Inserati se sprejemajo in vel j A tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
«n	n
1- II II II II	»I
15 i« ii ii ii 3 * i Pri večkratnem tiskanji se cen« primerno »manjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo
Naročnino prejema opravuištro administracija) in ekspedicija na Stai-m trga b. št. 16
Političen list za slovenski narod.
Po pošti	prejeman velja:
7.a celo leto	. . 10 gl. —	kr.
za pol leta . 6 .. —	,,
za t etrt leta	■ ■ . ,, 50 ..
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40., kr ' <9f
4 i 20
Mm*
za pol leta za četrt leta . . 2 „
V Ljubljani na dom [ velja 60 kr. več na leto.
v*
Vredništvo je na stolnem hiš. št. 284.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in saboto.
Beznica v Avstriji.
Ribničan — lioteč na konja — zavpije: Vsi svetniki, pomagajte! in skoči, pravijo, čezenj na tla; polovica naj jih le odstopi! reče na to in — skoči prav — na konjiča. — Ako danes, bralec! ki ti je Avstrija mar, zakličeš z menoj: Vsi svetniki, pomagajte! — porok sem ti, da nama klica tega treba ponavljati ne bo, kajti sila je velika.
Bere se, da se je leta 1742 zleglo bilo bezničarstvo, t. j. prostomavtarstvo ali framasonstvo, in da je potem vedno poskušalo vgnjezdovati se tudi po deželah katoliških. Delale so se mu skoraj povsod težave, in s katoliško duhovščino so nasprotovali mu vzlasti jezuitje (Lt wis Einleitung d. Gesch. d. Freimaur. in Oest. u. Ung.). Sem ter tje so bili mavtarji ali silovito zatrti, ali pa so sami umaknili se ter ustavili svoje delovanje za časa. Po svojih ravnilih je ono sovraž vsemu raz-odetemu krščanstvu in krščanskemu samovla-darstvu. Marija Terezija je bezničarstvo sicer prepovedala, vendar je vse skozi delovalo skrivaj, očitno pa za vlade Jožefa II. od 1. 1780 do 1790; vzlasti beznica pri sv. Jožefu je poslovala do 1. 1791, tedaj prepovedana ni celo prejenjala; o francoski vladi 1. 1805 in 1809 so se vnovič prikazale, in velika narodna je z vzhodnjo v Parizu v zvezi bila do 1813. Tedaj pa so beznice v Avstriji utihnile. Vzbudile so so se zopet 1. 1848.
Med prvimi je na Dunaju takrat bil pobratim Levvis, kteri se je obrnil do velike deželne beznice v Berolinu, pa do tedanjega ministerstva (Doblholf), naj se ona pri sv. Jožefu spet odpre, in že je bila 5. oktobra se pričela, toda skoraj utihne. L. 1849 so po-
skušali nekoliko v Pragi. L. 1865 sena Dunaju oglasi spet Levvis, in nova doba prisije mav-tarjem v Avstriji 1. 1867; vendar še 1. 1868 in celo 1. 1870 (Giskra) beznice javno niso hoteli dovoliti. Tudi po novem zakonu zdru-ževanjskem od 15. novembra 1867 zahteva vlada si pravico, k vsakemu zboru poslati svojega svedoka; tega pa zidarji prostarji nočejo, toraj njihove beznice v Avstriji doslej javno niso pripuščene. — L. 1869 pa se je na Dunaju vstanovilo nepolitično društvo »Huma-nitas" po imenu, ktero ima beznica biti ne sicer po obliki, vendar po namenu. Nekako sklenilo se je bilo koj z beznico v Šopronju; 1. 1871 pa se je blizo Dunajskega Novomesta v Neudorflu na ogerski zemlji osnovala lastna, zvana tudi „Humanitas", ktera naj bode po nekoliko spreminjenih ravnilih z onim društvom dunajskim v ožji zvezi. Celo za samostojno so jo bili razglasili, češ, naj prosto dela tostran Litave, in 1. 1871 je beznica iz Florence ve-l,ko dunajsko že pozdravljala za družico, in tako je ukljub postavi, vladi in policiji prostomavtarstvo vstanovljeno bilo na Dunaju, pravi „Kecht" št. 220. — Ker se jim pa ni zdelo še prav varno, toraj se je beznica v Neudorflu sklenila spet z drugimi po Ogerskem 5. febr. 1872, s posebno nalogo, delovati na to. da se prostozidarstvu javno priznanje pridobi tudi v Avstriji, in da je ona le postaja na poti v Beč (Zirkel 1872 Nr. 5.). In v dunajskem društvu , Humanitas'1 je 5. avg. 1873 pobratim dr. Emil Besetzny povedal kar očitno, da ne mirujejo, temuč da so se obrnili že do vlade deželne in tudi do ministerstva, pa da se za-vračujejo vedno le na postavno pot. kedar se delala bode poprava zakona združevanjskega. Med tem pa so osnovale se Dunajski podruž-
nice po raznih mestih, in med njimi se imenujejo: Belska-Biala, Gradec, Jiglava, Karlovi, Vari (Karlsbad), Celovec, Linec, Dun. Novo-mesto, Praga, Liberec (Iteichenberg), Trst, Opava. Da so te podružnice z materjo na Dunaju v vzajemnosti, o tem predsednik pobrat. Schneeberger v Neudorflu govori pogostoma (Zirkel Nr. 13.).
