SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE !j LETO XIX, 12 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA December 1972 JEZUSOVA skrivnost ni nič nanj in nič več kakor shrm-nost učlovečenja. Kaj so spričo tega neznatne težave, o katerih pišejo debele knjige razlag? - Bistvo je v uganki, ki nam jo zastavlja ta človek, ki je v vsem podoben nam, čigar besede in dejanja neprestano kdčejo v življenje nepoznane sile; bistvo je v uganki, ki ncem jo zastavlja v smrtnem boju spačeni obraz, skozi katerega sije obraz Boga. Jezus je zgodovinska osebnost, vendar presega zgodovino!, — Zgodovina še dopušča presenečenje, da ta človek iz majhnega naroda, brez kulture, z enim mahom prenavlja osnove filozofije in odkriva prihodnjemu svetu področje nepoznane misli; tu giovori ponižni sin propatega naroda, rojen v nepoznanem kraju majhne rimske pokrajine, Jud, podoben tolikerim drugim,_ ki so jih cesarjevi oskrbniki prezirali; a govori s tako močnim glasom, da. prevpije glas samih cesarjev. 'kodo, njegovo življenje, kakor so nam c* njem povedali, je stkano iz čudežev in vse v njem si j o 2 nadnaravno jasnostjo. In teh presenetljivih dejstev ne moremo odtrgati od tkiva njegovega obstoja, da bi jih zatrli. Treba bi bilo raztrgati tkivo scmw\ zanikati vse njegova življenje, Podvomiti o besedah njegovih Pričevalcev. Še več: življenje, ki se je končalo na križu,^ se odmika v vidike, ki vzbujajo še. večje začudenje. Mrlič je vstal: govori in hodi in se prikazuje tistim, ki so ga poznali v življenju O tem poslednjem izzivanju logike so pozneje govorifd njegovi učenci, da je zanje najjasnejši in najneovrgljivejši do-kuz: „Če pa Kristus ni vstal,“ Je trdil sv. Pavel, „potem je Prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša veral“ (1 Kor 1, 1 'V; Zgodovina! mora ali odkloni krščanstvo ali sprejeti vsta- K°t zgodovinsko dogajanje, ki Presega zgodovino, spravlja Kristusovo življenje razum v vec kot tragično! ponižnost: Kristusovo življenje je zadnja raz-u-ga in merilo', ob katerem se vse meri. Ob njem dobi zgodovina svoj smisel, svoje opravičilo. daniel rops jezus v svojem času njegov prihod Za božično misel o učlovečeni Besedi objavljamo sklepno poglavje iz meditacije Padec, zaznan od vseh potresomerov, ki jo je napisal pisatelj ALOJZ REBULA in je objavljena v njegovi najnovejši knjigi Smer - Nova zemlja. A DAM je torej stopil v stvarstvo, ki je bilo poslej prekleto. In vendar, še preden x\_ je prestopil usodni prag, je bila že nad tem stvarstvom razpeta mavrica: obljuba odrešenja. Človekova prazgodovina - fantastično razdobje pol milijona let - je za nas preveč zavita v temo, da bi nam bilo mogoče ugotoviti, v kakšni meri je to pričakovanje tlelo v zavesti človeštva. Zgodovina - recimo pettisočletje pred Kristusom - pa nam nudi dokumentacijo, v kateri je mogoče to občutje objektivno identificirati. V tein pogledu seveda predstavlja temeljni tekst judovska stara zaveza, ki se posebno v svojem preroškem delu zarisuje v eno samo zanosno napoved Prihoda. Začenši z osmim stoletjem Izaija in Mihej, Ezekijel in Danijel, Jeremija in Zaharija v pro-fetski poltemi, ki ne izključuje presenetljivih detajlov, že uperjajo oči v Napovedanega, ki v njihovi predstavi niha med kraljem sijaja in možem bolečin. Že v drugi polovici osmega stoletja, ko je Evropa še na prehodu iz bronaste v železno dobo, je z zemljepisno natančnostjo napovedan kraj njegovega rojstva — Betlehem-Efrata: A ti, Betlehem-Efrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki na j vlada Izraelu... (Mihej, 5, 1-3) Se da podobno pričakovanje vsaj posredno razbrati tudi iz drugih literatur — indijske, babilonske, egipčanske ? O grško-rimski literaturi ni tvegano reči, da je zaznamovana z vrsto adventnih razpoloženj. V njej najdemo besedila, govoreča nam v jeziku, ki ga lahko imenujemo predevangel jskega. Presunljiva vera v vsevidno Pravico pri Hesiodu; občutje neke ne nerešljive človekove tragičnosti pri Aishilu, Sofoklu, Evripidu; pojmovanje napuha - hybris - kot temeljnega greha pri Herodotu; zanosna odklonitev imanence pri Platonu; doumetje Prauma in določitev štirih kardinalnih kreposti pri Aristotelu; prepovedovanje človeškega bratstva pri stoikih; zmožnost skoraj mističnega molitvenega zagona pri Katulu -iz vseh teh avtorjev bi se dala sestaviti antologija, ki bi bila tako rekoč propedevtika k evangeliju. Simone Weil je na primer poskušala, mogoče z več genialnosti kot zanesljivosti, identificirati jedra temeljnih krščanskih dogem v nekaterih intuicijah Platonove filozofije. To občutje vztrepeta v prav vigilijsko razpoloženje pri največjem pesniku Rima, pri Vergilu. Kako je iz njegovega dela spregovorila duša, ki je bila že naturaliter Christiana, že po naravi krščanska, je pokazal Theodor Haecker v svoji znameniti knjigi Vergil, oče Zahoda. To občutje se vrže v pravi preroški vrh v pesmi, imenovani četrta ekloga. V njej Vergil štirideset let pred rojstvom v Betlehemu napoveduje zlati vek, prerojenje sveta, rojstvo dečka, ki bo odvzel grehe človeštva. Literarna