83. štev. V Ljubljani, v četrtek 16. julija 1874. Letnik II. Inserati bb sprejemajo in velj& tristopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, 12 „ „ „ „ 2 „ 15 » n )> >» 3 •• Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi ge ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedicija na Starem trgu b. st. 16. Političen list za ;i narod. Po poŠti prejeman velja: Za celo leto . . 10 gl. — za pol leta . . 5 ,, — za četrt leta . . 2 „ 60 V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 za pol leta . . 4 „ 20 za četrt lete . . 2 „ 10 V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je na stolnem trgu hiš. št. 284. Izhaja po trikrat nateden in sicer v torek, četrtek in saboto. Katoliška cerkev in šola. ii.*) Kakor se sploh dan danes zaničuje cerkev katoliška, tako se obče poveličuje v sedanji dobi — šola. Kdor hoče, da se o njem govori in pisari, ongavi s šolo, in kdor hoče, doseči kaj, kar navadno precej tehta, piše in vpije o šoli. In kaj se vse govori o šoli, mili Bože! koliko brezumje pisari, po časnikih razglaša, po zborih preslavlja, in pisarji, in zborniki slovijo kot prebrisani in olikani možje, se ve, v dobi vesoljne olike in omike! Tisuč in tisuč otrok hodi v na videz dokaj lepe, v resnici pa vendar v dokaj slabe šole ali učilišča. Njim služi sto in sto učiteljev in učiteljic, ki imajo nad seboj desetkrat deset nadzornikov, ravnateljev in svetovalcev. Kako se množijo postave in pravila, ki se dajejo učenikom in učencem; kako spet sporočila in zapisniki, ki se snujejo v raznih sednicah o njih in šolah! Kdo nam popiše knjige in učne pomočke, ki se ponujajo in sem ter tje ukazujejo zdaj učencem zdaj učiteljem? Kakor o nevihti — vse nekako vihra po šolah, sposobno in nesposobno, ter se naglo spreminja. Kteri duh vendar dela in vlada v šoli sedanji Čas? Jeli pravi, dobri, zdravi duh? Tedaj bi se povsod kazal dober vspeh. — Toda kaže se, da znotraj ne deluje in ne vla-duje dobri duh, da manjka prave notranje moči, ktera vse oživlja in povzdiguje. Kaj potem pomaga, ako pri posameznih prikaznih vna *) Naslednji sestavki se priporočajo vzlasti gospodoma A. II e i n r i c h u in V. Linhartu, profesorjema „n i h i 1 i z m a" (cf. Graz. Tages post. Nro. 117., Laib. Tagblatt. Nro. 120., u Laib. Schulzeitung Nro. 11. S. 167) in vsej njuni ,,inteligentni"tovaršiji. njih zahtevamo, naj se preiskujejo in zboljšu-| jejo! Dokler ni prave notranje moči, dokler je duh hudoben in ne mara se spreobrniti, je vse zastonj in tudi največe vnanje prizadeve ue pomagajo nič. Čim bolj se pa to prezira, tim bolj in ečkrat naj se povdarja tudi v javnih glasilih. Da sedanji šolski stan ni pravi, povdarjalo se je že velikrat. Sej tudi pravi biti ne more; nekaj mu manjka. Vede se šola kakor sirota, ki hoče k očetu, k materi, naravno sili k staršem, če jih tudi ni poznala; domu hoče, kajti čuti, da je sedaj na ptujem. Telo ne miruje, dokler ni v naravnem stanu; tako prehaja tudi šolo sedaj neko čutilo negotovosti, nezadovoljnosti in nemirnosti. Tu in tam se glasijo dvomi, pomisliki. bojazni. Sploh se to ljudem čudno zdi, pravemu detovodu vendar ne. Mislimo si n. pr. le to, kar se dan danes pogostoma čuje, da se pregrehe in hudobije množijo na svetu, in da je čedalje manj varno človekovo premoženje in življenje. Itavno tako pogostoma se čuje, da rastejo in se množijo šole, da je svet čedalje bolj učen in olikan. Mar šole pospešujejo hudobijo, in mar olika v nevarnost pripravlja človeško življenje? Da se more kaj tacega vprašati, že to je dokaz, da sedanje šolstvo po svojem dejanji in nehanji ni prav varno, da je celo sumljivo. Mislimo si sadjerejo, s ktero se mnogi prav umno pečajo. Bi-li mogel kdo staviti vprašanje, kako je to, da ima kmetič, kteri se prav marljivo in umetno peča s sadjerejo, čedalje manj sadja in še to mu slabi od leta do leta? — Ko bi potem, kakor se množijo na svetu šole, ljudje bili boljši in premožniši, bi-li mogel kdo priti do vprašanja, mar šole pospešujejo hudobijo — družinsko, hišno, telesno, dušno? In vendar se je enako vprašanje