Vinko Zdovc Ilustriral Arpad Šalamon KONJIŠKE LEGENDE Legende in pripovedi na Konjiškem ter druge zgodbe iz Dravinjske doline in Pohorja Slovenske Konjice, 2023 Vsebina Darko Ratajc – Predgovor Pomen ohranjanja kulturne dedišcine ........................................ 7 Vinko Zdovc – Uvod .................................................................. 8 LEGENDA O KONJIŠKEM ZMAJU • Prva zgodba ....................................................................... 11 • Druga zgodba ..................................................................... 15 ZMAJ IN BLATO ..................................................................... 21 KONJSKA SMRT ...................................................................... 23 GOSPODICNA NA KONJIŠKI GORI .......................................... 25 SKRIVNOSTNA SKALA IN VOTLINA ...................................... 27 DECKOVA SMRT ...................................................................... 29 LEGENDA O USTANOVITVI ŽICKEGA SAMOSTANA • Prva zgodba ...................................................................... 31 • Druga zgodba .................................................................... 33 LEGENDA O NASTANKU ŠPITALICA ...................................... 35 KEBELJSKA BAJKA ................................................................. 37 POLJCANSKA MARIJA ............................................................ 43 LEGENDA O OVSU .................................................................. 47 LINDEŠKO ZLATO • Prva zgodba ........................................................................ 51 • Druga zgodba ..................................................................... 53 Podatki o avtorjih .................................................................... 54 Predgovor Pomen ohranjanja kulturne dedišcine Slovenske Konjice imajo bogato in raznoliko kulturno dedišci-no, ki so jo z znanjem in védenjem ustvarili, jo prepoznavali in je zdaj v naših rokah, da jo ohranjamo – tako posamezni­ki kot družba. Knjižica Legende in pripovedi na Konjiškem, ki je prvic izšla pred 30-imi leti pod okriljem Zgodovinskega društva Konjice, je dokument obstoja naše skupnosti in hkra-ti priložnost za njen razvoj. Petnajst zgodb iz Dravinjske doli­ne in Pohorja, ki so zbrane v zbirki, gradi kulturno identiteto vsakega Konjicana in Konjicanke. V obcini smo se odlocili, da s posodobljenim ponatisom knjižice ohranimo zgodbe iz našega kraja in s tem izvirno nesnovno kulturno dedišcino. Vsakemu bralcu ali bralki legend in pripovedi s Konjiškega želim, da bi v njih prepoznal ali prepoznala moc in pomen ohranjanja zgodb, ki so si jih pripovedovali v prejšnjih sto­letjih, dolgo pred sodobno informacijsko tehnologijo. Zato moramo še toliko bolj ceniti, da so zgodbe ohranjene in zapi-sane. Zahvaljujem se avtorjem, ki so pravi cas prepozna­li pomembnost ohranjanja dedišcine, ki je temelj kulturne pestrosti Slovenije. Darko Ratajc, župan Obcine Slovenske Konjice 7 Uvod egende in pripovedi so na Konjiškem nastajale v prejšnjih stoletjih. Spreten govorec z domišljijo si jih je izmislil in širil okoli Konjiške gore in po dolini. Dolge zimske vecere, ko je bila vsa družina zbrana v skromni leseni hiši in opravljala razlicna dela, so domaci izkoristili za resen pogovor o vsa­kodnevnih težavah, petje, šale, molitev pa tudi za pripovedo­vanje legend in zgodb. Ob medli svetlobi ognjišca, smolenih tresk ali lojenk so matere lušcile fižol, bob in koruzo, predle ter pletle volno, ocetje so izdelovali koše, jerbase in leseno orodje, babice in dedki pa so otrokom pripovedovali nenava­dne zgodbe. Legende in pripovedi v naših krajih so bile pogosto povezane s Konjiško goro in Žicko kartuzijo. Gora je bila nekoc prav gotovo bolj porasla kot zdaj. Po njej ni bilo bog ve kaj goz­dnih poti, njeni lastniki – gosposka – pa tudi niso dovolje­vali tržanom in kmetom svobodnega gibanja in izkorišcanja gozdnih danosti. Žicka dolina s samostanom je bila zaprto obmocje, kjer je bil vsakršen lov prepovedan in ženske tam niso smele hoditi. Zato ne cudi, da so si neuki ljudje zaceli izmišljati zgodbe o skrivni gori in meniški dolini s samosta­nom, v katerega niso smeli prosto vstopati. 