znanost mora seveda pri tem izključiti vsakršno mistiko. Znamenitega „dečka“ mora identificirati v sinu tega ali onega visokorodnega Rimljana. Pri tem ostaja vprašanje, kako je mogel Vergilov genij v svoji klasični samoobvladanosti poseči za tako prigodniško temo po tako doneči kozmični trobenti, tudi če je šlo za Avgustovega sina. Na vsak način se kristjan težko ubrani ganotja, ko sliši pesnika pogana takole peti: obrni NJEGOV PRIHOD. . . O modrice pastirske,, zanosnejšo pesem zapojmo! Vsakomur všeč ni grmičje in niti ne krhka metljika. Ako opevamo gozd, naj gozd bo konzula vreden. Že dozorel poslednji je čas prerokbe kumanske, Scelega zdaj prihaja na dan nova vrsta stoletij. Že se spovrača Devica in z njo Saturnovo carstvo: nov natvaščaj iz strmih nebes se spušča na zemljo. Dečku, ki skoraj bo rojen, naklonjena bodi, Prečista. Doba železna se z njim. prelila bo v zlate vekove... editorial NUESTRO SALVADOR, amadisimos, ha nacido hoy: a!egremonos. Por cierto no cabe la fristeza en el dia en que nace la vida: la qu#/ disipado el temor de la muerte, nos hinche de alegria con la pro-mesa de la eternidad. No hay nadie que tenga participacion en este inmenso gozo. A todos asisfe un mismo motivo de regocijo: ya que Nuestro Senor, desiructor del pecado y de la muerte, por lo mismo que no hallo a nadie libre de pecado, a todos vino a kulturni večeri ki so bili EVOLUCIJA ZVEZD je bil naslov 11. kulturnemu večeru, ki ga je pripravil za soboto 4. novembra ob osmih v gornji dvorani Slovenske hiše mladi znanstvenik lic. Janez Zorec. Večer je že v drugo v razdobju dveh tednov posve-žil našo kulturno dejavnost s prisotnostjo drugega predstavnika mlade slovensko-argentinske intelektualne generacije: na prejšnjem večeru, nam je o svoji stroki gorovil ing. Povše. Licenciat Janez Zorec je predaval o izredno aktualnem področju astronomije, o evoluciji zvezd. Predavatelja je uvodoma pozdravil predsednik dr. Tine Debeljak, ki se je hkrati spomnil tudi jubileja Nikolaja Kopernika, ki ga slavi ves svet. Predavatelja pa je občinstvu predstavil vodja gledališkega odseka Nikolaj Jeločnik, ki je lic. Zorca v predavanje nagovoril ter opozoril, da smo predavatelja poznali doslej kot odličnega igralca, ne pa kot znanstvenika. V razveselilo vsem poslušalcem je oznanil, da bo predavatelj govoril v slovenščini, četudi je bilo predavanje prvotno najavljeno kot razpravljanje v španščini. Po zgledu ing. Povšeta se je tudi lic. Zorec potrudil, da je težko snov podal izredno jasno, dokazujoč presenetljivo znanje slovenščine, toliko bolj vredno, ker se je šolal izključno na argentinskih učnih zavodih in univerzi. Lic. Zorec dela trenutno kot priznan astronom na Državnem inštitutu za astrofiziko in vesoljske pojave. Uvodoma nas je predavatelj seznanil z gradovim in predmetom svojega razpravljanja. Pokazal je, kako to gradivo, ki je svetloba, astronom uporablja v teoriji za svoje raziskave. Po razsežkih in merjenju svetlobe in svetlobnih pojavov v vesolju sega atronomija in astrofizika v osnovo svojih raziskav: nastanek, evolucija in zaton zvezdnih teles. Nato nam je orisal in prikazal predmete, ki ponazarjajo različna obdobja in stanja evolucije zvezda: od nastanka zvezde, mimo njene rasti, do njenega viška in pojemnja. Pri svojih izvajanjih se je predavatelj večkrat poslužil tudi črtežev, medtem ko je nekatere bistvene zaznave podkrepil s projekcijami odličnih diapozitivov, ki so nam nenehno vidni, pa vendar tako daljni in tuji zvezdni svet vsaj za trenutek približali. Kot predavanje ing. Povšeta je bilo tudi razpravljanje lic. Zorca izredno tehtno, skrbno pripravljeno. Predavatelj je razkril odlično strokovno znanje in docelno obvladanje predmeta. Znal je svojo snov razviti in prikazati tako, da je bila, četudi vedno na znanstveni višini, vseeno prikupno dostopna poslušalcu, ki mu je astronomija le ena izmed ved, za katere ve, pa jih ne pozna. Številen avditorij — pogrešali smo predavateljeve sodruge in vrstnike: mlajši inteligenčni rod! - je mladega znanstvenika spremljal ob njegovih izvajanjih z vidnim odobravanjem. Razgovor po predavanju pa je pokazal, da je zanimanje za astrofiziko in prerazlične nebesne pojave tudi med obiskovalci naših kulturnih večerov. n j Vsekakor za kristjana ne more biti dvoma, kam so se stekale vse dotedanje reke zgodovine. Za koga je dotlej delal teološki genij Izraela, miselni genij Helade in državniški genij Rima. Za koga se je sredozemski bazen poenotil v eno samo državno in kulturno občestvo, se uravnovesil v nekajstoletni mir ter se razživel v vzorno omrežje cestnih in pomorskih komunikacij. Kristjan bo rekel s Peguyem: Tudi konji Aleksandra Velikega sto peketali v Njegov prihod... ALOJZ REBULA, Smer — Nova zemlja (Šest meditacij). Mohorjeva družba, Celje 1972 ha nacido e! prometido salvar. Alegrese el Justo, porque se acerca a !a palma: regocijes« el pecador, porque se le brinda el perdon: animese el Gentil, por-que se le Hama a la vida. Pues, en efecto, e! Hijo de Dios, en la pleaitud de los tiempos fijada por las impenetrabSes