48
Lepa knjiga
w ladko iu Stankec stabilabratca. Oba sta hodila v šolo in se prav pridno tieila. Očejimakupilepoknjigo. Vknjigi so bile mične povestice, pesence in ugan-ke. Oj s kolikim veseljem sta čitala Vladko in Stankec to knjigo. In kaj bi je ne, saj jima je povedala toliko lepega in poučnega. Cujte samo nekoliko, kaj čita Stankee iz te lepe knjige:
Pridni ucenec.
Pridni učenec z veseljem hodi v učilnieo in se pridno uci. V učilnici pazi na vsako besedo gospoda učitelja. Za vsak nauk se pridno pripravi, in prav dobro zna vse, kar je vprašan. Naloge lepo piše in brez pogreška. Priden učenec je pripraven za vsako delo. Učitelj ga ljubi in tudi součenei ga spoštujejo. Priden učenec dela starišem mnogo veselja. Vedno ima pred očmi prigovor, ki pravi:
Da-si inajlien in še mliid
Vendev hodini v šolo rad.
Leni uoenec.
Len učenec se neče ut-iti, zatorej ne hodi rad v šolo. ter pride večkrat pre-pozno. Na nauk ne pazi. ozira se okolo in moti druge učence, Kadar se čita na knjigo, ne kaže, ter tudi ne zna eitati dalje, kadar ga gospod učitelj pokličejo. Naloge piše slabo, ali jih pa še eelo ne izdeluje. Učiti se mu ne ljubi, zatorej tudi ne zna, kadar je vpraSan. Lenega učenca učitelj ne ljubi, po večkrat ga mora opominati in še eelo kaznovati. Len učenec je zelo neukreten in ostaue ves eas svojega življenja neumen, ker se ničesar učil ni. Součenci in drugi ljndje ga ni-majo radi a svojirn stajišein dela mnogo žalosti in bridkosti.
Sirota,
Zbolela je Dragieina mati in vsled hude bolezni tudi uinrla. Dragiea je zdaj še bolj goreče k Bogu molila, da bi jej hranil vsaj očeta, ki je vedno bolehal. Ali tudi oče zboli. Večkrat se je jokala Dragica pri postelji bolnega očeta; Oče jo je tolažil, rekoč: ,,Hčerka nioja, ne joči se! Bodi pridna ki upaj na Boga, on te ne zapusti." — Dragica je bila pridna in vsakemu ljuba in mila. Ko je ože umrl za dolgo in hudo boleznijo, takoj so se našli dobri Ijudje, ki so Dragieo k sebi vzeli in jo ljubili kakor svojo heerko. Večkrat se je Dragiea sporainala oeinih besed, da Bog nikogar ne zapusti, kdor se k njemu obrne in ga pomoči prosi.
I. T