8 Od nastanka legend do današnjih dni se je vsebina zgodb prav gotovo mocno spremenila. Današnji pripovedovalec je posamezne dele zgodbe opustil ali spremenil, na drugi strani pa je dodal nove dogodke, ceprav se je osnovna misel verjetno ohranjala. Legende so se torej dolgo casa ohranjale le ustno, izjema so zgodbe o nastanku Žicke kartuzije, saj so menihi že v 17. stoletju zapisali njihove vsebine. Ostale legende in pripovedi na Konjiškem so zgodovinarji in drugi menda zbirali šele ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stole-tja. V skromni knjižici Legende in pripovedi na Konjiškem sem zbral in priredil zgodbe, ki so jih povedali ali zapisali Ivan Einfalt, Jože Mlinaric, Janko Orožen, Rado Radešcek, Anton M. Slomšek, Avgust Stegenšek in Jožef Tomažic. Zanesljivo krožijo na Konjiškem še zgodbe, ki niso zapisane. Zbiralec narodnega blaga bi jih prav gotovo našel in s tem otel pozabi. Vinko Zdovc V Slovenskih Konjicah, avgust 1994 9 LEGENDA O KONJIŠKEM ZMAJU Prva zgodba egenda o Konjicah in hudobnem zmaju, ki je živel v Konjiški gori, je nedvomno stara, vendar ne toliko kot kraj. Naselbina Konjice je že obstajala, tudi cerkev sv. Jurija naj bi že stala, legenda pa naj bi nastala pozneje. Zgodb o zmaju je vec, naj­ bolj znana je naslednja: Konjiška gora je v sredi votla in na dnu je jezero. V gori živi zmaj, velik in mocan, ki kraljuje pod zemljo. Ob vznožju gore je naselje Konjice, zmaj od Konjicanov zahteva, da mu vsako leto na pomlad izrocijo lepo mlado deklico, ki jo odpe­ljejo pred vhod njegove votline. Pošast deklico seveda požre. Toda kaj Konjicani drugega lahko naredijo, kot da zmaju vsako leto ugodijo in opravijo drago daritev. Ceprav so tržani mocno žalostni, ne vidijo rešitve pred grozeco nevarnostjo. Zmaj namrec vsako leto postavi enak pogoj; ce Konjicani ne bodo tega in tega dne izrocili deklice pred njegov vhod, bo odprl zapornice jezera na dnu Konjiške gore in nad Konjice izpustil tako kolicino vode, da bo vse preplavila, tudi najvišje hiše. Slucajno nanese, da na dan pred dnevom, ko bi žalostni Konjicani morali odpeljati izbrano deklico k zmaju, pride na trg potujoci vitez. Vidi, kako tržani hodijo objokani okrog, ceprav ve, da so sicer kar dobrodušni in veseli ljudje. Zato vpraša, kaj jih tare. Povedo in pokažejo deklico, ki bo na­slednji dan žrtev okrutnega zmaja. Nameravana daritev vite­ za mocno presune, zato sklene, da se bo spopadel z zmajem. Pricakal ga bo pred vhodom votline namesto deklice, in ko se bo zmaj pojavil pred svojim bivališcem, ga bo premagal. Deklica pa naj kar mirno ostane doma. Vitez se napoti do zmajevega podzemnega bivališca in ga tam caka do jutra. Ob doloceni uri pošast prileze iz svoje votli­ne, da bi prevzela deklico, tedaj pa na zmaja silovito udari vitez. Boj je hud, toda za viteza zmagovit. Plemic zmaja naj­prej oslepi, nato slepega dokoncno ugonobi. Ogromna pošast, napol mrtva, pocasi zleze v svoje bivališce, v votlino Konjiške gore, kjer shira. Konjicani so prešerno praznovali, se veselili in viteza casti­ li. Za nagrado je dobil v zakon zalo deklico in skupaj sta se za stalno naselila v Konjicah, tržani pa so se dokoncno rešili neusmiljenega zmaja. LEGENDA O KONJIŠKEM ZMAJU Druga zgodba onjiška gora naj bi bila znotraj votla, zato so jo imeli nekoc z velikimi železnimi verigami speto, da se ne bi razpocila ali sesula. V votlini gore je valovilo in udarjalo jezero, da so iz razpok med skalami tekli številni mrzli studenci. Razen dežja, je jezero vleklo nase bistre vode iz reke Dravinje, ki priteka izpod Rogle. V davnih casih se je nenadoma v gor­skem jezeru pojavil zmaj. Nihce ni vedel, kdaj in od kod se je privlekel. Morda ga je v jezero prinesla pohorska Dravinja, ko je bil komaj tako velik kot navaden rak. Dravinjci sprva niso nic vedeli o novem prebivalcu, ko pa je zmaj odrasel, so se zacele velike težave. Jezerski zmaj v svoji votlini namrec ni miroval. Silovito je plaval po jezeru, da je vodovje pljuskalo do vrha votle gore in se izlivalo v številnih slapovih na jezer­sko gladino. Skozi razpoke je voda pridrla na plano. Takrat so po pobocju Konjiške gore drli hudourniki ter se zarezova­li v gorske strmine, po katerih še dandanes bobni kamenje in drcijo plohi in drva iz gošcav. Kadar je zmaj divjal, se je vsa gora tresla in po njej je strašno bobnelo in tulilo, hujše kot ob najhujših nevihtah. Konjiški tržani so se bali, da bo zmaj podrl goro in se bo gorsko jezero razlilo na trg. Skupaj s Konjicami bi bila poplavljena vsa Dravinjska dolina od Zrec do Majšperka. Zato so tržani odšli h gospodu župniku po pameten nasvet. Ta je malo premislil, nato pa jim je odgo­voril: »Preti nam strašna nesreca in silna voda nas lahko zalije in gora nas lahko zasuje. Dolgo sem razmišljal, kako se znebiti zmaja ali kako ga vsaj potolažiti. Treba se bo s pošastjo pogo-diti, dokler ne najdemo nekoga, ki bi ga pregnal ali celo ubil.« Župnik je že razmišljal, da bi šel do jezera, vendar si sam ne bi upal do zmaja. Predlagal je, da bi šli skupaj s tržani na goro. Že cez nekaj dni je vodil veliko procesijo iz cerkve sve­tega Jurija na pobocje h gorskemu izviru. Tam je poškropil z blagoslovljeno vodo, pomolil in pozval zmaja, naj pride k izviru. Hip nato se je bistra voda spenila in vse poškropila, po votli gori je mocno zabobnelo in zmaj je zatulil: »Sem že pri izviru! Kaj hoceš od mene?