v-
DUHOV3STO Z X "V" I_i J" EIST vT El
MAEzoIi945NDM 206 [LA WflPA liMDTPAIL
UN DIA DE EXPANSION...
Hl 4 de iebrero se realizö ia excursiön a la Estancia San Jüan.
No sabemos cömo agradecer o la generosa senora Mana Teresa de Pereyra Iraola el ge-neroso permiso de admitirnos y brindarnos asi, un dia tan es-plendido pasado entre las ma-jestuosas arboledas de la estancia.
EI dia anterior no prometia nada de bueno. Peor todavia fuö la noche, que pasö entre tormentas y lluvias torrencia-les. . Con todo: los 370 interesados se presentaron puntua-les en su determinado lugar. saliendo 2 coches de Villa Deveto, 4 de La Paternal. 2 de Santa Rosa y 4 de Avellaneda.
A medida que nos acercä-bamos, ibamos notando que no habrä habido por alli tanta llu-via; y al llegar a la Estancia, dimos con el camino completa-mente seco, y hasta polvorien-to . . .
iQue bueno fu6 Dios con nosotros! Mientras llovia en Buenos Aires nos guctrdaba la Providencia seco el lugar de nuestra inocente aelgria.
Los 12 coches llegaron sin ningün percance a su destino, y alli lo primero fuč oir la misa. Algunos se sustrajeron a su deber pero bien arrepentidos reconocieron luego su error, pues por ellos nos visitö luego Dios con una ligera lluvia, que para premio de los buenos, despučs de una hora, cesö; facilitändonos asi y a pesar de todo unas horas agradabilisimas que hicieron resonar nuestra alegre canciön y risueno humor hasta que tocö la hora de reunirnos en la iglesia donde celebramos nuestra acciön de gracias y nuestra despedida, re-gresando todos felices, contentos ,con gratos recuer-dos y agradecidos a Dios, que nos brindö un dia tan agradable, mientras llovia en la Capital y en otras partes.
He aaui algunos grupos de excursionistas.
Objavljamo nekaj spominov na izlet v estancijo San Juan.
Kljub grozečemu vremenu smo imeli lep dan in telo slike pričajo, da je bilo prav lepo. — Kdor bi si želel naročiti kako fotografijo za spomin, naj se oglasi
ob priliki službe božje.
<C ERK 'V E	POSTN A
Prav kmalu bo vstajenja čas! Da nanj pripravimo se vsi 3 pokoro. Cerkev vabi nas, desetkrat štiri postnih dni.
Očakom davnim bil ie post zatajevanje znano že,
A Jezus podelil svetost 11111 s svojim zgledom je.
Resnejši bomo vsi tedaj v besedah, proč z zabavami, v pijači, jedi, spanju zdaj se hočemo prikrajšati.
In dušne, srčne blodnje vse bo treba bolj premagati, nakane vse hudičeve s čuječnostjo razkrinkati.
Da Bog pravični odpusti nam grešno vso slabost, le glejmo, pridobimo si njegovo spet naklonjenost.
Gospod! Saj Tvoje smo stvari, čeprav izkvarjene močnd, a da nad nami vladal bi sovražnik Tvoj, to nočemo!
Da, Oče, Te žalili smo, pozabi, večno vsmilieni, kreposti, prosimo srčnč, utrdi v nas. Bog milosti!
Presveti troedini Bog!
Da s postom tu dosežemo, rešiti grehov se nadlog, po Jezusu daj, prosimo!
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo: Paseo 431 Urednik: Hladnik Janez.
Telefon 48 - 3361	(48 - 0095)
Kliči od 11—13 ure in po 8 uri zvečer.
Ob sredah in petkih ni doma.
Uprava: Paz Soldän 4924
Telefon 59 - 6413
Reg. Prop. Intel. 155424
CERKVENI VESTNIK
4. MARCA: Maša na Paternalu za d. n. družine Ravbar.
Pri sv. Rozi za Jožeta Kastelic.
Molitve na Paternalu.
11. MARCA: Maša na Avellanodi za Marijo Golobič.
Pri sv. Rozi za Jakoba Janež.
Molitve na Paternalu.
18.	MARCA: Maša na Paternalu za Karlo Kumar.
Pri sv. Rozi za Jože! Klinkon.
Molitve na Avellanedi.
19.	MARCA: Pri sv. Rozi za Joželo Fornazarič.
25. MARCA: Maša na Avellanedi.
1. APRILA: VELIKA NOČ.
POSTNA POSTAVA
STROGI POST je sledeče dni: 2.. G., 16. in 23. marca. Te dneve naj se mesna jedila ne uživajo.
SAMO POST 7., 14.. 21. in 28. marca. Mesna jedila se smejo uživati, toda treba si je v jedi pritrgati in pri večerji se meso ne uživa.
Post ie koristen za dušo in telo. Za dušo. ker z njim delamo pokoro in ker z zatajevanjem telesa pridobivamo večjo oblast nad lastnim poželenjem. Post je koisten tudi telesu, ker mehkužnost ga razvaja, zatajevanje pa ga utrjuje.
KRIŽEV POT
Se moli v postnih nedeljah. Vsak veren kristjan rad premišljuje, kaj je Gospod Jezus za njega storil in ga rad v duhu spremlja po stopinjah njegovega križevega pota. Prihitite torej v lepem številu!
POROČENI so bili VIDA MARIJA MIHELI in Cesar Enrique Gonzäles.
ALBERTO FLOR in NELLY DOTTI in
MARIJA PISK iz Ravni pri sv. Gori, z JANKOTOM KORON iz Črnič.
ŽRTEV SMRTI JE POSTALA
•j- ALOJZIJA LOJK. vdova Mervič, znana rojakom iz prejšnjih let, ko so imeli trgovino v ulici Riglos. Doma je bila iz Črnič. Stara je bila 45 let. Zapušča tukaj tri sinove, dve sestri in tri brate. Pokopana je bila v Bs. Airesu ob spremstvu mnogih rojakov in znancev.
f CIGOJ FRANC, doma iz Malovš je preminul 28. jan. Star je bil 58 let. Blagi mož je že dolga leta trpel z zdravjem.
Zapušča ženo Viktorijo in sina Franca.
J- Nepričakovano je odpeljala smrt v večnost mlado ženo JOSIPINO FURLAN, rojeno SAKSIDA, doma iz Prvačine. Rajna zapušča štiri otroke: starejši ima 13 let in najmlajši eno leto in pol; soproga v Alta Graciji in brata v Bell Ville. Pokopana je v Alti Graciji.
LA FUTURA YUGOSLAVIA
A fines de enero se puhlico el texto del convenio entre Subasich, primer ministra del gobierno real yugoeslavo. y el mariscal Tito. Aunque el documento fue firmado ya el 1’ de nov, se puhlico re-cien ahora porque ahora solo fueron eli-minados los Ultimos obstäculos de parte de la corona. Ahora el mismo rey estä tambien de acuerdo con el convenio mencionado del cual reproducimos algu-nos puntos mas caracteristicos:
El acuerdo establece, en primer termina, que Yugoeslavia, a causa de sus relaciones internacionales, debe mante-ner su actual forma de rögimen hasta que el pueblo resuelva en modo defi-nitivo si quiere la monarquia o la re-püblica. Para evitar rozamientos en el pais, el rey no regresom ahora a la patria, y los poderes reales serän des-empenados por un Consejo de Regencia, nombrado por el rey a propuesta del gobierno, de acuerdo con el Comitö Nacio-nal de Liberaciön de Yugoeslavia. El Consejo de Regencia prestara juramen-to ante el pueblo. El gobierno tendrä 28 miembros y estarän representadas en 61 las unidades föderales: Servia, Croacia, Eslovenia, Montenegro, Macedonia y Bosnia-Hercegovina. La constitucidn de-finitiva del Estado sera decidida por la Asamblea Constituyente. El nuevo gobierno proclamarä, en una declaraciön especial, los principios fundamentales de las libertades democräticas y garantiza-rä su aplicaciön. El acuerdo, en el que se destaca explicitamente que serän respetados el derecho de propiedad pri-vada y la iniciativa privada, numera las siguientes libertades democräticas: 1) la liberaciön del individuo de todo temor; 2) la libertad de cultos y de con-ciencia; 3) la libertad de expresiön del pensamiento por intermedio de la pala-bra eserita y en las reuniones püblicas; 4) la libertad de asociaeiön. Las unidades föderales dentro del Estado serän autönomas y tendrän igualdad de de-rechos.
LEPI SPOMINI
Brez posebne propagande se je kar kmalu napolnilo število 310 oseb za izlet v San Juan in še so se prijavljali novi. tako da je bilo 29. jan. že zagotovljenih 12 Pulmanov na kar smo ustavili. Marsikdo je ostal doma z željami.
Vsekako je treba da zopet ponovim opozorilo, da nikar ne čakati do zadnjega z "ne vem še"... “Bom videl"... Tako marsikdo ni mogel videti, ker se je prepozno prijavil.
Vso pohvalo pa je treba izreči tistim, kateri ste prav umeli stvar in pohiteli s prijavo, tako da smo imeli časa dovolj, da je bilo vse prav pripravljeno.
Slabo je kazalo vreme. V soboto že je strašilo, ponoči pa se je kakor nebo utrgalo in smo bili že kar v skrbeh, kako bti. Pa se je proti jutru umirilo in ob napovedanem času so bili ljudje kot en mož na mestu. Samo pet jih je izostalo radi grdega dne. 12 polnih Pulmanov se je zbralo. Iz Ville Devoto sta prišla dva. Lani so se pritožili Devotčani, da so imeli težave z vrnitvijo, ker ni bilo vozil, zato je pa gospa Cotičova letos prišla z željo devotčanov, če bi b.lo mogoče, da bi tudi tja prišel voz ponje. In tako se je zgodilo.
Na Paternalu so napolnili 4 voze. Prav malo prostora je ostalo, katerega so pa dopolnili v Sarandi, kjer je bilo kar 22 sopotnikov, ki so imeli pripravljen prostor v dveh vozeh in so se vsi lepo naložili.
Pri sv. Rozi smo napolnili dva vozova. Kar naprej pa smo poslali male pevce, da bodo zapeli pri prvi sv. maši. Ko smo
LA VIDA ESPIRITUAL
Revista mensual. Direccičn: Pasco 431 U. T. 48 - 3361 y 0095 Director: P. Juan Hladnik Administracion: Paz Soldän 4924 U. T. 59 - 6413 Suscripcion anual $ 2.—.
prišli na Avellanedo, so bili žo 4 vozovi gotovi, tako da smo jo kar naprej popihali.
Malo z bojaznijo smo gledali v zrak. Sem pa tja je kanila kaka kaplia pa smo le upali, da bo dan za nas. Opažali smo pa tudi, da vse dalje ko smo šli, manj je deževalo po noči in ko smo prišli v San Juan, je bila cesta popolnoma suha.
Prva maša je bila že v sredi, ko smo prišli. Prav lepo so peli naši mali, da je bila družina hišnega osobja vsa sročna, da imajo tako lepo pesem.
Nato je sledila druga maša, pti kateri je pel avežanedski zbor. Prav lepo so se postavili. Niso se pa tako lepo postavili nekateri naši sopotniki, kateri so se razbežali in se jim ni ljubilo vrniti se v cerkev in so seveda ostali brez maše. Oni so jo kar tako, po površnosti, napravili, toda Gospod Bog ‘e vzel v račun njihovo nemarnost kakor smo pozneje videli.
Lepa evangeljska misel nam je dala nekaj prav zlatih naukov. Beseda je bila o semenu, ki ga Je nekaj padlo na rodovitna tla, nekaj na skalo, nekaj pa kraj pota... Koliko je ljudi, ki žive, kakor da so popolni gospodarji svojih stopinj in vendar ni res tako. Vsak ima gospodarja, kateremu mora služiti, rad ali nerad in kateri bo od vsakega tirjal tudi sadove življenja in darov katere mu je dal. Nihče se temu ne bo mogel izmakniti. Zato je treba tisto seme. ki je božja beseda, hvaležno sprejemati in v življenju upoštevati.
Med sveto mašo nas je presenetil prijazen obisk. Prišel je č. g. Zmet. ki je imel sv. mašo v sosedni estanciii Santa Roza.
Po končani maši smo se vsi zbrali na odrejenem kraju, kjer je bila med tem že v polnem obratu gostilna, da je dišalo po prijaznih klobasah, veselo je igral Badelov radio in se ni menil za vsiljivi dež. ki je iz pršanja postajal vse gostejši in še so se podili križem oblaki.
Kaj bo sedaj? .. Nič! Vsak si je poiskal varno streho pod kakim drevesom ali pod bambusovim grmom in tako se nil v vozove in čakali, kaj bo. Pa ni bilo niil v vozove in čakali, kaj bo. Pa ni bilo nič! Čez kake pol ure se je spet zvedrilo in se je nato življenje v popolnem miru razvijalo dalje.
Kaj je bilo prav za prav? To je bilo, da nas je Gospod Bog obiskal. Dober je z nami, a tega ne sme kar tako pustiti mimo, da je bilo nekaj ljudi med nami, ki so imeli zlat čas in priliko za to da bi k maši šli, pa se jim ni ljubilo. Mene je zelo bolelo, ko sem to videl in Gospod Bog je že vedel, da mora na nek način svojo pravično nevoljo pokazati. Zaradi tistih nas je vse obiskal; zaradi dobrih pa, ki so ta dan in ki tudi drugače svojo nalogo lepo spolnijo, je spet dež prestal in smo bili lahko prav veseli. In smo tudi bili. Nekateri še preveč.
Pa menda vendar nismo nobene škode napravili. Za spomin na ta dan smo pa nekaj lepih fotografij vzeli.
Ko je bila ura zato, smo se dvignili in smo lepo zapeli litanije, na kar smo odbrzeli spet v Buenos Aires, kamor smo brez neprilik prišli ob 9 uri.
Danes je mnogo ljudi, kateri bi najraje imeli celo leto en sam nepretrgan "pust", ki smo ga doma imenovali "praznik norcev". ..
Nikakor ni proti pcimeti, če se človek razvedri in poveseli. Saj je tudi to božji dar in zdravo za telo in duha, toda vedno po — pameti, kajti na svetu ne živimo za zabavo, temveč za spolnitev življenske naloge. V spolnjevanju dolžnosti človek rabi tudi trenutkov oddiha in razvedrila, kakor stroj, kateremu je treba olja. ki ga namaže, in počitka, da sc ohladi. . .
Tisti zemljan pa, kateri bi svoje življenje hotel spremeniti v pustno maškerado, je zašel s prave poti, na katero nas je postavila božja postava, katera je zapisala vsem: “v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh". . Vsi moderni socijalni načrti ne bodo razveljavili te postave. Če tudi človeku olajšajo z modernimi iznajdbami in s socijalnimi postavami njegovo težko delo, ga ne bodo osvobodili dolžnosti, resnosti, boja, trpljenja, bolečine, skrbi in drugih nevšečnosti življenja, katere tvorijo tisto trnjevo pot, po kateri mora vsakdo stopati kvišku k večni sreči. . . Kdor se hoče temu izogniti, bo nekoč brezupno sprevidel svojo zmoto na cesti pogube.
Zato nam sveta Cerkev takoj za "pustom" nalaga “postno" dolžnost, posvetnjakom nekaj zopernega, nesmiselnega, zastarelega, pobožnjaške-ga. . . Kristjanu pa je post poziv na boj zoper zvijačnega sovražnika njegove duše, ki jo počutnost, poželjivost, posvetnost. Telo s svojimi nagnenji vleče človeka navzdol v poživinjenje, kjer duša in ideali podležejo telesu. Samo z brzdanjem telesnih želja doseže duh tisto nadvlado v človeku, ki ga uspodobi za kralja stvarstva in za otroka božjega, vrednega večne sreče.
PO TESNI POTI.
Kakor dobra mati, ki ljubi svoje otroke in jim želi sreče v življenju, prav zato resno in trdo vzgaja svoje otroke, tako nas tudi sv. Cerkev, naša skupna mati, vsa v skrbeh za nas, da se ne bi zgubili v sladnostih tega sveta, kliče v postnem času na pot pokore, zatajevanja in odpovedi. Po. tej tesni poti, ki nam jo je pokazal in s svojim zgledom olajšal Jezus Kristus, nas želi ta dobra mati pripeljati k Bogu, k našemu edinemu cilju, k naši edini pravi sreči.
V	postnem času, ki je posvečen spominu trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa, ko premišljujemo, koliko je Kristus za nas trpel, da bi nas rešil sužnosti greha in nam zopet priboril pravico do nebeškega veselja, v tem času nas hoče sv. Cerkev napolniti s sveto resnobo in z duhom pokore, da se z mrtvičenjem lastnega telesa soudeležimo Kristusovega trpljenja, da z njim telesno umremo grehu in posvetnostim in da spokorjeni in očiščeni grehov o Veliki noči s Kristusom vstanemo k novemu življenju svetosti in božje ljubezni-
V	tej luči moramo gledati na štiridesetdanski post, in s takimi čustvi na pepelnično sredo skloniti svojo glavo, da nam jo duhovnik v znatnemu pokore potrese s pepelom. S skesanim in potrtim srcem sprejmimo sveti postni čas in preživimo ga v duhu sv. Cerkve. Pokorimo svoje telo, ki smo tolikrat stregli njega sladnostim. Če ntim je bilo tovariš' v grehu, nai nam bo še tovariš v pokori. In ko duhovnik izgovarja nad nami besede: "Spomni se, človek, da si prah in da se v prah povrneš", vzemimo Uh kot od Boga poslani opomin, ki nam kliče: "Glejte, zdaj je čas milosti, SJejte, zdaj jo dan rešitve!" "Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema". “Pride noč, v kateri nihče ne more delati".
zakaj PRAV POST?
y dobi sv. Pavla so se našli krivoverci, ki so med drugimi zmotami Učili tudi to, da jo uživanje hrane pregrešno.
Jedi niso pregrešne, saj jih je ustvaril sam Bog. Prav zato, ker je urana od Boga, je dobri kristjani ne uživajo 'brez misli na Boga, ampak ?e Pred jedjo in po njej vsakokrat z molitvijo zahvaljujejo Bogu za sprelete dobrote.
Ne postimo se zato, ker je hrana pregrozna. Pri tem, da se zdržimo na določene dni nekaterih jedil, pri drugih pa si pritrgujemo, nas vodijo člst° drugačni, višji razlogi-
l . ^V’ vcra nas uči» da je po izvirnem grehu naša narava nagnjena k udemu. Telo pa se upira duhu. Čutnost, poželjivost, je v vednem boju naso duhovnostjo. Čim bolj se duša hoče dvigniti k Bogu, tembolj čuti
JESENSKI PSALMI
Življenje sc mi že k zatonu nagiba.
A predno odpravim se v večnost domov, me duša še k novemu delu poziva.
Pustil sem utrujen umetnost glasov in čas je, da spravim nespretno pero, a srce mi no dd:
So dvigni besedo v puščavi glasnö in z novimi psalmi kliči Boga. prikliči milost Njegovo nad sebe, nad vse.
da usmili se tebe in v prsih ljudi
hrepenenje po svetih nebesih zbudi!"
zatorej jesenske pesmice te z menoj še zapoj,
umirilo bos za vselej se potem mi, srce!
POSTNA
Oce, da nas bi grehotne ozdravil. Zdravje poslal nam je z rajskih višin, da bi človeštvu nebesa pripravil, k nam je z nebes prišel sam Božji Sin.
