Štev. 4. V Ljubljani, meseca aprila 1922. Leto XXIII. Trojna pomlad. Prepevajmo, vriskajmo prav iz srca, saj krasna v deželo pomlad je prišla! Zeleni njen plašč od solnca odseva, pretkan in posut je s tisoč cvetov, s krasoto draguljev in biserov. Povsod in povsod zbor ptičev prepeva, v prirodi je samo brstenje, vse v novo hiti življenje! Pozdravljena tisočkrat, cvetoča pomlad ! Vzcvetela i nam domovina je zdaj in kaže v lepoti se svoji kot raj. Pod krovom smo enim vsi kakor bratje, nam trdna je volja, samozavest, moč svojo imamo in jako pest, v zvezi Slovenci smo, Srbi, Hrvatje. Izpolnila nam se je nada, zasijala svoboda mlada. Pozdravljena tisočkrat, svobode pomlad ! Nas tudi pre sinja življenja čilost, uživamo zorne mladosti sladkost. Oj. sreče nam jasne solnce zdaj sije, po žilah pretaka vroča se kri, z radostjo mi zremo v zlate dni, v prsih pa srce krepko nam bije. Bridkosti in tog ne poznamo, vse polno pa nadej imamo. Pozdravljena tisočkrat, mladosti pomladi Ponavlja se leto za letom pomlad, iz cvetja rodi razkošni se sad. In druga pomlad krasi nam življenje; le kratko pač dobo enkrat žari, moči pa nam da za poznejše dni. A tretja pomlad, domovja vstajenje, budi nas in kliče na delo, na delo vsi z dušo veselo! Pozdravljena tisočkrat, ti trojna pomlad! Ivan Stukelj. JOSIP VANDOT: Kekec na volčji sledi. Planinska pripovedka. 4. ekec se je utrudil na strmi poti. Hm, že dve uri hodi navkreber po slabi, razdrapani poti, pa še vedno ni konca in kraja. Pohajala mu je sapa, in zato je roo= ral počivati, da se malo odsopc. Sedel je na mehki mah. Znoj si je obrisal z obraza in si podprl glavo z rokami. Gledal je v dolinico, ki je ležala globoko pod njim in se je smehljala v srebrnih solnčnih žar« kih. A Kekec je bil žalosten kakor še nikdar v sv o s jem življenju. Oči mu niso videle krasote, ki je bila razprostrta pred njim, in niti slišal ni veselega ptičjega žvrgolenja po prostranem gozdu. Glej, tri dni ni že zažvižgal in ni zapel niti ene pesemce. Pa tudi citral ni že tri dni, ker je bil žalosten, o, tako žalo.-sten! — A to vse zaradi uboge Mojce. Izginila je bila sirota pred tremi dnevi, da nihče ni vedel kam. Iskali so jo krog in krog, a nihče je ni našel. Niti Kekec, ki je oblezel ves gozd in je pogledal v vsak grm. Pa so govorili ljudje, da je slepa ubožica zašla in padla v drveči gor= ski potok. In potok jo je nesel daleč, daleč v tujo dolino... In Kekec se je prijel za glavo, pa je jokal, kot sta jokala Koroščev oče in Ko= roščeva mati. Tja v gozd je pohitel. Na trato se je vrgel in je zaril obraz med travo. Pa je jokal v svoji žalosti, da bi se ga usmilil kamen. Vedno in vedno mu je bila pred očmi uboga, slepa Mojca. Slišal je njen srebrni glasek, ki poje pesem o škrjančku in pomladi, in v srcu mu je bilo toliko gorja in bolesti, da si je zatiskal oči in sence, ker ga je bolelo, o, tako jako bolelo! — Oj, Mojca, oj, sirotica mala, slepa! Zakaj se ti je dogodilo to, zakaj! A vse žalovanje ni pomagalo prav nič. Mojce niso našli nikjer več. In nazadnje so verjeli tudi Koroščevi, da je slepa sirota padla v gorski potok in tam utonila. Tudi Kekec je skoro verjel in je bil žalosten, tako žalosten, da mu ni bilo več mar za citre in popevanje. Glavo je povešal in je mislil neprestano na ubogo Mojco, ki jo je srečala tako žalostna smrt. Tretji dan se je namenil v gore, da poišče .Rožleta in mu pove strašno novico. Šel je po strmi poti in čez dve uri je sedel na trato visoko tam gori in je počival. Krog njega se je raztezal smrekov gozd in je molčal. Živa stvar se ni genila širom okrog. Le od nekod je prihajalo votlo Šumenje gorskega poteka, ki je bobnel nekje tam na desni z visoke skale. Ko se je Kekec odpočil, se je napotil dalje. Pot se je vila vedno bolj strmo navkreber. Smrekov gozd je prenehal, in okrog so rasli samo še pokvečeni borovci in nizko, grbavo rušje. Velike, z zelenim mahom porasle skale so ležale razmetane vsepovsod. Od tu je videl Kekec naravnost na nebotične stene strmih snežnikov, ki so se vzpe= njali nedaleč pred njim v modro nebo. A Kekec se danes ni čudil njihovi krasoti in visokosti. Kekec je bil žalosten in potrt. Zato je naglo spel po poti, ki je zavila nad globokim prepadom na levo. Tisto votlo bobnenje je prihajalo vedno bliže, in že se je tresla zemlja pod njegovimi nogami. Kekec je poslušal in je postal vkljub svoji žalosti radoveden. — »Aha, tu mora biti oni veliki slap, ki so mi o njem že tolikokrat pravili pri Korošcu,« je dejal. »Rad bi ga videl in vedel, če je Tes tako strašen.« Radovednost ga je prevzela, zato je krenil s poti. Splazil se je skozi rušje in je obstal kraj napol preperelega borovca, ki je stal nad prepadom. Z desnico se je prijel za skalo in se je nagnil naprej. Gle= dal je v grozni prepad, a dna ni mogel videti nikjer. In v ta prepad je padala z visoke skale razpenjena voda gorskega potoka. Bobnela je, da so se potresale krog in krog sive skale, in iz prepada so se dvigale vlažne megle. . Kekca je zazeblo po vsem telesu. Zato je stopil nazaj od prepada in se je plazil skozi rušje, da bi dospel na pot. A zašel je preveč na desno in je obšel ves prepad. Moral je prebresti drveči potok, ki pa na srečo ni bil preglobok na onem mestu. Stopil jc v smrekov gozdič, ker je mislil, da je na oni strani prava pot. Toda ko je prišel h gozdiča, je izprevidel, da se je prevaral. Na tej strani ni bilo nikjer poti, in Kekec je videl pod sabo malo senožet, obdano krog in krog od visokih smrek. Tam na koncu senožeti je stalo nekaj črnega, podobno nizki, prepereli koči. »No, dobro si jo zavozil,« je pokregal Kekec samega sebe. »Hm, kaj ti je bilo treba kreniti s prave poti? Na, pa glej zdaj, kako prideš k Rožletu! Saj pravim, Kekec — zijalast si bil še vedno, in še danes te ni pustila tista zijalost. Kekec, Kekec!