Sladka kaša
                         (Pravljiea, prev. F. G. Podkrimski.)
^^Oivela je majhna, dobra in pobožna, a zelo, zelo ubožna deklica. Oče jej žfafcj\je bil vže zdavna urnrl in slabotna raati ni mogla dovolj zaslužiti. Zaradi tega nista imeli dostikrat kaj jesti; stradali sta prav pogosto.
Nekega dne je šla deklica v gozd jagod nabirat. Ker pa je bilo še prezgodaj v letu, našla ni nobene. Vračajoč se, srečala je staro ženieo, ki je vže tako dolgo živela, da je vedela za vse nadloge in težave, ki tarejo človeštvo. Starka je tedaj tudi vedela, eesa nedostaje ubogej deklici. Zato je rekla:
MDete Ijubo, tii imaš lonček! Oe bodeš rekla: lonček, kuhaj! — kuhal ti bode sladko kašo, in če bodeš rekla: lonček, nehaj kuhati! — ubogal te bode."
Deklica se je starki lepo zahvalila in veselo nesla lonček domov k materi. Kolikorkrat koli je rekla: lonček, kuliaj! — knhala se je v loneku sladka kaša. Sedaj sta inieli obe dosti jesti; ni jima bilo treba več stradati.
Ko pa je šla nekoč dekliea iz doma in je hotela mati jesti, vzela je lonček in rekla: lonček. kuhaj! Takoj se je začela kuhati kaša in raati jo je jedla. Ko pa je bila sita, pozabila je pravo besedo in kaša se ,je kuhala, kuliala, dalje, dalje, da je skipela in tekla iz loučka. Tn kaša se je kuhala dalje neprenehoma in na-polnila vso peč in vso sobo in napolnila vso hišo. Kaša pa se ni nehala kuhati, ampak kipela in tekla je preko ceste čez prvo hišo in čez drugo in čez tretjo hišo in čez vso vas. Se le ko je pritekla kaša do zadnje hiše, prišla je deklica nazaj in zaklicala: O.j lonček. nehaj vender kuhati!
Pri tej priči je prenehal loneek kuhati. A vse hiše so stale v kaši tja do dimnikov in kdor je hotel v hišo ali iz liiše, moral so. je prejesti skozi sladko kašo.
Aj, to je moralo biti dobro, kaj ne!?