designios divi-nos(. torno la naturaleza humana para reconciliarla con su Autor, y a fin de que el demonio, inventar de la muerte, fuese vencido por donele habia triunfado. SERMON DE SAN LEON PARA O DINASTIJI KARADJORDJEVIČEV v Jugoslaviji je na 12. letošnjem kulturnem večeru v soboto, 18., novembra, ob osmih, v okviru zgodovinskega odseka, govoril njegov vodja dr. Srečko Baraga. Predavatelj se je lotil snovi ob nedavni publikaciji Spominov kneza Jurija Karadjordjeviča, brata pok. kralja: Aleksandra I. Uvodoma je predavatelj spregovoril o pomenu in posledicah turškega vdora na Balkan in v Podonavje, nato pa prešel na ustanovitev novih srbskih dinastij in na medsebojno borbo do iztrebljenja. Prva je nastala dinastija Kara-djordjevičev z izvolitvijo Jurija Petroviča (Črnega Jurija) za vodjo srbskega upora proti Turkom (1804); druga je bila dinastija Obrenovičev, z izvolitvijo Miloša za vodjo drugega srbskega upora proti Turkom (1815). Od 1804 do 1918 sta obe dinastiji vladali Srbom 112 let. Dr. Baraga je razložil, kako je Srbija, ko je prenehal turški vpliv, nihala med ruskim, francosko-angleškim in av-strijsko-nemškim tja do leta 1917. Francoski vpliv je slednjič zbudil borbenost za popolno osvoboditev in združitev vseh južnih Slovanov. Predavatelj je nakazal vzroke, ki so privedli do berlinskega kongresa 1878, kjer je Avstrija dobila mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine. Z umorom zadnjega Obrenoviča Aleksandra leta 1903 so srbski uporniki izročili usodo Srbije in posredno tudi usodo južnih Slovanov v roke Karadjordjevičem. Srbija je pod to dinastijo prešla v dobo precejšnje demokracije, vsaj spočetka. Toda zunanjepolitični mednarodni dogodki so se tako zapletali, da so morali prej ali slej povzročiti prvo svetovno vojno, katere povod je bil sarajevski atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Prva svetovna vojna se je za Srbijo končala uspešno, ker je uresničila dokončno petstoletni srbski sen o osvoboditvi: ni se pa tako srečno končala za Hrvate in še manj z» Slovence. Predavatelj je potem navedel vse primere, s katerimi je kralj Aleksander dokazal, da ne želi deliti oblasti Z nikomer in da bo po vidovdanski ustavi 1929 vladal docela absolutistično, s trdo roko. „Kakršno življenje, takšna smrt‘‘ - ta pregovor se je na kralju Aleksandru uresničil. Mož j® padel 1934 v Marseilleju kot žrtev političnega terorizma, ki ga je tudi sam izvajal. Ob sklepu je predavatelj opozoril tudi na žalostno usodo princa Jurija, brata kralja Aleksandra, čigar spomini so lani izšli v Ljubljani. Predavanje pa je končal s kratko osvetlitvijo delovanja kralja Petra II., ki je prav tako žalostno končal, kot je končala žalostno nekomunistična Jugoslavija' Izredno obširna Baragova razpravljanja so spremljale projekcije. P 1 o" P > o -T 7’ a 7 6 top ;; srečoj t- mir in blagoslov Xa boi^ic in novo leto slovenska kulturna akcija stvaritve bara remec - argentinski sever in jug Bogato je Slovenska kulturna akcija sklenila svojo devetnajsto sezono v Buenos Airesu. Umetniška razstava Kajnovejših olj akad. slikarke BARE REMEC, ki jo je umetnica nazvala ARGENTINSKI SEVER IN JUG, je eden rednih velikih kulturnih dogodkov na otoku slovenskega zdom-stva na ameriškem jugu. Kulturna akcija je s to razstavo v svoje dokaj pestre anale zapisala novo veliko dejanje, lahko rečemo nov mejnik, kot jih v takšni ali drugačni pojavi srečujemo zdaj pa zdaj skozi vseh devetnajst let njenega življenja. Razstava je vzbudila upravičeno pozornost med ljubitelji (epih umetnosti pri slovenskih zdomcih v Argentini, ki nh ni ravno malo, kot je pokazal obisk razstave, naj že na slovesnem začetku v soboto 2. decembra zvečer, naj potem skozi ves prvi decembrski teden, k'o je bila razstava vsak Vežer ob prisotnosti slikarke pozornemu občudovalcu na Goljen ogled. Umetnica je tokrat prvič sama razstavljala v Kulturni ak-eiji. Njena prejšnja prisotnost na naših likovnih razstavah Jo bila vedno povezana s sodružnim razstavljanjem drugih slovenskih zdomskih likovnikov med nami. Toliko bolj se Js tokrat izkazala in izpričala nesporna moč in silovitost bkovne dejavnosti BARE REMEC. Teh 25 olj, ki so bila razpeta na stene gornje dvorane v Slovenski hiši (skoraj Primeren razstavni prostor, če bi le bila primerna tudi osvetljava, kar se nam zdi za likovno razstavo bistvene gostil), predstavlja napon in plodje Barine umetnosti adnjih let. Vsa so odsvit in odjek prastarega indijanskega evera in juga predkolumbovske Amerike - Argentine, g iiictnica se zna s čudovito preproščino, zvesto iskrenostjo, Polnim umetniškim zamahom približati edinemu res pri-nemu Američanu - Indijancu Coya visoko v andskih severih, malodane bolivijskih vzpetinah, ali pa. njegovemu juž-eihu araukanskemu bratu na podnožju in obronkih juž- ip . he stopi noga belega konkvistadorja, deviške Amerike. a indijanski svet, ki je vsebina in nekakšen epos Sarinega ne va,janJa že dolga leta, se odvija pred obiskovalcem nje- T*1 volilu, vi na, punitu/j J U. ali UUlUlilVllI J UZi“ sploh n<^°v ju^niR jezerih, kamor