Leposloven in znanstven list.
Leto IV.	V Celovci, 1. junija 1881.	ŠL&r. 6.
Kmetski triumvirat.
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
(Dalje.)
Drugo noč l)ilo je v Pasančevej prodajalnici v Brežicah imenitno zborovanje in sicer osobito zaraditega, ker so se imele določiti zadnje pogodbe za izvršitev skleuenega programa. Drvil je namreč tako urno dogodek za dogodkom, da ni bil samo jasen vsem „casus belli", temveč da je triumvire skoro prehitel takozvani zadnji neposrednji uzrok za urno uresničenje dolgotrajnih skrivnih namenov.
Z veseljem so bili torej sprejeti naši znanci v zbranej že druščini; saj so bili stoprav po dolgem času združeni vsi v popolnem številu. Najbolj zanimiva oseba v zboru bil je Ilija Gregorič. Oastitalo se mu je iskreno, da ima baš on zasluge, ker ji! s svojim trpljenjem pospešil narodove namere, ktere bi se bile brez njega morda neprimerno dolgo odlašale.
„Siliti smo se morali na sosednej bratskej zemlji, tovariši. v znamenje, daje prikipelo do vrha naše trpljenje, da nimamo pravice več govoriti glasne besede v domovji, kjer smo prestali toliko krivic."
S temi besedami pozdravil je Gubec zbrane prijatelje in izrekel nato željo, naj rodi nocojšnja noč obilo sadu in popolno svobodo tlačenemu kmetstvu dveh sosednih dežel.
Ko se je čulo odobravanje temu pozdravu, nadaljeval je prvomestnik:
„Tovariši, ura hiti. Kakor smo prepričani vsi. bliža se oni veliki dan. v kteri smo se zaupljivo ozirali v svojem trpljenji. Opominjam vas, tovariši, v tem resnem trenotku, ko sklepamo o sreči ali — česar nas varuj pravični Bog nad nami, o poginu našega ljudstva, da izgine osebno sovraštvo in nezaupanje, da stojimo vsi za enega in eden za vse. da je zadnje naša lastna oseba, prvo pa svoboda naših bratov."
Z navdušenjem govoril je Gubec to besede. V trenotku pridobil si je zopet srca svojih tovarišev in prejšnji predsodki proti njemu so nenadoma
19
izginoli; saj kako bi bil zmožen človek, kterega bi vodila častiželjnost in sebičnost v največjo nevarnost, takovih besed proti svojim zaveznikom!
,,l)a nas pa ne najde kakoršna koli osoda nepripravljenih, tovariši." nadaljuje zopet prvomestnik. „določiti moramo nocoj vse natančnosti v našem splošnem programu, ki vam je dobro znan vsem.
Naš glavni namen je, osvoboditi kmetstvo gosposkega jarma, pridobiti si staro pravdo, za ktero so krvaveli pred šestdesetimi leti zastonj naši dedje, in določevati si sami potrebne davke; da pa se zmanjšajo poslednji. braniti hočemo i sami meje proti polmesecu. Zagotovljen nam je ta uspeh, ako pokažemo gospodi in cesarju naš upliv, našo moč. Nihče si ne bode upal v bodoče majati stebrov naše lastne vlade, ki bode v srečo in korist nam in vsej po zvunanjih nezgodah oslabljenej državi. Ustanovili si bodemo po srečnej zmagi nad krvoločnim gospodstvom lastno vlado v Zagrebu, kterej bode predsedoval iz naše sredine izbran prvomestnik. Da pa ostanemo zvesti svojej prvotnej zvezi treh vladarjev ali triumvirata, nasvetujem, naj se razdeli naša dežela v tri večje okraje vsak z lastnim načelnikom, ki določuje s porazumljenjem prvomestnika deželne vlade o postavah iu občnih naredbah. — Zapiši v pismo, pisar, vse moje nasvete!" veleva potžm Gubec mestjanski oblečenemu, še mladoletnemu možu. ki je bil prišel z njim k zboru za zapisnikarja. Zadovoljni so bili tovariši s temi Gubčevimi predlogi. Le Ilija je sedel molče. Pri zadnjih besedah pa je vstal in dejal:
„Prav je, Gubec, da se zapišejo, kakor praviš, take stvari v zapisnik: kajti tedaj se ognemo vsakemu prepiru, ki bi utegnol nastati zaradi pozabljivosti ali — svojeglavnosti. Ko bi jaz na takove črte po papirji umel. dal bi tako postaviti v pismo: Zastopniki vseh okrajev so enaki; oni ne določujejo, temveč narod sam v svojih imenitnih zadevah in sicer v javnih zborih in taborih pod milim nebom. Tako naj se postavi v pismo in dobro bode, vam pravim!"
Pritrdili so tovariši tudi temu predlogu. In zopet je pisal pisar nekaj v zapisnik, kar bi bilo moralo biti poslednji predlog. Ali je pa bila tudi resnica poslednje, soditi so mogli samo trije pismoučeni možje: Gubec, Jurič in pisar Grivič.
Menili so nekteri, da bode begu Guben neprijeten Uijev ugovor. Dobro so umeli, kako naj se tolmači, a poslednji je ostal vsaj videzno brez upliva.
„Nadaljevati moram, prijatelji, svoje predloge. Storiti sem hotel to že pred zadnjim ugovorom, ki je obveljal, kakor želi Ilija." povzame zopet črez nekoliko Gubec . kakor da bi se ne bilo zgodilo ničesar. ..Že po naravi je razdeljena naša domovina v tri dele: v planinski okraj. ki meji na Kranjsko, v severni in vzhodni, ki je v ozkej zvezi s Štajersko in Ogersko, in v južni del, takozvani tabor vse dežele, ker je neprestano
izpostavljen našemu večnemu sovražniku polmesecu. Po mojej sodbi razdelila naj Iii se naša domovina po srečnej zmagi zbranim triumvirom, in sicer: Južni del z glavnim mestom Zagrebom pridobi naj Iii se prvo-mestniku, vzhodni del Pasancu, planinski pa našemu mlademu Guzetiču, ki ima posebne zasluge za našo stvar."
S posebnim naglasom govoril je Gubec poslednje besede. Med tem pa ko jili je zapisnikar postavljal v zapisnik, spogledovali so se pomenljivo ostali tovariši.
„Kaj pa ostane našemu vrhovnemu vojnemu poveljniku Iliji ?" vpraša, kakor da bi se bil prenaglil s tem vprašanjem, mladi Guzetič.
Te besede so imele poseben upliv ter napravile velik utis na Gubea. Zarudel je vidno in pristavil potem:
„Odpuščenja prosim, tovariši, da sem izpregledal ime našega junaka. A razumljivo je samo po sebi, da ostane on tudi potem še vrhovni vojni poveljnik hrvatske dežele. Poslednje je skoro toliko, kakor vrhovno pred-sedništvo vlade in ob raznih okoliščinah še celo več."
Zopet je zarudel Gubec, kakor da bi se bil sam prestrašil izgovorjene misli, da more biti v posebnih okoliščinah vojni poveljnik več kot vrhovni predsednik vlade, ker ukazuje on neposrednje narodu, ki gre zä-nj v smrt. če se ga je ljubiti in spoštovati učil.
Glasno pritrjevanje je sledilo poslednjemu Gubčevemu povelju. Le Ilija je ostal zopet miren in po dolgem molku je pristavil:
„Ko bi jaz imel zapovedovati vtem zboru, ukazal bi zapisati tako v zapisnik, da je vojni poveljnik v našej borbi popolno svoboden človek, ki naj vojuje po svojem najboljšem prepričanji in da ne more brez javnega zbora nihče nasprotovati njegovim vojnim načrtom, če ne prekrižujejo baš glavnega občeveljavnega črteža."
Mnogo se je izgovorilo in zahtevalo v tem stavku. Poslednje je brez dvoma najbolje Gubec umel; kajti zbledel je najprvo, potčm pa lahno zarudel in pristavil:
„Svojega voditelja si je volil zbor po mojej priporočili. Njemu nalagam torej odgovornost v tem oziru. sebi pa pridržujem neomejeno pravico do prve besede v vojnih zborih in volitev častnikov v našej armadi."
Srečala sta se Tlijev in G nI »če v pogled pri zadnjih besedah. In ta sta naznanjevala, da se umeta oba, akoravno bi nobeden ne hotel javno izgovoriti svoje sodbe o nasprotnikovih mislih; saj Iii ne mogle te besede koristiti občnemu delovanju in vsaj zvunanjej popolnej harmoniji zbranih triumvirov. Oviralo pa vendar ni poslednje prvomestnika v njegovih daljnih predlogih.
„Določiti moramo naposled," nadaljuje zopet, „podpoveljnike armadi, kterih potrebuje glavni poveljnik v svojem vojnem taboru. Pasanec in ti prijatelj Guzetič sta mlada in korenjaka oba. Vaju določujem, da zastopata
19*
povrh tudi mene v vseli stvareh. ki se tičejo strogo le vojaških zadev. Vajin posebni posel pa odloči Uija sam, ki je odgovoren nam vsem za vojskovodstvo."
Po tem predlogu še vpraša Gubec, ali nima kdo ugovora proti temu nasvetu. Ker se pa nihče ne oglasi, dal je zapisati tudi ta sklep v zapisnik.
„Konečno se mora urediti še vojskna potrebščina, orožje in novci za njih nakup." povzame zopet prvomestnik. „Deset tisoč goldinarjev darujem jaz v ta namen. Polovico tega dasta vidva. Pasanec in Guzetič. Eden del pa se nabere po deželi z zadnjim naznanilnim pismom, s kterim odideta naša prijatelja Lazar in Stojan v južni in vzhodni del Hrvatske. Ti Kranjec po rojstvu, Polcrop, pa greš v svojo domovino! Naznanite povsod, da nosi, kdor je naš prijatelj, „zimzelen" na pokrivali! in krivo petelinovo pero. Po tem znamenji in po belih križih pod vrhovno obleko spoznavajo se naši somišljeniki."
Tako je podučeval Gubec svoje tovariše v zboru ter je vzbujal k vztrajnosti in pogumu ; kajti le poslednje lastnosti obetajo srečen uspeh.
Ko so si nato segli možje v roke v znamenje, da so pripravljeni imeti v čislih dano besedo, pravi zopet Gubec:
„Orožje nam je preskrbljeno po zagrebškem kupci. kolikor ga v prvej sili potrebujemo. Takoj po prvem uspehu pa si lahko prisvojimo vojaško orožnico v Zagrebu, ki ima najmanj za deset tisoč mož vsakovrstne vojniške potrebščine.
V prvej zadevi nam je posebno po godu tvoja kupčija, Pasanec. Kmalu se bode namreč vozilo skozi Brežice strelivo in vojskne priprave iz Siska v Ljubljano. Temu transportu pridruži se v noči naš prevoz orožja iz Zagreba za kranjsko deželo. Velik del se lahko hrani v tvojih shrambah, ostalo pa se naj razdeli po večjih vaseh in trgih kranjske in štajerske dežele."
Tudi ta predlog je videzno zadovoljil zbrane triumvire in njihove tovariše, posebno ko je pritrdil Gubec, da prevzame nakup orožja v mestu na svoje ime. On oskrbi povrh tudi vse priprave v tem oziru iu sicer takoj. ko mu poročajo poslanci o stanji somišljenikov v omenjenih okrajih in o številu mož, na ktero bi se bilo v resnem slučaji brez dvoma zanašati.
Skoro do belega dne trajal je zbor v Brežicah. Skleuolo se je tudi. da so znamenje začetega boja proti gospodstvu grmade, ki se zakurijo po vseh višinah, in crkveno zvonjenje, ki se naj razlega po višinah in dolinah ter naznanja ubogemu tlačenemu narodu, da se bliža dan njegovega vstajenja.
Z navdušenim srcem razidejo se tovariši po tem največjem in zadnjem ustaškem zboru pred onim historičnim ustaukom, ki je imel podeliti pogumnemu . a -— zapeljanemu kmetstvu njegovo staro pravdo.
Le dve imenitni zadevi ste motili med zborovanjem pravo harmonijo zborujočih mož, in to je jasno prepričanje, da se umika Gubec aktivnosti in javnosti v bodočem uporu sploh, in da ne vlada med njim in Ilijem ista odkritosrčnost, brez ktere ni v tako znamenitem podvzetji složno delo mogoče.
Deveto poglavje.
Življenje možu vse ni le ljubezen;
Ga meča, pravde, slave vabi moč;
Ljubiti mora žena, le ljubiti,
Sicer obdaje tu jo večna noč.
Byron.
Razšli so se še pred dnem zborovalci posamezno na razne strani, da hi ne vzbujali suma zaradi nočnega zborovanja v prodajalnici svojega zaveznika. Le eden izmed njih je še slonel, ko je že rudela zora na nebu, pri vratih, ki so vodile na južnej strani poslopja na dvorišče, od tod pa skozi vrt na prosto polje. Oditi je hotel tudi ta poslednji gost za svojimi tovariši. Obilo nujnega posla se 11111 je bilo naročilo v novejšem zboru. Ali objokane oči črnolase deklice, ki mu je svetila pri odhodu, primorale so ga, da je ostal za drugimi moži ter jo vprašal:
„Zakaj si jokala? Pogum imej! Črez malo dnij se zopet vidiva in potem —"
Izgovoril ni še poslednjega stavka, ko mu odgovori deklica z glasnim jokom in omahne na njegove prsi.
Mnogo truda je imel nato Guzetič , da jo je utolažil z raznimi obljubami in zatrjevanjem. Naposled pa povzdigne deklica objokani obrazek iu se ozre v svojega tovariša z očesom, ki je jasno izraževalo: ostani pri meni, le moje srce te brani vse nezgode.
Pogumen in v viharjih življenja izkušen je Itil možak in vendar preslab, da bi se bil mogel ustavljati prošnji in ukazu takega pogleda.
„Ne boj se za-me, Jela! Pri tebi bodem, ako sem tudi daleč od tebe. Veselim se neizmerno trenotka, ko naju ne loči nihče več," tolaži potem mladi triumvir Ilijevo hčer ter jej poboža lice, po kterem so lile še pred kratkim časom grenke solzice.
Molče je slonela nekaj časa deklica ob svojem tovariši s pogledom vanj uprtim, nato pa odgovori:
„In ako vas ogoljufa črtež, o kterem ste sklepali nocoj, ako žanje sad le lieg Gubec in zlorabi vaš trud in prijateljstvo —?"
„Jela, ti si čula o našem sklepanji nocoj, iu nisi li zadovoljna z njim, akoravno si bila sicer navdušena za svobodo nesrečnega kmetstva?" vpraša sedaj začudjen tovariš.
„Ne zameri, dragi, temu mojemu dejanju! Tako me 1 »oli srce, in nekako tesnobo čutim v prsih, kakor da bi slutila veliko nesrečo. ki se bliža vam vsem, osobito pa —"
Prenehala je deklica pri teh besedah in povesila svoj obrazek, kakor da bi si ne upala izreči popolno svojega strahu.
„Posebno zä-me se bojiš, Jela?" popraša jo nemirno tovariš in nadaljuje :
„Ali tudi veš, da ne pospešuješ s svojim neopravičenim strahom mojega obilnega dela in da me le ovira tvoja skrb in tvoja prevelika-—"
„Boječnost," mislil je pristaviti Guzetič, ali on ni hotel žaliti svoje neveste.
„Moja ljubezen, moja prevelika ljubezen te ovira, to dobro vem; saj sem sama prepričana, da ljubeče srce ne nahaja zasluge v moškem, resnem delu, da mu je le — napotje."
Polglasno govorila je deklica te besede in videlo se jej je, koliko moči potrebuje , da ne daje duška prevelikej notranjej žalosti. Preresne pa so se dozdevale poslednje besede Guzetiču, da bi bil skušal z nežno ljubeznivostjo utolažiti tovaršico, temveč vprašal jo je:
„Jela. govori odkrito, kakove uzroke imaš, da si postala kakor črez noč črnogleda v vsem, kar je v zvezi z našim črtežem, akoravno si se poprej ob vsakej priliki navduševala za naše zadeve?"
Molčala je nekaj časa tovaršica, a nato je pristavila še bolj resno, kakor poprej:
„Hvalila bodem osodo, če me goljufa v mojih temnih slutnjah, ne zaradi sebe, temveč zaradi vas in vaše stvari. Vendar bojim se,' da se mi poslednje ne posreči. Dragi moj, jaz ne poznam Gubca več in tudi svojega očeta ne. Ali tudi ti, odpusti mi to odkritosrčnost, dozdevaš se mi tako izpremenjen, kakor da bi ti bila narodova nesreča omamila čut za vse, kar ti je bilo drago nekdaj. Ako bi poslednje ne bilo resnica, videl bi jasno, kako se zapleta vedno bolj in bolj nevarnost nad vašimi glavami, in to po —■ človeku, ki ga imenujete svojega odkritosrčnega prijatelja!"
Prestrašil se je Guzetič poslednjih besed došlih iz ust njegove neveste, ali le zavest, da jih govori ljubeče srce, primorala ga je, da je odgovoril mirno:
„Jela. dobro vem, ktero ime imaš v mislih. Opominjam te, da se ne prenagliš v svojej sodbi in da ne delaš krivice možu, ki daruje svoje življenje in premoženje za srečo narodovo."
„Da, mogoče bi bilo poslednje! Neopravičen zna biti tudi tvoj sum, ki ga gojiš proti beguGubcu, akoravno ga zoveš svojega zaveznika in vrhovnega poveljnika. A čuj. ako goljufa vse , moje oko in moje uho ne more goljufati."
Izgovorivši te besede poseže Jela v predel v steno poleg izhoda in vzame iz njega nekaj leskečega ter pristavi:
„Poglej sam ta dar in sodi potem, kakor te je volja!"
Guzetič stopi dalje od vežnega praga na prosto, da bi v jutranjem mraku bolje videl podano mu stvar. Ko opazuje nekaj časa poslednjo, pa pravi:
„Lepo darilo je to, komur je namenjeno. Srečna in imenitna mora biti nevesta. ki bode nosila ta kinč v podobi krone pri poroki na glavi. Ta obroček je menda iz čistega zlata in površje je okinčano z dragim kamenjem in biseri."
„In vendar bi ne bila srečna vsaka, ako bi morala vzeti od svojega ženina tako nevestno darilo. Ljubša bi bila marsikterej deklici trnje,va krona iz rok ženina, ki ga ljubi, kot zlatnina in srebernina od človeka, ki se jej vsiljuje !"
S posebnim naglasom govorila je Jela te besede ter se ozrla za-ničljivo v dragoceni dar v rokah svojega prijatelja. Stresel se je Guzetič pri teh besedah in hipoma se mu je vsilila v glavo strašna misel. Položil je dlan na čelo in vprašal s tres6čim glasom:
„Jela, govori resnico, je-li tebi podaril to darilo beg Gubec ? — In ti si je vzela radovoljno ?!"
Tihota je nastala. Molčanje je jasno odgovarjalo poslednjemu vprašanju. Stoprav črez nekoliko odgovori deklica:
„Ne.zameri! Vzela sem ta dar iz njegovih rok, da te prepričam, kdo je tvoj odkritosrčni prijatelj in komu zaupaj v odločilnej uri."
„Hvala lepa za to ljubezen, Jela! Opominjam ti* tudi jaz v trenotku, ki je odločilen za tvojo bodočnost. Pomisli, iz kterih rok prihaja oni dar, in kaj so obeti istega, ki ue vč, kaj mu rodi drugi dan."
„Bridke besede si govoril svojej nevesti. Odpuščani ti jih iz srca, ker vem, da jih govori ljubezen," odvrne deklica in nadaljuje: „Kot greh smatram v tem trenotku zakrivati dalje, kar bi ti bila morala naznaniti prvi mah. A storila nisem tega zavoljo narodne stvari, ki bi se bila lahko razrušila zaradi neznačajnosti enega samega zaveznika.
Vedi, da mi vsiljuje beg Gubec svojo ljubezen, odkar je obiskal prvič mojega očeta! Odslej pa, ko se je razglasila najina zveza, trudi se razdvojiti naju. Visokoleteče misli in obeti njegovi vzbudili so mi prvo slutnjo, da ni on vaš odkritosrčen zaveznik, temveč da mu je lastna oseba in čast vsi*. drugo le pripomoček do nje."
„Hvala ti lepa še edenkrat za tvojo odkritosrčnost! Da bi le ne prišel čas, ko se kesaš, da si zavrgla slavno ponudbo in darovala vso srečo človeku, kteri ti ne more sedaj podariti ničesa. Pomisli, da z menoj se ne hodi k sreči! Če se izvrši po godu naš upor, bodeš žena pripro-stemu kmetu, sicer pa si čislana gospa najbolj premožnega bega v deželi."
Odgovorila ni Jela tem besedam. Vzela je krono, kakoršuo so nosile v istej dobi neveste prvih plemenitašev pri poroki, svojemu tovarišu iz rok ter jo zalučila ob kameniti prag, da so zabliščali biseri pršeč na daleč okrog.
„Dragi moj," pristavila je Jela potem, „poišči in zberi te dele razrušenega darila v celoto in deni mi jo potem na glavo! Kedar se zgodi to, bodem jaz Gubčeva nevesta, sicer pa — nikdar!"
Nastala je zopet tihota, prijetna tihota kakor po viharji. ki je grozil uničiti zlato polje, a bil odgnan po nevidnej, blagej roki za oblaki.
Dolgo sta se še pomenkovala naš znanec in Uijeva hči v vedno bolj neskrbnem pogovoru , sanjajoča o svojej bodočej sreči. Kako prijetno bode enkrat, ko se posreči uničiti gorje, ki tlači zdaj ubogo kmetstvo, na Guzetičevem domu, kjer hočeta živeti le sebi in svojej sreči. In tudi nesrečnega starega očeta nočeta tedaj pozabiti. Pri njih naj se odpočije slepi ded in pozabi v sreči svojih otrok trpljenje mladih dnij. Povrh bode spoštovan oče Ilija in slavno bode njegovo ime. Vsa hrvatska dežela spominjala se ga bode kot svojega največjega mučenika in najbolj pogumnega rešitelja.
