Slovenski
frJUJATSt.
Izhaja enkrat v mescu.
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
Štev. 2. V Celovcu 15. februarja 1877. XXVI. tečaj.
Pridiga za III. postno nedeljo.
< *
(Kakošna naj bode spoved? gov. —f—.)
,,Jezus je izganjal hudiča, in ta je bil mutast." Luk. 11, 14.
V vod.
S pretečeno nedeljo se je začela velikonočna spoved in sveto velikonočno obhajilo. Dan za dnevom hodijo verni kristjani prejemat sv. zakramente. Pridejo pa deloma iz pravih namenov, pridejo pa tudi iz napčnih namenov. Perviin je za zveličanje duše; drugim le za spovedni listek mar. Pervi se prav in čisto spovedu-jejo, in namestniku božjemu popolnoma odkrijejo svoje serce. Drugi se le nepopolnoma obtožujejo, radi kaj zamolče, ali vse le bolj po-verhu in počez poved6, ker se po nepotrebnem spovednika ali boje ali sramujejo. S takim nespametnim strahom in tako napačno sra-možljivostjo zavezuje jim jezik sam peklenski sovražnik, da so mu-tasti v naj potrebniših rečeh. Treba bi bilo tudi iz njih mutastega hudiča izgnati, kakor ga je izgnal usmiljeni Jezus iz človeka, ki ga danešnje sv. evangelje v mislih ima; treba bi bilo tudi njim jezik razvezati, kakor ga je razvezal ljubi Jezus siromaku, kterega je bil hudi duh obsedel in tolikanj terpinčil, da mu je celo govor odvzel. Brez tega, brez odkritoserčnosti in popolnega obtoževanja namreč vsa njih spoved nič ne velja. Da takim slepim siromakom oči odprem, takim mutastim revežem jezik razvežem, sklenil sem danes vam do dobrega in razločno popisati, kakošna mora biti spoved posebej ali ktere da so lastnosti prave spovedi.
Zvesto me torej poslušaj vsak, komur je kaj mar za zveličanje svoje duše!
Slov. Prijatel.	4
Razlaga.
Spoved, da bo dobra in piava, mora biti: ponižna, cela, čista in pametna.
I. Ponižnost je potrebna vs,?m ljudem, naj bolj pa grešnikom. Ponižnost je podlaga vsega dobrega. Vse čednosti morajo na ponižnost zastavljene biti, da bodo veljavo imele; in tudi spoved mora se na ponižnost opirati in naslanjati, da bo dobra. Spoved pa je ponižna, kader grešnik ves skesan in siamovaje se svoje grehe pripoveduje spovedniku, iu se, ravno kakor se mora podvreči hu-dodelnik svojemu sodniku, voljno vda njegovi sodbi, in svojih grehov ne zvrača na druge, ne dolži drugih in sebe ne izgovarja.
Da je grešnik ponižen, spozna se:
1.	Ako grešiiik svoje grehe močno sovraži, se jih iz serca kesa, in se zares grešnika spozna, kakor evangeljski čolnar (cestninar), ki je od dalječ stal, in si še oči ni upal proti nebu povzdigniti, temveč je terkal na svoje persi, ter rekel: „0 Bog! bodi milostljiv meni grešniku." (Luk. 18, 13.) — Kdor pa samega sebe noče grešnika spoznati, in svojih grehov ne sovraži, ampak jim, kolikor more, lepo podobo daje, in jih še celo izgovarja zdaj s tim, da je človek slab, zdaj s tim, da je bilo nagnenje premočno, zdaj spet s tim, da ga je slaba tovaršija zapeljala, tak ni ponižen: Napuhnjenemu farizeju je enak.
2.	Ponižen je grešnik na spovedi, kader seodkritoserčno obtožuje svojih grehov, ne iskaje nobenih zvijač, in se še celo boji, da bi spovedniku premalo ne odkril. — Grešnik pa, ki se boji, spovedniku znan in poznan postati, ali pa morda še celo iz tega namena k spovedi hodi, in se tudi tako spoveduje, da bi se spovedniku prikupil, tak ni ponižen, ampak napuhnjen.
3.	Ponižen grešnik je svojemu spovedniku v vsem pokoren, in vselej zadovoljen s spovednikovo sodbo. Spovedniku se vda. naj si ga spovednik odveže ali ne, in mu pravi: -Tako z menoj ravnajte, moj duhovni oče! kakor previdite, da bo prav, in moji duši v zveličanje." — Napuhnjeni grešnik pa ni zadovoljen s spovednikovo sodbo; je nejevoljen, godernja ali se še celo togoti, kader odvezan ni, ali pa spovednika zapusti; kar obilno razodeva napuhnjeno serce, in očitno spričuje, da je spovednikova sodba pravična.
4.	Da je grešnik na spovedi ponižen. spričuje tudi njegova beseda, njegovo oblačilo, in vse njegovo obnašanje in vedenje. Ponižna je njegova beseda; grešnik počasi in mehko, razločno in zastopno govori, tako, da se že iz njegovega govorjenja spozna, kako močno ga greh peče in sklije. Ponižna je njegova obleka; grešnik je ..pametno in čedno oblečen, in ne raztergan in omazan, pa tudi ne nečimuren in ošaben. Ponižno je njegovo vedenje in
obnašanje; grešnik pametno k spovednici in od spovednice gre, da se že iz njegove hoje vidi, kako močno ga greh k tlam tlači in ponižuje. Napuhnjeni grešnik pa se spoveduje le bolj s posvetno besedo, ali pa svoje grehe tako suho pripoveduje in razklada, kakor bi mu nad grehi kar nič ležeče ne bilo, ali kakcr bi se ž njimi hvalil in bahal. Tudi obleka napuhnjenega človeka bo ali nečimerna ali celo pohujšljiva, kakoršna se kristjanu nikoli ne spodobi, naj manj pa tedaj, kader je k spovedi namenjen in bi moral biti naj bolj ske-an, ves pobit in potert. In kar vedenje in obnašanje zadeva, vede in obnaša se napuhnjen grešnik pri spovedi tako ošabno, da se prav očitno vidi, da mu manjka ponižnosti, pri spovedi tolikanj potrebne.
Opomniti moram, da vse *e znamnja grešnikove ponižnosti, ktere sem do zdaj naštel, in so le vunanje, bile bi le prazne in gola hinavščina, če bi tudi serce ponižno ne bilo.
II. Spoved mora biti na dalje cela. Cela, pa je, kedar se grešnik odkritoserčno obtoži vsega, kar je spovedniku vediti potreba, da grešnika prav soditi zamore. Spoved je cela, kader grešnik odkritoserčno pove vse svoje grehe, njih število in okolščine, ktere greh povišajo ali pomanjšajo, ali v drugega spremene, ki pove namen svojih hudih del, razodene, kaj je priložnost dalo v grehe, in kar je hudega iz njih prišlo. Spoved je cela, kader grešnik to, kar od svojih grehov za terdno ve, tudi za terdno razodene; od tega pa, kar ne ve za gotovo, pove, da ne ve za gotovo. Spovednik je grešnikov učenik, zdravnik in sodnik, in mu je tedaj vse to vedeti treba, da bo vodil grešnika k pokori in poboljšanju, da ga bo v vsem pravično sodil, in mu primerno pokoro naložil. — Glej, kristjan! po teh naukih si se dolžen spovedovati vseh svojih smert-nih grehov, kakor si se jih po skerbnem izpraševanju vesti pred Bogom krivega spoznal.
1.	Obtožiti se moraš tedaj vseh svojih zlo pregrešnih misel in želj, vsega zlo pregrešnega govorjenja, djanja in nehanja; obtožiti se vsega, kar je zoper božje in cerkvene zapovedi, kar si se pregrešil zoper dolžnosti svojega stana, ali se zadolžil z lastnimi ali tujimi grehi, kakor uči sv. Tridentinski zbor.
2.	Ni pa še zadosti, da grešnik spovedniku pove, ktere smertne grehe je storil; ni zadosti, da pravi: pijan sem bil — nečistost sem doprinašal — sv. mašo sem o nedeljah in praznikih opustil — itd. ampak tudi število grehov mora povedati in razodeti, povedati, kolikokrat je storil ta ali uni greh, n. pr.: kolikokrat je bil pijan, kolikokrat je nečistost doprinesel, kolikokrat sv. mašo opustil itd. Ni namreč vse eno, ali je človek le enosamkrat grešil, ali pa večkrat. V tej reči so nekteri ljudje celo tolikanj spačeni, da še na spovedi lažejo, in dasiravno dobro vedo, kolikokrat so ta ali uni smerlni greh storili, le vendar manj povedo. O slepe sirote! ki z lažmi iščejo milosti božje! kako jo bodo dobili! Spovedniku, ki ni-
komur v serce ne vidi, se lahko kaj prikrije; ne pa Bogu, ki pregleda vsako serce!