prav poredko, ali pa us ' am 11azs^ave k°t slikovit barvni film, ki seže od jamske, lik U e*'ske ornamentalike do žive figuralnosti indijanskih dan^’ Jh^ijanske religiozne mistike do prizorov iz vsak-6 man^a z*v^er|ja; od njihovega vekovitega nomadskega, ro-' per]k1',.a’ zvezda, ki se liki repatica utrinjajo na južnem 3 zetk1’ arailkanskega pobožanstvenega sonca, pa do pov-' (]av a Prastare pisave, ki baja kdove kakšno sago staro-' Uih l6 S ave m herojstva; od pretresljive romantike požga-t ge ?r°,Y. sredi pragozdne divjine južnih jezer, do prepro-v vz Indijanko; od sedečih, stoječih, premikajočih se figur e. ne£r„cer?v na severu k jutru na jug - nič ni v teh oljih iska-1 barst niC V umetničenja, pa tudi ne folklornega podo-| Še sv f’ *ako. ^ptnega čopiču obrtnika, ki ne zna ujeti du-o Uke R 111 Yiuch prastare, a še zmeraj žive resnične Ame-, čvhj'• ai'avRemec to po svoje, lahko bi rekli: po slovensko - ha kat 0 .u^i ^a svet, v katerega se je zazrla; to zemljo, o s tak'e- ° Ye Plavila, svoje slikarsko stojalo; to sonce, ki Sloven11^1 k'I)e,Huaca“ je skrivnostna in nadnaravna sila, ki vodi dejanja ljudi in vpliva na njihovo usodo. Umetnik črpa lahko bogate snovi za svojo umetnost iz teh krajev, iz teh ljudi in njihove usodnosti ter ustvarja dela, za katera moramo ugotoviti, da imajo v sebi nekaj pristnega, prvinskega in skrivnostnega. Od tu so zanimiva predvsem Barina, olja. STIL, ki si ga je ustvarila in ki ga izpopolnjuje slikarka v oddaljenih predelih stare Amerike, je doživet, oseben in moderno transcendenten. In vendar je treba reči, da je vsa ta umetnost tipično zdomska in slovenska, kot je npr. Mil-tiades kalos na Akropoli tipično atenski, čeprav je oblečen v perzijska oblačila. Vemo, da umetnina; ni samo izraz individualne umetniške težnje, ampak je izraz dobe in družbe, iz katere je nastala. OB VPRAŠANJIH, kaj je umetnost in ob ugotovitvah o naravi Barine umetnosti, je poleg teze, da je znak umetniške osebnosti njeno nenehno teženje in stremljenje po umetnostnem ustvarjanju in poleg ugotovitve o situiranosti slikarke te razstave v prabitni ameriški etnični ambient, možna še tretja trditev, v nekem pomenu podobna prvi, namreč, da je Barina umetnost pojav slovenskega zdomskega umetnostnega napora in stremljenja in da ta napor in entuziazem danes še živi in obstaja. FRANCE PAPEŽ študijski dnevi v dragi dogajanja Izredno pomemben kulturni in narodni dogodek so vsakoletni študijski dnevi v Dragi pri Trstu, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. Ta shod sloven-skih intelektualcev iz zamejstva, zdomstva in matične Slo-yenije ima „značaj odkritega izražanja mnenj in pogledov lr> soočenja različnih nazorov ob spoštovanju vseh“, kot so zapisali prireditelji. Tudi letošnji so presenečali po šte-vilnem obisku slovenskih izobražencev. Zborovanja je vodil Predsednik društva prof. Jože Peterlin; trajal pa je shod 0<1 2. do 4. septembra. Spored je obsegel naslednja preda-vanja in referate: Dig. Boris Sancin, ravnatelj programskega odseka na radiu v Trstu, o Idejnem pluralizmu; škof dr. Janez Jenko iz Ko-Pra z nagovorom pri skupni nedeljski maši; dr. Lojze šuš-ar, škofov vikar v Churu v Švici, s predavanjem Svoboda ^sti kot izraz človekovega dostojanstva; prof. na fakulte-1 za sociologijo, politične vede in novinarstvo ljubljanske Univerze dr. Stane Južnič o Vrednotah tradicionalne družbe konfliktu z moderno. Predstavniki s Koroške, Beneške Slovenije, Goriške in Tržaške, župnik Emil Cenčič, dr. Damjan Pavlin in dr. Jožko Tischler o Stanju slovenske na-odne skupnosti v omenjenih deželah; slednjič pa predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. Josip Vid-o Spremenljivosti in nespremenljivosti vrednot. ^ak je bil napovedani spored. A na žalost sta izpadla oba iz Ljubljane napovedana predavatelja: dr. Južnič in prof. Josip Vidmar.. . Zakaj, lahko samo ugiba, kdor hoče ugibati. Prof. Vidmarja odsotnost poročila opravičujejo z obolelostjo. O odsotnosti dr. Južniča poročila ne govore. Namesto predsednika Vidmarja je govoril o isti temi tržaški pisatelj prof. Alojz Rebula. Njegova izvajanja so vzbudila veliko pozornost. Predavatelj je skušal, kot piše Naša luč (1972, 9) ,,razbiti nekatere slovenske mite, kot so poveličanje slovenstva, mit naše majhnosti in ponižnosti, in se je zavzel za zdravo narodno zavest". Isti list poroča tudi, da se je letošnjih študijskih dni - že sedmih po številu - ,,udeležilo rekordno število rojakov". Letošnji shod v Dragi je po vseh poročilih uspel nad vsa pričakovanja. Predavanja so bila na izredni višini, tehtna so bila sporočila in navedki slovenskih predstavnikov naših narodnih manjšin, diskusija se je odvijala v prizadevanju za utrditev določenih in določnih slovenskih pogledov na zares temeljna vprašanja slovenskega obstoja doma, čez mejo in v zdomstvu, vse pa kot spričevalo velike ljubezni do slovenstva, ki se ne izgublja v frazah, marveč plodno dela, in vredno išče tiste stične točke, kjer si vsi Slovenci, ki nam je slovenstva mar, po bratsko podajamo roke. Prireditelji študijskih