7. tev.
V Ljubljani, v trek . junija 1874.
Letnikll.
Inserati se sprejemajo in vel j 4 ristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
12 ,, n n n 2 „
,| n II n 3 || Kolek (Stempelj) znese vselej 30 kr.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne Bprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. št. 16.
Politifion lisi za slovenski narofl.
Po pošti	prejeman velja:
Za celo leto	. . 10 gl. — kr.
za pol leta	. . 6 „ — ,,
za četrt leta	. . 2 „ 50 ,,
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 za pol leta • « 4 ,, 20 za četrt leta . . 2 „ 10
V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na stolnem trgu hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in saboto.
kr
$
n
k naročevanju na
„S LOV K > €3 A-
Za Ljubljano: Na dom pošiljan za celo leto 9 gl. — kr.; „ „ „ „ pol leta 4 „ 50 „ „ „ „ „ Četrt leta 2 „ 30 „ „	„ „ en mesec 80 „
V administraciji sprejeman:
Za celo leto.....8 gl. 40 kr.;
„ pol leta.....4 „ 20 „
„ četrt leta.....2 „ 10 „
„ en mesec.....— „ 70 „
posamezne številke . . — „ 7 „ Po pošti:
Za celo leto.....10 gl. — kr.;
„ pol leta.....5 „ — „
„ četrt leta.....2 „ 50 „
„ en mesec.....— „ 90 „
posamezne številke . . . — „ 8 „ Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanvveisungen).
Vredništvo.
Ali se bode cerkev državi vdala?
V nemški ,,Koln. Zeitgi." bil je 22. t. m. brati telegram, da se bodo v Fuldi zbrani škofi posvetovali o tem, bi li mar ne bilo mogoče z državo se pomiriti? Liberalci pač ničesar gorečnejši ni žele, in kar imajo v srcu, imajo tudi na jeziku, ter poročajo po časnikih; a kakor reči sedaj stoje, se o pomirjenju še ne more govoriti. Cerkev gotovo ravno tako močno želi mir, kakor država; iz zgolj pre-pirljivosti se škofi in duhovni ne dajejo zapirati ali izganjati, pa preden se govori o pomirjenju med državo in cerkvijo, treba je odpraviti poglavitne vzroke, ki so krivi vsega nasprotovanja. Pruski škofje so že pred veljavnostjo novih verskih postav pokazali, da so pripravljeni z državo v lepi slogi in edinosti živeti, ter za božjo voljo prosili, da bi državni zbor omenjenih postav ne sprejel, ker njim du-hovska in škofovska vest ne pripuščate, da bi jih izvrševali; a vlada tega ni hotela. Bo-li to hotela sedaj, in bode-li tudi večina zbornice za vlado, tega doslej še ne vemo, to pa vemo, da škofje, ki so pri prejšnem zboru v Fuldi rekli: boljši da katoliška cerkev na Pruskem pogine brez našega zadolženja, kakor pa po naši krivdi, da ti škofje bodo le odjenjali, če jim bode to pripuščala njihova vest.
Če je to že prej bila njihova volja, jih je moral v tem sklepu še posebno vtrditi prelepi odgovor, kterega so papež dali kardinalom, ki so jim čestitali k njihovi 28letnici: Ozirajo se na svojo dolžnost, ktero kot glavar in varuh sv. cerkve imajo, so namreč rekli:
,,Ker je dopadlo Bogu, da mi je dal doživeti 29. leto mojega papeževanja, se mi ta čas po vsem pripraven zdi, da gotovih djanj omenim. Ako bi je namreč zamolčal, bi se dali iz ene strani še sploh verni ljudje zapeljati, iz druge strani pa bi znali naši nasprotniki vedno mirneje živeti v svoji dozdanji navadi.
„Vpričo tega svetega zbora tedaj, ki je zdaj združen okrog mene, oporekujem najslo-vesneje zoper oropanje posvetnega posestva sv. Stola; oporekujem zoper brezbožno skru-njenje cerkva; oporekujem zoper odstranjenje redovnikov; oporekujem sploh zoper vse sakri-legične čine, kterih so se storili krive sovražniki Kristusove cerkve.
,,Povod pa, da ponavljam te oporeke, mi daje tudi neka druga posebna okoliščina. Ni še namreč dolgo od tega, kar se mi je ust-meno in pismeno izrekala želja, naj bi se vendar sprijaznil z novimi dogodki (nuovi venuti). Še v zadnjem pismu, ki je hladnokrvno ter s posebnim spoštovanjem pisano in ki leži tukaj na mizi, berem, da naj bi jaz, kot namestnik Boga miru, vsem cerkvenim sovražnikom odpustil in jih oprostil izobčenj, s kterimi sem njih vest obtežil.
»Odgovarjam na to, da se imajo razločiti dvojni vporniki. Prvi so tisti, ki so prekucijo izcimili in ji do konca zvesti ostali; drugi so oni, ki so se je trdno poprijeti pričakujoči od nje sreče in napredka, a ne vedo, da jim vzro-čuje le zmešnjavo, rodi le trnje in razne nadloge. Prvi, popolnoma trdovratni, so Faraoni sedanjega časa, tudi največja dobrosrčnost bi jih ne mogla omečiti. Drugi pa — in le-ti so oni, kteri mi pišejo, da bi se pustil pregovoriti — so zdaj spoznali, da je zginil pozemelj-ski blagor, kteremu naslednje cela druhal vseh stisk. Peče jih sedaj vest, da so tudi sami to zadolžili, in prosijo me, naj se z njimi sprijaznim.
„Toda kakošen mir mi je z njimi imeti? Obžalujejo svoje dosedanje djanje! — Kaj to pomaga! Ali se ni kesal tudi Savel, ko je smrtno ranil samega sebe? A da bi vendar zadušil očitajočo vest, prosi amalekiškega vojaka, da bi ga umoril rekoč: „Stopi na mene in umori me, zakaj stiskajo me nadloge!"