3. Pa tudi to še ni zadosti, da pove grešnik število vseh svojih storjenih grehov. Da bo spoved cela, potrebno je tudi povedati, iz kakošnega namena je greh storjen, v kterih okoljščinah, in kaj hudega je prišlo iz storjenega greha. — Kdo nedelj in praznikov ni posvečeval, mora povedati, zakaj jih ni posvečeval , ali morda iz lenobe, ali iz zaničevanja božje službe, ali zavoljo pijančevanja itd. in ali je s tim koga pohujšal. — Otrok, ki očetu ali materi pokoren ni bil, mora razodeti, ali je iz hudega serca, ali iz terdovratnosti ali slabosti, in v čem in kolikokrat je nepokoren bil. — Tat mora povedati, koliko da je vzel, in ali je vzel bogatemu ali ubogemu; če je vzel, da bi igral, ali pijančeval, ali iz kakega drugega hudega namena; če so bili nedolžni ob-dolženi, ali če je kaj drugega iz tega prišlo. — Mladeneč, bivši poln hudih želj in nesramnega govorjenja, naj pove, če je to storil zavoljo hudobne družbe, ktero radovoljno išče, če je vpričo drugih gerdo govoril, kaj in zakaj je govoril, kolikokrat in koliko ljudi je pohujšal itd. In tako bi se o tem še marsikaj dalo govoriti. Da bo spoved cela, naj si toraj prizadeva vsakteri, odkriti spovedniku namen svojih grehov, kakor tudi okoljščine in kar je hudega vstalo iz greha. Vse to naj grešnik že sam od sebe pove, in naj nikar ne čaka. da bi ga spovednik izpraševal. Če ga pa spovednik kaj vprašuje, naj mu odgovarja po resnici, ter naj mu hvaležen bo, da toliKanj zanj s^erbi in mu pomaga, dobro in celo spoved storiti.
Kar pa sem zdaj pravil, velja le od smertnih grehov. Majhnih grehov spovedati se namreč grešnik ni terdo dolžen, akoravno je prav in dobro, se tudi majhnih obtoževati.
Toda kaj bi majhne grehe v misel jemal, dokler je gotovo, da nekteri kristjani ali iz zadolžene in premagljive nevednosti, ali iz zadolžene pozabljivosti, ali iz nepotrebnega strahu ali napčna sramožljivosti celo smertne grehe zamolčujejo, in tako zakrament sv. pokore ne le nepridoma, ampak celo po nevrednem prejemajo, in si ga namesto v blagor le v gorje obračajo !
III. Spoved mora biti tudi čista. Čista je, kader grešnik nič uepotrebnega ne pripoveduje, ampak le samo to, kar je treba, da se prav spove; kader le samo to pove, kar k grehu sliši; tedaj tiste okoliščine, iz kterih greh izvira, in ktere greh ali povišajo ali pomanjšajo, ne pa, kar je brez vsega prida in brez vse potrebe. Postavim: nekdo je zaklel, pa bi povedal, kod je hodil, kaj je delal, kader je zaklel. To namreč, kod je hodil in kaj je delal, nič k grehu ne sliši, tedaj tega praviti ni treba. Ravno tako nepotrebno je tudi,^ razkladati na spovedi svoje nadloge in slabosti, ker vse to k spovedi ne gre. — Vendar ne mislite, da je že to greh, če človek kaj takega pove, to je le nepridno in nadležno, pregrešno pa ni. — Da gre pa človek iz posvetnih namenov k spo-
vedi, da bi po spovedi kaj časnega prejel, postavim, da bi spovednika miloščine prosil, ali kaj druzega takega*od njega ali po njem prejel; pa to ni in ne more prav biti, ker se tako svete reči ne smejo obračati v pripomočke, ž njimi kaj časnega doseči. Take reči tedaj, ktere k spovedi ne gredo, vselej na stran pustite, in spovedi v posvetne pogovore ne obračajte!
IV. Zadnjič mora biti spoved že pametna. Pametna je takrat, kader grešnik pametno in spodobno svoje grehe spovedniku pove, ne pa kakor neobtesani ljudje doma govore. Da je pametna, ne sme človeka, greha deležnega, imenovati, če je mogoče,. drugači svoje grehe prav razodeti, ker to bilo bi opravljanje. Če pa ni mogoče drugači svojih grehov prav dopovedati, kakor da človeka pove, in če to spovedniku pomaga v pravno sodbo, je pripuščeno, ga imenovati. Na primero je prav in dolžnost otroku, povedati, da staršev ni vbogal. Ravno tako je tudi dovoljeno, človeka imenovati, in včasih tudi prav, če mu s tim dobro ime ni odvzeto. Postavim tat, ki se obtoži, da je nekaj skrivši vzel, nič ne greši, če pove, komu da je vzel. — Taka, vidite, mora spoved biti. — Če taka ni, nič ne velja! —
Sklep.
Nek kraljevič se je podal svoje dni na veliko ladijo (Galeere) jetnikov gledat, ki so bili ondi zavoljo storjenih hudodelstev v železji zakovani in veslati prisiljeni. Vidil je ondi veliko ljudi skorej na pol golih, in z revnimi cunjami komaj za silo oblečenih. Zdaj se mu milo stori, in smilijo se mu siromaki k tolikanj težkemu delu obsojeni. Sklene tedaj vsaj enega med njimi razveseliti, in ga spustiti. Da pa zve, kteri bi bil te milosti naj bolj vreden, vprašuje enega za drugim, kako da je na ta nesrečni kraj prišel? Ali glej ! slehern mu spričuje in dokazuje, da je pošten in priden človek, in da je po nedolžnem kaznovan. »Hudobni ljudje", pravi, so me počernilipri gosposki, in me pripravili v toliko nesrečo!" Vsa kteri prosi, naj bi kraljev sin se njega usmilil, njega rešil in spustil. Na posled pride kraljevič tudi še do mladega prerevno oblečenega človeka, in ga vprašuje: „Kaj pa si ti storil, da si tu sem prišel?" Mu reče jetnik: „Svitli gospod! hudoben in brezbožen človek sem. Ves nepokoren svojim staršem, sem jim celo vtekel, da bi tem ložeje razuzdano živel. Tudi kradel sem in ljudi goljufal. Sem . . . toda v dveh uiah vam ne dopovem vseh hudobij, ki sem jih storil v vsem svojim življenju. Voljno bom terpel svojo kazen; vem, da sem je vreden!" Blagi kraljevič posluša ga ves ginjen in voljen; in dasiravno so vsi drugi svojo nedolžnost terdili, ta edini pa se krivega spoznal, vendar le unih nedolžnih nobenega ni otel in spustil, ampak le tega krivega. Dobro je vedil, da se nikomur krivica ne godi, in da se vsakteri po zasluženju pokori; spoznal pa je tudi
da pri nobenem ni toliko upanja, poboljšati se, kakor le pri tem poslednjem, ki je odkritoserčno spoznal svoje hudobije. Nasmehlja se mu tedaj in reče: „Kako je mogoče, da tolikanj hudoben človek, kakor si ti, pride med tako poštene ljudi, kakor so uui ? Le urno poberite mu verige s rok in nog, ter ga kar hitro spodite od tod, da kterega teh nedolžnih ljudi ne pohujša in ne zapelje." Služabniki store, kar kraljevič reče, in jetnik, ki je odkritoserčno spoznal svoje hudobije, je otet, in gre ves vesel na svoj dom. Lepa in žlahna je resnica že sama po sebi; tem lepša je, kader človek, ki se je kaj pomotil, odkritoserčno spozna svojo pomoto. Dobro vemo, da odkritoserčno spoznanje svoje pomote je pervo znamnje poboljšanja, ravno kakor je nasproti to, da kdo prikriva in po-lepšuje svoje hudobije, očitno znamnje, da je človek nespokoren in terdovraten. Je pa odkritoserčuost ljuba že ljudem, koliko ljubša bo še le Bogu, neskončno resničnemu in svetemu, ki čerti vsako, tudi naj manjšo laž. Je pa odkritoserčnost kje potrebna, je tem po-trebniša na spovedi. Odkritoserčno se tedaj spovedujte o tem svetem času in vselej, kader k spovedi greste. Vaša spoved, ljube duše! bodi ponižna, cela, čista, pametna ali z eno besedo popolnoma, kakor smo se danes učili. Bo vaša spoved taka, tako odkntoserčna in popolna, vas srečne imenujem v sredi vaše nesreče, v ktero vas je greh pripravil. Taka spoved posebej in tako prejemanje zakramenta sv. pokore sploh, vam bo naklonilo odpuščanje grehov in odpuščanje večnih kazen, dodelilo vam spet milost božjo in mir vesti! Amen.
Pridiga za IV. postno nedeljo.
(Ktere dobrote nam daje zakrament sv. rešnjega Telesa; gov, L, P.) *
..Jezus je rekel Filipu : Od kod bomo kupili kruha, da bi ti jedli
Jan. 6, 5.
V v o d.
Dvakrat beremo v sv. evangelju, da je Jezus množicam, ki so prišle k njemu, iskat živeža za dušo, dal tudi kruha za telo. Enkrat je nasitel s petimi hlebi kruha in dvema ribama blizo 5000 mož; drugi pot s sedmimi hlebi in nekolikimi ribicami blizo 4000 mož. Obedvojno prigodbo narn sv. cerkev v premišljevanje postavlja pred oči: pervo na danešnjo nedeljo; drugo na 6. nedeljo po bin-koštih; obedvojno iz tega namena, da bi poterdila našo vero v
Jezusa, kije storil tako velike čudeže. Danešnjo nedeljo ima sv. cerkev pa še ta namen, tudi, da bi obernila naše misli na drugo, nebeško jed, ki jo Jezus daje tudi našim dušam. In ktera je ta jed ? Sv. veliko-noč se približuje, in nam oznanuje. da je tista jed, ki jo je Jezus postavil pri zadnji večerji, presveto rešnje Telo, ki ga je Jezus dal vživati svojim učencem, in zapoveda!, dajati ga tudi vsem njegovim vernikom vseh časov ia krajev. Oh pač smo srečni, ki za-vživamo tudi mi pri sv. Obhajilu pravo Telo in pravo kri Jezusovo! In le še bolj bomo obču ili svojo srečo, če pomislimo, kako obilne dobrote nam dotekajo iz tega, da vredno zavživamo sv. rešnje Telo. In da bomo tedaj to svojo srečo bolj spoznali, in tem bolj goreče želje imeli do sv. Obhajila, razložil vam bom danes, ktere dobrote ali gnade nam daje in deli vredno prejemanje zakramenta sv. rešnjega Telesa?
