
nan - štonarica, priganjanje itd, - ampak zato, ker leži za temi
ouhlostmi teorija, ki pa ni nič drugega kot izrazita verbaliza-
cija kapitalističnega načina proizvodnje.
C-l
Uporaba eksperimentalnih metod v proučevanju dela se ni
začela s Taylorjem; dejansko so že mojstri uporabljali take
metode kot del same obrtne prakse. Izgleda, da je- tako proučeva-
nje de]a, ki bi bilo bolj v prid tistim, ki ga upravljajo, kot
onim, ki ga opravljajo, lahko zaslovelo šele v kapitalistični
dobi, oziroma je zanj pred tem vsekakor obstajalo le malo os-
nov. [..,]
[Braverman dalje kratko oceni delo Taylorjevih predhodnikov in
zaključuje^
[s^ Izdajanje priročnikov za upravljanje, razprave o proble-
mih upravljanje ter vse bolj sofisticiran pristop, ki so ga zav-
zemali v praksi - vse to je v drugi polovici devetnajstega sto-
letja pomagalo podpirati sklep zgodovinarjev gibanja znanstve-
nega upravljanja, po katerem naj bi bil Taylor kulminacija že
125
prej obstoječe tendence: "Kar je storil Taylor, ni bilo odkrit-
je nečesa popolnoraa novega, шпрак sinteza in razumno povezana
predstavitev celote ide.i , ki so vzkalile in zbirale moči v Ve-
liki britaniji ter ZDA skozi devetnajsto stoletje. Nepovezanim
2
vrstam pobud ter poskusov je dal filozofijo iri naslov,"
Taylor nim.a dosti skupnega s temi fiziologi oziroma psihologi,
ki so pred njim in po njem poskušali v duhu znanstvenega inte-
resa zbrati podatke o človeških zmožnostih. Zapisi in domneve,
ki jih je postavljal, so ekstremno neobdelane in práv to je omo-
gočilo kritikom, kot'je Georges Friedmann, zlahka pokazati na
pomanjkljivosti v njegovih številnih "eksperim.entih" (katerih
večine ni predvideval povsem kot eksperimente, am.pak kot učin^
kovito, da ne celo pretirano dokazovanje).	Tam, kjer se
je taylorizem dejansko nagibal v znanost o upravljanju dela dru-
rih pod kauitalističnimi pogoji, ga Friedmann obravnava, kot
da bi bil "znanost o delu".-^ To sploh ni"najboljsa pot", po ka-
teri bi opazovali delo "nasploh" , kar naj bi po Friedmannovih
predvidevanjih počel Taylor, temveč je odrovor na specifičen
problem, kako bolje kontrolirati odtujeno delo - to je, delovno
^oč, ''i Fe 7 0 ki^iruje ir "nrodar'a,
Prnra značilra poteza TRvlorjeve misli je bilo njegovo pojmova-
nje kontrole. Skoraj vso ztTodoviro upravljanja je bila kontrola
nje^-ova bistvena -noteza, toda s Tp.ylorjem je zavzela neprimerlji-
ve razsežnosti. K tej rrrcdovini vključujemo tudi obdobja razraš-
čajoče se ur'ravne kontrole nad delom nred Taylor jem: koncentri-
грпје delavcev v delavnici in diktiranje dolžine delovnega dne,
nadzor nad delaii'ci, ki naj bi zae-otovil m.arljivo, intenzivno in
neprekinjeno dejavnost, weljavijanje predpisov zoper motnje-
(poprcvar.ian je, karen?e, zanuščarre delov^^era mesta itd.), ki bi
ovirale delo, posteA-'lran-'e nroizvodnih minimunox'- itd. Delpri^^cir"?.'^, Tods TsvD or г"е
s trditvijo, da je zs skladno upravljanje abso"'vt-^o	d-^'V-
tiranje nreciznih načinov, no katerih rora d^le'^'-ec Í7:^r-"FÍt:'' de-
lo , dvignil koncept kontrole na povsem nov nivo. To upravljanje
126
s pravico "kontroliranja" dela še je na splošno udomačilo že
pred Tavlorjem, toda v praksi je ta pravica običajno pomenila
le okvirno postavljanje nalog z majhnim neposrednim vmešavanjem
v delaлčev način njihovega izvrševanja, Taylorjev prispevek je
bil tedaj v tem, da je tako prakso ovrgel in jo nadomestil z
njenim nasprotjem. Vztrajal je pri tem, da je upravi janje-, do-
kler pušča delavcu še kakšno odločitev o delu, lahko le omeju-
joče in frustrirajoče vpletanje. Njegov "sistem" je enostaTmo
sredstvo, s katerim naj bi upravljanje doseglo kontrolo nad ob-
stoječim načinom izvrševanja prav vsake dejavnosti, od najenos -
ta\'-nejše do najbolj, zapletene. In končno (91J je s tem utrl pot
'-ečji revoluciji v delitvi dela kot kdorkoli pred njim.
I^Braverman nato sledi Tavlorjevemu izvoru v premožni industrij-
ski družini, šolanju na Harvardu in njegovemu uporništvu z zaKmalu potem, ko je Taylor postal vodja skupine, je prišel
" snonad è strójniki, ki so mu bili podrejeni. Ker je bil ta
'^'^onad klasičen primer prikazovanja antagonističnih proizvodnih
odnosov na samem delovnem mestu - ne samo v Taylorjevem času,
arpak tudi prej in pozneje - in ker je Taylor izvlekel iz teh
izkušenj sklepe, ki so bolikovali njegovo kasnejše m.išljenje,
je nujno, da tu podrobno citiramo njegov opis dogodkov. Nasled-
nje poročilo povzememo po njegovem petindvajset let kasnejšem
•nričevanju pred posebnim odborom Predstavniškega doma ZDA.
Strojna delavnica Midvaleske jeklarne je bila de-
lavnica dela po kosujpieceworkj,	Praktično
je bilo vse delo opravljeno na tóord in obratova-
la je praktično podnevi in ponoči - pet noči ter
šest dni na teden. Prihajali sta dve izmen:, era
je vodila stroje ponoči, dru^a podnevi.
Mi, ki srao bili delavci v tej delavnici, smo bili
skrbro dogovorjeni o količini proizvodnje za vse,
kar se je v delavnici proizvajalo. Mislim, da smo
omejili proizvodnjo na okoli tretjino tistega, kar
bi sicer 3 ahko napravili. Za tako početje smo r--;
127
se čutili zaradi akordnega sistema upravičene -
to je, zaradi potrebe po zabušavanpu znotraj ta-
kega akordnep-a sistema - , na ka^^ sem opozoril že
včeraj.
Komaj sem postal vodjs skunine. so nrišli k meni
delavci, ki so delali pod тепол in ki so seveda
vedeli, da se^ sodeloval v vsej tej igri zabuša-
van ja in namernega om.ejevanja proizveodnre, ter
rekli: "Fred, ti vendar ne m.isiiš postati preklet
akordski nrasec, mar ne?"
Rekel sem: "Če se vi, kolegi bojite,^da bom posku-
šal povečati proizvodnjo, na teh stružnicah", sera
rekel, "Da, več dela nameravam potegniti iz njih,"
Rekel sem: "Zanomniti si morate, da sem se vam bil
prilagajal, kolegi, vse do sedaj in da sem delal •
z vami. Nisem prelomil dogovorjenih razmerij. Bil
sem na vaši strani. Toda sedaj sera sprejel delo v-
upravljanju te družbe in" sem na drugi strani; in
povem vam povsem odkrito, da bom poskušal doseči
na teh struŽDicah večjo proizvodnjo," Odgovorili
so: "Postal boš torej proklet prasec,"
Rekel sem: "V redu, kolegi, če ste izbrali to pot,"
Rekli so: "Opozarjam.o te, Fred - če boš poskušal
prelomiti katerokoli od ustaljenih razmerij, te bo-
m.o imeli v šestih tednih onstran ograje," Rekel
sem.: "Vse to je v redu, a še enJkrat vam odkrito
povem, kolegi, da nameravam doseči na teh strojih
večjo proizvodnjo."
Tu je bil začetek akordnega boja, ki je trajal, kot
se spominjam., skoraj tri leta - dve ali tri leta -
in v katerem sem. počel vse, kar je le bilo v moji
moči, da bi povečal proizvodnjo v delavnici, med-
tem ko so bili delavci popolnoma odločeni, da pro-
izvodnja ne bo porasla. Kdor je šel skozi tak boj,
pozna in se boji njeerove podlosti in ostrine. Pre-
pričan sem - če bi bil takrat starejši,	z
več izkustva - da ne bi silil v tak boj in namerno
poskušal prisiliti delavce, da bi počeli nekaj,
kar niso nameravali,
S strani uprave smo se borili z vsemi običajnimi
metodami, delavci na so se na svoji strani borili
z vsemi svojim.T običajnimi metodami. Že nreden sem
sprejel mesto vodje skupine, sem. začel hoditi na
upravo in tam sem jim povsem odkrito pripovedoval,
kaj se bo zgodilo. Rekel sem: "Sedaj vam bodo ti
ljudje pokazali - in pokazal? vair bodo prepričljivo-
da, prvič, jaz o svojem poslu n-'".česar ne vem, in
drugič, da sem lažnivec, vi pa boste osmešeni;
prišli bodo z dokazi kalrršnekoli vrednosti, da bi
omajali kakršenkoli dvom v ta dejstva." Rekel sem
128
šefom: "Edina stvar, za katero vas prosim in pri
kateri moram imeti vašo trdno obljubo, je, da
boste nasproti besedam dvajsetih ali petdesetih
delavcev iz delavnice verjeli moji besedi." Rekel
sem: "Če tega ne boste storili, ne bom prispeval
k povečanju proizvodnje v tem obratu." Strinjali
so'se in se oprijeli mojega^predloga, čeprav so
bili kasneje na m.eji prepričanja, da sem nekompe-
tenten in lažniv,
Mislim, da bi bilo sedaj primerno, če pokažem pot,
po kateri sem vodil ta boj.
Začel sem seveda s tem, da sem kakšnemu delavcu
ukazal, da mora delati več kot doslej, pa sem sam
stonil k stružnici in m.u pokazal, kako to gre.
Namesto tega pa je nadaljeval kot nrej, naredil je
natanko toliko, kot prej in odklonil je boljše
metode ali hitrejše delo, dokler ga nisem začasno
odstranil ter vzel noveea delavca na njegovo mesto.
Novinec - v danih okoliščinah ga nisem mopel niti
malo grajati - se mi je spet okrenil in se pridri^-
žil tovarišem, ter odklonil, da bi onravljai več
dela kot ostali. Potem, ko sem nekaj časa poskušal
s tako politiko in ni uspela dati nikakršnih rezul-
tatov, sem sodelavcem jasno povedal; "Zdaj sem me-
hanik, strojnik. Nočem se povzpeti na višjo stop-
nico, ker bi bilo to v nasprotju s tistim, kar vi
in jaz sam vidimo kot svoj interes, interes stroj-
nikov; toda to bom storil kolesri, če se ne boste
poravnali z m.enoj .in na teh stružnicah več napra-
, in svarim vas - če se dvignem na to mesto,
bo to prokleto hudo." Uspel sem.
^95Î Poiskal sem posebej inteligentne delavce, ki
so bili dobri delavci, ki pa niso imeli priložnosti,
da bi se kdaj izučili poklica - in zato sem- jih
namerno sam učil dela pri stružnici, pravilnega
in hitrega dela. Vsak med temi delavci mi je oblju-
bil: "Če me izučiš strojniškega poklica, bom op-
ravljal pošteno dnevno delo £a fair day's workj ,
ko bom znal ravnati s stružnico", toda potem, ko
sem jih izučil posla, so se zabušanti drug za dru-
gim okranili in se pridružili ostalim tovarišem
ter zavrnili, da bi delali nekoliko hitreje.
Izgledajo je,^kot da stojim pred nepremagljivo ovi-
ro, in nekaj časa sem bil pred njo. Toda v srcu
nisem grajal teh delavcev, moje simpatije so bile
ves čas z njimi, pripovedujem vam pač dejstva, kot
so takrat obstajala v strojnih obratih te dežele
in kot zares še danes obstajajo.
Ko sem med temi delavci izvežbal dovolj takih, ki
129
bi lahko ravnali s stružnicami, sem šel k njim in
jim rekel: "Yi, ki sem vas učil stroke, ste sedaj
v popolnom.a drugačnem položaju kot strojniki, ki
so delali pri stružnicah preden ste prišli sem.
Vsakdo med vami se je takrat strinjal, da bo nekaj
storil zame, če ga izučim, sedaj pa nobeden med
vami ne drži besede. Jaz nisem prelomil besede, ki
sem vam jo dal, vsakdo med vami pa jo je. Ne smi-
lite se mi, nimam niti najmanjšega pomisleka, da
bi z vami ravnal povsem drugače kot z drugimi stroj-
niki" . Rekel sem: "Vem., da so ostali na vas izvaja-
li velik pritisk, da se ne bi strinjali z menoj
in vajn je pod tem pritiskom zelo težko; toda potem
ne bi smeli skleniti pogodbe z m.enoj, če niste na-
m.eravali izpolniti tisti njen del, ki vas zavezuje.
Jutri vam bom razpolovil normo in poslej boste de-
lali za polovičen zaslužek. Toda vse, kar vem. je
storiti, da bi impeli celo boljši zaslužek kot sedaj,
je, da opravljate pošteno dnevno delo Га fair dav's
v7orkJ",
Ti delavci so seveda šli na upravo in protestira-
li, da sem tiran in gonjač črnuhov in dol<^o časa
so stali ob ostalih delavcih v delavnici ter zavra-
čali tudi najmanjše novečanje proizvodnje. Končno
na so nenad.oma popolnoma popustili in začeli oprav-
ljati pošteno dnevno delo.
Gospodje, želel sem usmeriti vašo pozornost
na ostrino, ki se je razvnela v tem bo.-iu, dokler
niso delavci končno popustili, na njegovo nizkot-
nost in na nevred.no stanje, ki je obstajalo v sta-
rem.sistemu akordnega dela, ter nokazati, kam to
pelje. Tako se je torej kri, ki se je ob trmastem
nasprotovanju razvnela v m.ojem nrvem boju, pole^^-
la, jaz pa nisem nastopil s stroprostjo ne do posa-
meznika ne do vseh. Moja jeza in sržni občutki so
bili naperjeni zoper sistem, ne zoper l.iudi. Prak-
tično so bili vsi ti možje m.oji prijatelji in mno-
gi med njimi so to še vedno. Toda takoj, ko sem u-
spel v obvladovanju delavcev, da so opravljali po-
šteno dnevno delo, so zaigrali na običajno odločil-
no karto. Vedel sem, do česa bo prišlo. Napovedal
sem bil lastnikom družbe, kaj se bo zgodilo, ko
bomo začeli zmagovati in svaril sem jih, da mi mo-
rajo stati ob strani; tako sem imel podporo druž-
be, ko sem začel ubirati učinkovite korake k mati-
ranju zadnje poteze delavcev. Vsalcokrat, ko sem
zmanjšal normo ali pa silil novinca, ki sem ga bil •
izvezbal za delo v razum.ni in njem.u lastni hitros-
ti, je kdo med strojniki nalašč polomil kakšen del
njegovega stroja, da bi kar najbolj razvidno po-
kazal upravi, kako nori delovodja priganja delavce
k temu, da preobrem.enjuje.io stroje vse dokler se
ne zlomijo. Skoraj vsak dan so bile nameščene spret-
130
ne nezçode in to rta strojih po različnih koncih
obrata, krivda pa je bila seveda vedno zvrnjena
na norega delovodjo, ki je priganjal ljudi in stro-
je čez njihove lastne meje.
Na srečo sem povedal upravi vnaprej, da se bo to
dogajalo, tako da so me popolnoma podprli. Ko so
začeli lomiti stroje, sem jim rekel: "V redu, od
sedaj dalje boste morali ob vsaki nezgodi, ki se
bo pripetila v tej delavnici^ vsakokrat, ko boste
polomili kak del stroja, placati del stroškov za
popravilo ali pa boste še odpuščeni. Prav nič me
ne zanima, če pade streha in polomi stroje, vsee-
no boste plačali". Vsalcokrat, ko je kdo karkoli
zlomil, sem ga našel in potem predal Î97Î denar
združenju vzajemne koristi, tako da je končno de-
nar spet prišel nazaj k delavcu. Toda našel sem
jih, prave ali napačne. Vedno so zatrjevali, vsa-
kokrat, ko se je zgodila nezgoda, da to ni bila
njihova napaka in da je zanje povsem nem.ogoče oh-
raniti stroje v takih okoliščinah. Ko so končno
spoznali, da ta taktika pri upravi ne žanje žele-
nega učinka in ko so se naveličali ter utrudili
zaradi stalnega odkrivanja, se je njihovo naspro-
tovanje zlomilo - obljubili so, da bodo opravljali
pošteno dnevno delo.
Po vsem tem smo bili dobri prijatelji, toda pot-
rebna so bila tri leta, da je bilo to doseženo.
Vprašanje se tu nanaša na vsebino dela dnevne moči, ki jo Taylor
opredeljuje v izrazu "pošteno dnevno delo" ^"a fair day's vrork'J
Ter.u ролли daja golo fiziološko interpretacijo: vse delo, ki
-p, lahko opravi delaл'ec brez škode za zdravje, v tempii, ki ne
p-^e'^eha vseskozi пје^ол''о delovno dobo. (V praksi je težil k te-
rm, da bi opredelil to stopnjo aktivnosti v ekstremnih mejah
in noiskal tempo, ki bi ga A^^zdržali le redki in še teda? preo-"remenjeni posamezniki.) Zakaj naj bi bilo "pošteno dnevno de-
lo" on:"edel.-"eno kot fiziološki maksimum, ni n:.koli pojasnil.
Prav nobeneca smisla ne bi imelo, da bi s poskusom, dati abs-
trakciji "poštenost" konkreten pomen, izrazili pošteno dnevno
delo kot tisto količino dela, ki je potrebna, da se doda proiz-
A'odu vrednost, ki je enaka delavčevemu plačilu: pod takimi nogo-
ji bi bil profit seveda nemogoč. Izraz "pošteno dnevno delo"
moramo zategadelj razumeti kot inherentno brezpomenskega in na-
nolnjenerra z vsebino, ki jo poskuša vsiliti tekmec v razmerju
151
menjave.
Taylor postavlja za svoj pred.net maksinum oziroma "optimum.",
ki ga lahko doseže dnevna delovna moč, "S strani delavcev",
pravi v svoji pr'/i knjigi, "je največja ovira za pridobitev
tega standard.a počasen tempo, ki ~e privzemajo, ozirom.a pos-
topanje in zabušavanje, zapravljanje časa, kot se vse to ime-
тгје", S to isto točko začenja v vseh kasnejših tolmačenjih
svojega sistema in jo močno naglasa,^ Vzroke tega [98] zabu-
šavan j a deli na dvoje: "To postopanje in zabusavanjê izvira
iz dveh vzrokov. Prvič, iz naravnega nagona in težnje ljudi
po lagodnosti, kar bi lahko imenovali naravno zabušavanj e.
Drugič, iz bolj zapletenih premislekov in sklepanj ki jih po-
gojujejo njihovi odnosi do drugiJh ljudi, kar bi lahko "imenova-
li sistematično zabušavanje." Pr^/ega hitro pusti ob strani in
se osredotoči na drugega: "îTaravna lenoba ljudi je naravna,
toda daleč največje zlo, zaradi katerega trpita tako delavec
kot delodajalec, je sistem^atično zabušavanje, ki je skoraj splo-
šen pojav pri običajnih shem.ah upravljan.ja in ki izhaja iz skrb-
nega premisleka delavcev, kaj bi podpiralo njihove večje ko-
risti."^
[...]
Da je plačilo dela pri delodajalcij podobnih vrst delovne r.oči
v vsakem, danem, obdobju družbeno določena številka, ki je rela-
tivno neodvisna od produlrtivnosti, je bilo Taylor ju znano. De-
lavci, ki proizvajajo dvakrat ali trikrat toliko kot dan pred
tem, zaradi tega ne dobijo dvojnega ali trojnega plačila, am-
pak le majhno povišico več kot njihovi sodelavci - povišico,
ki pa izgine, čim postane njihov nivo proizvajanja splošen. Ko-
sanje ^99] čez velikost deleža dnevne delovne m.oči, vtelešene
v vsakem proizvodu, je tako relativno neodvisno od višine pla-
čila, ki ga določajo tržni, družbeni in zgodovinski dejavniki.
Delavec se tega uči iz ponavljajočih se izkušenj dnevne norr.e
ali norme po kosu: "Vseeno se v sistemu dela po kosu spretnost
sistematičnega zabušavanja temeljito razvije. Potem ko se de-
132
lavčeva cena določi po kosu dela", začne zaradi svojega doteda-
njega večjega dela in povečane proizvodnje popiiščati dva do
trikrat in bo verjetno povsem izgubil uvid v položaj svojega
delodajalca ter se nrežel z vso odločnostjo, da ne bo inel več
odtegljajev, če jih lahko prenreči z zabušavanjem," K temu je
treba še dodati, da se tudi ta.'", kjer delo po kosu, oziroma
"spodbudni" sister omogaoča delavcu, da poveča svoj zaslužek,
zaradi tega kosanje ne konča, ampalc sano zaost^nije, kajti zdaj
določajo postavljanje in spreminjanje plačilnih razmerij ti no-
v± proizvodni dosežki,
Taylor A'-edno smatra, da so se delavci, ki so delali na tak na-
Č-.n, obanšali razumno in skladno s svojim.i lastnimi več j irr i
koristni. ^Poročilo o spopadu v Midvaleu navaja, da ле Taylor^
to priznaval ^delavcem| tudi sredi boja: ..] "Kot resnicolju-
ben mož jim je moral povedati, da bi se on, če bi bil na njiho-
vem mestu, boril zoper povečanje dela prav tako, kot so to poče-
li oni, kajti sistem dela po kosu jim ni omogočal zaslužiti nič
več, kot pa so že služili, delati pa bi morali še naporneje."
^1003 Sklepe, ki jih je Taylor potegnil iz svojega ognjenega
krsta v midaleskem boju, bi lahko povzeli v naslednjem: Delav-
ci, ki jih kontrolirajo le splošna pravila in disciplina, niso
ustrezno kontrolirani, ker ohranjajo oblast nad trenutnim de-
loA^nin procesom. Tako dolgo, dokler kontrolirajo sam delovni
proces, bodo onemogočili napore, ki naj bi do popolnosti udeja-
nili potencial, ki ga vsebuje njihova delovna moč. Da bi se ta-
ko stanje spremenilo, mora kontrola nad delovnim procesom pre-
iti v roke uprave ne le v formalnem smislu, temveč mora kontro-
la in diktat nad vsa.ko stopnjo procesa vsebovati tudi način nje-
ne izvršitve. Na lo\'4i za tem ciljem ni noben trud prevelik, no-
ben napor pretiran, kajti rezultati bodo [lOl^ poplačali vse
napore in stroške, ki jih je požrlo to potrebno in drago pri-
zadevanje.
i...]
133
Kot smo pravkar videli iz Taylorjevega prepričanja v splošno
razširjenost in dejansko neizogibnost "zabušavanja", fl02j ni
priporočal zaupanja v "iniciativo" delavcev. Smatral je, da vo-
di taka pot k odstranitvi kontrole: "Kot je bilo potem običaj-
no, in kot je dejansko v večini delavnic v tej deželi še vedno
običajno, so delavnico dejansko vodili delavci, ne pa šefi. De-
lavci so skupaj natančno ugotovili, kako hitro je treba oprav-
ljati določen posel". Taylor je poudaril, da je v svojem Kidva-
leskem boju odkril izvor težav v "ignoranei uprave do tistega,
kar resnično določa delavcu njegovo dnevno delo", -'"Čeprav je
bil delovodja obrata", je "uspel povezati svoje znanje in izku-
šenost desetkrat bolj kot delavec pod njim".^ To je bil potem-
takem izvor težav in izhodiščna točka znanstxj-enega upravljanja.
Tavlorištično rešitev te dilem.e bi lahko ilustrirali na enak
način, kot je to često počel Taylor sam: z uporabljanjem nje-
gove zgodbe o nadzorovanju prenašanja surovega železa za Eeth-
lehemsko jeklarno. Ta zgodba ima to prednost, da je med najbolj
podrobnimi in obširnimi, kar jih je zapisal, pa tudi tako eno-
stavna v obravnax'-anju te vrste dela, da ji lahko vsakdo sledi
brez posebne tehniške pripravljenosti. Tukaj povzemamo po Tay-
lor j evih ^^ečelih Znanst"''ene?'a rmgvl-s.^..-?: ^^
Ena prvih nalcg, ki sro jih prevzeli - ko ?e začel
p^sec uvajati v Bethlehemsko ieklarno znai-stveno
upravljanje - »¿je bilo prenaša^-je surovep-a železa,
ki se je v.p^a-4jalo po učinku [teskvior'':], Začetek
šnanske vojne je za-ekel окгог 80.COO ton surovera
železa, zloženega v malih skladovnicah na odprtem
v soseščini toteme. Pred tem so bile nam^reč cene
surove<3-a železa tako ^iz>e, da ca ni bilo mo^roče
nrodati s profitom in zato smo ga shranili. Z za-
četkom španske vojne se je cena dvignila in ta ve-
lik.kun železa je šel v nrodajo. Dana nan re bila
lepa priložnost, da pokažemo tako delavcem kot tudi
lastnikom in šefom tovarne v res šir;okem obse=nj. vso
nrednost, ki -""^a im.a delo po učinku ¿task vork^ nred
staromodnim dnevnim, delom in delom po kosu [piece
v/orkj ; to sm.o storili z uvedbo res elementarne vrs-
te dela,
[105] Bethlehemska jeklarna je imela pet plavžev;
za prenašanje njihovega proizvoda pa je vrsto let
skrbela skupina za surovo železo. To skupino je te-
134
daj sestavljalo okrog 73 delavcev. Bili so dobri,
po^^rečni nosači železa,, "ki jih je vodil odličen
delovodja, ki je bil tudi saT; nekoč nosač, in delo
so opravili v celoti tako hitro kot poceni, kar se
v ten času ni dogajalo nikjer.
Ven na polje je vzdolž kupov surovega železa tekla
železnica. Ob rob vagona je bila prislonjena nag-
njena -deska in vsak delavec je pobral s svojega ku-'
pa kos železa, težak okrog Ç2 funtov [cca 41,6 kgj,
šel z njim čez nagnjeno desko in ga odvrgel na kon-
cu vagona.
Ugotovili sno, da je ta sl-rupina dnevno naložila pov-
prečno okrog 12,5 ton po delavcu. Ko sno zadevo
proučili, smo bili presenečeni nad ugotovitvijo, da
lahko pr\'ovrsten nosač namesto 12,5 ton prenese
dnevno ^7 do 4S ton. Ta količina se nan je zdela
tal:o velika, da smo bili pr-siljer.i i^ečkrat pregle-
dati naše ugotovitAre, da bi bili res popolnoma pre-
pričani v svoj prav. Ko sr.o bili končno le prepri-
čani, da je 47 ton prvo\rrstne!nu nosaču lastno dnev-
no delo, se nam je naša naloga jasno razkrila. Naša
dolžnost je bila, da ugotovimo, kako naj naložimo
na vagone 80.000 ton surovega železa v razmerju po
47 ton na posameznika, nanesto 12,5 ton, v kakršnem
je bilo delo opravljano dotleñ. In dalje je bila na-
ša dolžnost, da ugotovimo, kalco naj se to delo opra-
vi brez stavkanja.' brez vsakega spora in da napravi-
mo, da bodo delavci srečnejši in bolj zadovoljni,
ko bodo nalagali po novem razmerju 47 ton, kot ko
Naš prvi koral: je bil v znanstvenem izboru delavcev.
V tej vrsti upravljanja je pri obra^niavanju delsA--
cev nesnremenijivo rraviìo, da se pogovarjajo in
obravnavamo vsakega posebej. Ker ina vsak delavec
svoje lastne, posebne sposobnosti in omejitve, nis-
mo obravnavali po več delavcev skunaj, anpak sno
poskiašali pri vsalren posanezniku razviti višjo stop-
njo njegove učinkovitosti in usnevanja. Naš prvi
korak je bil v tem, da najdeno primernega delavca,
s katerln bi lahko zacel-î. Tako* sno t-^i^ali štiri
dri onazovali in (lO^J proučeval-' teh 75 dela-'^cev,
s-^o izbrali štir-'., ki so izgledali fizično
sroso'^:>ni za prenašar.-e te- d:^.evno, Pc^en sno
skr'^'-o rreučili še "•sa''-e~» -'.z'-^ed nr^ih,	s^^o
v rjihovo preteklos-^, "'-olikor rp^a- se je dalo i-
v ''azgovorih sno izlušč:'.li tako ka-^akter kot nava-
de in čustva vspJ-ega :^'zned njih. Končno sno ned
štirini izbrali enega, ki bi bil za naš rp^^etek naj-
bolj nrineren. To je bil majhen Holardec -z Penn-
svlvanije, nri katerem sno oraz-i.li, da je zvečer po
delu odd.robil Vakšno niljo deleč donov prav tako
svež, kot je zjutraj pridobil nazaj na delo. Zve-
135
deli sno, da je uspel z mezdo 1.15 dolarja na dan
kupiti majhen košček zemlre, na katerem se je, zju-
traj pred delom in zvečer, ko se je vrnil, vrgel v
postavljanje m.ale hišice. Poleg tega je slovel kot
skrajno "zategnjen" človek; dolar je cenil strašno
visoko. Nekdo ižmied delavcev, "s katerimi sm.o govori-
li, je o njem dejal: "Cent im^a zanj velikost srebr-
nega dolarja". Tega človeka bomo im.enovali Schm.idt.
Naša naloga se je tako zožila na to, da pridobimo
Schmidta, da bo prenašal 47 ton surovega železa na
dan in da ga prepričar.o, da bo to rad počel. To sm.o
storili na^naslednji način: poklicali sm.o Schmidta
iz skupine nosačev surovega železa ter se z njim.
pogovorili nekako tako:
"Schmidt, si ti dragocen človek?"
"Ne bi vedel, kaj mislite.
"O, pa še kako! Rad bi vedel le to, ali si dragocen
človek ali nisi,"
"Ne bi vedel, kaj mislite."
"Da.j no, odgovori, kar te vprašam. Rad bi vedel, če
si dragocen človek, ali pa si le en teh tvojih cene-
nih tovarišev. Rad bi vedel, če želiš služiti 1,85
dolarja na dan, ali pa si zadovoljen z 1.15 dolarja,
kolikor dobivajo ti tvoji ceneni tovariši,"
"Če hočem 1,85 dolarja dnevno? Je to dragocen člo-
vek? V redu, jaz sem dragocen človek."
"Oh, jeziš me. Seveda želiš 1.85 dolarja ^105] dnev-
no, vsakdo si to želi. Sam pa prav dobro veš, da im.a
to prav malo slcupnega s tem, da si dragocen človek.
Za božjo voljo, odgovori mi, no, in ne zapravljaj
mi več časa. Sem pridi! Vidiš ta kup železa?"
"Da."
"Vidiš ta vagon?"
"Da,"
"Dobro, če si dragocen človek, boš jutri naložil to
železo na ta vagon za 1.85 dolarja. Zdaj pa se zbudi
in odgovori! Povej mi, ali si dragocen človek ali
nisi."
"Kaj - bom. jutri dobil 1,85 dolarja, če jutri nalo-
žim to železo na ta vagon?"
"Seveda boš, in dobival boš 1,85 dolarja vsak dan,
prav čez vse leto, če boš nalagal take kupe, kot je
ta. To počne dragocen človek in ti to veš prav tako,
kot jaz,"
"Dobro, potem je v redu. Jutri bom naložil to železo
156
na ta vagon in bom dobil 1.85 dolarja in toliko
bòm dobil vsak dan, ne?" .
"Gotovo boš, prav gotovo."
"Dobro, potem pa sem dragocen človek."
"Le drži se tega, le drži se. Ti veš prav tako dob-
ro kot jaz, da mora dragocen človek delati natanko
talco, kot mu je bilo rečeno -od jutra do večera.
Tega človeka si že videl, mar ne?"
"î'e nikoli."
"Vseeno; če si dragocen človek, boš delal jutri
točno tako, kot ti bo rekel ta človek - od jutra do
večera. Če ti bo rekel, da dvigni železo in ga nesi,
i^a boš dviPTiil in šel, in ko ti bo rekel, da se vsedi
in spcčij, boš -sedel. Talco boš delal prav ves dan.
In polegtera - brez odgovrajanja. Dragocen človek
dela take, kot t.u je bilo rečeno, in brez od??ovar-
janra. Razumeš? Ko ti bo ta človek rekel, da pojdeš,
boš šel, ko ti bo rekel, da sedeš, se boš \''sedel in
ne boš mu ugovarjal. Prikaži se torej jutri zjutraj
sem na delo, pa bom pred nočjo vedel, ali si drago-
cen človek ali ne."
Verjetno izgleda, da je bil to precej robat pogovor.
In res bi lahko bil, če bi potekal z izobraženim
mehanikom ali pa tudi z inteligentnim delavcem. fl06j
Za človeka tako počasnega uma, kot je bil Schmidt,
t>a je' bil to nrimeren in nikakor nevljuden pogovor,
kajti le tako sem uspešno usmeril njegovo pozornost
k \'-išji m.ezdi, ki si jo je želel, in ga odvrnil od
tega, da bi smatral to delo icot nemogoče težko, če
bi ga na to opozorili, ...
Schmidt je pričel delati v pravilnih presledkih, za
njin pa je nekdo stal z uro v roki in mu govoril:
'Toberi železo in pojdi. Sedi in počij. Pojdi - po-
čivaj" itd. Delal je, kot se mu je reklo, naj dela,
in počival je, ko se mu je reklo, naj počiva. Ob
pol šestih popoldne je bilo njegovih 47,5 ton nalo-
ženih na vagonu. In dejansko ni približno tri leta,
kolikor je bil pisec v Bethlehemu, nikoli prenehal
delati v tem tempu ter opravljati naloge, ki smo mu
jih dali. In Ai-es ta čas je povprečno služil malo
nad 1.85 dolarja dnevno, medtem ko prej ni nikoli ••
jel več kot^l.l5 dolarja, kolikor je tedaj znašala
veljavna A'-išina mezd v Bethlehemu. To je, preje-
mal ^e 60?p višjo mezdo kot ostali, ki niso delali
po učinku. Enega za drugim smo izbrali tudi ostale
in jih izvežbali za prenašanje surovega železa v
razmerju 47,5 tone na dan, dokler niso vsega železa
znosili v tem razmerju: delavci pa so prejemali
60?5 višje mezde kot ostali okrog'njih.
137
107j Vrednost te pripovedi je v tem, da v vsej jasnosti'pri-
kazuje središče, h kateremu se obrača vse m.oderno upravljanje:
kontrola dela s kontrolo nad odločitvami, do katerih t>riha,ia
v delovnem, postonku. Ker je bila v prim.eru prenašanja surovega
železa edina taka odločitev v določanju časovnih zaporedij, je
Taylor enostavno določil, da se izmerjeni čas in rezultati ob
koncu dneva prišteje jo k planirani dnevni norm.i. Uporaba denar-
ja kot motivacije je imela na začetku novega načina dela svoj
smisel, ko pa so odkrili način, kako prisiliti delavce k hitrej-
šemu tempu dela, jim. delodajalci niso več plačevali'бСХз več
kot za običajno delo ali za katerikoli drug posel. Taylor je
seveda odkril (in se pritoževal), da je uprava obravnavala nje-
gove "znanstvene spodbude" enako kot vsako drugo normo po kosu
in da jih je zato neusmiljeno prirezovala, dokler je pač dopuš-
čal trg dela, tako da so delavci, porinjeni v tayloristično in-
tenzivnost, sam.i začutili, kako se jim je z napredovanjem nor-
me na danem področju dobiček zm.anjšal ali pa izginil; drugi de-
lodajalci pa so - pod pritiskom, te konkurenčne grožnje - tiadi
svoje dela\''ce silili k večji i.ntenzivnosti dela,
Taylor se je rad izgovarjal, da njegovi delovni standardi, če
jih uporabljamo brez nedopustnih obremenitev, ne presegaio člo-
veških sposobnosti, toda kot je njemu samemu pos-^alo jasno, bi
lahko ta izgovor obranil (lOSj le s sklicevanjem, na to, da je
za vsak posel izbiral neobičajne fizične tipe:
Г...Ј
Taylorju se je življenje izteklo v tolmačenju načel kontrole,
ki jih je tukaj iznovedal, in v njihovem nenosrednem prenapa-
nju na m.noga druga onravila: nakladanje razsutih materialov,
žaganje, fl09j pregledovanje ležajev itd., toda predvsem, pa
na strojniška opravila. Bil je prenričan, da oblike kontrole,
ki jih je zagovarjal, lahko uporabi ne le na preprostem delu,
ampak brez izjeme tudi v njegovih najbolj kompleksnih oblikah.
Dejansko so on sam in njegovi neposredni nasledniki dosegli naj-
bolj presenetljive rezultate prav v strojnih delavnicah, grad-
158
biščih in podobnih panogah.
Od najzgodnejših časov do industrijske revolucije je bila obrt
oziroma kvalificiran poklic osnovna enota, elementarna celica
delovnega procesa. Vsaka obrt je predpostavljala, da delavec
obvlada bistvo tradicionalnega znanja, metode in postopki pa
so bili prepuščeni njegovemu lastnemu preudarku. V vsakem ta-
kem delavcu je bilo nakopičeno znanje o materialih in procesih,
s katerimi je obrt zaključevala proizvodnjo. Lončar, strojar,
kovač, tkalec, tesar, pek, mlinar, steklar, čevljar itd., vsak
je predstavljal vejo družbene delitve dela, vsak je bil zaklad-
nica človeške tehnike, delovnega procesa v določeni panogi. De-
lavec je umsko in fizično združeval zamisli in fizične spret-
nosti svoje specialitete: kot je bilo že dostikrat pokazano,
ле na ta način razumljena tednika predhodnik in prednik znanos-
ti. Najpomembnejše in najbolj razširjeno med vsemi obrtmi je
bilo poljedelstvo in po vsem svetu ostaja to še danes. Kmečka
druž5.na združuje svojo obrt s primitivno prakso mnogih drugih,
vključno z obrtjo kovača, zidarja, tesarja, mesarja, mlinarja,
peka itd. Vajeništvo je v tradicionalnih obrteh zahtevalo čas
od treh do sedm.ih let, z.a kmeta pa se je seveda razširjalo čez
vse otroštvo, adolescenco in zgodnja zrela leta. Glede na zna-
nje, ki ga je moral osvojiti, spretnosti, ki naj bi jih prido-
bil ter dejstvo, da je moral obrtnik kot profesionalec obvlada-
ti vse podrobnosti in postati najboljši razsodnik-o načinih
njihove uporabe v posameznih proizvodnih problemih, so bila le-
ta vajeništva seveda splošno potrebna ter so potekala v učnem
nrocesu, ki se je raztezal nrav v čas obrtniškega pomočnika.
Od teh poklicev je bil v Taylorjevem času strojniški med
najmlajšimi in gotovo med najpomembnejšimi za moderno industri-
jo.
Kot sem že poudaril, se Taylor ni zaposlil predvsem z napredkom
tehnologije (ki nudi, kot bomo videli, druga sredstva za nepo-
sredno kontrolo nad delovnim procesom). Res je daljnosežno pri-
speval k tehničnemu znanju o delovanju strojne delavnice (pred-
139
vsem s hitrim orodiem) , toda to so bili v slavnem, le stranski
proizvodi njegovega napora, da bi proučil to delovanje v smislu
njegovega sistematiziranja in klasificiranja. Njegovo zanim.anje
je veljalo kontroli dela na kater-ikoli dani stopnj? tehnologije
"П s to svojo nalogo se je spoprijel srčno ter z energijo, ki
je usupnila njegove sodobnike in ki od tedaj dalje pomeni vzor
industrijskim planerjem, načrtovalcem dela ter pisarniškim še-
fom. In postavil si je ogromno nalogo, ko se je snoprijel z de-
lom v strojnih delavnicah.
Strojnik je v Taylorjevem. času pričel z risanjem in nato stružil,
valjal, lulcnjal, skobljal, oblikoval, brusil, pilil in drugače
strojno ter ročno obdeloval svoj predmet do zaželene oblike, ki
jo je specifirala raisba. Obseg odločitev, ki jih je moral spre-
jeti v teku tega procesa, je bil po svoji lastni naravi izred.no
velik - precej drugačen kot v primjeru enostavnega dela, kakršno
je bilo prenašanje surovega železa.	fm} Dvanajst vari-
abel, f^ki jih navaja Taylor za tako delo} od katerih vsaka iz-
postavlja še veliko število alternativ, bi dajalo v njihovih mož-
nih kombinacijah in permutacijah astronomsko število, kar je
Taylor kasneje uvidel. Toda od teh strojnikovih odločitev ni od-
visna le natančnost in dodelanost izdelka, am.pa^c tudi tempo pro-
izvodnje. Taylor se je neustrašno podal v to, da zbere v rokah
uprave vse osnovne informacije, ki bi se nanašale na te rpocese.
Z vrsto eksperimentov je začel proti koncu 1880 in je s tem na-
daljeval 26 let; v tem času je uredil rezultate nekako 30 do 50
tisoč testov in ob tem pustil za seboj nad 800.000 funtov
[okrog 360 ton] železa in jekla na desetih različnih obdeloval-
nih strojih, ki so bili rezervirani prav za njegove eksperimen-
te. Kot je poročal, njegova največja težava ni bila v testira-
nju mnogih različic, am.pak v tem, da je ob nespremenjenih enajs-
tih variablah zam.enjeval pogoje dvanajste. Podatke je sistemia-
tizirai, določil korelacije in jih skrčil v praktično obliko na
način, ki ga je imenoval "logaritemsko računalo", s katerim naj
bi С112З določil optimalno kombinacijo alternativ za vsako sto"D-
12
njo strojnega urocesa. Od tedaj dalje so od njeorovih strojni-
140
kov zahtevali, da delajo skladno" z navodili, ki jih je izpeljal
iz eksperimentalnih podatkov in ne več po lastnem znanju, iz-
IcustATi in tradiciji. Tak je bil Taylor jev pristop pri prvem sis-
tematičnem usmerjanju na kom.pleksen delovni proces. Ker so na-
čela, na katerih ga je utemeljil, danes osnovna za razvito de-
lovno ali industrijsko načrtovanje, je pomembno, da jih podrob-
no pregledamo. In ker je bil Taylor resnično edini, ki je tem,
danes redko splošno priznanim, načelom dal jasen izraz, je naj-
bolje, da jih pregledamo kar s pomočjo njegovih direktnih for^
mulacij.
Ргл^^о načelo
"Šefi prevzamejo ... breme zbiranja vsega tradicionalnega zna-
nja, ki so ga v preteklosti posedo\''ali delavci, kot tudi njego-
vega klasificiranja, tabeliranja ter skrčevanja na navodila,
za^'ore in predpise." Ilustracijo tega smo videli v primeru
striTŽničarja in nosača železa. Veliko nesorazmerje r.ed tema dve-
na dejavnostima :n različne vrste znanja, ki se pri tem lahko
zbere.-'o, no jasriju je, da za Taylor ja - kot tudi za današnje šefe bilo robene naloge, ki bi bila ali tako preprosta ali tako
zapletena, da je ne bi bilo mogoče preučiti z namenom, da bi
zbral v rokab upravljanja vsaj toliko informacij, kolikor jih
pozna delaA^ec, ki to izvršuje, prav verjetno pa več. To končno
vodi v noložaj, v katerem "Delodajalci izvajajo svoje znanje o
tem, koliko lahko dnevno stori dana vrsta dela, ali iz svojega
lastnecra izkustva, ki jim s časom pogostokrat nejasno izraste
iz slučajnega-in nesistematičnega opazovanja svojih delavcev,
ali na v najboljšem primeru po vodeni dokumentaciji, ki prika-
zuje najhitrejši čas, v katerem je bil opravljen posamezen po-
sel".^^ To omoRTOča unravljanju, fll33 da odkrije in uveljavi i
hitrejše metode ter bližnjice, ki se jih delavci sami učijo ali
improvizirajo pri opravljanju svojega poklica in nalog in jih
uporabljajo po lastnem preudarku. Tak eksperimentalni pristop
tudi vzpostavlja nove metode, kakršne lahko prinašajo le sred-
stva sistematičnega preučevanja.
141
Ta prvi princip bi lahko imenovali razdružitev delovnega -pro-
cesa od izkušenosti delavcev. Delovni proces m.ora postati ne-
odvisen od obrti, tradicije in delavčevega znanja. Odslej torej
sploh ni več odvisen od delavčevih sposobnosti, am.pak v celoti
od dejavnosti upravljanja.
Dru gro načelo
"Kolikot je m.ogoče je treba umsko delo odstraniti iz delavni-
ce ter ga osredotočiti v oddelkih za planiranje in načrtovanje."^^
Taylor je pravilno sklepal, da je tu ključ do znanstvenega up-
ravljanja in je to točko posebej poudarjal, zato je pomembno,
da to načelo temeljito pregledamo.
Kot smo videli, je bistvena poteza človeka, ki postavlja njego-
vo delovno zmožnost nad. živlasko, zveza izvrševanja z zamišlja-
njem predm.eta, ki naj bi bil narejen. Toda ker postaja človeš-
ko delo bolj družben kot individualen fenomen, je možno, - za
razliko od živali, kjer je motivacijska moč, instinJct, neraz-
družljiv od njene dejavnosti - ločiti zamišljanje od izvrševa-
nja. To razčlovečenje delovnega procesa, v katerem, so delavci
reducirani skoraj na stopnjo dela v njegovi živalski formi kot
nenamenskega in razmišljanja nesposobnega nasproti sam;00rgani-
ziranemu in sam.om.otivirajočemu družbenemu delu skupnosti pro-
ducentov, postaja odločilno za upravljanje najetega dela. Če
bi delavčevo izvrševanje vodilo njegovo lastno zamišljanje, po-
tem. m.u, kot smo videli, ne bi bilo mogoče vsiliti ne metodološ-
ke učinkovitosti ne delovnega tem.pa, kakršnega želi [ 114^ ka-
pital. Zategadelj se kapitalist od samega začetka uči, kako naj
uporabi prednost tega vidika človeške delovne m.oči, da bi zlom.il
enotnost delovnega procesa.
Ta princip bi lahko prej im.enovali razdružitev zamišlianr'a in
izvrševanja kot pa s sicer bolj običajnim imenom razdružitve
umskega in fizičnega d.ela (pa čeprav sta si izraza nodobna in
v praksi običajno identična). To pa zato, ker je um.^ko delo.
142
predvsem z glavo opravljeno delo", tudi samo podrejeno istemu
princit)u razdruževanja zamišljanja od izvrševanja: umsko delo
je najprej razdvojeno od fizičnefra, in je, kot bomo videli, po-
tem s&mo natančno razdeljeno v skladu z istim pravilom.
Prva implikacija tega načela je, da Taylorjeve "znanosti o
delu" nikoli ne more razviti delavec, vedno samo uprava. O tem
stališču, ki je danes tako "naravno" in nediskutabilno, so v
Taylorjevem času dejansko potekale izredno silovite razprave,
l:ar kaže, kako daleč smo v slabem stoDetju pripotovali vzdolž
roti spreminjanja vseh predstav o delovnem procesu in kalco po-
polno so v kratkem časovnem obdobju Taylorjeve vročekrvno spod-
bijare predpostaA'-ke prešle v konvencionalno gledanje. Taylor
se je ponovno soočal s tem \rprašanje - zakaj mora delo preuče-
vati uprava in ne delavec sam; zakaj ne raje znanstveno izvrše-
vanj e namesto znanstvene ra upravij anj a? - in uporabil je vso
svojo spretnost v izmišljanju odgovorov, čeprav ne vedno s svo-
jo običajno odkritostjo. V Načelih znanstvenega unravljanja je
poudaril, da je "stari sistem" upravljanja
storil, da, je postalo za vsakega delavca nujno, da
nosi skoraj vso odgovornost tako za splošni plan
kot za vsai: element svojega dela in v mnogih pri-
merih tudi za svojo opremo. Povrh tega je moral
opravljati vse tekoče fizično delo. Na drugi stra-
ni pa je razvoj znan.osti povzročil vzpostaviteA^
m.nogih navodil, zakonov in predpisov, ki so na-
domestili presojanje posameznega delavca in ki se
115Î lahko učihlTOvito uporabljajo le ob sistema-
tičnemu dolrumentiranju, registriranju itd. Praktič-
na uporaba znanstvenih podatkov zahteva tudi pros-
tor, v katerem bi hranili knjige, dokumentacijo itd,
ter mizo, pri kateri bi delal načrtovalec. Talco bi
morala vse načrtovanje, ki ga je v starem sistem.u
opravljal delavec kot rezultat svojega osebnega
izkustA^a, v novem sistemu opravljati v skladu z
zakoni znanosti uprava; kajti čeprav bi se delavec
znašel v razvoju in uporabi znanstvenih podatkov,
bi bilo zanj fizično nemogoče hkrati delati pri
stroju in za mizo. Prav tako je jasno, da je za
vnaprejšnje pl'aniranje potreben določen tip člo-
veka, za izvrševanje dela pa povsem drugačen, 16)
143
Pomisleki, ki imajo opraviti s fizično postavitvijo na delov-
nem mestu, so seveda skoraj brez pomena in predstavljajo pre-
mišljeno pretiravanje o ovirah, ki niso, če že predstavljajo
nadlego, težko premostljiva. Obračanje k "različnim tipom." de-
lavcev, ki da so potrebni za posam.ezne posle, "je več kot nepo-
šteno, ker ti "različni itpi" komaj da obstajajo, dokler jih
ne ustvari delitev dela. Kot je Taylor pravilno sklepal, je bi-
lo posedova-nje obrtnega znanja tisto, kar je iz delavca napra-
vilo najboljšo izhodiščno točko za razvoj znanosti o delu; sis-
tematizacija često pomeni, vsaj od začetka, zbiranje znanja,
ki ga delavci že imajo. Toda Taylor, gotov v svoji obsedenosti
z brezmejno razumnostjo ureditve, kot jo je predlagal on, se
ne ustavlja na tej točki, V svojem, pričevanju pred nosebnim od-
borom Predstavniškega doma je v stiski in obramibi iznésel še
17Ì
druge argu.mente: ^
Gosnod predsednik, želel bi razjasniti, da vodi to-
vrstno delo, ki ga prevzema uprava, k razvoju zna-
nosti, medtem ko je delavcu skorai nemogoče, da bi
razvijal znanost. Obstajajo delavci, ki so intelek-
tualno sposobni za razvijanje znanosti, ki imiajo
soli v giavi in so sposobni za razvijanje znanosti
prav kot lllôl oni v vrstah upravljanja. Toda zna-
nosti o opravljanju kateregakoli dela ne more raz-
vijati delavec. Zakaj? Ker nima za kaj takega ne
časa, ne denarja. Razvoj znanosti o opravljanju
nekega dela vedno zahteva delo dveh, enega, ki te-
koče opravlja delo, ki naj bi ga proučili, ter
drueega, ki skrbno opazuje prvega v njegovem delu
in proučuje problem.e časa ter kretenj , ki^ se veže-
jo na to delo. Noben delavec nima ne časa ne denar-
ja, da bi se razvnel v ta.kšnem. eksperimentiranju.