« In Kekec bi se bil skoro razjezil sam na sebe. Toda sredi bobne* nja bližnjega slapa je zaslišal tedaj glas, ki je prihajal s tihe senožeti. Kekec je dvignil glavo pa je poslušal. In zazdelo se mu je, da čuje pesem, tisto pesem, ki si jo je bil izmislil nedavno sam. Sredi šumenja razdivjane vode je razbral natanko tihe glasove, ki so prihajali s samotne senožeti. In skoro se mu je zdelo, da sedi nekje tam doli uboga Mojca in poje s svojim srebrnim glasom. nr l^^bn^Vlb n lit Kekec se je začudil in ustrašil obenem. Pozorno je gledal tja in je poslušal. Toda tisto tiho petje je utihnilo hipoma, in čulo se je samo šumenje vode. Kekec se je zganil in je zavpil na ves glas: »Mojca, oj Mojca!« A nihče mu ni odgovoril. Le njegov glas je jekal stoglasno od gladkih pečin. Kekec je zmigal žalostno z glavo in je dejal sam pri sebi: »Čudno, hm, čudno... Skoro sem mislil, da je Mojca tam doli. Pa sem se prevaral... Nikogar ni tam! Samo voda šumi...« Okrenil se je, pa je šel dalje skozi gozdič. In ni preteklo četrt ure, ko je dospel do prave poti, ki se je vila tik ob gorskem potoku. Naglo je stopal po kameniti poti in se je vedno bolj bližal senožetim, kjer se je pasla čez leto vaška živina. Prehodil je zadnjo strmino in je dospel do široke planote, raztezajoče se tik do gladkih pečin s snegom pokritih gora. Zaslišal je glasno zvončkljanje živinskih zvon. cev in je spoznal takoj, da je dospel na kraj svoje poti. Šel je preko senožeti, da poišče Rožleta, ki ga je kmalu našel. Sredi senožeti je sedel Rožle na nizki skali in je strmel v tihi planinski svet. Krog njega se je pasla mirno živina in je samo dvignila glavo, ko se je Kekec približal. Deček je obstal pred pastirčkom in je zaklical: »Rožle, o, Rožle! Ali me ne vidiš?« Rožle je dvignil glavo. Ko je zagledal pred sabo Kekca, se je nasmehnil. »Ti si prišel k nam, Kekec?« je rekel žalostno. »O, vem, zakaj si prišel. Vse smo že zvedeli, vse o siroti Mojci...« Rožletu se je tresel glas, in debele solze so mu privrele iz oči. Kekec ga je gledal, in dasi se je tudi njemu krčilo srce od gorke žalosti, ga je vendar pričel tolažiti. — »No, ne jokaj, Rožle!« je govos ril. »Moralo je biti tako... Pa saj nemara Mojca ni umrla. Nemara je zašla kam, pa je pri tujih ljudeh ... Samo ne joči! Veš, tudi meni je hudo, tudi meni... A še bolj hudo je vašemu očetu in vaši materi. — Kar potolaži se. Rožle! — Tri dni sem iskal ubogo Mojco po gozdovih. Vsak kotiček sem pretaknil, pa sem jokal, samo jokaL in klical Mojco. A ni je bilo nikjer in ni je bilo od nikoder... Kaj hočeš, Rožle? Moralo je biti tako, moralo...« Rožle si je pričel brisati solze. Gledal je Kekca in je zmajeval neprestano z glavo. — »Lepo govoriš. Kekec, resnično govoriš lepo,« je dejal naposled. »Ali še veš, kako smo ob večerih lepo prepevali na vrtu? Ti, Mojca in jaz ... O, nihče ni mislil, da bo čez nekaj dni Mojca mrtva, nihče! Pa Mojca je pela tako lepo! Ali se še spominjaš, Kekec?« No, Kekec se je dobro spominjal. Zato pa mu je postalo tako hudo, da je sedel kraj Rožleta in je pričel glasno zdihovati. In zdi« hovala sta oba in tarnala. Dolgo sta sedela tam in nista skoro nič govo« rila. Samo v srcu ju je bolelo in spominjala sta se, kako je bilo lepo ob večerih na vrtu. Veselo je Kekec takrat citral, in prepevali so glasno. A najlepše je pela Mojca s svojim škrjančko^im glasom. Da, lepo je bilo takrat. A zdaj ni reč Mojce. Nič več ne prepeva, in Bog ve, kje jo je srečala hudobna, žalostna smrt... In dečkoma je postajalo vedno huje v srcu. Sama nista vedela, koliko časa že sedita na skali sredi senožeti. Živina se je bila oddaljila in je počivala v senci nizkega grmovja tam kraj senožeti. A naposled je Kekec vendarle vstal. Ozrl se je po solncu, ki se je nagibalo k belim goram. Šinil je z rokavom preko obraza, pa je rekel: »Čas je, da grem ... Pot je dolga, in še pred večerom moram biti doma. Veš, Rožle, kar lepo se potolaži! Čez tri dni pa te pridem spet obiskat.« SOffl® »Spremim te malo,« je odgovoril Rožle. In šla sta preko senožeti. Dospela sta kmalu do gorskega potoka in do gozdiča. Tedaj pa se je spomnil Kekec one skrite, male senožeti, ki zeleni pod tem gozdičem, in domislil se je tudi onega čudnega glasa, ki ga je bil slišal s tiste senožeti. Zato se je ustavil, pa je vprašal Rožleta: »Ali veš, da je pod tem gozdičem lepa senožet? Videl sem jo bil prej, in skoro strah me je bilo. Slišal sem glas, ki je prepeval pesem o Pehti. Poslušal sem in gledal, pa nisem videl nikogar!« A Rožle je zmajal z glavo in je odvrnil: »Nisem še slišal nikoli o tisti senožeti. Kekec, motiš se. Na tej strani ni nobene senožeti.« Kekec je ugovarjal in je trdil svojo. Nazadnje sta se splazila oba skozi gozdič, da si ogledata tisto senožet. Rožle ni hotel kar nič veri jeti. Zato se je jako začudil, ko sta stopila na parobje. Resnično — tam doli je ležala skrita senožet, vsa obdana od visokih, temnih smrek. Tiha je bila senožet; samo bobnenje bližnjega slapa se je razlegalo votlo in težko sredi te tišine. »No, ali vidiš, da se nisem motil?« je rekel Kekec. »Poglej, le poglej tja doli! Ali ne vidiš tam nekaj črnega? Kaj se ti ne zdi. da staji tam samotna koča? Ha, Rožle?« Pastirček je gledal tja in se je čudil. Mračna je bila senožet, niti solnce ni sijalo nanjo. Pa tudi črlikanja veselih murnov ni bilo slišati od nikoder. A razločno je videl kočo tam kraj senožeti. Crne so bile stene, črna streha in črna okenca. Pa je bilo Rožleta skoro strah, ko je videl tisto kočo. Pokrižal se je naglo in je zgrabil Kekca za roko. »Pojdiva, pojdiva odtod!« je rekel in se je stresel. »Kekec, ali veš? Tu doli domuje nemara sama Pehta ... Pojdiva, da naju ne zaloti!« A Kekec se je posmejal in je hotel odgovoriti. Toda tedaj je za= slišal razločno droben glas, ki je pričel prepevati nekje tam doli. Ke* kec je poslušal in se je začudil. »Ali slišiš, Rožle?