Med pšeničnim biljem
Zlata zora se je rodevala na vzhodu in zlatila jasni nebeški svod. Žvezdice so vztrepetale in poble-devale druga za zdrugo, proti zapadu pa je strahopetno veslala Iuna in hitela, da tem preje skrije nadležni zorici svoj bledi obraz. Le-ta se ji je pa smehljala in vstajala v svoji zlati obleki nad gorami . . .
Tedaj se je že zibal visoko gori pod nebom škrjanček in žvrgolel in prepeval hvalnice Ijubemu Stvarniku.
Ni se še rdečila zorica, ko se je vzbudil v gne-.zdecu — tam  sredi njive tned pšenico — pomežlkal
  83   
zaspano in se parkrat ozrl okrog sebe. Nad njivamf je Še ležala tema, da niti ni mogel natanko razločit* pšeničnih bilk. Vse je še dremalo in sanjalo sladke sanje. Tudi v gnezdu so rjavkasti mladiči — njegovj Ijubčki — še mirno spavali, le njegova družica je zaspano dvignila glavico in šepetala:
,Ali se boš že vzdignil? Pe(?"
nDa, Ijuba moja," odvrne ji veselo škrjanček. ,,Sicer je še kroginkrog tema, a glej tam-le nad go-rami se že malce svita. Ti pa še zaspančkaj, dokler se drobiž ne vzbudi. — Vrnem se kmalu .. ."
,,Še mesto mene zahvali Boga!" naročevala mu je skrbna ženica, vtaknila glavico med mehko perjice in zopet zadremala ...
Škrjančku pa je radosti kipelo drobno srce. Žvr-goleč se je dvigal v sveži, mehki zrak, vrfel se v sinjih višavah in vriskaje napovedaval, da zlata zorica že vstaja nad gorami in da se vsak čas pripelje beli dan.
In res je skoraj zorica pripeljala beli dan. Zlato solnce je pokukalo izza gora in vlilo šop svetlih žarkov čez nebo in čez zemfjo. Ptički so zaščebetali, in rožice so se vzbudile in dvignile glavice ter druga drugi voščile dobro jutro.
Radovedni solnčni žarki so se prikradli tudi da škrjančkovega gnezda tam sredi njive, pogledali vanj. — in mladi škrjančki so se vzbudili. Martiica se je namreč že malce prcj vzdramila in ščitila z gorkim perjem mladi zarod — štiri mladiče.
nOh, mamica, solnce!" pokukal je eden izpod toplega materinega krila.
,Kako je lepo!" dodejal je drugi in se izmotal izpod mamice.
nMama, jaz sem pa lačen," zaprosil je trelji it> tudi pomolil glavico iz marničinega perja.
Jaz tudi, jaz tudi," hiteli so vsi po vrsti in hkrati pozabili na zlato solnce in lepo jutro.
• Mamica je skočila iz gnezda in jim skrbeče pre-povedavala iti iz gnezda, dokler se ne vrne. Pa je odletela iskat hranc lačnim želodčkom. Za par tre-notkov se je že vrnila in prinesla  poln  kljun  mrgo-
   84   
lincev. Toda Ie dva sta dobila nekaj v želodček, dva sta pa še odpirala kljunčke in zijala. Pa kaj to? Čiv-kala sta, na vse pretege čivkala in prosila, ker nista ničesar dobila. Skrbna mamica ju je pa potolažila, da jima precej prinese še boljše hrane kakor onima dvema, <n zopet odleti.
Precej dolgo je trajalo, da je nasitila otročiče in <udi sama zavžila par mrgolincev.
Nato so pa siti mladički poskakali iz gnezda in jeli drug drugemu nagajati. Celo tnamicc niso pustiti v miru. Zdaj jo je ta, zdaj drugi pukal za perutnice ali za rep. A mamica jih ni prav nič pokarala, šele veselila se je z njimi . . .
Kar se eden spomni, da še ateja ni videl in vpraša mamo:
,,Mama, kje so pa ata?"                                      
Mama je pokazala proti nebu in odvrnila:          
BAta so šli že, ko ste ševivsi spančkali, tja gori pod nebes, da prepevajo slavo ljubemu Bogu."
,,Pa se bodo kmalu vrnili?"   vpraševal je drugi.
BKmalu, kmalu." »Vidite, otročiči moji," podu-čevala jih je mamica »ata morajo vsako jutro ob zori pod nebes, da zahvalijo nebeškega Očeta, kalerega je sama dobrota, in prosijo za nas vse, da se nam čez dan ne prigodi kaka nesreča."
BOh, mama, kdaj bomo pa mi mogli pod nebes?" oglasi se zopet mladiček, in vsi se ozro proti sinjemu ncbu ter zaželc tja gori v nepreglednc višave . . .
nLe počakajte," odvrne jim dobrovoljna mamica, ^da vam zrastejo peruti. Ker pa še zdaj ne morete pod nebes, zato tukaj zahvalimo Boga!"
In mamica je zažvrgolela, veseli mladiČi so se ji pa pridružili s ščebetajočimi glaski ter čivkali v pše-ničnem gozdu, kakor so vedeli in znali . ..
V tem je pa škrjanček končal svojo jutranjo pesmico in se jel žvrgoleč spuščati proti nižavam, da si že mogel v zraku zapaziti drobno piko, ki je po-stajala vedno večja in večja. A zdaj je obmolknil, stisnil k sebi peruti in kakor kamen padel na tla.
Ej, kako veselo in radostno so ga pozdravili drobni mladiči in mu  želeli dobro jutro.  Kar obsuli
   85   
so ga z vprašanji, kaj vse je videl tam gori pod ne-besom in kdaj bodo smeli sami z njim itd. Škrjanček" jim je komaj sproti odgovarjal-
Pa kmalu so jeli mladi škrjančki zopet noreti in se kopafi v prsti. Stara dva pa sta jih gledala z nepo-pisno radostjo in se jim naposled še sama pridružila) ter se ž njimi pomladila . . .
Srečni ptički! . . .                    Aleksij Andrejev