?Stoi^8;Saba; gotovL ILUSTRIRANI LIST ZA MESTO IN D E 2 E L O	Preis	-	cena	11
DRUŽINSKI TEDNIK
ILUSTRIRANI LIST ZA MESro.lN D E 2 E L O
Leto XVI.
*V Ljubljani, 10. avgusta 1944. št. «2 (769) [
Mokri se dežja ne boji.
Slovenski rek
UREDNIŠTVO in UPRAVA; Ljubljana, Miklošičeva cesta J4/III. Poštni predal št. ^53. Telefon št. 33-32. — ROKOPISOV ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo, 'ia odgovor je treba priložiti 2 liri v znamkah.
NAROČNINA: V« leta 10 lir, V* leta 20 lir, vse leto 40 lir. Račun poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. Naročnino je treba plačati vnaprej. — Posamezna številka stane 1 liro, stare številke 2 liri. — OGLASI po tarifi.
»Komur se je pretežko ločiti od strankai- * J skih, klikarskih ali celo osebnih špekulacij, E jj naj se spomni našega trpečega kmeta in de- ■ S lavca, ki bosta nekoč marsikoga klicala na j • odgovor.«	:
j	:
Iz govora prezidenia generala Rupnika ; na zborovanju v Devici Mariji v Polju, j
Ponoven sovražnikov napad pri Caenu
Fiihrerjev slavni stan. 8. avgusta. Vrhovno poveljništvo oboroženih sil ■avl ia:
Po večurnem bobnečem ognju je »pičel sovražnik v današnjih jutranjih irah znova z napadom južno in jugo-fihodno od Caena Razvili so »e s*ilo-wti boji.
Zahodno od Orne ie izvršil uasprot-*ik posamezne močne napade, ki smo ih razbili.
Jugozahodno od Vire in vzhodno od ^vranchesa &o nadaljevali Severno-itneričani na široki črti ter z naivečio Jporabo materiala in letalstva svoje J rob oi ne napade. V težkih boiih. ki so iraiali do večernih ur. so bili z jzgu->ami zavrnjeni pred drugo črto naših »ostoiank.
Dalje proli iugti so v rale oklepniške iivjzjje vojsko in vojaške SS ob obeh (traneb Mortaina kliub ogorčeni jb ra in hi sovražnika nazaj nroti zaboli;. Sovražnikovi protinapadi so se iz-alovili.
Na področju vzhodno od Lavala ie »asDrotnik oiačil svoi pritisk.
V B retami i so naše zaščitnice raz-»Ue sovražnikove napadalne kline ter
se nato na povelje odmaknile na jdsek Brest in Lorient. Za St. Malo liviaio ogorčeni boji. .	.
V noči na 7. avgust ie bil v Sein-»kem zalivu s torpedom težko poškodovan neki sovražni rušilec.
»ad Normandijo iu nad zasedenimi '•a hod ni mi ozemlji ■ in o sestrelili v letalskih boiih 19 le! i|.
Na francoskem < emlju smo v boju •ničili 80 terorist< v.
London in njegovi zunanii okraji so ladalje v močnem motilnem ognju
‘X	.
V Italiji včeraj ni bilo nikakih več-ih bojev.	,	,	,
Na vzhodu so se severozahodno od Hielca izjalovili ponovni sovjetski napadi. Severozahodno od i uranova ie fdrl sovražnik z močnimi -ilami v na-ift postojanke. Rezerve s > takoj prede v protinapad. Težki bi.ji so v teku.
V Litvi smo razbili severno od Me. nela ponovne sovjetske poizkuse pro-»oia ter uničili 60 sovražnikovih oklep-likov. Severno od Biržaia in severno >d Dvine ie obrambni boi naših čet z rdrlimi sovjetskimi silami še v teku, ločim so se na ostalem bojišču do “skovskega jezera krvavo izjalovili rsi boljševiški napadi.
.Severnoameriški bombniki so napadli rcerai nekaj krajev v gornji Šle^iij.
V pretekli noči so preletela sovražnikova motilna letala jugozahodno Nemci io.
Nemške in madžarske protiletalske >brambne sile so sestrelile 28 sovraž-»ikovih letal.
I* vojnih porofil nemškega vrhovna poveljništva v preteklem tednu:
V zadnjem času je sovražnik v Normandiji posebno močno napadal na ?odročiu jugozahodno in zahodno od ^ire ter vzhodno od Avrancliesa. siloviti boii z našimi četami so se 'azvili tudi pri Mavennu in Lavalu. Saša oporišča v Bretagui se se veduo »vražniku odločno upiralo.
Na francoskem podrocm smo v tem iednu v boiu uničili 580 teroristov.
London še zmerom obstreljujemo z tašim novim orožjem.
V Italiji ie sovražnik zaman skušal Briti preko reko Arno. Samo vzhodno M mesta se mu ie posrečilo reko s slabšimi silami prekoračiti. » smo ga takoi razbili.
Na italijanskem področju smo v času od l. do 5. avgusta v boju uničili 1212 teroristov in saboterjev.
Vzhodno od Varšave smo v zadniih dneh uničili že od 1. avgusta odrezani i. sovjetski oklenniški zbor. Boliševiki so imeli nri tem velike izguh^. Izgubili so 192 oklepnikov in 45 tonov
Na obeh straneh Mielca in severo-sahodno od Baranova smo odbili vse »ovražnikove napade. Jugovzhodno od Varke so pa naši oklepniki vreli bolj-jevike nazai proti vzhodu. Med Vislo in Njemenom ie sovražnik še nadalje napadal in skuŠnt prodreti, a naše čete so njegove prodorne poskuse preprečile. Na Letonskem se bijejo ogorčeni boj; predvsem pri Biržanu. Med Dvino in Pskovskim iezerom smo vrgli sovjetske čete nazai.
Sovražnikovi bombniški oddelki so bombardirali 6. avgusta Berlin. Hamburg >'n nekatere druge kraie ob Vzhodnem morju. Prav tako so sovražna letala odvrgla nekai bomb tudi n« rensko-vveslfalslto področje. Nad področjem Reicha smo sestrelili 57 sovražnih letal, med njimi 45 štirimo-tornih bombnikov.
JASNO ZAČRTANA POT ZA BODOČNOST
Veliko protikoiiiunističssa zlmvaitje v Dev. Mar. v Polju
Tehten govor prezidenta Rupnika — »V edino uspešni krepko skovani protikomunistični slovenski skupnosti pripravljajmo z vssmi poštenimi silami pogoje za stalni mir med delodajalci in delojemalci!«
Dev. Marija v Polju, 6. avgusta. Komunistična agitacija ie v Devici Mariji v Polju prav dobro razpletla svoje lažnive mreže i« žal žela precejšen uspeh. A kliub temu ie v Dev. M. v Polju ostalo še dovoli zdravih sil, ki so se uprle komunistični laži in zrasle v zveste in hrabre borce, ki so preprečili, da bi komunizem še nadalje razprostiral svoia krila nad slovenske domove in iih uničeval.
Na nedeljskem protikomunističnem zborovanju je Devica Marija v Polju jasno pokazala, da ie kliub vsej komunistični lažni agitaciii ostalo v niei Še veliko zdravih, zvestih src. ki biieio za slovenski narod ia se. zani bore. Vse hiše v Polju so bile slavnostno okrašene z zastavami, prostor pred cerkvijo s tribuno za croste in govorniškim odrom so Pa krasili venci, mlaii in zastave z grbom. O poli devetih zjutraj se ie že ves prostor med cerkvijo in šolo napolnil z množicami ljudi, ki so prihiteli iz Polia in okolice.
Točno o poli devetih ie domobranska godba zaigrala pozdravno koračnico iu naznanila prihod gospoda pre-
zidenta Rupnika, ki ga ie prvi pozdravil okrajni glavar za ljubljansko okolico gospod Maršič. Nato ie prezi-dent pregledal v vrsti stoieče domobranske oddelke. Potem ie stopilo pred prezidenta ljubko dekletce v narodni noši in ga pozdravilo, zbrana množica liudi in narodne noše so mu pa navdušeno vzklikale. Godba, ki ie medtem ves čas igrala koračnice, se ie uvrstila na širokem trgu. potem se ie pa pred cerkvijo začela sv. maša ki
io	ie daroval višji domobranski kurat dr. Lenček. Po maši se ie množica ljudi zgrnila pred tribuno in skoraj popolnoma napolnila širni trg.
Zborovanje ie v imenu občine otvo-ril občinski svetovalec g. Rosmann. Pozdravil ie gospoda prezidenta. zastopnika poveljnika slovenskega domobranstva podpolnikovnika Viziaka. zastopnika nemške oborožene sile okrajnega glavaria Maršiča. zastopnike policije. civilnih oblasti, domobranske častnike in vse občinstvo. Nato ie stopil na govorniški oder prezidant general Rupnik in spregovoril.
Slovenci in Slovenke!
Napredovanje generala Rosenerja
»Nationalsocialistische Partei-Korre-spondenz« je objavila, da ie Ftthrer dne 1. avgusta med drugimi imenoval *a SS-Obergruppenfiihrerin Ervina Ro-Seneria. dosedaniera SS-Gruppen-lilhreria. Obergruppeiifiihrer Rosener •i, ie zaradi svojega uspešnega delovala pridobil med Slovenci že mnogo 'Skrenili prijateljev iti sodelavcev. K ni,-ovemu napredovanju mu vsi iskre-**o čestitamo.
Okrog leta 1500. ie cesar Mnksimi-liian izpolnil našim slovenskim prednikom prošnjo, katero so nanj naslovili stanovi.
Naši predniki so cesaria prosili nai izžene žide iz naše lene Ljubljane.
Cesar ie tedaj izdal ukaz »za večno odpravo Židov z.
Naši predniki so že morali nrav natanko vedeti, zakai so se ravno s to prošnjo obrnili na cesaria.
Od takrat Židov pri nas več ni bilo. Če se ie kakšen Hebrejec hotel pri uas naseliti, je prišel spretno prikrit kot pripadnik enega izmed naših sosednih narodov — in naivečkrat že katoliško krščen.
Ni še bilo slišati, da bi se kdai koli kakšen žid priznaval k Slovencem.
I’a tudi oni židie. ki so se k nam prikradli kot pripadniki sosednih narodov iih ie kmalu izvohal in morali so odšvedrati.
Tj dve dejstvi pomenita da ie naš narod navzlic svoii številčni neznat-nosti v iedru vseskozi zdrav, stoodstotno evropski človeški rod.
Zato nas Židie niso mogli trpeti. — Sam sem ponovno bil neprostovoljna priča, kako so nas v Belgradu Zagrebu in Osieku^židie zmerjali, ker se pri nas nikdar niso mogli nasesati kot pijavke in ker se jim pri nas ni po-srečlo. da bi se skrivali kot »Slovenci*. kakor to na primer sedai delajo kot »Angleži r. »Američani« in »Rusi \
Maščevali pa so se nam vendarle. In če bi le mogli bi nas k*t narod povsem uničili. Prav dobro namreč vedo. da smo veren, pobožen marljiv in žilav narod, ki zvesto korenini v svoii leni domovini in o židovskih inter-nacionalizmih že po nagonu svoiekrvi ne mara ničesar slišati.
Zato so se nam morali približati po ovinkih da so lahko spustili na nas svce sovraštvo. Z lazi«, prevaro in zlatom so uidi del naših politikov in izobražencev. Vsakemu izmed teh naših topoglavih kalinov so na svoi način obliiibliali bodoči ral n» zemlji in iih pooblaščali da so narod lape-liavali na stranska pota in v nered.
Tako ie Židom po ovinkih usnelo da so naš mali narod razbili na deset političnih strank, in vsaki od teh strank natvezili patentno pravico do uresničevanja ra iških prilik. Tako so bili stanovi in družabni sloii nahujskani drug proti, drugemu. Kmet proti delavcu, delavec'proti podjetniku, podjetnik proti delavcu, meščan proli uradniku, uradnik in meščan proti vojakom. industriialec proli obrtniku, hišni laslnik proti najemniku in narobe. mladina proti satrejšemu rodu in narobe, itd., itd. Pod zaščito teta političnega iu družabnega nereda so vsi vprek lasali iu ščuvali dni« na drusega. Razpihovali so strasti tako. da so končno čisto pozabili, da smo narod, di) smo predvsem Slovenci. Niso ne videli, ne slišali še manj pa slutili, kar se ie do«aialo po svetil okoli nas. Niso opazili da se nain t velikanskimi koraki približuje konec, če bo šlo tako naprej. Namesto, da bi storili vse. da bi se v zadnjem trenutku rešili naihujšega. so nas naši politiki izigrali v vojno, naša inteli-senca pa pahnila v pogubo, ker ie bilo takrat, ko ie usodna ura nastopila, vse
—	presenečeno in ibegano.
Med lem pa ie žid. kateri je bil skril v neredu ki ga ie sam spretno organiziral, zbral sebi poslušne pokveke v komunistični partiji Sloveni ie in prežal nn trenutek, ko ie lahko te zveri v Človeški podobi spustil ir, njihovih skrivališč lia sloveuaki narod.
Ta trenutek je prišel. — Slovenski na-rod je bil po bliskovitem porazu Ju-
goslavije razčetverjen in obupan. Tedaj pa se ga je lolil židovetvu zapisani boliševil; tam. ljjer ie bil najbolj občutljiv. Hinavski komunist ie izrabil njegovo domovinsko ljubezen in svobodoljubje. Prav ti dve kreposti, ki ju je pred propast jo sistematično in zelo uspešno tlačil, je sedaj zločinski komunist naroiln prikazoval kot vse odrešujoče sredstvo. S to satansko zamišljeno prevaro je pridobil toliko do-bromislečih ljudi na svojo stran, da je lahko takoj presedlal na drugo prevaro. na organiziranje OF. ki io danes težko preizkušeni slovenski narod s krvavo pravico imenuje — organizirana farbarija.
Od takrat Pa so se vrstile prevare za prevarami. Hop ie sledil ropu. požig požigu, umor umoru. Kar s*> včeraj preklinjali, so danes povzdigovali v nebo. Zdaj so bili četniki, pa spet »partizani«. Zdaj so bili gošarji dn zaščitniki naroda, jutri 60 ga — likvidirali. Kar kolti pa so govorili in delali. znak njihovega »osvobajanja« je bil vselej rop. umor. požig, ki so jih proglasili za svoje bogove To njihovo besnenje, ki mu ie botrovalo židov-stvo. bi šlo malodane do popolnega uničenjn našega narodnega bistva.
Tedaj i>a se ie še o pravem času zbudil zdravi smisel našega naroda, ki s o ga prej sistematično razkrajali.
—	Naš kmet. naš narodno zavedni delavec in z narodom povezani rojaki iz vseh stanov mesta, prav posebej pa pravilno čuteča mladina, eo se uprli boliševiškemu razdejanju. Nastale so vaške straže, ki jim ie v najnevarnejšem trenutku, ko so »e včerajšnji navidezni smrtni sovražniki badogli-evci in komunisti zvezali tudi na zunaj proti slovenskemu narodu, prišel na pomoč nemški vojak. Tako smo lahko ustanovili naše dično Slovensko domobranstvo In danes ie večji del pokrajine varen pred roparskimi in morilskimi tolpami, ki se po svojem starem receptu danes zopet izdajajo za nekakašno »jugoslovansko vojsko« onega kralja Petra, ki so ga včerai imenovali »mrkavca. petokolonca in tretiega okupatorja. Pred našim kmečkim narodom so se že zadosti osmešili in danes se z gnusom in grozo odvrača od njih ui kliče domobrance. Iz naioddalieneiših kraiev pa dan za dnem prihajajo skrivači, ki se vključujejo v vrste Slovenskega domobranstva. da bi se tako mogli čim prej zmagovito povrniti v varno domačo vas-
Lahko pa bi bilo pri nas še boljše kot je, če bi bili vsi tako enotni in če bi vsi držali tako skupaj kot naši težko preizkušeni kmetje, ki jim je po teli prestanili grozotah zadosti vseh političnih razprtij in strank, ker so morali plarati zadosti visoko odmerjen krvni davek za poskuse in špekulacije nekaterih političnih stremuhov in raznoliko pobarvanih ilegalnih vojskovodij.
Pomnimo! V tem največjem svetovnem viharju je naš mali narod podoben drobceni ladjici, ki pleše na viharnih valovih. Če ladia ui dovolj trdno sestavljena, se viharjem ne bo mogla upreti in se bo potopila.
Zavedajmo se že vendar tega! — Skrajno potrebno je. da prenehamo s politično razcepljenostjo. Komur se je pretežko loviti od strankarskih, kli-karskih ali relo osebnih špekulacij, naj se spomni našega trpečega kmeta in delavca, ki bosta nekoč marsikoga klicala na odgovornost (a vsa škodljiva podvietja. pa bo vidftl obenem tudi nesmisel svojih osebnih, nekritičnih sumničenj, nevoščljivosti, zavisti iu račiiuov. Rajši »e trudim« vmI£
po svojih močeh in zmožnostih, da bomo končno premostili tudi vse prepade med posameznimi stanovi. V edino uspešni krepko skovani protikomunistični slovenski skupnosti pripravljajmo z vsemi poštenimi silami prav posebno pogoje za stalni mir delodajalci in delojemalci!
Prav 6edai. ko so židie vpregli v;te pomočniške narode boljševazma in iih nagnali v poslednji naskok na staro-slavuo Evropo ki ie zibelka, u&tvari-teljica in hraniteljica vse človeške kulture in civilizacije, ni le potrebno, da smo res samo krepko strnjeni Slovenca. ampak se moramo kot pravi Kvropci zbrati okoli svojega hrabrega domobranstva za glavnim branilcem Evrope, nemškim vojakom.
Če bomo vzdržali v zveslobi in ge izkazali v (eh težkih dneh. bo zmaga Evrope tudi naša zmaga. Ta pa bo pomediila nastop srečnejše bodočnosti vsega slovenskega naroda v Evropi.
Gospod prezident ie žel s svojim govorom splošno navdušenje Klici so potihnili šele, ko ie stopil na oder gospod Jan Maks in spregovoril:
»Kot delavec in tajnik Delavske protikomunistične akcije se bom pomudil pri socialnih problemih, ki vas bodo najbolj zanimali, saj ie poljska občina predvsem delavski kraj.« Govornik je prikazal, kako so komunisti v Polju načrtno delali na to. da ne bi prišlo do socialne pravičnosti, ker. bi bilo potem konec nezadovoljstva, brez katerega ne bi mogli izpeljati svojih zločinskih načrtov. Pogubno te bilo delo komunistov in voditljev Jugoslovanske sl rokovne zveze, ki so s Par ti jo sodelovali in imeli v načrtu si-steni, kakršen ie v Sovjetiji. kjer delavec ni drugega kot številka, kat stroj v »klopu državnega kapitalizma.