dni v Dragi vsako leto natisnejo zbornik, kjer so objavljeni vsi referati in diskusije. Upamo, da letošnji, ki bo čez vse pomemben, ne bo izostal. nobelovci 1972 OKTOBRA je švedska akademija znanosti podelila vsako-®tne Nobelove nagrade za znanstveno in književniško delo. v mvesno je nagrade 10. decembra razdelil nagrajencem ,vedski prestolonaslednik Karel Gustav, namesto obolelega ralja Gustava Adolfa. medicino sta nagrado prejela letos severnoameriški pro-esor Gerald Edelman, znanstvenik Rockefellerjeve ftlverze v New Yorku; drugi nagrajenec pa je dr. Rodney ■‘v- Porter, profesor slovite angleške univerze v Oxfordu. ?a ekonomijo sta letos prejela nagrado prof. John Hicsk, z Anglije, in Kenneth Arrovv, iz IKDA. Za fiziko in kemijo J® prejelo nagrado šest znanstvenikov iz Združenih držav: Profesorji John Bardeen (ta je Nobelovo nagrado letos pre- jel že drugič; prvič je bil z njo nagrajen 1958), Leon N. Cooper in John Robert Schrieffer — vsi trije za fiziko; za kemijo pa so bili odlikovani doktorji Christian B. Anfin-sen, Standford Moore in William H. Stein. Najbolj slovita pa je Nobelova nagrada za književnost. To je letos prejel nemški katoliški pisatelj HEINRICH BČLL. Nagrajenec je prvi nemški avtor, ki je po 43 letih spet prejel Nobelovo nagrado: poslednjič jo je 1929 prejel pisatelj Thomas Mann. Nobelova nagrada za književnost znaša 100.000 ameriških dolarjev. Niso pa letos člani komisije za podelitev nagrad našli primernega, kandidata za podelitev — nagrade za mir.. . slovenska kulturna akcija vabi vse prijatelje V ZAMEJSTVU, ZDOMSTVU IN IZSELJENSTVU, DA SE JI PRIDRUŽIJO KOT NJENI PODPORNI ČLANI! podobe ezra pound V Benetkah je 1. novembra letos 87 let tar umrl ameriški pesnik EZRA POUND. Svetovna literarna kritika ga šteje za nesporno največjega poeta našega veka. Pokopali so ga 3. novembra na otoku Sv. Mihaela v Benetkah, kjer je pokopan tudi skladatelj Igor Stravinski. V poetovo opombo objavljamo tale esej. T. S. Eliot je svoj poem Pušča, ki je imel med obema vojnama odločilen vpliv na moderno evropsko pesništvo, posvetil EZRI POUNDU - il miglior fabbro - najboljšemu kovaču. Po takratni sodbi Eliota je bil Pound eden največjih pesnikov v angleško govorečem svetu. Kot kritik, literarni esejist in prevajalec je vplival na stil modernih pesnikov; bil je prijatelj J. Joycea in D. H. Lavvrencea; odkril je pesnika Roberta Prosta in nasvetoval Eliotu, da je izločil kup verzov iz Pušče (ki so bili, kot vidimo danes, zelo dobri). Ezra Pound, kritik, pesnik, znan morda še bolj kot osebnost srednjeevropskih artističnih središč, je umrl. Pound je biPena najbolj paradoksnih osebnosti v poeziji in v življenju. Rojen ieta 1885 v nekem rudarskem kraju v Idaho, v Združenih državah, je prišel leta 1907 v Evropo, kjer je v Londonu in Parizu razvil močno literarnokritično dejavnost. Pozneje se je naselil v Italiji. Med kritičnimi in literarnimi razpravami so znane Trubadurji (1913), Renesansa (1914), Henry James (1918), Joyce (1918) Ar-naut Daniel (1920), Remy de Gourmont (1920), Ulysses (1922). Cavalcanti (1931), Pekel (1934) in druge. Vendar pa je Pound bolj poznan po svojem pesniškem oposu The Cantos, ki je ogromna epska pesnitev, svojski dokument dobe in revolucionarnosti poetičnega duha. Eliot je označil Pounda za enega največjih živečih pesnikov, vendar se je v tridesetih letih v geniju nekaj premaknilo in zasenčilo - ko da bi ga Kirka očarala, Pound je zapadel v bolestno in čudaško poltično nazorsko udejstvovanje, se vdajal fašizmu, napadal mednarodno judovstvo in si umišljal utopične socialne in ekonomske ideje. Leta 1939 je potoval v Ameriko, da bi predsednika (ZDA Roosevelta ,.spravil na pravo pot“. Ta ga seveda ni sprejel. Med vojno je bila znana njegova profašistična propaganda z napadi na zapadne zaveznike, predvsem Američane, v brezzveznih in nesmiselnih radijskih oddajah iz Rima. Tragično usodo tega čudaškega literata opisuje njegova hčerka Mary de-Rachewiltz, sama pesnica in prevajalka Poundovih Cantov v italijanščino, ki pripoveduje o dogodkih ob koncu vojne. JZgubil je oblast nad seboj... jezik ga je zapeljal v nasilno izražanje." Ujela sta ga dva ničvredneža, ki sta se polakomnila nagrade pol milijona lir, ki ja bila razpisana nanj. Uklonjenega skupaj z nekim morilcem so ga v žipu odpeljali Američani v vojaško ječo blizu Piše in ga tam razkazovali kot žival v odprti kletki več kot šest mesecev. Nato je bil poslan v Združene države, obtožen izdajstva, vendar je bil rešen smrtne kazni s tem, da je bil spoznan za duševno bolnega. Zaprt v St. Elizabeth’s Hospitalu v Washingtonu je preživel dvanajst let. Po odpustitvi iz umobolnice se je vrnil v Italijo, živel v Rapallu in v Benetkah, kjer je umrl. EZRA POUND je pionir modeme pezije in bolj odgovoren za modemi poetični izraz, kot katerikoli drug pesnik. Bil je med začetniki imagističnega gibanja, ki je na skelet dživetja, navešalo podobe (images) in videlo v upodabljajočih prvinah jezika bistvo poezije. Sintaksa je drugotnega pomena, važna so posamezna dejstva — podobe, ki