Leto IV.	[fa punaji 1, novembra 1878.	List 21.
Zvečer,
j* sladka tiha noč le pridi,
V temoto svojo me zavij; Z milobo trudni duh obfdi In mir mi v burno serce vlij!
Ko v tvojem blaženem naročji
Zatisnil trudne sem oči, Poverne čas se mi otročji
In duh moj srečno v njem živi.
Prikaže se obličje milo
Predrage deve iz meglš; Ljubezen sladka s tiho silo Nemirno mi navda serce.
Pustite me!
Samoti.
j*h kaj bi jaz ne hodil doli, Kjer grob pri grobu mi stoji,
Kjer mir okoli in okoli, Kjer trudni človek sladko spi.
Na grob, ki kamenje ga krije, Poklekam tamkaj dan na dan,
Oko mi solze vroče lije
Na grob, ki zadnji je skopan.
Tedaj tako mi ne razsaja
V nesrečnih persih več gorje;
Tedaj bolj mirno mi postaja To prerazburjeno serce.
Pustite me, da na gomilo Predrago siromak hitim;
Da tam gorja si lajšam silo. Da burno serce umirim!
tako priljubljena si ti,
Prijazna tiha mi samota!
Iz hrupa glasnega tjudi
Bežim sim k tebi, jaz sirota.
Tu neopazovan živim
In premišljujem svojo togo,
Na skrivnem tukaj se solzim, Serce tolažim si ubogo.
Kaj meni svet se za gorje, Ki serce bratu napolnuje?
Kaj njega brigajo solze? — Hudobni svet jih zasmehuje,
Zato iz sveta jaz bežim V naročje tvoje sim, samota,
Na skrivnem tukaj se solzim In lajšam si gorje, sirota.
Pagliaruzzi.
Sodnikovi,
i XIX-" a a ko imenitnega dneva ni morebiti
imela okrajna gosposka v tergu, o'dkar je bivala v tem kraji.
Imeli so Zaplotnika!
V bližnji vasi se je bil zvadil z neko deklino; k njej je hodil v mraku va-sovat. Ko se je bilo to zvedelo, poslali so Ija dva žandarja, ki sta ga čakala skrila. Še tist večer jima je šel brez-skerbno v pasi. Nič se ni branil, ko sta planila nanj iz zakotja, mirno se jima je dal vkleniti in gnati v ferg. To je bil torej 011 glasoviti Zaplotnik, katerega jč bilo tako težko vjeti, še teže deržati! Kakemu razbojniku ali sploh velikemu hudodelcu ni bil podoben; mlad je bil še in dosti čednega lica; in res je imel srečo pri ženskem svetn: a ravno to je bila njegova nesreča.
Veselje je sijalo z lica okrajnemu glavarju, ko je zagledal vjetnika pred sabo; mislil si je: nam ne uideš; dobro hočemo shraniti takega tiča. Sam je šel pregledal ječo, lastnoročno je pretipal železno omrežje, s katerim je bilo zavarovano njeno edino okence. Sam je dvakrat krepko obernil ključ v vratih za njim in potem še poskusil, ali zapah dobro derži. Zadovoljen je bil in mirno je šel spat po tem imenitnem opravku.
Novica, da imajo Zaplotnika, raznesla se je hitro po vsem tergu; a reči ne moremo, da so je bili teržani kaj posebno veseli; samo radovedni so bili, kaj bode dalje.
Sodnikovi niso zvedeli najzadnji te imenitne dogodbe. Sodnika ni bilo ves tist, dan ne na kosilo, ne na večerjo. V svoji sobi je tičal, ženi je dejal, da mu m
nič kaj prav; a vendar ga ni mogla pregovoriti, da bi poslal po zdravnika. Pozno po večerji je šla Liza gori k njemu pogledat, kako mu je. Za mizo je sedel zamišljen: obličja mu ni videla, v obeh rokah mu je bilo skrito.
Zakaj ne greš v posteljo. Andrej' ? vpraša ga skerbna žena.
otrok"
>d-
Tistega Za-
»»Pusti me, saj nisem govori ji neprijazno.
»Ali veš kaj novega? -plotnika so prijeli"!
Sodnik se zgane pri teh besedah, kakor ko bi ga bil gad pičil. To je bilo dobro, da v tem Irenotji ni videla njegovega obraza. Zapazila je bila pač, kako se je bil zderznil, a menila je, da je to storil iz nevolje, da ga nadleguje s takimi ničevimi stvarmi. Vošči mu torej lahko noč, potem tiho otide.
Ko je bil Sodnik zopet sam, zdihne iz globočine serca: Zdaj je vsega konec !
Ko je bil to izgovoril, terči obupno s čelom ob mizo. Čez nekaj časa vstane ter začne hoditi po sobi; kakor zblaznel je mahal z rokami okolo sebe. Na to se zopet zgrudi na stol. Zopet čez nekaj časa vstane, odpre miznico ter začne pregledavati in prebirati razne listine, katere je imel v njej spravljene. Nekaj jih odbere, zveže in shrani, druge vtakne v peč ter jih zažge. Naposled sede zopet, ter nasloni čelo na mizo, kakor da bi dremal.
Še drug nekedo je bil, ki mu skerb ni dala spati tisto noč. Seljan je bil že v postelji, ko mu poterka nek znanec
mimo grede na okence in poroči, kaj se je zgodilo.
;>Kedo bi bil mislil", dejal je sam pri sebi, »da pojde to tako hitro? Zdaj je pač vse izgubljeno. Storil sem kar sem mogel; svaril sem Sodnika, naj se varuje ; ali, kakor zdaj vidim, bilo je prepozno. Zdaj ni več pomoči. Zaplotnika bodo izpraševali, in povedal bo vse; kako da bi ne? Kaj je pomagalo vse moje prizadevanje? Kaj morem zdaj? Ko bi I udi šel k Zaplotniku v ječo, ko bi me pustili k njemu, ko bi ga prosil s po-vzdignenimi rokami, naj molči; vse zastonj ! Kaj sem temu človeku jaz, kaj mu je Sodnik? Zakaj bi ne govoril, ako si s tem svoje stanje olajša? In ko bi tudi to ne bilo, taki ljudje nimajo serca, še veseli jih, če morejo koga v nesrečo spraviti. Uboga Jerica, ubogi Matija! Stari Seljan vama ne more pomagati, ako se Bog kako vaju ne usmili" !
Take misli so ubogemu starcu po glavi rojile.
Drugi dan je bilo pri okrajni gosposki veliko, slovesno zasliševanje in izpraševanje. Zaplotnik ni tajil, da je vojaški begun in da je denar delal; ali pri kom je prebival, kedo so bili njegovi tovariši in pomočniki, tega ni bilo izpraviti iz terdovratnega jetnika, kakor so ga vili in pestili. Poskusilo se je, ali ga morebiti post omeči. In tako je šel zopet v zapor: morebiti bode popoludne vol-neji.