« »Prosimo te, bodi v svojem jezeru pri miru, sicer se gora še podre na nas in jezero poplavi dolino,« je zaklical gospod. Zmaj se ni dal kar tako odpraviti in je postavil hud pogoj: »Miroval bom, ce mi vsako leto na jurjevo k tejle odprtini pri­peljete v dar šest nedolžnih deklet, belo oblecenih devic.« Zmajeva zahteva je osupnila tržane, zato je župnik vprašal, kaj se lahko zgodi, ce deklic ne žrtvujejo. Zmaj je odvrnil: »Tedaj bo trg porušen in vsa dolina bo poplavljena.« Tržani z župnikom vred so se dolgo posvetovali, na koncu so s težkim srcem popustili in zmaju obljubili šest devic. In tako so Konjicani s solznimi ocmi ter krvavecimi srci leto za letom žrtvovali svoje hcere, da so uživali mir, si ohranili življenja ter obvarovali trg pred povodnijo. Nad trgom je v gradu živel grašcak, ki je vsa leta mirno opa­zoval dogajanje med zmajem in tržani, vse dotlej, dokler ni prišla vrsta na njegovo hcerko. Šele tedaj se mu je trdo srce omehcalo in zacel je razmišljati, kako bi rešil svojo edinko. Starejši pohorski drvar mu je svetoval, da bi za pomoc napro­sil velikana, hostnika, ki je živel v pohorskih gozdovih. Ta je bil tako mocan, da je z eno roko izpulil bukev, hrast, ali drugo drevo. Grašcak in drvar sta se takoj odpravila iskat hostnika. Šla sta mimo Malahorne in Oplotnice proti Velikemu vrhu ter Rogli, ko sta zagledala pohorskega velikana, kako podira bukve. Šla sta kar pocez skozi gošcavo, da bi cim prej prišla do njega. Hostnik je bil cokat in plecat možakar. Noge je imel kot debla in velikanski roki kot dve stari veji. Nezaupljivi orjak ni bil nic kaj vesel nenadnega obiska. Šele cez nekaj casa je grašcak lahko pojasnil svoje težave. Plemenitaš je hostnika prosil, naj ubije strašnega zmaja in reši njegovo edinko ter trg in vso dolino. Hostnik je bil na zunaj surov, imel pa je mehko in dobro srce, zato je grašcaku obljubil pomoc. Na jurjevo, ko bi morali tržani zmaju pripeljati dekleta, med njimi tudi grašcakovo edinko, se je ponovno vila dolga pro-cesija navzgor k izviru. Tokrat brez šesterih deklet, name-sto njih je stopal hostnik in za njim nepregledna množica Dravinjcev. Ko so prišli do izvira, ga je župnik blagoslovil in poklical zmaja. Zmaj je takoj priplaval in zahteval obljublje­na dekleta. Po kratkem brezuspešnem pogovoru sta se hostnik in zmaj takoj udarila. Zmaj je tako mocno pihal, da je hostnika podrl, a se je ta kmalu pobral in zacel ruvati bližnja drevesa. Z okle-šcenim drevesom je pricel udarjati po zmaju, da je bila nje­gova glava vsa plošcata. Ko se je hostniku deblo zlomilo in je pripravljal orjaški kij, se je zmaj zacel zavedati in ponovno napadel Pohorca, a je ta že imel gorjaco. Grdoba je mocno krvavela, zato se je pricela umikati v odprtino gore. Hostnik je hitro odtrgal velikansko pecino in jo trešcil na zmajev vrat, da mu je odletela glava. Iz vratu se je ulil potok krvi. 18 Toda zdaj je pretila nova nevarnost. Hostnik je namrec v boju odtrgal veliko skalo pri izviru in s tem povecal luknjo, skozi katero je zdaj drlo jezersko vodovje. Zmajevo truplo je zdrk­nilo nazaj v votlino in se zvijalo v poslednjih krcih, da se je luknja še povecala. Votla gora je bruhala neizmerne kolicine vode proti trgu in Dravinji, ki je nevarno narašcala. Trgu in dolini je grozila velika nesreca, ki je tudi hostnik ni mogel prepreciti. Zdaj se je župnik spomnil, da tisti dan še ni maše-val, kar je predstavljalo velik greh in zato takšna povodenj. Pognal se je v vodovje, pa mu je noge spodneslo in se je usta­vil šele pri nekem hlevu. Tam je zagledal belega konja, ga zajahal in v trenutku je prišel do cerkve. Tu je bila povsod že visoka voda, da je moral župnik prijahati s konjem v cerkev in tudi sveto mašo je moral brati na konju. To se je zgodilo na jurjevo, 24. aprila leta … Ja, leto pa ni znano. Ko je gospod prebral mašo, je vodovje zacelo upada-ti in trg je bil rešen, rešeni pa so bili tudi Dravinjci vse do Majšperka. Konjicani so se hostniku lepo zahvalili za pomoc in ga pospremili do Oplotnice. Vrnili so se do jezerskega vira in zvalili dve veliki skali, ju zvezali z dvema železnima spo­nama ter za vselej zaprli dostop v notranjost gore. Ti dve skali sta še dandanes s trga lepo vidni. Srecni tržani so v vecen spomin na burne dogodke izbrali svoj trški grb: belega konja na zelenem polju. Trg so krstili za Konjice, gori pa od takrat pravijo Konjiška gora. Danes na mestu dveh skal ni nobenega studenca, ker se vse vode steka­jo v votlo goro. Tudi zmaja ni vec v njej, saj ga je hostnik ubil enkrat za vselej. 