Če dela zase, mu ne bo nihče plačal za čas, ko bo
proučeval kratnje nekoga drugega. Uprava mora in
more plačati takšno deío. Tako tedaj za delavca
postane razvoj znanosti nemogoč, toda ne zato, ker
ne bi bil intelektualno sposoben zanj , tem.več ker
nim.a ne časa ne denarja za kaj takega in tako pač
uvidi, da se mora s tem vprašanjem ubadati uprava.
Taylor tukaj dokazuje, da sistematično proučevanje dela in sa-
dovi tega proučevanja pripadajo upravi s popolnoma istim razlo-
gom, kot ji pripadajo stroji, tovarniška poslopja itd,; to je,
ker velja vodenje takega proučevanja delovni čas, tega pa si
144
lahko privoščijo samo lastniki kapitala. Lastniki delovnega
časa si ne morejo privoščiti, da bi z njim počeli še kaj dru-
geçra, kot da ga prodajajo kot sredstvo za svoje življenje. Res
je, da je to v kapitalističnih odnosih proizvodnje pravilo in
Taylorjeva uporaba argumenta v tem primeru z veliko očitnostjo
kaže, kam vodi oblast kapitala: ni le kapital lastnina kapita-
lista, tem.več je sam.o delo postalo del kanitala. Ne le, da so
delavci izgubili kontrolo nad proizvajalnimi sredstvi, temveč
m.orajo sedaj izgubiti še kontrolo nad svojim, lastnim delom in
načinom njegovega izvrševanja. Ta kontrola sedaj pripada tistim,
ki si lahko "privoščijo" njegovo rpoučevanje, da bi ga poznali
bolje, kot poznajo svojo lastno življenjsko dejavnost delavci
sam.i.
Toda Taylor še ni končal s svojim argumentom: "Povrh [ te-
a" , je dejal odboru, "če bi nek delavec odkril nov in hitrej-
ši način dela, ali če bi razvil novo metodo, bi talco j opazil, -
da je v njegovem interesu, da obdrži ta napredek sam zase in ne,
da bi še ostale delavce poučil hitrejše metode, V njegovem in-
teresu je,'da počne, kar so počeli delavci v vseh časih: obdiv
žati poklicne skrivnosti, zase i.n za svoje p:"ijatelje. To je
stara predstava poklicnih skrivnosti. Delavec je obdržal svoje
znanje zase, namesto da bi ga vključil v znanost in predajal
drugim in ga pretvarjal v javno lastnino,Za tem prisluhom
v starim predstavam "cehovskih skrivnosti" je skrito Taylorje-
vo vztrajno in tem.eljno prepričanje, da delavčeva izboljšava
delovnih metod prinaša upravi kaj m.alo koristi. Nekje drugje v
svojem pričevanju, ko govori o delu svojega družabnika Franka
Gilbretha, ki je prežiT'^el mnogo let ob preučevanju metod zida-
nja, odkrito priznaxí-a ne le, da M delavci lahko razvili "zna-
nost o zidanju", temveč da so jo nedvomno razvili: "Sedaj niti
najmanj ne dvomim, da so bile v zadnjih 4000 letih vse metode,
ki jih je razvil g. Gilbreth, mnogokrat porojene v glax'-ah zi-
darjev". Ker pa znanje, ki ga posedujejo delavci, ni koristno
za kapital, začenja Taylor s seznamom želja znanstvenega uprav-
ljanja: "Prvič. Razvoj znanosti o zidanju, ki jo razvija upra-
va in ne delavci,Delavci, razlaga ne bodo dovršili nikakav
145
snega sistema ali metod, ki bi škodovale njim ali njihovim so-
delavcem: "Ali bi se mogoče", pravi, obračajoč se k opravilu
nosačev surovega železa, "oni otresli sedm.ih mož izmed osmih iz
svoje skupine ter obdržali le osmega? Ne!"^^^
Končno je Taylor bolje raztmel Babbageovo načelo kot kdorkoli
drug v njegovem času in le-to vedno najvišje cenil. Namen pro-
učevanja dela zanj nikoli ni bil v ten, da bi v delavcu združil
večji del znanstvenega znanja, da bi zagotovil dviganje delavca
hkrati z dvigom tehnike,	1'^jegov namen je bil vse prej v
ten, da bi pocenil delavca z znanjšanjem nje^rovega šolanja in
povečanjem njegove proizvodnosti, V svoji zgodnji knjigi Delav-
niško upravljanje je odkrito dejal, da se "nnoge nožnosti" nje-
govega sistena "ne bodo uresničile, dokler ne bodo domala vseh
strojev v delavnici vodili ljudje manjših zmožrosti in nadarje-
nosti, ki T>a bodo zato cenejši od od onih, ki jih je zahteval
piS
stari sisten." '
Zato, da bi zagotovili tak6 kontrolo uprave kot pocenili delav-
ca, je treba storiti, da postaneta zamišljanje in izvrševanje
ločeni sferi dela, V ta namen nora biti proučevanje delovnega
procesa rezerv?-rano za upravo in odmaknjeno deLavcem; njim le
sporočajo rezultate v obliki poenostavljenih delovnih nalog,
ki jih vodijo poenostavljena navodila; in od tedaj dalje je nji-
hova dolžnost, da jin sledijo, nerazmišljajoč in brez razumevanja
osnovnih tehničnih sklepov in dejstev.
Tretje načelo
Bistvena predstava "običajnih vrst upravljanja", pravi Taylor,
"je, da je vsak delavec v svojem lastnem poklicu bolj izkušen,
kot pa je to mogoče za nekoga iz vrst upravljanja, zato mora-
jo biti podrobnosti o ten, k?ko naj bo neko delo kar najbolje
opravljeno, prepuščeno njemu," Tn za '^asprotje: ""ajbolj pone"-
ben samostojen elem^ert modernega z'^anstverega rpravlj ar ja je
verjetno poje" naloge. "Delo vsake~a delavca unrava popolnona.
planira vsaj za dan vnaprej in vsak dela^-ec prejme v večini pri-
146
merov popolna pismena navodila, ki do podrobnosti opisujejo
nalogo, ki jo mora opraviti, pa tudi sredstva, ki naj jih upo-
rabi pri delu, ,,,.Ta naloga ne določa v podorbnostih le tis-
tea:a, kar je treba napraviti, temveč tudi,- kako je treba to na-
praviti ter točen čas, dovoljen za neko opravilo. Znanstveno
upravljanje obstaja predvsem v pripravljanju in v iznašanju
teh nalog,
Tisto, kar je v tem načulu pomembnega, niso pismena navodila,
1193 Taylor za Schmidta ni potreboval takega navodila, pa
tudi v mnogih drugih primerih ne. Bistveni element je vse prej
sistematično predplaniranje in predizračunavanje vseh elemen-
tov delovnega procesa, ki danes ne obstaja več kot proces v
predstavi delavca, ampak le še"kot proces v predstavi posebnega
upravljalskega štaba. Če je bilo prvo načelo v zbiranju in raz-
vijanju znanja o deloxmem procesu, drugo pa v osredotočanju te-
ga znanja na izključno področje uprave - skupaj s svojim nujnimó
nasprotjem, odsotnostjo takega znanja med delavci -, potem je
tretje načelo v unorabi monopola nad znanjem, da bi se omogočila
kontrola nad sleherno stopnjo delovnega procesa ter nad načinom
n.iep:ovega izvrševanja.
Kapitalistična industrijska, uradniška in bančna dejavnost se
je razvijala skladno s tem načelom in le-to je sčasoma postalo
del sprejete rutine ter navad, to pa toliko bolj,. kolikor se je
razširjal znanstveni kara"kter večine v kompleksnost rastočih
procesov; ker je delavcu onemogočeno deliti	to rast, mu
postaja vse težje razumeti proces, v katerem deluje. Kot je
Taylor točno sklepal, je to spočetka zahtevalo precejšnje psi-
hološke težave. Sredstva, ki so se uporabljala, - tako v izbi-
ranju posameznega delavca za izhodiščno točko kot v njegovem
preusmerjanju na nove pogoje dela - smo videli v preprostem
Schmidtovem primeru, V bolj zapletenih pogojih strojne delavni-
ce je Taylor odstopil ta del odgovornosti delovodji. Za vodi-
telje skupin je dejal, da jih je treba nujno "okrepiti ter na-
peti do popolnega vztrajanja pri tem, da morajo delavci izvrše-
vati ukaze natančno tako, kot so specificirani v pismenih na-
147
vodilih. To je spočetka težka naloga, ker so bili delavci vsa
leta navajeni, da so si podrobnosti yidèlu'-prilagodil i po svoje,
mnogi med njimi pa so tesni prijatelji šefov, in verjemite, da
2Ђ)
poznajo njihov posel enalco dobro,"
Moderno upravljanje je nastalo na osnovi teh načel. Pojavilo se
je kot teoretičen konstrukt in kot sistematična praksa in sicer
v tistem obdobju, v katerem je transformacija dela od procesa,
ki je temeljil na izkušenosti, v proces, utemeljen na znanosti,
dosegla svoj najhitrejši tempo. Njegova naloga je bila, da os-
vesti in sistematizira Cl2l} pred tem nezaved.no tendenco kapi-
talistične proizvodnje. Zagotoviti je moralo, da se bo delavec
hkrati z izginjanjem obrti spuščal na stopnjo posplošene in ne-
izoblikovane delovne noči, ki bo pripravljena za izvrševanje
obširne vrste preprostih nalog in ki se bo z razvojem znanosti
zbirala v rokah upravljanja.
STRUKTUPJl DELAVSKEGA RAZREDA IN NJEGOVm R5ZEPVNIH APMAD
1^3773 Delo in kapital sta nasprotna pola kapitalistične družbe.
Ta polarnost se začenja v vsakem podjetju in se uresničuje tako
v nacionalnih kot v internacionalnih razmerjih kot orjaška raz-
redna razklanost, ki obvladuje družbeno strukturo. Ta polarnost
je že vklučena v nujno identičnost obeh. Ne glede na to, kakšna
je oblika kapitala, ali kot denarja, ali kot blaga, ali kot
proizvajalnih sredstve, je kapital delo; je delo, ki se je že
izvršilo v preteklosti, opredmeten produkt predhodnih faz ozi-
roma ciklov proizvodnje, ki je postalo kapital le s tem, ko si
ga je prisvojil kapitalist in ga uporabil v akumuliranju še več
kapitala. Istočasno je delo kapital; kot živo delo, ki ga kupu-
je kapitalist, da bi sprožil proizvodni proces. Tisti del denar-
nega kapitala, ki rezerviran za plačevanje dela, tisti del, ki
se v sakem ciklu preoblikuje v živo delovno moč, je del kapita-
la, ki predstavlja in ustreza delavnemu prebivalstvu in od kate-
rega se le-rto vzdržuje.
148
Zato je delavski razred, preden "je karkoli drugega, najprej
živi del kapitala, ki sproža proces, ki oddaja celotnemu kapi-
talu njegov porast kot presežno vrednost. Kot tak je delavski
razred prvi med"eksploatacijskimi surovinami.
[378^ Ta delavski razred živi svoje družbeno in politično živ-
ljenje zunaj neposrednega vpliva kapitala. Protestira in se
vdaja, se upira ali pa se vklaplja v meščansko družbo, vidi
sebe kot razred ali pa, vzporedno s silami, ki nanj delujejo,
muhavostmi, konjunJcturami ter konjflikti družbenega in politič-
nega življenja, izgublja vpogled v svojo lastno eksistenco.
Toda ker je v svojem trajnem obstoju živi del kapitala, določa
njegovo poklicno strukturo, način dela ter razvrstitev po in-
dustrijah v družbi nadaljujoči' se proces akumulacije kapitala.
Ne njegova lastna volja in samodejavnost, ampak gibanje kapita-5.
la ga zgrabi j a ter spušča, poriva v različne dele družbene ma?-
šinerije ter ga preganja iz drugih.
Iz vsega tega je izpeljana formalna definicija delavskega raz-
reda kot tistega razreda, ki ne poseduje ničesar drugega kot
ST^-ojo lastno sposobnost .dela, in ki prodaja to sposobnost ka-
pitalu kot povračilo za obstoj. Kot bomo videli, je ta defini-
cija, podobno kot druge, omejena v svoji statičnosti. Toda
sama v sebi je popolnoma pravilna in predstavlja edino ustrez-
no izhodišče za vsak poskus, ki naj bi opredelil delavski raz-
^ed v m.oderni družbi.
Prvo nepopolno približevanje delavskemu razredu v tem stoletju
bomo laV'ko dosegli, če na začetku upoštevamo množične poklic-
ne ka^-erorije, ki skoraj brez izjem zaobsegajo delavsko prebi-
valstvo. t Potem ko poda nekaj važnejših kritik široko sprejete-
f-a pojma "delavski razred", kot ga uporablja ameriški Urad za
popis in delovno statistiko - ki sem ne prišteva več onih, ki
čakajo na zaposlitev, zato pa vključuje številne kategorije
lastnikov, in ki izključuje veliko število rutiniziranih umskih,
nižjih "profesionalnih" ter pisarniških poklicev - začenja
149
Braverman pregledovati v zadnjih desetljetnih potekajočo eks-
panzijo delavskega razreda do njegove absolutne velikosti,
kot jo prikazujejo natančnejše analize različnih uradnih sta-
tistik.3
Potreben je le trenuten premislek, da bi videli, kako
množica novih delavskih poklicev teži k rasti, toda ne v nas-
protju s hitro mehanizacijo in "avtomatizacijo" industrije, am-
pak skladno z njo. Kot rezultat te mehanizacije je število de-
lavcev, ki jih zahteva proizvodnja, rudarstvo, transport, pro-
met, javne službe ter do določenega obsega tudi gradbeništvo,
znižano in ne narašča več tako hitro, kot njegov materialni pro-
dukt, tako da so delovne potrebe v teh industrijah, če jih u-
poštevarao kot delež celotnega zaposlenega prebivalstva, postav-
ljene v šah. Znanstveno-tehnološka revolucija tako sčasoma pri-
dobi naslednjo bistveno lastnost: da se delež prebivalstva, po-
vezan z znanstveno in tehnološko razvito [582] industrijo, pa
čeprav le v obliki helotov, s svojim širjenjem definitvno zni-
žuje. Zato v "avtomatizirani" dobi najhitreje rastoča industri-
ja in poklicna področja težijo k delovnemu intenziviranju po-
dročij, ki še niso.ali pa ne morejo biti podrejeni visoki teh-
nologiji.
Množina dela, ki jo je odvrgla hitra mehanizacija industrije
(in ta ne vključuje le tistih, ki so izgubili zaposlitev, am-
pak tudi tiste, številčno veliko bolj pomembne, ki v času, ko
se tradicionalne priložnosti za industrijsko zaposlovanje oža-
jo, še vedno prihajajo na trg dela), oskrbuje delovne zaloge
za pisarniška, servisna in trgovska podorčja. Mehanizacija in-
dustrije proizvaja relativno odvečno prebivalstvo, ki je raz-
položljivo za zaposlovanje po nižjih plačilnih tarifah, ki oz-
načujejo to novo množino poklicev, Z drugimi besedami, kot se
kapital seli na nova področja, iščoč profitnih naložb,tako
vpliva zakon akumulacije kapitala na starih področjih na izo-
blikovanje "delovne sile", ki jo zahteva kapital v svojih novih
inkarnacijah, Temu procesu je dal klasično formulacijo Marx v
prvem delu Kapitala pod poglavjem "Splošni zakon akumulacije
150
kapitala", ko opisuje neprestano ustvarjanje "relativnega od-
večnega prebivalstva" v kapitaliatični proizvodnji, brž kosse
je poslovila od svojega "otroštva". C...]
! mehanizaciji podrejene industrije in delovni procesi
osvobajajo množine dela, ki postanejo na razpolago izkorišča-
nju v drugih, na splošno manj mehaniziranih področjih akumula-
cije kapitala. S ponavljajočim se prikazovanjem tega cikla teži
delo k [38^1 nalaganju v tistih industrijah ter poklicih, ki
so manj občutljivi do načrtovanih izpopolnitev v prodiürtivnos-
ti dela, V teh novih industrijah in poklicih znižuje m.ezdne
tarife stalna razpoložljivost relativnega odvečnega prebivals-
tva, ki ga je ustvarila stanovitno rastoča produktiimost dela
v strojnih poklicih. Tako stanje izmenoma spodbuja investiran^
je kapitala v tistih oblikah delovnega procesa, ki zahtevajo
veliko slabo plačanega ročnega dela. Kot rezultat vidim.o v kapi-
talistični industriji stoletno tendenco akumulacije dela na tir
stih podorčjih industrije in trgoxHne, na katera je'znanstveno-
tehniška revolucija manj vplivala: servisne storitve, prodajal-
stvo in njeriU sorodne oblike dela, pisarniško delo, kolikor še
ni mehanizirano itd. Paradoks, da so najhitreje rastoči množič-
ni poklici v dobi znanstveno-tehniške revolucije tisti, ki ima-
jo najmanj opraviti z znanostjo in tehnilogijo, nas ne presene-
ča, Smàsel m.ašinerije ni v tem, da bi povečeval, temveč da bi
zm.anjševal število delavcev, ki so nanjo priklenjeni. Tako ni-
kaJ-ror ni logično, da z razvojem znanosti in tehnike še naprej
izredno hitro raste število tistih, ki so zlahka razpoložljivi
za privlačevanje pozornosti kapitala v vseh njegovih najmanj
mehaniziranih funkcionalnih oblikah.
V	obdobjih hitre akumulacije kapitala, kot je bilo tisto, ki
se je po drugi svetovni vojni odigralo v vsem kapitalističnem
svetu, je relativno odvečno prebivalstvo kot "naravni" proiz-
vod procesa alcumulacije kapitala dopolnjeno z drugimi viri dela,
V	Severni Evropi in v ZDA so kapitalistična gospodarstva bolj
in bolj izkoriščala množine bivšega agrarnega dela v kolonijah
in neokolonijah. Te množine je odvrgel proces samega imperia-
151
lističnega prodiranja, ki je razbilo tradicionalne oblike de-
la ter preživljanja. Kapitalu so postale razpoložljive, kakor
hitro je porabil svoje lastne odvečno agrarno delo (ta del re-
lativnega odvečnega prebivalstva je Marx imenoval "latentno"
obliko). Rezultat je bil v tem, da je postalo gibanje^ 585J
dela do nekega obsega internacionalizirano, čeprav ga je še
vedno v vsaki deželi vladno delovanje usmerjalo s poskusom,
da bi ga prilagodili nacionalnim potrebam kapitala. Tako sedaj
Zahodna Evropa in Zda črpata rezervar dela, ki se razteza v
širokem pasu od Indije in Pakistana na vzhodu, preko Severne
Afrike in najjužnejše Evrope vse do Karibskih otokov in drugih
področij Latinske Amerike na zahodu. Indijski, pakistanski,
turški, grški, italijanski, afriški, španski ter drugi delavci
dopolnjujejo domači spodnji razred v Severni Evropi tér dvi-
gujejo njene nižje sloje. Isto vlogo zavzemajo v ZDA Portori-
čani, Mehikanci in drugi latinskoameriški delavci, ki so pri-
ključeni k najslabše plačanemu delu, sicer dopolnjenem predv-
sem s črnimi delavci.
Istočasno s tem. procesom, ki je prerastel rasne in nacionalne
okvire, je postal primaren dodatem rezervoar dela ženski del
prebivalstva. V vseh najhitreje rastočih področjih delavstva
predstavljajo večino ženske in v nekaterih primerih celo ogrom-
no večino delavstva. Ženske oblikujejo idealen rezervoar dela
za številne nove poklice. Oviro, ki omejuje ženske na mnogo
nižjih plačilnih tarifah, je okrepilo njihovo ogromno število,
v katerem so na razpolago kapitalu. To ogromno število je za
precejšnje časovno obdobje izmenoma zajamčeno z njihovo manj-
šo udeležbo v delovnem prebivalstvu,s kakršno so ženske vsto-
pile v dobo monopolnega kapitala. Medtem ko je moško prebival-
stvo, tudi v začetni delovni dobi, izpostavljeno počasnemu u-
padanju udeležbenega razmerja v delovni sili (kar je samo pri-
krita oblika dviganja nezaposlenosti), pa so bile ženske vse
to stoletje udeležene v zaposlovanju v res hitro rastočem raz-
merju. Za kapital je to izraz gibanja k slabo plačanim, strež-
nim in "dopolnilnim" poklicem. Za delavski razred pa je to de-
152
loma izraz vse težjera dohajanja običajnih ter neizogibnih[58^
sredsteA»- za obstoj v družbi, kakršno je izoblikoval kapital,
če le ni dveh ali več družinskih članov hkrati na delu. Na ta
način se čedalje bolj naraščajoči del človeškega dela priklju-
čuje kapitalu.
Rezer^^-na delai^-ska armada
no"ice zaposlenih tako ne moremo ločiti od njej priključene
množice nezaposlenih. V pogojih kapitalizma nezaposlenost ni
odklon, ampak je nujni del delujočega mehanizma kapitalistič-
nega načina proizvodnje. Le-to neprestano proizvaja ter absor^
bira energija samega procesa akumulacije. Nezaposlenost je le
uradno iipoštevan del relativnega odvečnega delovnega prebival-
stva, ki je potrebno za akumuliranje kapitala in ki se s^o
ob tem proizvaja. To relativno odvečno prebivalstvo, industrij-
s]:a rezerAma armada, popri jemlje v moderni družbi različne ob--
like, h katerim bi lahko šteli nezaposlene, redko zaposlene,
delno zaposlene, množico žensk, ki kot služinčad oblikuje re-
zervo za "ženske poklice", aramde migrantnih delavcev, tako
a<-T?arnih kot industrijskih, črnsko prebivalstvo s svojimi iz-
redno visokimi stopnjami nezaposlenih ter tuje rezerve dela.
Krx je ločil tri oblike rezervne delavske armade ozirom.a re-
lativnega odvečnega prebivalstva: tekočo, latentno in stagnan-
tno. Tekočo najdemo v središčih industrije in zaposlovanja
v obliki delavcev, ki se pomikajo od zaposlitve do zaposlitve
in ki jih gibanja tehnologije in kapitala privlačujejo ter spet
odbijajo (to je, najemajo in odpuščajo), zato prenašajo v času
tera pomikanja določeno m.ero nezaposlenosti. S poenostavija-
njem delovnih opravil ter z razširjanjem šte\''ila in različic
noklicev, pri katerih se je "I^valifika.cija" zožila na minimum
nreprostega dela, je ta sloj rastel do širokega obsega deloA-
ne'-a prebivalstva. Izredna gibljivost, ki jo je v ZDA zagoto-
vil avtomobislki transport,  je vsakemu dela-"-cu razširi-
la geografski doseg tai'ih poklicev in precej razširila "celo-
153
to dela", razpoložljivega vsaki tovarni, uradu, skladišču, ma-
loprodaji itd, , ter odnravila vezanost na kraj in okoliš, Obi«š
čajno delovno živlienje zdar za mnoge delavce poteka v gibanju
izm.ed precejšnjega števila poklicev, tal^o da so taki delavci
zdaj zaposleni, zdaj spet v rezervnem delovnem prebivalstvu, J
Latentno relativno odvečno prebivalstvo je po Harxovi defini-
ciji tisto, ki ga najdem.o v poljedelskih področjih, V teh po-
dročjih za razliko od centrov kapitalistične industrije ni ob-
stajalo protigibanje privlačevanja, ki bi izravnalo' odbijanje
tistih, ki jih je "osvobodila" revolucija v poljedelski tehno-
logiji, zato se gibanje dela usm.erja iz poljedelskih predelov
v m.estna ter elemestna področja. V najrazvitejših kapitalis-
tičnih deželah Severne Evrope in Severne Amerike je bila ta ce-
lota relativnega odvečnega prebivalstva široko absorbirana,
t .,.1 Latentna oblika odvečnega prebivalstva obstaja sedaj
predvsem v neokolonijah in tja, kot je že bilo omenjeno, pos-
kušajo kapitalistične dežele skladno s potrebam.i akum.ulacije
usmerjati privlačevanje ter odbijanje takega dela. To usmerje-
no internacionalizacijo delovnega tro-a dopolnjuje izvoz različ-
nih industrijskih procesov v cenena delovna področja tistih
dežel, ki se jih drži podrejenost kot "nerazvitih obm.očij".
Končno -ovori Marx o star-nantnem. relativnem odvečnem: prebival-
stxai, Гз^^! -i á® zaposleno neredno, priložnostno, obrobno
in ki se staplja z "usedlino" relativnega odvečnega prebivals-
tva, kot je to im.enoval Мазтх, živečega v sferi pavperizm.a:
"Pavperizem. je hiral-n^ca aktivne delavske armade in balast in-
dustrijske rezervne armade. Njegov nastanek je v nastanJku re-
lativne preobljudenosti, njegova nujnost v njeni nujnosti, z
njo vred je pavperizem eksistenčni pogoj za kapitalistično
produkcijo in naraščanje bogastva, Pavperizem se šteje k faux
frais kapitalistične prodiikcije, ki pa jih zna kapital-večino-
ma prevaliti s sebe na rajnena delavskega razreda in malega
24)
srednjega razreda."
Neredno in priložnostno zaposleno stagnantno relativno odvečno
154
prebival81л''0 je z Marxovini bes.edami "za kapital neizčrpen re-
zervoar razpoložljive delovne sile. Življenjski položaj teh
delavcev je nižji kakor povprečna normalna raven delavskega
razreda in prav zavoljo teG:a tvorijo široko podlaso za poseb-
ne eksploatacijske panoge kapitala". ^^ Pomen te veje odvečne-
ga prebivalstva za tiste vrste zaposlovanj, ki so se vse bolj
hitro širile, je jasen. To si bomo podrobno ogledali kasneje.
Dejavnost kapitala, ki plodi' množine dela za svoje različne po-
trebe, je Marx povzel v naslednjem znanem odstaA'-ka:
Kolikor večje je družbeno bogastvo, kolikor večji
je a''^ti\mi kapital ter obseg in energija njegove
rasti, ?rolikor večja je torej tudi absolutna mno-
žina proletariata- in produktiAma sila njegovega
dela, toliko večja je industrijska rezervna arriada,
7!sti vzroki, ki razvijajo ekspanzivno silo kapita-
la, razvijajo tudi razpoložljivo delovno silo. Re-
lativna velikost industrijsk§ rezer\nie armade raste
tore.i s potencami bogastva. Čim večja pa je ta re-
zervna armada v primeri z aktivno delavsko armado,
tem večje so množice konsolidirane hiperpopulacije,
katere revščina je v premem, sorazmerju z mučnostjo
n.i.enega dela. Čim večja sta končno v delavskem
razredu plast Lazarjev C589J in industrijska re-
zervna armad.a, tem večji je oficialni pavperizem.
To je absolutni, snlošni zakon kapitalistične aku-
mulacije. Njegovo dejavnost spreminjajo, kakor vse
ostale zakone, mnogotere okoliščine, katerih ana-
liza pa ne spada semkaj.
Ta zakon, trdi Marx, "drži relativno preobljudenost ali indus-
trijsko rezervno arm.ado vedno v ravnotežju z obsegom in energi-
jo akumulàcije ... Ta zalcon zahteva akumulacijo revščine, ki
ustreza akumulaciji kapitala.V štiridesetih in zgodnjih
petdesetih letih tega stoletja, ko se tendence ogromnega vzva-
lovanja v aloimuliranju kapitala, ki so se (za ZDA) začele v
drugi svetovni vojni, še niso razvile oziroma jasno izrazile,
se je ta "absolutni, splošni zakon kapitalistične akumulacije"
na široko jemal kot najšibkejši vidik marksistične.analize. Z
našega sedanjega, ugodnejšega stališča, ko so se posledice te-
ga akumulacijskega cikla v popolnosti izvršile in jim je raz-
burjenje šestdesetih let dalo boljšo preglednost, je vprašanje
155
privzelo nekoliko drugačen izgled.
Obsežnost in energija akumulacijskega procesa, ki se je začel
s štiridesetimi leti, je dokončno- uničil poljedelsko prebival-
stvo v ZDA in ga - tako belo kot črno - v širokem obsegu spre-
menil v ircbano "delovno silo", to pa je dopolnjeval v pomembnem
merilu še uvoz delavcev iz Latinske Amerike, To ogromno narašča-
nje "absolutne velikosti proletariate" je spremljalo enkko o-
gromno naraščanje industrijske rezervne armade. Statistika kaže
podvojevanje števila uradno ocenjene nezaposlenosti', tako da se
je v zgodnjih sedemdesetih letih ta del delavskega razreda dvigi
nil na 4 do 5 milijonski obseg, toda to je še najmanj pomemben
kazalec rasti industrijske rezervne armade. Veliko bolj pomemb-
ne so statistične serije, znane kot "udeležbena razmerja delov-
ne sile", r,..3
j^Braverman prikazuje padec moškega udeleîbenega razmerje od. 87^
v letu 1947 na 805^ v letu 1971 ter porast ženskega udeležbenega
razmerje od 31.8/^ na 43.35^ v istem razdobju^
393^ Ti dve nasprotujoči si gibanji delavcev in delavk sta si
nasprotni le po obliki, V bistvu predstavljate dA-^e plesti iste-
ga pojava, to je rasti relevantne velikosti industrijske rezer-
vne ermade. Med delavci se le-ta kaže v obliki odpuščanja v
vrste tako imenovanih neudeležen?h v delovni sili, ali z d.rugi-
mi besedami, predstavlja porast "stagnantnega" deleža. Med de-
lavkami pa poprijem.lje obliko rastoče kategorije žensken-a dele,
ki pa je odbita od množice žensk, ki prej niso delale; zato
predstavlja razširitev "tekoče" in "stagnantne" rezervne delav-
ske armade za dodatne ^39^ stotisoče in tudi milijone na le-
to, Kot razširja razpoložljiva celota nezaposlenega med moškimi
njihov relativno odbijanje od industrije in trgovine, tako je
med ženskami še bolj razširjeno njihovo rastoče privlačevanje
na ta področja« Nasprotujoči si obliki - močna zahteva po žen-
skem. delu ob razširjajoči se množici ženskih poklicev nasproti
relativni stagnaciji moške množice poklicev - ki ju poprijemlje
156
v osnovi enotno gibanje, enostavno odražata različna izhodišča
moškega in ženskega dela na začetku obdobja, ki smo si ga ogle-
dali.
Logična kulminacija teh teženj je izenačevanje udeležbenih raz-
merij delovne sile med moškimi in ženskami ter stabiliziranje
enotnega razmerja za celotno prebivalstvo - z drugimi besedami,
sprememba nekako ene tretjine ali več moškega prebivalstva v
rezervno delavsko armado, ki jo spremlja podoben del ženskega-
prebivalstva. [..J Prišlo je do tega, da skupaj z rastočo mno-
žico proletariate poteka tudi utrjevanje rastoče množice relar-
ttvnega odvečnega prebivalstva, kar povzroča v zelo velikem ob-
segu takô tržno odbijanje moškega kot privlačevanje ženskega
dela. [...J
[397З Kot se pogosto domneva, pojasnjuje problem ogromnega
števila poklicev, ki so plačani manj kot z "življenjsko m.ezdo"
- to je, manj kot z mezdo, ki je potrebna za vzdrževanje delav-
ske dinižine, da bi si zagotovila življenje ter reprodukcijo
delovne moči - dejstvo, da se na široko prakticira zaposlovanje
več kot enega člana znotraj iste družine. Odkar je povprečno
število zaposlenih na družino med 1,5 ter 2, kar zagotavlja_
večji dohodek mnogim družinskim skupnostim, mora to na nek na-
čin res ublažiti problem, čeprav se ob tem povečuje stopnja
izdatkov za življenjske potrebščine. Toda če bi premislili na-
čin življenja, ki ga je vzpostavila ta hitra sprememba, ter
težnjo, ki izhaja iz dejstva, da hočejo milijoni družin podvo-
jiti zaslužek ob pomanjkanju primernih pogojev za otroško va3>-
stvo, hišno pomoč itd,, postane tak sklep nezanesljiv, Obšii^
ni prikazi pričajo, da se nezadovoljstvo močno veča med delav-
ci v tistih družinah, ki imajo več kot enega zaposlenega, če-
prav se s tem večajo tudi dohodki. 1..Л
^400Ј Končno òhtanja rezervar slabo plačanega delavstva osi-
romašene sloje prebivalstva, to najnižjo usedlino, ki je pri-
tegnjena k zaposlovanju le poredko, občasno in na vrhuncu "pro-
speritete", na njihovi najnižji stopnji, "Čim večja sta končno
157
v delavske razredu plast Lazarjev", [^OlJ je pisal Marx,
"in industrijska rezervna armada, tem večji je oficialni pav-
perizem". C...1 V ZDA je najbolj natančen podatek uradnega
paT'Tierističnega seznama popis tistih, ki potrebujejo socialno
pomoč. Leta 1975 so ti popisis vsebovali 14.8"milijonov oseb
izmed celotnega prebivalstva 210.4 milijonov, ozijroria pre-
bivalstva. [...J V tej presenetljivi razsežnosti bi lahko
odkrili skladno z Marxovim absolutnim splošnim zakonom kapita-
listične akiLïïiulacije povojni "prosperitetni" cikel: ogromno
množino dru.žbenega bogastva in delujočega kapitala,' razsežnost
in energijo kapitalistične akumulacije, rast absolutne velikos-
ti proletariata in prod\i!rbivnosti njegovega dela, rastočo rela-
tivno velikost industrijske rezervne armade, velikost konsoli-
diranega odvečnega prebivalstva, in končno, bedo "oficialnega
pavperizm.a". Da je to veriga, v kateri vsak člen pogojuje os-
tale in v kateri je "akumulacija bogastva na enem polu zato
istočasno akumulacija bede" na drugem, ni mogoče več dvomiti.
Prevedel
Pavel ZGAGA
OPOMBE
1)	Nekateri so v temi /drugi v luči spet žive / vidi človek
one v dnevu / ne pa tistih iz teme. -Prev.
2)	Lvndall Ur\'rick in E.F.L. Brech, The Making of Scientific
Management, 5 deli (London, №5, 1946, 1^48}, I., str. 17.
5) Glej Georges Priedmann, Industrial Society (Glencoe, III.,
1964) str: 51-65.
4)	Taylor's Testimony before the Special House Comjnitee, v
Prederick V/. Taylor, Scienti^fic Management (Nev; York in
London, 1947), str.	•
5)	Frederick V/. Taylor, Shop Management, v Scientific Management,
str. 30. Glej tudi Taylorjèva The PrinciñTes of Scientific
Mana-ement (Nev; York, 1967) str. 13-14, in Taylor's Testimony
V Scientific Management, str. 8.	
158
6)	Shop Management, str, 32 - .33.
7)	Ibid,, str, 3^35.
8)	The Principles of Scientific Management, str, 52,
9)	Ibid,, str, 48-49, 53.
10)	Ibid,, str, 41-47,
11)	Taylor nam.erno uporablja popačen jezik neameričana (npr,
"Veli, dot's all right" ipd*,), ki je seveda v taki obliki
neprevedljiv, - Prev,
12)	The Principles of Scientj-fic Management, str, 111,
13)	Ibid,, str. 36,"
14)	Ibid,, str, 22,
15)	Shop Management, str, 98-99.
16)	The Principles of Scientific Management, str, 37-38.
17)	Taylor's Testimony,,,, str, 235-236,
18)	Loe, cit,
19)	Ibid,,- str,75, 77.
20)	The Principles of Scientific Management, str, 62,
21)	Shop Management, str, 105,
22)	The Principles of Scientific Mana-i-ement, str. 63, 39.
23)	Shop Mana^em.ent, str, 108,
24)	Karl Marx, Kapital I, (Ljubljana, 1961), str, 728,
25)	Ibid,, str, 727.
25) Ibid,, str, 728,
27) Ibid., str. 730.
159
UDK 350.187 (73):141,826 (497.1)
Ranko BON in Elise BON-RUDIN
BELEŽKA H KRITIKI BRAVERMANOVEGA DELA IN MONOPOLNEGA KAPITALA
Bravermanov prispevek^^ se nahaja v razširitvi (oziroma "moder-
nizaciji") Marxovega opisa delovnega procesa, ki mu dominira
2
mašinerija, 's stališča delavca ter v kontekstu kapitalizma.
Vendar je Braverman pozabil, da je za Marxa industrija revolu-
cionarna sila. Točneje, Braverman ne more razximeti delovnega
procesa v njegovi totalnosti in s stališča revolucionarnega de-
lavskega razreda ter v kontekstu kapitalističnega sistema kot
celote. Zabeležimo, da je pri tem odločilno razlikovanje: dela-
vec - delavski razred.
Industrijskemu delavcu se mašinerija prikazuje kot "demon", či-
gar gospostvo ga sili k garanju. Marx slikovito opisuje "oi^
ganiziran sistem strojev" kot
mehanično pošat, katere telo napolnjuje cele tovar^
niške zgradbe in katere dinamična sila izbruhne,
spočetka prikrita s skoraj slovesno odmerjenim gi-
banjem njenih velikanskih udov, v vročično vrtogla^x
vem plesu njenih neštetih pravih delovnih organov,^'
Kasneje najdemo v tekstu naslednje, navidez protislovno stališ-
če:
Moderna industrija nikoli ne smatra in ne obravnava
obstoječe oblike kakega produkcijskega procesa kot
dokončno. Zato je njena tehnična osnova revolucio-
narna, medtem ko je bila pri vseh prejšnjih prod\ik-
cijskih načinih v bistvu konservativna,^
Protislovje je le navidezno, ker govori Marx tiikaj z drugim
glasom, glasom, ki je usmerjen na delavski razred kot razred
za sebe.
Toda Braverman negira številne podobne odlomke iz Marxovega
dela, ker zamenjuje dve kategoriji - delavec in delavski razred.
Zaradi tega ne more razumeti, da ima v istem tehpološke konteks-
160
tu, toda v različnih olcvirih kapitalizma in socializma, delov-'
ni proces nujno različno naravo. Nikjer v Bravermanovemu delu
ne moremo zaslediti analize možne uporabe iste tehnologije. To
točko bomo razvili potem, ko pretresemo nek drug vidik te zmede,
značilne za Bravermanove analizo.
Dejstvo, da Braverman ne razume industrije kot revolucionarne
sile, utemeljuje tudi pomanjkanje jasnega razlikovanja med pro-
dukcijskimi silami ter produkcijskimi odnosi. V običajnem pome-
nu pojmov kot sta "tehnologija" in "organizacija delovnega pro-
cesa" je ta razlika brezupno zabrisana. Braverman sam sicer spet
in spet prikazuje možnosti produkcijskih sil, vključno s produk-
cijskimi sredstvi, toda samo implicitno, ne da bi se tega zave-
dal, Njegov odličen oris razvoja "znanstvenega upravljanja" jas-
no kaže na dejstvo, da Taylor§v cilj ni bil v spreminjanju stro-
ja, temveč delavčevega razmerja do njega. Nadaljni razvoj maši-
nerije kot rezultat vidimo samo post festum. Toda ta nadaljni
razvoj je zakoreninjen v delavcu, pa čeprav se mu prikazuje kot
nekaj njemu tujega, nekaj od njega razdruženega. Seveda je to le
vidik "blagovnega fetišizma" in nič več. Delavčevo dojemanje je
v tem kontekstu skoraj irelevantno. Relevantno je v kontekstu
razrednega boja, toda le zaradi tega razloga, ker je potrebno
za teoretično pojasnitev procesa premeščanja delavčevega znanja
na upravljanje ter v stroje kot nečesa nujno odbijajočega se od
samega delovnega procesa, od nrakse delavcev! To .je edina dos-
ledna materialistična interpretacija. Da ponovimo, Bravermanov
oris je odličen, toda pomanjkanje teoretične sonove mu onemogo-
ča očrtanje primernih zaključkov.
Ni tehnologija tista, ki fragmentira delavski razred na sploh
ali pa posamezno delovno silo. To fragmentiranje je tehnologi-
ji sami vsiljeno od zunaj in se temu opira. Če to posplošimo -
družbena razmerja produkcije delujejo kot "spone" produkcijskih
sil.
To sprevrženje delovnega procesa je ponovno odkrilo пекат ame-
riških radikalov, toda še vedno ga niso prav uporabili. Zakaj
161
pravimo "ponovno odkrilo"? Naslednja Marxova ugotovitev jasno
prikazuje, do kakšnega obsega njegovo razum.evanje revolucio-
narnega značaja kapitalistične industrije ni prekrila romanti-
ka:
S stroji, kemičnimi procesi in drugimi metodami
(moderna industrija, R.B. , E.B.-R.) nenehoma révo-
lue ionira tehnično osnovo produkcije in z njo vred
tudi funkcije delavcev in d.ružbene kombinacije de-
lovnega procesa. S tem nepretrgoma revolucionira
tudi delitev dela znotraj družbe in premetava m.ase
kapitala in delavcev iz ene produkcijske panoge
v drugo. Narava velike industrije zahteva torej
m.enjavo dela, nestalnost funkcij, vsestransko m.o-
bilnost delavca. Na drugi strani pa v svoji kapi-
talistični obliki reproducira staro delitev dela
z njenimi okostenelimi posebnostmi. Videli smo, ka-
ko to absolutno protislovje ruši vsak mir, vsako
stalnost in gotovost v delavčevem življenju... .7)
Enostavno povedano je tehnologija odvrnjena od tega, da bi pri-
kazovala svoje možnosti osvobajanja.
Sedaj se preusmerimo k delu preučevalca delovnega procesa v ka-
pitalistični industriji, Sohn Rethelu, ki bi se precej verjet-
no kar najbolj strinjal z Bravermanovim orisom, ki pa iz tega
orisa izvaja v kontekstu socializma povsem drugačne zaključke.®^
Mim^ogrede, ameriško omejenost prikazuje tudi dejstvo, da tega
pomembnega misleca še niso odkrili, kot priča literatura, ki fü
jo navada Braverman sam, pa tudi tisti, ki delijo njegove po-
glede,"'^ Prav zaradi nepoznavanja Sohn Rethelovega dela v ZDA
bi lahko na tem mestu širše povzeli iz enega njegovih tekstov,
Sohn Rethel uvaja razlil^ovanje med "obratno ekonomijo" ter
"tržno ekonomijo", kar neposredno postavlja problem na stopnjo
abstrakcije, ki je pomensko blizu tisti, katere je bil zmožen
Marx, Sledimo njegovemu izvajanju.
Odlučna posljedica te evolucije u radnom procesu ka-
pitala bilo je nenamjerno stvaranje jedne nove vrs-
te ekonomike: unutrašnje pogonske ekonomije koja
upravlja industrijskim procesima pod kontrolom danog
finansijskog koncerna. Glavno pravilo te ekonomije
162
je sistematska sinhronizacija (ili proporcionalno
odredjivanje vremena) svih sastavnih djelova proce-
sa proizvodnje. (...) Princip maksim.alnog povečanja
profita sili na reorganizaciju pogona dok se ne za-
doAz-olji pra\''ilo proporcionalnog odredjivanja vreme-
na. To pravilo je osnovni princip ekonomije; for-
mulirao ga je Marx u "Grundrisse" (...): "Svaka e-
konomija se najzad razrješava u ekonomiji vremena".11)
SorniRethel nadaljuje:
Kakav je sada utjecaj dosljedne primene tog^osnov-
nog principa na "ekonom.iju pogona"? Zabilježimo, da
je čitava ta evolucija bila opisana a da ni jedanput
nije bilo spomenuto tržište niti ukazano, na sistem
tržišne ekonomije, osim da se efikasnost različitih
pogona shodno njihovoj stopi proizvodnje pokazuje
u vidu profita. Kako se dakle, jedan industrijski
kompleks organiziran da zadovolji zahtjeve pogonske
ekonom-ije uklapa u postoječ: sistem tržišne ekono-
mije? (...) Jasno je da zaitjevi pogonske ekonomije
često ne moei.3 biti u skladu s tržišnom ekonomijom,
a ako jesu da tu nema d'auge logike osimi pukog stje-
caja okolnosti. 12)
TTa analiziranju nezdružljivosti med obratno in tržno ekonomijo
-aključuje:
Kako indiTstrije nostaju sve savršen^Me u nc^ledn
pogonske ekonomije one pos-t-a-'u sve ne s a—" ^ eni,;'e u
pogledu tržišne ekonomije. Utjeca-' nogonske ekono-
mije čini nemogiićim. za kapitalističi-e tvrtke ds se
pokoravaju zahtjevima tržišta. Zato su oni prisilje-
ni da pokušaju nam.etnuti tržištu da sluša zahtjeve
pogonske ekonomije. Njihove metode da bi se to pos-
tiglo su razne, ali jedna riječ ih opisuje .sve -
monopol. Bit monopolskog kapitala je nepomirljiva
protivujrječnost izm.edju pogonske i tržišne ekono-
mije. 13)
Tako vzpostaTrlja Sohn Rethel bistveno ekvivalentno osnovo za
nadaljno analizo, ki jo Braverman jemlje pri Baranu in Sweezyu^^
- monopolni kapital. V tem. kontekstu nadaljuje Sohn Rethel s
pregledovanjem posledic razvoja obratne ekonomije.
Pogonska ekonomija monopolskog kapitala potencijal-
no je socijalistička ekonomija. U radnom proqesu
163
moderne mehanizirane masovne proizvodnje trend pre-
ma sve više podruštvljenim oblicima rada, koji je
Marx pratio od samog početka u kooperativnim meto-
dama pre-mehaničke "manufakture", dostigao je nov
stupanj razvoja, koji je, u stvari, stupanj njenog
struktiAralnog dovršenja. Moderna pogonska ekonomi-
ja zbog toga je ekonomija posve podruštvljenog rada
izvedena udruživanjem tehnologije i rada na takav
način da se pokreti mašinerije mjere pomoću rada a
pokreti rada pomoću mašinerije. Radni princip pot-
puno podruštvljenog radnog procesa jest jedinstvo
mjerenja kretanja rada i mašinerije, "Analiza rada"
teži da postigne to jedinstvo za pojedinu operaciju,
(,,,) To je još i sada onaj isti princip koji ide
sve do potpunog absorbiranja rada u automaciji,15)
In dalje:
Elementi socijalističke ekonomije razvili su se u
krilu kapitalizma, premda u posve otudjenom i ne-
prepoznatljivom obliku moderne pogonske ekonomije
i shvaćeni pomoću "naučnog upravljanja", koje slu-
ži m.onopolskom kapitalu kao jedno od njegovih naj-
moćnijih orudja za potčinjavanje radnika pod svoju
vlast, 16)
Zabeležimo, da Braverman vsega tega ne more uvideti prav zara-
di "nerazpoznavnega lika", ki ga zavzame potencialna socialis-
17)
tična ekonomija, izhajajoča s stališča delavca! '^
Sohn Rethel sedaj pregleduje implikacije svoje analize v kon-
tekstu socializma:
Ali pridjim^o presudnom pitanju: Kako se može pogonr-
ska ekonom.ija monopolskog kapitala obrnuti u svoju
suprotnost, socijalističku ekonomiju? Odgovor je
da radni princip podruštvljenog rada pruža sjajan
primjer dijalektike. Njegova formula, jedinstvo mje-
renja pokreta radnika i mašinerije ostavlja prostor
za potpuno potčinjavanje rada tehnici u kapitalizmu,
a isto tako za kontrolu rada nad tehnikom u socija-
lizmu^
Sudeći prema njegovim individualnim operacijama
unutar podruštvljenog radnog procesa radnik nije
nikad bio toliko nemoćan ni anonimne snage kapitala
ustremljene protiv njega nikad toliko nadmoćn# uni-
ftavajuće kao u sadašnjoj dobi monopolskog kapitala.
Jer njegove su operacije, njegov doprinos društve-
nom procesu, potîcresane na fragmente jednog posla.
lesi-
na djeliće jednog fragmenta, sve do beznačajnih
sitnica kod odredjivanja vremena. (...)