Dolgo bi bila morda sanjala naša znanca in zidala zlate gradove v oblake, ko bi se ne bilo jelo daniti. Oula pa sta tudi med tem iz daljave glasne stopinje. Ko se ozreta proti onej strani, od koder je prihajal šum, zapazita, da je postal na križempotu prišlec, ki je taval ob palici proti vasi. Kmalu potem pa se slišijo otožni glasovi njegove tamburice, s ktero je spremljal sledečo svojo pesen:
„Zatoni solnce, inilo zlato, Da solz ne vidiš, ki na trato Nam v robstvu večnem tu teko!"
Prenehal je starec pri teh besedah, kakor da bi si ne upal javno v obližji hiš nadaljevati te za isto dobo uporne in prepovedane pesni, in molče jo korakal dalje. A v istem trenotku vzklikne Guzetičeva tovaršica:
„Cuj, stari oče se vračajo iz svojega potovanja! Bala sem se že, da se jim je zaradi njihovih pesnij pripetila kaka nezgoda."
Odgovoril ni mladi tovariš dekličinim besedam, temveč svoj krepki, prijetno doneči glas je povzdignol in odpel pričetej pesni slepega Marka Uije: „Ali pa vžgi nam solnce milo, Pogum in bratstvo, ki zdrobilo Mogotcev naših vseh bo silo!"
Pospešil je ta odmev starčeve korake. V pevčevej tovaršici pa se je vzbujal z nova strah iu skrb za pogumnega ženina. Ovila mu je roki okoli vratu in ga prosila, naj se varuje nesreče, ki bi ne bila samo njegova, temveč tudi njena; zakaj brez njega bi jej ne bilo mogoče — Živeti.	(Dalje pride.)
Zaklad edin.
Stoji stoji na skali grad A v gradu jad in bol in glad! „Pa bodi glad v njem in bolest -Sovrägu on ne pride v pest! „Med nami pač je vsak junak In zid naš jak je in krepak! „Pogum drzän je srcem dan Zatorej v stran, sovražnik v stran In dalje vztraja silni grad In v njem razsaja jad in glad. — Doide h grofu sluga star: „O slušaj glas moj, gospodar! „Težko divja po gradu glad In v gladu strt je tebi brat! „Ponosen bil je in krepak Kot ti srčan, kot ti junak! „Usmili se, usmili se, Udaj sovražnej sili se!" . . .
—	„Gradu iz rok zatö ne dam, — Nad brate grad jaz svoj čislam! „Junašk mi zbor je stražnikov, — Kaj bo nam srd sovražnikov? Pogum vsakdo od nas imej
In boj naj bo ko slej, odslej!" . . In dalje vztraja silni grad In v njem razsaja jad in glad. „O čuj gospod premili moj, Kaj zopet de služabnik tvoj! „Težko divja po gradu glad Iu v gladu strt je tvoj zaklad! „Tvoj nežni sin, tvoj mili cvet, Na vek, na vek je pustil svet! „Usmili se, usmili se, Udäj sovražnej sili se!" . . .
—	„Gradü iz rok nigdär 110 dam Nad sina grad jaz svoj čislani! „Pogum vsakdo od nas imej
In böj naj bo ko slej, odslej!" . . In dalje vztraja silni grad In v njem razsaja jad in glad. „O čuj gospod premili moj, Kaj strahom de služabnik tvoj! „Po gradu vlada jad neznan In čut plašan, obüp strašan! „O čuj gospod premili moj, — Ihteč umira oče tvoj!"
„Usmili se, usmili se, Udaj sovražnej sili se! . . Obrne se na stran molče In solze vid mu porose: „Če mili brät je vzel slovo — Ce nežni sin je šel v nebo — Naj bode mi! A bolj kot grad Mi oče je presvet zaklad! „Odprite grad! Naj jenja böj In grad vzprejmč naj divji roj! „Drag mi je brat, drag mi je si)), A oče moj — zaklad edin!" . . .
A. Funiek.
Noža Štimpiharjova Iz Police präprotne* Jima zäwiga snifcä Šiminka 'z Velesov'ga: Šimink je bogät jin lep Vindr Nežici ni všeč, Von ma travinče ilpe Do Police c'wo drže. — Noža Štunpiliarjova Iz Police präprotne Jima zawiga snifcä Zörmana z Visočiga Zorman je bogat jin lep Vindr Nežici ni všeč Von ma sedim desetin Tud sedri.m sto krön wistin
Narodne pesni.
Iz predvorske fare. Nabral Mat. Valjavec.
13. Neža Steinpiliarjeva.
Neža Štimpihaijova Iz Police präprotne Jima zäwiga snifcä
Jenka gor oh Jezera; Jenko je bogat ji,11 lep Tud je mladi Nez'ei všeč Von ma sto belih kožic Von ma sto črnih vovčic Von ma dukej bröbinee More bit' kej vöwice. K' Než'ca v gostje se pelja Vselej kowne tistiga K' ji je hvalu Jezeri. K' druj'ga nima vkol sibe Kökr goro visoče.
14. Ljuba umrla.
Ljubi pa li soji ljubi gre	Dons jutri h spövidi sim svva
Za j'no besedo al za dve.	Preh božiga namestinka,
Na bom na bom ti vstäjowa,	Druj'ga m' ni za pokoro daw
Odgövara t' nam däjowa,	Kokr en patanoštr dovvg
* Štempihar, Zorman in Jenko so hišna imena. Polica je vas na Gorenjskem. Polici ste dve, jedna je präprotna, jedna pa pšenična.

Oh beh.li rok do črnth täw, K' ga trikrat omoliwa boni Po ti,111 zagviši>n vmrwa bom. Spoli vokna se je preč podäw, Legu je ji,n trdo zaspaw, Jrtn preh se nrtč na prebodi De ljub'i> vkupej zazvoni. Ta kät je hitr hitr vstovv, Šu je poli vokni, jizbimi,,
15.
Ustan' ustäin. jagr vmad, Dons je nedelja kvatrna, i>ljdje vsi, li maši, mii gredo, Pejdi. mrt še ti jagr vmad. Jagr pa le še trdo spi Na soj'i. beli, postiljci,. Švva ga je klicat drugič mat': Ustän' ustän'L jagr vmad, Dons jo nedelja kvatrna, 'iljdje vsrt li maši mi gredo Pojdi mi. še ti jagr vmad. Jagr pa le še trdo spi Na soji beli postiljci. Šwa klicat ga je trekič mat': Ustan' ustäni jagr vmad, iljdje vsi h maši mi gredo Pejdi mi šo ti jagr vmad. Hitr se je napräwu biw
V	obleko sojo zeleno,
16.
Stoji tam šiša zidana,
V	ti, šišT) brumna birtri>nja, Birtmja jima ličen dve Vobe 'tipe vobe vmade Vobe v Boga zaljubljeno. Pršvva je h birt'nji bewa smrt, Tako je rekwa bewa smrt: Birt'nja, m' boš dawa vmajši hčer?
Ljubo pa že naprävljajo, Mrtvaški jo vobwacijo. Powlina je jizba angiljcov, Tud je Marija z Jožefam Jrj,n soj'L m sinam Jezusam. Na röc' ima rinko zwatö, Na gwal' ima krono svi>two: Einka pomeni, nje zvistöst, Krona pomeni, nje svitost.
Lovec.
Pejde na göre visoče, Bo streljaw ddje jelene. Še so m t, vzigne jino gre, Kamr predeleč pršu je, Srecow ga je jelen strašan, Na lirftT, jmu je mašni pwajš, Na čevvi jmu je celili zwat. Hitr se je nazaj vrnil, Hitr mi jo damii pršu, Eeku je soji, materi,: Pejte mx brš po mašmka Po mašinka žegnamga. Po mašinka je hitr švva, Al kidr jo nazaj pršvva Dobivva je že mrtuga: Na nj'mo sta b'wa dva črna psa, Po sred' sta ga pretrgowa, Neswa sta ga na dni, pikwä.
Oštirka.
Birt'nja ji, tok odgovari: Jest že vobene ti, na dam. Tako ji reče bewa smrt: Birt'nja, če mi, na daš jene Boš rada dawa mi vobe. Šo predin je b'o ponoči Že sta hčeri vobe mrtvi, Predni je biwa vura j'nö,
Hčeri na pare devljejo. Sosedje že vkupej grejö, Hčerama tritje dewajo. Trujt sta črni mawane Maternt srce žawi,je; PogrefcL že vkupej grejö De jri,h h pogref ponesejo. Kridr hčere pokopljejo PogrefcL se dam vrnejo, Pr grobi, matt opstoji Miw% se joka jri>n ječi,
Pa pade dol na črn'i. grof, Še toko prav' jtn govari: O moja moja vmajšt hči Kol'kät sva vkip u cerku šl-t Jrtn sva ilpo tam molile, Zej pa že na pejdeva več. Na to se j' ogwasiwa hči: Mat', ne jokajte mi se več Vaše sowze so tok tešče De uri, v nebesa na ptste.
17. Rczijaiičica.
Gdor voče v Rez'jo väs jiti, More metwö seboj nest-j,, De preh siboj preh pomede, De se v smetjo na udere. Pejdemo po Rezjančico Kri, jüpa kraliko jančico, Kri> jima ranjšov pedeset, Pa j'no vovčieo brez ušes, Pa j'110 kožico krümpasto, Pa j'110 vovčieo muwasto, Pa jima rdeče ličice Kokr v štacunah šlinžice, Pa jima rdeče žnabuce, Kokr v štacunah pängiljce. Ki jima tak lep bel urät Kokr v Ibljani beli gräth, Ki jima grojzdat bertoš1>č Kokr Ibljäna 'ni pa Tržič, Ki jima lepe črno vči, Ki ju' nji so krašče noči.
Žrtva ljubosumnosti.
Novela. Spisal dr. Stojan.
(Konec.)«
ölt nekej velikej slovesnosti bila je cesarska milost podarila prostost nekterim dosmrtnim jetnikom. Med njimi je 1 >11 tudi nesrečni Branko. Petnajst let so je pokoril ubožec za svoj strašni čin. Voljno je nosil železne verige na nogah in rokah, mirno je trpel vso pezo temne ječe in rad je spaval na trdih tleh vlažne temnice. Nikdar si ni poželel pod milo nebo, nikdar ni hrepenel po gorkoti blaženih solnčnih žarkov; da še več, še stokrat- več bil bi rad pretrpel za svojo - Vido!
Enkrat se mu prikaže v sanjah njegova žena v belej obleki. Lepa je bila in krasna kakor svetnica. Zlati žar je obdajal njeno glavo ter razsvetljeval temno ječo, da ni mogel Branko pogledati prikazni v obraz. Naposled pa se Branko vzdigne, misli jo prijeti za roko, a svetla podoba iiiii izgine izpred očij. in jetniku se zdi. kakor da se je poslovila rekoč: Jaz sem nedolžna!
Te besede so donele Branku dolgo časa na uho, in odslej je mislil vsako noč videti to čudno žensko podobo pred seboj. Ali na enkrat premine ta prikazen. Namesto nje pa se mu dozdevlje, kakor da gleda na sveti večer skozi okno svojega domovja v sobo. Za mizo sedi Vida in zraven nje — Vekoslav. Na mizi je steklenica, in v njej omamljiva pijača. On sproži samokres, in na tla se zgrudi — Vida. Tz njenega trupla pa zleti proti nebu bel golobček!
Take sanje so vznemirjale Branka. In sedaj jame premišljevati, ali se je res njegova žena pregrešila proti njemu. Morda je pa ona celo nedolžna, iu njegov tekmec in sovražnik jo je stoprav hotel zapeljati?! In zdaj se tudi spomni, da je v istini videl nekaj kakor steklenico na mizi, iu ni li bil prinesel grajščak navlašč te pijače seboj?! . . .
Brankove duše se tedaj poloti strašen kes in žal. Čim dalje, tem bolj se mu dozdevlje, da je njegova Vida nedolžna; a s to mislijo se oživlja in raste ljubezen do' žene v njegovem srci. Branko ljubi zopet svojo Vido kakor nekdaj, on jo čisla in spoštuje, on jo blaži iu povzdiguje nad vsa druga bitja. In to blago ženo, zvesto svojo Vido umoril je on sam — mesto njenega zapeljivca. svojega smrtnega sovražnika ?!
A hipoma se mu zopet zdi. da je Vida zares kriva njegove nesreče; češ ona ga ni nikdar ljubila , nikdar spoštovala. Prevarala ga je presto-pivši božjo zapoved , in ona sama ga je spravila v dosmrtno ječo.
Tako so se vrstile v Brankovej glavi misel za mislijo, druga drugej nasprotna. V takih srčnih bojih pa so pojemale telesne moči, in njegov
duh je otemneval. V gosto, neprozorno meglo se mu je zavijala preteklost iu oddaljevala tem bolj iu bolj. Sklenol je bil mir z zvunanjiiu svetom iu čakal voljno, da se duša loči od trpečega trupla. Mnogo želj goji navadno človek na smrtnej postelji, ko jemlje slovo od sveta, a našega Branka je samo še ena želja mučila. Predno zapusti dolino solz in trpljenja, želi le še vedeti, ali je njegova Vida res umrla — nedolžna! To edino željo je še gojila njegova duša, ona sama ga je še vezala na ta svet. Zakaj na svojo mater iu na svoje nežno dete Grozdanko ni mislil več Branko, saj ga je zaslužena kazen ločila na veke od njih!
Dva dni pred božičnimi prazniki pa obsije blaženo soluce njegovo sključeno truplo. Cesarska milost je hotela tudi Branku napraviti vesele praznike, da jili preživi med svojimi domačini. Ali on ni več občutil veselja v srci niti vedel, kaj je radost. Branko se ni čutil prostega, če ga tudi niso težile železne verige niti ga dušila zaduhlost vlažnih sten. On je nosil v srci vso pozo, vzel iz temnice seboj na svoj dom ves up in strah. Le edina misel, da še menda zve, ali je njegova Vida bila nedolžna, le ta edina želja ga je spremljala in vodila kakor zvezda v njegovo domačijo. —
Po svojej petnajstletnej navadi odpravi se tudi letos na sveti večer stara mati Jera k polnočnicam. Stoprav pozno v noči je bila Grozdauka jaslice dogotovila in vse lepo okinčala. Nato še moli za svoje stariše in potem zadremlje lahno za mizo na klopi. Ali v kratkem jo prebudi močno trkanje. Dekle se s prva prestraši, ali vide, da je pri vratih star berač, ki prosi prenočišča, otvori mu hišo. Sivolas mož, upognen in potrt, stopi v sobo in sede za gorko peč. Neprestano pa zre v deklico ter jo nekako čudno pogleduje.
„Ne hoj se me, dekletce," pomirjuje tujec deklico, ki se je vidno strašila njegovega ostrega pogleda. „Ali imaš kak grižljej kruha, da mi ga podariš? Prosim te, prinest mi ga!"
Dekle se opogumi in gre po kruha, a med tem govori nočni prišlec oziraje se po sobi sani seboj:
„Tli le pri tej mizi — da to je še tista miza — smo praznovali nekdaj gostijo; in pri tej mizi je tudi ona sedela -— z njim ... in jaz nesrečnež sem bil namesto njega zadel ... v njo!"
Hlastno použije potem kos kruha, ki mu ga je bila prinesla Grozdauka.
„Bog ti povrni ta dar božji! — Kako ti je pa ime, dekletce?"
„Grozdauka me kličejo."
„To je kaj lepo ime," jeclja tujec ter se jedva premaguje, da ni prijel svojega otroka ter ga iskreno pritisnol na brezčutno svoje srce.
„Grozdauka, Grozdauka!" govori mož premišljuje in potem šepeta samemu sebi: „Nedolžno dekletce me ne pozna, a me tudi ne sme spoznati!"
Da pa mož zakrije svoj notranji boj, pa popraša na glas deklico:
„Ali si sama doma?"
„Sama sem doma. Mati gredö na vsak sveti večer k polnočnicam, a jaz ostajam za varuha na domu. Ravno sem napravila jaslice za božje dete. Glejte, kako se lepo suče pozlačeni golobček v višavah in se ble-skečejo jabolka med bršlinom. Veliko veselje imam z jaslicami in božjim detetom. Ali vedite, stari mož, zato pa hvalijo tudi ljudje vsako leto moje jaslice, čudeč se, da je znam tako lepo napravljati!"
Globoko do srca je segalo potrtemu možu nedolžno veselje, ki je sijalo deklici z nežnega lica. Milo se mu stori, ko se spomni sam v tem trenotku svojih mladostnih let, kedar je tudi on napravljal jaslice in pri tem mu pomagalo Mohoričevo lepo dekletce, njegova Vida . . .
Glasen vzdibljej se mu nehote ukrade iz ranjenih prsij, in prvikrat po dolgem času mu zablišči svetla solza v očeh. Kar vstal bi bil in same radosti objel svojo Grozdanko, ali zbal se je te iskrene notranje želje. Saj bi se ga dekletce le prestrašilo, a izdati se ter jej povedati svoje ime, tega ne smeje; on noče kaliti nedolžnega veselja v dekličinih prsih!
Tedaj pa zre smehljaje na njo. ko začenja pri jaslicah zopet nekaj popravljati. Kaj ljubko se je to prilegalo nežnemu dekletu. Tu je privezalo rudeče jabelko na smrekovo vejico, tam zlati oreh na bršlinovo šibico; potem prestavi zopet podobo matere božje, da se slike lepše skladajo, a naposled še prižge novih lučic, da lesketajo kakor zvezdice na nebu, in sredi njih so jaslice z božjim detetom.
Blagi čuti so se vzbujali pri tem pogledu v Brankovem srci. Ta čarobni prizor, to nedolžno veselje delalo je moža srečnega; 011 se zopet čuti človeka, V teh trenotkih je pozabil, da je 011 le bitje, ki se je prebudilo iz smrtnega spanja , a ktero se pa mora v kratkem zopet vleči k mrt vemu počitku . . . Hipoma zagleda strašno brezdno pred seboj, ki loči njega grešnika od nedolžne, srečne Grozdanke. Smehljaj na ustnah se mu izpremeni v grenke poteze, namesto blagega čuta v prsih izvije se 11111 žalosten izdihljej iz srca. O11 se ne sme in ne more radovati, 011 noče deliti sreče s svojim otrokom, predno ne dožene, ali je bila kriva ali nedolžna — žrtev njegove strasti. Razkrije se li enkrat ta globoka tajnost , tedaj se še le začenja za-nj drugo, novo življenje!
„Ali se vam ne dopadajo moje jaslice?" vpraša po otročje Grozdanka.
Starec le z glavo prikima njenim besedam. A to seveda ni bilo dekletu po volji; kajti Grozdanka je pričakovala, da se bode tujec kar čudil nad njeno umetnostjo. Zatorej 11111 reče:
„Vi ste gotovo trudni in upehani, ker ste po noči in v snegu hodili. Tii-le za peč na klop se lahko vležete. Nekaj vzglavja vam že napravim, in zeblo vas tudi ne bode."
Kar obljubi, to dekle tudi stori. Vzglavje je hitro napravljeno, in nekaj odeje tujec tudi dobi. Nato se stegne po trdej klopi. Grozdanka pa gre v stransko sobico počivat.
Po dolgih petnajstih letih ni spaval Branko pod svojo streho. In nocoj, ko mu je nevede postlala prvikrat njegova hčerka v lastnej hiši. ni mogel zatisnoti trudnega očesa. Celo njegovo življenje, vse nezgode in nesreče stopile so mu z nova pred dušo. Vse slike iz tragične njegove preteklosti plavale so mu ena za drugo pred očmi, ali bodočnosti niso odkrivale njegovim očem niti temne sanje niti jasen pogled.
Davno je že bilo minolo polnoči. ko pride babica Jera iz crkve domu. „Ali te je bilo kaj strah, Grozdanka?" popraša stara mati vnukinjo, ko jej pride ta odpirat.
„Nič me ni bilo strah; saj pa tudi nisem bila sama nocoj. Pozno v noči je prišel sivolas berač prosit prenočišča, in odprla sem mu. Potem sem dala ubožcu košček kruha, in nato se je vlegel na klop.-'
Mati Jera se ozre začudjena k peči, kjer je počival nočni prišlee. A v tem hipu se vzdigne mož po konci, kakor da bi se bil baš sedaj prebudil iz sladkega spanja. Jera pogleda tujcu v gosto zarasteno lice. ali ne spozna ga, ker je luč slabo brlela na mizi. Mož pa se ne more dalje premagovati; ljubezen do matere razžene vse prejšnje njegove misli in sklepe. in zravnavši se izpregovori na pol žalosten, na pol vesel rekoč: „Mati, ali me ne poznate več?!"
Začuvši ta glas spozna stoprav Jera v sivem tujci svojega Branka, in obe,
mati in hčerka, razjočete se potem samega veselja v njegovem naročji!---
Hitro seje zvedelo po celej okolici, da je Grozdankin očv poiui-loščen prišel domü! Od dne do dne so prihajali sosedje, znanci in prijatelji, da bi se zmenili kaj z Brankom. Ali ta je le podajal vsakemu velo desnico v pozdrav , a govoril je malo. Z glavo je zmajeval, če si ga poprašal. kako se kaj počuti in se li sedaj življenja in prostosti veseli! Pri tem pa si vselej zakrije z rokama obraz, nasloni se z lakti ob koleni in potem sedi nemo in tiho, dokler ga sleherni obiskovalec ne zapusti. Niti Videškemu Draganu, svojemu najboljšemu prijatelju , ni dajal odgovora. Tudi proti njemu se je vedel. kakor da bi več ne občutil ljubezni in prijateljstva v srci. Bilo pa je res njegovo srce brez čuta, in ljudska govorica je imela prav, ki je trdila, da ni več življenja v Branku.