»Vojak ga res prehode in mu tako ugasi zadnjo iskro življenja, pa kaznuje ga David s smrtjo za to pregreho. In kaj bi se zahtevalo od mene? Da bi bil amelekiški vojak njim nasproti? Ali da bi posnemal papež nesrečni samoumor Savlov ? O brezumni sveti! Če Ama-lekit ni odšel smrtni kazni, ktero je nad njim izrekel kralj David, kako bi mogel namestnik večnega škofa oditi kaznim, ktere mu od Boga pretijo ?
»Tirja se mir; zahteva se, kakor nekteri pravijo, »modus vivendi!" (način mirno skupaj živeti.) Toda se li more doseči tak »modus vivendi" z nasprotnikom, kteremu je znan le
»modus nocendi, modus auferendi, modus de-struendi, modus occidendi?" (način škodovati, ropati, razdevati in moriti.) Se li more pogo-jiti mir z nevihto, ko ta rujove in šumi, po-končuje in razdira?
»Kaj hočemo toraj mi storiti? Mi, o častitljivi bratje, kterim veljajo besede: »Postavljeni ste v hišo gospodovo in v svetišče našega Boga," mi bomo stali na strani škofov, ki delajo svetla čuda stanovitnosti svoje na Nemškem, v Braziliji in v celi katoliški cerkvi. Mi se hočemo združevati z njimi in z vsemi bogoljubnimi dušami v molitvi in v prošnjah, da bi odpustil Bog nevednim in slepim. Prositi hočemo Boga, da bi nam Nam dodelil potrpežljivost in stanovitnost, ne sicer zato, da bi preganjali svoje sovražnike z mečem, ampak da bi se vojskovali po Kristusovem izgledu s križem v roki. Nikakor pa se ne bomo držali naukov onih slabotnežev, ki poprašujejo v svoji onemoglosti: »Kaj se more storiti? Kaj hočemo storiti? O vprašanje tako, črva vredno, a ne človeka! —
»Spominjajte se pa tudi Marijinega praznika, kteri se obhaja 24. maja z imenom »Pomoč kristijanov." Letos smo ga imeli ravno na bin-koštno nedeljo, v praznik sv. Duha, ženina Marije Device. To nam vtrjuje zaupanje. Kakor je namreč Marija nekega Pija ohrabrila, da je zatrl turško prevzetnost; kakor je ona podpirala zopet drugega Pija, da je vničil oholost velikega cesarja: tako varuje ona danes najmanjega Pija in njegov sedež, kterega napada brezštevilen broj sovražni. A kakor je bila ona zmagovalka pri Chinadskih otokih in pri Savoni: tako se zasveti dan, ko bode praznovala slavno zmago tudi pri sv. Petru (apud Sanctum Petrum!") —
Tudi o avstrijskih škofih se je po časnikih skoro ravno tisto trdilo, kakor o pruskih, zlasti je bilo o graškem in lavantinskem kar naravnost brati, da se izvrševanju novih verskih postav ne bosta ustavljala. Pa kmalo sta se škofa oglasila ter rekla, da časnikarji so se to čisto izmislili. Res bi bilo na vso moč čudno, če bi škofje zdaj, ko imajo zgled sv. očeta in nemških škofov pred seboj, in ko so papež naravnost rekli, da z ljudmi, ki le na to merijo, da bi cerkvi škodovali, ne more biti nobenega porazumljenja, ne vedeli, kaj jim je storiti.
Avstrijsko cesarstvo.
a t. Kjjiililjitiir, 30. junija. Gospodom učiteljem imamo iz našega deželnega šolskega sveta zopet prav neprijetne reči poročati. V zadnji seji 2G. t. m. namreč so sklenili, da se ima prestaviti nek učitelj vipavske ljudske šole, ker nima postavnega izpita; o drugem učitelju je šolski svet po predlogu g. nadzornika Pirkerja sklenil, da ima takoj odpovedati
se srenjskemu tajništvu. O prvem sklepu molčimo, dasi je očividuo, da pravi vzrok njegove prestave ni pomanjkanje skušnje, ampak ta, ker je učitelj naroden. A drugi sklep zdi se nam čisto samovoljen, da ne rečemo krivičen. Učiteljem so po postavi nektera postranska opravila dovoljena; k tem spada tudi srenjsko tajništvo, kar je čisto naravno, ker marsiktera srenja razun učitelja in duhovnika nima človeka, ki bi bil za ta posel zmožen. Kako tedaj more in sme šolski svet učiteljem prepovedovati, kar jim dovoljuje postava? Ker so pri tem predlogu trije udje glasovali zanj, trije pa proti njemu, odločil je glas predsednikov, t. j. Metternichov, ki je na ta način, predenj gre od uas, tudi pri učiteljih hotel ostati v vednem spominu. Naj pri ti priliki še „Narodu" eno povemo. Zadnjič je namreč rekel, da smo zoper napredek učiteljev. A bralci Slovenčevi in g. učitlji so imeli že večkrat priliko prepričati se, da se mi krepko potegujemo za njihovi blagor. Če pa v brezverskih postavah ne vidimo napredka, pride odtod, ker skušnja uči in brezštevilne pritožbe tudi liberalnih časnikov, da sedanje šolstvo ne napreduje, ampak nazaduje. Čudno pa je, da nam to očita ,,Narod", ki se čedalje bolj pajdaši in prijateli s stranko, ktera tako brezozirno ravna z našimi učitelji. Kje je doslednost in kje so načela?