»Poznal sem gozdnega delavca Franceta Turka iz Zajčjega vrha pri Stopičah. ki so ga tovariši vedno pooblastili. da se ie pogajal za zvišanje mezd. Tudi v letu 1942. so ga naprosili za i«to stvar, saj se je takrat vse dražilo. Turk je poskusil vse. a nj uspel, ker ni bilo za njim moSne organizacije. Taikoj se ie lotil organiziranja in ustanovil prvo organizacijo gozdnih delavcev pri nas. a 15. julija 1942 so komunisti Franceta Turka ubili S teni je OF čisto iasno pokazala, aa komunistična vstaja nima namena izboljšati položaja delavcev, da to nikakor ni boi proti kapitalizmu. Koliko kapitalistov pa je OF umorila? Le enega, ki zasluži to ime. le Avgusta Praprotnika. In če računamo, da ie padlo doslej 30.000 Slovencev, je OF pomorila 29.999 revežev, nemaničev. kot smo mi vsi.
Kje ie komunistična vstaja revolucija proletariata, ko ie pa v njenem vodstvu Makso Vrhunc, sin ravnatelja Trboveljske premogokopne družbe, katerega ie narod za njegovo delo prebogato plačeval. 6ai ie dobil mesečno 100.000 dinarjev, zato se mu ie presiti sin izpridil. (Ogorčeno vzklikali ie.) Pri nas ne gre za proletarsko revolucijo, to ie revolucija pokvarjene inteligence proti pridnim sinovom slovenskega naroda
Ko smo to videli, smo se delavci vrnili v Delavsko prolikom. akciio. v slovensko narodno skupnost, da v niei ustvarimo skupnost, da v n joj ustvarimo nov red. Pa boste rekli: nikier se nič ne vidi. Sonce ne vs'.aja o polnoči Tudi za novi red ie treba priprav, priprav tudi v nas samih. Treba ie zatreti razredno sovraštvo, priznati kapitalu kar mu gre. obenem Pa seveda zahtevati, da dobi delavec iudi to. kar mu gre Ne sme biti več razredov, tudi ne sovraštva političnih stramk, ampak skupnost stanov.
A šele tedai. ko bomo odvrgli vso židovska navlako razdvoieuiosti. bomo sposobni iti v ta novii red. V harmonijo stanov. Zavrnili smo žiidovaki ve-lekapitalizem. ki ie v letih 1929 in naprej, ko je vladala naivečja gospodarsko kriza, kuril v Ameriki s pšenico lokomotive in metal kavo v morje. Zavrniti moramo drugi ekstrem komunizma, ki ne pomeni nič dru; gega ko državni kapitalizem, kateri zbere v rokah birokratiziranega državnega gospodarstva ves kapital in ta. ker ie monopoliziran, je posUm še hujši od zasebnega
Mi smo izbrali srednjo pot. ki pa nikakor ni izhod za silo. ampak nam bo dala dokončno idealno obliko družabne ureditve, v kateri bo dobil vsak to kar mu gre.
Danes gre narod in tudi delavstvo na novo pot. in po tei poti se bomo borili za lepšo bodočnost!
Po viharnem odobravanju tehtnih in pomembnih prezidentovih izvajani ie spregovoril priljubljeni do-mobrauski poročnik pisatelj dr. Stanko Kociper. Spominjal se ie najprej onih časov, ko so tudi po poljski občini in okoliških vaseh ščuvala že itak težko preizkušeno ljudstvo k
Prezident Rupnik
Danes obhaja naš prezident svoj 64. rojstni dan. Nikakršen številčen jubilej ni to,- in vendar je malo dogodkov v naši politični zgodovini, ki bi se jih mogli ali smeli spominjati s tolikšno hvaležnostjo do usode, kakor nam jo zbuja današnji dan.
Te besede niso izraz slepe politične zanesenosti in še manj želje po poceni hvalisanju; nasprotno, napisali smo jih iz poštenega prepričanja in po zrelem premisleku, s čutom odgovornosti do lastnega naroda in njegove bodočnosti. In nihče, kdor ljubi svoj rod tudi z razumom, ne samo s srcem, nihče, komur seže spomin še v lansko poletje nazaj in razgled preko jutrišnjega dne — da, tudi preko jutrišnjega dne! — jim ne more odreči stvarne podlage.
Leta 1917. in 1918, je naš narod imel skoraj na prebitek političnili voditeljev, čeprav tisti čas še zdaleč ni bil tako usoden za Slovence kakor lanski septembrski prelom, ko smo sredi najhujše stiske zaman čakali političnega vodnika in rešnika. Nikogar ni bilo nikjer; vsi so mislili samo na svoj ščit, da bo ostal svetel in čist, kaj bo z narodom, pa nikomur ni bilo nič mar. Tedaj je vstal general Rupnik, vojak, ki se nikdar dotlej ni ukvarjal s politiko, in prevzel politično vodstvo svojega naroda. Kriza je bila prestana, slovenstvo je našlo svojo pot.
Danes se zde ti časi neznansko daleč in zastrti kakor v snu. Enajst mesecev mineva od tistih dob. Razcapani dolenjski in notranjski begunci, ki se jim je Ljubljana v svoji politični slepoti takrat posmehovala, so postali zastavni domobranci in v nemajhni meri njihova zasluga je, da drevesa gozdnih banditov niso zrasla do neba. Dežela se za silo popravlja od preslanega gorja in razdejanja; pregnanci se vračajo na svoje domove; zapeljanci izpregledujejo svojo nesrečno zmoto.
Težka in malo hvaležna je bila naloga, ki jo je bil prevzel general Rupnik. Danes smo vsi patrioti hvaležni za sadove, ki jih je rodila njegova patriotska gesta; tudi njemu smejo biti v zadoščenje. To mu bodi hkrati najlepše plačilo za žrtev, ki jo je doprinesel svojemu narodu kot edini, ki je imel pogum, odzvati se njegovim obupnim krikom na pomoč, ko so se drugi, poklicani, strahopetno računajoč stiskali v tem6.
In zato, ker vemo, da je pomagal nas vse reševati v najhujši nevarnosti, smo hvaležni usodi, da nam ga je dala. Narod čuti danes to hvaležnost predvsem instinktivno; zares zavedel se je bo šele prihodnji rod. Prav tako, kakor je Evangelist Krek šele po smrti zrasel v velikega Slovenca; prav tako, kakor bo general Nedič šele bodočemu pokolenju velik Srb.
Toda tistim, ki vedo, da bi se brez Nediča Srbija še danes utapljala v lastni krvi, ni treba šele čakati sodbo bodočega rodu. Prav isto smemo z isto upravičenostjo reči o našem pre-zidentu. Ali si more kateri narodni voditelj želeti lepšega priznanja za čestitke na svoj rojstni dan?
K. B.
ti [toru pod lažnivim geslom »osvobodilne borbe?. V najtežjih trenutkih so padli v hrbet slovenskemu ljudstvu in so hoteli pripraviti pogoje z« izvedbo komunistične revolucije. Če hočemo zaživeti v novimi redu lepšo bodočnost, ne smemo nikdar pozabiti lega. Tudi oni. ki so še 9 septembra pljuvali na mučenike z Velikega Osolnika. morajo prei ali slej dol>rti svoje plačilo.
Borimo se. da izgine vsa umazanost nekdanjih razmer da uničimo boljševiško kugo in ozdravimo naše gospodarsko in politično živtje.nje. Istočasno ko se borimo proti komunizmu. smo napovedali l>oi vsem špekulantom. ki s« takrat, ko ie bila nevarnost na višku vtaknili glavo v pesek in pustili ljudstvo trpeli Ko je generalu Rupniku uspelo združiti vso trpeče slovensko ljudstvo, se danes počutilo spet varne in snet na vse mogoče načine ovirajo našo borbo in naše delo za popolno združitev naroda. Sedai skušajo spet razdvajati, a tega iim ne Ikjiiio pustili, ker je naš narod v teh treh lelili preživel preveč hudega, da bi se še imstili begati od teh pokvarjenih liudi Vsi taki špekulanti nai vedo. da naša mladina in naš kmet ne bosta nikoli pozabila. kdo ie rešil Slovence ihi 8. septembru. Enotna narodna fronta bo zmagala v Rupnikovem imenu. Pri-
Važna za ceci. naročnike ii lnn«ya!ce nBrsž!Bskesa tednika*
Ceni. bralce in naročnike natega lista obveščamo, da znaia od danes dalje tiradno dovoljena naročnina na Družinski tednik 60 lir na leto, ali 30 lir za pol leta, ali 15 lir za četrt leta. V podrobni prodaji velja ta tedea Se stara cena; od prihodnje številke dalje bo pa stala posamezna številka D. (. 1.50 lire.
Nove naročninske cene so veljavne asa vse nove naročnike in za tiste stare naročnike, ki še nimajo poravnane tekoče naročnine. Vse te vljudno prosimo, da nam nakažejo naročnino po gornji tarifi. Tiste cenjeni naročniki, ki imajo še po starem plačano naročnino za naprej, ne doplačajo ničesar; nove naročninske c« ne veljajo zanje šele od tistega di:e, ko jim naročnina poteče.
Uprava »Družinskega tednika«
Izgube komunističnih tolp
prnvlieni «mo Se na nadaljuje žrtve, a iz vsake kaplje naše krvi bo zrasla nova falanga, ki bo zcradila novo bodočnost po Rupnikovem programu: Botr. Na rod. Domovina .
Vemo. da v današnjih težkih Sasih VRP.kdo hrepeni po boliši bodočnoertT Tej bodočnosti ustvarjamo temelje že dum«. Priborili bomo našemu ljudstvu nov. pravičen socialni red kaiti brez tetra bi bila vsa naša borba in bi bilo vse trpiienie zaman. Zavedamo sp. da bomo zmasali Časi ko iz dne-fra v dan usodnejši, zato moramo bili Edruženi. -moramo vsi složno slediti jeneralu Rupn%u. Kdor ruši enotno iustvovanie našega naroda. >e prav tak zii>čjnec. kakor so komunist!. Mla-tena .Vtiče: >I*u>-tite vse raidvaialne »ile. strnile sc za nami. da gremo » ti*' o bodočnost fiHMalnesa reda in t to-bode!«
Kot poslednji govornik ie stopal na ader g;»ood Nikolaj Jeloeoik. Spcm-aii ie dela domobrancev in pošle-fwh sloveekih deklet, ki so poroštvo vstajenia naSeaa naroda. Potem ie med drogira dejal:
Težek križ je Boe naložil slovenskemu narodu, da se »kaže. že je vreden živeti na tej lepi sloveniti zemlji. Narod ie križ poirpeaHivo w>reiel. wi je vedel, da mora na Kalvarijo, te hoče doživeti dan vstajenja. Kri mučencev, ki so padlj za sveto slovensko stvar, ie izprosita od neba runeke. ii so vzdržali požar. oceni in kri in »o pripravljeni vsak dan žrtvovali tkijenie za domovino. Mladina: domobranci. delavski mladeniči in mladenke. lem ob strani diiaštvo in požrtvovalni duh slovenskega kmeta, so se oprli komunizmu. Znali bodo počistiti s vsakim te vencem in terenko tudi v Poliu. Skrajni čafl je. da tudi Polie Doslej zažiivi v blacotdovu po&tenetra Slovenca Dovoli ie krvi. dovolj ie že roria. mi hočemo zaveti, pa že je to »oljskim terencem všeč ali ne. Ne bolimo 6e priznati, kar ie deial Daki. la če ne bi bilo pol iški h komunistov, »i komunizma na Slovenskem sploh ae bilo kajti pošteno Polie nima s 107 vodilnimi komunisti, ki 90 izšli z tega kraia. nič skupnega. Če bi fprašali Kuharja. Kardelja. Leskoška in .Inko Avšiča. »voiskovodiot komunističnih uSivcev nai podajo obračun j svoiem delu pa bi nam. če bi bili odkriti, povedali: »Do dane* »mo uni-tili 900 vasi. 3000 domov. 200 šol io oobili 30.000 izdajalcev in izdajalk?! sa svobodo slo venskega naroda.« Pre: peč ie sirot, preveč brezdomcev, da ba ie poz.nali krščansko usmiljenje. kakršne««'so na« uSpi komunisti da bi 5e Hm nihče ne upal upreti. Kadar bo kdo jadikoval, če bodo domobranci israbil* kakega komunista, mu povejmo: »Tovariš, kje si bil takrat, ko so ubili podžupana Pogačnika, ko ie Daki strelial peliske fante v tilnik na velikem Osolniku?« Mi pa bomo iz ljubezni do slovenskega naroda trebili 1 i ul iko in tisti, ki so rušili, bodo morati v imenu ljubezni popravljati Uidi škodo.
Ko «0 ponehali klici navdušenja, se ie gospod Rosinami zahvalil vsem govornikom in pozval vse navzočne. naj tapojejo Pesem: »Hei. Slovenci!« Tako se ie s pasmiio končalo to lepo proti-ko*iiunw*feilo zborovanje v Devici Mariji v Polju, s kat p rim so liudic P?-kazili. da so nastopili Pot sodelovania v l*orbj proti komunizmu Jn grade svojemu narodu lei>šo bodočnost.
Novomeški domobranci pod poveljstvom stotnika Meničanina prizadevajo komunistom mnoeo strahu. Venomer iih namreč preganjajo in jim ne puste niti urice počitka. 3. avgusta ie domobranski oddelek razbil komunistične tolpe pri Žužemberku. Večina razbojnikov se ie razbežala, a na bojišču je obležalo 107 komunistov. Števila ranjencev domobranci niso mogli ugotoviti, ker so jih razbojniki odnesli s seboi. Bežeči razbojniki so ovdrgli veliko najrazličnejšega orož-ia in streliva, domobranci so pa za-ieli tudi 16 koni in 4 mule, poleg tega tudi 11 banditov in rešili iz komunističnih mučilnic 15 zaprtih.
Tudi domobranci iz Hotedržice so imeli dober lov. Ujeli so dve kurirki in dva kurirja, ki odslej ne bodo več mogli prenašati komunističnih poročil.
Iz Tržišča poročajo, da ie 14. iu-liia maihna domobranska oatrutia navalila na večio komunistično skupino in jo ie zapodila v beg. V teh boiih so padli 3 komunisti, ostalim se ie posrečilo pobegniti.
Četa domobrancev ie pri Kačiih ri-dah napadla 12 v zasedi skritih komunistov. V boiu. ki se ie vnel. so tTiie komunisti nadli, ostali so pa zbežali. Od domobrancev ie bil eden ranjen.
Manjša domobranska oglednica ie
pri Gaberju pregnala neko komuni- j sko topništvo. Tako naglega napada
stično zasedo. Pri tem ie padel neki komunisti niso pričakovali in so zato terenec.	v zmedi zbežali čez Krko. Skupina
Na Dolenjskem. 4. avgusta. Komu-1 razbojnikov ie prišla domobrancem po
nisUčne brigade, ki so se konec me seca iuliia ob priliki domobranskega izleta v Novo mesto razkropile zaradi dobljenih izgub, so se zdaj spet za silo zbrale, upajoč, da iih nihče ne bo preganjal in motil. A komunisti so se zmotili.
Vojska razcapanih osvoboditeljev se ie nastanila po kozolcih in skednjih žužemberškega trga in okoliških vasi. Ko so za to izvedeli novomeški domobranci, so takoi postali radovedni, kakšna »svoboda« vlada v nanovo osvobojenem ozemlju in so zato že ob štirih zjutraj odšli proti Suhi Krajini. Ne da bi padel en sam strel so prišli do Sela-Šumberk in Reber proti 2užemberku. Ko so proti poldnevu prispeli nad prestolnico Suhe krajine, so imeli krasan razgled pod seboi v nižini. Po trgu v Žužemberku so videli sprehajati se komuniste in komunistke, iahače na koniu. na travnikih pa vežbaioče se razbojnike. Ta pogled ie zedostoval. da so vdrli proti trgu in še preden so se komunisti zavedli. poslali nanje smrtonosne krogle. Toča svinčenk se ie vsipala' na begajoče komuniste, s hriba na Golem ie oa streljalo nanje domobran-
ovinkih za hrbet in skušala ovirati njihov boi. toda doombranci so iih v enem samem zaletu uničili. Tako so domobranci po razmeroma kratkem boiu prispeli zmagoslavno v Žužemberk.
Komunistov ie ležalo po travnikih, vrtovih in po cesti kakor snopia na njivi. Domobranci so zaplenit devet osedlanih koni, celokupen arhiv več brigad, med katerimi ie najti zelo zanimive stvari, med drugim tudi seznam vesh častnikov v NOV. Dalje so našli »delovodnik« umorov in drugih kazni, ki jih ie izreklo komunistično sodišče nad zavednimi Slovenci. Poleg tega so domobranci v Žužemberku osvobodili iz zaporov 18 žensk in moških, ki so iih komunisti označili za nevarne.
Domobranci so pri pregledu bojišča našteli 107 padlih komunistov, med njimi 6 poročnikov. 3 polikomisarie in enega brigadnega komandanta. Ena is t prisilnih mobilizirancev se je oa predalo. Temu primerno veliko število ie moralo biti tudi ranjencev. Komunistov ie brez dvoma padlo okrog 230. Med domobranci so triie teže ranjeni.
Vojska je izdajalce izročila ljudskemu sodišču
Fiihrerjev glavni stan. 4. avgusta. Vojska je sporočila Fiihreriu svoio željo. da Se želi čim hitreje z brezobzirno očiščevalno akcijo rešiti tudi poslednjih zločincev, ki so se udeležili napada dne '20- iuliia leta 1944. da bi tako takoi spet obnovliena niena čast. Krivci nai bi biii potem izročeni ljudskemu sodstvu.
Fiihrer ie ugodil tei želji, predvsem ker ie nagli in odločni nastop voiske sam v kali zadušil narodni in veleizdajalski nanad.
V podrobnem ie Fiihrer določil:
Častili odbor feldmaršaJov in generalov voiske mora preiskati:
Kdo se ie kakor koli udeležil napami in ga ie treba takoi odstraniti iz voiske.
kdo nai bo kot sumljiv naiprei odpuščen.
V ta easfnj odbor ie Fiihrer imenoval: ceneralfeldmaršala Keitela. gene-ralfeldmaršala von Rundstedta generalnega polkovnika Giideriana. pehotnega generala Schrotlia ter generalnega poročnika Spechta kot namestnika pa pehotnega generala Kriebela in generalnega poročnika Kirehheima.
Fiihrer si ie pridržal osebno odločitev glede predlogov častnega odbora.
Voiaki. ki iih Fuhrer odstrani iz voiske. nimaio več nobene skupnosti z milijoni poštenih voiakov velikonem-Ikega Reicha, ki nosiio uniformo voiske. ter s stotisočL ki so s smrtjo zn: pečatili svoio zvestobo. Zato iih tud] nai ne sodi voino sodišče marveč skupno z ostalimi krivci liudsko sodišče.
Isto mora veljati tudi za vojake ki bodo začasno odpuščeni iz voiske.