O sv. Duh! blagoslovi mojo besedo, da bo šla v živo mojim poslušavcem, in obilni sad rodila v njih sercu !
Razlaga.
Kader mašnik kar namestnik Kristusov izreče pri sveti maši besede: „To je moje telo", in: ,,To je moja kri!" zgodi se velik čudež božje vsemogočnosti in ljubezni. To, kar je bilo poprej kruh in vino, ni zdaj nič več kruh in vino; spremenilo se je v Jezusovo Telo in Jezusovo Kri, dasiravno so podobe kruha in vina še ostale. Kolikorkrat tedaj vredno prejmemo ta sv. zakrament, prejmemo samega živega Kristusa, in to ne le kakor kako hrano za telo, temveč kakor živež za našo dušo. Kakor pa se telesna jed zedini in spremeni v našo kri, tako se tudi ta nebeška jed zedini z našo dušo. Perva dobrota, ki nam doteka iz vrednega prejemanja sv. rešnjega Telesa, je tedaj ta,
1. da se z Jezusom natanjkosklenemo in zedini m o.
To nam Zveličar sam kar naravnost povč, on pravi: „Kdor moje meso je, in pije mojo kri, ostane v meni, in jaz v njem." In tako tedaj zamore slehern, ki zavžije sv. rešnje Telo, spoznati z aposteljnom, in reči: „Živim, pa ne jaz, ampak Kristus živi v meni." Pač srečne se moramo pO tem takem imeti, da se Najsvetejši ponižuje tako dalječ, in pride stanovat v nas grešne ljudi! Če je že tistim, ki so gledali njegove čudeže, poslušali njegove božje nauke, rekel, da so srečne njih oči, ki vidijo, srečne njih ušesa, ki slišijo; koliko srečniši smo še le mi, ki Jezusa samega sprejmemo v svoje serce! Veče sreče od te, večega veselje od tega ga pač ne vem na tem svetu. Ali bi torej ne bilo tudi prav in spodobno, da bi hrepeneli prav priserčno po tem, da naj se zedinimo z Jezusom, in tudi iskali s celo dušo to, da se zedinimo ? Gotovo je prav in spodobno, da to storimo. Kavno zato moramo pa tudi ravnati po njegovih naukih, živeti po njegovem zgleda.
..Zakaj. ko bi rekli", pravi sv. Janez, „da imamo zvezo ž njim, in bi hodili po temi, lagali bi se in bi resnice ne bilo v nas." Zatoraj moramo pa tudi skerbeti, da mu bomo zmerom bolj do-padali, in se moram^L-pc otročjp bati, da se mu ne zamerimo. Kader se oglasi pri nas kak ljubljen prijatel, o kako skerbni smo, da bi mu napravili kako veselo uro. Ne vstrašimo se ne truda ne stroškov, da bi mu le lepo postregli. Ali mar za Jezusa , svojega Gospoda in Zveličarja, nič več ne bomo storili! Vsega se varujemo in zder-žimo, kar bi neprijetno bilo našemu gostu. In to je prav. Zakaj gotovo bi to ne bila prava prijaznost, ko bi prijatla sicer po pri-jatelsko pod streho vzeli, v hiši pa bi ga zaničevali, zasramovali, in kmalo spet gonili iz hiše? Tem manj smemo kaj takega storiti svojemu Gospodu in Zveličarju! Zakaj ko bi mu storili kaj takega, primorali bi ga s takim gerdim obnašanjem, da bi nas spet zapustil, se od uas ločil in razvezal zedinjenje, v kterem smo se bili ž njim znašli.
2) Kader prejmemo ta sv. zakrament, prejmemo v njem Jezusa, delivca vseh gnad. Že v zakramentu sv. pokore nam bo zbrisan dolg pregrehe, in ž njim vred odpuščene večne kazni; opravičeni bomo, to je: od greha očiščeni in pesvečeni, olepšani s posvečujočo gnado božjo. V sv. Obhajilu pa ne prejemljemo le samo gnade, ampak tudi samega Gospoda življenja in delivca gnade. Ako vredno prejmemo presv. rešnje Telo, ostanemo v gnadi božji, in gnada božja bo še pomnožena v nas. To je druga dobrota, ki nam jo daje ta sv. zakrament. Zveličar sam pravi: „Kdor mene vživa, živel bo po meni; jaz sem kruh življenja. Kakor mladika sama iz sebe sadu ne rodi, ako se terte ne derži, tako tudi vi ne, če v meni ne ostanete. Kdor pa ostane v meni, in jaz v njem, rodi obilno sadu." Kako pa zamoremo obroditi obilno sadu, če Gospodovih zapoved ne vemo, in nimamo moči, jih spolnovati? Zatorej pride Jezus k nam, kot naša 1 u č i n n a š a m o č. Saj je on tista luč, ki je prišla na svet, in razsvitljuje slehernega človeka, in mu daje moč, postati dedič večnega življenja. Kader se Jezus oglasi pri nas, ali mar ne bo pobegnila tema pred to lučjo, in se razgorela luč sv. vere, da bo gorela znotraj v našem sercu in zunaj pred ljudmi, in da z dobrimi deli poveličujemo Očeta nebeškega? Jezus je tudi naša moč. „Kdor.je od tega kruha, živel bo vekomaj", pravi Gospod sam. Če imamo v sebi tistega, kteremu je dana_moč_j_nebesih in na zemlji, ali ne bomo v njem vse za-mogli ? Ali ne bo njegova moč podpirala na?o slabost, da bo tudi naša jed ta, da bomo spolnovali voljo Očeta nebeškega? Le poglejte na perve kristjane! zakaj so bili oni tako močni v veri, tako sveti v svojem življenju, tako natanjčni v spolnovanju božjih zapovedi? Zakaj so bile nježne device in rahle žene tako polne modrosti božje pred neverskimi sodniki, tako serčne pod rokami rabelj-novimi, tako vesele v naj strašnejši smerti ? Bile so stanovitne „v
lomlenju kruha", ker so se prav dostikrat živile s kruhom življenja, in v njem dobivale razsvitljenje in moč.
Oh, pristopajte tedaj in radi sprejemajte to oblaživno gnade-polno večerjo! Vaša duša dobiva pri njej gnado čez gnado; vži-vajte Telo Gospodovo, in vaša vera bo oživela iz nova, rastli bote v spoznanju božjih reči, vaše upanje bo postalo terdneje, vaša ljubezen bolj goreča. Spoznajte svojo slabost in nezmožnost, in vži-vajte kruh močnih, da bote po svojem Jezusu ostali v dobrem močni, in v njegovi prijaznosti stanovitni. Zakaj „kdor njegovega mesa ne jč in ne pije njegove kervi, ne bo imel življenja v sebi."
3) Pa še drugih gnad in dobrot deli nam presv. rešnje Telo; ker nam bodo tudi a) mali grehi odpuščeni in b) m i bomo pred hudim obvarovani; kajti «) hudo nagnjenje se v nas pomanjša in /S) naša duša se v dobrem okrepča.-
Kader se Kristus z nami sklene v tem sv. zakramentu, vname se nam v ljubezni naše serce; kjer se pa znajde prava ljubezen, tam ostanemo mi v Bogu iu Bog v nas, in naša slabost zmerom bolj pojemlje, moč in svetost naša zmerom bolj narašča. In kader je po takem potu posvečena naša duša, irf prebiva Kristus v njej, ali bo mar hudi duh se zamogel tako hitro poverniti vanjo , in si jo v posest vzeti s svojimi deli? O gotovo ne! Zedinjenje z Zveli-čarjem nam je močna obramba zoper naše dušne sovražnike. To sicer vemo, da naš nasprotnik hodi okrog kakor rujoveč lev, iskaje, koga bi požerl; tudi vemo dobro, da nam hudobni svet vedno nastavlja zanjke; ravno tako vemo, da nas vedno zalezuje naše hudo poželjenje; toda Gospod nam daje močno orožje v slavno zmago, — orožje, s kterim je on sam premagal peklensko moč, vkrotil poglavarja tega sveta, ponižal napuh mesa, — daje nam namreč svoje meso in svojo kri, ki ju je daroval v odpuščenje naših grehov.