Iz tega se vidi, da pod krinko družbic nepolitičnih deluje že v Avstriji tudi beznica. Kedar so 1. 1868 framasonstvo dovolili bili na Ogerskem, hodili so tostranski bratje pridno v Šopronj in Požonj. Bilo pa jih je toliko, da so napravljati si jeli lastne, n. pr. v Neudorflu, in da so zahajali v bližnje čez mejo prusko in sasko. Podružnica „Humanitas" v Dun. Novo-mestu hoče zidati si še drugo beznico v Neudorflu. Ker se jih oglaša vedno več, storila se je 2G. jun. t. 1. na Dunaju nova poskušnja, naj se dovoli beznica »Zukunft". Ker se zopet ni pripustila, stokali so po liberalnih časnikih hudo, vendar tolažili se, da strinja sedaj liberalizem vse, in da v prihodnje treba ne bo posebnih beznic; ogerske, pruske, saske niso daleč, da delujemo lahko brez strahu vladi-nega. Da je beznica „Zukunft" delovala 4. in 5. jul. na Dunaju, pripoznali so nemški bez-ničarji v Altenburgu. Jako hudovali so se nedavno pobratimi ogerski, ker je minister no-tranjstva neki ukazal, naj se mu izroči imenik beznic mavtarskih. »Tajnost je naša bistvenost" — je pisal n. pr. E. Deil. Da vsemogočna država drugod se vtika v vse reči cerkvene, da šteje in popisuje ude katoliških družeb posamezno, to jim je prav; sami pa prikrivajo celo imena beznic ali društev svojih.
Zakaj pa avstrijska vlada vedno odbija prošnje beznici? Ilazodela je to neka avstrijska
Podlistek.
Zadnja večerja od Leonarda da Vinci.
(Po V. Apoloni ju posl. J. Gombarov.)
(Dalje.)
III.
Dolgo je moral Leonardo čakati, preden je smel k vojvodi iti, ker ta je bil vse dvor-nike poprej pred se poklical. Ko so se vrata odprla, moral je toraj Leonardo stopati med dolgimi vrstami dvornikov, kjer ga vsi z radovednimi pogledi opazujejo. Nihče ni vedel, kaj se ima zdaj goditi; le vojvode temno čelo in Teofilove bliskajoče se oči so naznanjale nevihto, ki bo menda ubozcga Leonarda zadela.
„Danes bi morali vi, mojster Leonardo, mojo podobo dogotoviti, in nadjal sem se, da mi jo prinesete kazat," začne vojvoda z res nim glasom.
S pobešenimi očmi odgovori Leonardo:
..Pa^ je bila vaša podoba zgotovljenn. a prinesti vam je ne morem".
„Kaj pravite, da je bila zgotovljena? Tedaj je res, kar sem slišal, da ste spet—?"
»Da! odpustite milostljivi gospod", pretrgal mu je Leonardo besede, »spet sem pokončal, kar je moj čopič za vas dovršil!"
»Pokončal?" naglasi ostro vojvoda ter vstane s svojega sedeža. »Pokončal?" ponovi, »spet pokončal! — Kaj to pomeni, mojster, da nekaj časa vse svoje umotvore uničite? I:i zakaj ste zdaj vkljub moji prepovedi uničili tudi mojo podobo?"
»Prizanesite, milostljivi gospod, težko se mi je zagovarjati, ker zastonj iščem vzrokov, ki bi me izgovarjali. To djanje sem storil brez premisleka v trenutku, ko je le dražljiv čut umetniški v meni govoril, — v napadu bes-nosti".
Po teh besedah je nastala globoka tišina. »No, če tega niste storili iz hudobije, ne da bi svojega gospoda žalili", pravi vojvoda, ,.je vaše dejanje krivica, pa ne hudobija, in od-
puščam vam, ako--" Beseda »odpuščam"
je uzročila v vrsti dvornikov začudenje in razločno so se slišale besede: »blag", »milost-ljiv", po dvorani; a na obrazu Teofilovem, ki je za vojvodom pri oknu stal, igral je čudno zaničljiv smehljaj, ki se ni vjemal z vojvodo-vim pomiloščenjem.
Leonardo ni opazil, da še vojvoda vsih besed ni izgovoril, kajti nepričakovana beseda »odpuščam", je njegovo rahlo srce tako zadela, da je s solznimi očmi izkliknil: „0 vojvoda, kako ste mi dobrotljivi, čeravno jaz vaše do-brotljivosti ne zaslužim. Jaz sem vas žalil, vi me pa z milostjo obdajate. Od zdaj se pa hočem vrednega skazati vaše milosti; vse hočem storiti, karkoli mi zapoveste, pošljite me v sužnost ali v smrt, jaz bom ubogal, če je vaša volja."
»Moja volja je", dostavi Ludovik, „da za kazen svoje krivice naslikate nebeško podobo: zadnjo večerjo, v obednici dominikanskega samostana »Santa Maria delle Grazie". Črez leto dni jo morate dokončati; — pa ne pokončati!"
kasandra bratom v „Freymaurer" Ztg. (1874, Nr. 35)". Ondi se bere:
Avstrija. „Berolinski časnik „Post" meni, da je samo le ozir do Vatikana, kteri je nagnil vlado avstrijsko k temu, da je za dedne dežele privoljenje k vstanovitvi prosto-mavtarske beznice vnovič odrekla, dokler je v deželah krone ogerske zdavnej dovoljeno fra-masonstvo. Se ve, da je tudi to prav močen vzrok. . . . Vendar je poleg ozira do Rima drugi morda še mogočnejši vzrok, in ta je vsem vladarstvom lastna zamrza proti vsakte-remu skrivnemu družbarstvu. Odločiteljni vzrok globoko vkoreninjene nezaupnosti proti bezni-čarjein izhaja iz čisto dinastične skrbljivosti, je skozi in skozi politične natore, in ima ver-stveno bojo le, ker se apostolsko veličanstvo znebiti ne more in nikdar znebilo ne bode misli, da je bran katolicizma poglaviten steber moči avstrijske, kakor hiša Hohenzollernska poslanstva svojega kot bramba protestantiška pozabila ne bode. Po vnanje je oboje enako opravičeno, po notranje je pa nasprotek velik, kar le more biti. Neločljivo je strinjena ena država z zahajočo, ena pa z vzhajočo stvarjo. Izreče se Avstrija z Rimom solidarno, izročena je poginu; sicer pa zgubi popolno oscmsto-letno podlago svojega državnega bivanja. Potrjuje se tu spet beseda Macaulay-eva, da so v XVI. veku osode držav razločile se za mnoga stoletja po tem, kakor so pomagale pri delu reformacije, ali pa ostale na strani laži. In to je istina. Beznica, kteri na čelu je cesar Nemčije stal tako dolgo (in še stoji! Vredn. Freim. Ztg.), na c. kr. dvoru nikdar drugače sodili ne bodo nego za orodje protestanškega nad-vladarstva in prusovske zmagovateljnosti. Od tod izvira vsa nezgoda!" (1874. Nr. 35.)