jih vsebujeta beseda in stavek. Povezavo teh izraznih prvin prepuščajo imagisti bralcu. Sodobna poezija izhaja v marsičem iz teh imagističnih zametkov, ki so bili v bistvu antisintaktični, fragmentarni in osebnostni. Pound kot literarni teoretik loči tri vrste poezije: 1. melo-poeia, kjer so besede napolnjene poleg svojega navadnega pomena z neko muzično snovnostjo, ki jim daje človeško čustveno vrednost; 2. phanopoeia, kjer leži ves pomen na vidni podobi, ki jo beseda vzbuja v človekovi predstavni domišljiji; tu so se uveljavili imagisti; 3. logopoeia, ki uporablja besede za intelektualni „nekaj povedati". V zapisu Čredo piše Pound o poeziji sledeče: Ritem -verejem v absolutni ritem, se pravi, v poezijo, ki izraža človeške emocije ali nianse emocij v nekem neponarejenem, naravnem izrazu. Simbol - verujem, da je pravi in popolni simbol predmet v naravi in da, če človek uporabi simbol, ga mora uporabiti tako, da njegova simbolična funkcija ni prisiljena; smisel in poetična lastnost izraza se ne sme izgubiti za tistega, ki simbola ne razume in ki mu je npr-kragulj kragulj. Tehnika - verujem v tehniko kot v preizkušnjo človekove iskrenosti. Tehnika je zakon, kadar je dognana. Forma — mislim, da obstaja nekakšna „tekoča‘‘, kakor tudi „trdna“ oblika literarnih stvaritev in da morejo imeti določene pesmi obliko drevesa, druge pa obliko vode. Ezra Pound je bil pesnik svojske občutenosti in osebnostnega stila. Njegovi Cantos so primer neizčrpnega epskega poetičnega vretja, ki bi ga morda lahko primerjali z Joy-cevim Uliksom. Z druženjem najbolj nasprotujočih si podob in misli ter s prepletanjem citatov iz mrtvih in živih jezikov hoče doseči pesnik hipnotične efekte. Cantos, ki so: pravzaprav nekak poetični kolaž, so napolnjeni s kriptični-mi navedki iz Danteja, Homerja, Riharda St. Viktorja, Ga-lilea, ameriške Listine pravic ter s citati iz evropske, ameriške in azijske, predvsem kitajske zgodovine. Pound postavlja; eno ob drugo različna zgodovinska, ekonomska, mitična,! ritualistična in osebnostna dejstva in doživetja. Tematika, ki jo je mogoče razbrati iz obsežnega poetičnega opusa, predstavlja Odiseja na njegovem samotnem potovanju prek morij in dežela, prek različnih kultur in zgodovin - to je potovanje po kamnitih obalnih votlinah, kjer je polno odmevov, temnih globin in nenadnih vdorov luči. V zdomski knjižnici so mi ti odmevi blizu, ker so krik iz najširših krogov sveta in zgodovine; tako Poundov kot Joyceov Ulikses sta pesniško dramatična podoba zdomca v razklanosti med intimno človeškim in odprto svetovljanskim Cantos so izraz moderne dobe, izraz svobodnega in osebnostnega duha, ki ima v sebi nekak nedojemljiv, univer-zalnostni poetični čar. CANTO III, ki ga tu v celoti prepišem, vsebuje motive pregnanca,: Sedel sem na stopnicah carinarne kajti gondole so bile drage tisto leto in ni bilo več deklet, tam je bil en obraz in Buccentoro dvajset jardov vstran, rjaveč „Stretti“ in razsvetljeni prečni tramovi, tisto leto, v Morosini in pavi v hiši Kore, ali nekaj podobnega. Bogovi plavajo v ažurnem zraku, svetli bogovi in toskanski, vrnili so. se, preden je [zginila rosa- Luč: prva luč preden je sploh padla rosa. Majhni pani in v hrastovem listju driade, v jablanah nimfe, prek vsega gozda, v listju polno glasov, šepetanj, oblaki se sklanjajo nad jezero, na njih so bogovi in v vodi kopalci, beli kot mandeljni, srebrna voda se svetlika na prsih napetih, kot je pripomnil Poggio. Zelene žile v turkizu in sive stopinje, ki peljejo navzgor pod cedrami. Moj Cid je jezdil proti Burgosu, gor z okovanim vratom med dvema stolpoma, udaril z ročajem svoje sulice in otrok je prišel ven, una nina de nueve anos, na majhen balkon nad vrati, med stolpi, beroč pismen ukaz, voce tinnula: da ne sme Ruy Diazu nihče pomagati, ne govoriti [z njimi pod kaznijo iztrganja srca, nabodenega na ost kopja in izvrtanja oči ter zaplembe vse imovine. „Tu so, Myo Cid, pečati, veliki pečat in pisanje,“ In prišel je iz Bivarja, Myo Cid, noben kragulj ni ostal na drogovih, ne obleka v omarah, svoj veliki kovček je pustil pri Raquel in Vidas, tisti zaboj peska v zastavljalnici. da bi plačal služinčad; odpotoval je v Valencio. Ignez de Castro umorjena in zidovi prazni, tam so ostali osamljeni. Žalostna pušča, pigment odpada od kamnov in omet, Mantegna je pobelil zid, svila razpada, “Nec Spe Nec Metu”. FRANCE PAPEŽ jubileji ljubljanski metropolit dr. jožef pogačnik - , sedemdesetletnik 1 ’ brez vsakršnih zunanjih slovesnosti je 28. septembra 1 ].t°s slavil sedemdeset let plodnega in bogatega življenja ! ljubljanski^ metropolit nadškof dr. JOŽEF POGAČNIK. ■ adškof ni ^samo zvest in odličen duhovnik, nadpastir, ki ’ težavnih časih varno krmari slovensko Cerkev. Je tudi 1 Poznan in priznan slovenski kulturni delavec kot pesnik, ^ Pisatelj, publicist in urednik. Njegove pesmi so bile v ča-slovenskega ekspresionizma po prvi vojni bogato poži-1 "lo v Domu in svetu. Pozneje je za Fr. Sal. Finžgarjem Prevzel urejanje družinske revije Mladika, ki jo je držal a zavidljivi estetski