19 ZMAJ IN BLATO ed manj znane legende na Konjiškem spada zgodba o zmaju in Blatu. Prvotne Konjice naj bi stale ob vznožju Babica, vrha Konjiške gore, kjer je danes kraj Konjiška vas. Blizu Starih Konjic (Antiguum Cunowitz) je bil mocvirnat prostor in na njem manjše naselje. Nekega dne, ko zmaj iz Konjiške gore ni dobil zahtevane deklice, se je tako razjezil, da je odrinil veliko skalo, ki je služila kot zapornica gorskemu jezeru. Ogromna kolicina vode se je izlila in poplavila Konjice in bliž­njo ter daljno okolico. Med poplavljenimi kraji je bilo tudi omenjeno naselje. Tu se je ob hišah potopila in ugreznila tudi njihova cerkvica. Še dolgo je štrlel cerkveni zvonik iz blata. Kasneje se je v celoti pogreznil. Po tem dogodku je kraj dobil ime Blato. KONJSKA SMRT d konca srednjega veka je poštna pot dolgo casa tekla skozi Konjice in povezovala Gradec, Maribor, Celje in Zidani Most. Prišla je iz Slovenske Bistrice, iz Konjic se je usmerila mimo Konjiške gore med Tolstim Vrhom in Plešivcem proti Vojniku. Gorski prehod spremlja hudournik, ki se imenuje Konjska smrt. Od kod nenavadno ime? Starejši Konjicani znajo razložiti izvor cudnega imena iz pri­povedovanja svojih prednikov. To je zelo strma grapa, ki se zažira v Konjiško goro. Nekoc, v starih casih, ko še ni bilo avtomobilov in ne dobrih cest, so ljudi in blago prevažali s konjskimi vpregami. Ob neki priložnosti je kmet vlekel les iz gošce nad sotesko proti cesti. Gozdna pot nad Konjiškim gra­dom je bila tedaj tako ozka, da so ljudje težko hodili po njej in konji ter voz še toliko težje vozili. Nic nenavadnega ni bilo, da se je zgodila nesreca. V strmini je voz nenadoma spodne­slo, prevrnil se je in zgrmel v grapo. S seboj je potegnil oba konja in nesrecnega kmeta. Doli v soteski so se vsi trije ubili. Prav gotovo se je na strmi in ozki poti predtem in kasneje še kdo ponesrecil in ni cudno, da so Konjicani prehod preko Konjiške gore poimenovali Konjska smrt. GOSPODICNA NA KONJIŠKI GORI severozahodnem delu Tolstega Vrha na Konjiški gori je obmocje s številnimi vodnimi viri, ki nosi krajevno ime Gospodicna. O nastanku imena je v naših krajih znana pri­poved. V starih casih je bilo na Konjiški gori vec mocnejših izvirov dobre pitne vode. Ob neki poletni priložnosti se je mlada gospodicna, menda je bila žlahtnega rodu s Konjiškega gradu, sprehajala po gori. Zašla je v najbolj divje gozdove in ni vec našla poti domov. Ko se je tako vzpenjala in spušca­la po strmini, se je zaradi vrocega vremena pošteno upehala in segrela. Bila je že precej lacna, ampak še bolj žejna, ko je prišla do bistrega gozdnega studenca. Napila se je ledeno mrzle vode in poživljena odšla naprej. Kmalu je našla pravo pot in se srecno vrnila domov. V naslednjih dneh je žlahtna mlada gospodicna hudo zbolela. Poklicali so zdravnika, ven­dar ji ni mogel pomagati in je na koncu umrla. Svoje smrti bi naj bila kriva gospodicna sama, saj se je v nepremišljenosti vsa razgreta napila mrzle vode iz gozdnega izvira. Odtlej, ko je nesrecna gospodicna zaradi pitja mrzle vode iz izvirka na gori umrla, so Konjicani, predvsem logarji, drvarji in lovci, poimenovali izvir in okolico Gospodicna. Nekateri mešcani pa tako imenujejo tudi potocek, ki tece po sredini Starega trga. SKRIVNOSTNA SKALA IN VOTLINA ed Kamno Goro in Sojekom, na poti iz Konjic cez Konjiško goro, stoji na strmini okoli desetih metrov visoka skala. Na njej so sledovi stavbe, ki je verjetno branila prehod cez goro k žickemu samostanu. Avgust Stegenšek je v svoji knjigi Konjiška dekanija iz leta 1909 opisal skalo in stavbo ter pri­poved o skrivnostnem dogajanju na Kamni Gori. Stegenšek je še takrat našel 1,2 metra debel zid gradu, ki je del visoke nav­picne skale. Na drugi strani skale pa je bil zložen dohod, ki je v tlorisu tvoril kot in je ležal na vrhu vec kot deset metrov visokega hriba. Med zidovjem je bila izkopana globoka jama, druga duplja pa je ob vznožju skale vodila v notranjšcino. Ljudje so pripovedovali, da je bila razvalina klet, kjer so žicki menihi za casa turških vpadov shranjevali dragocenosti in denar. V Sojeku je bil berac, ki je teden dni beracil, drug teden pa kopal ob zidu za denarjem. Predrl je steno in trdil, da je slišal bobnenje, kakor ce bi po sodu tolkel. A preden je prišel do zaklada, je umrl. Ob skali je bila votlina, v katero se je šlo najprej po lestvi navz­dol, potem se je obrnila proti jugu in je bila okoli 54 sežnjev dolga. V drugo votlino, ob vznožju skale, je okoli leta 1894 šel kmet Guzej, ki je stanoval v bližini. Kasneje je pripovedoval: »Ob neki priliki, ko sem se ob polnoci vracal s fureža, sem se nameril v votlino. Po nekaj korakih hoje je zacelo metati ven žarece iskre, potem pa se je slišal glas, podoben skovir­ju, nazadnje je nekaj zagnalo žareco verigo ravno nad mojo glavo. Glas je prihajal vedno bližje. Takrat sem pobral šila in kopita ter hitro tekel domov.