« je dejal potihoma. »To je pesem o škrjančku in pomladi... Čuj, ali ni glas podoben glasu uboge Mojce? Poslušaj, poslušaj, Rožle!« Rožle je slišal tisti glas in se je pričel tresti po vsem životu. »Poj* diva, Kekec, pojdiva!« je šepetal ves- preplašen. »Tam doli stanuje Pehta. Zagledala je naju, pa poje zdaj, da bi naju premotila in zvabila v kočo... Pojdiva, Kekec — lepo te prosim, pojdiva!« A Kekec ga ni slušal. Kekec je samo poslušal tisti glas, ki je pel o škrjančku in pomladi. In Kekec je bil trdno prepričan, da sedi tam doli v črni koči Mojca in poje. Slišal je Rožleta, ki mu je pravil, da je tista koča Pehtin dom, in tedaj mu je šinila v glavo hipoma misel: Glej, izginila je Mojca pred tremi dnevi. A Mojca ni padla v gorski potok, kakor pravijo ljudje na vasi. O, Mojca je še živa — ugrabila jo je Pehta, pa jo je zaprla v svojo kočo. Tam doli v tisti koči pre* peva zdaj Mojca. Saj Kekec sliši zdaj njen glas, njen lepi, škrjančkov glas... 2iva je Mojca, oj, resnično živa in ni padla v gorski potok! Kekec se je domislil vsega tega in se je kar zasmejal v svojem veselju. Tlesknil je z rokami in je poskočil trikrat, da mu je padel klobuček na tla. — »Ali slišiš, Rožle?« je dejal pastirčku, ki je silil v svojem velikem strahu nazaj v gozd. »Mojca je tam doli. Pehta jo je ugrabila — in sedaj je Mojca pri njej. — Kaj ti nisem že prej rekel, da je Mojca še živa? Ha, Rožle? — O, kar doli pohitim, po Mojco pohitim, pa jo povedem lepo domov. Resnično, Rožle...« In Kekec je zavriskal in se je kar zaprašil po strmini navzdol. Rožle je pričel sklepati z rokami in je vpil v svojem strahu za njim: »O, ne hodi, Kekec, lepo te prosim, ne hodi! Tam doli ni Mojce — tam je samo Pehta... Kekec, o, Kekec!« — A Kekec ga ni poslušal — Kekec je drvel kakor veter po strmini! 2e je dospel na senožet, že je dirjal na vso sapo preko nje. Enkrat se je celo zapletel v visoko travo. Zakrilil je z rokami in je padel, kakor je bil dolg in širok. Toda naglo se je pobral in je brzel še hitreje preko senožeti. Rožle se je prijel za glavo, in obup mu je stisnil srce. Videl je, kako dirja Kekec proti koči, dirja naravnost v svojo pogubo. Saj je hil prepričan, da ga je zvabila tja doli sama Pehta. Zapre ga v črno kočo, in nesrečni Kekec ne bo videl nikdar več solnca in svojih kra« snih citer. In Rožletu je bilo pri tej misli hudo, oj, tako hudo, da se je prijemal za glavo in si je pulil lase. »Kekec, o, Kekec!« je ponavljal obupno. »Ali slišiš, Kekec? O, ne hodil...« A Kekec se ni ustavil. Rožle ga je zagledal v naslednjem trenutku že ob koči. Tam se je Kekec ustavil in je poizkušal, da bi odprl vrata. A vrata so bila zaklenjena. Zato je pričel Kekec butati s hrbtom ob lesene stene, da je kar jekalo. Vse to je videl Rožle, in lasje so se mu kar ježili. Hipoma je zavpil na glas, zakaj videl je, da se je Kekcu posrečilo butanje. ( domila se je deska, in skozi široko špranjo se je splazil Kekec v črno kočo. Rožic je videl samo še to. Zakričal je na glas in si je zakril obraz z rokami. Toda že v naslednjem trenutku se je obrnil in je zbežal v gozd. Hitel je na vso sapo skozi grmovje in se ni upal ustaviti niti za hip. Bežal je samo naprej in niti gledal ni na pot. Dospel je iz gozdiča na stezo; toda v svojem divjem strahu niti zapazil ni, da je krenil v nasprotno smer. Šele čez dolgo časa se je zavedel in spoznal, da ne gre po pravem potu. Zato se je obrnil in je bežal nazaj. Znoj mu je tekel curkoma z obraza, in bil je že ves zasopel, ko je dospel nazaj do gozdiča. Tam pa se je ustavil in si je pričel brisati z rokavom vroči obraz. »Kekca je zagrabila Pehta,« je zasopel tedaj. »O, resnično ga je zagrabila ... Pa če zagleda mene, pograbi še mene ... Ovbe, ovbe ...« In spet ga je prevzel divji strah. Zadrvel je vstran proti gorskemu potoku, in pri sami misli na Pehto so mu zagomazeli mravljinci po vsem hrbtu. Krilil je z rokami in je bežal, samo bežal... 2e je bil blizu senožeti, kjer se je pasla njegova živina. Takrat pa je opešal popolnoma. Vsa sapa mu je bila pošla, in noge so se mu tresle tako, da ni mogel več prestopiti. Zato se je kar zavalil med gosto ravšje kraj pota. Naglo se je oddihoval in si je brisal vroči znoj z obraza. Solnee se je spustilo že tik do gor, in preko ozke zagorske dolinice je padla temna senca. A Rožle je še vedno ležal med ravšjem, ker še vedno ni prišel do sape. Hipoma je zaslišal za sabo nagle korake; a Rožle niti glave ni dvignil, da bi pogledal kdo prihaja. Koraki so utihnili — a tisti trenutek so ga pograbile za vrat težke roke, da je pastirček zajavkal na glas in je skočil nagloma pokonci. »Ovbe!« je zajavkal Rožle, in kolena so mu klecnila od divjega strahu. Zakaj pred sabo je zagledal veliko, veliko žensko, ki ga je gledala s srditimi pogledi. Ženska je bila suha in oblečena v dolgo, črno haljo. Lasje so ji bili razmršeni in so ji padali po plečih v dolgih, črnih kitah. -— Zagledal je Rožle to žensko, in srce mu je kar zastalo, zakaj dobro je vedel, da ga je zasačila Pehta in da mu bo zdaj slaba predla. »Teta Pehtal Ojoj, teta Pehta!« je zavrisnil Rožle in je zdrknil na kolena. Proseče je dvignil roke in je jokal in moledoval: »Usmilite se me, teta Pehta! Oj, ne storite mi ničesar hudega! Saj sem bil vedno priden in nikomur nisem nagajal. Zato se me pa usmilite, teta Pehta!« A Pehta ga je zgrabila za ušesa in lase, pa ga je pričela neusmi» ljeno mikastiti. Rožle je zatulil na ves glas, ker ga je bolelo tako jako. Zvijal se je na vse pretege, da bi ušel. A Pehta ga je držala trdo in ga ni izpustila niti za trenutek. - »Čakaj me, ti nepridiprav!« je vpila Pehta v svoji jezi. »Vse lase ti iztrgam iz glave in ti populim ušesa... Pa boš znal, kdaj si se priklatil v mojo kočo, da mi odvedeš Mojco... Kam si skril Mojco? Ha, ti nepridiprav!« »O, saj nisem bil v vaši koči, o, nikdar nisem bil v vaši koči!