„Ali se s teboj, Dragan, naš Branko tudi ne meni? Ali tudi tebi na nobeno vprašanje ne odgovarja ?" — Tako nagovori mati Jera svojega soseda, ko je bil ta neko nedeljo zopet obiskal nesrečnega prijatelja.
„Tudi meni ne daje odgovora," odvrne Dragan. „Zdi se mi, kakor da bi bili vsi čuti pomrli v njegovih prsih. Nobena beseda ne najde odmeva v njegovem srci. Vprašaj ga, kar hočeš, govori z njim. kakor najbolje veš in znaš: on ti ostane vedno nem in gluh."
Čudno se je dozdevalo to Cvetkovemu sosedu; kajti Dragan si ni vedel razlagati Brankovega vedenja. Naposled si je mislil celo, da je njegov prijatelj oglušal, ali temu ni bilo tako. Ne da bi Branko ne bil slišal ali razumel njegovih besed in glasil, tega ne, temveč 011 ni čutil v sebi življenja in potrebe, da bi govoreč izpraznil srce in izlil v besede svojo tugo in žalost. Kakor ne cvete iu ne poganja sadunosnih mladik drevesce, ktereinu je požrešni črv izpodjedel korenine, temveč ono vene in se suši, dokler mu mogočni vihar ne polomi vej in ne razkolje debla: tako je bilo tudi z Brankom. Nesreča ga je potrla, nezgoda mu vzela srce in čut. O11 ve, da je podoben pozeblej cvetlici, ki ne more živeti. Prostost mu je sicer zasijala, ali solnčni žarki svobode so mu zoperni in smrtonosni, on jih ne more prenašati.
„Nekaj pa mora Branko imeti v mislih," nadaljuje Jera. „O11 ve vse, kaj se godi med nami, in 011 pozna tudi vsakega, ki prihaja k nam. Včasih še tudi kaj majhnega dela, ali kar naenkrat — in to se mi zdi posebno čudno — pusti vse in gre od doma. Nikdo ga ne sme spremljati, tudi Grozdanka ne. Po cele poldneve ga ni domü, in večkrat ga morave Grozdanka in jaz iti proti večeru iskat.
Enkrat sem ga našla sedečega v gozdu ob cesti, ki pelje 11a Pon-tonijevo grajščino. V sebe zamišljen zrl je nepremično pred se; začuvši pa od daleč stopinje, skloni se po konci, zravna svoj život, pesti se mu krčijo, a zagledavši mene iu Grozdanko — postane zopet miren. Aii videlo se mu je kar očito, da se trese na životu, in hudi boji so razsajali v njegovih prsih. Potem je šel seveda mirno domu, ali govoril je vedno nekaj nezapopadnega s samim seboj. Od dne do dne se mi pač dozdevlje, da mu pojema duh in pamet, in čim dalje ko ga opazujem, tem bolj mi sega do srca žalostna podoba njegova!"
Nikdo ni vedel, kaj je Branka tolikrat gnalo v gozd. Le grajščak Vekoslav je čutil, da ga kakor lastna senca nekdo zasleduje. Zdelo se mu je čestokrat, kakor da se na jasnem nebu zbirajo črne, gromonosne megle nad njegovo glavo. Zdaj pa zdaj bode potegnol blisk kakor goreča kača med oblaki, in strela bode kar z jasnega udarila va-nj.
Odkar je bil došel Branko v svojo domačijo, nehalo je za Vekoslava mirno življenje. Mladega grajščaka je bila strašna nezgoda, ki je po njegovej krivdi zadela Cvetkovo hišo, hudo pretresla. Dolgo časa ni mirovala njegova vest, in čestokrat so ga strašne sanje mučile. Ali čas vse zaceli. Po petnajstih letih je še samo spomin na nesrečno prijateljico gojilo njegovo srce, in 011 sam je le še s tem častil njen spomin, da jej je o vseh svetih polagal vence na grob.
Vekoslav je bil ostal samec, in reči moramo, da je Vidina nezgoda mogočno uplivalä na ta njegov sklep. V poslednjem času pa je živel
20
grajščak Pontoni celo mirno in zadovoljno; njegov posel je bil lov in gospodarstvo.
Kakor strela v visoki hrast, zadela pa je vä-nj novica. da je njegov nasprotnik — pomiloščen. Kar hipoma se vzbudi zopet vest v njegovem srci, in vsa preteklost mu stopi z nova pred dušo. A ker grajščak ve in čuti, da je njegovo dejanje in ravnanje pouzročilo Vidino in Brankovo nesrečo, tem bolj ga še vznemirja to poročilo. S prva ni hotel verjeti, da biva v bližini njegov maščevalec. Saj ni opazil nikjer moža,, ki bi bil podoben nekdanjemu Branku; ljudje pa so le v neznatnem sivolasem starci kazali na pomiloščenega nesrečnega moža. Stoprav spomladi se je grajščak sam prepričal o istini ljudske govorice.
Lepo pomladansko popoldne napoti se Vekoslav od doma, da si ogleda loge in polja. Videti je hotel, ali je res, da mu je po zimi zverjad toliko škode napravila, kakor je trdil oskrbnik. Tiho je hodil po stranskih potih iz loga v log. Tu je pogledal, ali so mu novi nasadi prestali zadnjo hudo zimo; tam je premeril les, koliko bi se ga dalo v jeseni brez škode posekati in spraviti v denar. Zdaj je zopet sedel na mahovita tla ter prisluškival ptičicam, ki so se ena drugej kaj ljubko in milo oglašale. In kako blaženo je v gozdu, ko vse živi in zeleni! . . . Sredi vzbujene narave čuti se pa tudi človek kakor pomlajen in prerojen.
Ali Vekoslava so vendar le obhajale tužne misli v veselej naravi. Življenje in ženitev ptičja v zelenem gozdu vzbujala mu je žalostne čute. Odvadil se je bil sicer že posvetnemu življenju v tem samotnem, od-ljudnem kraji, ali danes se mu je po dolgem času zopet tožilo, da je tako sam na svetu. Zakaj ni bil takoj po očetovej smrti prodal svoje posestvo ter se naselil na tujem v velikem mestu?! Ondi bi bil lahko živel veselo in brezskrbno ter pozabil v prijateljskih družbah na nesrečno svojo preteklost. Vendar kar še ni, to se še lahko zgodi, misli si Vekoslav. Saj bode kmalu dozorela njegova cvetlica, lepa Grozdanka, in tedaj mu bode mogoče izpolniti svojo dolgo, a tajno željo; češ takrat bi vsaj nekaj one krivice popravil, ki jo je pregrešil na Grozdankinih roditeljih! . . .
Iz teh mislij vzdrami ga šum in šopot. Prestrašen privzdigne glavo in pred seboj zagleda — Grozilanko. Šopek gozdnih cvetlic imela je v roki. Deklica se zboji grajščaka v gozdnej samoti. Rudečica jej oblije lice, in obrnovši se hoče zbežati kakor srna. Ali grajščak jo ustavi rekoč;
„Me se li bojiš, Grozdanka? Počakaj malo!"
Deklica res postoji, ali srce jej jame močno plati. V spomin jej stopi vsa nesreča njenega očeta, in zdi se jej, da je le grajščak Pontoni kriv, da je ona zapuščena sirota.
„Ali greva skupaj proti domu, Grozdanka?" vpraša Vekoslav dekletce, videč, da je-preplašeno.
„Jaz ne grem domu! Nabrati še hočem nekaj cvetlic, a nato pa pojdem na vrh hriba po — očeta. Gore na griči sem jih pustila, kajti tam najrajši počivajo. Krasen je od ondot razgled po dolini, kjer se vzdiguje vaša bela grajščina."
Grajščak se strese začuvši te besede, in oči se mu uprejo v tla. Kar hipoma mu šine misel v glavo, da hodi Branko le zategadel na vrh hriba, da lažje vsa njegova pota opazuje. Bad bi še bil Vekoslav več pozvedel o čudnih navadah Grozdankinega očeta, ali ko privzdigne oči, ni bilo nikjer več videti dekleta.
„Ne bojim se ga pa ne," reče nato grajščak samemu sebi. „Toliko se moram pač varovati, da me kje zavratno ne napade. Brez orožja ne smem seveda hoditi po gozdih in hribih. Ali poznati ga moram v nje-govej sedanjej podobi, zato da se ga vem bolje izogibati."
Izgovorivši pa krene sredi po goščavi in se napoti na vrh griča. Kakor tihotapec priplazi se blizu mesta, kjer je Branko ves zamišljen neprestano zrl v dolino na belo zidovje Pontonijevega gradu. Za gostim gnničjem se skrije Vekoslav ter opazuje ondi sivolasega. potrtega moža. Ta pogled pretrese grajščaka. Globoko do srca mu je segala žalostna osoda nesrečnega starca.
Solnce se je že nagibalo globoko proti zatonu; le vrhove in griče so še obsevali zlati njegovi žarki. Po gozdih je jelo pojemati življenje; krilati njih prebivalci so se že spravljali k počitku. Iu sedaj pride tudi Grozdanka k svojemu očetu , da ga odvede domu.
„Vstanite, oče, in pojdiva proti domu. Solnce se že poslavlja od nas. Kmalu se vleže mrak na zemljo."
Branko pa kakor da bi ne čul Grozdankinih besed, gleda še vedno nepremično doli na Pontonijevo grajščiuo. Solnčni žarki mu obsevajo sivo glavo in nagubano lice, in v tem večernem žaru bila je njegova podoba videti vzvišena in častitljiva.
Grozdanka prisede k očetu , objame ga z desnico okoli vratu, z levico pa mu gladi velo lice.
„Zakaj gledate, oče, v dolino tja na Pontouijev grad? Kaj pa vidite tam?"
„Danes ne zapazim nikogar. Ali glej, ne bliža se li nekdo grajščini ? Ali ni to — on?!"
„Kdo pa, oče? Jaz ne morem spoznati osebe."
Kakor gleda bistrooki orel iz višine na svoj plen in ne premakne očesa, da ne izgubi sledu o njem, tako zre Branko na človeško podobo, ki se je približevala Pontonijevemu gradu. Nevoljen reče naposled:
„To ni on. Njega ne morem danes pričakati."
„Koga bi pa radi videli, oče?"
„Grajščaka — tatu moje sreče!"
Zamolklo je izgovoril Branko zadnje besede, in Grozdanka jih ni slišala, kajti dekle odvrne veselo očetu:
„Grajščaka sem ravno prej videla v gozdu; prijazno in ljubo je govoril z menoj ter me še hotel spremljati domü."
Debelo pogleda Branko pri teh besedah svojo hčer, in ognjen žar mu zablišči v očeh. Goreče iskre švigajo iz njih, in dekle se kar prestraši divjega pogleda.
„Ti si videla grajščaka, ti si govorila z njim?" vpraša neverjetno starec svojo spremljevalko. „Kje, povej mi, kje pa je 011 — on nesrečnež. Tudi jaz moram govoriti z njim, da zvem, ali je storila res nedolžno smrt — moja Vida."
Govoreč pa vstane ter potegne šiloma Grozdanko seboj, da mu pokaže mesto, kjer je videla grajščaka. Kvišku zavihtivši gorjačo z železom okovano, pa zdirja potoni v gozd in ondi išče — tatu svoje sreče!
Vekoslav pa je še dolgo sedel na griči premišljujoč Brankovih besed globoki pomen.
„Zdaj sem stoprav spoznal, da je bil Branko ista beraška prikazen, ki me je tolikokrat po dnevu in v noči zasledovala; in velika sreča je za me, da se še nisem sešel z njim. Do danes mi je bilo temno, kaj hoče sivolasi starec z menoj! Le govoriti, drugega nič?! . . . To željo, ha, ha, mu lahko izpolnim. Povedati mu hočem, da je res umrla njegova Vida — nedolžna!"
Tako je šepetal grajščak samemu sebi, ali v srci je dobro čutil, kaj žene Branka za njim v gozd. In po kratkem premišljevanji priplava mu zopet podoba krasne Grozdauke pred oči, dekle se mu usmili, in v njegovem srci se z nova poraja blaga želja, osrečiti zapuščeno siroto!
Ni še bilo pozno v noči, ko se napoti Vekoslav po temnej goščavi domü. Ali vendar današnja podoba nesrečnega moža ga je hudo vznemirjala. Povsod je mislil, da vidi svojega maščevalca pred seboj. Vsakega grma se je ustrašil, in za vsakim drevesnim deblom zdelo se mu je. da čaka iia-nj njegov nekdanji nasprotnik.
Prišedši v grad pa začne grajščak premetavati različna pisma in papirje. ki so dokazovali njegovo posest in premoženje. Ko vse pregleda, govori sam seboj:
„Posestvo z grajščino vred je tedaj moje. Sestri imate svoj delež in ste bogato oskrbljeni. Sedaj bi se v istini lahko izpolnilo, kar sem bil tedaj prisegel, ko je Branko, prišedši h gosposki, javil se morilcem svoje žene ter mene samega rešil strašne ječe. Ali kakor zdaj vidim. to ni možno, to je nemogoče. Dokler živi nesrečni njen oče, ni misliti na to, da bi Grozdanka postala — moja družica!"
Po teh besedah pa piše dolgo, dolgo pismo. Pišoč si stoprav olajša prenapolnjeno srce, ktero so danes tako nasprotni čuti pretresali. Vse je
29.3
že mirovalo kakor v začaranem gradu, ko odloži grajščak pero iz trepetajoče desnice ter se poda k zaželenemu počitku.--
Mirno je pretekla nato spomlad, prešlo je vroče poletje in jesen, približevala se je že zima. V tem dolgem času pa so bili ljudje že skoro čeloma pozabili na Branka. Ali to je bilo tudi pričakovati, kajti sivolasi mož ni nikdar zahajal med ljudi. Vsakega se je izogibal in tudi govoril ni z nikomer. Edin njegov pot je bil le v gozd in v bižnje gore. Včasih je šel zjutraj, a prišel stoprav zvečer po noči domu. Bil pa je večjidel sam; niti Grozdanke ni hotel več za spremljevalko, meneč, da mu ni odkritosrčna.
Neki mrzel jesenski dan odpravi se Branko kakor sicer od doma. Na potu pa sreča Videškega Dragana, ki tako-le svojega prijatelja nagovori:
„Kam pa greš zopet, sosed?"
„Na goro!" odvrne kratko in odločno Branko, kaž6č z gorjačo proti višini in gre molčč dalje.
„Varuj se sovražnika. Danes imajo grajščinski lov !"
Branko začuvši to novico, pa pospeši tem bolj svoje korake mrmraje sam seböj: „Grajščinski imajo lov — lov! Prav, tudi jaz grem na lov, na dober, masten lov!"
In šel je na goro, vsedel se na rob globokega propada, kjer vodi mimo ozka steza na ravnost z gore v dolino. Mož je dobro vedel, da mora tukaj mimo priti grajščak Poutoni grede z lova domu.
In res starec se ni motil. Proti večeru se konča grajščinski lov. Tuji kmetski lovci se razidejo, svojim ljudem pa naroči grajščak, naj divjačino, naloživši jo na voz, spravijo po voznej cesti v dolino, a sam pa gre po kračjem potu domu.
Veselo je Vekoslav žvižgal in pel hodeč z gore v dolino, a kar na enkrat ga ustavi znani mu starec. On spozna v njem Branka in ves prestrašen ga nagovori:
„Kaj hočeš z menoj, nesrečni človek? Zakaj me vedno zasleduješ?"
Govoreč pa potegne puško z rame, kakor da bi se hotel braniti. Branko pa stoji nepremično kakor skalnata stena pred njim ter mu ne-prestrašeno zapove:
„Ustreli, ako si upaš in hočeš. Vse kar sem imel, vzel si mi ti, uniči mi še tudi to nesrečno življenje. Ali predno storiš drugi zlobni svoj čin, povej mi le še, ali je moja Vida umrla —- nedolžna!"
Nato pa povesi Vekoslav roki, spustivši puško na tla. Strašno ga je bilo to vprašanje zbodlo v srce. Kaj mu naj odgovori? . . . Povč mu li resnico, tedaj obsodi samega sebe; govori mu li laž, takrat se pa pregreši nad nedolžno žrtvo ter žali zvesto ženo še — onkraj groba! Zatorej molči grajščak, nevede, kaj bi govoril.
V	Brankovih prsih pa so v teh trenotkih hude misli razgrajale. Strah iu dvom poloti se njegovega srca.
„Zakaj ne odgovarjaš, nesrečnež," popraša še enkrat žarečili očij Branko grajščaka. „Ali je res , da si le ti sam kriv moje nesreče ter si mi hotel, pohujšljivec, zapeljati mojo zvesto, nedolžno ženo?!"
Kakor pred sodnim stolom stal je Vekoslav pred svojim nasprotnikom; saj sije moral sam priznati, da so resnične Brankove besede. V grajščakovem srci pa je potem zmagala vest, in 011 odgovori zamolklo:
„Da, Vida je umrla — nedolžna!"
V	tem hipu pa zaiskrijo Branku oči, njegovo srce zadene strela ljubezni iu sovraštva, v glavo mu zopet šine strašna misel, da je po nedolžnem umoril lastno svojo ženo. Tedaj ga pa prevzame vsa moč notranje strasti. iu on vzklikne :
„Ti si tedaj zatrl življenje moje žene ter uničil mojo srečo!"
Izgovorivši pa zgrabi z jeklenimi svojimi rokami grajščaka, in sedaj se začne hud boj na življenje in smrt.
Nel iaj časa se borita nasprotnika, a nobeden njiju ne more premagati drugega. V trenotku pa zmakne Branko puško grajščaku ter ga udari s kopitom po glavi, a Vekoslav . . . omahne ter se zvrtoglavi — v zijoči propad!
Bojaželjno še zre potem Branko za svojim sovražnikom; ali njega ni bilo več nazaj. Dolgo še čaka nä-nj ob robu stoječ, ali Vekoslav ne dojde več na bojišče. Tedaj pa se Branku razsvetli v glavi, ou spozna, da je premagal nasprotnika. Potolažena je bila njegova maščevalna strast, iu 011 zapusti zadovoljen nesrečno to mesto.
Ali nocoj ni našel starec svojega domovja. Niti steze niti pota ni razločeval več njegov um. Oči iu pamet mu je obdajala gosta, neprozorna megla duševne slabosti.
Stoprav drugo popoldne našli so Branka sredi gozda. Bil je v nezavesti. Zima ga je bila pod milim nebom počivajočega preteklo noč strla, in priuesši premrlega starca domu, položili so ga na mrtvaško ležišče.
Tri dni pozneje je že naznanjal tužni glas zvonov, da se je preselil Branko v drugo, boljše življenje!. Sosedje se pa niso nikakor ne čudili nad Brankovo naglo smrtjo; saj so trdili sami med seboj, da se mu je že bilo davno podkopalo življenje.
Ali tem bolj so se zavzeli zvedevši, da je kar hipoma pobegnol iz tega kraja grajščak Vekoslav. Marsikdo si je ta slučaj po svoje tolmačil, zatrjujoč, da je to v nekej zvezi z Brankovo nenadno smrtjo. Ali kar s prva ni bilo nikomur prišlo kaj takega na misel; saj je grajščak Pontoni tudi sicer z doma zaostajal, ne da bi bil prej svojim poslom kaj povedal o tem. Še le ko je bilo več dnij preteklo in se tudi razglasila smrt grajščakovega nekdanjega nasprotnika Branka, začudili so se grajski posli in sosedje
njegovi ter jeli popraševati po Vekoslava. Ali vse je bilo zastonj; od nikoder ni ne glasu ne sledu o njem. Naposled pa še poskusi Videški Dragan svojo srečo. Njega je sicer malo skrbelo, kje je grajščak, ali neka notranja slutnja mu ni dajala miru. Nehotč se je vedno spominjal onega jutra, ko je srečal Branka' hodečega v goro.
Dragan se napoti tedaj z nekterimi sosedi v goro , in res v globokem propadu našli so Vekoslava — mrtvega, njegovo orožje pa je viselo visoko gore na rtastej skali. Vsi so sevčda kar mislili, da je grajščak. gredoč oni večer z lova domu, onesrečil stopivši ob robu navzkriž ter strmoglavil v globino. Le Dragan je občutil v srci drugo slutnjo, a to je tudi nesel seböj v hladni grob.
Med Vekoslavovo ostalino pa so našli v dobro zavarovanej skrinjici zapečačeno pismo z zadnjo željo grajščakovo. Ta oporoka je določevala, da preide na dan njegove smrti vse posestvo z grajščino vred na zapuščeno Brankovo hčer; pismo pa je naznanjalo Grozdanki vse one skrivnostne zveze, ki so obstajale med Vekoslavom in njenimi roditelji. Zdaj je stoprav deklica prav za prav spoznala tragično osodo svoje matere in očeta ter tudi razumela, zakaj jej je grajščak sporočil grad in posestvo.
Brankova mati Jera ni dolgo preživela svojega nesrečnega sinu. Pol leta pozneje so položili že tudi njo v črno žemljico. Zdaj je bila Grozdauka sama. Tedaj pa je ostavila rojstno svojo hišo in se preselila na Pontonijevo grajščino.
V spomin na svoje stariše in Vekoslava pa je dala na onem mestu, kjer je stal Cvetkov dom, sezidati krasno kapelico, in va-njo so prenesli telesne ostanke grajščakove in njenih starišev.---
Današnji zarod se ne spominja več te tragične družbinske drame. Le seri starci še vedo pripovedovati o tej žalostncj dogodbi. Ali h kapelici paše hodi dandanes molit sivolasa ženica. In ako jo vprašaš, kdo v tem samotnem, lepo okinčanem svetišči počivlje, odgovori ti kratko, a resnično:
„Tukaj spijo žrtve človeških strastij, ki so stoprav onkraj groba našle mir in pokoj!