in leposlovni ravni. Pred leti so pri Mohorjevi v Celju izšle najboljše njegove pesmi v posebni zbirki. Zase je ljubljanski metropolit odklonil sleherno proslavljanje pomembnega življenjskega jubileja, sprejel pa je pobu-do stolnega kapitlja in je na svoj rojstni dan vodil evharistično slavje. Pri tej daritvi, ki jo je sodaroval s svojimi duhovniki, so posebej prosili za svetost in zvestobo duhovnikov in nove duhovniške poklice. Svojo pridigo je nadškof ob^tej priložnosti sklenil s pomenljivimi besedami sv. Avguština: „Z vami skupaj živeti, to mi je v tolažbo, vaš pastir sem, tega me je strah. Zavedam se, kakšno odgovornost nosim. Prosim, da mi jo olajšate s tem, da, spolnite, kar vam kot škof naročam." Jubilantu tudi slovenski zdomci iz srca kličemo: Na mnoga leta! Rupnik VINKO ZALETEL, velik prijatelj in podpornik Slo-in118^6 kultFne akcije> poznan in priznan plodovit kulturni 1 Posvetni delavec med koroškimi Slovenci - tudi predaja eD na kulturnih večerih SKA, kadar ga pot zanese v fa 6n?s Aires ~ ie julija letos slavil 60-letnico. Njegova ži]1^ u6 dejansko vsa južna Koroška, četudi uradno trenutno n;Pnikuje v Vogrčah. Poznan je po svojih številnih potova-sYetu> M Pa jih je delal predvsem v korist svojim roškim in tudi primorskim rojakom. Njegovih skioptičnih predavanj po svetu štejejo nad 1500... Na Koroškem je nepogrešljiv ob vseh večjih kulturnih prireditvah. Omenimo tu samo njegovi režiji Miklove Zale in Vombergarjevega Martina Krpana, s katerim je gostoval celo v matični Sloveniji. Poleg teh dveh je kot spreten gledališčnik postavil na koroške odre dolgo vrsto odlično uspelih slovenskih predstav. Slovenska kulturna akcija svojemu prijatelju k življenjskemu jubileju iz srca. čestita! pf ?RSTA je pisal uredniku Glasa prijatelj FRANC JEZA, vaT1 •™ publicist. Izredno tehtne so njegove misli o delo-jih • SloYenske kulturne akcije. Prijateljske želje, ki nam zapmal, so vredne vsega razmiselka in upoštevanja. Poj-n' iSem tudi obe zadnii številki GLASA in sem takoj Tab1 0 Ysebini v P01’očilu po radiu (tržaškem. - o. u.) Merla ??ročam 0 vsak' številki, pa tudi o vsaki številki kvar+7Ja' M°ram reči. da občudujem kulturne napore in do Vit . dela Vas vseh v Argentini. To je naravnost ču-ln_ zelo tolažljivo v današnjih razmerah splošne urne in politične apatije pri Slovencih, želel bi le - pisma to je seveda prijateljsko mišljena želja, - da bi bilo Vaše delo pri Slovenski kulturni akciji čim bolj prosto starih miselnih shem in čimbolj odprto tudi za kulturno in socialno problematiko okrog vas, v Argentini in Južni Ameriki na splošno. Tako se npr. večkrat pogovarjamo s prijatelji, da bi radi brali kako novelo ali roman slovenskega pisatelja o razmerah v Južni Ameriki, med begunci oziroma izseljenci ali med Argentinci. Nima pomena pisati samo retrospektivno o domovini, ker tu vpliva to včasih nekoliko odmaknjeno in zastarelo, tam pa ste sredi žive problematike in bi mogli biti zelo zanimivi( seveda vedno s slovenskega stališča. tokrat sodelujejo: * s pesmijo - FRANCE PAPEŽ, VLADIMIR KOS, KAREL RAKOVEC, NACE POLAJNAR, TED KRAMOLC, FRITZ DIETRICH * z eseji: STEFAN SLAK, MILAN KOPUSAR, RUDOLF ČUJES * S prozo: FRANK BUKVIČ, LEV DETELA * s kritiko: VINKO BELIČIČ *v problemih fn glosi: ALOJZIJ KUKOVIČA in FRANCE PAPEŽ * z umetniško prilogo: akad. slikar BOŽIDAR KRAMOLC IZŠEL JE 3. ZVEZEK XII. LETNIKA revije meddobje uredi L in opremil FRANCE PAPEŽ slovenska prisotnost v svetu Ms gr. MAKSIMILIJAN JEZERNIK je prorektor in duša slovenskega duhovniškega inštituta Slovenicum v B6mu, prijatelj in sodelavec Slovenske kulturne akcije, mož, ki se je z veliko prizadevnostjo zavzel za: to, da so v vedno zajetnejši knjižnici našega Slovenika tudi vse publikacije in tiski Slovenske kulturne akcije, na ogled in branje ne le slovenskim duhovniškim kandidatom in doktorantom iz domovine in vsega sveta, marveč tudi številnim Slovencem, ki poromajo iz domovine v Rim in se redno pomude tudi v tem domačem slovenskem središču sredi Večnega mesta. Nedavno pa je bil msgr. Jezernik, ki je poleg drugega, vodil tudi filozofski zavod Propaganda Pide (kongregacija ze evangelizacijo ljudstev) ob združitvi tega zavoda s teološkim zavodom iste inštitucije imenovan za rektorja novega zavoda za duhovnike Propaganda Pide na griču Janikulu v obližju Vatikana. Msgr. Jezernik je doktor filozofije, misijonologije in cerkvenega prava. Po letu 1949 je bil profesor in vicerektor na papeškem zavodu Propaganda Pide. Leta 1966 je postal rektor filozofskega zavoda iste univerze, od leta 1965 pa vodi, kot smo omenili, tudi Slo-venik, zavod za slovenske duhovnike v Rimu. Naš stalni sodelavec pisatelj in esejist LEV DETELA je govoril na simpoziju mlajših nemških pisateljev, ki se zbirajo okrog revije Das Pult. Simpozij je bil od 13. do 16. maja letos v St. Poltnu. Detela je nemškim literatom govoril o represijah v literaturi. Omenimo tudi, da je pisateljica Hilde Bergner iz Miinchna prevedla Detelovo knjigo „Izkušnje z nevihtami", ki je v slovenščini 1967 izšla pri Sodobni knjigi v