« DECKOVA SMRT avantinski knezoškof Anton Martin Slomšek (1800–1863) je v svoj dnevnik leta 1834, ko je potoval skozi Konjice, zapisal zgodbo o Konjiški gori in smrti decka. Visoko v gori je bil skrit tolmun, v katerem je pastircek ujel najlepše in najvecje postrvi ter jih prinesel v trg naprodaj. Nikomur pa ni hotel povedati, kje je ujel lepe ribe. Neki clo­vek, ki je želel spoznati skrivnostni kraj, ga je zasledoval v gori in ga naposled zasacil v tisti luknji, ravno, ko je spu-šcal ribiško vrvico v globino, da bi ujel ribo. Zasledovalec je s hojo povzrocil šum in decek se je tako prestrašil, da je padel v globocino in nikoli vec ga ni bilo na svetlo. Konjiški tržani so pred votlino napravili rešetko in tako je nastala pravljica, da je Konjiška gora obdana z železnim obrocem. Zato hudob­ni zmaj ne more iz nje in v zahvalo duhovniki vsak dan opra­vljajo mašo v cerkvi svetega Jurija. LEGENDA O USTANOVITVI ŽICKEGA SAMOSTANA Prva zgodba ustanovitvi Žickega samostana kartuzijanov se je ohra­nila legenda, ki ima dve razlicici. Po prvi naj bi mejni grof Otokar III. zacel ustanavljati kartuzijo v casu vladanja papeža Aleksandra III. med letoma 1159–1181. V letu 1147 naj bi se cesar Konrad, vojvoda Friderik in mejni grof Otokar III. udeležili križarske vojne. Po vrnitvi iz vojne se je Otokar hotel oddahniti od skrbi in se je s plemenitaši odpra­vil na lov na Konjiško goro. Oddaljil se je od ostalih lovcev in prišel v sencnate globeli na južni strani gore, kjer je nenado-ma zagledal košuto izredne beline. Med zasledovanjem lepe živali je grof prišel na kraj, kjer je kasneje stala kartuzija. Ko je žival izginila, je Otokar stopil s konja in se zleknil pod bli­žnje drevo, da bi si oddahnil in malo zaspal. V dremežu je zagledal prikazen – moža, ki se je svetil bolj kot sonce, – in je bil oblecen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu narocil, naj na tem mestu pozida samostan. Janez Krstnik mu je še narocil, naj naseli kartuzijane, ki so že ustanovili s svetim Brunom Veliko kartuzijo v Alpah. Otokar je svetniku zagotovil, da bo narocilo izpolnil, apostol pa je tedaj izginil. Medtem se je približalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival se je zatekla v plemicevo naroc­je, kakor da bi pri njem iskala zavetje. Vpitje lovcev in zajec sta Otokarja prebudila iz sna in vzkliknil je v slovenskem jeziku: »Zajec, glejte zajca!« Zato je grof Otokar ta kraj imeno-val Zajec, nemško govoreci ljudje pa Seitz. Domacini še danes samostanu recejo Zajcklošter. LEGENDA O USTANOVITVI ŽICKEGA SAMOSTANA Druga zgodba o drugi razlicici legende o ustnovitvi žickega samostana naj bi mejni grof Otokar III. zacel najprej zidati kartuzijo v Konjicah. Meniški zapis zgodbe navaja kot letnico ustano­vitve samostana leto 1155 oziroma 1151. Medtem ko sta v Žickem rokopisu iz 17. stoletja obe razlicici legende zapisani loceno, je v žickem arhivu zapis iz 18. stoletja, v katerem sta obe varianti združeni. Po drugi verziji legende naj bi Otokar pricel z gradnjo samo­stana v Konjicah. Grof je namrec ugotovil, da je kraj, ki ga je Janez Krstnik izbral za samostan, pretesen in je zato izbral drugo mesto ob severnem podnožju Konjiške gore. Posest za gradnjo naselbine si je Otokar pridobil od Leopolda Konjiškega in samostan s cerkvijo skoraj že pozidal. Tedaj pa naj bi se grofu ponovno prikazal svetnik in ga karal, ceš da je postavil kartuzijo na drugem kraju, kakor mu je bilo zapovedano. Narocil mu je, da samostan poruši, pusti naj le cerkev, ki naj postane župnijska, kraj Konjice pa naj pripada samostanu. Otokar je drugi ukaz svetnika izpolnil in zazidal kartuzijo tam, kjer se mu je ta prvikrat prikazal. Grof Otokar je v samostanu tudi našel svoj zadnji mir. Pokopali so ga skupaj z ženo v zakristiji cerkve, na kraju, kjer se mu je prvikrat razodel Janez Krstnik. Njegov grob so pokrili z belim marmorjem. LEGENDA O NASTANKU ŠPITALICA godba o nastanku Špitalica je povezana z obema legendama o ustanovitvi žickega samostana. Otokar IV., sin ustanovitelja Žicke kartuzije, naj bi povsem dokoncal zidavo samostana v sedanjih Starih Slemenah. V strahu, da bi njegovega oceta Otokarja III. zaradi neposlušno­sti do apostola, ko je zacel zidati samostan v Konjicah, zade-la božja jeza, je dal na kraju današnjega Špitalica pozidati še drugi samostan s cerkvijo. Novi samostan naj bi naselili templarji – kršcanski viteški red, cerkev pa posvetili Materi Božji. Ko je takratni papež Klemen V. leta 1312 templarje pre­klel, so samostan v Špitalicu porušili, vendar Marijine cerkve niso upali podreti, ceš, saj jo je varovala Marija. Legenda še pripoveduje, da so mežnar in sosednji kmetje ob praznikih slišali v nocnih urah zvonjenje, ki je klicalo k službi božji. Cerkovnik je ob tem zvonjenju veckrat hitel k cerkvi, vendar jo je našel zaklenjeno in nikogar v bližini. KEBELJSKA BAJKA aselje Kebelj se razteza po zložni pohorski strmini nad Oplotnico. Nedalec od vasi stojita dve grajski razvalini: višje je Zajcev grad, pod vasjo pa Zbegov grad. Iz teh krajev se je ohranila pripoved o dveh vitezih in Marijinem zakladu. V obeh kebeljskih gradovih sta nekoc prebivala grašcaka, brata. Kot roparska viteza sta s hlapci prežala na romarje ter jim s silo ali z zvijaco odvzemala srebrne in zlate daro­ve, ki so bili namenjeni za zaklad pohorske Marije. Mimo