Z v e z d a. *
Tam za goro zvezda sveti,
Oj kak jasno se blišči! Sveti zvezda, daj upreti V tebe vsako noč oči. Ti spominjaš me tak milo,
Kaj za goro skrito je, Kaj za goro je rodilo In razvilo krasno se.
2.
Dekle, kakšna je danica, Tak jo njene duše žar, Ljubeznivosti cvetica
Kinča jej srca oltar, Pesni kak sreberne strune S krepkih prs se zlivajo, Mile vse, — ljubezni polne, Vsakega očarajo.
3.
Skrivna moč me k tebi vleče,
Reci dekle, kaj je to? Nije ličice cveteče, Nije dušuato oko, Nije mili glas govora,
Ni tvoj krasen vilinsk höd: Druga te obdaje zora, Ktera spremlja me povsod.
4.
S tvoje blage duše sije
Solncu ličen mili blesk, V njej ti hraniš harmonije, Kakšne sluša svet nebesk: To oživlja in ogreva
Moje mrtvo srce spet, In nebeško roso vleva Na življenja veli cvet.
5.
Blage tvoje misli — želje Za vse dobro vsaki čas, Srčno tvoje še veselje,
Kdar zaslišiš mili glas Materinega jezika:
To povzdigne močno me, Da se radost prevelika Vleje v žalostno srce.
6.
Bog ohrani ti te dare,
Večno mlado dušo ti, Tvoj'ga duha svitle žare, Naj ti večni Duh živi: Ti pa z njimi rajskomilo
Tožno srce razvedruj, Kakor Zerafovo krilo Srca bol mi ohladuj!
* To pesen je zložil pred 47 leti starosta slovenskih pisateljev kot sedmošolec na graškem vseučilišči. Uglasbil jo je slavni naš skladatelj dr. Gustav Ipavic leta 1862. Doslej bili ste samo dve kitici znani in v Razlagovej „Pesmarici" tudi natisneni; kajti druge kitice so se bile leta 1862. v mariborskej čitalnici, za ktero je bil g. dr. G. Ipavic to pesen uglasbil, izgubile. Na našo prošnjo nam je g. zložitelj poslal celi tekst, in mi ga objavimo v „Kresu" v porabo našim pevskim društvom, ker se kakor nam znano ta pesen rada popeva v veselih družbah.	Ured.
Narodno blago s Štajerskega.
Zapisal Jos. Freuensfeld.
in.
Verske bajke.
1. Modri Salomon je štea zmeriti nebeško visočino no morsko glo-bočino. Sea si je na enega orla , v roki pa je drža dugo palco, na konci palce pa je bila mastna pečenka. Orel zagledne mastno pečenko no zleti s kralom k viški. Orel je že tak dugo letja, kaj so megle b'le že pod njima. Zaj se začiije en glas 'z visočine: „Salomon modri! pogledni dol, pa obrni orla proti tistemu krtovinjaki pod soboj, ovači 'de joje tebi!" — Salomon spozna, kaj je to Gospod Bog reka. Palco hitro obrne dol, orel pa tiidi obrne no leti za pečenkoj dol. Krtovinjak pa je gračiva sploh vekši pa vekši. Salomon zaj spozna, kaj je to zemla, ki se 'z jako vel'ke visočine vidi tak kak kakšni krtovinjak. Srečno pride na zemlo, nebeške visočine je le ne moga zmeriti.
Modri Salomon pa še se je le ne straša. Zaj če zmeriti morsko glo-bočino. Za to si da narediti en strašno vel'ki glaž, pa ga napuni z živežon za trijesti let. Te pa stopi san notri pa zeme soboj kokota, kaj bi mu naznaniva sikdär, kda je den no kda je noč. Okoli glažovega šinjaka pa je b'la prvezana duga vojka, 110 možje držali so na konci. Glaž zaj spi-stijo v morje. Sploh je plava niže no niže. Salomon zaj vidi, kaj glaž ne gre več niže, vojka je prekratka. On jo prereže no zaj je glaž drgoč niže plava.
Či glih je že dosti dnevov plava, do morskih tleh je le ne moga priti. Enega dneva pa nastane strašen morski viher. Yoda je grozno burkala no je glaž tak sen pa ta metala, tak kak da bi ga štela viin na zemlo vrči. Zaj pa se začiije strašen šiim, tak da bi kamenje kapalo na glaž no Salomon je ne moga več viditi skoz glaž. Spozna je, kaj ga je voda s peskou no kamenjon zasipala. Dosta let je že živea zaprt 110 je sploh Boga prosa, kaj bi ga rešia.
Na tisten mesti, kde je bia Salomon zasipani, je morje odteklo; lidje pa so naredili prek pot. Eno zaran čiijejo pod söboj v zemli kokota peti. Spotijo se 11a nesrečnega Salomona. Hitro začnejo pesek 110 kamenje odkopavati 110 še najdejo živega Salomona v glaži. Pa grata je jako stari 110 ves seri. Gledali so v viičene knige 110 so najšli, kaj je ravno na toti den mino)o trijesti let, kaj so spustili krala Salomona v morje. On je tiidi morske globočine ne moga zmeriti. (Iz Bunčan' blizu Ljutomera.)
2. Morske deklice se vzdignejo ob edenajstih v noči z morja no popevlejo eno viiro. Joje tistemi, ki pride pa jih čftje. One tak lepo
popevlejo, kaj vsakšega človeka zvabijo v vodo. Od morskih deklic navča se je človik popevati. Vse lepe žegne, ki je pri nas v cirkvah pojejo, so napravile morske deklice 110 tiidi driige lepe popevke so oil jih. (Od Svetinj.)
o. Vilau so lidje nekda pravili matice. Bile so včista nage pa jako lepe. Po prsah so jin visili dugi lasje. Prkäzale so se samo ženskam no le tistin moškon, kere so rade 'mele. (Od Svetinj.)
4.	Dere sta Jožef 110 Marija z deteton Jezuson v Egipt bežala, sta prišla do ene njive. Tan je seja en kmet kihro. Marija kmeta lepo poprosi za pešico kihre. Skopi kmet pa joj reče: „Jaz ja kamenje sejan, ne kihre!" — „Te pa naj tiidi takšni sad obrodi!" mu je rekla Marija. Tak se je tiidi zgodilo. Namesto kihre zraslo je tan kamenje; tistemu poli pa še se zaj pravi kameno polje. (Iz Runča.)
5.	Marija no Jožef prbižita z deteton Jezuson na svojoj dugoj poti v Egipt v eno šumo. Noč b'la je jako temna. Na srdini šume zagledata njedva eno malo lcučo; tau še je liič gorela. Jedva greta v toto kučo no prosita za prenočišče. V totoj hiži pa je bia razbojnik, ki je ravno piie odiša s svojimi pomagači. Ženo pa je pusta samo doma. Razbojnikova žena je ne štela dati prenočišča, pa jedva sta jo lepo prosila. Zaj jima pove, kaj je ona razbojnikova žena, kaj jidva on še leliko zakole, dere pride domu. Jožef no Marija sta se tega ne strašila no sta šla v 'ižo. Razbojnikova žena je 'mela tiidi malo dete, ki je 'melo nekši strašen beteg že od poroda. Nibeuo vraštvo ga je n.■ moglo zvračiti. Marija je to vidla. Dere je ona malega Jezusa skopala, je rekla ženi. naj še ona svojo dete v ravno tistoj vodi skopie, Žena jo je bogala. Komaj pa je dete z vode vzela, b'lo je že zdravo.
To je bia prvi čiidež, ki ga je Jezus včina.
Jako pozno so prišli razbojniki domu. Žena je bežala svojemi moži proti no ga je prosila, naj przanese lüdskima. Pove mu tiidi, kaj je njedvino dete drgoč zdravo no kaj ga je lüdska žena zvračila. Razbojnik je jima nič ne včina,
Dosta let še je toti razbojnik s svojimi pajdaši rauba lidi v tisten lesi. Vse jegove pajdaše so že polövili, samo jega so ne mogli. Enok pa je zäspa pri enoj poti no te so ga zgrabili. To je bilo ravno te, dere tudi Jezusa zatožili. No toti razbojnik bia je z Gospodon obsojeni no križani; na križi še se je le spokora. To je bia tisti razbojnik na pravoj Jezusovoj strani. (Iz Vržeja.)
G. Dere sta Jožef 110 Marija bežala z deteton v Egipt, jima je vse pomagalo, kaj bi prle ta prišla. Drevje se jima je na stran pogibalo; vode so obstale no so ne dale tekle, dokič sta ne prek prišla; gore no skaline so se razklale, kaj so jima naredile ravno pot. Le slepovuši, ki so b'li te tak vel'ki no tak strašni tak kak lintvurti, samo oni so se
proti njima zaganjali 110 so njedva 110 piistili napre. Pa Marija je milo poglednola proti nebi 110 Bog je slepovuši v listen trenotki kaštiga. Oslepnoli so 110 so gratali malički pa slabi. (Iz Vržeja.)
7.	Dere se je Judaž Iškarjot na vrbo obesa, palo je jegovo črno srce z prsi na zemlo. Z njega je grata krt, ki še zaj brez mira po ženili rovle. (Od Svetinj.)
8.	Enok sta potovala Gospod Bog no sveti Peter po sveti. Prišla sta v eno ves 110 Bog pravi Petri, naj kiipi eno vojko. Peter pa pita: „Zakaj 'de nama vojka?" — „Boš že vida", reče jemi Bog. Peter kiipi eno vojko 110 te sta šla z tote vesi v en les. V toten lesi pa je živea en strašen raubar; zvali so ga Kurent ali Kurat. Bia je takšne postave, tak kak so bli enok velikani, ki so lili Boga Očeta. Vsakšnega človeka, ki je ša skoz toti les , je gor prijea, ga je zrauba, te pa še ga je buja. Zaj stopita tftdi Gospod Bog 110 sveti Peter v les. Kurent je jidva že od. daleč zagledna 110 je jima ša proti. Zaj se nad njima tak glasno zadere, tak kak da bi viher pritulia v šumo, kaj je vso drevje strepetalo 110 je zakriča: „Vse mi dajta, kaj 'mata!" Bog pa reče Petri: „Vrzi na njega vojko!" Peter to hitro včirn. Z raubara grata pa zaj junec, 110 Peter ga žene soboj. Zaj pridejo v eno drügo ves. Tft grejo k onemi nägornjaki no mu ponfidi Gospod jiinca včista zapstonj. Nagornjak ga veseli vzeme. Bog še mu reče: „Za seden let prideva po jiinca; v toten časi pa ti ne smiš ga ne oddati, ne biti 110 ne zaklati. Ci 'š to spunia seden let, te 'de vse jako rodilo 110 sedmo leto 'de tak rodovitno, kaj
■ še ga svet ne vida, Na. fašenk prideva po jiinca."
Vse se je tak zgodilo, kak je Gospod Bog reka. Vsakšno leto b'lo je jako rodovitno. Telko je vsega bilo, kaj so s sveta preminoli siromaki 110 pcnezi, kajti lidje so vse dali zapstonj. Po celej vesi so znali štorjo od junca, ki je bia kriv, kaj so prišle tak dobre leta. Sedmo leto so se zebrah nedeljsko oblečeni no so gnali jiinca po vesi 110 so delali vse tele špajse 110 norčije. Gospod 110 sveti Peter sta resen 11a toti den prišla, Gospod reče vsen, ki so bli okoli jiinca: „Takšnih let ne 'de nikoli več; spominjajte se jih sploh na guešnji den!" Jiinca sta zaj soboj pelala no sta šla z vesi. Viini pa reče Gospod: „Dol mu zaj vzemi vojko!" Komaj je Peter to včina, že se je jünec spfemenia drgoč v človeka. Kurent je zaj poklekna pred Boga 110 ga milo prosa za odpiiščenje. Gospod mu jo odpusta. Kurent pa je nato ša v en neznani kraj daleč prek morja 110 je tan do smrti spokornjeno živea.
Na tisti den pa so začeli lidje delati norčije 110 to še je dozdaj ostalo. (Iz Kunča.)	(Konec pride.)
Dve pesni iz Jarnikove zapuščine. *
Priobčil J. Scheinigg.
Ves sviet brez perjatela Zadovolnost nam ne da,
Le perjatel je nam drag.
Krona s thronam svieti se, Kralov želja do nju gre: Jaz želim perjatela.
Eden rudo gre kopat, Jaz sim pa tedaj bogat, Kadar 'mam perjatela.
Eden bi gospod tak biv, Dab' se zidano gostiv:
Jaz 'mam rad perjatela.
Eden jišče hvalo, čest Ino dnarjov dosti v pest, Jaz pa le perjatela.
Kaj bi še kaj več želiv, K' sim peijatela dobiv, Ki je drajši mi, ki vse.
Dobri so al hudi dni, Me perjatel veseli Ino serce oživi.
II.
(Zložena v aprilu 1809.)
Gromito gromači noj stresite zemljo,
Odpirajte gerlo, požrite ludi, V doline cveteče gerd strah rijovite, Kazdrite domove, kir pokoj cveti.
Le pokajte pukše noj bliskajte meči,
Posečite rode, prelijaj se kri, Kervavi se zemlja, potoki noj nebo, Kir to premagavec povsodni želi.
Jokajte matere, očovi, neveste,
Prelijajte sloze, zdihujte milo, Pokopli so milost noj pomiluvanje, Ker silnik se pita z nedolžno kervjo.
Kak orel visoko leteči vojskarja
Prebira svoj rop ino s kremplam proti, Vse tiče poječe po logu vmoriti, Njegovo živlenje merliče rodi.
* V Jarnikovem dnevniku, ki smo ga zadnjič snop. 5. str. 255. omenjali, našli ste se tudi dve pesni brez napisa. V prvej slavi Jarnik prijateljstvo, druga pa je poziv do evropskih narodov, naj se zjedinijo in upro nasilstvu Napoleonovemu. Ker se nam vidite obe pesmici pomenljivi za poznavanje Jarnikovih nazorov, naj se otmejo pozab-ljenosti. Podamo ju tu brez vsake izpremembe.
Podrite se gore, visoke planine,
Podrite z gradami vse meste, vesi, Po zemli celej se razdej pokončanje, Kir s tega ime njemu novo cveti.
On pravi: Le jaz imenujem se stvarnik,
Podobe se stvarijo nove skoz meč, Kar starega je, so spreberni v novine Skoz oginj vojnikov gre staro že preč.
Moči Evropejski rodovi napnite,
Sto letnikov let vam svoj jarem proti, Raztergajte ketine gnusne hlapčije, Da mirno podnebje vam srečo deli (rosi).
Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjavec.
17» Soldäk z robačom *
(Slovenska Bistrica u Ugarskoj )
T
lak je bio ednouk eden soldäk. On je tak dngo sliižo pri soldakih, da je že bio jako stari. Davali so njemi naj prle ednoga konja, nu soldäk je pravo, da on ne bode mogel ž njim domou priti. Te so njemi pravli, da njemi dajo dva konja, nu 011 je pa pravo, da ne de mogeo z dvema konjoma domou priti, da je deleč do njegovoga douma. Te so njemi pravli, da njemi dajo tri konje. Te je soldak pravo, da njemi trije dojdejo, pa je zeo konje pa je jahao. Gda je dojahao do ednoga longa, prišla je pred njega edna kača, ka je znala gučati pa njemi je pravla, naj njoj da ednoga. konja. O11 njoj se je jako molo, naj bi njemi nah&la pa je pravo, lehko njemi šče trije ne dojdejo, da je jako deleč do njegovoga douma. Nu kača je pravla, da more dati, či ne da, da ga vmori. Pa njoj je 011 dao, te sta njemi ostala samo dva. Kača je eden čas jahala pa je konj oslabo, doli spadno i pogino. Te njemi je kača pravla, da njoj dä drügoga. Nu on njoj seje jako molo, dane da, pa je pravo, da ne da, da znä, da njemi dva ne dojdeta. Nu kača je pravla, da more dati, či ne dä, da ga vmori, pa je mogeo dati i drügoga, te njemi je ostao samo eden, na šterom je sam jahao. Pa je i tistoga kača malo jahala pa je konj oslabo i doli spadno. pa njemi je ta kača pravla, naj
* Prim. „Narodne pripovjedke skupio u i oko Varaždina Valjavec" 1858. p. 216: Husar Mato. Pogl tudi Jagičev Archiv VII. p. 316. br. 47.
njoj da tistoga na štorom sam jaše. Gda je vido, da je drfigač riej pa je te dao i zadnjega, pa je tistoga malo jahala pa je doli spadno i po-gino. Te njemi je pravla kača: ka bodeš zdaj ti z menom. da sam te jas od 'sej troj konjov spravila? Nu soldäk je pravo: ka si ja s teov pomorem? Nu kača njemi je pravla. naj on zerne edno šil>o pa jo naj tak dugo bije. dokeč ne preseče 'so kožo na njoj. Pa je on tak včiuo. Gda je že 'so kožo na njoj presekao, te njemi je pravla. naj zdaj tiste falačeke kože doli ž nje trga. Pa je 011 tak včino. Gda je, 'se ž nje strgao , te je postala tista kača lepa divojka pa jo pravla soldaki. naj povej, kaj šče, da njemi ona da. A 011 je pravo, da bi se on ž njom oženo, a divojka je pravla, da nej. da si lehko 011 lepšo zeme kak je ona, pa je ona njega ednom šibom tak bila, dokeč neje postao mladi, pa njemi je dala edno robačo i edno vreče, pa njemi je pravla. da gda de 011 to robačo meo i saldo. da nadlada ka šte de šteo, samo naj dobro pazi mv to. Pa njemi je pravla, da naj ide krali. da ga najde jako žalostnega za stolom sedeti, da trije krali na njega bijejo. On je šoti pa jo-iak najšeo kak njemi je ona pravla. On je pravo krali, ka njemi da, da 011 nadlada njegovoga neprijatela. a krao njemi je pravo, da njemi da ka šče. A 011 je pa pravo, da drügo ne prosi, nego naj njemi da njegovo naj mlajšo čer, a krao je pravo, da mu da z drage voule, samo či nadlada. Gda so že šli v boj, pitao je 011 krala. či šče. da bi šteri ostao od neprijatelske vojske, a krao je pravo, naj samo trije generali ostanejo. Kak je 011 malino saldom, 'si so spadnoli. samo so trije generali ostali a nje je dao vrči v temnico i krao 11111 je dao svojo čer, ka se je ž njom oženo. Gda se je 011a ednouk šetala pouleg temuice pa jo je eden generao pitao: ka mä tvoj mouž, da je tak močen? A ona je pa pravla, da ne vej za drügo, neg 011 ma edno robačo, da jo sigdar sam pere i 'da jo siiši, da golom saldom straži, i edno sablo da, gda je nejma pripasane, da jo sigdar ma zaklenjeno. Pa je pravo generao njegovoj ženi, če bi ona mogla kak njemi tisto robačo zeti. \u ona je pravla. da ne de mogla, da ne da drügomi prati, nego si sigdar sam pere. Te je pa pravo njoj generao, naj ono dobro pogleda pa naj takšo drügo zašije. Tak je ona vrinila. Ona je prosila pa njemi je pravla, naj njoj da, da de ona prala. Nu 011 njoj je nej šteo dugo dati, uu ona je pravla, naj njoj da, naj z golom šabloni pazi, či se boji za robačo, pa či bi jo kama djala, naj jo slobodno vmori. T 011 njoj je dao pa je stražo z golom saldom. Ona je pa mela driigo robačo zašito ravno takšo kak njegova. Gda se je 011 vkrej zgledno, 011a je friško tisto robačo skrila pa je drügo namočila i počela je prati. Gd i jo je oprala, pa njemi je dala tisto, štero je ona zašila a ono je odnesla, i po-sišila pa je poslala generali v temnici. Gda si je 011 robačo oblekeo. na ednouk se je 11a njem strgalo železje i odprle d veri na temnici pa je
vö zišeo s temnice pred tistoga, šteroga je prle bila robača pa njemi je pravo: nn zdaj si ti v moji rokaj a ne jaz v tvoji. Aon je pa pravo : ti mene z mojom saldom na male falačeke zasekaj pa me zmeči v ton moje vreče pa nie vrži na konja pa ga vö z varaša steraj. Tak je 011 včino. Na male falačeke ga je šabloni zasekao pa ga je zmetao vreče i 11a konja vrgeo. Gda je že konj prišeo vö z varaša, te je vreče ž njim doli spadnolo pa je prišla k njemi tista divojka, ka njemi je dala robačo sablo i vreče, pa ga je nazaj vkiip zložila. Gda ga že je vkiip sklala, te je 11 a njega huknola i 011 je postao pä živ pa je pravo, tla njemi je jako mrzlo. A 011a njemi je pravla: lehko ti je mrzlo , zakaj si nej pazo na robačo? On njoj se je jako molo, da bi njemi mogla pomoči. Nu ona njemi je pravla, da njemi žmetno pomore, i dala njemi je ednoga zlatnoga konja, pa njemi je pravla: toga konja ti drago eejni; žena tistoga, šteri ma tisto tvojo robačo, zbetežd pa njoj se zasenja, da ne bode prle zdrava, dokeč ne bode tistoga zlatnoga konja jetra v rokaj mela. On ga kiipi, a gda do ga sekali, pošli ti edno mlado divojko, naj drži robec, gda šteri falaček notri spadne, naj odnese tisti falaček v tvoje grede i naj notri vrže i tam bode zraslo drevo zlatno. Gda de že tisto drevo veliko, pa se zasenja kralici, da ne bode prle zdrava, dokeč ne bode s tistoga drevja napravleua posteo i 011a 11a njoj spala. I ti to drevo drago cejni. Gda bodo tisto drejvo sekali, pošli edno divojko pa naj robec drži i gda skalinica notri zletl, naj jo odnese i v morje vrže, tam bode zrasla zlatria reca pa se bode kralici zasenjalo, da ne bode prle zdrava, dokeč ne bode žive zlate reče mela v rokaj. I tak je bilon. Gda je že reca v morji zrasla, pa se kralici je zasenjalo, da ne bode prle zdrava, dokeč ne bode žive rece v rokaj mela. Krao je dao jako reco loviti z vojskom. Nu te je prišeo 011, šteroga je prle bila robača, pa njemi je pravo, da naj ide vojska varaš pa naj doli dene robačo pa naj stopi v morje, da jo zgrabi. I tak je bilou. On je poslao vojsko varaš pa je doli djao robačo i stopo v morje. A gda je 011 doli djao robačo, 011 jo je friško 11a sebe djao pa njemi je te pravo: zdaj si pa ti v mojoj vlasti, ka pa jaz zdaj s teov včinim? A 011 je pa pravo: včini z menom, ka sam jaz včino s teov: rassekaj me 11a falate pa me zmeči vreče, kak sam jaz tebe. 1 011 ga je rassekao i zmetao vreče i vrgeo 11a konja i vö z varaša stirao pa je tam doli s konja spadno i sprlino, a on je meo nazaj robačo.