Seljanu ni dala skerb miru, če tudi je vedel, da ne more pomagat i. Napol i se, sam ni vedel prav zakaj, proti Sodnikovemu domu: kaj Sodnik ? ali mirno čaka doma, ali je morebiti pobegnil? Na dvorišči mu pride Liza naproti.
»Kako pa Andrej"?
»»Nič prav zdrav ni; bojimo se, da bi kaka bolezen ne prišla. Včeraj ni ves dan nič jedel"".
»Kje pa je" ?
»»Menim da gori! Ali bi radi z njim govorili"" ?
Predno je Seljan na to kaj rekel, pristopi k njima Andrejček, ki je slišal materine besede, ter pravi:
»Ne, mati, očeta ni gori, kakor pravite; jaz sem jih iskal, hotel sem jih nekaj prositi, pa jih 111. Nato mi je dejal sosedov Luka, da jih je videl, ko so šli zgodaj po stezi proti gozdu. Jaz mislim, da jim je že bolje, ker so tako zgodaj vstali, kaj pravite, mati"?
»»Bog daj, da bi bilo tako, kakor praviš*", pristavi žena.
Seljan je edini vedel, kako je možu, a on ni smel govoriti.
»Nič posebnega; kar imam, povem mu lahko drug krat; morda ga še danes kje srečam. Bog vas obvaruj".
Tako se je Seljan poslovil in odšel na svoje delo.
S postom se ni dalo pri Zaplotniku nič opraviti. Terdo vratno je molčal zopet pri drugem in tretjem zasliševanji. Treba ga je bilo torej poslati naravnost v mesto, da naj tam store z njim, kar zakon veleva. Drugo jutro že sta ga gnala žan-darja, dobro vklenenega po cesti proti mestu. Knko so gledali teržani ta novi prizor! Mnoga ženska je dejala sama pri sebi: Škoda tako lepega človeka! Zaplotnik je mirno stopal pred čuvajema, ozerl se ni ne na desno, ne na levo; a glave tudi ni povešal. Čez nekaj časa zavijejo po cesti v gozd — nekaj otrok je šlo še za njimi —■ gošča je bila ob obeh straneh. Ko so tako molče stopali nekaj časa, kar pogleda Zaplotnik zdaj na desno, zdaj na levo v goščo,
21*
potem se zderzne in kakor strela šine na levo v gerinovje! Zandarjev eden hitro pomeri za njim in izproži. Zdelo se mu, da ga je zadel, ali ko sta planila potem oba za njim, ni bilo od Za-plotnika ne duha ne sluha. Iskala sta ga, kakor išče lovec obstreljene divjačine ; steknila sta vse germovje daleč na okrog, zastonj, Zaplotnik je bil izginil ; naposled sta mislila sama, da mora biti ta človek res se samim hudobnim duhom v zvezi.
Otroci, ki so videli ta prizor, prinesli so hitro z velikim krikom in vpitjem to novico v terg.
XX.
Cerni oblaki so bili prepregli večerno nebo. Kakor čeda gladnih volkov je tulil veter okolo voglov. Bliski so švigali kakor goreče kače po nebu in strašno so razsvetljevali nočno temo. Treskalo je in germelo. da se je zemlja tresla. Ljudje so trepetali po hišah, križali se in molili, kakor da bi se jim bližal sodnji dan. Živina je tulila po hlevih in zver se je plašna skrivala ter po jazbinah in po gerinovji iskala zavetja pred grozno nevihto. Strašno hreščanje in pokanje se je razlegalo po gozdu. Visoka drevesa so se zgibala in skoraj do tal pripogibala svoje veršiče. Vihar jih je šibil in lomil kakor suhe treske. Gorje človeku, kateri se je zakasnil in hodi o tem času po gozdu!
Seljan je bil star mož, ali take nevihte ni pomnil. Počival je že v svoji samotni koči poleg gozda. Luč upihne; skoraj strah ga je bilo v postelji, ko je vihar tako grozno razgrajal in mikastil njegovo staro poslopje; bal se je, da bi mu ne odnesel slamnate strehe znad glave. Silil se je mižati, ali ognjeviti
bliski so mu šiloma odpirali oči. Bogu je- priporočal svojo dušo in svojo kočo. obernil se v steno in kakor otrok odejo potegnil čez glavo.
Ko je lako žedel, kar se mu zazdi, da je nekedo poterkal na duri, toda tolaži se: nič ne bo, vihar bije na vrala. Vendar nehotoma posluša; veter je bil malo potihnil ; v drugič se mu zdi, da nekedo terka; zdaj celo čuje prav razločno človeški glas: .Odprite* !
Berž ko je to slišal, vstane brez po-miselka, prižge luč ter gre odpirat; ko bi bil razbojnik, v taki nevihti ga kri-stijan ne sme pustiti brez zavetja. Toliko da ga ni vihar znak vergel, ko je odperl vrata. Vse černo, nič ne vidi.
»Kedo je"? vpraša.
»»Siromak, pomagajte""! odgovori mu nekedo se slabim glasom. V tem tre-notji zabliska in Seljan zagleda pred sabo človeka, ki je ležal na tleh, z glavo na pragu. Hitro ga vzdigne ter ga na pol nese, na pol vleče v sobo.
Slaba luč, ki jo je dajala mala sve-tilnica na mizi, posveti v strašno bledo obličje. To obličje je bilo Seljanu neznano. Mož je bil ranjen, kri mu je kapala izpod pesti, ki jo je pritiskal na persi. Seljan ga položi na posteljo in mu začne preiskavati rano. Mož si jo je bil za silo zamašil. Seljan mu jo najprej izpere, potem vzame svojo praznično srajco, razporje jo in z njenimi kosi obveže rano kakor ve in zna.
Vse to se je molče veršilo. Ranjenec je težko sopihal, a ko mu je bila rana zavezana, bilo mu je lajše. Govoriti začne dovolj razločno:
»Veste, mož, koga ste ponevedoma sprejeli pod svojo streho"?
»»Kedo ste, ne vprašam'", odgovor
mu Seljan, »»dovolj mi je, da ste pomoči potrebni"".
»Ali ko bi vedeli, ked6 sem, težko da bi mi pomagali. Človeka, kakoršen sem jaz, ni smeti pod streho jemati. Ali poznate Zaplotnika" ?
»»Videl ga nisem"".
»Poglejte me! Zdaj veste, kedo sem".
»»Bodite, kedor hočete; ranjeni ste, in to, kakor je videti, hudo. Ali hočete, da naj vam grem po zdravnika in po gospoda, če se upate sami ostati"" ?
»Pustite, prepozno bi prišla zdravnik in gospod; treba mi ni ne enega ne druzega; jaz sem preskerbljen. Grehe moje in slabosti, upam, da mi Bog tudi tako odpusti. Kesam se jih in pokorim se tudi zanje".
»»Torej vsaj ne govorite toliko; mirni bodite, morda je pa vendar še kaj upanja"".
»Dobro vem, kako mi je; ali mene ni škoda. Pustite mi lo veselje, saj ga hode skoraj konec; vsega konec! izgubljeno življenje! Vi ste videti dober mož, zato rad z vami govorim. Svet je malo prida, rad ga zapustim, prijatelj".