Častni odbor voiske. ki ga ie imenoval Fiihrer. se ie sestal 4. avgusta ter ie stavil Fiihreriu na podlagi izida preiskave naslednje predloge;
Iz voiske nai se odstranilo: al v zaporu se nahajajoči: generalteldmaržal \Vitzleben. general poročevalskega oddelka FellgiekcL generalni poročnik von Hase, generalni inaior Stielf generalni maior von Tresekow. polkovnik G. Hausen. podpolkovnik G. Bernardis. maior G. Ha-vessen. stotnik Klausing. rezervni nadporočnik grof von der Scluileuburg. rezervni nadporočnik vou Hagen. rezervni poročnik grof von Wartenburg;
bi 20. iuliia po prekem sodu ustreljen i:
pehotni general Olbricht. general-štabni polkovnik grof von Stautfen-berg. gpiieraJštalini polkovnik Mertz von Ouirnheitn. rezervni nadporočnik von Haefien: c) izdajalci, ki so s samomorom sami priznali krivdo: generalni polkovnik v. p. Beck. topniški general \Vagner. geheralštabni polkovnik vou Frevtag-Loringhoven. podpolkovnik Schrader: di dezerterji:
topniški general Undemann. gene-ralJtabni maior Kuhn:
e) predlog za odstranitev bivšega generalnega polkovnika von Hoppner-ia ie odveč, ker ie bil Hoppner že lela 1942. odstranjen iz voiske. vojski torej ni več pripadal.
Fuhrer ie predlog spreiel in potrdil. Ti izločenci bodo izročeni ljudskemu sodišču v obsodbo.
Razprava pred ljudskim sodiščem proti krivcem se bo vršila v kratkem.
Opozorilo!
Uprava policije opozarja občinstvo, ds ud vseh policijskih organov ob priliki kakršuih koli intervencij zahteva, da se policijski organi legitimirajo, to se pravi, da jim pokažejo svoje službene legitimacije, in katerih je rairidno njihovo ime, službeni čin in podpis starešine oblastva.
Uprava policije
»Živio Stalin, Jože, reši nas!«
*T;;ko Je Vrisal po fea&flifkfft cestah Se ▼ miT-nib '?a.Ki)i morilec bivšega Jeseniškega podžupana. tovarniškega delaven, pozneje name-loeitea, Petra Artiefa, W je bil ustreljen v Mmiarju na poti k dela domov, pred svoio lastno bSSa.
Vemo ra morilce Bertonclja Frane*ta, iKtotako tovarniškega delavca iu biv£e«a ob-Čin*kega blagajnika, ki je bil umorjen v Januarju 1»44 na poti H cerkve proti domu.
Knako verno za morilce Volonterja Karla, ki Je bil Ustreljen v februarju 1944 v stnno-vanj« pred rvojo feno, držečo v naročju enomesečnega otroka.
ftnani no tadi morilci VoMnifa Hello-dorja. ki je bil /adet 8. Julija 164* v Lescah h krofi o u strojnic*.
To »o v pol krta Štiri žrtve la jeseuiSke tovarne. To no Btirl irtve komunistične OF na Gorenjskem, tiste ©F. o kateri se ljub Ijanskl somišljeniki tako radi irraSaJo. da, j* nekaj drugega, kot onn na Dolenjskem, vse te frtve «*n« na ve*ti K. P.
Slovenftki narod IT. januarja 1M4 Je takole cnpi^nl: »Za uloveasko krt prelito v bratomorni borbi, no*} odcovornont samo tisti, ki Je interea tvoje partije dvignil nad Interne nart.-la« Torej ljubljanski somiiljeniki premislite, odgovorite 1
Dnevno povelje državnega vodje SS oddelkov vojski v demoviai
Bertin. 3. ava. Državni vodja SS Fkinrich Himmler ie izdal kot poveljnik domovinske voiske naslednje dnevno poveiie:
>20. iuliia uie ie imenoval naS Fiihrer in vrhovni poveljnik Adoll Hitler za poveljnika domovinske voiske in Sefa oborožitve voiske. Danes. 1. avgusta. to ie na dan. ko se ie pred 30. leti začel boi za obstanek in za življenje našega nemškega naroda, se obračam prvič na vas. Bojišče in domovina 9 pravico pričakujeta od domovinske voiske naivečiih deiani. Mi ne borno razočarali ne tovariše* na bojišču ne naidražje. kar im;> naš narod, to so otroci, žene in Rtsrrii. Vem da bo domovinska voi^k« ••»orna v svoji zvestobi in svoii poslušnosti.
Ukazujem, da se v eamiziiali in mestih dan za dnem najmanj tako dol-eo urite, opravljate službo in izpolnjujete svoio dolžnost, kakor dolgo dela delavec oboroževalne industrije v svoii tovarni. Zahtevam, da se vsak častnik, voiak in vsak pripadnik vojske brezkompromisno in pošteno odreče vsake sebičnosti ter da preneha to prekleto skrivanje v ozadje. Zahtevam. da nai bo vsak častnik in vsak mož ki ni v domovini nujno potreben, po »voii želji poslan na bojišč« ali, če za to i/. razlocov starosti in zdravja ni sposoben, uporabljen v oboroževalni industriji. Posebno od častnikov in uradnikov pa pričakujem, da izpolnjujejo svoio dolžnosti v yet:n meri. delajo več ter da so tla boiiscu še hrabreiši in odločnejši kakor voiaki.
Sklenili smo. da ne bomo nikdar kflrtebaii v naši zvestobi in naši veri ter da bomo z zeledtio poslušnostjo, s poštenim zadržanjem, z neumornim
dnevi ne ponoči. Govori o aretacijah in eksekucijah ter poroča, da so pa poslali leta 1933. na področje Pvatik-hatke. kjer ie bilo le še nekako mogoče vzdržati, da tam organizira pospravljanje letine. Tam ie našel bivše kulake in njihove rodbine v popolni bedi. Na zapuščenem treu ie paketov. i*to pa ob petkih popoldne od la.
,	^	.	i	xT_i-   i * ~ — i	rw»l	17	nrr>
Obvestila Slovenskega Rdečega križa
Preinja la knjige: Vojn j ujetniki t Nemčiji nas večkrat prosijo, naj jim pošljemo slovenskih knjig. Lst.-egli smo že precejšnjemu Številu takih proSenj. dokler smo imeli še kaj nabranih knjig v zalogi. Na nafco prošnjo smo prejeli nesaj knjig, toda razmeroma mulo. /.aU) prosimo ponosno vse, ki bi mogli pogre-iati kako blov. knjigo, naj jo darujejo nam za vojne ujetnike. Prevaemamo jih v glavni pisarni, Marijin trg 5.
Pcxivi: V poizvedovalnem oddelku, Marijin trg 5, naj se zgla?>e pri referentu 111. nastopne o»ebe ati njih **ojci: Jelene Josipina, KoSeak Ciril, Peteln Toni, Pokovac Marija, &itierl Vanda, Uregantič Giovanni, KraSevec Deganka, Beni ni Mario. Breznik Ruiča, Ložar Nika, iug. Savič Stcvan. — V paketnem oddelku, Vidovdanska 6 naj se zglasi Strychar Stanislav, ki mu pošilja Alič Jožefina, Au*ehwitz, paket, nadalje Fine Slavka radi Hrastarja (Jregorja in Sare Marija radi Šarca Maksa.
Vojni ujetniki prosijo:	Vojni ujetniki v
Nemčiji, posebno taki, ki nimajo svojcev ali so brez zveze z njimi, ge obračajo do Slovenskega Rdečega križa s prošnjami, naj bi jim poslali pakete z živili itd., itd. Slovenski Rdeči kril je že odpremi! na razne naslove 170 paketov. Ker pa mu sredstva zmanjkujejo, prosi ponovno premožriejie rojake, naj se spomnijo vojnih ujčtnikov in naj darujejo Slovenskemu Rdečemu križu nepokvarljiva živila ali celotne pakete za vojne ujetnike. Dosedaj je na ta način zbral 22 paketov, prošenj pa je 6e nad 00. V glavni pisarni, Marijin trg 5, dobe darovalci lmslove vojnih ujetnikov, če bi jim hoteli pakete poslati sami. tabko pa darujejo Slovenskemu Rdečemu križu primeren znesek, da nabavi živila itd. za pakete.
Pre}eman}e paketov: Opozarjamo občinstvo, da paketni oddelek ob .sdboUh ne prejema
ležalo 14 trupel. Nobene koče ni bilo. v kateri ne bi kdo umrl od lakote. Kadar so popadali konii od pladu mrtvi po cestah, so iih polili s petrolejem in špiritom, da bi iih liudie ne poiedli. Toda kljub temu ie ostalo po več dneh le okostie koni na cesti.
Po dolgi vrsti takih mučnih doživljajev ie presedlal k metalurgiji in ie dobil mesto v Nikonolu. Kmalu nato ie sledilo veliko »čiščenie«, pri katerem ie bilo ubitih več desettisočev visokih sovjetskih uradnikov. Njega so tudi obdolžili, in z veliko muko je ušel nemili usodi. Po svoii rehabilitaciji so mu predali vodstvo metalur-gične tvornice v Sibiriji. Potoval ie skozi Turkestan preko Urala ter prišel prvič v dotik z ogromno mrežo velikih kazenskih taborišč. Kravčen-ko poroča, da biva nekako 15 milijonov liudi — mož in žena — v lem edinstvenem »kraljestvu« ječ, kazenskih kolonij in taborišč. Videl ie oblike človeškega suženjstva, ki so bile strašneiše. kakor one v srednjem veku. Videl ie množice gladuiočih in bosih ujetnikov, ki so iih gonili pozimi po snegu na delo. Med vsemi temi ie bilo le malo pravih zločincev. Pogodbe, ki iih ie sklenil Molotov 1. 1939 z Nemčijo in v aprilu leta 1941 z Japonsko, ie označil Kravčen-ko za Stalinov peklenski manever proti demokraciiam. Kot potrdilo navaja navodila, ki iih 1e dobil, ko ie odpotoval v Washingion. »Morate razumeti. da se boste oogaiali v £edi
do por 17. ure.
Zahvale: G. ravn. Viljem Nemenz je daroval Slovenskemu Rdečemu križu Lir 500.— namesto venca na krsto blagopokojne gospe Ane llartmannove, g. dr. Trtnik Albert pa Lir 300.— v počastitev spomina blagopokoj-nega g. Kastelica Petra. Prisrčna hvala!
dolom tor z vestnim izpolnjevanjem j njenih državah s kapitalisti v niihov! naših dolžnosti pozabili in popravili I lastni okolici. Nikoli ne smete poza.
sramoto 20. iuliia ter da bomo postali1 Fiihreriu ter nieeove države narodno-socialistična narodna armada«.
Zaplemba imovine upornikov
Po predpisanem postopku ie bila *a-plenjein itnovina upornikov Karla. Vi-laria. slažčifaria, nazadnje stanuioFeea v n©J. I.otrnlni 25 in Rudolfa Koželja, mehanika nazadnje *.tanuiočeea v Ljubljani. Čopov« ulica 19.
15 milijonov sužnjev
Ženeva. 3. aveusta. Bivši sovjetski ataše v Washingtonu Viktor Kravčen-ko. ki se ie pred nedavnim odvrnil od boljševizma, ie prišel v iuliiski številki Hearstovega časopisa »Co-smopolitan« obiavliati članke o razmerah v Sovjetski zvezi. V svoii življenjski zgodbi, ki io ilustrirajo velike risbe, opisuje Kravčenko svoio in svoiepa očeta žalostno dognanje o hromečem strahu, ki ni zapustil ne njega ne njegovih tovarišev ne po-
biti zgodovinske misije naše stranke. Gotovo nam danes Amerika nekai pomaga. toda mi moramo stalno misliti na to. da ie kapitalistični sistem smrtni sovražnik sovjetskega režima « V avgustovi številki bo nadaljeval z odkritji.
Omejitev uporabe električnega toka
Sef pokrajinske uprave je z odredbo VIII. St. 4540/4—1944 predpisal zaradi nndaljnjih potrebnih omejitev v potrošnji električnega toka sledeče ukrepe:
1. Električni motorji v industrijskih in obrtnih podjetjih se morajo za izvestni čas dnevno izklopiti. Komisija, sestavljena iz zastopnikov Pokrajinske uprave — oddelek VIII, inšpekcije dela in Mestne elektrarne, bo določila čas, v katerem bodo smela podjetja trošiti električni tok. Ta komisija bo začela takoj poslovati.
2. Razen v nebotičniku, v bolnišnicah in v zavarovalnici >S!aviji« se ukine uporaba vseh dvigal.
Ta odredba se nanala tudi na tovorna dvigala.
3. L'kine se tramvajski promet dnevno v *asu od S. do 12. ure, vendar samo ob dnevih, ko bo mestna elektrarna imela to za potrebno.
O omejtvi porabe električnega toka v mestni vodarni se bo izdala posebna odredba.
Prednje določbe se uveljavijo, čim se priobčijo prizadetim uradom in ustanovam.
Izvedbo teh določb nadzira mestna elektrarna po svojih organih.
Mestna elektrarna Je pooblaičma, da sme koristniku, ki bi krSii prednje odredbe, od-ključiti električni tok za čas, ki ga ravnateljstvo elektrarne samo določi. *
Prezident div. general Rupnik s. r.
Hišni starešina Je dolžan posredovati med hišnim gospodarjem in strankami.
Zaklonišče mora biU snažno in zračno. Morebitni mrčes v zaklonišču taka) preženite in uniCitel
Uradni telefonski imenik
Poitna direkcija objavlja, da pripravlja t* dajo telefonskega imenika *a mesto U1*' ♦Jana aa »eto 1*44 in da )e zato trebi *•*»
do 15. avg. t. |. pismeno prijaviti vse sp** memtoe, ki, se nanašajo na besedilo in ki *• nastale po zadnji izdaji telefonskega
mka.
Naročniki, pri katerih je biio besedilo * prejšnjem imeniku za leto 1942 (italijansko* slovenska izdaja) napačno natisnjeno, ali pri katerih so bile ulice medtem preimenovan«! naj izvolijo to pismene sporočiti.
Ker bo novj telefonski imenik dvojezlfc*** (nemško-slovenski) morajo vsi tisti naročniki (uradi, ustanove, tvrdke in dr.), ki »maj® svoj naziv dvojezičen (nemško - slovenski) predložiti točno besedilo v nemščini in sl®* venščini. Tudi ostale telefonske naročnIM prosimo, da nam pošljejo nemški prevod h®* sedita, ki ga imajo poleg svojega imena; * nasprotnem primeru bo prevod oskrbela dl* rekcija sama.
Da n« bi bili v imeniku objavljeni tudi umrli naročniki, naj javijo svojci tudi eveP-tuclr.e take spremembe.
Vse te vtege lahko oddajo naročniki glavni pošti ati pri poštni direkciji.
Teh vlog ni treba kelkovati.
TetefoniČna pojasnila daje tel. št. 36-56.
Potrošnikom kuriva
Po oblastveni odredbi so pričel* trgovci s kurivom razdeljevati šlezii' sk.i premog za domačijstva v naslednjih uradno določenih izmerah: na nakaznico seriia	A	—	40	kc.
..	..	..	B	—	70	kc.
..C	—	100	kg. I
..	D	—	20	kir.
Tp. nr^uiocr «> deli že v tekočem mesecu na odrezke xa seotember. Teh odrezkov se za dnine vrste oremofi* ne sme uporabiti. Strinke Ki so septembrski, odrezek že vnovčile, ne dobijo išleziiskeba oremoca Dri sedanii razdelitvi. Prepovedano ie lrooveem ©ddaiati strankam verip koli rine ali na druee odve?ke sleziiski nremoc kakor na seolembrske.
P. n. potrošnikom priporočamo, da kurivo IX) možnosti sami dvigneš pri trgovcih ker oni nimaio nri sedanjih prilik..h možnosti dostavljati premoa in drva vsem svojim odjemalcem ne elede na to da so s tem opravilom občutno ovira hilrji razdelitev kuriva pri nadrobni oddaji n« osromno število domačinstev.
Sindikat trKovteT g kurivom.
Obnova propustnic
Prošnje za obnovo prepustnic L ra kratilo potovanje 6« morajo vložit! najKaf-niju cn mesec pred potekom *eijavno*t-> prejSnjih, In sicer:
a) prosilci, ki etanu jejo v Ljubljani:	pri pristojni policijski »traimcl;
b) prosilci, ki stanujejo liven Ljubljane: pri lupansttu njihovegii bivaliiča.
Prošnje je treba obSirno, po možnosti v nem&ini, obrazložiti In priložiti potrebna tlo-JcanU, potrdilu uradov Itd. Navedba številke ln veljavnosti dosedanje piopustnice Je potrebna.
Htranke sc pri PriifsUdle IX dc* OKfl ne sprejemajo.
Vodja urada: podp. W«lky, stotnik.
Š«'f pokrajinske uprave ie za žasod
3. avausta do. 20. se rtom b ra odobril ljubljanski olinami c leiitev za odda-
io	plina z normalnim pritiskom. Plinarna bo v tem času oddajala plin z normalnim pritiskom v'nl< dan od fi-30 do 7.30 ure. od 10 do 13 in od 18.30 do 20.30. V tem času smeio stranke, ki polrebuieio več ko 30 kubičnih metrov plina, potrošiti naivec 60 odstotkov one množine plina, ki so tra T><?" rabile lani v tem mesecu. Mestna plinarna bo kršiicliem plin za nekai časa odklonila.
Po odredbi Sef.\ pokrajinske uprave mora l>iti Liublia ia_od ti. t. m. zatemnjena od 21.30 d > 5. ^ire.
V Puliu bodo zdai daiaii znak tudi *a predalarm. N tznanile s?a bodo sirene z enkratnim. 10 sekund trajajočim tuljenjem. Konec predalarma bo naznanilo enominutno tuljenje. Začetek alarma bo naznanilo štirikratno des^tsekumhio sirensko tiilien;e.
Srbski minslrski predsednik Nedi# le poival srbski narod, nai po svoiih močeh zbira podporo za oškodovance po bombardiranjih. Doslej so lindje zbrali za oškodovance v Beotrradu 2 milijona (>00.000 din. za oškodovance v Nišu 2 milijona din. v Smederevu 400 tisoč, din. v beosraiskem okrožju kuharici 400-000 din. za delavske družine od druffod pa 2.125.000 din.
Uprava policije in policiiskeaa i bera ima naslednje nove telefonske številke. Uprava policije. Šubičeva ulica: upravnik 35—00. uprava ooiiciie pa 31—00. 32—00. 33—00. Policijski zbor na Poganskem nasipu im,\ telefonsko številko: poveljnik 20—00 policijski zbor pa 29—04 in 39—67. Postala no-liciiskeea zbora (stražnice) imaio številke od 21—00 do 28—00 in 38-00. Konjenica policijskega zbora ima številko 21—70. Železniška policija ((»lavni kolodvor) ima pa številko 29—81.
Od ponedeljka 7. aveusta dalie odhaja iz Liuhliane proti Vrhniki mešani vlak ob 19.25 uri ju prispe na Vrhniko ob 20.5 uri. zato pa ne bo več na tei prosi vozil vlak. ki je doslei odhajal iz Ljubljane ob 18.25.
Otroci do 10 let dobe ua odrezek ' D 5«. >C 5< iu »M 5« nakaznice 241 mleko po 2 jajci na osebo. Noseče žene Pa dobe na svoie nakazilo za mleko na osebo 00 4 iaica.