Mar naj Gospod naš zaman morje bolesti za nas je prestal, mar naj naš Jezus zaman Križ svoj prebridki za nas je izbral?
Ali Gospod dopustil je zaman, da ga zli greh naš na Križ je pribil pa da petero odprl mu je ran. zadnjo da kapljo krvi je prelil?
Tepi nas. Oče, za vse hudobije, v ognju pokore pa nas očiščuj.
Tepi nas. Oče, za vse grdobije, v ognju pokore pa vse nas prekuj!
Vsi da za Jezusom pojdemo k zmagi, čeprav po trpljenju.
Vsi da za Jezusom pojdemo v večno po časnem življenju.
Božja presveta pa Kri
svetlč naj vzkipi, zagori,
da noč razsvetli vsem duhdr,
da led raztopi vsem sred,
grešnikom revnim, zakrknjenim,
bratom nesrečnim vsem nespokorjenim.
Sad odrešilni trljenja
naj se množi in rodi
in v neskončno neskončnost plodi
premnogim neštetim še v večnost
[življenja.
PESMI BOLESTI
V ves svet bi hotel kričati našo strašno bolest.
Kako bi le mogel molčati?
Saj ne bi dala mi vest!
Naj vsaj moje pesmi tožijo, z mojim narodom jočejo, če ni bilč mi mogoče hoditi z njim te krvave poti, kakor želelo srce mi jo vročo, in trpeti z Njim tam na Golgoti.
Moje pesmice molijo, da vneto Boga mi preprosijo in duše mi pravi vse hrepenenje, da mi videti dal bo Gospod tisti dan, ko moj rod doživšl bo zlato vstajenje.
ta boj, to težo, ki jo vleče navzdol v nižine greha. Ta zapeljivi glas svojih nagonov, ki so ga nagibali h greš-nosti, ia boj med dobrim in slabim v svoji notranjosti je prav csiro občutil sv. Pavel, zato je zapisal: “Vidim v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih".
Ta borba je tako huda, da si želi biti rešen telesa; toda z božjo milostjo upa zmagati. Ne drži pa križema roka, temveč “s mnogimi posti" kroti svojo telesnost, rekoč: “Zatiram svoje telo in ga devljem v sužnosi. da bi, ko evangelij oznanim drugim, sam ne bil zavrženi"
Da bi nam dala v tem boju zoper poželjivost in upor našega telesa učinkovito orožje v roke, ki z njim g novo stremo upor naše narave, nam je sv. Cerkov zaukazala post.
Tudi Jezus sam nam je s svojim zgledom pokazal, kako moramo krotiti telo. On je s svojim štirideset-danskim postom posvetil naš post.
“Če se je ta", pravi sv. Avguštin, “ki ni storil nobenega greha, tako postil, koliko bolj se moramo mi, ki smo vsak čas pripravljeni grešiti-" Naši grehi so torej tudi razlog, da nam je sv. Cerkev naložila post. In prav post je najprimernejša pokora za grehe, učijo sv. očetje, ker je po jedi, ko sta Adam in Eva jedla sad s prepovedanega drevesa, prišel greh na svet. Zato je potrebno, da prav s temi čutili, s katerimi smo prvič grešili, delamo tudi pokoro. Sv. Hieronim pravi: “Ker se nismo postili, smo bili izgnani iz raja; postimo se torej, da pridemo zopet vanj."
V tem duhu so živeli sv. očetje in stari puščavniki. ki so zatajevali svoje telo do skrajnosti in cesto živeli bolj od pokore in posta kakor od hrane. Res so mnogokrat prekoračili meje v mrtvičenju svojega telesa, zato pa so v tem bolj vredni občudovanja kakor posnemanja. Priborili pa so si s svojim strogim postom oblast nad svojo telesnostjo in strastmi. Njihova duša se je povzpela do tiste svobode in višine, s katere so ravnodušno gledali vse pozemeljske stvari, da, celo smrt se jim ni zdela več tako strašna. Lep zgled take svobode duha nam daje sv. Bazilij. Ko je prišel k njemu poslanec cesarja Valensa. da bi ga pridobil za krivo vero, se je Bazilij z vso srčnostjo uprl njegovim nakanam. Poslanec mu je grozil:
“Vzamemo ti vse imetje."
“Kdor nič nima. temu ne morete nič vzeti.'
“Preženemo te v pregnanstvo."
“Kam me hožete pregnati? Vsa zemlja je Gospodova. Kjer je pa Gospod, moj Bog, tam je tudi moj dom.
“Mučili te bomo", mu je grozil dalje.
“Kaj boste mučili na meni, ko je moje telo kost in koža?"
"Usmrtili te bomo."	(
"Smrt — da, te si želim, ker me hitreje privede k Bogu.
**
*
Kako daleč od take svobode duha pa smo mi, ki ne znamo svojemu telesu odreči niti tistega majhnega pritrgovanja, ki ga terja od nas sv. Cerkev v postnem času. Ali se naj potem čudimo, da so danes mnogi pripravljeni zatajiti svoje versko prepričanje za košček belega kruha?
JEZUSOVE BESEDE.
Potrebo in važnost posta je poudaril Jezus sam, ko so mu pripeljali obsedenega dečka, ki ga njegovi učenci niso mogli ozdraviti. "Jezus je vprašal njegovega očeta: “Koliko časa je, odkar se mu to dogaja?" Ta je rekel: “Od otroških let; večkrat ga je vrgel tudi v ogenj in vodo, da bi ga končal, toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!" Jezus mu je rekel: “Če morem — vse je mogoče za tistega, ki veruje." Takoj je dečkov oče v solzah vzkliknil: "Verujem, pomagaj moji neveri!" Ko pa je Jezus videl, da se steka množica, je zapovedal nečistemu duhu in mu rekel: “Nemi in gluhi duh. jaz ti velim, pojdi iz njega in ne pridi več vanj!" In ta je zakričal, ga silno stresel ter odšel. Deček je bil kakor mrtev, tako da so mnogi govorili:
“Umrl je-" Jezus pa ga je prijel za roko in vzdignil m vstal je.
Ko pa je Jezus prišel v hišo, so ga njegovi učenci posenej vprašali: “Kaj, da ga mi nismo mogli izgnati?" in povedal jim je: “Ta rod se ne da izgnati drugače, kot z molitvijo in postom." (Mr 9, 21 - 29).
Besede “ta rod se ne da izgnati drugače, kot z molitvijo in postom" so sv. očetje in puščavniki radi obračali tudi nase in na svoje telo, zlasti na nečiste skušnjave. Da bi strli upor svoje nižje narave, svoje mesenosti, da bi pregnali iz svojih udov nečistega duha, so z dolgim bdenjem, mnogimi molitvami in ostrim postom pokorili svoje telo. V tem smislu govori sv. Hieronim, ko pravi, da se ne postimo zato, “češ, da ima Bog veselje nad našim praznim želodcem in nad kruljenjem našega črevesja, marveč zato, ker drugače ne moremo ohraniti čistosti".
HRANA ČEDNOSTI.
V vseh časih so voditelji duhovnega življenja priporočali post kot zelo uspešno sredstvo za rast v čednosti. S postom dobivamo oblast nad strastmi. Če se namreč naučimo si pritrgovati in odreči svojemu telesu v tem, kar vsak dan upravičeno od nas terja, se mu bomo znali upreti veliko bolj tedaj, ko bo zahtevalo kaj nedovoljenega. Kakor po vsakem padcu v greh duša zgubi nekaj odpornosti, tako z vsako zmago, z vsako odpovedjo pridobiva novih moči-Zato pravi sv. Janez Zlatousti: “Post je hrana naše duše; kot hrana krepi telo, tako stori post dušo gibčnej-šo in krepkejšo." Sv. papež Leon pa v postnem nagovoru vzklika: “Kaj je učinkovitejšega od posta, ki se po njem približujemo Bogu, preženemo hudobnega duha, premagamo mameče strasti. Vedno je bil post hrana čednostim: od posta izhajajo čiste misli, zdrava in močna volja, zveličavni sveti. Po prostovoljnem mrtvenju odmira naše meso poželjivosti, obnavlja pa se duh čednosti."
V PRAVEM DUHU.
Neki mož je sklenil: “Ker zame to, da se smem nasititi le enkrat na dan, ni nilcaka pokora, zato se bom, da se udeležim velikih vaj vseh dobrih kristjanov, ves štiridesetdanski post vzdržal kajenja." To je sklep in pravo pojmovanje postnega duha! Doprinesti s svojo žrtvijo res nekaj osebnega, nekaj prave odpovedi, kapljico srčne krvi. Pomislite, s kakim veseljem in zmagoslavjem je ta mož na veliko noč vzel v roke cigaro!
Verjemite, da je doživel veselje vstajenja!
IZ LJUBEZNI.
Post ni sam sebi namen, ampak je le sredstvo, s katerim lažje pridemo k popolnosti; pomaga nam samo brzdati telo in njegovo poželjivost, ki nas vlečeta v pogubo, s postom odmiramo le posvetnostnim in navezanosti na pozemeljske stvari, da se očiščeni in sproščeni lažje dvigamo k Bogu. S postom delamo pokoro za svoje grehe in si pridobivamo moči za druge čednosti. “Ker s samim postom ne moremo doseči zveličanje svojih duš", govori dalje sv. Leon, “zato dopolnimo svoj post z miloščino revežem- Dajmo čednosti to, kar smo odtrgali poželjivosti; Naj bo naš post okrepčilo lačnim." To je duh pravega posta, ki nam zaveje iz cerkvenih molitev in premišljevanj o postu. O takem postu, združenem z miloščino do ubogih, pravi sv. Avguštin, da je kakor orlovska perut, ki nosi našo molitev k Bogu. Ne računajmo torej po trgovsko: ker se bomo postili, bomo toliko in toliko prihranili, marveč vse to, kar smo si pritrgali, dajmo ubogim in lačnim.
O prvih kristjanih poroča tedanji zgodovinar: Če je bil med njimi kdo zelo ubog in potreben pomoči, ter so sami bili revni, so se po več dni zaporedoma postili, da so mogli revežem pomagati.
Kolika ljubezen do Boga in do bližnjega! Kako potrebni smo mi danes takih zgledov! Če bi se našli med nami taki kristjani, aU ne bi a novim ognjem za-piamenela vera v srcih tistih, ki radi pomanjkanja obupavajo nad božjo previdnostjo?
VOLJA IN POST.
Današnji vzgojitelji zelo tožijo, da se danes mladina vadi in utrjuje v vseh panogah športa, samo vajo za okrepitev volje zanemarja. Znana so imena triko zvanih svetovnih prvakov v drsanju, smučanju, teku, rokoborbi, plavanju in še bog« e v kolikih umetnijah, nič pa ne slišimo o kakih prvakih močne volje. Zdi se, kot da je to bilo samo v tistih dobrih, starih časih, ki se ne vrnejo več. “V vsem", pravi Foerster, “imajo ljudje zaupanje v moč vaje, v umski vzgoji, v telovadbi, v glasbi itd,, samo v vzgoji volje pričakujejo čudeža iz nebes." In vendar se	velike	zmage	ne	izvo-
jujejo z mišicami, ampak	z mislimi in	čustvi,	z močno
voljo.
Toda taka močna volja ne pride sama od sebe.
Treba jo je vzgojiti. Mnogo majhnih zmag je treba izvojevati, preden se	volja	tako okrepi,	da	nadvlada strasti. Pri vzgoji	lake	močne	volje	pa	nam
največ pomaga post. Z vsakdanjimi zmagami, ki si jih priborimo s tem, da telesu odrečemo zaželjene jedi, ali da mu ne damo, kolikor poželi, se naša volja vedno bolj krepi.
Neki zdravnik je slovel po uspešnem zdravljenju živcev; njegov uspeh pa je slonel v glavnem na njegovi močni volji, s katero jo priklenil nase bolnike in jih prisilil, da so ravnali natančno tako, kakor jim je velel. — Ta zdravnik se je r.edno postil na določene dni v mesecu, in ko so ga vprašali, čemu to dela, je odvrnil: “Vedno znova moram krepiti svojo voljo, sicer zgubim vpliv na svoje pacijente."
KAJ PA ZDRAVJE?
Sedanji rod je preslab za post, pravijo tisti, ki se ne bi radi postili. V prejšnjih časih so ljudje imeli več življenske sile. Danes bi si s postom uničili še tisto malo zdravja, ki ga še imamo.
Ali je torej post res zdravju škodljiv? Nikakor. Post in zdržnost čistita kri, podaljšujeta življenje.
Ko so vprašali očaka zdravnikov, Hipokrata (umrl 464. pred Kr.), ki je dosegel lepo dobo 140 let in ni bil nikoli bolan, kako je dosegel tako zdravje in tako visoko starost, je odgovoril: “Nikoli se nisem do sitega najedel. To, mislim, je vzrok mojega zdravja." Prav ta stari zdravnik je izrekel znamenito besede: “Več ljudi pobije nezmernost kot pa meč." Tudi naši moderni zdravniki pravijo, da pri premožnejših slojih velik del bolezni izvira od nezmernega uživanja jedi in pijače. To skušnjo potrjuje celo modri Sirah: “Ne bodi samogolten pri pojedinah in ne segaj po vsakem jedilu, zakaj po mnogih jedilih pride bolezen; mnogo jih je že pobila požrešnost; zmerni pa bo podaljšal svoje življenje." (Sir 37, 32 - 34).
Kako ostro so živeli stari puščavnilci in spokorniki! Mnogi bo uživali samo suho hrano, drugi vse življenje niso pokusili kuhane hrane. In vendar so dosegli visoko starost, med tem ko so v razkošnih in razuzdanih mestih ljudje umirali v najlepši dobi, četudi so imeli vsega v izobilju.
Sv. Pavel puščavnik je doživel 113 let; pa 30 let ni jedel drugega ko enkrat na dan palmovo sadje. Puščavnik sv. Anton je dočakal starost 105 let. Hranil se je samo s suhim kruhom, ki ga je namakal v vodo. To borno hrano jo zauidl vedno šele po sončnem zahodu. Na podoben način je živelo še mnogo drugih puščavnikov in menihov, ne da bi radi tega zboleli. Za naše čase, je to nekaj nepojmljivega, da, zdi se nam skoro nemogoče.
Kaže pa nam dovolj jasno, da post, vsaj zmeren post, zdravju ni škodljiv.
ŠE VEČ.
Post so v novi dobi začeli uporabljati kot uspešno sredstvo za zdravljenje mnogih bolezni. Prvi, ki je izkusil zdravilno moč Posta, je menda beneški plemič Cornaro, ki je živel v 16. stoletju. Mož je bil dolgo bolehen, končno pa je prišel na misel, da bi se s postom začel zdraviti. Zmanjšal je množino svoje hrane, manj je jedel in pil; poizkus se je obnesel. Takoj se je Čutil bolj zdravega in čilega. Ko je na dan užival samo 42 dkg hranil in 45 dkg tekočin je bil že čisto zdrav. Ko se je postaral in se je bolezen znova javljajo, je to mero še zmanjšal celo


Ijiiiis Kmmkmi 01 n kitm
SiuiKÄÄfirLüSöwm;
■ SffLOTS« UMSUSiim
EL 8 i n«Z0 lf 1843
V US!! PCČflfjti WSlf ZEHUE SE V , -
'VOLllEBJEMEU®,

fll« BIL Sl M M VEtHIH tiltlt .
MI» mir.
ÄtifcBfmtwro ä ti ip iti
'f tl AHStilJKlB StilCIČ Lo» tommififSRKt r&m
m
-
El 8 de maržo se cumpli-rcn 5 ahos de la trägica desaparieiön del R. P. JOSE KASTELIC on las laderar, del Aconcagua.
El 4 de maržo se režam la raisa en sulragio de su alma en Santa Rosa de Lima a las 12 horas.
Se ve aqui la placd de sv. monumento en el cement, de P. del Inča.
Že pel let je minilo, odkar je Alconkagua vzela blagega g, Jožeta ,ld spi svoje poslednje spanje na pokopališču v Puente del Inča.
Čitali smo, da so na njegov grob položili cvetja člani ekspedicije, ki so letos odhajali na Akonkaguo. Grob in spomenik je lepo ohranjen.
preko polovice. Zopet je bolezen zginila. In mož je tako dočakal več ko 100 let.
Leta 1880. se je postil 40 dni ob sami vodi ameriški zdravnik dr. Tanner, ki je bolehal na slabi prebavi. S postom pa so mu izginile vse motnje v prebavi povrh pa še 16 kg teže. Toda zdravnik se je izvrstno počutil: bil je kakor pomlajen, poln življenja in nad. Zato je razglasil post za universalni pripomoček proti vsem boleznim, in je trdil, da post pomlaja sile s tem, da čisti in trebi telo vseh nagrmadenih usedlin in trosk.
Zanimive študije o postu je napisal Rus dr. Seeland. S pomočjo posta se je znebil mučnega glavobola in se čutil svežega in prenovljenega kot 15 leten iant. Zapisal je: Na podlagi svojih skušenj in dognanj lahko rečem, da post zasluži pozornost iz zdravstvenega in vzgojnega stališča. Naša družba je zastrupljena po alkoholu in nikotinu, boleha na vedno rastoči mržnji do življenja, množe se samomori, zato potrebuje treznega sredstva, potrebuje posta, da sc zave in pride k sebi.
Za post kot zdravilo so se posebno zavzeli škotski zdravnik dr. Keith, v Ameriki dr. Dever, v Nemčiji dr. Mayer. Med slovanskimi dr. Šipek. dr. Bart in drugi. Vsi so dosegli s tem načinom zdravljenja čudovite uspehe, pogosto celo pri tistih boleznih, ki so jih po pol leta brez uspeha zdravili, kot bolezni na dihalnih organih, na želodcu, črevesju, kar pa je najbolj zanimivo, celo pri duševnih boleznih.
Kaj pa dieta? Ali ni to pravzaprav post? Pri večini bolezni predpisujejo danes zejravniki tudi dieto: to smete, tega in tega ne smete jesti ali piti; tega uživajte samo toliko, onega pa sploh ne. — Torej zdravljenje z dieto — zdravljenje s postom.
Ali bomo še reklL da je Cerkev nazadnjaška, ko predpisuje post?
Post je torej pri vsej svoji častitljivi starosti vendar sodoben in ne samo da ni škodljiv, temveč je celo zdravilen. Toda veliko več ko za telo je vredna njegova zdravilna moč za dušo,
* *
ZAKLJUČEK.
Ljudje smo daleč krenili s poti, ki vodi k Bogu, k naši pravi sreči, in smo iskali sreče na zemlji v stvareh. Hodili smo po široki poti pustnega veselja in zabav. Za nekaj časa nas je omamil videz zemeljske sreče in veselja, tako da smo na Boga pozabili- Toda omama je kmalu minula, srce je ostalo prazno in pusto, zadovoljstva, pričakovane sreče ni, vse je obupano: s strahom gledamo v bodočnost, kjer se zbirajo še temnejši oblaki, odkoder grozi še večji polom.
Kje je rešitev?
Pot do odrešenja sveta je peljala na Golgoto, kjer je božji Sin za to ceno izkrvavel.