Vrata peklenska je premagala ne bodo, verni rečemo lahko o cerkvi katoliški; drugače je pa z A v s t r i j o. Avstrija je po tem takem odmenjena pokončanju - bodi si z Rimom, bodi si zoper Rim. Avstrija se opira na ka-toličanstvo, to pa je beznica sklenila zatreti, toraj mora razrušiti se tudi Avstrija. Prusija se opira na protestantovstvo, in to je za zdaj milost našlo v očeh bezničarjev, saj je, pravijo, na pol bezničarstvo že samo po sebi. Ako pade katolištvo, pade tudi pozitivno pro-testanstvo, in vladarstvo obdrži beznica. Najprej se mora pogrobati katoličanstvo, Avstrija obvisi v zraku, v naročje pade Prusiji, Prusija se podela potem v veliko Nemčijo — v staro Germanstvo! Tako pisarijo, tako govo-
IV.
Kako je Leonardo iz dvorane prišel, sam ni vedel; ves omamljen od milosti vojvodove zavedel se jc spet v svoji delavnici, kjer je pred kosci raztrgane podobe stal, in z nova si bridko očital svojo nehvaležnost. Čim dalje je svoje dejanje premišljeval, tim veča se mu je zdela vojvodova velikodušnost.
„Kako je dobrotljiv", je zaporedoma govoril, „kako blago srce ima, čeravno mu je obraz oduren in neprijazen. — Zato pa ga hočem razveseliti z nebeško podobo: Gospoda, ki jc svojo sveto kri za svoje sovražnike prelil, in dvanajstere, ki so bili priče njegove večne daritve, hočem slikati, — tako jih hočem slikati, kakor so pred 1450 leti sedeli v svetem mestu Jeruzalemu.
Bil je veliki četrtek.
„Še danes hočem svojo sveto nalogo začeti", nadaljeval je navdušen Leonardo snova-joč idejo, kako bi najdostojniše s svojim nevrednim čopičem poslavil vstanovljenje nebeške hrane našim dušam.
ričijo zidarji svobodarji in tako zvesti podlož-niki so bezničarji vladam svojim, opominja „Recht."
Nekako v zvezi s tem je zdel se že nasvet, ki ga je 24. oktobra t. 1. stavil Krona-wetter s tovarši v državnem zboru Dunajskem, naj pregleda in popravi se postava društvena od 15. novembra 1867; na ravnost pa je 27. okt. dr. Foregger s tovarši naznanil predlog, naj se omenjena postava združevanjska spremeni tako, da po ravnilih velike beznice javno pravico bezničarstvo dobi tudi v Avstriji. Podpisalo je ta predlog 37 družnikov kluba na-predovanjskega; izmed 24 Kronawetterjevih jih je temu pristopilo kar 23. Da so vmes Schrank, Steudel, Gollerich, Kronavvetter, Dit-tes itd., ni čudo; čudo pa je, da sta tudi profesorja Ecker in Wildauer, baron Laudon itd. dokler celo radikalni Fux iz Moravske in Um-lauf nista podpisala.
Ko sem čital, kako beznica k sv. Jožefu na Dunaju vedno vstaja, sprehajala me je misel, da Pij IX. o poslednjem zboru Vatikanskem ni zastonj sv. Jožefa povzdignil za zavetnika ali branitelja svete cerkve katoliške. Sveti Josip naj brani toraj carja Franja Josipa, kajti nevarnost že sicer katoliški cerkvi in katoliškemu vladarstvu v Avstriji preti velika, in naj se že beznica razlaga ali iz bežna, bez-dna (abyssus) ali besnica iz bes (daemon) hudo pomenljivo je, da ne bi po dobljeni prostosti bezničarji v brezno zbezali Avstrije!
Ilesnicki.
Politični pregled.
V Ljubljani 2. novembra.
Avstrijske dežele.
Na Sluiiajii so v opravkih bili trije vladni namestniki, baron Weber iz Češkega, baron Posinger-Iloborski iz Morave, in vitez Bogoslav Widmann iz Kranjske. S Posinger-jem se obravnava, da bi prevzel ministerstvo za Zemjalkovskim, in tedaj, pravijo, pride za deželnega predsednika na Moravsko vitez Wid-mann, piše „Našinec" Olomuški 30. okt. — In „Hlas" Brnski tistega dne piše, da doslej še nobeno leto niso učenci silili tolikanj v gimnazije, ki jih v rokah imajo duhovniki, na pr. Schotten na Dunaju, v Seitenstetten, Krems-miinister. Vstav jezuitov v Kalksburgu ves čas obstanka svojega ni imel toliko gojencev kakor letos. Vidi se iz tega, kako poželi ljudstvo šol brezverskih, kaj ne?!