Bivši bojevniki s pivo svetovne voi-ne se opozarjajo, da bo darovana dne 13. aveusta t. I ob 8 urj na Rožniku običajna sveta maša v »spomin padlih in umniih bojevnikov iz prve svetovne vojne. Sveto mašo bo daroval bivši vojni kurat pater dr. Hadrijan Ko-kali. Po sveti maši bodo molitve za umrle tovariše iz prve svetovne vojne. Bojevniki pevej «e naprošajo, da.Pridejo na kor. ostali bojevniki na nai napolnilo cerkev
Uslužbenci mestnega preskrbovalnega urada so dostavili vsem upravičen-cem tobst^n© nsksztticc doni. Kdor pa nakaznice iz kakršneffa koli vzroka ui dobil, nai to reklamira v Puccinijevi ulici 2. S seboi nai prinese ffla-vo iuliiske tobačne nakaznice, krušno nakaznico za avgust in osebno izkaznico.
Osebne vesti
POROČILI SO 8E:
V LJublJnl: O. Vinko Leskovec,'uradnik |*o-krajinske uprav* in griv. Krna SkaHekyji-va, uradnica anagrafsk« ya urada : K. dr. Mnrjnn FavSič in grif. Boža Koroščeva.
Čestitamo!
UMRLI SO:
V Ljubljani: Pel« r KaMelic, trgovec; Maka fceber, tiskarnar; dr. Alojz Turk, gimnazijki profesor: Anton Lokar, glavni arhivar
ne direkcije; Kran^Ska Kort*n< anova: Stava# Antlogova, fc'rane Robe*; Marija Pogačinkov*; Manja Snoj* va.
Na#e ndalje*
Listek ..Družinskega tednika'4
L
Usoda ljudstev na veliki cesti
Slovenci se lahko ponašamo, da no-znamo zemljepis l>olje kakor velika večina evropskih narodov, vendar 8e zdi, la pozna večina pri nas še najmanj tri male baltske države in njihove narode. Mnogi jih medsebojno zamenjavajo, in tudi tega ne vedo, kakšni so prav Za prav narodi, ki v njih žive.
Te tri baltske države, ki so leta 1918. dobile svojo samostojnost, a so Jo po boljševiški zasedbi leta 1939. izgubile, so od severa proti jugu Estonska, Letonska (ali L.>tiška) in Lijva (ali Litvanija). Letonci in Vlivanci (Litovci) so arijci, pripadniki indoevropskih ljudstev, ne pripadajo Pa nobeni izmed velikih evropskih plemenskih skupin, ne slovanV:i, ne germanski, ne romanski. Oboji so ostanek prastarega baltskega ljudstva, *i je imelo nekoč mnogo večja ozemlja, a so ga pozneje izpodrinili na severu in vzhodu Slovani Rusi, Belorusi Jn Poljaki, na jugozahodu pa N mci.
/°ii. Letonci in Litovci, so »i po jeziku sorodni, vendar imajo dva književna jezika in se štejejo za dva samostojna naroda. Od teh dveh jezikov le letovščina zelo važna zaradi tega, ker vsebuje temeljne elemente (korene) slov n -kih jezikov. V prejšnjih časih so šteli nekateri znanstveniki .	(^-'/	med Slovane. Dejstvo pa
je, da «..jre človek, ki dobro pozna slovanske jezik., azumeti marsikaj v Jitovsčini, ne da bi jo prej poznal. Dorini so pa besede podobne «*1<~ an&kim Po korenih, so po obrazilih drugačne *n drugačna je tudi slovnica.
Najsevernejša . jne.l tren bi.ti.akit* držav, w.ouiška, je c’ unovina Estoncev, najbližnjih sorodnikov Fi:.:ev. D»
so dandanes Estonci saivostojcn narod, je zakrivilo samo to, d so od Fincev ločeni po Fincem zalivu, sicer l>i bili s Finci eno. Še sedanji književni jezik Estoncev se le ~*alo razločuje od finskega, morda komaj toliko kakor češčina od slovaščine. Tako ••	■ > -:-> ^-‘onci ugrofinski r le-
menski skupini in po njej Mongolom. Tod.,
vidnejši tnlesni znaki	.bi-
stva so se pri Estoncih že davno po-razgubili nako k..kor pri Fincih in Madžarih. Vzrok ie tisrH-Vtno mesarje z arijskimi sosed’.
Estonci so bili v preteklosti tudi ozemeljsko zvezani z ostalimi severnimi ugrofinskimi ljudstvi: Finci, Ka-relijci, Samojedi itd.,, katerih domovina je obsegala ogromne pokrajine sedanje Finske, Karelije, ozemlja do severnega Urala in dežel pod Oneškim in Ladoškim jezerom ter Finskim zalivom. V času, ko je pričel ruski car Peter V&Iiki graditi na močvirjih ob izlivu Neve svojo aovo presiolnioo Petrograd, so bili Estoncj še sosedje Fincev in Karelijcev. Sele ustanovitev Pen ..da, katere ijasledek je bi o
e' ^nje Rusov v mesto in okolico, le razbila estonsko-finsko skupnost. Vendar so *e ohranili ostanki Estoncev vzdolž obalnega ozemlja • 'ed Pe-
trogradom in samostojno Estonsko še do dandanes, v kolikor jih niso boljše vi:.i v zadnjih 25 letih namerno odselili, da ne bi mogli nanje vplivati njMiovi rojaki iz svobodne domovine.
Prvo višjo kulturo so prinesli Estoncem, kakor tudi Letonjem in Litovcem, v-činoma nemški ...ižarji; /.a časa eformacije so pa postali Estonci, kakor Finci, protestantje. Pa tudi pod carsko Rusijo, v kateri Estonci niso ii .vtono :ie kakor srečnejši Finci, so se kljub zatiranju kulinrno dalje razvijali in stali po splošni izobrazbi široki!, množic znatno nad Rusi, kar velja v še veli' o večji meri za Letonce in Litovce, ki so živeli večkrat » ,-:.up-nostj g Poljaki. Kakor Finci v »Kale-valic, imajo tudi Estonci svoje slavno narodno epično poezijo, ki je delno skupna s finsko. Umetno slovstvo je novejše, a se je zlasti v zadnjih dveh desetletjih lepo razvijalo. Estonci imajo že nekaj pisateljev, katerih dela se prevajajo v mnoge kulturne jezike. (Slovenci smo dobili v Slovenčevi knjižnici povest »Maščevanje svste reke«.) Uspešno se je pričela razvijati tudi letonska in litovska literat-ira, vendar ni dosegla višine estonske, na katero je vplivala zelo ugodno *Jdi visoka literatura novih finskih po-kolenj.
Baltski narodi, posebno se Estonci, so bili v vsej preteklosti »narodi ob veliki cestic na severu, prav kakor mi Slovenci na jugu Evrope. To se pravi, da so čez njihovo ozemlje prihajale in odhajale vse vojske severa. Nad prvotno baltsko (litvansko-leton-3ko) ljudstvo so prišli najprej severni mongolski narodi (ugrofinski), toda to se je zgodilo že v sivi davni' i. Potem so divjale tam čez vojske Normanov (Vikingov), Švedov, Rusov, Plojakov, Nemcev, Džingiskanovih Mongolov ter spet Rusov in Nemcev. In ^narodi ob veliki cesti« so hirali ter shirali na neznatno število in neznatno ozemlje.
Pred pričetkom sedanje druge .svetovne vojne je bilo vseh Estoncev okoli 1,200.000. Pretežna večina se je bila 1. 191 S, rešila v samostojno Estonijo, ki je štela na 47.548 štirijaških kilometrih površine nazadnje okoli 1.‘200.000 prebivalcev; od teh več ko 85 odstotkov Estoncev, ostali so bili pa Rusi, Nemci in Židje. Leta 1939. so se Namci iz Estonske odselili, enako kakor iz Letonske in Litve.
V^čja od Estonske je Letonska s površino 65.792 štirijaških kilometrov in
2,000.000 prebivalcev, med katerimi so pa šteli več ko četrtino duš Rusi, Z id jr, Nemci itd. Nekaj Letoncev jo bilo po razmejitvi ostalo v SSSR.
Najjužnejša baltska država. Litva, je merila pred to vojno 53.227 štirijaških kilometrov in štela okoli
2,300.000	duš. Litovcev je bilo nekaj nad 80 odstotkov, ostalo so bili Židje (nad 7*/o). Nemci, Poljaki in Belorusi. Nekaj Litovcev je ostalo v Poljski, nekaj pa v Nemčiji.
Iz teh podatkov vidimo, da 90 vse tri baltske države redko naseljene in da je le Litovcev nekaj več ko Slovencev, d>čim so Estonci in Letonci manj številni.
Litva je živela ves čas svojega samostojnega obstanka v sporu s Poljsko. Njena vlada ni nikdar uradno priznala meje s Poljsko, in uradno je veljala skoraj do zadnjega *a litovsko glavno
mesto Vilna, ki je bila poljska, d oči m ja bil dejanski sedež litovske vlade v Kovnti (litovsko Kaunasu). V nekaterih razdobjih tudi ni bilo med Litvo in Poljsko nobenega železniškega ali sriloh obmejnega prometa. Litovci so bili proge ob meji razdrli, mejo proti Poljski pa zaprli z bodečo žico. Ta litovski odpor proti Poljakom je nastal samo zaradi Vilne (litovsko VII-nas). Toda do Vilne in njenega ozemlja so imeli Litovci pravico kvečjemu po preteklosti. Nekoč je bila pokrajina med srednjo Dvino mi južnim Njeme-nom res litovska, toda pozneje so se tam naselili Poljaki in Belorus; katoliške vere. V Vilni sami, kjer je bila tudi poljska univerza, je bilo komaj 5 "/• Litovcev. Toda boljševiki »o po zasedbi vzhodne Poljske in baltskih držav Vilno in nifmo ozemlje takoj priključili Litvi. Niso je torej pustili niti Poljakom, niti dali Belorusom in so s tem najtepše pokazali svoje »slovanstvo«.
Zanimivo, je. da je bilo pred boljše-viško okupacijo in aneksijo baltskih držav njihovo šolstvo zelo visoko razvito. Ljudsko šolo ie imela vsaka vas, veliko je bilo srednjih in strokovnih
šol, pa tudi visokih. Mala Estonska z
1,200.000	prebivalci jo imela c.el<5 dve univerzi, eno v glavnem mestu Tal-linnu (Rcvahi) in eno v Tarluju (Dor-patu), in obisk obeh je stalno naraščal. Letonska je imela poleg popolne univerze v Rigi še nekaj visokošolskih zavodov v Ljepaji, Litva pa celotno univerzo v Kaunasu. Estonsko glavno mesto Tallinn je štelo skoraj 150.000 prebivalcev, Tartu 80.000 in Narva
35.000. Letonska mesta so štela: Riga
400.000, Ljepaja 70.000, Daugavpils (Dvinsk, DUnaburg) 50.000 in Jelgava (Mitava) 40.000 duš. Siromašnejša z me. " ie bila Litva. Prestolnica Kaunas je štela nazadnje pred boljševiško zasedijo okoli 120.000, Savli 30.000 in Ponevvjesh 25.000 prebivalcev. Memel (Klaipeda) s 40.000 prebivalci, je bil skupaj z okolico samoupravno telo in le formalno združen z Litvo, ki ga je 1. 1939. odstopila Nemčiji.
Zdaj so baltske države opustošene od boljSevikov in vojnih viher. Prebivalstvi je zdesetkovano. In kaj bo jutri? Pokazala l>o šele bodočnost. Gotovo je le eno, da so vsi trije baltski na 'i neziproani nasprotniki boljševizma.
SLABA VEST
NAPISAL RUDOLF SCHWANNEKE
Peter je vstal. Okrog njegovih ust je igral zmagoslaven nasr esek. Potem se je spet sklonil nad truplo na tleh ležečega starega moža in mu hladnokrvno vzel iz žepa uro. Kazala je osem. Peter jo je položil na mizo in potisnil kazalce za eno uro naprej. Po* n ie z revolverjem narahlo ''daril po njej, šipa se je razbila in ura je obstala.
»Moj alibi k je sam pri sebi zadovoljno zamrmra] Peter in vtaknil uro spet v umorjenčev žep nazaj. Potem se je spet urno splazil skozi okno na
Vzemite
za ledvične bolezni
UR1DON čaj
Dobite ga v lekarnah
vrt in odondod na travnik za hišo. Nato > • odhitel k potoku, si umil roke in sezul čevlje in jih prav tako umil. Deset minut na to je bil že daleč odtod in je trkal na vrata nekih swjih znancev.
»Ali ne bi hotolj še nekoliko uživati večerni hlad?« jih je nagovoril, ko so mu odprli vrata. »Rad bi se pri vas nekoliko pohladil, dan je bil danes precej vroč.«
Kmalu so na vrtu pod košatim drevesom sedeli Peter in niemu : ;1o dobro znana zakonca Hellerjeva. Pogovarjali so se o tein in onem, posebno zabaven je bil pa Peter. Kar venomer je moral misliti na bodočnost, na bogato dediščino, ki mu bo vsled smrti njegovega strica padla v
roke in na brezskrbno življenje, ki ga l>o odslej živel.
»Koliko je pa prav 7.a prav danes že ura?« je prekinil čez nekaj časa pogovor Peter. »Svojo uro sem pozabil doma,« je potem pristavil.
»Pravkar bo devet,« mu je odgovoril gospod Heller.
»Žd devet,« se je navidezno začudil Peter. »Potem se bom pač moral posloviti, najbrže bi radi odšli že v posteljo.«
»Nikakor!« sta vzkliknila zakonca oba hkrati. »Saj vas že dolgo ni bilo k nam. Rajši nam še kaj povejte.«
»Rad,« je dejal Peter. »A o poli desetih se bom res poslovil, ker bo potem tudi zame čas, da grem spat.«
Potem so se še pogovarjali o vseh mogočih stvareh in o poli desetih je Peter vstal, se poslovil in počasi odšel proti domu.
»To sem res genialno naredil,« si je sam pri sebi mislil Peter, ko je stopal čez bližnji travnik..Moj alibi je vse-kako neizpodbiten. Stric je bil umorjen ob devetih, jaz sem pa tedaj že kramljal pri Hellerjevih. Prav gotovo bosta oba zakonca to kaj rada (»trdila.
*
Sredi noči se je Peter nenadno prebudil iz nemirnega sna. Ali gi je kdo klical. Prižgal je luč. Nikogar ni bilo. Vse je bilo mirno in tiho. Slišati je bilo samo tiktakanje ure na mizi. Pogledal ie nanjo, potem mu je v glavo šinila grozna misel: ali je stričevo uro pomaknil nazaj ali naprej. Nazaj - a to je vendar napačno. Potem alibija ne 1)0 mogel dokazati. Ni res, pomaknil to je za eno uro naprej. In vendar, kaj pa, če to ni res.
Mrz-li pot mu je »topil na čelo. Vzel je v roke svojo uro in premaknil kazalec. Nazaj, naprej, samo da bj se bolje spomnil. Saj je bil vendar tedaj miren in je ravnal premišljeno, vse-kako ie uro premaknil naprej. A kaj če jo je vendar pomaknil na7.aj?
Skočil je iz postelje, stopil k oknu in pogledal skozenj. Zunaj je vladala gluha tišina.
»V stričevo stanovanje moram « jo zdajci zamrmral Peter sam pri sebi. »Uro moram videti !n ugotoviti, če sem jo res pomaknil naprej in je vso v redu.«
Hitro se je obl :kel in tiho »kozi okno odšel iz hiše. Čez dobre četrt ure ie že stal pred stričevo hišo, so ročno zavihtel čez ograjo na vrt, odtod pa v hi'j. Pred sobo, kjer je svojo žrtev pred nek j urami umoril, je nekoliko postal in prisluhnil. Nič se ni ganilo. Gluha Hšina je vladala fle-povsod. Odprl je vrata in vstopil. Njegova zi tov j ■ še zmerom lepila na tleh. Stopil je k njej. segel v žep in potegnil uro iz nje. Pogledal je nanjo in obraz se mu je zjasnil. »Vse jo_v redu,« je poMaanj zašenet&l. Zdajci ga je oblil snop svetlobe, Peter je zagledal pred seboj dva moža z naperjenima revolverjema.
»Položite uro na mizo,* mu je **-jK)v©dal eden izmed njiju. Peter je So enkrat popledal na kazalca, ki sta kazala devet, "otem noložil uro na mizo in mirno dopustil, da sta a detektiva uklenila in odpeljala s 3«boj.
Vitamini v robidnicah
V	Nemčiji so ugotovili, da vsebujejo tudi robidnice vitamine. V robidnicah pritličnega robidovja, ki ga najdemo zlasti ob vodah pogostonia v večjih skupinah in ga prepoznamo po drobnih, zelenih steblih in listih s puhasto rahlim bodičjem, so vitamini zastopani saino polovico manj kakor v limonah, ki so tako izvrstno sredstvo proti skorbutu in drugim obolenjem. Ce te robidnice naberemo in » sladkorjem konzerviramo, se tudi leta dolgo ne pokvarijo. Toda te robidnice »o redek plod in jih žal ni mogoče nabirati v takih količinah, da bi se kon-serviranje izplačalo v večjem obsegu. Priporočamo jih pa otrokom, da jih zobljejo, če jih najdejo.
Plezajoče koze
Vzhodno od Avstralije se dviga iz Tihega oceana otočje Barrier Riff. Nekaterih teh otokov so koralne čeri. na katerih je rastlinstvo zelo sk0|>0 razraščeno. Največ raste tam neko listnato drevo, ki širi precej položno svoje veje. Na te otoke so pred 150 leti i*-pustili koze, ki naj bi postale domačinom edina živina. Koze so se novi domovini tudi res prilagodile in se v teh 150 letih naučile plezati po drevesih, menda edine na vsem svetu. Ker na tleh ne najdejo dovolj hrane, splezajo po |>oložnih vejah listnatih dreves za listi tudi do višine 10 m nad zemljo.
Usnjene izdelke barvaite le * *n»-clnlno barvo ki n*niu ne Skodui*. RIaks — Naonleonn* trs
Ptijaanicutt aknumM
Mož z železno masko
Povest nesrečnega posredovalca med dvema vladarjema
(Gl. zažetek v prejšnjih treh štev.)
Let« 1681. je Saint-Mars napredoval. Postal je poveljnik trdnjave Esiles v Dauphini. Od svojih pignerolskih jetnikov ni vzel s seboj v Exiles nikogar, razen »tistega iz spodnjega stolpa«. Larivtere je bil med tem umrl. V Exilesu ie bil skrivnostni mož z imenom Bustache Dauger še strože zastražen in osamljen. Dvanajst let je tako preteklo, in skrivnostni mož je ostal prav tako miren in vdan v svojo usodo, kakor je bil prej. Vendar je bil »vedno bolan in zdravljen«. Toda tudi zdravnik, ki ga je zdravil, ni »mel nikdar videti njegovega obraza, kar je zdravljenje nedvomno oteževajo.
Leta 1691. je Saint-Mars drugič napredoval, Postal je poveljnik otoške trdnjave Svete Marjete na Rivieri. Tudi tedaj je vzel skrivnostnega Jetnika iz Exilesa s seboj na otok. Na dvanajstdnevnem potovanju iz Exilesa na Otok sv. Marjete bi se bil nesrečnež skoraj zadušil, zakaj vozili so ga zaprtega v zaboju in pokritega s prtom. Celica skrivnostnega jetnika na Otoku sv. Marjete je še ohranjena in je mogoče ogledati si jo. Obrnjena je z oknom na modro Tirensko morje in dovoljuje tako lep in pomirjujoč raz Sled.