Ali imate še kako željo""?
O pač bi še eno imel, ali te mi ne morete izpolniti. Ena saiVia človeška duša je na svetu, katero sem zares rad imet, tudi ona je mene rada imela, in vendar sem ji prizadel toliko preglavice in bridkosti! Svojo mater bi še rad videl, prosil bi jo, naj mi odpusti! Da moram umreti brez nje, brez njenega
(Dalje
odpuščenja, to mi je edino hudo, moja naj veča pokora".
Nato ranjenec malo potihne. Čez nekaj časa zopet izpregovori:
»Prosil bi vas, da mi pojte po mater, ali to ni mogoče, ni mogoče! Po smerti moji pojte k njej; vzemite in izročite ji lo; lii je tudi povedano, kje prebiva. Recite ji, da sem umeri izkesan in iz-pokorjen, in da sem se nje spominjal v svojih zadnjih trenotkih. Tolikokrat bi bil šel rad k njej, pokleknil prednjo in prosil jo, naj mi odpusti, ali ni mi dalo; sram me je bilo. Zdaj je prepozno! — Čudno, čudno! Pobegniti jim iz ječe, bilo mi je igrača; in vendar ni se mi ljubilo, ali sam ne vem, kako je bilo. Ko so me gnali kakor vola v mesnico, prijelo me je nekaj, kar hotel sem, in vezi so mi odpale, raztergane kakor pajčevina, ali snete, sam ne vem. Čudna uganka je človek, prijatelj, čudna uganka, jaz je nisem ugenil. Zdaj umiram ustreljen, kakor zver; do vas sem se priplazil, pljuča so mi zadeta, težko diham, ali skoraj se počijem; kaj je človeku dihali treba! — Še nekaj, prijatelj, poročite Sodniku, da naj bode pameten; Zaplotnika se mu ni treba več bati, tudi ne, ko bi bil še živ; Za-plotnik ni Iskarijol ! - Odpustite, prijatelj, da vas nadlegujem, saj ne rad! Še enkrat: ne pozabile moje matere. Dajte mi roko! Tako, zdaj ,je dobro! Moja moč je pri kraji. Z Bogom"!
Nato se. oberne v steno in izdahne. prih.)	R. M.
Spomini s pota.
Spisal Fr. Poljanec.
II.
Med Savo in Dravo.
(Dalje.)
'||agreb meni ni nov, znan mi je ves,
5 kolikor ga je od Černomercev doLaš-čine, od savskega mosta do Cmroka. Videl sem ga o raznih prilikah, v veselih in žalostnih zgodah, v vsedanji in praznični obleki. Zato se, dragi bralec, lehko poveriš mojemu vodstvu.
Glavno mesto Irojedne kraljevine ima za ozadje na dolgo raztegnem, do verha bukovjem obraseni herbet Z agr eb s k e gore, ki brani Zagreb proti merzlim severnim vetrovom. Gora ni posebno visoka, njen najviši verh, Sleme imenovano, vzvišen je nad morjem samo nekaj malega čez 3000 čevljev, no vendar ima za nekatere Zagrebčane še oso-biten pomen; z njo se namreč igrajo »planino«. Zadnjih desetletij zavladala je po vsej izobraženi Evropi neka strast za gore. Smešno oblečeni, oboroženi z dolgimi palicami, ki so jim dostikrat v napotje, pohajajo ti planinščaki jatoma po hribih, plazijo po snežnikih in ledenikih ter se spenjajo po najgerših robovih, dostikrat v največi životni opasnosti, in to vse zato, da morejo reči, da so bili tudi gori. Druzega namena vsa stvar nima. Po mestih se snujejo društva, ki zbirajo denar, skerbe za dobre vodnike, trebijo in popravljajo pota in stavijo po sneženih višavah kolibe, v katerih potniki najdejo prenočišče in zavetje o slabem vremenu. — Tudi v Zagrebu so se našli ljudje, ki so hitro spoznali živo potrebo, da se za Hervaško ustanovi »planinsko
društvo *. Ker pa tu v bližini ni snežni-kov in vratolomnih višav, polastili so se hervaški planinščaki v svoj namen ponižnega Slemena. »Kedor ni še cerkve videl, klanja se peči«, pravi hervaški pregovor. To veselje je prav nedolžno, človek jim ga rad privošči. Naj jim bo! Prav nepotrebno pa je bilo na verh Slemena postavljati hišo za »turiste". Tu je bilo slepo posnemanje tujega malone smešno. Ako letnega dne uraniš iz Zagreba, prišečeš se lehko v treh urah na verh, od koder se ti odpira v resnici čaroben pogled na posavsko ravan in na zagorsko, rogaško in uskoško gorovje. Ko si se te lepote do sita nagledal na vse štiri vet rove, kreneš lehko po drugem potu domov. (Irede si še z lagotjo ogle-daš kapelico sv. Jakoba, Kraljičin studenec in razvaline Medvedgradske, in še predno bode pri sv. Kralji poludne zvonilo, bodeš že doma za mizo čakal juhe. Čemu potem koliba?
Zagrebško goro opasuje venec holmcev, ki se polagoma izgubljajo v ravno Posavje. Mnogi potoci in potočiči so te holme globoko izorali in raztergali, ali kraj svega tega je berdni svet okolo Zagreba prijetnega, očem dobrodejnega lica. ker prisojna rebra so vsa pokrita z vinogradi, ki dajo žarko in okusno kapljo. Po vinogradih bele se letni dvorci zagrebških meščanov, po dolih pa so se naselile veče in manjše vasi, ki so vse na glasu zbog dobrega vina, tako na primer:
Vrabče, Šestine, Bukovec, Sv. Šimon, Gučeije, Granešina in Kašina. Najimenit,-niši je Bukovec, ki je ves v rokah pre-častnih gospodor kanonikov in druzih »petičnih* Zagrebčanov. Tjakaj najrajši romajo izkušeni čestilei Vinka Loziča — hervaškega Baccha ■- - od kodar se pozno v noč sicer težki ali vendar navdušeni vračajo v mesto.
Ondi kjer so se ti holmi najbolje približali Savi, in kjer se iz njih izvija potok Medvedščak, razprosterl se je Zagreb in sic er nekaj po berdu, nekaj pa v ravnici pod njim. Mesto se prav naravno deli na tri dele, namreč na gornje in spodnje mesto in na Kaptol. Pervi in drugi del ležita na desnem, tretji na levem bregu imenovanega potoka. Gornje mesto je najstariši del, zagrebška eity . Na berdu »grič* imenovanem naselilo se je že v starodavnosti uterjeno kraljevsko svobodno mesto obdarjeno znamenitimi pravicami. To mesto ima v mnogem obziru jako zanimivo in burno zgodovino. Zlasti se sosednim kaptolskim ali škofovskim mestom, ki je imelo svojo posebno » pravico8, in je bilo tudi uterjeno, živelo je rekel bi v vekovečnem neprijateljstvu in ne enkral udarjali so škofovi svobodnjaki na meščane z »Griča" in nasprotno. »Kervavi most" preko Medvedščaka še dandenes spominja na neko tako pobitje. Ali čas je izgladil vsa ta sovraštva in tekmovanja, poderl terdne zidove in porušil mestna vrata na »Griči" kakor v Kaptolu. Edina »kamena vrata" v gornjem mestu in tu pa tam kako v kos starega zida še spominja na ono žalostno dobo.