Tudi za našo rešitev ne preostaja druga pot, kakor tista, ki jo je prehodil naš Zveličar: pot zatajevanja in odpovedi, tesna pot trpljenja. "Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strebite za poželjivost." (Rimlj 13, 13-14).
mm gas minas
Llama la atenciön de la gente no entendida el nombre de “Misiones" que Ilova el territorio nacional, sito entre el curso superior de los rios Uruguay y Parana desde Posadas hasta las Cataratas del Iguazti. El nombre es histärico, recor-dando la gloria de las antiguas misiones jesuiticas que empe-zaron su obra grandiose en aquellas regiones, abarcando todos los territorios del Alto Paranä y Paraguay.
Luego del iracaso total de las “encomiendas“ civiles con las cuales se empenaba el gobierno espanol en civilizar y cristianizar a los indios, se coniiö a los jesuitas la ingrata tarea. En 1609 se iormö en Encarnaciän la primera misiän je-suitica, la cuna de las luego lamosas “reducciones". Con in-mensos sacrilicios prosiguieron los apöstolos de los guara-nies su labor, que abarcö primero la costa paraguaya y argentina del rio Paranä. estableciendo su centro en la Can-delatia, cerca de Posadas. Corrientes iue la segunda etapa, luego el norte de Santa Fe, Chaco, Formosa, Bolivia, Brasil. Peru, Ecuador.
Larga es la historia y gloriosa de los ISO aiios de iloreci-miento de las reducciones jesuiticas. Las ciudades de Santa Fe, Paranä y la misma ciudad de Buenos Aires, se han sal-vado repetidas veces de los piratas y saltoadores indios o blancos con la ayuda de estos indios civilziados y bien ague-rridos, en eterna defensa contra los “mamelucos" (bandidos portugueses), provenientes de San Paulo de Brasil y contra los indios salvajes que perseguian siempre a los cristianos.
En el momento de mayor prosperidad hubo casi 2000 pue-blos entre los inmensos bosques. Cada pueb/o reunia hasta 2000 habitantes y mäs. El centro de la "reducciön" fue la iglesia, siempre grande y magnifica; delant^ de ella habia una plaza, una manzana completa; de un lado ubicaban el cemen-terio, de otro lado las habitaciones de los Padres, las depen-dencias administrativas, los depösitos; un lado de la plaza lo ocupaban los tolleres, lo demäs eran habitaciones, casitas de los indios, cada lamilia aparte.
La vida disciplinada, el trabajo sistemätico, el gobierno democrätico. la vigilancia de los misioneros, el espiritu de ver-dadera caridad cristiana, la vida ejemplar de los misioneros. han sido factores que materializaron en estos pueblos un flo-recimiento que provocaba la envidia y codicia de la gente perversa, que se viö impedida en sus planes criminales de abusar de la gente ignorante, tan paternalmente protegida por los Jesuitas.
Calumniando a los Jesuitas como “opresores" y “aprove-chadores" de los indios lograron, en 1768, convencer a la Corte de Madrid que decretö la expulsiän de los Jesuitas de las Misiones.
Las supuestas riquezas salieron a la luz: lue solo el bienestar social, fruto de la vigilancia prudente de los misioneros y de un sano comunismo evangölico. El ganado que alcanzaba en grandes misiones 100.000 eabezas. era propiedad comun para la alimentaeiän de la pobtaeiön; los campos ren-dian el trabajo, dando alimento. Las reducciones tenian reuni-das todas las condiciones de pueblos florecientes. de gente culta y disciplinada.
Los criminales que lograron la expulsiän de los Jesuitas codiciaban el poder y las supuestas riquezas de las misiones. La administraeiän de las reducciones se confiä luego en efecto a la gente laica, mientras en lo espiritual ocuparon el Iugar de los Jesuitas los Franciscanos y Dominicas. Ni unos ni otros tenian conocimiento suficiente del indio ni de las condiciones de vida en aquellas regiones. El resultado fuä desastroso: los indios dcsconfiaban de sus nuevos dirigentes; aparecieron las epidemias, que ocasionaron en muchas partes el desbande de los indios; mala atenciön en las faenas campesinas y en las estancias del ganado ocasionaron una decadencia vertical del bienestar de aquellos pueblos. Las codiciadas riquezas ima-ginarias se desvanecieron entre ruinös acusadoras. Las ilore-cientes ciudades desaparecieron y los habitantes que no muliton por las epidemias, se reintegraron a los bosques y vol-vieron a la vida primitva de los salvajes.
Hay desde el tiempo de Cain y Abel dos clases de gente, gue Jesus mismo distinguia con los terminos: “los hijos de este mundo" y “los hijos de la luz".
No es una diferencia radicada en el origen, sino en la orientacion indivdual de cada uno. pues unos sucumben a los impulsos malos de sus pasiones, de mala gente y del demonio, desatendiendo y hasta perslguiendo lo que es espiritual y sobrenatural, con-centrando todos sus empenos para ver realizada su
dicha en este mundo; otros que son los hijos de la luz, subordinan todas las cosas del orden material a su aspiracion hacia la dicha eterna.
Para los hijos de este mundo el pecado es una bagatela, una vulgär “pavada" ya que la norma principal de la conducta de eilos es gozar y ganar. Para los hijos de ld luz es la norma suprema de conducta cumplir la voluntad de Dios, manifiesta en los manda-mientos de Dios y de la Iglesia; el pecado, que es fal-ta contra esas leyes de nuestro eterno Padre celes-tial, se aborrece como la desgracia mäs grande, por-que nos impide el camino hacia la dicha verdadera, porque nos priva de la amistad con Dios.
LOS DOS MUNDOS
Cuando descubriö Colon el nuevo continente, lleno de riquezas y de gente, lo invadiö pronto una corriente de “conquistadores". Tambien en eilos se distinguieron enseguida aquellos dos mundos opues-tos: Uno, y por clerto el mayor, venia guiado por la codicia del oro y de la plata. Horrorosa es la historia de los crimenes de esa gente sin escrupulo, que venia con el nombre cristiano, sembrando por doquier eseändalo y odio contra la cruz cristiana. A pesar de llamarse catölicos, apostčlicos, romanos, no eran mas que bandas miserables de los hijos de perdieiön.
Pero tambien aparecieron almas nobles que sin-tieron la voz de Jesus: Id y ensienad. . No les im-portabali los tesoros legendarios de los Incas, sino las almas inmortales de los indios. Para traerles la luz del Evangelio se encaminaron hacia el Mundo Nuevo y revestidos con la pobr.eza apostölica empren-dieron la conquista espiritual del continente.
Formen legion los que lo hicieron, solo citaremos a Bartolome de las Casas que vino como simple con-quistador y, mäs tarde sacerdote fuä un verdadero apostol de los indios. Era dominico y murio, a edad muy avanzada, en 1566; San Pedro Claver, jesuita, misionero en Colombia; San Francisco Solano, que dejö tantos recuerdos en Catamarca y Santiago, fran-ciscano y Ludovico Bertrand, dominico, muerto en 1581.
POR EL ESCANDALO . . .___ _______
Todo el celo apostolico de estos saintos se veia continuamente entorpecido por los crimenes y abusos que cometian los hambrientos de las riquezas del pais. Pues icomo podrian esos salvajes abrazar con plena confianza una religion que profesaban tales criminales, hipocritas, traicioneros, asesinos,.. ?
Los misioneros predicaban: buscad primero el reino de los Cielos y lo demäs se os darä por anadi-dura mientras que esos miserables, con nombre cristiano, y a veces respaldändose en los misioneros, hacian lo contrario, acaparändolo todo
La historia de la fundaeiön de los pueblos, hoy ciudqdes grandes, o runinas olvidadas cuenta de ataques y pillajes que organizaban los salvajes contra esos baluartes de los “intrusos". jCuäntas veces hap sido aquellas andanzas vengativas justo castigo para los crimenes de los “conquistadores"!
El proceder mezquino hizo präcticamente imposi-ble la conquista espiritual de los indios que seguian retirändose siempre mäs selva adentro, siempre mäs desconfiados de esos blancos de nombrte cristiano.
PARA SALVAR EL PUEBLO En vista de tal situaeiön tuvo la corte de Madrid un gesto verdaderamente genial. Para realizar la conquista espiritual de los indios deben alejarse primero “los hijos de este mundo", causa de eterno es-cändalo. Se delimitö el pais sobre el rio Paranä y Pa-
raguay, donde se habian refugiado los indios y se autorizö a los Jesuitas para que se encargaSran ellos de todo lo referente a ese lugar y sus habitantes.
Sin mäs instrumenta que la cruz en la mano se introdujeron luego los "conquistadores espirituales" en las selvas impenetrables de aquellas regiones. La predica del Padrenuestro fue tambiän seguida del trato paternal a los moradores de la selva, sorpren-didos por la presencia de gente blanca que iba sin escopeta, que hablaba el idioma de ellos, que les acogia como a sus hermanos.
Tan solo entonces se dieron cuenta los indios, de que el Evangelio no es un cuento para los chicos, sino que es verdad, pues los misioneros lo cumplian al pie de la letra, partiendo con sus nuevos amigos todo lo que tenian y mäs todavia. .. Fueron ellos, los misioneros, los que se levantaron tambien en defensa de sus indios contra los bandidos blancos, contra aventu-reros peligrosos y contra los "mamelucos" que amena-zaban la tranquilidad de los moradores de las selvas.
La primera entrada de los Jesuitas se hizo en 1608 V diez anos mäs tarde ya les encontramos con varias "Reducciones" los primeros pueblos de los indios cris-tianos que se Han decidido a dejar la vida errante de los salvajes, radicändose en un lugar fijo.
Entonces empezo la labor mäs grandiose del Evangelio en este continente, en la cual se puso en präctica en. forma completa la ensenanza social de Jesucristo. El “ora et labora" de la Edad Media, la antigua consigna de los monjes, se introdujo en la vida de estos nuevos cristianos. Los misioneros, com-penetrados siempre de profundo espiritu de renuncia-cion total a todas las cosas mundanas, y dotados tambien del espiritu ignaciano de fortaleza, supieron pre-servar su grey de los lobos rapaces, pues ningiin europeo tenia entrada, para no introducir mentiras, desorientacion, mal ejemplo y desconfianza. Con la educaciön consecuente, con carino paternal y tambien con rigor, lograron resultados maravillosos de un comunismo cristiano" que iba conquistando a todos los indios para el Evangelio. Un pueblo sencillo, sin egoismo, no conociä los vicios que destrozan la buena • vecindad entre “los hijos de este mundo".
iSERÄ VERDAD?
Las cränicas de la vida en esas misiones parecen demasiado hermosas para ser ciertas y sinembargo fue asi. Las “utopias sociales" que lanzaron al mundo mäs tarde algunos sociologos, (Tornas Moor, Fourier, Oven) no ignoran las reducciones jesuiticas, en las cuales no hubo disgustos por cuestiones de pro-Piedad ni de autoridad. A los misioneros se les tenia todos absoluta confianza, y ellos tambien vivian ex-clusivamente para el bienestar espiritual y material de sus feligreses.
No han sido ängeles esos indios, ya se sabe. A veces tuvo que intervenirse con rigor y con castigos, Pues las inclinaciones hacia el mal existen en todos los corazones humanos, pero los misioneros las ven-cian con la “espada de la Verdad" introduciendo la democracia mäs sana que jamäs hava existido.
Demasiado lindo fuä todo aquello para que los malvados lo pudieran tolerar. Como en su tiempo Cain levantö la mano contra su buen hermano Abel, envi-diändole la gracia de Dios, asi tambien se levdjntaron l°s “hijos de este mundo" con calumnias contra los Jesuitas y contra la grey de ellos, fingiendo since-ridad, pues ya se sabe, que fuä bien estudiado el Plan para poder disfrazar sus verdaderas int.enciones eqoistas y codiciosas.
8. marcti pred 5 leti je postal žrtev viharja v pobočju Akon-kague č. g. JOŽE KASTELIC, čigar ime je vklesano ne le v nagrobnem spomeniku temveč tudi v zgodovini argentinskega planinstva.
Con la sola präctica exacta de las ensehanzas sociales evangelicas han logrado los Jesuitas reconstruir en aquellas Reducciones el paraiso en este mundo, en cuanto era posible, demostrando que no es nin-guna utopia realizar la felicidad de la sociedad pero sobre la base del Evangelio, con gente que toma en serio las palabras: “Buscad primero el Reino de los Cielos y lo demäs se os darä por anadidura’’, con 'los hijos de la luz". Con la gente empero que les im-porta sölo el placer y la ganancia material, para los que miran lo sobrenatural con desinteres, para “los hijos de este mundo" queda .el paraiso — utopia.
Durante 150 anos gozaron los sencillos hijos de la selva la delicia de una vida feliz, claro que en medio de trabajo serio y tambien de luchas heroicas con los enemigos.
RUINAS Y MAS RUINAS . . .
La mezquindad diabölica intervino con las calumnias contra los desinteresados misioneros y luego de lograr su propösto, luego de alcanzar las ilaves de los depäsitos de las misiones vieron pronto desha-cerse entre sus manos la grandiose obra construida con tanto empeno.
En lugar del Reino de los Cielos vociferaban a los indios de la civilizacion, en lugar de luchar contra las enfermedades y debilidades innatas de aquella gente, dieron rienda suelta al libertinaje dando mal ejemplo. . Ya no hubo modo como impedir la deca-dencia y en veinte anos quedö reducido a nada, por los hijos de este mundo. Io que penosamente constru-yeran y mantuvieran los hijos de la luz durante mäs de un siglo.
Cruzando las majestuosas ruinas de la Reduc-ciön de San Ignacio se le oprime a uno el corazon |Quä crimen cometieron esos inescrupolosos que pro-vocaron el derrumbe de una obra tan magnifica y tan benefica. Vociferando las palabras de “libertad", prac-ticando el libertinaje, no se dieron cuenta de su miserable esclavitud de las mentiras de su siglo. Por su doplorable interäs personal han entregado a todo un pueblo a la ruina . . tales huellas dejan “los hijos de este mundo".
Manana podremos visitar las humeantes ruinas de las ciudades ayer glorioses. . Y no tendremos por que buscar la causa de su destrucciön, pues todos la conocemos: el eqoismo v el odio, que son los dos vicio-’ mäs propios de “los hijos de este mundo". .
No les importa el buscar el Reino de los Cielos y es por eso que ven destruidos sus suenos de este mundo
Ojalä que comprendan siquiera sobre las ruinas su grandisimo error. -
PO ARGENTINI SEM IN TJA
Bila je ena tistih noči, kakor žive v naših davnih spominih. Svetlo so gorele zvezde na tihem nebu, lahek vetrič je pošumeval skozi drevje, mimo katerega je neslišno spolzel zvezdni utrinek, tam od nekod je bilo slišati hiter korak, ki je.pa kmalu spet nekje utihnil; zalajal je pes v monotonijo žabjega regljanja Sem in tja je bilo videti drobno lučko, ki je odsevala skozi okno. . . Odkar sem v Argentini še nikdar nisem doživel tako resnično daljnega doma in spominov na naše slovenske vasi, ki leže razmetane po zložnih bre-žičkih. . . Cerro Azul je živa podoba slovenske vasi.
Pa ie vendarle bilo treba k počitku, kajti jutri bo tudi dan in zgodaj bo treba na noge, kajti ob 6 uri že gre kolektive.
Breiteggerjev dom ima več zgradb, zato pa tudi za prostor ni stiske. Samo posteljo je treba, pa je utrujen človek preskrbljen. Prav malo mi je bilo mar, če je kako okno in vrata in ključavnice. . . Saj tamkaj ni tatov. Na široko sem pustil odprta vrata in brez na-daljnega zasmrčal.
Nenadno me nekaj zdrami. Kje sem? Noč!. . . Kaj pa je to?. . Nekaj je škrtalo po strehi. Med skodlia-mi je skozi špranje silila luna, ki je med tem priromala nad obzor in glej. . . Na strehi se nekaj premika, ker zakriva za hip one špranje Le kaj bo to? Bo kak razbojnik, kak “mate cocido", kateri je čez plot zlezel na streho in sedaj se plazi naprej in kar naenkrat me bo zagrabil za vrat in pozval: “denar ali pa dušo"
Hm. . Sitna stvar tole, da bi me takole dobil kot mladega kozliča! Če bi imel revolver, bi mu že pokazal! Toda nič kaj ni kazalo gledati kdo mi bo revolver prinesel in kdaj se ta gromozanski Cefizelj zavali nadme; kar tako ga tudi ne bom čakal!
Previdno in neslišno sem se dvignil in se splazil ven, da ugotovim, kakšne vrste zverina se snrehaja po strehi.. Ko bi imel vsaj kak kol pri rokah! Toda niti tega ne. . Slednjič sem vendarle prišel do mesta, od koder sem mogel videti na streho . Zdaj, zdgi bo skočil tisti vrag name, če me je opazil
Na glas sem se zasmejal, ko sem hip pozneje razkril nevšečnega motilca nočnega počitka: Prišel je jutranji veter, kat.eri je plazil po strehi viseče veje. To je bil ves strah Pa bil je dovolj izdaten, da me je minilo spanca. Pa saj je že bila ura 4 zmtraj.
Ob pol 6 je že začel trobiti kolektive. Hitro sem bil na nogah in na red. Gospa Tiia ie že tudi pritekla in mi še stisnila v roke zavojček, da ne bom hodil lačen po svetu. Še en zbogom in na svidenje
MED ČEHI
Dobil sem še dosti dobro mesto. Sopotniki so me začudeno pogledali in pozdravili. Toda, kaj je to? Poslušam! “Jak se mate?". . . Usiavil se je voz in snet nov potnik vstopil “Dobri den...". Saj to so menda sami Čehi. . . In tako je sledilo vse naprej. Kakor je bilo prejšnje popoldne z Nemci, tako je bilo to jutro s Čehi. Kmalu sem bil z niimi v poaovoru in sem zvedel, da živi v tistem delu kakih 100 čeških družin, kateri so tamkai naseljeni že ^akih' 20 let. Razgovar-jali so se o čebelah, o tobaku, o soji, o medu. o vosku. . . Tamkaj v tistih goricah so našli svoj drugi dom, kateri je menda prav tako podoben njihovemu kakor našemu.
Med tem smo brzeli nanrej, mimo nas pa so bežale idile kmečkih domov, krav na paši, pasjega laježa. v rosnih kapljah bleščečega sonca Samo še
kukavice bi bilo treba, pa bi bil to naš popolen majnik. . .
Kmalu je bil naš voz nabit pa še so vstopali novi in vsi “po češko". Vsak čas se je odprla nova slika a vsaka je bila kot košček slovenske zemlje, dokler se slednjič ni izravnala pot pred nami in smo bili v Candelariji.
Tamkaj bom dobil drug kolektiva, ki mo bo peljal v Puerto Rico in od tam dalje v Eldorado.
Kdaj pa pride kolektiva v Puerto Rico, sem se pozanimal in zvedel da ob 14 uri. .. Torej, kje bom pa imel mašo? Ura ie bila tedaj pol osme. Vsak čas ima priti oni kolektiva iz Posadas, tako da mi nikakor ni kazalo, tam zgubljati časa. Morda pa se ponudi kaka drugačna prilika?
Med tem je pribrzal skoraj prazen en voz, ki je nosil napisano: Apostoles. . . Dobro sem vedel, da je ta kraj drugje, toda vendar som vprašal, če gre skozi San Ignacio. In tako je bilo. Kot nalašč! Oni drugi, kateri vozi v Puerto Rico ima isto pot, a je še pol ure zadaj. Ker se v San Ignacio vedno nekaj ustavi, zato bom imel jaz tam skoraj uro časa. da si bom mogel ogledati tudi razvaline slovitih jezuitskih redukcij in čas bo tudi za mašo.