Keblja je namrec vodila romarska pot k Svetim trem kraljem, v Pušcavo, ali k Sv. Arehu. Po tej poti so pojoc romali pohor-ski in dravinjski božjepotniki in nosili s seboj tudi dragocene darove. Roparska viteza sta prebivala skupaj v spodnjem, Zbegovem gradu, v Zajcevem gradu nad Kebljem pa sta uredila neke vrste zapor. Gradova sta bila povezana s podzemnim hodni­kom. Romarje sta spravila v spodnji grad, tam sta jim, s pomocjo številnih hlapcev, pobrala srebro in zlato ter druge dragocenosti. Oropane in pretepene romarje so surovi hlapci odgnali po skrivnem hodniku v zgornji grad, ki je bil ure­jen za njune slabe namene. Grajski veliki okrogli stolp je bil namrec brez oken, glavna vhodna vrata pa so bila zazidana. Ujeti božjepotniki so brez hrane in vode hirali in na koncu v mukah umrli. Sprva so ljudje mislili, da so romarji v pohorskih gozdovih zašli in brez hrane umrli od gladu ali pa so jih napadli med-vedje, volkovi … Scasoma pa so zacele krožiti cudne govori­ce o vitezih ter ujetnikih v gradu. Nazadnje so se Pohorci in Dravinjci zbrali in napadli spodnji grad. Hlapce so že pred grašcino ujeli in zvezali, viteza pa sta grad zažgala in pobe­gnila po hodniku. Ker pa sta sama zasula vhod podzemnega hodnika med obema gradovoma, sta bila ujeta in živa zako­pana. Kebeljcani so rešili preostale, še žive jetnike, ujete hlapce pa odgnali v grajske jece Oplotniškega gradu. Neko nevihtno noc pa je strela zažgala gornji grad. Nekoc je prišel iz Dravinjske doline na Kebelj kmet s praznim vozom. Namenil se je na razvalino gornjega gradu, kjer naj bi bil zakopan zaklad, namenjen Mariji v treh romarskih cerkvah. Kmet je pricel kopati in iskati zaklad, toda ni ga našel. Kopal in rinil je dva dni in eno noc po razvalinah, a ves trud je bil zaman. Na koncu se je kmet spomnil na Marijo: »Ljuba Marija, pomagaj mi, da najdem tvoj zaklad. Ce ga najdem, polovico obdržim, polovico dam tebi, ki ti je namenjen.« Napotil se je znova na delo in v kratkem je našel zaklad: zlatnike, srebrnike, prstane, obeske, uhane, verižice in zapestnice. Ko je bila skrinja z zakladom odkopana, je ni mogel spraviti na voz, ker je bila pretežka. Skrinjo je moral sprazniti, prazno naložiti na voz in spet znositi ves zaklad vanjo. Hitro je zapregel vola ter ju z bicem pognal. Kmet je ves cas stopal ob naloženem zakladu in v glavi se mu je od srece in bogastva kar temnilo. Nenadoma pa se je spomnil na dano obljubo Mariji o delit-vi zaklada in razmišljal: »Ne bom tako bogat, kot bi lahko bil. Ne, ne dam ji polovi­ce. Nekaj moram vendar imeti tudi za svoj trud. Tretjino ji dam. Ne, cetrtina bo zadostovala.« Nevidna glasova z leve in desne strani sta kmeta pregovarjala: »Daj ji le nekaj verižic! Vse obdrži! Nor bi bil, ce bi zaklad delil.« Na koncu je kmet sklenil, da bo Mariji daroval le težko sveco in zmolil nekaj ocenašev. V tem hipu pa se je zgodilo nekaj strašnega. Vola sta stopala prevec ob robu kolovoza in voz se je nagnil, telege in oje so se zdrobili in volica sta odletela vsaksebi. Kmet je visel ob skrinji, voz je jel drveti po strmini navzdol. V grapi se je vozilo raztrešcilo, skrinja se je odprla in ves zaklad se je razgubil, voznik je obležal smrtno ranjen. Ob njem sta se krohotala dva zlodeja, pogubljeni duši dveh roparskih vite­zov. Kebeljcani še danes pripovedujejo o svojih prednikih, ki so premagali pokvarjena viteza, zakladu na Zajcjem gradu v pohorskih strminah in zasutem podzemeljskem rovu med obema razvalinama. POLJCANSKA MARIJA ladi poljcanski zvonar je vstajal zgodaj, da je s svitom ozna­njal vsej župniji novorojeno jutro. Nikogar ni sreceval na tej rani poti k cerkvi. Dravinjska dolina je še sanjala, Boc in Pohorje pa sta že gorela kot velikanska ognja v jutranji zarji. Nekoc pa je na cerkvenem pragu srecal Marijo s stranskega oltarja. Zvonar se je cudil, da gre Marija tako zarana sama iz poljcanske cerkve. Njene oci niso bile vesele, bile so žalost­ne. Fant jo je vprašal, zakaj namerava oditi iz svojega sveti-šca. Užaljena Marija je odvrnila: »Iz cerkve pojdem. Od tod grem in zapustila bom poljcansko cerkev, poljcanske župlja­ne ter župnijo.« Mladi zvonar je stekel pred njo, legel pred njo cez pot in mocno prosil, naj ne odide iz cerkve. »Vstal bom le tedaj, ce mi obljubiš, da se boš vrnila v našo cerkev. Nikar ne pojdi od nas! Ali ne boš pogrešala našega šumenja, ki ti ga prinašamo kot jutranji pozdrav z rojstnih planin?« Vse je prosilo Marijo, dravinjske vode, pohorski gozdovi, bocko bukovje, lastovice, prosil je mladi zvonar. »Ali ti nisem dovolj zvonil? Ti nisem dovolj ubrano trjancil pred prazniki? Ali ti manjka svec in svetih maš?« Marija mu je odvrnila: »Lepo si pozvanjal in trjancil! Ne manjka mi svec na oltarju, ne manjka mi svetih maš. Meni manjka le casti in hvale, ki je v poljcanski fari ni, ko tako žalostno samujem tam na stranskem oltarju. Nikogar ni k meni, razen tebe.