Gornje mesto so zaseli nebrojni uradi in razni šolski zavodi. Ko sezapro uradi in šole, zavlada po njem tihi mir, katerega tudi vozovi ne motijo. Sosebno ob ne-
deljah in praznikih popoludne je mesto videti, kakor bi bilo izmerlo. Prazne hiše. prazne cerkve, prazne ulice. Tujcu, ki ob tem času zablodi gori, prihaja tesno pri duši. ko mu povsod le odmevajo njegovi koraki, zato hiti, da čim prej pride v živahno dolnje mesto, v Ilico.
Gotovo ga m' mesta v Avstriji, ki bi imelo toliko uradov in toliko uradnikov, kakor jih ima Zagreb proti svoji velikosti. Menda ni preveč, ako rečem, da je vsak tretji mož. ki ga srečaš na ulici, uradnik, ali kakor pravijo Hervalje, činov-nik. Vsak hervaški sin, ki je z večini ali manjim pridom pretolkel nekoliko šol. riva se v to činovniško legijo. Tudi sin imovitega posestnika ne hlepi po ničem tako, kakor po službi, se ve da po dobri službi, kar mu se navadno tudi posreči. Na kolikor ne bi zadostovalo njegovo znanje pripomorejo že vplivni strici in ujci. Mož. ki bi bil lehko svoboden in samostalen, vpreže se sam v činovniški jarem, ki na Hervaškem res nikogar prehudo ne žuli in na kolikor ni že sam dosti legak. olajša si ga še sam. Pozno v urad. zgodaj iz urada, potem pa v suknji po najnovejši pariški modi s tenko paličico pred kavarno, po Ilici gori in doli hodeč s prijatelji rešetaj gospe in gospodične in preklapaj mestni »tratsch". V tem pa doma »na imanji" gospodarijo »špani" po starem kopitu kakor najbolje vedo in znajo. Ako mu je posest blizu Zagreba, odveze se časih z dobrimi prijatelji praznovat kakov god. inajalis" ali kaj tacega. Ako je oddaljena, vzame si jeseni odpust in gre na lov. v »berbo" (tergatev), ker je to gosposka navada. Tako mine leto za letom, počasi sicer, ali vendar dosledno pomika se po birokratični lestvi naprej , z leti rase čast in rase plača, delo se pa manjša.
Podel sluga navzgor, osoren in zadiren navzdol, vmes malo »spletka rij», malo »ljuzbezni", in živi se kakor mali bog na Hervaškem. Vlade se menjajo, bani prihajajo in zopet odhajajo — a služba vendar ostane in on na nji. In to je glavna stvar!
Naj mi nikedo ne ugovarja, da rišem prečerno. Sam dobro vem, da niso vsi taki, to bi bilo prežalostno. Znam dobro, da se tudi med hervaškimi uradniki nahajajo možje bistre glave, koreni tega znanja, plemenitega serca in neokalja-nega poštenja. Take tudi narod kuje v zvezde, ima jih za svoje največe dobrotnike ter jih časti kakor bogove. Samo da je tacih razmerno malo, premalo. Ako greš med ljudstvo, ako znaš z njim govoriti, skoraj zveš imena teh poštenjakov. Ako kje, velja tukaj vox populi. Nasprotno mi bode pa vsak, komur so on-dotne razmere količkaj znane, priterdil, da je mnogo tudi tacih, za katere je moja malo prej narisana slika prejasna, preblaga. So med njimi tudi taki, ki so svojemu vzvišenemu stanu naravnost v sramoto. Temu se tudi ni čuditi, ako se pomisli, kako se je pod prej š nj imi vladami od zgoraj demoralizovalo činov-ništvo. »Kedo bi hlapcem pohvalo dajal, ker mednje glavarje greh zasejal!" Znan je bana Raucha izrek: Ali z menoj, ali pa v Lepoglavo (Deželna kaznilnica)! In vsi, ki so imeli slabo vest. delali so na vse kriplje za Raucha, in lo mu je dalo deželo v pest.
Priznati se pa mora, da so se stvari zdaj obernile na bolje, no da to ne gre tako hitro, kakor bi bilo želeti, to je naravno. Ne da se popraviti v nekoliko letih, kar se je grešilo v stoletjih. A ta greh je jako star, morebiti toliko, kolikor hervaška »konstitucija," in kolikor
strašna krivica, ki se je godila hervaš-kemu narodu do leta 1848., krivica namreč, da neplemič ni bil nič, plemič vse; daje moralno najzaverženiši plemič veljal več, nego najplemenitiši kmečki sin. No za zdaj dosti o tem.
Na sredini gornjega mesta leži Markov terg in sredi terga cerkev sv. Marka. Čudno zidanje! Ivakov zlog je to ? Glavna vrata na čelu so romanskega zloga, toda ne stoje v sredi čela, temveč na strani. In streha! Za Roga! Na eni strani seza skoro do tal. Druga vrata na južni strani kažejo dosti lep gotski zlog, tudi okna so videti kakor da so nekdaj bila v tem zlogu, ali zdaj so zgoraj zaokrožena. Pogledimo še notri! O groza, največe barbarstvo! Ti oltarji, te prizidane kapelice in pa ta kor, ki je najbolj podoben kakimsvislim ! To vse v gotski cerkvi, kajti v tem zlogu je bila cerkev zidana. Hram sv. Marka v Zagrebu je namreč eden izmed redkih spomenikov iz XIII. in XIV. veka. Kralj Pela IV. je po slavni zmagi nad Tartari 1.1245. ustanovil zagrebško gornje mesto »Grič", ki si je takoj po beneških mojstrih dalo zidati cerkev. Ali od te pervotne cerkve ne vidiš dan denes skoro nič več. Gornje mesto je pogorelo dvakrat in obakrat je tudi cerkev mnogo terpela. posebno po velikem požaru 1. 1674. propala je skoro vsa. Zopet se je vzdignila iz ruševin, toda ni si bila več podobna. Prizidavalo in kerpalo se je brez okusa in brez razuma za prejšnjo osnovo. Prav po nepotrebnem seje tudi vzdignil tlak, tako daje cerkev, ki menda nikdar ni bila prav visoka, zdaj čudno nizka ter se človeku dozdeva kakor bi v zemljo lezla. Tako je nastal ta gradi-teljski monstriun. Ti mešanici vseli mogočih in nemogočih zlogov dobro pristoji zvonik s trebušasto kapo, Ni mi treba
dostavljati, da je tudi :.vonik delo poznejših časov.