'7. nekega pisma, katero je Saint-Murs pisat dne 6. januarja leta 1696. pl« miču Barbezieuxu, posnemamo sledeče, nanašajoče »e na skrivnostnega jetnika:
»Prvi mojih poročnikov vzame ključe zapora mojega starega jetnika, s ' a-terim pričenjamo pregled in razdeljevanje hrane. Poročnik odpre vsa tri vrata ječe in stopi v celico. Jetnik mu vl|udno izroči skledo to krožnik, in poročnik odnese oboje naredniku, ki stoji zunaj. Ta ju izroči drugemu poročniku dm mizi n* hodniku, ki po-
sodi natanko pregleda, če ni na pločevini morda kak napis. Ko damo jetniku vse, kar potrebuje za tisti dan, preiščemo njegovo posteljo, tla, rešetko na oknu in včasih tudi jetnika samega. In ko ga nazadnje še vljudno vprašamo, ali sj še česa želi, odidemo k naslednjemu jetniku «
Leta 1698. je Saint-Mars zadnjič napredoval in postal poveljnik pariške Bastilje. Njegov »stari jetnik« je tudi takrat odšel z njim na novo mesto. Tedaj »e v poročilih prvič omenja črna maska iz baržuna. Jetnik jo je nosil na obrazu za časa prevoza z Otoka sv. Marjete v pariško Bastiljo. Postal je bil pa že popoln starček s ko sneg belimi lasmi. Z njim so ravnali zelo obzirno in pozorno in Saint-Mars tudi gotovo nikoli ni imel potrpežljivejšega jetnika od njega. »Mož t črno baržu-nasto masko«, iz katere je pozneje ustvarila domišljija »železno masko«, je živel v Bastilji še nekaj let in umrl v ponedeljek 19. novembra leta 1703. Tam je skrivnostni jetnik vedno nosil črno masko. V torek ob 16. uri so ga pokopali na pokopališču pri cerkvi sv. Pavla. Njegov pogreb je stal 40 frankov. V seznamu je bil tedaj vpisan kot gospod pl. Marchiel.
Če je že omenjeni zgodovinar Funck-Bretano iz podobnosti imena sklepal, da je bil Marchiel ali Marchioljr, kakor je vpisan med mrliči v cerkvenih knjigah, identičen z italijanskim izdajalskim grofom Mattiolijem, o katerega izdaji je bila poučena vsa tedanja evropska diplomacija, je bilo to sklepanje že zategadelj napačno, ker bi bila imela oblastva pač vse prej vzrok izbrati mu Ime, ki bi bilo manj podobno njegovemu pravemu. Če bi že hotelo zabrisati za njim vsako sled. Omeniti je namreč treba, da so bili
v	tistih časih vpisani sploh vsi državni jetniki v vseh jetnišnicah v spise le e psevdonimi, in to čim bolj mogoče različnimi od njihovih resničnih imen. Ime Marchiel govori torej prav zaradi tega, da mož, ki so ga tako vpisanega pokopali dne 20. novembra leta 170*., ni bil grof Mattioli. Mimo tega bi bila
kaj malo logično, da bi moža, ki je moral živeti v ječj tako skrivnostno, ki je moral nositi na obrazu črno masko in katerega mrtvo truplo so sežgali v živem apnu, da bi ga nikdar nihče ne mogel niti mrtvega več spoznati, vpisali v spisek umrlih s pravim imenom, ali s psevdonimom take podobnosti z imenom italijanskega grofa. Skrivnost >moža s črno masko« je morala biti torej tudi sicer mnogo važnejša kakor skrivnost grofa Mattiolija, katerega dejanje je itak poznal ves tedanji politični svet.
Po znanih dejstvih, ki smo jih pravkar opisali, po še ohranjenih pismih in dokumentih in ne nazaduje tudi po sovpadnosti zgodovinskih dogodkov, je mogoč zato le en tam sklep, da je bil skrivnostni jetnik z izmišljenim imenom Eustache Diauger in nazadnje mousieur de Marchiel ali Marchioljr nedvomno italijanski abb6 Pregnani, ki je bil poučen o temni diplomatski igri med francoskim kraljem Ludvikom XIV. in angleškim kraljem Karlom II. Mož je postal obema vladarjema nevaren in nadležen v tistem trenutku, ko je izvršil svoje vohunsko in diplomatsko poslanstvo in je bila tajna pogodba med obema suverenoma dejansko sklenjena in podpisana. On edini tudi ni imel nobenega osebnega razloga o tem vsekako nečednem paktu brezpogojno in za vselej mojfati. Moral je zato nedolžen že vnaprej v dosmrtno ječo, da francoski, nizozemski in zlasti angleški narod ne bi pravočasno izvedel, kaj sta zl>arantala med seboj Ludvik XIV. in Karel II. Dejstvo je pa, da se je tisti dan, ko bi bil moral stopiti na francoska tla v Calaisu abbe Pregnani, pripeljal neki skrivnosten jetnik v Dunquerque, od koder je nastopil pot v Pignerol ob italijanski meji. Vsi sovpadajoči znaki govore torej za to, da »mož g črno masko«, ki se je pozneje ohranil v spominu kot »mož z železno masko«, ni bil nihče drug kakor abb<5 Pregnani.
Po vsem tem postane tudi klavzula dovorske pogodbe mod Ludvikom XIV. in Kartoni II., po kateri se Karol
priznava h katoličanstvu, drugače razumljiva in osvetljena. Te klavzule ni stavil kot pogoj Ludvik XIV. francoski, ampak osebno Karel II. angleški Njegov sen, povod, ali morda tudi le up vesti pri tej pogodbi je bil v cilju, pripeljati Anglijo s pomočjo frauco-coskega denarja in francoskih čet spet h katoličanstvu. Zato je morala nastati vojna z Nizozemsko. Toda zgodovinski razvoj se je zasukal drugače in načrti Karla II. se niso uresničili. Anglija je ostala anglikanska. Za naše vprašanje je pa mnogo važnejša ugotovitev, da je bila skrivnost pakta tako važna, da bi bil Karel 11., če bi jo bil kdo izdal, izgubil ne samo svoj prestol, ampak morda tudi glavo, Ludvik XIV. bi pa bil s tem izgubil svojega edinega zaveznika in nakopal Franciji na-sprotstvo vse. Evrope. Tako se je razvoj dogodkov pozneje, po padcu Jakoba II. v Angliji, tudi res zasukal, ko so čete trojne alianse pod vodstvom princa Evgena in Malborougha zdrobile Ludvikovo moč in je Francija v brezuspešnih bojih izkrvavela. Skrivnost te pogodbe je bila torej na vsak način tako zelo pomembna, da je bilo obema vladarjema kaj malo mar, storiti nesrečnemu posredniku abbžju Pregnaniju krivico, zgrabiti ga, oropati svobode in zapreti za vse življenje v ječi samo zato, da »e kdaj ne bj Iz-pozabil in povedal nekaj, česar nihče ni smel izvedeti. Datumi sovpadajo natanko * datumi znanih zgodovinskih dogodkov. In ker je Fouqi'et tajna Ludovikova pogajanja s Karlom itak že poznal, saj je, preden so ga vtaknili v zapor, sam pri njih sodeloval, nam postane tudi razumljivo, zakaj je »mož s črno masko«, to se pra-
vi	abbč Pregnani, smel brez pomislekov postati njegov drugi sluga v Pigue-rolu.
Za to, da je bil »mož s črno« ali »železno masko« res abbž Pregnani, govorj pa nazaduje tudi dejstvo, da je jetnik vsa leta tako Bogu vdano prenašal svoje muke, čeprav je vedel, da se mu godi grozna krivica. Zakaj? Zato, ker je bil kot vereu katoliški re-
dovnik sam zainteresiran na tem, da so pogodba med Ludvikom XIV. in Karlom II. uresniči in se tako Anglija vrne h katoličanstvu. Trpel je torej vdauo in molče zato. ker je bil prepričan, da s tem, da sedi — čeprav nič kriv — v ječi, posebno pospešuje in pomaga doseči omenjeni katoliški cilj. Tako se zdi skoraj nedvomno dokazano, da je bil skrivnostni zgodovinski jetnik s črno masko abbč Pregnani. Človek, ki je skoraj tri stoletja zanimal ne samo množice, ampak tudi zgodovinarje in povzročil celo vrsto ugibanj in legend, torej ni bil noben princ ali kak drug znamenitnik, temveč neznaten italijanski redovnik, M so ga le usodna naključja dvignila do tako važne vloge posredovalca v tedanji najvišji diplomaciji, a obenem tudi do tako bridke tragedije.
Prvi, ki je postavil trditev, da je bil »mož z železno masko« abbš Pregnani, je bil neki angleški častnik in poznejši znanstvenik na univerzi v Cambridgeu. Svoje izsledke je izdal v knjigi z naslovom »The man of the mask«, ki je dvignila v Angliji obilno prahu. Našli so se ceto zainteresirane!, ki ao brž pokupili vso naklado, da se tako razkritje ne bi razširilo. Toda razvoj rar.iskavanj je šel kljub temu dalje.
Nas Slovence bi posebno zanimalo, kakšnega pokolenja je bil nesrečni abbž Pregnani. Omenja se le. da je bil Italijan in je prišel v Francijo i* Italije. Primek je italijanski samo po končnici; če to odbijemo, nam ostane obliica Pregnan, ki se v italijanščini in francoščini izgovarja Prenjan. Ker sta oba priimka. Pregnan in Prenjan, dandanes živa med Primorci, bi bito iz tega nemara mogoče sklepati, da je bil abbč Pregnani vsaj po svojem po-kolenju slovenskega rodu. Tako bj itneli nazadnje ep\6 mi pravico lastiti »i »moža * železno masko« kot našega rojaka. Morda bi se hotel kdo naših znanstvenikov pobliže [»zanimati ** tega skrivnostnega Pregnani ja?
Po miinchenski reviji »/>it Pont .
Konoo
.ZAKOPAL NA VRTU.
5MO REŠENI!!
ČE NATOEMO ZA* KLAD,KISA 3E SUL TAMOV OCE-
NEKEGA ONE <-	|
' ”V_ZapRavili smo It''
PttECEDŠNO VSOTO *I ^SULTANOVE BLAGAJNE
<>IH, BLAGAJNIK IM OBA »VE TOVA LC*J
____ 10. Vlil. »94*
Križanka šlcv. 23
POMEN BESED
Vorftiu..^: 1. Vodnik jo imenuje v isti sapi z jajcem. Merilo za slamo.
— 2. Predlog. Etui. Zuvrne trditev.
— 3. Prislov. -	4. ShaVespcarjeV juna ;. Mesto na Finskem. — 5. Dobro došla tatovom. Del kmetskih vrat.
— C. Politična kratica. Vsebina imenik, v. — 7. Konec rek in potokov. —"
8. Veznik. Staroveško orožje. Medmet.
— 9. Oblika kazaln.ga zaimka. Ženska pokrivala.
Navpično: 1. Ljuu.j. pešačenje, t— 2. člen. žensko ime. Zemeljska n3 gre skozi Ljubljano. — v. Evropski narod. — s. Katalavnsko polje r-u jo 1. 451. postalo usodno. Nesreča z* naš rai„u je, da ga mnog: niso o pravem č-su spoznali. — 5. Del ob. riža. Gradbena snov. — 6. Reka n® Ruskem. N,ma je vsakdo, kdor je hodil v šolo. — 7. Najskromnc-jše človekovo domovanje. — 8. števnik. Nadomestek za gotovino. Predlog. —■
9. Gostija.
Rešitev križanke št. 22
Vodoravno: 1. uk; vozilo. — . srd; bazen. — 3. lord; bas. — 4. upornik.
— 5. ga; soj; na. — 6. dajatev. — 7. kal; Čiro. — 8. Dover; ker. — 9. Fri ek; da.
Navpično: 1. usluga; d, f. — 2. Kropa; kor. — 3. dro (nastalo i> »dobro«); davi. — 4. drsalec. — 5. ob; noj; re. — 6. zabijač. — 7. Izak; tik. — 8. les; nered. — 9. on; zavova.
Naraščajoče zanimanje za knjige
Ljubljana bere, bere kakor ni brala še nikoli. V javnih knjižnicah je vedno velik promet, založbe izdajajo vedno nove knjige in knjigarne jih prodajajo tako naglo, da ao nekatere izdaje po nekaj mesecih ali eel<5 tednih popolnoma razprodane. Tudi naklade so se dvignile in dosegle za nas rekordne višine, čeprav je naš trg zaradi sedanjih razmer omejen tako rekoč na samo Ljubljano. Če bi bil trg širši, bi dosegale sedanje izdaje naklade. ki so se nam zdele celo teoretično nemogoče.
Ni pa tako samo pri nas. V vsej Evropi se je povpraševanje po knjigah tako-dvignilo. da presega ponudbo. To velja 2lasti za tiste narode, kjer je uporaba papirja zaradi vojnega goe)X>-darsiva omejena in je poljubno izdajanje knjig nemogoče. Tam bi t tu mogoče prodati vsako knjigo v dosti večji nakladi, kakor Je dovoljena. Tudi v državah, kjer poraba papirju ni omejena, ali vsaj v neznatni meri, je število izdanih knjig in izvodov silovito poskočilo.
Na švedskem je doseglo število novih knjižnih izdaj že leta 1942. rekord. Izšlo jih je leduj 3443. Leto poaneje je izšlo sicer 100 manj, zato pa se je naklada dvigDila in prodalo se jih je za 10 odstotkov več. V Švici je izšlo lani 3358 knjig, leto prej pa samo 2875, a še leto prej le 1510. V treh letih se je torej produkcija več ko podvojila in prav tako tudi naklada. Zelo *e je mimo tega povečalo število obiskovalcev knjižnic in izposojevalcev knjig. V Belgiji, kjer je uporaba papVja in • tem izdaja knjig močno omejena, se je zlasti naklada tako dvignila, da izhajajo zdaj knjige v nakladah sedmih, osmih in več tisoč izvodov, medtem ko je znašalo prejšnje povprečje dva do tri tisoč izvodov. Mnogo francoskih belgijskih knjig gre tudi v Francijo, kjer je omejitev v izdajanju če dosti večja ko v Belgiji. V Nemčiji, kjer poljubno izdajanje knjig ni dovoljeno, »o močno naraslle naklade dovoljenih. Leta 1941. je znašala naklada vseh nem'ki'i knjig skupaj okoli 142 milijonov izvodov, a tudi poslej ni padla.
Vojna je torej povsod dvignila zanimanje za knjige, kar je gotovo zanimiv pojav, ki psihološko še ni raziskan. Ugotoviti je mogoče le to. da je porast zanimanja za knjige v noki zvezi z vojnim stanjem. Morda se Človeštvo iz podzavestno potrebe umika pred grozotami resničnosti v višji in lepši svet knjige? Ali bo to sedanje zanimanje vplivalo tudi na poznejše, povojno? Upajmo! Na vsak način »e pa ni v tej vojni uresničil stari rek, da med vojno muze molče. Prav tako se niso izpolnila zla napovedovanja, da bodo žurnaiistika, radio in kino izpodrinili in • časom popolnoma potisnili v stran pomen knjig. Vse kaže, da se bo zgodilo prej narobe, da bodo prav ti surogati lele v potni meri uveljavili »esniino vredno* dobre kanse.
UKU ZIMSKI ILDNin
SERUM NAMESTO KRVI
Nova metoda transfuzija krvi rešuje življenje ranjencev na bojišču
Napisal dr. H. Schwleek
r Do prve transfuzije krvi so v 17. stoletju dovedle fantastične ideje. Kri je ie od uekdaj veljala za nosilko življenja iz. osebnosti sploh. In tak. ti pivi tovrstni poskusi nastali iz zamisli.
da bj se moglo značaj nasilnih duš-v-nih bo'nikov umili ti 8 transfuzijo krvi nagnjetov. Nekaj takšnih poskusov je poteklo brez škode za bolnika, južneje v teku naslednjih let in stoletij je pa transfuzija krvi često škodovala ali celo dovedla do smrtnih pri...erov. Tako je ves postopek prišel na slab glas iu so ga zdravniki za dolgo dobo sploh prepovedali.
, Bele v dvajsetem stoletju so zdravniki naposled ugotovili, zakaj je transfuzija krvi v nekaterih primerih škodi 'a ali pa celo zakrivila, da je pacient zaradi nje umrl. Spoznali so, da nimajo vsi ljudje enake krvi, t .n-več jih lahko razdelimo v več krvnih skurrn, ki se med s tx>j ne sinejo možači. Rdeča krvna telesca ei n. ; krvne skupine se namreč lahko v brvi bohiika, ki mu je zdravnik narcuil transfuzijo, razkrajajo in povzroče Hnrtonoona obolenja. Od trenutka ko •o zdravniki to ugotovili, je pa nastopila transfuzija svojo zmagoslavno pot navzgor. Zdravniki so jo Čedalje pogosteje u|>orabljali v primeru velike ligube krvi. pa tudi pri raznih drugih obolenjih, često so samo s transfuzijo rešili na smrt bolnemu človeku življenje. Posebno pri ranjencih Da bojišču je transfuzija Vrv j neobhodno potrebna. Saj ravno pri njih zmerom obstoji nevarnost, da izkrvave in satno zaradi nezadostne količine krvj um-o. Zdravniki lahko ravno s pomočjo vb. :-zganja krvj na bolniku izvedejo op rafijo, ki je sicer zaredi oslabelosti ne bi prenesel.
Na bojiščih je p« nastopila glede transfuzije krvj težava t~ko glede krvodajalcev. kakor tudi zaradi - onrvanj-kaoja časa za vbrizganje krvi. Ideahio bi bik* vsekako, če bi zdravnik kri lahko zmerom imel pri sebi in bi z »jo, ne da bi moral izgubljati predragoceni čas, lahko ranjencu takoj na Inestu pomngnJ. Poskusi na tem področju so pokazali, da moremo kri on-•ervirali samo za neki določeni čzb, ker Se sicer rdeča krvna telesca razkroje in kri ni več uporabna. Naposled so zdravniki spet naredili važen korak naprej. Ugotovili eo. da ima kri.
ki ji odvzamemo krvna telesca — serum — prav takšne za življenje koristne lastnosti kakor kri v celoti.
V zavodu za fiziologijo in kt i.jo na vojnomedieinski akademiji v Berlinu so zalo že ob začetku sedanje vojne začeli delati poskuse, kako bi jirido-bivali človeški serum za trai. užije. S pomočjo neštetih težavnih poskusov so naposled izgotovili serum, ki se ue loči (X) krvnih skupinah in je torej za vse ljudi uporaben, poleg tega se pa tudi ne pokvari. Ampule z 290 iu 500 ccm seruma so j>otem poslali na boiiščj in so ga zdravniki uspešno uporabljali. V letih vojue je ta serum že tisočkrat rešil življenje ranjencem, ki Ivi sicer zanesljivo umrli zaradi prevelike izgube krvi.
'dicinska znanost je šla pa ) dalje. Temu serumu je odstranila - i in ga spremenila v suh prah, ki ga je moči zmerom z vodo razredčiti in | re-oblikovati v pravi serum, ki ga lahko zdravnik vbrizga. Ampule s suhim serumom lahko zdrže hud mraz, saj ne obstoji nevarnost, da bi zaradi zmrz-njenja tekočine v njih, popokale, /a vojskovanje pozimi je to vsekako velikanske važnosti.
Nešteto velikih laboratorijev, kj »o v službi vojaštva, zdaj izdeluje v N, i-či‘ , potrebi obe vrsti seruma. Glede na letni čas in druge okolnosti v . 4 labor. • »rijih izdelujejo tekoč kor .-virau serum, »li pa suh konserviran serum. Kri za izdelovanje seruma dajejo vojaki nadomestnih armad, posebne »krj zbirajoče skupine« pa hodijo iz kraja v kraj, kjer častniki in moštvo radi prostovoljno dajejo kri za ranjene tovariše. Kri krvodajalci v o-tem v določenem razmerju pomešajo, da izgube vse lastnosti po6amp~:ih krvnih skupin in je uporabna za -ljudi, ne glede na njihovo krvno tku-pino. Kontrola, ki io vodijo pri izdel >-vanju seruma, izključuje možnost, da bi v njem ostale katere koli L »le<. tiske klice. Izide transfuzij na bojišču zdravniki zapisujejo v seznani, ki je vsaki ampuli priložen. S pomočjo njega potem delo v vojaškomedicinskih uka-demijah še bolj uspešno poteka. Tu tudi Izvajajo znanstvene poizkuse, ki služijo nadaljnjemu razvoju te .nelode in raziskovanju njenega učinka.
(.Dor Adler', Berlin)
Mnogoštevilni tabori nemške ženske mladine po Nemčiji in zasedenih ozemljih pričajo o velikem delu. ki ga za časa vojne vrše dekleta v tovarnah in na kmetih. Prav posebno veseli so jih kmečki gospodarji, ker brez nj h ne bi mogli pospraviti želve, oskrbovati živine in urediti dela v hiši. Na naši sliki vidite dekleta, kako zjutraj v vrsti stoječa poslušajo voditeljico, ki jim razlaga njihov delovni program za tisti etan.
♦+♦«««♦«♦«♦♦♦«
Uničenje dragocenih starin
Pri enem Izmed udnjih terorističnih letalskih napadov na Berlin, le bil
Cirušen tudi muzej Tell-Halaf v Char-ttenburgu. Pri tem so bile uničene najstarejše na svetu znane kamnite sohe. V tem muzeju so bilj razstavljeni sploh sami znamenit) in dragoceni predmeti izkopavanj nemških arheologov ). 1911. in 1929. na razvalinah griča Tell-Halafa v gorenji Mezopotamiji. Najdišče leži v povirju Haburja. pritoka v Evfrat. In sestoja iz dveh gričev, k; se imenujeta Tell-Halaf in Dje-belef el Beda. Pri Tell-Halafu je stalo svetišče Subarereev, a uničeno je bilo nekako 2200 let pred Kr. r. Kipi in reliefi so Se pa obraniti in bili so po iskopanju prepeljani v omenjeni muzej v Cbarlottenburgu. Vse te plastike so bile napravljene v četrtem tisočletju pred Kr. r., in med njimi so našli tudi take prav velikega obsega. Tako so bili ti kipi najstarejši med doslej znanimi. Predstavljali so bogove, ljudi in živali. Upodobljeni so bili v njih tudi lovi, boji in kultni obredi. Nekateri liki so imeli zares fantastične oblike. Uničenje teh prastarih kulturnih spomenikov obžaluje gotovo ves sveL
Sredstvo proti kaljenju krompirja
Profesor botanike na vseučilišču v Ros toku v Nemčiji, dr. Detteiler, j« iz-našel sedaj sredstvo, ki preprečuje kaljenje vskladiščenega krompirja. Vsako-our je znano, da prične krompir, vekladiščen čez zimo za prehrano, posebno proti pomladi rad kaliti. S ka-.jenjem in premočnim dihanjem izgublja krompir dragocene hranilne snovi n se tudi po količini manjša Prof. Detteiler je odkril neki preparat, ki e skoraj brez vonja, a popolnoma neškodljiv in tudi ne vpliva na okusnost 'er redilnost krompirja, s katerim je ireba vkladiščene gomolje samo po-.uti, pa je že dosežen hoteni namen. 4a tako prepariranje je potrebnih ^a-uk> 70gramov preparata za vsakih 100 (ilogramov krompirja. Ce krompir ure pari ramo že takoj ob vskladiščenju, tali sploh no poganja, če pa ga pre->»r!ramo ko že kali. do Cern dolžine akoj odmrejo. S tem srno dobili sred-tvo, ki bo preprečilo izgubljanje hra-ill v krompirju in bo zlasti v večjih .alogah napravilo dragocene usluge.
Nova zvezdoslovna odkritja
Kljub sedanjemu vojnemu času in ijegovim stiskam gre tudi znanost, in «eebej še zveadoelovna, dalie svojo magovito pot. Tako smo dobili v zad-•jem času zelo važna odkritja tudi na edročju preučevanja ipiralnib megel
voemirju. 0<ikar namreč vemo, da so DŽr»l»o meglo o reso tel 1» skupki
sončnih sistemov, kakršen, je naš, v celoti pa identične z našo Rimsko cesto. sc zvezdoslovri zelo zanimajo zanje. Na hamburški zvezdami se je zdaj poerečilo odkriti v ozvezdju Velikega voza cčlo vrsto takih Spiralnih megel Po svoji posebni gostoti 6e razločujejo od vseh drugih doslej znanih. Samo na ploskvi velikosti polnega meseca se je posrečilo našteti 91 takih meglic, od katerih se vsaka sestoja iz milijonov enakih sonc, kakor je to. ki ogreva našo zemljo. Po najsvetlejših meglicah je uspelo hamburškemu prof. dr. Wacbmannu tudi izračunali oddaljenost od zemlje. Ta oddaljenost znaša okoli 50 milijonov svetlobnih let. Te meglice so torej oddaljene od zemlje petdesetkrat bolj kakor nam najbližja špiralna megla v Andromedi. Dalje je bilo ugotovljeno, da se te meglice premikajo dalje z blazno naglico 8500 kilometrov v sekundi in se zaradi tega za toliko tudi oddalje vsako Bekundo od nas. Ta odkritja nam dokazujejo, kako neskončno je vsemirje.
Podoba, v kateri mi zdaj vidimo le meglice, je nastala, računajoč po oddaljenosti. pred 50 milijoni let, kajti toliko časa je potrebovala svetloba od tam do nas. Kakšna ie sedanja trenutna podoba, bj pa modi izvedeti šole čez 50 milijonov let. Med tem časom, kar je potrebovala svetloba od tam do nas. se je gotovo že vse v si-stenid meglic spremenilo. To pa *o pojmi o brezkončnosti prostora in časa, katerih naš razum ne more in jih nikoli ne bo dojel.
Žarnica, jarka ko sonce
Seoiarionaleu napredek elektrotehnik«
V starih časih so dejali, da med vojno molčijo muze, kar je pomenilo, da med vojno ni časa in ne pogojev za razvoj umetnosti in znanosti. Sedanja vojna je pa v tem pogledu docela nekaj drugega. V tej vojni muze ne molčijo. Umetnost dosega nove vzpone, a še bolj napreduje znanost. Dolga je vrste znanstvenih izsledkov in izumov zadnjih petih vojni let. Nekateri so v neposredni zvezi z vojskovanjem, drugi pa posegajo na širša področja in bodo pomeuili še prav posebno v povojni dobi obogatitev življenja.
Med take iznajdbe spada ludi naj-novejšj uspeh nemške elektrotehnike. Nemškim znanstvenikom se je namreč posrečilo izdelati žarnico, ki dosega svetlobnost sonca. Svetlobnost sonca znaša 150.000 stilbov, kakor se tehnično imenujejo stopnje svetlobne jar-kosti, medtem ko znaša svetlobnost dosedanjih navadnih žarnic komaj 1000 stilbov. obločnic pa 18.000 stilbov. Da se je znanstvenikom končno posrečilo napraviti tako luč, je bilo treba premagati celo vrsto težkoč. Nova luč je neke vrste žarnica plinske sprostitve, katero označujejo zaradi njene oblike kot »kroglasto žarnico najvišjega pritiska«.
Nasprotno o<l obločnice, ki potrebuje zaradi neprestanega izgorevanja oglja posebno aparaturo, ki uravnava raz-
daljo med obema poličirsma oglja in skrbi, da ostane ta razdalja zmerom enaka (drugače se namreč lok prekine in obločniea ugasne), je mogoče lo novo luč poljubno užigatj ati ugašati, ne da bi pri užigauju ali ugašanju njena svetilna intenzivnost naraščala ali pojemala. Da pa res dosega njena svetlobnost sončno, je mogoče dokazati s čislo preprostim poskusom. Ce zberemo njene žarke v zbiralni leči, je mogoče z njimi prižgali cigareto ali zažgati papir docela enako, kakor s sončnimi žarki, ki iih spustimo skozi isto lečo.
Nova žarnica je Izdelana tz zelo močnega kremenčevega stekla, vanjo sta pa napeljani dve volframovj elektrodi, med katerima žari le nekaj mi-limelrov dolg svetlobni lok. Žarnica je napolnjena z nekim žlahtnim plinom nepremočnega pritiska, ki se uporablja za prižiganje, in točno določeno količino živega srebra, ki se u.ed žarenjem fropolnoma razplinl in s tem zviša žarilni pritisk do 80 atmosfer. V notranjosti žarnice nastane tako toplota 7 do t tisoč stopinj. Ta izredna toplota je vzrok za tako veliko svetlobnost in svetilno izrabo žarnice.
Uporabljivost te žarnice je pi Skladna zlasti povsod tam. kjer je |>otrebna izredno velika svetlobnost. tako pri optičnih registrirnih aparatih, pri mikroskopih, supermikroskopih itd.
Sveče na klobuku
Francoski slikar Lebrun, ki je živel v letih 1619—1690, in je slikal zlasti zgodovinske slike, je bil posebne vrsle čudak. Slikal je namreč pri umetni svetlobi in sicer tako. da je bil njegov atelje polovico razsvetljen, polovico pa temen. Ker je hotel imeti obraz v senci, si je pri slikanju posadi] na glavo velik širokokrajnik, na katerega robu so stale goreče sveče. Te so mu tako razsvetljevale platno, na katero je slikal svoje slike. Glavo je moral pri tem seveda držati mirno, da sveče niso ugasnile.
5DL«
ČUDEŽNE OfiANKE 30 PRINESLE MUKA PRVEAA NA OLJ. POSTAL JE SUL* TANOV OSEBNI BftZOTEK IN SULTAN MU JE BIL SE POSEBEJ NAKLONJEN TO AA 80 MU ZAVIDALI OSTALI SULTANOVI SLU
Iabniki in mu »tat'
SALt ŠKODOVATI. 0
»Ali, ti si im povzročala najmanj •ruda od vseh. kar sem jih kdaj vzga-J™a« je rekla Berndlova. »Ti si bila ooslej moja najboljša učenka. To li •®em zdaj odkrito priznati. In še ne-■ui: od nobene svoje učenke se nisem »c tako težko poslavljala, kakor od !™e. Toda ne govoriva več o temi jjPidi, odidiva na sprehodi Hotela bi j« prav do vrha parka na hribu. Morda bom zadnjič tam.«
Tiho sta odšli druga ob drugi v ••obino parka.
xxn.
Ko sta se čez čas spet vračali s *rua, sta srečali gospo Lydijo in Vjfo. Gospa Lydija ie v zadnjih de-•etih letih vidno odcvei .a Postala * okrogla, toda njene nekoč tako J"‘.ike poteze obraza so postala •udno ostre. Poznalo se ji ie, da je bvela ia leta v nezadovoljstvu. Zdaj “o ie bila s svojo usodo še dosti bolj
LJUBEZENSKI ROMAN
DVEH DELIH
VAN KAIT
ZOBNA KREMA
Nezadovoljna, kakor pred desetimi
*ti, m vsi Anettini napori lepotičenja zaradi te nezadovoljnosti ostali brez slehernega uspeha. Starala se je hitreje kakor bi bilo Ireba. Anetta pa k ie seveda še vedno pravila »lepa Markiza« in ji v svoji otročji vdanosti govorila lepe laži. Še vedno je Lydija nosi|a tudi lepe obleke »n je potrošila ibse več kakor je bilo prav.
. Lydijm 'pogled; s katenrii je ošinila Sonjo, je bil sovražen in ostro jo je vPrašala kako je' prišla tja.
»Bila sem z gospodično Berndtovo na sprehodu,« ie povedala Sonja.
»Ali ti nisem bila naročila, da moraš popravili robček, katerega sem ti dala? Dragocene čipke so pretrgane, .jn ker znaš taka opravila dobro izvrševati, sem tj ukazala, da jih popraviš, Morala bi bila prej opraviti delo, Preden si odšla na sprehod.«
»Robček ie že popravljen, teta,« je °dgovorila Sonja.
. »Potem bi mi ga biia morata vrniti,« ie nejevoljno dejala Lydija.
»Iskala sem te, pa mi. ie Jeanne dejala, da si odšla z Vero v park. Zato sem ga spravila v svoji sobi, da ti ga izročim ko se vrneš,«
Lydiia bi se bila rada kljub vsemu še znašala nad Sonjo, saj se je naj-češče brez vsakega vzroka, toda trc-nutrio' le ni mogla najti nobene potrebne pretveze in je umolknila. Zato
ie pa našla Vera.
v;ra je postala' meit ,tem Teba mlada dama. Bila je zunanje močno podobna Sonji, vendar kakšen razloček ie bil Kljub temu med obema! Medtem ko ie bila Sonjina lepota polna .nežnosti in plemenitosti, .je Verino kvarila ošabnost in praznina srčnih občutij. Posebno sta s,e pa razločevali po očeh: iz Sonjinih je žarela globin polna duša, iz Verinih mrzlota •n kritičnost. Vera se je oblačila zelo elegantno, Sonja vedno preprosto, toda na Verino največjo jezo je bila Sonja kljub temu bolj graciozna.
»Zakaj nosiš klobuk no toki, namesto na glavi?« je zajedljivo vprašala Vera Sonjo.
»Moja koža ni tako občutljiva, kakor tvoja,« je odgovorila Sonja in skomizgnila z rameni. »Mene se sonce ne prime.«
To ie Vera vedela prav dobro in Prav zaradi tega se je jezilo. Saj je bila ljubosumna na vse, kar je Sonja imela prednosti pred njo. Mimo polti ji je nepomirljivo zavidala njene na-
ravno skodrane in bleščeče zlate lase in nevsiljivo grazioznost. Da, zavidala ji je skratka vse, kor ji ni mogla odvzeti tako, kakor ji je jemala nekoč igrače in obleke.
»Ti si menda posebno ponosna na svojo polt,« je jezno vzkliknila Vera.
»Motiš se, Vera,« ji je mirno odvrnila Sonia. »Ponosna nisem niti na svojo polt niti na kaj drugega. Kako nai bi tudi bilo, saj ni moja zasluga.«
S tem odgovorom jc pa nehote zadela teto Lydijo prav tja, kjer je bila najbolj občutljiva, saj je že dolgo uporabljala vse mogoče umetne pripomočke, da bi vsaj malo prikrila svoje odcvetevanje. Zato je bila prepričana, da je Sonja izrekla zadnje besede s hotenim namenom. Njen pogled je sovražno zadel nečakinjo in pikro je dejala:
»Ti tudi res nimaš ničesar, na kar bi mogla biti ponosna. Pojdi, Vera; odidiva daljel«
Lydija je potegnila Vero s tako naglico za seboj, da sta bili Sonja in
VAN KAIT
KREMA EMOLLIENTE
gospodična Berndtova na ozki poti odsunjeni v trnjevo ograjo in .sta sc obe pobodli. Sonja, ki je sama krvavela, je opazila na obrazu svoje vzgojiteljice kapljico krvi, zato je pristopila k njej in ji rekla:
»Dovolite, da vas obrišem! , Ljubeznivo ie odstranila stari gospodični krvni madež. Berndtova je pa med tem premišljujoče zrla za Lydijo in Vero, ki sta izginjali v za-vinku, in premišljevala, zakaj sta tako sovražni nasproti Sonji. Njej,ponosna gospa Bregantpvg nikoli ni zaupala skrivnosti, o katerih še je tako zaupljivo pogovarjala z Anetjo, Vzgojiteljica je marsikaj sama opazila, toda spregovorila o tem ni nikoli.
Ko sta se Sonja .in vzgojiteljica vrnila h gradu, je Antoine, ki je bil med tem dorastel v krepkega mladega moža, pravkar pripeljal iz hleva Bre-gantovega jezdnega konja. Nekoč iskri Almazor je postal .zdaj že starajoče se , kljuje, toda tudi njegovemu gospodarju zob 'časa ni bfl prizanesel. Ko ie Lojze Bregant trenutek noio stopil na dvorišče, je vse na njem izdajalo, da se naglo stara. Toda njegova ljubeznivost je bila še prav tako popolna, kakor nekoč, ko je dejal:
»Bili sta na sprehodu. Lepo, lepo...« »Da, stric Lojze,« je odgovorila Sonja.
»Ali nisi nikjer videla tete Lvdije in Vere?« je stric vprašal Sonjo,
»Da, srečali sva ju,« je povedala Sonia. »Ali hočeš odjezditi, stric?« »Moram, Sonja.« ,
»Saj si vendar dejal opoldne, da ti ni dobro.«
»Da, da, dete!« je dejal Bregant. »Res je tako. Toda to so leta. Počasi izgublja človek svojo mladostno prožnost. To ni nič takega. Mimo tega grem le do najemnika, da pregledam streho stanovanjskega poslopja, ki bi jo bilo treba popraviti. To bodo spet izdatki! Moram si stvar sam ogledati.
Ah, tebi je lepo. Ti ne poznaš skrbi in stisk.«
Bregantove skrbi in stiske so bile v zadnjem času tudi res vedno večje. Lydijine nečimurne potrebe se niso z leti nič zmanjšale, kvečjemu še povečale, čeprav ji v samoti graščine ne bi bilo treba nositi se vedno po naj-novejši modi. Zraven pa so se stalno večale še Verine, in Lojze Bregant je bil resnično vedno bolj v stiski za denar, čeprav mu je bratranec leto za letom zviševal prispevek za Sonjo in čeprav mu je bila ta, videč njegove neprilike, sama rekla, naj zanjo ne skrbi in naj sredstva, namenjena njej, porabi rajši za druge izdatke. In da bi si kupil vsaj nekaj miru, je Lojze Bregant izpolnjeval po svojih močeh vse želje in željice svoje nečimurne žene in hčere.
Ko je trenutek nato gospodična Berndtova odšla v grad, se je Sonja približala stricu in mu dejala:
»Zdaj, ko ne bo več izdatkov za vzgojiteljico, ti bo ostalo več denarja in popravilo strehe ti ne bo povzročalo večjih težav.«
»Tiste izdatke si je že prisvojila teta,« je trpko odgovoril Bregant. »Dejala mi je, da z dosedanjimi prejemki ne more več skrbeti zase in za Vero. Saj je noro, dete moje, koliko gre le za obleke! Kako moreš ti nositi svoje stvari trikrat delj ko onidve, pa si kljub temu še vedno tako ljubka?«
»Ali spet nimaš denarja?« ga je vprašala Sonja.
VAN KAIT
KREMA HAPIDA
»Ah sem ga že kdaj imel?« jo ie vprašal s trpkim smehljajem na obličju. »Srečna.si, ko ne veš, kako pomembno reč je denar.«
»Da, tega res ne vem,« je pritrdila •Sonja, »Meni se ne zdi tako. važen:«' »Da bi Ostalo vedno tako!« je vzkliknil stric. »Sicer sem pa prepričan, da bodo tebi take stiske vedno prihranjene. Za to skrbi že tvoj oče. Toda zdaj mi oprosti, iti moram, da se ne zakasnim!«
»Ko bi ti le kako mogla oomagaii!« je vzkliknila Sonja.
»Ne,! ne,'« ie dejal Bregant, »in nikar ne glej tako zaskrbljeno! Se tega bi bilo treba, da bi ti s tem grenil življenje. Ge ne bo drugače mogoče, bom prodal Almazorja«.
»Oh, striček!« je vzkliknila Sonja. »Saj ta je še edino tvoje veselje.«
Bregantov obraz je spreletel bolesten iismev. Spet je Začutil, kako je na vsem svetu edino Sonja, ki čuti z njim. Toda vse svoje bede ji ni smel pokazati, zato se je premagal in se prisiljeno nasmehnil, rekoč:
»Vidiš, kako govoriš! Saj si mi še nedavno dejala, da ti ni nič več prav, če me vidiš na tem kljusetu,«
»Da,« je potrdila Sonja, »dejala sem res tako, toda samo iz skrbi, da se ti ne bi kaj pripetilo, ko ti jc često slabo. Toda da bi se popolnoma poslovil od Almazorja, ne, tega res nisem mislila.«
Ni ji mogel odgovoriti. Zlezel je na svojega konja in kolikor je bilo mo-
goče naglo odjezdil z gradu, maliniv-ši )i še enkrat z roko v slovo. Sonja je strmela še nekaj trenutkov za nj.m, nato je odšla v graščino, kjer se je pridružila v salonu gospodični Berndtovi, ki je sedela v naslanjaču m se odpočivala. Sonja je sedla k njej, da počaka vrnitev tete in sestrične. Ko pa je zaslišala, da prihajata, se je naglo odstranila. Ni hotela, da bi jo znova mučili s svojim sovraštvom. Odšla je v svojo sobo in se zaklenila. Tam se je zleknila na divan in globoko zasopla, ko da je srečno ubežala grozeči ji nevarnosti. Gez čas se je pa dvignila in se podala k pisalni mizi, kjer je skrbno zaklenjeno čuvala vse, kar ji je bilo najdražje. Tam je hranila tudi sliko svojega očeta že od časov, ko so ji bili sežgali njeno najljubšo punčko. Tisto fotografijo je tedaj vzela iz predala, jo postavila predse na mizo ter jo dolgo opazovala. In kakor že tolikokrat je tudi tedaj tiho vpraševala, zakaj ne sme domov, zakaj ji nihče nikoli ne piše in zakaj jo puščajo v tej graščini sovraštva in samote. Toda nema stika daljnega očeta ji na njena trpka vprašanja ni odgovarjala. Razočarana jo je poljubila in spet spravila v predal.
Namesto očetove,, je potegnila iz varnega skrivališča zdaj ojio sliko, n« kateri sta bila upodobljena teta Marjana in gospod Boris pred uto na domačem vrtu. Ta slika ji je bila vedno nekak most, ki jo ie vezal z domom. O gospodu Borisu si ie vsaKokrat radovedno mislila, kako neki mera zdaj biti že ves moški, ko se je v teh letih tudi ona razvila iz otroka v odraslo mladenko. Nikoli pa ni pomislila na to. da bi se bila utegnila tudi 'da Manana v čem spremeniti. Na Borisa Klemenčiča je tudi sploh često mislila. Kadar ji ie vzgojiteljica pripovedo-vala pravljice o junakih, ali jih ie sama biol0 v knjigah, si jih je vedno zamišljala v njegovi podobi. Tako je postal sčasoma nekakšen ičkal nje-
VAN KAIT
SHAMPOON
nih dekliških sanjarij. Saj skoraj nikoli ni videla nobenega mladega moškega, ki na graščino niso prihajali In kadar je v misli zamaknjena sanjala o svoji vrnitvi v domovino, kjer bo gotovo spet videla tudi Borisa, ii je sreč vedno nemirnejše bilo.
Potem je ogledovala tudi še ostale svoje drage reči. Tom je našla škatlico iz školjkovine, katero ji je bila nekoč poslala teta Marjana, potem prazno bombonjero, katero ji je bil podaril Boris za slovo, in star čeveljček njene Lizike. Izgubila ga je bila takrat, ko jo je Anetta vzela iz njene postelje in jo sežgala. Sonja ga je našla in shranila, Ta je bil zdaj zadnji in edini njen spomin na mater. Vse to so bile njene ljube reči, zakladi revne bogate dedinje. Vsaka jo je spominjala na nekoga, ki ga ie ljubila.
Dolgo ie sedela pred pisalno mizo pri tistih svojih spominih in bila bi še delj, da se ni oglasilo od vrat razburjeno trkanje- Prestrašena sc je
dvignila, pospravila brž svoje eč. v miznico, jo zaklenila, spravila k sebi ključ ter odhitela k vratom, da jih odpre. Pred vrati je stala teta Lydija.
»Kakšna neumnost je spet to, da se zaklepaš v svojo sobo!« je vzkliknila razdraženo. »Kaj počenjaš takega, da ne smem do tebe?«
Sonji je silila rdečica na obraz, vendar se ie pomirila in dejala odločno:
»Nič takega ne počenjam, teta, da ne bi smela k meni.«
»Čemu se potem zaklepaš?«
»Ogledovala sem le sliko svojega očeta«
»In to moraš delati za zaklenjenimi vrati?«
»Da, ker hočem biti s svojim očetom sama.«
»S svojim očetom?« je dejala Lydija in sc zlobno zasmejala. V' svojem sovraštvu bi ji bila najrajši zaklicala: 1o sploh ni tvoj oče, li bastardinjal Toda strah pred možem, ki ji tega nikoli ne bi odpustil, jo je le zadržal, da ni izgovorila teh besed. Saj ji je bil Bregant nekoč odkrito dejal, da bo Sonjo poslal takoj domov in se odpovedal vzdrževalnim, če ji bo le z besedico izdata stvari, ki jih ne sme izvedeti. To bi pu bilo za Lydijo naivecja nesreča. Od kod naj bi potem še dobila denar za svoje in Verine toalete? Kljub te-mu_ ni nikoli nehala premišljevati o načrtih, kako bi Sonjo odrinila od dediščine in jo prisvojila sebi in hčeri. Samo da so se ji že sproti vsi podirali. Nobeden ni bil''Uresničljiv. Le i vsem naporom jc zato tedaj zatrla v sebi svoj gnev in vprašala:
»Kje je robec s čipkami, ki si ga popravila?«
Sonja ga je naglo poiskala in ga
ii	izročila. Bregantova jo je često uporabljala za dela, katera bi bila morala opravljati Anetta ali Jeanna, toda Sonja se zarodi tega ni nikoli pritoževala. Toda teta ji id zdaj tako naglo iztrgala robec iz rok; da so se nežne čipke ujele za'noht i.i znova raztrgale. Toda tega ni hotefti opaziti in ne priznati, da ji je bila nezgoda le dobrodošla, da se id mogla" spet znesti nad Sonjo: ■	■' ‘
»Nesramnica! Nalagala '"<Ji me. Robčka sploh nisi zašila.« '
Sonji je udarila kri v glavg, ko je dejala:
»Nisem lagala. Čipke sem tako popravila, da sploh ni bilo več mogoče opaziti, kjer so bile raztrgane. Ta luknjica je nastala šele ta trenutek, ker se je rob čipk Zatokni! 'Za moj noht.«	’	'
In tisti trenutek sc je Sonja domislila, da tetina žalitev ni poniževanje
E.V O
PRALNI PRAŠEK
le nje, ampak tudi njenega, .očeta, katerega hči naj bi bila lažnivka. Teta pa je dejala:
»Molči! Lažeš. Ostala boš tu. Ja izvršiš delo, stricu pa bom povedala, da si lažnivka.«
Kakor tedaj, ko ie Sonja kot mala deklica planila nad Anctto, ki ji ie sežgala Liziko, tako je tudi zdaj v njej vse zavrelo, da se ni mogla več premagati. Sunkovito se je vžravnala v trdnem ponosu in dejala Odločno: Dalje prihulite
n
□
KULTURNI TEDNIK
Gradnikova Pojoča kri
Malokateri pesnik ie stopil v slovensko slovstvo tako tiho kakor Aloiz Gradnik. Morda ie bila nrav ta b»oz-hrupnost eden izmed vzrokov, da ie ostal vrsto let nekako ob strani naših literarnih boiev. porazov in zmag. v katerih so se gnetli v ospredju mnogi Pesniki.' katerih pomen ič že davno zaostal za Gradnikovim. Gradnik ie Pa ra st el oo obsegu svoiega pesniškega dela in oo njega kvaliteti, in njegove rasti še zmerom ni konec.
Preteklo ie šele nekaj mesecev, kar ie Narodna tiskarna izdala nieeovo ciklično zbirko »Pesmi o Maji«, te dni je Pa izšla pri žužkovi založbi (v prebodu Nebotienikal že spet nova Gradnikova knjiga »Poioča kri<. obsega-ioča na 72 straneh 36 večinoma novih bosnii. »Pojoča kri«, ki ie dobila na-®k)v o uvodni pesmi, ni cikličnega Juačaia. Urejena ie po načinu stareiših Gradnikovih zbirk, žarenja se s subjektivno liriko, nadalfuie z ljubljanskimi soneti in nekaterimi drugimi besnit-ami. zaključuje pa s ciklom sodobnih pesmi o naši tragediji, v kate-(-|u ie tudi nekai epike ki pomeni ®ri Gradniku novo področje in nov 'r»z. Tako ie pesnik v tei zbirki snet osno povezan z našo zemljo usodo in •jepcsredno sodobnostjo. V tem zasle-uno v »Pojoči krvi« nekai nalik na . »Dhnčičevo zbirko »V zarie Vidove«, lov kakor on niToPhonrčnr flrve sve-n<? voine. nam tudi Gradnik' poje
pesmi, ki so pognale iz mračnih slisk. da svetijo v svetlejšo bodočnost.
Prvj del zbirke ie nadalievanie čustvene in refleksivne lirike, celč z erotičnimi motivi prečiščene v modrosti zrelih spoznani. Od uvodne pesmi, ki ie nov himničen spev domovini, se pesnik v naslednji snet pogovarja s smrtjo, da ii potem postavi nasproti življenje in razmišljanje ob grobnici Galle Placide v Raveni. Sledi 8 pesmi z erotičnimi motivi, ciklus ljubljanskih sonetov pa pričenia razgovor z mrtvim pisateljem »Na Cankarjevem grobu«.
0KV8RII
Ul
SLIKE, FOTOGRAFIJE, GOBELINE
KLEIN
LJUBLJANA, Wo!tova 4
a zaključuje ga močna preroška »Vizi i. . Po nekai pesmih pretežno refleksivnega značaia sledi mojstrovina »Bog in umetnik« in pesem »Pred Gubčevo glavo«, nato se Pa pričenia ciklus iz neposredne sedanjosti vzniklih pesmi: Rab. Obisk v taborišču na Rabu. Balada o kruhu v taborišču na Rabu. Pogreb na Rabu in Pogreb pri Sv. Križu, katerega zakliučuie ohenern s celotno zbirko najdaljša pesom. »PisnigDo vrnitvi«.
Vsa zbirka ie nova potrditev Visoke Gradnikove, dozoritve nekaterč1 pesmi so Pa biseri, spadajoči med najboljše, kor imamo. Zato ni nič šiidneda. da'ie tudi zanimanje za to nainoveišo Gradnikovo kniigo med vsemi ljubite!ii'
poeziie izredno veliko. Oprema ie Debenjakova.
Mitja Šarabon: Bolečina. V založbi Ljudske kniigarne ie izdal menda nai-inlajši med našimi pesniki. Mitja' Šarabon. svoio prvo pesniško zbirko, ki
ii	ie dal naslov »Bolečina«. Kniižica obsega 64 strani in 42 v štiri cikle razdeljenih pesmi katerih izhodišče ie v celoti v erotiki mlade razviharie-nosti. Zunanje, in delbma tudi notranje. se ie Šarabon šolal pretežno pri Gradniku, zato razodeva velik čut za formo in čustvo. Dasi so posebno nekatere pesmi še premalo svoiske In tudi še nezadostno prečiščene in prekaljene v zrelejšem gledanju na motivno in vsebinsko problematiko, razodevajo vendar, da ie Šarabon obdarjen s talentom in se bo nemara utegnil še razviti v pomembnega poeta. Simpatična ie že niegova drznost, da ie že zdaj stopil v javnost kar s celo zbirko četudi ie v marsičem gotovo še preuraniena. Grafično ie kniižica prav simpatična.
Dobra knjiga ie izdala kot svoi dvaindvajseti zvezek Borkov prevod Čeha Jana \Velzla spominov eskimskega glavarja »Na zlatem severu«. Kniiga spada med res zanimiva dela. in
Mnofc1 so že upoštevali nasvete, ki jih vsak dan priobčujejo časopisi in so sneli v stanovanjih notranja okna in jih spravili na varna mesta v kleti ali sobah za omare itd. Priporočamo; da to- v lastnem interesu storile vsi čirtprej, da ne bo prepčzndj * •> ■'	•' -	*•	-
HUMOR
Iz otroških ustk
: No, Tonček, povej, kaj pa delate v šoli?«
»Čakamo na odmor.«
Vzrok
»Zakaj ste prav za prav j>ostali pijanec? Ali ste morda v zakonu nesrečni?«
»Ne, obe moji sestri imata gostilna«
Tri/nanje
»Zakaj pa ne kupuješ blaga pri gospodu Kocmurju?«
»Zato, ker je bila moja žena kot dekle z njim zaročena. Potem sem mu jo jaz prevzel.«
»Saj to vendar s kupčijo nima nič opraviti.«
»Pač, nočem delati kupčij z možeih, ki je pametnejši od mene.«
Negalantnost
»Koliko ste prav za prav »tari, gospodična Irma?« vpraša gospod Cvek.
»No, ravno galantni niste, da me to vprašujete,« ga užaljeno zavrne Irma.
»Kaj ste že toliko stari?« se začudi gospod Cvek.
Žalujoča vdova
»Velikokrat se zgodi,« dd znanec, ki izreka gospe Koemurjevi sožalje, ker ji je umrl mož, »da se človek šele po sinili svojega dragega zave, koliko je bij prav za prav vreden «
»D3. 'da,'« vneto prikima vdova. »Nikdar ne bi mislila, da je bil moj inbž tako visoko zavarovan.«
Sirokonsfneža
»Tam, kjer sem raziskoval jaz,« so hvali raziskovalec severnega tečaja, »je bilo tako mraz, da nismo smeli v spanju zapreti oči, sicer. bi. naiu veko priinrzlile.«
«To še ni nič,« ga .zavrne drugi. »Tam. kjer sem bil jaz, je bila tako nizka temperatura, da so nam prišle besede iz ust v obliki ledenih kosov in smo jih morali uajprej stalili, če smo hoteli vedeti, kaj je kilo povedal.« ,
Ni še poskusila »Minka, kaj misliš, ali je zelo težko zaupano skrivnost obdržati zase?«
»Ne vem, nisem še nikdar 'poskusila.«
/govorni hišnik »Zakaj pa bolj ne pazite na hišo?« pravi gospodar hišniku. »Drugi ljudje so mi povedali, da hodi, medtem ko mene ni doma, neki tuj moški k naši služkinji. Zakaj niste tega preprečili?«
»Oprostite, gospod,« mu odgovori hišnik, »mislil sem, da hodi k vaši ženi.«
Praktično »Kaj si pa podarila svojemu možu za god?«
»Psa volčjaka «
»Ali si ga je želel?«
»Gn ne, pač pa jaz.«
Moška logika Mož: »Zakaj tnvaš na klobuku ptičje gnezdo?«
Zena: »Zato, ker mi ugaja.« .,
Mož: »Neumnost, meni tudi ’ ugaja pečeua' go«, pa jo zato še ne bob) nosil 'na klobuku.«
Umetnost	d
s DRU2INSKI TEDNIK
»Mo/o prijateljica ima god — kaj naj ji darujem, da me ne bo preveč stalo in jo bo vendar razveselilo?« me je vprašalo zadnjič neko mlado dekle in zamišljeno nagubalo čelo.
Na takšno vprašanje, ki si ga danes večkrat kdo zada, saj ljudje še zmerom radi darujejo, je kaj težko odgovoriti. Zdaj je res težko izbrati primerno darilo, posebno če človek nima polne denarnice. A vseeno lahko z dobro voljo in pred vsem z ljubeznijo do obdarovanca premostimo vse težave in z majhnim, a iskrenim darom razveselimo onega, ki ima god ali rojstni dan.
Na svetu so ljudje, ki za obdarovanje sploh nimajo smisla in že v bistvu napak darujejo. Godovniku prinesejo zmerom tisto, kar ga najmanj zanima in ga more najmanj razveseliti; To store seveda z najboljšim namenom. Takšnim ljudem ni pomoči, ker pač nimajo okusa za darovanje, kakor nekateri ljudje nimajo smisla za okusno oblačenje.
Potem najdemo tudi takšne ljudi, ki sploh nočejo darovati, pa tudi daril nič kaj radi ne sprejemajo. A takšnih je pač prav malo. Po večini skoraj vsak rad sprejme majhen dar, posebno če mu ga podari človek, ki ga ima rad.
Na svetu so pa tudi ljudje, ki radi darujejo in tudi skoraj zmerom izberejo za pravega človeka pravo darilo. Takšnim ljudem pravimo, da imajo pri izberi daril srečno roko.
Kadar hočemo komu kaj darovati a ne vemo kaj, je najbojše, da hodimo okrog izložb, dalj časa postoji-mo pred njimi in si ogledujemo razne predmete. Potem nas bo gotovo etjen izmed razstavljenih predmetov privlačil in bomo nehote ugotovili, da je to edino pravo darilo za našega godovnika. Tako se navadno rode najlepša darila, ki se bodo ujemala z godovnikovim bitjem, z njegovimi željami in nagnjenji.
Otroci posebno radi sprejemajo darila. Saj nas tako radi vprašujejo: »Alj si mi kaj prinesla?« Tudi v odraslih ta želja po obdarovanju ni zamr-
la, samo da je iz vljudnosti ne Izrazijo. Posebno ženske rade sprejemajo darove. Večina izmed njih se bolj razveseli pozornosti, ki jim jo s tem izkažemo, kakor pa darila samega.