18. Žena comprnica.
(Sloven. Bistrica ugr.)
Ednouk je bio eden kovač pa je meo ženo a ona je pa bila comprnica i meo je dva detiča pa je bio eden debeli a driigi pa sühi. Te je
ednouk pravo debeli sühomi: kak lo, ka si ti tak siihi ? obadva ednako delava pa obadva ednako košto mava. Te njemi pa sfthi pravo: leži si ti na mojo posteo pa bodeš znao, zakaj sam jaz tak siihi. Te si je pa debeli večer Iegeo na njegovo posteo, te ga pa zajtra pitao sühi, ka je bilou? a debeli je pa pravo: nikaj. Te pa je siihi pravo debelomi, naj si večer pa na njegovo posteo leže. Te pa je večer prišla coinprniea pa ga je vdarila z viizdom i včasi je postao konj pa ga je jahala celo nouč te ga pa zajtra domon prijahala i dol z njega zela viizdo i včasi je postao človik. Pa ga je zajtra pitao driigi, kak je bilou, a 011 je pa pravo: hüdou, prišla je vertinja pa me je celo nouč jahala. Te ujemi pravo sühi: zdaj znaš, zakaj sam jaz tak siihi. Te pa debeli pravo: naj bou, jaz bom šče ednouk tam na tvojoj posteli spao, jaz se nekak toga morem osloboditi, ar znam, da mi je drügo nika noj delala, nego me je samo z viizdom vdarila i včasi sam postao konj. Jaz si viizdo nekak dol sebe zrivlem pa njo vdarim, ka i ona postane kobila. Pa tak je bilou. O11 je spao trečo nouč pa je prišla ona, vdarila ga z viizdom i včasi je postao konj pa ga je eden čas jahala te ga pa za edno drevo privezala pa je nekam odišla, a on si je pa viizdo dol zrivao, samo na ednom vühi je nahao, te pa 'da je ona prišla, dol z vüha potegno pa je postao človik te je pa njou z vüzdom vdaro i postala je bela kobila pa je seo na njou i jahao domou pa jo je doma privezao te pa bidio drügoga de-tiča, naj hi stano, ka bi kobilo podkavala. Te pa driigi stano i včasi jo je podkovao te pa dol ž nje potegno viizdo i postala je ženska pa je odišla v hižo pa si je dol legla. Te jo je pa vert bidio, naj bi stanola, ka bi šla obid kiihat. A ona je pa pravila, ka je betežna. Te jo je pa pitao, ka njoj je, a 011a je pa pravila, ka je podkovana. Te je pa njou pitao, što jo je podkovao, a ona je pa pravila, da sta jo detiča podkovala, Te pa 011 detiča pitao, zakaj sta jo podkovala, a oneja sta pravila, da nesta nikoga driigoga podkavala, nego edno belo kobilo. Te je pa on včasi znao, da je ona comprnica, pa je dao nanositi trnje i njou gori vrgeo i zgorela se je.
Svetovni pomen Sibirije.
Spiral Iv. Verhorcc.
O.....
loibirijo je treba samo imenovati, da prešine mrzel strah človeku mozek iu drob. Ta strah se je drži, odkar se je prvi pot imenovala, iu naši nemški sosedje spravili so jo v celo slab glas, pomilujoč nesrečne prognance, ki jim je potisnola ruska krutost romarsko palico za Sibirijo v pest ter jih pahnola čez evropske meje v divji sibirski svet. ki je celo
za neumuo zver preslab. S Sibirijo strašijo še dandanes svoje otroke, male in velike, ker dobro vedo, da ne bode dolgo, ko postane Sibirija Rusom najvažnejša dežela vsega velikanskega cesarstva. Zanimivo je torej vprašanje, kaka je Sibirija in kako bodočnost obeta.
Govoreč o Sibiriji treba je delati med posameznimi njenimi deli razliko, kar ruski nasprotniki celo neradi store. 01» severnem ledenem morji ležeče pokrajine so istinito žalosten svet, a Sibirija je velikanski kos zemlje, ki je za štiri avstro-ogerske krone večji ko vsa Evropa. Severne sibirske obali so le majhen nje del. Drugačna pak je srednja in južna Sibirija, ki sega do Tianšana in altajskega pogorja. Dosedanje pripovedi in pravljice o Sibiriji trosili so po evropskem svetu zgoli tujci, ki so z Urala doli z daljevidoni gledali va-njo, ali pa še morebiti to ne. Seveda kar Rusi in nepristranski potniki o njej pišo, je gola laž, ki se jej morajo ušesa z debelo pavolo zatisnoti. Pri zapadnih narodih ostal je Sibiriji ta glas do poslednjih let, češ da je vsa Sibirija nepremerljiva planjava, smradljiva mlakuža in močvirje, kjer bi bil človek v zadregi najti spomladi ali po letu, kedar se pričmi tla otajevati in sneg kopneti, prostorček, kamor bi lahko stopil brez strahu, da bi se va-nj do vratu ne udri. Taka pravijo, jo neki Sibirija po letu, po zimi pak je že itak vse zmrzlo in trdo kot rog.
Drugače pak se izjavljajo ruski glasovi. Takoj onkraj bogatega Urala odpre se velikanska sibirska planota ob Obi in njenih silovitih pritokih. V tem delu je Sibirija prava planjava, kjer se popenja črež njo le tü pa tam kak holmec ali hribček. Od Urala sega ob obeh straneh Obe do Jeuizeja ali vsaj do gorskih grebenov, ki ločijo Obine vode od Jenizejskih. Drugačen pak je svet onstran Tunguske, hribovit in celo gorat kraj, ki postaja tem bolj hribovit in tem bolj gorat, čim več je od Jenizeja oddaljen. Ta svet, ki se razteza preko 30° ali tako daleč, kakor je od Ham-merfesta, najbolj proti severu ležečega evropskega mesta pa do Carigrada, zove se zapadna Sibirija,
Ob bregovih severnega ledenega morja pričenši vzdiguje se svet proti jugu bolj in bolj. Ti bregovi iu pokrajine do polarnega kroga so vsaj sedaj za človečanstvo brez veljave, ker so v večni sneg in led vkovane. A takoj pod polarnim krogom prične se po malem sibirski gozd, ki se glede divjosti iu impozantnosti v nekem oziru lahko skuša z amerikan-skimi pragozdi. Ko so zašli Rusi prvikrat va-nj, morali so si s sekiro v roci pot skozenj delati. Rčs v sibirskem pragozdu ne rasto po 30 metrov visoki drevesni velikani, kakor po misisipskih ravninah, a očem in srcu ugaja bolj. Dr. Finsch, ki je prepotoval 1. 1876. vso Sibirijo, trdi, da spominjajo sibirski gozdje s svojim spomladi in po letu s pisanim cvetjem posutim grmovjem, z gostimi šumami visokih vrb, s svojimi marogastiini brezami in vitkimi topoli, z dišečimi smrekami in temnimi
21
jelkami na velikanski park, ki bi ga tako lepo in mikavno ne znal izumiti najspretnejši vrtnar. Od evropskih gozdov loči se v tem. da je pri tleh gozd kakor ščet, koder je brezi sekire nemogoče dalje priti. Trgovina z lesom iz teh gozdov obogatila je že marsikterega podjetnika.
Ti pragozdi so stanovališča neštevilnih živalij kožuharjev. zaradi kterih so se Rusi baš podali v ta takrat popolnoma nepoznani svet, Sibirski lovci zasledujejo tu neštevilue jate medvedov, lisie. sobolov, kun. hermelinov, veveric itd. Tu mrgoli vse srn in j lenov, v Altaji mošusev, antilop in drugih živalij, ki se podajejo po letu od tod proti severu na pašo.
Različni od teh gozdov so altajski kraji. Lepših, bolj romantičnih krajev, kakor so oni v Transbaikalskem. ne nahaja se skoro nikjer drugje, ne v Evropi, celo v severnej Ameriki ne. Tako poročajo Nemci (Petermauns Mitth. 1857. 122.). ki se jim ne sme očitati, da so prijatelji Sibirije. Raznovrstno menjajo se gore z dolinami, in temu še pri-denite košato hoholjajočo vegetacijo, ki pregriuja gore in doline z težkim pisanim prtom. Tabuue in jurte (koče sibirskih narodičev) razmetane so bizarno po deželi; tu se paso ovce, tam ženo čredo velblodov napajat, tam zopet jezdi krdelo Burjatov s svileno obleko opravljenih h kakej veselici ali svečanosti.
V novejših časih vnela se je kaj živa trgovina s sibirskim tudi za tesanje ladij pripravnim lesom. Iz zapadne Sibirije jel se je les v poslednjih desetih ali dvajsetih letih o gorkih poletjih celo v Evropo izvažati, če so se bregovi severnega morja iznebili ledenih skladov. Že 1. 1868. vozilo se je po Obi štirideset parobrodov, ki so mimo žita prevažali-tudi les.
Odkod pa je žito v Sibiriji?
Imenovani gozdje, ki se prično kmalu pod polarnim krogom segajo po sredi Sibirije od Urala do Kamčatke. V obče je ta gozdnati pas kakih 100 milj širok. Na njegovej južnej meji pak se prične rodovitna in deloma obdelana zemlja, ki spremlja gozde do iztočnega tihega morja. Na tem kakih 60—80 milj širokem poljedelskem pasu, ki je pogrnen po južnej Sibiriji, leže največja sibirska mesta; od tod se vleče trgovska pot od Japana in Kitajskega do Moskve in Petrograda. Neizrečeno je rodoviten ta svet. Prst je črna in mehka, 3—4 čevlje debela ter nosi pet-najsteri do dvajseteri sad. Osem do deset let je ni treba gnojiti, in vzlasti ob rekah in potokih ponaša se poljedelstvo neverjetno dobro. Tu sem vro Rusi že več let in celo Nemcem diši sibirsko žito. Ni ga mesta ali večjega kraja v Sibiriji, kjer ne naletiš na eno ali več nemških družin. In dobro se jim godi. Okoli velikih sibirskih mest so vsi prebivalci bogataši. Oficijalni izkaz sibirskega statističnega odseka javlja, da je mnogo Sibircev, ki imajo po 1000 konj, 600 do 800 goved in 2000 ovac.
Kedar se je polje utrudilo, popusti ga sibirski kmet, da ga plevel zaraste čez iu čez. a on obseje še nerabljeni svet. Saj ga je obilo. Okoli
Tobolska, Krasnojarskega, Tomska raste vse evropsko žito. V juliji iu avgustu zaživi nepregledna planjava v krasnem pisanem cvetu, po velikanskih njivah pak rumeni pšenica, rž, ječmen, oves, proso, ajda, mak itd. Tudi dišečih sadežev ne manjka. Nekteri sibirski kmetje obsejejo Več oralov zemlje s timijanom, janežem, pelinom itd. V Amurskej pro-viuciji na pr. je poletje tako gorko, da dozore breskve, najslastnejše hruške in žlahtno grozdje. Sadje je tli tako sladko, da se od soka prsti sprejemajo, in trava zraste čez dva metra visoka. Okolica semipalatinska zove se „sibirska Italija", kjer rasto breskve in okusna divja ja-helka. Med Obo in Irtišem ležečo planjavo „Baraba" zove Middendorf najsrečnejši prostorček na zemlji. „Očaran vsled nepremerljivih krasnih travnikov in bogatega polja. zaklieal sem vaščanom, ki so me prijazno sprejeli, da so najsrečnejši ljudje pod solcern, ker smejo v takem raji stanovati." Njegovemu vprašanju, ali nimajo morebiti kljubu temu vendar kakih teženj, odgovorili so: Mi ne moremo vsega pod plug in koso spraviti. Pridita ti in tvoj sin k nam, naselita se pri nas in dali vama bodemo zemlje in kar vama bode sicer treba, kolikor bodeta želela. — Trava ob rekah je tako visoka, da se njeno latje jedva doseže. Sredi teh bogatih travnikov stoji tu pa tam raztreseno 3—4° visoko vrbje. Dalje od rek utone človek v gostej travi, a jedva tretjina tega bilja je prava trava; kajti tu poganjajo najraznovrstnejša visoka zelišča, ki so z nekim slakom tako gosto prepletena, da mora človek po kakih sto težavnih korakih odjeujati od daljne hoje ter se po napravljenem tiru vrnoti iz te goščave. Kjer pa je mogoče sklonoti se z glavo črez to rastlinstvo , zagledajo se v daljavi po travnikih raztrošeni manjši in večji gozdiči.
Sibirsko poljedelstvo naj bi le ne bilo na tako nizkej stopinji! Obdelovanje je le površno; sedaj se obseje ta, sedaj oni prostor, in kedar se le količkaj čuti. da hoče polje pojemati, popusti se brzo. Kljubu temu pa se izvaža že sedaj, da si je tudi komunikacija težavna in slaba,.nad 70 milijonov sibirskega žita na Rusko. Naj bi Sibirija ue imela nobenega drugega bogastva v sebi kakor rodovitna tla in velikanske gozde, bila bi za Rusijo neprecenljive vrednosti. Miuolo ne bo dolgo, ko bode sibirsko žito lahko z amerikanskim tekmovalo, kedar bodo jele prepregati železnične proge ta velikanski svet. Čas ni več daleč, ko se bode curek ljudskega preseljevanja, ki tišči sedaj proti zapadu v severno Ameriko, zasukal proti iztoku ter poplavil vso Sibirijo, kjer se nahaja več in če ne bolj, vsaj gotovo tako rodovitne zemlje!
A mimo rodovitnega polja, dragocene kožuhovine in obilnosti rib blagoslovljena je Sibirija z rudninskimi zakladi, kakoršuih nima nobena dežela vsega svetil. Bogati obeti sibirskih rudnikov so že privabili obilo ljudstva semkaj v gozdne samote. Mesta ne rasto dosti drugače, kakor v Zjedinjenih državah. O mestu Ropalu na pr. ni bilo pred 40 leti ne
ül*
duha ne sluha. Le en piquet kozakov je ležartam, sedaj je za trgovino eno najvažnejših mest. Do 1. 1863. preselilo se je v Sibirijo 9180 ljudij. 1. 1864. prišlo jih je 720, ravno toliko leta 1866., 1., 1867. pak 3425 (Petermanns Mitth. 1856. str. 217. in 1868. str. 345.). Kjer so se zasledili bogati rudniki, razvila se je delavnost, kakoršna je bila v Sibiriji do sedaj nepoznata.
Odveč bi bilo vse sibirske zaklade posamezno naštevati. ker njihova obilošt je obče znana; omeni pa se naj, da se nahaja v Altaji, v južnej Sibiriji torej, največja zaloga premoga na svetu v zvezi z veliko množino raznih kovin. V razvitku modernih narodov pokazal se je zanimiv slučaj, kako zelo je bogastvo njihovo odvisno od premoga. Doživeli so to Angleži, ki jim je narava poskrbela v zvezi z železno in drugo rudo bogate pre-mogove zaklade. Doživeli so to Amerikanci; ravno v onih krajih, kjer so najbogatejši premogovi zakladi, razvila se je industrija, razcvela so so najbogatejša, največja mesta. Nasproti pak čutijo na pr. na Laškem, kjer premoga ni, da svoje industrije in s tem narodnega blagostanja ne morejo potisnoti na tako stopinjo, kakor store to drugi narodi. Sibiriji, ki ima največjo zalogo premoga na svetu, sme se že sedaj najlepša bodočnost obetati.
Po Evropi se je razširila misel, da živč v Sibiriji zgoli ljudje na najnižjej stopinji omike, da so njihova stanovanja bolj živalskim brlogom, nego hišam podobna. Da Jakuti, Tunguzi, Samojedi, Čukči itd. nežive po salonih ter ne stopajo po parketih. to je res, ali zavoljo tega pač še ni vsa Sibirija ledena, divja samota! Norveški potnik prof. Krištof Hansteen piše o Sibircih, da so celo snažen ljud. Njihova stanovanja so v pravem pomenu besede izrezljana. Z velikimi noži strgajo tla in steno, okna in klopi, tako da so vedno novim podobne. V nekej sibirskej in sicer kmetskej hiši videl je kuhinjska tla z volnatimi prti pregrnena; klopi in mize so bile postrgane in tako bele, da njegov sluga ni smel v kuhinji posode za čaj čediti, ampak zvunaj na dvorišči. Gospodinja, pri kterej sta Hansteen in njegov sluga stanovala, zapazila je bila en pot. da se je na hodniku pred Hansteenovo sobo nekoliko čaja polilo. Pokazala je rujavo pego na tleh Hansteenu ter zahtevala, naj se takoj postrže; sluga pa je moral odslej mašino za čaj vedno v nekej večjej posodi v sobo nositi, da ne bi se kaj takega v novič pripetilo.
Atkinson se je čudil na svojem potovanji sibirskim mestom ter iialetel na pr. v Irkutskem na tako izboren okus v zgradbi mesta in njegovih palač, kakoršnega je v mnogih evropskih mestih pogrešal. Njegova sodba je, da žive mestjanski Sibirci zelo bogato, dovolijo si lahko marsikak luxus, ki je v Evropi nemogoč. V Jakutskem udeležil se je obeda, kjer so veliko omizje zgoli s francoskim in španskim vinom preskrbeli. Kdor hoče zvedeti, kako živi sibirska gospoda, čita naj Hansteenov potopis po
Sibiriji (Keiseerinuerungen aus Sibirien). Ut-is, ki so ga sibirska mesta napravila na-nj, je bogat, eleganten in okusen. Uzrok temu je, da zahteva ruska vlada, naj se vsa javna poslopja po Sibiriji grade po načrtih, ki jih izdaje v posebnem albumu petrogradsko ministerstvo. I'o vsem Norveškem, pravi Hansteen, nahajajo se jedva 2 ali 3 crkve, ki so smejo glede zvunanje dostojnosti in lepega utiša s crkvami sibirskih vasij primerjati.	(Konec pride.)
Epiške indske pripovedke in pravljice.
Priobčuje K. Glaser.
XI.
Šivova ženitev.
Himalaja, bog znanega gorovja, imel je za svojo ženo Meno, lepo hčerico Pärvati imenovano , ki je po svojej izvanrednej lepoti med indskimi deklicami zaslovela. Närada, posel bogov, zapazi jo in takoj odloči, da mora postati ta devojčica Šivova žena, kajti ona je pre edina bogu primerna soproga. Šiva je bil prav za prav vdovec; zakaj njegova prva žena mu je bila v ogenj skočila, ker ni hotel k nekemu darilu povabiti njenega očeta Ihikša, dasi je vse druge bogove bil prav prijazno na da-ritveni obed povabil. Žaloval je tedaj Šiva in bridko pokoro delal.
Oče Himalaja pa je bil s to nakano Näradovo do cela zadovoljen in je zapovedal Pärvatici, naj se poda s svojimi tovaršicami in prijateljicami na goro. kjer Šiva premišljuje ničemurnost sveta, in naj ga prav lepo počasti.
V tem času je neki demon, Täraka, svet hudo mučil; v tej stiski so ljudje celo pozabili bogovom darovati. Raditega so se podali bogovi k najvišjemu bitju, k Brahmu in ga prosili pomoči; Indra je razlagal njih žalostni položaj. Prijazno jih posluša Brahma in obljubi pomoč; pomagati pa more samo Šivov zarod, Šivov sin. Vsled tega ide Indra h Kämu, bogu ljubezni in ga prosi podpore pri tem opravilu. Hitro se poda Käma na goro Himalaja, kjer dela Šiva trdo pokoro; spremljata ga pa njegova žena Bati in Madhava, bog pomladi. Ko pride ta mala izborila družbica na goro, obleče narava svojo najkrasnejšo pomladansko opravo: rožice cveto in razprostirajo svojo vonjavo, ptičice prepevajo, da se mora srce človeku zaigrati rajske lepote. Šiva pa je še vendar globoko zamišljen in ne briga se za lepo naravo. Že omaguje Käma, kar se Pär-vatica prikaže; to dä Kämu nov pogum. Nandin, poveljnik Šivovega spremstva, ktero je molče in v spoštljivej daljavi opazovalo zaniaknenega
Šiva, naznani svojemu gospodu, daje Pärvatica došla slavit ga. Njeni spremljevalci posujajo tla z rožicami, in Himalajeva hčerica se lepo nakloni Šivu. Bog se jej spodobno zahvali in v povračilo za poklon jej želi udanega moža. Ko Šiva lepo sramežljivo deklico opazuje, ki svoje naklonjenosti njemu nasproti ni mogla prikrivati, začne v svojem trdem sklepu omagovati. Sam hitro zapazi to izpremembo v sebi in se pazuo ogleduje, od kod Iii utegnola prihajati. V tem hipu pa zagleda boga ljubezni in zažene nä-nj iz svojega tretjega oka v čelu uničevalen ogenj: takoj se izpremeni Kania v pepel. Šiva izgina in Himalaja nese svojo hčer na dom. Globoko užaljena se prepusti Bati bridkej togi in zdihuje po milem soprogu.