Tako popačena in nagerjena cerkev gotovo glavnemu deželnemu mestu ni na lepoto in zato so se tudi pogostoma čuli glasovi, da naj se podere in na njenem mestu, ali pa tudi kje drugje sezida nova. Drugi zopet, so se temu upirali in sicer ne samo z obzirom na prevelike troške podiranja in novega zidanja, temveč sosebno zato, da mestu ostane znameniti spomenik srednjega veka, kateremu bi vešča roka mogla dati pervot.no obliko. In ko se je glasoviti arhitekt, Schmidt iz Dunaja v drugem poslu mudil v Zagrebu, naprosili so ga, naj si ogleda cerkev sv. Marka ter naj izreče o nji svojo sodbo. Glasila se je ugodno za staro cerkev in že se po njegovem čertežu znameniti hram popravlja in predelava. V nekoliko letih se bode sedanja spaka pokazala v svoji stari, dostojni obliki. Zvonik se ve da bode moral ostati — z majhenimi promenami, ki bodo vsaj nekoliko zakrivale njegovo neskladnost s cerkvijo.
Hodeč okolo cerkve zagledamo pred
(Dalje
južnimi vrati sredi terga pet enacih ka-menov. Ti so kameni štirivoglati, v sredini malice izdolbljeni in so nameščeni kakor pet pečatov na pismu. In ti kameni so v istini pečati, pečati največega z ve rs Iva. s katerimi je boljarst.vo XVI. veka zapečatilo svoja brezbožna dela proti nesrečnemu kuielstvu. Nekoliko dni po oni nesrečni bitki na kerškem polji je bil na tem mestu na očigled silnega ljudstva kronan Matija (iubec (Gobec), kmet, iz Stubice, duša kmečkega upora za »staro pravdo", češ, da je hotel biti »kmečki kralj", česar mu pa nikedo ni mogel dokazati. Posadili so ga na železen, nad ognjem razbeljen stol, ščipali ga z razbeljenimi kleščami, potem mu pritisnili na glavo razbeljeno železno krono in naposled ga razčetertili. Prej je pa moral še gledati, kako je kervnik njegovega druga in prijatelja Andreja Pa-sanca na kolo navil, s kijem mu kosti na udih podrobil in konečno glavo odsekal.
Pravijo, da je na teh kamenih slal Gubčev prestol.
Pojdimo dalje, lo mesto diši po kervi. priti.)
Senica.
Obraz iz narave.
Dragi bralec! Gotovo si se že izpre-hajal kacega lepega jesenskega rine po domačem polji in prišel si tudi Ija doli pod vasico v sadni gozdič, kjer si že otrok po drevji plezal in mnogokako rumeno jabolko z veje utergal in se potem skrivaj posmehoval skopemu gospodarju, ki od tolikega daru božjega še enega jabolka ne privošči lačnemu
otroškemu želodcu! Nu danes se ni bati možu, da bi ti vstalo grešno poželenje po prepovedanem sadu v serci — tebe danes druge reči bolj mikajo, nego tista jabolka, če se tudi tako lepo žare po drevji!
Hej, kako življenje je v tem gozdiči pod vasico! Nad tabo, spred, zad, ob straneh ti poje in cverči, in ko se oziraš
po enem teh drobnih pevcev, že se oglasi prav nad tvojo glavo: čin čin čerere, priču priču! Glej ga prederznika. kako je stopil na vejo in meni nič tebi nič tolče s kljunčkom po červu, ki ga tišči v močnih nohtičih. In kako šegavo, nagajivo te pogleduje se svojimi živimi očesci nad belim licem! Kako lepo se mu podaje široka černa proga po sredi rumenih persi in rumeno-zelenkasta odeja po malem herbtu! In kako je živa la mala senica! Z veje na vejo, z drevesa na drevo, navzgor, navzdol ti skače in šviga, hitro kakor misel, da je pravo veselje gledati jo. ko uganja svoje ple-zalske in letalne umetnosti. Nikdar in nikjer nima miru, zmerom mora imeti kaj opravka! Tukaj potolče z drobnim kljunom na suho skorjo in izvleče malo gosenico, tam poberska v kaki poki in zopet tam pleza ob drobni vejici in išče kacega merčesa za vedno lačni želodček. In zraven se vedno glasi se svojim kratkim, a tako veselim in prijetnim petjem. Ves božji dan preskače in prepoje, nikdar se ne naveliča, nikdar ne utrudi!
Drobna senica je po vsem Slovenskem doma. S pomladi in po leti se derži goratih krajev, kjer izreja dvakrat na leto svoj drolini zarod. To so hudi časi za veselo tico, časi skerbi in truda; saj po desel in več lačnih kljunov od zore do mraka pitati tudi ni malo delo. Kako se trudita skerbna roditelja, da bi nasitila malo družino in vendar se jima to komaj posreči. Brez počitka letata ves dan, od gnezda na drevo, od drevesa v gnezdo. Kaj se menita za trud, ko je treba otročičem hrane donašati; saj oni so njijina največa sreča! In ti, človek! Ali ti ne zalije rudečica obraza, ko gledaš te drobne tiče in vidiš, kako se trudijo za svoj zarod?!
Ko je pa konec poletja in hrane po gorah je jako malo, pripodi se stari in mladi svet tropoma v nižave in tedaj začne še le pravo življenje in veselje po naših logih in vertih! Vse jih je polno, povsod se razlega njih kratko, glasno petje! A človek, ta hudobni človek ne privošči jim še tega veselja! Saj njegovemu terdemu sercu je veselje, drugim razdirati mirno srečo!
Ze dolgo prej ureže si bosopet vaški paglavec ob potočku za vasjo drobnih bekovih vejic, splete iz njih kletko in hajdi z njo na staro hruško pred hišo! Po cele dni preži in gleda gori na drevo, a kletka je še vedno odperta. A glej, sim od sosedovega verta je zdaj senica priletela in veselo skaklja po starih vejah. Zdaj je pri kletki. Kako težko čaka razoglavi deček tam za mejo svoje žertve, kako mu utriplje hudobno serce! A tica je prebrisana, izkusila je mnogokaj že na sveti in veselo odleti od kletke na visoki sosedov oreh, prevarjeni paglavec pa zre milo za njo in v svoji brez-serčnosti se celo jezi, da je srečno ušla nevarnosti. — Zdaj jih prileti cel roj na hruško in neizkušen mladič priskače naravnost h kletki, stopi vanjo in — plenk! kletka se zapre. Kako skoči mali lovec izza meje, kako zavriska hudobnik ! Kakor veverica spleza na debelo drevo — nekoliko trenotij in uboga seničica visi že v tičnici nad hišnimi vrati. Kako se zaganja sirota v terde železne niti, da ima kmalu vse čelo kervavo — a vse nič ne pomaga. Kaj hoče sirota — udati se mora nemili osodi. Kako žalostno gleda na staro hruško, kodar skačejo njene tovarišice, kako milo odpeva njihovemu veselemu petju — hudobni deček se pa veseli, da je vjel tako dobrega pevca in ne pomisli, daje to petje
le odmev gorja, ki zaliva ubožici drobno serčece!
