Pohod pionirjev Jugoslavije »Dobrodošii v Užiški republiki«
Solze obljube
Že enajsto leto zapored je Zveza za sociali-stično vzgojo in varstvo otrok SR Srbije orga-nizirala pohod pionirjev »Dobrodošli v Užiški republiki!«.
Desetim pionirjem iz Slovenije — petim iz osnovne šole Valentina Vodnika in petim iz osnovne šole Ivan Novak-Očka — je Občin-ska zveza prijateljev mladine Ljubljana-Šiška omogočila udeležbo.
Pionirji delegacij vseh republik in pokra-jin smo se zbrali v Beogradu v »Pionirskem gradu«. Tam smo se spoznali, navezali prve stike, uredili pionirske desetine, se vadili y petju pesmi naših narodov in narodnosti in se pogovorili -o programu pohoda.
Pionirski odred je bil slovesno formiran naslednje jutro na zgodovinskem Dedinju pred »Muzejem 4. julij«. Takoj ko so utih-nile fanfare godbe LM, je pionirski odred, glasnik bratstva in enotnosti naših narodov, krenil k Hiši cvetja. Obiskali smo poslednji dom našega dragega maršala Tita ter se y tihem mimohodu poklonili njegovemu veli-kemu revolucionarnemu delu in njegovemu spominu. Srca vseh nas so v tistih trenutkih pospešeno utripala: »Druže Tito, mi ti se ku-nemo, da sa Tvoga puta ne skrenemo!«
Brez besed, a ponosno, smo odšli nato v Muzej 25. maj. Razstavljene številne štafet-ne palice, pisma pionirjev in delovnih kq-lektivov Jugoslavije so le del dokazov veli-ke ljubezni in spoštovanja naših narodov do velikana naše revolucije, darila tujih držav-nikov pa dokaz ugleda, ki ga tovariš TITO, državljan sveta — uživa v svetu.
Iz Beograda smo krenili proti Šabcu, Beli Crkvi~— kjer je počila prva partizan-ska puška v Jugoslaviji; Stolicam — kjer je bilo zgodovinsko posvetovanje vrhovnega štaba o partizanskem načinu bojevanja, pro-ti Trsiču — rojstnemu kraju Vuka Karadži-ča, in Loznici. Povsod smo obiskali muzeje, se srečali s prvoborci in pionirji teh krajev.
Naslednjega dne smo položili cvetje na partizanskem pokopališču v Valjevu, obiska-li spominsko hišo v Robajah, kjer se je to-variš Tito srečal s srbskimi partizani po prihodu na osvobojeno ozemlje in oblekel partizansko uniformo. Z zaniinanjem smo tu poslušali Panto Panliča-Bobajca, Titove-ga kurirja. Zapomnili smo si, da je ob neki priložnosti v Hercegovini Tito rekel kurir-jem: »Nema ništa, da nema, i nema ništa, da se ne može!« To mora biti vodilo tudi nam, pionirjem.
Še isti dan smo prišli v Titovo Užice. Mesto je bilo slavnostno, saj je praznovalo obletnico prve osvoboditve (24. 9. 1941). Pad-lim borcem proletarskega užiškega bataljo-na na Kadinjači smo se poklonili ob veli-častnem spomeniku. Tu je yes pionirski od-red recitiral poemo »Kadinjača«. Iz 80 mla-dih grl je po golem pobočju Kadinjače od-jeknilo pesnikovo vprašanje: »Zemlja doma-ča, ali si vedela, da je tu padel cel bala-ljon...?
Zadnji dan pohoda smo obiskali muzej v Titovem Užicu, na partizanskem poko-pališču Brdu mira v Gornjem Milanovcu smo položili cvetje dn se spet srečali s pio-nirji in prvoborci tega mesteca. V Kragu-jevcu nas je resnično pretresel obisk Spo-minskega muzeja in grobišča streljanih mla-dih gimnazijcev na Šumaricah. Kdo, le kdo more pozabiti grozo in prelito kri naših na-rodov v zadnji vojni?
Tito je želel in gradil bratstvo in enot-nost naših narodov. Mi pionirji bomo ved-no in povsod nadaljevali njegovo delo. Videl; smo delček naše širše domovine, srečali mnoge pionirje, vzpostavili številne prija-teljske vezi. Slovo v Beogradu, solze na li-cili, obljube o ponovnih srečanjih, hitro na-pisan naslov še zadnjega pionirja, vse to je dokaz, da gremo po Titovi poti utrjevanja bratstva naših narodov.
Eva Longyka
Jasmina Žuran,
OS Valentina Vodnika iz Ljubljane