« je javkal Rožle. »Tudi Mojce nisem videl nikjer, resnično vam rečem, teta Pehta ...« »Nisi bil v moji koči?« je govorila razjarjena Pehta. »Glej te ga — nepridiprava! Zdaj se je pričel celo lagati. Ali te nisem videla, kako si bežal sem gori? Da bi imel čisto vest, bi ne bil bežal na vso sapo... Kar hitro mi povej, kam si skril Mojco!« »Oj, teta Pehta!« je odgovarjal Rožle in je jokal. »Saj nisem skril Mojce nikamor. Niti videl je nisem nikjer, l.e meni verjemite, teta Pehta! Nikdar nisem vedel, da je Mojca pri vas. Oj, mislil sem, da je padla v potok in je umrla ... Nisem jaz odvedel Mojce — verjemite mi, teta Pehta!« »Pa kdo je bil v moji koči?« je nadaljevala Pehta. »Ti dobro veš, kdo se je splazil na senožet. Povej, Rožle, pa ti ne bo hudega!« »Kekec je bil, teta Pehta, samo Kekec je bil,« je odvrnil Roile v svojem strahu. »Letel je doli na senožet in je udri v vašo kočo. O, videl sem ga, kako je butal ob steno... A mene je bilo strah, pa sem zbežal. Teta Pehta, jaz sem samo bežal in nisem bil na vaši senožeti. Kekec je bil — Kekec je bil...« Pehta ga je tedaj izpustila. »Kaj, Kekec je bil?« je rekla in se je začudila. »O, če je bil Kekec, pa ga ne dohitim več. Zbežal je z Mojco v dolino, in zdaj ga ne ulovim več... Čakaj me, Kekec, ti prebiti Kekec! Ce si mi ubežal danes, jutri mi ne boš več. O, ulovim te, in potem ti ne bo dobro, resnično ti ne bo dobro!...« In Pehta je pričela godrnjati nerazumljive besede. Obrnila se je, pa ni več pogledala Rožleta. Počasi je šla po poti navzdol in je kar hipoma izginila za gostim rušjem. Rožle se je globoko oddahnil. Gla« dil se je po ščemečih ušesih in si je popravljal razmršene lase. Toda domislil se je, da se Pehta nemara kar premisli in pride nazaj, pa ga pograbi še enkrat prav pošteno. Rožle se je prestrašil te misli, da se je kar stresel. Zaprašil se je po strmini in je bežal z naglimi koraki tako dolgo, dokler ni prišel na senožet. Mračilo se je že in živina je že ležala po širnih stajal. Tedaj pa se Rožle ni več bal. Za trenutek je postal kraj senožeti in je zavriskal na ves glas. Hej, še je živa sirota Mojca, še je živa! Ni padla v potok in tudi umrla ni. Pehta jo je bila ugrabila in jo je skrila v svojo kočo. Pa je prišel Kekec — ulomil je v kočo, da je rešil siroto Mojco. Zbežal je z njo v dolino — in sirota Mojca se smeje zdaj doma pri očetu in materi in pripove= duje, kako je bilo pri Pehti... Oj, Kekec, ta Kekec! Kdo bi si bil mislil, da je tako pogumen? Rožle se je domislil vsega tega. Vesel je bil tako, da je prepeval na glas. Pozabil je, da ga je Pehta pošteno premikastila, pozabil na ves svoj strah in samo tega se je zavedal, da je Mojca še živa in da je doma na varnem. Nič več ga niso ščemela ušesa in tudi lasje ga niso več boleli. Veselo je skakal po senožeti in je prepeval, samo prepeval, da je odmeval njegov glas po molčečih skalah, ki jih je pri« čel zakrivati večerni mrak. — V tihi koči je premišljal na trdem po= gradu še pozno v noč o siroti Mojci in o Kekcu, ki je tako hudo butal ob steno črne koče na Pehtini senožeti. Pa se je Rožle zasmejal, na glas se je zasmejal v veliki radosti. Se preden je zaspal, se je posmejal še enkrat in je rekel: »Oj, Kekec, ta Kekec! Pa kdo bi si bil mislil — hej. kdo bi si bil mislil?« Naša Boža. Naša Božica je mala dan?s zjutraj rano vstala, šla je v vrtec trgat rož in zložila jih je v koš. Z njimi pojde v mesto tuje tamkaj tetica stanuje. Njej jih dala bo za god, ji želela vseh dobrot! Desanku. wrnmm GLADYS DAVIDSON: Kralj Zlatoprst. Iz angleščine poslovenil dr. E. S. kraljestvu Vesele dežele je živel stär kralj, ki si je želel dolgo časa dediča za svoj prestol. Slednjič se mu je po mnogih letih, ravno ko se je začel bati, da bo umrl brez otrok, narodilo nekega jasnega poletnega dneva v veliko veselje vsega naroda dete - kraljevič. Pri rojstvu pa je po nesreči umrla kraljica; a vkljub temu žalostnemu dogodku je bilo veselje v deželi zaradi rojstva dolgo zaželenega dediča tako veliko, da so svečanosti trajale več tednov. Ljudstvo se je zbiralo vsak dan v neizmernih množicah zunaj pred palačo. In kadar so prinesli malega kraljeviča na balkon in ga pokazali množicam, so ga te pozdravljale, da je kar odmevalo. Kraljevsko dete je bilo lep otrok s črnimi očmi in črnimi kod* tastimi lasmi; in ko se je zaznalo, da ima zlate prste na nogah, so ga imeli za najčudovitejšega kraljeviča na svetu. In narod Vesele dežele je bil nanj še bolj ponosen kakor kdaj prej. Velike so bile seveda tudi slavnosti ob njegovem krstu. Malemu kraljeviču so dali ime kraljevič Zlatoprst; in kakor je bilo to navada v tedanjih časih, je kralj povabil vse vile, ker je mislil, da bodo rade obdarovale dragoceno dete s krasnimi darili. Slišali ste že povest o »Trnjulčici«, katere kraljestvo se je doti« kalo mej njegovega lastnega kraljestva. Mislili bi si sedaj, da je bilo to kralju Vesele dežele svarilo, naj bo pazljiv, ko vabi vile. Toda ravno nasprotno, on je celo pozabil poslati povabilo ravno tej hudobni vili, ki je napravila, da je zaspala sosedna kraljevska rodovina za celih sto let. Ali ni bila to neprevidnost? Hudobna vila je bila v resnici jako jezna; vkljub temu pa ni provzročila pri krstu nikakega dogodka kakor v prejšnjem slučaju, ampak se je hitro maščevala na jako vznemirljiv način. V noči, ki je orišla za krstnim dnem, ji je uspelo s pomočjo njene čarovnije ukrasti kraljeviča iz kraljeve otroške sobe in ga prestaviti v kočo uboge slepe kmetice, ki ji je tudi ukradla dete — deklico in jo položila v zibelko v palači. Ta kmetica je bila prav takrat jako bolna in šele tedaj, ko je dete bolj zraslo, je zaznala, da je to dete, ki leži v njeni stari leseni zibelki, deček. Tako je vkljub temu, da je imela gotov vtisk, da je njeno dete deklica, prišla do zaključka, da se