Z veseljem tedaj vzamimo v roko to orožje, in se krepčajmo s sv. rešnjim Telesom, in ne bo se nam bati, da bi v boju obležali. Jezus nam bo naj terdnejši škit zoper pšice satanove, naj varniša terdnjava zoper napade sveta in naj močnejša obramba zoper hudo poželjenje serca. V ponižnem zaupanju v Boga bomo zamogli reči z aposteljnom: „Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Ali nadloga ali strah, ali lakota ali nagota, ali nevarnost, ali preganjanje ali meč? Pa v vsem tem bomo zmagali po njem, ki nas je ljubil. Svest sem si, da ne smert, ne življenje, ne sedanje ne prihodno .... in nobena stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ktera je v Jezusu Kristusu, Gospodu našem lu
4) Kader prejemljemo sv. rešnje Telo in se sklepamo z Jezusom, spoznavamo se vsi otroke enega Očeta v nebesih, ude enega telesa. Kristusovega, ki edino od glave svoje, od Kristusa dobivajo svoje življenje, in kakor so sklenjeni z glavo, Kristusom, so zedi-njeni tudi med seboj kot enaki bratje. Po tem takem skleplje
zakrament sv. r e š n j e g a Telesa zedinjenje kristjanov v bratovski ljjibezni, kar je spet nova dobrota, ki irXm"j"o deli prejemanje sv. Obhajila. Sv. apostelj govori: „Kruh, ki ga lomimo, ali ni zveza s telesom Kristusovim ? Eno telo tedaj, eu kruh nas je veliko, ki smo vsi deležni enega kruha." Ees smo po sv. kerstu stopili in zvezali se v eno sveto družino; pa tukaj pri mizi Gospodovi se skazujemo kot družba Jezusova, ki živi in se razodeva v ljubezni, ponižnosti, pokorščini, zvestobi. Tukaj se razkazuje bratovska edinost, enakost in ljubezen v naj veči lepoti. Zakaj pri eni in ravno tisti večerji se snideje bogatini iu siromaki, imenitni iu priprosti, učeni in ne-učeni. Revež, ki je danes pri vas ubogajme prosil, bo jutre zraven vas pokleknil k obedu večnega življenja, in kar vi prejmete, prejeme tudi on, prejeme svojega Zveličarja, pravega Boga, pod podobo kruha skritega, on je tam otrok božji, in več tudi vi ne morete biti. Ko bi ga vi prevzetno po strani pogledovali, s tim bi Gospoda samega zaničevali. Kdor se tu spominja besedi Jezusovih: „Karkoli ste storili kteremu naj manjših svojih bratov, ste meni storili", gotovo njegovo Obhajilo ne bo ostalo brez del ljubezni, kazala se bo keršanska ljubezen, v hiši siromakovi ali pri postelji bolnikovi, dobre dela bomo delali siromakom in bolnikom, — usmiljenje bomo imeli.
Kristjan, ki ve, da je po tem sv. zakramentu brat Gospodov, ve tudi, da mora biti pokoren služabnik in zvest podložnik, ker je tudi Jezus bil pokoren do smerti na križu. Ta skrivnost spočenja tedaj pokorščino in zvestobo do staršev in naprejpostavljenih, pa vnema tudi ljubezen in poterpljenje. Eden prejemlje po njem očetovsko ali materno ljubezen, drugi otročjo ljubezen.
Moč tega sv. zakramenta vtolaži celo in spravlja sovražnike. Kdor hoče pristopiti k tej sv. večerji, mora poprej svojemu sovražniku v bratovsko spravo podati svojo roko rekcč: „Mir bodi s teboj!" To pozdravljenje je pozdravljenje otrok božjih, ki ga morajo ponavljati za svojim božjim učenikom, ako hočejo vredni postati nebeške jedi. Kdo bi se pač branil spraviti se in v miru pa v ljubezni živeti s svojim bratom, ki ve in veruje, da prejemlje v sv. rešnjem Telesu tistega, ki je na križu umeri za svoje sovražnike? Tako oklepa ta sv. jed z bratovsko ljubeznijo vse, in oživlja to ljubezen v njih serciK
Pridite in pristopite tedaj k Gospodovi večerji, da se vnema med vami ljubezen bratovska bolj in bolj, in se ljubite s čisto, otročjo ljubeznijo.
5) Sv. rešnje Telo pa ni le samo jed za sedanji čas, ampak sega tudi še v prihodnje življenje. Daje nam namreč upanje in zastavo večnega življenja. Zastava ali porok nam je, da bomo častitljivo vstali od mertvih in dosegli večno življenje. To je spet ena in sicer poslednja dobrota,
ki nam doteka iz prejemanja sv. Obhajila. Izraelci so jedli mano to je nebeški kruh ; pa so pomerli v puščavMh niso vidili obljubljene dežele. „ Vaši očetje so jedli mano v puščavi, in so umerii", pravi Jezus, „jes pSTsem živi kruh, ki sem z nebes prišel. Ako kdo je od tega kruha, živel bo vekomaj!" Pravi kristjan tedaj ne bo umeri dušne srnertj, temveč bo živel pri Bogu vekomaj. In kako bi pač zamogel umreti, kdor se jjg,zsdinii z neumerjočim Bogom v zakramentu sv. rešujega Telesa ? Kakor Jezus vedno živi po svojem Očetu, živeli bomo tudi mi večno po Jezusu. Umerje nam tukaj le telo; duša pa gre tje gori v nebo, da bi se z Bogom, svojim stvarnikom, rdrešenikom in posvečevalcem sklenila na večne čase. Pa tudi telo ne umerje za zmirom, marveč gre le počivat nekoliko časa v hladno zemljo, enkrat pa bo poveličano vstalo in se za zmirom sklenilo z dušo. V tem upanju nas spet ta sv. zakrament poterduje. Kristus sam nam obeta: „Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje , in jaz ga bom obudil poslednji dan."
Prejemajte tedaj kruh življenja, in se nikar nič več preveč ne bojte časile smerti. Kristus je tudi smert premagal s svojim častitim vstajenjem. Umerii sicer bote, pa kmalo vas bo spet obudil za vtčnost, in bote na to večno živeli s svojim Bogom, in nikoli več ne umerii.
Sklep.
Ljube duše! kje je še kteri med nami, kteri bi vse te obilne dobrote, ki nam dotekajo iz vrednega prejemanja sv. rešnjega Telesa dobro premišljeval in preserčno ne želel, vredno prejeti ta presv. zakrament? Kristjani, ki tako poredkoma hodijo k sv. Obhajilu, pač ne zapopadejo neskončne ljubezni Jezusove in ne poznajo zaklada velikih gnad, ki je hranjen v sv. rešujem Telesu. Poglejte! v tem sv. zakramentu se z Jezusom na tanjko sklenemo; — posvečujoča gnada božja se v nas ohrani in pomnoži; — odpuščajo se nam mali grehi; — hudo nagnenje se v nas pomanjša; — naša duša se k dobremu poživi in pokrepča; — zedinimo se kot bratje v Gospodu; — zadobimo zastavo večnega življenja. — O da bi pač vsi od kraja spoznali te preobilne dobrote, pa hiteli in zajemali iz tega zveličanskega studenca! Vesela velika noč se nam bliža; oh oblecimo pravo svatovsko oblačilo in prav pripravljeni na duši in telesu stopimo k božjej mizi. Tako bomo prav obhajali veliko noč in deležni postali velikih gnad in dobrot v našo časno in večno srečo ! Amen.
Fridiga za praznik sv. Jožefa.
(Pravičen do Boga — do ljudi; gov, J. T.)
„Jožef je bil pravičen." Mat 1, 19.
Vvod.
Predragi kristjani! Brez števila bratov in sester naših je že doseglo svoj namen, za kterega so stvarjeni od Boga, brez števila bratov in sester naših je dospelo že po stermem in ternjevem potu v večno veselje, v kraljestvo, kjer kraljujejo z Jezusom brez konca. Vsi so prijatelji božji, vsi se radujejo ia vživajo veličastvo in slavo, kakoršne mi na zemlji še zapopasti ne moremo; zakaj: Nobeno človeško oko ni vidilo . . . pravi sv. apostelj Pavel. Pa izmed vseh svetnikov božjih se nam posebno nasproti blišči veličastvo, v kterega je Jezus povzdignil sv. Jožefa, svojega nekdajnega rednika na zemlji.
Kaj čuda! saj je sv. Jožef že na zemlji k veliki časti in ime-nitnosti bil izvoljen.
Imenitni so bili preroki, zakaj smeli so po božjem dopuščenju gledati v prihodnost, in oznanovati Odrešenika. Imenitni so bili aposteljni, zakaj vsem narodom so imeli oznanovati nauk Jezusov, in povsod bandero sv. križa razvijati. Imenitni so marterniki, ki so bili za vredne spoznani, za sv. vero Jezusovo preliti svojo kri in dati svoje življenje.
Vse te pa presega na imenitnosti sv. Jožef. Njemu je Bog izročil naj imenitnišo službo na zemlji, naj bi bil v ar h in red-nik božjega Sina, naj bi bil tolažnik in podpora sv. matere njegove. —
Velika milost je bila za starčka Simeona, da je dočakal prihod Odrešenika, in deteta božjega smel pozdraviti v tempeljnu. Velika sreča je bila za sv. aposteljna Janeza, da je pri zadnji večerji smel sloneti na persih Jezusovih, — velika milost je bila za Marijo Magdaleno, da je smela Jezusove uoge maziliti, jih močiti s svojimi solzami, jih brisati s svojimi lasmi. Pa večo milost je prejel sv. Jožef. Njemu je Bog svojega lastnega Sina v naročje položil, on ga je smel pestovati, ga je smel na svoje serce pritiskati, ga je smel poljubovati, ga je smel voditi, ga je smel svojega Sina imenovati. — Kaj čuda pravim, da sv. Jožef tudi v nebesih vživa višo slavo in večo radost kakor drugi svetniki, in da tudi njegova priprošnja pri Bogu več velja in premore; saj že sv. pismo govori: „Kdor je varh svojega Gospoda, bo poveličan".
In tega velikega svetnika, dragi moji, častimo mi posebno tudi v tej cerkvi, tega svetnika počastiti in se njegovi priprošnji priporočiti ste tudi vi danes v /elikem številu se tukaj - zbrali — in prav imate; zakaj sv. Jožef je mogočen v svoji priprošnji in toraj tudi izvoljen patron cele sv. katoliške cerkve.