Šel je na polje, a njegov duh se je vzdignil v mesto sijonsko, gledal je majhno družbo Jezusovih prijateljev in občudoval ljubeznjiv in mil obraz Gospodov v megli svoje domišljije. — Umetnik je hotel podobo ohraniti v svojem duhu, zato si je prizadeval prezreti meglo, ki je podobo kalila, — pa podoba se mu naglo umakne in zgine. A za njo je zagledal nove podobe, nove skupine, pa še manj jasne od prvih. In drugi načrt je spodbil spet tretji, ravno tako meglen in nejasen. Tako so plesale v omamljivi igri ideja za idejo v njegovi živi domišljiji. Pa kaj je to, — strah ga že obhaja, da nobene ideje ne more v svojem duhu ohraniti; vsaka zgine spet kakor megla brez sledu. Je mar mlada spomlad, ki s svojimi lahnimi hlipi mojstrov duh v neomejenih prostorih mami? Je li krasnih cvetlic vonjava, ki ga moti ter mu odjema navadno moč? Mar ga večerna zarija zahajajočega solnca blešči ter mu jemlje jasni pogled?
O ne! Pod težo čudovite slutnje se trese duh Leonardov, in ta strah se vedno množi,
V centralno komisijo za vravnanje zem-Ijišnega davka, v ktero volijo poslanci vsake dežele posebej, je bil v državnem zboru voljen za Kranjsko baron Apfaltrern, za njegovega namestnika pa vitez Langer Kronawetter je predlagal, da bi se pravica razpuščanja društev izročila okrajnim uradom.
0£<tm14». Državni zbor se ni mogel dolgo razdeliti v odseke, ker ni bilo dovolj poslanacev nazočih. Predsednik je na to žugal, da bo odtegnil tistim poslancem plače, kterih ne bo k sejam. Na to jih je vendar toliko prišlo, da so se odseki mogli voliti.
Vnanje države.
B" i* u s I* it. Čedalje bolj prodira prepričanje, da je Bismark grofa Arnima hotel odstraniti za to, ker se mu je zdel političen ri-val. Zato je pa Bismark v občnem mnenji jel propadati, zlasti, ker dela na to, da bi se obravnava zoper grofa Arnima tajno vršila, če se bo to zgodilo, obeta angleški časnik „Daily. Post," da bo priobčila po besedi ona pisma, zarad kterih Bismark grofa Arnima preganja.
1'ariz. Slavni francoski pa slovanski jezikoslovec profesor Ludv. Leger je na učilišču jutrovskih jezikov (ecole des langues orienta-les) pričel učiti letos jezik ruski in srbski. Prvikrat je to, da se v tej šoli podučuje ru-sovščina.
■#. Sj»an.j«»kr:ra poročajo najnovejši telegrami, da je bilo 12 bataljonov Karlistov pri Villafranchi tepenih, ter da so zgubili 120 mrtvih, eno zastavo, in več je bilo ranjenih. To pač ni bila važna bitva.
lioiiiloii. Ljudstva se šteje v Londonu 4 milijone; med temi je več judov kot v Palestini, več Irčanov kot v glavnem irskem mestu Dublinu, in več katolikov kot v Rimu. Vsakih pet minut se rodi eno dete, in vsakih osem minut nekdo umre. (Našinec 1. 124.)
TurSti postajajo čedalje bolj predrzni. Poroča se namreč od črnogorske meje, da so vnovič pridrli tje in posekali več Srbov ter 8 Črnogorcev in da je čez 80 kristijanov bežalo pred njimi v gore; hiše pa so jim ljuti duš-mani požgali.
Izvirni dopisi.
Ix poti Šiukovc£ii turna pri
Vodicah, 2. novembra. Mislil bi marsikdo, da pri nas vse spi, ker ni nikoli nič o našem kraji slišati; naj toraj v Vašem cenjenem listu ne-
ker je naglo stopila pred dušo umetnikovo neljuba podoba Teotilova.
Zakaj se treseš, Leonardo, pred podobo tega dvornika? Zakaj se vzbudi zla slutnja v tvojem srcu, kedar se spomniš Teofila? V kaki zvezi je on s tvojo sedanjo nalogo, da njegova podoba splaši in spodi vse podobe tvojih načrtov? — Pozabi enkrat vso jezo, zapodi ves sum! Kako bi inačevduši, v kteri zel skrivne jeze bohota, mogla pognati nježna cvetlica verske ideje? — Tako je premišljeval Leonardo sam pri sebi ter se krepko boril zoper sovraž -nika v svojem srcu.
Ubogi Leonardo! ko bi vedel, da je lokavi Teofilo v tvoji nalogi, naslikati zadnjo večerjo, postavil ti zanjko, bi si pač lahko razložil ne-zapopadljivo slutnjo svoje duše. Zviti dvornik je mislil: Ako naslika podobo izvrstno, spolnil bo mojo željo; ošabni umetnik le meni služi, ker obljubil sem svojemu bratu vSantaMaria, da mu bom priskrbel za obednico poseben lišp, — ako pa je ne naslika izvrstno, pokličem mladega Michela Angela, da Leonarda osramoti.
koliko o naših razmerah poročim. Kakor povsod tako tudi pri nas mora kmetič veliko breme nositi, ktero pa njega ne stori nezadovoljnega, kajti navajen je že težka bremena nositi, ne da bi kak poseben dobiček od tega vžival.