je bila mogoče le zrno» tila in ker je bila slepa, ni mogla zapaziti, da ima kraljevič zlate prstke. Odkar je bil odšel njen soprog na vojno, je živela čisto sama v koči na samoti daleč stran od ljudi; nič več se ni vznemirjala, nego je vzrejala dečka kakor svojega lastnega otroka. V palači je bilo medtem osupnenje strašno, ko so opazili izmenjavo deteta. Zavladala je največja razburjenost. Prvi minister je pazil, da ta novica ni prišla preko neposrednih čuvajev kraljev* skega deteta; vznemirjeni kralj pa je poslal sle na vse strani, da pre« iščejo deželo in dobe izgubljeno dete. Mnogo mesecev so pozvedovali dalje, a resnica o vsej zadevi je bila le še vedno mrtva skrivnost. Med tem časom so kazali malo dete — deklico v kraljevski otroški sobi dan na dan z balkona po= zdravljajočemu ljudstvu, ki je bilo na ta način popolnoma prevarano. Ko je preteklo leto dni in skrivno iskanje po izgubljenem kralje* viču Zlatoprstu še ni privedlo do nikakega uspeha, je ubogi stari kralj tako težko obolel od žalosti in toge, da je umrl. V svojih zadnjih vzdihih pa je dal zapriseči prvega ministra, da bo nadaljeval iskanje in da bo storil vse, kar bo v njegovih močeh, toliko časa, dokler ne dobi mladega dediča; zakaj kralj je dobro vedel, da je vladala velika nezadovoljnost v deželi pred kraljevičevim rojstvom, in če bi ljudstvo zaznalo, da jc njihov ljubljenec izgubljen in da so ljudstvo vodili za nos s tujim otrokom, bi bila državljanska vojna neizogibna. Tako je imel prvi minister Šepetopuh tudi še tedaj vedno trajno zaposleno celo vojsko skrivnih iskalcev, ko so bili že pretekli meseci žalovanja. Leta so minila, in vendar še niso prišle nobene novice o pogrešanem dediču. S časom pa so postale težave prikrivati ljudstvu resnico vedno težje, ker so tudi vzroki vse zadeve postajali vedno večji in večji. Med detinsko dobo malega tujca, ki so ga imenovali »dete Kuka« vica« vsi, ki so vedeli za skrivnost, je bilo dovolj lahko kazati ga kot mladega dediča; in celo za več let, ko so ga oblekli lahko še v deško odelo. Toda ko je deklica prišla v dekliško dobo, tako prikrivanje ni bilo dostojno in ne izvršljivo. In mnogo zvijač si je bilo treba zamisliti zato. Vse različne otroške bolezni so morale pomagati pre* prečiti, da ljudstvo ni odkrilo resnice. Kadarkoli so pričakovali mia* dega kralja, da se bo pokazal ob kaki javni svečani priliki, se je vedno raznašala vest, da je obolel na ošpicah, oslovskem kašlju. mumpsu ali na kozah ali kaki drugi dobro znani otroški bolezni. Za nekaj let se je dalo varanje še nadalje čisto gladko nadaljevati vkljub temu, da je začelo ljudstvo vedno bolj in bolj sumničiti, da jim je bil vzet mladi kralj in da nekaj ni prav v redu. In v resnici, nezado« voljnost in celo upor sta zorevala v deželi. V tem času je zraslo dete Kukavica v tako ljubko dekletce, da so jo vse njene služabnice nazivale »kraljična Najlepša«; in tako sladak in solnčen je bil njen značaj, da so jo vsi ljubili, ki so se sestali z njo, in stari knez Šepetopuh jo je ljubil kakor svojega lastnega otroka. Pa ona je bila tudi razumna in pomagala je skrbnemu prvemu ministru jako mnogo s tem, da je prav spretno igrala svojo kraljevsko vlogo. In celo, ko je postala prevelika, da bi predstavljala mladega kralja v javnosti, je sama svetovala, kako prevariti ljudstvo, in je sklenila tako ravnati posebno, odkar je imela upanje, da bodo pogre« šanega dediča nekoč našli. Njej seveda ni bilo mnogokrat dovoljeno hoditi izvun ozemlja, ki je pripadalo k palači; toda nekega pomladnega dne ji je bilo, kakor da jo je prešinil pravi pomladanski duh. Klic iz šume in dežele je bil presilen, da bi se mu mogla ustavljati. Tako je utekla iz svojih vrtov, se izprehajala dalje v svobodnem, veselem pohodu, pevajoča kakor vesel škrjanček. Hipoma zasliši glas pastirčkove piščalke, ki je pela najslajšo godbo, kar jo je kdaj slišala. Zavije okolo skupine košatih dreves na pobočju prijaznega hribčka in kmalu stoji oko v oko z mladim zalim pastirjem približno iste starosti. Njegove črne oči so se srečale z njenimi, in njegov prvi silni pogled ji je zbudil občudovanje in nagnenje. Ni trajalo dolgo, in kraljična Najlepša je zvedela, da je mladi pastir imel dozdaj tako mirno življenje brez doživljajev, da ni govoril do tedaj še z nobenim živim bitjem, razen s svojo materjo. Pravil je o njej, da je slepa in da ji pase ovce, odkar je začel hoditi. Nikdar še ni ničesar slišal o kralju Zlatoprstu; ko mu je pa Naj« lepša zaupala povest o mladem dediču, ki je izginil, in o prevari, ki jo mora ona izvrševati, se je za to jako zanimal. »Čisto gotovo,« je rekel pastir, ko je bila prenehala pripovedovati, »jaz ne vidim ničesar čudovitega v izgubi kralja, ki fina zlate prste, saj imam tudi jaz, preprost pastirski deček, ravno tako zlate prste; jaz sem bil vedno mnenja, da jih ima vsak človek.« Ko sliši Najlepša to nedolžno pripombo, ji začne srce hitro biti v divjem razburjenju, in prosi tujca, naj sczuje svoje črevlje, da po« gleda njegove noge. Ko vidi, da ima resnično zlate prste, je bila vsa polna veselja, zakaj bila je gotova, da sedi ob njeni strani davno izgubljeni kralj. Ka razkrije njegovo pravo pokolenje in vzvišeno stališče, mu reče: »Dovolite mi, da vas smem uvesti pri vaših podložnikih tako, kakor sama hočem. Dolgo sem želela, da bi mogla sama obdarovati starega kneza Šepetopuha s takim veselim presenečenjem; in jaz se naj veselim nad tako slavno skrivnostjo! Pojdite z menoj nazaj v pa« lačo! Vanjo bova stopila, ne da bi naju kdo videl. Potem vam dam kraljevsko odelo vašega očeta, da si ga oblečete, tako da boste pri* pravljeni in vas bom mogla predstaviti kot kralja točno v trenutku, kadar bom to želela.