Pa, ljubi moji! svetnikov prav častiti ne moremo, njih pri-prošnje vredni nismo, ako jih tudi v življenji ne posnemamo. Res, da nektere svetnike bi bilo težko posnemati v vsem, kar so storili, težko bi bilo vse zapustiti, premoženje, hišo, posestvo in se v puščavo podati in tam spokorno živeti; — težko bi bilo tje iti med divjake daleč v ptuje dežele in oznanovati sv. vero; - težko bi bilo hude bolečine in smert prestati za Jezusa in njegovo sv. vero. — Ali glejte, dragi moji! danes vam pred oči postavim svetnika, velikega svetnika, ki je čisto priprosto živel na svetu, bil je reven tesar, ki je s vsakdanjim delom kruh služil sebi in svoji mali dru-žinici. Njega bodeš lahko posaemal, ker smo tudi mi, kar nas je tukaj, veči delj niskega kmečkega stanu.
Kako tedaj posnemati sv. Jožefa?
Malo je videti, kar nam sv. pismo od njega pove, pa ko bi nič druzega ne vedli, kakor to besedico, ki nam jo danešnje sv. evangelje od njega pove, bilo bi zadosti.
Jožef je bil pravičen. Ta beseda je imenitnega in globokega pomena; hočemo jo premišljevati in si jo k sercu vzeti. Š v. J o ž e f j e bil pravičen. Pravičen je pa tisti, ki vsakemu daje in stori, kar mu gre, — Bogu in ljudem — in v tej pravičnosti si hočemo sv. Jožefa danes v izgled vzeti. Poslušajte me zvesto; zakaj kar govorim, želim, da bi bilo Bogu in sv. Jožefu v čast, našim dušam pa v zveličanje !
I. del.
Sv. Jožef je bil pravičen mož. Pravičnost je njega povišala, pravičnost bo zveličala tudi nas.
1. Sv. Jožef je bil pravičen do Boga, on je Bogu dajal, kar mu gre, on je imel pravo pobožnost v svojem sercu, pa je tudi po njej živel.
Prava pobožnost pa tirja, da imamo do Boga vero, upanje in ljubezen, tri božje čedaosti. Kdor v Boga in njegove nauke veruje, kdor v njega zaupa in ga ljubi, bolj kakor vse drugo, tisti je v resnici pobožen. In tak je bil sv. Jožef.
Iz njegovih besed vam tega ne morem dokazati, zakaj sv. evaugtlje nam nikjer ne pove ktero besedo, ki bi jo bil sv. Jožef govoril. Zdi se mi, da sv. Jožef je od mladih nog že svoj jezik malo vadil, pa toliko več svoje roke pri marljivem delu; bil je mož ponižen in pohleven, ki ni rad govoril, pa toliko več je storil.
Tedaj iz njegovega ravnanja spoznajmo čednosti njegovega serca. —
Ko je on spoznal, da njegova nevesta Marija je mati postala, hotel jo je na tihem zapustiti; pa angelj božji se mu v spanju prikaže rekoč: „Jožef, sin Davidov, nikar se ne boj svoje neveste k sebi vzeti." „Vstani, vzemi dete in njegovo mater, in beži v Egipt in ostani tam, dokler ti rečem ; zakaj Herodež hoče deteta umoriti." O to je bilo težavno. Vbogi rokodelec, ki ni imel premoženja druzega, kakor dvoje rok, vboga mati z malim detetom, po noči sta morala mahoma zbežati, po neznanih potili v ptujo neznano deželo hiteti, k nevernikom brez prijateljev in znancev. Pa kaj stori Jožef? Ni prašal angelja: Zakaj in kako, ni mermral in vgovarjal in se mudil, ampak vstal je in je vzel deteta in njega mater in hitel je ž njima v Egipt.
Glej kristjan! to ja storila njegova terdna vera in zaupanje v Boga. Vedel je, da ima sovražnike, vedel je za nevarnosti na težkem popotovanji, pa vedel je tudi, da Oče v nebesih čuje nad pravičnimi, da jih vodi in varuje tiste, ki v njega zaupajo, — vedel je, da božja previdnost tudi pravičnega vodi. Brez pomislika se je toraj vdal volji božji in se napotil, in popotoval je v sredi nevarnosti brez strahu.
Pa le tisti zamore sredi nevarnosti tako mirno in brez-skerbno in zadovoljno živeti, ki živo veruje v božjo vsemogočnost, dobroto, ljubezen in previdnost. Le tisti ne bo omagal v revščini, v nesreči, v bolezni, ki terdno zaupa, da Bog v nebesih skerbi za svoje otroke na zemlji — in da jih tudi takrat ljubi, in takrat naj bolj, kader jih tepe.
Le tisti, ki Boga iz celega serca ljubi, ki mu je popolnoma vdan v čisti ljubezni, le tisti bo svojo voljo Bogu vselej daroval, bo vselej pri vsaki priložnosti le božjo voljo storil — ne pa svoje lastne. —
Pa glejte, dragi moji! ravno tega na svetu zdaj zmanjkuje. Vera v Boga peša, upanja v Boga skoraj ni več, ljubezen do Boga je tako redka! In ravno zato je na svetu tako hudo, zatoraj na zemlji toliko nezadovoljnosti, toliko bridkosti, toliko hudobije, krivice na vse strani, tako da vsak pošten človek tožuje, kako je zdaj hudo, kako vse narobe, kako ni več pravice ! —
O ko bi imeli ljudje bolj terdno vero, ne poslušali bi tistih krivih prerokov, ki k njim dohajajo in se jim prilizujejo in jim kvasijo zoper cerkev in duhovnike in zoper svete zakramente in spoved, in da ni sodbe, ni pekla, ampak, ko bi spoznali, da to je v ovčji obleki grabljivi volk , ki hoče vero i/.tergati iz serca, pokazali bi mu, kje so vrata, če ravno je v gosposki suknji.
In od kod pride to, da je skoraj že veči del ljudi nezadovoljnih s svojim stanom? od kod pride to, da se toliko trudijo in poganjajo le za denar in spet za deuar; da za denar, in če tudi
le par krajcarjev dobi, stori vse, naj bo dobro ali hudo, ja naj večo hudobijo. Zato ker ni keršanskega upanja več, ker ljudje le na zemljo mislijo, kakor kert le po zemlji rije, pa malokdaj proti ne-besom pogleda, ker ljudje le v posvetnih rečeh iščejo svoje sreče, pa pozabijo, da vse to mine, in da je treba skerbeti, kakor Jezus naroča, za druge zaklade, kterih moli ne snejo in tatovi ne vkra-dejo, ker pozabijo, da je Jezus rekel, da človeku nič ne pomaga, če ravno celi svet pridobi, na duši pa škodo terpi. In od kod je na svetu toliko laži in kletve, toliko goljufije in tatvine, toliko nečistosti in uboja, toliko sovraštva in jeze? — ljubezni do Boga je premalo, zakaj, kdor Boga ljubi, on njegove zapovedi derži.
O dragi moji! Če hočemo, da bo na svetu bolje, začuimopo-boljšanje sami pri sebi, prosimo Boga, uaj živo vero, terdno upanje in gorečo ljubezen do njega v naše serca vlije, in te čednosti v nas pomnoži — to je prava pobožnost in če bodejo te čednosti krepko živele v naših sercib, kuialo se bo naša pobožnost pokazala tudi v naših delih.
Če na ognišču gori, ogenj ne more skrit ostati, ampak dim, svit in toplota ga zunaj naznaujujejo. Kader bo na ognjišču tvojega serca gorel ogenj prave pobožnosti, gotovo se bo to tudi v tvojem življenju pokazalo. Vera se mora pokazati v djanjn, pravi sv. Jakob. Tako je bilo pri sv. Jožefa.
Vse kar je storil, storil je k časti božji, k službi božji. Postavo božjo je uat.anko spolnoval.
Dalječ je imel hoditi iz Nazareta v Jeruzalemsko mesto, kjer so Judje edini tempelj imeli; pa on se ni izgovarjal, se ni obotavljal, tako dalječ v cerkev hoditi, ni zamudil službe božje; redno in vestno jo je obiskoval, tako da sv. evangelje, ko pripoveduje, da sta Jožef in Marija z I21etriim Jezusom šla k velikonočnim praznikom v tempelj, pristavlja besedo: „kakor po navadi."
In ne samo on je z gorečnostjo obiskaval službo božjo, vzel je tudi deteta seboj in Marijo svojo brezmadežno zaročnico, čeravno oba nista bila dolžna, vselej tako daleč romati.
Sv. Ji žef je bil rokodelec, reven tesar, ki je s terdim delom si služil svoj vsakdanji kruh in z deom redil deteta božjega in mater njegovo; pa če ravno reven tako, da v Betlehem še prenočišča ni dobil, in je moral zunaj mesta v podzemeljski votlini prenočiii, vendar praznike Gospodove ni delal, se ni bal, da bi še bolj vbožal če tisti dan ne dela, o kterem je Bog rekel: „posvečtij praznik."
Učimo se tukaj vsi od sv. Jožefa, učite se posebno vi hišni očetje in gospodarji, pa vsi, ki od dela svojih rok živite, učite se od njega praznovati Gospodove dni, nedelje in praznike. Posvečujte jih s tim, da opustite takrat v;-:ako težko delo, naj že bo kterokoli rokodeljstvo ali delo na polji ali težka vožnja na cesti. „Sest dni delaj, je zapovedal Bog in opravi svoje delo, sedmi dan pa naj ti
v
04
bo svet, takrat ne delaj ne ti, ne tvoja žena, ne tvoj sin, ne hči, ne hlapec, ne tujec, ki je pod tvojo streho, ne tvoja živina", to je Bog rekel. Ti pa ne reci: ja si moram kaj zaslužiti. Kar si z delom v nedeljo zaslužiš, je krivičen zaslužek, zakaj Bogu si dan vkradel, ne vtakni tistega denarja v žep, en krivičen vinar sto pravičnih sne; nedeljsko delo nikoli teka nima; zato pa vidimo, da, bolj ko se ljudje trudijo in pol ja celo nedeljo delajo, manj imajo; zakaj kako bi Bog tam svoj blagoslov dal, kjer se skruhi njegov sv. dan.