A kaj še le, ko pride o ranem jutru neusmiljeni tičar z odurnim čukom in nastavi izdajalne limanice po germovji! Kar vsuje se roj drobnih živalic na ger-movje in vrišči okrog nočne tiče, še čutijo ne, da so jim zvezane nožice. Še le kader stopi kruti mož izza germa in hočejo one odleteti, spoznajo svojo nesrečo. Vse moči napenjajo, da bi se oprostile (erdnih vezi — a vse zastonj. Drugo za drugo prime in verže hladno-kervno ob tla, brezserčnik, in nihče ga ne kaznuje zaradi te hudobije!
Kader se mili slavčki, glasni skerjauci, ponižne prepelice in druge tiče pošlo ve od nas in odlete v gorke južne dežele, kjer klije večna pomlad, ostanejo drobne senice pri nas in oživljajo še vedno naše verte. In ko beli sneg zapade goro in dol in burja verši skozi golo vejevje, priklatijo se ubožice »s trebuhom za kruhom" v vas in stikajo klaverno okolo hiš, da bi našle kako zerno ali da bi jim usmiljena roka vergla kako mervo pred prag,
da bi utešile kruleči želodček. Tako prežive v sosedstvu človekovem dolgo, rnerzlo zimo; hudo se jim godi, večkrat jih v merzli noči prebudi hudi glad iz nemirnega spanja — a kedaj vendar potihne ledeni veter, sneg se začne tajati, zelenje poganja in veselo odlete na zeleno drevo. Vse težave in bridkosti zime so pozabljene in spel se začne veselo staro življenje v zelenem logu!
Staro in mlado, vse ima rado lahkoživo, šegavo senico, posebno pa je ljubljenka veselih vaških otrok. In ni čudo, saj so tudi oni tako brezskerbni, veseli in nagajivi, kakor mala tičica!
In ko slišim jaz tvoje veselo pelje, drobna senica, ko te gledam, kako brez-skerbno skakljaš po drevji, vsili se mi spomin onih blaženih, srečnih dni, ko sem tudi jaz tako brezskerbno in veselo po domačem polji skakal in igral in smejal se v svet, ki je bil še tako lep, tako lep! - Zato mi bodi prav iz serca pozdravljena, ljuba senica, podoba brez-skerbne, srečne mladosti!
Pagliaruzzi.
Deveta dežela.
Sedmo p o g 1 a v j e.
Iz tega poglavja bralec zve, kake so vasi v deveti deželi. Negoda se razgovarja se svojim ^	znancem o smerlni kazni.
"f^o volit vi so se možje počasi razšli, nekaj se jih je izprehajalo in pogovarjalo po drevoredih pred hišami, drugi so se razkropili po raznih poslopjih, .laz sem se še vedno deržal svojega prijaznega znanca. Zdaj sem imel še le pravo priliko ogledati si vas; moj tovariš mi je razlagal, kar me je mikalo.
»Kaj je ona hiša tam pred nama, ki se nekako posebno odlikuje med drugimi * ? vprašam moža.
»»To je županija"", odgovori mi, »»v njej ima župan svojo pisarno in tudi svoje stanovanje, ako hoče. V njej so vsa prostorja, kar jih potrebuje županstvo. Na levi strani od županije stoji knjižnica"".
»Kaj ? knjižnica* ? vprašam jaz, kakor da hi ga ne bil dobro razumel.
»»D&, knjižnica""; odgovori mi, kakor da bi se to samo ob sebi umelo.
»Knjižnica v vasi"? čudim se jaz.
»»To se vam čudno zdi? Pri našima vsaka vas svojo knjižnico. Sploh moram opomniti, da so vse vasi v deveti deželi enake; kar vidite pri nas, to se nahaja povsod. Ali so pri vas ljudje tako bogati, da ima vsaka biša svojo knjižnico""?
»Tega ravno ne", odgovorim mu jaz ter se popraskam za ušesom. Ali pa imajo pri vas ljudje dovolj časa, da hodijo brat v knjižnico"?
»»Kedor utegne, tudi lahko pride; a to ni potrebno. Vsak gospodar ima pravico izposoditi si na teden toliko knjig, kolikor glav ima njegova družina. Vsako nedeljo se knjige izposojajo in vračajo"".
»In koliko se plačuje za tako izposoje vanje" ?
(»Plačuje? Kaj se bi plačevalo? Knjižnica je, kakor vse naše naprave, občinska last; kedor je lorej ohčinjan, ima vse pravice do njih. — Poslopje na desni strani od županije je hranilnica in posojilnica"".
»Tam ono na levi strani od naji, vidim sam, da je cerkev; cerkve menim, da so si po vsem svetu precej podobne. Ali kaj je pa hiša na levo od cerkve ?
»»To je bolnišnica z lekarno in zdravnikovim stanovanjem .
»In na desno"?
»»To poslopje ima nekako čudno ime, pravimo mu stara hiša. Slari ljudje, ki ne morejo več delati, prebivajo v njej. Vsak občinjan, moški ali ženska, ki se zaradi svoje starosti ne more sam preživljali in nima nikogar, da bi zanj skerbel, pride v to hišo, kjer brez truda
in skerbi živi do smerti. — Poslopje na desno od naji tam v sredi je učilnica. Zraven nje na desno stoji delal-nica"".
»Kak namen ima ta delalnica" ?
»»To je tako: če kedo po kaki nesreči oboža, da ne more rediti sebe in svoje družine, ako jo ima, in če ne najde drugje dela in zaslužka, ima pravico priti v županijo ter reči: Trudil sem se in pošteno sem preživljal sebe in svojo družino, dokler sem mogel. Zdaj ne morem več. To in to znam, ali pa: zdrave roke imam, delal bi rad, dajte mi dela"".
»Tako torej skerbi pri vas občina za svoje ljudi"?
»»Kedo naj bi pa skerbel zanje, ako ne ona? Zakaj pa je človek občine ud. kaj ima od nje, ako nima pravice v svoji stiski oberniti se do nje ter zahtevati, da ona zanj skerbi? Kedor ne dela. naj ne je, to je-prav; ali če človek nima dela, dasi bi ga rad, kako bi ne imel pravice zahtevati od svoje občine, da naj mu ga da? In ako delati več ne more in nima svojih, da bi zanj sker-beli, kaj naj stori tak človek ? .le li samo za I o občinjan, da davke plačuje""?
»Po tem lakein pri vas ni beračev, 'da bi hodili kruha prosit od hiše do hiše".
»»In pri vas je takih nesrečnikov? ('.urini ljudje 1
»In ono poslopje tam na desni od šole* ?
»»To je pokorilniea. Vanje se de-vajo ljudje, kateri so kaj pregrešili zoper postave. Zdaj je, hvala Bogu. že več časa prazna"".
»In kedo sodi pri vas"?
»»Za to imamo poseben odbor, po-
rotne može, ki sodijo o manjših prestopkih. pervosednik jim je župan. Veči pregreški se sodijo v mestu. Obsojenec se dene v pokorilnico, kjer mora ostati in delati več ali manj časa"".
Drugih kazni nimate"?