Stanje, medjutim, izgleda drugačije, ako se O' nje-
mu sudi kao o funkcionalnoj cjelini podruštvljenog
rada koji izvršava kontinuiran tok danog proizvod-
nog procesa, kao da ga vrši jedna radna snaga koja
djeluje s tijelom i mozgom, stotina individualnih
radnika koji je sačinjavaju. U tim uslovima odnos
je obrnut od prethodnog. Jer sada se ljudski rad
služi tehnikom radi prod\iktivnosti koju može izvu-
ći iz nje. (...)
Podruštvljeni rad kao bit pogonske ekonomije pati
od svog posebnog fetišizma upravo kao i roba, osno-
va tržišne ekonomije (i na suvremeni d\ih oboje dje-
luje povezano). Taj fetišizam, ili bar bitni njegov
dio, jest prema našem mišljenju menadžerstvo. 18)
Ali lahko delavci presežejo to stanje? Ali lahko obvladajo de-
lovni proces? Sohn Rethel odgovarja pozitivno! "Znanost" o up-
ravljanju gotovo ni onstran delavčevega dosega.
Naprotiv, nema boljeg mjesta s koga se može shva-
titi ta "nauka" od radnog mjesta radnika. U stvari,
menadžeri ne mogu č^ ni početi razvijati svoju
"nauku" prije nego što od radnika pomoću analize
vremena i posla izvuku bazičnu informaciju koja je
podloga svega. 19)
Proces socializacije dela osvetljuje notranje protislovje ka-
pitalizma, ki bo nujno povzročilo zlom kapitalističnega načina
produkcije.
Taj slom, čijoj poodmakloj fazi upravo prisustvuje-
mo, direktan je rezultat protivurječnosti, koju su
predskazali Marx i Engels, izmedju sve više društve-
nog karaktera proizvodnje i privatnog karaktera ka-
pitalističkog prisvajanja. Dijalektika te protivu-
rječnosti može se vidjeti na djelu. Sam po sebi taj
slom ne rješava problem humanosti. Naprotiv, ako mu
se dopusti da ide svojim tokom on samo može da do-
vede preko anarhije nasilja' do katastrofe razaranja.
Vladavina monopolskog kapitala mora se oboriti i
kapitalizam maknuti s puta jer tek tada karikatura
podruštvljenog^rada koju smo nazvali "pogonskom
ekonomijom" može da uzme svoj pravi oblik socijalis-
tičke ^ekonomij e u kojoj ona postaje osnova socija-
lističkog načina proizvodnje.
Podruštvljeni rad može postiči svoj vlastiti iden^
165
titet samo ako radnici prisvoje svoje гшпе fünkci-
• je koje je kapitalističko upravljanje utudjilo od
njih. To se može postići samo tako da radnici u
procesima nacionalne proizvodnje djeluju kao revo-
lucionarna klasa na svjesnoj realizaciji implika-
cija svog statusa kao podruštvljenog rada, Medju-
tim, efektivna radnička apsorpcija direktorske vla-
davine i odgovarajuća prom.jena njihovog statusa u
stvari je isto što i form.iranje socijalističkog čo-
vjeka. To se m.ože postići samo s pom.oću istrajnog
socijalističkog od.goja, praktičnog i teorijskog,'
pod vodstvom i kao vitalni dio proleterske dikta-
ture koju je uspostavila revolucionarna partija.2o)
Sohn Rethel zaključuje:
U kapitalizmu ne nostoji zajednički član izmedju
tehnike i ekonomije; tehnika se razvija u potpunoj
slienoći za ekonomske efekte n.iene primjene. Ali
pod vladai'-inom principa jedinstva mi eren j a pokreta
rada i mašinerije pukotina izmedju nauke i ekonomi-
je, ili izmediu prirode i društva, ako se bude pra-
vilno postupalo, imat će tendenciju da se zatvori,21)
Izhajajoč očitno iz podobnih osnov prihajata Braverman in Sohn
Rethel do diametralno nasprotnih zaključkov. Za nas je pri tem
pom.embno to, da so z revolucionarnim nazorom delavskega razre-
da skladni Sohn Rethelovi zaključki, ne pa Bravermanovi,
Na tem mestu bi bilo verjetno primerno posvetiti nekaj besed
delavskemu samoupravljanju. Če je "znanstveno upravljanje" pro-
gresivno odvzemalo zavestno kontrolo delovnega procesa neposred-ij
nim. proizvajalcem, potem, se odstranjenje "znanstvenega upravlja-
nja", to je, njegovo zlitje v delavsko samoupravljanje, ne-mo-
re uresničiti drugače, kot da se zavestna kontrola delovnege
procesa vrne združenim proizvajalcem. Samoupravljanje in "znan-
stveno upravljanje" sta navzkrižno usmerjena, in samoupravlja-
nje torej predstavlja pravi politični cilj delavskega razreda.
Njegov revolucionarni značaj leži v dejstvu, da delavske zahte-
ve po samoupravljanju ne morejo biti polno uresničene v konteks-
tu kapitalizm.a. Kot tâlio je perspektiva, ki nujno presega kapi-
talistični svet, ker se lahko razvija le v boj za zavestno kon-
trolo družbenih procesov in toto. Proces odstranjevanja centra-
166
liziranega načrtovanja, razdvojenega od združenih proizvajal-
cev, ki se je v velikem obsegu razvilo zunaj "znanstvenega u-
nravijanja"' , je bistveni del gibanja delavskega razreda k
zrušitvi menažerskega gospostva in fragmentacije delovnega pro-
cesa.
Braverman nevede odstranja steber Marxove teoretične strukture:
ne-teoretično zavrača revolucionarno naravo industrije in pro-
d-uJccijskih sil nasploh. In potemtakem ne more v kontekstu svoje
analize reči niti besede o razredni zavesti ter delavskemu raz-
redu kot dejavni sili. Zato je Bravermanov implicitni povzetek
predvsem imobilizirajoč. Je negativen. Je abstrakten, brez vpo-
gleda v konkretnost, s kakršno Вгал^-егтап opisuje delovni proces,
Ne zagotavlja delavskemu razredu ničesar, ^ kar bi se boril.
Prenrosto, sociološko primerja delovni proces v kapitalističnih
ter socialističnih deželah in odklanja socialistično izkustvo
kot za delavca enako škodljivo. Ne zagotavlja nikakršne perspek-
ti\'-e. Samo retrospektivo, ne glede na Bravermanove izrécno nas-
protno zatrjevanje.
Ni dovolj analizirati sfero materialne produkcije, da bi bili
materialisti. Bravermanov materializem je kontemnlativen, Pri-
íwanr'kuie m.u "dejavna stran" '^Prva teza o Peuerbachu). Dalje,
Sweezy ima e0t0T?-0 ргал»-: neposredno izkustvo o delovnem procesu,
ki ga ima Braverman dovolj, ne zadošča za ustrezno analizo te-
ga -orocesa.
Vrnimo se k Mar^ru:
Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo mate-
rialne produktivne sile družbe v nasnrotje z obsto-
ječimi produkcijskim.i odnosi ali - in to je le
pravni izraz za isto stvar - z lastninskimi odnosi,
v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih ob-
lik produktivnih sil se ti odnosi spremenijo v nji-
hove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revo-
lucije. S spremembo ekonomske osnove se počasneje
ali hitreje izvrši prevrat v vsej ogromni vrhnji
stavbi. 25)
167
Povsem jasno je, da večina ameriških radikalov pozna ta tekst,
toda le redki ga razum.e.io tal^o, kot je predstavljen na tem mes-
tu.
To radikalno različno nojm.ovanje vloge produkcijskih sil v druž-
benem razvoju je most med dvem.a delom.a tukaj nakazanega pretre-
sanje in je istočasno most med Bravermanovo analizo delovnega
procesa ter njegovim golim "upanjem" na in "vero" v delavski
razred. Družbene sprer^em-be zahtevajo določeno skladnost s stop-
njo razvoja tako materialne osnove družbenega življ0nja kot raz-
redne zavesti.
In ko je ta m.ost enkrat opredeljen na ta, materialistični na-
Č3.n, je kritika "determinizma" že odpravljena. Tako je, na pri-
mer, "determinizem" Druge Internacionale enostavno komplementar-
ni pol Bravermanovega kont empi at ivne ga materializm.a. Samo, da
je bil ta preprosto ne nroti,
Ljubljana, november 197^
OPOMBE
1)	Harr^ra Braverman, Labor and Mononoly Canital; The Degrada-
tion of V/ork in the Tv;entieth Century, Monthly Review Press,
New York/London, 1974,
2)	N.n.m, , glej Paul Svreezy: Forev/ord, str, xi:
"Kar se teorije tiče, bi bil on (Harry Braverman - R,B,,
E.B.-R.) prvi, ki bi hotel reči, da je le malo novega v tej
kr j iîri « "
5) Karl Marx, Kanital I., XII. pogl., "Stroji in velika indus-
trija", str. 432 (Ljubljana, 1961).
4) Ibid., str, 548. V opombi, ki sledi, najdemo še dopolnitev,
povzeto po Komiunističnem manifestu;
Buržoazija ne m.ore živeti, ne da bi nenehno revolu-
cionirala produkcijska orodja, torej produkcijske
odnose in torer' tudi vse družbene odnose, (str.
548, podčrtala R.B. - E.B.-R.).
168
5)	Karl Marx, Prispevek b ^itiki politične ekonomi,je,
MEID rv, Str. lo5 (Ljubljana, 1^68).
6)	Npr. Stephen Marglin, "\^at Do Bosses Do? The Origins and
Functions of-Hierarchy in Gapitalist Production," Harvard
University Department of Economics, Cambridge, Massachusetts,
Avgust 1971 (šapirografirano). Marglinova teza je jasno na-
vedena na str. 5-4;
"Trditev tega dela je, da ni prišlo do nobene od dveh odlo-
čilnih stopenj, s katerim je bila delavcem odvzeta kontrola
nad proizvodom in nad procesom - (1) razvoj podrobne delitve
dela, ki karakterizira sistem, proizvajanja ter (?) razvoj
centralizirane organizacije, ki karakterizira tovarniški sis-
tem: - iz razlogov tehnične superiornosti. Inovaci.-ie v orga-
nizaciji dela niso bile toliko uvajane zaradi tega, da bi se
omogočilo A'-eČje proizvajanje ob istem A^la-a^ju, arr.rak zato,
da je dobil sam kanitalist večji kos nogače na račun delav-
ca; to pa je le naknadna rast v velikosti nogače, ki je za-
tem.nila razredni interes, na katerem so te inovacije koreni-
nile. Družbena funkcija hierarhične organizacije dela ni teh-
nična uč inJkovitost, " am.pak akumulac i j a. "
7)	Kari Marx, Kapital I. , str. 548-549.
8)	Braverman (n.n.m.) je na tej točki često protisloven. Medtem ko
se z Marxom strinja na teoretičnem nivoju, je nesposoben pre-
našati svoje lastne dokaze na konkretno analizo. To pojasnju-
je vračanje protislovja. Tako na primer ugotavlja, "da so is-
te prod\iktivne sile, ki so značilne za zaključek neke dobe
dru-žbenih odnosov, značilne tudi za začetek naslednje do6e"
(str. 19). Kljub temu pride v protislovje s samim seboj, ko
ob pregledovanju neuspeha sovjetskega socializma trdi, da je
bil centralni problem sovjetske industrializacije v neuspeš-
nem. "poskusu organizirati delovni proces na od kapitalizma
bistveno drugačen način" (str. 22, podčrtala R.B., E.B.-R.).
Podrobneje, Leninovo "odobritev" taylorizma jemlje za "iz-
virni greh" sovjetske industrializacije.( str. 22)
9)	Do neke mere to velja za vse članke, ki so zbrani v Monthly
Reviev;, Jul i j-Avgust 1976 (posebna številka z naslovom
"Technology, the Labor Process, and the Working Class").
10)	Alfred Sohn Rethel, Imperijalizam, era dvojne ekonomike: Su-
gestije za marksističku kritiku "naučnog upravljanja",
Praxis, št. 1-2/1969, str. 29^-506.
11)	Ibid., str. 295-296.
12)	Ibid., str. 296.
15) Ibid., str. 297.
14) Paul Baran in Paul Sweezy, Monopol Capital, Monthly Review
Press, New York, 1966.
169
15)	Alfred Sohn Rethel, n.n.m., str. 299. Glej tudi Karl Marx,
Kapital I., str. 437:
"Mašinerija (...) pa funkcionira samo v rokah neposredno
podružbljenega ali skupnega dela. Kooperativni značaj de-
lovnega procesa postane torej sedaj tehnična nujnost, ki jo
diktira sama narava delovnega sredstva,"
16)	Ihid., str. 300.
17)	Zabeležimo, da je to izhodišče našega dokazovanja.
18)	Alfred Sohn Rethel, n.n.m., str, 300-301.
19)	Ibid,, str, 301, To je bilo popolnoma razvidno tudi v
Marxovem času. Glej npr, Kapital I,, str, 378 (v opombi):
"(,,,) 'Spectator* poroča, da je bil v »v/irework Company of
Manchester' potem, ko so uvedli nekakšno družabništvo med
kapitalistom in delavci, "prvi uspeh v tem, da se je hitro
zmanjšalo razsipavanje z m.aterialom; delavci namreč niso u-
videli, zakaj naj bi svojo lastnino bolj trošili, kakor jo
troši katerikoli drug podjetnik; razsipavanje materiala pa
je p-otovo poleg dvomljivih terjatev poglavitni izvir izgube
v poslovanju". Isti list odkriva kot temeljne pomanjkljivos-
ti 'Rochdale cooperative experiments': 'Le-ti so dokazali,
da lahko delavsk*» 7adru=^e uspešno vodijo trfrovine, mline in
skoraj vse oblike industrije, in so izredno izboljšali polo-
žaj teh ljudi samih, toda! toda!, kapitalistu niso pustili
nobenega vidnega mesta," Quelle horreur!
20)	Ibid,, str. 303-304. Glej tudi npr. Kapital I,, str, 565:
Medtem ko je posplošenje zakonodaje o tovarnah kot sredstva
za telesno in duševno zaščito delavskega razreda postalo
neizop'ibno, pa, kakor sm.o že rekli, posplošuje in pospešuje
tudi preobrazbo razkropljenih delovnih procesov majhnesia
obsega v kombinirane delovne procese velikega, družbenega
obsega (...). Uničuje vse starinske in^prehodne oblike, za
katerimi se gospostvo kapitala deloma še skriva, in postav-
lja na njihovo mesto neposredno in neprikrito gospostvo kapi-
tala. S tem posplošuje tudi neposredni boj zoper to gospos-
tvo, Medtem ko ta zakonodaja v individualnih delavnicah
diktira enakomernost, pravilnost, red in gospodarnost, pa
zaradi silne spodbude, ki jo dobiva tehnika od omejitve in
ureditve delovnega dneva, povečuje anarhijo in katastrofe
kapitalistične produkcije vobče ter intenzivnost dela in
konkurenco stroja z delavcem."
21)	Ibid., str. 305.
22)	Glej npr, John Friedmann, Retracking America; A Theory of
Transact ive Planningr, Anchor Pre s s/Doubl ed ay, Garden City
New York, 1973. V svojem predgovoru navaja (str. xiii);
"Načrtovanje, kakršno nam. je danes večini blizu, je skoraj
170
pred sto leti uvedel začetnik znanstvenega upravljanja,"
To tezo pripisuje Priedmann Rexfordu Tugv/ellu in Edvardu
Banfieldu, Nato nadaljuje (str, xiv):
"Zapuščina Predericka Taylorja je še vedno z nami v svoji
sodobni obliki raziskovalnih nalog ter an.aliz sistem.ov."
2?) Harry Braverman, n,n,m,, str. 6
24)	Glej Paul Sweezyjev Predgovor, str. x-xi, v Harry Braverman,
n.n.m..
25)	Kari Marx. Prispevek h kritiki politične ekonomije, MEID IV.,
str. 105 (Ljubljana, 1958).
Prevedel Pavel Zgaga
ZGODOVINA DELAVSKEGA GIBANJA

173
UDK 329.14(4) (-15)
Darko ŠTRAJN
NEKAJ ASPEKTOV DILEM SOCIALDEMOKRATSKE LEVICE
Ne gre. za to, da Rosa Luxemburg hoče
popraviti Marxa in ga prirediti za upo-
rabo: nekaj takega so pred in po njej
teoretično in praktično poskušali drugi,
a uspeh je vedno bil enak. Sam Marx in
njegovi učenci so sicer rabili zgodovin^
sko-kritično metodo in to vedno samo^z
ozirom na dani zgodovinski in politični
problem.
Paul Levi v Predgovoru k "Uvodu v nacio-
nalno ekonomijo" Rose Luxemburg
Sovpadanje spreminjanja okoliščin in člo-
veške dejavnosti ali samospreminjanje
je moči dojeti in racionalno razumeti le
kot revolucionarno prakso.
K, Marx: 3, teza o Peuerbachu (drugi odstavek)
Konsekvenca klasičnega obdobja teorije historičnega materia-
lizma in prvih korakov delavskega gibanja v povezanosti z go-
spodarsko rastjo, je bilo mnogo številnejše delavsko gibanje,
ki je imelo močne stranke. "Dixi et salvavi animam meam!" je
zaključek "Kritike gothskega programa" Karla Marxa, Program,
ki je utemeljil zdmžitev obeh nemških delavskih strank, je
kot se zdi, dal Marxu priložnost, da je postavil svoj kritič-
ni klicaj in vprašaj pred začenjajoče se obdobje "nove etape
v delavskem gibanju", ki je še ob prisotnosti Engelsa porodilo
Drugo internacionalo. In kmalu so začele v tej organizaciji
razsajati "teorije", ki so ugotavljale, da so se razmere spre-
menile, da torej Marxova teorija več ne drži povsem itd. .
Toda ob tem ko je nedvomno res, da so se "razmere spreminjale",
pa ostane odprto vprašanje kaj spreminjanje razmer pomeni za
razred, katerega naloga je odpraviti gospodstvo bviržoazije.
Sprememba razmer namreč ne pomeni tudi spremembe razmerij. če
174
je vsa sprememba v osnovi oznaçèna z ekspanzijo kapitala in
z njo dogajajočimi se političnimi, kulturnimi itd. premiki.
Tisto, ob čemer se meri revolucionarnost teorije in revolucio-
narnost politike stranke delavskega razreda, ni samo "neka"
revolucionarna teorija določene minule dobe, ampak prav poj-
movanja teorije in radikalnost politike stranke ob "spremen-
jenih razmerah". In celo glede tega vprašanja sâmo Marxovo
in Engelsovo življenjsko delo ponuja odgovor. Obdobje, katere-
ga sta preživljala Marx in Engels, je prestalo še kako velike
spremembe razmer. Komunistični manifest je nastal malo pred
izbruhom revolucije. 1. 1848. V povezavi z njo je Marx razvil
koncepcijo permanentne revolucije. Prva Internacionala je bila
soočena z izredno rastjo kapitalističnega gospodarstva - še
posebno v Nemčiji - monopolni kapital pa je obstajal predvsem
le že v Angliji, toda Marxu se je dovolj jasno kazala možnost
monopoliziranja in centraliziranja kapitala, kot iz notranjih
zakonitosti perpetuiranja kapitalskih odnosov, izvirajoča ten-
denca. 1861 je bilo odpravljeno podložništvo v Rusiji in Marx
in Engels sta v nasprotju z njunimi zgodnjimi stališči do Ru-
sije začela dopuščati možnost revolucionarnih sprememb tudi v
Rusiji itd. Primerjanje.njunih spisov iz različnih obdobij
jasno kaže tudi na spreminjanje njunih stališč in predvidevanj.
Toda temeljno vprašanje, vprašanje proletarske revolucije, se
ni nikoli izgubilo, nasprotno, nujnost proletarske negacije
meščanske družbe je proti nevarnosti "padca v barbarstvo" z
vsakim korakom buržuaznega razvoja bilo samo še bolj aktualno.
Od kod torej "revizija" marksizma v Drugi Internacionali? Od
kod to, da prav takrat ko delavske stranke pridobivajo v šte-
vilnosti in političnem vplivu, teorija te stranke preide iz
revolucionarne tradicije v reformizem in oportimizem prevla-
dujoče struje v social-demokraciji? Ali je na to sploh mogo-
če odgovoriti v zadostni meri? Če namreč iščemo odgovore pri
tistih, ki so polemizirali proti takšnim usmeritvam, ne naj-
demo odgovora na ta vprašanja, le ostro polemiziranje in po-
zivanje po révolueionarnejšem odnosu do obstoječega sveta.
Iz sedanje perspektive že moremo k levi polemiki v social-de-
mokraciji šteti še zadnje poskuse Marxa in Engelsa, da bi
175
vplivala na teoretsko in praktično usmeritev socialdemokraoije.
"Kritika gothskega programa" se zelo izrecno kritično loteva
lassallovske ideologije, pod okriljem katere so se združili:
Eisenachovci z ADAV-om, Tudi pozneje je med klasikoma (do Mar-
xove smrti in pozneje pri samem Engelsu) in socialdemokracijo
v Nemčiji vladala napetost, Engels je tako rekoč do zadnjega
trenutka opozarjal na nevarnosti teoretskega vračanja na že
preseženo točko v teoriji in gibanju, Engels je v svojem vidno
jeznem pismu Beblu (1,-2, maja 1891) pisal: "Če so tedaj ne-
jasni Francozi in Amerikanci govorili o "osvoboditvi dela"
namesto delavskega razreda - ker niso znali bolje in če je
bilo sem in tja celo v dokumentih Internacionale potrebno go-
voriti v jeziku teh ljudi, je to bil zadosten razlog za Lieb-
knechta, da način izražanja nemške partije nasilno vrne na to
isto preseženo točko. In nikakor ni mogoče reči "nasprotno
svojemu boljšemu vedenju", kajti on zares ni vedel bolje in
nisem gotov, da to ne velja še danes". Delno se torej odgovor
na naša vprašanja ponuja, Revizionizem in "ortodoksna" smer
sta samo na zunaj nadaljevali Marxovo misel, njun pravi temelj
je ostal Lassalle, od katerega je to "nadaljevanje" Marxa v
svoji praksi in teoriji podedovalo in s sklicevanjem na zna-
nost in zakone zgodovine, s "korekcijami" dialektične metode
itd,, okrepilo lassallovsko teorijo države (če o drugem ne
govorimo), V pismu Kauckemu (14, oktobra 1891) je Engelsu
vzbudila pozornost lassallianistična fraza iz Gothskega pro-
grama, katero je Kaucki uporabil v svojem osnutku za Erfurtski
program in zatrjuje, da so "vsi drugi razredi nasproti delav-
skemu ena sama reakcionarna masa", V tej frazi je Engels razbral
povezanost pojmov tega izreka v danem trenutku, "kajti ta
agitatorska fraza resnično zgodovinsko tendenco samo po sebi
izraža kot dovršeno dejstvo," Med drugim ob angleškem primeru
Marx kaže na to, da volitve prinašajo koristne reforme in kljub
počasnemu napredku le-teh, ne gre Angleže obeh uradnih strank
obsojati za "eno sâmo reakcionarno maso", V naslednjem odstav-
ku pride do ti4iitve, ki je zametek teoretične "negacije nega-
cije", ko "predmet negacije" še ne kaže očitnih znakov regre-
sije; "Skratka, nobene pravice nimamo, da bi prikazovali po-
lagoma uresničujoče se tendenco kot že dovršeno dejstvo, toliko
176
manj, ker se npr, v Angliji ta tendenca nikoli ne bo popolnoma
spremenila v dovršeno dejstvo. Ko bo tukaj prišlo do prevrata,
T'0 buržoazija še vedno pripravljena na vsakovrstne delne refor-
me (podčrtal D,S,), Le da potem vztrajanje na delnih reformah
sistema, ki mora pasti, zgubi vsak smisel,"
Tudi znake dobronamernosti je razbrati iz teh Engelsovih besed,
znake hotenja, da bi z argumentiranim razčiščevanjem pojmov,
z utrditvijo še tako majhnih zmag Marxove ideje v delavski paiv
tiji ohranil tradicijo revolucionarne teorije. Ko je Engels
dosegel vnesti spremembe v osnutek Erfurtskega programa, je
trdil, da je povsem zmagalo Marxovo stališče in danes se to
sliši nekako kot samoprepričevanje.
Ce se povrnemo k vprašanjem, ki smo jih bili prej zastavili,
naj pristavimo, da se je odgovoru nanje (polega zlasti Karla
Korscha) precej približal L\ikacs v "Zgodovini in razredni
zavesti". Racionalno jedro Lukacsovega razmisleka je v pove-
zavi med pojmom fetišizma blaga in pojmom produkcijskega pro-
cesa, v območju katerega se formira prostor pojma zavesti. Ob
neznanosti Marxovih zgodnjih spisov je Lukacs zajel vsebino
Marxovega pojma odtujitve in ta koncept apliciral v okviru
dialektičnega odnosa med subjektom in objektom na pojmovanje
zavesti. Skratka v procesu prod;ikcije, potekajočem v shemi
delitve dela, se izgublja zavest celote. Znotraj -takšnega poj-
m.ovanja si moramo morda misliti tudi zapadanje teoretske za-
vesti procesu "postvarjanja", da ni več zmožna reflektirati
m^eje med majhnimi izboljšavami obstoječega sistema in med re-
volucionarno spremembo, ki je lahko samo totalni prevrat, iz-
hajajoč iz prevrata v obstoječih produktivnih odnosih,
Marxova in Engelsova polemika proti nemški socialni demokra-
ciji, kot smo videli, ni zajemala "vprašanj organizacije", am-
pak je zadevala predvsem bistvene teoretske momente in je seg-
la do vprašanj taktike delavske partije. Temu se kajpak ni po-
sebej čuditi, saj je takrat že sama delavska partija predstav-
ljala posebno historičn<y kvaliteto. Spomnimo se, da* je Prva
Internacionala pretežno sestojála iz različnih skupin socia^
177
listov (deloma so le-ti bili trade-unionisti) in že od samega
obstoja številne partije, je bilo mogoče pričakovati ugodne
posledice za proces "samovzgoje proletariata". Toda v nadalj-
nem boju se je izkazalo, da stagnacija in regresija v teoriji
pelje tudi k vprašanju organiziranosti. In ne'nasploh, ampak
zopet kot vprašanje konkretne zgodovinske konstelacije, je
vprašanje organizacije postalo osnovno vprašanje revolucionar^
ne spremembe pri zlasti dveh ostrih kritikah reformizma in
oportunizma: pri Leninu in pri Rosi Luxemburg.
Leninska revolucionarna partija - spontaniteta v koncepciji Rose
Luxemburg
Temeljna Leninova misel je aktualnost revolucije
m to je hkrati točka, ki ga odločilno povezuje
z Marxom. Zakaj historični materializem kot poj-
movni izraz proletarskega osvobodilnega boja je
mogoče tudi teoretsko dojeti in oblikovati samo
v nekem zgodovinskem trenutku - tedaj, ko je nje-
govo praktično aktualnost zgodovina že postavi-
la na dnevni red.
G. Lukacs: Lenin - str.. 12-13
Vprašanje aktualnosti revolucije je za radikalistično teorijo
tisto vprašanje, ki konstituira temeljno teoretsko zahtevo,
ob kateri stoji ali pade pojmovanje totalitete takšne teorije.
Še zlasti ob historični izkušnji, ne le teoretskih konsekvenc
reformizma Druge Internacionale (ki je pomenil revizijo Marxa),
ko je teoretsko-praktična regresija pomenila izgubo revolucio-
narne dimenzije ob vseh takrat aktualnih konkretnih vprašanjih,
od nacionalnega do vojnega. V "vprašanjih filozofije" je dia-
lektika (kolikor je sploh kje ostalo njeno ime) izgubila rele-
vantnost kot mišljenje teoretske konstitucije konkretnega, za6
katerega je doumevanje dinamičnega vzajemnega odnosa subjekt -
objekt osnovnega pomena. S tem, ko je dialektika postala ime
neke objelrtivirane zakonitosti, se je v "identitetnosti" tak-
šnega mišljenja razkrojil subjekt. V območju obmejenem s
"spoznavno-teoretskimi" vprašanji je (zdaj že lahko rečemo)
ideologija Druge Internacionale zrcalila osnovno izgubo aktual-
178
nega revolucionarnega interesa» S prepuščenostjo subjekta ob-
jektivnim zakonom ekonomije (druge narave?) je v pregnantnem
smislu, obstoječi perpetuirani svet kapitala absorbiral svoje
negativno. Potenca spremembe se namreč aktualizira šele z zavest-
no totalno akcijo zgodovinskega subjekta zgodovine.^^
Če hočemo razpravljati o Leninovi vlogi v teoretski in dejan-
ski zgodovini, je prav vprašanje zgodovinskega subjekta revo-
lucije tista točka, v kateri se, glede na polno teoretsko zah-
tevo po mišljenju aktualnosti revolucije, konstituira ustrezni
odgovor. In tudi v tem okviru je edino mogoče razpravljati o
leninski partiji, če smo zainteresirani za celostni teoretski
odgovor in nam ne gre pragmatično samo za poduk v praktičnih
rešitvah. Spričo tega je v Leninovih utemeljitvah "partije po-
klicnih revolucionarjev" potrebno ločiti več nivojev, ki v "Kaj
storiti" nastopajo v vzajemni povezanosti. Predvsem je potrebno
razumeti praktično-zgodovinsko konkrecijo Leninovih postavk,
na osnovi česar je mogoče izvajati teoretske distinkcije, t.j.
ugotavljati problematičnost določenih teoretskih postavk. Kar
nam, zaradi jasnosti v razpravah o Leninu po etabliranju sta-
linistične strukture, mora biti v osnovi prezentno, je to, da
so Leninove postavke v času razcepa ruske socialdemokracije na
boljševike in manjševike, v času obračunavanja s tradicijo
"Narednikov" itd,, zrasle v kontekstu bistveno internaciona -
listične koncepcije proletariate, Lukacs v zvezi s tem poudarja:
"Specifično ruski so bili pri tem samo posamični problemi, v
katerih sta se uveljavili posebnost razrednega položaja in samo-
stojnost razrednih interesov proletariate (,,,) Toda prev te
posebne, lokelne probleme je bilo treba kot takšne pravilno re-
šiti, da bi si proletariet izbojeval samostojnost razrednege
delovanja. Najboljše teoretsko šolanje nič ne pomage, če os-
tane v splošnosti - da bi ostalo praktično - učinkovito, se mora
izraziti v rešitvi prav teh specifičnih problemov," (G,Lukacs:
Lenin, str, 21), Leninska partija je spričo tega v mnogočem
utemeljene v tedenj ih ruskih razmerah, kar je umij ivo ob tem,
da Lenina zanime revolucióneme sprememba prav teh razmer, važno
pa je izločati posamezne elemente konteksta in jih kanonizirati
v splošno veljavna pravila! Ravno Stalinu je "genialno uspelo"
179
z aplikacijo metode dogmatizacije, ki sestoji iz pragmatičnega
izločanja momentov (ki v dialektičnem mišljenju dajo drugačno
sintezo), odstraniti z Leninovih stališč oznake njihovih zvez
s konkretno zgodovinsko situacijo-,
Lenin v koncipiranju avantgardne revolucionarne partije, izha-
jajoč iz kritike teorije - spontanosti ("ekonomske" in "teroris-
tične"), zagovarja zahtevo po trdni organizaciji in trdi:
"1, da nobeno revolucionarno gibanje ne more biti trdno brez
trdne organizacije voditeljev, ohranjujoče kontinuiteto; 2, da
je potreba po taki organizaciji tem nujnejša in da mora biti ta-
ka organizacija tem trdnejša, čim širša je množica, ki je spon^
tano pritegnjena v boj in ki tvori bazo gibanja ter sodeluje v
njem (ker je demagogom vseh vrst tem laže potegniti za seboj
nerazvite sloje množice); 3. da mora taka organizacija obstaja-
ti poglavitno iz ljudi, ki se poklicno bavijo z revolucionar-
nim delovanjem; 4, da bo v absolutistični deželi tem teže "polò-
viti" tako organizacijo, čim bolj bomo zožili sestav njenih
članov, tako da bodo v njej sodelovali samo tisti člani, ki se
poklicno bavijo z revolucionarnim delovanjem in so se poklicno
izšolali v umetnosti kako se je treba boriti s politično poli-
cijo, in 5, tem širši bo sestav ljudi tako iz vrst delavskega
razreda, kakor tudi iz ostalih družbenih razredov, ki bodo ime-
li možnost sodelovati v gibanju in aktivno delati v njem,"
(Lenin:Kaj storiti?. Izbrana dela I, str, 308), Očitno je, da
ti principi per se ne morejo imeti povsem jasnega pomena. Še-
le ko razглnemo, kaj je Leninu pomenilo zagovarjanje principa
spontanosti v takratnem delavskem gibanju in kaj v tedanji Ru-
siji, tudi moremo razumeti razloge teh zahtev, ki so težile k
oblikovanju praktičnega odgovora na vprašanje o možnosti pro-
letarske revolucije, Leninu se namreč postavlja izredna revolu-
cionarna naloga ruskega proletariata, ki je "najbolj revolu-
cionarna" od vseh neposrednih nalog proletariata v katerikoli
drugi deželi. Z uresničenjem te naloge, z uničenjen najmogoč-
nejšega branika ne samo evropske, marveč tudi azijske reakci-
je bi ruski proletariat postal avantgarda mednarodne-^a revo-
lucionarnega proletariata." (prim. Ibid., str. 206). Horda je
to razlog, da Lenin z veliko vehemenco obračunava s spontanostjo,
180
Spontanistioni koncepti, ki so v Drugi Internacionali bili
povezani z vprašanji ekonomskih oblik boja delavskega razreda
in v oblikah, v katerih je ta koncept prevladal, je dejansko
pomenil iluzorno odrešitev od problema družbenega prevrata.
Tudi zato se Lenin s temi koncepti kar najostreje konfrontira,
saj absolutistični ruski režim predstavlja razlog za zahtevo
po kar čimbolj zavestni akciji proti njemu. Vendar pa ni mogo-
če trditi, da je Lenin "moment spontanosti" v svoji fazi, naj-
bolje obeleženi s "Kaj storiti?" povsem zanemaril, čeprav je
nedvomno res, da je tudi v teoretskem pogledu prišel do nekar-
terih teoretsko spornih stališč v zvezi z odnosom zavest - de-
lavski razred. Poudariti kaže, da se Lenin v prvi vrsti spopa-
da s pojmom spontanosti, ki je bil pojem takratnih reformistič-
nih in oportunističnih evropskih delavskih strank, kakor tudi
pojem manjševiškega krila ruske socialdemokracije; po drugi
strani pa opozarja na pojem spontanosti revolucionarno-socia-
listične skupine "Svoboda", ki se je opredelila za terorizem.
"Ekonomisti in teroristi poklekajo pred različnimi skrajnost-
mi spontanega procesa: ekonomisti - pred spontanostjo "čisto
delavskega gibanja", teroristi pa - pred spontanostjo najvro-
čekrvnejšega upora intelektualcev, ki ne znajo aliane morejo
povezati revolucionarnega dela v eno celoto z delavskim giba-
njem." (Ibid., str. 256-257) Leninova polemika zoper sponta-
nizem je v svoji osnovi polemika zoper révolueionarsko fra-
zeologijo: "Kdor pa hoče široko organizacijo z volitvami, bla-
gajniškimi poročili, splošnimi glasovanji ipd. - pod absolu-
tizmom, je kratkomalo nepoboljšljiv utopist." (Ibid., str,3o3)
Torej gre za konkretne razmere, polfevdalna Rusija pač ni
"dežela s politično svobodo", kjer je mogoče delovanje takš-
nega socialdemokratskega gibanja kot v Nemčiji, ki je Leninu
takrat še vzorna dežela s svojim delavskim gibanjem. Tako v
tem času Lenin še ni imel kritičnega odnosa do Kauckega in je
od njega prevzel načelo o "vnašanju zavesti v proletarske
mase." Tu seveda gre še za kako sporno točko v teoriji revolu-
cionarnega gibanja. Toda iz česa izvira Leninovo pristajanje
na takšno teoretsko nèutemélg.eno in praktično nevarno stališče?
Medtem ko Kaucki izvaja v skladu s svojim mehanizmom, da je
181
nosilec znanosti buržoazna inteligenca in ne proletariat in
je torej socialistična zavest nekaj, kar je bilo v proleta-
riat "vneseno od zunaj", gre Leninu za boj proti prisotnosti
buržoazne ideologije med delavci:- "In čim mlajše je socia-
listično gibanje v neki deželi, tem bolj en0rgično mora bîti
zato boj proti vsem poskusom, da se utrdi nesocialistična ide-
ologija, tem odločneje je treba delavce svariti pred tistimi
slabimi svetovalci, ki kriče pròti "precenjevanju zavestnega
elementa". (Ibid., str. 221) Lahko torej ugotovimo, da je ur-
gentna praktična potreba bila temelj teoretske napake oz, ne-
domišljenosti povezanosti med razredno zavestjo in razredom
in adoptiranju statičnih Kauckijevih pojmovanj. Nasproti tis-
tim, ki v tej točki vidijo korene stalinske perverzije "že
pri Leninu", je potrebno poudariti, da se je kasneje pri Leni-
nu ostrina tega stališča bistveno relativizirala in modifici-
rala. Vendar pa mislim, da lahko tudi že v "Kaj storiti?" po-
kažemo na točke, kjer je ta relativizacija že prisotna, čeprav
spričo naravnanosti Leninove diskusije z določenimi aspekti
spontanizma, ne stopa povsem v ospredje. Lenin namreč v zvezi
z zahtevo po teoretski osmišljenosti gibanja citira Engelsov
uvod v "Nemško kmečko vojno" in ne daje ustreznega poudarka
tistim Engelsovim stališčem, ki jih sam navaja in so po svoji
dikciji nasprotna koncepciji o "vnašanju zavesti v proletariat
od zunaj". Po drugi plati pa Lenin (prim. Ibid. str. 2o8) za-
trjuje, da je "spontani element embrionalna oblika zavestnosti".
Gre mu za "razlikovanje med spontanostjo in spontanostjo". V
tem razlikovanju ne gre za kakršnokoli tavtologijo, ampak za
razlikovanje med pojmom spontanosti, modificiranem v "ekonom-
skem" konceptu in med pojmom spontanosti v njegovem material-
nem- zgodovinskem pomenu. "Vulgariziranost" Leninovega stališča
v Kaj storiti? je tako vsaj zelo vprašljiva tudi iz naslednje-
ga: "Tako smo se prepričali, da je glavna napaka "nove smeri"
v ruski socialni demokraciji poklekanje pred spontanostjo, ne-
razumevanje tega, da zahteva spontanost množice od nas, social-
nih demokratov, veliko mero zavestnosti. Čim močnejši je spon-
tani polet množic, čim širše postaja gibanje, tem bolj in še
neprimerno hitréje mora rasti zavestnost i-v teoretičnem i v
182
političnem i v organizacijskem delu socialne demokracije."
(Ibid« str, 253) Od tod, iz tega v tem^elju zgodovinsko osnova-
noga Leninovega apela, izvira Leninov poziv na ustvaritev
konspirativne, trdno organizirane, disciplinirane, zavestne
partije poklicnih revolucionarjev. Razumljivo je, da je demo-
krat iz em znotraj takšne konspirativne organizacije praktično
nemogoč,
V zvezi z vprašanjem revolucionarne partije v času njenega for-
miranja je Lenin seveda imel precej nasprotnikov. Tako je eden
prvih očitkov, ki gsi je navrgel Plehanov v svojem članku "Kje
ostaja desnica?" bil očitek "blankizma". Prav v tej točki je
Plehanovu ugovarjala, s strani mnogih kritikastrov Lenina in
leninizma pogosto zlorabljena. Rosa Luxemburg,^^ V zapisu
"Blanquismus und Sozialdemokratie" (iz 1, 1906) je Rosa Luxem-
burg v glavnem branila Lenina proti Plehanovim i. dr, očitkom
biankizma, ne zato ker bi hotela zagovarjati in se potegovati
za boljševike in Lenina: "Nam gre za obrat stvari. In postavlja
se vprašanje: ali je v današnji ruski revoluciji blankizem na-
sploh mogoč?" (nav, zapis, cit. iz Internationalismus und Klas-
senkampf, str, 300) V svoji analizi Rosa Luxemburg, z njej last-
no konciznostjo, postavlja vprašanje o drugačnosti "mase". Kaj-
ti če naj bi blankizem (po Engelsovi definiciji, katero upo-
rablja Plehanov) bil koncept akcije peščice revolucionarjev,
ki niso dojemali revolucionarne samostojnosti mas (kar še velja
za vodjo "Narodnaje volje" Želabova), pa, tako na eni strani po
Rosinem mnenju, ne gre enačiti Lenina z Zelabovim po prebuje-
nosti političnega instinkta, kakor na drugi strani ne gre za
"istost mas". Temu se pridružuje še argument, naperjen proti
"ruskim konstitucionalistom" (kakor tudi proti tistim, ki so
proti Leninu zagovarjali teorijo o proiriteti meščanske revo-
lucije v Rusiji), da ni poleg ostalega tudi nobene nacionalne
"napredne"meščanske stranke, ki bi mogla pridobiti delavske ma-
se pod svoje okrilje. Te mase so se namreč po Rosinem mnenju
"naučile nuji misliti socialistično. To je razlika. Ne vodi-
telji in ne same ideje, temveč družbeno-ekonomski pogoji, ki
so jih naredili, pogoji, ki so oblikovani tako, da iz njih ni
mogoč nikakršen skupni razredni boj proletariate in buržoazije"<
183
(Ibid. str. 301) Nadalje Rosa Luxembiirg ugotavlja še eno raz-
liko med blankizmom in pozicijo socialnih demokratov. Med tem,
ko so se blankisti morali truditi, da bi povlekli mase za se-
boj, so socialni demokrati močno vzpodbujeni po masah. Razlika
med boljševiki in Ëlanquijem ter rusko različico tolankizma
(Narodnojo Voljo) se vzpostavlja glede važnega vprašanja "dik-
tature proletariata", ki pri boljševikih pomeni, da se celotni
revolucionarni razred polasti državne mašinerije, pri čemer pa
dejstvo, da je delavski razred - proletariat v Rusiji v manjši-
ni pomeni, da bo kot manjšina držal svoje pozicije ào trenutka
izvolitve vlade itd.
V tem tekstu Rosa sem in tja namigne, da se v celoti ne strinja
z Leninovimi stališči (v posameznostih), vendar pa prav ta tekst
pritrjuje določenemu gledanju na polemike med Leninom in Roso
Lorsemburg; namreč naziranju, da nesoglasja obeh teoretikov ne
gre pripisovati nestrinjanju v bistvenih vprašanjih (z izjemo
spontanitete) vsebin revolucije. Tako Rosa Luxembiirg kot Lenin
sta v konstelaciji strujanj v socialdemokraciji takratne Evrope
predstavljala levo kritiko "centra" in "desnice" in je njuno po-
lemiko razumeti izključno v terminih notranje polemike social-
demokratske levice. Sama ostrina za takšne polemike znotraj le-
vice že takrat ni bila kakšen posebno nenavaden pojav, poleg
tega pa je ostrino v besedi narekovala tudi zaostrenost копг-
frontacij proletariata z razrednim sovražnikom, katero pa sta
tako Rosa Luxemburg kot Lenin vsak po svoje izpostavljala.
Ce se posebej ne ukvarjamo še z Rosinim postavljanjem polj-
skega nacionalnega vprašanja ipd,, pa je v prid prezentaciji
več strani zadeve potrebno ugotoviti določeno razliko med teç
člankom (Blankizem in socialdemokracija) in njenim polemičnim
napadom na "Korak naprej, dva koraka nazaj". Med tem ko v
"Blankizmu in social-demokraciji" Rosa Luxemburg meni, da bodo
napake Lenina iz 19o2, (v Kaj storiti?) skozi življenje iz-
ginile, pa v "Organizacijskih vprašanjih ruske socialdemokra-
cije" (iz 1, 19o4, ko je izšel tudi spis - predmet kritike)
ostro karakterizira Leninovo koncepcijo z izrazom "ultracenr-
tralizem". Imenovani Leninov spis je dejansko v razčiščevanju
184
z že omenjenimi teiidencami v ruškem gibanju uveljavil prin^
cip centralizma in stroge partijske discipline. Rosa Luxembrug
je v takšni koncepciji centralizma videla krilatico, ki še
"zdaleč ne izčrpava historične vsebine, posebnosti socialdemo-
kratskega tipa organizacije." (Prim, R, Luxemburg: Izabrani
spisi, str, 87) Mislim, da je potrebno najprej ponovno pouda-
riti, da se Rosa in Lenin ne ločita v temeljnem vprašanju:
posebnosti ruskih razmer, ki za razliko od zahodnoevropskih
dežela, niso ponujale predpogojev za demokratično proletarsko
gìbàiì,1 ¿4 rJRo s a navaja koncepcijo socialdemokracije, ki seveda
ni splošno sprejeta koncepcija dejanske nemške socialdemokra-
cije, ampak je že označena z njenim lastnim (za njo tako zna-
čilnim) stališčem - prepričanostjo v samostojno direktno akci-
jo mase, Z razliko od blankizma, socialdemokracija historično
raste iz elementarnega razrednega boja, "Organizacija, prosvet-
Ijevanje in boji tu niso razdvojeni mehanično in tudi časovno
ločeni momenti, kakor pri kakšnem blankističnem gibanju, ampak
so razne strani istega procesa,"(podčrtal D, Š,)" (Ibid, str, 89)
Oskar Negt v svojem referatu (objavljenem v zborniku v redak-
ciji C, Pozzolija:Rosa Luxemburg oder die Bestimmung des Sozia-
lismus) "O materialistični dialektiki spontanitete in organi-
zacije pri Rosi Luxemburg" pripominja: "Ta antiadministrativni
afekt je določal že zgodnje prerekanje z Leninom," (Kav. delo,
str, 185, dalje cit, Negt-Pozzoli) Antiadministrativni afekt
kajpada ne označuje kakšno "žensko histerijo" pri Rosi Luxem-
b\irg, ampak izvira po eni strani iz kritike, ki jo je Rosa že
prej opravila nad delom socialdemokracije (v "Socialni refor-
mi ali revoluciji") in po drugi plati iz njenega, v tem kritič-
nem spopadanju razvitega naziranja o izredni pomembnosti spon-
tanega samoorganiziranja mas, "Napake, ki jih dela dejansko
revolucionarno delavsko gibanje so historično neizmerno plod-
ne j še kot nezmotljivosti najboljšega "centralnega komiteja"
(R. L,: Izabrani spisi, str, loi) Rosa*namreč kljub svojemu
uvidevanju specifičnih težavnosti ruskih razmer, na takšen
nažin zaključuje svojo polemiko, ker predpostavlja, da se je
v Rusiji "zgraditev razredno zavestne, presojanju dorasle pred-
straže proletariata" kot prvega pogoja (še pred politično svo-
bodo), ravno začela ustvarjati, in da jo kaže "smatrati za
185
prvi cilj prihodnjega agitacijskega in organizacijskega dela."
(Prim. Ibid., str. 9o) Rosa očitno v "ultracentralizmu" Le-
ninove knjige "Dva koraka nazaj..." vidi nevarnost izgube prav
te dimenzije. Potrebno je ugotoviti, da je Leninov odgovor v
precejšnji meri obšel jedro Rosinega kritiziranja s tem, ko je
zreduciral njeno polemiko; "Tovarišica Luxemburg torej meni,
da branim en organizacijski sistem nasproti drugemu." (M. - E-r
- Lenin: Protiv anarhizma, ...", str. 141) Tako pa se tudi
upravičenost Leninovega odgovora sama reducira na točnosti v
zavračanju napačno pripisanih mu stališč, v nekaterih spregle-
danjih posameznih pogojev določenih stališč ipd. Kislim, da
Negt ustrezno tekstu točno ugotavlja osnovno poanto, da Rosi
Luxemburg ni šlo za abstraktno prerekanje o vprašanjih orga-
nizacije; ampak za "po organizaciji posredovano nolitično vod-
stvo pod konkretnimi družbenimi pogoji (Negt - Pozzoli, str.185).
Toda vendarle vse skupaj ne izpodbija temeljne ugotovitve o
skupni točki Lenina in Rose, ki pa ju je ločevalo delovanje v
različnih pogojih. Pri tem pa, morebiti kaže pripomniti, da
je Rosa Luxembiirg prizadevneje skušala upoštevati ruske speci-
fičnosti; s tem pa zopet nočemo zatrjevati, češ "v vsem je
Rosa Luxemburg imela prav", še zlasti ne, ker je poleg proble-
ma organizacije, najpomembnejšo vlogo v "prerekanju" igral
problem revolucionarnosti kmetov. Glede tega je na londonski
konferenci 1. 1906, Rosa nasproti Leninovi formuli o "revolu-
cionarni zvezi med delavci in kmeti" postavila trditev o tem,
da je dejansko revolucionaren samo proletariat, in da kmetje
le v določenih pogojih lahko občasno podpirajo revolucijo.