Posvečujte pa dan Gospodov tudi s tem, da vestno obiskujete božjo službo. Ne izgovarjaj se, da ti je daleč, da je slabo vreme; glej, ti nimaš tako daleč v tempelj božji, kakor sv. Jožef, v sredi med nami ima Bog svojo hišo, kjer naj ga molimo in hvalimo. Glejte, malo tirja Bog od nas, vsako nedeljo in praznik, pridi za eno uro tu sem, in moli svojega Boga, potoži mu svoje težave, prosi ga za vse potrebno, zahvali se mu za vse prejeto. Eno • uro samo, ali je to veliko ? Pa vsaj tiste ure mu ne prikradi, da ti tirdi Bog prikradil ne bo dobrot svojih, ki ti jih ni dolžen dati.
In ko prideš v cerkev k božji službi, pripelji tudi ti seboj svojo ženo in svoj« otroke, da se bote vsi tukaj navzeli duha božjega, duha pobožnosti, in v tistem svetem duhu tudi doma se ravnali. Zakaj ne samo v cerkvi in v nedeljo je treba svojo pobožnost in vero v djanji kazati, ampak tudi doma in vsak dan.
Sv. Jožef je bil pravičen, pobožen; pobožen človek pa ne more ne vstati, ne h kosilu se vsesti, ne k delu se pripraviti, ne k pokoju se vleči, — na svojega Boga pa bi ne zmislil, se njemu ne zahvalil in ga ne prosil! In tako je bilo tam v mali, revni hišici v Nazaretu. O to je bila sv. družina, ktero je varoval sv. Jožef; on sam pravičen in svet, Marija, njegova žena, naj čistejša duša, iu med njima Jezus, Sin božji. O takrat so bile nebesa na zemlji, hiša božja je bila takrat tam v Nazaretu v hiši ubozega tesarja.
O očetje in matere, poglejte v duhu v tisto tiho hišico, poglejte na sveto družino, in učite se od njega domače pobožnosti — podučujte in poterjujte svoje otroke, in eden druzega v sv. veri, učite jih Boga spoznavati in mu služiti. Učite posebno svoje otroke moliti, moliti pobožao, moliti pogosto. Naj otroci od vas nikoli ne slišijo, naj pri vas nikdar ne vidijo kaj grešnega! Učite jih moliti, in otroci vaši bodo molili za Vas; če jih kleti učite, kleli vas bodo. Blagor tisti hiši, v kteri se večkrat sv. roženkranc sliši, kakor ktetev, v kterej je ljubezen in edinost, mir in pohlevnost doma, v kteri ni piepira in jeze, blagor tisti hiši, tam stanuje Jezus v njej, kakor pri sv. Jožefu; zakaj on sam pravi: „Kjer so dv,a ali tri v mojem imenu zbrani, tam sem jes v sredi med njimi."
Tako dragi moji, imejmo pravo pobožnost, vero, upanje in ljubezen do Boga v sercu, kažimo jih v djanju in mi bomo, kakor gv. Jožef, pravični do Boga.
II. del.
i
Vendar, dragi moji! Če Bogu daš, kar je božjega, še nisi popolnoma pravičen, ti moraš tudi svojemu bližnjemu dajati, kar je njegovega. Saj Jezus uči, da ste dve zapovedi ljubezni: „Ljubi gospoda .... druga pa je tej enaka. Ljubi svojega bližnjega kakor sarn sebe."
Sv. Jožef je bil pravičen — on je bil pravičen tudi do lj ud i Učimo se v kratkem še to od njega!
a)	On je bil pravičen do svoje gosposke duhovne.
Redno je prihajal k službi božji, je prihajal k nauku v shod-
nici domačega mesta, če ravno popolnoma vbog, vendar je odraj-toval davek pri tempeljnu, prinašal predpisane daritve.
Pokoren je bil tudi gosposki posvetni. Rimski cesar Avgust je vkazal, naj se poda vsak mož v mesto, kjer so stanovali njegovi predstarši, in da popisati sebe in svojo družino. Jožef koj vboga, težko je bilo zavoljo te malenkosti daljno pot nastopiti, težko, Marijo samo pustiti, ker je Marija blizo poroda bila. Ali on jo rajši seboj vzame, kakor da bi gosposki pokoren ne bil.
Dragi moj kristjan! Pokoren bodi tudi ti gosposki svoji, duhovni in posvetni gosposki, zakaj vsaka gosposka je od Boga postavljena, pravi sv. Pavel. Ako se ti pa včasih težavno zdi, od-rajtovati jej, kar tirja, pomisli, da je Jezus rekel: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega." In ako bi se ti kdaj zdelo, da se ti pri gosposki krivica godi, poterpi in prenašaj in ostani pokoren in pomisli, da je tudi Jezus, tvoj božji Odrešenik, stal pred krivičnim sodnikom in se podvergel njegovi sodbi.
b)	Sv. Jožef je bil pravičen do svoje deviške žene Marije.
Odkar je zvedel po angelju, da Marija, če ravno je mati postala, je vendar ostala brezmadežna devica, ker to, kar je v njej rojeno, je od sv. Duha, od tistega trenutka je ni več zapustil, v čisti, deviški žlahni ljubezni je bil ž njo sklenjen, v prijetnih pa tudi v britkih urah svojega življenja, za njo je delal, za njo se trudil, za njo terpel.
O keršanski zakonski! če ste s čistim in dobrim namenom, ne pa s grehom začeli svoj zakonski stan, ali pa tudi z ravno tako dobrim in žlahtnim namenom in v keršanskem duhu živite v tem stanu ? O ko bi vi pravični bili do eden druzega, vaš stan bi bil podoben paradižu; ko bi bili pravični do edeu druzega, nikdar bi ne bilo prepira in krega, ali še kaj hujšega, nikdar kletve in očitanja, nikdar oštevanja, in grenkih, žaljivih, zbadljivih besed, nikdar bi se ne pozabila sv. prisega, ki se je pri altarju storila. Pa žali -bog — to vse se godi, in zakonski stan je tolikim že pekel na svetu; pravičnosti manjka, ki bi jih učila eden drugemu prizanašati, eden druzega slabosti prenašati.
Slovenski Prijatel.	5
c)	Ko je dete Jezus rojeno bilo, od zdaj mu je sv. Jožef naj-skerbniši varh, naj skerbniši rednik in naj ljubeznivši oče bil. Z ginjenjim sercem ga je vzel v naročje, s solziiimi očmi — od veselja solznimi, ga je pestoval — o saj je pa tudi naj veči dat" nebeški — Odrešenika vseh ljudi na rokah imel in zdaj je skerbel za dva — za Jezusa in Marijo, oba sta bila njegovemu sereu predraga. Zdaj mu nobeno delo ni bilo pretežavno , nobena pot pre-sitna, nobeno terpljenje preveliko, saj je imel Sina božjega rediti, njega življenje ohraniti, ga v nevarnostih varovati.
Keršahski starši! še enkrat se k vam obernem! Tudi vam je Bog izročil dragi zaklad, to so vaši otroci. Bog vam jih je izročil, naj bi jih izredili za Boga, za nebesa. Ne pozabite toraj, da niste samo dolžni skerbeti, da otrok vaš ima jesti in piti in potrebne obleke, ampak da ste še veliko bolj dolžni, skerbeti za dušo in serce njegovo, skerbeti, da se seree požlahni in žlahtno ostane, in to se zgodi s tim, da otroka lepo podučujfete, mu lep izgled dajete in zanj goreče molite. Varujte otroke, da se od drugih ljudi kaj hudobnega ne naučijo, saj tudi mlado drevesce po zimi skerbno s slamo ovijete, da ga mraz ne pokonča ; ne pustite jih v slabe tovar-šije, in če se vam otrok v take družbe zgubi, pojdite ga iskat, z večo žalostjo kakor Jožef božjega deteta, ko je v Jeruzalem zaostalo. Zabranite jim grešna znanja, zaveze in shode; boljše bi bilo v tujo deželo ž njimi bežati, kakor Jože'f z Jezusom £red grozovitim kraljem. Bodite tedaj pravični do svojih otrok,' dajte jim kar ste jim dolžni ! Gorje pa zanikernim staršem, ki sketbijo svojim otrokom za telo ali še za tisto ne, dušo pa čisto zanemarijo. Otroci jim bodo zrasli soseski v nadlogo, fari v sramoto, starišem saiilim pa v šibo, s ktero jih bo Bog v starosti tepel, duše 'rijihove pa bo Bog iz vaših rok tirjal na sodbi.
d)	Še nekaj omenim. Da bo pravičnost naša popolnoma, bodimo pravični tudi do drugih ljudi.
Budi, kristjan moj, kdorkoli si, svojim prijatlom zvest, od-kritoserčen ne hinavsk prijatelj, sosedom ljubezniv, miroljuben, po-strežljiv sosed, vsakemu drugemu pa dober in prijazen in zapiši si globoko v serce zlate besede Jezusove: karkoli hočeš, da bi drugi tebi ne storili, tudi ti drugim nikdar ne stori. Ce boš to vselej spolnoval, gotovo boš pravičen do vsakega.