»»Kake druge kazni? Ali ni to kazni dovolj" * ?
»Smertne kazni torej ne poznate"?
.»»Kako to menite""?
»l)a se človek na smert obsodi".
»»Kaj govorite? Da človek človeka mori? Take postave so pri vas? To je grozno, neverjetno "!
Žalostno je res, ali kaj se hoče? Za velika hudodelstva je treba velike kazni; izgleda je treba in strašila drugim".
»»Ali prašam vas, za Boga! kedo pa take nesrečne ljudi mori""?
»Zato je poseben človek postavljen in plačan".
»»Ali kako je mogoče, da se najde lak človek, ki mu je moči hladnokervno moriti človeka? Pomislite, kaj je to! Saj je že to strašno, ako človeka jeza, strast tako razkači, da vzdigne roko zoper svojega brata; a mirno, hladnokervno klali, ubijati človeka, tega vendar človek ne more""!
»Ali pri vas ni umorov in pobojev"?
»»Stari ljudje jih še pomnijo; zdaj, hvala Bogu, se kaj tako žalostnega več ne zgodi"".
»Potem vam, se ve da, ni treba smertne kazni".
»»Pri nas je, kolikor se pomni, ni bilo nikoli. — Postava torej pri vas veleva
(Dalje
človeku, da naj mori človeka? Kako se to godi? ali sla sama4"?
»Ne, ljudje so zraven za priče".
»»In ljudje to mirno gledajo? nobeden ne skoči ter zavpije: Ne! to ne sme biti""?
Mož ni vedel kam bi se dejal; ves z uma je bil, ko je I o govoril. Jaz sem bil toliko pameten, da mu nisem vsega povedal, kako se je to še pred kratkim pri nas godilo in kako se v nekaterih deželah še godi. Ti devetodeželjani so čudni ljudje! Meni je bil ta pogovor neprijeten; hotel sem kaj druzega začeti; ali mož me ni izpustil.
»Ali pomislite, ko bi se vendar zgodilo, da bi človeka po nedolžnem obsodili in usmeriili! Mogoče je vendar"!
Jaz mu nisem hotel povedati, da se je to res že večkrat zgodilo, in da se vsak čas lahko še zgodi. Namesto odgovora obernem se ter mu pokažem hišo, ki je bila nama za herbtom.
»Ta hiša je pač gostilna; saj sva pri njej ustavila".
»»Prav pravite, gost i I na"".
»In ona"?
>»V ,e.i .je požarna straža v. vsem gasilnim orodjem"".
»In ta v sredi"?
»»To je gledišče"" ?
»Kaj? gledišče"?
»»Da, kakor pravim. Vsako nedeljo populudne se v njem igra""!
V tem hipu pristopi nek mož k mojemu znancu ter ga ogovori; tako je bilo konec najinega pogovora.
prih.)	Negoda.
Zakaj in v katerih mejah se Slovani lahko uče tujih jezikov ?
(Dalje.)
'sJSedor bi se slednjič na to opiral, da narodi podedovajo od svojih prednikov n. pr. zmožnost za glasbo in druge reči, lahko mu odgovorimo, da pri jezikih je vse drugače, nego pri drugih predmetih. Kedor več učnih predmetov zna, ta je duševno na boljšem, on je na viši stopinji razvoja, nego pa on, ki govori več jezikov. Jezik ne podaja novih predmetov nego bistveno le druga znamenja za ene in iste predmete.
Jeziki tedaj le znamenja za isto in nepomnoženo število pojmov in misli množe; ne morejo torej puščati posebnih moči naslednikom.
Glavno pa je to, da še za take neugodne resnice niso mogli Slovani nič podedovati, ker niso bili kot pleme v nobeni taki dotiki z drugimi narodi, kateri bi jim bili vsled tega pomnožili pripisovano jim svojstvo. Še to tedaj ni pri-puščeno terditi, da so si Slovani vsaj govorne organe pri sosedih ugladili za laže izgovarjanje tujih jezikov.
< lotovo je po vsem tem, da jeziki niso Slovanov sposobili za jezike, ako so na to stran bolj razviti, nego druga plemena.
(lore in ravnine, gozdovi in logi in podnebja, kjer so prebivali Slovani dosedaj, pa tudi ne kažejo vsaj take različnosti in posebnosti, da bi utegnili iskati ravno v njih zaželenih pojasnil.
Nam je jako po volji, da omenjena dozdevanja lahko podiramo, in da nimajo nam nikakoršne vednostne veljave. Moči razvoja je v organizmih tako težko prav najti, da se mora vsak učenjak bali. da mu ne podere naslednik, kar
je sam sezidal bodi si še tako skerbno in previdno.
Naš stavek je izkušnja napravila. Ali izkušnje so razne veljave za vednostne stavke, in videli smo že, da ravno naš rek predaleč sega, ker mu tudi druge izkušnje nasproti stoje.
Ko bi mogli in smeli eksperimentovati z narodi tako, kakor naravoslovci n. pr. v kemiji, zadobili bi tudi za spredaj postavljeno terjenje vednostne gotovosti.
Poglejmo, ali bi nam ne utegnila izkušnja podati kaj enako veljavnega.
Oni, ki se svojemu narodu izneverijo kol odrasli ljudje, vendar ne morejo do dobra zatajili se. Nekaj, ne le glas. jim še posebej vedno ostaja, kar jih lira ve mu izvedencu izdaja za take, katerim je bil nekedaj drug jezik materin.
Oe pa otroke v pervih letih pošljemo v kraje, kjer nikedar ne slišijo slovke materinega jezika, postanejo sami vsaj glede na jezik taki, da se jim ne da spoznati rojstvo. Oni popolnoma v tujem jeziku, v I ujem glasu mislijo in govore. Ako pridejo odrasli v rojstvene kraje materinega jezika, jim je ta jezik nov, dela jim enake težave pri učenji, kakor vsakemu drugemu tujcu. Nič jim ne pomaga, da so 11. pr. udje onega naroda, ki si drugače lahko prisvaja druge jezike.
Takih izkušenj imajo pogostoma prebivalci raznih narodov na mejah jeziko-vih. Na mejah pošiljajo otroke iz raznih vzrokov k sosedom in potem se jim godi časih ravno tako, kakor smo prej omenili.
Vidimo torej, da nam nič ne pomaga sposobnost narodova, če smo tudi iz nje-
<SJ 335 *e>
gove srede doma, ako si nismo prisvojili najprej materinega, t. j. v tem primeru, jezika onega naroda, ki ima posebno zmožnost za jezike.
Ako izgine materin jezik, izgine tudi posebna zmožnost za jezike.
Z jezikom je tedaj kol takim zmožnost in nezmožnost združena. Posebni materin jezik je tedaj I »ogoj posebni zmožnosti za jezike.
Take poskušnje, ki se gode na narodnih mejah ne za naš namen, pa vendar z enako veljavo, in ki se lahko še po-množe in feakoršnih nahajamo tudi drugod, imajo veljavo znanstvenega dokaza.