Mislim pa, da je šlo v tem primeru za spor, ki se na zunaj zdi
podoben sholastičnemu razpravljanju. Toda Leninu to vprašanje
ni bilo sholastično vprašanje, ampak življenjsko vprašanje
ohranitve revolucije v Rusiji. Sicer pa je tudi Rosa s svojo
tezo morala priznati, da je podpora kmetov proletarski revo-
luciji v Rusiji neizbežno potrebna. Iz drugega "dobesednej-
šega" razumevanja revolucionarnosti, pa se vprašanje o kmetih
zopet obnavlja, pri čemer se konstruirajo odgovori, od tis-
tega o "posredni" revolucionarnosti kmetov, njihovi (kljub
vsemu) notorični reakcionarnosti itd. itd. Ugotovimo naj samo,
da to vprašanje vse do danes neti včasih "sholastične", drugič
186
zopet na osnovi pravih krvavih izkušenj utemeljene spore,^^
Za predstavo o posebnostih teorije spontanosti Rose Luxemburg:,
je temeljnega pomena poznavanje njenega dela "Massenstreik,
Partei und Bewerkschaften" (Politische Schriften I - v prevo-
du v "Izbranih spisih" - citati po prevodu). Kar posebej vzbu-
ja pozornost pri tem tekstu je to, da poglavitno mesto v njem
zavzemajo zgodovinske reference ruskih masovnih štrajkov, ki
so bili temeljnega pomena za izbrxüi ruske revolucije 1905.
Blonec koncev tudi Lenin ugotavlja v svojih številnih zapisih -
v refleksijah dogodkov 1905, neizmerno veliko vlogo masovnih
štrajkov tudi za drznost boljševiške politike, saj je delavsko
gibanje v nekajletnem vse širšem stavkovnem gibanju ustvarilo
povsem nov prostor proletarskerau revolucionarnemu gibanju, ob
tem, da se je bila prisiljena v mejah svojih razrednih pozicij
zganiti tudi liberalistična buržoazija. Toda Rosa Luxemburg,
ki ji je šlo v njeni nemški situaciji za dalekosežne teoretič-
ne sklepe, je v ta historični humus zasadila plodno seme svo-
je avtentično proletarske teoretske pozicije, Le-ta na zunaj
ne izgleda kot filozofska, vendar, pa je po svoji bližini
"spoznavnemu" kot istočasno "spoznavajočemu" (v boju delavs-
kega razreda v samem jedru razrednega izkoriščanja v konfronr-
taciji za "pridobitev celega sveta" s pridobitvijo produkcij-
skih sredstev za soborca proti njih lastnikom), analiza Rose
Luxemburg še kako globoko "filozofska", je dinamična konsta-
tacija momentov revolucionarne prakse, v kateri se formira
sam revolucionarni subjekt te prakse, Rosino poudarjanje "mase"
kot revolucionarnega subjekta, ob čemer je "ta konkretna" par-
tija, sindikat ipd, faktor celote te prakse in ostaja sicer
važen, a še vedno le določen faktor, ni nikakršno zavzemanje
pozicije "amorfne mase"! Nasprotno, Rosi Lioxemburg gre za
tista konkretna posredovanja prakse te "mase", v kateri indi-
viduumi, če lahko tako rečemo, prihajajo do samozavesti t,j,
do zavesti konkrecije svojega življenjskega položaja, V tej
točki pa gre pri Rosi Luxembxirg za teoretični prispevek, ki
je gotovo po konstituciji kapitalističnega sveta in po kon-
stituciji individuuma v tem svetu izjemno aktualen. Rosa Luxem-
burg je prav spričo momentov, ki jih je prehodila teorija po
187-
porazu revolucije po 1. svetovni vojni s svojo analizo neizo-
gibna predpostavka kritično teoretske pozicije, ki je bila s
kontrarevolucijo vržena nazaj v nujnost izraziteje filozofske-
ga premisleka konstitucije sveta. K tej točki se bomo kasneje
še povrnili.
Masovni štrajk je bil . za social-demokracijo, z za njo značil-
no (namreč za revizioniste "tipa Bernstein") "revizijo" in
dogmatiziranjem stališč Marxa in Engelsa, "rešeno vprašanje"
stvar anarhizma itd. Ta prepričanost je temeljila nà Engelsovi
polemiki zoper španske bakuniniste (1, 1873)» kjer je Engels
kritiziral bakuninistični program, v katerem je obči štrajk
igral vlogo vzvoda socialne revolucije, Engels pa je pokazal
neustreznosti takšne usmeritve v bakuninski varianti. Izhaja-
joč iz tega, da je tudi ženevski kongres Alianse (1, -6, 9.
1873) ugotovil, da je za izvedbo generalnega štrajka potrebna
"dobra organizacija in polna blagajna", da po eni plati vla-
dajoči razred dosego česa takega ne bo dovolil, in da bo po
drugi strani politično dogajanje in samovolja (Ubergriff)
vladajočih razredov prej premaknila osvobajanje delavcev, "mno-
go preden bo proletariat prišel do tega, da si bo izoblikoval
to idealno organizacijo in te kolosalne rezervne fonde". Ko
bi, "vse to imel, bi ne potreboval za dosego cilja ovinka ge-
neralnega štrajka", (Werke 18, str, 48o), "Ortodoksno jemanje
stavkov iz konteksta, v lastni poziciji ortodoksije zunaj
zgodovinskega konteksta (ali v kratkovidni potopijenosti v
njem), je seveda spregledalo konfrontacije, v katerih so kon-
kretno bili določeni stavki zapisani. Stran odnosa do proble-
ma štrajka, kakršno tu tudi kaže Engels, je reziiltat boja pro-
ti oblikam "političnega abstencionizma" (zlasti proudhonizma
in tudi bakuninizma), ki si je lastil oblike ekonomskega od-
pora delavcev, z^ikujoč potrebnost celovite koncepcije pro-
letarske revolucije, kakršno sta zastopala Marx in Engels, Po-
membno v zvezi s tem je opozoriti, da sta Marx in Engels "abff
steneionističnim" nasprotnikom dokazovala, kako ni "čisto eko-
nomskih oblik" odpora, ker so te po nujnosti poteka konfron-
tacij eo ipso politične in pomeni spregledanje te plati napa-
ko, Toliko na rob zapisu Rose Lioxemburg, ki pa je pokazala.
188-
da je prav anarhizem v štrajkovhem valu ob revoluciji 1905*
v Rusiji, bil historično likvidiran." ... masovni štrajk v
Rusiji ni bil udejanjen kot sredstvo, s katerim bi, z zaobide-
njem političnega boja delavskega razreda in posebno parlamenta-
rizma po teaterskem udaru nenadoma vskočili v socialno revo-
lucijo, temveč kot sredstvo najprej za oblikovanje pogojev
dnevnega političnega boja in zlasti parlamentarizma za prole-
tariat"*« (Izbrani spisi, str. 10?). Anarhizem, s katerim je bi-
la povezana ideja masovnega štrajka, se je tako spopadel s sa-
m.o nrakso masovnega štrajka, ki se je pokazal za "najmočnejše
orožje političnega boja za politične pravice". Za anarhistič-
no naziranje je po Rosi Luxemburg bistveno abstraktno, ahisto-
rično opažanje masovnega štrajka, "kakor tudi vseh pogojev
nroletarskega boja", (primi. Ibid, str. 105) Rosa Luxem.burg
(proti Bernsteinu idr.) zahteva, da je "intelektualno žejo in
težnje" nemških delavcev treba utešiti s pojasnjevanjem razvo-
ja in mednarodnega pomena ruske revolucije, nam.esto jih gostiti
z abstraktno možgansko gimnastiko o možnosti in nemožnosti ma-
sovnega štrajka, "Samo v tej obliki bo diskusija o masovnem
štrajku pripeljala k temu, da se bo diihovni horizont nroleta-
riata (podčrt, D,Š,) razširil, njegova razredna zavest izostri-
la,:, njeerov način mišl.ienja poglobil in njegova dejavna moč
(Tatkraft) ojeklenela." (Ibid. Ill) Rosa Luxemburg na osnovi
spoznanj o dosegu masovnih štrajkov (torej snoznanj povezanih
z dogajanji 1905) izvede pomem.bnost spontane dejavnosti mas
za pojem revoluci.ie. Vendar pa nikakor ne gre za golo poudar-
janje ene strani nasproti dru??im.: "Dejansko ne nroducira ma-
sovni štrajk revolucije, amipak revolucija producira masovni
štrajk," (Ibid, str, 153) in dalje: "Revolucija, tudi ko v
njej igra vodilno vlogo proletariat s socialdemokracijo na čelu,
ni manever proletariata na odprtem polju, temveč je boj sredi
neprestanega lomljenja, drobljenja in premikanja vseh social-
nih temeljev. Skratka, v masovnih štrajkih v Rusiji element
spontanega ne igra tako prevladujoče vloge zato, ker je ruski
proletariat "nešolan", ampak zato ker revolucije ni mogoče
šolati (Schul-meistern)," (Ibid,, str, 13V35). V vsakem pri-
meru torej gre za delovanje spontanosti iz kompletne struktiore
zgrajenosti historičnega revolucionarnega subjekta. Pri tem
189-
namreč mora svojo vlogo odigrati tudi organizirani, politični
"moment" strukture: "Konsekventna, odločna, podjetna (vorwSrt-
strebende) taktika socialdemokracije izzove v masi občutek go-
tovosti, samozavestnosti in bojevitosti; omahujoča, šibka tak-
tika, bazirana na podcenjevanju proletariata deluje na maso
paralizirajoče in begajoče. V prvem primeru izbruhnejo masovni
štrajki, izbruhnejo "sami po sebi" in vedno "pravočasno", v
drugem ostanejo ob direktnih pozivih vodstva k masovni akciji
brez nasledkov. In ruska revolucija za oba primera ponuja na-
zorne primere." (Ibid. str. 135/36).
Rosa Luxemburg torej pristopa problemu dialektično in sicer v
pomenu, na katerega opozarja že omenjeni Negt: "Za njo je dia-
lektika dobesedno, kakor misli Hegel, forma, zavest samogibanja
njene vsebine." (Pozzoli - Negt, str. 161) Kajpada tu ne gre
za kakšen "samotek" (selbstlauf) vsebin zavesti, saj prav to
gibanje - kot gibanje proletariata, kot formiranje revolucio-
narnega subjekta zgodovine - producira v svojih konfrontacijah
zavest proletariata, s čimer se more širiti "duhoviti horizont"
proletariata. V principielno teoretskem smislu gre pri Rosi
Luxembiirg za tisto dialektično mišljenje, ki živi iz refleksije
celote in se kot dialektično ohranja s tem, da se ne fiksira
zgolj na polu refleksije..To pomeni, da si mišljenje nikoli
ne "domišlja", da je z refleksijo celote, to celoto povsem de-
finiralo, ampak se sâmo dogaja le v žariščih protislovnosti,
iz katerih se generira dinamična zoperpostavitev subjekta in
objekta. Mišljenje, ki je revolucionarno zainteresirano potem-
talcem v mišljenju osvoboditve, mora misliti substanco svobode
kot živo zavest materialnega zgodovinskega subjekta." Zavest
ostaja zavestna bit (bewusstes Sein), ima torej materialiteto
sveta za neodpravljivi predmet". (Ibid. str. 166) Rosa Lioxem-
burg ohranja talcšno mišljenje v konkretnem zapopadanju real-
nih odnosov, iz katerega ne izpada tudi individualna "kompo-
nenta", ki ji je v njeni konkretnosti - vzpostavijenost-ì po
danih produkcijskih razmierjih in v vzpostavi л ivost i spremem-
be po njej - dana iz njenega položaja možnost samovzgoje v
revolucionarnem delovanju. Vsekakor pa ne gre za abstrahirane-
ga individua, "individua kot takega, ampak za socialnega
190-
individua, ki v svoji produktivni dejavnesti trati svoje čutne
noči v tujem mu procesu dela. Masovni štrajk je tako za delav-
ca prestop zarisanih mej iluzorne konfiguracije sveta, v kate-
ri prav s tem, da nastopa kot producent in tako producira ob-
jektivni svet in sebe na videz kot akcidenco te objektivnosti,
more najdoločneje zapopasti svojo subjektivno bit, da konkret-
no izkaže "svojost" objektivnega v kolektivnem aktu odpovedanja
poslušnosti diktatu sedaj razvidno pod narekovaji "objektivne-
ga", Od tu je le še korak dejanske prisvojitve objektivnega v
podružbljanju produkcijskih sredstev, vendar v preobrnjenih
(revolucionarno-spremenjenih) družbenih odnosih, v katerih je
prisvojitev produkcijskih sredstev po producentih proces od-
prave lastnine, kot prvega pogoja za odpravo dela.
Kar je zapisano v prejšnjem odstavku seveda ni citiranje Rose
Luxemburg, je le naš poskus opredelitve mišljenja tistega, k
čemur nas njena analiza obvezuje s tem, ko je sama mišljenje
iz Maioca v soočenju z njej lastno realitete. Obravnavani tekst
Rose LiKcemburg, v ohranjanju revolucionarnega interesa, je v
nadaljnem analiza dejanskih nemških razmer v delavskem gibar-
nju, V primerjavi z ruskimi masovnimi štrajki, v katerih je
"razredni instinkt" ruskega proletariata za Roso "rezultat
neposredne revolucionarne akcije", je razlika nemškega prole-
tariata manj v stopnji prosvetljenosti, kakor v odsotnosti
njegove lastne masovne akcije: "Pri nemških razsvetljenih de-
lavcih je po socialdemokraciji vsajena zavest teoretska, la-
tentna; v periodi gospodstva meščanskega parlamentarizma se
nraviloma ne more udejanjiti kot direktna masovna akcija; tu
.ie idealna suma štiristotih paralelnih akcij v volivnih okrož-
jih med volivnimi boji, mnogih ekonomskih parcialnih bojev
in podobnega, V revoluciji, kjer se masa sama pojavi na poli-
tičnem. prizorišču, postane razredna zavest praktična, aktivna.
Zato je ruskemu proletariatu eno leto revolucije dalo tisto
"šolanje", katerega nemškemu proletariatu 50 let parlamentar-
nih in sindikalnih bojev ne more iim.etno dati", (Izbrani spi-
si, str, 144), V svoji analizi nemških razmer Rosa Luxemburg
pokaže na nesmiselno delitev med socialdemokracijo in med sin-
dikati, v čemer konkretno kaže kje je organiziranost delavskega
191-
gibanja samemu gibanju "zrastla čez glavo" v osebah profesio-
nalnih administratorjev ipd. Gre predvsem zato, da se vzpos-
tavlja videz dveh delavskih gibanj ( socialdemokratskega in
sindikalnega), pri čemer gre v resnici le za dva vidika orga-
niziranosti iste delavske mase, ki je številneje prisotna v
sindikatih, ker so le ti bližje njenim vsakdanjim problemom,
medtem ko delo v socialdemokraciji zahteva nekaj več žrtvova-
nja prostega časa-ipd. Toda prihaj.alo je do tega, da namesto
smiselne delitve funkcij nastopata dve "enakopravni" organiza-
ciji, vsaka s svojo teorijo, svojimi časopisi ipd. Ne moremo
se podrobneje spuščati v prikaz te analize, ki v svojem jasnem
kritičnem pristopu nakazuje elemente za konkretno dognanje
socialnih korenov teoretske regresije in "izgube" revolucio-
narnosti v organiziranih oblikah nemškega delavskega gibanja.
Rosi Luxemburg so "post festum" očitali, da v tem tekstu ni
obračunala tudi s socialdemokratskim "centrom" (eksplicite je
le ošvrknila revizionizem) in celo, da se je v tem času sama
bala direktnega preloma z oportunizmom (Lenin!) ipd. Kolikor
je takšna kritika (s'katero je kasneje manipuliralo tudi sta-
linsko zgodovinopisje) do neke mere zadevajoča glede vprašanj
v "Juniusovi brošuri", pa gre v obeh primerih za poskus "ne-
izgubiti" zaveznika, ali bolje rečeno, s teoretskim obnavlja-
njem revolucionarne partije razviti organizacijo kot tisto
formo masovnega revolucionarnega boja, ki bo v revoluciji za-
gotavljala ohranjanje samih rezultatov tega boja. Ker sta
partija in sindikati v zavesti milionov svojih članov eno,
gre prav za to, da se njun medsebojni odnos prilagodi, zavesti
proletarske mase, "to se pravi, da se sindikati ponovno vklju-
čijo v socialdemokratsko partijo." (Ibid. str. 163)
Kolikor je upravičenosti v trditvi, da je razlika v pristopu
problemu revolucije med Roso L\ixemburg in Leninom, je to
upravičenost pripisati dejstvom: 1) da se je Rosa Luxemburg
soočala z delavskim gibanjem, ki se je krhalo "pri glavi"
t.j. v svoji organiziranosti, 2) da se je Lenin soočal z malim,
komaj prebujenim delavskim gibanjem, ki mu je ustrezna orga-
niziranost primanjkovala. Spričo tega pač ni čudno, da se je
Lenin poučeval o organiziranosti pri nemški socialdemokraciji.
192-
in da je Rosa Luxembiirg nahajala argumentacijo za svojo teo-
rijo spontanitete pri ruskih masovnih štrajkih. Todaobba je
združil interes po internacionalni proletarski revoluciji.
Lukêcseve trditve o premoči Lenina nad Roso L\axemburg v teoret-
skem pregledu (prim. Lukàcs: "Lenin", str. 50/51) je potem-
taliem dokaj šibko osnovana, če ne sploh neosnovana ob neupo-
števanju differentie specifice. Sploh pa neosnovanost te Lu-
kácseve trditve močneje izstopi ob pogledu na tisto, kar je on
sam teoretsko dolgoval Rosi Luxembxirg^^ v svojih lastnih ana-
lizah proletarske zavesti. Tako pa je mimo svoje lastne teore-
tizacije pripisal Rosi Luxemburg organicistično predstavo re-
volucije. Liikács v svoji usmeritvi, v leninizmu, torej ni vi-
del vsebovanosti aktivnosti Rose Luxemburg v svoji lastni kri-
tiki oportunizma ipd., kar pomeni, da ni diferenciral praktiČ-
ne^ra zgodovinskega korelata svoje teorije. Ko bi namreč preso-
jal Roso Luxemburg v okviru razmer s katerimi se je soočala,
bi morda ne prezrl v kolikšni meri so prav v svoji vezanosti
na praktični kontekst,kategorije Rose Luxemburg razdiralne za
"fetišistični kontekst". Seveda pa je docela neustrezno postav-
ljati vprašanje odnosa Lenin - Rosa Luxemb\irg kot vprašanje
"premoči", kar sugerira .pomislek, da je rešitev problemov, ki
jih je postavila Rosa (z izjemo njenih kritično ekonomskih
analiz) z Leninom odpravljena. Ko bi se spustili v podrobnej-
šo analizo Lukâcsevega odnosa do Rose Luxemburg, mislim, da bi
mogli pokazati, da gre za eno najšibkejših točk v- njegovih, si-
cer sijajnih zgodnjih,teoretskih spisih.
Rekli smo že, da se je ostrina začetnih postavitev v "napačno"
smer glede "vnašanja zavesti v proletariat" pri Leninu kasneje
modificirala in relativizirala. Ko bi nam šlo za popolno raz-
čiščenje tega vprašanja, bi to mogli pokazati pri Leninovih
tekstih, kakor so si le-ti zelo frekventno sledili od revolu-
cije 1905 do revolucij (če imamo dve fazi oktobrske revoluci-
je za dve revoluciji, kar v tem kontekstu ni tako pomembno)
1, 1917. Leninov filozofski študij, kakor ga prikazujejo "Fi-
lozofski zapisi" je nesporno moral pripomoči k zbleditvi te.
komponente, V tem okviru predvsem lahko ugotovimo, da teorija
"vnašanja zavesti od zunaj" najmanj ni bila plod Leninovega
193-
lastnega teoretskega snovanja in je tudi med vrsticami ni
mogoče več prebrati, še pred Leninovim obračunom s kauckijan-
stvom. Da pa je Lenin sploh bil za trenutek sprejemljiv za
takšno "teorijo" (ki se je "pod drugo firmo" ponovno'pojavila
pri Stalinu), je pripisati ruskim razmeram, v katerih je venr-
darle relativno maloštevilni "prosvetljeni" proletariat, bil
prisiljen razmišljati o najelementarnejši vzgoji in kultivira-
nju najširših mas, torej o ustvaritvi osnovnih pogojev za kakr-
šnokoli oblikovanje zavesti sploh (pismenost in osnovna znanja).
To namreč pomeni, da je v ruskih razmerah revolucijo čakala tu-
di realizacija tistih predpostavk, ki so na zahodu že bile ne-
kaj docela samoumevnega. Lenin, oz. boljševiška partija je tako
mogla računati v svojem najmaksimalnejšem programu predvsem na
intenacionalno zmago proletariata, znotraj katere bi socializem
v Rusiji bil vprašanje emancipacije, ob katerem bi se mogla
internacionalna revolucija korenito preiskusiti. Leninov tekst
"Država in revolucija" je po svojih osnovnih postavkah in gle-
de na čas svojega nastanka nedvomno tista točka "leninizma", s
katere je edino mogoče ustrezno presojati vlogo Lenina v revo-
lucionarni teoriji in zgodovinskem dogajanju. V tem tekstu, ki
ga z današnjega vidika moremo presojati kot Leninov teoretski
program vznostavitve revolucionarne oblasti, h kateremu je ka-
zalo v nral-tičnih postonkih težiti z vsemi silami po zmagi re-
volucije, je Lenin: 1) aktualiziral in skoraj brez ugovora toč-
no interpretiral Marxovo in Engelsovo teorijo države kot in&i-:r
trumenta razredne oblasti, teorijo razbitja buržoazne države
in zlasti teorijo diktature proletariata, 2) povzel je v vseh
točkah, kar je bilo pri Harxu in Engelsu predlogov o poglavit-
nih praktičnih koralcih pri vzpostavljanju komunistične družbe,
5) povzel je osnovne nauke Pariške komune, 4) pokazal je na
vulgarizacijo marksizm.a pri onortunistih.
Lenin v tem tekstu zlasti poudari pom.en diktature proletaria-
ta, ki prinese "dem.okracijo za ljudstvo". Nič nanj pomembno pa
tudi ni stališče o posredovanju diktature proletariata z raz-
bitjem državnega aparata gospodujočega razreda. Diktatura pro-
letariata, kot razredna diktatura, če hočete institucija obram-
194-
be revolucije zoper kontrarevolucijo, je tako oblika proletars-
ke države. Spričo tega pa, da ta država uporablja prisilo zara-
di utrditve dokončnosti zmage komunizma, v procesu njegovega
vzpostavljanja ta država odmira, "Izraz 'država odmira' je zelo
posrečen, ker izraža tako postopnost procesa, kakor njegvo spon-
tanost, (podčrtal D, Š,) Samo navada lahko učinkuje na ta način
in bo nedvomno tudi tako učinkovala, saj vse naokrog našteto-
krat opazujemo, kako lahko se privadijo ljudje temu, da radi
spoštujejo nujno potrebna pravila za sožitje, če ni izkorišča-
nja, če ni nič takega, kar vzbuja ogorčenje, protest in odpor,
ali pa zahteva zatiranje," (Lenin: Država in revolucija, str,
86), Proletarska diktatura je tako pravzaprav sestavni del "ak-
ta" osvoboditve, ki je (in kaj bi mogel biti drugega) praktič-
ni celostni proces v katerem so odpravljena protislovja prejš-
nje strukture, pri čemer prvotne predpostavke te strvikture nas-
topajo v odnosih "podružbljenih" individuumov kot zgodovinska
materija. Če lahko spekuliramo dalje, gre torej za to, da je
razmerje občega in posamičnega, kakor ga je vzpostavila buržo-
azna striiktura ukinjeno, vendar ne gre za ukinitev, v kateri
bi se eno "raztopilo" v drugem. Gre namreč za preboj v tej stru-
kturi, kjer obča utemeljenost meščanske subjektivnosti kot mes-
ta posamičnega, konstituira "napačno" obče, ki je ekonomska a-
narhija (R, Luxemburg), alienirana partikularizacija individu-
umov in sfer življenja, nasilje v imenu "reda", itd, Proletar-
ska revolucija je torej ukinitev same te občosti-v njenem pro-
tislovnem odnosu do posamičnega, kateremu se v tem procesu
razblini misterij njegove substance. Teoretskemu procesu v ka-
terem metafizične kategorije postanejo socialne kategorije, v
proletarski revoluciji torej sledi praktični proces produkcije
druge realnosti. Seveda tistim, ki "to drugo" lahko mislijo sa-
mo v dihotomiji ločenosti "mišljenja in biti", ne da bi zapo-
padli vzajemno posredovanost teh kategorij (že tudi v samem me-
tafizičnem kontekstu), bo govorjenje o "tem drugem" navadna es-
hatologija, teleologija ipd,, kar pa pomeni, da gre predvsem
za unetost v abstraktnem samega takšnega mišljenja. Toda miš-
ljenje revolucionarnega preloma si ne more privoščiti ostaja-
nja samo v svetu "vsega dovoljenega", v razvrščanju odnosov
195-
kategorij, ampak je zavezano odgovoriti na vprašanja, izvira-
joča iz refleksije same utemeljenosti teh kategorij, pa naj bo
to bog, ali država, ali presežna vrednost. ...V "bližini" tis-
temu praktičnemu kontekstu, h kateremu teži, pa se mora to miš-
ljenje kot filozofija baviti s svojim konkretnim (v katerega
je praktično sploh mogla poseči samo tako, da je diferencirala
abstraktno od konkretnega), se torej ohranjati v tem konkret-
nem kot v njem vsebovani agens movens. kot struktura samega te-
ga konkretnega t.j. posreduje se vanj v svoji samoukinitvi
(Selbstaufhebung). Mislim, da je to teoretsko težnjo mogoče za-
pisati na rob takšni Leninovi trditvi: "Izkoriščevalci seveda
ne morejo zatirati ljudstva brez silno kompliciranega stroja,
ki naj izpolnjuje to nalogo, ljudstvo pa lahko zatre izkorišče-
valce tudi z zelo preprostim "strojem", takorekoč brez "stroja",
brez posebnega aparata, kratkomalo z organizacijo oboroženih
množic (kakor so - da posežemo nekoliko naprej - sovjeti delav-
skih in vojaških odposlancev)". (Ibid. str. 87) Mislim, da se
v podobnem smislu zaostruje konkretna misel tudi pri Rosi Lu-
xemburg, kjer "metaforični" pojem stroja prav tako igra vlogo
označitve forme "substance" sveta meščanskega gospodstva. V
"Programu Spartakusbunda" pravi: "Proletarske mase se morajo
naučiti postati iz mrtvih strojev (podčrtal D. Š.), ki jih ka-
pitalist postavlja v produkcijski proces, misleči, svobodni,
samostojni upravljalci tega procesa." (Izbrani spisi str. 91).
Razlika med obema stališčema je le v nivoju. Medtem ko Leninu
gre za ukinitev "zunanjega stroja" in formiranje stroja pod
narekovaj i nakazuje značaj posredovanosti organizacije množic,
pa Rosa Luxemburg meri k isti negaciji z aspekta interiorizira-
nosti "zunanjega" procesa produkcije v tistih, ki jim je gospo-
dovano. Skratka tisto kar je izrečeno pri enem, je vsebovana
predpostavka pri drugem in obratno. Oba pa uvidevata potrebnost
discipline, katere pa ni mogoče razimeti kot restrikcijo svo-
bode, ampak samo kot njen predpogoj. Tista svoboda, za katero
gre namreč ni določenih okovov rešena meščanska svoboda, kajti
ta je z ukinitvijo njenega temelja (privatne lastnine) tudi sa-
ma ukinjena. Šele zunaj te določitve svobode, ki je v vezanosti
na materialne pogoje meščanske družbe protipostavljena (-z njo
196-
vzpostavljena) nujnosti, je razumljiv stavek Rose Liucemburg
iz "Ruske revolucije": "Svoboda je vedno samo svoboda tistega,
ki misli drugače." (Ibid. str. 293). Medtem, ko je svoboda v
meščanski družbi v sociološkem in ekonom.skem pogledu privile-
gi j , pa je v komunizmu svoboda, katere- temelj so dejavni čut-
ni individui, prav svoboda dejavnosti in mišljenja le-teh. Re-
alizacija te svobode, ki jo v teoriji ni mogoče opredeljevati
drugače kot ner negationem (ali utopistično ali kot utopično)
torej predpostavlja totalno spremembo, ki se pri \ikinitvi pri-
vatne lastnine začne in se "konča" z drugačnim subjektom, kon-
stituiranom v negaciji Ega, katera se more zgoditi samo v pro-
cesu "trganja okovov" meščanske družbe. Toda to "trganje oko-
vov" ne more biti "nič drugega" kot historična dejavnost in ni
in ne more biti teorije, ki bi mogla predpisati kako, s čim,
preko česa itd. je empirično, konkretno mogoče opraviti ta pro-
ces. Marcuse je v (sicer na več točkah spornem) kontekstu svo-
je knjige "Soviet Marxism" sugeriral jasno spoznanje o mestu
tega momenta v marksistični teoriji: "Marxu in Engelsu so se
natanko zato, ker je prehod iz kapitalizma k socializmu histo-
rična funkcija proletariata kot revolucionarnega razreda, spe-
cifične politične forme, tega prehoda izkazale kot variable
(podčrtal D'. Š.), ki jih ni mogoče fiksirati in vzpostaviti s
teorijo," (omenjeno delo stran 11). S tega aspekta moremo ra-
zumeti, da je obravnavani Leninov tekst, kljub konkretnim na-
migom, vendarle tekst "verifikacije" teoretske pozicije in so
konkretne rešitve za rusko revolucijo (ki se je pripetila v
dveh mesecih po dokončanju zapisa, ki so ga "končale" zunanje
razmere) bile zamišljene za teoretizacijo v sedmem poglavju.
V drugi izdaji teksta, ki je izšel čez dobro leto, je Lenin
dodal 3. paragraf k drugemu poglavju, v katerem je pudaril, da
je raziimevanje razrednega boja kot bistva Marxovega nauka ne-
točno brez sprejemanja diktature proletariata, ki odpravi dik-
taturo buržoazije. "Prehod od kapitalizma h komunizmu mora se-
veda prinesti velikansko množino in mnogovrstnost političnih
oblik, toda bistvo bo pri tem brezpogojno eno in isto: dikta-
tura proletariata." (Država in revolucija, str, 35) Lenin se
je glede vprašanj izvedbe te diktature učil pri Pariški komuni.
197-
z Marxovo teoretizacijo njenih izkušenj vred. V tem pogledu je
Lenin anticipiral nevarnost birokratizacije "državnega" apara-
ta proletarske diktature. V tej točki je Lenin svoje nasproto-
vanje birokratizmu krepil vse do zadnjega diha (prim, njegove
tekste v zborniku:"Iz Leninove dediščine"), čeprav mu je iz da-
našnje zgodovinske perspektive mogoče "očitati", da ni oprede-
lil konkretnih socialnih korenin nevarnosti birokratizacije,
t.j. monopolizacije upravljanja z družbo v rokah "aparata dr^
žave" (in partije), ki pa se je pozneje zgodila. Vendar pa bi
bilo sporno trditi, da zaradi organizacije partije 'ipd., saj
je leninska partija bila stranka reda. Tudi dejstvo, da v "Dr^-
žavi in revoluciji" problem partije ni bil eksplicitne je zas-^
tavljen opozarja na to, da je za Lenina boljševiška partija bi-
la organizacija samega razreda. Vsaj za Lenina, ob njegovem
lastnem spoznanju, da je nasproti socialdemokratskemu centru
potrebno prelomiti s takšno tradicijo delavskega gibanja, je
bilo tako. Toda potem, ko je mednarodno delavsko gibanje izdalo
rusko revolucijo, so pred Leninovo partijo stale neizrekljivo
težke naloge in dileme. Lenin se je dobro zavedal, da revoluci-
je ne ogrožajo samo zunanji sovražniki (svetovna b\iržoazija) ,
ampak da je nevarnost za revolucijo vedno tudi notranja. Drob-
no lastniški sloji, namreč vedno nihajo v tako neenoznačnih
družbenih situacijah. Vse izrazitejša izoliranost ruske revo-
lucije od svetovnega proletariata je tako postavljala boljše-
vikom, če so se hoteli spoprijeti z zaostalostjo ruskih raz-
mer, le malo alternativ. Prav spričo tega je Lenin v 1. 192o
menil, da je bila "brezpogojna centralizacija in železna dis-
ciplina v partiji" predpogoj tega, da je oktobrska revolucija
sploh obstala. Tu nimamo namena analizirati vseh historičnih
komponent, kaže nam le pripomniti, da je v skrajnih razmerah
v Rusiji po revoluciji (zaostalost v vseh pogledih) in brez
pomembnejše zaslombe v tujini v začetku trdno vzpostavljena ob-
last bila vprašanje "biti ali ne biti" , stalinizem pa je dejanr-
sko zrasel na teh historičnih temeljih. Toda pomem.bno vpraša-
nje je, kaj to pomeni za Leninovo teorijo? Vprašanje je spro-
ženo zaradi tega, ker je v različnih teorijah bil Lenin pro-
glašen za teoretskega utemeljitelja stalinizma, če posebej ne
198-
govorimo še o kvietizmih in fatalizmih, ki so razglašali nuj-
nost obrata revolucije v vzpostavitev terorja itd. Pri vsem
tem je zanimivo vprašanje o možnostih socialistične revoluci-
je v zaostalih razmerah. Mnogokrat se tovrstna diskusija spre-
vrže v sholastično razpravljanje, vendar pa prav tovrstne dis-
kusije tudi odražajo stanje revolucionarne zavesti po oktobr-
ski revoluciji in po porazih revolucijskih poskusov v Evropi
km.alu za boljševiškim uspehom.
Predvsem ugotovimo, da so vsa iskanja odgovorov na tovrstna
vpašanja, ki vso razlage stalinizma iščejo samo v P.usiji, ali
celo "začenši z Leninom" (ne da bi govorili o še reakcionar-
noj ših postavitvah) bistveno -parcialna. Ključno mesto odgovora
je v ugotovitvi -poraza e-vropske revolucije. Ali se je ta poraz
zgodil z zatrt jem spart alcistične ga upora, zadušitvijo Madžara
ske revolucije itd,, ali je potrebno iskati od zloma 2, Inter-
nacionale nazaj? Kajti ravno proglasitev "socializma v eni de-
želi", ki je bila temeljna "teoretska" postavka stalinizma, je
\r svoji realizaciji brutalno pokazala, da osvoboditev iz okovov
razredne družbe kratkomalo ostaja odprto vprašanje, odprto os-
taja -vprašanje alternativnosti zgodovine. Nesmiselno bi bilo
up-ovarjati, da stalinizem ni nadaljeval iz leninske organiza-
cine (ki jo je seveda vse bolj transformerai in hierarhiziral)
in leninske teorije (ki jo je tudi s potvarjanji dogmatiziral),
toda še hujši nesmisel bi bil spričo tega odstopiti od videnja
Lenina v njegovih lastnih razm.erah in od njegove ' lastne teori-
je. Toda zopet ne zato, da bi delali mit iz Leninove osebe in
zatrjevali večnost njegovih teoretskih pogledov in šteli nje-
'-ovo teorijo organizacije kot adekvatno vsem razmeram.. Lenin
sam je dovolj jasno poudarjal še ves čas po oktobrski revolu-
ciji, da je edino pravo upanje oktobrske revolucije v svetov-
ni revoluciji, kateri naj bi poleg njenih lastnih bila ruska
revolucija pomembna predpostavka, "V tem pogledu sta Lenin in
Trocki s5\'-ojimi prijatelji z lastnim primerom prednjačila
pred svetovnim proletariatom, oni so še vedno edini, ki more-
jo s Huttenom vzklikniti: jaz sem si predrznil!" (R, Luxem-
burg: Ruska revolucija. Izbrani spisi, str, 298), Kritične
199-
opazke Rose L\ixemb\irg v "Ruski revoluciji" se pravzaprav vse
reducirajo na njeno polno solidarnost z ruskim poskusom, ki
se je še najpopolneje kazala v bojih KPD za revolucionarno re-
šitev, ki je padla v vodo že zdavnaj prej (v časih parlamenr-
tarnih zmag socialdemokracije) in je vlada Ebért-Scheidemann
bila le še posledica "naravnega poteka zgodovine", kateremu
se je revizionistična in ortodoksna socialdemokracija že zdav-
naj prepustila in se na ugovore revolucionarnega krila sklice-
vala na znanstvenost svoje taktike. "Ruska revolucija" ni več
samo spor z Leninom o spontaniteti, je le opozorilo'(v nekaj
točkah tudi zmotno), ki opozarja na možnosti nevarnega razvo-
ja na temelju ubornih ruskih materialnih predpostavk. Tako tu-
di Leninovo "Levičarstvo, otroška bolezen komunizma" ni nikakr-
šno predpisovanje edino veljavnih receptov za revolucijo (Le-
nin na nekaj mestih opozori na specifičnost pogojev v različ-
nih razmerah, tudi na "lastne politične" izkušnje množic ipd.),
temveč je samo kritika določenih konceptov v evropskem gibanju
v času poskusov njegovega ponovnega prebujanja, a šlo je prej
za agonijo po porazih, od katerih si tudi brez vse hujše kon-
trarevolucije, ki je sledila in dosegla vrhunec v fašizmu, ve3>-
jetno ne bi moglo ponovno opomoči.
V tem pregledu osnovnih pogledov Rose Luxemburg in Lenina -
dveh najvidnejših predstavnikov levice v socialdemokraciji dru-
ge Internacionale - nismo mogli pokazati na vse relevantne mo-
mente njunih teoretičnih postavk in smo se tudi glede historič-
no-teoretskih referenc omejili samo na najnujnejše. Ne da bi
obravnavali nadaljne procese v sami ruski revoluciji, kjer so
notranje-partijski boji že sami po sebi tvorili ugodno atmos-
fero za dogmatizadjo Lenina in z njim vsega marksizma in po
praktični strani bili komponenta bodoče sovjetske hegemonije
v "celotnem kozm.osu" komunističnih gibanj bi v nadaljnem mora-
li slediti teoretskemu vprašanju, ki sledi iz jedra vseh teh
zgodovinskih dogajanj in teoretskih regresij in teoretsko-prak-
tičnih reakcij na vse to. Gre namreč za vnrašanje, ki smiO ga
v kontekstu tesa prikaza ohranjali med vrsticami: vprašanje
teoretiziranja poraza revolucije. Sâmo vprašanje je sploh pos-
2oo
tavljeno iz historično-teoretskega konteksta, v katerem je "po-
razu revolucije" sledila za revolucionarno zavest (ki se je o-
hranil^ hudi razbitosti) skrajna situacija, ne samo praktič-
nega noraza temveč tudi nadvse zaiitevna naloga premisliti teo-
retske temelje marksizma, dvigniti teoretsko refleksijo iz vu.l-
garizacije itd. na nivo revolucionarnega spopada z zgodovino,
ki je s svojimi kontrarevolucionarnimi predmetnimi "form^am-i"
postavila iz Marxa in Engelsa (Lenina, H. Luxemburg itd.) na-
daljujočemu mišljenju nalogo "najtibamega sebe", Lenin, Rosa
in njuni tovariši so bili teoretsko neposredno "v spopadu" s
"teoretsko-praktičnp regresijo Druge Internacionale", bili so
torej v "sami substanci" tega procesa, da je njihovo stališče
revolucionarne interpretacije totalitete bilo ena stran celot-
nega procesa. Za redke teoretike "po porazu" pa je nastopila
drugačna historična situacija, v kateri se je dogajalo izgub-
ljanje samega dejanskega historičnega subjekta revolucije. To
je bil namreč prostor za nastanek "kritične teorije", ki sta
jo v osnovi zastavila predvsem Eorsch in Lukács, medtem ko se
je "kritična teorija" ovedla svoje izoliranosti predvsem v ok-
viru Frankfurtske šole".
OPOMBE
1) Morda kaže opozoriti na zgodovinski okvir procesa generira-
nja reformistične, revizionistične ipd. teorije v IT. Inter-
nacionali. V tej organizaciji se v grobem kažeta dve fazi:
prva od ustanovitve 1689 - 1896 (ko so bili tudi izključeni
anarhisti) in druga od 1896 - 1914. Delitev na ti dve fazi
se tudi pokriva s krizno-konjulrturnim. ciklom kapitalistične-
ga gospodarstva. Medtem., ko je od 1873« prevladovala gospo-
darska kriza, pa se v zadnjem desetl0etju stoletja vse bolj
kažejo znaki stabilizacije; kapitalistični monopoli pa pod
okriljem nacionalnih držav vstopajo v ostra medsebojna nas-
protja spričo "nepravične razdeljenosti" kolonialne posesti -
iz klasičnega kolonializma se svetovna vlada buržoazije pre-
veša v imperializem. "Koincidenca" sovpadanja konjukturnega
gospodarskega razdobja in teoretska regresija v delavskem
gibanju je vse preveč očitna, da ne bi terjala teoretske raz-
jasnitve, Lukâcseva Zgodovina in razredna zavest je kot teo-
retski dokument časa nedvomno neizogibna točka v refleksiji
201
te zgodovinske "koincidence". Zaradi smeri našega razisko-
vanja to problematiko samo nal^azujero v smeri, v kateri je
notrebno pokazati na točke, kjer opredeljuje debato.o spon-
tanosti in organizaciji.
2) Gilbert Badia je v svojem prispevku diskusiji na simpoziju
"Instituta ner lo Studio della Società Contemporanea" o Ro-
si Luxembure-, septembra 1973 v Reggio Emiiliji, opozoril na
nekatere nredvsem. francoske povdarke (v uvodih h "Cahiers
Spartacus" in v zapisih Claudea Roya v "ITouvel Observateur-
ju"), češ da je Rosa Luxemburg bila najostrejši kritik Le-
nina ("leva nozicija proti boljševikom ima centralno pozici-
jo") in pri tem. ponarejajo pomene določenih aspektov njene
kritike tako, da ne navajajo kontekstnih odnosov v tekstih
ipd. (prim. Rosa Luxemburg oder die Bestimmung des Sozialis-
mus, Hrsg. Claudio Pozzoli - str. 199/200).
5) Vprašanje "kmečke revolucionarnosti" je seveda tako sporno
še danes spričo revolucij v agrarnih predelih sveta. Na os-
novi predpostavke o revolucionarnosti kmetov, pa so npr. v
moderni gverili v Južni Ameriki mnogi revolucionarji propad-
li (m.ed njimi legendarni Chê) , kar je obrnilo protirežimsko
delovanje v t.im. "miestno gverilo" , kjer zopet nastopa mo-
m.ent izolacije levičarskih grup ipd. Vprašanje legitimnosti,
južnoameriških cn/erilskih gibanj bomo posebej reševali malo
kasneje.
4)	Zaradi ilustracije navedimio enega izmied Leninovih opisov do-
gajanja v času ^ Ruske revolucije, kakor ga je izrekel v
svojem predavanju januarja 1917. zboru švicarske delavske
Tiladine v Züricnu. "Oktober in decem.ber 1905. označujeta naj-
višjo točko vstonne linije ruske revolucije. Vsi izvori re-
volucionarne moči ljudstva so se odprli še širše kot prej.
Število štrajkačev, ki je januarja 1905... znašalo 44o ooo,
je v oktobru 1905 nreseglo pol miliona... Izborjena je bila
svoboda tiska. Cenzura je bila enostavno odstranjena. Niti
en založnik se ni ur>al več dostavljati oblasti obvezne pri-
m.erke, a oblasti se niso upale intervenirati... Proletariat
je stopal na čelu boja... V ognju boja je bila ustvarjena
originalna masovna organizacija: znani sovjeti delavskih de-
putat ov: skupščine delegatov iz vsake tovarne. Ti sovjeti
delavsizih denutatov so privzemali v nekaj mestih Rusije bolj
in bolj vlogo začasne revolucionarne vlade, vlogo organa in
voditelja vstaje...itd." (V.I.Lenjin: Izabrana dela,lo, str.
551/352).
5)	Kislim., da se nazorno ta Lukácsev "dolg" Rosi Luxemburg kaže
v njegovih poglavitnih zgodnjih tekstih, čeprav (npr. v raz-
pravi "Spontanost m.as, aktivnost partije") priniše Rosi Lu-
xemburg, da za njenim, nazorom stoji "klasično razumevanje, da
se gospodarski in glede na to nolitični in ideološki proces
odvija po nujnosti "naravnih zakonov, itd," (G.Lukács: Etika
i politika, str. 116). To naj bi izhajalo tako iz politično-
ekonomskih spisov Rose Luxemburg, kalcor predvsem, iz njene teo-
rije spontanosti, znotraj katere je partija s tem, ko je ute-
2o2
meljena v gibanju "vedno korak naprej". Leninova teoretska
premoč naj bi bila v presojanju celotnega nrocesa. Lukâcs
seveda priznava Rosi Luxemburg izredne zasluge za kritično
ekonom.sko opredelitèv epohe (prim., tudi "Rosa Lux:emiburg als
Marxist", kjer gre tudi za njene zasluge v Icri.tiki Bernste5-
na in "ekonomskega fatalizma", kateremu pa naj bi po drugi
strani tudi sama zapadla (!?), vendar pa po njegovem "ni
znala poiskati prehoda iz te teorije v konkretne vsakdanje
zadeve", ("Lenin", str, 50)). Toda Lukâcs očitno "ni znal po-
iskati" prehoda med konkretnimi analizami Rose Luxemiburg
(napisanimi v sami konfrontaciji in še zdaleč ne enostavni
politični striilcturi situacije v takratnem delavskem gibanju)
in svojo lastno tematizacijo "fetišizma m.eščanskih kategorij",
CITIRANA'LITERATURA:
ARBEITERBEV/EGUI^G, Jahrbuch Band 5: Die Linke in der Sozialdemo-
kratie, Frankfurt/M 1975
Arendt, Hannah: On Revolution, Nev/ York 1965
Braunthal, Julius: Geschichte der Internationale - Band I,
Hannover 1961
Lenin, Vladimir I,: Država in revolucija, Ljubljana 1949
: Filozofski zapisi, Ljubljana 1975
: Izabrana dela, tom lo, 11, 15 - Beograd 19бо
: Izbrana dela, I - IV, Ljubljana 1949
:. "Levičarstvo" otroška bolezen komunizm.a,
Ljubljana 1949
Lenk, Kurt: Theorien der Revolution, München 1973
Lukâcs, GySrgy: Etika i politika, Zagreb 1974
: Geschichte und Klassenbewusstsein, Neuv;ied,
Berlin 1968
: Lenin, Ljubljana 1974
L\ixemb\irg, Rosa: Internationalismus und Klassenkampf, Neuwied,
Berlin 1971
: Izabrani spisi, Zagreb 1974
: Politische'Schriften I - III, Prankfurt/M
1966, 66, 69
: Uvod u nacionalnu ekonomiju, Zagreb 1975
Rosa LUXEMBURG oder die Bestimmung des Sozialismus, Hrsg, C.
Pozzoli, Frankfurt/M 1974
Marcuse, Herbert: Soviet Marxism, New York 1961
Marx, Engels, Lenjin PROTIV anarhizma, liberalizma, levičarstva
i revizionizma, Beograd 1973
2o3
Marx, Engels: Izbrana dela V, Ljubljana 1975
: V/ERKE Band 18, Berlin 1969
Retzlav, Kari: Spartakus, Frankfurt/M 1972
Weber, Hermann: Von Rosa Lijxemburg zu Walter Ulbricht, Hannover
1961
SPOSTOVANI BRALCI!
Verjetno ste že opazili, da zaradi visokih tiskarskih stroš-
kov in nizke naklade ČASOPISA posameznih številk naše publi-
kacije pogosto ni mogoče dobiti v prosti prodaji, V prihod-
nje bo uspeh iskanja ČASOPISA po knjigarnah še bolj negotov.
Zato tistim, ki jih pisanje ČASOPISA zanima, predlagamo, da
si zagotovijo redno prejemanje le-tega tako, da ga naročijo.
n A R O Č I L N I C A
Priimek, ime 
Naslov
Naročam Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo
antropologijo letnik 1977
Datum:	Podpis
Naročilnico pošljite na naslov PUK ZSMS (Časopis za kritiko
znanosti, domišljijo in novo antropologijo) Trg osvoboditve
l/II, 6I000 Ljubljana,
REZULTATI NEPOSREDIŒGA PRODUKCIJSKEGA PROCESA

207-
UDK 141.826 (497.12)
Tine HEIBAR
O REZULTATIH líEPOSREDNEGA PRODUKCIJSKEGA PROCESA
(Komentao? k Marxovemu tekstu)
Tekst Rezultati neposrednega produkcijskega procesa spada med
tekste Marxove zapuščine. Nastal je v času pripravljalnih del
za Kapital - H kritiki politične ekonomije ter v Marxovem ro-
kopisu nosi naslednji polni naslov: Prva knjiga, Prodiikcijski
proces kapitaila; Šesto poglavje. Rezultati neposrednega prodiik-
cijskega procesa. Prvi del naslova je zabeležen na naslovni
strani, drugi del pa na začetku prve strani rokopisa, tj. na
strani 441.
Rezultati neposrednega produkcijskega procesa so bili sicer ob-
javljeni 1933 v Arhivu Marxa in Engelsa (Arhiv Marksa i Engel-
sa, vol. II, 4-266, Moskva 1933)» vendar so ostali skoraj do-
cela neopi3i,ženi, dokler jih ni 1967 v reviji Economie et Socié-
tés, Cahiers de l'Institut de Science Economique Appliquée,
Série Etudes de Marxologie, No. 6, delno ponatisnil M. Rubel.
Leta 1969 je prišlo najprej do popolne italijanske izdaje
(II Capitale Libro I, Firence), potem pa tudi do nemške (Archiv
sozialistischer Literatur 17, Verlag Neue Kritik Frankfurt).