« Mladi kralj je rad privolil, da ugodi želji ljubke deklice, ki si jo je bil sklenil izbrati za nevesto. Dvojica se je hitro vrnila v palačo, v katero sta mogla stopiti, ne da bi ju bil kdo videl. Najlepša je naglo odvedla kraljeviča v nerabljeno sobo; brzo mu prinese kraljevsko odelo in krono, da si ju nadene. Potem mu da še poslednja navodila, da se naj pokaže na balkonu v določenem času; sama pa gre v sobo prvega ministra, da zve, kako se dogodki raz= vijajo. Tu zazna v svoje zadoščenje, da je ljudstvo jako jezno, ker se njiho" kralj ni prikazal ob zadnjem državnem službenem opravilu, da ne marajo kratkomalo več verjeti v kraljevičevo bolezen, o kateri so poročali; zve tudi, da se že zbira mogočna množica pod balkonom kraljeve palače in zahteva od njega, naj se pokaže. »Edino, kar se da še storiti,« zavpije obupani prvi minister, »je, da jim končno priznamo resnico in jih prosimo, naj vzamejo vas za kraljico namesto njega.« Ravno to se je prav dobro strinjalo z načrtom Najlepše; privolila je, da so jo oblekli v kraljevsko obleko z zlato krono na glavi. Prvi minister stopi smelo na balkon in govori razburjenemu ljudstvu. Pri= poveduje mu vso povest o kraljeviču, ki je nenadoma izginil, in o varljivi igri, ki jo je igral toliko let. Potem, vodeč Najlepšo naprej, prosi zbrano množico, naj sprejme njo za kraljico. Toda vkljub temu, da je ljudstvo gledalo na Najlepšo z občudo* vanjem in veseljem, ni bilo zadovoljno. Vpilo je resno, vendar pa v mirnejšem glasu: »Ne! Ne! Dajte nam našega kralja z zlatimi prsti! Najdite nam našega kralja in naj bo ta lepa devojka njegova nevesta; potem jo hočemo sprejeti kot svojo kraljico!« Tu stopi Najlepša sama k ograji balkona in reče: »Kar zahtevate, vam lahko dam; zakaj jaz, dete Kukavica, sem našla vašega dolgo pogrešanega kraljeviča. Poglejte ga in pozdravite ga kot kralja Ve* sele dežele!« V tem trenutku stopi mladi kralj naprej na balkon, oblečen v kraljevo obleko, s krono, posejano z biseri, na glavi, toda bosonog. Ko ga ljudstvo zagleda in vidi, da ima v resnici zlate prste, je bilo polno veselja in ga je pozdravljalo z oglušujočimi pozdravi. Ko prime Najlepšo za roko in jo postavi poleg sebe, vpije mno* žica kakor en glas: »Naj. živi dolgo kralj Zlatoprst! Dolgo naj živi njegova izvoljena nevesta, lepo dete Kukavica!« Tako je zopet zavladala radost v Veseli deželi. Lahko ste pre* pričani, da je bil sedaj na veliki dan, ko se je Najlepša poročila z novim kraljem, stari prvi minister jako srečen, še bolj pa pazljiv. Povabila je poslal vsem sosednim vilam. Prvo povabilo je bilo naslov* ljeno celo na hudobno vilo, tako da ni imela nobenega povoda več, da bi kovala še nadalje spletke in nakane. Deček in solnce. Dobro jutro, soJnček! Kje si se mudil, da tako si pozno čez goré prilil? Ali teti luni tam si krajšal čas, ali k zlatim valčkom morskim šel si v vas? ..K zlatim valčkom morskim nisem stopil v vas ; tudi k teti luni ne za kratek čas. V daljnem kraju rože prelepo cvetó, so pri njih ostali žarki za goró. Tam iskal sem žarkov, skupaj sem jih zbral : da ustrežem tebi. sem ti jih poslal. Ne zameri, deček, da sem se zamudil, saj zato pozneje si se ti prebudil!'1 Srečko Kosovel. PROF. ANTON SOV RE — PTUJ: Četrta obletnica.1 aklenite za pet bežnih minut ušesa in oči vtiskom zunanjega sveta okrog sebe, pa odklenite srca lagotni domišljiji in se predajte meni, da vas povedem v čarovito carstvo sanj, da čujemo v njem zvoke prečudne godbe, iz koprnenja rojene, hrepenenje budeče! Tisoč let je dolga naša pot in čez gore in ravni, čez lesove in vode nas vodi. Ali še hitrejša je naša misel. En sam vztrepet njenih kril, in že se spusti na svetlo jaso v črni šumi. sredi noči pod vrhom Durmitora. Mesec tke srebrno mrežo od drevesa do drevesa, jasa je, ko da se v mleku koplje in rahla, tanka meglica diha iz nje. Po gozdu naokrog snuje tiho, tiho življenje; tuintam je čuti kakor težak vzdih, ko da v sanjah ječi starec — gozd. In glej, meglena koprena nad jaso se zgane; pa se trga in gosti v posamezne brezoblične like, in ti se ustvarjajo v vitka tanka telesa belih vil; svetle halje jim lijejo do belih nožic, zlati lasje jim padajo preko ramen. Zdajci si podajo prosojne ročice in v vilinsko kolo se uvrste. Tiho zdaj in ne ganimo se; še utripov naših src ne smejo čuti; zakaj pregnali bi jih, če bi opazile našo navzočnost, in j>o nas bi bilo! Zarajajo; bajna godba se v mehkih zvokih od nekod preliva skozi noč; lahke kot misel se nosijo bele plesalke po trati, njih prožne nožice božajo mehko travo v ritmičnem taktu. Čuj! Iz tankih grl jim zdajci zazvoni tanka pesem. Znani glasovi so to, znan nam je spev. Naša pesem je to in jezik je naš. Čudo prečudno! Poslušamo in gle« damo, in sladka bol nam presune srce. Zbor umolkne, ples preneha. In zdaj priplava iz daljne dalje glas, ko da odzvanja naši pesmi. Kdo je, ki odpeva durmitorskemu kolu? Vile — posestrine so s strmega Velebita; iste glasove pojo, isti je jezik; vsi ga razumemo. In spet melodija iz še večjih daljav, izpod samega Triglava; vsa plašna se čuje in prošnja zveni iz nje in pri« krito hrepenenje. In tako posluša durmitorski zbor velebitskega, ta triglavskega, posluša in poje; iz vseh treh spevov doni ista misel« 1 Govor ob praznovanju četrte obletnice narodnega in državnega ujedinenja dijaštva v Ptuju. vodnica, od zbora do zbora se prepleta ista zlata nit — koprneča želja, da se zlijó vsi trije vilinski zbori v eno posestrimsko kolo, da zarajajo zdiuženo rajanko in zapojó jarko melodijo, ki bo zmagovito valovila od durmitorskih sten do triglavskih pečin! To hrepenečo pesem smo čuli, ko smo poleteli 1000 let nazaj v čarovito carstvo vil, in od nje so nam bila srca sladko bolna. Ali so se imele uresničiti njih koprneče sanje? Iz početka je kazalo, da ne. Visoke stene so zgradili zlokobni škratje med kolom in kolom, da ni mogla niti melodija preko, nikar sama. In še pesem je počasi zamrla in mračno so šli dnevi, mračnejši od