« Mladi zvonar jo je še naprej pregovarjal, naj ostane v cerkvi. Na koncu mu je le obljubila, da bo ostala v domacem sveti-šcu: »Povrnem se, a v stranskem oltarju ne bom vec. V zvoni­ku sem si izbrala sedež.« Zvonar je bil srecen. Pohitel je v zvonik in z vsemi zvonovi pozvonil jutranjico. Ko so prišli verniki in župnik, jim je oci­tal, da so pozabili na svojo Marijo. Župljani so se pokesali in prosili, naj jim odpusti. Trdno so obljubili, da bodo pogoste­je prihajali k njej. Želeli so, da bi se vrnila na svoj oltar. Na koncu so Marijo preprosili, da se je iz zvonika vrnila na oltar. »Vrnila se bom na oltar, toda takoj bom zopet pobegnila, ce bom še kdaj tako samevala, kot doslej.« V zvoniku je zvonar razigrano trjancil, v cerkvi so verniki prepevali v cast in hvalo Mariji in zunaj so odpevale lasto-vice po vsej Dravinjski dolini. Gozdovi na Bocu in Pohorju so radostno bucali, dravinjske vode so zbrano trušcale cez mlinske jezove in cvetlice so se smejale. Pripovedujejo, da so Poljcancani cez nekaj let spet pozabili na Marijo, le mladi zvonar ji je ostal zvest. Tedaj je Marija užaljeno odšla z oltar­ja in se v zvoniku poslovila od zvestega zvonarja. Ta jo je prosil, naj ostane, toda Marija je bila neizprosna in je odšla v slovenskobistriško faro. Župljani so znova šli ponjo z veliko procesijo. Pripeljali so jo nazaj v Poljcane. Privolila je in se vrnila v njihovo cerkev. Ko pa je drugo jutro prišel zvonar v božji hram, poljcanske Marije ni bilo. Ponoci so iz nebes pri­plavali angeli in jo na zlatem prestolu odnesli na Ljubecno goro pri Zbelovem. Mladi zvonar je tako žaloval za njo, da je na koncu umrl. Od tedaj hodijo ljudje iz vse Dravinjske doline in s Pohorja obiskovat romarsko cerkev svete Marije na Ljubecni, še pose-bej se je spominjajo na njen praznik. LEGENDA O OVSU godilo se je v davnih casih, ko sta še hodila po svetu Kristus in sveti Peter. Prišla sta tudi v naše slovenske kraje in se povz­pela na zeleno Pohorje. Obiskovala sta osamljene kmetije in prelepe vasice, ki so ždele na soncni strani tega gozdnatega gorovja. Pod Roglo, prav na koncu planjastega pobocja, se je stiskala okrog bele cerkve planinska vasica Šentjungota, zdaj je to Gorenje. Nekega popoldneva sta sveta gospoda prišla v to pohorsko vasico nad Zrecami. Bila sta zelo zdelana od dolge hoje po temnih gozdovih, po bregovih in dolinah. Dospela sta do kmecke koce, ki je stala na samem zunaj vasice. Pred njo je pod kapom sedela stara ženica in lupila krompir za pol­dnic. Ker sta Kristus in Peter bila že pošteno lacna, sta starko zaprosila za nekaj hrane. Krompir še ni bil kuhan, zato jima je ponudila kos crnega jecmenovega kruha, ki pa je bil res slab. Jecmen je namrec tisto leto slabo rodil in zrnje je bilo popolnoma stuleno, v moki je bilo veliko resastih otrobov, kruh pa, kot bi bila slama zmleta ali kot da moke ne bi bili nic presejali. Jezus in sveti Peter sta zacela jesti ponujen jecme­nov kruh, pa jima ni šel v slast. Bolj ko sta ga premlevala in žvecila, vec sta ga imela v ustih. Starka jima je ponudila ciste studencnice, s katero sta zalivala otrobast kruh. Sveti Peter, ki je kašljal in pljuval resice ter slamnate otrobe, je nehal jesti kruh in ga shranil v svojo popotno torbo. Ženica se je opravi-cevala za slab crni kruh. Povedala je, da na Šentjungoti pše­ nica in koruza ne dozorita, ajdo rado v cvetju zamori, le rž in jecmen dobro obrodita. Na planinskih njivah, ki ležijo na str­mih prisojnih pobocjih brez ogonov, rastejo le krompir, bob in zelje. Tudi fižol so morali opustiti, ker ga majniška slana rada posmodi. Sveta moža sta se poslovila od prijazne ženice in se odpravi-la naprej po Pohorju. Kristus se je za silo odtešcal in odžejal, Petru, ki je zelo malo jedel, pa se je pred ocmi kar temnilo od samega gladu in slabosti. Sredi njivske steze je skrivaj segel v torbo in oddrobil košcek kruha, slamnate rese pa je izpljunil. To je veckrat ponavljal, da mu je zmanjkalo kruha. Kristus se je sklonil pred njega, pobral grudo suhe pohorske zemlje, jo v roki zdrobil in nato vrgel po njivi, kot bi sejal seme, zraven pa je s križem blagoslavljal njivo. Ko se je že delala noc, sta prišla do samotne koce, kjer je pes strašno lajal. Kristus je rekel Petru, naj pomiri psa s kosom crnega kruha iz svoje torbe. Petru je bilo zelo nero­dno, saj je vsega po poti pojedel. Opraviceval se je, Kristus pa je dejal: »Otrobe si zavrgel, da se ne zgube v nic, naj iz njih zraste novo žito, ki bo imelo konicasto zrno, obdano z lupino okrog in okrog, da bo še v kruhu polno bodic. Ta nova žitna rastlina naj bo – oves, ki bo rasel po planinskih njivah, da jih bodo obdelovali ubogi kmetje, bajtarji, kocarji in drvar­ji. Predvsem bodi oves tretje žito za planinske kraje, kjer ne dozori pšenica!