Londonu. Nemški prevod ima naslov “Erfahrungen mit Gewittem”. ARGENTINA praznuje letos Hernandezovo leto v počastitev stoletnice prvega izida slovitega gavčovskega epa MARTIN FIERRO, ki ga je spesnil oče argentinske poe--zije Jose Hernandez. Že lani smo v Glasu večkrat poročali o slovenskem prevodu tega epa, ki ga je posredoval s pomočjo ge. Danice Kanale Petričkove v monumentalni izdaji slovenski knjižni polici prevajalec TINE DEBELJAK. Za letošnje Hernandezovo leto je v Buenos Airesu začela izhajati tudi revija Palabra Hernandista (Beseda o Hernande-zu), v uredništvu poznanega hernandista A. H. Azeveza. Revija posveča v prvem zvezku dve strani (72-3) tudi De-beljakovemu slovenskemu prepesnjenju tega epa. Ocenjeva-lec-urednik pravi o slovenskem prevodu, da ga pač „ne more ocenjati, ker ne zna jezika, da pa je prevajalec kot znanstvenik in pesnik že po svojem zanimanju in trudu zaslužil našo simpatijo... Dodati moram, da je knjiga; zares lepo izdelana, da ovitek na notranji strani prinašaj v slovenščini podatke o Hemandezu in njegovem delu, med-! tem ko na ovitku na zadnji strani v španščini z zemljevidom pokaže lego Slovenije". Člankar omenja tudi sodelavce monumentalne slovenske izdaje: Danico Kanale Petri ček/ ki je sodelovala pri prevajanju in vodstvu tiska, kiparja Franceta Ahčina, ki je izdelal reliefe v žgani glini in katerih fotografije slovensko izdajo ilustrirajo, pa arh. Jureta Vombergarja, ki je zarisal številne vinjete s folklornim) motivi. SLOVENSKE ODDAJE na kratkovalovni radijski postaji Deutsche Welle v Kdlnu so vsak dan po pol ure trajajo^ spored — v slovenskem jeziku. Spored obseže dnevne novic« politične komentarje, tehnične in gospodarske zanimivosti' Poseben čar mu dajejo kulturne oddaje. V posebnih oddajat ob večjih praznikih je na sporedu tudi sodobna slovenska književnost. Tako so pri teh oddajah dozdaj sodelovali pesnik Edvard Kocbek, pesnik in pisatelj Vinko Beličih redni član Slovenske kulturne akcije, pa pesnica Milen« Merlak in pisatelj in esejist Lev Detela, oba zvesta sodelavca našega Meddobja in Glasa. Lev Detela je za to oddaj0 pripravil že vrsto prazničnih razmišljanj. Oddajo so zadnj0 čase razširili: ob nedeljah so ji dodali še petindvajset minut. Spomladi je bila ob nedeljah oddaja o Sodobni litera"; turi v nemškem jeziku, ki jo je pripravil pisatelj Lev Dete: la. V začetku maja se je pričel tečaj nemščine, ki p ra1' gotovo vredno koristi številnim Slovencem, ki si služij0 kruh po širni Nemčiji. iZa praznike so poslušalcem dom9 - oddajo iz Kolna je mogoče dobro in jasno ujeti tudi v domovini — in po svetu že večkrat spregovorili slovensk škofje in duhovniki. Prijateljem in bralcem Glasa n9 Nemškem in v sosednih deželah sporočamo, da lahko p®' slušajo Radio Deutsche Welle iz Kolna vsak dan od 15.4° do 16.15 na kratkih valovih 25 m, 31 m in 49 m. Ob nedeljah dopoldne pa je še posebna slovenska oddaja od 9 do 9.25. NIZOZEMSKA literarna revija Raster je v eni zadnjih številk prinesla prevode pesmi slovenskih pesnikov mlajše generacije: I. G. Plamna, Tomaža Šalamuna in Francij? Zagoričnika. Uvodno informacijo o mladi slovenski poezij1 je napisala Lela Zeckovi. V njej se je dotaknila, tudi drugih pojavov, ki spremljajo mlado slovensko umetnost. iz slovenske kulturne akcije ZA REDNE člane Slovenske kulturne akcije so bili v Gle- TUDI letos je Zveza slovenskih mater in žena v Buen«: dališki odsek sprejeti: Airesu izdala božne voščilnice. Risbi za voščila sta tu^ ga. MARIJA KAČAR FINKOV A letos izdelala redna člana likovnega odseka Slovenske k^ gdč. LUČKA POTOČNIK in turne akcije: tokrat akad. kipar FRANCE AHČIN in slika' lic. JANEJZ ZOREC. MILAN VOLOVŠEK. PRED IZIDOM JE REDNA KNJIGA Slovenske kulturne akcije za leto 1972 Ivan dolenec moja rast življenjepis KATERI so rokopis brali, pritrdijo mnenju pek. prelata prof. Jakoba Solarja, da je knjiga spominov ravnatelja profesorja IVANA DOLENCA, pred vojno tudi narodnega poslanca, delo, ki z največjo nepristranostjo in krščansko toplino popisuje življenje in trpljenje slovenske domovine zadnjih tridesetih let. Pisatelj je sam doživel komunistično nasilje, sodbo in ječo: lani je umrl v domovini — z zadoščenjem zdaj objavljamo njegovo kristalno čisto življenjsko izpoved. Knjigo bogate številne slike. VABIMO vse naročnike, poverjenike in pri-jateJje naših publikacij, da KNJIGO PREDNAROČE! Prednaročila sprejemamo amo v gotovini. V KARTON VEZAN IZVOD STANE ZUNAJ ARGENTINE PA: 2.50 in : 20 PESOV; V PLATNO VEZAN PA 26 GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Urednik Nikolaj Jeločnik, sourednika France Papež in Ladislav Lenček- Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska Edjtgrial Baraga SRL., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ram6n L. Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable Slovenska kuffuma akcija (Acci6n Cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ram6n L. Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. DOLARJE. s o ~ TARIFA REDUCIDA £ 5 ^ CONCESION 6221 £ 1 * 8 o « < u r. r. i. »Jiroi 3