ob- ravnavalo celo v nekem velikem učiteljskem zboru na Nemškem (v Hamburgu). Komaj je poslednji čas šola storila nektere korake naprej v duhu nove dobe, in so ji svetiti jeli nekteri veliki učenjaki posvetni; že odmeva od vseh strani: To ni prava pot; luč, ki se kaže sedaj šoli, je leveša; lučnjaki novi so le vedomci, prave poti sami ne poznajo ter tudi nas tirajo po napačni v prepad! Da pa je šola v novejši dobi zašla na tako napačno pot, izhaja največ od tod, da hoče opraviti imeti celo ljudska ali niža šola samo z umom, z domišljijo, z glavo, vzrejo ali v zgojo pa zanemarja; da prezira srce, vnemar pušča voljo, biti hoče le učilišče. To pa ne sme in ne more biti, dokler ljudje kot otroci prihajajo na svet in se toraj vzgajati morajo po človeško. Ta resnica bode iz naslednje razprave še bolj očitna. Šola je zadnji čas jako napredovala, se tu in tam piše in bere; vendar — ali je že to pravi napredek, da se zidajo mogočna poslopja, ki se šolska imenujejo? Ali se prava šola kaže na prostorih, prostornih dvoriščih, krasnih vrtovih, ki jo sem ter tje obdajajo? Poslopja in dvorišča in vrtovi pač niso še šole. Mar so nam velika plačila, ki se danes zahtevajo za šole, ali mnoge postave, ki se kujejo o šolstvu, že poroštvo, da imamo sedaj prave in dobre šole? Kaj še! Prava šola je ljudstvu le ona, v kteri veje duh Božji, v kteri se mladina podučuje in obla-žuje, vzbuja in pripravlja človek za srečno sedanje ter prihodnje življenje. Da se pa to goditi more le v živi vzajemnosti, s cerkvijo, je po tem takem lahko umeti. Nekatoliška je toraj misel in težnja ali skušnja, šolo odtrgati od cerkve ter umakniti njenemu vplivu. Dokler učeniki in postave človeka vredujejo le za ta svet, v njem spoznavajo le bolj izvrstno žival, Voltaire. Za časa generalne debate o prvi cerkveni postavi bahal se je neki dunajski časnik, da so govorniki na levici svoje Demostenove govore iz Voltair-ovih spisov zajemali. Podajamo tu kratke životopisne črtice Voltaire-a, da bodo mogli čitatelji „Slovenca" sami zaključevati opiraje se na zlato resnico: „slabo drevo ne rodi dobrega sadu", kakošne vrednosti so njegovi duševni proizvodi. Rodil se je 1094 v Parizu, kjer je bil njegov oče odvetnik. Klical se je Arouet; ali pozneje mu je to staro ime mrzelo, toraj si novo kot častni priimek pridene: Marie Fran »la, 10. julija. (Izv. dob.) »Nesreča nikoli ne praznuje," je znan pregovor. Zadnjič si poročal, dragi »Slovenec" nesrečno smrt nekega posestnika, ki se je ustrelil. Le opomba, da se je med krš. naukom ustrelil, ni resnična, ker je to okoli 5. ure popoldan storil, kar naj bo s tem popravljeno. Nedavno je bilo brati, da je tu toča pobila, in strela 3 krave ubila. Drugo je bilo resnično, toče pa je bilo takrat le malo videti, tolikaj več in tolikaj hujši pa se je usula 8. dan t. m. nad okolico. Proti večeru so se na-gloma zbrali pogubouosni oblaki in v kratkem času je bilo vse v toči in pod vodo. Ravno v, Dolu se toča najbolj pozna. Splav je bila tolika, da enake ljudje ne pomnijo. Naj hujše je delala nevihta. Po drevoredu je kakih osem dreves podrla, blizo 10 kozolcev polomila, in več streh odnesla. Borovcev in smerek po hribu med Dolom iu Št. Heleno leži, kakor se pripoveduje, nad 500 podrtih; najbrž pa tudi nad 1000, ker pravijo, da vse navskrižem leži. Neka gospa, menda iz Ljubljane, ki je že nekaj mescev tu gostovala v par hišah, se je ravno selila iz neljubega ji stanovanja in je *) Kako je rohnel nad duhovstvom, šipal vodja itd. zarad kaznovanih profesorjev; malo pozneje je moral od druge strani povedati, da sta profesorja Sch. in W. kazen zasluž ila (se vč, po njegovem blagem mnenji ne tako »ostre"), da je bil Seh. več kot lOkrat poprej resno opominjan, da je vodja čisto nedolžen, cel6 nadškofijstvu ne more druzega reči, razen da mu uovo perfidno sumnost v oči' brane. smešiti". Pariški parlament je njegovo delo »Lettres philosophiques" zarad oskrunjenja sv. vere sežgal, in pri objavi povesti v verzih „La Pucelle d' Orleans" so ga hoteli zapreti, a bežal je k svoji prijateljici Mar