Morebiti ni kmalu na Kranjskem tako slabih cesta, kakor ravno pri nas. Mesto da bi mi svoje jako potrebne ceste (bivše kantonske ceste) posipali, smo primorani ptuje ceste, ktere le malo kedaj rabimo, posipati. Dobro bi bilo, da bi se naše županstvo do deželnega odbora obrnilo, naj stvar preišče ter spozna, da se nam jako velika krivica godi, kajti ako to še kaj let trpi, nam ne bo mogoče poljskih pridelkov domu spravljati. — Z letino smo letos prav zadovoljni, posebno ajda se je dobro obnesla, le krompirja ne bomo imeli. — Na-svetoval bi še našim poljedelcem, naj bi si zimski čas tudi duševne moči v poljedeljstvu pridobivali, namreč da bi bolj priduo obiskovali bralno društvo v Vodicah, kjer vsako nedeljo g. župnik v kmetijstvu potrebnih stvareh podučuje. Ne morem si kaj, da bi našega g. učitelja ue opozoril, naj bi tudi on v tem dobrotnem delu pripomogel.
Tudi pri nas že dalje časa med otroci huda bolezen v grli gospoduje; otroci mrjo, daje groza. Nekemu kmetu so trije otroci v 8 dneh umrli, ko je bil prvi zakopan, je bil že dru bolan, in tako tretji. Iies obžalovanja vredno je, da puste matere otroke bose okoli letati in da nimamo ne jednega zdravnika blizo; naše okrajno glavarstvo naj bi se za to vendar kaj brigalo.
Naj še opomnim, da sem videl pretečeni teden pri nekem tukajšnjem bajtarji jabelko cveteti, ki stoji ravno zraven hišnega poslopja. Da zdaj cvete, je menda vzrok to, ker je spomladi streha omenjenega hišnega poslopja po gorela, in se drevo osmodilo, tako ni moglo spomladi cveteti in menda meni jesenski čas svojo dolžnost spolniti. Ako Vam bode ljubo, Vam še kaj pišem. '*)
I* kraiij^ke
(Nekaj za slavno c.
Novošegni liberalizem se vedno šopiri in ponaša z napredkom, ki se je pod njegovim varstvom povsod začel razvijati; a kdor le količkaj opazuje ta tolikanj hvalisani napredek, se bode prepričal, da vse, kar se o njem piše in govori, je le zgolj kokodaskanje. Koliko so n. pr. pisarili in preslavljali napredek novo-šegne šole, a „Slovonec" je že tolikrat ime' priliko pokazati, da vse, kar se o tem piše in razširja, je sam humbug, in kdor ima s šolo kaj opraviti, se je lahko prepričal, da šole gredo rakovo pot. Skoro prav enako se godi z drugimi rečmi, izmed kterih pa hočem le navesti cestne zadeve. Nedavno je nekdo popi soval dolenjske ceste ter zdihoval po g. Pajku, o kterem je znano, da kakor vse druge reči, je tudi ceste imel v najlepšem stanu. Novošegni liberalizem je ceste izročil nadzorstvu posebnih odborov, ki se pa tako malo zanje brigajo, da vsi ljudje naravnost pripoznavajo, daje poprej vse veliko bolje bilo. Le cesarske ali velike ceste so ostale pod nadzorništvom cesarskih okrajnih glavarjev; pa če si ogledaš našo veliko cesto, ki pelje iz Kranja skoz Kokro na Koroško, se bodeš prepričal, da c. k. okrajni glavar kranjski in njegov inženir za to cesto tako malo skrbita, kakor najbol, zanikerni okrajni cestni svet. Dasi se po te, cesti skoro naj več vozi, vendar na najbolj nevarnih krajih ob Kokri, kjer so strašni pre padi in strmine, ni videti nobenih držajev in
*) Prosimo!	Vred.
okolice, 30. okt. kr. deželno vlado.
ograj, le nekteri strohneli semtertje stoječi koli pričajo, da nekdaj, ko menda g. Derbič še ni bil tako liberalen, so bili tukaj držaji, ki so voznike varovali nesreče. Zato pa se ni čuditi, če se ljudje na tej cesti pogostoma zvra-čajo; na nekem silno nevarnem kraju na Visokem so se že štirje zvrnili, zadnji izmed njih ravno ta teden. Ko se namreč zvečer ob poli sedmih pripelje na kraj, kjer na Visokem pot s ceste pelje k Kokri v mlin, zagleda konj na voglu bližnje hiše z repo naložen voz in se ustavi, ko pa v tistem trenutku repo začno stresati v klet, se konj bobnenja prestraši in stopi za korak nazaj, a ker je cesta silno ozka, e zadnje kolo tudi že pod cesto in na vozu sedeča se zvrneta na spodnjo cesto. Ko bi bil konj le količkaj poskočil, bi se bila zvrnila še naprej čez drugi prepad, ki je veliko višji in strašneji, pa tudi nobenega držaja nima. Prav previdnost božja je tedaj uiju velike nesreče obvarovala!
Namesto da naš okrajni glavar Derbič preganja Slovence in pesti duhovnike, naj bi skrbel, da se na tej cesti in morda še kje drugod narede držaji, kakor postava veleva. Ali hoče morda tako dolgo čakati, da se kdo na omenjenem kraju ubije? Kako bi se za-moglo našim cestnim odborom kaj očitati, če so okrajne ceste slabe in zanemarjene, ako idijo, da se okrajne gosposke tako malo zmenijo za cesarske ceste? Slavno deželno vlado pa tukaj očitno vprašamo, jo jeli volja okrajnemu glavarju naložiti, da se omenjena cesta nemudoma popravi in v vsih nevarnih krajih brez odloga narede držaji? Bliža se zimski čas, in bo še veliko nevarnejše. Pričakujemo tedaj, da preden trda zima nastopi, bode tudi naša cesta popravljena. Ako slavna deželna vlada nemudoma tega ne bode ukazala, bodemo primorani o malomarnosti našega okrajnega glavarja pritožiti se na višjem mestu.
■ /. Trsta. 29. okt. Hud boj se je bil vnel na obalih jadranskega morja v ravno zaključeni sesiji trž. deželnega zbora, šlo je tukaj za drago nam svetinjo narodnost, šlo je za obstanek ali iničenje okolice. Hrabro obnašalo se je malo krdelice okoličanskih poslancev podpiranih po nekterih vrlih pravičnih možeh iz mesta, in kadar je nevarnost do vrha pri-kipela, ostalo ni tem vrlim možakom nič ko da se poprimejo še poslednje bilke rešitve, da zapuste zbornico in tako zabranijo daljuo razpravo o taki nam nepravični reformi. Iies, da je ona šestorica morala požreti zelo grenkih od organa naših po čezmorskih loncih mesa zdihajočih Talijanov, ali za to psovanje naj jih odškoduje hvaležnost okoličanskih prebivalcev. Pa tudi v Trstu znašel se je še pošten list, kteri je s tehtno besedo zavrnil one nesramne psovke na okoličane in poslance njene in to storil je tržaški katoliški list „L' Ancora" 25. oktobra. Imenuje omenjeni list več kot otročjo to zahtevanje, naj bi bili okoličani si še pomagali kovati postavo lastnemu blagru na kvar; omeni dalje, da, ko je njih malik Iler-met v euakem slučaju z drugimi tovariši državni zbor zapustil, in se zarad pomanjkanja postavnega števila poslancev ni mogla več razpravljati postava, ktera bi po njihovih mislih bila škodovala mestu, — takrat je ravno ta „Cittadino" Ilermetu in vsem drugim tovarišem slavo pel; sedal pa, ko so okličanski poslanci ravno to storili, zarad česar je bil Hermet pred časom hvaljen, sedaj ravno ta časnik nima zadosti psovk, s kterimi bi grdil okoli-jčane in njih poslance. Da se pa ona postava
ni mogla razpravljevati, niso zakrivili le okoli-čanski, ampak tudi še drugih 13 mestnih poslancev, kteri se sej niso vdeleževali, in mar-sikteri je bil med temi, ki se je zbal vpitja in zasramovanja na galerijah, ako bi bil za pravično reč glasoval, o teh pa „Citt." popolnoma molči. Na psovanje „Cittadinovo", da odslej bodo vsi okoličani volilci, in tudi taki, kteri žive od milodarov tržaškega municipija, in da meščani, ako hočejo biti volilci, morajo prej in pošteno svoje davke odrajtovati, „Ancora" krepko in ostro odgovarja.
„Cittadino" zaničljivo gleda na okoličane ter jih ima kot parije tržaškega mesta, ali on ne ve, da okolica se nahaja že stoletja v zgodovinskih spisih kot samostojna celota zraven mesta in nikoli ne podvržena mestu? — Ko se je leta 1382 mesto prostovoljno podvrglo avstrijski hiši, se v dotični diplomi omeni tudi okolica.
Nadvojvoda Leopold v nji priznava, da je poklican od poverjenikov mesta in okraja, da brani mesto iu posestva meščanov in prebivalcev okraja.*) Tu se toraj okraj ali okolica posebej omenja in ni z mestom stopljena, kakor bi jo radi nekteri dandanes imeli. Pa okoličani dobro vedo, da že pred 500 leti je slavna avstrijska hiša garantirala njih pravice, vedo, daje sedanji vladar pravi naslednik onega Leopolda, kteri se je proglasil brani-telja mesta in tudi okraja, oni dobro vedo in tudi ponosni zamorejo trditi, da ne v preteklih ne v sedanjem času ni ga okoličana, nad čegar vdanostjo do avstrijske zastave bi se za-moglo dvomiti, — ponos, s kterim se pa njih nasprotniki ne morajo ponašati.
V diplomatičnem arhivu trž. mesta nahaja se nek dokument, iz kterega je razvidno, da v starih časih mestni svet do okoličanov še toliko oblasti nij imel, kakor zdaj Leta 1444 je svetovalstvo obsodilo iz lastne oblasti v pregnanstvo in celo k smrti dva beguna, meščana Ma. Pellegrini-ja iu Petra Belli-ja le iz tega uzroka, ker sta se pritožila zoper sve-tovaltvo pri cesarju. Leta 1441 pa se je svetovalstvo obrnilo do cesarja, da potrdi postavo, s ktero se je hotelo zabraniti okoličanom sajenje trt po vinogradih. Kak namen je mesto imelo, ne bo se tu razpravljalo, dosti je, da je dokazano, da mestno svetovalstvo v starejih časih smelo je obsoditi meščane v pregnanstvo, da, celo k smrti brez višega potrjenja, — ali da bi bila zabila postava veljavo, s ktero seje hotelo zabraniti okolici sajenje trt, ta določba, ki je bila za okolico sicer zelo huda, pa vendar v primeri z ono, ktero je imelo svetovalstvo nad meščani, veliko milejša, je bilo potreba višega potrjenja. S tem je dokazano, da ima tudi okolica svojo podlago na historičnem pravu, ako se vpira taki v nebo vpijoči krivici, ktera jej je pretila, in vlada, ako je izrekla, da take postave, če bi bila tudi od deželnega zbora sklenjena, ne bode potrdila, ni druzega storila, ko pokazala, da hoče vestno spolnovati obljubo, ktero je storil nadvojvoda Leopold mestu in ravno tako tndi okolici. —
Tako piše časnik „Ancora." Temu naj bode dostavljeno, da bi bilo dobro, ako bi se še taki stari dokumenti iz arhivov na dan spravljali, s kterimi bi se dokazovalo, da okolica ima pravico obstati in da ona se ne more in ne sme pod noge devati mestu.
