isae.
btorrente con la Posta,
to m. T!!«T, A« '«• KT"_ 1<T7. št. s.
NJ A Q (~j[ AQ izhaja v 12 številkah n<? leto. Celoletna naročnina za Italijo 16^Lil.,
   polletna 8, četrtletna 4, posamezna številka 1‘50 Lit., zo inostran-
stvo celoletno 20 Lit., polletno 10, četrtletno 5, posamezna številka 2 Lit. - Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik: Roman Pahor. — Naslov za uredništvo in upravništvo: Trieste, Casella poslale 348. Tiska Tiskarna „ Edinost “ v Trstu, Via S. Franc, d’ Assisi 20.
VSEBINA 8. ŠTEVILKE:
France Bevk : POVEST O GROFU, KI	SO	OA UŠI SNEDLE (3)............Stran	241
Branko Perovič: IZ A OTKROVENJA...................................... .	245
Maksa Samsa: SRCU.................................................... „	245
Janko Samec: V PREDSLUTNJI .  ............................................246
Drago Gervais: MONOLOG GOSPODINA NIŠTICE..................................247
Pielro Gasu - Janko Samec: POHOD NAPREDKA............................ „	250
Iva Breščakova: ROMAR................................................ „	255
Znanost in vzgoja:
Prof. F. Peric: ŽIVLJENJSKI USTROJ OSEBE. (4. Neumrljivostni ali transcen-
denčni nagoni.) . . .  ............................................ „	257
I. Z.: DR. KLEMENT JUG............................................... „	263
Rado Prelovec: O TELOVAD3I........................................... „	264
Listek:
ZDRAVJE: Kava in zdravje. — OBRAZI: Matilde Serao in Federico de Roberto. — DRAMA: Dramatik de Flers. — BODIČJE: Gregorčičeva zapuščina. — PISMA : Zapiski dijaka Božidara. — KRITIKA: France Bevk, Kresna noč. — NARODNO BLAGO. — ŠPORT: Kupa „Naš Glas“. Plavalni meeting. — ZAPISKI: Nova Gorkijeva knjiga. Je-rome. Hlapec Jernej v ruščini itd. — DRUŠTVA: Nekaj o gasilstvu. — BRSTJE in SMEŠNICE. — SLIKE: Milko Bambič : Martin Krpan (str. 246). — Veno Pilon: Barkov-Ije (str. 250). — France Gorše: Tercet (str. 256). — Oj Triglav, moj dom, kako si krasan . . . (str. 267). — NA PLATNICAH : Uganke in Šah.
Rešitev ugank iz 7. štev.:
Križanka. Navpično: 1, Avar; 2, Ines; 3, elan; 5, Pavel; 7, idila; 8, mir; 9, rok; 11, Ali; 12, Ada; 16, amen; 17, proč; 19, ilo. — Vodoravno: 2, Ive; 4, tnalo ; 6, era; 8, Mars ; 10, Nada ; 13, pivo ; 14, Lido ; 13, reka; 17, pila; 18, mir; 20, želod; 21, noč.
Skrivalnica 1. — Kdor seje veter, žanje vihar.
Skrivalnica 2. — Ivan Cankar.
Pravilno so rešili vse tri uganke: Zora Marčelja iz Lupoglave; Milica Štolfa iz Ljubljane; Milko Lupine iz Praproti; Zora Ložak iz Trnovega pri Bistrici. — Žreb je določil, da dobi nagrado 50 lir Zora Ložak.
UGANKE.
Kvadrat.	Demant.
(Sestavil Roberts).	(Sestavil	Roberts).
S		1		c		O. O O w o - - o O			a		soglasnik	
n		s		j		§•■“ -n » o D-P O. S.		a	a	a		vodna žival slovenski pisatelj
t		k		1		7? ">< o - ‘ Sr <s < N - ^ O	d	e	e	g	k	
P		k		k		-t a - P 2 T k »	1	1	m	n	n	II -
r		a		e		• - % 2. O?	o	P	r	r	s	sad
i		o		k		O -t 7 ? 9 P 9		s	š	š		število
									ž		soglasnik	
Od zgoraj navzdol in od leve proti desni čitaj ime zvestega prijatelja 1
E3T ŠIRITE „NAŠ GLASI"
NAŠ GLAS
France Bevk:
Povest o grofu, ki so ga uši snedle.
3.
Ko jo vstopil scholar Anton, je stal grof brez imena ob lini, ki je gledala daleč čez reko na volčansko polje in delal s svojini hrbtom ogromno senco, padajočo do vrat, ob katerih je obstal mladenič.
Ta je bil miren; plemenite poteze njegovega obraza se niti za las niso spremenile. Stric mu je neprestano očital, da nima nič vitež-kega nai sebi, dasi je imel premnogo potez, ki bi bile v kras vsakemu plemenitašu. Za sedmero viteških umetnosti se ni mnogoi menil,razen za petje, igranje in za šah. Dasi je bil dijak, je rad brskal po znanostih. Stric je bil tega vesel, zato ga je namenil za duhovnika in mu predočeval, da s pridnostjo lahko doseže važno cerkveno dostojanstvo. To pa mu je govoril le radi tega, da bi se iznebil nadležnega dediča, ki mu je bil kot sorodnik najbližji, kajti grc.f je bil prepričan, da bo nesel po smrti svoj grad z vsemi tolminskimi podložniki vred v pekel.
Med vsemi vrlinami in slabimi lastnostmi, ki jih je imel scholar Anton, je bila največja ta, da ga je nekaj vleklo dc. preprijaznega občevanja z nižjim slojem podložnikov. Ta lastnost je bržkone izvirala iz tega, da je na visoki šoli in izven nje občeval s svobodnimi meščani, ki niso bili plemeniti. Od svobodnih meščanov do pleme-nitnikov pa je samo en korak.
Ko so scholarja poklicali, se je takoj zavedel greha, ki ga je bil storil. Vedel je, da se ne izmuzne dolgi litaniji očitkov debelega dolgočasneža; ostajali sta mu samo dve poti. Ali stopi pred grofa ponižen, da ne užali svoje matere, ali pa zagrabi v Žakelj predrznosti in grofa ž njo obsuje.
Sklenil je biti ponižen. Ko pa je stal za vrati in v senci širokega lnbta svojega strica, se je dober sklep na mestu stopil v nič, Žakelj drznosti pa se je razvezal in pokazal, kaj hrani.
«Khm, khm!» je zakašljal scholar Anton; grof je gledal nepremično skozi lino, kakor da je pravkar zagledal turške čete in od odrevenelosti ne ve, kaj bi počel.
«Khm, khm!» se je oglasil scholar Anton znova. Gro.f pa se je v tem hipu osuknil, rdeč v obraz je nad scholarjevo drznostjo zarjul:
«Ali smo o božiču, da krehaš?»
((Prehladil sem se,» je dejal Antc.n mirno, «spričo mrzlote, ki veje z vašega obraza.«
«Še treskalo bo!» Grof ni izravnal potez, ki so mu gubale pelo; nekaj je bil v resnici srdit, drugo se je delal. Vedel pa je, da če gleda tega mladeniča v obraz, se ne more jeziti, kot bi se spodobilo, zato mu je izmikal pogled. Ponovil pa je še enkrat: «Še treskalo bo!»
«Vidim oblake,» je odgovoril scholar. «Če jih veter ne razžene, bo nevihta.»
«Pozdravil me nisi, ko si vstopil,» je napadal grof, ko je videl, da se scholar z drznim humorjem izmika in topi ostrino njegove jeze.
«Nisem vas videl.»
«Nisi me videl? Ali me tudi na cesti nisi videl? Sredi Tolmina?»
«Na cesti?» se je čudil scholar.
«Na cesti!» je tolkel grof slednjo besedo, kot bi zabijal kol v tla. «Ali veš, radi česa sem te klical ?»
((Mislim si. Da bova igrala šah.»
«Da bova igrala šah?« se je moral grof oprijeti mize, da ni padel. «In od kje, misliš, da izvira moja jeza?«
«Ker veste že vnaprej, da boste igro izgubili.«
Zdaj je bilo grofu odveč. Kljub svoji debelosti se je zatekel po sobi in stal v par korakih pred scholarjem. V prvi jezi ni mogel drugega reči nego: «Kdo si ti? Povej, kako se imenuješ?«
«Scholar Anton,« se je glasil miren odgovor, med tem, ko je grc.f pričakoval, da odgovora sploh ne bo.
«Malovrednež bi se maral imenovati!» je debeluh odprl zatvor-nico besed. «Malovrednež radi tega, ker si me srečal na cesti in me nisi pozdravil. Razumeš! Slep in gluli si šel mimo mene. In poleg tega si se, plemiški sin, razgovarjal z podložnikom kakor s svojim bratom. Biriči naj govore s kmetavzi, ne plemič! Ali si se tako učil v zamazanih čečkarijah, v katere buljiš? Kje si se naučil jezika teh ljudi? Z bičem sem vedno govoril ž njimi, da so me poslušali in ljubili. Z bičem, razumeš ?»
«Govorite dalje!» je dejal seliolar v kratkem odmoru, ki je nastal po teh besedah. •
«Ali so ta drobtinice hvaležnosti, praški plačila, trohice priznanja, ki jih prejemam za očetovsko skrb, posvečeno tebi in tvoji materi? Da me ne pozdravljaš, da mi razvajaš podložnike? Ali sem te jaz tako učil? Ali te je mati tako učila? Ne jaz in ne mati. Bogve, 'C.d kje si vzel tako vražjo modrost, ki ti jo izbijem. Preveč sem gledal na tvoj telesni, premalo na tvoj dušni blagor. Od zdaj nadalje bo drugače. Manj boš jedel, več boš poslušal in razmišljal. Vzgoje ti je treba. Vzgoja ti bom dal jaz. Z menoj boš hodil na izpreliode, ne več sam!... Oh, kako sem se utrudil!»
Na te besede je grof težka dihaje sedel za mizo in je zrl z izbuljenimi očmi v scholarja, ki ga je gledal mirno, kot da se nič ni zgodilo.. «Govorite da.lje!» mu je dejal končno, ko je videl, da ne povzame besede znova.
«Končal sem!» je težko dihal grof. «Ne morem več govoriti! Odgovarjaj ti!«
«Stoje se sprejema podložnike,« ga je opomnil scholar.
Grof je mislil na to opazko odpreti nov vrelec besedi. Bil pa je truden, zato je samo zamahnil z roko, naj sede.
Bil je jezen, da je ugriznil v to jabolko. Mladenič mu je pričel celo ugajati. Navajen je bil, da mu je vsakdo potrdil slednjo besedo; zdaj mu je odpor mladega človeka podzavestno celo dobro del, le na zunaj je branil svoje dostojanstvo.
«Če sem dobro razumel pomen vaših besed,« je dejal scholar, «me dolžite, da vas nisem pozdravil.« Pri tem je gledal na vrč vina, ki je stal pred grofom in mlakal z žejnim jezikom. «To je resnica, ki se je ne da tajiti. Videl sem jezdeca, ki sem ga spoznal za vašo osebo in sem že pripravil besede, in poklon, ko se je konj obrnil in že vas več ni bilo. Da bi vas. pozdravil za hrbtom, bi ne bilo lepo niti potrebno.«
«In veš, čemu sem oddirjal?«
«Da bi se bili mojega pozdrava zbali, si ne merem misliti.« i
«Ne!» je tolkel grof z debelim prstem po mizi. «Ne, ne, ne! Ker si govoril s podložnikom, z umazano irhovino!»
«Torej odpade prvi del mojega greha,» je dejal scholar. «ln drugi je lažji c,d prvega.»
«Kdo ti je dal pravico, občevati na preprijazen način s podložniki, sramotiti plemiški stan in gojiti napuli med temi ljudmi?«
Scholar je molčal. Težko je bilo reči, kdo podeljuje pravico, da gc.vori človek s človekom. Zato je pogledal po strani z žejnim očesom na vrč vina in zinil: «V vinu je resnica.«
Grof je razumel. Ni se upiral, ko je njegov nečak napolnil kupica in jo izpraznil do dna. Iz te kupice vina in iz pogašene žeje je prišel srečen odgovor.
«Kdo je dal pravico? Nekdo, ki je nad vami.«
Grc.f se je spomnil na lestvico, ki jo je malo prej razlagal grofici Ani. Dasi se mu je zdela prej misel nanjo nad vse lepa, mu je bila zdajci v napotje. Pomislil je, zajecljal in prvi hip ni mogel najti pametne besede.
«Da... da...« je dejal. «Ali — nekdo, ki je nad nami, je tudi ustvaril različne ljudi. Plemenitnike in robove, to si zapomni! Plemenitnike in robove!«
Ta misel se mu je zdela tako rešilna, tako imenitna in sijajna,, da se je radoval nad njo kat dete. Smejal se je naenkrat in nagnil kupico.
«Jaz pa mislim,« se je drznil scholar izreči, «da ni razlike med ljudmi.«
«Glede jezika, misliš?« je vprašal grof.
«Glede jezika so razlike,« je poudaril scholar Anton. «Te razlike pa so v primeri z ostalo podobnostjo človeka s človekom, malenkostne. Pomislite,« je silil nečak v strica, ki je hotel vsak hip vzkipeti, «ali je razlika med otrokom plemenitnika in otrokom podložnika, kadar prideta na svet?«
«Anton!» se je zavzemal grof, kakor da sliši bogokletje. Scholar pa je nadaljeval:
«Razlike tedaj ni. Bog je ni dal, ljudje so jo ustvarili. In če ni razlike, čemu bi se drug drugega ogibali in sramovali?«
Grof je pogledal znova v vrč in pil v dolgih požirkih.
Ko se je prepričal, da v njegovem vinu ni teh nezaslišanih idej in da izvirajo iz mladeničevih možgan, se je vzpel ob novi misli, ki mu je planila skozi možgane, v silnem protestu:
«Ti misliš, da sem jaz isto kot kak tolminski kmet?«
«Kot človek ste isto, stric,« je mladenič zalil besedo z vinom.
Grof ni mogel poslušati do konca. Preden je nečak izgovoril zadnjo besedo, je planil v ponižanju, ki je segalo do grla, po koncu. «Če bi ne bil plemiški sin, bi te vrgel ta hip skozi vrata.»
«Tega bi ne smeli stou'iti,» je dejal seholar, «ker bi s tem dokazali, da niste plemeniti in bi na ta način tem bolj sličili kateremu izmed podložnikov.»
«Tega ne bom storil,» se je umiril grof, «dasi so tvoje besede nad mero drzne. Jaz sem grof in ker sem grof, nisem podložnik. Kake. moreš trditi, da sta grof in podložnik eno in isto.»
(Dalje.)
Branko Perovič:
Iza otkrovenja.
Mene su besovi pili, parčali dušu i meso. dok sam, ko mrtvac na odru, ležo sklopljenih oči, danas, kad oni su mrtvi, svejedno ja nišam veso: i patnja i zanos u meni ko vir pored vira klokoči.
Ja blagosivam sve — i bednost kuda sam pao, jer posle stradanja dugih i lutanja po tavnini, osečam visok u radost — u slutnji sam je znao — da život je Večna Lepota u svoj svojoj dubini.
A misli — one su smele — idu sve dalje i dalje — za njih je treptanje svako jedno duboko vrelo — i u dubini svesti otvaraju buni ralje.
Po njc.j u svaki pokret krv mi i duša je selo: u meni sve kipi i kipi dok udes moj dec. mi šalje
i dok me miluje radost, tuga mi para čelo.
Maksa Samsa:	SfCU
S kruhom prevare nasičeno, z vinom spoznanja napojeno, v željah hikoJi uslišano, stokrat po krivem obsojeno, stokrat do zemlje ponižano, sreči nikoli približano, moje srce, kam bi rado?
Milko Bambič :	MARTIN	KRPAN.	1927.
Janko Samec:	\J	predslutnjl.
Pretiho nam cveto življenja dnevi in nizko so razpeta nam obzorja — Viharjev ni, da z bliska bi odsevi razgibali nam duš pokojna morja.
Živimo še... a to so le odmevi, ki lije v Čas jih dni nekdanjih glorija! So zapoznelih ptic jesenski, spevi, cvet, ki zatre ga zime trda skorja...
A vendar, vendar enkrat priti mora v življenje naše nova spet pomlad! —
In takrat stal na njivi sred razora
bo s plugom v roki zarod čvrst in mlad... in slišal spet od dvora bo do dvora samo en klic se: «Orji... or ji, brat!»
Drago Gervais:
Monolog gospodina Ništice.
Portir sc jo naklonio, ali uzalud. Gospodin je Ništica prošao kraj njega bled i drhtav i nije posegnuo rukom u džep.
Izašao je iz kazina i osetio kako mu kapi kise cede sa cilindera na nos. Dignuo je ovratnik i uputio se lenim korakom prema izla-zu vita.
Ne, nikako. U vrtu se ne če ubit. To nije lepo. Ubičese u kakovoj gostionici na periferiji. Kao ono Svidrigajlov u Zločinu i kazni. U vrtu se ubijaju mlade i zaljubljene devojke i mladiči. Kartaši u gostionicama. To je razmer.
O, koji ga je djavo naterao da igra? Gde mu je Ido mozag, gde savest? I što se je to s njime dogodilo? Zar je bas ovako glupo morao da svrši? On, Ništica.
Strašno je bilo. On nije bio cn. Pa on niti sada nije on. Pi, taj osečaj, kao da je iz njega nestalo nešto vrlo, vrlo važno. Neka bitna strana njegove duše, njega samoga. Nešto, be.: čega ne može da žive.
Da, on če se ubit. To čine svi u ovakovim momentima. Nekad im se je smejao. Danas ih razume. Ovakav čc.vek nije vredan da žive. Ovakav glupan. Proigrat ceo život, rad, sreču — u pola sata. Uništit obitelj. Oh da, žena, dete? Njegova mala Neda. Sad če ostat, bez tate. A tako je slatka, mala, sa onim očkama. Eto, sam ne zna ni koje su boje Nedine c.čice. Niti to nije bio vredan da pogleda. A Neda. če se i ženit. He, he, bog zna kako če izgledat taj njezin buduči muž. Možda če bit pijanka, a možda če i on igrat na ruletu.
Eh, ta ruleta. Sveče su gorile, velike, žarke. Pa one žene, meso, parfemi, i onaj čudnovati zadah — kao parfemirani mrtvac. Njegov vizavi — neki bledi mladič, sa velikim modrim očima, kao mrtvac. Video je kako su mu drhtale ruke. I tišina. Jedno grozničavo čekanje. Kao da prolaze godine, kao da su tamo ostareli, osiveli od čekanja. On je crvcn, zadovc.ljan, kao pun mesec.
Igra se tudjom srečom i smeje budalama, što bacaju pare. I on je bacao — Ništica. U početku je još osečao, misleo, a posle ništa. Tek jedno dihtanje, grozničavo, stalno. Hteo je, da se zaustavi, da otidje. Nije mogao. Djavo je sedeo u njemu. Otišao je tek onda, kad je proigrao sve, sve do pare.
Sad nema ništa i treba da se ubije. Prekidaju se sve veze. Sutra več ne če bit Ništice na svetu.
A bilo je tako lepo. Živeo je tako dobro. Sve, što čovek može da ima: dobra žena, dete, prijatelji. Mladost, prva ljubav prve boibe. Bio je svima simpatičan, nije ga varala žena. O, Miro, ženo
moja, o Nediče, detešce moje. Gle, on plače, suze se mcsaju sa kapima Jkiiše. Ta on je pokisao. Pa, svejedno je. Sad je posve irelevantno da li pada ili ne pada, da li je mokar ili suh.
Ubičese! I tako glupo — na remenu. Revolvera nema. Obesičese. Ta evo, on zaipravo' i misli celo vreme o tome, kako če se ubit.
Sutra če doznat reporterk čitače Mira. Kako če joj bit težko. Mogao bi joj pisat jedno utešno pismo: «Draga Miro. Čovek treba da okaje svoje grebe. Učinio sam taj strašni greh prema dužnostima oca...», ne to. je glupo. Ne če pisat. Ta nema niti franka za marku. T. j. ima. Skoro je zaboravio. Platio je hotel za celi mesec. Mogao bi dignut. Da, ali on če se ubit.
Oho, kamo je to zalutao? Ta tu je nekakvc. selo. Gle, onaj poznati zadah od stoke. Krave! O, zlatna mladost. To mu je bio najmiliji šport — paša. Bio je tamo neki slaboumni pastir. Bogzna, kako se je ono zvao.
Stevo se je zvao, pastir Stevo. Kako je to bilo divnc.. Na pašu se je išlo u ranu zoru. Stevo je trubio na rog. Sunce je izlazilo. Sve je još bilo mokro od rose. Kako se je srdila njegova majka, što se druži sa to «seoskom bagažom». Ha, ha. Da, pokojna je majka bila konzervativna žena.
Pa što c.n to sad misli. To je glupo — u ovakovom momentu. To je još jedino, što- če i ostat Miri. Onaj letni dvorac; morače živet na selu. Biče joj težko sa Nedom. Snačese. Ali gdje je ono stao? Aha, novine. Reparteri: «Nova žrtva Monte Karla. Na stablu. Proigrao sve na ruleti.» Da., proigrao. A što je on zapravo proigrao? Život? Sreču? On je sad glavni junak jedne obiteljske tragedije. I što je to tragedija?
Eto, on se je, jc.š kao djak, penjao na toranj stolne crkve u Zagrebu. Osamdesetitri metra. Pa šta. Nije mogac/razlikovat muškarca od žene, nije mogao prepoznat nijednog čovek a. Kao mravi. Gde je bila tamo tragedija? Pa nije bilo videt ni čo.veka, a kamoli neku njegovu tragediju. I, bogzna, koliko ima sada ljudi na svetu, koji se isto ovako pate i muče i spremaju na samoubijstvo, kao što i on. N. pr. u Kini. Što on zna o Kini? Peking i kinezki zid, pa basta. A možda baš sada, u ovom momentu, šeče kakovim kinezkim gradom neki samac, koji je isto tako izgubio na ruleti, kao i on. Zar ruleta mora da je i u Kini. Na celome se svetu igra sa srečom za sreču.
O, ovc. je vrlo interesantno, što sada misli. Eto, za njega znači njegov gubitak finamsijsku katastrofu. (Glupan, bio je tako bogat, imao je tako lepo razgranjenu trgovinu. Što če reč njegove konte, kad čuju, da se je ubio?) Da, katastrofa. Gubitak časti, bc.gastva, blago-
stanja — svega. Za druge to ne znači ništa. Isto tako, kao što je njemu svejedno, da li je neka žena ostavila nekog trečeg čoveka ili ne.
I onda — da ovo je takodjer važno: Kad se popne na zagrebački toranj ne može da razlikuje čoveka od čoveka. Čovek mu se čini kao mrav i smešno mu je pomislit, da bi taj čovek mogao da proživljuje nešto, da radi, stvara, trpi. A što bi bilo, kad bi se popeo na mesec i odanle gledao zemlju? I što je čovek u poredbi sa zemljom i sa katastrofama što se dogadjaju u svemiru? I da li uopšte te katastrofe imadu kakove važnosti? I konačno — sta se n. pr. tiče kumc.vske slame, da li je Ništica izgubio u igri ili ne? O, to je posve svejedno.
Svejedno je da li se je 18. februara 1927. ubio neki Ništica ili ne. To se nikoga ne tiče. To nije za nikoga važno-, niti od koristi.
I šta on najednom melje te gluposti. Zar je poludio? Več je došao i do planeta. I zašto on tc. zapravo misli? Eto on misli: hoče li se ubit ili se ne če ubit! Što je on zapravo učinio? Proigrao je sav svoj imetak. Time je uništio sebe i svoju o.bitelj. To znači, da Neda ne če moč u gimnazij u, niti na plesove. To znači, da če Mira prestat bit članicom gospojinskog društva i da če morat vlastoručno prati rublje. Mira če bit udovica, a Neda sireče. A ako se ne ubije?
Gospodin se je Ništica; zaustavio i zagledao u neki kamenčič. Kiša je prestala, ali on je bio prokisao i-tresla ga je groznica. Danilo se je. Ako se ne ubije?
Trebače počet iznova. Kad se ne bi ubio, prvo* što bi učinio bilo bi to, da traži bilo kakovu zaradu, da proda letnikovac i pozove k sebi Miru i Nedu. Pa jest, on je još mlad, jak, energičan. (Kako ga je samo jučer gledala ona Englezkinja.)
Promisliče? — Ne, zašto bi promišljao. Kako ono; ako se popne na zagrebački toranj...
Ne, on se ne če ubit. Ako se ne ubije može da digne i onih 500 franaka od hoteljera. Time če nešto počet. Možda prodajom naranača?
No, to je svejedno. Umoran je, treba da se ispava. Posle če doc sve na red.
Pa što to miriši? Ah, gle, cveče. Karanfilji. Jest, on je, kao čovek, koji se je probudio1 od grojzne sanje, oseča čak i lepotu cveča1. A tamo je i vrtljar. Čovek bi mogao da postane vrtljarom. Biče, da nije težak posao. A ovo je cveče divno. Pa onda, imaju za cveče i neke staklene kučice. Spremaju ga tamo u zimi.
Ne, on se ne če ubit. On se nije ni misleo ubit. Pisače ženi. Iskreno i jasno. Ona ga razumije i odobriče njegovu odluku.
Pi, kako je umoran.
Gospodin se je Ništica zagledao u cveče, a onda je skinuo cilinder i pozdravio vrtljara: «Bon žur, msje!»
Veno Pilon:
BARKOVLJE
Pietro Gasu. — janko Samec:
Pohod napredka.
V tistem vetrovnem februarskem jutru se je osel strine Silippe, izrabljajoč razmišljenost stare gospodinje, ustavljal bolj od potrebe.
Vklenjen k vodoravnemu ojesu, ki je vrtelo mlinski kamen, obvezan s kosmato kožo okrog oči, je krožil s sklonjeno glavo v večnem krogu, nejevoljno premišljujoč v enakomernem in gluhem ropotanju (mlinskega kamnaj uravnavajoč ob redkih a renčavih besedah svoje tiranke od hipa do hipa svoja mahadrajoča ušesa
A ona je bila samo s telesom prisotna v tisti svoji črni, razdejani bajti, izpostavljeni vetrom in mrazu. Klečeča ob ognjišču, kjer so se kadile nekatere klade, je ugnetala na nizki, drobni klopci prgišče črnikaste moke, da bi iz nje raztegnila pogačo in narezala rezancev.
Jeza ji je kljuvala v prsih, da se je trudila v nekakšnih gibih kot perica, ki otepa s perilom ob kamen kraj potoka. In testo ji je stokajoče uhajalo med prsti ukrivljenih rok, ki so se pohlepno stiskale kot železni kavlji. A hroma klopica je škripala pod njeno besnostjo ter je grmeče bila zdaj z eno, zdaj spet z drugo nogo po izkopanih tleh.
Da se ji je še bolj razvnemal srd v srcu, je kakor zasmehovalcn puh prihajale, z vetrom težko dihanje od mlina, ki so ji ga bili postavili sovražniki v peklenski hudobiji, da bi znorela, vprav
nasproti. Da bi ponorela, prav zares! Zakaj, kadar ne ješ, znoriš; in ne ješ, če ne delaš, a ne delaš, ko ti hudiči polomijo roke in noge... Hudiči, prav zares! Kaj pa naj bodo drugo ti izstrajevalci? Ko še ni blaznost prenavljanja obrnila pameti deželni gosposki... (gosposki??! Bolje bi se dejalo: beračem, ker je bolj prav! Bog je Gospod)... se je preživljala polovica ljudi od mletvine. Trideset kamnov, ali razumete, trideset kamnov je delalo od jutra v večer, ob vseh svetih, nepre-povedanih dneh in je bil pravi praznik, poslušati veselo riganje, ki so se z njim ob uri; krmljenja veselo klicali osli iz hiše v hišo. Zdaj pa požira vse kakor žrelo mlin, ki vihra tako prav zagotovo radi čarovništva hudičevih 'rok... Eh, naj ji tega ne zanikajo, ko je itak ne uverijo: hudič... sam hudič se peha naskrivoma okrog tistih peklenskih strojev, ki majejo vso hišo in žro dušo vsej soseščini!
Ostri pisk opljuvanega stroja se ob odmoru vetra veselo vzdigne v neskončnost ozračja, da se zdi, kot bi se rogal njenim mislim.
«Strela, strela, strela! Strela te ubij!» se zareži Silippa, škripaje z zobmi in zamahne z zamazano pestjo proti stroju. — Da ne ostane od tebe kamen na kamnu in niti en sam ščepek železa! —
In se je spet znesla nad testom, ki ga je bila že podaljšala v čokato kačo, ter ga je začela spet divje praskati s krčevitimi gibi, kot da hoče udušiti živo spako.
Potem pa, ker se je hotela znesti ipak nad nekom, se je zagnala v osliča z obsedeno besedo: «Pruh, mrhovina! Hudičev berač, pruh!» In ga je sirovo natepla s palico iz oljkovine, ki se je prelomila na dvoje. Uboga žival je brcnila dvakrat z zadnjima nogama ter se zapotekla. Mlinski zaboj je ves zabobnel in prastara priprava se je
upognila grozeče.
«0 Marija Devica! Da bi te živega krokarji požrli, moj lepi!» In se ji je zameglilo pred očmi ter ga je molče zgrabila z umazanima rokama za ušesa, mu jih besno trgala in grizla. «Mlinski kamen mi hočeš porušiti! Tudi ti si na njih strani? Tudi ti?!»
Osel je spet ponorel, in, pregibajoč oje v skokih in sunkih, je stresel napravo od vrha do dna. In ga je ona objela okrog vratu, da jo, je vlekel za seboj v krogu in ga je skušala ustaviti s silnimi potegljaji, preklinjajoča s stisnjenimi zobmi, dokler ga ni po mnogem trudu prisilila k umerjenejši hoji.
In je potem še, stoječa v senci, goltala svojo grenko' zmago in pljuvala pred se s studom, brisoča si ustne, da bi z njih pregnala čut nečistega dotika, popravljaje si pri tem cunje z nemirnimi gibi.
«Ih! Čreda požrešnih krokarjev, ki jih nihče še videl ni! Mrha, mrhasta! Ih!» —
❖ # $
«IIvaljen Jezus, botra!« je gluho zakrulila podivjana glava izza vrat. Kavelj se je z ropotom zamajal in vrata so se škripaje odprla.
Sosed (eden izmed tridesetih nezaposlenih mlinarjev) je vstopil: nekakšno visoko, podolgovato omelo, kol, zavit v cunje, osornega obraza in temnih oči; prava podoba užaljenega sovraštva.
Silippa je odvrnila s kratkim pozdravom, počenila je na tla ter pokazala na nizki spleteni stol v navadnem kotu.
Perdu se je molče zgrudil vanj in uprl oči v ogenj.
Nekaj hipov ni bilo čuti v izbi drugega ko šumenje vetra, ropot mlinskega kamna in škripanje stola. Zastrupljeni duši sta trpeli v samoti. Med srci se je razpletal vsakdanji nemi govor o skuphem trpljenju.
Tedaj se vrata spet odpro in vstopi dekle z bremenom žita na glavi.
Perdu jo pogleda s srdito nevoščljivostjo in skloni glavo. A lice starke se kot blisk zjasni: «Delo za, ves dan, hvaljen bodi Bog!«
Toda osorno lice se ji v mučnem razočaranju spet stemni in oči ji vzplamene: «Kako? Tako beračijo? Dekle gospe Peppine prinese v mlin samo revno pol četrti žita? Kdo- je kaj takega kdaj še čul?»
«Tc.krat samo pol četrti,« — odvrne dekle pojoče. Drugekraiti sem prinesla šest, sedem, tudi deset četrti... Toda takrat še nismo imeli mlina:, takrat! Sedaj požre mlin vse v enem hipu.. Dve in dve, štiri... pa je deset četrti zmletih v moko... Po starem pa je res pravi križ! In so na,vrh lastniki mlina še sorodniki gospe in je razumljivo —»
«Proč, proč, proč!« zarjove starka, ki je poslušala besedo z dozdevnim, prikritim mirom ter je ob vsaki reči v starem, ugonobljenem srcu kopičila potoke sovraštva; potem pa pokaže kc.t nora vsiljenki vrata. «To se razume, si rekla! Da bi ti zobje izpadli, otrok moj! Pojdi, pojdi, izgini! Smrad, ven iz te hiše! Reci svoji ušivi gospe, da ne potrebujem njene miloščine, da še imam toliko, da ji kupim trugo, če danes crkne! Pojdi proč, sem rekla! Si še tu? Kaj mi hočeš pogubiti duše? Čuješ? Proč, hudič! —»
Perdu je krčevito s kadečim se ogorkom vlekel znamenja po pepelu in dekle je pred coprnico zapirala oči, premagana od nepričakovanega začudenja, kakor da je ne bi razumela. «Ali je znc.rela teta Silippa? —»
Ta pa, kot da jo še bolj izziva njen glupi pogled, vstane divje v mladostnem zagonu, odpre s treskom vrata, poišče, bodalce v kotu in zamahne z njim v besnebi: «Pojdi ven, sicer!«
Tudi iz grla moža privre nekakšno kruljenje, ki se zdi kot šun-tanje.
«Strina Silippa!» — zajeclja deklica.
«Nič, nič, nič! Nočem nič več čuti! Nič nočem od tvoje gospodinje! Proč pojdi, sem rekla, proč!»
In je njen glas kot nečloveško rjovenje.
Dekletce si dene žakljiček z žitom, ki ga je držalo s tresočo roko, na glavo, in odide, ne da bi se obrnilo na hrapavem pragu, kjer se je še spotaknilo od same žalosti. Od daleč pa začne psovati, kaže jezik in zajoče od srda.
Onadva pa sta zapahnila vrata in, zaprta v brezdnu ko zveri v brlogu, kujeta v gluhem sovraštvu poslednji načrt svoje stare zarote.
Strina Silippa je celo pozabila na pogačo, ki jo je bila potisnila med pepel, vkljub smradu po zažganem, ki se je širil po brlogu.
Perdu pa je pohodil pipo, ki jo je bil pozabil v kotu, ter je žvečil samo cevko, kot bi drobil kosti. Še* osel, ki se je še enkrat ustavil, se je veselil ter je začel spet pod kosmato krinko sanjati najlepši sen svojega pasjega življenja.
Zvečerilo se je; veter, ki je bil nagrmadil nad hribi črno žalost oblakov, je vrgel na vas prerano in globc.ko noč. Ob pozni uri, ko je vse molčalo, sta se dve upognjeni senci, drsajoči ob hišah, vlekli po temi do dvorišča mlina. Potem se je ena kakor divja mačka po razpokah povzpela na zid, ga drsajoče prelezla in se tiho spustila v notranjost na kupe drvi. Poleno ni zaškripalo, pes ni zalajal; vse je bilo kc.t učarano.
Ali par hipov kasneje se začuje iz pošastnega molčanja prasketanje in šumenje, in iz črnih temin se povzpnejo lačni jeziki plamenov in megle redkega dima se zaokrožijo v drzne oblike.
Veter zapiha močneje in zajame vse v vrtinec razdejanja.
Takrat zalaja pes dolgo in otožno; in iz vsake hiše, iz sleherne ulice ter iz oddaljenih koč mu odgovori trepetanje in veča hrušč.
Brlogi se odpro in strahotno zvonjenje, zanešeno od vrtincev v divji zanos, biča strahopetce po hrbtih. Prebujenje je en sam, strašen krik.
A ogenj žre brez počitka in se od kupov na dvorišču oprijemlje strehe, vdira med stroje in izpreminja tovarno v kadečo* se žerjavico.
V metcžu razgrajajo gospodarji, pol oblečeni in vsi razvneti, in bodrijo moštvo, pehajoč tu pa tam omahujoče s sunki in udarci kot tovorna živinčeta. Berači majajo z rameni, šepečejo si v ušesa vse svoje divje veselje in stiskajo pesti škrtaje z zobmi.
Svit plamenov se blišči na trpkih obrazih, odkriva bliskajoče žarke v očeh in strašen nasmeh na ustih.
Perdu Loriga se muči za štiri, stoječ pokonci na zidu dvorišča;
kliči in daje ukaze kot gospodar, izlivajoč vrče vode v plamene in sledeč besedam strine Silippe, ki hodi okrog kakor duša v vicah.
«Vode! Vode!« vpije Perdu divje. «Na desno-, v levo! No, no! Na strehe! Tako! Tja k vi atom! In ti, razbojnik?«
Razbojnik se mu približa mencaje, da bi mu dal roko, a oni zalaja po pasje in jo odkloni, kazoč s širokim zamahom -obupa na neizmerno ognjišče. Senca vzdihne iz prsi z mučnim vzdihom in on jo pogleda dobro v lice z bliskajočimi očrni. Drob se mu trže v silni bolečini, ko živi plamen v polno obsije mrtvaško obličje don Panta-leona, glavnega lastnika mlina.
«Vode! Vode! Kaj počenjate tam gori, lenuhi? Vse je zgubljeno! Oh!»
Stok gospodarja mu žge hrbet ko z železno, ostjo, da se še bolj napenja, zvija in divja: «Lenuhi, lenuhi!« —
Naenkrat zmanjka z rezkim treskom zidu sencam pod nogami: kratek udor, padec (ki ga zakrijeta krik in šum) in don Pantaleone. zdrkne v plamene,
# # $
Drugo jutro jo šla strina Silippa v črnem k maši molit k Naši Gospe in je jokala pred oltarjem. Od prečute noči je bila uboga starka še vsa bleda; in kdor jo je videl hoditi s tistim trudnim korakom, je menil s temnim glasom: «Silippa ni več pri zdravju!«
Ob povratku iz cerkve je vrgla boječ pogled na črni kup razvalin: na razrušeno zidovje, na padajoče tramovje, na zvito železje ter na množico, ki se je vnovič pehala po- pogorišču.
Prekrižala se je prestrašeno: «Naša lepa Gospa!«
Mimogrede je tudi ujela nekolika od razgovora kanalij: «Revež, ta don Pantaleone! Kakšna usoda! Zid se mu je zrušil pod nogami. Peklenski ogenj ga je živega spekel, Bog nas varuj! Razžgal mu je tudi kosti! Jezus, Marija! Kakšne so tiste preostale cunje! Ti, Perdu Loriga si pa storil več od vseh, ne tajimo. Če bi vrag ne.bil pihal v ogenj, bi ga ti pogasil! V drugi deželi bi ti dali medaljo za to!«
Starka je začutila, kako se ji širi stisnjeno srce in duša ji veselo splava po brlogu. Objame osla in mu govori kc.t kristj-anu, poljubi ga na čelo in čaka.
Perdu pride nekoliko pred poldnem skoraj naravnost iz mrliške hiše, s krinko žalosti na počrnelem obrazu.
«Ljubi moj boter, koliko poguma ste imeli?«
On se skrivnostno nasmehne v samozadovoljstvu; potem pa- se prestopi parkrat slovesno po sobi.
Verjel je, da ga ona hvali, in se s tem postavlja.
«Pogum?! Bah!«
«Ne bi verjela, boter! Zažgati že! Ali ubijati?!»
Poskočil je kot iztaknjena zver, bliskovito, zatiskujoč si žareče oči, držeč pred seboj krive rc.ke, kot da so pripravljene za praskanje. «Copcrnica!»
«Ha, ha, ha! Menila sem le sama pri sebi: Perdu je to storil. In zdaj sem povedala vse na sodišču... Ha, ha, ha!»
Njen kričeči zasmeh je dražil še osla.
Ali mož se trese, ves bled jeze in strahu, in, stoječ v temnem kotu kot nemo strašilo, obrača oči po votlini.
Motna prikazen se je vlekla po brezdnu.
«Tepec! Umirite se! Samo jaz sem videla... a jaz sem slepa... jaz!»
«Botra, take šale niso dobre. Vrag vas pobeli!»
«Ha, ha, ha! Saj sem vedela, da je botra Perdu ja strah! Ali...»
«Strah, ali ne... Mari ne veste, da imajo ti psi (Bog jih razkropi kc. prah!) dobra ušesa?»
«Prijeli vas bodo, boter... uhi! Naj me ubijejo, če vas ne bodo!»
«Crknite vsaj poprej! Nehajte, sicer...»
Za srečo se oglasi od daleč oslovski rig; in pridruži se mu še drugi, tretji in še četrti... Iz vse vasi se sliši samo zvonko, zmagoslavno riganje v pravi živalski tekmi. Tudi domači osel se pridruži temu veselju z mogočnim odgovorom. Prišla je sveta ura.
Oba, Perdu in Silippa, sta končala prepir ter blaženo poslušala. Zdi se jima, ko da se val radosti širi v prozorno neskončnost kakor veselo, zvonjenje starodavnega praznika.
Iva Dreščakova:	ROmai\
Človek je naslonil svojo trudno telo ob steblo cvetočega drevesa; gc.ike, ljubezni žejne oči so objemale dremajočo zemljo. In vse lepe sanje, ki jih je bila trpeča duša tako polna v tujini, vse tiste sanje niso bile več samo sanje.
Poglej človek, to je tvoja živa in resnična rodna gruda; nič več ni mrzla in ubožnai, vsa v en sam cvet odeta, vsa v bogat, zlat žarek ovita. Čutiš? To ni samo tvoje mastne, razorane zemlje sveži vzduh; vso to prozorno, speče jutro je en sam dih opojno vonjajočega cvetja.
Človek - romar molči.
Njegovo trudno telo je naslonjeno ob deblo cvetočega drevesa, njegove oči zrejo daleč, morda preko, meje njegovega mrzlega upov in trpljenja polnega življenja
Vidim izžeta in usahnjena tvoja lica, tvoje tenke, brezbarvne ustnice. Človek- romar, jaz poznam vse tvoje besede, ki so brez glasu, iz miru in ljubezni žejne duše porojene.
Pc.slušaj! Ubožen človek živi na svoji grudi; malo in skromno je, kar mu ona nudi, in vendar, morda pade v večnost ura, dan, leto, ne da bi se v človekovem srcu porodila želja po lepšem življenju. Če tudi zasanja duša lepe sanje o svetu in o zlatu, in morda en sam, še tako majhen pogled poboža cvetoč in topel dom, ubožen in trpeč človek ostane in ljubi svojo zemljo...
A pride ura ali dan, ko človek zre na svoj dom, ki ni več topel ne cvetoč, duša mu zasanja o svetu in o zlatu, in tedaj gre za sanjami...
V tujino; v duši in v zenicah nosi svojo daljno grudo, vse. skromno in mrzlo
Padajo v večnost ure, dnevi, leta in človek sanja o svoji zemlji. Tujina mu da mnogo kruha in trpljenja. Delo mu srka kri, delo mu daje novcev...
In romar sanja o svojem daljnem domu, ki je na jesen ubožen in skromen, ki je v zimi ves bel in mrzel, in mu obljubi, da se povrne na pomlad, da vidi vstajenje Gospodovo, prerojenje svoje zemlje. Z upanjem in ljubeznijo v srcu se povrne.
Dolga je po,t do rodne grude in večni romar se morda vrne vanjo ubožen. Povrne pa se; svoje trudno telo nasloni ob deblo cvetočega drevesa in nič več ne sanja. Doma ostane in ljubi svojo zemlje..
France Gorše:	TERCET.	Risba.
ZNANOST IN VZGOJA.
Prof. F. Peric:
Življenjski ustroj osebe.
(Nadaljevanje.)
4. Neumrljivostni ali transcendenčni nagoni.
Marsikateremu čitatelju se bodo zdele trditve iz prejšnjih odstavkov nesprejemljive. In res zvenijo na prvi pogled kot protislovja. Čudno se glasi, da človek, ki hoče živeti, mora hoteti omejitve svoje življenjske volje, da je njegov egoizem — egoizem saoomejevanja. Ali ni marveč res ravno nasprotno, da pomeni živeti hoteti čim bolj neomejen razmah v čim širši in absolutnejši svobodi? In takšno je res popularno naziranje o teh vprašanjih: volja do življenja se istoveti z zanikanjem vsakršnih mej, ki so na poti, z voljo, s katero bi se hotel človek do dna «izživeti».
To je bistvena lastnost vsakega individualizma in svobodnjaštva. Ideal človeka, ki zna zares živeti, bi bil potem razkošen in zapravljiv pohajač in uživač, ako ne celo «genialen zločinec«. Izmed dveh sosedov, ki sta sicer v enakih razmerah, le eden zna, kaj se pravi živeti, namreč Peter, ki ne priznava nobene meje za svoj (sicer naravni) konsumni nagon, posebno ne glede pijače. Drugi, Pavel, je revež, dela kakor kaka mašina, kakor da bo nesel vse s seboj na oni svet itd. Zgodi se pa, da mora Peter v hudem zimskem vremenu na pot po opravkih, in pri tej priložnosti dovoli svojemu konsumnemu nagonu še posebno velik razmah. Ko se vrača v pozni hudi zimski noči domov, mu postane slabo in obleži pod bremenom —■ alkohola. Drugi dan ga najdejo mrtvega na cesti, kjer je bil po noči zmrznil. Pavel pa je čil in zdrav in — živ! Nobenemu sosedu ne pade več na um, da bi blagroval Petra in pomiloval Pavla. Tragični konec prvega prevrne do temelja vse prejšnje naziranje o življenju.
Nočemo seveda pisati prilik, temveč nam je le do tega, da podčrtamo en primer tudi iz vsakdanjega življenja kot praktičen dokaz, da «hoteti živeti« pomeni «hoteti omejitve«. In kot smo že rekli, ne velja to samo glede konsumnega nagona, temveč glede vseh brez razlike. Naj lepše pa se vidi to — naj to važno dejstvo zopet ponovimo — pri duševnem življenju. Ako naj bo mogoče, se mora človek om e j i t i, t. j. pristati na to, da naj pomeni beseda «miza» mizo, «konj» konja itd., in mora se točno držati te konvencije. Čim bi se hotel od nje osvoboditi, da bi n. pr. ne hotel priznavati nikakega jezika, bi se njegova «duševna svoboda« ne razlikovala mnogo od samomora.
Definicija življenjske volje v smislu hedonističnega individualizma je torej popolnoma napačna, oziroma zelo nepopolna. Hoteti živeti ni pač isto kot «hoteti se izživeti«, temveč je in mora biti ta pojem širši. In sicer pridemo do širše definicije z vesoljno veljavnostjo na ta način, da primerjamo življenje z njegovim nasprotjem — s smrtjo. Tedaj se nam predstavi prava, vesoljna definicija življenjske volje sama ob sebi: «hoteti živeti« v najširšem in torej edino pravem pomenu besede ne more pomeniti potem nič drugega nego «n e hoteti umreti«. Da je ta definicija življenjske volje točna, nam dokazujejo posebno skrajni slučaji, ko se nahaja živo bitje v smrtni nevarnosti. Toliko pri ljudeh kolikor pri živalih deluje tedaj z vso silo brambni nagon, t. j. volja po ohranitvi življenja. Življenjska volja je torej tu očividno istovetna z borbo proti smrti. Toda če velja to na tem skrajnem koncu, mora veljati isto tudi povsod drugod in
v drugačnih položajih. (Podobno je n. pr. sol vedno sol, bodisi da gre za neznatno zrnce ali za cele kvintale).
To se torej pravi, da je življenjska volja s te svoje strani sploh istovetna z hrambo, oziroma borbo proti smrti. In če ima življenje katerikoli notranji cilj ali smoter, mora biti ta. Mimogrede bodi tu omenjeno (kajti podrobni pretres te stvari spada v poglavje o moralnem ustroju osebe), da je tu jedro in izvor vsake morale od silobrana ali silokraje gori do najvišjega verskega udejstvovanja. Moralno dobro more biti le to, kar je za življenje in proti smrti, a nemoralno, kar je proti življenju in za smrt. Na eni strani «vitizem», na drugi «mortizem», ali se človek udejstvuje v «vi-tistični» ali v «mortistični» smeri. Čim pa spoznamo — bodisi empirično ali kakorkoli — resničnost dejstva, da so taka dejanja, ki vodijo v smrt, in poleg njih tudi taka, ki so v prid življenju, moramo, če hočemo živeti, izbirati. In vsaka izbera je pač zopet le omejitev! Seveda smo postavili s tem vprašanje moralnosti in nemoralnosti dejanj na oba najskrajnejša tečaja, ki sta življenje — smrt. To pa zato, ker sta ti dve merili ravno radi svojega polarnega položaja najzanesljivejši in najnezgrešljivejši. Toda med njima je seveda cela lestev drugih vmesnih meril in dejanj, ki pa veljajo vsa le kot somerila in sodejanja v odvisnosti od onih dveh glavnih nespremenljivih meril. Gori omenjeno dejanje našega Petra je bilo sicer svobodno, toda ne «vitistično», a le to poslednje merilo je merodajno. Kar se mora zahtevati od morale kot znanosti, je torej, da dožene temeljne kategorije človeških življenjskih dejanj z ozirom na njih vitistični značaj ali nasprotno ter ustvari na njih podlagi sistem vseh ostalih dejanj.
Med neobhodnimi človeškimi dejanji, če se nam dovoli raba te besede v tako širokem pomenu, je na eni strani rojstvo, na drugi smrt. Ostanimo le pri tej poslednji. Vsi ljudje morajo umreti, pravi že katekizem. (Teologi so najstarejši sociologi, kakor pripominja Gabriel Tarde). Kot taka se nam predstavlja smrt v obliki korenitega omejevanja življenjskih nagonov. Vemo pa, da smo označili zgoraj omejitve življenjskih nagonov kot socialne norme. Sedaj moremo torej definirati tudi smrt kot socialno normo. In sicer gre tu za eno izmed onih maloštevilnih norem, ki jih moramo označiti kot apriorne socialne norme, taka življenjska pravila namreč, ki jih človek ne postavlja sam, niti jih more odpraviti. Toda če naj bo smrt socialna norma, ne zadostuje, da je le omejevanje življenjskih nagonov, temveč mora služiti obenem, kakor vemo, tudi kot njihovo draženje in vzdrževanje. Ali se more. glede smrti sploh kaj sličnega predpostavljati? S tem je postavljeno ona naše osrednje vprašanje. Njegovo rešitev hočemo sedaj poskusiti s pomočjo našega nagonskega mehanizma, kot smo ga gori orisali.
V to svrho pa je potrebna še ena važna pripomba o omejevanju življenjskih nagonov. Nikakor ne smemo misliti tu na absolutno omejevanje, ker bi pomenilo tako omejevanje uničenje življenja sploh. Vsako omejevanje človeških nagonov, ki naj služi kot njihovo draženje, mora marveč biti vedno le relativno. Kot tako pa vrši nezgrešljivo to službo, t. j. službo draženja in izzivanja nagonov. Tako vidimo, če vzamemo zopet borbeni nagon, da ga prisilen in začasen mir ne uniči, temveč poostri, potlačena in užaljena samozavest ne zgine, temveč se spremeni v gnev, ki izbruhne, ko se osvobodi, tem silneje na dan, čim večji je bil pritisk. Skratka relativno omejevanje ne ubija nagonov, temveč
jih kropi, izzivajoč reakcijo. In kar je pri tem važno, je to, kot smo že naglasili zgoraj z Mc Dougall-om, da se ob takih okoliščinah pojavljajoča se reakcija ne zaustavlja le pri tem, kar je potrebno za vzpostavitev prejšnjega položaja, temveč spada nekako med bistvene lastnosti nagonov, da planejo daleč preko 'premaganih ovir in mej, ki so bile na poti. Kdor dobi klofuto in takoj reagira, reagira le redko samo z eno, temveč z dvema, tremi, če mu je dana možnost. In tako je — mutatis mutandis — v vseh drugih podobnih slučajih. Pritisnuto jače, sve to više skače! Toda ali gre pri smrti za absolutno ali le relativno omejevanje? Na prvi pogled bi se vsekakor zdelo, da velja prvo. Ce pa si natančno ogledamo gospodovanje smrti, bomo uvideli, da pomeni tudi ona — kljub svoji neizprosnosti — vendar le samo relativno omejevanje življenjskih nagonov in življenja. Relativno zato, ker je normalno življenjsko dogajanje tako, da živi človek pred smrtjo določeno dobo svojih dni, ki gredo lahko do 100 in več let. Z drugimi besedami: absolutno bi bilo le ono omejevanje, ki bi življenje popolnoma onemogočalo. Ker je torej smrt — kljub vsej svoji neizprosnosti — le relativno omejevanje življenjskih nagonov, predstavlja kot taka tudi najdo-slednejše njihovo draženje, izzivajoč s strani živega bitja z nagonsko konstitucijo zopet najdoslednejšo reakcijo.
Kakšna je ta reakcija? Smrt presekuje in uničuje življenje kot tako, torej vse nagone sploh. Radi tega lahko vzamemo napram njej vse nagone kot celoto, kot splošni življenjski nagon. Po tem, kar smo rekli prej o razmerju med draženjem in reagiranjem ter o posledicah omejevanja nagonov sploh, moramo pričakovati tudi tu tako reakcijo, ki se ne bo zaustavila pri stremljenju za ohranitvijo življenja, temveč bo srdito in nezadržno skušala planiti preko vseh ovir in mej, ki jih stavi smrt. To pa se tu nič drugega ne pravi, nego da mora kazati splošni življenjski nagon pod pritiskom smrti več kot samo stremljenje po življenju do smrti, namreč srdito težnjo in voljo po življenju sploh, t. j. po neumrljivosti. Cim priznamo obstoj takih reakcij, moramo obvezno priznati tudi obstoj odgovarjajočih neumrljivostnih nagonov. Vprašanje je torej sedaj, ali so ali niso take življenjske reakcije. Ce so, morajo biti obvezno manifestacija neumrljivostnega nagona.
Ce si ogledamo najprej vsebino te reakcije, potem bi rekli, da je časovne narave. In to je povsem naravno, če pomislimo, da mora pač reagirati vsak nagon v isti smeri, po kateri prihaja ovira, omejevanje ali draženje. Poti, ki vodijo do cilja, so lahko najrazličnejše, toda cilj reakcije je odvisen od načina in smeri omejitve. Omejitev življenja, ki jo povzroča smrt, pa je ravno omejitev v času in v tem je njeno bistvo. Smrt torej ne ubija neposredno življenjskega nagona, ker je ta svoboden do zadnje ure. Pač pa povzroča kratkost življenja in življenjski nagon reagira ravno proti tej kratkosti. Premagati hoče njene meje s podaljšanjem in proiciranjem življenjske volje onkraj smrti in njenih mej.
Na prvi pogled bi se utegnilo zdeti, da gre tu le za nekak formalno lepo in pravilno izklesan logicizem, ki pa mu v resničnosti ne odgovarjajo primerna dejstva. Na ta prigovor, ki je velikega hevrističnega pomena, bi odgovorili: Ce priznavamo — in glede tega ni menda nihče v dvomu —, da je človek obdarjen z življenjsko voljo, z življenjskim nagonom, potem moramo obvezno tudi priznati, da mora biti ta življenjski nagon obenem tudi neumrl jivostni nagon. Brez te lastnosti bi življenjski
nagon ravno ne bil več življenjski nagon. Z drugimi besedami: brez ne-neumrjivostnega nagona bi človek sploh ne hotel, oziroma bi niti ne mogel hoteti živeti. Hoteti življenje samo do smrti pomeni obvezno hoteti smrt samo. Če si predstavimo človeka, da je obdarjen s polno zavestjo, da se torej med drugim popolnoma zaveda, da mora umreti, a njegova življenjska volja izključuje vsak neumrljivostni nagon, ter ga postavimo takega na zemljo, potem je mogoče le dvoje: ali mora postati smrt njegov življenjski cilj in napram temu se morajo konstituirati vsi njegovi «nagoni» v tej smeri, ali' pa se bo nahajal stalno v duševnem stanju, ki ga preživlja normalen človek v smrtni nevarnosti, iz katere ni rešitve. V enem in drugem slučaju je življenje izključeno.
Vse to je sicer v popolnem skladu tudi z nekaterimi bistvenimi lastnostmi življenja kot takega, katere bi se ne mogle odpraviti, ne da bi obenem odpravili in uničili tudi življenja samega. Če primerjamo življenje z mehaničnimi silami, opazimo to ogromno razliko, da imajo iste mehanične sile lahko različne smeri, medtem ko pozna življenje le eno smer, namreč smer življenja. S stališča opazovalca bodi n. pr. smer sile, ki žene vlak iz Trsta v Gorico, pozitivna; potem je smer iste sile, če se vlak začne sredi poti pomikati nazaj proti Trstu, za istega opazovalca negativna. Nič podobnega ni pri življenju, katero pozna in ima vedno le pozitivno smer. Če naj bi bilo mogoče ono drugo, bi moralo biti tudi1 mogoče, da bi živo bitje po gotovi dobi začelo živeti v smeri nazaj, recimo od smrti zopet proti rojstvu. To pa je nesmisel, kajne da, toda poučen nesmisel, ker nam kaže, da je življenje n e o b r n 1 j i v pojav. Dva človeka, ki streljata drug na drugega, se lahko ranita, poženeta v beg ali ubijeta, toda ne moreta si pognati življenja nazaj proti rojstvu, kakor vrne n. pr. z večjo silo premikajoča se krogla drugo, ki ji je prišla na pot z manjšo silo, nazaj, odkoder je prišla.
Ta neobrnljivost in nepreusmerljivost življenja pa pomeni, da življenje nima in ne more imeti izven sebe nikakega cilja. Ono je v tem pogledu brezciljno, to se pravi1, da je samo sebi cilj in da mu je vse drugo, kar je izven njega, le sredstvo ali ovira. Če bi namreč hoteli govoriti o kakršnemkoli zunanjem cilju življenja, bi morali priznati tudi možnost različnih smeri življenja, med katerimi bi si izbiralo ter izbralo eno ali drugo. To pa je po vsem gornjem izključeno. Možna je le perverznost ali degeneracija zavesti, v katerih imenu smatra človek za cilj tudi to, kar je le sredstvo, n. pr. denar, moč itd., ali pa poniža življenje ocl cilja na sredstvo katere posamezne kategorije življenjskih nagonov, kot n. pr. pijanec. Eno in drugo je v rezkem nasprotju z naravnim življenjskim egoizmom, ki je izraz celotne s a m o c i 1 j n e življenjske volje. Vse to na tem mestu le mimogrede.
Končno pomeni neobrnljivost, nepreusmerljivost, s a-m o c i 1 j n o s t življenja, da mora biti njegova sila obsolutno konstantna, da torej ne more trpeti z nobeno drugo silo ne položaja ravnoteže ne nobene kombinacije, ki naj bi mu dala katerokoli objektivno smer. Vsak tak položaj bi namreč predpostavljal kakršenkoli prelom konstantnosti življenjskega stremljenja, ki pa bi moral obvezno tudi biti enak prenehanju delovanja «življenjske sile«, torej enak smrti. Neživljenje ima smer napram kemični ravnoteži —- ugotavlja dr. Holle —, življenje pa stalno smer napram odpravljanju kemične ravnoteže (Dr. H. G. Holle: Allgemeine Bio-
logi e, Miinchen 1925, str. 43). V skladu s temi svojimi1 lastnostmi je in mora biti življenje nepreusmerljivo stremljenje po samoohranitvi, konstantno «nehotenje smrti», kot smo zgoraj rekli, in dosledno je in mora biti tudi življenjsko zadržanje («behaviour» pri Angležih; prim. Mc Dougall: Social Psycliology, st. 304 in n.) človeka neumrl jivostno zadržanje ali usmerjenje. In v resnici odgovarja povprečna življenjska orientacija človeštva natančno temu postulatu.
Pri tem je treba pripomniti, da je tu popolnoma irelevantno vprašanje, ali se kdo postavlja na stališče, da je ali ni kakršnokoli posmrtno življenje. Naše dokazovanje se tudi prav nič ne tiče tega predmeta, kajti strogo se hočemo izogibati vsake metafizike. Kar trdimo, je le to, da se mora roditi ali da mora biti zapopaden v življenjskem ustroju človeka, kakršen je, tudi element, ki smo ga orisali kot neumrljivostni nagon, in to po no-iranji sili takega življenjskega ustroja samega, t. j. torej tudi brez ozira na elemente metafizične narave. Naj pojasnimo sedaj vso stvar še s pomočjo par primer s katerimkoli delnim življenjskim nagonom v sistemu nagonskega mehanizma kot takega.
Vzemimo za primer zopet borbeni nagon. Predstavljajmo si ga, da traja le do tedaj, ko se ponudi priložnost za njegovo zadovoljitev, t. j. torej do tedaj, ko naleti na sovražnika. Čim bi imela začeti borba, ne pride do nje, temveč je tu konec nagona, in to brez borbe. To naj velja kot pravilo pri vsakem srečanju. Jasno je, da tak nagon, ki mu ni cilj borba, ni in ne more biti nikak borben nagon, temveč nekaj drugega, n. pr. družabnostni ali celo miroljubnostmi nagon. Samozavest, ki bi bila hladnokrvna napram vsem ponižanjem, tudi ni nikaka samozavest, temveč njeno nasprotje, n. pr. nagon ponižnosti ali samozatajevanja. Istotako bi ne bil radoved-nostni nagon, ki bi mu ne bilo do tega, da prebije steno tajnosti, nikaka radovednost, temveč prej nekako idiotstvo.
Prav na isti način bi torej tudi življenjski nagon ne bil življenjski, če bi šel le do meje, ki jo postavlja smrt, če bi človeška življenejska volja ne šla preko te pregraje. Ne življenjski, temveč smrtni nagon bi bil to, prav kakor bi ne bil «borbeni» nagon, ki bi se uveljavljal v obliki prijateljskega srečavanja s sovražnikom, borben, temveč miroljubnosten nagon, kot smo rekli zgoraj. Seveda smo izloženi tu takoj še nekemu drugemu prigovoru. Pri živalih namreč ne bomo predpostavljali nikakega neumrljivostnega nagona; torej jim bomo morali odrekati tudi življenjski nagon. To pa bi bilo očividno absurdno. Toda tudi ta prigovor ne drži. Živali se predvsem ne zavedajo dejstva, da bodo morale enkrat poginiti. Radi tega je njihov življenjski nagon v tem pogledu popolnoma brez vsake omejitve. Če bi se nahajal človek v enakem položaju svoje zavesti, bi se tudi pri njem ne pojavile neumrljivostne reakcije, ker bi manjkal en sestaven element reakcij, 'namreč omejitev ali draženje. Življenjski nagon, glede katerega se živo bitje ne zaveda v svoji zavesti, da je omejen, pa je itak kot življenjska sila enakovreden z življenjskim nagonom, ki še le zlomi postavljene mu omejitve ter postane tako neomejen, t. j. enak v tem pogledu živalskemu življenjskemu nagonu. Zdelo bi se, da bi človeka ponižali na stopnjo živali, če bi abstrahirali od njegovega duševnega sestava neumrljivostni nagon. Ta trditev pa ni točna, kajti v resnici bi bil človek v mnogo slabšem položaju nego žival. Ta poslednja bi namreč bila obdarjena z neomejenim, človek pa z omejenim življenjskim nagonom. To
se pravi: prva bi se ne zavedala, človek pa bi se, da mora računati s socialnim činiteljem smrt. Za žival bi bil ta činitelj irelevanten, kot je vedno bil, pri človeku pa bi moral roditi najgroznejše posledice, socialno življenje bi bilo nemogoče, nemogoč vsak napredek in obstoj, ker bi morala smrt uničiti vse življenjske in socialne nagone, ki so podlaga življenju in njegovi ohranitvi.
Toda po vsem, kar smo ugotovili, je neumrljivostni nagon neizpodbitno dejstvo, je- sestaven element socialne opreme človeka. On je — rekli bi — prirojena duševna imovina. Vendar pa je tu možen še en nevaren prigovor proti našemu dokazovanju, in sicer ta, da je to dokazovanje skozinskoz aprioristično in torej nezanesljivo. Postopali smo do sedaj — z drugimi besedami — kakor mačka, ki sklepa na prisotnost miši po cviljenju v kotu. Skrajno velika je verjetnost, da gre za miš, toda absolutne gotovosti ni, kajti ni izključeno, da ima kaka druga žival prav enak glas kakor miš. Mačka se torej lahko moti glede prisotnosti miši in absolutno gotovost more dobiti le tedaj, ko pride miš iz luknje in jo vidi, ko torej ugotovi dejstvo miš direktno.
Če prenesemo to primero na naše vprašanje, pomeni, da bo naše dokazovanje popolno le tedaj, če predstavimo neumrljivostni nagon v konkretnih oblikah njegovega udejstvovanja, katere naj bodo jasno vidne. Nagon, ki bi se ne uveljavljal v nobeni obliki, ni pač nikak nagon, temveč le fikcija. Mnogo primerov smo sicer navedli že prej, ko smo govorili o nad-egoistični ali preneseni življenjski volji, katera je pač le emanacija našega neumrljivostnega nagona. Toda to so bili le primeri, medtem ko so nam tu potrebne tipične oblike, ki dopuščajo eno samo tolmačenje. Imamo-li torej take tipične reakcije neumrljivostnega nagona? Odgovor je pritrdilen. Naj navedemo kot prvo njegovo vidno in določeno obliko vero v od telesa nedvisno dušo (duh) in njeno neumrljivost, ki je prva podlaga vseh ver in ki jo nahajamo, kot smo pokazali zgoraj, že pri najprimitiv-nejšem človeku najstarejših dob. Navajamo ravno vero v posmrtno življenje zato na prvem mestu, ker nam postane ravno tu najlažje jasno, da je to, kar smo definirali kot neumrljivostni nagon, istovetno s trans-cendenčnim ali onstranskim nagonom. Tudi drugi prilastki, ki smo jih pristavljali temu pojavu, kakor «bodočnostni», «iposmrtni», «nad-osebni», «nadegoistični» itd., pomenijo isto kot «neumrljivostni» ali «trans-cendenčni».
Najnavadnejši in najbolj znan pa je izraz «transcendenčni» in vera je najtipičnejša oblika transcendenčnega življenjskega stremljenja. Toda nikakor ni to edina oblika, kot se navadno, a površno misli, kajti trans-cendenčna volja se prav tako jasno in vidno uveljavlja v plemenskem, kulturnem in celo gospodarskem življenju. To, kar bomo pozneje definirali kot družinski nagon ter smo že označili kot stremljenje po potomstvu, je prav tako transcendenten, t. j. prekosmrten nagon kakor verski, le da spada k drugi kategoriji pojavov, medtem ko je njegova stopnja enaka. Istotako imamo transcendenčna stremljenja na kulturnem polju (n. pr. vse tradicije in sploh ustvarjanje kulturnih dobrin za bodoče rodove), in tudi v gospodarskem življenju imamo končno odločno transcendenčne težnje, kot so n. pr. zadnja volja ali testamenti, vse oblike patrimonialne ideje. Tudi ideja domovine bi bila izključena brez takih transeedenč-nih teženj v človeku. Z eno besedo: transcendenčne narave je pri človeku
vse ono, s čimer na kateremkoli polju življenja sam sebe nadživlja ali «posthumizira», ovekovečuje v obliki svojega udejstvovanja na podlagi tozadevnih reakcij proti smrti v svojem plemenskem, kulturnem, gospodarskem in moralnem (verskem) življenju, torej v imenu plemenske kulturno-tradicijske, domovinske in verske ideje.
S tem je trditev o obstoju tega nagona, oziroma te nagonske stopnje, vsestransko dokazana. Obenem je tudi osvetljena smrt kot socialna norma z vseh bistvenih vidikov. Kot vsi ostali nagoni ima tudi ta svoj sedež samo v posamezniku, t. j. v njegovi življenjski duševnosti. Zato ne more biti nič takšnega, kar bi bilo v bistvu različno od našega personalističnega življenjskega stremljenja. Jasno je torej sedaj, da je tudi neumrljivostni ali transcendenčni nagon, kot vsi življenjski nagoni sploh, sestaven element že naravne duševne konstitucije človeka.
V naslednjih izvajanjih nas bo zanimal pretežno le plemenski transcendenčni nagon.	(Dalje.)
12	Dr. Klement Jug.
Tri leta so minila 11. avg. t. 1., odkar je padel v Triglavski steni... Časovna razdalja treh dolgih let nam že dopušča jasnejšo sodbo o izgubi, ki smo jo utrpeli Slovenci s to tragično smrtjo.
Čitatelji «Naše g a glasa» ga morda še ne poznajo?*)
Kot 2(>-letni doktor modroslovja se je ubil, plezajoč po Severni Triglavski steni. Doma je bil iz Solkana pri Gorici. Kljub mladosti je zapustil lepo število modroslovnih spisov, ki dokazujejo v njem velikega duha in mu s svojimi originalnimi mislimi zagotavljajo ime v zgodovini filozofske znanosti. Velik vpliv je izvajal na svoje obližje in na vsakogar, ki ga je poznal. S svojim svetniško zdržnim življenjem in delavnostjo ter s toliko odločno in brezpogojno poštenostjo, s katero je tudi v praksi izvajal to, o čemer je bil prepričan, — da smo od njega po pravici smeli upati, da bo prinesel prerojenje od kuge materializma, in ne le nam Slovencem. V kratkih letih je bil postal najboljši in najdrznejši slovenski planinec. Njegovi spisi v ((Planinskem vestniku» in lepo število njegovih turističnih «učencev», dokazujejo silo njegove duševnosti. Žal, da nam ga je ravno planinstvo odvzelo.
Ob priliki, ko je izšla knjiga «Dr. Klement Jug», se je pečala slovenska kulturna javnost z njegovo osebnostjo. Vsi so mu priznali duhovno veličino, vendar so ga na splošno sodili preveč površno, deloma pa iz raznih razlogov enostransko krivično. Seveda, temu ni malo kriva okolnost, da ocenjevalci niso imeli pred seboj vsega njegovega dela, kot moramo žal okriviti naše javne razmere, ki še do danes niso omogočile, da bi izšli njegovi filozofski in drugi spisi.
Danes, po treh letih, lahko ugotovimo, da se misli o veličini njegove osebnosti niso spremenile, pač pa čutimo, da je praznina, ki je nastala na mestu, kjer je on zastavil svoje delo, še večja, še bolj nenadomestljiva, kot smo mislili ob njegovi smrti.
Vsem r.ašim ljudem priporočamo, da se pouče o rjem iz knj ge „Dr. Klemeni Jug“, ki jo je izdalo »D. d. Adrija" v Gorici 1. 1924. Naroča se pri imenovanem društvu v Gorici, Via S Giovanni 7 in \eija 6'— L, za dijake 4-—.
Rado Prelovec:	OfelOVadbi.
O tej važni panogi telesne vzgoje ne čitamo danes v naših časopisih prav nič. Vidim, da se je ta precejšnja napaka današnjega modernega življenja zajedla žalibog tudi v našo deželo. Po časopisih citate, navadno samo o športu. Ne bom rekel, da nima šport svojih vrednot, ali prave telovadbe z daleka ne dosega. Tudi «Naš glas» ni še nobeno zinil o telovadbi. Zato skušam jaz pričeti s tem-le člankom.
Telovadba je bila po naših krajih zelo razširjena. Pred vsem na Goriškem, pa tudi na tržaškem. Danes, seveda, deluje le malokatero društvo oziroma odsek. In telovadbe bi tako krvavo potrebovali, ker nam je, kakor bom v naslednjih vrsticah razložil, tako v duševno kakor telesno’razvedrilo. Koristna je telovadba seveda le takrat, kadar se goji smotreno in in sistematično. Telovadci razumejo to kot: telovadno metodiko.
Vsako leto se vrši na Vipavskem par nastopov. Prepričan sem, da društva, ki prirejajo telovadne nastope, ne telovadijo redno, ampak se pripravljajo samo par mesecev pred nastopom ali pa še ne.
Kaj je vzrok, da se danes tako malo telovadi?,Marsikdo bo trdil: ker manjka vaditeljev. Tudi jaz bi trdil to, pa imam že izkušnje in zato pravim, da je med ljudmi premalo zanimanja za telovadbo. Čeprav dobiš med nami po deželi polno bivših telovadcev-vaditeljev, se niti eden ni sko-rajžil, da bi kaj napisal o telovadbi. Ako bi bil kdo napravil to pred tremi leti, gotov sem, da bi imeli danes več telovadnih odsekov in društev.
Toda kaj s tarnanjem! Kar je, je. Po toči je prepozno zvoniti.
In preidimo k stvari!
Skušal bom danes tu podati svoje misli, tako da bode vsakemu, ki se zanima za telovadbo, ali pa tudi ne, jasno, da bo spoznal, kaj nam telovadba prinaša dobrega.
Najprej nekoliko zgodovine:
Že veliko let pred Kr. r. so gojili telovadbo Kitajci in Indijci. Z vojaško telovadbo so se pečali vsi tedaj živeči narodi. Najstarejše panoge telovadbe so bile: skok, tek, metanje kopja, kamna in prenašanje bremen. To je človek izvrševal kot vojak ali lovec. Najbolj se je telovadba razvila pri Grkih. Vsakemu je kolikor toliko znano, kaj je pomenila pri Grkih telovadba: bila je važen del državne vzgoje Grki so uvedli olimpijske igre, ki so obstojale v telovadnih slavnostih oziroma tekmah. Po Grkih so prevzeli prvi telovadbo Rimljani.
V srednjem veku je telovadba padla na jako nizko stopnjo, sploh se ni gojila. Takrat je bil ljudem ideal suh človek, ki se s postom in bičanjem pripravlja za oni svet. Šele kasneje so se uvedli znani viteški turnirji.
Novi vek je prinesel telovadbi preporod. Znani rek: V zdravem telesu zdrav duh si je zopet pridobil polno pristašev. Svetovno znani pedagogi so se zavzeli za telovadbo, kakor: Komensky, Russeau, Pestalozzi, in so jo spravili v področje šolske vzgoje. Izven šole pa so začeli telovaditi najprej v Nemčiji. Ustanovitelj društev je bil Ludvik Jalin. Uvedel je prvi telovadno orodje. Kmalu je Adolf Spiess izdelal prvi telovadni sestav, ki je pri Nemcih še danes v veljavi. Telovadba je dobila velik razmah. Najprej je prišla na Švedsko, kjer je Peter Link spet izdelal nov sestav. Od tu se je telovadba širila po vseh evropskih državah. Gojila se je največ po društvih, ki so se navadno združevala v telovadne zveze.
Pri Slovanih je prvi pričel s telovadbo Miroslav Tyrš. Ustanovil je leta 1862 prvo telovadno društvo «Sokol». Naslednja leta so po Češkem rastla društva kakor gobe po dežju. Prestopila so tudi mejo češke dežele in imeli smo kmalu vsi Slovani telovadna društva z enakim imenom. Najprej smo telovadbo povzeli po Čehih Slovenci in nato ostali : Hrvati, Srbi, Bolgari, Rusi, Lužiški Srbi in Poljaki. Takoj po ustanovitvi telovadnih društev na Češkem, je pričel Tyrš proučevati telovadni sestav. Videl je, da že obstoječi sestavi nimajo barve in sistematičnosti. Na podlagi češkega(sokol-skega) telovadnega sestava so se ustanovila telovadna društva in sprejela so ga vsa sokolska društva pri Slovanih. Po tem vzorcu so se kmalu ustanovila tudi orlovska in socialistična telovadna društva, od katerih so prva našla pri Slovanih največ odmeva.
To bi bila na kratko zgodovina telovadbe. Zdaj pa nekoliko o telovadbi kot taki!
Kaj je prav za prav telovadba? Odgovorimo na kratko: Telesne vaje (oziroma telovadba) so vedoma ali namenoma izvedeni gibi telesa, izvedeni po delavnosti mišičevja.
Hočem tu razdeliti telovadbo po Tyrševem sestavu, kot najboljšem, na dva glavna dela:
1. vzgojno (pedagoško), ki je uvedena v šolah in društvih, in
2. zdravilno (ortopedično) telovadbo.
Smoter vzgojne telovadbe bi lahko razdelili v dva deia, in sicer v telesnem in nravnem oziru.
V telesnem oziru je telovadba: čuvanje in krepitev zdravja. Mišljen je ves organizem človeka. Tu se jačijo: mišice, kosti, živci, pljuča, srce, in z vsem tem zabranjujemo bolezni pristop v naš organizem. S telovadbo hočemo vzgojiti telo v silen, zdrav in močan organizem.
V drugem slučaju, t. j. v nravnem oziru, pa pridobimo s telovadbo vse polno dobrih lastnosti, ki so dandanes našemu ljudstvu zelo potrebne. Tako n. pr. miir, hladnokrvnost, prisotnost duha, žilavost, vztrajnost, pogum, čistost, varčnost, poštenje itd.
Iz teh par vrstic razvidimo, kakšne koristi nam prinaša telovadba.
Omenili smo že prej zdravilno telovadbo, ki pa spada popolnoma v zdravniško stroko. Namen ji je vzravnavati skrivljene hrbtenice, noge itd., skratka odpravljati telesne nepravilnosti. Ta vrsta pride pri nas malo v poštev.
Poglobimo se še nekoliko v bistvo Tyrševega telovadnega sestava! Oglejmo si ogrodje:
1. Imamo vaje brez orodja in brez pomoči ali odpora drugih telovadcev.
2. Orodne vaje, ki pa se zopet delijo v:
a) vaje z orodjem (ročke, kiji, palice, itd.);
b) vaje na orodju) drog, bradlja, krogi, konji itd.).
3) Vaje, s pomočjo drugih izvedljive (skupine, igre, itd.).
4) Borilne vaje (metanje., mečevanje, itd.).
To bi bila na kratko razdelitev sestava. Po tem sestavu se naš organizem giblje do zadnje mišice. Ravno radi tega je telovadba veliko bolj priporočljiva kakor šport.
Tako vidimo, da se n. pr. pri nogometu in kolesarcnju jačijo samo mišice nog, dočim se zgornji del telesa skoro nič ne giblje oziroma utrjuje.
Dobil se bo kakšen, ki bo vprašal: ali smem telovaditi ali ne? Telovadi lahko vsakdo, razen če mu zdravnik prepove. Tako delavec, kmet kakor uradnik in sploh vsak človek. Ako hočemo, da bo naše ljudstvo zdravo in močno, bi morali telovaditi vsi, tako moški kakor ženske. Za ženske imamo seveda drugo metodiko, ker jasno je, da one ne morejo izvajati vaj kakor moški. Sicer jih je tudi dobiti, da so še hujše kakor moški; v cirkusih navadno, kamor takšne neestetične abnormalnosti tudi spadajo.
Kmet in delavec bosta rekla: natelovadimo se že dovolj na njivi, v tovarni. Da, tudi to je res, pa vendar ne.zadostuje. Pri vsakdanjem delu se* giblje samo gotov del telesa, drugi deli pa ostanejo zanemarjeni. V resnici se utrudiš tudi po telovadbi, drugi dan pa boš gotovo bolj svež; bolj čil boš vstal. To lahko pove vsak telovadec. Le poglej, dragi čitatelj, pravega telovadca, kako je razvit, kakšno mišičevje ima! Mislil si boš, tudi jaz bi rad postal tak! To vse ti je dano, samo če te je volja.
Izmed vseh držav sveta gojijo telovadbo največ v češkoslovaški republiki in Nemčiji. Goji se seveda tudi v drugih državah, pa v manjši meri inise posveča večja paznost športu. Iz mednarodnih telovadnih tekem raz-vidimo, da odnesejo največ krat prvenstvo Čehi. Pa tudi na olimpijadah so se> že izkazali. Za njimi pridejo Jugosloveni. Iz tega pač vidimo, da je češki telovadni sestav eden najboljših in pričeli so ga upoštevati tudi drugi narodi. Pri' zletih raznih telovadnih organizacij boste videli, ako greste med telovadce, različne stanove; tako uradnika kot kmeta in delavca. Umevno, da je med telovadci največ uradništva, ker so uradniki telovadbe najbolj potrebni.
Zdaj pa nekoliko o razlikah med telovadbo in športom!
Pri športu opazimo vedno profesionizem. športu se lahko posveti samo posameznik, masa tu nima nič opraviti. Tu se gre samo za prvenstvo, zato so pri športnih organizacijah vedno tekme, dočim pri telovadbi ni tega. Vsakdo lahko telovadi. Ni treba, da postaneš akrobat ali prvovrsten telovadec.
Seveda se bo dobil kateri, ki bo rekel: Nisem za telovadbo. To je jako ničev izgovor. Kajti vsak, še tako neroden človek, bo postal pri telovadbi bolj gibčen, bolj okreten.
Nekaterim niso javne telovadbe po godu. Slišijo se glasovi: «Poglej jih, kako se kažejo, kakor v cirkusu.« — Z javno telovadbo društvo samo pokaže nevednemu ljudstvu, kaj vse se lahko človek nauči, do kakšnih uspehov privede telovadba. Tu se pokaže volja.
Naletel sem večkrat na telovadca, ki je svojega tovariša, boljšega telovadca, zavidal, ker je zaostajal za njim, dasiravno sta hkratu pričela vaditi. — Dragi prijatelj, vsi nismo enaki. Eden prej zapopade vajo kakor drugi. Samo volje treba, in ne obupati. Pa bi se moral tudi vprašati: ali sem tudi tako pridno posečal telovadbo kakor tovariš?
Na vse take okolnosti moraš pri telovadbi pomisliti, ako hočeš, da boš prišel do uspeha.
Vedno pa se moraš zavedati, da si s telovadbo tudi pri najlažjih vajah pridobivaš poguma, prisotnosti duha, spomin se ti boljša in še nešteto drugih dobrih lastnosti si pridobiš, ki jih v vsakdanjem življenju potrebuješ.
Za danes naj zadostuje. Moj namen je bil vzbuditi s tem člankom ne-kp-iko več zanimanja za telovadbo po naših društvih. Zelo vesel bi bil, ko
Li se kdo od telovadcev, ali vsaj bivših, oglasil ter povedal svoje misli o telovadbi pri nas.
Drugič bi potem napisal nekoliko o telovadnicah in telovadiščih in nekoliko o redovnih in prostih vajah ter vajah na orodju.
OJ TRIGLAV, MOJ DOM, KAKO SI KRASAN.... (Fot. Hinko Stričevič.)
LISTEK
ZDRAVJE.
Kava in zdravje.
Kaj je pravzaprav tisto, kar da kavi oživljajoči	in	prijetni okus.	To je	sestavni del
kafein, ki	ga je odkril v	kavi 1.	1820 nemški
kemik Runge. Kafeina je v kavi 1% do 3%, kakršna je pač vrsta. Kafein uporabljajo danes v zdravilstvu v velikem obsegu in ga dobivajo na različne načine. Poleg kafeina je v kavi okoli 50% dušika, okoli 30% vode, celuloza, sladkorne snovi itd., posebno pa še razne vrste lepo dišečega olja. — Dobro in skrbno pripravljena čaša kave je poživljajoča, zdravju in dobremu počutku izredno koristna pijača, ki vrhu tega dviga tek, pospešuje prebavo in ima tudi hranilno vsebino. Marsikako težko duševno ali telesno delo bi brez vzpodbudljivega učinka kave sploh	ne	bilo mogoče.	Tudi	alkohol poživlja,	a	po njegovem	užitku	se pojavijo
nasprotni učinki, ki pri prevelikem uživanju ali pri slabotnih osebah povzročijo trajno hiranje in tudi blaznost. Vsega tega pri kavi ni; z mlekom in sladkorjem zmešano jo prenesejo tudi najnežnejše ženske, otroci in starčki, s kruhom zauživana kava je najboljša in najprijetnejša jed. Užitek alkohola napravi l:udi sirove, kava jih pa zbistri in napravi živahne in vesele, brez sirovosti. Zgodovina nam pravi, da so diplomati in politiki pri čaši kave uredili svoje zadeve najmanj tako dobro kakor pri čaši katerekoli druge pijače. — Neki znameniti dunajski zdravnik predpisuje pri želodčnih in prebavnih boleznih uživanje močne kave, brez pridatkov; kajti nobena kavna primes nima v sebi tega, kar je najboljše, kafeina, ki ima poleg drugih prebavo pospešujočih dišečih sestavin glavno uiogo. Črna kava uničuje želodčno kislino, primesi jo pomnožu-jejo, črna kava je najbolj močno in pri tem najbolj nedolžne sredstvo, da zdramimo želodec in čreva k delovanju.
O B R A Z I.
Matilde Serao in Federico de Roberto.
Pretečeni mesec sta preminula dva znamenita italijanska književnika, pisatelj Federico de Roberto in pisateljica Matilde Serao. Dasi sta si bila po svoji starosti .skoraj eno desetletje navskriž, (Serao roj. 1. 1856. v Patrasu, de Roberto rojen 1. 1866. v Neaplju), sta isi bila vendar v marsičem podobna. Bila sta kot literata sinova ene dobe, in sicer realizma, nove literarne smeri, ki je šla tedaj po Evropi. Spadala sta po svojem ustvarjanju v zlato desetletje med leti 1890—1900, ki je dalo italijanskemu slovstvu kako desetorico del, na katere
bi bil lahko ponosen vsak narod na svetu; tej desetorici sta prispevala tudi de Roberto in Serao. Njuna najlepša dela iiram s*0'aj isto letnico. Nekateri trde, da je «Fantasia» najlepše delo Matilde Serao; izšlo je leta 1892; najlepše delo de Roberta «11 Vicere» je izšlo le par let pozneje; njegovo drugo odlično delo, italijanska Gospa Bovarijeva, roman «L'lllusione» pa je izšel eno leto po-pre:. — De Roberto je bil kot pisatelj najbližji najboljšemu med realisti — Vergu. Opisoval je sicilijansko življenje, zanimala ga je ps:ho'dgija, v nekaterih stvareh je spomimal na francoskega pisatelja Flauberta. Snovno se je pisatelj rad zatekal k psihološko zanimivim snovem. Njegova najboljša povest je «11 Vicere», povest neke sicilijanske rodbine, a ob enem povest cele Sicilije. Izdal je vsega skupaj osemnajst kn'ig. — Matilde Serao, ki je .ivela v Neaplju kot urednica svojega, pred petindvajsetimi leti ustanovljenega lista «11 Giorno», je napisala vsega skupai štirintrideset knjig. Bila je neumorna in živa slikarica napolitanskega življenja, njegovih šeg in navad, veselja in trpljenja. Bila je skozi dolgo vrsto let ena najbolj čitanih pisateljic ne samo v Italiji, ampak tudi zunaj v svetu. Dela, ki jih ie pisate)':ca uamsam me<f leti 1R9<> do 1900, so med najboljšimi. Zadnja leta svojega živhenja ni pisala več tako uspešno, vendar pa so vsa njena dela značilna in kažejo »veliko nadarjenost. Med italijanskimi realisti je njeno ime na častnem mestu.
DRAMA.
Dramatik de Flers. Francoska dramatika, posebno pa francoska komedija, je izgubila s smrtjo de Flersa, ki je umrl v pretečenem mesecu, enega svojih najboljših in najmarljivejših pisateljev. Leto za letom je v družbi nekega drugega pisatelja, (pri Francozih je pogosto navada, da pišejo komedije v družbi po dva ali več pisateljev), bogatil francosko dramatiko z zabavnimi, satiričnimi in obenem zelo duhovitimi komedijami, ki so žele na odrih zelo velik uspeh. V teh komedijah je znal posebno bičati sodobne napake in jih smešiti do skrajnosti; s svojim zasmehom in isatiro ni prizanesel niti francoski akademiji, dasi je bil celo njen član. Nekatere komedije, dasi so občinstvo izvrstno zabavale, in je postal radi njih zelo priljubljen, nimajo velike literarne vrednosti, druge pa so bile take, da so si vtrle pot v svet in ao jih igrali z velikim uspehom po vseh evropskih odrih. Napisal je bil tudi komedijo-satiro na sedmori-o vodilmh državnikov Francije, a so ga radikalni listi zelo napadli, komedijo pa so mo-
rali črtati z repertoirja. Bil je sotrudnik lista «Figaro», za katerega je pisal vsak teden duhovite gledališke beležke. Prej skoraj čil in zdrav se je podal radi male oslabelosti v svojo rojstno vas in umrl. Frane-coski narod mu bo težko našel namestnika.
B O D I Č }  E.
Gregorčičeva zapuščina, V prvi številki našega lista smo priobčili par besed o nameravani izdaji Gregorčičeve zapuščine. Naj dodamo še par besed. — Izdaja Gregorčičeve zapuščine same zase je brez pomena. Če stvari same na sebi nimajo estetskih vrednot, ali so take, ki bi jin pesnik, če bi še živel, ne pustil priobčili, bi bilo danes njih izdanje v posebnem zvezku zanj celo žaijivo. Čas bi bil menca, da bi kdo izdal kritično izdajo vseh njegovih spisov z življenjepisom, izčrpnim uvodom in opazkami. Tako na primer kot danes izdajajo Cankarjeve spise. V tako izdajo bi šla tudi zapuščina in spisi, ki so morda še raztreseni po raznih listih; je pač le gradivo za spoznavanje podrobnosti pesnikovega ustvarjanja, prilik in posebnosti; samostojne vrednosti jim ni mogoče priznati, dasi lahko uspešno podpirajo znanstveno razmotrivanje o pesniku, To delo pa bi moral prevzeti človek, ki dobro pozna Gregorčiča kot pesnika, in umetnost, ni pa potreba, da je ravno njegov bivši osebni znanec ali prijatelj.
P I S M  A.
ZAPISI DIJAKA BOŽIDARA
Zagreb, julija 1927.
U martovskom broju beogradske revije «Volja» izdao je Božidar Kovačevič pod gornjim naslovom ciklus soneta, originalnih po zamisli, a značajnih za ovo doba.
U doba, kada je zrak pun revolucionarnih ideja, smionih, nelogičnih misli, i kad su paradoksi najomiljeniji, a Gve je u nekom >,e-čnom jurenju za nečim novim, što če rešiti sve neprilike — smiren mladič, koji je pro-zreo u suštinu života, više -je nego čudan. Zamislite samo, mladič od dvadeset godlna videči bezizlaznest sveg ovog rada, kojemu je ego i alfa i omega, traži smirenje u ma-nastirokim čelijama.
Čudno je to, ali beg u samoču i spas u kontemplaciji traži se najviše u ovakva ne-orijentirana vremena. On prekida poput Pa-pinija s burnim bakanalom života i sav se podaje onoj patrijarhalnosti drevnog mana-stira Studenice, tišini zabitnog gorskog seoca i bezazlenosti, prirodnosti onog večnog života, koga provode seljaci. Daleko je sve to
od futurizma i zenitizma, daleko od sveg onog jurenja, daleko od sveg onog što zadaje brige svetu. Povukao se s ovom pesmom punom bolnog ali utešneg saznanja:
pa sad zurim tužnim očima Slovena, naslonjen povijom na prozoruke šarke, u svet ovaj sazdan od bola i varke.
Vrača se on životu svojih dedova, on njih voli, i sene njihove štuje;
izmedju brda stisnuti i neba jedni orahu zemlju radi hleba, a drugi nebo mišlju uzburkanom.
Zanese ga mračna, svečana i stara brda, on o e neumara u tom kraju, jer je tamo sve prcduhovljeno.
Kako jednostavno i divno govori o svom plemenu:
Za pleme moje pitaš? Nismo znani;
Svak ima svoju njivu pa je posije livada travna; kada stasa kosi je, i tako, eto, prelaze im dani.
Narod se tamo više nebom hrani nc hlebom. A sudba? Mirno snosi je.
Kad je rat čuti, al' se dobro brani, katkada samo poneko Ge propije.
Zavoli 1' dragi dragu, prosi je i žive, dokle jedno drugo ne sarani mrgedni, suvi monah Teodosije
(koji sem Boga i sem svete Rosije nikada nikog priznavao nije) i tako, eto, prolaze im dani.
Njegov «blaženi» ded Teodosije (prisni mu Ge) i svi oni, što radi krsta umreše na kocu, ponukahu ga na obračenje, i on je počeo slutiti tajne večne lepote:
Kao da nišam od ovoga sveta...
Behu mi oči večno uzdignute u nočno nebo, gde svetovi čute, i duša moja vasionom šeta.
Samotnih zvezda ja otkrivah pute: evo, dvadeset mladih ščerdah leta, u nadi da če tajne proniknute izmiriti me sa sudbinom sveta,
i čini mi se, da nikada neču poznati tajne; ni kad smrtnu sveču umetnu medju moje hladne prste.
Ali osečam, da svi ništi ljudi, kod kojih miso nikada ne bludi imaju pravo kad se smerno krste...
Ovo je drktaj ljudske duše, koja -se oseča sapeta materijom i traži izlaza samo da poleti u «kraljestvo duhova«, ovo je psiha jed-nog naraštaja, koji je rano i prerano vidio celi goli život, ali koji mu je i osetio taštinu.
Teško je ove stihove citirati, jer je ovaj ciklus jedinstven i čim uzmeš harmoji dela nešto več je krnje. Stih mu teče polagano i tiho kao daleki mrmor isposničkih moli-tava, čini ti se kao da vidiš samog pesnika u mantiji kako zguren (ali još pun života) uz slabo drktanje sveče u skromnoj čeliji piše ove stihove:
Veliki bol je ko val digo mene i vinuo me u suštinu sveta; u ponoč čujem kako svemir cveta ko cvet u ruci Boga, al' i vene.
Ne bi me ponukalo, da pišem o tome, što je ovo umetnički doterano i što je u • lisli-ma jako, da u tome ne vidim početak novog preobrata i u umjetnosti i životu (ta čvrsto su medjusebno. vezani!); a taj preokret bit če u smislu iskrenog prirodnog života. Na-oko to izgleda vračanje natrag, ali to je korak napred, jer se uvek zaboravljalo u jurenju za stvaranjem duhovnih i materijhl-nih vrednosti na uzgoj onog unutarnjeg, mo-ralnog duha, bez kojeg je svaka civilizacija ne samo površna (a prema tomu i ništetna), več i štetna; a sada se ide, da se unese i u umetnost i život više iskrenosti i prirodno-sti i da se dade svemu neki viši smisao.
U neku ruku je to romantika, ali nova romantika modernog čoveka, koji pozna zlo i dobro, ali ipak traži utehu u svojoj nutrini, a ne u svetu.	,
Kovačevič je u cvim pesmama izišao kao «srpski» šoven, ali sve je to naoko, jer ako se zadubemo, videt čemo kako je široko shvatio svo) nacionalizam i kako mu je dignuo vrednost istapanjem s opčečove-čanskim idejama, a svoje pravoslavlje je pri-kazao puno drukčije, no bi to učinio zasukani pravoslavac. On traži novo, novi izlaz i on ga je našao, bar naslučuje, i to hoče, da nam dade u tim pesmama.
Interesantan je sam tumač tim pesmama, koje je on na molbu urednika «Volje» njemu dao.
«Moj nacionalizam ne ide na uštrb drugih naroda i plemena. Kao što sve reke idu u more tako svi nacionalizmi treba da se uli-vaju u čovečanstvo, u internacionalizam. Jer samo nacionalno i kulturno razvijene i svesng nacije mogu učestvovati u internacionalnim životu. Zbog toga za mene reči Srpstvo, Južno Slavenstvo, Čovečanstvo, ne znače pro-tivne pojmove, nego stanja koja ishode jed-na iz drugih...»
«Nacionalizam je nešto šire shvačen nego dosada. On je kozmičkiji više čovečanskiji, ka što je, opet kozmizam ovih pesama srp-skiji, nacionalniji.»
On je u tom dijelu rasan i sam veli da «kozmička misao jednog naroda može ova-nlotiti samo kroz nov i rasni izraz, a ne kroz opšte fraze. Ali taj rasni izraz ne skla-
pa se, ne lepi se iz otpadaka folklora ili narodskih reči, nego se bogodano, ma da lagano i teško, radja u pesniku...«
Sta to znači? Po svim znacima jasno je, da stojimo pred nečim novim, što če pre-kinuti i s preratnim i posleratnim tradicijama u umetnosti da stvori nešto novo. Ali i za naciju to mnogo znači, jer to če biti kao neko pročiščenje od sveg onog zla, što ga je donio ovaj i ovakav nacionalizam (ekstuzivistički!), kakvoga poznajemo, jer tim se mi postavljamo na novu bazu, koja če nastojati istrebiti sve ono zlo, što je odveč došlo do izražaja u političkoj borbi i društvenem životu.
Dragovan Šepič.
KRITIKA.
France Bevk, Kresna noč. Lepa in bogata povest, bajnosti in poezije polna. Že «bmrt pred hišo® je bila dobra stvar, «Kresna noč» ,e še mnogo boljša. Bevk raste in se razvija, da je veselje. Njegov pravi dom je v hribih in njegove stvari iz hribov so najmočnejše. V «Kresni noči® je res globoko zajel duše svojih ljudi. Kakor živi Stoje pred nami: morilec Matija in njegov sin morilec Jure, nedolžna žrtev Svetka, Tinac, Štefuc, Jermolka itd. Vidimo jih in islišimo jih in čutimo ž njimi, pa naj žive vsakdanje življenje ali naj preživljajo najdivjejše strasti in najstrastnejše duševne in telesne boje ali pa se naj zgubljajo v pravljičastih sanjarijah in prividih škratov, vedomcev in vil in coprnic in vseh bajnih čarov v kresni noči. Vse je verjetno, vse je resnično. Sanje in prividi in čarovnija, vse je istovredno z ne-skrivnostnimi dogodki vsakdanjega ali nevsakdanjega življenja.
Povest je zanimiva, virtuozno zapletena in razpletena, napeta, da te do kraja drži v objemu. Ko jo prebereš prvikrat, jo bereš v drugič — in ti drugič še bolj ugaja nego prvič. Ne bom navajal vsebine, ne bom našteval posameznih lepot; povest je taka, da se postavimo z njo pred svetom in ne samo doma.
Eno samo stvar bi svetoval pisatelju: — z večjo vnemo in ljubeznijo bi moral gojiti — umetnost jezika. Njegov jezik je bogat, zlasti v »Kresni noči» je nešteto neznanih a lepih dialektičnih izrazov. Ponekod so odstavki skoraj prenatrpani z malo znanimi rastlinskimi imeni. A stavki so mnogokrat okorni, naravnost nepravilni, dikcija se večkrat opoteka in tuintam se pripovedovanje prekopicava iz logičnega reda. Najslabša so v tem oziru začetna poglavja, ki spravljajo čitatelja v neki meri tudi s tem v zadrego, da se komaj izpozna med nastopajočimi osebami. Tu bi moral pripovest ugladiti ia
olajšati. Ko mu pripovedovanje steče, je vse mnogo boljše. Svetoval bi mu, da se ozira na ritmičnost jezika in na lepšo gradnjo stavkov in odstavkov. — A to so le oblikovne napake. Kar se tiče vsebine in celotne arhitekture mu nimam nič prirekati. Moja sodba je: — lepa in bogata povest, bajnosti in poezije polna. Bog jo spremkaj v gosposko hišo in v zadnjo gorsko kočo in ji odkleni vrata v širni svet.
Lojz Kraigher.
NARODDO BLAGO.
1. Človeški rod je vedno manjši. Sčasoma bo tako majhen, da bodo lahko štirje možje mlatili pod mernikom. (Cerkno). —- Sčasoma bo človeški rod tako majhen, da poreče tisti, ki bo klestil na praproti veje, onemu na tleh: «Pojdi izpod praproti, da te ne ubije veja, če pade na te!» (Temijine). —
2. Bog se kesa: 1) ker je dal človeku prosto voljo; 2) ker je vzel sirotam starše; 3) ker je dal ženski tako pamet, da je svetovala hudobnim judom, ki so križali Krv.tusa, naj prebijejo pa obe nogi z enim žebljem, ko jim je teh zmanjkalo. (Temeljine). —
3. Mačehe so bile samo tri dobre, pa vse tri nesrečne: prvo so o Božiču snedle muhe; druga se je ubila o sv. Jakobu na ledu; tretja je pa umrla za žejo pri Idrijci. (Cerkno). — V Goriški okolici pravijo, da je tretja umrla za žejo pri Soči. —
Zapisal Josip Kenda.,
SPOR T.
Kupo «Naš glas» si je 17. julija t. 1. izvo-jevala mlada, a žilava četa «Primorja» s Protseka v ostrem boju s tržaškim M. D. »Prosveta«.
Tekmovanje za kupo, ki jo je razpisalo naše športno uredništvo, je poteklo v naj-lepšem redu in za to gre pred vsem priznanje odboru S. U.
Brhki četi »Primorja* naš krepki: Zdravo!
Plavalni meeting. D. K. N. Tommaseo je nriredil 7. avgusta plavalni meeting, za katerega so se prijavila sledeča društva: D. K. N. Tommaseo, S. D. Primorje, M. D. Ladja, S. K. Concordia.
Najboljše 30 se klasificirali plavači «Tom-masea», ki so priborili društvu kupo. Odnesli so vsa prva mesta. splošnem je bil meeting, kot predpriprava k prvenstvenemu boju, res umesten in dobro organiziran.
Končno redovanje je bilo isledeče: Tommaseo 49 točk, Concordia 14 točk, Primorje 13 točk.	R.	F.
ZAPISKI.
Nova Gorkljeva knjiga se imenuje »Spomini, pripovesti in notice*; izšla je v Berlinu. Spomini omenjajo Lenina, Zofijo Tolstojevo, Krasina, Sergeja Jesenina, Annen-okija in Garna-Mihajlovskega. Male pripovesti in ena igra so povzete iz prejšnjih publikacij. Notice pa so pisane posebej za to knjigo. Te se pečajo z vožnjo z zrakoplovom, lenobo, literaturo, umorom, modrostjo in drugimi stvarmi, v sredini vsega pa isto ji novi človek, ki se poraja v Rusiji in ki ga gleda pisatelj z ljubeznijo in simpatijo.
Jerome K. Jerome je nedavno umrli angleški pisatelj, ki se je rodil 1. 1861 v Wal-sallu, preizkusil razne poklice in slednjič obogatel kot nisateli. Spisal je več romanov in dram. Nam Slovencem je znan pred vsem po svojih dramah, nekatere izmed njih so bile že igrane na slovenskih odrih. Posebno pa je zaslovel s svojim ljubkim potopisom »Trije možje v čolnu«, ki so še dandanes prijetno čtivo. Jerome je tipičen angleški pisatelj, prijeten, z lahkim humorjem in sentimentalen
«Hlapec Jernej« v ruščini. Ruska državna založba v Moskvi je izdala ruski orevod Cankarjeve povesti «Hlapec Jernej in njegova pravica« pod naslovom «Bartolo i ego pravo«.
Kaj bero v Rusiji? Zanimivo je, da po statistiki knjižnic na Ruskem berejo največ ameriškega pisatelja Jacka Londona, ki je tudi nam Slovencem znan. Zelo berejo tudi Uptona .c:nclairja, ki 'e tudi amerikanskj pisatelj. Posebno prikublieni, so tudi spisi Kellermanna, Wellsa in Žeroir.skega, Izmed domačih se poleg klasikov posebno zahtevam pnisi Maksima Gorkega. Modern" ruska literatura na baje ne more prodreti globoko med ljudstvo.
Wladislav Brkowinski, poljski pesnik in publicist, je umrl v Varšavi. Izdal je več zbirk poezij in dolgo vrsto drugih spisov. L. 1908 ie ustanovil odlično literarno revijo «Sphinx». Bil je profesor poljskega jezika na licejih in na Svobodnem vseuči-l'šču.
Druge mednarodne umetniške razstave ra Reki co se udeležile italijanske organizacije: «De corde Satii«, «Novocento Italia-no», «Ero:ca» in «Flegreo»; «Udruženje grafičkih unretnika« iz Zagreba, društvo češkoslovaških grafikov «Hollar», dalje u-druženje poljskih grafičnih umetnikov, bolgarsko «Rodno iskustvo« in madžarsko društvo «Kult». Od Slovencev sta razstavila svoja dela Kos in Kralj.
DRUŠTVA.
Nekaj o gasilstvu. Poleg kulturnih društev so potrebna tudi gasilska društva. Ta imajo svoj vzvišeni namen, da pomagajo ljudem v slučaju elementarnih nezgod, požara, povodnji i. t, d. Pred vsem ob požaru. Če hoče požarna bramba, da dobro vrši svojo nalogo, mora pred vsem imeti dobre brizgalnice in mora znati te tudi dobro uporabljati. — Gasilna društva co organizirana na povsem drugačni podlagi kot prosvetna društva. Ker nastopajo v javncoti, n. pr. pri raznih paradah, so jim potrebne proste vaje. V gasilnih društvih mora vladati največja, uprav vojaška disciplina. To se pri nekaterih društvih premalo upošteva, zato vlada v njih največje mrtvilo. Društva, ki so samo po imenu in ne delujejo, t. j. nimajo vaj, so brez pomena. Seveda, društva, ki so imela dobro vodstvo in katerih člani so se zanja zanimali, so lepo napredovala in procvitala.—Po vojni je nad marsikaterim društvom razpelo svoje peroti mrtvilo. Eden izmed vzrokov tega je, ker nad njimi ne čuva nobena zveza (razen v idrijskem okrožju), ki bi jih k temu bodrila in priganjala. Taka društva bi bilo treba znova oživeti in jih pripraviti k delovanju. To pa je dolžnost gasilne zveze. — Gasilna društva morajo biti drugače organizirana kot druga društva tudi radi tega, ker rabijo za popravo orodja i. t. d. mnogo denarja. Sama članarina ne zadostuje.Skrbeti morajo za prireditve, da naberejo iz njih izkuoičkov dovolj dohodkov. Nekatera društva dobivajo t stalne letne podpore od občinstva. To je pravilno. Pred vojno je tudi vsaka zavarovalnica plačevala gotovo vsoto gasilni zvezi, od tu pa so poslali denar na razne župe in od tam na posamezna društva. Po vojni teh podpor ni. Stvar bi bilo treba podrezati. — Nujno je, da bi se morala naša gasilna društva bolj zanimati za napredek gasilstva. Tudi občinstvo bi se moralo nekoliko bolj zanimati za gasilstvo, posebno mladi moški, ki bi bili lahko delavni člani pri društvih, ki jih numo potrebujejo. Zgodi se, da v slučajih požara stari gasilci pridno gasijo in tvegajo vse, mladi možje pa od daleč gledajo;	Gasilec.
B R S T 7 E.
Na vernih duš dan. Prav lepa šolska naloga je to. Pa saj ni zamere, saj ste šele učenec, to Vam je lahko celo v pohvalo. Mislim, da tudi niste računali na to, da bi ta spis priobčili. Tudi to je dobro znamenje. Poguma ni treba izgubiti. To so vaje; od leta do leta jih boste morali delati, da dosežete prvi uspeh. Tedaj boste spoznali, da
pisateljsko delo ni nobena igrača, da je združeno z resnim delom in učenjem. Pa ce še oglasite!
Ledene rože, Berite, kar sem povedal zgoraj. Za Vas velja isto.
Nesrečnež. Tudi Vi ste šele učenec. No, Vi ste šli že malo dalje. Povedali ste v par potezah malo povestico. Toda za tisk taka povestica še ni. To, kar sle zapisali, je komaj snov za povest, čisto na kratko povedana. Povest bi morali še le napisati in lahko nastane iz nje cela knjiga, ne samo ena stran papirja. Opisovanja ste se lotili šele na koncu, tam, ko pišete; «Mrzla zimska noč je bila. Burja je tulila ob vogalih vaških hiš...« Mi moramo imeti živo sliko pred seboj, ljudje morajo biti opisani verjetno, da zažive pred nami. Sicer pa kažete dar pripovedovanja in ne želim, da bi bil ta poiskus zadnji.
Iz Mengor. Vaša perjem* po svoji vsebini ni slaba, globoko je občutena, ideja lepo izpeljana. Le po obliki še ni dozorela, bilo bi jo treba mnogo piliti in obračati, da bi glede na svojo vsebino dobila tudi zadostno primerno obliko. V tolažbo pa vam povemo, da bi te pesmi z ozirom na vsebino ne mogli priobčiti, če tudi bi imela dobro obliko. Kar je najtežjega na srcu se pogosto ne more, včasih pa tudi — ne sme povedati. Četudi je to morebiti žalostno, pa je vendar resnično. Saj me razumete. Pošljite še kaj!
S M E Š N I C E.
Iz nič je Bog svet ustvaril. Znana je anekdota dunajskega dvornega pridigarja Abrahama a Santa Clara. Nikdar se ni na pridigo pripravil, vselej je pred pridigo dobil na prižnici cesarjev listič, o čem naj govori. Nekoč pa ni bilo na lističu nič zapisano. Abraham je vzel listič v roko in dejal: «Na tej strani ni nič, na tej tudi nič, iz nič je Bog svet ustvaril, govorimo zato o Vsemogočnosti božji.«
Slabi verzi. Francoski kralj Ludovik XIV. (1643-1715) je bil najlepši mož tedanjih dni, njegov dvor je bil najsijajnejši na svetu. Kralj ni prenesel nobenega ugovora, mislil je pa, da vse ve in vse zna. Nekoč je napravil pesmico in jo je dal kritiku Boiieau-u, naj jo oceni. Pesem je bila za nič, in Boileau se je tako le izmuzal: «Veličanstvo je hotelo napraviti slabe verze; namera se Vam je izborno posrečila.*
Najstarejše pero. «Zanimivo! Baje so nekje v Nemčiji odkrili najstarejše pero na svetu.« — «Sleparija! Jaz sem pred pol ure odkril najstarejše.» — «Kje?» — «Na našem poštnem uradu.«
Skrivalnica.
PONIŽNOST
VSAKDANJOST
VEZENJE
MALARIJA
POTOK
ROKAV
PRST
PESEM
VEČER
MARTIN
Vzemi od vsake besede po dve črki skupaj, pa dobiš znan pregovor.
Rešitve naj se pošljejo uredništvu najkasneje do 10. septembra. - Celoletni naročnik, ki bo pravilno rešil vse tri uganke in ga bo žreb izbral, dobi nagrado 50 L.
ŠAH.
PROBLEM 5. (Kohtz in Kokelkorn)
PROBLEM 6. (G. Heathcote..)
PIJTE CACAO DE J0NG’S!
abcdefgh	abcdefgh
Beli matira v 3 potezah.	Beli	niatira v 2	potezah.
Črni: Kel, DI8; La2; Sg2; b2, b5, c3,	Črni:Kf2,	Dhl; Lel,	h7; Sf7;	Tg6;
d4, e5, h3 = 10 kosov.	c4,	g3 = 8 kosov.
Beli: Ke4; Lg5; Sb6, d8; g3, g7 = 6	Beli:	Kf5; Sg2 ; c3, g7, h2 = 5
kosov.	kosov.
Popravek: Rešitev 1. problema (S. Loyd) se glasi Kfl — e2 in ne Kfl — el.
Rešitve problemov 5. in 6. naj se dostavijo uredništvu, do 1. novembra t. 1. — Za pravilno rešitev je razpisana ena knjiga za	vsak problem. -	Žreb.
V prihodnji številki *N. gl.* bomo	objavili poročilo	o korespondenčnem	turnirju
med Trstom in Padovo, česar nismo mogli storiti sedaj radi pomanjkanja prostora.
LEKARNA CASTELLANOV1CH!
Lastnik : F. BOLAFFIO	£
Via det Giuliani štev. 42, Trst (Sv. Jakob)	J
VODA „DELL’ ALABARDA“
proti izpadanju las
Vsebuje kinin in je vsled tega posebno priporočljiva proti prhljaju in za ojačenje korenin. — Steklenica po L 6'— in se dobiva samo v lekarni CASTELLANO-VICH, Trst, Via Giuliani štev. 42, Trst.
G L V K O L
Zelo uspešno sredstvo posebno poleti, v vročih dneh. Kdor se čuti živčno slabega in trpi na glavobolu, naj uporablja samo „GLYKOL“, ki ozdravi v najkrajš. času. Čena steklenici L 8'50. — Za popolno ozdravljenje je treba šest steklenic.
Izvrstne Švedske kapljice sv. Antona za želodec.
♦
♦
♦
□□aaaaaaaaaaaaaDaaaaaaaaaaaaiaaaaDaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaDD	
1 Tržaška posojilnica in hranilnica I registrovana zadruga z omejenim poroštvom uraduje v suoji lastni hiši ulica Torre bianca 19, I. n. 9 Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun in vloge g D na čekovni promet, ter jih obrestuje P*> 4% "•d Večje in stalne vloge a □	po dogovoru. - Sprejema „Dinarje“ na tek. račun in jih obrestuje po dogovoru. a 9 Davek od vlog plačuje zavod sam. - Daje posojila na vknjižbe, menice, zastave § □	in osebne kredite. - Obrestna mera po dogovoru. - Na razpolago varnostne g D celice (safe). — Uradne ure za stranke od 8'50 do 13 in od 16 do 18. - Ob □ g nedeljah urad zaprt. — Štev. telef. 25-67. — Najstarejši slov. den. zavod. g S— mwm	
□□□□□aanaaoaaa □[]□□□□□£□□□□□!	
OM Enslond Trst, Corso Vift. Em, 26 Velika zaloga izgotovljenih oblek. - Zaloga tu- in inozemskega blaga. Lastna krojačnica	TVRDKA Franc Knežič ustanovljena 1. 1896. Velika zaloga blaga za moške in ženske, perila, bombažnin, drobnarije in modnih oblek. list (7.) Corso Mal štev. 24. (lastno poslopje.) y
□□□□□□□□□□□□□!□□!□□□□□□□□□□□ □	P Podupravništvo § § »Našega glasa“ | i v Gorici f □	□ □	D D . □ S posluje v ulici S. Giovanni 7,1. D □	□ □	Nedobljene številke „N. glasa" □ naj se takoj reklamirajo. □	□	□□□□□□□□□□□!□!□□□□□□□□□□□□□□ § Narodna knjigama in § □	papirnica jjj | sedaj Knjigarna „G. CARDUCCr* § Gorica, Via Carducd št. 7 □	Telet. 169 p priporoča svojo zalogo knjig in pi- p D sarniških potrebščin. Preskrbi v naj- □ G krajšem roku knjige iz inozemstva G p po dnevnem kurzu. Razprodaja na g □	drobno in debelo. - Lastna knjigo- □ □	veznica. □	G □□□□□□□□□□□□□!□!□□□□□□□□□□□□
j idr Kupujte vedno le j holandski kakao	
Ide jong’s!
ki mu gre prvenstvo po pristnosti in kakovosti!