Prevod sem napravil po drugi izdaji iz leta 1970. Toda v last-
ni sekundarni redakciji, prek ponovne razmestitve teksta,
V redakciji A. Leontjeva (Arhiv Marksa i Engelsa), ki se ji pri-
družuje tudi redakcija Arhiva socialistične literature, je Mar-
XOV prvotni rokopisni tekst namreč razkosan in premetem. čeprav
so bila ob tem uporabljena Marxova napotila, ki jih je najti v
rokopisu, se je tok Marxove misli skoz takšno preureditev raz-
pršil. Zato sem razpršene kose v prevedenih odlomkih znova zbral
v začetno celoto. Kar ni bilo težko, saj redaktor A. Leontjev
sledov svojega preurejanja ni zabrisal, temveč na vsako premes-
titev sproti opozori. Hkrati je na robovih navedena vselej tudi
2o8
stran I.arxovega rokopisa. V prevodu navajam najprej Marxovo
paginacijo, v oklepaju pa paginacijo Frankfurtske izdaje.
Predvideno šesto poglavje Kapitala ima tri podpoglavja: 1. Bla-
ga kot produkt kapitala, 2. Kapitalistična produkcija kot pro-
dukcija presežne vrednosti in 5» Kapitalistična produkcija je
produkcija in reprodukcija specifično kapitalističnega produk-
cijskega razmerja. Iz prvih dveh podpoglavij so prevedeni le
odlomki, tretje poglavje pa je prevedeno v celoti.
I.
Glede na načrt strukture "I. dela ali I. oddelka", tj. I. knji-
ge Kapitala, ki ga je sestavil Marx januarja 1865 (glej I'ÍEW
26. 1-589), naj bi RezTiltati neposrednega produkcijskega; proce-
sa predstavljali sedmo poglavje:
a) Načrt za I. del ali I. oddelek "Kapitala"
Prvi oddelek "Produkcijski proces kapitala" razdeliti takole:
1.	Uvod. Blago. Denar. .
2.	Sprememba denarja v kapital.
5. Absolutna presežna vrednost, a) Delovni proces in ovrednote-
valni proces, b) Konstantni kapital in variabilni kapital,
c) Absolutna presežna vrednost, d) Borba za normalni delovni
dan, e) Istočasni delovni dnevi (število istočasno zaposle-
nih delavcev). Znesek presežne vrednosti in stopnja presežne
vrednosti (velikost in višina?).
Relativna presežna vrednost, a) Enostavna kooperacija, b) De-
litev dela, c) Mašinerija etc.
5,	Kombinacija absolutne in relativne presežne vrednosti. Razmer-
je (proporcija) med mezdnim delom in presežno vrednostjo.
Formalna in realna subsumcija dela pod kapital. Produktivnost
kapitala. Produktivno in neproduktivno delo,
6.	Vzvratna sprememba presežne vrednosti v kapital. Prvotna a^
kumulacija, Wakefieldova kolonialna teorija.
2o9
7,	Rezultat produkcijskega procesa,
(Change pri pojavu lav/ of appropriation se da predstaviti
ali sub 6. ali sub 7»)
8,	Teorije o presežni vrednosti,
9,	Teorije o produktivnem in neprodiiktivnem delu.
Sedmo poglavje: Rezultat produkcijskega procesa naj bi bilo to-
rej zaključno poglavje teoretsko-kritičnega dela prvega oddelka
(knjige) Kapitala, medtem ko osmo in deveto poglavje že spadata
v historično-kritični del. Vendar v prvi izdaji (1867) Kapitala,
ki po strukturi do vključno 6, točke zgornjega načrta sledi te-
mu načrtu, manjkata ne le zadnja dva poglavja: Teorije o pre-
sežni vrednosti in Teorije o produktivnem in neprodiiktivnem de-
lu, ampak tudi zaključno poglavje teoretsko kritičnega dela:
7. Rezultat produkcijskega procesa, V drugi izdaji Kapitala
(1872), v kateri so poglavja preimenovana v oddelke, sicer naha-
jamo sedem oddelkov, toda ne zaradi tega, ker bi jinbilo prik-
ljučeno manjkajoče 7» poglavje prve izdaje, temveč zato, ker je
bilo 5« poglavje prve izdaje zdaj razdeljeno na dva dela. Kapi-
tal je tako ostal brez rekapitulacije oziroma brez poglavja,
ki naj bi nalcazal prehod iz prve/knjige: Produkcijski proces ka-
pitala k drugi knjigi: Cirkulacijski proces kapitala.
Po drugi plati pa tukaj obravnavano rokopisno Šesto poglavje:
Rezultati neposrednega produkcijskega procesa ne vsebuje le 7»
točko zgornjega načrta, marveč tudi elemente 3» točke: Formalna
subsumcija dela pod kapital (469-471)^ Realna subsximacija dela
pod kapital ali specifično kapitalistični produkcijski način
(472-47$), Dodatno o formalni subsumaciji dela pod kapital
(Z}.7S»480)? Produktivno in Neproduktivno delo (480-486) ter še
elemente 6. točke, v 5. podpoglavju: Kapitalistična produkcija
in reprodukcija specifično kapitalističnega produkcijskega na-
čina. Ti elementi 5. in 6. točke so bili po vsebini pote»« del-
no vklučeni v 5, in 6, poglavje prve izdaje Kapitala: Produk-
cija absolutne in relativne presežne vrednosti ter Akumulacij-
ski proces kapitala,
Z izključitvijo navedenih elementov, prek njihove premestitve
210-
v predhodni poglavji, se Rezultati neposrednega prodiikcijskega
procesa po obsegu dokaj slcrčijo. Torej ne aore iti za formalni
razlog, ki ga v obliki hipoteze navaja Leontjev, češ da Marx
"obsežnega šestega poglavja (Archiv	Bibliografische Kotiz,
III) zato ni vključil v prvi zvezek Kapitala, ker je bilo to
poglavje pač preobsežno. Prav tako je sporna tudi naslednja nje-
gova teza: "Ključ za raziimetje položaja pričujočega manuskripta
v zgodovini geneze Kapitala je načrt zgradbe Kapitala, ki ga je
Mara zabeležil v enem izmed svojih zvezkov iz serije od 1861-
-1863". Gre namreč za zgoraj prikazani Načrt. Toda po tem Načr-
tu je Rezultat produkcijskega procesa uvrščen pod točko 7. Re-
zultati neposrednega produire ij ske ga procesa pa so bili pisani
kot Šesto poglavje. Za tem pikolovstvom tiči tole vprašanje: Kar-
ko da je Marx v Šesto poglavje, ki bi moralo biti pravzaprav
Sedmo poglavje, tlačil elemente, ki jih je v Načrtu poprej že
uvrstil pod točko 5. in 6.
Ta postopek je še težje razložljiv, ker зо Rezultati večinoma
lepljenka iz tekstov, ki so nastali: pred Načrtom, v času Načiv
ta in po Načrtu. Ki po izvoru spadajo v ta ali oni zvezek ma-
nuslaripta H kritiki politične ekonomije, kot nadaljevanja 1859
objavljenega teksta. Marx je ta manuskript (1472 strani v 23
zvezkih) po Engelsovih podatkih iz Predgovora k drugi knjigi Ka-
pitala pisal od avgusta 1961 do vključno junija 1863. Engels
opiše tudi vsebino teh zvezkov: '^-'anuskript v^oravnava na strani
1-220 (zvezek I-V) in potlej spet na straneh 1159-1472 (.zvezek
XIX-XXIII) v I. knjigi Kapitala proučevane teme, od spreminjanja
denarja v kapital do kraja ter je njegovaVpričujoča redakcija.
Strani 973-1158 (zvezek XVI do XVIII) obravnavajo: kapital in
profit, profitno stopnjo, trgovski kapital in denarni kapital,
torej teme, ki so kasneje razvite v manuskriptu za III. knjigo.
V II. knjigi in mnogo kasneje v III. knjigi obravnavane teme pa
nasprotno še niso posebej povzete. Obravnavane so spotoma, nam-
reč v oddelku, ki tvori glavno telo manuskripta: strani 220-972
(zvezek VI-XV): Teorije o presežni vrednosti." (MEW 24-8) Na-
tančneje: 752 strani od skupno 1472, torej dobra polovica, koli-
kor štejemo sem tudi pasuse kot je npr. pasus od strani 300 do
211-
419, ki spada k Teorijam o produktivnem in neproduktivnem delu.
Vsebinske gledano tvorijo Teorije o presežni vrednosti komaj če-
trtino celotnega manuskripta, ki pa doslej še ni objavljen. V
Rezultate so bili vklopljeni predvsem pasusi iz V. in XXI. zvez-
ka. Zanimiv je postopek s pasusom iz XIV-8O7 (MEW 26. 5-108),
ki ga je delno spremenjenega Marx uvrstil najprej na 444 stran
Rezultatov, potem pa je z oznako "Cf.p.444" na strani 454 naka-
zal, da ga je treba prestaviti sem.
Po navedbah redakcije Del Marxa in Engelsa (M^i), h' katerim se
moram zateči, ker bodo rokopisi obeh avtorjev v celoti izšli še-
le v drugi varianti MEGA (Karl Marx, Fridrich Engels, Gesamtaus-
gabe, Herausgegeben vom Institut für Marxismus - Leninismus beim
Zentralkomitee der Komunistischen Partei der Sowjetunion iind
vom Institut für Marxismus - Leninsmus beim Zentralkomitee der
Sozialistischen Einheitspartei Deutschlands, Erste Abteilimg,
Werke-Artikel-Entwürfe, Band 1; Karl Marx, Werke - Artikel - Li-
terarische Versuche bis März 1845, Text, Dietz Verlag, Berlin
1975), prvih pet zvezkov manuskripta ne vsebuje vse snovi, ki naj
bi bila po Marxovih načrtih od 1858-1862 (Glej MEW 26.1-VI) ob- .
delana pred Teorijami o presežni vrednosti, tj. pred 5. delom
prvega podpoglavja (Produkcijski proces kapitala) tretjega pog-
lavja (Kapital) prvega oddelka (Kapital v občem) prve knjige
(O kapitalu) celokupnega dela H kritiki politične ekonomije. Pr-
vih pet zvezkov vsebuje (glej lŒW 26.1-456) le tri od štirih de-
lov: 1. Spreminjanje denarja v kapital, 2. Absolutna presežna
vrednost in 5. Relativna presežna vrednost; v V. zvezku na stra-
ni 184 da stoji naslednja Marxova zabeležka: "po relativni pre-
sežni vrednosti proučiti absolutno in relativno presežno vred-
nost v njuni kombinaciji", kar naj bi predstavljalo vsebino četr-
tega dela in kar ustreza 5* točki Načrta, Čeprav se Marx v ro-
kopisu večlcrat (npr, XV-869: MEW 26,5-267: Kakor razvijem,. рз>-
votna akumulacija,,, ali XIV-850a: MEW 26,5-187: Prave zasluge
Wakefielda pri dojetju kapitala osvetljene v poprejšnjem odseku
o Spreminjanju presežne vrednosti v kapital",) sklicuje prav na
pasuse, ki jih ima navedena redakcija za manjkajoče, redakcija
vztraja pri svojem: 1, Marx opozarja na v tem času (oktober 1862)
212-
še ne napisani oddelek o prvotni akumulaciji..." in 2. "Marxo-
vo opozorilo na oddelek Spreminjanje presežne vrednosti v Ka-
pital, ki še ni bil napisan". Glede na vsebino prvih petih zvez-
kov, doslej objavljenih le v ruščini (Moskva 1975)» je to vztra-
janje seveda opravičeno^''loda že v zasnutku načrta iz leta 1859,
v katerem Marx v okviru tretjega podpolgavja H kritiki politič-
ne ekonomije že zariše, pod istim nazivom, strukturo Kapitala
v celoti (Grundrisse ... str. 969), nahajamo pod točko tudi
naslov Prvotna aktimulacija ter podtemo Povezava relativne in
absolutne presežne vrednosti (VII, 25, 24, tj. Gr. 656-661). Ko
je v letu 1861 namesto teme Mezdno delo in kapitáú. v pravkar na-
vedenem zasnutku postavil pod točko 5« temo Teorije o presežni
vrednosti, ko potem preskoči 4. temo: Povezava (kombinacija) re-
lativne in absolutne presežne vrednosti, je Marx preskočeno te-
matiko očitno nameraval obdelati dokaj na kratko ter pri tej
obdelavi porabiti že pripravljeno gradivo.
Kar se da zaključiti zlasti iz pisma, ki ga je tik pred Načrtom,
tj. 28. dec. 1862 pisal L, Kugelmannu: "Drugi del je končno go-
tov, tj, vse do čistopisa in do izpiljenja za tisk. Bo približ-
no 50 tiskovnih pol. Je .nadaljevanje I. zvezka, bo pa izšel sa-
mostojno z naslovom:'Kapital* in le s podnaslovom H kritiki po-
litične ekonomije. Obsega faktično le to, kar naj bi tvorilo
tretje poglavje prvega oddelka, namreč 'Kapital v občem*. Vanj
torej nista vključena konkurenca kapitalij in kreditništvo, V
tem snopiču je vsebovano to, kar imenuje Anglež *the principles
of political economy*. Je kvintesenca (skupaj s prvim delom) in
na osnovi izdanega bo med drugim kaj lahko izvesti tudi razvoj
naslednjega (z izjemo npr, razmerja različnih form države do
različnih ekonomskih struktur družbe)," (MEW 50-659) Dejansko je
Marx v tem času končal z delom na Teorijah o presežni vrednosti.
Hkrati se je že odločil, da bo Kapital izšel samostojno, kot sa-
mostojna knjiga: šele iz podnaslova bo razvidno, da gre za nada-
ljevanje I, zvezka H kritiki politične ekonomije. Dalo bi se
torej sklepati, da je Šesto poglavje: Rezviltati neposrednega
prodiikcijskega procesa začel Marx sestavljati ravno v času ci-
tiranega pisma in to kot poglavje, ki naj bi sledilo Petemu po-
M.edtem so ti zvezki izSli tudi v nemščini:Î1EGA 11/3,1 /Berlin 1976/
213-
glav ju: Teori.ie o presežni vrednosti. Kajti v Rezultatih janur-
arski Načrt iz leta 1865 sploh (še?) ni upoštevan: Ko se Marx
v Rezultatih sklicuje na že obdelano gradivo (strani 46?, 471
in 472 rokopisa), uvršča npr. "delovni proces" še zmeraj pod 2.
točko ("obči momenti delovnega procesa, kakor so bili predstav-
ljeni v Ch. II"), medtem ko je v Načrtu pod 5» točko. Pač v
skladu s prvotnim osnutkom celotnega dela H kritiki politične
ekonomije, po katerem se zvezek o kapitalu začne s poglavjem
Spreminjanje denarja v kapital. Po Načrtu pa je to poglavje že
v-vrsceno pod 2. točko, saj je vsebina 1. točke naslednja: Uvod.
Blago. Denar. Tu se je torej Marx že odločil, da bo prvi zvezek
H kritiki politične ekonomije povzel in vključil v knjigo o ka-
pitalu, v prvi oddelek Kapitala oziroma v kasnejšo I. knjigo
Kapitala, tj. v Produkcijski proces kapitala. Zoper hipotezo,
da bi Rezultati nastali ali začeli nastajati pred Načrtom pa go-
vori dejstvo, da je v Načrtu Produkcijski proces kapitala še
zmeraj obravnavan kot prvi oddelek, medtem ko v Rezultatih že
natopa kot prva knjiga; v uvodnem delu Rezultatov je kot druga
knjiga potlej omenjen že tudi Cirkulacijski proces kapitala.
Do takšnih elementov, ki silijo k vzpostavljanju nasprotujočih
si hipotez, je prišlo ravno zaradi tega, ker so Rezultati sestav-
ljenka in ker se Marx v njih ne ozira na Načrt v njegovi formal-
ni strukturi marveč zgolj v njegovi vsebinski razsežnosti. K
Rezultatom je priključil vse, kar mu je po Načrtu doslej še manj-
kalo. Zato Rezultatov že od začetka, kar je razvidno iz njihove-
ga uvodnega dela samega, ni imel za dokončno redigiran tekst:
"глг. 1 v zadnji predelavi za tisk postaviti nazadnje (441)".
Torej Marx ni nikdar mislil, da bi Rezultati kot takšni predstav-
ljali zaključno poglavje I. knjige Kapitala, marveč je ob njiho-
vem sestavljanju že predvideval predelavo. Sestavil s:^ih je,
da bi imel pred dokončno predelavo materiala za I. knjigo Kapi-
tala ta material v celoti pred seboj.
Tako je prišlo do tega, da je k Rezultatom enostavno priključil,
tj. delno celo prilepil tiste teme, ki jüa je glede na Načrt
dodatno obdelal od januarja do julija 1865 v okviru zvezkov od
214-
XIX do XXIII. Namreč v začetku avgusta 1865: "V nekem oziru
noje delo (rokopis za tisk) dobro napreduje. Reči bodo z zad-
njo izdelavo, kakor se mi zdi, dobile znosno popularno obliko,
če ne štejem neizogibna D-B in B-D." (Marxovo pismo Engelsu z
dne 15« avg, 1865, MEW 50-568) V začetku avgusta se je Marx
torej znova vrnil k začetnim poglavjem Kapitala, medtem ko se
v juliju še ukvarja z zaključnimi poglavji tretje-knjige Kapi-
tala, tj. s "celotnim reprod\ikcijskim procesom" (Marx Engelsu
6. julija 1865, ^ÎEW 50-562). V začetku novembra (glej pismo
Jenny Marx Engelsu, MEW 50-691) Marx močno zboli, konec novem-
bra mu umre mati, nakar odpotuje skoraj za tri mesece na kon-
tinent, se marca 1864 seli v novo stanovanje in šele 51. avgus-
ta piše Engelsu: "Nekaj dni nazaj sem spet dejaven. Vse do te-
daj sem bil še zmeraj obremenjen s slabim počutjem in incapable."
(MEV7 50-425) Gre potemtakem za domala enoletni premor ter je za-
to popolnoma nesmiselno obravnavati obdobje od avgusta 1865 do
decembra 1865 kot enotno obdobje pisanja izhodiščne variante
Kapitala: "Avgust 1865 do december 1865. Marx, ki se je odločil
sistematičneje razložiti teoretski del svojega ekonomskega dela,
začne s sestavljanjem nove variante, V toku tega dela nastane
novi manuskript 'Kapitala'v treh snopičih,'(Karl Marx in Eridricb
Engels - Data, ME\í 15-710) Mnogo točne jši in mnogo bolj injfor-
mativen je Engelsov zapis: "Po datumu naslednji manuskript je
manuskript III, knjige. Napisan je bil, vsaj večji del, 1864 in
1865, Šele ko je bil ta po bistvu gotov, je Marx prešel na iz-
delavo prve knjige, 1867 nativsnjenega snopiča," (ME\'/ 24-8) Re-
zultati glede na to Engelsovo navedbo torej niso mogli biti na-
pisani ne v letu 1864 ne v letu 1865,
Pa tudi v letu 1866 in kasneje ne: "Točno prvega januarja (MEW
51-179)" začne Marx s čistopisom Kapitala, toda že 10. feb, 1866
piše Engelsu: "Najbolj zoprna mi je bila prekinitev mojega dela,
ki je od le januarja, ko so me nehala boleti jetra, famozno na-
predovalo, O 'sedenju'seveda ni bilo govora. Še v tem trenutku
me to moti. Toda leže sem vendarle, čeprav na dan le v kratkih
intervalih, garal dalje. Nisem pa mogel napredovati s pravim te-
oretičnim delom (Teil), Za to so bili možgani prešibki. Zato
215-
sem historično razširil oddelek 'Delovni dan^ kar ni bilo v
mojem prvotnem načrtu." (KEW 31-174) Ta Marxova izjava poraja
vrsto vprašanj o strukturi Kapitala, o njeni utemeljitvi ozi-
roma o njenih razlogih. V kolikšni meri je striiktura Kapitala
rezultat Marxovih bolezni? V kakšnem odnosu z vsem tem je uso-
da Rezultatov neposrednega produkcijskega procesa?
Vsekakor je razlog za razširitev in sploh za vpeljavo histo-
ričnih, neteoretskih delov Kapitala, ki ga navaja M. Rubel v
uvodni redakcijski pripombi k I. knjigi Kapitala (Kari Marx,
Oeuvres, Economie I, Le Capital, Paris, 1963, Notice, str. 54o)
kot utemeljitev tega, da je nekatere pasuse Kapitala uvrstil
v Annexes, lahko le sekundarna, če ne terciarna. M. Rubel se
namreč sklicuje na Marxovo izjavo v pismu Engelsu z dne 18.
jun. 1862: "Ta snopič bom bolj raztegnil, ker nemški psi ceni-
jo vrednost knjig po kubični vsebini." (MEV/ 50-248) Marxova iz-
java se nari.aša na predvideni drugi zvezek E kritiki politične
ekonomije v njegovem razmerju s prvim, ki je obsegal le 12 tis-
kovni pol, ta drugi pa naj bi imel po prvih Marxovih zamislih
50 tiskovnih pol. Te Marxove izjave iz leta 1862 torej nikakor
ni mogoče prenašati na problematiko vsebinske str\ikture Kapitala.
Vsebinsko, tj. logično strukturo Kapitala je mogoče zapopasti
le iz Kapitala samega. Pravtako pa tudi rešene, nerešene in
morda nerešljive probleme te strukture.
II.
Struktura Kapitala izhaja iz prepletanja analit ično-genet ičnih
in historično-genetičnih elementov. Tako analitična kot histo-
rična geneza se stekata v določenih rezultatih. In zdaj izstopi
vprašanje: So rezultati neposrednega produkcijskega procesa re-
zultati analitične ali historične geneze? Problem pa je v tem,
da ni jasno, če je to vprašanje sploh pravilno vprašanje, če ni
navspadnje napačno postavljeno vprašanje. Niso morda rezultati
neposrednega produkcijskega procesa obenem rezultati analitične
geneze in rezultati historične geneze? Eni in isti rezultati?
216-
Ni bil Marxov upor usmerjen ravno v to, da bi pokazal, kako je
obstoječa kapitalska družba kot rezultat družbeno-zgodovinske-
ga razvoja po bistvu nujno takšna, kakršna je, kako Taktični
kapital po bistvu sovpada s pojmom kapitala, kako protislovja
v pojmu kapitala zato neizogibno kažejo na protislovja Taktič-
nega, tj, historično-empiričnega kapitala? Kajti za Marxa je
liistorično^v skladu s filozofsko tradicijo, istovetno s faktič-
nim oziroma empiričnim.
Zaključek Rezultatov neposrednega produkcijskega procesa je ta,
da se skoz neposredni produkcijski proces producirajo hkrati
tudi produkcijska razmerja, da se skoz kapitalski produkcijski
proces producira, tj, reproducira kapital sam. Toda: če je re-
produkcija reztiltat neposredne produkcije, kaj tedaj pomeni ne-
posredna produkcija? Ni vsaka neposredna produkcija obenem že
tudi enostavna reprodukcija? Ni odgovor na vprašanje, kako pro-
ducira kapital, že tudi odgovor na vprašanje, kako se reprodu-
cira? In ali ni odgovor na vprašanje, kako se reproducira kapi-
tal, že tudi odgovor na vprašanje, kako je nastal in kako je
nastajal, kako nastaja kapital?
V zvezi s temi vprašanji igra v Kapitalu posebno vlogo nasled-
nje, tj, 21, poglavje: Enostavna reprodukcija. Tema tega pog-
lavja je namreč edina tema, ki v Načrtu (1865), kateremu sicer
struktura Kapitala zvesto sledi, še ni zabeležena kot taka. Ob-
enem pa to poglavje v mnogočem zaobjema problematiko, ki je zna-
na iz Rezultatov neposrednega produkcijskega procesa. Zaključni
stavek tega poglavja se npr, glasi: "Kapitalistični produkcij-
ski proces, motren v sovisnosti ali kot reprodukcijski proces,
ne producira torej le blago, le presežno vrednost, ampak pro-
ducira in reproducira kapitalsko razmerje samo, na eni plati
kapitalista, na drugi mezdnega delavca," (MEV/ 25-604) Marx tu
torej podaja rezultate kapitalističnega produkcijskega procesa.
Dejansko bi bilo to poglavje, kar zadeva teoretski del Kapita-
la, Ihako zaključno poglavje Kapitala in citirani stavek zadnji
stavek Kapitala, Lahko bi nosilo naslov Rezultati neposrednega
produkcijskega procesa. Zakaj se to ni zgodilo? Zakaj sledi še
217-
več kot četrtina celokupnega Kapitalovega teksta?
Zato, ker Marx kategorijo "produkcijski proces" uporablja dvo-
značno. Kar je razvidno že iz I. knjige Kapitala, zlasti pa
iz II. knjige in sicer iz mest, kjer Marx intérpretira samega
sebe, tj. I. knjigo.
V Uvodu k 3. oddelku II. knjige Kapitala,(seveda v Engelsovi re-
dakciji, sicer pa v manuskriptu II iz leta 1870), ki nosi nas-
lov Reprodukcija in cirkulacija družbenega celokupnèga kapitala.
Marx takoj na začetku takole povzame rezultate neposrednega pro-
diikcijskega procesa: "Neposredni produkcijski proces kapitala
je njegov delovni in ovrednotevalni proces, proces, katerega re-
zultat je blagovni produkt in katerega določujoči motiv je pro-
dukcija presežne vrednosti." (MEV/ 24-331) Reprezentiran j e nepo-
srednega produkcijskega procesa je torej predvsem reprezentira^-
nje tega, kako in kaj producira neposredni produkcijski proces
kapitala. Producira v tranzitivnem pomenu. Toda v že navedenem
zadnjem stavku poglavja Enostavna reprodiikcija je Marx obenem za-
nikal, da bi bili rezultat kapitalskega produkcijskega procesa
sam^)rodukcija blagr. in produkcija presežne vrednosti: rezultat
da je tudi produkcija kapitalskega razmerja.
Rezulta-D neposrednega produkcijskega procesa kot takega in v ce-
loti ni nič'po^linega: rezultat niso produkti, temveč razmerja.
Produkcijski proces kapitala ali kapitalistični produkcijski
proces producira kapitalistično produkcijsko razmerje oziroma
prod"ukcijsko razmerje kapitala. Producira samega sebe in pogoje
svojega reproduciranje. Rezultat prodxikcijskega procesa kapita-
la je vselej znova kapitalistični produkcijski način.
To in takšen je produkcijski proces kapitala. Toda ali velja
isto tudi za neposredni prodiikcijski proces kapitala? Kaj je
neposredni produkcijski proces? Namreč za razliko od posrednega
produkcijskega procesa.
Neposredni produkcijski proces je produkcijski proces ne glede
218-
na njegovo reprodukcijo, ne glede na reprodukcijski proces,
.e-ndar: "Kakršna že je družbena forma produkcijskega procesa,
produkcijski proces mora biti kontinuiran, mora periodično
zmeraj znova steči skozi iste stadije. Kakor družba ne more
nehati konsumirati, tako ne more nehati producirati. Hotren
v vselejšnji sovisnosti in stalnem toku svojega obnavljanja,
je vsak družbeni produkcijski proces zato obenem reprodukcij-
ski proces." (MEW 25-591) Pogoji produkcije so obenem pogoji
reprodukcije." "Če ima kapitalistično formo produkcija, jo ima
tudi reprodukcija. Kakor se v kapitalističnem prod\ikc i j skem
načinu delovni proces pojavlja le kot sredstvo ovrednotevalne-
ga procesa, tako se pojavlja tudi reprodukcija le kot sredstvo,
da se vložena vrednost reproducira kot kapital, tj, kot sebe
ovrednotujoča vrednost," (MEV/ 25-591) Iz teh stavkov je zdaj
mogoče že tudi razbrati, v čem je dvoznačnost Marxove rabe
kategorije "produkcijski proces": v prvem pomenu gre le za pro-
dukcijski proces kot tak, v drugem pomenu gre za enotnost pro-
dukcijskega procesa in njegove družbene forme. Enkrat gre za
sam prod\ikcijski proces, drugič gre za enotnost produkcijskega
procesa in produkcijskega razmerja, tj, za produkcijski način.
Se posebej sledi potem predznak družbenosti: družbeni produk-
cijski proces, kajti produkcijski proces je lahko tudi indivi-
dualen, skratka: delovni proces ali naravni proces, posredovan
z delovnim procesom, V izhodiščnem pomenu je za Marxa produlc-
cijski proces toliko kot delovni proces, Z drugega vidika pa je
delovni proces le sredstvo produkcijskega procesa določene dru-
žbene forme, tj, določenega, družbenega produkcijskega načina.
Kakor je tudi reprodukcija le sredstvo reprodukcije tega pro-
diikcijskega načina.
Tako kapitalistični produkcijski proces kot tak in v celoti, tj,
kot reprodukcijski proces kapitala ni le enotnost neposredno
produkcijskega in reprodukcijskega procesa, ampak tudi produk-
cijski proces kapitalskega prodiikcijskega načina. Neposredni
produkcijski proces s tega vidika ni celota, marveč samo člen
kapitalskega produkcijskega procesa, "Reprodukcijski proces ka-
pitala zaobsega tako ta neposredni produkcijski proces kot tudi
219-
obe fazi pravega cirkulacijskega procesa, tj. celokupni krožni
tok, ki kot periodični proces - proces, ki se v določenih peri-
odah ponavlja vselej znova - tvori obračanje kapitala. Najsi
krožni tok motrimo v formi D ... D' ali v formi P ... P, nepo-
sredni produkcijski proces P tvori vselej le člen tega krožne-
ga toka. V eni formi se pojavlja kot posredovanje cirkulacijske-
ga procesa, v drugi formi se cirkulacijski proces pojavlja kot
njegovo posredovanje." (MEW 24-551) Tako neposredni produkcij-
ski proces kot cirkulacijski proces sta le člena kapitalistič-
nega produkcijskega procesa v celoti. Kakor sta že poprej de-
lovni proces in ovrednotevalni proces le člena neposrednega pro-
dukcijskega procesa kot takega in v celoti.
Potemtakem je kapitalistični prodiikcijski proces v celoti ses-
tavljen iz treh plasti: 1. delovni proces, 2. ovrednotevalni
proces in 3. cirkulacijski proces. Pri čemer odnos med neposred-
nim produkcijskim procesom in cirkulacijskim procesom ni ana-
logen odnosu med delovnim in ovrednotevalnim procesom. Delovni
proces je v neposrednem produkcijskem procesu kapitala vselej
zgolj sredstvo ovrednostevalnega procesa: ovrednotevalni proces
ni Člen delovnega procesa, kaj šele sredstvo. Vendar tudi de-
lovni proces ni člen ovrednotevalnega procesa. Neposredni pro-
dul-cijski proces je enotnost delovnega procesa in ovrednoteval-
nega procesa, toda značaj te enotnosti ni tako enostaven kot je
značaj enotnosti neposrednega produkcijskega procesa in cirkula-
cijskega procesa. Kajti pri tej poslednji enotnosti gre le za
enotnost faz, za posredovanje med fazami kot členi celotnega
prodiikcijskega, tj. reprodukcijskega procesa. Pri enotnosti de-
lovnega in ovrednotevalnega procesa pa ne gre za faze ali člene,
mar^/eč je delovni proces kot sredstvo ovrednotevalnega procesa
hkrati tudi sredstvo neposrednega prodxikcijskega procesa, torej
sredstvo enotnosti njega samega in ovrednotevalnega procesa.
Prav zato pa je rezultat neposrednega produkcijskega procesa
vselej dvojen: po eni plati je rezultat blago (vključno z uporab-
no vrednoto kot njegovim telesom), po drugi plati je rezultat
vrednost oziroma, če je tu kapital, presežna vrednost. Rezultat
celotnega produkcijskega procesa kapitala pa je vselej in zgolj
220-
enojen: kapital sam, tj, kapitalsko razmerje kot specifično
družbeno produkcijsko razmerje. Ko je kapital seveda enkrat
že tu.
Toda kdaj je kapital tu? Kdaj je tu to specifično produkcijsko
razmerje? Kdaj je tu samoovrednotujoča se vrednost, vrednost
tvoreča vrednost? Ko je rezultat neposrednega produkcijskega
procesa presežna vrednost, ko neposredni produkcijski proces
kot proces tvorjenja vrednosti (V/ertbildungsprozess) postane
ovrednotevalni proces (Verwertungsprozess) v strogem pomenu be-
sede, ko neposredni produkcijski proces postane torej neposred-
ni prodiikcijski proces kapitala. Toda kdaj je to? Kdaj pride do
takšnega rezultata? "Ločitev med delovnim produktom in delom
samim, med objektivnimi delovnimi pogoji in subjektivno delov-
no silo je bila ,,, faktično dana osnova, izhodišče kapitalisti-
čnega produkcijskega procesa. Kar pa je bilo spočetka le izho-
dišče, se prek (vermittelst) gole kontinuitete procesa, enostav-
ne reprodukcije vselej znova producira in ovekoveča kot svoje-
vrstni rezultat kapitalistične produkcije." (KEW 25-595) Oprav-
ka imamo s historičnim, faktično-empiričnim rezultatom in izho-
diščem: s prek gole kontinuitete procesa ovekovečenim historič-
nim prodiikcijskim razmerjem, razmerjem ločenosti objektivnih in
subjektivnih pogojev delovnega procesa, razmerjem antagonizma
med kapitalisti in mezdnimi delavci. Drugače rečeno: rezultat
neposrednega prodiikcijskega procesa je kapitalsko razmerje lahko
le zato, ker in kolikor je bil neposredni produkcijski proces
že spočetka, že na izhodišču kapitalski neposredni produkcijski
proces. Zajet v specifično, historično, faktično, empirično pro-
diikcijsko razmerje. Produkcijsko razmerje kot tako torej ne izvi-
ra iz neposrednega produkcijskega procesa samega; ni logično-ar-
nalitična posledica, marveč historično-empirični vzrok in učinek.
Kapitalsko razmerje ni rezultat neposrednega produkcijskega pro-
cesa kot takega, tudi kapitalskega ne, marveč je rezultat, pe-
riodično obnavljajoči se rezultat produkcijskega procesa kapi-
tala kot enotnosti neposrednega kapitalskega prodxüccijskega in
cirkulacijskega kapitalskega procesa. Je rezultat celotnega krož-
221-
nega toka kapitala, ki ga tvorijo trije stadiji: "Prvi stadij:
Kapitalist se pojavi na blagovnem trgu in delovnem trgu kot ku-
pec; njegov denar se pretvori v blago oziroma opravi cirkula-
cijski akt D-B. Drugi stadij; Prodiiktivna konzumacija kupljene-
ga blaga s strani kapitalista. Učinkuje kot kapitalistični bla-
govni producent; njegov kapital opravi produkcijski proces. Re-
zultat je:blago večje vrednosti od vrednosti njegovih produkcij-
skih elementov. Tretji stadij: Kapitalist se vrne na trg kot
prodajalec; njegovo blago se pretvori v denar oziroma opravi
cirkulacijski akt B-D. Formula za krožni tok denarnega kapitse
la je torej: D-B...P...B'-D', kjer točke nakazujejo, da je cir-
kulacijski proces prekinjen ter B' in D' označujeta s presežno
vrednostjo povečana B in D. Prvi in drugi stadij sta bila v
prvi knjigi obravnavana le, kolikor je bilo to nujno za razia-
metje drugega stadija, za produkcijski proces kapitala." (MEV/
24-51) Mišljen je neposredni produkcijski proces kapitala. Nje-
gov rezultat je, kakor sledi iz teksta, samo blago s presežno
vrednostjo, tj. blago in v njem vsebovana presežna vrednost.
Ne pa kapital kot tak.
In vendar Marx v okviru istega II. manuskripta (1870) zapiše
tudi tole: "V I. knjigi je bil kapitalistični produkcijski pro-
ces analiziran tako kot enkratni (vereinzelter:opoedinjeni) po-
tek kakor tudi kot reprodukcijski proeces: prodx:ikcija presežne
vrednosti in prodiikcija kapitala samega." (MEW 24-552) Bil je
torej analiziran celotni, ne le neposredni produkcijski proces
kapitala. Na kakšen način?" Metamorfoza forme in vsebine, ki jo
kapital opravi znotraj cirkulacijske sfere, je bila prepostav-
Ijena (unterstellt: podstavljena, podtaknjena), ne da bi se pri
tem kaj dalj zadrževali. Bilo je torej predpostavljeno, da kapi-
talist po eni plati prodaja produkt po njegovi vrednosti, da po
drugi plati nahaja znotraj cirkulacijske sfere stvarne prod\:ik-
cijske pogoje, da bi začel proces znova ali ga kontinuirano iz-
vajal naprej. Edini akt znotraj cirkulacijske sfere, ob katerem
smo se tam zadržali, je bil nakup in prodaja delovne sile kot
temeljni pogoj kapitalistične produkcije." (MEW 24-555) Temelj-
ni pogoj kapitalistične prodxikcije je menjava in zamenjava de-
lovne sile, torej prvi stadij ^ he pa neposredni produkcijski
proces kot drugi stadij kapitalistične produkcije. En edini akt
znotraj cirkulacijske sfere je temeljni pogoj kapitalistične
produkcije in "okoliščine, ki producirajo temeljni pogoj kapi-
talistične prodiikcije - bivanje razreda mezdnih delavcev" (ITDtJ
2^4-1) niso fc.6veda že tudi spočetka rezultat kapitalistične
produkcije, kaj šele neposrednega kapitalskega produkcijskega
procesa.
Eno je to, kako producira in kako se producira, tj. reproduci-
ra kapitalistična prodiikcija, nekaj drugega pa je, kako so nas-
tale okoliščine, ki so sproducirale kapitalistično produkcijo
oziroma produkcijski proces kapitala. Te okoliščine niso rezul-
fii.—
tat ne neposrednega ne produkcijskega procesa kapitala kot talce-
ga in v celoti. "Kapitalsko razmerje izstopa med produkcijskim
procesom le, ker na sebi eksistira v cirkulacijske-; alitu, v ras-
r»
ličnosi^ ekonomskih temeljnih pogojih, pod katerimi si stopata
nasproti kupec in prodajalec, v njunem razrednem razmerju." (KEvJ
24 - 57) Na sebi, po bistvu in kot možnost je kapitalsko raz-
merje razredno razmerje, eksistira kot tako že v temeljnem po-
goju kapitalistične produ]ccije oziroma produkcijskega procesa
kapitala, v cirkulacijskem aktu, h kateremu je mezdni delavec
eksistenčno prisiljen. V prodxikcijskem procesu to na sebi posta-
ne tudi za sebe, bistvo se pojavi, možnost postane dejanskost.
Neposredni produkcijski proces ni vzrok tega dogajanja, zato to
dogajanje tudi ni rezultat tega procesa. Gre za nekaj drugega:
to dogajanje je istovetno z neposrednim produlccijskim. procesom
kapitala. Neposredni produkcijski proces kapitala je prehaja-
nje iz kapitala na sebi v kapital za sebe, iz možnega kapita^
la v dejanski kapital kot tak.
Vendar kapital kot tak ni rezultat neposrednega produkcijskega
procesa, kajti ta je kot eden izmed treh stadijev krožnega to-
ka kapitala kot takega in v celoti le člen kapitala, tj. kapi-
talskega razmerja, V majuskriptu VI (1877) Marx povzema: "Kakr-
šnekoli so že družbene forme produkcije, njeni faktorji vselej
223-
ostajajo delavci in prod\akcijska sredstva. Toda eni in drugi
so to, v stanju svoje medsebojne ločenosti, le v možnosti. Da
bi se sploh moglo producirati, se morajo povezati. Poseben na-
čin, na katerega je vzpostavljena ta povezava, razločuje raz-
lične ekonomske epohe družbene strukture. V pričujočem primeru
je ločitev svobodnega delavca od njegovih produkcijskih sreds-
tev dano izhodišče in videli smo, kako in pod katerimi pogoji
je oboje združeno v rokah kapitalista - namreč kot produktivni
način bivanja njegovega kapitala. Dejanski proces, v katerega
vstopajo tako slcapaj privedeni osebni in stvarni tvbrci blaga,
produlvcijski proces postane zato sam funkcija kapitala - ka-
pitalistični produkcijski proces, katerega narava je bila iz-
črpno razvita v prvi knjigi tega spisa." (MEV/ 24-42) S kapita-
lističnim produkcijskim procesom kot dejanskim procesom ozna-
čuje Marx v tem tekstu neposredni produkcijski proces kapitala.
In ta je zgolj funkcija kapitala kot takega. Nikakršen temeljni
pogoj.
Ni produkcijsko razmerje funkcija produkcijskega procesa, mar^
več je produkcijski proces funkcija prodiokcijskega razmerja.
Prod\ikcijski način kot enotnost produkcijskega procesa in pro-
dukcijskega razmerja je način, ki ga karakterizira produkcijsko
razmerje: družbena forma produkcije. Produlccija je vsebina brez
vnaprej določene družbene forme. Družbena forma je forma sovis-
nosti korelativnih faktorjev produkcije, forma družbene delitve
dela, tj. ločevanja in povezovanja enostavnih elementov delov-
nega procesa. Združevanje dela in sredstev je možno le tam,
kjer je ločitev (razdružitev) dela in sredstev že dana pred-
postavka, kjer je ta ločitev zmeraj znova vzpostavljena kot da-
no izhodišče. Produkcija oziroma produkcijski proces, neposredno
povezovanje faktorjev prodiikcije (elementov delovnega procesa)
je torej odvisno od takšne ali drugačne družbene posredovanosti:
od načina produkcije ali ekonomske strukture družbe. Način pro-
dukcije je po produkcijskem razmerju določeni način vzpostav-
ljanja povezave, ne način povezave, subjektivnega in objektiv-
nega faktorja produkcije. Je predpovezovanje: združevanje druž-
224-
beno razcepljenih, toda v produkciji nerazcepljenih faktorjev.
Kolikor je družbena forma produkcijskega procesa istovetna z
načinom prodiikcije in kolikor se vsak produkcijski proces od-
vija znotraj določene družbene forme, je način produkcije pogoj
neposrednega produkcijskega procesa. Ta tavtološki zaključek je
bil potreben, da bi postalo docela razvidno, kako določena
(historična) ekonomska struktura družbe, kakršna je kapitalska
struktura družbe, ne more biti rezultat neposrednega produkcij-
skega procesa, če ta neposredni produkcijski proces že na izho-
dišču ni bil karakteriziran z načinom njegovega posredovanja,
z načinom produkcije, z določeno ekonomsko strukturo družbe.
Kapital kot kapitalsko rsizmerje, kot družbeno-produkcijsko raz-
merje je lahko rezultat zgolj in edino kapitalističnega neposred-
nega produkcijskega procesa, namreč kot člena reprodukcijskega
procesa kapitala. Ali pa je razultat, toda zdaj rezultat v dn>-
gem pomenu besede, spremembe predhodnega načina produkcije,
načina produkcije ali ekonomske strukture družbe kot taKe ii.. v
celoti: zamenjave ene ekonomske epohe družbene strukture z dru-
Rezultati neposrednega produkcijskega procesa so vselej sredstva
za reproduciranje tega istega procesa, sredstva enostavne ali
razširjene reprodukcije: rezultati kapitalistično-blagovne ne-
posredne produkcije so zgolj in edino sredstva kapitalskega
produkcijskega procesa, namreč blago in presežna vrednost. Ka-
pital kot tak pa je po eni plati najprej rezultat spremenjenega
načina produkcije, po drugi plati pa nenehni rezultat po spre-
membi že utrjenega načina produkcije, obstoječe ekonomske epohe
družbene strukture. Blago in presežna vrednost kot rezultat ka-
pitalističnega neposrednega produkcijskega procesa se realizi-
rata kot kapital, torej tudi rezultirata kot kapital, le znotraj
obstoječe, tj, kapitalske ekonomske strukture družbe. Le produk-
cijski proces kapitala kot takega in v celoti, torej reproduk-
cijski proces kapitala, ki je rezultat spremembe predhodnega na-
čina produkcije, lahko rezultat neposrednega produkcijskega
procesa kapitala zmeraj znova potrdi in uveljavi kot kapital.
225
lahko potrdi in uveljavi presežno vrednost kot samoovrednotu-
jočo se vrednost. Glede na kategorijo kapitala se termin re-
zultat potemtakem pojavlja pri Karxu v trojni zvezi:
1.	kapitalistični produkcijski proces kot historični rezultat,
2.	kapitalistični produkcijski proces kot rezultat kapitalistič-
nega produkcijskega procesa kot takega in v celoti, tj. re-
produkcijskega procesa kapitala,
5. blago in presežna vrednost kot rezultat neposrednega produk-
cijskega procesa kapitala.
Glede na te tri pomene v odnosu med kategorijo "kapital" in ter-
minom "rezultat" nahajamo hkrati seveda tudi tri pomene odnosa
med terminom "izhodišče" in kategorijo "kapital":
1.	izhodišče historičnega nastanka kapitala so okoliščine, ki
so sproducirale temeljni pogoj kapitalistične produkcije,
okoliščine prvotne sJmmulacije, tj. ločitve subjektivnega
faktorja od objektivnih faktorjev prod\jkcije;
2.	izhodišče reprodiikcijskega procesa kapitala je kapitalsko
razmerje, obstoječi način prodiikcije oziroma dana ekonomska
str\jktura družbe; tj. sam kapital kot družbeno-produkcijsko
razmerje;
5. izhodišče neposrednega produkcijskega procesa kapitala je
blago, blago kot elementarna forma buržoaznega bogastva, kot
elementarna eksistenčna predpostavka kapitala.
Če se zdaj zadržimo pri osnovnem predmetu obravnave, pri nepo-
srednem produkcijskem procesu kapitala, tedaj moramo ugotoviti:
izhodišče in rezultat tega procesa ni nič drugega kot blago.
Namreč neposredno izhodišče in neposredni rezultat: "das nSchste
Rezultat"^ kakor v Rezultatih neposrednega prodiikcijskega procesa
(4-58) vpelje ta mali razloček Marx. Mali razloček, ki postane
odločilen pri nadaljni usodi Rezultatov.
Blago kot blago je neposredno izhodišče in neposredni rezultat
neposrednega produkcijskega procesa seveda zgolj na teoretsko-
analitični ravni. Historično in faktično blago kot izhodišče
nikakor ni istovetno z blgaom kot rezultatom: izhodišče je bla-
go z vrednostjo, rezultat je blago s presežno vrednostjo. Ravno
226-
tako pa obstaja tudi razlika med blagom kot rezultatom nepo-
srednega kapitalističnega produkcijskega procesa in med blagom
kot rezultatom kapitalističnega načina produkcije, namreč raz-
lika med blagom z vsebovano presežno vrednostjo in med blagom
kot občo elementarno obliko prodiikta, kot družbeno-zgodovinsko
formo produkta. Skratka: neposredni rezultat neposrednega pro-
dukcijskega procesa kapitala je blago, posredni rezultat nepo-
srednega prodiikcijskega procesa kapitala je sredstvo reproduk-
cijskega procesa kapitala, neposredni produkcijski proces kapi-
tala kot kapitalski proces pa je sam rezultat okoliščin izven
njega, kapitalističnega načina predireije oziroma kapitalisti-
čnega prodiikcijskega raizmerja, razrednega razmerja med agenti
produkcije, med kapitalisti in mezdnimi delavci,
V Rezultatih neposrednega produkcijskega procesa je obravnaval
Karx tako rezultat samega tega procesa kakor tudi rezultat pro-
dukcijskega procesa kot takega in v celoti, tj, kot enostnosti
neposrednega produkcijskega in cirkulacijskega procesa kapitala
ter kot enotnosti neposrednega kapitalskega produkcijskega pro-
cesa in kapitalskega produkcijskega razmerja. Naslov poglavja
je glede na obravnavano .problematiko torej preozek in zato na-
pačen, Že zaradi tega Rezultati neposrednega produkcijskega pro-
cesa niso mogli dejansko postati zaključno poglavje prve knji-
ge Kapitala, ki kot taka nosi naslov Produkcijski proces kani-
tala, na pa morda Neposredni produkcijski proces kapitala. Ob-
enem pa obravnavana problematika ne sega le čez naslov samega
poglavja, marveč tudi čez naslov prve knjige v celoti. Tako je
naslov predvidenega šestega poglavja glede na naslov knjige
preozek, toda glede na vsebino knjige se kaže vsebina poglavja
kot preširoka. Obsega namreč i rezultate produkcijskega proce-
sa kapitala (I, knjiga) i rezultate cirkulacijskega procesa
kapitala (II, knjiga) i rezultate celokupnega procesa kapitan
listične produkcije (III, knjiga).
Vendar pa zaobsega le rezultate v občem, ne v posebnem in po-
sameznem: ob primerjavi Rezultatov in Celokupnega procesa ka-
pitalistične produkcije (III, knjiga Kapitala) se pokaže, da
227-
je "celokupni proces" zajet in razčlenjen kot enotnost produk-
cijskega in cirkulacijskega procesa, medtem ko je v Rezultatih
izpostavljena in razčlenjena enotnost produkcijskega procesa
in produkcijskega razmerja, enotnost kapitalističnega produk-
cijskega načina. Neposredni produkcijski proces kot funkcija
produkcijskega načina pa je nekaj drugega od neposrednega pro-
dukcijskega procesa kot člena, kot druge izmed treh faz (stadi-
jev) reprodukcijskega procesa kapitala, kapitalskega spiralne-
ga gibanja. Gre za enako razliko kot je razlika med kapitalom
v občem in med celokupnim kapitalom. Zaradi te razlike III.
knjiga Kapitala nikakor ni zgolj tretji del, medtem ko naj bi
bila I. knjiga Kapitala le prvi del celokupnega trodeinega Ka-
pitala. Prva knjiga sicer je tudi prvi del, kolikor obravnava
neposredni produkcijski proces kot korelat cirkulacijskega pro-
cesa, toda predvsem je knjiga o kapitalu v občem, torej knjiga,
ki prinaša obče predpostavke vseh treh delov Kapitala, torej sa-
me sebe in ostalih dveh knjig.