Sklep.
In zdaj se še enkrat k sv. Jožefu vernimo! Ubožen rokodelec je bil, pa zadovoljen v svojem stanu, in pravičen do Boga in do ljudi. Davno je že umeri, srečno umeri v naročji Jezusa in Marije; kar je terpel, davno je že prestano, in davno že se je preselil k Tistemu, kterega je v mladosti varoval.
Zdaj ni več vbog tesar, ni več ponižen prebivalec malega mesta Nazareta, zdaj je mestjan nebeškega Jeruzalema, povišan kakor rednik nebeškega kralja Jezusa, ženin nebeške kraljice Marije. — Pravični bodimo tudi mi do Boga, da pravo pobožnost imamo v sercu, vero, upanje in ljubezen, pa jih. tudi kažimo v življenji; pravični bodimo do vseh ljudi, dajmo in storimo vsakemu, kar mu gre, kar smo mu dolžni dati in storiti, in blagor nam ; sv. Jožef, izgled pravičnosti, bo tudi rad naš varh in naš priprošnik v življenji in smerti. Amen.
Pridiga za V. postno nedeljo.
(Zadostilo; gov, S. G.)
„Judi so pobirali kamenje, da bi metali na Jezusa, pa se je skril, in odišel iz tempeljna." Jan. 8, 59.
V vod.
h Menda bi se kdo znal pohujšati nad danešnjim evangelijem, ker ste tolikokrat slišali besedo in ime hudobnega duha ali satana, kakor da bi se kleti učili, vendar pa nam kaže gerdo nehvaležnost judovskega ljudstva, ki je neštevilne dobrote sprejemalo od Jezusa; za vse to ga nehvaležno zaničuje, obrekuje, in onečastuje; kajti pravi, da ima hudega duha v sebi. Jezus vsak den v tempeljnu uči nebeške nauke, radi ga poslušajo; ozdravljal je bolnike, vse za njim tišči; oživljal je merliče, vse ga občuduje. Le hudobni farizeji in hinavski pismarji in drugi zaslepljeni grešniki ga zasramujejo, za njega ne marajo. Ko ga pa greha prepričati ne morejo, in za večnega Boga spoznati nočejo, tedaj so Judje pobirali kamenje, da bi metali na Jezusa, on pa se je skril, in odišel iz tempeljna.
2. Pa glejte, kristjani, to je pa le naša podoba, ki smo Bogu nehvaležni, ki na Jezusa, Zveličarja svojega, mečemo terdo kamenje gerde nehvaležnosti. Neštevilne so dobrote, ktere vsak den spre-jemljemo iz božjih rok, pa na Boga gosto pozabljamo. Nepopisljive so muke, ktere je Jezus, Sin božji, za naše odrešenje preterpel; neizrečena je milost nebeška, ko nam Jezus razlagati daje svoje božje nauke, uživati dopušča svoje lastne Telo in rešnjo Kri, in ko nam naše grehe zbrisava v zakramentu sv. pokore. Pa za vse te dobrote smo ljubemu Jezusu le prepogosto nehvaležni, in namesto da bi svoje grehe obžalovali, za nje zadostovali vse svoje žive dni, opuščamo spokorna dela, se kmalo zopet v greh povernemo, Jezusa iz serca našega preženemo. Jezus spet od nas zbeži in se
nam za večno skrije, da se po vsi pravici tudi nam reči sme, kar sv. evangelije o nehvaležnih judih govori: „judi so pobirali kamenje, da bi metali na Jezusa, pa se je skril, in odišel iz tempeljna."
3. Žalostno je, kader solnce merkne, ali nam dolgo svojega zlatega lica ne pokaže. Še žalostnejše se mi dozdeva danes tukaj po cerkvi, ko so križi zakriti in zavešeni, da še keršansko goreče serce ne more, in ne sme več gledati milega obličja križanega Jezusa, ki nam daje veselje v britkosti in tolažilo v nadlogah. Še vse žalostnejše pa bi bilo za nas, ako bi se nam Jezus skril ob naši smertni uri, ako bi nam na sodbi ne dal gledati svojega milega obličja, temuč se od nas obernil, govoreč: „Poberite se od mene, prekletniki, v večni ogenj, ki je pripravljen satanu in njegovim angeljem." Jezus pa bi se nam tedaj skril, bi nas zavergel, ako zdaj kamenje nehvaležnosti na Jezusa mečemo, ako se ne spokorimo. Treba je tedaj greh zapustiti, se ga čisto in zgrevano spovedati, treba je sprejeti Jezusa v svetem obhajilu, in ga vedno v sercu ohraniti, za storjene grehe pa moramo zadostovati in zmiraj spo-korno živeti. Tedaj bo Jezus vedno pri nas prebival, nam gledati dal svoj premili obraz v Življenju, smerti in vso večnost. Naj bi se nam Jezus nikoli več ne skril in naj bi mi vsi vedno za svoje stare grehe pokoro delali ali zadostovali, želim vam danes govoriti o zadostilu, in hočem pokazati, zakaj da mora grešnik tudi po spovedi in sv. obhajilu vedno zadostovati ali pokoro delati, dokler živi.
Kdor je iz Boga, posluša božjo besedo, pravi Kristus; poslušajte jo torej pazljivo, da bodete vedno za svoje grehe zadostovali, naj se vam ljubi Jezus nikoli več ne skrije!
Razlaga.
Jezus je terpel na svojem telesu obilno vdarcev, ker od pod-platev do temena ni bilo zdrave kožice na njem, kri in rana je pokrivala vse njegovo telo; mnogo je terpel na svoji duši, velike žalosti in britkosti, da sam pravi: „Žalostna je duša moja do smerti"; obilno je terpel naš božji Zveličar tudi na svoji časti, ko so ga zaničevali, zasramovali in celo kamenje za njim metali. To obilno Jezusovo odrešenje in terpljenje ima pred nebeškim Očetom neskončno veljavo in vrednost, da je zaračunjeno za vse ljudi in ves svet, kakor nam to neskončno vrednost terpljenja Jezusovega prelepo popisuje sv. apostelj Pavel v danešnem listu, kakor ste slišali, govoreč: „Kristus, kakor nadduhovnik bodočih dobrot, prišel je skoz veči in popolnejši šotor nerokodelni, to je, ne tega vstvar-jenja; tudi ne s kozličjo ali teleč o kervjo, temuč je z lastno kervjo enkrat v presvetišče šel, in večno odrešenje znašel. Ker, ako kri kozličev in juucev, in pepel telični potrošen oskrunjence posvečuje V telesno očiščenje, kolikor bolj bo kri Kristusa, ki se je po sv.