Pärvati, prepričana po bridkej skušnji, da jej krasno telo ne pomaga k temu, da bi se izpolnile skrivne želje, hoče se posvetnemu življenju odpovedati in pokoriti se v samotnej puščavi; niti oče niti mati je ne moreta odvrnoti od storjenega sklepa,
V tem trenotku se prikaže neki puščavnik, kterega Pärvati prijazno sprejme. Ta mož hoče zvedeti, zakaj je ona sklenola tako ostro pokoro delati. Ker noče ona sama povedati tega. namigne prijateljicam, naj one govore. Te družice pa tujcu vse brez okolišev razodenejo.
Da bi njeno ljubezen do Šiva skušal, grdi on tega boga in črni. kar se le da. Ona ga pa toplo zagovarja in 11111 veli, naj se pobere, če noče nehati s takim blebetanjem. To je tujega puščavnika prepričalo, da Pärvati resnično ljubi Šiva in 011 se jej da spoznati, da je sam Šiva. Zdaj se pokaže sedem ršijev s svojo ženo Arundhati. To krasno soprogo, ki je bila vsem skupna, zapazivši, želi si tudi Šiva žene; kajti blage žene so vsemu lepemu dejanju pravi povod, kakor uljudni pesnik Kälidäsa pristavlja.
Zdaj naprosi Šiva ršije, naj gredo v mesto Ošadhiprastha. v prestolnico kralja Himalaja . snubit zä-nj Pärvatico , kajti bog sam želi imeti zarod s Himalajevo hčerico.
Tej želji ustrežejo ršiji in se podajo k bogu silnega gorovja, Sprem-ljevan po svojej soprogi in hčerici pride jim Himalaja spoštljivo nasproti in se globoko prikloni. Vpraša jih. kaj žele. Ko vestno in natanko razloge svojega prihoda povedo, zarumeni sramežljivo Pärvatica in se igra s cvetlicami. Z veseljem Himalaja privoli; da se tudi nežna Pärvatica ni branila, tega radovednim čitateljem ni treba še posebej razlagati. Tri dni pozneje je bila poroka.*
To je kratek obsežek Kälidäsove epične pesni: Kumärasambhava.
* Ker utegnem ob priložnosti posebej govoriti o svetkovinah ženitvanjskih v Indih, ne bodem tukaj slovesnostij pri poroki na drobno popisaval.
Potovanje po svetovih.
Spisal liajmund Cucek.
( lovek je sčasom iznašel najpripravnejša sredstva , s kterih pripo-močjo se lahko jako hitro premika od kraja do kraja po celej zemlji ter si od vseh stranij ogleduje svoje prostorno bivališče. Spoznal je na ta način že natanko vse razmere Zemljinega površja, razjasnil si vse prirodne prikazni, tako da se sme res smatrati nje pravim lastnikom. Če se pa kvišku ozre, zapazi nad seboj ogromno število drugih svetov, pravih čudežev, kojih ne bode nikdar mogel tako natanko preiskati kakor svoje domovje. Kar o njih ve, spoznal je samo po vestnih opazovanjih in bistroumnih sklepih. Ako je sploh človeštva um zanesljiv , je vse to za-nj veljavno in resnično, kakor če bi se bil o istinitosti prepričal s svojim tipalnim čutom.
Kako bi se pa potovalo po teh svetovih? — Astronomija nas seznanja z marsikterimi stvarmi, po kterih se da tako potovanje dovolj natanko določiti; v zadregi še je samo zaradi primernega voza ali stroja, ki bi nas po praznotah vozil v velikanske daljave. Tej zapreki pa lahko pridemo v okom, ako mi dragi bralci dovolijo, da se upreže naš duh, ki je baje mnogokrat krepkejši od telesa, ima pa še tudi za potovanje posebno prednost, da je silno hiter. O pravem času hočemo se vestno spomniti svojega telesa in ozirati se na-nj, kakor na zemlji.
Vse je pripravljeno za odhod. Še enkrat stisnemo svojim roko, še enkrat se ozremo na ljube nam kraje, ki jih zapustimo za nekaj časa, morda za vselej, če nam osoda ni mila. Pa kdo bi vsekdar mislil na nesrečo, ko se poda na potovanje; ne prišel bi sicer še ne od domače hiše do sosedove. V našej družbi tudi ni nobenega trepetljivca, pogumen ..naprej", in mi začutimo, kako se nam trdna tla odmaknejo izpod nog. Dvigaje se kvišku vidimo pod seboj zbrane sorodnike in prijatelje, kako nain še s klobuki in prti vilite zadnji pozdrav. Kolikor više dospemo, tem manjše se vidijo osebe, ki smo jih zapustili. Že ne slišimo več njihovih glasov, ne moremo jih več ločiti eden od drugega; vsi skupaj se nam dozdevajo neka temna tvarina, ki se zmirom bolj zmanjšuje in krči. Celo isto prikazen zapazimo pa tudi pri gorah, rekah, mestih itd., ki se med seboj vedno bolj približujejo. Z nami se vzdiguje tudi balon, ki nas hoče spremljati; pa kar na enkrat obtiči, in nič ne pomaga vse naše prigovarjanje, naj ostane v našej družbi. „Sape mu je zmanjkalo," oglase se nekteri izmed nas gledaje s sočutjem na balon, ki se začne zopet zemlji bližati in nam precej izgine izpred očij. In res bila je taka; kajti zrak je na kvišku od plasti do plasti tanši, torej tudi lažji, in plin, s kojim je bil balon napolnjen, ni bil več lažji od zraka, v kterern je
plaval. Tudi mi že začutimo v tem kraji nekako tesnobo ter sopemo hitrejše, ker naša pljuča dovolj zraka več ne dobivajo.
(Jez nekoliko časa pa dospemo do kraja, kjer nam zraka popolnem zmanjka. Tukaj — kakih 15 milj nad zemljo •—■ je torej meja za vsako živo bitje, kajti brez zraka ni nobenega telesnega življenja. Naš duh pa prekorači tudi to mejo, in zdaj se mu odpre neizmeren prostor, v kterem se nahaja ogromno število novih svetov, plavajočih v silno tankej, ne-vidljivej snovi („eter" imenovanej), ki se nahaja povsod v tem neskončnem prostoru in tudi v našem zraku, ki pa mesto njega ne zadostuje za telesno življenje. Po njej se razprostira na vse strani solnčna svetloba. po njej prihaja tudi do zemlje.
Ker nam je mesec najbližji svet, hočemo ga tudi najprej obiskati, da si nekoliko natančneje pregledamo naše zemlje vztrajnega spremljevalca. Dvigajöö se proti njemu. ozremo se še enkrat na zemljo. Prikaže se nam že kot velika krogla, zavita krog in krog v megleno tvarino. ki vedno bolj temni proti Zemljinemu površju, ob robu pa jasni. Čim bolj se približujemo mesecu, tembolj raste njegova velikost, tembolj se zmanjšuje zemlja za nami. Že smo prišli do kraja, iz kterega vidimo oba sveta v podobi velikih balonov. Pa kako se začudimo, ko 37.000 milj oddaljeni od zemlje zapazimo. da smo celo brez vse teže. Že poprej smo se čutili lahkejše in lahkejše, čim više smo prišli; a zdaj je naše telo res čisti duh. Saj pa tudi ne more drugače biti, ko je zemljina privlačnost na nas v tem kraji celo tolika kakor mesečeva.*
Tukaj se hočemo še enkrat nekoliko pošaliti z zemljani, predno se preveč ne oddaljimo od njih. ter poskusimo palico spustiti na zemljo. A ona nam ne pade iz rok, dasi je ne držimo več; kajti tudi na njo upli-vata z enako privlačno močjo zemlja in mesec. Mi sami bi se ne mogli premaknoti s tega kraja niti naprej proti mesecu niti nazaj proti zemlji. Naš duh pa ne pozna takih zaprek; urno se dvigne tudi čez to mejo, in ko še prehiti 13.000 milj. stopimo na površje novega sveta. Radovedni si ga začnemo ogledovati; saj smo že mnogokrat hrepeneli po njem in ga celo slavili s pesmicami. Vendar kako bridko se iznenadimo. ko zagledamo pred seboj samo skalnato gorovje in puste planote! Nobene rastline, nobene živalice nikjer ne zapazimo, naj se še tako trudimo. Otožni zakličemo z vso močjo v to strašno pustoto, morda se vendar
* Oc zazuamenuje M cele zemlje, m naših teles tvarino, D pa njih težišč oddaljenost, je zemljina privlačnost (po Newtonu):	ki upliva na nas. Tako je tudi
—jj'; privlačnost, s ktero na nas upliva mesec, ako zaznamenuje M njega tvarino in D'
oddaljenost njenega težišča od našega. Ko je ^^ =	privlačuje nas zemlja z
isto močjo kakor mesec.
prikaže kakoršnokoli bitje ; pa joj, strahu se stresemo. ko še svojega lastnega glasu ne zaslišimo ne. Meseca ne obdaje namreč zrak kakor zemljo; torej se tudi naš glas še toliko ne more širiti, da bi prišel od naših ust do ušes. Ker pa na tem syetu ni zraka, ne more tudi vode biti na njem; kajti voda se precej spuhti, ako ne tišči na njo zračni tlak. Brez vode pa ne more biti nobenega organičnega življenja, tudi ne če bi še lahko pomanjkovalo zraka. Celi ta svet tedaj pokriva v istini mrtvaški prt, ki nas naudaje s strahom in grozo. In vendar si še hočemo ta svet natančneje ogledati, ker smo se že potrudili do njega. Pri hoji se čutimo jako lahke in hitre.* Brez vsega truda skočimo na 6—7 metrov visoke holmce in tudi čez toliko metrov široke propade, kar nam tukaj jako koristi; kajti povsod, kamor sega naše oko, vidimo gorata skalnata okrožja, iz kojih središč so na vse strani napeljane steze podobne velikim trakovom; to so gotovo ostanki nekdanje lave, ki so jo že pred davnim časom izbljuli v onih središčih bivši vulkani. Ko prekoračimo takov skalokrog, zagledamo v planoti dolg, nepravilno se vijoč rov, ki je suhim zemeljskim strugam najbolj podoben. Tam kjer se zavije okoli strme skale, je tudi dosta globji, celo kakor nahajamo v naših rekah zemljo podkopano na takih krajih. Kazven teh znamenj najdemo še drugih dovolj, da je mesec imel nekdaj vodo, ktere se je pa sčasom iznebil. Tudi zapazimo, da toplota na tem svetu vedno bolj raste. Mesečni dan je še nekoliko daljši kakor zemeljskih 14 dnij. V tem času pa solnčni žarki neprenehoma hudo pripekajo na golo skalovje, ki se ne more ohladiti po nobenej sapici, nobenej padavini. Še le ko preteče dolgi dan, preneha polagoma strašna vročina.
Vse to nahajamo na polovici proti zemlji obrnenej. Miče nas še pa druga polovica, ki se ne more nikdar z zemlje videti; ali precej se prepričamo, da je bila naša radovednost celo neopravičena; kajti zemlji odvrnena polovica je v obče prvej podobna, saj pa tudi ni nobenega uzroka, da Iii bila drugačna.
Pa pustimo teh krajev tužnost, s kojo bi se nikdar ne mogli sprijazniti , in podajmo se na druge, morda srečnejše svetove. Najprej ob-iščimo največji, iz zemlje vidljivi svet, ki je našemu domovju jako
* Mesečeva privlačnost do nas je zdaj ^'„f, če zopet značita M1 in m tvarini,
li' pa mesečev polumer, ki je zdaj obeh težišč oddaljenost. Cela mesečeva tvarina, ktero si hočemo misliti enakomerno razredjeno, upliva namreč na nas, kakor če bi bila združena v njegovem središči. Zemlja nas na svojem površji privlačuje z močjo
ako je JR nje polumer Ker je pa mesečeva tvarina M' nezdatna v primeri z
zemljino M, je prejšnji kvocijent blizu G krat manjši od zadnjega; potem se čutimo tudi mi blizu 6 krat lahkejše.
imeniten in upliven dobrotnik. Raditega ga tudi navadno edinega ime-nujeino „solnce", dasi zasluži še to ime tudi mnogo drugih svetov. nepremičnine imenovanih, ker imajo lastno svetlobo. Dvigaje se proti solncu vidimo za seboj velik in majhen balon , ki se oba z dovoljuo hitrostjo v velikem loku tako naprej premičeta, da se manjši na čuden način in še hitrejše vrti okrog večjega. Oba sta nam že dovolj znana; večji je naša zemlja, manjši pa nje mesec. Med potjo nas dohite gošče večjih in manjših telesc, pravi roji, ki so kmalu redkejši, kmalu gostejši, a vsi lete v velikih lokih s silno hitrostjo proti solncu. Vsi so med seboj v nekej zvezi ter se vrte okrog solnca v velikanskem kolobarji. Vsako telesce se vrti okrog lastne osi, vrh tega pa še manjša zopet okrog večjih, tako da vse skupaj in eno skozi drugo vrši in mrgoli. Ta telesca so „meteori" , izmed kterih tudi sem ter tja kak odpadnik prifrči na zemljo, ako se jej je preveč približal v svojem blodenji, tako da ga je zmagala njena privlačnost.
Predno pa dospemo do solnca, srečamo še take velike potnike, kakor je naša zemlja. Premikajo se kakor ona po stalnih potih okrog solnca; torej jih z našo zemljo vred imenujemo „premičnice" ali „planete". Prva taka premičnica, kojo srečamo, je Venera, naša večerna ali jutranja zvezda, S prijaznim obličjem stopi pred nas iu nas obsije s prekrasno svetlobo. Podoben je ta svet našej zemlji, kajti zavit je v gost zrak, in na njem lahko celo natanko razločujemo morja in kopno, gore in doline, Tudi po velikosti jo skoro doseže, kajti njegov polumer je samo za 221/'ss milj manjši od polumera naše zemlje. Vendar je na njem razlika med poletjem in zimo nekoliko ostrejša nego v našem domovji; kajti njegova os, okrog ktere se vrti, je proti solncu bolj poševna kakor pri našej zemlji. Ta svet je solncu za 5,000.000 milj bliže kakor zemlja; torej ima gotovo še enkrat toliko svetlobe in gorkote.
Od Venere kakih 7,000.000 milj naprej proti solncu srečamo še eno premičnico, ki jo imenujemo „Merkur". Ta svet ni dosta večji od Zemljinega meseca. Srednja njegova oddaljenost od solnca je samo 8,000.000 milj; zatorej tudi solnce na-nj najbolj upliva, tako da se najhitrejše pre-miče. V vsakej sekundi prehiti (j7/i„ geogr. milj, torej za 2';/lu milj več kot naša zemlja. Ker pa še njegova pot okrog solnca ni tolika kakor zemljina. preteče jo že celö v blizu 88 dnevih. Po takem minejo na njem še več kakor 4 leta, med tem ko na našej zemlji samo eno leto preteče. Oe bi se hoteli na tem svetu naseliti, našli bi sicer zrak kakor na Veneri in našej zemlji, doživeli bi 4 krat toliko let kakor v svojem domovji, a vendar bi ne bili nikakor zadovoljni, ker je na njem že gotovo 7 krat tako vroče kakor na zemlji. Tudi bi nas nadlegovala presilna svetloba, za ktero ni stvarjeno naše oko. Prepustimo ga torej njegovej osodi in hitimo naprej proti solncu.
Že z Merkurja smo ga videli kot popolno kroglo', gotovo 7 krat toliko, kakor se vidi iz zemlje. Pa kolikor bolj se mu bližamo, tem veličastnejše se nam razkrivlje po svojej velikosti in bliščečej svetlobi. Itadi verjamemo zdaj astronomom, da ima l">/4 milijonov krat toliko prostornine kakor naša zemlja, da je pa samo 320.000 krat težje od nje. Njegove tvarine gostota znaša torej samo bizo 1/l od zemljine. Zdaj tudi lahko natančneje vidimo, daje solnce žareča tekočina, ovita z žarečim soparjem. Oddaljeni smo še sicer dovolj, pa vendar že čutimo nepretrp-Ijivo vročino, po kojej smemo soditi, da je na solnci gotovo 27.000° gorkote. Na solnčnem površji zapazimo, kako se delajo peneči holmci, iz kterih se s silno hitrostjo (5 do 8 milj v sekundi) dvigajo mnogo tisoč milj visoki plinasti stebri, ki so med seboj različni in sem ter tja čudno razviti. Imenujemo jih solnčne „pertuberance". Če bi se vrgla naša zemlja v nje, igrali bi se z njo kakor morski valovi z leseno kroglico. Sicer pa zapazimo, kako je cela solučna atmosfera silno razburjena od strašnih viharjev, s kojimi v primeri so vse zemeljske nevihte samo rahli dihljeji. Velikanski temni oblaki, ki se tudi vidijo z zemlje, — najbrže pepelni prah — podijo se od vzhoda proti zahodu po celem solnci in nam dajejo povod, da mislimo, da se bode morda s časom ohladilo tudi naše solnce, česar pa še zdaj v njegovej bližini nikakor ne čutimo.
Lahko se izprevidi, da si zaradi takih neugodnih razmer želimo zopet hladnejših krajev. Torej se vrnemo iu hitimo v nasprotnej meri s hitrostjo , kterej je samo naš voznik kos. Brez pomude na že znanih svetovih iu ne oziraje se na razne prikazni, koje smo poprej občudovali, do spemo zopet do naše zemlje. Vendar še nismo z vsem zadovoljni. kar smo že videli. Misel, da najdemo morda kaj ugodnejšega v nasprotnej meri, ne da nam miru; saj se bomo zdaj vedno bolj oddaljevali od solnca, ki nas ne bode več moglo tako silno peči. Urno se torej vzdignemo in pomikamo proti svetu, ki je našej zemlji prvi sosed, od solnca pa že za skoro 12 milijonov milj bolj oddaljen. Ime mu je „Mars". Tudi njega najdemo obdauega z zrakom in meglami, ki so nam v dokaz, da mora tudi na njem biti voda. In res zapazimo že velika morja, iz kojih se dvigajo brez gorovja kopne planote in otoki. Vsi so nekako podolgasti in ob koncih okrogli. Med morskimi prizori pa nas zanima posebno priliv (plima), ki je dosta silnejši od zemeljskega, ker ga še tudi naša zemlja pomaga pouzročevati. Mars je skoro za polovico manjši od naše zemlje, Da obteče solnce, potrebuje 686 dnij; eno leto na njem traje torej skoro tako dolgo kakor na zemlji dve. Njegova os je proti plani, v kojej se premika, skoro celo tako nagnena kakor pri zemlji; torej najdemo tudi tukaj štiri letne čase. Sploh nahajamo razmere, po kterih spoznamo, da je od vseh premičnic ta svet našej zemlji najbolj podoben; samo svetlobe nima tolike, ker je od solnca že bolj oddaljen. Mars, naša zemlja.
Venera in Merkur so solncu najbližje veliko premičnice, ki se od soluca črez 32 milijonov milj nikdar ne oddaljijo. Vendar še s temi nismo spoznali vseh solučnih premičnic; na svojem potovanji najdemo še 4 druge velike svetove, ki se tudi stalno vrte krog našega solnca, pa v daljavi, ki je prejšnjim celo neprimerna. Kadi te velike oddaljenosti pa jih imenujemo zvunanje, poprejšnje štiri pa notranje premičnice.
Velikansko daljavo imamo torej zdaj prehiteti. predno da pridemo do prve zvunanje premičnice, ki je v primeri z zemljo še več kakor 5 krat bolj oddaljena od solnca. Dozdeva se nam skoro neverjetno, da bi bil ta velikanski prostor med znotranjimi in zvunanjinii premičnicami popolnoma prazen. Kes tudi tu srečavaino svet za svetom, ki vsi urno tekajo v krogih oklepajočih se eden drugega, ali vendar so v primeri s poprejšnjimi silno majhni; kajti vsi skupaj — in gotovo jih je več kakor 120 — nimajo toliko tvarine kakor naša zemlja sama. Najmanjši, ki se med drugimi tudi veselo vrti, je kroglica, koje premer samo 3 milje meri. Na zemlji imenujemo te majhne svetove „planetoide" ali „asteroide". Astronomi so že konec preteklega stoletja spoznali, da najbližje zvunanje premičnice oddaljenost od soluca ni razmerna z oddaljenostimi, ki smo jih našli pri znotranjih. Iskali so torej v tem velikem prostoru po novih svetovih in zapazili z izvrstnimi daljnogledi tudi te majhne. Prvega so zagledali 1. 1801. in dali mu ime „Cerera". Od istega časa naprej do dandanes so jih marljivo iskali, ali mi se zdaj lahko prepričamo, da še niso vseh zapazili.