*) Sklepa pa vojvoda pogodbo s poverjeniki mesta in okraja in dostavi, da inestu in njegovim prebivalcem se ne bodo nalagala druga bremena ko gori omenjena, razen ee bodo odobreni od meščanov in prebivalcev okraja. —
Domače novice.
Ljubljana, 3. novembra.
(Dr. Leo VonČina) Zapored obiskuje Bog škofije slovenske in po nezapopadljivi sodbi svoji kliče k sebi može, kteri bi nam po človeških mislih neogibno bili potrebni v homa tijah sedanjih. V lavantinski umre Rozman, v tržaški Komau, v goriški dr. Ilrast, in že umira v ljubljanski dr. L. VonČina. profesor bogoslovja, v najboljših letih, v najblaži delavnosti — po kratki vročinski bolezni. Bodi živo priporočen v molitev in prijateljski spominj!
(Skušnje) iz državnega računovodstva so naredili v Graci sledeči vradniki iz Ljubljane Vojteh Valenta, Vincenc Bizjak, Friderik Dre-nik, Janez Lovšin in Anton Mrak.
(Verne duše.) Vseh svtetnikov dan je, kakor vsako leto, vrela velika množica ljudi na ljubljansko pokopališče k sv. Krištofn, posebno ker je bilo vreme jako lepo. Po okinča-nih gomilah je gorelo lučic brez števila in mar sikaka solza je kanila na zemljo ter goreča molitev puhtela iz pobožnih ust za drage ranjke Dijaki ljubljanske gimnazije so zjutraj ob desetih podali se da k gomili ranjcega Cimper mana ter mu zapeli nagrobnico, čitalnični pevci pa so storili isto popoldne pri spominku pokolov," na kterem je bilo čvetero novih imen brati.
(Slovensko gledišče) je bilo pri zadnji predstavi v Gedeljo prepolno. Igra ..Mlinar in nje gova hči" se je igrala splošno hvale vredno, zlasti gospod Schmidt iu gospodičina Podkraj-šekova sta zaslužila pohvalo; gospod Šušteršič je malo pretiho govoril.
(Nemško gledišče) je v Ljubljani letos slabo, to pripoznata sama branitelja njegova, „Laib. Ztg." in ,,Tagblatt."
Razne reči.
hovnik v Slivnici; Peringer Maurus, oskrbnik v Mariboru; Permozar Neža posestnica pri sv. Marjeti; Pernavsel Štefan, župnik v Kamci; Pesjak F., agent v Celovcu: Petek Anton, posestnik na Bregu pri Ribnici; Pfeifer France, učtelj v Goričici; Pire France, P. Benediktiu v Št. Pavlu; Pire Max, dr. kapitular v Admontu; Plaskar Vincenc, kaplan v št. Ilju pod Turjakom; Plemel Valentin, župnik v Koroški Beli; Ple->elec Jurij, posestnik v Središči; Plešic Tomaž,' losestnik pri sv. Katarini; Pogačar Janez, dr.' stolni prošt v Ljubljani; Polanec Janez, posestnik v Skofji loki; Poličar Jakob, župnik na Dobravi pri Kropi; Polak Alojzij, P. mino-rit v Gradci; Poschišt Karol, lastnik ladij v Volovskem; Potočnik Anton, posestnik v Koroški Beli , Potočnik Anton, župnik v št. Vidu; Potočnik Katarina, zasebnica v št. Vidu; Potočnik Miha, župnik v Ljubljani; Povše Franc, župnik v Črnem vrhu; Preželj Matevž, župnik v Mavčičah; Prokl Janez, župnik v št. Lovrencu; Pučko Anton, kaplan v št. Ilju; Pukšic Franc, župnik v št. Juriju; Purebe Jožef, trgovec v Karlovcu.	(Halje prih.)
Vse nase ČČ. gg. naročnike prosimo, naj nam blagovolijo zaostalo naročnino kmfilo poslati, ker leto se koncu bliža.
Prihajajoči in odhajajoči železnični vlaki v Ljubljani.
Južna železnica.
Iz Dunaja poštni vlak ob 3. uri 4 min. popoldue. ,. brzovlak „ 6. „ 8 „ zvečer. „ hitri pošt. vi. „ 2. „ 48 „ ponoči. j „ zmešani vlak „ 9. „ 17 „ zvečer. Iz Trsta brzovlak	10. „ 31 ., zjutraj.
, „ poštni vlak 12. „ 57 „ opoldne.
„ hitri postni vlak 3. „ 43 „ ponoči. „ ., zmešani vlak 4. „ 45 „ zjutraj (BrzovlaM stoje po 4 min., navadni vlaki po 10 min., zmešani po pol ure.) Rudolfov« (gorenjska) železnim. Odhajata na dan po 2 vlaka; pri i ol> S. uri 55 miu. ponoči drugi „ 4. ,, — „ popoldne. Prihajajo pa trije: ob 2 uri 30 min. popold. iz sv. Valentina „11. „ 5 „ zjutraj „ „ „ „ 7. , 5 ,, „ od Lesec (pa e tržne dneve t. j. ob sredah in sobotah).
IVIeiirHtiriir drnariie eenr
2. novembra.
Papirna renta 70.30. — Srebrna renta 74. — . — 18601etno državno posojilo 108.90. — Bankine akcije 987 — Kreditne akcije 236 50. — London 109 85. — Srebro
104.—.— Ces kr. cekini —___ — Napoleon8.«4.
Denarst* ene cene. 29. oktobra. Državni tondi. 5°/0 avstrijska papirna renta , 5°/0 renta v srebru ... Srečke (loži) 1854. 1. . . . „ „ 1860 1.. celi.
1860. 1„ petinke
Premijski listi 1864. 1........ 133.— 13 J.50
Zemljiščine odveznice.
Štajarske po 6%........
Kranjske, koroške iu primorske po 5° 0
Ogerske po 5%........77.50
Hrvaške in slavonske po oc/u . . . , ; 79 75
Sedmogradske po 5'/»...... 73 25
Delnice (akcije).
Nacijonalne banke .......j 976
Unionske banke .... Kreditne akcije .... Nižoavstr. eskomptne družbe
Anglo-avstr. banke.......154.—
Srečke (loži).
po 100 gld. a. v. „ 100 k. d. »•	1» »» M
„ 40 gld. a. v. .. 40
—	Odkritosrčnost. Sodnik: „Svojo trimesečno kazen zaradi tatvine ste prestali zdaj, le pojdite, pa ne pridite zopet v drugo!" Tatje: ,.Kaj pač mislite, milostni gospod, od nas! Mi gotovo sami ne pridemo več; a bojimo se, da nas priženo."
—	Nekega potnika je gostilničar hudo z računom ogoljufal. Potnik plača brez ugovora potem pa vpraša natakarja: „Imate mnogo mrčesa v hiši?" „Oh, neizrečeno veliko, naša gospodinja bi dala kdo ve koliko, ko bi ga ji kdo odpravil." „Jaz vem gotovo sredstvo proti temu." „Potlej pa pokličem gospodinjo." — Gospodinja in ž njo gostilničar prideta in prosita gosta, naj jima razodene ono sredstvo. ,,Naredite mu," pravi potnik, „tak račun, kakor meni, in glavo zastavim, da merčesa več ne bo v vaši hiši."
—	Vratna vnetica, ki po Ljubljani že dalje časa otroke pobira, se je prikazala tudi na Notranjskem. V Bukovini pa je tako huda, da so morali normalne šole zapreti. Ta bolezen je nalezljiva, toraj treba varovati otroke.
—	Sledeči P. T. delničarji prve občne zavarovalne banke „Slovenije" v Ljubljani so dalje doplačali na delnice, in sicer: po 7«/,% ali 15 goldinarjev na delnico: Nadrah Anton, duhovnik v Trebicu; Notar Anton, kaplan v Brezovici; Novak Marija, zasebnica v Ljubljani; Omerza Franjo, trgovec v Kranji; Orešnik Ba-lant, župnik pri sv. Petru; Ovmec Franjo, pro-vizor na ptujski gori; Pahor Jože, vikar v Medani; Pakič Miha, trgovec v Ljubljani; Panjar Jože, posestnik v Šenpasu; Paprej Matija, dekan v Braslovčah; Pečnik Jakob, du-
Listnica opravništva.
Č. g. J. L., prov. v J.: Vaš naznanilni list smo prejeli, prejšnje stanovanje in pošto zbrisali, ter s sedanjim nadomestili. Mar li niste nobenega lista prejeli ? Za poštne vrade smo /.e pristavili, Kiirnthen.
Denar. Blago.
6I.K §9.85 73 80 7'.70 100.50 100 75 108.— '108.25 112.25 112 50
94.—
78.— 80 15 73 75
977
12425 124.60 231.- 231.25 920.— 930.— 154.25
Kreditne Tržaške
162.75 106.—
Budenske Salmove l'alt'ti-jeve Clary-jeve St. Genois \V i ndisc li gr »it z - o ve VValdstein-ove
Srebro iu zlato. Ces. cekini ...'..
Napoleonsd'or.....
Srebro .......
40
40 40 20 40
it i« tt ti
25.— Hi.— 24 — 26.25 26 25 23.— 23.—
5.24
8.88
163.25 106.50 5 t.— 25.50 33,— 25.— •26.50 26.75 23.50 23.50
5.25 8 89
104.bO 105 10
Prosiitja
cerkvenega vina
pri sv. Petru blizo Maribora.
V ponedeljek novem lira pred-poldne se bo 3» polovnakov letošnjega, pozno branega vina s posodo vred po dražbi prodalo.
Mark lis G laser,
(56 -- 1)	častni kanonik.
Ces.
dvorna
i za zvonove
L Hilzerja
v Dunajskem
i n metale
& sinov
Novem mestu
(Ignaz
Hilner iV Nohn in Wiener-Neustadt)
I se priporoča na naročevanje r vonov vsake leze iti vsakega {jlasa ter
tudi za vsake izdelke iz vlitega metala.
Za pred odločeni glas ali čisto harmonični akord naročenega zvonovja (več zvonov) se daje poroštvo. Zvonovom se pridaja tudi vsa druga oprava, jarmi iz lesa ali železa po najboljši in najnovejši šegi narejeni, tako da se veliki in težki zvonovi prav lahko gonijo ker teko po zobcih na novo iznajden način; tudi se lahko presucejo, kedar koli treba, brez posebne naprave, tako da zvonovi dalje trpe in mnogo lepše pojo.
Tudi se zvonovi tako vredijo, da se pri zvonenji vsi lepo vjemajo in kemblji dru" za drugim v lepem redu bijejo. Za tako vredenje je iznašla ta livarna novo sistemo, po kteri vsak novo opravljeni zvon, pa tudi vse zvonove v zvoniku en sam človek v kakih urah po zelo priprosti napravi brez vseh stroškov tako vrediti more,
da zvonovi enako, hitreje ali pa bolj počasi teko.
Naročila se izgotovljajo natančno in po ceni. Zarad plače so ugodni pogoji.
Kar ta livarna obstoji, 33 let, je vlila 2930 večih zvonov, ki so tehtali 12800 centov.
Pri Dunajski razstavi 1. 1873 2 nudaliji za napredek za H zvonov s skupno težo 300 centov, vlitih za vothno cerkev na Dannji in razstavljenih.