Duhu neomadežan Bogu daroval, našo vest očistila mertvih del za službo živemu Bogu. In zato je srednik nove zaveze, da po smerti obljubo odpuščenja tistih pregreh, ki so bile pod prejšno zavezo, sprejmejo, kteri so poklicanci večne dedovine." Akoravno pa je Jezusova križna daritev tolike vrednosti, da je zadostna za vse grešnike od Adama.do zadnjega človeka, ki bo na zemlji živel; akoravno je Jezus toliko za nas preterpel: vendar moramo tudi mi delati pokoro, in za storjene in odpuščene grehe zadostovati, in sicer pervič zato :
1. da se Jezusovega odrešenja vdeležimo. Grešnik je najbolj podoben bolniku. Kaj pa revež bolj poželjuje na bolestni postelji kakor ljubega zdravja! Zato si išče razumne in učene zdravnike, ki bi mu vedli napisati uspešnih zdravil. Bolnik poišče zadnji krajcer, pošlje po zdravilo, in ga po naročbi zvesto rabi, naj bi vendar ljubo zdravje se mu povernilo. Nikako pa bi ne ozdravel, če bi tudi naj boljše adravilo pri postelji imel in ga gledal, ako ga ne bi rabil. Tako je ljubi Jezus nam dušnim bolnikom pripravil lekarnico in vračilo v* svojih presvetih kervavih ranah. Ako pa ozdraveti hočemo, moramo si v Jezusove kervaveče rane hoditi po zdravilo, moramo se Jezusovega odrešenja vdeležiti; le, če to storimo, in se v pobožnem ali spokornem življenju za Jezusom potrudimo, najdemo nebeško zdravilo, in dobimo popolno dušno zdravje. Kdor pa bi se s svojim lastnim trudom ali zadosto-valno spokornostjo Jezusu ne približeval, ali se njegovega terpljenja in odrešenja ne vdeleževal, bil bi pri vsem terpljenju križanega Jezusa še vendar pogubljen. Zafo nam Jezus govori: „Ako spokornosti nimate, bodete vsi enako pogubljeni." Ker grešnik brez lastne spokornosti ali zadostovanja se Jezusu na križu visečemu posmehuje, zaničuje njegovo presveto rešnjo Kri, nič ne čisla njegovega pre-britkega terpljenja in strašne smerti; podoben je Judom, ki so za Jezusom kamenje metali. Mi grešniki torej sami moramo pokoro si nalagati, naloženo zvesto opravljati, z Jezusom delati in terpeti, da se v njegovih bolečih ranah po ostri spokornosti in resničnem za-dostevanju ozdravimo in očistimo dušne rane, ktere nam je greh bil vrezal. V Jezusovih ranah je naše zdravilo. Tako že prerok Izaija v duhu gleda terpečega Odrešenika, in vidi v njegovih ranah zdravilo za vse ljudi, ako se le njegovega odrešenja tudi vdeležiti hočejo. Prerok govori: „Kdo veruje govoru našemu ? in roka Gospodova, komu je razodeta? In vshaja — Zveličar — kakor mladika pred njim, in kakor koren iz zemlje zasušene; ni lepote ne krasote, vidili smo ga, pa ni bilo pogleda, in nismo poželeli njega, zaniče-vanega in poslednega možev, moža bolečine, čutečega bolezen, in kakor zakrit obraz njegov in zaničevan, zato ga ne čislamo. Besnično bolezni naše, in žalosti naše on nosi, in mi smo ga cenili kakor gobovega in vdarjenega od Boga in ponižanega. On pa je ranjen zavoljo naših hudobij, potert je zavoljo pregruh naših: zadostilo mira
našega je na njem, in v njegovih modrinah smo ozdravljeni." Zadostilo in zagotovilo našega mira z Bogom je na Jezusu križanem, in v njegovih ranah naše dušno zdravilo, ako le marljivo, vemo in veselo si ga zajemat hodimo. Da nam torej Jezusovo terpljenje hasni, da se njegovega odrešenja vdeležimo, treba je, da k Jezusu prihajamo, in po njegovem zgledu spokorno živimo. Zato nam mili Jezus svoj križ večkrat ponuja, govoreč: „Ako mene kdo hoče na-sledovati, zatajuj samega Sebe, in sprejmi križ svoj, in nasleduj mene." Brez spokornega življenja, brez zatajevanja in zadostovanja bi nam celo Jezusovo neskončno terpljenje nič ne hasnilo, pa tudi njegova bridka smert brez našega zadostovanja ne zveličala. Le ako svoje trude, terpljenja in zadostila z Jezusovim terpljenjem združimo, tedaj so nam zveličavni. Zato nas dobrotljivi Jezus tako ljubeznivo k sebi pod svoj križ vabi, govoreč: »Prihajajte k meni vsi, ki se trudite, in ste obteženi, in jaz vas okrepčam. Vzemite moj jarem na se, in učite se od mene, ker sem ponižen in krotkega serca, in najdete mir dušam svojim. Moj jarem je namreč sladek, in moje breme lehko." Zakaj bi nas Jezus spodbujal, in priganjal k spokornosti in zatajevanju samega sebe, ako bi nas brez našega zadostovanja njegovo terpljenje zveličalo ? Ravno s takim vabilom in opominom spokornosti in ostrega zadostovanja nas Jezus sam uči, da moramo sami sebe križati, svoje grešne nagone zatirati, storjene grehe pokoriti s postom, molitvijo, miloščino, bedenjem in drugimi zadostili; moramo sladek jarem pobožnega življenja na svoje rame zadeti, in breme lastnega premaganja voljno za Jezusom nositi, da najdemo sladki dušni mir, kterega nam je greh bil pregnal, in da dobimo večno veselje nebeško. Zato tedaj nam sv. katoljška cerkev daje vedno, posebno pa zdaj v postnem času obilno priložnosti, za naše grehe pokoriti se in zadostovati, naj bi se vdeležili Jezusovega bridkega terpljenja; pa nam ostro zadostilo priporoča, in nalaga tudi zato
2. da bi si časne kazni odslužili. Ako vredno sprejmemo zakrament svete pokore, se čisto in zgrevano spovemo, dobimo odpuščenje grehov pri Bogu, kakor Jezus sam uči, svetemu Petru aposteljnu govoreč: „Karkoli razvežeš na zemlji, razvezano bo tudi v nebesih." Z dolgom in grehom vred nam Bog odpusti po čisti spovedi tudi večne kazni, ktere bi morali v peklu terpeti. Ostanejo nam pa še časne ali manjše kazni, ktere bi morali v vicah terpeti, ali pa na tem svetu se odsluževati. Verska resnica, ktero nam je sv. Duh razodel, nas uči, da Bog zgrevanim grešnikom odpusti ves dolg, kakor tudi vse večne kazni, da mu še pa priderži časne kazni, ktere si moramo odsluževati. Našim pervim staršem je Bog zavoljo resničnega obžalovanja odpustil greh in večno kazen, da jih vekomaj zavergel ni, kakor pa hudobne an-gelje; vendar pa ju zadene časna kazen za vse njune žive dni: morala sta iz raja iti, težko delati, bolna biti, umreti. Izraelcem
f-
je jBog na Mojzesovo priprošnjo odpustil njihovo veliko pregreho m§rniraiya in punta zoper Boga, pa za kazen niso smeli vniti v obljubljeno deželo: v puščavi so morali pomikavati se, in do poslednjega pomreti. Še le njihovi potomci so šli v sveto deželo. Celo Mojzes, pobožen mpž in poseben služabnik božji, ki je pa nekoliko dvomil, da bi na vdarec in pervo besedo iz pečine studenčica privrela, je bil začasno kaznovan, ko mu je že Bog bil greh in razžalitev odpustil. Od daleč mu Bog pokaže obljubljeno deželo, pa v njo stopiti ni smel. Prešestnemu kralju Davidu, ki je svoj gerdi greh noč in dan objokoval in obžaloval, je prerok Natan v božjem imenu napovedal, da mu je Bog greh odpustil, kazen pa za greh mu ostane: prešestnostni sin mu bode umeri. — Ravno tako nas tudi Jezus uči, da po zbrisani večni kazni in po odpuščenem grehu nam še ostanejo časne kazni, ktere si v spokornem in zadostovalnem življenju odsluževati moramo. Desni razbojnik prosi Jezusa za od-puščenje grehov, ker je spoznal, da je pravi Sin božji. Jezus mu vse, hudobije odverže in kazen pekla zbriše, govoreč: „Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raju." Pa časne kazni križanja ga Je?us rešil ni, akoravno ga je razbojnik prosil: „Ako si Kristus, reši sebe samega in naju." Za časne kazni je moral razbojnik na križu viseč pokoro delati, zadostovati v grozovitni nadlogi in strašni smerti, ko so mu kosti polomili, in ga umorili! Tako tudi nam Bog grehe zbriše, odpusti večne kazni pekla, nebeški raj odpira; vendar pa nam nalaga za pokoro in v zadostovanje premnoge nadloge, bolezni in celo smert, da bi vse to voljno terpeli, jezi božji zadostovali, in dobili nekdaj sveti raj. Apostelj Peter je bil Jezusa trikrat zatajil; ko svojo pregreho spozna, jo bridko objokuje, in Jezus mu greh odpusti. Vendar pa je moral za svojo trojno zatajitev opravljati trojno težko zadostilo: ko ga je Jezus trikrat vpričo vseh. aposteljnov vprašal: „Simon Janezov. ali me ljubiš več koti?" Peter se je spomnil svojih grehov in za njihovo zadostovanje milo in krotko reče: „Pač, Gospod, ti veš, da te ljubim." Bog nam grehe in večne kazni zbriše, osramotenje nam pa pusti in; za pokoro nalaga, ako ga voljno prenašamo, odslužimo si večne kazni. Očitni grešnici in razuzdaneu še po dobri spovedi ostaja osra-motha pred ljudmi, da si kazni odslužuje in pred Bogom in ljudmi zadostuje, Sv. Avguštin pravi: „Grešniki pohujšujejo z razuzdanim življenjem bližnike, in cerkev božjo žalijo. Zato ni zadosti, da bi na; skrivnem samo v sercu pokoro delali, opravljati morajo zuuajna spokorila in zadostila, da pohujšancem lepe zglede dajejo, jih za pobožnost in čednost vzbujajo, da potolažijo in pomirijo cerkev, v kteri so dobili odpuščenje grehov." Nekega mladenča, mertvudnika, sa pred Jezusa bili prinesli, proseči, naj ga ozdravi. Jezus ga zagleda, se mu zasmili, zato mu reče: „Zaupaj sin, odpuščeni so ti tvoji grehi." Naj bi pa za svoje grehe zadostoval, in si časne kazni odslužil, naloži mu Jezus pokoro, govoreč: »Vstani, vzemi svojo
posteljo, in idi na svoj dom." Posteljo, ki je mladenču menda prej služila v mehkužnost in razuzdanost, mora zdaj na rame vzeti, in jo nesti domu, da je tako za odpuščene grehe zadostoval. Mladeneč, ki je ležal ne samo v telesni, temuč tudi v dušni bolezni, moral je vstati, goreče Bogu služiti, da si je časne kazni pri Bogu zbrisal. Mladeneč, ki prej doma ostajati, in spati ni mogel, ki je zahajal po grešnih stezah, dokler je namreč bil zdrav, moral je iti na svoj dom, in doma lepo pošteno živeti, da si je s spokornim življenjem po odpuščenih grehih odsluževal časue kazni. Mladina, ali vidiš tukaj svojo podobo? Ti prilezeš bolen, prideš ranjena k spovedniku, ki ti v Jezusovem imenu grehe odvežejo, pa ti naložijo tvojo grešno postelj odnesti, zavreči; ti zapovejo vstati iz greha in mlačnosti; ti velijo hoditi na svoj dom, ne pa v pregrešno tovaršijo, kjer se pijančuje, nedolžnost mori in zapravlja. Zadostovati moraš za svoje grehe, spokorna dela opravljati, da si časne kazii odslužiš, ako nočeš v vicah za-nje terpeti! Grešnica Magdalena se je k Jezusovim nogam prijokala, ker se je pogubljenja zbala, ker so jo grehi težili in peklo jo je, da je ljubeznjivega Boga muoga leta zaničevala, in v razuzdanosti žalostila. