ZGODOVINA ZA VSE 105 la, je nastalo letalo DC 3, ki je s 13000 izdelanimi primerki postalo eno najuspešnejših letal vseh časov. To letalo je npr. z 21 potniškimi sedeži letalskim družbam zagotovilo donosnost pri potniškem prometu, neodvisno od pošte ali to- vora. Potniški letalski promet je dobil v 50. letih z medcelinskimi poleti nov zagon. V tem ob- dobju so tudi letališča iz nekakšnih brezoblič- nih površin s posameznimi objekti postopoma dobivala svojo posebno prepoznavno podobo. Vse večja letala so od arhitektov zahtevala nov pristop pri načrtovanju hangarjev. Ker streh ve- likih površin pri hangarjih ni možno podpirati s stebri, kot npr. pri tovarniških halah, so izpopol- nili tehnologijo gradnje školjkastih strešnih konstrukcij. Takšna oblika se je v 50. letih tudi širše uveljavila. Primer takšne gradnje, ki je tudi nam dobro znan, je npr. Hala A ljubljanskega Gospodarskega razstavišča. Ko se ob prehodu v novo tisočletje ozremo v zgodovino lahko sklenemo, da so ljudje mno- žično sprejeli vse tiste tehnične predmete, ki človeka razvajajo. Večina od njih niti ni rezultat njihovega načrtnega razvoja, temveč so nastali kot rezultat raziskav in odkritij za potrebe gos- podarstva, znanosti, tehnologije, raziskav v vo- jaške namene ipd. Trditev, da je avtomobil na- stal kot rezultat odkritja motorja z notranjim iz- gorevanjem, bi bila sporna. Dejstvo pa je, da je avtomobil lahko postal uporaben šele takrat, ko so zanj razvili primeren pogonski stroj, kakršen je npr. motor z notranjim izgorevanjem. Sled- njega so intenzivneje razvijali v 19. stoletju kot stabilni motor za pogon strojev v manjših indu- strijskih obratih in delavnicah, kjer so potrebo- vali manjši, cenejši, varnejši in prilagodljivejši pogonski stroj1*. Motorji z notranjim izgoreva- njem so se v industriji obdržali razmeroma kra- tek čas (z elektrifikacijo so jih kmalu izpodrinili električni rotacijski stroji), najbolj pa so se uve- ljavili za pogon motornih vozil. Podoben pri- mer je televizija, danes ena najmnožičneje uve- ljavljenih telekomunikacijskih naprav, računal- nik, letalo ipd. Uredniku je v veliki meri uspelo zbrati pris- pevke, ki obravnavajo najpomembnejše pred- 13 Več o tem: Erik Eckermann: Vom Dampfwagen zum Auto - Motori- sierung des Verkehcrs, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Rcinbck bei Hamburg 1981. Joachim Varchmin/Joacliim Radkau: Kraft, Energie und Arbeit, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Rcin- bck bei Hamburg 1981. stavnike predmetov in naprav iz vsakdanjega življenja. Tematike, ki jo obravnava knjiga, ni možno na nobeni točki skleniti. Čeprav ne gre za predmet ali napravo, bi bilo knjigo zanimivo dopolniti tudi s prispevkom o umetnih snoveh. Te so bistveno pripomogle k množični proi- zvodnji naprav in predmetov iz vsakdanjega življenja, in to zaradi razmeroma nizkih proi- zvodnih stroškov pri njihovi predelavi in zaradi množične uporabe. Zato verjetno ni sporna tr- ditev, da je bilo 20. stoletje tudi v znamenju umetnih snovi, s svojimi uporabnimi prednost- mi na eni in posledicami, ki jih je njihova proi- zvodnja, uporaba in odlaganje pustila na okolju na drugi strani. Morda bo tej knjigi sledilo nada- ljevanje, kjer se bodo kolesu, letalu, avtomobilu, televizorju in cvetju pridružile tudi plastične mase, računalnik, avdio naprave, ali pa hladil- nik, pralni stroj, električna ročna orodja ipd. Knjiga je zanimiva tako za povprečnega bralca kot za nekoga, ki išče nove možnosti in oporne točke pri raziskovanju, obravnavi ali interpreta- ciji obravnavanih in tudi drugih predmetov iz vsakdanjega življenja. Zato bo dobrodošla vsa- komur, ki bi si pri obravnavanju takšnih pred- metov želel s tehničnega razširiti obzorje tudi na širše področje kulturne zgodovine. Boris Brovinsky NEPOZABEN PORTRET MOŽGANSKE SMRTI NEKEGA NARODA Jung Chang, Divji labodi : tri hčere Kitajske. Ljubljana : Samozaložba Vanda Cedilnik, 1997. 604 strani. Redka so dela, ki so hkrati prodajne uspešni- ce, kritiški hiti in še korektna (čeprav malce dru- gačna) zgodovina. Vse troje se je posrečilo v Ve- liki Britaniji živeči Kitajki Jung Chang, profeso- rici lingvistike na London University. Čeprav je knjiga v Veliki Britaniji izšla že 1991. leta in bila v slovenščino prevedena lani, mislim, da si še vedno zasluži predstavitev. Zgodba treh generacij žena avtoričine druži- ne je hkrati zgodba mnogih Kitajcev, ki so živeli v času velikih sprememb - v 20. stoletju. Yu- fang, njena babica, se je rodila v družini provin- VSE ZA ZGODOVINO 106 ZGODOVINA ZA VSE cialnega uradnika v Mandžuriji. Ker je veljala za lepotico (s primerno povitimi, iznakaženimi nogami), si jo je oče izbral za aduta v tekmi za boljši položaj. Uspel jo je predstaviti svojemu predstojniku, enemu izmed močnih generalov, ki so tedaj obvladovali Kitajsko. General Xue Zhi-heng jo je vzel za eno izmed svojih konku- bin, ji opremil palačo v njenem domačem Yixia- nu ter kmalu odšel. Mladenka je ostala sama sre- di intrig lastnega služabništva in je živela v stra- hu pred njihovim tožarjenjem. Soprog jo je ponovno obiskal šele čez šest let. Takrat je bil le še bogat upokojenec - na Kitaj- skem je namreč zavladala nova sila: Kuomin- tang. Po tem kratkem obisku se je 1931 rodila Bao Qin, mati Jung Chang. Otrok je postal sre- dišče življenja zdolgočasene ženske. Po smrti starega generala 1933 se je Yu-fang ponovno omožila. Poročila se je z več kot tride- set let starejšim vdovcem, bogatim zdravnikom tradicionalne medicine in lekarnarjem dr. Xio. Ta se je zaradi nje razšel s svojo družino, zapu- stil uspešno obrt in se z ženo preselil v Jinzhou. Ne dolgo pred tem, leta 1932, so Japonci pro- glasili razglasitev mandžurske neodvisnosti in na prestol Mandžukua postavili nekdanjega ki- tajskega cesarja Pu Yija. Toda prelomni politični dogodki niso spremenili ne življenja Yu-fang ne življenja običajnih Mandžujcev. Kot pravi pisate- ljica: prebivalstvo nikoli ni moglo izbirati svojih vladarjev in je spremembo na vrhu le sprejelo na znanje. Mnogim izobraženim Mandžujcem - tu- di dr. Xiu - pa je bil njihov sonarodnjak Pu Yi dobrodošla zamenjava in logična izbira. Toda mandžurska neodvisnost je bila le fasa- da in pomen Japoncev je v Mandžuriji vse bolj naraščal. Tudi v Jinzhou so se priselili številni Japonci in prevzeli pomembnejše položaje v administraciji, relativno razviti industriji in tudi šolstvu. Avtoričina mati je odraščala v okolju, ki ga je vse bolj zaznamovala brutalna prevlada Ja- poncev; Mandžujci in Hani so postajali drugora- zredni prebivalci. A življenje seveda nikoli ni čr- no-belo: družina dr. Xia se je spoprijateljila z ja- ponskimi sosedi, dr. Xia pa je dobro služil z zdravljenjem Japoncev. Po japonski kapitulaciji avgusta 1945 in pred prihodom Rdeče armade je v mestu vladal kaos in domačini so obračunavali z Japonci, številni pa so ropali in posiljevali tudi sonarodnjake (predvsem pa sunarodnjakinje). Prihod Rusov so domačini zatorej pričakali z velikim upa- njem, a kmalu so bili razočarani. Ruski vojaki so vlogo osvoboditeljev še vedno povezovali z ro- panjem in posiljevanjem. Prihod kitajskih komunistov je končno prine- sel olajšanje. Čeprav niso bili veliki in lepi na- dljudje, kakršne si je v domišljiji slikala avtoriči- na mati Bao Qin, so vzpostavili red in znova pognali gospodarstvo v tek. Njihovo gospostvo nad mestom in Mandžurijo je po umiku Rdeče armade trajalo le nekaj tednov - pokrajino so zasedle nacionalistične sile Kuomintanga. Ti so hitro zapravili svoj ugled in vzpostavili korupt- no oblast, ki ji je ob strani stala tajna policija. Mladostno zagnana Bao Qin je vse bolj simpati- zirala s komunisti in končno začela sodelovati s komunističnim odporom. Ko so komunisti pro- ti koncu leta 1948 ponovno zasedli Jinzhou, se je navdušeno vključila v delovanje študentske zve- ze in postala aktiven podpornik komunistov. Krhanje družinske avtoritete, ki je bilo tudi posledica nenehnega menjavanja oblastnikov, ter nove možnosti izobraževanja so njej in šte- vilnim drugim Kitajkam omogočile samostoj- nost pri izbiri poklica pa tudi moža. Med svojim delom za komuniste je spoznala dolgoletnega partijca in gverilca, Sečuanca Wang Yuja. Deset let starejši, izobraženi, asketski in čisti komuni- stični funkcionar ter mlada aktivistka sta se za- ljubila ter se nedolgo za tem poročila. Kitajski komunisti so takrat delovali kot kak- šna asketska verska ločina: od svojih članpv so zahtevali zgledno obnašanje in disciplino ter nadzorovali vse vidike njihovega življenja. Upa- li so, da bodo tako na svojo stran pridobili pre- bivalstvo, ki je bilo navajeno goljufivih in pod- kupljivih oblastnikov. Obenem se niso kaj dosti vpletali v življenje običajnih ljudi. Še naprej so delovala privatna podjetja (tudi ordinacija in le- karna dr. Xia) in večina prebivalstva je živela v skladu s tradicionalnimi običaji. Avtoričin oče je bil pravi prototip novega funkcionarja. Ne glede na posledice zase ali za družino se je strogo držal pravil. Po selitvi v Se- čuan, v njegov domači Yibin, si je po zaslugi fa- natičnega boja proti nepotizmu, korupciji in privilegijem pridobil nemajhen ugled med ljud- mi, a si hkrati odtujil soprogo in dobil mnoge nasprotnike med ne tako pravovernimi partij- skimi kolegi. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 107 Leta 1952 se je zakoncema rodila prva hči Er Hong. Ta se je pozneje preimenovala v Jung Chang - njeno ime je namreč zvenelo enako kot izgovorjava besedne zveze "bledo rdeče" in v šoli je bila zaradi tega tarča posmeha za revo- lucijo nadvse zavzetih sošolcev - in je avtorica ocenjevane knjige. Njena mladost je bila, po- sebno po selitvi v provincialno prestolnico Chengdu, dolgo relativno udobna. Bila je otrok partijskih veličin in živela je ločeno od sveta v, kot sama zapiše, "privilegiranem zapredku". Ko so Kitajsko začele pretresati nenehne politične kampanje, ki jih je vzpodbujal Mao, se otroci te- žav niso zavedali. Tudi ko je bila mati med kam- panjo "odkrivanja skritih protirevolucionarjev" zaradi stikov s častniki Kuomintanga (v Jinzhou takoj po vojni) v priporu, so za otroke skrbele dojilje in neutrudna babica. Prve neugodne izkušnje je prinesel "veliki skok naprej". Idiotska kampanja, ki si jo je bil zamislil menda genialni Mao, naj bi Kitajsko iz- strelila med industrijske velesile. Komunistično malikovanje težke industrije je na Kitajskem do- bilo prav groteskne razsežnosti. Vse prebivals- tvo je večino dneva zbiralo staro železo in ga topilo v priročnih topilnicah, ki so stale na šol- skih, bolnišničnih in mestnih dvoriščih ter na kmečkih vrtovih. Zdravniki so prekinjali opera- cije, ker so morali skrbeti, da ogenj pod kotlom ne bi ugasnil, v topilnicah so končali voki in vsi drugi železni kuhinjski pripomočki. Ker se je prebivalstvo ukvarjalo z neumnostmi, seveda ni bilo časa, da bi skrbelo za polja in naslednje leto so za lakoto umrli milijoni. Partijski privilegiranci so bili sicer precej na boljšem kot kmetje, toda tudi v funkcionarskem bloku v Chengduju so občutili pomanjkanje. Ker pa je propaganda ljudi zasipala z novicami o poplavah in drugih nesrečah ter je serija čistk že zatrla kritično razmišljanje, so le redki s pr- stom pokazali na "velikega krmarja" Maa. Ta se je spretno umaknil v ozadje in gospodarstvo prepustil sposobnejšim, skrbel pa je za krepitev svojega kulta in pripravljal vrnitev. Njegov ne- mirni duh se je v ozračju postopne stabilizacije in izboljševanja le težko znašel. Prav v duhu kakšnih futuristov si je želel boja, uničenja sta- rega in nenehnih sprememb. Avtorica nam v knjigi prepričljivo opisuje svo- jo nezlomljivo vero v predsednika Maa, ki se je marsikdaj manifestirala v prav čudnih oblikah. Ker se je po polomu "velikega skoka naprej" umaknil iz vodenja ekonomije, je Mao sprožal manjše, manj škodljive, a nič manj nepotrebne in destruktivne kampanje. Na njegovo spodbu- do je mladina pulila travo in rože, ki da so bur- žoazna navada; v šoli je učenje potrebnih stvari vse bolj zamenjevala maoistična indoktrinacija. Kljub ideološkemu in intelektualnemu nasilju pa je bilo to obdobje sorazmernega obilja in na- predka. Jung Chang je hodila na imenitno šolo, z izvrstnimi učitelji in temu ustreznimi uspehi. Živela je v prepričanju, da živi v idealni državi; kljub nekaj (filmskim) stikom s svetom izven Ki- tajske si je sliko o "kapitalizmu" ustvarila na podlagi uradne propagande. Prisegla si je, da bo delala za svetovno revolucijo in rešila uboge otroke na zahodu, ki trpijo pomanjkanje. Z nastopom kulturne revolucije, enega naj- bolj protikulturnih in nazadnjaških gibanj v sve- tovni zgodovini, se je situacija začela temeljito spreminjati. Mao se je (pod geslom: "Najprej uniči, in izgradnja bo poskrbela sama zase!) odločil uničiti strankine strukture in ponovno doseči absolutno oblast. Na udaru sta se znašla tudi starša Jung Chang, posebno oče. Ta je svoj položaj poslabšal še s pismom Mau, v katerem ga je rotil, naj ustavi norijo. Seveda ni nič več pomagalo. Dežela se je znaš- la v kaosu, učenci so pretepali učitelje, uradniki svoje nadrejene, spopadale so se rivalske skupi- ne Rdečih gardistov. Lep del večtisočletne kitaj- ske dediščine je končal v ognju ali bil porušen do tal. Kar težko je verjeti kakšne neumnosti in surovosti so se dogajale med tem izbruhom po- besnele ideologije. V zmedi se je Jung Chang le težko znašla. Pridružila se je gardistom in roma- la v Peking, a je vse bolj opažala, da je nekaj na- robe. Oče in mati sta bila nenehno tarča pre- tepanj in poniževanj in njen svet se je sesuval. Toda Mao je bil še vedno nedotakljivi, božanski in nezmotljivi voditelj in le počasi se je dokopa- la do spoznanja, da je prav Mao gonilna sila kul- turne revolucije. Hude notranje boje pa je bil tudi njen oče. Kot pravi vernik komunizma in pokončna oseba, kljub številnim pretepanjem in obtoževanjem ni bil pripravljen skloniti glave. Brezkompromi- snost ga je pripeljala do živčnega zloma in na- posled v delovno taborišče. Izpustili so ga šele čez tri leta. Žal v slovenski izdaji ni slik, na kate- rih lahko vidimo posledice, ki jih je kulturna re- volucija pustila na obrazu avtoričinega očeta. VSE ZA ZGODOVINO 108 ZGODOVINA ZA VSE V drugo taborišče so poslali tudi njegovo ženo, otroci pa so bili raztepeni po Kitajski. Mao, ki ni- koli ni maral izobražencev, je razpustil šole in ki- tajsko mladino ter številne druge meščane (sku- paj 15 milijonov ljudi) nagnal na kmete, da bi se učili skozi delo. "Kmetje imajo umazane roke in v kravjem dreku namočene noge, a so mnogo bolj čisti kot intelektualci", je značilno grobo iz- javil veliki mislec. Jung Chang je skupaj z mlajšo sestro pristala v mali vasici na obronkih Himala- je. Le mukoma je uspela priti iz tega zakotja in si priborila mesto v komuni blizu Chengduja. Ker kot mestni otrok ni bila uporabna pri kmečkih opravilih in je bila pogosto odsotna, saj je obiskovala mamo in očeta, so bili vaščani prezadovoljni, ko je napredovala v "bosonoge- ga zdravnika". V skladu z Maovo krilatico: "Več knjig ko prebereš, bolj neumen postaneš", je do- bila le kratek priročnik in že je lahko začela zdraviti. Šele 1971 se je lahko vrnila v Chengdu in se zaposlila v tovarni kot električar. Razmere so se v začetku sedemdesetih izbolj- šale: 1971 je bila rehabilitirana pisateljičina ma- ma, 1972 je bil iz taborišča izpuščen njen oče, 1973 pa se je na prizorišču spet pojavil Deng Xi- aoping, ki ga je bil Mao izpustil, da bi rešil ohromljeno ekonomijo. Politična klima se je počasi otoplila in spet so začele delovati šole, Jung Chang se je 1973 lahko vpisala na Sečuan- sko univerzo. Med študijem angleščine, ki je bil pravo vrvohodstvo, saj je prevelika želja po zna- nju veljala za reakcionarno, se ji je odprl nov svet. K temu je marsikaj prispevala njena mama, ki se je kot pregovorna levinja borila za hčerki- no prihodnost. Obhodila je vse nekdanje tovari- še, za katere je menila, da lahko zastavijo svojo besedo na ustreznih mestih. Oče pa je ostal člo- vek načel in hčeri, ki jo je imel najrajši izmed svojih otrok, ni zmogel pomagati; še vedno se je boril proti klientelizmu in drugim tradicional- nim napakam kitajske družbe, čeprav je izgubil neskončno vero v boljši, komunistični jutri. Leta je 1975 je oče v starosti 54-ih let umrl zara- di infarkta. Pred njegovo soprogo je bila velika naloga - od partije je morala izposlovati ustrezen pogrebni govor. Ta je namreč odločal o nadaljnji usodi otrok. Avantgarda delavskega razreda je otroke še vedno kaznovala za (pogosto namišlje- ne) grehe staršev in jih sodila po njihovih delih. Po Maovi smrti in obračunu z zloglasno "ban- do štirih" se je kulturna revolucija za vedno končala. Jung Chang je 1977 začela predavati na univerzi in 1978 dobila britansko štipendijo. Zgodba se je tako zanjo srečno končala. Kako bo s Kitajsko in Kitajci, pa bomo šele videli... Knjiga Jung Chang ni znanstvena zgodovina, temveč pripoved o ljudeh v času, o ljudeh, ki jim usoda ni prizanašala. Divji labodi so čudovit prispevek k zgodovini neke države in zlasti k spoznavanju komaj predstavljive ideološke po- besnelosti. Le strinjam se lahko s kritikom Sun- day Timesa, ki je zapisal, da je knjiga "an unfor- gettable portrait of the brain-death of a nation". Čeprav gre vse spoštovanje pogumu založni- ce, ki obsežnega dela ni le izdala, temveč ga je tudi prevedla, ni mogoče spregledati nekaterih pomanjkljivosti slovenske izdaje. Prevod je na nekaterih mestih površen, želeli bi si še kakšen lektorski poseg več, predvsem pa motijo tehnič- ne napake. Celi odstavki so po zaslugi nepozor- nega pretvarjanja iz enega kodnega razporeda v drugega brez šumnikov. Branje znakov č na- mesto č in podobne nerodnosti pač kvarijo bralni užitek. Z malo več skrbnosti bi to izdaja- teljica mogla in morala preprečiti. Rok Stergar IZSELJEVANJE SKOZI OČI (IN DUŠE) IZSELJENCEV Marjan Drnovšek, Usodna privlačnost Ameri- ke. Pričevanja izseljencev o prvih stikih z ñpvim svetom. Korenine, Nova revija, Ljubljana 1998, 390 strani. / Preseljevanje ljudi je eden izmed procesov, ki (potekajo že od nekdaj in na svoj način odslika- [vajo ekonomske in kulturne razmere nekega časa in prostora. Slovenski prostor pri tem ni nobena izjema, saj so ljudje tukaj vsaj že od srednjega veka za krajši čas ali za vedno zapuš- čali svoja ognjišča. Razlogi za to so bili različni, takšna pa je bila tudi struktura tistih, ki jih je pot zanesla na vse konce znanega in neznanega sveta. Obdobje, v katerem izseljevanje posebej vpli- va na potek zgodovine Slovencev, je čas 19. in začetka 20. stoletja, ko v nekaj več kot tričetrt stoletja dobi razsežnosti, ki pravzaprav osupne- VSE ZA ZGODOVINO