Pa kakor da bi nam bila ta telesca čas kratila, dospeli smo že do velikanske premičnice, ki je 107 milijonov milj od soluca oddaljena. Ker je med vsemi premičnicami največja, dali so jej astronomi primerno ime „Jupiter". Njegova telesnina je za 1/3 večja kakor vseh drugih premičnic skupna tvarina in zavzema 1414krat toliko prostora kakor naša zemlja; njega teža pa je samo okoli 340 krat večja. Torej je treba še več ko 4 krat toliko tvarine od tega sveta, da dobimo isto težo kakor pri našej zemlji. Svoj pot okrog solnca prehodi še le v blizu 12 Zemljinih letih. Tudi Jupiter je zavit v zrak, po kterem se podijo veliki temni oblaki; tedaj ima tudi ta svet vodo in je po tem takem pripraven za življenje. Slučajno smo se spustili blizu ravnika na njegovo površje; silni vihar se nas poloti ter nas vrti s strašno hitrostjo od zahoda proti vzhodu. Pod seboj pa zapazimo razsrjeno morje; bučečih valov plosk in šum doni nam na ušesa, in zadovoljni smo, da najdemo na visokem obrežji varno zavetje. A naši udje so težki, kakor da bi bili iz svinca. Vse žile moramo napeti, da lazimo nekoliko korakov naprej; kajti tega sveta privlačnost mora njegovej teži primerno tudi 340 krat večja biti kakor pri našej zemlji. Solnce, ki se nam tukaj 5 krat manjše dozdeva kakor v našem domovji, zatonolo je ravnokar v krvavoradečem svitu. Kako pa zdaj ostrmimo,
ko se nam namesto enega meseca prikažejo zaporedoma štirje, ki med drugimi zvezdami razsvetljujejo nočno temoto.
Ker se pa tako težko gibljemo, naveličali smo se hitro tega sveta in pomaknemo se 90 milijonov milj naprej do njegovega soseda „Saturna". Ta premičnica, če tudi manjša od Jupitra, je še vendar 800krat večja od naše zemlje, nje teža pa je samo 101 krat tolika; naše zemlje tvarina je tedaj 8 krat gostejša. Dnevi na Saturnu še niso niti tako dolgi, kakor naši poldnevi; kajti ta svet se že v 10 urah in 29 minutah enkrat zavrti okrog svoje osi; okrog solnca pa dovrši svojo pot še le v 29'/2 Zemljinih letih. Jako čudne spremljevalce najdemo pri tem svetu. Tukaj zapazimo celo 8 mesecev, ki ga vestno spremljajo pri njegovem potovanji. Vrb tega pa še ima ta svet poseben kinč, kojega nima nobena druga premičnica. Opasan je namreč okrog ravnika s prosto visečim velikim obročem, kije, kakor se precej prepričamo, sestavljen iz mnogo posameznih obročev, torej je celi system. Dozdeva se nam, da je kakih (5000 milj širok in 30 milj debel. Ker najdemo tudi tukaj zrak, ki sicer ni tako gost kakor na našej zemlji, hočemo se nekoliko na njem pomuditi. Vse-demo se torej blizu ravnika, da bi si vse natančneje pregledali, Nebo se nam prikaže podprto z omenjenim obročem, ki ne more biti samo kak hlap, kajti njegova senca je jako temna. Če tudi zapazimo solnce visoko na nebu, vendar se nam dozdeva na tem svetu nekako temno, in mraz nas začne tresti po vseh udih. Ko se ozremo proti tečajema, vidimo vse kraje polne ledovja, ki sega sem ter tja daleč proti ravniku. Saj pa tudi ne more biti drugače, ako pomislimo, da v toliko daljavo ne morejo več solnčni žarki dohajati tako gorki in svetli kakor na našo zemljo.
Nočemo se torej več tukaj muditi; podajmo se naprej k njegovemu sosedu. Pa daljave, po kterih so ti svetovi ločeni eden od drugega, nahajamo vedno večje in večje. Zdaj nam je treba prehiteti že skoro 200 milijonov milj, da pridemo do tretje zvunanje premičniee „Uran" imenovane. Od solnca je ta svet za celih 39(5 milijonov milj oddaljen. Dasi je dosta manjši od Jupitra, vendar še zavzema 90 krat toliko prostora kakor naša zemlja in je 14''2 krat težji od nje. Njegova gostota je torej vsaj (5 krat manjša od gostote, ki jo nahajamo pri naše zemlje tvarini. Svojo pot okrog solnca prehiti še le v 84 Zemljinih letih in od solnca dobiva 400 krat manj svetlobe in gorkote kakor naše domovje, Vendar ne čutimo tu nikakega mraza, ko se mu približamo; kajti od daleč že zapazimo, da je tega sveta tvarina neka še žareča tekočina, ko je površje se še ni ohladilo. Ne moremo torej nikakor misliti, da bi se mudili na njem. Predno ga pa celo zapustimo, ugledamo še prekrasen prizor, ki nas posebno zanima. Njegovi meseci, kterih ima tudi 8, ne spremljajo ga namreč v onej plani, v kterej se sam premika okrog solnca, ampak
vrtijo se skoro navpik proti njej, tako da se nam dozdeva, kakor da Id v spiralki okoli njega krožili. Iz (e prikazni pa smemo sklepati, da se ta svet sam skoro navpik vrti proti potu, ki ga hodi okrog solnea.
Po tej posebnosti, ki odlikuje ta svet, raste še bolj naše zanimanje, in radovedni hitimo naprej do zadnje premičnice, nad kojo še vladuje naše solnce. Ime jej je „Neptun". Treba nam je res velike vztrajnosti, da dospemo do nje, kajti oddaljena je l>20 milijonov milj od solnea, tedaj skoro 30 krat toliko kakor naša zemlja, Ta svet je še za malenkost večji in težji od Urana. Natančneje pregledavši ga pa izprevidimo, da je 1)5krat tolik kakor naša zemlja, tehta pa samo 15 krat toliko, tako da se torej niti po velikosti niti po teži dosti ne razločuje od Urana. Krog solnea preteče svojo pot še le lt:4]/13 Zemljinih letih. Vendar se tudi tukaj ne moremo muditi, ker nam presilna vročina skoro sapo zapira. Od solnea ne dobiva ta svet niti tisoči del toliko gorkote kakor naša zemlja; zatorej pa mora hiti tudi ta svet še žareča tekočina, in nikdo ne more določiti tisočletij, v kojih se bodeta ohladila ta dva soseda. Solnce se nam prikaže v tej silnej daljavi samo kot zvezdica; zemlje pa ne bi mogli najti niti z najizvrstuejšim daljnogledom.
Nehote nam pride na misel Zemljanov velika bistroumnost, ko občudujemo to celo skrajno premičnico. Spominjamo se namreč, da je 1. 184(). v Parizu računar Leverrier pri preiskovanji nekterih nepravilnostij, ki so se zapazile pri Uranovem premikanji, našel po računih. da mora biti od Urana 224 milijonov milj naprej še svet. kojega Leverrier sam še ni nikdar videl; vendar je natanko določil njega lego svojemu prijatelju, astronomu Galleju v Berolinu. In res Galle je z izvrstnim daljnogledom precej zapazil svet, kojemu smo se mi zdaj približali.
Dospeli pa smo sedaj do meje velikanskega prostora. v kojem gospoduje naše solnce. Vse, kar se imenuje tvarina, odvisno je prisvojeni gibanji in premikanji posebno od njegovega upliva; ono vladuje v tem velikanskem kraljestvu. Vendar še nismo prišli vsemu prostoru do konca in kraja, ko smo v Neptunovej bližini: prostor se še razprostira na vse strani v daljave, koje so celo našemu duhu presilne. V njem so ustanovljena brezštevilna druga taka kraljestva s solnci in raznovrstnimi slugami, kakor smo to površno videli v svojega solnea kraljestvu. Najbližje tako drugo solnce je od nas že tako daleč oddaljeno, da potrebuje svetloba, ki v sekundi prehiti 41.000 milj, najmanje ;J'/2 leta. predno dospeje do nas. Ta daljava pa je še v primeri z drugimi prava malenkost, ki se sme popolnem prezirati. Takim neskončnim stvarem pa ne zaupa več naš duh : plah se vrne na zemljo v svoj naravni delokrog ter si išče zopet v njem primerne hrane.
Slovenske besede v tirolskej nemščini.
Spisal Davorin Trstenjak. (Konec.)
. agkele, Ei, jajce, venetsk. coco, cocolo, ovo. Ei, rusk. kuko, slovašk. k o k o , jajce.
Kar p (Ober-Etschthal), Halsbogen am Joche der Zugrinder; slov. krp, krplje, hölzerner Bogen.
Kau dor, Werg, so man von Flachs oder Hanf hechelt; slov. koder, korotanskoslov. čoder, po nemšk. Koroškem in tudi Tirolskem; tschua-drat, v Vorarlbergu: tschudrig, kraus, zerzaust; menda po tem pomenu: „Kauderwelsch", ker je govorica mešana — čodrasta, eine zerzauste Sprache.
K lenken, eine Schlinge machen, novoslov. kluka, nemška oblika: hlanca, Schlinge.
Klupp, Klupp'n, Zwangholz, slov. kl upa, isto, primeri: klepam.
K6g, Köge (Oberinnthal), Pest, Seuche, Aas; slov. kuga, srednje-gorenjenemšk: k o g e , Pest, je iz slovanščine.
Ivo rte, Trupp (Prägraten, v Pregradi), slov. krdo, pa ne iz lat. cohors, kakor Schöpf misli. Prasorodne so goth. hairda, althd. her t a, agsk. h e or d. altuord. h j ö r d h.
Ko i se, Schirmdach im Freien zum Aufhängen der Garben, slov. koza, kozolec. Harpfe.
Kröb, Eingeweide von Thieren, po zmeni zobnika z goltnikom iz drob, drobovina; primeri tirolsk. ilgkes = Ilt.iss v nekterih nemšk. naročjih: elledeis.
Kravja imena na Tirolskem: Muschga, schwärzliche Kuh, primeri brv. muško, Sommerrappe, equus niger; zucka, junge Kuh, slov. hrv. čuha, mlada krava; moara, črna krava, slov. mavra; rizza, dunkelrothe Kuh, slov. ridža, riža. Kravji pastir se veli: paschebue, pol slovenska pol nemška beseda: paša, Weide, in b u e, Bube. Schöpf misli pri besedi pasche na fran. p a g e !
Latschen, nasse, weiche Stelle, slov. laka, leka; primeri ime muž-natega in močvirnatega kraja med Siskom in Zagrebom: Lekenjek. Venetsko: leccio, Sumpf, Morast; Schöpf razlaga iz goth. lat an, zaudern, srvisu. laz, nvisn. lass, lässig, a v nemščini glasniki č? tt, ss ne prehajajo v tseh; tudi bi bil utegnol odpasti labialec m, in Latschen je za: mlače.
Lot s c h et, eingedrückt platt, tudi s popolno obliko: plot sc h et, slov pločat, ploča, die Platte.
Matschen, quetschen, slov. inačiti, mečkati, mučkati, česk. 111 a č i t i, isto.
Neu, der Grossvater, diminutiv: 11 en dl, kakor man dl in mann, ni iz stvisn. 11110, der Ahn, kakor Schöpf misli, tudi ne iz stvisn. gi-uauo, gnano, srvisn. gen ene, cognominalis, kakor Lexer trdi. temveč iz nan Grossvater, 11 an, Grossmutter, v lužičkej srbščini; švabsk. niih ne, koroško-nemšk. nöne, noine, Grossvater, tudi v drugih slovanskih narečjih znano za razna pozuamenovanja žlahte.
Obletzen (Unter-Pusterthal), gekochte ganze Rüben; slov. oblice, iz o bel, rotundus, koroškonemšk. oblitzen.
Fallen (Oberinnthal), Abfälle des durch die Windmühle getriebenen Getreides, je sicer z latinsk. pale a prasorodno, ali gotovo preje iz slov. pale, pole, pel ve, metath. pleve, Spreu.
Pt'ot (Etsch in Pusterthal), Mädchen, slov. put a, diminutiv, putnca. venetski pufa, putana, eine üppig gewachsene Maid.
P i t s che 11, bu tschon, bütscheu, pütsche, Weiugefäss in Form eines abgestutzten Kegels, spada gotovo k severnoslov. boča. boč-ka, Weiugefäss.
Planken, Bretterzaun, slov. p la n k a, Zaunpfahl, malorusk. p a 1 a 11 k a, eine eingezäunte Ortschaft, korenika: pal, spalten, iz ktere pole 11 o itd.
P1 e 11 g k I, schwerer Prügel, slov. p 1 e n k e 1, staroslov. p 1 a k t i, schlagen, litovsk. plekti, schlagen, nemška sorodniea je: Fleck, der geschlagene. (Glej dr. Johannes Schmidt Vocal. T. 74.)
P ö t s c h e, Höhle unter dem Felsen. slov. peč, pečina, Felsen . Felsenhöhle.
P ö t s c h e 11, gebratene Rüben, koroškonemšk. Pet Schöten = peč e 11 a. p e č e t i n a.
P r obete 11 (Windischmatrei), Ringe aus Weidenholz, skaženo iz p revi tj e, pro vi ti, winden, flechten.
Parlieskien, P r ö 1 a s s i e n, Herbstzeitlosen (cvetlice), slov. p r i 1 e s n e, p r i 1 e s k e.
Puchele, ein rundes kleines Brod, iz puham, dunse auf. buhtički.
P11 c h le (Lechthal), kleines ärmliches Violi, to je puhla živina, slov. p u hol, leer, kernlos.
Rajen, Tanz, slov. rajati; v Unterinnthalu „eine roj machen" po-menja: einen Schwann bilden, slov. roj, Schwann.
Ram, rom, schwarzer Streifen, Russ (Pusterthal), ramme, rume. schwarzer Streifen an der Haut; zatö rumel, rnmal, schwazge-streifte Kuh; slov. rama, rem a, rusk. rama, Blosse, Streifen, rame ši n a, Grenzstreifen , Waldblösse. zatö imena krajev: R e m eš in a,
Remote, Re mesni k. Muchar je besedo rumal, lisasta krava, razglasil za prakeltsko!
Rob, Bergrand, slov. rol), Rand, Saum.
Sag g en, Weidefläche zum Gemeindegebrauch meist am Flussufer. Moj velecenjeni prijatelj g. prof. Jtilg v Innsbrucku mi piše, da se v bližini innsbruškega mesta na pobrežji reke Inn kraju pravi: Saggen; primeri rusko: saga, der erhöhte Platz längs eines Flusses, eine lange Sandbank.
Schitzen (Unterinnthal), die Schalen der Hülsenfrüchte, po odpadu slovke je iz: jezica, Schale, Hülse.
S c h u r i 111 uri, ungeschickt, mit diesem Wort wird auch die Grille angerufen ; slov. ščurimuri, isto, š č u r — ščurek, Grille, in m uri, schwarz.
Schwapln, hinkend gehen, srb. š ve pat i; isto označuje:
Schwadrn, slov. Šved rat i, hinkend gehen, švedravec, Hinker.
S p iic h en, schnauben, blasen, slov. spuhati.
S t a c k 1, Stock mit eiserner Spitze (Prägraten), slov. š t e k e 1, š t e-k 1 a č a , na konci špičasta palica.
S t r a p p l'n , abnützen, slov. s t r a p i t i.
Stuben, Vorschlag für Boden in Mühlen; slov. s tub, srb. s tuba, stube, s tub lin a, truncus, scala ex arbore, behauener Baumstamm.
S t u e d e 1, Unterdachboden, staroslov. česk. s t o d o 1 a , granarium, stvisn-stadal, horreum, je iz slovaiiščine.
T ab er, Lager, Wagenburg, befestigter Ort, v vseh slovansk. narečjih, tudi v litovščini, toda ne iz magyarščiue ali turščine, ker v 7. stoletji, ko že Slovene gotovo na Tirolskem nahajamo, ni bilo še Magyarov in Turkov v Evropi.
Tö 1 kein (verb. Pusterthal), von sogenannten Sternsingern, den Knaben, die mit einem drehbaren Stern im Gewände der h. 3 Könige an deren Vorabend herumgehen; menda iz staroslov. tlakovati, verkünden, deuten, erklären. Tölkner, ein solcher Sternsinger, = t Ii kar.
T r a p p e 1, Fangeisen, staroslov. rusk. srb. trap, Fanggrube, t r a p a t, einzwängen, einschliessen, venetsk. trapola, Mausfalle.
Trientschen, weinerlich sprechen, srb. drečati, plärren, iz starejšega : dr^öati.
T r o p p e t (Passeier), dicht gefüllt, sein, slov. srb. tipati, dicht anfüllen.
Tschunnel, tudi srvn. Schwein, slov. čun-ka diminut. iz žuna.
Tschoagka, tudi zoaka, Mistjauche, slov. ceklja, Koth, Morast, za-cokati, beschmieren, beschmutzen , venetsk. zacihera, Koth, Schmutz.
Tschapet, zerrissen, zerlumpt, slov. ca pat, capast, isto, capa, Fetzen.
T s c h a u s c h e t, ungeordnetes, struppichtes Haar; slov. č o š a t, č o š a s t . litov. k uši s, Behaarung, slov. košmider, Krauskopf. Primerjevanje z nemšk. zausen ui dopustljivo, ker se ta beseda tudi v tirolskej nemščini čisto izgovarja.
Tschorre, Närrin, slov. čura, isto, rusk. čur, Klotz, primeri: du dummer Klotz.
Tu 11 i, junger Stier, po pravem der Brüller, koroškonemšk. tuli en, brüllen, slov. tuliti.
T u r t s c h e n, Knabenspiel, wobei man zwei Ostereier aneinander schlägt, slov. trčiti, trčljati, korenini trk.
Toll, gut, brav; v rusk. narečjih t a 1 y, gut, staroslov. t o 1 i t i, be-guten, tudi v švabskem narečji znano „tollessen" = gut essen. Nemški toll ima nasproten pomen: rabiosus, insanus, furiosus.
T s c h u r t s c h , tudi koroško- in štajerskonem. tschurtsch, diminutiv, t s c h u r t s c h 1, Fruchtzapfen der Nadelbäume. Vse primere Schöpfove iz bavarsk. zusehen, zutschen, zützen niso prikladne in ne pozname-nujejo lastnosti tega imena. Tschurtsch se je izobrazilo iz koroško-slov. dialekt, sčuržč, in to iz šturžič = štoržič, der Zapfen, po istej izpremembi glasnikov, kakor v koroškoneni. besedi: t-s-c h a p p e 1 n iz štap, ščap, t s c h o r r iz štor.
Watten, Netz, tudi srvn. Watte, mreža, česk. vata, isto, iz kore-nike: vat, knüpfen, verbinden.
Zeiber (Unteriimthal), eine Art grüner Pflaumen, slov. eibara, isto (Murko, Gutsmann).
Zainrn, Sprossen, slov. eima, Keim, Sprossen, Vokal i v korot. narečji prehaja čestokrat v a.
Popravek. Ainschlizn (plur.), Stachelbeeren, ne ujema se z „an-žolice", Johannesbeeren. Te jagode imenujejo tudi ljudje slovenje-graške doline: ošljice, tudi ošljače, primeri srb. ošljača. Stachel: thema: o s, acutus, s prestopil v š zaradi glasnika l, kakor to nahajamo v srb. o šl ji, asininus , mesto oslji. Veli se tudi: agres, agreš, kar pa je iz ital. a g r o s e, in to iz a g r o.
Slovanstvo na Angleškem.
Slavonic Literature. By W. R. Morfill, M. A. London: Society for pronioting Christian knowledge, 1883.
Na Angleškem so se dozdaj malo zanimali za slovansko zgodovino in književnost. L. 1877. in 1878. bila je pozornost angleškega občinstva skozi kratek čas obrnena na slovanski svet; temu pa je sledila nesrečna
pogodba berolinska, in angleške „interesse" je trebalo varovati zopet po drugih koncih sveta,
Veliki londonski žurnali imajo dopisnike po vseh evropskih stolicah, ki jim poročajo seveda tudi o slovanskih zadevah, pa kako! Dunajski dopisniki na pr. zajemajo iz tamošnjih židovskih novin, ker menda slovanskih ne znajo citati. Avstrijo imajo za nemško državo, ali pa te vprašajo, kakšen je „avstrijski jezik". Poznavanje naših narodnostij je tedaj celo pomanjkljivo, čemur se pa ne bodemo čudili, ako si pogledamo svoje sodržavljane! Tej nevednosti mora biti uzrokov. Slovaustvo še nima dovolj upliva; ogromna Rusija razvija se in krepi, druge narodnosti pa še nosijo večinoma tuji jarem. Zato in iz drugih uzrokov ne prihajajo Angleži v naše kraje in nas ne spoznavajo. Zatorej zaslužujejo naši prijatelji na Angleškem tembolj sympathije in hvale; kajti kljubu znanej indifferentnosti svojih rojakov in pri lastnej materijalnej škodi širijo vendar v besedi in pismu pravične nazore o naših težnjah in življenji našem. Takih mož je sicer dozdaj malo, a ti so neumorne delavnosti in večinoma iskreni prijatelji Slovanov.
Arhitekt in župan londonski Sir R, Taylor je zapustil po svojej smrti 1. 1848. „ustanovo" v Oxfordu za proučevanje raznih jezikov evropskih. Curatorium Taylorovega zavoda pak se plačuje iz fonda, kterega je William Thomas Horn er Fox-Strangways earl z Ilchestra zapustil 1. 1865. za gojenje poljskega in drugih slovanskih jezikov in literatur. Iz tega fonda honorovala so se predavanja gg. Morfilla 1. 1870. in 1873., Ralston a 1871. in 1874., Thomsona 1876., Wratislawa 1877., Pattersona 1879. in dr. Abela 1882.
Nam je imenovati na prvem mestu uda „Slovenske Matice", g. W. R. Morfilla v Oxfordu. On je menda edini angleški jezikoslovec, ki pozna vse slovanske jezike in literature. Najnovejše njegovo delo imenoval sem na čelu tega spisa; pisatelj govori samo o starej slovanskej književnosti; knjiga je tedaj začetek prve zgodovine slovanskih literatur v angleškem jeziku. Upati je in vsak Slovan iskreno želi, da bode g. Morfill tudi skoro spisal novejšo zgodovino: kajti materijah ima že mnogo nakopičenega (na pr. več dolgih člankov v Westminster Review).