« In nadaljevala sta pot po Pohorju. Na onih njivah pa je še isto leto zrastlo novo žito, ki ni imelo ne klasja ne resic, ampak latovje. Bilo je polno zrnja, zavitega v pleve in bodece otrobe. Ko so žanjice žele oves, so na vec krajih našle goste križe iz ovsa. Tam je Gospod blagoslovil pohorske njive s svojim kri­žem, da bi žito rodilo. Po stari navadi so sejalci ovsa na obeh krajih na gosto sejali v obliki križa, da bi bila žitna njiva plo­dovitejša. LINDEŠKO ZLATO Prva zgodba lindeškem gradu na strmem hribu so nekoc živeli roparski vitezi. Vsako leto so z gradu poslali na Konjiški grad voz zla­tnikov. Za varen prevoz rumenega zlata so najeli pravega hudica. Ob neki priliki je hudobcu na strmi cesti, ki je peljala preko Cretveža in Polen do Konjic, voz z dragocenostmi obtical. Hudic se je takoj napotil do bližnjega kmeta in ga prosil, da bi za dobro placilo odpeljal težak tovor do Konjic. Kmet in hudic sta tovor srecno pripeljala do gradu. Potem, ko je grašcak blago prevzel, je vprašal kmeta, katero placilo želi za opravljeno delo. Kmet si je zaželel nekaj zlatnikov, toda hudobec mu je nasul le nekaj oglja v klobuk. Vozniku ni bilo mar za oglje, zato ga je med potjo domov zavrgel. Ko je kmet prišel domov, ga je žena vprašala, kolikšno placi-lo je dobil. Jezen je odgovoril, da so mu dali le nekaj crnega oglja. Vrgel je klobuk na mizo, toda zelo je bil presenecen, ko je opazil za klobukom svetel zlatnik. Brž se je vrnil na kraj, kjer je stresel oglje, toda na poti ni bilo ne oglja ne zlatnikov. Prevarani kmet je spoznal, da je z vožnjo ukradenega blaga pomagal samemu satanu. LINDEŠKO ZLATO Druga zgodba starih casih so lindeški vitezi prevažali razno blago grašca­kom v Konjice. Nekega dne so grajski hlapci vozili ponoci iz Lindeka v Konjice. Ker grajska vprega ni bila dovolj mocna, so naprosili kmeta Kamenšcaka, lindeškega soseda, da je pri­pregel svoja dva crna vola. Po nekaj urah naporne vožnje so prispeli s težkim tovorom v Konjice. Kmet je šele tam opazil, da sta bila na vozu le dva zeljna škafa, ki sta bila skrbno pokrita. Mladi grašcak Leopold Konjiški mu je za opravljeno delo placal poln klo­buk necesa trdega in mu zabical, naj ne pogleda vanj, dokler ne pride domov. Kamenšcak pa je bil zelo radoveden, kaj mu je plemic dal za dolgo pot, in je v kraju Graben pogledal v klobuk. V njem je zagledal samo crno oglje. Jezno ga je raz­tresel po cesti in odšel domov ter vsem sosedom potožil, kaj se mu je pripetilo. Drugi dan so sosedje našli na cesti razmetano zlato. Podatki o avtorjih Vinko Zdovc se je rodil 23. marca 1932 v Konjicah, danes so to Slovenske Konjice, v hiši številka 76. Po koncani srednji šoli se je zapo­slil v rudniku Laško. Kmalu se je vrnil v Konjice, kjer je tri­najst let delal v banki in petindvajset let v Konusu. Ob službi se je ves cas zanimal za zgodovino Konjic in sose­dnjih krajev. Leta 1978 je hudo zbolel. Po rehabilitaciji in upokojitvi je zacel intenzivno iskati ter zbirati zgodovinske podatke o zgornjem delu Dravinjske doline. Izdal je Konjiško kroniko in napisal vec zgodovinskih clankov iz lokalnega okolja, ki so bili objavljeni v Konjiških novicah (današnji casopis Novice). Leta 1996 je prejel najvišje obcinsko prizna­nje, Zlati grb Obcine Slovenske Konjice. Arpad Šalamon je bil rojen 7. septembra 1930 v Subotici, kjer je koncal uci­teljišce. Poucevati je zacel leta 1950 v Prekmurju. Leta 1954 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani, znanje iz likovne in tehnicne vzgoje je delil v Prekmurju in Velenju, kjer je bil eden prvih uciteljev moderne likovne vzgoje. Po upokojitvi se je zacel intenzivneje ukvarjati z lastnim likov­nim snovanjem, predvsem z umetniško grafiko. Ustvarjal je v svojem ateljeju v Slovenskih Konjicah. Danes ga uvršcajo med najaktivnejše ustvarjalce na podrocju male grafike in ex-librisa v svetovnem merilu, saj so njegovi graficni listi v arhivih knjižnic, galerij in zbirateljev domala po vseh konti­nentih. Leta 2017 je prejel najvišje obcinsko priznanje, Zlati grb Obcine Slovenske Konjice. Umrl je 25. decembra 2020. 54 Vinko Zdovc Ilustriral Arpad Šalamon KONJIŠKE LEGENDE Legende in pripovedi na Konjiškem ter druge zgodbe iz Dravinjske doline in Pohorja (posodobljena ponovna izdaja) Izdala in založila: Obcina Slovenske Konjice odgovorna oseba: Darko Ratajc, župan Uredil in graficno oblikoval: Blaž Prapótnik Likovna oprema: Arpad Šalamon, grafike – linorezi Jezikovno pregledala: Tonja Jelen Izvedba: Epigraf, Blaž Prapótnik, s. p. Naklada: 500 izvodov Leto: 2023 Ni za prodajo ISBN 978-961-92153-5-7 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in uni erzitetna knjižnica, Ljubljana 398.2(497.4Slo enske Konjice)(02.053.2) KONJIŠKE legende : legende in pripo edi na Konjiškem ter druge zgodbe iz Dra injske doline in Pohorja / [zbral] Vinko Zdo c ; ilustriral Arpad Šalamon. -Posodobljena pono na izd. - Slo enske Konjice : ObŚina, 2023 ISBN 978-961-92153-5-7 COBISS.SI-ID 146041859