Iz Ljubljane, 27. junija. (Izv. dop.) (Sam se je po nosu udaril!) List, ki Lutru in Katerci pete liže, je pa ves zelen žolča in jeze, ker vidi, da blezo nobeno polence se ni zažgalo zopercerkvenim postavam na čast, kakor je on priporočal; vsa dežela pa je bila tako rekoč v slavi in svitljavi Velikemu Piju IX., namestniku Jezusa Kristnsa, na čast, ki ga pa ta brezverstvu sužnji list prav po judovsko psuje in zasramuje! Ozrite se, dragi rojaki, na čudno nasprotje tega lažnjivega lista. Vsa slovenska dežela na domih in po cerkvah, po hribih in dolinah, po dnevi in po noči je preslavljala svojega očeta, prečastitljivega 83let-nega Pija IX. o njegovi 28letnici najvišjega pastirstva: ta tuji filiščan pa pride z napisom „Slovenski Narod" na čelu in začne v vpričo vsega slovenstva tega preslavnega moža in vesoljnega našega očeta po golijatovsko zasramovati in preklinjati! Kaj ne, lepi to „s 1 o v e n s k i Narod?" Bližej resnice bi bilo: „slovenski" „ne-rod" ali „izrod", bi vsaj precej na čelu vselej ne imel debele laži, kterih sicer po vsem životu mrgoli.
Iz Vipave, 25. junija. (Izv. dop) Kakor povsod, se je tudi po naših cerkvah zadnjo nedeljo slovesno obhajala 28. obletnica kronanja sv. očeta. Veselo zvonenje po prijazni dolini in gromenje možnarjev je že prejšnji večer naznanjalo častiti praznik vsega krščanstva. V bližnjem Šentvidu je bilo imenovano nedeljo ob enem tudi cerkveno godovanje. Ob-žalovaje se mora poročati, da se je tu po na-ključbi pripetila huda nesreča. Nek možnar se ni precej vnel in je neprevidnemu fantinu, ki je hotel možnar pregledati, počil v glavo. Rečeno je bilo že večkrat, da je streljanje z možnarji jako nevarna reč, ki naj se popolnoma odpravi, ali vsaj pametnim in previdnim strelcem izroči. Toda dopisnik „Slov. Naroda" iz Vipave, ki ima v zlobi in nesramnosti malo enacih, je, se ve da, iznašel, da nesrečnega namerljeja ni nihče drugi kriv, kakor duhovni in rimski papež. Iz vsake besedice omenjenega dopisa diha divja strast do duhovstva in sv. očeta, častitega starčeka, ki mu celo najvišji zemeljski vladarji ne morejo odreči globokega spoštovanja. Nehote se mora človek vprašati,
ali more tako žaljivo pisati omikan Slovenec, ali se more pisatelj tacega članka še imenovati kristijana? Nimamo Slovenci besede, ki bi mogli primerno izraziti tako nesramnost, ki pri vsakem pametnem človeku, ki zna jasno misliti, soditi iu sklepati, in ima poleg tega še količkaj krščanskega čutstva v sebi, ne obudi druzega, kakor nraven stud.
O navedenem dogodku v Šentvidu se vam bode od tam natančneje poročalo; le to si dovoljujemo reči, da — ako je kdo kriv nesreče — je najbolj šentviško županstvo, kur pri takih prilikah ostreje ne pazi, in zlasti nedorasli mladini pristopa k strelišu strogo ne prepove. Previdnost je še pri manj nevarnih rečeh potrebna. Gotovo pa dopisnik „Naroda" ne bi bil napisal strastnega članka, ko bi ravno pri tem ne imel lepe prilike, vdariti po duhovnih in sv. očetu papežu. Saj mu mora znano biti, da streljanje z možnarji je redko kje tako v navadi, kakor tu pri nas. V okolici šentviški še celo pastir ne gre v službo, ako mu gospodar ne obljubi 5 krajcarjev za smodnik na kresni večer. Skoraj nobena poroka ne mine tiho brez pokanja možnarjev. Streljalo se je lani več ur izvolitvi dr. Razlaga za drž. poslanca, nedavno potrjenju verskih postav. Ko bi se takrat doprinesla kaka krvava daritev, bi se bilo molčalo, kaj ne? „Ja Bauer, das ist was Anderes!" Pamet, pamet!
Iz tržaške okolice, 25. junija. (Izv. dop.) V eni poslednjih sej mestnega zbora je mestno starešinstvo sklenilo, da se na mestne stroške tiskajo nova berila za mestne šole, sostavljena po učitelju, znanem lahonu, Timeus-u. Kot glavni vzrok, da se nova berila hočejo vpeljati, poročilo navaja, da so dosedanja berila preveč ascetična, in da bodo nova imela nalogo v mlada srca vsaditi pravo moralo in ljubezen do bližnjega. Ali zajec drugej tiči, tu gre vse za drugo stvar, namreč najbrže za to, da se počasi odstranijo vsa krščanska načela, in zato tim možem niso več po volji stara berila, ker v njih vlada vseskozi krščanski duh; toraj proč ž njimi, in treba je drugih, v kterih o tem ne sme biti ne duha ne sluha, ktera bodo učila pravo moralo in ljubezen do bližnjega po njih pomenu, kakor da bi sedanja učila napačno moralo in sovraštvo do bližnjega! Naj bi vsaj vprašali učitelje, kterim v tej zadevi gre prva beseda, ali se strinjajo popolnoma z načeli novih beril, in ali so stara res tako pomanjkljiva? Zastonj se je ustavljal vrli okoličanski poslanec vitez Lozer, povdarjaje, da preden se o tej reči sklepa, je treba pregledati in presoditi rokopis, kar se pa v tem kratkem času ni moglo storiti. Pa zastonj so bile njegove besede, kar dekretirano je bilo, naj se ta berila v 100000 iztisih tiskajo, ker, pravi poročevalec, skoraj gotovo bodo tudi sosednje dežele v svoje šole vpeljale ta berila. Mar tržaški očetje mislite, da se bodo že tudi deželni šolski sveti isterski in goriški uklanjali vašim dekretom?
Kaj ko bi ti sprevideli, da taka berila niso za njihove šole, kako boste pokrili veliko svoto, ktero bo treba izdati za tiskarne stroške? Pa kaj je to mestnim očetom, saj denar ne gre iz njih žepov, ampak iz žepa revnih davkc-plačevalcev.