„Namen tej knjižici je v okom priti pomanjkljaju v angleškej literaturi. V našem jeziku ni bilo pisanega nič takega, izvzemši zdaj zastarelo knjigo gospe Robinsonove (Talvj), izdano 1. 1850. v New-Yorku. Vrhu tega bila je njena knjiga malo razširjena po Angleškem." Potem poudarja pisatelj v predgovoru, da je vzel tvarino povsod iz prvega vira, ne iz druge roke (nemške ali francoske), kakor se je z malimi izjemami vselej delalo , ter navaja svoje vire: Pypin in Spasovič, Archiv für slavisehe Philologie , Časopis Českeho Musea; dalje cituje po celej knjigi mnogo spisov v vseh slovanskih in drugih jezikih, iz kterih je tudi zajemal. Lastna
imena tistih slovanskih narodov , ki pišejo cirilico, pisana so dosledno po strogem načrtu; imena tistih pa, ki rabijo latinico, v izvirnem pravopisu, kajti nihče ne bode pisal na pr. francoske besede po angleško. „Upati je. da bode grozna pisava slovanskih besed preminola iz naših zemljevidov. — Moja knjižica bode popolnem dosegla svoj namen, ako služi priprostim voditeljem tistim, ki se hočejo dalje učiti teh jezikov, tako zanimivih jezikoslovcu, pa — čudno — tako neznanih med nami."
Knjiga je pisana za vse čitajoče občinstvo in objektivno; če kako vprašanje ni dognano, podajejo se na kratko mnenja prvih učenjakov, o kterih pisatelj na mnogih mestih govori z občudovanjem, o stvari samej pa z iskrenim navdušenjem. Kar se mu zdi neverjetno, pa zavrže odločno: „Ne morem se strinjati s Šafafikom, če on veže naš angleški Wiltshire s slovanskimi Vilci — ime mora se gotovo izvajati od Wilton-a, mesta na reki Wily. — Kolarjevo mnenje , da se nahaja velika naselbina slovanskega rodu na Laškem, to so le fantastične sanje moža, ki je dober pesnik, pa ne kritik ali zgodovinar. — Iz narodnega predsodka trdijo nekteri ruski zgodovinarji, da so ti tujci (bratje Rurik, Sineus in Truvor) bili povabljeni. Cela stvar je sumljivo podobna našej legendi o Hengistu in Horsi ter je menda enake veljave. — Rusom se je odkrila (v nar. pesn. izd. 1. 1804.) malo poznata preteklost; ko se je romantika začela razvijati pod upli-vom Zukovskega in Puškina in ko je prišla na svetlo couleur de rose zgodovina Karamzinova, bile so legende dobro došle." Glej str. 3, 4, 29, 46. itd.
Najimenitnejše točke prvega poglavja (str. 1—26.) so: Pregled slovanskih narodnostij in literatur v Evropi, Slovani na Grškem (Palme-rayer, Satbas, Miklosich), klasifikacija slov. jezikov po Schleichern, bol garski jezik, Srbi na Ogrskem, litvanski in letski jezik, razna menja o staroslovenščini, tuji elementi v ruščini, perijode staroslovenščiue, revizija crkvenih knjig, cirilica in glagolica, rune. V drugem poglavji sledi nomenklatura slov. narodnostij (str. 26—45.). O starej ruskej književnosti (do Petra Vel.) govori pisatelj v tretjem pogl. (str. 45—100.). Byline, bogatyrji, Vladimir in njegova družina, bojarjeva pesen, Ivan Grozni, vzetje Azova, tožba grešne duše, latinske in nemške besede v starost., slovansko bajeslovje, ostromirski kodeks, Nestor in letopisci, stari ruski potovatolji, Vladimir Monomah, slovo o polku Igorovem, ruskaja pravda, „uloženje" čara Aleksija, tiskarne po slovanskih deželah, Domostroj, Sergej Kubasov, Kotošihin, ruski študentje na Angleškem, Križanič, Simeon Polocki. V četvrtem poglavji (101—113. str.) je popisana stara malo- in beloruska, v petem (114—144. str.) stara bolgarska, v šestem (145—177. str.) pa stara srbska, hrvatska in slovenska književnost.
O Slovencih g. Morfill v tem poglavji pove blizu t6-le: Slovenci se včasih napačno Vendi imenujejo; ne smejo se jednačiti z lužičkimi Slovani, ki spadajo k zapaduej veji velike slovanske rodbine. Kje se govori
slovenski; jezik je imeniten , ker je po Kopitarji, Miklošiči in dr. slovenska zemlja zibelj staroslovenščini; Ciril in Methodij sta največ tukaj delovala. Gajevo idejo bilo bi težko uresničiti. „Ako bi se stvaril čisto literarni jezik, ne umelo bi ga prosto ljudstvo, in to bi podpiralo nemškovalne nakane (iusidious efforts, at Germanisation), ktere vlada neprestano pospešuje."
Kopitarjeva slovnica, „Institutiones linguae Slavicae Dialecti" Do-brovskega, Šumanova slovnica, Wolfov slovar (kterega drugi del pisatelj željno pričakuje). Kljubu malej literaturi je ta slovanski jezik eden izmed najbolj zanimivih za jezikoslovca. Brizinski rokopis je najstarejše pismo slovansko. Zgodovina slovenska pričuje o večstoletnem zatiranji, in čudno je res, da se je ta jezik tako lepo ohranil. Baron Herberstein (De Rebus Muscoviticis) bil je rodom Slovenec. O življenji in delovanji Pr. T ruber j a tako govori: „Ne bodemo li rekli: magna voluisse magnum? — Pobožnosti, domoljubja, učenosti, energije mu ni manjkalo , le priprostega ljudstva; njegovih ubogih Slovencev bilo je premalo, da bi razširili mu slavo. Opozorimo vsaj za trenotek na tega pozabljenega apostola neznatne deželice in odstranimo plevel od njegove gomile." O Jurji Dalmatinu piše: „Velika škoda, da se je pri nas na zapadu tako malo pisalo o delovanji in mučeništvu glavnih reformatorjev v teh krajih. Zgodovina pač kaže, da ni treba samo osebnega junaštva, ampak človeku je treba stati na kakem velikanskem poprišči. Koliko čitateljev je že čulo imena teh pohlevnih (obscure) apostolov?!" — Omenivši Bohoričevo slovnico (1584) in Megiserjev slovar, pisatelj tak6-le končuje šesto poglavje: „Ko je bil Ferdinand II. uničil protestantsko gibanje, zaspala je nesrečna dežela, kakor se je zgodilo na Češkem. Tišina je vladala malo ne skozi celo 18. stoletje. Začetkom tekočega pa so se Slovenci vzdramili in zdaj imajo lepo število pisateljev. Dvoje literarnih društev se je osnovalo. Veliko središče tega delovanja je Ljubljana (the great centre is Laibach)."
V sedmem pogl. (str. 178—202.) popisana je stara poljska, v osmem (str. 203—239.) češka, v devetem lužička (str. 240—246.), v desetem (str. 247—258.) pa bereš o Polabcib. V ruskem, malo-ruskem, bolgarskem . srbskem in češkem oddelku uvrstil je pisatelj mnogo pesnij, me-trično ali doslovno prestavljenih.
Razven te knjige izdal je g. Morfill „Voditelja po Ruskem" (1880) ter spisal več člankov posebno v Westminster Review, na pr. the peasant poet s of Russia (Lomonosov , Kolcov, Ševčenko), kterih se je nekaj posebej natisnolo. Zadnji čas pripravljal je predavanja o polit, institucijah in zakonih slovanskih.
Drugi angleški pisatelj, ki se peča z rusko literaturo, je g. W. R. S. Ralston, bivši kustos brit., museja. Izdal je sledeče knjige:
Prevod Krylovih bajk (1860), Pesni ruskega naroda (Songs of the Russian People, 1872), Ruske narodne pripovedke (Russian Folk-Tales. 1873), Prevna ruska zgodovina (Early Russian History, 1874), več romanov J. S. Turgenjeva, kterenm je bil oseben prijatelj. G. Ralston piše tudi za razne zbornike in časnike angleške.
O čeških rečeh spisal je Reverend Albert H. Wratislav. M. A., že devetero raznih knjig; najuovejšej je naslov: Jan Hus (1882). Poleg teh je treba imenovati še sledeče gg.: Denton (o Srbih). Bowring, Paton in Patterson.
Glej: Angličti spisovatele o slovanskyeh otazkäeh. List I. II. Napsal Alfred Lloyd Hardy v Slovanskem Sborniku (L. 1884. č. 2., 3. in 6.). Tii podaje g. Hardy bibliografijo angleško o slovanstvn. Andrej Jurtela.
Drobnosti.
Geometrija za nižje gimnazije. Spisal dr. Pr. vitez Močnik. Po štirinajstem natisku poslovenil J. Celestina. Drugi del. V berilo vtisnenih je '.»4 slik. Ljubljani. Natisnila in založila „Tg. v. Kleinmayr it Ped. Bamberg " 1884. S to knjigo je gospod prelagatelj dovršil nalogo, nižjej gymnasiji s slovenskim podučnim jezikom pripraviti knjige za poduk v inathematiki. Prijetna dolžnost nam je, kakor že pri prejšnjih „delih", tako tudi sedaj poudarjati ne le spretnosti gospoda prelagatelja, nego tudi čist in pravilen tisk, lep papir in sploh lično sestavo cele knjige. Vse one prednosti, ktere smo že o I. in II. delu arithmetike iti o I. delu geometrije navajali, nahajamo tudi v tem II. delu geometrije. Ni nam torej treba te knjige še posebno priporočati, saj se sama dovolj priporočuje; le zahvaliti se moramo gospodu prelaga-telju za njegov trud, s kterim je našim šolskim potrebam ustregel. V dolžnost si pa štejemo vsaj na nektere posebnosti opozoriti. Primerjajo „prestavo" z originalom opazujemo, da je prestavi že zvunanja oblika bol lična; črke so večje in slike vse boljše kakor v originalu. Pomote in nektere pomanjkljivosti, ki se jih v originalu nahaja čez dvajset, so skoro vse popravljene. Opozorujemo samo le na ono v §. 41. in na slike 69. 71. in 72. Ostala pa je pomota „BM — AM" na str. 29. v 13. vrsti od spodaj, kjer mora stati AM — HM, in v §.18. ste sliki 16. in 17. zamenjene ostale. Vrinola se je pa pomota na str. 88. v 2U. nalogi, kjer mora stati „i»t2" namesto „km". Tiskovna pomota je na str. 47. v 7. vrsti od spodaj „^a", kjer mora stati „r", in na str. 64. v 2. vrsti od zgoraj naj stoji „Ccu namesto „Crf". Napačni so tudi citati v §. 40. in 52. V prvem mora stati 115 namesto 105, v drugem 112 namesto 108. Ne ugaja nam izraz „glava sladorja" (str. 94. v 45. nalogi) za „Zuckerhut," in na str. 98. v 89. nalogi „prehodišče" za „Ehrenpforte"; v tej nalogi je sicer še tudi pred besedo „opor" izostal adjektiv „prizmatičnih". Zakaj se je pa v tem delu geometrije vrinolo : „doboš" — „dobomo" etc., ne razvidimo; saj se v I. delu še ne nahaja ta prisiljena oblika! Iladi bi še izpregovorili kako besedo o vsebini samej, o nekterih „izrekih", ki se nahajajo v originalu, ali ker imamo le „prestavo" ocenjevati, izrazimo samo željo, naj dotični učitelji s svojo iskušnjo pri poduku gospoda prelagatelja pri drugem natisu blagovoljno podpirajo.	V. Borštner.
Die slovenisclien protestantischen Gesangbücher des 16. Jahrhunderts. Von Dr. Tb. Elze. „Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Oesterreich. V. Jahrgang I. Heft. 1884. Wien und Leipzig, Julius Klinkhardt". Str. 1-39 v 8°. Veljä 60 nove. — Znani preiskovalec protestantske dobe na Slovenskem.
dr. Tli. Elze, protest, župnik v Benetkah, razpravlja v navedenem spisu prve slovenske pesmarice za protest, crkev v Iti. stoletji. Ker je Elzejeva razprava za našo slovstveno zgodovino prevelike važnosti, zdi se nam vredno tudi svoje čitatelje ua njo opozoriti. Že prvi slovenski „Catechisnius in der Windischen Sprach, sambt einer kürtzen Ausslegung in gesang weiss" od 1. 1550. sodržuje šest crkvenih pesnij z melodijami vred, in ta skupina je postala pozneje podlaga slov. crkvenej pesmarici. Trüber je kmalu spoznal, da zamore pesmarica, v duhu nove vere in v narodnem jeziku zložena, njegov nauk zelo pospeševati; zatorej je po Luthrovem zgledu pridejal takoj prvemu katekizmu nekaj versifikovanih razlaganj glavnih njegovih delov, in sicer o stvarjenji (17 kitic po 7 vrst), o desetih zapovedih (13 k. po 5 v.), o apostolskej veri (12 k. po 6 v.), o Gospodovej molitvi (9 nerimanih stavkov), o krstu (8 k. po 7 v.), in o sv. obhajilu (7 k. po 12 v.). Tudi v svojem „abecedariji" 1. 1555. dal je Truber nekaj teh pesnij ponatisnoti.
Ta skromni Truberjev začetek je našel na Kranjskem mnogo prijateljev in posnemovalcev. Vzlasti Matija Klombner se je kaj za slovenske crkvene pesni navduševal; in osobito po njegovem trudu prišla je knjiga na svetlo s sledečim naslovom: „Ene dvhovne peisni, katere so skvsi Primosha Truberia vta Hauenski yel'ik iftolma-zhene, inu vshe feday kdrugimu maly drukanu. Sä leteimi ve tudi en drugi deil kerfzhankih peifni" 1. 1563. Str. 205. Ker se ta knjiga v naših slovstvenih zgodovinah le Truberju pripisuje, nam je omeniti, da je ta pesmarica prišla na dan, ne da bi bil Truber vedel in znal za njo. Knjiga obstoji iz dveh delov. Prvi sodržuje samo šest Truberjevih pesnij in litanije, vse ponatisneno iz prvega katekizma od 1. 1550., drugi pa obsega na str. 41—204. šestdeset pesnij. Med temi jih je zložil 8 G. I. (Georg Juritschitsch), 12 H. K. (morda Hans Kisel), 3 L. Z. (Lukas Zweckel). Več nezaznamovanih jih je pa najbrže od Klombnerja samega. Ta pesmarica je pri Truberji in kranjskih stanovih veliko nevoljo pouzročila; saj pa tudi ni bila pripravna za crkven o rabo, kajti v enej pesni se katoliško duhovništvo prav grdo napada. A seveda baš iz te pesmice vidi se vsa strast, ki je zavladala takrat med razjarjenimi duhovi.
Nezadovoljen s slabimi in škodljivimi pesniškimi proizvodi svojih tovarišev, skušal je Truber sam zložiti novo pesmarico, in res že 1 1567. izda knjigo, ktero Kopitar Grammatik p. 433 imenuje: „Truber's Catechismus liebst einer Sammlung geistlicher Lieder. Tübingen 1567." Od te prve kakor druge izdaje (1570) ni se še našel nobeden izvod, ali da so se nahajali, to nam spričujejo sledeče izdaje iste knjige Tudi tretja izdaja te knjige bila nam je do sedaj neznana, ali Elze jo je zasledil v vseučiliščnej knjižnici tübingskej. Nje naslov glasi se tako-le: Ta celi Catehismvs, eni Pfalmi, inu tih vegshih Godij, ftare inu Noue krfzhanske Peilsni, od P. Truberia S. Kreilia inu od drugih sloshene, tretyzh popraulene inu populshane. Der gantz Catechismus itd. V Tibingi 1574 Str. 174. v 8U. Ta pesmarica sodržuje psalme in 41 pesnij, izmed kterih je 23 Truberjevih, 10 Krelovih, 1 Dalmatinova, 1 Klinz-ova, 3 so brez imena, 3 pa stare. Razven tretje izdaje tote pesmarice pa imamo po Elzeji celo na novo zabeležiti še do sedaj neznane: „Tri Duhouske Peifsni", to je majhen zvezek obsegajoč 16 listov v 8° z 10 pesnimi, tiskan „V Tibingiu 1575, in „Ta pervi Psalm shnega triiemi islagami" 1579, listov 6 v 8° s 4 pesnimi.
Vse te pesni so se hitro raznesle in razprodale med privrženci Truberjevimi, in 1. 1579. je že prišla v Ljubljani 4. izdaja na svetlo, ki se skoro tretjej izdaji enako glasi, ne pa kakor se bere o njej pri Kopitarji in Šafariku. Ta izdaja sodržuje 62 pesnij, med njimi 27 Truberjevih, 17 Dalmatinovih, 11 pa Krelovih. Te pesni niso seveda originalne, temveč po nemških in latinskih zložene. Najbolj občudujemo v njih izvrstni in krepki jezik Jurja Dalmatina. Pet let pozneje (1684) doživela je ta pesmarica s 17 pesnimi pomnožena peto izdajo „v' Bitembergi", 1. 1595. pa 6. in zadnjo po
Felicijanu Truberji v Tnbingi, in sicer s 103 pesnimi in (59 melodijami. — Od vseh teh pesmaric se nam je le malo izvodov ohranilo. Dr. Elze ve le za eden komad pesmarice od 1. 15Uy. v Draždanah in v Ttibingi; 3. izdaja Tniberjeve pesmarice je v Tiibtngi, 4. v Kopenhagenu, 5. v Ljubljani, Monakovem, Draždanah, Berolinu in Londonu, G. pa samo v deželnem museji v Ljubljani.
To so najnovejšj podatki, ki nam jih ponuja prelepa razprava dr. Th. Elzeja. Omenjamo še, da nam g. pisatelj navaja nekaj pesniških zgledov iz raznih pesmaric in povrh še podaje mnogo težko pristopnih biografskih črtic o do sedaj nam malo poznanih slov. reformatorjev. Spis je prav mirno in nepristranski pisan na podlagi vseh tiskanih in mnogo netiskanih pripomočkov Po vsem soditi je razprava s citati vred jako zanesljiva, s kakoršno se mi Slovenci o tem predmetu še ne moremo ponašati. Tem bolj pa se nam dozdeva čudno, da pita g. pisatelj prošta Polydora de Montagnana s priimkom : „ein ehr- und sittenloser Mensch". Tu bi pač želeli več pravičnosti in res-nicoljubja; naj se vsaj primerja Orožen „Das Dekanat Tiiifer str. 24., 40. in 129 si., kjer se nam drugi, in upamo bolj resnični podatki navajajo.	S.
Jugoslovanske pripovedke o čarovnicah. V poročilih antliropologiškega društva na Duuaji knjiga XIV. zv. 1. beremo na str. 13—48 v 4" prav zanimivo razpravo od dr. Friderika Kraussa pod naslovom: Siidslavische Hexensagen. G. pisatelj nam kot izvrsten poznavatelj jugoslov. pripovedek natanko riše razne vraže o čarovnicah ne le med Hrvati in Srbi, temveč tudi med Slovenci. V podlago služilo mu je najbolj tiskano in netiskano narodno gradivo od g. prof. M. Valjavca Jugoslovanske vraže o čarovnicah se jako od nemških razločujejo ter hranijo poseben značaj, če je tudi v njih mnogo tujega življa. Osobito važno se nam zdi omeniti, da so se pojmi o veščah in Vilah najprej zamenjavali, in naposled je jelo ljudstvo vse slabe in hude lastnosti človeku sovražnih duhov pripisovati čarovnicam. Ker se le malo o „Kerstnikih" govori, ki se bojujejo s čarovnicami, opozorujemo na spis: „Vurberški Krsnik" od prof. dr. Pajek a v „Kresu" H. p. 578. Vsa razprava je podučljiva in ker še nimamo v svojem slovstvu nič enakega, gotovo tudi Slovencem dobro došla
Athenaeum. Listy pro literatura a kritiku vedeekou. Dne 15. okt. lanskega leta začel je v Čehih izhajati velevažen list za razvitek znanstvenega slovstva in kritike. Odkar se je otvorilo češko vseučilišče, čutila se je potreba, da si osnujejo češki učenjaki lastni svoj kritiški časopis, ki bi naj naznanjal in ocenjeval vsa izišla važnejša dela ne le slovanskih, temveč tudi inostranskih narodov. „Athenaeum" je tako osnovan, kakor znana nekdanja „Jenaer-Literaturzeitung" ali sedanja njena naslednica: „Deutsche Literaturzeitung" v Berolinu. Athenaeum češki hoče po svojih ocenah, naznanilih in kritičnem slovstvenem pregledu zasledovati vsakojako znanstveno delovanje češko in tuje, ter podajati kolikor mogoče popoln obraz znanstvenega razvoja v vseh strokah, kakor v theologiji, v pravu in državoznanstvu, v medicini, filosofiji in tehničkej vedi; sploh Athenaeum ima biti „kritiški register" k časovnej literaturi znanstvenej. Do sedaj je izšlo že osem brojev, in vsako čislo nam svedoči, da imajo Cehi v vsakej znanstvenej stroki znamenite lastne zastopnike Vsak zvezek nam podaje mnogobrojile ocene, bogata naznanila sestavkov iz čeških, poljskih, ruskih, jugoslovanskih, nemških, francoskih, angleških in italijanskih znanstvenih časopisov, in kratke slovstvene pregleda o raznih strokah. Iz navedenega vidi se dovolj, kako važnost pripisujejo Čehi razvitku znanstvene svoje literature, in kako dostojno mesto zavzema med sličuimi časopisi njihov „Athenaeum". Glavni urednik mu je prof. dr. T. G. Masaryk, a povrh še ima vsaka stroka svojega urednika. List izhaja vsakega 15. dne v meseci na dveh polah za 5 gld. na leto. Založnik je J. Otto v Pragi na Karlove namesti č. 34.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.