Zal se moški tako redko spomnijo, kako želne so ženske daril. Navadno nimajo časa, da bi sl z njihovimi željami belili glave, ali pa mislijo, da nimajo dovolj denarja. To pa ni res. Tudi majhno, na videz nepomembno darilce, ki stane samo nekaj lir. utegne žensko prav tako razveselili kakor drago darilo. Odvisno je seve da od lega, kdo ji ga podari in kako ji ga podari. Ali zna skromno darilo darovati z ljubeznijo, važno je pa tudi če zna darilo oviti s skrivnost nim čarom, ki vsakogar najbolj raz veseli in ki daje darilu prav za pra' šele pravi čar.
Darilo, pa naj si bo tudi najskrom n e/še, moramo pozorno zaviti v /e; papir, ga zavezati s primerno pentlje in položiti nanj dve ali tri cvetlice Tako bo obdarovanec že ob prvem . pogledu na darilo veselo presenečen J ■in bo na tihem takoj začel ugibati,1 kaj neki utegne v tem lepem zavitku biti.
Posebno težko je darovati moškemu, ki ne kddi, ne kvarta in ne pije Pri teh se mora človek res nekoliko globlje zamisliti. K sreči so pa po večini takšni moški športniki ali vsaj prijatelji prirode božje. Torej moramo na tem področju najti njim primerno darilo.
Včasih so se zdela praktična darila neokusna in celo žaljiva. Danes je ravno narobe. Darovati moramo tem bolj praktično, čeprav nam v večini primerov posebno pri ženskah in starejših osebah še zmerom pomagajo premostiti vse težave cvetlice, ki so vsakomur dobrodošle in z njimi najbolj lahko izrazimo svoje občutke in želje.
Važno je, da darilo kupimo o pravem času in ne tekamo šele zadnji dan ali celo zadnjo uro po trgovinah. Takšna malomarnost se navadno bridko maščuje.
C
v
m
\
10. VIII. IM*
Note imeti gub!
Tudi Dri cuhah velia pravilo: boli/j® ie. da se jih obvaruješ, kakor tla k" potem skušaš odpraviti. Gub sicer ne moremo popolnoma preprečiti vendar jih lahko s skrbno Pego omilimo. niso tako ostre in globoke, predvsem se pa lahko obvarujemo majhnih k«' bic. ki najbolj skaze obraz.	.
Gube okrod oči se najhitreje narede
in povzročajo ženskam dosti skr®1 t predvsem zato. ker jih ne moreio o®' ipraviti z masažo. Proti njim se zavs-_ I rujemo tako. da kožo okrog oči zunr \ I rom dobro mastimo, da se ne izsij31-\ | ker se sicer še rajši guba. Vsak ver®* f \ si^ z dvema prstoma natremo okolic«
' ' oči z mastno kremo, zjutraj si na n1*' ščobo. kolikor se ne vleze v kožo. i*' miiemo z mlačno vodo.
Gube na čelu niso znak temveč slabe razvade. Mnose zen3*" pri vsaki priložnosti gubajo čelo in ■? ko same povzročajo, da se jim na«“ večje in majhne- gubice, ki im Poza~!,. ni mogoče več odpraviti. Proti tein -bani pomaga torej samo koš dobre v”" lie. Tudi če so že nastale, i ih moren odpraviti le tako. da čela, nikdar v no gubamo in ga vsak večer uaniasu mo z mastno kremo.	*
Gube okrog ust so posledice smeh«-Odpraviti, oziroma preprečili iih remo s tem, da po večkrat na dan w>' pihnemo usta z zrakom in ga pote1® počasi izdihnemo. Koža okrog ust bo tako napela in mišice se bodo v"' dile. Poskusile I
NAS NAGRADNI NATEČAJ
Kotiček za praktične gospodinje
Za vsak prispevek, objavljen v tei rubriki plačamo 10 lir
Fosfatna torta
Mešaj, da se speni 1 žlico maščobe, 2 žlici sladkorja in 1 rumenjak. Nato dodai 1 zavitek fosfatne moke. malo vode ali mleka. 1 pecilni prašek in noževo konico soli. Napravi gosto testo kot za žličnike. Iz beljaka napravi sneg in ga primešaj testu. Nato vlij testo v namazano pekačo in peci pol ure. 8o toplo prereži, namaži z marmelado. po vrhu oa potresi s sladkorjem. Servirai mrz.lo.	M.	V.
Omleti iz kaše
Na vodi skuhana kašo ohladi in jo razredči z vodo. še boljše ie. če imaš. z mlekom. Dodai malo moke. sol in 1 iaice. Testo nai bo gosto tekoče, prav tako kot za omlete. Napravi nrav tako kot za navadne omlete, namaži z marmelado ali Pa posuj s sladkorjem in cimetom. Jed ie nrav dol)ra tečna in izdatna.	M. S. L.
Honorar za objavljeni recept dvignete lahko takoi Po obiavi v naši upravi. Po pošti pošiljamo šele takrat, ko se nabere več takšnih nakazil. — Prispevke naslovite na Uredništvo »Družinskega tednika«. Kotiček ca praktične gospodinje. Ljubljana. Poštni predal 253.
♦ Porabni nasveti 1
Rokavice iz srnjakove kože operemo v mlačni milnici. Peremo jih previdno, tako da jih bolj ožemamo ko mencamo. Potem jih ne izplaknemo tako. da ostane milnica na njih. Medtem ko se suše, jih večkrat oblečemo, da ostanejo voljne in no izgube oblike.
Vrata ali okna, ki g« pretesna in se nerada odpirajo, namažemo po robeh z nastrgano kredo, pomešano s kosi mila- Ce še to ne pomaga, je najboljše, da pokličemo mizarja, ki nam bo vrata ali okno oskobljal.
Ogledala najboljše očistimo n zdrobljeno kredo, ki »mo ii pridali nekaj kapljic alkohola. S to zmesjo bomo odstranili še tako trdovratne madeže.
Suha orehova jedra spet postanejo eroia, če jih polijemo z v.očo slano vodo, ali pa če jih denemo za 24 ur v mrzlo vodo.
Perilo, ki smo ga pri likanju sašgali, moramo takoj pomočiti v mrzlo vodo, potem pa položiti na sonce. Tak- bodo madeži, vsaj če niso prehudi, nekoliko obledeli.
Pleskam* pohištvu sinem* le bolj poredko umivati, pa še to samo z mlačno milnico, nikdar pa i vročo vodo. Belo pološčeno pohištvo pa najlepše umijemo z vlažno volneno krpo. ki »mo Jo pomočili v zdrobljeno in razmočeno kredo. Nato moramo seveda pohištvo dobro izprati v čisti vodi.
Uporaba soli
Sol je važna začimba, ki jo moremo uporabljati ne samo v kuhinji temveč tudi še v vse mogoče druge namene. Preberite spodnje vrstice in videti boste, kako vsestransko lahko sol koristno uporabite.
Brž ko začutite bolečino v grlu, večkrat na dan grgrajte vročo slano vodo. Grlo se bo kmalu izčistilo in vas ne bo več bolelo.
Rjaste madeže na ]*erilu in robcih najlepše očistimo s soljo. Madeže moramo nekaj časa drgniti s čisto krpo, na katero smo potresli nekaj zrn soli, pa bodo izginili.
Ponve in jedilni pribor, ki neprijetno diši po ribah, zdrgnemo s soljo, pa 1*0 vonj izginil.
Če so ponve osmojene, jih namočimo za nekaj ur v slani vodi, kj jo prej nekoliko segrejemo. Osmojena mesta bomo potem z lahkoto odstranili in ponve izmili.
Vodi. v kateri se mislite kopati, dodajte malo soli. pa vas bo kopel vse bolj posvežila.
Zobne ščetke moramo večkrat namočiti v slano vodo, pa bodo vse dalj ostale trpežne in ščetine bodo vse bolj odporne.	^
Problem sivih las
Prvi sivi lasje skorai vsako žensko spravijo v obup. To odkritje ni nuino navezano na neko določeno starostno dobo. kakor si povečini mislimo. Nekatere ženske osive znatno prei ko druge. Včasih se prvi sivi lasje poka; žeio že pri zelo mladih ženskah pri dvajsetletnicah ali še celo prei.
Čeprav prizadevajo sivi lasie no večini vsem ženskam velike skrbi, se na idejo tudi takšne, ki ii na vso moč ugajajo in bi iih celo rade imele. Lepo se iim namreč zdi, če mladosten, svež obraz obkrožaio lepi. leskečoči se sivi kodri. Vendar go te prav gotovo v manjšini.
Zvečine se vse zenske sivih las boje. ker izdajaio niih starost. Navadno v današnjih časih skorai vse ženske v tem primeru sežeio po barvi. Tem la; hko povemo, da takšno barvanje m prav nič škodljivo, seveda, če ga iz-vaiaio pravilno. Najboljše ie nač. če se v tem primeru zatečeio k dobremu frizerju in ne skušajo same barvati las. ker se iim to prav lahko ponesreči in učinek ne bo nič kai zadovoljiv. Vsokako ie najboljšo, da izbereio takšno barvo, kakršno so imeli njihovi naravni lasie pred oaiveniem.
Pripomočka za ohranitev naravne barve las ni. Zato sivih las ne moremo preprečiti, oa če bi to še tako želeli.
K prtljagi, ki jo imate pripravljeno, da Jo boste vzeli s seboj v zaklonišče priložite tudi zaščitna očala. Ta očala bodo v primeru bombardiranja ščitila vaše oči pred iskrami, pepelom, opečnim prahom, drobci stekla in tako dalje.
(Ti trije moucii to risani nreCoo ta »Druilnakl tednika in ntao bilt le objavljen!).
Prva obleka je iz črtastega blaga, rokave ima ukrojene v kimono, sicer jo pa poživlja zelo širok pas. Krilo ima spredaj in zadaj gubo. K svetlemu nabranemu krilu se posebno lepo poda preprosta bluza, ukrojena iz rut. Zapenja se na rami, rokavi so ukrojeni v kimono. Tretja obleka ima krilo ukrojeno iz rut. Ob stranskih šivih ima dve gubi. Bluza je športna.
ZENSKI RAZGOVORI
Ga. K. B. iz Ljubljane. Vprašujete, če si sine ženska tud; pri 50. letih šminkati ustnice in pudrati obraz, da ni videti tako brezbarvna in upadla. Vaš mož pravi, da ste tedaj ko se našminkate, videti ko poslikana lutka. Tudi vaša prijateljica vam je šminkanje odsvetovala.
Zenska pri 50. letih ima prav tako pravico, da se pudra in šminka, kakor mlado dekle. Vendar mora tem bolj paziti, da v tem ne pretirava. Tudi v vašem primeru tonajbrže drži. Mislim, da ste bili pri izbiri lepotilnih pripomočkov nespretni in ste izbrali neprave barve. Ženska pri 50. letih na primer ne sme izbrati svetlega rdečila za ustnice, temveč rajši temnejšega. Puder ue sme biti svetlejši ko njena polt, ker se sicer preveč opazi. Posebno pa mora biti previdna pri izbiri rdečila za lice. Svetujem vam, da se o
DARMOL
najboljše odvajalno sredstvo
izbiri barv posvetujete s kakšuo kozmetičarko, ki bo najbolj nepristransko mogla povedati, kaj se vam poda in kaj ne. Vsekako morate biti našminkani in napudran* tako. da tega nihče ne bo opazil, temveč samo slutil.
Gdč. G. D. ii Ljubljane. Pravite, da trpite z» tem, da v družbi brž ko vas kdo nagovori, zardite do ušes. To svojo hibo že tako dobro poznal da že kar v naprej veste, kdaj boste zardeli, a si ne morete pomagati. Stari ste 23 let in »e vam zdi. da vas to zardevanje v družbi onemogoča.
Vaša hiba sploh ni hiba, temveč kvečjemu vrlina. Samo poglejte, kako ljubek je otrok, ki zardi pri vsaki pri-ložnosti, vsak ga ima rad. vsakemu se prikupi. Prav gotovo tudi vi tedaj ko zardite nikakor ne odbijate, temveč kvečjemu privlačile, ker dokazuiete kako mladostno dojemljivi in občutljivi ste za vso. Predvsem si morate sami sebi dopovedati, da ste tedaj ko zardite, še posebno ljubki in prikupni, pa vam pri tem ne bo postalo narodno in boste celo bolj poredko zardevali ko do*1 j. Kozmetiki zdravijo rdečico obraza r. menjajočimi se mrzlimi In toplimi kopelmi, ki tudi vam prav gotovo ne bi škodovale. Ce je zardevanja kri-
va tudi preobčutljiva polt, pazite na to, da si jo redno vsako jutro namažete s kakšno dobro suito kremo in narahlo popudrate.
Gdč. R. P. jz Ljubljane. Vprašujete, kolikokrat smemo umivati zdrave lase, da jim ne škodujemo.
Zdrave lase smemo poleti umivati dvakrat na mesec, pozimi pa enkrat. Vendar jih morate poleg tega vsak dan še dobro preščetkati.
Ga. A. Z. i* Ljubljane. Pravite, da zmerom shujšate v obraz, v bokih in na trebuhu vam pa nepotrebna in grda mast ostane. Kadar se zredite, se spet mast najprej nabere na teli dveh delih telesa, v obraz se pa le redko poredite.
Draga gospa, za to nevšečnostjo ne trpite samo vi, temveč zvečine vse ženske. Zmerom se mast nabere ravno tam, kjer jo najmanj želimo. To nevšečnost lahko odpravite samo s smotrno gimnastiko ali masažo. Z dobrimi gimnastičnimi vajami ali z masažo l>oste odpravili mast s trebuha in bo-kov.	•	_
Dobro je, da veš
Čeprav si cvetlicam, ki si jih namestila v vazo, vsak dan izmenjala vodo in jim pristrigla peclje, so vendar tako hitro ovenele in si jih morala zamenjati z drugimi. Kaj je temu vzrok?
Grešila si tedaj, ko si cvetlicam pri-strigovala peclje. Tudi si gotovo vsako cvetko posebej potegnila iz vode in jo na zraku obstrigla. Tedaj je v peclje prišel zrak in v majhnih neznatnih mehurčkih preprečeval, da bi vanje prišla voda. Peclje moraš torej zmerom riči i vodi. da ne pride zrak do njih. Tako bodo cvetlice veliko dalj ostale svež« v vazi.
Gimnastika pred spanjem je zelo koristna, ker pomirja živce in poži-lja krvni obtok. Zakroži pri odprtem ok iu dvajsetkrat z rokami, naredi pet počepov, desetkrat poskoči, potem boš tako prijetno utrujena in ti bo v noge tako prijetno toplo, da boš takoj ko boš legla v posteljo, zaspala.
Obled .u perilu rožnat- barve spet poživiš barvo, če zadnji vodi. v kateri perilo izplakuješ, dodaš nekaj kapljic id čila (rdečega črnila).
Življenjske resnice
Neumnost je lenoba duha.
Tudi glasba je ključ do ženskega srca.
Delo je hrana plemenitih duš.
Večina ljudi potrebuje več ljubezni, kakor jo zasluži.
Vsake ženine napake je kriv mož.
Laž je orožje »labotnežev.
Kdor se zna od srca smejati, ne more biti slab človek.
Užaliti je lahko, a žalitev popravili, je težko.
Veselje, ki ga pretiravamo, se bo spremenilo v žalost.
Samo pet minut na dan
Vsak dan bi morale vsai pet minut posvetiti negi svoiili zob. Ztutrai vstanete, si usta naiprei splaknite * vodo. potem Pa si s trdo ščetko zo<»B dodobra očistite nesnage, nato Pa 2r' graite slano vodo.	.
Vsak dan bi si morale utrgati P®! minut, da bi pregledale, če nam ob|V‘ ne rasteio kar tjavdan. Če odkritem« majhne dlačice, ki v neredu raslo * nepravo smer. iih populimo s pinceto, prei na obrvi namažemo z vazelino-■Tako puljenje skorai prav nič ne bolj* pa tudi rdečih madežev ne bo na kozi.
Ni dovoli, da greste vsak teden enkrat k frizerju, ki vam las« nakodra-še zdaleč ne. Vsak dan v-saj pet minut, si morate lase dobro oščetkati. in sicer ravno v nasprotno smer. kakor fasie rasteio.
Moč lepote
Francoska kronika iz 15. stoletja poveličuje neko Paulino de Vignierievo. ki ie bila baie tako zelo lepa^ da so nieni someščani, bila ie iz Toulona. pri svojem županu izvojevali zahtevo, da se mora vsai enkrat na dan za ool ure prikazati pri svolem oknu. Teda! ie vse meslo romalo pred njeno hišo in občudovalo nieno le)»lo. Vselei i®
KRZNENE PLAŠČE
lisičje boe, dobro ohranjene, kupuje
Krznarstvo Rot, Mestni trg 5
Sprejem samo dopoldne. Vhod skozi vežo
morala množico nienih občudovalcev in občudovalk urejati policija, ker bi cer gneča lahko postala komu usodna-Nič maniši sloves nista imeli ženi vojvode Hamiltona in grofa CoventrV-ia Horace Walpole ie nekoč o njiju napisal: »Na dan ko so gospo Hamiltonovo predstavili na dvoru, ie bila celo množica plemičev tako velika, da so si nekateri morali poiskati prostor na stoleh in mizah, samo da so io videli.« O grofici Coventryjevi ie Pa de-ial: »Kadar se ie po mestu razvedelo, da misli grofica oditi zvečer v gledališče. so se liudie kar pulili za sedeže, kadar ie pa šla v cerkev io ie spremljala cela množica občudovalcev.«
Za okrepitev ramen
Nekatere ženske so v ramenih vse premalo razvite in prešibke. Ker ie danes v modi športna postava, iih to seveda kazi. Vsekako se pa to da vsai nekoliko popraviti s pravilno telovadbo. ki io Pa moraio začeti o pravem času. torei "tedaj, ko so še mlade. Ena izmed mnogih dobrih vai za okrepitev ramen ie tudi tale:
Zravnaite se. potem odročite roke i* iih obrnite tako. da bodo dlani obrnjene v tla. Potem vzravnane krožite * rokami tako. da bodo dlani zdai obr-niene proti stropu, zdai proti tlom-Gib mora pri tem priti iz rame«, n« iz rok-. Le tako si boste okrepile ra' mena in dobile boli razvite rame. T« vaio morate narediti po desetkrat zapored.
Trgovci, ki ne stanujejo v hi' šah, kjer so njihove trgovine« naj v svojem interesu sporoč® hišnemu starešini naslov svoj®' ga privatnega stanovanja i*1 event. telefonsko številko.
V primeru, da bi bila trgovl' na po letalskem napadu poško' dovana (razbita izložbena stekla in slično), bo pač v interes® vsakega lastnika trgovine, bo čimprej o tem obveščen, bo lahko sam zavaroval svoj® imetje oziroma odredil potrebne ukrepe za zaščito v trgovi® vskladiščenega blaga.
Herausgeber: K. Bratuša, JournaUst; TerantworQichar Rodaktmir; H. Kern, JournaKfit; Druckeret: Merkur A-Q. ta Ljubljana; fQr dio Druckcrei verantwortlich: 0. Mtaalek -LiubiuuuL. — Izda!. K. catvxi, novinar; odgovarja H. Kern* novinar^ tlaka ti »kar na Merkur d, d. y Ljubljani; za tiskarno odgovarja 0 Mihalek vai v Ljub j ni.
alla in