Že pred leti so hoteli mestni očetje ta berila vpeljati v šole, toda vlada jim je račun zmedla, kajti nahajal se je v nekterih člankih nek duh, ki vladi ni bil po volji. Ker so se pozneje nekteri članki nekoliko predrugačili, in se ni nehalo pri vladi za vpeljavo te knjige moledovati, je vlada naposled to dovolila, pa le pogojno, in videlo se bode, kak vtis bodo
ta berila napravila, ko bodo na svitlo prišla; ker gotovo je, da bodo ostri in zelo ostri kritiki podvržena.
Te dni je tudi na svitlo prišel načrt pod-učevanja za tržaške ljudske šole, izdelan od tržaškega pedagogičnega društva. Po tem načrtu bi vse ljudske šole morale imeti 6 razredov, v kterih bi se podučevalo od 28—30 ur na teden. Kakor se samo po sebi ume, postavili so si ti gospodje tudi nove plače in sicer dirigentom, kteri bi se vprihodnjič imeli vodje imenovati in bi nič ne podučevali, ampak le nadzorovali, po 1200 gold. in prosto stanovanje, učiteljem pa po 800 in 700 gold. letne plače, 200 gld. za stanovanje in 150 gld. petletne doklade, začasnim učiteljem pa po 600 gold. Ker po predlogu veronauk, petje, gimnastika, risanje itd. morajo imeti posebne primerno plačane učitelje, ostane po odbitih vsih teh urah pravim učiteljem kakor doslej vendar le 20—21 ur na teden. Omenim pa to le zato, ker je društvo to, akoravno nobenega okoličanskega učitelja v posvetovanje ni bilo povabilo, vendar naredilo tudi načrt za okolico. Okoličanskim šolam so ti gospodje, ker je to potrebno, dovolili le dva učitelja in oni, kteri so sebi mastne plače nasvetovali, nasvetujejo za okoličanske učitelje le po 600 gld., za pro-vizorične učitelje po 500 gld., tako da bi ti poslednji še 50 gld. manj imeli, kot sedaj in po 80 gld. petletnih doklad. Učnih ur pa so jim navalili od 28—30 na teden, ker okoličanski učitelj mora sam učiti petje, risanje, gimnastiko itd. Za krščanski nauk so pa odločili četrtek (šolski praznik), češ, ta dan naj pa duhovni podučujejo, kolikor se jim poljubi. Ako to obvelja, se tako neposredno krščanski nauk iz šol izbacne, ker kakor v četrtek, bi se lahko reklo, naj se krščanski nauk uči ob nedeljah. Učiteljem okoličanskim se to zelo za malo zdi, da se je brez njih sklepalo in določevalo o njih, ter se hočejo zoper ta načrt pritožiti, kar je čisto prav. Še drug načrt je izšel, izdelan po gori omenjenem učitelju Timeus-u in kliki njegovi. — Pa proti temu načrtu so vsi tržaški učitelji, razun omenjene klike, ktera se je bila v začetku tega leta od pedagogičnega društva odcepila, češ, da to društvo jim je preklerikalno. Po Timeus-ovem načrtu bi se morale vse ljudske šole raztegniti na 8 let, vsi učitelji bi se morali djati v dis-ponibiliteto in podvreči se vsi brez izjemka izpitom za meščanske šole; nekteri bi se morali odstraniti kot nezmožni, nekteri pa kot preveč klerikalni (sic!). Ni toraj čuda, da so vsi učitelji zoper njega. Duh pa, kteri v tem načrtu vlada, je ravno tisti, kakor v berilih po njem sostavljenih, to je, brezversk. V prihodnji sesiji deželnega zbora se bo najbrže ta stvar že pretresovala in pri tej priložnosti doživeli bomo gotovo važnih in viharnih debat.
Iz Konjic, 24. jun. (Izv. dop.) (28. obletnica papeževega kronanja). Obletnica kronanja sv. Očeta Pija IX. se je v naši oko -lici letos posebno slovesuo obhajala. Kresov ni bilo mogoče žgati, ker je v soboto večer dež lil in vse vrhe z gosto meglo zavil. Toliko bolj slovesno smo pa ta praznik po cerkvah obhajali. Mil. knez in škof so razposlali po škofiji ukaz, v kterem so naročili: 1. naj se v nedeljo po vseh farnih cerkvah pred izpostavljenim presvet. Rešnjim Telesom služi v čast presv. Trojici slovesna peta sv. maša: 2. pred drugim blagoslovom naj se zapoje zahvalna pesem ..Te Deum"; 3. naj se moli na glas pet „Očeuašev" in f> „Češena Marij" za sv. Očeta; pridigarjem so pa naročili, naj pred slovesno sv. mašo zbranemu ljudstvu v
pridigi razložijo pomen in imenitnost tega praznika. Ta naredba preč. knezoškofijstva se je gotovo povsodi z veseljem dopolnila. Po naši dekaniji, in brž ko ne, tudi po drugib, je bil ta imenitni praznik ljudstvu že nedeljo poprej naznanjen. Zato jih je ta dan na sto in sto za blagor sv. Očeta rimskega Papeža Bogu darovalo svoje molitve in sv. obhajilo. Sv. Oče so pri neki priložnosti rekli: „Dajte mi krdelo molilcev iu ž njimi bom svoje sovražnike premagal." V naši dekaniji se veselo množi število hrabrih vojšakov sv. Očeta. Vedno veče narašča število takšnih, ki si v mescu poseben dan izberejo , da isti dan sv. obhajilo za sv. Očeta darujejo in celo uro za blagor namestnika Kristusovega molijo. Tem je bila papeževa 28obletnica dan posebnega veselja, znamenje, da njihove molitve niso zastonj.