Tudi kemične poskušnje se od lega bistveno ne razločujejo. To, da je kemik natančniši, pa prav lahko in po pravici preziramo brez škode za naše sklepe.
Za nas je dovolj, ako najprej vemo. v čem biva pravi in splošni vzrok za lukajšno posebnost slovansko, in ta je v slovanskem jeziku samem.
II.
Veliko smo si pridobili s tem, da se nam je moči ogibati vsega daljnjega sanjarskega pretuhtovanja. Vendar pa nam ni še prav jasno, kako je slovanski .jezik kol tak vzrok za učenje drugih. Prašajmo tedaj, kake moči se rabijo najbolj pri učenji kakega jezika.
Za izgovarjanje se trudijo tako irne-
(Dalje
novani govorni organi; za sprejemanje vsega, druzega v jeziku pomagajo pa vse druge duševne moči, kakor pri vsakem nauku sploh.
Za dal.jn.ji razgovor si mislimo mladega ali pa odraslega Slovana, ki se že zna pogovarjati v svojem jeziku. Takse dene za naš primer na učenje njemu do sedaj neznanega .jezika.
Sprejemanje vseh vlisov za kateri čut koli godi se mehanično. Pervi vtisi, po katerem čutu koli, zapuščajo za seboj najmočnejše in največe sledove. Pervi vtis vsake verste si mora tako rekoč še le pot napraviti v organizem. Drugi enaki ali sorodni vtis ima pol že bolj uglajeno.
Po takih zakonih se verši tudi izra-ževanje ali izgovarjanje vsakot.erega glasii.
Izšolani pevci u. pr. se spominjajo, kako so imeli od začetka bolj ali manj razdert glas. kako se jim je potem vedno bolj ugladil. Oni vedo povedati najbolje, kako jim je pri petji težko izgovoriti časih kako slovko, ne le prav zapeti. S ponavljanjem in vajo pa izpremenijo vsako težavo v lahkoto.
Nam bliži so govorniki ali taki. ki se hočejo na pamet kaj naučiti in potem na glas povedati. Kako se jim zadeva od začetka kaka slovka in beseda, in kako jim potem pa kar derdra v teku stavkov naprej !
France Porlgornik.
prih.)
Slovenski glasnik.
jinajsta podoba.
•Ta podoba primerna času. ko pride našim bralcem v roke, pač ne potrebuje nikakega pojasnila. Kedor hoče, naj se domisli, ko jo ogleduje, znane (mendži Potočnikove) pesmi: »S'rota, s'rota, ne zaspim«!
—	,,Društvo sv. Jeronima" v Zagrebu je izdalo za 1. 1879. društvene knjige, in te so: 1. Danica, koledar z raznim berilom. 2. Mijat Briguša, hrvatski seljak, iti kako se može čovjek popeti s osla na konja. Ta knjiga je seveda posebno namenjena prostemu ljudstvu v poduk. 3. Povrčarstvo. 4. Život svetaca.
—	»Južnoslovjenske narodne po-pijevke«. Izdal Fr. Š. Kuhač. To je že trotji zvezek jugoslovanskih narodnih pesmi, katere izdaje v Zagrebu znani hervaški skladatelj Fr. Š. Kuhač. Tretji zvezek ima 102 pesmi iz raznih krajev jugoslovanskih.
—	Ravnokar je izšla v tretjem zvezku časopisa: »Archiv fiir slavische Philo-1 o g i o" Novakovičeva razprava z naslovom : »Die serbischen Volkslieder iiber die Kosovo-sohlacht« (1389.). Z omenjeno razpravo je uničil Stojan Novakovič sistemo Pavičevevega raz-jašnjevanja pesmi o kosovskem boji.
—	»Hrvatski dom« je ime knjigi katero je izdalo v Zagrebu dijaško društvo »Hi v. dom« za teto 1878. Zraven pesmi in povesti je v omenjeni knjigi tudi kulturno-zgodovinski in literarni spis z naslovom : »Hervati od Gaja do teta 1850." Na kulturno-zgodovinskem polji pri Serbih in Horvatih se je začelo delati še le v najnovejši dobi. Pisatelji kulturno-zgodovin-skih spisov med Serbi in Hervati so same znane osebe, kakor: V. Jagič, Stojan Novakovič, Fr. Rački, Ivan Kukuljevič Sakcinski, Fr. Mar-kovič, Arnim Pavič itd.
—	»J n g o s 1 o v. akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu" je imela dne 23. oktobra svojo redno sejo. v kateri je bral predsednik akademije dr. Fr. Rački razpravo: »Opoložaju
biele Hrvatske i Srbije polovicom X. vieka". Rački je razpravljal prašanje o pradomovini hervaškega naroda. V ta namen se je vprašal Rački najprej, kje si je cesar Konstantin por-phyrogenet mislil v svojem časi položaj bele Hervaške in bele Serbije. Ta razprava bodo tako še posebe tiskana v »Rad-u« jugosl. akademije, to je namreč knjiga, v kateri obelo-danja akademija redno vsako leto spise svojih akademikov. Kogar bi utegnila zanimati omenjena razprava, naj seže po »Radu«. Po tem je izročil pravi ud dr. P. Matkovič za »Starine« dva italijanska še nenatisnena potopisa po balkanskem poluotoku iz XVI. veka, in sicer potopis Katarina Zen od 1. 1550. in še drugi brezimeni od 1. 1559.
— »P e v a n i j a«. Sav dojakošnji književni rad u pesmi i prozi Zmaj Jovana Jovanoviča sa čelikoreznom slikoin pesnikovom i životo-pisom. Izdanje srpske knjižare brače M. Po-poviča u Novome sadu. Tako bode naslov delom pervega serbskega pesnika Zmaja Jovana Jovanoviča. Serbska knjigarna Popovi-čeva v Novem sadu bode sama izdala vsa pesnikova dela in sicer: 1. Izdanje za narod in 2. Elegantno izdanje. — Vsa zbirka izide v deseti zvezkih. Cena zvezku 40 kr. (izdanje za narod), ali pa 65 kr. (elegantno izdanje). Kedor pošlje vso naročnino 6 gld. 50 kr.. dobode od knjigarne vse zvezke po pošti poslane o njenem trošku. S tem lepim podjetjem bode serbska knjigarna mnogemu postregla, sej se dela omenjenega pesnika že nikjer ne dobijo. »Gju-liči" in Gjuliči uveoci so najlepše lirske pesmi Zmaja Jovanoviča, v katerih nam pesnik razodeva najblaže misli, najčistejša in najsvetejša čustva o vsem, kar je človeku in človeštu lepo in vzvišeno. V Gljuličih uveocih (Veli gjuliči) toži pesnik svoje britke bolečine, ko mu je umerla žena.
Temu listu je priložena enajsta podoba: »Na materinem grobu .
»Zvon« izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gl. za vse leto s podobami, 2'50 za pol leta; 4 gl, za vse teto brez podob, 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon«, Wien, Wahring,
Herrengasse 74.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Horr\.
Risal Janez Šubic. -nt	Aneerer
JNA MATERINEM GROBU,	g
J