noči, molčali so spevi, kot slap leden molči. In le kukavice, bedne hčere Lazarove, so odsehmal pele svojo iščočo, žalostno pesem; in skovirjev hreščeči krik je sekal v mračnih šumah zrak, ki so ga nekoč božale žametne melodije vil. Umrla je pesem pogorkinj, ali njena duša ni umrla; njena duša - hrepenenje po združenju — se je preselila v človeška srca po vseh krajih, koder so nekdaj rajale vile od Durmitora do Triglava. Kot drobno seme se je vsejala in pognala drobno kal. In takrat je prvič potrkalo človeku treh plemen na srce, čisto rahlo izprva in boječe in polne-ravedno; prvič se je oglasilo hrepenenje po bratskem objemu od rodu do rodu; trije so eno — ta resnica je vzklila iz drobne kali in ni nikoli več usahnila! Rodili so se v plemenih vrtnarji, pesniki iim pravimo in duševni voditelji in narodni borci in buditelji; in ti vrtnarji so gojili nebogljeno rastlinica — zavest skupnosti in uje= dinjenja, prilivali so ji iz bogatih virov svojih duš, da se je bohotno razrasla v krepko mlado drevo, ki je vsevdalj iztezalo svoje korenine in širilo veje. To drevo ni bilo več sanja, dasi je iz koprneče sanje vzklilo. Resnično, živo, čvrsto drevo je bilo in v resnični živi zemlji je raslo. In zato so stopili v krog zlohotni škratje, ki so bili zgradili takrat zid med kraljestvi treh vilinskih zborov, pa so se posvetovali, kako bi podrli to silno rastoče drevo. Zakaj preveč jim je že zasen= čevalo njih mrka skrovišča. In so si poiskali zaveznikov v ognju in jeklu. Vsa Evropa je bila zavita v plamen in dim, od morja do morja je bobnelo in bruhalo in rigalo, prasketalo, sviščalo in sikalo, ječalo in v stoterem plaču plakalo. In vsej tej strašni simfoniji je s koso taktirko smrt udarjala takt. Na tistih rdečih poljanah je tudi nam dozorela usoda. Stotisoči listov našega trovršnega drevesa so se vili tedaj v burnem vrtincu preko onih krvavih polj, padali, vstajali, tisoči padli in nič več vstali. Krvave rože so vzcvetele tem padlim iz src; krvave rože, edine cvetice, ki so jih krasile v smrti. In ti padli listi našega trovršnega drevesa molčč pojó poslednji akord one vilin* ske pesni, pred tisoč leti spočete, rojene v carstvu sanj, rahle in nežne od kraja, tiho koprneče, toda od stoletja do stoletja rastoče, dokler ni na bojnem polju prikipela do bučne sile grmečega slapa in končno izzvenela iz prestreljenih prsi tisočev padlih. Na bojnih ravnéh se je iz smrti tisočerih naših sinov rodila naša nova domovina. Karadžordže, začetnik naše kraljeve rodovine. Tam se je skoval jeklen obroč okrog naših treh bratskih plemen, v bratski krvi ukaljen. Smrt je kovala, življenje je skovala. Države je rušila, dom nam je zgradila. In ta dom je trden, ker veže poedine kamene skupno prelita bratska kri; in kri je najjačja vez! Nov dom smo si postavili, streho so mu dali in veselo se smeje s slemena okićeni mlaj. Prostoren je naš dom in udobno se bo dalo živeti v njem. Ali treba je še dela, da si ga udobno opremimo. In že je mnogo delavcev v njem in urno se gibljejo pridne roke. Vsakomur je odmerjen posel. Tudi mi, vaši učitelji, imamo opravljati v novem domu lep kos dela in ne najmanj važnega. Nalogo imamo, da naučimo tebe, mladina, kako treba v življenju sukati roke, da boš mogla sebi pomagati in domovini koristiti. Za svoje sodelavce in naslednike na kulturni njivi bi vas mi radi usposobili. In za dediče; zakaj dobro vemo, da mi ne bomo dočakali, da bi bil v našem domu zadnji žrebelj zabit. Ne, vi boste nadaljevali; naše delo je testament, ki ga pišemo vam; vi ste dediči; vi glejte! Dragoceno dediščino vam izročamo. In vi jo boste znali ceniti. Mi smo imeli zatohlo luknjo, kjer nam je še zraka manjkalo. Vi ste na boljšem. Usoda vas je postavila na svet v času, da ste doživeli svetovno vojno, to krvavo tragedijo, ki je do skrajnih posledic izvedla prevrat v vseh materialnih in duševnih vrednotah na našem planetu; vsi tega danes še ne razumete; ali razumeli boste, ko dozoTite; bolje nego oni, ki pridejo za vami. Z druge strani imate še dovolj dolgo življenje pred sabo, da boste gledali svojo domovino urejeno, veliko in močno na znotraj in na zunaj. Sami boste pomagali, da bo krepka; zato jo boste tem globlje ljubili. In ljubezni je vredna naša domovina! Saj smo jo sto let gledali v sanjah in čakali, da pride težko pri» čakovana, iz vsega srca zaželena! In prišla je skozi morje krvi, iz bolečin in solz rojena. Prišla je: triie so eden! Pa še tega ne boste pozabili, da imamo izvun mej svoje domovine nad pol milijona bratov, ki bi tudi radi sedli z nami v novem domu k isti mizi. Pripravite jim prostor ob njej in žlico jim položite k skledi! Zakaj prišli bodo, tako gotovo bodo prišli, kakor gotovo se bo zmaj, ki jih ima danes učarane, zadušil v lastnem žveplu, ki ga bruha zdaj po naših bratih. In če vam bo domovina kdaj velela, da pojdite in strite zmaju glavo, pojdete in pomandrate ostudno golazen in ne boste štedili ne krvi — ne življenja! Četrtič praznujemo danes praznik našega ujedinjenja, prvič odkar stoji na čelu državi kot kralj mož, ki je sam prelival kri za veliko idejo združenja in jo skupno s svojim blagopokojnim očetom kraljem Osvoboditeljem tudi oživotvoril. Vse strašne muke je pretrpel s svoje vojsko, ki ji je bil vseskozi veren tovariš in skrben oče; on je naš pravi narodni kralj. In zato vas poživljam, da zakličete z menoj: »Zi= vela Jugoslavija, živel kralj Aleksander!« Skrivnostni napis. Priobčil L. Domanjko. Cičrogergi litučimi nčrsvarp starb mo tarbzibli ledhurkok ilibibis vinče rs ni tagobjl ovodtevse jesvaz. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Rešitev besedne uganke v 3. štev. Puran in pura. Prav so jo rešili: Ivan Leskovar, Maribor; Ferdo kac. Šmartno pri Slovenj» gradcu; Ferdinand Uranič, Ljubljana, Justina Uraničeva, Ljubljana; Zenica Rebčeva, Litija; Zdravko Gobec, Celje; Vinko Logar in Fran Jenko, Ljubljana; Sabina Podbo» jeva, Ljubljana; Emerik Eržen. Kranj; Ljudmila Krajškova, Celje; Ciril Vrančić, Kostanjevica; Bogdan Stary, Krško; Vladimir Scliškar, Kranj; Herta Gerdinova, Celje; Fran Zorman, Ljubljana; Francka Kovačeva, Preserje; Ivan Kveder, Jesenice; Miroslav čenčur, Ljubljana; Demeter Vrhovnik. Ljubljana; Velena Jelšnikova, Bogo Pavčič, Branko Rueh, Kostanjevica; Zvonko Šušteršič, Krško; Dušan Koh, Loke p. St. Jurij ob Taboru; Marijan Fuks, Radeče; Ernest Tabor, Radeče; Bernard Kovač, Sv. Jurij ob j. ž.; Vanda in Milan Vrhovnikova, Šmartno pri Litiji: Adolf Kopetzky, Ljubljana; Ladik Wisinger, Litija; Marinka Smolikova, Valta vas; Mirko Jeglič. Ljubljana; Ernest in Fran Bolka, Sv. Jurij ob j. ž.; Elza Rehova, Ljutomer; Tone Franzot, Velenje; Danica Muhova, Fran Kocjančič, Maribor; Tušek Franjo, Weber Vekoslav, Mohorič Joško, Goja Joško, Thaler Rafko, Luznar Joško, Kalan Franjo. Benedičič Joško, Bckš Joško, Vrhunec Još' ni dozdaj pre» maknil kamena. Šla sta nekoč skozi Krmo gor dva člo* veka iz doline. Kden je bil star lovec, dru» gi je bil pastir. Bila sta že blizu pravega prostora. Bilo je neke nedelje meseca avs gusta. Preden se lotita dela, se hočeta utrujena malo odpočiti na pesku, ki se melje od Triglava. Kar začujeta čudno bobnenje ob skalovju. Zdelo se jima je, kakor bi bil močan veter potegnil ono» stran skalin. Zemlja se je stresla pod njima, kamenje se je val lo z vrhov in pesek jima je bežal izpod nog. Obeh je bilo groza in strah in še bolj potem, ko sta zagledala belega konja. Hi» poma je stala čudna žival na prostoru, kjer sta hotela kopati. Nazadnje pa ju je zakrila še gosta megla. Šla sta nevede kam: konj je bil vedno pred njima, ka» mor sta se obrnila. Na desno in na levo so bile same skalnate stene ali pa so zi» jali globoki prepadi. Čez dalje časa pa sta stala vrhu kamenitega hrbta, od koder se je videlo na Velo polje. Konjske pri» kazni ni bilo več. Kako in kam je bila iz» ginila, nista vedela, tudi steze, koder sta hodila, ni bilo več. Srečna sta bila, da sta prišla iz neznanega kraja. Komaj sta zlezla s skale na ravan. Prišla sta na pia» nino do koč in pastirjev upehana in pre» plašena, kakor bi se borila s smrtjo. Vsem lovcem, ki so zašli v ta kraj, se je že slabo godilo, čeprav niso imeli na» mena kopati zaklada. Tako je starega lovca, ki je vedel za vsako stezico, tako» rekoč za vsak prostorček in za vsako skalo v gorah, jelo motiti, ko je nekdaj prišel tja blizu tiste plošče, pod katero leži zaklad. Zmedlo se mu je, da ni vedel, kam bi se obrnil. Hodil in iskal je, na ka» terem kraju jc Krma, in šele čez dolgo časa je dospel na hrbet, kjer se mu je odprl znani svet. Dozdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi bil samo pogledal rumeno zavedljivo zlato pod ploščo. Nekdaj pa pride človek, ki bo tako srečen, da vzdigne zaklad. Tako si pripovedujejo stari lovci in pastirji. Pra» vijo. da bo moral biti izvrsten strelec, člo» vek brez bojazni in strahu. S Šmarjetne glave bo moral zadeti s prvo kroglo konja, drugače bo slabo zanj. 2e pred prvim solnčnim svitom mora strelec čakati na svojem prostoru, in ko obsijejo solnčni žarki belo grivo čarobne živali, mora puška počiti. Strelec mora prej ugledati konja nego • konj njega. V svoji krvi bo žival poginila, smrtno zadeta bo še izku» šala človeka zmotiti in mu zmešati pamet, toda onemogla bo obležala. Zaklad bo smel človek izkopati in odnesti. Toliko bo dobil zlata, da ljudje ne bodo vedeli, kam z njim. Iz kapelj konjeve krvi pa bodo zrasle cvetice, goličavaricam podobne, in se bodo zasejale po vseh golih robovih, po vseh kotlih, izpod snega bodo poganjale in jele evesti. In ko jih ho jedla na paši živina, ostane vedno zdrava. Ljudje jih bodo trgali in nosili pri sebi, zakaj sreča bo spremljala tistega, kdor si bo sam po= iskal in natrgal prijazno cvetočih cvetic. Prosim, dajte to pismo v svoj ljubez» nivi kotiček! Če hočete. Vam napišem tudi povest o junaku Odiseju. Prosim Vas. če jo smem, zakaj ta je šestkrat tako dolga. S spoštovanjem in pozdravom Vaš vdani kotičkar Vojteh J a g e r. Odgovor: učenec v Mariboru. Ljubi Vojteh! Povest o Odiseju mi lahko pošlješ. Po» rabim jo pač. kadar pride vrsta nanjo! „Zvonček", XIX. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. „Zvonček", XX. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. „Zvonček". XXI. letnik, nevezan 10 1), v navadni vezbi 20 D. „Zvonček", XXII. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. ::: Nenavedenih letnikov ni več v zalogi. ::: In zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojo! V zalogi Društva za zgradbo Uči- teljskega konvikta sta ravnokar izšli z dvoglasnim stavkom in s spremljevaniem harmonija dve narodni himni: „Bože pravde..." in „Lepa naša do- movina". Cena komadu 50 p, po pošti 1 Din. — Naročila sprejema Knjigarna Učiteljske tiskarne, Ljubljana, Frančiškanska ul. 6. rSlJl TIH m 111 v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Telefon Štev. 312 Poštnohranilnlčni račun §t 10.761. „Učiteljska tiskarna" je najnioderneje urejena iti izvršuje vsa tiskarniška dela od najpreprostejšega do najmodernejšega. V zalogi ima tudi vse šolske in druge tiskovine. Enobarvni in večbarvni tisk. Litografija. Stereotipi ja. Šolski zvezki lastnega izdelka. Delo točno, solidno in elegantno. Gg. skladateljem vljudno naznanjamo, da je „Učiteljska tiskarna" preskrbljena z novimi notami, torej izvršuje tudi muzikalije z ličnim in razločnim tiskom. Cene zmerne! Podružnica v Simon Gregorčičevi ulici. Svoji k svojim! 35È 3E30 OB Svoji k svojim! Kupujte MLADINSKE SPISE, ki jih izdaja „Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta v pijani". Naročila sprejema Knjigarna „Učiteljske tiskarne" v Ljubljani, Frančiškanska ulica in Simon Gregorčičeva ulica.