Tudi konjiško kotol. društvo si je prizadevalo slovesnost tega dne po slabih svojih močeh povikšati. Ker so sv. Oče letos dopolnili štirikrat sedem let na prestolu sv. Petra, zato je dalo predstojništvo omenjenega društva med zahvalno pesmijo (Te Deum) štirikrat po sedem možnarjev na starem gradu sprožiti. Strelbe glas je po celi dolini ozna-noval veselje tega dneva. Po dokončani cerkveni svečanosti so visokočastiti gospod dekan Jožef Rozman goreče molitve in'pobožna sv. obhajila, ki so se ta prazuik v naši dekaniji za blagor sv. Očeta opravljale, kardinalu Antonelli-ju v Rim naznanili. V torek (23. t. m.) na večer nenadoma pride preveseli telegram iz Rima na vč. g. dekana Rozmana v Konjicah, ki se glasi41): Sveti Oče se za-hvalujejo vernim tiste dekanije in jim svoj apostolski blagoslov iz srca podelijo.
J. kardinal Antonelli.
Gotovo bode ta posebna milost, ktero so sv. Oče naši dekaniji skazali, marsikterega spodbadala, da bo tim gorečnejši molil za blagor sv. Očeta in za povikšanje sv. katol. cerkve. Bog daj sv. Očetu saj o let še uča-kati, da dopolnijo tudi onih 8 let, ktera je sv. Peter kot poglavar sv. cerkve — preživel v Jeruzalemu in Antijohiji, preden je v Rim prišel.
Iz Štajarskega, 26. junija. (Iz. dop.) Po višjem zaukazu se imajo pri nas — kakor menim tudi drugod — gospodje duhovni vsako leto na posebno določenem mestu zbrati v posvetovanje duhovnih zadev. Taki shodi se imenujejo pastoralne konferencije. Dne 25. t. m. je bilo naročeno dekanijam rogaški, šmarski in kozijanski sniti se v Kozjem; zavoljo prevelike daljave je bilo rogaških in šmarskih gospodov malo došlo, pač pa so bili kozjanski vrlo zastopani. Predmeti zborovanja niso za javnost; pa glede oblike zborovanja menim, da se ne pregrešim zoper molčljivost, ako vam nekoliko poročim.
Seja, ki je trajala blizo 4 ure, se je vodila v slovenskem jeziku, ne pa, kakor do sedaj navadno, v nemškem; in nekteri gospodje so tudi svoje spise izdelali v slovenskem jeziku, kar se dosihmal še ni bilo dogodilo.
Čudno, da vam morem te dve veseli prikazni še le kot novost poročiti! Po vsem, kar stori sedanja naša duhovščina za svoj materni jezik javno in na tihem, z besedo in denarjem, bi človek mislil, da se tudi duhovni uradi vodijo povsod v slovenskem. Pa prav
*) Telegram je sostavljen v latinskem jeziku. V Kitnu je bil dne 23. junija ob 4. uri 30 m. popold. oddan — in zvečer ob 8. uri 35 m. je bil že v Konjicah.	Pis.
temu ni tako, in vendar bi imelo biti. Nižji uradi, med seboj sicer, si že dopisujejo slovensko, pa kedar je treba višjim poslati raznih uradnih poročil, takrat slovenščina ni bila v navadi.
Slava toraj slovenski konferenciji kozjanski! Upati smem, da jo bodo tudi druge posnemale, in da bomo že prihodnje leto po celi vladiko-vini imeli slovenske konference in slovenske elaborate. Ko bi gospodje vedeli, kako prijetno se sliši gladka slovenščina v zboru resnih mož, in kako lepo se da pisati v slovenskem, tudi v bolj učenih predmetih, bi bil ta-le moj dopis prepozen za vsaj 10 let.
■ z Dunaja. 29. junija. Novi cesarski namestnik za Moravsko jc baron Possinger, doslej sekcijski načelnik pri ministerstvu kmetijstva. „Vaterland" o njem piše, da ni prenapet ustavoverec; deželni predsednik za Kranjsko je neki tudi že izvoljen, pa z raz-glašenjem še čakajo. Toliko je gotovo, da Metternich ne postane deželni načelnik, ker je prestavljen v Line za dež. svetovalca. Mettcrnich se je kot začetni voditelj deželne vlade tako zoperno obnašal, da smo jako zadovoljni in veseli, da jo s Kranjskega pobere. Ou je bil vzrok, da se je razrušilo katoliško politično društvo v Ljubljani, in da se je od državnega zbora za Dolenjce dovoljena podpora. kakor sc „Vat." poroča, neki tako čudno delila*). Ker je Metternich dobil povelje vodstvo precej izročiti gosp. svetovalcu II o t h u, nekteri mislijo, da on postane deželni predsednik. O g. Žvegeljnu piše „N. fr. Pr.", da z njegovo kandidaturo ne bo nič , kar pa še prav ne verjamemo. Tudi o baronu Pino-tu se zopet govori. Na vsak način pa smo jako radovedni , koga nam bodo poslali. Če bi bil novi predsednik mož zmernejše stranke, kakor je n. pr. Possinger na Moravskem, bil bi to nov dokaz, da ustavoveruo ministerstvo samo čuti, da s silo nič ne opravi in da je treba z lepo se poravnati.
Vnanjc države.