Od tod dvoznačnost, ki je skrita v enotnem naslovu I. knjige:
Produkcijski proces kapitala; prvi pomen: produkcijski proces
kapitala kot takega in v celoti; drugi pomen: neposredni pro-
dukcijski proces kapitala. Vsebina Rezultatov je zakoreninjena
ravno v tej dvoznačnosti. Naslov Rezultatov v celoti: Rezulta-
ti neposrednega produkcijskega procesa tej vsebini v njeni dvo-
znaČnosti ne ustreza. Mnogo bolj ustreza nslov 7. točke iz Na-
črta (1863): Rezultat produkcijskega procesa. Kako je prišlo do
spremembe naslova, ni jasno; dokler seveda ne upoštevamo, da iz
ozadja nenehno delujo dvoznačnost kategorije "produkcijski pro-
ces", Zaradi delovanja, toda prikritega, te dvoznačnosti Marx
v Rezultatih prihaja do tega, da beleži dva rezultata oziroma
dvojni rezultat enega in istega izhodišča, namreč prav neposred-
nega produkcijskega procesa. In to kljub temu, da v istem tekstu
(460) jasno izpostavi eno izmed temeljnih metodoloških načel:
"Iz nekega produkcijskega procesa sploh nikdar ne more priti ne-
kaj, kar ne bi vstopilo vanj v formi produkcijskih pogojev,"
Če sta rezultata produkcijskega procesa dva, blago s presežno
vrednostjo po eni plati ter kapital kot produkcijsko razmerje
228-
po drugi plati, tedaj sta morala: biti že tudi na izhodišču pro-
dukcijskega procesa dva produkcijska pogoja: blagovna forma
faktorjev produkcijskega procesa in kapitalska forma združeva-
nja teh faktorjev.
Rezultati neposrednega produkcijskega procesa torej niso le ne-
posredni rezultati tega procesa, ampak hkrati tudi rezultati
pogojev tega procesa, torej posredni in posredovani rezultati
ekonomske strukture družbe, ki jih neposredni produkcijski pro-
ces samo reproducira, medtem ko so že produkt spremembe predhod-
ne ekonomske epohe, predhodnega produkcijskega razmerja. Če
Marx vseeno teži, da bi način produkcije izpostavil kot rezul-
tat produkcijskega procesa v pomenu neposrednega produkcijskega
procesa, tedaj je to posledica "občega rez\iltata" iz njegovega
Predgovora E kritiki politične ekonomije, po katerem produkcij-
ska razmerja ustrezajo določeni razvojni stopnji materialnih
prodiiktivnih sil kot objektivnega faktorja produkcijskega pro-
cesa in po katerem način prodiikcije materialnega življenja pot-
lej pogojuje socialni, politični in duhovni življenjski proces
sploh. Že tu je namreč vpeta izkazana dvoznačnost: "način pro-
dulicije materialnega življenja" (MEW l$-8) je treba brati dvodi-
menzionalno ali v dvojnem zaporedju: 1, način produkcije (eko-
nomska struktura)materialnega življenja (neposrednega produkcij-
skega procesa) in 2, način produkcije neposrednega produkcijske-
ga procesa (materialnega življenja), EnJa?at je v ospredju dolo-
čena družbena prodiikcija, drugič družbena produlicija kot taka,
kot družbena; v ozadju pa je vseskozi produkcija sama, ki je v
sebi spet dvojna: prodiikcija življenja v celoti in prodvicija
materialnega življenja. Kakor v družbeni produkciji življenja
v celoti tako tudi v družbeni produkciji materialnega življenja,
tj, v neposrednem produkcijskem procesu in skupaj s tem proce-
som, stopajo ljudje v določena produkcijska razmerja (ekonomsko
strukturo, realno bazo), ki sicer ustrezajo (entsprechen) ma-
terialnemu faktorju neposrednega produkcijskega procesa, toda
hkrati ta proces in njegov materialni faktor (materialne produk-
tivne sile) tudi specifično pogojujejo (bedingen), saj mu šele
produkcijska razmerja dajejo družbeno-zgodovinski pečat. Zato
229-
način produkcije materialnega življenja kot realna baza živ-
ljenjskega procesa sploh že sam v sebi ni kaj fiksnega ali kons-
tantnega, kaj šele v odnosu do življenjskega procesa v celoti.
Ker je kategorizirana sintagma "način produkcije materieilnega
življenja" sestavljena iz šterih paradigmatičnih pojmov, je po-
gojenost življenja v celoti od materialnega življenja (neposred-
nega prod\ikcijskega procesa) odvisna predvsem od kompozicijske
strul-rfcure, ki jo tvorijo referenti navedenih šterih paradigma-
tičnih pojmov, Healna baza kot ekonomska struktura družbe ni ni-
kakršen homogen blok, marveč artikulirana kompozicija, ki se s
historičnega vidika nenehno komponira: dekomponira in rekompo-
nira. Neposredni produkcijski proces je vselej le eden izmed e-
lementov kompozicije,
RezTiltati neposrednega produkcijskega procesa so zato ne le ne-
ločljivi ampak tudi nerazločljivi od rezultatov celotne kompozi-
cije; namreč od trenutka, ko so faktorji neposrednega produkcij-
skega procesa (momenti delovnega procesa) obravnavani kot fak-
torji družbenega (historičnega, epohalnega) neposrednega prodxik-
cijskega procesa. Tako pa so obravnavani v trenutku, ko postane
neposredni predille i j ski proces element kompozicijske strukture
načina produkcije materialnega življenja; kajti korelativni e-
lement te striikture, produkcijska razmerja, neposrednega pro-
dukcijskega procesa ne določa le vnanje prek gole korelativnos-
ti, Earveč neposredno navznotraj in od znotraj. Produkcijsko
razmerje zareže med faktorje neposrednega produkcijskega proce-
sa samega ter se vzpostavi kot razmerje teh faktorjev kot takih:
v kapitalističnem prodiike i j skem razmerju kot kapitalsko razmerje
med subjektivnim in objektivnim faktorjem produkcije, nato kot
razredno razmerje med mezdnimi delavci in kapitalisti. Kapital
kot posebni primer produkcijskega razmerja je tu tisti, ki šele
združuje faktorje neposrednega produkcijskega procesa ter tako
neposredni produkcijski proces vzpostavlja kot element kompozi-
cijske strukture,Do neposrednega produkcijskega procesa in za-
to tudi do njegovih rezultatov sploh ne pride, dokler ne začne
funkcionirati kompozicijska struktura kot taka, tj, kot druž-
bena ekonomska striiktura.
230-
Hkrati pa so neposredni produkcijski proces in njegovi rezulta-
ti eksistenčni pogoj človeka. Torej so tudi eksistenčni pogoj
družbe in njene ekonomske strukture? Neposredno nikakor ne. Eksi-
stenčni pogoj družbe kot družbe sp družbeni odnosi, so produk-
cijska razmerja. Ne sama produkcija. Produkcija je samo nosilec,
tj. predpogoj določenega prodiikcijskega razmerja, ki je zmeraj
družbeno razmerje. Je predpogoj ali "večni naravni pogoj" druž-
b eno-produkc ij ske ga razmerja, medtem ko je družbeno-produkcijsko
razmerje neposredni pogoj produkcije kot družbene produlccije.
Z vidika analize družbe so produkcijska razmerja prej kot pro-
dukcijski proces. Produkcijska razmerja so z vidika Marxovega
"občega rezultata" tisti proâtor, v katerega vstopajo ljudje v
produkciji njihovega družbenega življenja oziroma v družbeni pro-
dukciji njihovega življenja: prostor določenih, od volje ljudi
neodvisnih razmerij. Neposredni produkcijski proces, ki je kot
delovni proces, katerega vodilni moment je smotrna dejavnost,
po definiciji od volje človeka odvisew proces, se prek vstopa
ljudi v produkcijska razmerja kot od ljudi neodvisna razmerja
torej znajde v prostoru, katerega bistvo mu je direktno nasprot-
no: produkcijska razmerja ne ustrezajo smotrni dejavnosti kot
definitoričnA vodilnemu.momentu neposrednega produkcijskega pro-
cesa, temveč ustrezajo materialnim produktivnim silam (produk-
cijskim sredstvom kot enotnosti sredstev in predmetov dela), ne
ustrezajo subjektivnemu, temveč objektivnemu faktorju produkcije.
Glede na neposredni produkcijski proces je struktura produkcij-
skih razmerij sprevrnjena struktura. Toda zato nič manj aprio-
ristična.
Kako iz te zagate? Iz zagate, ki se kaže kot logični paradoks
tega, da produkcijska razmerja ustrezajo enemu izmed faktorjev
neposrednega produkcijskega procesa, medtem ko je neposredni
produkcijski proces obenem apriorno subsumiran pod produkcijska
razmerja. Vsekakor razrešitev te zagate ne more biti rezultat
neposrednega produkcijskega procesa samega.
To je osnovni razlog, zakaj Rezultati neposrednega produkcijs-
kega procesa niso bili priključeni prvi knjigi Kapitala, kot
231-
kritiki politične ekonomije in s tem tudi kritiki obstoječe
ekonomske strukture sružbe, njenih produkcijskih razmerij.
III
Neposredni rezultati neposrednega produkcijskega procesa so po
Marxovi definiciji delovnega procesa vselej od človekove volje
odvisni rezultati, kajti ta volja se ravna po človekovi preds-
tavi rezultata, po ideelno že navzočem rezultatu. Še tudi po-
tem, ko produkcijska razmerja že posežejo med osnovna faktorja
neposrednega produkcijskega procesa in ko se ta produkcijska
razmerja uveljavljajo kot od človekove volje neodvisna razmerja,
neposredni rezultati ostajajo realizacija ideelno že navzočih,
smotrnih rezultatov. Zakaj produkcijska razmerja v sam neposred-
ni produkcijski proces ne sežejo, sežejo le do njegovega začet-
ka, dokler osnovna produkcijska faktorja še nista združena, do-
kler sta še zgolj pogoja. Zato se tudi uveljavijo ponovno šele
tedaj, ko sta osnovna faktorja sper razdružena, ko je neposred-
ni produlîicijski proces končan, torej na rezultatih tega procesa.
Rezultati kot od človeške volje odvisni rezultati postanejo fxink-
cija od volje ljudi neodvisnih produkcijskih razm^erij in šele
prek posredovanja teh razmerij dobijo značaj takšnih ali drugač-
nih družbenih rezultatov. Presežno delo in reziiltati tega dela
ne vsebujejo že kar sami po sebi značaj blaga in presežne vred-
nosti. Niti se blago s presežno vrednostjo ne spreminja samo po
sebi v kapital.
Analiza kapitala kot družbeno-produkcijskega razmerja ni niti
analiza neposrednega produkcijskega procesa niti analiza druž-
benega neposrednega produlccijskega procesa, temveč analiza spe-
cifično družbenega neposrednega produkcijskega procesa oziroma
analiza pogojev, ki obvladujejo obstoječi družbeni neposredni
produkcijski proces in rezultate tega procesa.
Zasnova zgradbe Kapitala v celoti je trodelna po modelu: obče-
posebno-posamezno. In obče kot izhodišče ni neposredni delovni
proces, temveč dvakratno posredovani delovni proces. Družbeno
252-
posredovani in historično-družbeno posredovani delovni proces.
Rezultati neposrednega produkcijskega procesa so torej lahko le
enojni ali dvojni ali trojni. Če gre za kapitalski neposredni
prodiikcijski proces, potem morajo biti trojni in ne le dvojni,
kakor izhaja iz Rezultatov. Kako je prišlo do tega razhajanja?
Ze v osnutku iz leta 1857 je Marx predvidel (glej Grundrisse
186) nakazano trodeIno zgradbo prikaza rezultatov analize kapi-
tala:
Kapital
I.	Občost: 1) a) Postajanje kapitala iz denarja.
b)	Kapital in delo.
c)	Elementi kapitala.
2)0posebljanje kapitala:
a) Capital circiilant, capital fixe.
5) Posameznost kapitala:
Kapital in profit.
II.	P o s e b n o s t: 1) Akumulacija kapitalij.
2) Konkurenca kapitalij.
5) Koncentracija kapitalij.
!II. P o s a m e z n o s t: 1) Kapital kot kredit.
2) Kapital kot akcijski kapital.
5) Kapital kot denarni trg.
Ta osnutek, katerega temeljna struktura se reproducira v vseh
nadaljnih načrtih, že vsebuje tudi belino strukture Kapitala.
Pod točko I. je namreč v 5. podtočkah podan osnutek treh knjig
Kapitala ali poprejšnjega prvega oddelka H kritiki politične e-
konomije; Kapital v občem. In že v tem osnutku pri natančnej-
šem ogledu lahko opazimo pri točki I. prazno mesto med 1) in a);
stati bi moralo glede na naslednje namreč tole:
I^Občos t: 1) Občost kapitala:
a) itd.
Iz tega se da razbrati najprej dvoje: a) da znotraj občosti ka-
pitala v celoti obstaja še ena občost, občost v pomenu kapitala
kot takega in b) da posameznost kapitala pod I. 5) ni nič kon
233
kretno posameznega, marveč ¿e to posameznost znotraj občega,
torej še zmeraj abstraktna posameznost. Sele posameznost pod
III, je posameznost konkretnega, tj. mnoštvenega.
V Indeksu (Gr, 855) k 7 zvezkom svojega rokopisa, ki si ga je
napravil 1858, še pred začetkom pisanja Prateksta H kritiki po-
litične ekonomije, Marx ostaja pri trodelnem osnutku kapitala
v občem. Prazen prostor pri točki 1) iz prejšnjega načrta je za-
polnjen z naslovom Produkcijski proces kapitala. Ta naslov torej
nadomešča poprej in zdaj manjkajoči izraz Občost kot metodični
podnaslov. Pri točki 2) je zdaj Oposebljenje zamenjano s Cirku-
lacijski proces kapitala.Točka 5) ostane neizpisana. V Zasnutku
načrta (Gr 969) iz leta 1859 pa je pod točko 3) preddoločilo
Posameznost kar izpuščeno in nadomeščeno s poprejšnjim pojas-
nilom Kapital in profit, tokrat v vlogi naslova. Takšen premik
je zabeležen in s tem ohranjen še tudi v Načrtu (ME\'/ 26.1-390)
iz leta 1863. Sicer je Marx že v pismu Lassallu marca 1858 na-
značil, da gre pod točko 3) za "enotnost obeh ali kapital in
profit" (MEV/ 29-554) , namreč za enotnost produkcijskega in cir-
kulacijskega procesa kapitiaila. Vendar je problem v tem, da po-
jem enotnosti ob tem vseskoz ostaja dvoznačen. V pismu Kugel-
mannu oktobra 1866 da Marx tej enotnosti naziv, ki kaže na ar-
tikuliranost in ne na občost, namreč naziv Izobiikovanosti (Ge-
staltungen) celokupnega procesa. Tako III. knjiga Kapitala nima
npt. naslova Enotnost kapitalistične produkcije, marveč nosi
naslov Celotni proces kapitalistične produkcije. Za kaj gre pri
vseh teh premikih?
Gre za permanentno križanje obravnave in analize kapitala kot
takega ter kapitala v celoti. Vse tri dimenzije kapitala kot
takega oziroma kapitala v občem, vse tri točke (občost, poseb-
nosti in posameznost) iz prvega dela poprejšnjih načrtov struk-
ture Kapitala so tako obdelane že v prvih dveh knjigah kapita-
la. Točka 3) je obdelana že v tretjem oddelku II. knjige Kapi-
tala, ne pa šele v III. knjigi, kakor nakazujejo poprejšnji
načrti. Tekst, objavljen na začetku III. knjige Kapitala, takš-
no izvedbo pojasnjuje takole: "V prvi knjigi smo raziskovali
234-
poóave, ki nam jih nudi kapitalistični produkcijski proces,
gled&.n saii ¿ase kot neposredni produkcijski proces, pri katerem
je bilo abstrahirano še od vseh sekundarnih vplivov njemu tur-
jih okoliščin. Toda ta neposredni produkcijski proces ne izčrpa
življenjskega toka kapitala. V dejanskem svetu je dopolnjen s
cirkulacijskiu procesom in ta je tvoril predmet proučevanj dru-
ge knjige. Tam se je pokazalo, namreč v tretjem oddelku, pri
motrenju cirkulacijskega procesa kot posredovalca družbenega re-
produkcijskega procesa, da je kapitalistični prodiikcijski pro-
ces, motren v celoti, enotnost produkcijskega in cirlculacijske-
ga procesa. Za kar gre, v tej tretji knjigi, torej ne more biti
izpostavljanje občih refleksij o tej enostnosti. Pač pa velja
najti in prikazati konkretne forme, ki vznikajo iz gibalnega
procesa kapitala, mot rene ga kot celoto." (MEV/ 25-33) S tem pa
nastopi radikalen obrat: "V svojem dejanskem gibanju si kapita-
li stopajo nasproti v takšnih konkretnih formah, katerim se tako
lik kapitala v neposrednem produkcijskem procesu kot njegov lik
v cirkulacijskem procesu prikazujeta le še kot posebna momenta."
(IIEV/ 25-33) Konkretne forme kapitala sicer šele vznikajo iz kar-
pitala kot takega in v celoti, toda kapitalistični proces v ce-
loti, kot enotnost dveh .svojih sestavnih delov, neposrednega
produkcijskega procesa in neposrednega cirkulacijskega procesa,
se konkretnim formam dejanskega gibanja kapitalov prikazuje le
Icot enotnost dveh posebnih momentov, namreč posebnih momentov
prav teh konkretnih form,
V ospredju so zdaj kapitali in njihova celokupnost, ne pa kapi-
tal kot tak. Ker predstavljajo izhodišče posamezni konkretni
kapitali, je kapital v občem reduciran le na poseben moment gi-
banja kapitalov v celoti, v vsej njihovi mnoštvenosti. Težava
je v tem, da je kaj lahko pomešati to gibanje kapitalov v celoti
in gibalni proces kapitala kot celote, temo III, in temo II,
knjige Kapitala, Marx sam se v nadaljevanju citiranega teksta
ne more iztrgati svojemu konceptu iz poprejšnjih načrtov, po
katerem so konkretni kapitali konkretizacija kapitala v občem,
nekaj posamezno posameznega obče posameznega:"Izoblikovanosti
kapitala, kakor jih bomo razvili v tej knjigi, se torej korak
255-
za korakom približujejo formi, v kateri nastopajo na površini
družbe, v reagiranju različnih kapitalov drug na drugega, v копг-
kurenci ter v običajni zavesti produkcijskih agentov samih,"
(MEV/ 25-55) Kakor da je reagiranje kapitalov reziiltat agiranja
kapitala v občem. Kakor da je vznikanje konkretnih form iz gi-
balnega procesa kapitala kot takega ter dejansko gibanje kap ita--;
lov v njihovih konkretnih formah nekaj enega in istega. Toda na
površino ni mogoče nikdar priti z raztezanjem globine, marveč
le s prebojem podpovršine.
Vsekakor zavesti produlccijskih agentov samih ni mogoče izvesti
iz njihovega položaja v neposrednem produkcijskem procesu. Re-
zultati zavesti niso niti neposredni niti posredni rezultati ne-
posrednega produkcijskega procesa. Prav tako kakor razreda ka-
pitalistov in mezdnih delavcev ne moreta biti rezultat kapitalis-
tičnega neposrednega produlje ij ske ga procesa, saj sta predpôgoj
teg§: procesa. Seveda se ta dva razreda preko neposrednega pro-
dukcijskega procesa kapitala reproducirata, sta torej njegov re-
zultat kot reprodukciji, toda le zato in le toliko, kolikor je
sam ta proces že moment nekega reprodukcijskega procesa, moment
gibalnega procesa kapitala kot takega. Spet pa razrednih doga-
janj na površini družbe kajpada ni mogoče izvesti ne iz gibalne-
ga procesa kapitala kot talcega (I, in II, knjiga) ne iz Celot-
nega procesa kapitalistične produkcije (III, knjiga). Niti re-
zultatov teh dogajanj. Do rezultatov prihaja tu na način, ki ga
je opisal Marx v istem obdobju^kot je nastajal tekst III, knji-
ge Kapitala, leta 1865 v Mezdi, ceni in profitu: "Die Prage ISst
sich in die Prage nach dem Kräfteverhältnis der Kämpfenden,"
(MEV/ 16-149) Rezultati so rezultati razmerja sil tistih, ki so
v spopadu. Razmerje sil pa je odvisno od moči, ki jo kdo zmore
ali ne.
IV
Iz vsega dosedaj prikazanega je torej razvidno, da Rezultati
neposrednega produkcijskega procesa s svojo vsebino ne spadajo
ne na zaključek I. ne II. ne III, knjige. Kajti presegajo vse-
236-
bino vseh treh knjig Kapitala skupaj, vsebino, kakršna je fak-
tično razvita in objavljena.Šele če bi oilo izvedeno zdaj le
začeto poglavje III. knjige Kapitala, poglavje Razredi, bi vse-
bina Rezultatov mogla dobiti svojo eksplikacijo. Do česar pa
ni moglo priti, kajti po svoji metodični zasnovi poglavje Raz-
redi ni zaključno poglavje Kapitala, temveč začetno poglavje
nekega novega dela. Začenja namreč ravno z nasprotne strani kot
Lapital: ni usmerjeno od globine k površini, marveč od površine
v globino. Njegovo osnovno vprašanje je: Kaj tvori razred? Ne,
kaj tvori vrednost ali kapital. Njegova naravnanost izhaja iz
vprašanja po členih moderne družbe, po kriteriju "razredne čle-
nitve" v družbi, katere "ekonomska členitev" temelji na kapita-
lističnem produkcijskem načinu. V smeri te analize se sam nepo-
sredni produkcijski proces kapitala laiiko izkaže seveda le kot
rezultat in njegovi rezultati torej kot rezultati rezultata.
Ker je Marxu kapital kot tak, kapital v občem pred očmi vselej
kot individualni kapital: "neposredni produkcijski proces sam,
ki se na vsaki točki izpostavlja kot proces individualnega kar-
pitala (1да/ 24-395)", vsak "posamezni kapital pa tvori le nek
osamosvojen, takorekoč z. individualnim življenjem obdarjeni koš-
ček družbenega celokupnega kapitala, kakor tvori vsak posamezni
kapitalist le individualni element razreda kapitalistov (HEV7
2^552)", so s tega vidika rezultati neposrednega produkcijske-
ga procesa kapitala le podkoščlji individualnega kapitala kot koš-
čka kapitala v celoti oziroma celokupnega kapitalističnega pro-
cesa. Obenem pa se Marxu kapitali v svoji celokupnosti kažejo
le kot primerki individusilnega kapitala v vlogi kapitala kot
takega. Kapital kot tak je sintagmatski člen kapitala v celoti,
toda kapital v celoti ima svojo paradigmo v kapitalu kot takem.
Ta protislovna sovisnost dobi svoj izraz tudi v dupliranju nas-
lovov iz I. knjige kapitala in iz II. knjige kapitala. Nosilna
poglavja tretjega, na zečetku III, kjnige izrecno poudarjenega
oddelka II, knjige Kapitala nosita naslova, ki ju srečamo že v
prvi knjigi: Enostavna reprodukcija ter Akimulacija in razširje-
na reprodukcija. Vendar na začetku teh dveh poglavij oziroma
celotnega tretjega oddelka II, knjige tiste "obče refleksije".
237-
ki ¿ih navaja Marx na začetku III. knjige kot že izpostavljene,
niso podane. Ker v svoji najbolj obči dimenziji niso nič dru-
gega kot refleksije na koncu poglavja Enostavna reprodukcija
iz I. kjnige Kapitala in ki po vsebini so^-padajo z Rezultati
neposrednega produkcijskega procesa.
Enostavna reprodukcija je namreč v vsakem primeru enotnost pro-
dulccije in cirkulacije, je v vsakem primeru prodiikc i j a, posredo-
vana s cirkulacijo ali cirkulacija^posredovana s prodiikcijo.
Kapitalistični produkcijski proces kot enotnost neposrednega
produite i j ske ga in (neposrednega) cirkulacijskega procesa kapita-
la ni nič drugega kot kapitalistični cirkulacijski proces, kot
reprodukcijski proces kapitala, у. Uvodu k tretjemu oddelku II.
knjige Kapitala (Cirkulacijski proces kapitala) Marx temo pro-
učevanja opredeli zato na enak način kot na začetku III. knjige
Kapitala (Celotni proces kapitalistične produkcije) : "Krožni
tokovi individualnih kapitalov pa se sprepletajo drug z drugimi,
se predpostavljajo in se pogojujejo ter prav v tem sprepletanju
tvorijo gibanje družbenega celotnega kapitala." (MEV/ 24-334) To-
rej njegov produiicijski proces. "Zdaj moramo proučiti cirkula-
cijski proces (ki je v svoji celotnosti forma reproducijskega
procesa) individualnih kapitalov kot sestavnih delov družbenega
celotnega kapitala, torej cirkulacijski proces tega družbenega
celotnega kapitala." (MEV/ 24-354) Ne pa kapitala kot takega. Ka-
kor naj bi tudi proučevani cirkulacijski proces ne bil neposredni
cirkulacijski proces, marveč cirkulacijski (reprodukcijski) pro-
ces kot enotnost neposrednega cirkualcijskega procesa in samega
sebe ( re-produl:c i j e kapitala). Kajti cirkulacijski proces kapi-
tala v celoti in celotni proces kapitalistične produkcije sta
eno in isto. Da bi kljub temiU III. knjiga Kapitala imela svojo
temo proučevanja, je bilo treba torej to eno in isto problema-
tiko razčleniti po nekem drugem kriteriju, kakor pa je veljal
doslej, ne po kriteriju členov procesa (produkcijski, cirkxila-
cijski proces in njuna enotnost), temveč po kriteriju abstrakt-
nih in konkretnih form enega in istega procesa, ene enotnosti.
Faktično pa se obe vrsti kriterije srečujeta v vseh treh knji-
258-
goù. Ilapitala, Od tod ft od) tudi nejasnost ali bolje, nepreciz-
nost podnaslovov za posamezne knjige, tj, naslovov teh knjig.
Naslov I. knjige: Prodiikcijski proces kapitala. Naslov II, knji-
ge: Cirkulacijski proces kapitala. Naslov III, kjnige: Celotni
proces kapitalistične prodiikcije. Videz zaporednosti naslovov
je napačen.
Če bi šlo za zaporednost naslovov, potem bi se morali ti glasi-
ti: Neposredni produkcijski proces kapitala. Neposredni cirku-
lacijski proces kapitala. Celotni (posredovani) proces kapitala,
lakšni kot so, pa naslovi le z različnih vidikov izražajo isto.
Zaradi česar naslov III, knjige tudi ne ustreza njeni vsebini;
glede na vsebino bi se moral naslov po navodilih Harxovih uvod-
nih stavkov glasiti: Izoblikovanosti kapitala v celoti. Obstoje-
či naslov ustreza intencionalni vsebini tretjega oddelka II,
knjige kapitala, namreč po kriteriju vidikov, po kriteriju zapo-
rednosti, Sicer pa sovpada z--, naslovoma I, in II, knjige, kakor
sovpadata med seboj tudi ta dva, namreč po kriteriju ekstenziv-
nosti.
Prav zato v I, knjigi Kapitala ni obravnavan le neposredni pro-
dukcijski proces kapitala kot takega, marveč je obravnavan t\>-
di njegov neposredni cirkulacijski proces in je obravnavana
(poglavje o enostavni reprodukciji) njuna enotnost. Na isto na-
letimo tudi v II, knjigi, Obojekrat gre za metamorfozo kapita-
la, le da prvič v perspektivi produkcije: "realna metamorfoza"
(IIEW 2^56), drugič v perspektivi cirkulacije: "formalna meta-
morfoza" (MEV/ 24-56)^ Končni rezultati pa so isti.
Vendar spet na dveh ravneh: na ravni občih refleksij in na rav-
ni konkretnih form, V luči občih refleksij so rezultati produk-
cijskega procesa kapitala reziiltati neposrednega prodiikcijske-
ga procesa: neposrednega v pomenu abstraktnega, tj, v nasprotju
do kohicretnih form in ne v nasprotju do cirkulacijskega posre-
dovanja, ki je kot tako prav tako predmet zgolj občih refleksij.
239-
Glede na to so rezultati neposrednega produkcijskega procesa
identični z rezultati produkcijskega procesa kapitala v občem.
Ki kot tak kajpada nima zgodovine, Nekoherentna sestava Rezul-
tatov neposrednega produkcijskega procesa pa je ravno v tem,
da hočejo zajeti oboje hkrati: dejanski sistem in zgodovino.
Zato se jim je kot takim Marx tudi odrekel. Že ob prvi obdela-
vi prvotne akumulacije (Gr, 363) je bilo Karxu namreč jasno,
da "historične predpostavke, ki so prav kot takšne historične
predpostavke nekaj preteklega^in spadajo zato k zgodovini tvor-
be kapitala, nikalcor pa ne k njegovi kontemporalni zgodovini,
tj, nikakor ne v dejanski sistem po njem obvladanega prodiok-
cijskega načina", da historične predpostavke niso predpostavke
sistemia kot sistema. Torej tudi historični rezultati ne morejo
biti rezultati sistema kot sistema. Toda hkrati gre še za nekaj
drugega: tudi kontemporalna zgodovina, tj, empirično dogajanje
sistema ni identično s sistemom kot sistemom, s striikturo sis-
tema, Struktura nima rezultatov; sploh ni teleološka. Vsaka
produkcija je vselej že reprodukcija, torej tudi redukcija, Nev-
tralizacija vsakršnega PEO z RE in narobe. Neposredni produkcij-
ski procesV kot proces kapitala v občem, kapitala kot takega
predstavlja perpetuiranje brez zgodovine. Rezultati so v odnosu
do njega zato lahko le rezultati o njem, obče refleksije, tj,
kategorije.
v
Za izčrpno analizo Rezultatov neposrednega produkcijskega pro-
cess. bi bila potemtakem potrebna natančna konfrontacija vrste
Marxovih pojmov, razgrnitev njihove dvo in večznačnosti. Takš-
ni, kakršni so ostali v njegovi zapuščini, vsebujejo Rezultati
prej seznam tez, ki bi jih bilo treba artikulirati, kakor pa
presek v rezultat povzetih hipotez.
Da je pri pisanju Rezultatov Marx zaradi "komodnosti" začel od
zadaj, ne priča že tudi o "komodnosti" začrtane naloge. Prav
narobe. Zaradi njene izredne težavnosti je Marx prisiljen, da
začenja z lažjim. Da začenja z blagom "kot produktom kapitala"
240
(441), torej z določenim rezultatom, ne s predpostavko. Tako
lahko brez zastoja vstopi v "krožni tok", ostane v njem. Sicer
bi moral začeti vse znova. Čemur se vseeno ni mogel izmakniti.
Ko je zaključil z Rezultati, je šele začel pisati končno verzi-
jo prve izdaje Kapitala. Znano je, da se še tudi ta končuje z
začetkom, s Pormo vrednosti, kot dodatkom.
241
Karl KAHX:
REZULTATI lŒPOSREDIŒGA PRODUKCIJSKEGA PROCESA
(Kapital, I. knjiga, Produkcijski proces kapitala, VI. poglavje)
441 V tem poglavju je treba proučiti troje:
(3) 1) Blaga (V/ar en) kot produkt kapitala, kapitalistične produk-
cije;
2)	Kapitalistična produkcija je produkcija presežne vrednosti;
3)	Končno je ona produkcija in reprodukcija celotnega rezmerja,
po katereu je ta neposredni produkcijski proces karakterizi-
ran kot specifično kapitalistični.
Izmed teh treh rubrik postaviti nr. 1 v zadnji predelavi za
tisk nazadnje, ne najprej, ker tvori prehod k drugi knjigi:
Cirlculacijski proces kapitala. Tukaj začenjamo z njim zaradi
lagodnosti.
441 ad Blaga kot produkt kapitala
(91)
Blago, kot elementarna forma buržoaznega bogastva, je bilo na-
še izhodišče, prepostavka nastanka kapitala. Po drugi plati se
zdaj blaga pojavljajo kot produkt kapitala.
Ta krožni tok našega izpostavljanja ustreza (tako) historič-
nemu razvoju kapitala, ki mu blagovna menjava, blagovni pro-
met tvori enega izmed pogojev nastanka, ki pa se sam tvori na
osnovi različnih produkcijskih stopenj, ütaterim vsem je skup-
no to, da v njih kapitalistična prodiikcija sploh še ne ali
zgolj sporadično eksistira. Po drugi plati je razvita blagov-
na menjava, in forma blaga kot obče nujna družbena forma pro-
d\ikta, sama šele rezultat kapitalističnega produkcijskega na-
čina.
Če po drugi plati motrimo družbe razvite kapitalistične pro-
dukcije, pa se v njih blago pojavlja tako kot stalna elemen-
tarna predpostavka (eksistenčni pogoj) kapitala kakor, po
drugi plati, kot neposredni rezultat kapitalističnega produk-
242
cijskega procesa.
Blago in denar sta obe elementarni predpostavki kapitala, se
pa razvijata v kapital šele ob določenih pogojih. Tvorba kapi-
tala se lahko godi le na osnovi blagovne cirkulacije (ki vklj\>-
čuje denarno cirkulacijo), torej na neki že dani, do določene-
ga obsega povzpete stopnje prometa, medtem ko narobe blagovna
produkcija in blagovna cirkulacija za svoje bivanje nikakor
ne predpostavljata kapitalističnega prodiikcijskega načina, mar-
več, kakor sem izpostavil že poprej, pri;^adata tudi "predbur-
Í+42 žuaznim družbenim formam", Sta historična predpostavka kapi-
Ol) talističnega produkcijskega načina. Po drugi plati pa postane
blago obča forma produkta, mora vsak produkt privzeti formo
blaga, zajame kupo-prodaja ne le višek produkcije, ampak nje-
no substanco samo ter nastopijo različni produkcijski pogoji
sami na zaobsegajoč način kot blaga, ki vstopajo iz cirkulaci-
je v prodiikcijski proces, šele na osnovi kapitalistične pro-
dukcije, Če je zato blago po eni plati kot predpostavka tvor-
be kapitala, se blago po drugi plati pojavlja, kolikor je ob-
ča elementarna forma produkta, bistvenostno kot produkt in re-
zultat kapitalističnega produkcijskega načina. Na poprejšnjih
produkcijskih stopnjah produkti delno sprejmejo formo blaga.
p;.apital nasprotno svoj produkt nujno producira kot blago. Z
mero razvoja kapitalistične prodiikcije, to je kapitala, se
realizirajo zato tudi obči zakonijnpr. vrednost zadevajoči,
ki so se prek blaga razvili v različnih formah denarne cirku-
lacije.
Tu se kaže, kako celo poprejšnjim produkcijskim epoham pripa?-
dajoče ekonomske kategorije na osnovi kapitalističnega pro-
dukcijskega načina dobijo specifično različnosten, historičen
karakter.
Spreminjanje denarja, ki je sam le spremenjena forma blaga,
v kapital^nahajamo le, kolikor je delovna zmožnost spremenje-
na v blago za delavca samega, ko si je torej kategorija blar-
govnega prometa že podredila poprej iz nje izključeno ali v
243-
njej le sporadično vključeno sfero. Le kolikor je delovno
ljudstvo prenehalo bodisi še samo pripadati k objektivnim
delovnim pogojem bodisi še samo stopati na trg kot blagovni
producent, namesto produkta svojega dela prodajati narobe
svoje delo samo ali, natančneje, svojo delovno zmožnost, pos-
tane produkcija v celotnem svojem obsegu, v vsej svoji glo-
bini in širini, blagovna produkcija, se vsak produkt spremi-
ne j v blago in vstopajo vanjo predmetni pogoji vsake posamez-
ne produkcijske sfere sami kot blago. Le na osnovi kapitalis-
tične prodiikcije postane blago faktično obča elementarna for-
m.a bogastva. Če si kapital npr. še ni podredil poljedelstva,
je velik del prodiikta produciran še neposredno kot subsisten-
čno sredstvo, ne kot blago; velik del ljudstva delavcev še
ni spremenjen v mezdne delavce in velik del delovnih pogojev
še ne v kapital. V tem je vključeno to, da razvita delitev
dela, kakor se naključno pojavlja znotraj družbe ter kapita-
listična delitev dela znotraj delavnice druga drugo vzvrat-
no pogojujeta in producirate. Kajti blago, kot nujna forma
produkta in zato prodaja (Entäusserung) produkta kot nujna
forma njegove prilastitve (Aneignung), predpostavlja popolno-
ma razvito delitev družbenega dele, medtem ko po drugi plati
vsak prodxikt nujno privzame formo blaga in so zato vsi pro-
ducenti nujno blagovni producenti le na osnovi kapitalistične
produkcije, torej tudi kapitalistične delitve dela znotraj
delavnice. Zato je s kapitalistično produkcijo tudi uporab-
na vrednota šele obče (allgemein) posredovana z menjalno vred-
noto.
Tri točke.
1)	Šele kapitalistična produkcija napravi blago za občo for-
mo vseh produktov.
2)	Blagovna produkcija nujno vodi do kapitalistične produkci-
je, brž ko je delavec prenehal biti del produkcijskih pogo-
jev (suženjstvo, tlačanstvo) oziroma ni ostal baza samoras-
lega občestva (Indija). Od momenta, ko delovna sila sama
nasploh postane blago.
244-
3) Kapitalistična prodiikcija odpravi bazo delovne produkci-
je, posamezno neodvisno produkcijo in menjavo posestnikov
blaga ali menjavo ekvivalentov. Menjava med kapitalom in
delovno silo je formalna,
S tega stališča je tudi docela irelevantno, v kateri formi
produkcijski pogoji sami vstopajo v delovni proces, ali npr,
kot del konstantnega kapitala, mašinerije itd, polagoma od-
dajajo svojo vrednost produktu ali pa kot surovina vstopajo
vanj materialno; ali je del produkta, kakor npr, semenja v
(95) poljedelstvu, spet direktno porabljen od producentov samih kot
delovno sredstvo, ali pa je prej šele prodan in potem znova pre-
tvorjen v delovno sredstvo. Vsa producirana delovna sredstva
kot uporabne vrednote funkcionirajo, ne glede na njihovo služ-
nost v produkcijskem procesu^zdaj obenem kot elementi ovred-
notevalnega procesa. Kolikor niso pretvorjena v dejanski de-
nar, so pretvorjena v obračunski denar, so obravnavana kot me-
njalne vrednote, je natančno preračunan vrednostni element, ki
ga na ta ali oni način dodaje produktu, V enaki meri kot npr,
postane poljedelstvo industrijska veja kapitalističnega pogo-
na - utrdi kapitalistična produkcija svoj položaj na deželi -
v enaki meri kot producira poljedelstvo za trg, producira bla-
go, artikle za prodajo in ne za lastno neposredno konzumacijo -
v enaki meri obračunava svoje izdatke, obravnava vsakega iz-
med teh kot blago (pa če ga kupi od nekoga tretjega ali od se-
be samega, produkcije) in zato, kolikor je blago obravnavano
kot samostojna menjalna vrednota, kot denar. Ker so torej pše-
nica, seno,govedo, seme vseh vrst itd, prodajani kot blago -
ter brez prodaje sploh ne veljajo kot produkti - vstopajo kot
blago oz, kot denar tudi v produkcijo, V enaki meri kot pro-
dukti postanejo blago seveda tudi produkcijski pogoji, elemenr-
ti produktov - ki so z onimi produkti identične stvari - in
zato so, kolikor je pozornost usmerjena na ovrednotevalni pro-
ces, poračunane v samostojni formi menjalne vrednosti, kot de-
narne veličine. Neposredni produkcijski proces je tu stalno
neločljivo delovni proces in ovrednotevalni proces, kakor je
produkt enotnost uporabne vrednote in menjalne vrednote, tj.
245-
blago. Če abstrahirano to formalno: V enaki meri se razvija,
ko npr. farmar kupuje svoje izdatke, se razvija torej promet
s semeni, promet z gnojili, promet z vzrejno živino etc. -
medtem ko prodaja svoje dohodke ; torej ti produkcijski pogo-
ji za posameznega farmarja tudi aktuelno vstopajo iz cirku?-
lacije v njihov produkcijski proces, ko so dejansko bolj in
bolj kupljeno (ali kupijivo) blago. Blago so zanj že tako in
talio kot artiičLi., kot delovna sredstva, ki obenem tvorijo
vrednostne dele kapitala. (Obračunava jih zato kot na sebi,
prodaja qua producent, če jih v naturi vrača produkciji.JIn
sicer se razvija to v istem razmerju, kot se razvija kapita-
listični produkcijski način poljedelstva, kot postaja to torej
bolj in bolj pogon na tovarniški način.
Blago kot obče nujna forma produkta, kot specifična svojevrst-
nost kapitalističnega produkcijskega načina, se oprijemljivo
kaže, v z razvojem kapitalistične produkcije vpeljani produk-
ciji večjega razpona, v enostranosti in masovnosti produkta,
ki mu vsiljujejo družbeni in na družbeni sovisnostt strogo ve-
zani karakter, nasprotno pa pušča, da se njegov neposredni od-
nošaj, kot uporabne vrednote za zadovoljitev potrebe producen-
ta^pojavlja kot nekaj docela naključnega, irelevantnega in
nebistvenega. Ta masovni produkt mora biti realiziran kot men-
jalna vrednota, preteči metamorfozo blaga, ne le kot nujnost
za subsistence producenta, ki producira kot kapitalist, ampak
kot nujnost za obnovitev in kontinuiteto produkcijskega proce-
sa samega. Zato tudi zdoma pripada prometu. Njegov prodajalec
ni neposredni konzument, temveč trgovec, ki se ukvarja z meta-
morfozo blaga kot posebnim poslom. Končno razvije produkt svoj
karakter kot blago, in s tem svoj karakter kot menjalna vred-
nota, s tem, ko se s kapitalistično produkcijo stalno povečuje
raznovrstnost produkcijskih sfer, torej sfera zamenljivosti
produkta.
Blago, kakršno prihaja iz kapitalistične produkcije, je druga-
če (verschieden) določeno od blaga, iz kakršnega se je izšlo,
od blaga kot elementa, predpostavke kapitalistične produkcije.
246-
Izšli smo iz posameznega blaga kot samostojnega artikla, v
katerem se je opredmetil določen kvantiim delovnega časa in ki
ima zato menjalno vrednost dane veličine.
Izhajamo iz blaga, iz te specifične družbene forme produkta -
C^) kot osnove in predpostavke kapitalistične piodiikcije. V roke
vzamemo posamezni produkt in analiziramo določila forme, ki
jih vsebuje kot blago, ki mu dajejo pečat blaga. Pred kapita-
listično produkcijo velik del produkta ni bil produciran kot
blago, za blago. Po drugi plati tedaj velik del produktov, ki
vstopajo v produkcijo, ni blago, ne vstopa v prod\ikcijski pro-
ces kot blago. Pretvarjanje prodiiktov v blago obstaja le na
posameznih točkah, se razteza le na višek produkcije ali na
njene posamezne sfere (manufakturni produkti) etc. Produkti
ne vstopajo niti v celotnem obsegu kot prometni artikli v pro-
ces niti ne prihajajo v svoji celotni širini iz njega kot taki.
Vseeno sta blagovna cirkulacija in denarna cirkulacija v dolo-
čenih mejah, torej določena stopnja razvoja prometa, pr^os-
tavka, izhodišče tvorbe kapitala in kapitalističnega produk-
cijskega načina. Blago obravnavamo kot takšno predpostavko,
v tem ko izhajamo iz njega kot najenostavnejšega elementa ka-
pitalistične produkcije. Po drugi plati pa je blago produkt,
rezultat kapitalistične produkcije. Kar se je sprva predstav-
ljalo kot njen element, se kasneje kot njen lastni produkt.
Sele naypazi postane obca forma produkta to, da je blago in
čim bolj se razvija, toliko bolj vstopajo vse produkcijske in-
gredience v njen proces kot blago.
Blago se zdaj, nadalje določeno, pojavlja dvojno»
1) Kar je opredmeteno v njem, neglede na njegovo uporabno vred-
nost, je določen Icvantum družbeno nujnega dela; toda, med-
tem ko ostaja pri blagu kot takem povsem nerazločno (in je
faktično irelevantno), od koga izvira to opBedmeteno delo
itd., vsebuje blago kot produkt kapitala delno plačano,
delno neplačano delo. Poprej smo pripomnili, da ta izraz
v toliko ni korekten, kolikor delo samo ni direktno kupova-
247-
no in prodajano. Toda v blagu je opredmetena celotna vso-
ta dela. Del tega opredmetenega dela (ne glede na konstant-
ni kapital, za katerega je bil plačan ekvivalent) je zamen-
jan za ekvivalent mezde, drug del si kapitalist prilasti
brez ekvivalenta. Oba dela sta opredmetenä, zato navzoča
kot dela blagovne vrednosti. In velja kot okrajšava, če
karalcteriziramo enega kot plačano, drugega kot neplačano
delo.
2)	Posamezno blago se ne pojavlja le materialno kot del celot-
nega produkta kapitala, kot alikvotni del po njem produci-
ranega lot. Pred seboj sploh nimamo več posameznega samos-
tojnega blaga, posameznega produlcta. Ne pojavljajo se po-
samezna blaga kot rezultat procesa, temveč blagovna masa,
v kateri se je reproducirala vrednost vloženega kapitala +pre-
sežncL vrednost - prilaščenega presežnega dela, in vsako po-
samezno blago: nosilec vrednosti kapitala in po njem produ-
cirane presežne vrednosti. Za posamezno blago porabljeno
delo že zaradi povprečnega obračunavanja , torej ideelne
cenitve, ki velja za del korjstantnega kapitala, ki vstopa
v vrednost celotnega produkta zgolj kot déchet, kot sploh
za skupnostno konzumirane produkcijske pogoje, kakor končno
zaradi direktno družbenega in v povprečno delo mnogih koo-
perativnih individuov izenačujočega se ter ocenjenega dela -
sploh ni več obračunavano. Velja le kot alikvotni del njega
zadevajočega in ideelno ocenjenega celokupnega dela. Pri
določitvi cene posameznega blaga se pojavlja kot goli ideel-
ni del celokupnega prodiikta, v katerem se reproducira kat-
pital.
3)	Kot tako - nosilec celokupne vrednosti kapitala 4 presežne
vrednosti, za razliko od blaga, ki se nam je prvotno pojav-
ljalo samostojno - kcjt produkt kapitala - faktično kot spre-
menjena forma kapitala, ki si povečuje vrednost, se zdaj
blago kaže v obsegu, dimenzijah prodaje, ki morajo obstaja-
ti, da bi bila realizirana stara kapitalska vrednost, in
dito, po njem porojena presežna vrednost, kar se nikakor
248-
ne zgodi s tem, da bi bila posamezna blaga prodana po svo-
ji vrednosti.
Poprej smo videli, kako mora blago, da bi bilo sprejemljivo
za cirkulacijo, dobiti dvojni eksistenčni način. Nasproti
kupcu ne more stopiti le kot artikel določenih koristnih last-
nosti, kot določena uporabna vrednota, ki zadovoljuje dolo-
čene potrebe, najsibo individualne najsibo prodxolrtivne konsiom-
pcije. Njegova menjalna vrednota je morala dobiti od njegove
uporabne vrednote različno in distinlitno, samostojno, čeprav
ideelno formo. Pojaviti se mora kot enotnost uporabne vredno-
te in menjalne vrednote, ob tem pa obenem kot dvojno. To sa-
mostojno, od njegove uporabne vrednote povsem neodvisno formo
dobi njegova menjalna vrednota, kot golo bivanje materializi-
ranega družbenega delovnega časa, v njegovi ceni, tem izrazu,
v katerem je izražena menjalna vrednota kot menjalna vrednota,
tj. kot denar in sicer je tako izražena v obračunskem denar,iu.
Faktično obstajajo posamezna blaga, kakor npr. železnica, ve-
like zgradbe, itd., ki so po eni plati tako kontinuirane na-
rave, po drugi plati takega obsega, da se celoten produkt vlo-
ženega kapitala pojavlja kot posamezno blago. Tu bi torej vel-
jal zakon, ki se je pokazal pri proučevanju posameznega blaga,
da njegova cena ni nič drugega kot njegova v denarju izražena
vrednost. Celokupna vrednost kapitala + presežne vrednosti bi
bila vsebovana v posameznem blagu in izražena v obračunskem
denarju. Določitev cene kakega takega blaga bi se v nadaljnem
ne razlikovala od poprej podane posameznega blaga, ker bi bil
celokupen produkt kapitala dejansko navzoč tu kot posamezno
blago. Torej ni potrebno, da bi se še nadalje zadrževali pri
tem. (...)
ad 2) Kapitalistična prodiikcija kot produkcija presežne vred-
nosti
(...) Kakor je blago neposredna enotnost uporabne vrednote
in menjalne vrednote, tako je produkcijski proces, ki je pro-
249-
diikci.jski proces blaga, neposredna enotnost delovnega in ovred-
notevalnega procesa. Kakor prihajajo blaga, tj. neposredne e-
notnosti uporabnih vrednot in menjalnih vrednot, iz procesa
kot rezultat, kot produkt, tako vstopajo vanj kot konstitui-
ra joči elementi. Iz nekega produkcijskega procesa sploh nik-
dar ne more priti nekaj, kar ne bi vstopilo vanj v formi pro-
dukcijskih pogojev.