Kar jaderno smo se pognali dalje. Šlo je gori in doli, sedaj ob reki, sedaj čez most, seda! v gozd in sedaj spet mimo žerbala. . . Pravi raj je ddžela Mi-siones in bo nekoč brez dvoma štela goste in velike kraje, toda sedaj je 10 in več km od vasi do vasi. Mimo sv. Ane, kjer grade velike vojašnice, smo brzeli dale in ob 9 uri smo obstali v San Ignacio.
IZ DAVNIH DNI
San Ignacio je znamenit kraj radi slovitih razvalin jezuitskih “redukcij". Pred 300 leti so namreč Jezuiti začeli smoterno misijonsko delo med Indijanci Guarani. Do tistega časa, skozi eno stoletje, so skušali razni misijonarji, kako bi narod spr.eobrrdU v pravo vero, toda vse delo je bilo zgubljeno, kajti narod je ostal nadalje vdan svojim poganskim orgijam, dokler je živel nomadsko življenje Indijancev, kateri niso imeli nikakih stalnih naselbin, temveč so se premikali iz dežele v deželo, kakor delajo po Evropi cigani.
Zato so si Jezuiti nadeli težavno nalogo, da Indijance civilizirajo, pokristjanijo in tudi obvarjejo pred pohlepnimi španskimi in druaimi pustolovci, kateri so prihajali v to deželo na “zlati lov" in so zato nevedne in brezbrambne Indijance na sto načinov zlorabljali in sejali sovraštvo.
V letu 1609 so bili napravljeni prvi začetki ustanovitve indijanskih mest. Prva ustanova je bila Encar-nacičn. Ali je to isti Encarnacidn kot je današnje mesto, ki leži na paragvajski strani reke Parana ravno nasproti Posadas, o tem se poročila nič točno ne strinjajo, verjetno na je, kajti v tem mestu je tudi najti ostanite jezuitske redukcije in tudi to i.e gotovo, da se je prav od tiste pokrajine začelo smoterno ustanavljanje indijanskih misijonskih kolonij, ki so nato zajele deželo na vse krajo. Najvažnejšo tovrstne ustanove so bile v porečju gornje reke Parana, to je severna Argentina (Santa Fe, Chaco, Corrientes, Formosa, Misiones), ves današnji Paraguay in sosedne brazilske province. Skupno se je vse tisto ogromno ozemlje imenovalo Misiones in je bilo pozneje razdelieno na tri države. Skoki'150 let so te jezuitske misijonske ustanove imele čudovit napredek v blaaor Indijancev. Iz te dežele je šlo enako misijonsko delo tudi v Bolivijo, Peru in Ecuador. Ob času viška teh misijonov
Un aspecto del Aconcagua, teatro de numero-s a s trago-dias.
El 25 de maržo de este ano ha-116 la expe-diciön "Huerta", časi en la cumbre, los restos de Link, quien lue a su vez el jele de la exped i c i 6 n on que per-dimos al P. Jose Kastelic, Hace 5 anos.
jih je bilo več kot 2000 in je imelo vzorno urejeno življenje v njih kakih 4 milijone Indijancev.
Najbolj znamenite redukcije so bile v Candelariji, Corpus Gristi, San Ignacio, Santa Ana, Santo Tome, Apöstoles in Martires v Argentini, v Paraguaju so poznani naibolj San Ignacio, (kjer je sedaj našim bralcem poznana sestra Silvestra), ter v Trinidad in Jesus, koder so se ohranile doslej še najbolje mogočne zgradbe starega misijona. Ti kraji vsi leže ne jako daleč od bregov reke Parana. Najmanj so misijoni mogli uspevati v Brazilu, kjer se je delo tudi lepo začelo, a so portugalski razbojniki v San Paolo, ki so jih imenovali "mameluke" z vednim ropanjem uničili tiste misijone že v njihovem začetku in so njihovi stanovalci ustanovili nato nove misijone na sedanjih argentinskih tleh, kamor iih razbojniki niso mogli tako lahko doseč. V ponovnih roparskih napadih so pa bili tudi premagani. . •
ŽIVLJENJE V MISIJONIH
je bilo nekaj posebnega. Jezuiti so indijansko nrav dobro preštudirali. Ko so spoznali njihove dobre in slabe lastnosti, so se lotili smoternega dela.
Narod, ki ni bil vajen napornega dela in je živel le od lova in gozdnega sadja, katerega je v teh deželah obilno, tudi ni imel nobenega smisla za gospodarski napredek in ne za varčevanje. Dolgotrajnemu Prizadevanju odličnih jezuitskih duhovnikov je uspelo Pridobiti zaupanje divjakov, kateri so se zatekli k njim uo zaščito pred raznimi pustolovci in roparji, ki so Indijance lovili in lih prodajali v sužnost. Ta nevar-nost je prisilila Indijance, da so sprejeli zaščito misijonarjev; tem pa je bilo naročeno od španskih kraljev, da naj se za divjake zavzamejo. Kralji so prišli kmalu do spoznanja, da je brezuspešen vsak drug način, kako poučiti Indijance na redno življenje. Zato so bile določene tiste dežele, v katerih se je nabralo največ Indiiancv na beau pred nasilnimi Evropejci. Tiste pokrajine so izročili jezuitski oblasti, kateri so dobili v deželi vso duhovsko oblast, v ustanovljenih misijonih Pa so bili sploh oni edina veljavna oblast in postava.
S smoternim spoznavanjem ljudi in. dežele so Jeziti kmalu dognali, kako je mogoče življenje najbolje uroditi. Rodovitna dežela, pravi čas obdelana s pra-vhni sadeži, je zagotovila bogate letine. Svet okrog vsakega misiiona je bil razdeljen med stanovalce, kadrih vsak je imel svoje niive in je bila njegova častna \ dolžnost, da jih je obdeloval kar najbolj vzorno.
V celemu misijonu ni smel živeti noben Evropejec, razen misijonarjev. Vsi oblastniki, kateri so ime-
li točno razdeljene svoje naloge, so bili izmed domačinov in tudi njih vsak je imel svoje polje in ga je moral toliko bolj skrbno obdelati, kolikor boli odlično mesto je imel v oblasti.
Nekaj sveta je bilo skupnega, iz katerega so imeli skupno zalogo za slučaj suše in pomanjkanja.
Ker so bili Indijanci zelo neizkušeni in pravi otroci, zato je bila trgovina vedno pod nadzorstvom misijonarjev, ker sicer je trgovec preprostega človeka grdo ogoljufal.
Ker je Indijancu najljubša jed meso, so poskrbeli misijonarji za veliko živine in je imel vsak misijon ogromne čede, po 50.000 glav in tudi več.
Ker so bili leni za delo in zelo potratni, je bilo treba najti dober način, kako jih naučiti na pridno delo in varčnost. Samouprava, katero so vršili od naroda izbrani možje, je dala popolen uspeh.
Pod takim modrim vodstvom Jezuitov so misijonske kolonije sijajno napredovale. Razne tkanine, ki so jih delale indijanske žene iz volne in bombaža, živalske kože in tudi mnogi mizarski in kovaški izdelki so bili bogastvo teh misijonov. Imeli so celo lastne tiskarne in bogate knjižnice.
Na izredno posrečen način so upeljali misijonarji med svojimi podaniki skupno življenje, ki bi se po vsej pravici imenoval komunizem. Že preje so poznali Indijanci neke vrste komunizem, ki je lepo prospsval med Kečua-Indijanci, katere so vladali modri kralji znani pod imenom "Incas". Tiste vrste socijalnega skupnega imetja in dela so upeljali Jezuiti med svojimi podaniki in je kmalu ves indijanski narod želel vstopiti v te indijanske krščanske vasi.
Ker je bila zemlja zelo rodovitna ter je bogato vračala poljsko delo, je bilo pri smoternem delu kaj malo trpljenja, zato je med temi ljudmi cvetela lahko tudi umetnost, razne obrti in še je ostala mnogo časa za počitek in tudi za pošteno zabavo.
Vstajali so zjutraj zgodaj, že ob 5 uri po leti in malo pozneje pozimi. Mladina se je zbrala k skupni molitvi, kateri je nato sledila sveta maša, katere se je vdeležilo večina ljudi vsak dan.
Cerkve so bile zelo velike, tako da so imeli včasih za več tisoč oseb prostora. Nedeljski obredi so se vršili z veliko svečanostjo, ker so Indijanci v tem podobni španskemu značaju, da jim ugaja pompoznost.
Na ta način je skozi 150 let sijajno cvetela cela centralna Južna Amerika, to se pravi vse dežele, ki tvorijo danes republike: Ecuador. Peru, Bolivija, Paraguay, severna Argentina in zapadna Brazilija. Celo notri v porečje reke Amazonas so posegli in je tamkaj tudi cvetelo lepo število jezuitskih misjonov, ki so pozneje zginili brez sledu, nrav tako kakor tista, ki sta nosila ime "Mendez" in "Gualaguiza", misijona med Hivarci, kjer sedaj misijonari č. g. Mirko Rijcdvec. V Rimu so imeli zapisana ta • imena iz stare dobe, v vzhodnem Ecuadorju pc< nikjer več niso mogli najti krajev, ko so tja poslali misjonarie in šele sedaj tudi tam odkrivajo ostanke nekdanjih cvetočih misijonov. KONEC JEZUITSKIH MISIJONOV.
Hudobec vedno razdira delo božje in se zato pd-služuje ljudi, kateri mu služijo ali v nevednosti ali pa iz hudobije, ker sovražijo dobro stvar. Tako je bilo tudi tedaj, ko so jezuiti tako uspešno vršili svoje misijonsko delo in ustvarjali iz zapuščenih Indijancev omikan narod, kateri je zapisal dokaz svojih zmožnosti v veličastne stavbe, od katerih stoje danes salmo razvaline.
Brezvestni, trgovci, kateri neizkušenega ljudstva niso mogli izrabljati, ker so ga varovali misijoncfrji, nadalje razbojniki, ki niso mogli delati kupčije s pro-
dajanjem Indijancev za sužnje in pa španski pustolovci, kateri so bili lačni bogastva, o katerem so sanjali, da leži nakopičeno po teh misijonih, so tako dolgo obrekovali misijonarje na španskem kraljevskem dvoru in lagali vsakršne gorostasnosti o jezuitskem bogastvu, da je dvor prisluhnil na te laži. Isti čas je divjala gonja proti Jezuitom sploh in je bil red celo razpuščen...
Tako je hudobija slednjič dosegla izgon Jezuitov iz misijonov. Brez odpora so se umaknili in izročili vse ustanove z natančnimi zapiski kraljevemu pooblaščencu. Gospodarstvo misijonov so nato prevzeli civilni uradniki, ki so seveda kradli dokler je bilo kaj, ki so z narodom ravnali brezvestno, in je bilo nemogoče neizkušenim Frančiškanom in dominikancem, katerim so izročili versko vodstvo teh ustanov, da bi jih obdržali na začeti poti. .	20 let kasneje je večina prebi-
valstva pomrla radi bolezni, drugo pa pobegnilo iz misijonov, kjer ni bilo ne reda ne kruha pod slabim gospodarstvom in vse, prav do zadnje indijanske vasi, je šlo v razvaline.
Danes bi bil Paraguay, Ecuador, Peru, Bolivija, Mato Groso in norečje Amazonke nekaj takega, kar je Severna Amerika, če bi to jezuitsko delo napredovalo, kakor se je začelo, toda hudobni ljudje so izpeljali peklenske načrte ter na nepopisno škodo vse Južne Amerike in posebno pa Indijancev, vničili cvetoče naselbine.
Brezbožni ljudje radi širokoustno očitajo Cerkvi, da se vtika v posvetne stvari. Res se dobe duhovniki, katerim je več mar za denar kot pa za duše, toda takih je malo. Pravi duhovnik s,e drži Jezusovega naročila in po danih okolnostih se mora včasih brigati tudi za telesne stvari svojih vernikov. Jezuiti so pa na prav poseben način dokazali v slovitih misijonih, kaj se da napraviti s požrtvovalnim delom, ki skrbi za telo in dušo. V Evangeliju imamo najbolj popolen socijalni progres, katerega je treba s plemenitim srcem izvesti. To so vršili na vzoren način Jezuiti. Vsi posvetni kričači, kateri se hvalijo, da Očenaša ne znajo in da gd ne rabijo, ker imajo drugačno modrost, niso še nikdar kaj takega, niti od daleč podobnega, napravili.
Tudi danes bi narodi dosegli mir in zadovoljno sožitje le, če bi hoteli zares vzeti evangeljske socijalne rajnke in vpeljati z vso resnostjo navodila, katera daje sveta Cerkev za ureditev človeške družbe in gospodarstva, na podlagi resničnega bratstva in prave ljubezni do bližnjega in Boga.
NA RAZVALINAH
Med tem, ko sem obnavljal v spominu slavno preteklost krajev, po katerih smo brzeli, je ostala za nami Sveta Ana. kjer grade velike vojašnice in že smo bili v Sar. Ignacio. Ura je bila devet.
Po točnem p-evdarku sva dognala s šoferjem, da imam gotovih 40 minut časrt, torej toliko, da lahko mašo odnravim. Zato sem kar hitro stopil do cerkve, ki me je čudno razočarala... V kraju, kjer se ponašalo s slovitimi razvalinami omrmme cerkve, v kredu ki šteje danes kakih tisoč Hudi, stoji žalostna cerkvica, lesena, zanemarjena, malo obiskana.
Bila je že zaprta, zato sem kar nkrog stopil in poklical, na kar je prišla neka ženska, ki me ie začudeno poaledala. Zvedel sem da žunmka ni doma, da ie odšel v Santo Ane, da ni strežnika. Pa se je nato vendarle zganja in poklicala ministranta, med tem ko sem iaz pripravil vqe za sveto mašo.
Prav tiste dni ie bil v San Trrnaciiu mision, tako da sem imel po končani maši priliko imeti celo prijaz-
no spremstvo obeh misjonarjev za ogled slovitih razvalin.
Z vso prijaznostjo mi je ona gospa postregla po maši z zajtrkom, na kar smo stopili na nekaj kvader oddaljene razvaline. Časa sem imel na razpolago kajti napovedanega omnibusa še ni bilo od nikoder.
Razvaline so nekaj veličastnega. Nekateri zidovi so ohranjeni še prav dobro, vhod v cerkev je bil do predkratkim še cel, a sedaj je že tudi uškrbljen. Mogočne stene razrivajo orjaška drevesa, ki so se naselilo: med zidinami.
Kakih 10 kvader meri zemljišče, na katerem je nekoč cvetel misijon in je danes veriga napol porušenih sten, kot žalosten dokaz, kako človeška hudobija z lahkoto vniči, kar človeška pridnost s trudom in žrtvijo zgradi.
Oblast se je sedaj zavzela in sc pridno vrše restavracijska dela. Sklenjeno je bilo namreč, da hočejo ta misijon v celoti obnoviti.
Ko sem stopal med mogočnimi ruševinami, mi je kar tesno postalo pri srcu. Kako svečano je bilo nekoč po teh trgih, dvorišču in svetišču, ko je odmevala glasna pesem in zaupna molitev otroško vernega naroda. Pa je posegel vmes pohlep, lakomnost, grabežljivost z lažjo. Misel na večne in božje stvari se je umaknila samopašnosti, ki je v nekaj letih vničila to, kau' je 150 let gradila nesebična krščanska ljubezen.
Tam daleč nekod divja krvava vojna in požiga ter ruši. . Kolikor bolj je človek danes napredoval v civilizaciji, toliko silnejša je njegova hudobija za raz-dirednje. .. Kako lahko je sejati sovraštvo in laž, kako lahko je razdirati. .. Ljubezen, žrtev, zatajevanje, zvestoba, nesebičnost pa le počasi gradi. .. Počasi gradi za človeške oči, toda pred Bogom ie njeno delo večno, neporušno, ker je zapisano v knjigi življenja', . . Na nesrečo je ljudem večinoma mar le tega, kar gre v njihov žep in kar jim za trenutek življenje sladi ne da bi pomislili, da bodo svojo neuvidevnost in brezbož-nost objokovali na razvalinah lastnega življenja in lastne sreče. . a Knjiga Življenja ostane prazna.
GREMO DALJE,
Pohitel, sem, da bi ne zamudi) voza za Puerto Rico, ki bi imel ze davno priti a ga le ni bilo še od nikoder čutiti. Poslovil sem se cd prijaznih misijonarjev, očetov Lazaristov, jima še ponudil, če treba, da pridem za nedeljo kaj pomagati in z Bogom.
Sonce je pritiskalo, da je bilo kaj. Ura je šla že na deset in voza od nikoder. Menda se mu je kaj na potu zgodilo. Zame ravno prav, kajti imel sem še priliko, da pozvem po telefonu, ce bom imel mesto na letalu za pot na Iguazii in Asuncion. Dobil sem prav ljubeznjiv odgovor: “Iz Buenos Airesa še ni odgovora" . Bo kar bo, toda kako bom zvedel če je ali ni? Telefona dalje v Misiones več ni ..
Po dolgem čakanju je pribmcl pričakovani pul-man, ki nas je kar hitro pobral in kako. . Po tolikem čakanju bo menda vendar prostora obilo. . Pa sem imel še čudno srečo, da sem mogel na voz in nadalje bo kar bo . Ker je prejšnji dan deževalo, zato pul-man ni vozil, a danes je imel — dvojno breme.
V notranjosti dežele je potovanje mnogo bolj družabno kot v Buenos Airesu. Tukaj se vozijo vedno sami neznanci, d očim se tamkaj vedno srečavajo znani ljudje in je zcrtb seveda nadvse domače v omnibusu, ki er ni konec šal in zabavnih prizorčkov. Vsa pot je bila zato prav živahna, in je ta domačnost v vozu prav lepo harmonizirala s prijazno podobo domačo pokrajine skozi katero smo brzeli z vedno ponavljanim zagotavljanjem voznikov, da “dentro un ratito baja mucha
RECUERDOS DEL VIA JE
Aprovechando las vacaciones hice una visita a los yu-goslavon en Rosario, Paranä, Santa Fe y Cordoba.
la Colonia m d s numerosa despučs de la de Bs. Aires, es la de Rosario, donde hay unos centenares de eslovenos y un buen nümero de yugoslavos, que viven en nücleos bas-tante numerosos por varios pueblos de la provincia Santa Fe.
En Rosario visite esa buena gente en sus casas y el domingo 11 de febrero se organizö una qiisa en la Iglesia de la Merced, donde se reunieron como 150 personas. Las Her-tnanas franciscanas se encargaron del canto y nos dejaron encantados. Durante algunos dias tuvo la gente oportunidad de concurrir a la misa que dije en la capilla de las hermanas, que tienen en el centro dela ciudad un pensionato para las universitarias.
En los dias 7 y 8 de iebr. visitö la Colectividad de Pa-ranö, donde recö misa en la Iglesia de San Miguel. El dia siguiente recorri las pocas iamilias que hay en la ciudad de Santa Fö. A pesar de los grandes inconvenientes actuales de los viajes yo no he tenido complicaciones, pudiendo cum-plir el programa trazado al pie de la letra, gozando ademäs el iavor de un cielo nublado que mitigaba el calor de aquellos dias y lugaros.
Terminč mi misiön en Rosario el 12 de iebr.. saliendo esa noche para Cördoba, acompanado de una lluvia benöfica que trajo la bendieiön de Dios a aquellas regiones, hasta entonces castigadas con gran seca. Durante los dias siguientes, visite a nuestras iamilias de Cördoba, Alta Gracia y otras despa-rramadas aqui y alll.
Luego de cumplir con mi deber con la gente ya conocida,
me dingi hacia Ascochinga. para vor si habia tambien por all! alguna gente nuestra; encontrö algunos, pero pocos. Di con una časa, netamente argentina por cierto, pero ta "eslo-vena" tambiSn que me oireciö su casa, y la encontre tan "mia" y tan “eslovena", como si iuera aquella, donde naci. escondida entre los ärboles de una loma irondosa. . .
El 18 de iebrero tuve la misa para la Colectividad en la Iglesia de San Francicsco en Cördoba, donde se reuniö un lindo grupo de connacionales. El dia siguiente dedique a la visita de los eniermos. . . Luego, no pudiendo ir a la Pampa de Achala, como era mi proyecto, me dirigi a La Granja, aprovechando la invitaeiön de aquella buena iamilia. .. Fueron dos dias de descanso, dos dias que me parecian aquellos dias inolvidables de mi lejana casa paterna en el serrano paraiso esloveno. . .
Esa vez, si, que he comprobado que hermosas son las sierras cordobesas en el Volle Verde, que paceridas a los hogares solitarios escondidos entre lomas y arboledas eslo-venas
El 22 de iebr. se terminö mi misiön y mi paseo. A la vuelta vi cumplido un secreto deseo mio: el de viajar en tren con tormenta; me parece una cosa tan magniiica y... grata en estas tardes de calor. que de habet sido un sol abrasador, el viaje hubiera resultado un verdadero martirio... Desde Cördoba hasta Rosario, desde las 13 hasta las 20 horas, nos companö la lluvia y una tormenta ienomenal . |Mäs no podia pedir!
Agradezco pues, a toda la gente buena que tan amable-mente me recibiö y atendiö durante mi viaje; y a Dios, que me diö un tiempo tan bien acomodado a mis deseos.
Pbro. Juan Hladnik
gente" . . . In tisti “ratito" je bil dolg . . ., ne rečem dolgočasen! Slednjič se je res nekaj premaknilo in smo dobili prostora, a le za hip, kajti vdrli so drugi potniki in voz nabili ša bolj.
Pa ko bi bili samo ljudje! Tudi psa je imel nekdo in menda vse svoje imetje, s posteljo vred, ki so jo natovorili na streho. Poleg merie je dobila prostor postarana ženica, ki me je ljubeznivo pozdravila in menila: “tisočkrat, vam hvala, gospod". . . Začudeno sem io pogledal, zakaj ta hvala, pa mi je kmalu povedala: “Danes prvič potujem z omnibusom, grem obiskat mojo hčer, ki je omožena v Santo Pipo. Pa sem tako vesela, da se vozim skupaj z duhovnikom. Zdaj že vem, da se nam ne bo nič hudega zgodilo. Prej ko vas ni
Radostni obrazi pričajo zadovoljnost vseh izletnikov.
La sonrisa en todas las caras demuestra la alegria comün en el dia de la excursiön a la Estancia San Juan.
bilo, se nam je pa potrl voz". . . Žena je namreč potovala že iz Posadas .
V Santo Pipo smo se nekoliko več zadržali. Sedel sem ob oknu in kar nenadno začujem pozdrav "Dober dan".. . Od kod je prišla ta beseda? Pa že je sledil “dobri den" in “dzien dobri". . . Tedaj sem opazil med gručo ljudi, kdo me pozdravlja in nisem se zmotil, da mora biti kak jud. Predstavil se mi je Weidmann iz Sušaka, ki je bil tamkaj po svojih trgovskih poslih in živi v Posadas, kjer sem ga pozne!e tudi obiskal.
Spet smo se gnali dalje. Včerajšnji dež je okrasil deželo, da je bila pravemu raju podobna. Med njivami, žerbali, sadnimi nasadi, gozdički in travniki, mimo lazov, kjer šele podirajo ali so te dni podrli mogočno drevje, da bo jutri tam obdelan svet smo bežali dalje, sedaj gori, pa spet doli. zdrknili preko bistrega potočka, se umikali tovornemu vozu, ki je z volovsko vprego vlekel mogočne cedrove hlode, ustai-vili da pozvemo, kaj se je zgodilo kamijonu, ki je na cesti obstal in mu je naš voznik tako! pomagal iz zadrege.
Prav taka so goriška brda in vipavska' dolina prav taka je zelena Štajerska in dolenjske doline samo naših vasi ni in vinogradov in lip in cerkvic nd gričkih in plavih potočnic.... Zunanja podoba debele je pa vse razgibana med strmimi bregovi, položnimi brežički, bistrimi potočki in cesto, ki se previja in išče pot skozi cvetočo deželo.
Postali smo na neki gostilni, kjer je bilo zapisano: Posadas 119, Eldorado 119. Torej šele pol pota za danes!
In res se je vleklo. Puerto Mineral in še in še, dokler ni slednjič pred nami zablestela reka in smo zavili v raztrešeno ndselbino, ki nosi ime Puerto Rico, ki bo najbrže nekoč res bogato. . “Puerto" je pa le bahat napis tega imena.
David Doktorič:
Svetemu
Cirilu in Metodu
VELIKI MISIJONSKI NAČRT
O uspehu teh prvih let misijonskega delovanja med moravskimi in sosednimi Slovani so nekateri pisatelji v prejšnjih časih dvomili. Še pred kratkem so bili nekateri mnenja, da sta se svetnika, naveličana in razočarana, že hotela vrniti domov v Carigrad in da sta se šele med potjo premislila in krenila proti Rimu.
To mnenje je danes po temeljitih preiskovanjih že popolnoma ovrženo in opuščeno.
Kdor proučuje le površno delovanje naših svetih bratov, mora priti do prepričanja, da se skozi in skozi odlikujeta po izredno smotrenem in načrtnem urejevanju vsakega velikega dela, ki sta se ga lotila. Tudi misel na pot v Rim jima ni prišla šele med potjo, niti nikakor le slučajno, pod vplivom kakega posebnega doživljaja. Ne! Pot v Rim jima je bila narekovana po zelo tehtnih razlogih in je spadala nujno v njun celotni misijonski načrt.
Ko skušamo na podlagi skromnih zapiskov obnoviti ta njun velikopotezni načrt za pokristjanjenje slovanski hnaro-dov, se strme vprašamo, ali naj bolj občudujemo njiju apostolsko gorečnost ali njiju bistroumnost.
Na vse sta mislila. Zdi se, kakor da sta največja stratega svoje dobe izdelala do najneznatnejših podrobnosti svoj načrt za osvajanje slovanske zemlje in slovanskih duš za Kristusa.
Naletela sta na mnoge težave in številne ovire. Ali svetniške duše ne poznajo strahu. V zaupanju na božjo Previdnost se lotijo svoje naloge. Tako sta tudi sv. Ciril in Metod nemoteno delala in udejstvovala svoj načrt.
Ko sta pričela orati ledino na Moravskem, je bil Ciril duhovnik, Metod pa šele dijakon. Medtem ko je Metod na prejšnjih potih Cirilu le stregel, pravijo viri sedaj, da je tudi on učil. Bolehni Ciril ni zmogel več sam nadčloveških naporov radi izrednega navala naroda in radi tudi iz drugih razlogov pomnoženega dela.
PRVA SLOVANSKA ŠOLA Ustanovila sta kmalu po svojem prihodu prvo slovansko šolo. Po Cirilovi legendi je Rastislav izbral nadarjene in dobre mladeniče svoje države in jih izročil svetima bratoma, da bi jih vzgajala. Učila sta jih čitati in umevati svete knjige. Svetnika sta si pa morala sproti sestavljati pri pouku potrebne slovanske knjige in nadaljevala sta tudi že poprej Začeto prevajanje svetih knjig.
Izmed mladeničev te šole sta izbrala tudi boljše učence, ki so pokazali vnemo za duhovski poklic. To je prvo slovansko bogoslovno semenišče. Za te sta potrebovala še posebnih učil. Z bogoslovci in drugimi učenci so sc po stari navadi duhovniških vzgajališč in hiš shajali k skupnim molitvam in za te verske vaje sta tudi sestavila bogoslužne knjige z jutranjkami, dnevnicami in večernicami, tako nekako, da odgovarjajo sedanjemu duhovniškemu brevirju.
Tako sta ta dva velika misijonarja že pred tolikimi stoletji spoznala važnost, da se vsakemu narodu vzgoji domač naraščaj duhovnikov in drugih izobraženih voditeljev! Zares dobra pastirja, ki sta se posvetila z v.:em srcem svoji čredi in sta mislila tudi na bodočnost!
Iz te slavne šole so izšli možje, ki so ohranili med Slovani živ spomin na svoja velika učitelja, ki so po Metodovi smrti nesli po vsem slovanskem svetu Kristusovo vero in z njo tudi slavo teh dveh njegovih velikih apostolov.
VAŽNOST BOGOSLUŽJA V mladostni dobi krščanstva je bila skupna služba božja, posebno daritev svete maše, nad vse važno sredstvo in središče verskega življenja in pouka. Ginljivo nam govore o tem spisi apostolskega časa in prvih krščanskih pisateljev, V njihovem duhu sta tudi naša sveta brata cenila važnost bogoslužja za versko življenje in verski pouk.
Zato sta tudi ljudstvu namenila posebne prevode bogoslužnih knjig, da bi se moglo iz njih učiti in vzpodbuje-vati k vzornemu krščanskemu udejstvovanju.
Želela sta doseči to, kar mi moderni kristjani skušamo privzgojiti narodu z novim liturgičnim pokretom, da bi novo-spreobrnjeni Slovani z razumevanjem mogli slediti vsem obrednim dejanjem. Zato sta prevela tudi obrednik. Še najbolj važno se jima je pa zdelo dejansko sodelovanje vernikov pri daritvi svete maše, najsvetejšem krščanskem obredu.
Sv. Ciril je radi tega pričel celo maševati v slovanskem • jeziku. Za Grke in Latince, kakor tudi za razne vzhodne narode to ni bilo nič posebnega, ker so vsi ti takrat več ali manj še razumeli obredni jezik svojih duhovnikov. Za Nemce pa, ki so od latinskih menihov misijonarjev s krščanstvom prevzeli tudi nemškemu ljudstvu nerazumljivi latinski obredni jezik, je bilo to nezaslišana in nemogoča novotarija, proti kateri, so zagnali neznanski krik. Ne toliko radi svojega verskega navdušenja ali pravoverstva, nego ker jim je prav prišel ta razlog jezikovnega edinstva v boju in sovraštva proti sv. Cirilu in Metodu, ki sta njihovim koristim postala neprijetna. Radi bi ju predstavili krščanskemu svetu kot nekaka prqvi veri nevarna prekucuha.
VPRAŠANJE CERKVENE ODVISNOSTI Slovanska zemlja je mejila ob nemško posest. Nemci'so vedno našo zemljo smatrali za svoje interesno polje in kajpada so tudi jne malo posvetujaškim nemškim cerkvenim knezom bili naši kraji prav zazeljeni kot ugodni predmet pri njihovi ekspanzivni in koristolovski politiki.
Naša sveta brata, ki sta bila tudi v javnih zadevah že od donia precej bistrovidna in izurjena, sta videla, da je bilo vsako delovanje po njunih lastnih mislih in načrtih že v naprej obsojeno na neuspeh, ako bi Slovani ostali pod dosedanjim nemškim cerkvenim vplivom. Niti nc bi Nemci skr-dober slovanski duhovski naraščaj, niti ne bi dalje gojili krščanske književnosti v slovanskem jeziku, ki so ga že takrat smatrali za manjvrednega, niti nc bi z resnostjo iztrc-hUi iz naroda poganskih šeg in razvad.
K^ tem razlogom je prišel še politični moment. Rasti-slavu ze davno m bilo všeč varuštvo solnograškega nad-
!^La’ HeStega h,RpCa nCmŠkih kra,iev m navdušenega Po-spesevatelja germanizacije med Slovani, ki si je prisvajal cer-kveno nadoblast nad obmejnimi rodovi. Niti Grka Ciril in
vnnnK nlStvvmo5,a brezbrižno gledati grozeče, na račun Slovanov naraščajoče premoči nemštva.
Bilo je poti-ebno ustanoviti za Slovane od teh škodljivih vplivov popolnoma neodvisno cerkveno organi-acijo Da bi se to moglo izpeljati, bilo je najbolje doseči vpostavitev samostojnih sjovanskih škofij s slovansko duhovščino. Saj sta v ta namen ze vzgajala svoje učence, ki so v njihovih rokah naglo napredovali v učenosti in v krščanskem življenju ter obljubljal, postat, odlični dušni pastirji za svoje slovanske bra-L trCV f. napomefša dela so bili nekateri že toliko
nem?u\dC b\ hltl, posvečeni <a duhovnike. Sosedni nemški škof,e kakor vse kaze, ne hi niti s prstom zganili
Recreo “EUROPA”
RIO CARAPACHAY
Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevoz s postaje Tigre tja ln nazaj, odrasli $ 1.—, otroci $ 0.60.
Ü. T. 749 - 589	— TIGRE — FOČA.
NEKAJ ZA STARRE
VERSKO POUČEVNJE OTROK.
Družina je in ostane prvi temelj vsega dobrega in plemenitega, vsega lepega in svetega na zemlji.
Tudi temelj verskega znanja se mora postaviti in sezidati v domači družini. Vsem, ki jim je Bog izročil in zaupal otroke, je naložil tudi sveto dolžnost in skrb, da jih v verskih stvareh zadostno in pravilno pouče.
V	sv. pismu beremo to-le svarilo, ki velja v prvi vrsti staršem: "Kdor pa za svoje in posebno za svoje domače ne skrbi, je vero zatajil in je slabši od nevernika." (I. Tim. 5, 8.) Ta obsodba preti vsem, ki se ne brigajo za svoje otroke v časnem oziru; kaj šele, če bi zanemarjali skrb za dušni blagor otrok, če bi jih pustili nevedne v krščanskih resnicah in bi jim ne preskrbeli potrebnega pouka!
Cerkveni zakonik ima v postavi 1335, to-le zahtevo: “Ne le starši in vsi njih namestniki, marveč tudi varihi in botri imajo strogo dolžnost, skrbeti, da se vsi, ki so jim izročeni ali podložni, poučujejo v krščanskem nauku." — O krščanski vzgoji, o vzgoji na podlagi božjih naukov pa govori cerkveni zakonik v postavi 1373. § 2: “Ne samo starši, ampak tudi vsi njih namestniki imajo pravico in čez vse važno dolžnost, skrbeti za krščansko vzgojo otrok." — Krščanska vzgoja pa brez temeljitega verskega pouka ni možna.
Starši in vzgojitelji si morajo torej sami prisvojiti potrebno znanje v verskih resnicah, da bodo kos svoji vzgojni nalogi; pomagata pa staršem tudi Cerkev in šola, ki morata nadaljevati krščansko vzgojo otrok ter utrjevati jih zoper zmote in zoper vse hudo.
V	današnjih časih zmot, zablod in splošne mlačnosti morajo imeti starši in vzgojitelji prave pojme zlasti o Bogu, o pravičnosti in previdnosti božji; dalje o cilju človekovem, o grehu in posledicah greha, o poslednjih rečeh; prav posebno še o milosti, o potrebi praktičnega krščanstva; poučeni morajo biti o modernih zmotah, da znajo gojencem dati pojasnila in da jih morejo odvrniti od usodnih prevar.
Predpogoj uspešnega verstvenega poučevanja pa ni samo v tem, da sami razumejo, kar uče, marveč v tem, da so, kar uče.
ROSA Z NEBA.
Brez verstvene podlage in brez verstvenih pomoč-kov si dobre vzgoje ne moremo misliti. Med poslednje spada v prvi vrsti molitev. “Prazno je delo brez sreče (blagoslova) z nebes." Blagoslov si pa izprosimo z molitvijo. Prošnja se dviga v nebo, iz nebes prihaja blagoslov. Ta rek velja za vse naše zadeve, prav posebno pa še za vzgojno delo, ki naj ima neporušno oporo v molitvi staršev, prav tako pa tudi v molitvi
gojencev samih.
Starši, osobito mati, imajo vzvišeno nalogo, voditi otroke k Bogu s smotreno versko odgojo, ki naj jo poživlja verski duh domače družine. Ta . verski duh pa dobiva krepko hrano vprav v gorki molitvi. Mati uči otroka govoriti svoj materni jezik, navadi naj ga pa dovolj zgodaj tudi nebeški jezik — molitev!
Znan slovenski družinski oče se je nekoč tako-le pohvalil: "Dvakrat me je Bog prav široko pogledal: Prvič, ko mi je dal tako dobro ženo; drugič, ko me je oblagodaril s pridnimi otroki. Za oboje sem mu globoko hvaležen. Nič posebnega truda nimam z njimi, pa vendar so vsi tdlco zgledni, da je veselje." — Seveda! Oče sam je vesten katoličan, ki točno izvršuje vse svoje verske dolžnosti; mati pa je skromna, poštena, tiha gospodinja, ki se vsa žrtvuje za deco. To je tisti verski duh, ki naj bi se naselil v vse slovenske družine, pa bo šlo vse vzgojno delo gladko in srečno izpod rok.
V	družinah, kjer se ne pogreša krepko vzgojeval-no sredstvo — molitev — pada hkrati z jutranjo roso tudi blagoslov božji na otroke in na starše. Koliko manj solza bi bilo po naših domovih, če bi bilo več goreče molitve. Koliko več čednosti bi se razvilo na vzgojnih vrtovih, če bi vzgojne sadike zalivala rosa stanovitne molitve. — Sv. Janez Zlatousti imenuje molitev “vir vseh čednosti, smrt vsega zla, studenec ljubezni, zveličanje ljudi, kras svetosti, luč učenosti, upanje duše, veselje srca, radost pravičnih, morje miru, polnost milosti." Ali torej pretiravamo, če poudarjamo važnost molitve za vzgojo!?
Molitev je vzgojni pomoček, ki ga vzgojne knjige premalo cenijo. Lahko je to sredstvo in izdatno. Bog sam mu je vlil čarobno, čudovito moč.
V	album staršem:
Tudi v najslabšem slučaju nad vzgojo ne obupati Še imamo rešilno sredstvo: Solza v molitvi!
*
Med svetovno vojno je dobila visokonaobražena gospa pismo s poljskega bojišča. Med drugim sta dva njena sinova pisala tudi to-le: "... Ljuba mama! Preskrbela si nama izobrazbo; učila sva se jezikov, godbe, slikanja, plesa. Samo moliti naju nisi naučila. Tu na bojišču vidiva, kako tovariši molijo in koliko tolažbe ter upanja zajemajo iz molitve. Samo midva ne znava moliti. Oh, kako revna sva v tem oziru!. . Oba sta kmalu padla. Mati je iskala tolažbo pri evangelijskem pastorju; toda na nobeno vprašanje ni dobila zadovoljivega odgovora. Zbledlo se ji je v glavi; morala je v sanatorij. Ko se ji je izboljšalo, je došla na dom.
Danes je katoličanka ter se čuti srečno, da more moliti za večni mir svojih padlih sinov.
(“Warnsdorfer Hausbl.", 1922, št. 5.)
SVETI JOŽEF
Za Jezuščka, za Marijo bo delale Tvoje marljive roke, te blagoslovljene, te svete roke, vse žuljave, delavčeve.
S poljubi rad bi jih pokril, v te svete dlani obraz svoj skril, v te dlani, ki so božale Njega, ki greh ga je naš na križ pribil.
Naj vzor nam delo bo Tvoje!
Če delavcu Jezus v naročju sedi. Če Bog mu pri delu ob strani stoji, to delo brezčastno več ni!
Prečastno nam postalo je in sveto nad dolžnosti vse, podoba božjega dela:
Saj z Jožefom Jezušček delal je!
Odbor, ki je izlet organiziral. Algunas caras conocidas de la excursiön a la Estancia San Juan.
Iz srca Te kličem, čuj Bože me moj, in Tvojo zvesto bom premišljal postavo; oh, čuj me, ter reši me — Sebi na slavo! da zakon spolnaval bom Tvoj.
Kako. o Gospod, mi Tvoj zakon je drag, ves dan ga jaz bom permišljaval; po njem sem modrejši, kot moj je sovrag, na veke ga bodem spolnaval.
Umnejši, kot moji učitelji, sem. ker zakon Tvoj rad premišljujem: modrejši od starcev postal sem po tem, ker vedno ga rad preiskujem.
Tuj mojim nogdm pot krivični je vsak. le Tvoja povelja zvršavam; od Tvojih postav mi ne krene korak, ker Ti si začetnik postavam.
Oj, kolika Tvojih je rekov sladköst. zd6 slajši se mi od medice; postave mi Tvoje delijo modrost, da pčti sovražim krivice.
Bojo el Sol Libre
OCTAVO CAPITULO
Šobre los muros de la ocupada fortaleza Negra, un joven vigia esloveno silbaba una alegre cancion. Sus oj os se dirigian al sur, hacia donde se perdia el gris camino en la pradera desierta. Todos sus compancros dormian profun-damente, ebrios de gloria y de vinoj Los sotanos habian estado bien provistos.
De pronto el vigia callo. En el espeso monte hacia el occidente algo llamo su atencion. Los primeros rayos del sol brillaban en las miriadas de gotas de rocio, en el alto pasto. Entre este, el soldado observo algo vivo. Se elevo de la hier' ba, volvio a desaparecer en ella, y un tiempo despues reapa-recio mas cerca de la fortaleza. El guerrero agudizö la vista, fue por los muros hacia el lado Occidental y observo. Un punto gris aparecia y desaparecia. El esloveno sc restregaba los ojos congestionados y observaba una y otra vez.
“Me confundi”, penso y decidio volver a la alameda sobre la puerta. Apenas llego a su puesto, cuando se levanto una figura gris aün mas cerca y se dirigio hacia la fortaleza. El esloveno entrecerro los ojos y miro la figura inundada de sol. “[Radovan!” exclamö časi en voz alta.
Volvio al muro Occidental, formo bocina con sus manos y llamo: “[Radovaaaan!”
La figura gris se movio con rapidez y se dirigio dili' gente hacia la guamicion. Muy pronto se acerco tanto que el guardian pudo distinguir con claridad la larga barba del juglar.
“/Por que vaga a pie el padrecito? j Si tenia caballo! Acerto bien, pues se libro del combatc. El anciano tienc el olfato del zorro.” meditaba el soldado.
Volvio a observar hacia el sur el camino. Como no viera nada sospechoso bajo del muro a abrirle la puerta a Radovan.
El guerrero se asusto. Toda su tunica estaba desgarra' da, con manchas de sangre en las rodillas y mostraba ras-gunos en la čara y las manos.
“jPor los doisse! /te persiguio el lobo? /Donde tienes el caballo? /Ror que te arrastrabas sobre la barriga como ur a rana?"
“Que los dioses te absuelvan. Yo te perdono las irres-petuosas palabras. /Ganaron? /Donde esta Iztok?”
“jVencimos! [Mira! [Llenamos el foso de cadavcres!" Radovan se volvio hacia e! tümulo y suspiro:
“iMorana! /Donde estä Iztok?”
“Descansa.”
“[Descansa! Y mientras. . .. yo sufro.”
Murmuro muy enojado y atraveso la puerta en busca de Iztok.
Junto al fuego vio pellejos vacios, jarros volcados y vino derramado.
“iGlotones! iTragones!”, gruno y gol ped con el pie a un soldado dormido que en seguida se desperto y se dušo de pie. En el alegre mareo del vino gritd: “;Eh, Radovan! /Como esta?”
Todos se despertaron. Iztok salio del dormitorio del co-mandante. Habia dormido mal, porque le dolia la herida de la pierna.
“;Tragones, tcxlo se lo bebieron! jEgoistas!"
“Pero lo merecimos, padrecito.” se rio Iztok.
“/Se lo merecieron? [Como si yo no hubiese ganado diez veces tanto!"
Tu huiste y nosotros peleamos, peleamos duramente.” “Aunque mi huida te parezca vergonzosa, fue ütil.” “/Util? A lo mejor los lobos te comieron el caballo." “Asi fue. j Pero eran lobos de una clase especial!” “/Especial? /Cuales? /Tenian seis patas?"
Un joven esloveno le guino a su večino cuando asi se burlo del enojado Radovan.
“jLcngua larga! j hablaste como un loco, te ganaste un golpe en el hocico! Sin embargo adivinaste. Esos lobos tenian seis patas.”
“Jo, jo”, rompieron todos a rcir e instaron a Radovan a que les contara sobre la cena de esos lobos.
El mušico callo por un momento. Sus enojadas cejas se enarcaron, con la izquierda se estrujo la barba de la que cayeron gotas de sudor, se volvio hacia los guerreros como un salvaje y gritd, como si arrojara del alma toda la colcra y el pavor:	“jTunüs!”
Los soldados enmudecicron, Iztok se acerco y con un brutal dcseo en las mejillas rcpitio:	“/Tunüs)”
“jSi, el! No hay paz delantc de ese piel de cabron. Si duermo, sueno con el; si viajo, se me mete entre los pies como un perro hambriento a su amo. j Como si pudiera olfa-tear con su trompa de puerco a traves de siete aguas! Y siempre me encuentro con 61 cuando estoy desarmado.”
“[Radovan, no malgastes palabras! Di donde lo vistc, en ordcn. jlnmediatamcnte iremos tras el!"
“[Demasiado tarde! Si me habrian escuchado anoche, Tunüs colgaria de un palo y eso seria util para mas de uno."
“[Padrecito, no es demasiado tarde! Enscguida sobre los caballos y tras el.”
Los guerreros ya se ajustaban las correas en la cintura, ardiendo en deseos.
“Demasiado tarde, les digo. El bucy tiene una piel sola, recuerdenlo. Solo habrian podido obtener dos si me habrian escuchado anochc: primero Tunüs, segundo la fortaleza.”
Iztok se puso serio. Con la voz del comandante a quien no se objeta, exigiö del anciano:
“[No mates el tiempo! jContesta a lo que te pregunte!”
Radovan abrio la boca, con la intencion de entretener a Iztok. Pero se asusto tanto de su severidad, que tragö šaliva.
“j Alli!”, mostro con la mano, “hacia poniente cabal-gue anoche. El caballo pacia mientras yo, sobre la silla, com-ponia una hermosa cancion. Al final probablcmente me dormi. No me alabo de que me guste cabalgar; pero si estoy sobre la silla, entonces quedo sentado, como si fuera uno, quiero decir, los dos uno: el caballo y yo. Cuando mi caballo relincho, abri los ojos, mire, la bilis se derramo por mis venas, de tal manera que todo lo vi verde. Porque vi primeramente la čara de... Tunüs. Estaba sentado junto al fuego y con 61 unos cinco o tal vez seis hunos. Los ca-balos pacian junto a fuego, por eso relincho el mio. Se apo-dero de mi tal ira, que baje de la silla y quise arrojarme so-Vre Tunüs. Pero volvi a encontrarme sin cuchillo, espada, ni punal en el cinto. Esta vez mi enojo y mi coraje fueron mi salvacion. Los hunos se levantaron de pronto, ensillaron, v se lanzaron tras mi caballo, que probablemente se asusto de la čara de Tunüs. La oscuridad era tal, que no distin-guciron si el caballo iba o no solo. En la llanura se. oia tocate, tocate, y yo me arrastraba sobre mi barriga entre los ar-bustos v las espinas. Hasta el alba me eseondi en un arbusto, medio vivo y medio muerto, pero los hunos no volvieron. Pal vez todavia ahora me persiguen. Pero yo, los engane y les engano mi caballo; porque se volvio sabio desde que yo lo jinetee.”
“iTras el!” se oyo la corta orden de Iztok.
Ya nadic escuchaba al juglar, que grunia, sc enojaha, sc acusaba de sed y de hambre. Dcbio buscarse solo de camer y de beber.
Pasaron dos horas.
De la fortaleza salieron los eslovenps, cabalgando bajos corceles tracios. Tras ellos iba una larga fila de caballos car-gados. Iztok vaciö toda la fortaleza. Sobre los caballos distri-
buyeron las armas, de las que habfa un gran deposito: escu-dos, yelmos, lanzas, alabardas, espadas, arcos y flechas, hon' das y balas de plomo. Hasta cincuenta caballos cargaron con el botln, de tal manera que se hundian. Arrearon consigo tämbien algunos bueyes, asi que no neccsitaron cargar sobre los caballos alimentos para sustentarse. Cuando el ultimo companero traspuso la puerta, Iztok arrojo un tizon encen' dido sobre un montön de paja y se alejo al galope. Muy pronto sc elevo del techo una espesa nubc de humo, se le-vantaron Hamas, la fortificaciön ardia.
Iztok cligiö dos soldados ancianos y tres heridos para arrear el ganado apoderado . Sospechaba que podia estar seguro de que no vendrian tras ellos desde Bizancio. Solo con el resto de los soldados decidiö ir en busca de Tunüs.
“^Radovan, te quedas con nuestros companeros? Mira, sobre los bueyes cuelgan pcllejos llenos.”
“No digo que no me vendria bien una gota de vino. Pero si vas a buscar a Tunüs, voy contigo. No quiero dejar de tener parte en la muerte de ese cola de vaca.”
“jHonor, honor!” exclamaron los soldados a Radovan.
“j Pero no tienes armas, padrecito!”
“El engano sirve para diez espadas!”
“jEntonces, adelante!”
Iztok espoleo al caballo, en el camino se levantö una nu-be de polvo, sus companeros quedaron atras.
La blanda hierba ardia bajo los rayos del sol saliente. Los eslovenos cruzaron las grandes estepas de la derecha y la izquierda del camino. Perseguian a los caballos hunos. Pero las huellas estaban confundidas, se cruzaban hacia el sur y hacia el norte.
“jSe escapo, min!” murmuraba Radovan sudoroso y cansado. Iztok envio por el camino a cinco de los soldados al eneuentro de sus companeros. £1 solo busco el lugar para pernoetar. Lo atraia un espeso hosquecillo de roblc cerca del camino. Se acercaron a el. Soltaron las riendas sobre los cuellos de los fatigados caballos. No hablaban; los vencia el cansancio y el sueno. Pero Radovan cantaba a media voz mo-viendo la cabeza. Cuando salieron de la fortificacion se habia colgado de su silla cuatro pellejos. Ahora se bamboleaban vacios junto al caballo, por eso el juglar cantaba, olvidado de su cansancio.
“Aqui”, dijo Iztok. “La hierba en la sombra no estd quemada por el sol; podran pacer todos los caballos. El bos-que nos dara lenas para asar el buey."
Los soldados sacaron los pies de las espuelas, algunos ya saltaron al suelo.
En ese segundo Radovan grito con ta n terrible voz, quc un escalofrio pašo por todos los huesos.
“jArrcmete, Iztok, arremete! j Tunüs!”
Entre los robles se veia un manto rojo.
Radovan se tiro del caballo como una bota de vino, en la, mano de Iztok relampagueaba la espada, los soldados des-vainaron sus armas.
El caballo de Tunüs quedo parado, como si estuviera plantado. El de Iztok se encabrito.
Sc cruzaron las tcrribles miradas de los ojos de dos valientes.
“jMucrc!”, exclamö Iztok y Ianzo su caballo contra el huno. Pero el caballo de Tunüs salto como un gato, rasgö el aire como un silbido; antes que el caballo de Iztok tuviera tiempo de volverse, Tunüs estaba sentado hacia atras sobre la silla, y huia, gritando:
“jArco, arco, arco!”
Del bosque salieron las cabezas de otros cuatro caballos y por si solos corricron tras Tunüs. Todos sus jinetes mon' taron a la carrera, tirandose sobre las sillas, prepararon los arcos y tiraron a la čara de los perseguidores eslovenos sus flechas envenenadas. Iztok sc dio cuenta en seguida que la persecucion era inütil. Los bajos y cansados caballos nunca habrian aleanzado a los hunos. A los eslovenos en camhio,
Radovan se asustč de la severidad de Iztok . . .
podia alcanzarlos alguna flecha y por el menor rasguno, la muerte segura. Detuvo el caballo y con un pequeno escudo sobre el brazo intercepto las flechas que lo aleanzaban.
“jNo pernoetaremos aqui!”, ordeno, cuando volvič al bosquecillo.
“Tam bien a ti se te escapo”, se dejo oir todo temeroso Radovan.
“<Tor qup gritaste mi nombre? Habria creido que somos bizantinos y sin temor se habria allegado bajo la espada. ; Adelante todos, al eneuentro de nuestros companeros!” Toda la noche siguič Iztok por la calle. Permitio solo un corto descanso para pacer y dar de beber a los caballos. Sabia bien que si habia en las cercanias algün campamento de hunos, Tunüs volveria con su caballeria y los extermi-naria. Por eso queria llegar al Danubio, sin descanso, aün durante la noche, asi que los caballos caian de cansancio. Si volvia el huno, sentiria los cascos de los caballos, veria en la oscuridad la larga fila en la calle, oiria el entreeruzarse de las armas cargadas, eso lo confundiria y como creeria que hay tantos guerreros como caballos, no se atreveria a ata-carlos.
Al amanecer, una niebla les cerraba el pašo.
“j Danubio!” murmurö Radovan.
“jEsta todavia el puente sobre el agua?”
“jNo est.i! Pero hay algunas anchas balsas y algunos botes en los que se transportan los hunos.”
“jEntonces a las balsas!"
“jLos caballos se arrodillan!”
“[Adelante! j El que caiga se quedarä!”
Cayeron diez caballos antes de llegar al rio. Se em-barcaron en las balsas, ocuparon los botes y remaron hacia la correntada.
Todavia no habian llegado a la orilla izquierda cuando vieron en la estepa negras e inquietas figuras.
“jLos hunos, los hunos!" iba de boca en boca.
Los eslovenos movieron con toda rapidez sus remos. Conducian las embarcaciones de manera que los largos palos crujian en las nervudas manos.
Se internaron cn las altas canas prccisamente cuando los hunos se acercaron a la orilla derecha.
Iztok miraba con frente sombria las huestes de Tunüs. Sabia que los hunos eran tan audaces y sus caballos tan buenos que eran capaces de pasar a nado el rio. Y era cierto. Unos qumee jinetes hunos gritaron extranamente en las orejas de los caballos, y al segundo los salpicö el rio con su blanca espuma y el agua cubrio sus lomos.
“jLas flechas!", grito Iztok y de un salto se coloco junto a los caballos que estaban cargados zon arcos y flechas. Tomo el arco mas grande y se coloco la pesada aljaba sobre la espalda.
VSEM PRIJATELJEM IN ZNANCEM
sporočava žalostno vest, da so umrli najina ljubljena mati MARIJA GOLOBIČ v Krašnjem vrhu, št. 6, Radoviča pri Metliki. stara 58 81et.
Novica je prišla do tete Katarine Ger-šič v Sev. Ameriki in pove, da so mati umrli v oktobru.
Doma žalujejo za njo najin oče Marko
Golobič, sestri Karlina in Ivanka in brata Lojze in Franc, ki je najmlajši in ima
16 let.
Posebno pa žalujeva midva, ki nama ni bilo dano. da bi ljubljeni materi ponudila čašo mrzle vode v njeni bolezni. Doma zapuščajo rajna mati tudi 4 vnuke in snaho.
JOŽE in MARKO GOLOBIČ. Loma Negra.
Maša za rajno bo 11. marca na Ave-llanedi.
MOJ BOG, MOJE VSE!
Tvoje, moj Bog, je neskončno bogast.w kakor je moja potreba brez dna.
Ne pogasi je sveta vse bahaštvo lakote, žeje duha pa srca.
Vem, izobilje Tvoje razkošno, da se razda nam, čaka željno in siromaštvo moje neznosno kliče Te, čuj. hrepeneče plašnč!
Duša Te čaka, nikar ne odlašaj, da razsvetliš ji nočno tem6, čaka sreč Te, nikar ne odnašaj.
Tebe ljubiti želi še samo.
Kdo premostil mi bo brezdna široka, Kdo odstranil bo ovire strašne?
Mene usmilil se kdo bo, otroka, če oddaljim se od prave stezč?
Ah, saj morja preširoke globine šibke ne zmorejo moje moči, strme za mene gorovja pečine so previsoke! Ti me podpri!
Tvojo Ljubezen žeja po meni, vse moje bistvo pa Tebe želi, s silo na sebe Ti me prikleni,
Bog. moj Gospod, moje Vse bodi Ti!
K E I !
Ah, — bratje moji! —
Kamor pogledam, vse polno krvi!
Krvavo je poljsko cvetje.
Krvavi so morski valovi, iz krvavih oblakov kri škropi.
In vaši obrazi? — Kako so spačeni!
Še v vaših očeh vidim kri.
Krvava so vaše pesti, krvave so vaše rokč.
Vsi li krvavi madeži
nas kot ogenj razjedajo
in vsi ti potoki krvi
domove nam vsem izpodjedajo.
Po maščevanje
vsa ta kri v nebo kriči.
Da bilč bi le sanje vse te grozote, že preveč bild bi strahote za, ubogo človeško sreč.
In ta kri? — Je kri naših bratov.-------
Gorjč nam! — Gorje!
In to kri? — So prelili naši bratje.
Gorjč nam! — Stokrat gorjč!
Kdo bo izbrisal krvave te madeže?
Kdo bo zajčzil plamene teh groznih
strasti?
"V noči božični se Dete rodi, oj, tam v Betlehemu, po Detetu tem le spet mir zažari človeštvu prav vsemu."
"Ah, pridi in hiti nam vsem na pomoč!" Src naših te, Jezušček, kliče prevroč spev žalosti tihe, boleče, prebridke in grenko skelečo:
Daj, zbriši nam strašno vse naše dolge in dvigni iz krivde prekletstva nas vso! Ti, Dete iz raja, nas uči ljubezni, sovraštva ozdravi nas gadje bolezni, ti reši pogube nas, da ne poginemo, da ne utonemo v morju strahotnega, v morju krvavega zla!
David Doktorič.
IPOASSOVAILEC
LE POČASI!
Brali smo poročilo, da so "slovenski domobranci v nemških uniformah" prisegli . Hitlerju. Neprijetno je dimilo to poročilo vsakoga. Vemo pa, da moramo vsako poročilo, pa naj bo že ugodno ali neugodno, sprejeti z rezervo in bomo šele s časom v položaju, da pravično sodimo o dejstvih, ko bomo zvedeli vse okolnosti.
Te dni smo dobili nekaj pojasnil glede tega: To je res, da se je 20. aprila 1944 vršila nekaka prisega, toda ne Hitlerju in ne Nemcem. . .
Slovenski narod je bil postavljen pod alternativo, ali bodo vse možke odgnali na prisilno delo v nemške fabrike in v koncentracijske tabore, drugi narod pa bo večinsko pregnan iz svojih domov, ali pa sodelujejo z vzdrževanje reda v Sloveniji, kar pa seveda pomeni boj proti partizanom Tako so bile ustanovljene slovenske domobranske čete, katere so si nadele nalogo, da branijo slovenske vasi in svoje domove pred požigom in ropom. Oborožili so jih seveda Nemci. Za prisego je bil dolg boj in so besedilo tako prilagodili, da ni nikaka prisega, da bodo "podpirali Hitlerja", pač pa da bodo branili svoje domove, Slovenijo in vero proti komunistom .
Od tukaj se vidijo nekaterim te stvari kot "izdaja" in obosojajo tako obnašanje kot kolaboracionizem. Tam doma pa sto-jč te stvari drugače in zato nimamo mi tukaj pravice, da obsojamo naše brate, kateri bo se v tako usodni alternativi odločili zato, da raje krvavč doma, kot pa da bi dali svoje delavne roke Hitlerju in za vedno zgubili svojo ljubljeno domovino
DR. KUHAR
ki je bil nekoč urednik “Slovenca" in je sedaj z jugoslovansko vlado v Londonu. kjer je vršil posle poslanika pri poljski vladi, jo 19. januarja podal ostavko na to mesto.
ŠUBAŠIČEVA VLADA se pripravlja na povratek v Beograd. Dela se na to, da se v kratkem povrnejo v domovino vsi jugoslovanski diplomati, kateri so ob nemškem napadu pohiteli v tujino, da tamkaj Jugoslavijo predstavljajo. Obstojajo pa gotove težave, ki uresničitev vrnitve zadržujejo. Tito ni jako pri volji, da se vsem dovoli povratek.
BEGUNCI IZ SLOVENIJE
Sedanja politična napetost v domovini, ki jo posledica borbe med partizani in domobranci, ustvarja pereč problem za
Los obligaron a entrar al agua, con estrepito, aplastaban las canas y se arrastraban hasta la costa. Los heridos quc teman las manos vendadas, los arreaban d d rio, con fuertes ruidos y a latigazos.
En eso se acerco tanto el mas audaz huno, que Iztok preparo una flecha. Sc rasgo el airc, el jinete agitö las manos y se hundio en las olas.
Revoloteo el manto rojo bajo los rayos del sol mananero.
Los hunos que quedaron sobre la orilla gritaron, dieron vuelta a los ocaballos y desaparecieron en el pasto. Tambien los nadadores se volvieron y huyeron.
“jJa, ja, ja!”, rio Radovan a carcajadas, quc se deslizo de un monton de barro seco, donde se habia refugiado con gran temor. ‘d;Por que hui'.s, perrds? j Vengan, ahora cs la bora de que nos midamos!”
Al tcrcer dla despučs del pašo del Danubio ya se reunian en el castillo todos los caudillos que no habian ido a la gue-rra fratricida y aprobaban a grandes gritos los planes de Iztok.
Tambien Radovan estaba en conscjo, pero no con los hombres sino con las muchachas. Les contaha tantos espantos de Bizancio y del camino, menda con tanta seguridad de sus inalcanzables hcrculeas tareas, que quedaban despavo-rtdas y asombradas. Les conto maravillas de la novia de Iztok, Irene, y afirmo que el mismo dia en que el valiente hi jo de Svarim tračna a la diosa de la hermosura al castillo, con seguridad el sol se apagaria de asombro, todas las muchachas sc eseonderian de vergüenza en los mas oseuros rincones y siete nochcs llorarian sin parar de palida envidia.
Traducciön de DARINKA ČEHOVIN.

bodočnost slovenskega naroda. Iz Rima poročajo, da je mnogo tisoč Slovencev, kateri bodo morali zapustiti domovino, kadar prevlada Titova struja. Sedaj so dela na tem, da sc za tiste ljudi pripravi prostor, katerega iščejo v Ekvadorju in Kolumbiji. Teh beguncev bo mnogo tiso-čev.
V ROJANU V TRSTU je spet stopil na svoje mesto slovenski kaplan ANDREJ GABROVŠEK, ki jo bil doslej interniran v Como, kakor javlja dr. Lojze Kralj.
IZ JUŽNE AFRIKE — KERPELJE
Družina Branko, 20 let star iz Kozjane, Vatovlje pri Herpeljah je pisal svojim sorodnikom v Rosariju pismo iz Južne Alri-lte dne 31. avgusta. Takole pravi:
Razmere doma so se dosti spremenile. Vse ne vom, a vem da je vse drugače. V naši vasi so fašisti več hiš porušili. Moj oče in veliko mladih fantov so internirani. Sedaj sem vojak maršala Tita. Pred 5 meseci sem bil v Kairu, sedaj sem tu v Južni Afriki. Dokončal sem že kurz angleškega jezika in sem sedaj v letalskem tečaju, da bom pomagal rešiti domovino. Tukaj nas je 60 Slovencev. Kraji so zelo lepi. . Pozdravlja nečak Branko.
IZ ALŽIRA IN MATERIJE (Artviže)
Brat in sestra, ki živita v Santa Fe, sta dobila iz Orana (Alžir) pismo od Karla Stančič, katerega so dobili Amerikanci v Siciliji. Tole pove pismo pisano 15. okt.
Imam so dobro. Nič mi ne manjka, zato mi ni treba nič pošiljati. Bil sem bolan, pa so me Amerikanci ozdravili. Prav tako so delali z mano kot s svojimi. Tukaj delam za domovino kot kaplar. Od doma že dve leti ne vem nič. — Karlo Stančič.
Zanimivo je, da pišejo taka pisma v brezhibni slovenščini mladi fantje, ki se doma niso nikdar učili slovensko.
| ANTON VOLK. star 42 lot je postal 21. jan. žrtev smrti. Že več časa je bolehal na raku. Doma je bil iz Suhorja pri Košani. V Rosariju ima dve poročeni sestri. Sveta maša za rajnega je bila v Rosariju 12. febr. in jo je daroval č. g. Hladnik. Častite sestre so pa med mašo lepo zapele.
LUKA PRINČIČ star 86 let je zapustil ta svet v Parana v novembru. 67 lel je iskal sreče po tej deželi, pa je v revščini našel smrt . Razkropljena njegova družina nemara niti ne ve za smrt očetovo, kateremu so za pogreb poskrbeli rojaki.
•j- JAKIN MARIJA, mati vojnega kurata Esteban Jakin, je dokončala svoj tek 23. febr. 1944. v Parand. Že večkrat je potrkala smrt na njena vrata, dokler jo ni slednjič požela.
Rajnica je bila pri vseh rojakih v Parand zelo priljubljena. Rojena je bila v Cerovem.
NEVARNO SE JE PONESREČIL FRANC KLEPIČAR, zaposlen pri teelfonu v Rosariju. Pri delu je padel 9 m globoko raz telefonski drog in obležal s trikrat zlomljeno roko in občutnimi notranjimi poškodbami. Star je 42 let. oženjen in ima dva otroka. Njegovo zdravje dobro napreduje. Zdravi se v Sanatorio Američane.
GOSTILNO SO PREVZESLI ROJAKI Milka Vidmar, por. Snidaro z možem in sestro Marijo, vdovo Furlan (iz Črnič) so prevzeli gostilno pri '"Puente Perez" malo naprej od Barrio Godoy.
SLOVESNOST V ROSARIJU Nekaj prav lepega je bila nedelja 11. febr. v Rosariju. Na pobudo gospoda kon-
zula Rubeša se je ob priliki obiska g. kaplana Hladnika napravila sv. maša v cerkvi la Merced v Saladillo. Zbralo se je 150 naših ljudi. Med sv. mašo so prelepo zapele naše sestre. Gospod župnik in drugi domačini so bili kar očarani ob naši prekrasni pesmi.
DOSEŽENO SODELOVANJE V Rosariju je po prizadevanju naših modrih rojakov, posebno g. konzula Rubeša in Sigulina, točasnega predsednika meddruštvenega odbora. Toplikarja, Kastelca in se drugih prišlo do “koordinacije" dela za pomoč domovini. Žal še niso odstranjene vse težave, pa je vendar upati, da bo načrt uspel. Stvar je zelo
Obrazi iz Alte Gracije.
Pepca Furlani je označena s f. Lani je bila še pri polnem zdravju. Letos jo krije črna zemlja.
pomembna, kajti v provinci Santa Fe živi lepo število prav premožnih Jugoslovanov, ki bodo kaj zmogli v prid domovini, če se bodo zato odločili.
KRST. Krščena je bila v Rosariju Nor-mica Sluga.
PISMO IZ AFRIKE
Edvard Kukanja v Kordobi, doma iz Malega dola pri Komnu je dobil že troje pisem od 32 letnega brata Gabrijela, ki je sedaj v Afriki. Že 1941 je bil odpeljan z doma in je delal na Siciliji, kjer je bil zajet. Sedaj dela kot mehanik v ujgoslovanski osvobodilni vojski in prejema enako plačo kot vsak angleški vojak. Prav zadovoljen je in ne potrebuje ničesar drugega kot kako besedo napisano v tolažljiv pozdrav od svojcev.
Zadnje pismo je bilo pisano 31. okt.
RAŠICA — SLOVENSKE LIDICE
Onstran Save, blizu Šmartno pod Šmarno goro stoji na strmem bregu vas Rašica. katera je bila 12. sept. 1941 do tal požgana, mnogo prebivalcev postreljenih, drugi pa so bili odgnani v Srbijo. Povod nemškemu divjaškemu nastopu so dali četniki, ki so se skrivali tamkaj v nedostopnih podzemskih jamah in so se Nemci zato maščevali nad vasico, ki je imela kakih 20 hi.š in je bila priljubljena izletna točka za Ljubljančane, kamor ni bilo 3 ure hoda. Tej prvi grozovitosti jo sledila nato še cela vrsta vasi. Poročilo očividca končava takole:
Enako žaloigre pa so se odigravale tudi v večih krajih Slovenije. Selca v Poljanski dolini, Kokrica v Kokriški dolini. Češnice v Moravčah itd. Tako je bilo na Gorenjskem do septembra 1942. opustošenih okrog petnajst vasi. Na Dolenjskem pod Italijani pa nad 70 vasi in nešteto ljudi, saj so jih na Gorenjskem
v Begunjah postrelili v enem dnevu ISO,-potem pa še vsak dan po 4, 6, 12, 18. Ta števila so bila različno razglašena po plakatih, ki so jih raztrosili Nemci ljudem v strah. Mnogo pa so jih postrelili, katerih imen niso razglasili. Pravijo, tisti ki so bili zaprti v Begunjah in izpuščeni na svobodo, da jih leži za gradom ob kaznilnici 300 v eni jami; imen teh niso nikdar razglasili.
Tako je krvavel naš narod in še krvavi. Ljudje silno težko pričakujejo anglo-ame-riških čet, da bi jih rešile teh trinogov. Komunistov pa ne marajo, ker bi pod njimi nastala ravno taka morija.
Tu sem vam samo na kratko opisali življenje in trpljenje naših rojakov v domovini. Lahko pa bi napisal še več, kar celo knjigo. Pozdravljeni.
RDEČE ZVEZDE V BEOGRADU Beograd. — Ameriška časnikarka Elea-nor Packard poroča iz Beograda, da je po Beogradu povsod videti znake z rdečo zvezdo, ruski znak kladiva in srpa ter slike maršalov Stalina in Tita, nikjer pa ni videla slike predsednika Roosevelta in samo eno sliko premij er j a Churchilla.
Kolikor je na zunaj videti, so beograjski meščani bolje hranjeni in oblečeni kot pa so Italijani v mnogih italijanskih mestih.
Rim. — Eleanor Packard, ameriška vojna poročevalka, je prispela z ruskim letalom v Rim iz Beograda, odkoder je morala odpotovati na ukaz jugoslovanskih oblasti. Poročevalka je rekla, da jugoslovanske oblasti niso bile zadovoljne z njenim poročilom, v katerem je sporočila, da je videla v beograjskih izložbah samo slike maršalov Stalina in Tita, pa skoro nobenih slik predsednika Roosevelta in angleškega premierja Churchilla.
PISMO SLOVENSKEGA
UJETNIKA
“Draga gospa Elena.
V prvi vrsti mojega pisma vas lepo in srčno pozdravim vas in vso vašo družino. Nadalje vam sporočam, da sem prejel vaše pismo in priložena dva dolarja. Prav lepo se zahvalim vam in gospodu župniku, ki sta se usmilila nepoznanega prijatelja.
Draga gospa, v pismo ste me vprašali, če mi je poznana Postojna. Da, znana mi je. V Postojni sicer nisem bil, a tam blizu pa večkrat. Jaz sem iz okolice Trsta, blizu Herpelj - Kozine, če so vam kaj znani tisti žalostni kraji, kjer so ljudje strašno trpeli.
Kaj se je zgodilo tam, ko so mene odpeljali Italijani, ne vem nič več od leta 1942. Italijani so nas pobrali in odpeljali vse moške od 15. do 55. leta proč od naših družin. Najprej so pobrali vse iz Trsta, Gorice, Reke, Pole, Udine in nas internirali v Italiji. Bilo nas je na tisoče. En tisoč mladih fantov starih 15 in 16 let so postrelili Nemci in fašisti leta 1943 meseca maja blizu Ankone.
Draga gospa, kolika žalost je za tiste matere, ki ne vedo za svoje sinove ali so še živi ali mrtvi. Za tiste fante ne vedo njih starši. Če so vam znani kraji okrog Bistrice in Trnova, tam so tudi dosti družin pokončali. Leta 1941 so na dan Svetega Rešnjega Telesa zažgali 12 vasi. Krog desete dopoldne so pridrli fašisti in dali ljudem deset minut časa, da si vzamejo s seboj kar morejo nesti in potem vasi zažgali. Ista nesreča ie zadela tudi še mnogo drugih vasi blizu Gorice in Vipave in na Krasu.
Z Bogom
Pvt. Maršič Rudolf,
ZAHVALA
Vsem prijateljem in znancem izrekava naj iskrenejšo zahvalo za izraze sožalja, katere ste nama izkazali ob priliki obletnice nepozabne IRENE, najprej s tako obilno vdeležbo pri sv. maši in nato tudi ob grobu.
Posebno zahvalo g. Hladniku za sveto mašo in lepe besede in pevcem za njihov trud in lepo pesem.
Ob britkem spominu na nenadomestljivo zgubo nama je v veliko tolažbo sočutje tolikih src blagih rojakov.
Naj vam vsem Bog povrne te izraze ljubezni.
CIRIL in KATARINA JEKŠE.
NOVE BOLNICE V SLOVENIJI.
Kmečki glas 4./IV. 1944 javlja, da deluje v TREBNJEM že 3 mesece civilna bolnica, ki je imela od kraja 25 postelj v štirih sobah. Bolnico vodi bivši primarij ptujske bolnice. Najbrže je sedaj bolnica že povečana.
TUDI V BELI KRAJINI je bila na podoben način ustanovljena, civilna bolnica a ni navedeno kje. Obe bolnici sta bili ustanovljeni po prizadevanju civilnih oblasti v osvobojenem ozemlju.
MATAJEV MATIJA
"Plevela je malo preveč!" je umoval Matija. “Pa kaj pomaga, če ga izrujem, ga zraste v kratkem še več. Zdaj pa grem Dimko past."
Coklal ie k bornemu helvu, odrinil vrata brez kljuke, nagnil oglato glavo in stopil k svoji kravici. Čmordeča buša je bila majhna, slabotna, navidezno skromna in pohlevna — toda Telebanove! so trdili, da je ni tako poredne, razuzdane krave nikjer na vsem božjem svetu ne, kakor je Matejeva šavra. Zlasti urno-golke Telebanovke so rade polagale Dimki vsa grda svojstva goveja na suha rebra; oponašale so ji, da je požrešna, jalova, potuhnjena, lahkomiselna, divja, hudobna, bodljiva, bezljava. Opravljale so jo, da je zanikarna kakor za molžo, tako za vprego in mesarja. Čim bolj pa so sosedje črnili njegovo gavro, tem rajši jo je imel Mataj. Večkrat se je moško potegnil za čast obrekovane govedine — pa so se mu le smejali in natolcevali kravišče še huje.
Dimka je pozdravila svojega gospodarja z zamolklim mukanjem.
“Dobro jutro, Dimka!" ji je odzdravil prijazno in jo počohal med zakrivljenima kratkima rogovoma. “Ali si že tudi pokoncu? Pridna, Dimka! Pa pojdi malo z mano vunkaj, da ti ne bo dolgčas na samem!"
Odvozlal ji je debeli konopec in jo gnal pred kočo na grič. Vrv si je omotal okoli levice, legel v travo in zrl doli v vasico.
Mirno in tiho je samovalo Telebanovo, kakor bi bilo vse pomrlo tam doli. Le včasi se je oglasil petelin, so zakoko-
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi I Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLD AN 4844. Tel. 69-1861
dakale kokoši. Lesne bajte, krite z orja-velo slamo, postavljene križkraž ob potoku, so radovedno gledale iz zelenja v mladi dan, kakor bi pričakovale, da do-žive po tolikih letih vendar že enkrat kaj novega.
Vaščani so bili odšli na delo. Po polju, po oranicah, med kozelci se je tu-patam zasvetila bela srajca. Daleč z doma Telebanove! niso hodili radi. Nerodna tegotna pot je vodila iz tega zapuščenega zahribja. Po leta in leta ni bilo semkaj nobenega tujca, nobenega hribolazca, nobenega kolesarja, niti kakega krošnjarja. Vsako leto nekajkrat so gnali Teelbanovci svojo živino na sejem v oddaljeno Zaplano; tja so hodili tudi v cerkev in si nakupovali vsega potrebnega, česar jima nista mogli dati njiva in hosta. O življenju in novodobnem napredku modernega sveta niso imeli nepokvarjeni hribovci niti najmanjšega pojma. Životarili in kmetovali so v svojem gorskem zakotju prav tako kakor njih dedi in pradedi. Čudovito trmoglavo so se podpirali v prastari zabitosti in pazili strogo, da se ne bi kdo izmed njih vendarle kod nalezel sumnih novotarij, ki so včasi kaj slišali o njih in ki so se jim zdele samo lažnive pravljice in bajke iz devete dežele. Kakor časnike tako so zaničevali tudi poučne knjige Družbe sv. Mohorja. Pratika jim je bila edini vir vse modrosti in učenosti.
Matajev Matija je ležal na tleh, se upiral ob komolca in mežikal v solncu. Dimka se je mirno pasla, včasi topo pogledala svojega gospodarja, močno zasopla in zopet mulila rosno travo. V hosti so prepevali kosi in se oglašale kukavice. Mataj se je leno iztegoval po zemlji in ni mislil ničesar.
Nekaj časa se je Dimka dostojno vedla na paši. Hkrati pa je privzdignilo glavo, sukala oči, zasopihala in poskočila v stran. Konopec se je odvil z Matijeve roke in krava je s povzdignjenim repom zbezljala po trati proti vasi.