B*rnska, 29. junija. V Fuldi zbrani škofje so 26. t. m. sklenili posvetovanje, o kterem se še nič ni objavilo. Izdali pa bodo zopet skupni pastirski list, kterega bode neki sostavil škof ermelandski. — Vojna sodnija je kapitana Wernerja neki obsodila v zapor. —
Francoska, 29. junija. Nekdanji minister Louis Filipov, Montalivet, je objavil neko pismo, v kterem odobruje predlog levega središča ter pravi, da le konservativna republika zamore Francosko rešiti. Legitimisti pa neki nameravajo glasovati za razpust narodne skupščine, če ne bode hotela privoliti vstav-ljenju monarhije. Vstavna komisija je zarad tega v zadregi in poročilo odklada. To pa levičarjem ni nič kaj po volji, ker že komaj čakajo, da bi Perierov predlog prišel v razgovor. — Budgetna komisija je zavrgla s 14 glasovi proti 8 ministrove predloge o novih davkih. —
Španjska , 20. junija. Nedavno je bilo brati, da je bila Don Alfonsova vojna od republikancev pri Alkori hudo tepena. Pa kakor se „Vaterlandu" iz Bayonne-a poroča, je ravno nasprotno res, da jc namreč Don Alfons našeškal republikance, kterim je bilo 300 ubitih in 400 pa vjetih, ter je prišel že
*) Gospoda ki je tudi nam to reč pripovedoval, vljudno prosimo, da nam hitro poroči avtentično , kako sc je godilo, da bodemo zamogli komisijo zavrniti, če bi morda hotela to tajiti.
do Chelve. Novejši telegram iz Madrida od 26. t. m. pa zopet poroča, da so Alfonsa pri Chelvi natepli, kar je pa brž ko ne ravno tako zlagano, kakor prvo. Pri Estelli pričakujejo vsaki dan bitvo. Če Karlisti zmagajo, potem utegnejo od dveh strani, namreč Dorregeray od severa, in Don Alfonz od izhoda, pomikati se proti Madridu. Republikanci za generala Konha niso nič kaj navdušeni, zlasti odkar je ua čuden uačin kaznoval vso kompanijo, ki se je bila proti svojim oficirjem sprla. Obsodili so jo namreč, da vsaki deseti mož in množina korporalov in seržantov, ker upora niso precej zadušili, pride za 6 let na galeje in da cela kompanija za uekaj časa zgubi pravico nositi orožje.
Turška in Perzija ste si nekaj navskriž, ker so neki perzijanski popotniki hudo ravnali s turškimi podložuiki iu ker perzijanska vlada noče nazaj dati okoli 2000 turških rodbiu, ki so v Perzijo pobegnile in ktere Turška zahteva nazaj, če bi bilo zarad njih treba tudi vojskovati se. — Avstrijski poslanec v Carigradu, ki je hotel za nekaj časa umakniti se iz mesta, dobil je povelje, da mora tam ostati. Avstrijska vlada si neki prizadeva za to, da bi Turška Srbski in Iiu-inunski dovolila z vnanjimi državami samo-vlastno sklepati kupčijske pogodbe.
Itiiiimiiski knez in knezinja se za nekaj časa podasta ua Nemško.
Poslano.
Odgovor Jurčiča iu njegovemu „Xarodu".
Nerad vzamem v roko pero, da bi v javnem listu v osebnih zadevah kaj spregovoril, zato sem pa tudi navadno zmerjanje moje osebe v „Narodu" večidel preziral. Pa ker se je ta stekli list ali marveč njegov ,,capo" Jurčič v sobotnem listu zopet nenavadno surovo v mene zagnal, ne morem drugače, kakor da odbijem ta napad, če tudi ne s tako »olikanimi" besedami in priimki, kakor jih je v »Narodu" nahajati, ker se mi za list, kteri hoče še od koga spoštovan biti, nespodobne zde.
»Narod" namreč trdi, da sem jaz nekemu kaplanu iz Goriškega pripovedoval, da je »Narod" od vlade podkupljen in da sem to zvedel od gosp. Ahčina, c. k. policijskega svetovalca. Tako je pisal nek dopisnik iz Idrije »Narodu". Jurčiču, ki ima na-me tako jezo, da bi mi kar zavdal — z najhujšim svojih vvodnih člankov, je bilo to poročilo dopisuna »Narodove" zanesljivosti kaj pripraven bit, s kterim je hotel loputniti po meni, in po vrhu pa še gospoda Ahčina zakaditi vame, češ, ta bo gotovo rekel, da tega ni nikdar in nikomur pravil, in potem je »troglodit" — kakor me imenuje najbrže zavoljo tega, ker je moj obraz toliko njegovemu podoben, da imava oba nos in usta v sredi — v očeh občinstva lažnjivec.
Pa ne boš, Jože, mahnil si sam sebe. Ko bi bil ti časnikar, kakor se spodobi in ne vedne jeze skrčen, slep in gluh, bi bil prej svojega dopisuna moral prašati, je li res, kar ti piše. In če bi bil ti to storil, bi bil morda zvedel, kar je res, namreč: Daje »Narod" po vladi podkupljen, tega mi ni pravil ne gospod A h čin, ne kdo drugi tega tudi jaz nikomur pravil uisem, ker se mi vladavendaršetolikečasti vredna zdi, da bi se sramovala povedati, (la podpira tako „miserabel" list — tvoje lastne besede. Pač pa sem pravil ne le nekemu Goriškemu kaplanu, marveč tudi drugim in izrečeni tudi tu javno to-le: Od več vladinih oseb in od takih, ki so z
vladinimi osebami v dotiki — ali je gospod Ahčin med njimi, ali ne, na tem ni nič ležeče — sem slišal sledečo sodbo o „Narodu", kar je prišel v tvoje razdirajoče roke: „Tagblatt" nas je toliko stal in vendar, kdo se zmeni še dandanes za-nj? Ravno taka je s „Schulzeitungo", ktera svojega posla ne razume in je prekmalo pokazala, čegavega duha je. „S1. Narod" pa je pravi „prachtblatt". Že več let je vlada skušala spraviti na dan list svoje barve v slovenskem jeziku in hotela žrtvovati za-nj velike svote, pa se ji ni posrečilo, ker med slovenskimi pisatelji prej (to je bilo namreč takrat, ko vlada za-te še vedela ni) ni bilo najti ne enega, ki bi bil prevzel vredništvo takega lista. A kar z denarjem prej ni mogla doseči, to ji je prišlo samo po sebi in dandanes je „Narod" tako vgoden list za vlado, da si boljšega želeti ne more."
Vidiš, Jože, to je resnica, tako sem jaz govoril in vsak človek mi je to lahko verjel, ki je prebral le par vrst „Naroda", kar je postal reservoir za žolč tvoje zagrizenosti. Če me kdo ni natanko razumel, ali če tvoj poročevalec napak poroča, nisem jaz tega kriv. Resnica pa je na vsak način, da je „Narod" vladi med vsemi listi, ki izhajajo v Ljubljani, najbolj všeč, ker trosi razpor med Slovence in obira narodno duhovščino. Tega mi menda vendar ne boš utajil?!
Ker me pa ni volja in tudi nimam časa, s tabo se prepirati po listih, ki so bolj važnim rečem namenjeni, ti tu enkrat za vselej rečem: Če si jezen na-me, pridi k meni, tam se bova lasala, kakor sva se nekdaj v šoli, a ne vpričo občinstva, ki v listih kaj bolj zanimivega išče, kakor je osebni prepir. Ako si pa sam na-se jezen, ker mi ne moreš kaj, potem jo poberi kam v gnjezdo pisanih gadov, kterih veselje je pikati in strupiti. Ljudje tvoje zagrizenosti in nezadovoljnosti z vsem, kar je, tako niso za med ljudi; pojdi in skrij se, da ne boš nič več jezil ne samega sebe, ne drugih, ker slovenski svet tebi tako ne bo nikdar všeč. To ti svetuje, ker te pozna, tvoj sošolec
Jak. Alešovec.
Poslano.
Gospodu Andreju Pogačerju vZgošiprva in zadnja beseda.
Čast in poštenje moje zahteva odgovoriti Vam na Vaše napade, v „L. T.", se ve, da ne zavoljo Vas, kajti Vi ste mi veliko premala oseba, da bi se ravsal z Vami po časopisih, marveč le zato, da se opravičim pred občinstvom. —
Ker Vas, kakor ste sami in tudi Vaša gospa sopruga proti meni večkrat rekli, pogosto spomin zapušča, hočem Vašemu spominu priti na pomoč. Poslušajte!
Dne 25. aprila t. 1. sem bil na Vašem pogorišču neprenehoma od 6 '/„ zjutraj do štirih popoldne, tedaj 9V2 ure in sem popisal vsako najmanjo reč ter postavil ji ceno, ktero mi je narekoval pričijoči stavbarski mojster Blaž Marolt iz Zagorice. Ko je bila cenitev končana, ste Vi rekli, da je mogoče, da se kaka reč v zapisnik ni sprejela, in ste me prosili, naj bi počakal do druzega dne, da boste Vi preštudirali, kar Vam danes ni mogoče, ker ste popolnoma zmešani. Jaz sem sprevidel, da je Vaša prošnja opravičena, ker je lahko mogoče, da se vsi posamezni zgoreli deli po ostalem zidovji in pogororišči ne morejo natanko raz-viditi, in sem Vas počakal do druzega dne. Prišli ste res in seboj pripeljali nekega, kakor ste rekli, tesarskega mojstra, ter od mene za-
htevali, da se vse vnovič preceni. Jaz sem omenil, da sem Vas čakal le zato, da sprejmem v zapisnik morebiti izpuščene posamezne dele, kar sem tudi storil; ob enem sem Vam pa tudi odločno povedal, da Vam je prosto dati preceniti škodo po druzih zvedencih, ako mislite, da se Vam godi krivica. Glede obljube 3000 gld., ktero mi podtikate, Vam odgovarjam, da sem Vas le vprašal, ste li z likvidiranim zneskom zadovoljni ali ne, in to le zato, ker mora poškodovanec po čl. 14 zav. pogojev v zapisniku izrečeno povedati, je-li z odločeno odškodnino zadovoljen ali ne. Vprašanje po mojem mnenji ni obljuba. „UnhoHiche Bemer-kung" je bila le, da sem Vas imenoval laž-nika, kar sem pa storil po vsi pravici zato, ker ste Vi in Vaša gospa sopruga vpričo gori omenjenega tesarskega mojstra Marolta in dveh prič gg. Jakoba Storja in Janeza Zupana pri cenitvi rekli, da je Marolt žago postavil, drugi dan pa ste pripeljali seboj druzega tesarja, ter se rotili, da jo je postavil on, a ne Marolt. Ako sem Vas imenoval lažnika, sem govoril resnico in ostanem pri tem. Ce bi Vi ne imeli slabega spomina, bi se spominjali, kdo je pital bankine vradnike z „ravbarji"in drugimi enacimi imeni. Glede vodnih promenad omenjam, da mi je bilo po dovršenem delu prosto storiti, kar mi je bilo ljubo in drago, to Vas nič ne briga; jaz sem si svest, da sem storil svojo dolžnost v vsakem obziru. Da imate zelo slab spomin, razvidi se tudi iz tega, da čvekate in prežvekujete stvari, ktere z rečjo samo niso v nikaki zvezi. Dokažite banki, a) da ste Vi lastnik, in b) da so bili Vaši odgovori na vprašanja v oglasu resnični, potem se bode še le z Vami govorilo o cenitvi. V pismu, s kterim se Vam je odškodnina odrekla, ne besedice ni bilo o cenitvi.
Se ve, da Vam tu ni za resnico, ampak le za škandal, ker mislite, da bode to banko oplašilo; pa to Vam bode spodletelo. To je moja prva in zadnja beseda, dostavljam le še, da bi me srčno veselilo, če bi Vam Bog dal boljši spomin in toliko razuma, da v prihodnje ne boste skoz streho v hišo silili.
V Ljubljani dne 26. junija 1874.
Janez Jereb, načelnik požarnega oddelka banke „SlovcniJe."
Razne reči.
—	Č. g. Jožef Turk, duhovni pastir v deželni bolnišnici v Ljubljani, je 30. t. m. umrl. R. I. P.
—	Vse obrtnike ljubljanske vabi odbor političnega društva „Slovenija" vljudno, da naj pridejo v četrtek dne 2. julija zvečer ob 7. uri v čitalnično dvorano v ta namen, da se bode posvetovalo o peticiji do c. k. pravnega ministerstva zarad rokodelskega delovanja v ljubljanski c. k. kaznovalnici. Ker je reč za rokodelce jako važna, naj se obrtniki vdeleže obilno tega zborovanja.
—	Iz Kostanjevice 27. junija se nam piše: Včeraj popoldne je vtonil tukaj v Krki vojak tukajšnjega kordona. Mož z imenom Kovač, menda Slovak, je znal dobro plavati, a zmanjkalo ga je kar na enkrat sredi Krke; še le črez eno uro so ga mrtvega potegnili iz nje, zato se misli, da ga je mrtvoud zadel.
—	V stolni cerkvi se je sinoči obhajala zahvalnica, da je bila Ljubljana pred sto leti pri požaru obvarovana hujše nesreče. Ljudstva se jc vse trlo. Litanije so imeli sami knezoškof.
Najnovejša poročila.
Dunaj, 25. junija. Nadvojvoda Albreht se poda v Varšavo, da pozdravi cara Aleksandra. Tudi se bode vdeležil tamošnjih vojaških vaj.
Iflariritl. 29. junija. Republikanski general Koulia je v bitvi pri Kstcli padel. Zahala je namesto njega itnenoian za poveljnika severne armade, Cotloner pa za vojnega ministra in Sagasta za niinisterskega predsednika.
Telegram še pristavi, da armada je brez vse škode. Republikanci v svojih poročilih tako lažejo, da sami sebi ne verjamejo.
Duliovskc NjironiPinbe.
V	/julijanski Skojiji: Umrl je 8. t. m. Č. o. Alfons Frančišk Smolič, pridigar, iz reda Frančiška „strictioris observ.", v Ljubljani, rojen v Dobrničah 1823, v red pristopil 1835, posvečen 1839. Po starosti pristopa v red okrajine sv. Križa je (po novem imeniku) pred njim oo. mašnikov še 18, za njim pa 104. R. I. P. — Umrl je č. g. Juri Janež, kurat pri Novi Štifti, sodraške fare, 21. t. m. R. I. P.
V	lavantanski škof ji: Prečastita gospoda: Franc Juvančič, dekan pri Novi cerkvi, in Juri Tutek dekan pri sv. Lenartu v Sloven. goricah, sta imenovana častna korarja lavan-tinske stolice. — Prestavljeni so ČČ. gg. kaplani: Matija Košar k sv. Andreju v Slov. goricah; Jakob Košar v Svetinje; Jože Iler-nah v Zibiku; in Anton Pajmon v Dramlje.
V	tržaški škofiji: Č. g. Janez Obreza, kaplan v Gradinji, je umrl 22. t. m. II. 1. P._
Listnica opravništva.
G. V. J., posestniku v L.: Prvikrat prejeli 4 gl. 50 kr., se nič ne mudi.
G. J. Sk., cerkv. v St. pri L.: Le pošljite; bomo pa vsaki malo potrpeli.
Č. g. Fr. R. v S.: Denar od 16. jun. prejeli; začeti smo mislili s prihodnjim tneseconi. Li ne bo prav ?
G. L. T. v M.: Takih osebnost „Slovcnec" ne more sprejemati, naj bi bile tudi resnične. Brez zamere!
Eksekutivne dražbe.
1.	julija. 3. Mine Pavlič-eve iz Hotemaž (995 gl.) v Kranji. — 3. Ane Klemens-ove hiša št. 155 (34000 gl.) v Ljubljani. — 3. Kaspar Prosenc-evo iz Kresniškega vrha (920 gl. 40 kr.) — 3. Štef. Bučar-jevo iz Volavelj (2556 gl 80 kr.) obe v Litiji.
2.	julija. 3. Jož. Rozman-ovo iz Luž (1847 gl.) v Kranji. — 2. Mart. Komar jevo iz Jelenj (1505 gl ), 2. Fr. Podobnik-ovo iz Oble Gorice (250 gl.) obe v Litiji. — 2. BI. Kušlarjevo iz Olševka (3616 v Kranju. — 2. Bravne-vo iz Kočevja (6970. gl.) v Kočevji. —
3.	julija. 3. Jur. Škofca-vo iz Ratja (202 gl.) v Žužembergu. — 3. Fr. Ivanoš-evo iz Ga-brja (213 gl.) v Novomestu. 3. Jož. Ajdovec evo iz Sv. Martina (130 gl.), — 3. Gr. Križnarjevo iz Steniš (430 gl.) obe v Kranji. — 3. Jož. Sterk-ovo iz Loke (800 gl.) v Ljubljani. — 3. Jak. Nadrag-ovo iz Stange (668 gl. v Litiji. — 3. Jan. in Marije Mihelčičeve iz Semiča (1885 gl.) v Metliki. — 3. Ant. Medvedovo iz Zlatine (345 gl.) v Litiji. — 3. Jan. Valentinčič eva hiša št. 27 v Rebra (1800 gl.) v Ljubljani. — 2. Andr. Ilomar-jevo iz Gradiša (1926 gl.) v Kamniku. 2. Tom. Sušar-jevo iz Idrije (1075 gl.) v Idriji. — 2. Katar. Strčin-ove iz Kaple vas! (10878 gl. 40 kr.) v Kamniku. — 2. Andr. Štrbonc-evo iz Toplega vrha (250 gl.) v Novomestu. — 2. Marije Fajfarjeve iz Lcsec (1100 gl.) v Radolici.
Teleicraflčne di nai ne eene
30. junija.
Papirna renta 69.40. — Srebrna renta 74 75. — 18601etno državno posojilo 100. .— Bankine akcije 993 - Kreditne akcije 219!75- — Londor. 111 60. — Srebro 105.7 O — C.-s kr- cekini — —. — Napoleon B.H2.
Natisnili Blaznikovi dediči v Ljubljani.
Izdajatelj in za vredništvo odgovoren: F. Pevec.