Sprememba vložene denarne vsote, denarne vsote, ki naj se o-
vrednoti in spremeni v kapital, v faktorje produkcijskega pro-
cesa je akt blagovne cirkulacije, menjalnega procesa, ter se
razpušča v vrsto nakupov. Ta akt spada torej še izven neposred-
nega produkcijskega procesa. Ga le vpeljuje, toda je njegova
nujna predpostavka in če motrimo namesto neposrednega produk-
cijskega procesa celoto in kontinuiteto kapitalistične produk-
cije, tvori sama ta sprememba denarja v faktorje prod\ikcijske-
ga procesa, nakup produkcijskih sredstev in delovnih premož-
nosti, imanentni moment celokupnega procesa.
461 Če motrimo zdaj podobo (Gestalt) kapitala znotraj neposredne-
(7) ga produkcijskega procesa, ima tako kot enostavno blago dvoj-
no podobo uporabne vrednote in menjalne vrednote. Toda v obe
formi vstopajo nadaljna določila, ki so različna od onih eno-
stavnega, samostojno motrenega blaga, nadalje razvite določe-
nosti.
Kar zadeva i^prej uporabno vrednoto, je bila njena posebna vse-
bina, njena pobližna določenost, popolnoma irelevantna za poj-
movno opredelitev blaga. Artikel, ki naj bi bil blago in zato
nosilec menjalne vrednote, je moral zadovoljevati katerokoli
družbeno potrebo, posedovati zato kakršnekoli uporabljive last-
nosti. Voilà tout. Drugače je z uporabno vrednoto blag, ki
funkcionirajo v produkcijskem procesu. Po naravi delovnega pro-
cesa se najprej dirimirajo produkcijska sredstva v delovni
predmet in delovno sredstvo, ali nadalje določeno, na surovinr-
ski material na eni strani, instrumente, pomožne materiale itd.
na drugi strani. To so določila forme uporabne vrednote, ki iz-
250-
virajo iz narave delovnega procesa samega, in tako je - v
odnosu do produkcijskih sredstev, uporabna vrednota določena
nadalje. Določilo forme uporabne vrednote je tu samo bistveno
za razvoj ekonomskega razmerja, ekonomske kategorije.
Dalje pa se v delovnem procesu vanj vstopajoče uporabne vred-
note ločijo na dva strogo pojmovno ločena momenta in nasprot-
ja (ravno tako, kakor je bilo pravkar rečeno, kot storijo
predmetna prodiikcijska sredstva) - na eno stran predmetna pro-
dukcijska sredstva, na drugo stran dejavne delovne zmožnosti,
smotrnostno povnanjajoča se delovna sila, subjektivni prodiik-
cijski pogoj. To je ena izmed nadaljnih določenosti forme ka-
pitala, kolikor se sub species uporabne vrednote pojavlja zno-
traj neposrednega produkcijskega procesa. Pri enostavnem bla-
gu je določeno smotrnostno delo, predenje, tkanje itd. opred-
meteno, utelešeno v preji, tkanini. Smotrnostna forma je edi-
na sled, ki jo je zapustilo smotrnostno delo in ta sled sama
utegne biti zbrisana, če ima prodiikt formo naravnega produkta,
kot goveda, pšenica itd. V blagu se uporabna vrednota pojavlja
sedanje, kot pričujoče, ki se v delovnem procesu pojavlja le
kot produkt. Posamezno blago je faktično izgotovljen produlct,
izza katerega je njegov nastajalni proces, kjer je proces,
prek katerega se je posebno koristno delo utelesilo, opredme-
tilo v njem, faktično odpravljen. V produkcijskem procesu
postane blago. Kot produkt je iz procesa vselej izvržen, tai-o
da se produkt sam pojavlja le kot moment procesa. Del uporab-
ne vrednote, v kateri se pojavlja kapital znotraj produkcijs-
kega procesa, je živa delovna znožnost sama, toda kot delovna
zmožnost določene, posebni uporabni vrednosti produkcijskega
sredstva ustrezajoče specifikacije ter kot udejstvujoča se de-
lovna zmožnost, smotrnostno povnanjujoča se delovna sila, ki
napravlja produkcijska sredstva za predmetne pogoje svojega
udejstvovanja in jih zato iz prvotne forme njihove uporabne
vrednosti spreminja v novo formo produkta. Uporabne vrednote
same prestanejo zato znotraj delovnega procesa dejanski spre-
minjevalni proces, pa ce je ta mehanične, kemične ali fizikal-
ne narave. Medtem ko je v blagu uporabna vrednota neka dana
251-
stvar z določenimi lastnostmi, ¿e zdaj sprememba kot surovin-
ski material in delovno sredstvo funkcionirajočih stvari, upo-
rabnih vrednot, prek skoz njih in v njih dejstvujočega živega
dela, ki je ravno actu delovna zmožnost, v uporabno vrednoto
predrugačene podobe - produkt. Tako torej podoba, ki jo kapi-
tal kot uporabna vrednota privzame v delovnem procesu, razpa-
de, prvič^ na pojmu primerno dirimirana in druga na drugo veza-
na produkcijska sredstva, drugič<na pojmu primerno, iz narave
delovnega procesa izvirajoče diremcijo med objektivnimi delov-
nimi pogoji (produkcijskimi sredstvi) in subjektivhimi delov-
nimi pogoji, smotrnostno dejavno delovno zmožnostjo, tj. delom
samim. Tretjič pa se, če motrimo celoto produkcije, uporabna
vrednota kapitala pojavlja tukaj kot uporabno vrednoto prodi>-
cirajoči proces, v katerem produkcijska sredstva te specifič-
ne določenosti funkcionirajo kot produkcijska sredstva smotr-
nostno dejavne, njihovi določeni naravi ustrezajoče specifične
delovne zmožnosti. Oziroma, celokupni delovni proces kot tak,
ob živem vzvratnem učinkovanju njegovih objektivnih in subjek-
tivnih momentov, se pojavlja kot celokupna podoba uporabne
vrednote, tj. (kot) realna podoba kapitala v produkcijskem pro-
cesu.
Produkcijski proces kapitala je, motren s svoje realne plati -
ali motren kot proces, ki prek koristnega dela z uporabnimi
vrednotami tvori nove uporabne vrednote - predvsem dejanski
delovni proces. Kot takšnega so njegovi momenti, njegovi poj-
mu primerno določeni sestavni deli - momenti delovnega proce-
sa, na katerikoli stopnji ekonomskega razvoja in na bazi kate-
regakoli produite i j ske ga načina se že odvija. Ker je torej re-
alna podoba ali podoba objektivnih uporabnih vrednot, iz kate-
rih obstaja kapital, njegov materialni substrat, nujno podoba
produkcijskih sredstev - delovnega sredstva in delovnega pred-
meta - ki služijo produkciji novih produktov; ker so nadalje
torej v cirkulacijskem procesu, v formi blaga, torej v posesti
kapitalista kot blagovnega posestnika, te uporabne vrednote
že pričujoče (na trgu), preden svojemu specifičnemu smotru pri-
merno funkcionirajo v delovnem procesu - ker so torej kapital-.
252-
kolikor se predstavlja v objektivnih delovnih pogojih - ki
glede na svojo uporabno vrednost obstaja iz produkcijskih sred-
stev, surovinskega materiala, pomožnega materiala in delovnih
sredstev, orodij, zgradb, strojev itd., je bil iz tega nap-
ravljen zaključek, da so vsa prodiikcijska sredstva dynamei,
in, kolikor funkcionirajo kot produkcijska sredstva, actu ka-
pital, da je kapital zato nujni moment človeškega delovnega
procesa sploh, ne glede na njegovo historično formo ter zato
nekaj večnega in z naravo Človeškega dela pogojenega. Prav ta-
ko, ker je prodiokcijski proces kapitala sploh delovni proces,
da je delovni proces kot tak, delovni proces v vseh družbenih
formah, nujno delovni proces kapitala. Kapital je tako motren
kot kaka stvar, ki igra v prodiikcijskem procesu določeno stvai>-
no vlogo, njemu kot stvari pripadajočo vlogo. To je ista logi-
ka, ki sklepa, da je, ker je denar zlato, zlato na sebi in za
z
sebe denar, da je vsako delo, ker je delo mezdno delo, nujno
mezdno delo. Identiteta je tako dokazana s tem, da
je vsem produkcijskim procesom i_d e n t ično fiksirano v
razliki od njihovih specifičnih razlik. Identiteta je dokaza-
na s tem, da jé abstrahirano od razlik. V teku tega odseka se
bomo na to odločilnostno pomembno točko vrnili izčerpneje. Pred-
hodno tukaj le to:
Prvič; Blago, ki ga je kupil kapitalist, de bi ga konziimiral
kot produkcijska sredstva v produkcijskem procesu resp. delov-
nem procesu, je njegova lastnina. Faktično je le njegov v
blago spremenjeni denar in ravno tako bivanje njegovega kapi-
tala^kot je bil to denar; da, še na bolj intenziven način, ko-
likor je DXügo pričujoče v podobi, v kateri dejansko funkcio-
nira kot kapital, tj. kot sredstvo ustvarjanja vrednosti, o-
vrednotenja. vrednosti, tj. njenega povečanja. Ta produkcijska
sredstva so torej kapital. Po drugi plati je kapitalist z dru-
gim delom vložene denarne vsote kupil delovno zmožnost, delav-
ce ali, kakor je razvito v IV. poglavju, da to izstopi (er-
scheint) , živo delo. To mu pripada torej prav tako kot objek-
tivni pogoji delovnega procesa. Kljub temu se tu uveljavi nas-
lednja specifična razlika; Dejansko delo je to, kar delavec
253-
kapitalistu dejansko daje kot ekvivalent za v mezdo spremen-
463 jeni del kapitala, za kupno ceno dela. To je razdajanje nje-
(10) go-^e življenjske sile, udejanitev njegovih produktivnih spo-
sobnosti, njegovo gibanje, ne kapitalista, Kotreno kot osebna
funkcija, v svoji realnosti, je delo funkcija delavca in ne
kapitalista, Z gledišča menjave je delavec to, kar dobi kapi-
talist od njega v delovnem procesu, ne to, kot kakršnemu mu
stopa v delovnem procesu nasproti kapitalist. To tvori torej
nasprotje z objektivnimi delovnimi pogoji, ki znotraj delov-
nega procesa samega stopajo subjektivnemu delovnemu pogoju,
delu samemu ali raje delavcu nasproti kot kapital,v toliko
kot bivanje kapitalista. Tako prihaja do tega, da tako z gle-
dišča kapitalista kot z gledišča delavca produkcijsko sreds-
tvo nastopa kot bivanje kapitala, kot eminently capital dela,
torej nasproti drugemu elementu, v katerega se je spremenil
vloženi kapital in se zato pojavlja dynamei tudi izven produk-
cijskega procesa ko specifični eksistenčni način kapitala. Na-
dalje se to razvija, kakor se bo pokazalo, delno iz obče na?-
rave kapitalističnega ovrednotevalnega procesa (vloge, ki jo
pri tem igrajo produkcijska sredstva kot vsrkovalci živega
dela), delno iz razvoja specifično-kapitalističnega produk-
cijskega načina (kjer postane mašinerija itd, dejanski vladar
nad živim delom). Zato na osnovi kapitalističnega produkcij-
skega načina ta neločljiva stopitev uporabnih vrednot, v ka-
terih eksistira kapital v formi produkcijskih sredstev ter
določil teh produkcijskih sredstev, teh stvari kot kapitala,
kar je določeno družbeno produkcijsko razmerje, ravno tako,
kakor znotraj tega prodxikcijskega načina v njem zajeti pro-
dukt velja na sebi in za sebe kot blago. To tvori bazo za
fetišizem političnih ekonomistov.
Drugič: Produkcijska sredstva vstopajo kot določeno blago.,
npr, kot bombaž, premog, preja itd, iz cirkulacije v delovni
proces. Vstopajo v podobi uporabne vrednote, ki so jo imela,
dokler so še cirkulirala kot blago. Ko vstopijo v proces, funk-
cionirajo potlej z njihovimi uporabnim vrednostim ustrezajoči-
mi, njim kot stvarem stvarno pripadajočimi lastnostmi bombaža
254-
kot bombaža etc. Drugače pa je s" tistim delom kapitala, ki
ga imenujemo variabilni, ki pa je šele prek svoje zamenjave
z delovnimi zmožnostmi dejansko spremenjen v variabilni del
kapitala. Motren s strani svoje realne podobe ne predstavlja
denar - ta del kapitala, ki ga kapitalist izda pri nakupu de-
lovnih zmožnosti - nič drugega kot na trgu najdijiva (ali nanj
v/ithin certain term vržena) življenjska sredstva,-ki preidejo
v individualno konzmacijo delavca. Denar je le spremenjena
forma teh življenjskih sredstev, ki ga delavec, brž ko ga je
sprejel, spremeni nazaj v življenjska sredstva. Tako ta spre-
memba^ kot potlej konzumacija tega blaga kot uporabnih vred-
not je proces, ki neposredno nima ničesar opraviti z neposred-
nim produkcijskim procesom, pobliže, z delovnim procesom, mar-
več spada izven njega. Del kapitala, in s tem celokupni kapi-
tal, je vendarle spremenjen v variabilno veličino ravno s tem,
da je namesto denarja konstantne vrednostne veličine ali živ-
ljenjskih sredstev, v katerih se lahko predstavi, prav tako
konstantnih vrednostnih veličin, narobe zamenjan nek element,
živa delovna zmožnost, ki ustvarja vrednost in more biti kot
vrednost ustvarjajoči element večja ali manjša, se more pred-
stavljati kot variabilna veličina, je v vseh okoliščinah sploh
le kot tekoča, postajajoča - in zato vsebovana within different
limits - kot postajajoča veličina, namesto postale, vstopa kot
faktor v prodTikcijski proces. V dejanskosti more biti konzum
življenjskih sredstev sicer prek delavcev samih tako vpopaden
(vključen) v delovnem procesu, kakor je vanj vključen konzum
matières instrumentales npr. prek strojev, tako da se pojavlja
delavec le kot po kapitalu kupljeni instrument, ki za sojo
funiccijo v delovnem procesu potrebuje konzum, dodatek določene
porcije življenjskih sredstev, kot svoja matières intrumentales,
To bolj ali manj obstaja paČ glede na obseg in brutalnost eks-
ploatacije delavca. Ob tem pa se pojmovno ne mrreno zadrževati
pri teh ozkih načinih kapitalskega razmerja (nadaljr^ bomo vi-
aeli v ad 5 pri reprodukciji celotnega razmerja). Poprečno po-
užije delavec svoja življenjska sredstva med prekinitvijo ne-
posrednega delovnega procesa, medtem ko stroj svoja použije
med njegovim funkcioniranjem (žival?). Če pa motrimo ves delov-
255-
ni proces, pa je del teh življenjskih sredstev použit s stra-
ni družinskih članov, ki še ne delajo ali ne delajo več. Fak-
tično se v praksi da razliko med delavcem in strojem reduci-
rati na razliko med živaljo in strojem, qoud matières instru-
mentales, in njihov konzum. Vendar to ni nujno in zato ne spa-
da v pojmovno določilo kapitala. Vsekakor se formalno pojavlja
za mezdo izdani del kapitala kot del, ki ne pripada več kapi-
talistu, marveč delavcu, brž ko je privzel svojo realno podo-
bo, podobo v konzum delavca vstopajočih življenjskih sredstev.
Podoba uporabne vrednote, ki jo ima kot blago pred svojim vsto-
pom v produkcijski proces - kot življenjsko sredstvo - je torej
povsem različna od podobe, ki jo privzame znotraj tega procesa
in ki je podoba dejavno povnanjujoče se delovne sile, zato ži-
vega dela sam.ega. To torej specifično razlikuje ta del kapita-
la od kapitala, navzočega v podobi produkcijskih sredstev in
to je spet eden izmed razlogov (Grund), zakaj se na osnovi ka-
pitalističnega produkcijskega načina pojavljajo produkc ij ska
sredstva v eminentnem pomenu in za razliko ter v nasprotju do
življenjskih sredstev kot kapital na sebi in za sebe. Ta videz
- če abstrahiramo od tega, kar je razviti kasneje - se da raz-
plesti enostavno tako, da je forma uporabne vrednote, v kate-
ri eksistira kapital na zai:ljučku produkcijskega procesa, for-
m.a produI-:ta in da ta produkt eksistira tako v formi produkcij-
skih kot življenjskih sredstev, da je torej oboje enako navzo-
če kot kapital in zato tudi v nasprotju do žive delovne zmož-
nosti.
Preidimo zdaj k ovrednotevalnemu procesu.
V odnosu do menjalne vrednosti se spet pokaže razlika med
blagom in med v ovrednotevalnem procesu zapopadenim kapita-
lom.
Menjalna vrednost v produkcijski proces vstopajočega kapitala
je manjša, kot je bila menjalna vrednost na trg vrženega ali
vloženega kapitala - kajti je le vrednost blaga, ki stopa v
proces kot produkcijsko sredstvo - tj. vrednost konstantnega
256-
dela kapitala, ki vstopa v produkcijski proces kot vrednost,
Ilamesto vrednosti variabilnega kapitala imamo zdaj ovrednote-
vanje kot proces, actu v ovrednotevanju zapopadeno delo, ki
se stalno realizira kot vrednost, toda tudi nenehno prehaja
od postavljene vrednosti k ustvarjanju vrednosti.
Kar pa najprej zadeva ohranitev stare vrednosti, vrednostnega
dela konstantnega dela, je ta odvisna od: da vrednost v pro-
ces vstopajočih produkcijskih sredstev ni večja, kot je to
nujno, da vsebuje torej blago, iz katerega obstaja,opredme-
ten le za produkcijski smoter družbeno nujni delovni čas, -apr,
zgradbe, mašinerijo itd, in stvar kapitalista je, da pri na-
kupu teh produkcijskih sredstev gleda na to, da imajo za obli-
kovanje produkta average kot uporabne vrednote ustrezajoče
kalcovost (Güte), najsibo kot surovine najsibo kot stroji itd,,
da torej fimkcionirajo z average kakovostjo ter delu, živemu
faktorju, ne postavljajo nasproti nobenih neobičajnih ovir,
npr, kakovost surovin, k Čemer spada tudi to, da aplicirana
mašinerija etc ne oddaja od blaga več kot average déchet. Vse
to je stvar kapitalista. Toda nadalje je ohranitev vrednosti
konstantnega kapitala odvisna od tega, da je po možnosti kon-
zumiran čim bolj produktivno, da ni razsipavan, ker bi bil v
produktu sicer vsebovan večji del opredmetenega dela, kot je
družbeno nujno. Delno je to odvisno od delavcev samih in tu
se začenja nadzorstvo kapitalista, (To si zagotavlja prek task
work, z odtegljaji od mezde). Nadalje, da je delo opravljano
v redu, smotrno, da poteka spreminjanje produkcijskih sredstev
v produkt stvari primerno, da kot smoter zrta uporabna vred-
nota dejansko izstopa kot rezultat v uspeli formi. Tu spet na^
stopi nadzor in disciplina kapitalista. Končno, da prodtikcij-
ski proces ni moten, ni prekinjan ter da dejansko prehaja v
produkt v roku (razdobju), ki je dan z naravo delovnega pro-
cesa in njegovih predmetnih pogojev. To je odvisno delno od
kontinuitete dela, ki nastopi s kapitalistično produkcijo.
Delno pa od vnanjih nekontroljivih naključij, V toliko nasto-
ja z vsakim produkcijskim procesom nek riziko za vanj vsto-
pajoče vrednosti, riziko, ki pa so mu te 1) podvržene tudi
257-
izven prodiikcijskega procesa in ki je 2) lasten vsakemu pro-
dukcijskemu procesu, ne le kapitalskemu. 'Zoper to se brani
kapital z asociiranjem, S svojimi lastnimi prod\ikcijskimi
sredstvi delujoči neposredni producent je podvržen istemu ri-
ziku, To ni nič kapitalističnemu produkcijskemu procesu svoj-
skega. Če v kapitalistični produkciji pade ta riziko na kapi-
talista, je to le zato, ker si je uzurpiral lastništvo nad
produkcijskimi sredstvi),
Kar pa zadeva živi faktor ovrednotevalnega procesa,' je treba
1) vrednost variabilnega kapitala ohranjati s tem, da je na-
domeščena, reporducirana, tj, da je produkcijskim sredstvom
dodajan tako velik kvantum dela kot znaša vrednost variabil-
nega kapitala ali mezde; 2; increment njegove vrednosti, da
ustvarja presežno vrednost tako, da je v produkt opredmeten
višek kvantuma dela, čez v mezdi vsebovani, dodatni kvantum
dela.
Temu ustreza razlika med uporabno vrednostjo vloženega kapita-
la ali blaga, v katerem eksistira ter med podobo uporabne vred-
465 nosti kapitala v delovnem procesu, razlika med Fienjalno vred-
(15) nostjo vloženega kapitala in med pojavom menjalne vrednosti
kapitala v ovrednotevalnem procesu, ko tem produkcijsko sred-
stvo, konstantni kapital stopa v proces v isti uporabni- vred-
nostni formi, kot jo je imelo blago, iz katerega obstaja, po-
prej, medtem ko na mesto izgotovljene uporabne vrednote, iz
katere je obstajal variabilni kapital, stopi živi faktor v no-
vih uporabnih vrednoteh ovrednotujoče se delovne sile, realne-
ga dela in da tukaj vstopi v ovrednotevalni proces vrednost
produkcijskih sredstev, konstantnega kapitala, kot taka, med-
tem ko vrednost variabilnega kapitala sploh ne vstopi vanj,
temveč je nadomeščena z vrednost ustvarjajoče dejavnostjo, nas-
topi kot ovrednotevalni proces eksistirajoča dejavnost žive-
ga faktorja.
Da bi delovni čas delavce postavljal vrednost, sorazm.erno s
svojim trajanjem, mora biti družbeno nujni delovni čas. Tj.
258-
delavec mora v določenem času opraviti normalno družbeni kvanr-
tum smotrnostnega dela in kapitalist ga zato sili, da-bi nje-
govo delo posedovalo vsaj normalno družbeno povprečno stopnjo
intenzivnosti. Kolikor bo mogel, jo bo skušal dvigniti čez
ta minimxim in v danem času bo skušal ekstrahirati iz njega ko-
lilror se le da dela, kajti vsaka nadpovprečna intenzivnost de-
la mu ustvarja presežno vrednost. Nadalje bo poslcušal kar se
da podaljšati delovni proces čez meje, v katerih je treba de-
lati, da bi bila nadomeščena vrednost variabilnega kapitala,
mezde. Ob dani intenzivnosti delovnega procesa bo kar se da
težil k povečanju njegovega trajanja, ob njegovem danem traja-
nju k povečanju njegove intenzivnosti. Kapitalist sili delav-
ca, da bi svojemu delu normalne stopnje intenzivnosti kolikor
se le da dal višjo stopnjo in sili ga, da bi kolikor se da
podaljšal svoj delovni proces čez časovno trajanje, ki je nuj-
no za nadomestitev mezde.
Prek tega svojevrstnega karakterja kapitalističnega ovredno-
tevalnega procesa zadobi tudi realna podoba kapitala v produk-
cijskem procesu, njegova podoba kot uporabna vrednota, nadalj-
no modifikacijo. Najprej, morajo biti produkcijska sredstva
pričujoča v masi, ki ni zadostna le za absorbiranje nujnega de-
la, ampak tudi za presežno delo. Drugič pa se spremeni inten-
zivnost in ekstenzija realnega delovnega procesa.
Produkcijska sredstva, ki jih delavec aplicira v dejanskem
delovnem procesu, so sicer lastnina kapitalista, ter stopajo
tako nasproti njegovemu delu, ki je njegovo lastno življenj-
sko povnanjanje, kot je bilo že poprej razvito, kot kapital.
Toda po drugi plati je on tisti, ki jih aplicira v svojem
delu, V dejanskem delovnem procesu koristi delovna sredstva
kot vodnik svojega dela in delovni predmet kot materijo, v
kateri se predstavlja njegovo delo, S tem ravno spreminja pro-
dukcijska sredstva v smotrnostno formo* prodiikta. Drugače pa
se predstavlja reč s stališča ovrednotevalnega procesa. Ni de-
lavec, ki aplicira delovna sredstva, marveč so delovna sreds-
tva, ki aplicirajo delavca. Ni živo delo, ki se v opredmetenem
259-
udejanja kot v svojem objektivnem organu, temveč je predmetno
delo, ki se ohranja in povečuje z vsrkavanjem živega ter pos-
taja s tem sebe ovrednotujoča vrednost, kapital, funkcionira
kot tak. Produkcijska sredstva se pojavljajo le še kot vsrko-
valec kar se da večjega Irvantuma živega dela. Živo delo se po-
javlja le še kot sredstvo ovrednotevtuiyó. pričujočih vrednosti
in zato njihovega kapitaliziranja. In ravno zaradi tega, če
abstrahiramo od poprej razvitega, se produkcijska sredstva
spet pojavijo nasproti živemu delu éminemment kot bivanje ka-
pitala in sicer zdaj kot gospostvo preteklega, mrtvega dela
nad živim. Prav  kot vrednost tvoreče^živo delo v ovred-
notevalnem procesu nenehno utelesano opredmetenemu. Kot napre-
zanje, kot razdajanje življenjske sile, je delo osebna dejav-
nost delavca. Toda kot posredujoče, kot zapopadeno v procesu
svojega opredrietovanja, je delo delavca, brž ko je vstopil v
produltcijski proces, sam.o eksistenčni način kapitala, njemu
utelešeno. Ta vrednost ohranjujoča in novo vrednost ustvarja-
joča sila je zato sila kapitala in oni proces se pojavlja kot
proces njegovega samoovrednotevanj a in obubožanja delavca, ki
po njem ustvarjano vrednost ustvarja obenem kot njemu samemu
tujo vrednost.
466 lía osnovi kapitalistične produltcije se ta sposobnost opredme-
(16) tenega dela, da se spreminja v kapital, tj, da se produkcijs-
ka sredstva spreminjajo v sredstva komande nad živim delom
in eksploatacije živega dela, pojavlja kot njim po sebi in
za sebe pripadajoča ^каког je dynamei na tej bazi ja poveza-
na s tem), neločljiva od njih, je zato kot lastnost, ki jim
pripada kot stvEirem, kot uporabnim vrednotam, kot produkcijs-
kim sredstvom.. Ta se pojavljajo zato na sebi in za sebe kot
kapital in zato se pojavlja kapital, ki izraža določeno pro-
diilic i j sko razmer j e, določeno družbeno razmerje, v katerem zno-
traj produkcije posestniìti produite i j skih pogojev pristopajo
k živim delovnimi zmožnostim, kot stvar, docela tako kakor se
pojavljata vrednost kot lastnost stvari in ekonomsko določilo
stvari kot blago, kot njegova stvarna kvaliteta, docela tako
kakor se družbena for^^i, ki jo delo dobi v denarju, predstav-
260-
Ija kot lastnost neke stvari. 2) Faktično je gospostvo kapi-
talistov nad delavci le gospostvo osamosvojenih, nasproti
delavcu osamosvojenih delovnih pogojev (h katerim razen ob-
jeirtivnih pogojev produkcijskega procesa - prodvikcijskih sred-
stev - spadajo tudi objektivni pogoji vzdrževanja in učiriko-
vitosti delovne sile, torej življenjska sredstva) nad delav-
cem samim, čeprav se to razmerje udejani šele v dejanskem
prodiikcijskem procesu, ki je, kot smo videli, bistvenostno
produkcijski proces presežne vrednosti, kar zadeva vzdrževan-
je stare vrednosti, samoovrednotevalni proces vloženega kapi-
tala. V cirkulaciji, se kapitalist in delavec srečujeta le kot
prodajalca blaga, toda prek specifične polarne narave vrste
blaga, ki ga prodajata drug drugemu, stopa delavec v produk-
cijski proces nujno kot sestavni del uporabne vrednote, real-
nega bivanja in vrednostnega bivanja kapitala, čeprav se to
razmerje udejani šele znotraj produkcijskega procesa ter kot
Icupec dela samo dymamei eksistirajoči kapitalist postane de-
janski kapitalist šele, če prek prodaje svoje delovne zmožnos-
ti actualiter v mezdnega delavca pretvorjeni delavec {šel^ v
onem procesu dejansko stopi pod komando kapitala. Funkcije, ki
jih izvaja kapitalist, so le z zavestjo in voljo izvajane fun-
kcije kapitala - samo sebe ovrednotujoče vrednosti prek vsrka-
vanja živega dela - samega. Kapitalist funkcionira le kot per-
sonificirani kapital, kapital kot persona, kakor delavec le
kot personificirano delo, ki mu pripada kot multa, kot napreza-
nje, ki pa kapitalistu pripada kot bogastvo ustvarjajoča in
povečujoča substanca, kakor se kot taka dejansko prikazuje kot
kapitalu v produkcijskem procesu utelešeni element, kot njegov
živi, variabilni faktor. Gospostvo kapitalistov nad delavci je
zato gospostvo reči nad ljudmi, mrtvega dela nad živim, pro-
dukta nad producenti, ker so blaga, ki postanejo sredstva gos-
postva (toda zgolj kot sredstvo gospostva kapitala samega) nad
delavci, dejansko goli rezultat prodiikcijskega procesa, njego-
vi produkti. To je povsem isto razmerje v materialni produkci-
ji, v dejanskem Družbenem življenjskem procesu - kajti to je
produkcijski proces - kakršno se na ideološkem področju pred-
stavlja v religiji, sprevrnitev subjekta v objekt in narobe.
261-
Historično motreno se prikazuje ta sprevrnitev kot nujni pre-
hodni produkt, da bi se izsililo ustvarjanje bogastva kot
takega, tj, brezobzirnih produkcijskih sil družbenega dela,
ki edine morejo tvoriti materialno bazo svobodne človeške
družbe, na račun večine. Treba je iti skoz to nasprotncstno
oblilco, kakor si je moral človek svoje duhovne sile najpoprej
religiozno oblikovati (gestalten) nasproti sebi kot neodvisne
moči. To je odtujevalni proces njegovega lastnega dela. Toli-
ko je tu delavec vnaprej višje kot kapitalist, medtem ko po-
slednji korenini v onem odtujevalnem procesu ter nahaja v njem
svojo absolutno zadovoljitev, delavec pa je kot njegova žrtev
nasprotno vnaprej v rebelirajočfcui razmerju ter ga občuti kot
hlapčevski proces. Kolikor je produlccijski proces obenem de-
janski delovni proces ter mora kapitalist kot njegov nadzor-
nik in voditelj opravljati funkcijo v dejanski prodiikciji, do-
biva njegova dejavnost dejansko specifično, mnogovrstno vsebi-
no, Toda delovni proces sam se prikazuje le kot sredstvo ovred-
notevalnega procesa, docela tako kakor uporabna vrednota pro-
dukta le kot nosilec njegove menjalne vrednosti, Samoovredno-
tevanje lapitala - ustvarjanje presežne vrednosti - je torej
določujoči, obvladujoči in presegajoči smoter kapitalista, ab-
solutni gon in vsebina njegove dejavnosti, dejansko le racio-
naliziran gon in smoter skopiiha (Schatzbildners: tvorca zakla?-
da), - povsem ubožna in abstraktna vsebina, ki z neke druge
strani prikazuje kapitalista pravtako zelo podrejenega hlap-
čevstvu kapitalskega razmerja, četudi z druge strani, z nas-
protnega pola, kot delavca.
Izvorno razmerje, v katerem would be capitalist kupuje delo
(po IV, poglavju lahko namesto delovna zmožnost rečemo tako)
od delavca, da bi kapitaliziral denarno vrednost ter delavec
prodaja dispozicijo s svojo delovno zmožnostjo, s svojim de-
lom, da bi životaril, je nujni uvod in pogoj - vsebuje po se-
bi v sebi - zdaj v dejans'tcem produkcijskem procesu razvito
razmerje, v katerem postane posestnik blaga capitalist, per-
sonificirani kapital in delavec gola personifikacija dela za
kapital. Kakor je ono prvo razmerje, v katerem si navidez oba
262-
stopata nasproti kot posestnika blaga, predpostavka, tako je,
kakor bono videli kasneje, rezultat in produkt kapitalistične-
ga produkcijskega procesa. Toda glede na to bi morali oba ak-
ta razločevati. Prvi pripada cirlnilaciji. Drugi se razvija na
bazi prvega šele v dejanskem produkcijskem procesu.
Produkcijski proces je neposredna enotnost delovnega procesa
in ovrednotevalnega procesa, kakor je njegov neposredni rezu^
Itat, blago, neposredna enotnost uporabne vrednote in menjal-
ne vrednosti. Toda delovni proces je le sredstvo ovrednoteval-
nega procesa in ovrednotevalni proces kot tak je bistvenostno
produlccija presežne vrednosti, tj, opredmetovalnega procesa
neplačanega dela, S tem je specifično določen celoten značaj
produire i j skega procesa,
oe motrimo produlccijski proces z dveh različnih vidikov 1) kot
delovni nroces, 2) kot ovrednotevalni proces, izhaja že iz
tega, de je le en edin, nedeljiv delovni proces. Ne dela se
dvojnostno, enJo'at zaradi smotrnostnega produkta, da bi se us-
tvarila uporabna vrednota, da bi se prodiikcijska sredstva
r^retvorila v produkt, in drugič, da bi se ustvarilo vrednost
in menjalno vrednost, da bi se ovrednotilo vrednost. Delo je
vzpostavljano le v svoji določni, konkretni, specifični obli-
ki, načinu, eksistenčnem načinu, po čemer je smotrnostna de-
javnost, ki pretvarja produkcijsko sredstvo v določen produkt,
vreteno in bombaž npr. v prejo. Je le delo predenja itd,, ki
je pridodano in ki ob dodajanju neprestano producira več pre-
je, Vrednost postavljajoče je to realno delo, kolikor posedu-
je normalno določeno stopnjo intenzivnosti (oziroma šteje le,
kolikor jo poseduje) in kolikor se to realno delo dane inten-
zivnosti materializira v produktu v določenih, s časom merje-
nih ki'-antitetah, če bi delovni proces prenehal na točki, kjer
je kvantum v obliki predenja itd. vzpostavljenega dela = kvan-
t\xmu v mezdi vsebovanega dela, bi ne bila producirana nobena
presežna vrednost. Presežna vrednost se zato predstavlja tudi
v nekem presežnem produktu, tukaj kot prebitek kvantuma preje
nad kvantumom, katerega vrednost = vrednosti mezde. Kot ovred-
263-
notevalni proces se delovni proces pojavlja zato tako, da je
v njem vzpostavljeno konkretno delo kvantum družbeno nujnega
dela (prek njegove intenzitete)^ da = določenemu kvantimu
družbeno povprečnega dela ter tako, da ta kvantum, poleg"v
mezdi vsebovanega, predstavlja prebitni kvantum. To je kvan-
titativno preračunanje. posebnega konkretnega dela kot nujnega
družbenega poprečnega dela, preračunanje, ki pa mu ustreza re-
alni moment, prvič, norm^alne intenzivnosti dela (da je za vzpo-
stavitev določenega kvantuma produkta porabljen le za to druž-
beno nujni delovni čas) ter podaljšanja delovnega procesa čez
njegovo za nadomestek vrednosti variabilnega kapitala nujno
trajanje.
Iz poprej razvitega sledi, da lahko ob izrazu "opredmeteno de-
lo" in ob nasprotju kapitala kot opredmetenega dela do živega
dela pride do velikega spodrsljaja.
Že poprej sempokazal^^ , da je razvedba (Analyse) blaga na "de-
lo" pri vseh doslejšnjih ekonomistih dvoznačna in nepopolna.
Ne zadošča reducirati na "delo", m.arveč na delo v dvojni ob-
liki, pri čemer se po eni plati predstavlja kot konkretno
delo v uporabni vrednoti blaga, po drugi plati pa je preraču-
nano kot družbeno nujno delo v menjalni vrednosti. Ob prvem
vidiku je vse odvisno od njegove posebne uporabne vrednote,
od njegovega specifičnega značaja, ki ravno vtisne po njem
ustvarjeni uporabni vrednoti specifični pečat ter jo naprav-
Ija za neko konkretno uporabno vrednoto, z razliko od drugih,
za ta določeni artikel. Nasprotno pa je povsem abstrahiranc
od njegove posebne koristnosti, od njegove posebne narave in
določnega načina, kolikor je preračvmavano kot vrednost tvo-
reči element ter je blago preračunavano kot njegovo opredme-
tenje. Kot takšno je brezrazličnostno, družbeno nujno, obče
delo, povsem in docela ravnodušno do vsake posebne vsebine,
zaradi česar dobi tudi v svojem samostojnem izrazu, denarju,
v blagu kot ceni, nek vsemu blagu skupni in le po kvantiteti
različnostni izraz. Po prvi plati se reč predstavlja v dolo-
čeni uporabni vrednoti blaga, v svoji določeni stvarni eksis-
264
tenci, po drugi v denar,ju, pa če eksistira ta kot denar ali
kot goli obračunski denar v ceni blaga. Po prvi plati gre iz-
ključno za kvaliteto, po drugi zgolj za kvantiteto dela. Po
prvi plati se predstavlja razlika konkretnega dela v delitvi
dela, po drugi v njegovem brezrazličnostnem denarnem izrazu.
Znotraj produkcijskega procesa pa nam ta razlika stopi naspro-
ti aktivno. Nismo več mi tisti, ki jo delamo, temveč se sama
dela v produkcijskem procesu.
Razlika med opredmetenim delom in živim se predstavlja v re-
alnem delovnem procesu, Prod\ikcijska sredstva, npr, bombaž
in \Teteno etc,, so prodiikti, uporabne vrednote, v katerih so
utelešena določena koristna, konkretna dela, strojništvo, sa-
jenje bombaža itd,, medtem ko se delo predenja v procesu ne
pojavlja le kot delo, ki je specifično različno od del, ki
so vsebovana v produkcijskih sredstvih, ampak se kot živo de-
lo, sebe šele udejanjajoče in svoj prodxikt stalno od sebe od-
rivajoče delo, pojavlja v nasprotju do onih, v njihovih svojs-
tvenih produktih že opredmetenih del. Tudi s tega stališča se
predstavlja nasprotje med eno stranjo kot navzočim bivanjem
kapitala ter med živim delom kot, predvsem, delavčevim raz-
dajanjem življenja. Nadalje nastopa opredmeteno delo v delov-
nem procesu kot predmetni moment, element, za udejanitev žive-
ra dela.
Povsem drugače pa se reč pojavlja, brž ko motrimo ovrednote-
valni proces, oblikovanje in ustvarjanje nove vrednosti.
Delo, ki je tu vsebovano v produkcijskih sredstvih, je določe-
ni Iryantum občega družbenega dela in se predstavlja zato v do-
ločeni veličini vrednosti ali vsoti denarja, faktično v ceni
teh produire i j sk ih sredstev. Delo, ki je dodano, je določeni
dodatni kvantum občega družbenega dela ter se predstavlja
kot dodatna veličina vrednosti ali vsota denarja, V produkcij-
skih sredstvih že vsebovano delo je isto kot nanovo dodano.
Razlikujeta se le v tem, da je eno opredmeteno v uporabnih
vrednotah in drugo zapopadeno v procesu tega opredmetovanj a,
265
da je eno preteklo, drugo sedanje, da je eno mrtvo, drugo
živo, da je eno opredmeteno v perfektu, drugo pa se opredme-
tuje v prezensu, V obsegu, v katerem preteklo delo nadomešča
živo, je sam proces, se ovrednotuje, je fluens, ki ustvarja
fluksijo. To njegovo vsrkavanje dodatnega živega dela je nje-
gov samoovrednotevalni proces, njegovo dejansko spreminjanje
469 v kapital, v samoovrednotujočo se vrednost, njegova sprememba
(22) iz konstantne veličine vrednosti v variabilno in procesoidno
veličino vcednosti. Vsekakor more biti dodano to dodatno delo
le v podobi konkretnega dela in zato produkcijskim' sredstvom
le v njihovi specifični podobi kot posebnim uporabnim vredno-
tam ter je tudi v teh prodiikcijskih sredstvih vsebovana vred-
nost lahko ohranjena le prek njihovega konzuma kot delovnih
sredstev v konkretnem delu. To pa ne izključuje, da se priču-
joča vrednost, v produkcijskih sredstvih opredmeteno delo,
ne bi povečalo le prek lastnega kvantuma, ampak tudi prek
kvantima v variabilnem kapitalu opredmetenega dela in to po-
večalo po stopnji kot vsrkava živo delo, in to se samo opred-
metuje kot denar, kot obče družbeno delo. V tem smislu je zar-
to eminently - kai* ce nanaša na ovrednotevalni proces ,svojst-
veni smoter kap it elI ist ične produkcije -, da kapital kot opred-
meteno delo (accumulated labour,pre-existent labour and so
forth) stopi nasproti živemu delu (immediate labour etc.) ter
da mu ga zoperstavljajo tudi ekonomisti. Vendar tu stalno za-
padajo v protislovja in dvoznačnost - Ricardo sam - ker niso
jasno izdelali razvedbe (Analyse) blaga na delo v dvojni for-
mi.
Prek prvotnega menjalnega procesa med kapitalistom in delav-
cem - kot posestnikom blaga - vstopi v produkcijski proces le
živi faktor, delovna zmožnost, kot moment realne podobe kapi-
tala. Toda šele v produkcijskem procesu samem se opredmeteno
delo prek vsrkanja živega dela spremeni v kapital ter se delo
zato spremeni v kapital.
(...)
489 Mistifikacij» kapitala etc.
(77)
266-
Ker je živo delo - znotraj produkcijskega procesa - kapitalu
že utelešeno, se vse družbene produktivne sile dela predstav-
ljajo kot prod\iktivne sile kapitala, kot kapitalu inherentne
lastnosti, povsèm tako kot se je obči karakter dela, kolikor
je vrednost tvoreče delo, pojavil v denarju kot lastnost stva-
ri. Toliko bolj, kolikor
1)	delo kot povnanjanje delovne zmožnosti, kot naprezanje si-
cer pripada posameznemu delavcu (je tisto, s čemer realiter
plača kapitalistu to, kar mu ta da), čeprav pripada kot to,
ki se opredmeti v produktu, kaptalistu; nasprotno pa druž-
bena kombinacija, v kateri posamezne delovne zmožnosti funk-
cionirajo le kot posebni organi celokupno delavnico tvore-
če celokupne delovne zmožnosti, ne pripada njim, mar\''eč jim
stopa nasproti kot kapitalistični arrangement, jim je pri-
lepljena;
2)	se te družbene produktivne sile dela ali produktivne sile
družbenega dela historično razvijejo šele s specifično ka-
pitalističnim produkcijskim načinom, se pojavljajo torej
kot nekaj kapitalističnemu razmerju imanentnega in neloč-
ljivega od njega;
5) privzamejo objektivni delovni pogoji, z razvojem kapitalis-
tičnega produkcijskega načina, predrugačeno podobo, prek
dimenzije in ekonomije, v kateri in s katero so bili upo-
rabljeni (če abstrahiramo formo mašinerije etc.). Kot kon-
centrirana produkcijska sredstva postanejo razvitejši, pred-
stavljajoč družbeno bogastvo, in, kar pravzaprav zajame ce-
loto, v obsegu in z efektom produkcijskih pogojev družbeno
kombiniranega dela. Če abstrahiramo od kombinacije dela sa-
mega, se ta družbeni karakter delovnih pogojev - k čemer
med drugim spada njihova forma kot mašinerija in capital
fixe v vsakršni formi - pojavlja kot nekaj povsem samostoj-
nega, neodvisno od delavca eksistirajočega, kot eksistenč-
ni način kapitala in zato tudi kot neodvisno od delavcev a-
ranžirano, prek kapitalistov. Kakor se družbeni karakter
njihovega lastnega dela, tako se še toliko bolj družbeni
karakter produkcijskih pogojev, kot skupnostnih produkcijs-
kih pogojev kombiniranega dela, pojavlja kot kapitalistični.
267-
neodvisno od delavcev tem produkcijskim pogojem kot takim
pripadajoči karakter,
ad 3) bi želeli tako pripomniti naslednje, kar delno antici-
pira kasnejše: Profit za razliko od presežne vrednosti - lah-
ko raste z ekonomsko uporabo skupnih delovnih pogojev, da se
štedi npr, pri gradnji, kurjavi, razsvetljavi itd,, vrednost
prime motorja ne raste z isto stopnjo kot njegova moč (Kraft),
ekonomičnost pri ceni surovin, ponovni izkoristek odpadka,
zmanjšanje administrativnih stroškov, blagovnic pri masovnej-
ši produkciji etc,, vse te relativne pocenitve konstantnega
kapitala ob absolutni rasti njegove vrednosti temeljijo na tem,
da so ta produkcijska sredstva, delovna sredstva kot delovni
material, uporabljena simpno in ta slnipna uporaba ima skupno
sodelovanje konglomeriranih delavcev za absolutno predpostavko,
je torej sama le predm.etni izraz družbenega karakterja dela
in iz njega rezultirajoče družbene produktivne sile, kakor
posebna podoba teh pogojev, npr, kot mašinerija, najpogosteje
ni uporabljiva izven kombiniranega dela. Oni pa se pojavljajo,
nasproti delavcu, ki nastopa znotraj njih, kot dani, od njega
neodvisni pogoji, kot podoba kapitala. Zato se npr, tudi nji-
hovo ekonomiziranje (in iz tega izvirajoča rast profita in po-
cenitev blaga) pojavlja kot nekaj povsem različnega od presež-
nega dela delavca, kot direktno dejanje in prireditev kapita-
lista, ki tu sploh funkcionira kot personifilcacija družbenega
karakterja dela, celokupne delavnice kot take. Znanost kot ob-
či duhovni produkt družbenega razvoja se tukaj pravtako pojav-
lja utelešena direktno kapitalu (uporaba nje kot znanosti, lo-
čeno od vedenja in zmorenja posameznih delavcev, v materialnem
prodiikcijskem procesu) in obči razvoj družbe, ker je po kapita-
lu izrabljan nasproti delavcu, ker učinlcuje kot px-odxaktivna si-
la kapitala nasproti delavcu, se pojavlja kot razvoj kapitala
in to tolilio bolj, ker za veliko večino vštric s tem stopa iz-
praznitev delovne zm.ožnosti.
490 Kapitalist sam je mogočnik (Gewalthaber) le kot personifici-
(79) ranje kapitala (zaradi česar v italijanskem knjigovodstvu stal-
268-
no figurira kot dvojna figura, npr, kot debtor svojega last-
nega kapitala).
Produktivnost kapitala obstaja, če motrimo formalno subsumaci-
jo, najprej zgolj v siljenju k presežnemu delu; siljenje, ki
ga kapitalistični produkcijski način deli s poprejšnjimi pro-
dike i j skimi načini, toda ga izvaja v formi, ki je ugodnejša
za produkcijo,
če motrimo celo zgolj formalno razmerje, obuo formo .kapitalis-
tične produkcije, ki vključuje svoje manj in svoje bolj razvi-
te načine, se produkcijska sredstva, stvarni delovni pogoji ne
pojavljajo kot subsumirana delavcu, marveč je on subsumiran
podnje, Capital employs labour. Že to razmerje v svoji enostav-
nosti: personifikacija stvari in postvarelost (Versachlichung)
person.
Kompliciranejše in videzno misterioznejše pa postane to raz-
merje, ko se ob razvoju specifično kapitalističnega produlccij-
skega načina nasproti delavcu ne postavijo na noge le te stva-
ri (Dinge) - ti produkti dela, tako kot uporabne vrednote ka-
kor kot menjalne vrednote - ter mu stopijo nasproti kot "ka-
pital" , ampak se družbene forme dela predstavljajo kot razvoj-
ne forme kapitala in se zato talco razvite produktivne sile
družbenega dela predstavljajo kot produktivne sile kapitala.
Kot takšne družbene sile so nasproti delu "kapitalizirane",
Skupnostna enotnost v kooperaciji, kombinacija pri delitvi de-
la, aplikacija naravnih sil in znanosti, produktov dela kot
mašinerije - vse to faktično nastopi samostojno nasproti posa-
meznim delavcem kot tuje, stvarno, nahajano, tu brez in več-
krat zoper njihovo sodelovanje, kot gola eksistenčna forma od
njih neodvisnih in njih obvladujočih delovnih sredstev, koli-
kor so družbene sile stvarne ter predstavljajo v kapitalistu
ali njegovih understrappers (reprezentantnih) inkarnirani vpo-
gled in voljo celokupne delavnice, kolikor je ta oblikovana
prek njihove lastne kombinacije - kot funkcije kapitala, ki
živi v kapitalistu. Družbene forme njihovega lastnega dela -
269-
subjektivno - objektivno - ali forme njihovega lastnega druž-
benega dela so od posameznih delavcev povsem neodvisno tvor-
jena razmerja; delavci kot subsumirani pod kapital so elemert-
ti teh družbenih tvorb, toda te družbene tvorbe ne pripadajo
njim, nasproti njim stopajo zato kot podobe kapitala samega,
kot, za razliko od njihove posamezne delovne zmožnosti, kapi-
talu pripadajoče, iz njega izvirajoče in njemu utelešene kom-
binacije. In to privzame toliko realnejšo formo, kolikor bolj
je po eni plati njihova delovna zmožnost sama s temi formami
tako modificirana, da je v svoji samostojnosti, torej izven te
kapitalistične sovisnosti, nemočna, da se njena samostojna pro-
duktivna sposobnost zlomi, po drugi plati pa se ob razvoju ma-
šinerije pogoji dela tudi tehnološko pojavljajo kot delo obvla-
dujoči ter ga obenem nadomeščajo, zatirajo, napravijajo za
odvečnega v njegovih samostojnih formah. V tem procesu, v ka-
terem družbeni karakterji njihovega dela stopajo njim nasproti
na določen način kapitalizirano - kakor se npr. v mašineriji
vidni produkti dela pojavljajo kot obvladovalci dela - je isto
seveda tudi z naravnimi silami in znanostjo, produktom obče
zgodovinskega razvoja v njegovi abstraktni kvintesenci - nas-
proti jim stopijo kot moči kapitala. Faktično se ločijo od
spretnosti in znanja posameznega delavca - in čeprav so, mo-
treni v svojem izvoru, spet produkt dela - se povsod, kjer
stopajo v delovni proces, pojavljajo kot utelešeni kapitalu.