"Počakaj, Dimka, stoj, Dimka!" je kričal Mataj in se skobacal na noge. "Nikar mi ne sili doli v vas, koder so sami tvoji sovražniki! Nazaj, Dimka!"
Ali svojeglavna Dimka ni marala za te dobrohotne opomine. On je skočil za njo, toda na sredi griča se je spotaknil ob kamen in težko telebnil na tla.
Begunka je bila kmalu v vasi. Pred bajto obvdovele Kobacajeve Mice so bila vrtna vratca odprta in predrzna buša je smelo lomastila na tuj svet. Kobaca-jeva Mica, vsa mrtva na solato berivko,
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO
Kovinska vrata, balkoni, Izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DB LOS ESC AS »021 Telef. 61-6184.
KOVINSKA OKNA IN POLKNA
FE ANO BANDELJ
Construccion de Monumentos en los Cementerios PLAČAŠ DB BRONCE
JUSTIN MARUŠIČ Garmiendia 4947 U. T. 59-4318 La Paternal
ČASA JUSTO
ROJAKI V ROSARIO IN PROV. STA. FE
Če potrebujete
URADNE PREVODE
vaših krstnih, poročnih in drugih listin (posebno za dijake in dijakinje za srednje šole), obrnite se na našega prevajalca (Traductor puhlico judicial), ki vam uredi vse dokumente za vstop v šolo in osebno izkaznico (Cčdula de Identidad). Calle SAN LORENZO 937 Rosario
jo je negovala malone nat vseh gredicah. Pa tudi Dimki je bila jako po godu; slastno in hlastno jo je začela hrustati s pravo kravjo požrešnostjo. Vendar se ni gostila dolgo. Mica Kobacajka, drobna, krivogleda ženica z zakrivljenim nosom, s širokimi, tankimi ustnami in z ostna-tim obradkom, je kmalu uzrla kosmato grešnico.
"Matajeva šavra, oh, oh!" je kriknila, se prijela z obema rokama za pisano, pikasto ruto, zavozlano na tilniku in se podvizala na vrtec. "Le čakaj mrha zanikarna, nemarna! Mi ne gre? Jaz ti jih že dam, jaz. Oh, moja berivka, moja berivka!"
Izruvala je medpotoma dolgo fižolovko iz rjave prsti, da bi kaznovala bušo. Zdajci je prisopihal tudi Matajev Matija na kraj nesreče in proseče povzdignil svoj glas:
“Stoj, Mica Kobacajka! Kaj hočeš moji Dimki?"
Srdita vdova pa je cvilila v en dušek: "Moje berivke se je lotila nesramna pri-tepenka! Ubijem ti jo!"
"Oh, Mica Kobacajka, prizanesi moji Dimki! Dimka, reva, včasi tudi rada sne kaj dobrega! Ne zameri ji!"
Hudi Mici pa te in take mile prošnje niso segle do srca. Ko je Dimka uganila sovražne namene razjarjene žene, je iz-nova vzdignila rep in jo ubrala prav mimo svojega zagovornika z nevarnega kraja. Mica pa, vsa rdeča od prehude jezice, je naskočila kravjega variha. Kakor srednjeveški vitez svoj meč, tako je ona oberoč zavihtela svojo prekljo. Da bi otel svojo preljubo uro preteče nevarnosti, se je Mataj okrenil in ujel Kobacajkin buzdovan s svojo široko roko. In dočim se je ona penila od jeze in poizkušala, da bi mu izvila bat, jo je on miril in tolažil, rekoč:
"Ne bodi no taka, Mica! Nikar se ne jezi, no! Odpusti moji kravi in meni, obema! In spusti fižolovko! Kaj pa, ljuba Mica, če bi ti bile berivko izpodjedle miši, ali če bi jo bile obrale gosenice ali razkavsali vrabci ali pobila toča? Zdaj je že, kar je, kajneda, Mica? Usmiljena bodi, dobrega srca in dobre volje, da te bo Bog vesel, Mica! In zakaj, Mica, tako naj te vprašam, zakaj nisi zaprla vrat?"
(Nadaljevanje)
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires prvi slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte ln proračune za hiše ln vse druge stavbe, vodi vsa zidarska ln stavbarska dela. ln daje firmo.
Av. FRANCISCO BEIRO 6327-31 Bs. Aires. — U. T. 60—0277. Villa Devote
Krščanska socijalna načela
PLAČA BODI ČLOVEKA VREDNA
Na tem mestu se dotaknemo stvari zelo velikega pome' na, katero je treba prav razumeti, da se ne pregreši na eno ali na drugo stran. Način plačila se namreč določuje s svobodno pogodbo; tako se zdi, da je gospodar podjetja, ko je plačal pogojeno plačilo, poštenosti zadostil in da ni preko tega ničesar dolžan. Le tedaj bi se zgodila krivica, če bi se ali gospodar branil dati celotno plačilo, ali delavec ne bi hotel storiti v celoti dolžnega dela. V teh — izven teh v nikakih — slučajih, bi bilo pravično, da državna oblast po-seže vmes, da vsakemu ostane njegovo pravo neokrnjeno.
Temu dokazovanju pravičen presojevavec razmer ne more lahko in ne v celoti pritegniti, ker ni z vseh strani dovršeno; manjka mu namreč nek odločilen del utemeljevanja največje važnosti. Delati se namreč pravi, truditi se za pridobivanje stvari, ki so potrebne za različne življenjske potrebe in zlasti za vzdrževanje samega sebe. “V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh.” (1 Mojz. 3, 19.) V človeku ima torej delo tako rekoč dve znamenji po naravi prirojeni, namreč, da je osebno, ker je delovna sila navezana na osebo in je povsem last nje, od katere se uporablja in v katere korist je zrasla; nadalje, da je potrebno iz tega vzroka, ker človek potrebuje sadov dela, da si vzdržuje življenje. Vzdrževanje življenja pa ukazuje narava bitij sama, kateri moramo biti prav posebno pokorni. Gotovo pa, če se oziramo na delo samo z one strani, v kolikor je osebno, ni dvoma, da je delavcu svobodno obseg pogojenega plačila nižje določiti. Kakor namreč z voljo vrši delo, tako more z voljo biti zadovoljen z nizkim ali sploh nobenim plačilom za delo. Toda zdaleka drugače je treba soditi, če se s pojmom osebnosti združi pojem potrebe, ki ga ne moremo sicer dejansko, pač pa miselno od onega ločiti. V resnici je skupna dolžnost posameznikov, vztrajati v življenju, in zločin, se tej dolžnosti odtegniti. Iz tega nujno izvira pravica do pridobivanja dobrin, s katerimi se življenje vzdržuje. Do zaloge teh dobrin pa vsakemu, tudi najnižjemu, more pomagati le Z delom zaslužena plača. Bodi, da delavec in gospodar soglašata v mnenju in izrečno glede velikosti plačila, vendar ostane vedno tu nekaj od naravne pravičnosti, kar je več in bolj staro, kakor prosta volja pogodbenikov, namreč, da mora plačilo Zadostovati, da hrani delavca, sicer varčnega in dobrega značaja. Če bi pa delavec, prisiljen po potrebi ali nagnjen radi strahu večjega zla, sprejel tršo pogodbo, ki bi-jo moral sprejeti, čeprav bi ne hotel, ker bi bila naložena od gospodarja^ ali delodajalca, bi bilo to podvrženje sili, proti čemer pravičnost glasno ugovarja.
Vprašanje o pravični plači je tako obširno, da ga samo po sebi umevno tu ni mogoče izčrpno obrav-navath Dotakniti se hočemo tu le nekaterih poglavitnih točk, po katerih se mora ravnati delavska plača, ako hočemo, da je pravična in človeka vredna. Pred-
vsem moramo tu zavrniti misel nekaterih, da so dan-anes plače pravične, češ, saj se delavci sami prosto zavežejo, da hočejo za to plačo delati. Ta misel je pogrešena in tudi krivična, kakor dobro poudarja pa-Pez Leon XIII. Ako človek strada, je drage volje in z veseljem vsako hrano, pa naj bo še tako slaba. S em pa še ni rečeno, da je ž njo zadovoljen, ali, da je to dosti za človeka, ako ima le košček kruha in malo vode. Ohraniti si pač more človek s to hrano življenje, ne more pa preprečiti, da ne bi telo hiralo in končno podleglo radi premale in nezadostne prehrane. Prav taka je z delavskimi plačami. Brezposelni je stradal. ° 1 službo, z vsako plačo je zadovoljen, zato, da ne-o l ° manj strada, ali sploh more ohraniti svoje te-sno življenje. Nihče pa ne more reči, da je taka plača res človeka vredna.
Pravtako se plača ne sme ravnati po razmerju e Ponudbo m povpraševanjem. Ponudba in pov-
praševanje se lahko poljubno, umetno dvigata in znižujeta, zato sta to preveč negotovi točki, če bi se pri odmeri plačila ravnali po načelu ponudbe in povpraševanja se lahko zgodi, da bodo plače tako nizke, da ne bi zadostovale niti za ohranitev golega življenja. . .
Ako pravimo, da mora biti plača res človeka vredna, tedaj mislim tu na življenje delavca, bodisi ročnega ali umskega, kakor si ga pameten človek sme želeti. Ne mislim tu na kakega pijanca ali potratneža sploh, ker takemu tudi največja plača ne bi zadostovala, a prav tako ne mislim na delavca, ki bi bil izredno skrben in varčen. Res se dobe tudi taki delavci in delavke, ki se jim človek mora čuditi, kako morejo s tako skromnimi sredstvi shajati, toda to so izjeme. Za merilo tu ne smemo jemati človeka izredne skromnosti in skrajnega samozatajevanja, ampak povprečnega človeka. Ako torej pravim, da mora biti plača človeka vredna, mislim tu na plačo, ki omogoča delavcu stanovanje, ne v kaki kleti ali baraki, ampak pošteno, zračno in zdravo stanovanje, prav tako primerno hrno in pošteno razvedrilo, z eno besedo: vse, kar je potrebno za povprečnega človeka. Biti mora plača tolika, da si lahko prihrani nekaj za čas bolezni, starosti ali kake podobne nezgode.
Edino merilo za odmero pravične plače more biti pravičnost in sicer ona naravna pravičnost, ki se ozira na vse podrobnosti, na vse razmere in posamezne okoliščine.
Ozirati se je treba na predidoče izdatke in trud, ki so bili potrebni za poklicno izobrazbo in izvežba-nost.
Treba je upoštevati količino in kakovost dela, ne samo obdelano tvarno snov ali delovni čas, ampak tudi pomen in važnost dela, potrebo in korist dela ter odgovornost in vplivno moč posameznega dela.
Zakon pravičnosti dalje zahteva, da se odmera plače ozira na obnovitev izrabljenih moči, na potrebni počitek, ki je vir nove delovne moči. Plača ne sme biti individualna (za posameznika preračunana) ampak družinska.
Pri plači se je treba ozirati tudi na posebne nevarnosti za zdravje in življenje, ki so s kakim delom združene; ozirati se mora končno tudi na dobo dela-nezmožnosti, bolezni brezposelnosti itd. Vse to zahteva že naravno pravo.
Kakor že večkrat, papež tudi tu povdarja, da delo ni blago, da delavec svoje delavne moči ne more prodati, da je delo osebna lastnost človeka, dana mu za to, da si pridobi potrebno za življenje. Delavska pogodba torej ni kupna pogodba, tudi ne najemninska pogodba ampak družabna pogodba; to se pravi delavec in delodajalec tvorita družbo, da bi skupno proizvajala nove gospodarske vrednote, ki si jih primerno svojemu delu med seboj razdelita.
Iz več razlogov je ta delitev težka, vendar pa ni neizvedljiva. Težava je predvsem v tem, ker se pro-izvajane gospodarske vrednote ne dele v blagu, ampak v denarju. Plača je torej odvisna od cene. Težavno je dalje natančno določiti v kakem razmerju stoji delo delavca in obratovodje. Ali je v resnici obratovodja prispeval pet- ali desetkrat toliko k delu kakor de-lavec? To je seve različno pri posameznih obratih. Težavno je končno določiti življenjske potrebe posameznih sodelavcev pri obratu, ki so prav tako različne z ozirom na različno njihovo delo. Vse to se more upoštevati pri delu in tudi pri ceni dela, ki končno ni drugega kakor prisojenje pravic do drugih dobrin, ki si jih je s svojim delom zaslužil. V praktičnem življenju te na videz res težke probleme lahko mirno prepustimo strokovnim organizacijam, ki so v prvi vrsti zato poklicane.
ZAHVALA ROJAKOM
23. febr. sem se srečno vrnil s potovanja, na katerem sem obiskal naše v Rosariju, Par and. Santa Fe in v Cordobi.
Povsod sem bil prijazno sprejet kot vselej in obiskal vse rojake, katere sem mogel in katere sem doma našel.
Vsi tisti so poravnali naročnino za D. Ž. in večinoma tudi prispevali kaj za tiskovni sklad, oziroma za strošek potovanja. Tudi naročnino za Slovenski list so večinoma izročili in je sedaj že v rokah uprave. Vsem najlepša zahvala.
Tisti, katerih nisem dobil doma naj pa svoj dolg poravnajo po pošti, ker sicer bomo morali revijo ustaviti. Pošiljanje denarja po poštnem bonu je čisto enostavna stvar! Vsak naročnik pa ima menda vendar toliko vesti in dostojnosti, da bo svojo dolžnost spolnil.
Posebno zahvalo moram sporočiti g. konzulu Rubešu v Rosariju ter bratrancem Janezu, Micki in Kristini Čuk in njenemu možu za gostoljubno streho in začasni dom za dneve mojega bivanja v Rosariju, nadalje se zahvalim vsem, ki so imeli na skrbi priprave za sveto mašo, posebno sestram, ki so tako lepo zapele. Posebna zahvala tudi Eugenu Kurtinu, pri katerem smo imeli tako prijetno kosilo na dan rosarijskega
praznika.	a
V Parand sem dobil začasni dom pri Persoljcvih v Cčrdobi pa pri prijatelju Bartolu Francetu, ki mi je bil kljub prometni krizi tudi z autom na razpolago za najvažnejša in neizogibna pota. 11. iebr. je bila sv. maša v Cordobi in precej dobro obiskana. Kosilo je bilo tisti dan pri Jazbecu.
Ves čas potovanja sem imel ugodno vreme. Bili so nekateri deževni dnevi, a nikdar tako, da bi moj načrt skazili, temveč so mi le potovanje napravili manj vroče in prašno.
Radi orometnih težav v Cordobi nisem mogel dobiti voznega listka za na Pampo de Achala. kamor sem se namenil, zato sem pa izrabil povabilo poznane družine, ki ima vilo v Volle Verde (La Granja) in sem tamkaj našel prav tak kotiček sredi kordobskih gričev, kakor je moj rojstni dom tam v notranjskih hribih, sredi med drevjem in grički. Tako sem imel dva dni za oddih potem, ko sem vse rojake obiskal.
Janez Hladnik
SC O C3 O CB55T3S3 o ca OI
!ODOE
10C30
JUAN BOGANS
I
Sucesor de BOGANT HNOS. IMPORTADOR DE TEJIDOS
a
o
teeeeBBHemnn
1923 — ALBINA — 1925
U. T. 47, Cuyo 6894 Buenos Aires
Z O E3	OlTSf l'.t l.f,
To načelo pravičnosti pri odmeri plače ^ to bodi posebej poudarjeno nasproti tistim, lci trdijo, da krščanstvo nima smisla za pravično plačo, cmpait človeka le tolaži z večnim plačilom — se povsem strinja z načeli krščanske morale.
Zveličar sam je dal tozadevno navodilo, kratko sicer, toda vse obsegajoče načelo, v katerem ima vsaka beseda svoj velik pomen: "Delavec je vreden svojega plačila." (Lk. 10, 7.)
Delavec! Vsak delavec! Naj si že dela z glavo ali z rokami, izučen ali neizučen, tovarniški ali poljski, vsak delavec, če le svoje delo pošteno in vestno vrši.
Je vreden svojega plačila! To se pravi, vsak pošten delavec ima pravico do svoje plače. Plača torej ni stvar dobre volje, ni miloščina ali milostna naklonjenost. Plača je dolžnost na eni strani, in pravica na drugi strani. Plačilo in milost, plačilo in miloščina so pojmi, ki se med seboj povsem izključujejo.
Vsak delavec je svojega plačila vreden! Trud pri delu in dobiček pri delu. velikost dela in velikost plačila morate biti sorazmerne.
To Kristusovo načelo je katoliška cerkev vedno spoštovala, zato prišteva vsako zadrževanje ali utrgo-vanje delavskega zaslužka med najhujše grehe — med vnebovpijoče grehe.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
LA VIDA ESPIRITUAL
Pasco 431, Buenos Aires, Argentina_
CORREO ARGENTINO	TARIFA REDUCIDA
Sucursal 13	Concesičn 2560
"SLOVENSKA KRAJINA"
10. iebr. so je vršila ob obilni vdeležbi in med prijetnim razpoloženjem v proslavo pete obletnice društva "vinska trgatev".
Z mnogimi darovi so poskrbeli zvesti člani za lepe dobitke srečkanja, pri katerem je z navdušenjem sodelovala naša mladina, ki je bila izredno številna na tej veselici.
V proslavo petletnice je spregovoril nekaj besed načelnik nadzorstva Adalbert Preininger, nakar je Krajcerjeva Maričika v zabavni obliki popisala delo petih let in karakterizirala delo društvenih funkcionarjev v tem času s priznanjem vsem dosedanjim predsednikom: Preiningerju, Šerugi in Časarju, kateri sedaj spretno in z ljubeznijo vodi "Slovensko Krajino".
Odbor izreka zahvalo vsem, ki so sodelovali za lepo veselico, posebno njim, kateri so prispevali dobitke in imeli na skrbi red.
POZDRAVE POŠILJAJO
vsi rojaki, ki žive po Rosariju, Parami, Santa Fe in v Cordobi ter Alti Graciji.
Posebne pozdrave naroča vsem poznanim MARIJA LAKNERJEVA, poročena Fiorillo, ki živi sedaj v Santa Fe in sc prav dobro počuti.
Vsem znancem, posebno Prekmurcem pošilja pozdrave ANDREJ LAH, kateri ima svoj začasni dom v La Calera pri Cordobi in se dosti dobro počuti.
S 'hvaležnostjo se vedno spominja svojih učencev častita sestra NILA ROVTAR, ki išče zdravja v bolnici La Misericordia v Cčrdobi. Za vse znane je naročila mnoge pozdrave. Kogar pa pot kaj tja prinese, naj le pogleda v ulico Belgrano 1500, v sobo 4, kjer je njena postelja.
NA NOVEM MESTU
je sedaj č. g. VLADIMIR ZMET. ki je premeščen iz La Plate v Buenos Aires na župnijo San Pedro (Boca). Njegov naslov je: Australia 1151, Buenos Aires.
w v W * V » yyy WWVVVWWWWWWV
<
i
AA AAAAAAAAAAA A A A	A
V SOBOTO CELI DAN
je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v
FOTO SAVA
San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606
A M A R O
MONTE CUDINE
A Z A F R A N
MONTE CUDINE
CAEIDAD Y RENDIMIENTO
MONTE CUDINE S. R. Ltda.
Capital 1,000.000 $.	BELGRANO 2280
ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE
Obrnite se na
SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA ŠTEFAN L I P Ič A R
OUTENBBRO 3360 y Avda. SAN MARTIN Tel. 60-3036