Kapitalistu, ki aplicira nek stroj, ni treba, da bi ga razumel.
(Glej Ureja) Toda v stroju se realizirana znanost nasproti de-
lavcu pojavlja kot kapital. In faktično se vse te na družbenem
delu utemeljene sile, uporaba znanosti, naravne sile in pro-
dukti dela v velikih masah, sami pojavljajo le kot sredstva
za eksploatacijo dela, kot sredstva za prilaščanje presežnega
dela, zato nasproti delavcu kot nekaj kapitalu pripadajočega.
Kapital vsa ta sredstva uporabi seveda le, da bi eksploatiral
delo, toda, da bi jih eksploatiral, jih mora uporabiti v pro-
dukciji. In tako se razvoj družbenih produktivnih sil dela
in pogoji tega razvoja pojavljajo kot dejanje kapitala, do ka-
terih posamezni delavec ni le v pasivnem odnosu, ampak se oni
odvijajo v nasprotju do njega.
270-
Ker obstaja iz blaga, je kapitial sam dvojen,
1)	menjalna vrednota (denar), toda sebe ovrednotujoča vred-
nost, ki ustvarja vrednost, raste kot vreano^t, dobi inc-
rement s tem, da je vrednost. To se reducira na menjavo
danega kvantuma opredmetenega dela za večji kvantum žive-
ga dela,
2)	Uporabna vrednota, in tu se pojavlja kapital glede na nje-
govo določeno razmerje v delovnem procesu. Toda ravno tu
' nista zgolj delovni material, delovno sredstvo, katerima
bi pripadalo delo, ki bi si utelesila delo, temveč so z
delom tudi njegove družbene kombinacije in tem družbenim
kombinacijam ustrezajoči razvoj delovnih sredstev. Kapita-
listična produkcija najprej na veliko razvije - odtrga od
posameznega samostojnega delavca - pogoje delovnega pro-
cesa, tako njegove produktivne kot subjektivne, toda raz-
vije jih kot posameznega delavca obvladujoče in nje^u tuje
moči.
Tako je kapital zelo misteriozno bitje,
(...)
ad 3) Kapitalistična produkcija je
produkcija in reprodukcija
specifično kapitalističnih
produkcijskih razmerij
492
(34) Prodiikt kapitalistične produkcije ni le presežna vrednost,
je kapital.
Kapital je, kakor smo videli, D-B-D^ samo sebe ovrednotujoča
vrednost, vrednost, ki koti vrednost.
Najprej je vložena denarna ali vrednostna vsota, celo še po
svoji spremembi v faktorje delovnega procesa - v produkcijska
sredstva, konstantni kapital - in v delovnih zmožnostih, ka-
mor se je prestavil variabilni kapital, le na sebi, le dynamei
kapital in še bolj kot le tak je pred svojo prestavitvijo v
271
faktorje dejanskega prodiikcijskega procesa. Šele znotraj nje-
ga, prek dejanskega utelešenja živega dela v predmetne forme
bivanja kapitala, šele prek dejanskega vsrkanja dodatnega de-
la, se ne spremeni v kapital le to delo, ampak se vložene
vrednostne vsote spremenijo iz možnega kapitala, iz kapitala
po določilu, v dejavni in dejanski kapital. Kaj se je zgodi-
lo med celokupnim procesom? Delavec je prodal razpolaganje s
svojo delovno zmožnostjo za nujna življenjska sredstva, za
dano vrednost, določeno z vrednostjo njegove delovne zmožnos-
ti. Kaj je torej, motreč njega, rezultat? Simplement in pure-
ment: Reprodukcija njegove delovne zmožnosti. Kaj zato odda?
Vrednost ohranjajoče, vrednost ustvarjajoče in povečujoče de-
javnost, svoje delo. Iz procesa pride, če abstrahiramo obrabo
njegove delovne sile, takšen, kakršen je vstopil vanj, kot go-
la subjektivna delovna sila, ki mora ves proces znova preteči,
da bi se ohranila.
Kapital pa nasprotno iz procesa ne pride takšen, kakršen je
vstopil vanj. V njem šele se je spremenil v dejanski kapital,
v sebe ovrednotujočo vrednost. Celokupni produkt je zdaj for-
ma, v kateri eksistira kot dejanski kapital in kot takšen sto-
pa kot lastnina kapitalista, kot samostojna in po delavcu sa-
mem ustvarjena moč, znova nasproti njemu. Produkcijski proces
zato ni bil le njegov reprodukcijski proces, ampak njegov pro-
dukcijski proces kot kapitala. Poprej so mu stali produkcijs-
ki pogoji v toliko nasproti kot kapital, kolikor jih je nas-
proti sebi nahajal osamosvojen. Zdaj pa je produlct njegovega
y
lastnega dela, da si jih nasproti sebi najde kot kapital spre-
menjene produkcijske pogoje. Kar je bilo kot predpostavka, je
zdaj rezultat produkcijskega procesa.
Da produkcijski proces ustvarja kapital, je zato le drugi iz-
raz za to, da je ustvarjal presežno vrednost.
Vendar se zadeva ne zaustavi tu. Presežna vrednost je spremen-
jena nazaj v dodatni kapital, se kaže kot tvorba novega kapi-
tala ali povečanega kapitala. Akumulacijski proces je sam ima-
272-
nentni moment kapitalističnega prodiikcijskega procesa. Vklju-
čuje novo ustvarjanje mezdnih delavcev, sredstev udejanjanja
in povečevanja pričujočega kapitala, pa naj bo, da je od njega
subsumiran po kapitalistični produkciji še ne zajeti del pre-
bivalstva, kakor ženske in otroci, ali da mu je podvržena
prek naravnega prirastka populacije povečana delovna masa. Ob
pobližni razmotritvi se pokaže, da kapital svojim eksploata-
cijskim potrebam primerno upravlja to produkcijo delovne sile
samo, produkcijo po njem izkoriščanih človeških mas. Kapital
torej ne producira le kapitala, producira rastočo delovno ma^
so, snov, prek katere edinole lahko funkcionira kot dodatni
kapital. Delo torej ne producira le delovnih pogojev, na zme-
raj bolj razširjeni stopnji, v nasprotju do sebe, kot kapital,
ampak kapital z zmeraj bolj razširjajoče se stopnjo producira
produktivne mezdne delavce, ki jih potrebuje. Delo producira,
svoje produkcijske poboje kot kapital in kapital delo kot sred-
stvo svoje udejanitve kot kapitala, kot mezdno delo. Kapitalis-
tična prodiikcija ni le reprodukcija razmerja, je njegova pro-
diilccija na zmeraj bolj razširjeni stopnji in v isti meri kot
se s kapitalističnim produkcijskim načinom razvija družbena
produktivna sila dela, raste nasproti delavcu nakopičeno bo-
gastvo kot njega obvladujoče bogastvo, kot kapital, se nasproti
njemu razteza svet bogastva kot njemu tuji in njega obvladujo-
či svet in v istem razmerju se nasprotno razvija njegovo sub-
jektivno uboštvo, potreba in odvisnost. Njegova izpraznitev
in ona polnota sta si ustrezni, stopata vštric. Obenem se po-
večuje masa teh živih produkcijskih sredstev kapitala, delov-
ni proletariat,
V95 Rast kapitala in vzpon proletariata se pojavljata zato kot so-
pripadna, čeprav polarno razdeljena produkta istega procesa.
Razmerje ni le reproducirano, ni le producirano ob nenehno ma-
sovnejši stopnji, ko si ne ustvarja le več delavcev ter si ne
zajema le tudi poprej njemu ne podvržene prodiikcijske veje,
ampak, kakor se je pokazalo ob predstavitvi specifično kapita-
lističnega produkcijskega načina, je reproduciran ob stalno
ugodnejših okoliščinah za eno plat, kapitaliste, in ob stalno
273-
neugodnejših za drugo, mezdne delavce.
Če motrimo kontinuiteto produkcijskega procesa, je mezda le
del po delavcu stalno produciranega produkta, ki se prek nje
sprevrača v življenjska sredstva in zato v sredstva ohranja-
nja in povečanja delovnih zmožnosti, ki jih kapital potrebuje
za svoje samoovrednotenje, za svoj življenjski proces. To oh-
ranjanje in povečevanje delovnih zmožnosti, kot rezultat pro-
cesa, se torej samo pojavlja le kot reprodukcija in razširitev
njegovih njemu pripadajočih reprodukcijskih pogojev in akumu-
lacijskih pogojev. (Glej Yankeja).
S tem izgine tudi videz, ki ga je imelo razmerje na površini,
da si v cirkulaciji na blagovnem trgu stopajo nasproti enako-
vredni posestniki blaga, ki se, kakor vsi drugi posestniki
blaga, razlikujejo med seboj le po odnovni vsebini njihovega
blaga, po posebnih uporabnih vrednostih blaga, ki so si ga
prodajali drug drugemu. Oziroma ta prvotna forma razmerja pre-'
ostane le še kot videz njemu v osnovi ležečega, kapitalistič-
nega razmerja.
Tu je treba razlikovati dva momenta, po katerih se reproduk-
cijski proces razmerja samega, z nenehno razširjajoče se
stopnjo, razlikuje kot rezultat kapitalističnega produkcijske-
ga procesa od prve forme, kakršna po eni plati nastopi histo-
rično , po drugi plati pa se na površini razvite kapitalistične
družbe predstavlja stalno znova.
1) Prvič v odnosu do uvodnega procesa, ki poteka znotraj cir-
kulacije, do nakupa in prodaje delovne zmožnosti.
Kapitalistični produkcijski proces ni le spreminjanje vrednos-
ti ali blaga, ki ga kapitalist delno prinese na trg, delno za-
drži znotraj delovnega procesa na sebi, v kapital; marveč ti
v kapital spremenjeni prodtikti niso njegovi, ampak produkti
delavca. Stalno mu prodaja del njegovega produkta - nujna živ-
ljenjska sredstva - za delo; za ohranjanje in povečevanje de-
274-
lovne zmožnosti, kupca samega ter mu stalno posoja drug del
njegovega produkta, objektivne delovne pogoje, kot sredstva
samoovrednotenja kapitala, kot kapital. Medtem ko tako dela-
vec svoje prodiikte reproducira kot kapital, reproducira ka-
pitalist delavca kot mezdnega delavca in zato kot prodajalca
svoje delovne zmožnosti. Razmerje golih blagovnih prodajal-
cev vključuje, da zamenjujejo svoja lastna, v različnih upo-
rabnih vrednotah utelešenega dela. Nakup in prodaja delovne
zmožnosti kot stalni rezultat kapitalističnega produkcijskega
procesa pa vključuje, da mora delavec del svojega lastnega
produkta stalno kupovati nazaj za svoje živo delo. S tem. se
videz golih razmerij blagovnih posestnikov pretrga. Ta stalni
nakup in prodaja delovnih zmožnosti in stalno stopanje naspro-
ti po delavcu samem produciranega blaga kot kupca njegove de-
lovne zmožnosti in kot konstantnega kapitala se pojavljajo le
kot posredujoča forma njegovega podjarmljenja kapitalu, žive-
ga dela kot golega sredstva ohranjanja in povečevanja njemu
nasproti osamosvojenega opredemetenega dela. To je temu produk-
cijskemu načinu imanentna forma posredovanja, to ovekovečenje
razmerja kapitala kot kupca in delavca kot prodajalca dela;
toda je forma, ki se razlikuje le po formi od drugih bolj di-
rektnih form zasužnjevanja (Knectung: pohlapčevanja) dela in,
s strani posestnika produkcijskih pogojev, lastništva nad njim.
Kot golo denarno razmerje zakrije (vertuscht: Zo^tolče, potla-
či) dejansko transakcijo in perpetuirano odvisnost, ki se stal-
no obnavlja prek tega posredovanja nakupa in prodaje. Pogoji
te¿a prometa niso le stalno reproducirani; ampak je to, s če-
mer en kupuje, in kar mora drug prodati, rezultat procesa. Stal-
no obnavljanje tega razmerja nakupa in prodaje posreduje le
stSLlnost specifičnega odvisnostnega razmerja ter ji daje za-
vajajoči videz transakcije, pogodbe med enakovrednimi in ena-
ko svobodno nasproti si stoječimi posestniki blaga» To uvaja-
joče razmerje se zdaj samo pojavlja kot imanentni moment v
kapitalistični produkciji producir emega gospostva opredmetene-
ga dela nad živim.
Motijo se torej tako tisti,
275-
ki motrijo mezdno delo, prodajo dela kapitalu in s tem formo
mezde kot nekaj kapitalistični prodiiliciji vnanjega; ona je
bistvena in s kapitalističnim produkcijskim razmerjem samim
vselej znova producirana forma njegovega posredovanje.}
kot tisti, ki nahajajo v tem površinskem razmérju, v tej bist-
veni formaliteti, videzu kapitalskega razmerja, njegovo bistvo
samo, ter se zato delajo, da karakterizirajo razmerje, ko sub-
sumirajo delavce in kapitaliste pod občo rasiúerje posestnikov
blaga in tako apologizirajo, zabrišejo njegove differentia spe-
cifica.
2) Da bi kapitalsko razmerje sploh nastopilo, je predpostav-
ljena določena historična stopnja in forma družbene produkci-
je. Znotraj poprejšnjega produkcijskega načina so se morali
razviti prometna in produkcijska sredstva ter pottebe, ki so
silili čez stara produkcijska razmerja in k njihovi spremembi
v kapitalsko razmerje. Toda treba je bilo, da so bili razviti
le tolilco, da je nastopila formalna subsimcija dela pod kapital.
Na bazi tega predrugačenega razmerja pa se razvije specifično
predrugačen produkcijski način, ki po eni plati ustvari nove"
materialne produktivne sile, po drugi plati pa se šele razvi-
ja na njihovi osnovi ter si tako faktično ustvarja nove real-
ne pogoje. S tem nastopi popolna ekonomska revolucija, ki
gospostvu kapitala nad delom po eni palti šele ustvarja real-
ne pogoje, dopolnjuje, daje ustrezno formo, po drugi plati pa
ustvarja v po njej nasproti delavcu razvitih produktivnih si-
lah dela, produkcijskih pogojih in občevalnih razmerah, real-
ne pogoje nekega novega, antagonistično formo kapitalistične-
ga produkcijskega načina odpravljajočega produkcijskega načina
in tako materialno bazo nanovo oblikovanega (gestalteten) druž-
benega življenjskega procesa in s tem nove družbene formacije.
To je dojetje, ki je po bistvu različno od dojetja buržoaznih,
v kapitalistične predstave same zajetiii ekonomistov, ki sicer
vidijo, kako se producira znotraj kapitalskega razmerja, ne
vidijo pa, kako se producira to razmerje samo in kako se obe-
nem producirajo v njem materialni pogoji njegove razrešitve
276-
ter se s tem odstranjuje njegova historična upravičenost kot
nujne forme ekonomskega razvoja, produkcije družbenega bo-
gastva.
Mi smo nasprotno uvideli ne le, kako producira kapital, ampak
kako je sam produciran ter kako prihaja kot bistveno drugačen,
kakor je vstopil,iz prodvúcc i j skega procesa. Po eni plati pre-
oblikuje produkcijski način; po drugi plati sta ta predrugače-
na oblika (Gestalt) produkcijskega načina in specifična stoi>-
nja razvoja materialnih produktivnih sil osnova in pogoj -
predpostavka njegovega lastnega oblikovanja.
495 Rez\iltat neposrednega produkcijskega procesa
(Ô9)
Ne pojavljajo se le predmetni pogoji produkcijskega procesa
kot njegov rezultat, ampak prav tako njegov specifično druž-
beni karakter; družbena razmerja in zato družbeni položaj pro-
dukcijskih agentov drugega nasproti diugemu, - produkcijska
razmerja sama so producirana, so stalno obnavljani rezultat
procesa.
Prevedel T. ERIBAR
^^ Brez zmede spor sploh ne bi bil mogoč, če poleg dela ne bi
k produktu kontribuiràla tudi narava. To se nanaša le na
konkretno delo.
PRIKAZI

279
UDK 140.8 (430)
Bojan PUCELJ
POSKUS ANALIZE POGLEDA NA S\'ET V DELU KARLA MAYA
ï'o delo govori o delih Karla Maya, ki jih, kljub temu, da nima-
jo nobene umetniške vrednosti, vsi poznamo. Morda se zdi to ne-
komu smešno, vendar misliia, da vsalc, ki se je lotil čitanja Vi-
netuja, pozna celo vrsto religioznih in moralnih razprav, ki
se pojavljajo v njem.
Pri svojem delu sem imel veliko smolo, ker se iz različnih vzro-
kov (med njimi je tudi moje neznanje nemščine) nisem uspel uk-
varjati z deli v izvirniku, marveč sem uporabil prirejeno slo-
vensko izdajo Mladinske knjige iz leta 1968.
Kari May je pisatelj nemškega rodu in druge polovice in konca
19. stoletja. V tem času se je na novo nastajajoča nemška bur-
žoazija borila za prevlado v kolonijah. Prav tako se v tem ča-
su prične porajati agresivni nemški nacionalizem. Malomeščans-
ki krogi so se še vedno v precejšnji meri zanašali in prisegali
na liberalni kapitalizem, demokracijo in svobodo.
Tem la?ogom v celoti pripada tudi Kari May,
Evrocentrizem v delih Karla Kaya
"Rdeči možje rjovejo in la?ičijo, beli pa imajo glasbo, ki pri-
haja z neba (Vinetou, III, del)
îiarl May je tipični . redstavnik družbe, ki je osvajala nova o-
zemlja in si podrejala ljudstva, ter med njimii razširjala "ci-
vilizacijo in Iculturo", Pri vsem tem pa pozablja, da je to ev-
ropska kultura in evrorska civilizacija, Tkljub temu, da se
Kari May neprestano skriva za prijateljski ali še bolje pokro-
viteljski odnos do vseh podjarmil j enih narodov, pa nam ravno
taki stavki odkrivajo pravi karakter imiperialistične družbe.
280
to popolno slepoto za loiltiirne zmožnosti neevropskih narodov.
Stavek je izrekel najsvetlejši predstavnik redečega ljudstva,
ki je uspel prodreti v nekatere slcrivnosti "prave kulture".
Ce je bil Vinetou sposoben spregledati in sprejeti to svetost,
so jo bili sposobni sprejeti tudi vsi ostali predstavniki te-
ga ljudstva. Potrebno bi bilo tja poslati le dobre in sposob-
ne predstavnike evropskega rodu,
".,, a ravno tu, kjer živi moj brat, v divji savani, se skriva-
jo hudobneži izmed bledokožcev, ki so morali bežati pred zako-
nom dobrih. Zato pa misli Vinetou, da je tako veliko zlih ble-
dokožcev," (Vinetou III.)
Za vse slabo, kar so prizadeli belci rdečim, so krivi le slabi
predstavniki belega rodu - evropejcev. In vsi ti slabi so se-
veda le v manjšini in so na vso smolo rdečih prebegnili v Ame-
riko. Indijanci so se pričeli upirati le zaradi slabega, torej
bi bele prinašalce "kxilture" sprejeli z odprtimi rokami, S tem,
da nenemški narodi niso sposobni za "dobre prinašalce kulture",
se pričenja že nemški nacionalizem, o katerem bom spregovoril
kasneje. Kljub temu, da so izhajali iz napačnih predpostavk,
so v "bistvu" mislili dobro. Vendar se to bistvo razkrije in
pokaže svoj beli obraz.
"Žensko življenje rdečih ljudstev poznaš, tistega pa niČ, kar
se mora naučiti in znati bela squaw. Old Shaterhand ne gleda
na blišč zlata in na lepoto obraza, on stremi po drugih stva-
reh, ki jih pri kakšni indijanski deklici ne moremo najti".
(V;inetou I.)
Za velikega belega človeka rdeče deklice niso primerne, ker
nimajo tistega višjega, po katerem stremi beli Človek. Ka vpra-
šanje, če bi vzel rdečo squaw, je Old Shaterhand pomislil:
"Ali naj rečem ne? Ne, to bi ga prizadelo."
Vendar Old Shaterhand ni potoval le po ameriškem Divjem zahodu.
281
marveč tudi po Južni in Srednji Ameriki, Afriki, Aziji in za
čudo so bili povsod tam tlačitelji le "hudobni beli ljudje".
Dobri so denar in ekonomske koristi vedno "zaničevali". Evro-
pa tistega časa je živela na račun "slabih ljudi".
Nacionalizem
Domorodci so se povsod upirali le slabim ljudem, in čalcali na
dobre, da jih bodo prosvetlili. Angleški in francoski imperia-
listi so se pokazali kot slabi, vloga raznašalcev kiilture čalca
Nemce, ki sicer nimajo veliko kolonij, a kjerkoli se prikažejo,
pridobivajo prijateljstvo in simpatije domačinov, ki v njih vi-
dijo "prave prinašalce kulture". Taka in podobna popačenja zgo-
dovine in resničnih tendenc imperisilizma so seveda tipična za
vso nemško buržoazijo tistega Časa in seveda tudi za Karla Ma-
ya, ki je morda ravno zaradi svojega neznanstvenega nastopa naj-
bolj tipičen predstavnik,
V svojih delih o tujih deželah in ljudeh, ki jih sam sicer ni
nikoli videl, se zanaša na podatke in zgodovino, ki je bila
tedaj pristopna.
Kakšna je ta zgodovina, lahko vidimo iz tega uvoda v pustolovs-
ko zgodbo iz Južne Afrike:
Sloveči kafrski poglavar Čaka, po pravici imenovan južnoafriš-
ki Atila, si je podredil številna kafrska plemena in jim dal
vojaško ustavo, S tem sta se njegova moč in zmožnost postaviti
se Evropejcem po robu, desetkratno povečali, Sikiücuni, njegov
brat, ga je napadel in ubil, da bi se polastil vladarske oblas-
ti in nato se je med njim in Boeri začela vrsta bojev, v katerih
so Boeri, ki so trpeli še zaradi nepravičnosti in zapostavlja-
nja angleške vlade, pokazali čuda hrabrosti. Pozneje je trans-
valska republika nameravala zgraditi železniško progo proti
Delogo - Boi, ker pa bi s to tračno povezavo postala gospodar-
sko neodvisna, so si Angleži prizadevali, da bi preprečili iz-
vedbo načrta in so s tem namenom nahujskali kafrskega poglavarja
282
Sikuloina, da se je uprl Burom, oskrbeli so ga s potrebnim orož-
jem, potem pa nastali položaj izkoristili za pretvezo, da so
v "obrambo krščanstva" republiko anektirali. (Na tujih stezah,
lied Biiri)
lo je najbolj značilen primer, kaj se da iz kolikor toliko pra-
vilnih zgodovinskih dejstev narediti, seveda z dobršno mero
pristranskosti.
Ta pristranskost je zanesljiv dokaz, da je pozitivno obdobje
kapitalizma že zdavnaj mimo. Tega se Kari Kay seveda ne zaveda,
saj ne pozna nobene druge pozitivnosti, kot je evropska buržo-
azna kultura, in naj poskuša (kot navidezna buržoazna demokra-
cija tako vedno poskuša) sebe prikazati kot največjega humanis-
ta in svobodoljuba iz okvirov svoje, tedaj že reakcionarne meš-
čanske ali bolje malomeščanske moralnosti, ki se pri njem v po-
gledu na ostali svet kaže kot tipično nemška, ne more.
Denar
Vsi beli junaki v delih.Karla Maya (povečini Nemci) se ne zme-
nijo dosti za materialne dobrine, torej tudi ne za denar. Denar
kot tak je za njih sredstvo uničenja, osnovni povod za propad
rdečega ljudstva. Veliki rdeči možje - z evropsko kulturo so
pred svojim propadom vedno prekleli zlato in svoj.e potomce sva-
rili pred njim.
V teh elementih Kari May včasih resnično prizna materialno ba-
zo za vzrok evropskih osvajanj neciviliziranega sveta, vendar
čez lažne buržoazne fetišizacije denarja in zlata ne vidi. Zanj
sta denar in zlato že sama po sebi vzrok za pokole, ki jih po-
novno vršijo le njegovi slabi ljudje. Denar jemlje sam po sebi
kot spekulativno moč, ki lahko ruši, gradi, naredi veliko sla-
bega, a tudi veliko dobrega. Denar torej dela slabo le v rokah
slabih ljudi, ki pa so seveda v manjšini.
Za Evropejce tistega časa je bilo prav prijetno zvrniti krivdo
283-
za pokole na zlato, denar in podobno, saj je to njih kot dobre
ljudi opravičilo pred bogom in svetom. Seveda so bili vsi do-
bri ljudje, slabi so bili le izjeme in bivali le v knjigah in
člankih kot krivci za vse hudo.
Vendar pa Kari May, kot sem že prej omenil, ne ostane dosleden
niti v svoji la?itiki in obtožbi spekulativnoga denarja. Kot
predstavniku buržoazne družbe, mu je lastnina in s tem tudi
denar seveda sveta.
"To je blaznosti Če tebi ni zanj, te pa moram opomniti, koliko
dobrega bi lahko napravil z njim, koliko ljudi bi lahko osre-
čil. Sam sebe le oropaj, če se hočeš, samo drugih nikar!"
(Inkova oporoka)
Ko pride trenutek, v katerem bi bilo treba to prekleto zlato
iiničiti, se pokaže pravi buržoazni karakter Karla Maya. Denar,
tokrat ne kot vzrok za uničenje, ne kot vzrok za pomor, marveč
nasprotno, kot sredstvo za dobro, kot sredstvo za osrečevanje,
zasede svoj prestol vladarja. Njegovo uničenje je kriminal, rop
in torej vredno najhujše obsodbe. Ponovno se tipični malomeš-
čanski egoizem poskuša skriti za masko dobrotnika, želi svetu
in ljudem le dobro, ter je pripravljen za to žrtvovati celo
samega sebe.
Razredni boj v delih Karla Haya
To je zelo zanimiva tema in morda zahteva posebno razpravo. Je
izredno široka, in sega vse od upora podjarmljenih ljudstev,
pa do socialnih bojev tkalcev v Nemčiji. Kari May je kot vsak-
do, ki ni bil slep in gluh, opazil socialno diferenciacijo. To-
da iz njegovih del je videti, da delitve družbe na razrede., in
s tem tudi razrednega boja ne priznava. Vsi socialni boji, po-
litični boji, verski boji se pri njem zreducirajo na spopad
med dobrimi in slabimi ljudmi.
;
Socialna beda zanj obstoja in je še celo zelo huda. V njegovih
284-
delih najdeš najtežje opise stradanja, zmrzovanja revežev ipd.
Najdeš tudi opise zelo brutalnih odnosov lastnikov tovarn do
svojih delavcev. Vendar, ko nakaže možnost za rešitev, nehote
izp\ihti vsaka njegova globlja simpatija (ki jo ves čas vztraj-
no razglaša) z malim človekom.
Po njegovem upor proti kapitalistom ni mogoč, saj- končno obsto-
ja kapitalistov sploh ne priznava. Tak upor bi bil v nasprotju
z zakonom in bi upornika avtomatično uvrstil med slabe ljudi.
Apel, ki ga prek svojûa del'^'vrši Karl May na proletariat, se
sklicuje na njihovo, poštenost, zvestost ipd. ter jih poziva na
skrajno pasivnost. Če je kaj pri nas narobe (narobe pa je seve-
da povsod in vse), le čakajte na dobrega policaja s prestolni-
ce, kjer živijo samo dobri ljudje, in so pri oznanilih o takem
trpljenju ljudi na vasi ostali kar brez glasu.
Tak apel mi hote ali nehote vzbuja asociacije na namerno poli-
tično akcijo, ki bi pasivizirala kmete in delavce. Take knjige
so bile za tedanje delavstvo tudi zelo sprejemljive, vendar
imam občutek, da so bile brane predvsem v malomeščanskih krogih,
Njegov odnos do borbe podjarmljenih ljudstev je še zelo daleč
od spoznanja razrednega spopada. Omejuje se, kot sem zgoraj o-
menil, le na borbo proti slabim ljudem. Lep primer je že omen-
jena interpretacija južnoafriške zgodovine. Ker pa so Indijanci
pobili tudi nekaj po evropskem merilu dobrih ljudi, se njegova
ost obrne proti slabim ljudem v indijanskih vrstah in kljub
vsej simpatiji se skozi vse delo praktično izkazuje, da je teh
več kot dobrih. Meščanski moralist, zaprt v buržoazno-imperia-
listična moralna načela, kljub vsej svoji želji po "dobrem",
drugače ni mogel, Indijanci se ne borijo proti izkoriščevalcem,
marveč proti slabim ljudem v vrstah belih in če beli ljudje
včasih pobijejo kaj rdečih ljudi, so storili prav, saj je tudi
med rdečimi veliko slabih ljudi. Tudi v tem se kaže meščanska
hinavščina, saj dolžnost ubiti slabe ljudi vedno prepušča dru-
(Gozdni strah. Črni mož iz gozda, MK 1969)
285-
gim, ki so nekje daleč od njega in torej ne more ob tem obču-
titi nikalte osebne krivde. To me zelo spominja na odnos belih
ljudi v Evropi, do njihovih osvajalcev tujih ozemelj.
Religija 
"Tako govorijo vsi belokožci. Imenujejo se kristjane, a ne rav-
najo po svojem nauku, Tii pa im.amo svojega Manituja, ki hoče,
naj bi bili vsi ljudje dobri. Jaz pa si prizadevam biti dober
kristjan, morda boljši kristjsin, kot tisti, ki se sicer imenu-
jejo tako, a ne premorejo ljubezni in hodijo le za svojimi ko-
ristmi," (Vinetou III,)
To se mi zdi (kljub temu da je to govoril Vinetou) tipična re-
akcija nemške protestantske cerkve, ki veruje le še v boga in
pa preproste verske obrede. Pri tem je pripravljena sprejemati
za pravo katerokoli vero, le če je bilo to nemški b\iržoaziji
v korist. Pri tem se ni branila niti takih zmešnjav, kot je po-
mešanje Boga z Hanitujem ali Alahom, pomešanje večnih lovišč
z rajem ipd. Vendar pri vsem tem vedno pokaže svoj imperialis-
tični karakter, ko vedno primerja Manituja z Bogom, Alaha z Bo-
gom in postavlja za tisto osnovno vero krščanstvo.
Vendar pa tudi v tem svojem protestantizmu ni dosleden, saj
mnogih črnih in velikega dela rdečih verovanj ne more sprejeti
in pri tem teži po misijonarski dolžnosti, ki jo v svojih de-
lih nalaga celo sam sebi.
Kari May je s svojimi deli v svojem času popolnoma uspel, saj
so njegovi junaki v vsej svoji prostosti in popolnosti "avreo-
la nad dolino solz" za meščansko družbo. Ponovno bi poudaril,
da se mi zdi vrednost Karla Maya ravno v njegovem neznanstvenom
in nestrokovnem delu. Izhaja iz tedaj pristopnih podatkov in
pogledov in izraža (tudi njegov pustolovski značaj) želje in
težnje množic iz blagovne družbe. Značilnost blagovne družbe je
ravno tako kot v pustolovščini stalna negotovost in neprestana
prisotna možnost za uspeh (predvsem za malomeščanstvo),
286-
Z razpadanjem tipičnih karakteristik najnižjega razreda - de-
lavstva, se v naši družbi velika množica znajde na pozicijah
drobne buržoazije in to je po moje vzrok za veliko branost del
1'arla Haya (in podobnih) tudi pri nas. Tega ne bomo odpravili
tako, da bi prepovedali izdajo teh knjig, da bi trgali "avreo-
lo z doline solz", ampak moramo nadaljevati v spreminjanju po-
zicij delavstva, tako da dolina solz ne bo več potrebovala av-
reole.
SINOPSISI

289-
UDK: 001.1:141.826
enotnost znanosti, klasifikacija znanosti, odtujitev, redukcija,
družbena praksa
KIRN, Andrej: ilARXOVA IDEJA ENOriTOSTI ZNANOSTI KOT ENE ZNANOSTI
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Svojstven odgovor na nastalo krizo neenotnosti znanosti v 19.
stoletju je dal Karx. Zavedal se je, da ni mogoča stara enot-
nost znanosti v oblilci obstoječih filozofskih sistemov, hkrati
pa je vedel, da razmere za novo enotnost znanosti še niso raz-
vite, da šele nastajajo. Odtujenost med naravoslovno znanostjo
in znanostjo o človeku že temelji v njuni skupni odtujenosti
od delovnega procesa kot temelja človekove eksistence; Enotnost
znanosti^je lahko samo rezultat zgodovinskega procesa presega-
nja splošne odtujenosti posamičnih področij človekovega dela.
Posebnost líarxove utemeljitve enotnosti znanosti je v tem, da
je nastajanje ene znanosti motril kot sestavni delnovega tipa
družbene zgodovinske prai:se.
ÜDK: 001.1:141.826
Einheit der Wissenschaft, Klassifizierung der V/issenschaft,
Entfremdung, Reduzierung der gesellschaftlichen Praxix.
KIRN, Andrej: MAPJŒNS IDEE DER EIrTEEIT DER WISSENSCHAFT ALS
EII3S WISSENSCHAFT
Časonis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Karx hat eine eigentümliche Antwort aiif die entstandene Krise
der üneinJaeit der Wissenschaft im 19. Jahrhundert gegeben. Er
vrar sich bevmsst, dass die alte Einheit der Wissenschaft in
der Form der bestehenden philosophischen Systeme nicht möglich
ist, gleichzeitig aber vmsste er, dass die Voraussezzimgen für
eine neue EirJieit der Wissenschaft noch nicht entv/ickelt sind,
dass sie erst im Entstehen begriffen sind. Die Entfremdetheit
von Naturwissenschaft und der Wissenschaft vom Menschen grün-
det schon in ihrer gemeinsamen Entfremdetheit vom Arbeitspro-
zess als Grundlage der menschlichen Existenz. Die Einheit der
Wissenschaft kann nur das Resultat eines geschichtlichen Auf-
hebungsprozesses der allgemeinen Entfremdetheit der einzelnen
Bereiche der menschlichen Arbeit sein. Die Besonderheit der
Marxschen Begründung der Einheit der Wissenschaft ist darin,
dass er das Entstehen Einer Wissenschaft als Bestandteil eines
neuen Typs der gesellschaftlichen Geschichtspraxis betrachtete.
290-
UDK: 141.826 (497.12)
logična struktura funkcionalne pojasnitve, težave funkcionalne
pojasnitve, funkcionalni "silogizem".
I-LâCEK, Matjaž: LOGIKA FUMCIOKALKE POJASITITVE
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Avtor poskuša dati jedrnat pregled še nedokončane razprave o
\^rašanjih, ki se nanašajo na pravilno logično strukturo f\mk-
cionalne pojasnitve. Prikazane so različne rekonstrukcije tak-
šne pojasnitve. Kot najbolj pogoste težave funkcionalne pojas-
nitve so izpostavljene: vprašanje, kaj je pravzaprav eksplanan-
dum talie pojasnitve, problem strukture funkcionalnega "silogiz-
m^a", analitična in tavtološka raba glavnih pojmiov itd.
UDK: 141.826 (497.12)
logogcal structure of functional explanation, difficulties
v;ith the functional explanation, fiinctional "syllogism"
M4CEK, Matjaž: TEE LOGIC OP FUITOTIONAL EXPLAIIATIOK
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
The author tries to capture the gist of the ongoing discussion
relating to the problems of the proper logical structure of
functional explanation. Various such reconstructions are presen-
ted and discussed. The most frequently encountered difficulties
v.'ith the functional explanation are: the question of what is
the explanandum proper of such explanation, the problem of the
structure of functional "sylligism", the analytical and tauto-
logical use of the main concepts etc.
291-
UDK: 301.18:525.38
teorije konflikta, marksizem, funkcionalizem
JOGAN, Matilda: RALF' DAKRE1ÎD0RP IN RAZREDIH K0Î3ELIKT V .
"INDUSTRIJSKI".DRUŽBI
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
R. Dahrendorf je znan kot utemeljitelj in najpomembnejši pred-
stavnik tim. teorije konflikta, katero je izoblikoval v sooča-
nju z marksizmom in funlccionalizmom. Po V/ebrovem vzoru je "ra-
dilcalno očistil" marksizem tal:o, da^ga je razkosal na "preroš-
ki" in "znanstveni" del in ob zavračanju prvega^dokazoval zasta-
relost "znanstvenega" dela; izbrisal je specifično diferenco
marksizma. Statično naravnani funkcionalizem pa je hotel prese-
či s svojo teorijo konflikta, ki je izrazito formalna in neupo-
rabna pri odkrivanju vzrokov za globlja protislovja in nasprot-
ja v konkretnih družbah ali ožjih enotah. Obča kategorija ob-
lasti naj bi služila kot osrednje hevristično sredstvo pri ana-
lizi družbenih konfliktov; pri obravnavi razrednega konflikta
v sodobni kapitalistični "industrijski" družbi se zlasti poka-
že spoznavna omejenost takšnega prijema. Kljub navidezni radi-
kalnosti in terminološki podobnosti z marksistično družbeno
teorijo je Dahrendorfova konfliktna teorija v svoji politični
usmerjenosti omejena z racionalnostjo obstoječega mesčanskega
sveta.
UDK: 501.18:525.58
Konfliktheorie, Marxismus, Punktionalismus
JOGAN, Matilda: RALF DAHRENDORF UND DER KLASSEI^OI^LIKT IN DER
" INT)USTRIEGESELLSCHAFT "
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
R. Dahrendorf ist bekannt als Begründer un bedeutendster Ver-
treter der sg. Konflikttheorie, die er im Zusammenspiel mit
dem Marxismus und dem Funktionalismus ausgebildet hat. Nach
v;ebers Vorbild hat er den Marxismus "radikal gereinigt", so
dass er ihn in einen "propheischen" und in einen "v;issenschaft-
lichen" Teil zerteilt und unter Verneinung des ersten die Ver-
altetheit des zweiten bev;iesen hat; er hat die spezifische
Differenz des Marxismus weggeräumt. Er wollte den statistisch
eingestellten Funktionalismus mit seiner Konflikttheorie über-
v/inden, die ausgesprochen formal und unbrauchbar bei der Ur-
sachena-ufdeckung von tieferen Widersprüchen und Gegensätzen in
konkreten Gesellschaften oder in engeren Einheiten ist. Die
allgemeine Kategorie der Herrschaft sollte als hauptsächliches
heuristisches Mittel bei der Analyse der gesellschaftlichen
Konflikte dienen; bei der Behandlung des Klassenkonfliktes
292-
in der modernen "Industriegesellschaft" zeigt sich die Erkennt-
nisbeschrSnktheit eines solchen Vorgangs, Trotz scheinbarer
Radikalität und teminologischer'Ähnlichlceit mit der marxis-
tischen Gesellschaftstheorie bleibt Dahrendorfs Sonflikttheorie
in ihrer politischen Einstellung in der Rationalitat der bestehen-
den bürgerlichen V/elt gefangen.
293-
UDK: 301.16:001.81 (100)
fenomenologija, svet vsakdanjega življenja, naravni odnos,
tradicionalna sociologija, etnomietodologija, kvalitativna meto-
dologija, akcijsko raziskovanje
PODI-ìENik, Darka, ADAI-I Franko: ííENADNI OBRATI
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Avtorja poskušata pokazati na dejstvo, da se v sodobni socio-
logiji razvijajo smeri, ki so v več ali manj direktni opoziciji
do prevladujoče empirično-kvantitativne paradigme. •
Govora je o delu Bergerja in Luckmanna, o "fenomenološki" so-
ciologiji, etnometodologiji, kvalitativni metodologiji in ak-
cijskem raziskovanju G.A. Gillija.
UDK: 301.16:001.81 (100)
Phänomenologie, V/elt des Alltagslebens, natürliches Verhältnis,
traditionelle Soziologie, Ethnomethodologie, qualitative Metho-
dologie , Alctionsuntersuchimg
PODMEITIK, Darka, ADAI-I, Franko: PLÖTZLICHE UI-!KEKRUNGEK
Časopis za kritilco znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Die Autoren versuchen auf die Tatsache zu verv;eisen'dass sich
in der modernen Soziologie Richtungen entwickeln, die in mehr
oder weniger direkten Opposition zum vorherrschenden empirisch-
quantitativen Paradigma stehen.
Im vorliegenden Text wird das V/erk von Berger und Luckmann, die
"phänomenologische" Soziologie, die Ethnomethodologie, die
qualitative Methodologie und die Aktionsunzersuchung von G.A.
Gilli besprochen.
294-
UDK: 141.82:32:301.18 (049)
politična alienacija, politična socializacija, çojem politike,
Izritika politike, eksploatacija, kritika politične socializa-
cije, socializacija politike
LZ;OPČIČ, Joco: POLITIKA. IN POLITIČNA SOCIALIZACIJA -
POIZKUS KRITIIE
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Izhodišče kritike politične socializacije je kritika politike
kot sfere posebnosti in odtujitve človeka. Kritika politične
socializacije mora preiti v kritiko politike, posebno v kritilii
in preseganju dualizma med politično državo in civilno družbo.
Iružbena vloga procesa politične socializacije je tesno poveza-
na z razrednim bojem (eksploatacijo) kot osnovno dinamiko raz-
redne družbe. V razredni družbi je politična socializacija po-
goj eksploatacije, saj je instrument vključevanja in indoktri-
nacije v lažno, iluzorno (politično) sloipnost. Človekova druž-
benost (človečnost) je v politični skupnosti le posebna oblika
njegove potencionalne družbenosti (človečnosti).
ULK: 141.82:32:301.18 (049)
politische Alienierung, politische Sozialisierung, Begriff der
Politik, Kritik der Politik, Eksploitation, Kritik der politi-
schen Soziologie, Sozialisation der Politik
inX)PČIČ, Joco: POLITIK ÜNT) POLITISCHE SOZIOLOGIE-
VERSUCH LER KRITIK
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Der Ausgangspiinkt der líritik der politischen Sozialisierung ist
die Kritik der Politik als einer SphSre der Besonderheit und
der menschlichen Entfremdung. Die ICritik der politischen Sozia-
lisierung muss in eine ICritik der politischen Sozialisation
Ubergehen, besonders in der Kritik und im überwinden des Dua-
lismus politischer Staat - bürgerliche Gesellschaft. Die gesell-
schaftliche Rolle des politischen Sozialisationsprozesses ist
eng mit dem Klassenkampf (Exploitation) als der Hauptdynamik
der Klassengesellschaft verbunden. In der Klassengesellschaft
ist die politische Sozialisation die Bedingung der Exploitation,
da sie ein Instrument der Einschliessung und Indoktrinierung
in die scheinbare, illusorische (politische) Gemeinschaft ist.
Die Gesellschaftlichkeit des Menschen (die Menschlichkeit) ist
in der politischen Gemeinschaft nur eine besondere Porm seiner
potentieller Gesellschaftlichkeit (Menschlichkeit).
295
UDK: 550.187 (75):141.826(497.1)
delovni proces, mašinerija, delavski razred, kapitalistični
sistem, industrija, "znanstveno upravljanje", racionalizacija
BON, Ranko, BON-RUDIN, Elise: H KRITIKI BRAVERTÌANOVEGA DELA
IN MONOPOLNEGA KAPITALA
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
V tej beležki zoperstavljava Bravermana in Sohn-Rethela. Braver-
manov ' prispevek leži v razširitvi Marxovega orisa delovnega
procesa, ki ga obvladuje mašinerija, s stališča delavca. Ob tem
pa mu ne uspe videti delovnega procesa v njegovi celovitosti, s
stališča revolucionarnega delavskega razreda in v kontekstu
kapitalističnega sistema kot celote. Braverman ne razpoznava
revolucionarne narave moderne industrije. Njegov odličen oris
razvoja "znanstvenega upravljanja" jasno kaze na dejstvo, da
Taylorjev cilj ni bil v spreminjanju stroja, temveč delavčevega
odnosa do njega. Tako vidimo nadaljni razvoj strojev kot rezul-
tat le post festum. Toda ta nadaljni razvoj je vkoreninjen v
delavcu, čeprav se mu prikazuje kot nekaj od njega oddvojenega.
De.-^anska racionalizacija proizvodnje se torej dogaja tukaj. To
uvideva Sohn-Rethel in analizira pogoje, pod katerimi bi to vo-
dilo in prispevalo k razvoju socializma.
UDK: 550.187(75)-.141.826(497.1)
labour process, machinery, V/orking class, capitalist system,
industry,"scientific management", raliinalization
EON, Ranko, BON-RUDIN, Elise: TOWARD A CRITIQUE OP BRAVERFiAN'S
LABOUR AKD MONOPOLY CAPITAL
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Braverman and Sohn-Rethel are counterposed in this note. Bra-
verman'^s contribution lies in the extension of Marx"^s descrip-
tion of the labor process dominated by machinery, from the point
of view of a v/orker. However, he fails to see the labor process
in its totality, from the point of view of the revolutionary
v/orking class, and in the context of the capitalist system ias
a whole. Braverman does not recognize the revolutionary nature
of modem industry. His excellent description of th^evelopment
of "scientific m.anagement" clearly demonstrates the fact that
Taylor"^s goal was not to change the machine, but to change the
worker^s relation to it. Only post festiim v/e see the further
development of machines as a result. But this further develop-
ment is rooted in the worker, even though it appears to him as
something dissociated from him. It follows that real rationali-
zation of production is taking place here. Sohn-Rethel under-
stands this, and analyses the conditions under v/ich this may
lead to and contribute to the development of socialism.
296-
UDK: 3.29.14(4)415)
socialdemokracija, polemika, organizacija, spontaniteta,
dogmatizacija
ŠTHAJN, Darko: ÎŒKAJ ASPEKTOV DILEM SOCIALDEMOKPJITSKE LEVICE
časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Pričujoči tekst se koncentrira predvsem na vprašanje odnosa
med Leninom in Roso Luxemburg, rri tem izhaja iz ugotovitve,
da sta oba revolucionarja predstavljala levo la? il o socialde-
nolcracije. Njuna polemika zato ni polemika dveh absolutnih
teoretskih nasprotnikov. Kjer so razlike, kakor v pojmovanju
odnosa med organizacijo in spontaniteto, gre te razlike v naj-
večji meri pripisovati različnosti pogojev, ki so^v času pred
olrfcobrsko revolucijo vladali v Rusiji in zahodni ±.:vropi (pred-
vsem v Nemčiji). Tekst se deloma konfrontira tudi z nekaterimi
gledišči,^ki vidijo začetek stalinskega tipa dogmatizacije
marksistične teorije že pri Leninu,
b-DK: 329.14(4) (-15)
Sozialdemokratie, Polemik, Organisation, Spontanität, Organisa-
tion
STPcAJN, Darko: EINIGE ASPEIvT'E DES DILEK-IAS DER SOZIALDEMOISA-
TISCEEN LINKE
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
17-18/1976
Der vorliegende Text konzentriert sich vor alleç auf die Trage
der Beziehung zv/ischen Lenin und Rosa Luxemburg, Dabei v/ird
von der ii'eststellung ausgegangen, dass beide Revolutionäre den
linicen Flügel der Sozialdemokratie vorstellten, Ihre Polemik
ist daher keine Polemik zwischen zv/ei absoluten theoretischen
Gegnern, V/o Unterschiede bestehen, wie in der Auffassung des
Verhältnisses von Organisation und Spontanität, sind diese
Unterschiede auf die Verschiedenheit der Erscheinungen zurück-
zuführen, die vor der Oktoberrevolution in Russland und in V/est-
europa herrschten (vor allem in Deutschland), Der text setzt
sich teilweise auch mit einigen Ansichten auseinander, die den
Beginn der stalinistischen Dogmatisierung der marxistischen
Theorie schon bei Lenin sehen.
297-
UDK: 52:17:525.27
cinizem, oblast, nihilizem, resnica, odtujitev, revolucija
PISTOTNIK, Zoran: CINIZEI-i IK TŒT'JOLVCIJP^
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antronoloerijo
št. 17-1S/1976
Pojem cinizma je žrtev zdravega razuma. Potrebna je njegova
emancipacija in afirmacija. Ta emancipacija od pojmovanja zdra-
vega raz\ma se dogaja skozi raziskovanje različnih odnosov, kot
so oblast ter resnični in pe^ertirani cinizem, cinizem in ni-
hilizem ipd. Cinizem se izkaže kot védenje, kot predpogoj vsake
revolucionarne akcije, kot njen eros in garant prihodnosti.
ÜDK: 52:17:525.27
Zynismus, Herrschaft, Nihilismus, V/ahrheit, Entfremdiing, Revo-
lution
PISTOTNTIK, Zoran: ZYîTISîvJS ШЂ P^WJTION
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropoloftijo
17-18/1976
Der Begriff des Zynismus ist ein Opfer des gesunden Kenschen-
verstandes, Seine Emanzipation und Affirmation ist notwendig.
Diese Emanzipation von der Auffasung des gesunden Kenschenver-
standes erfolgt durch die Untersuchung verschiedener Verhält-
nisse, die sind Herrschaft und der wahrhafte und pervertierte
Zyinismus, der Zpiismus und Nihilismus usv/. Der Zynismus er-
weist sich als Wissen, als Voraussetzung jeder revolutionären
Aktion, als ihr Eros und der Garant der Zuicunft,
Iz tehničnih razlogov je sinopsis izpadel v prejšnji številki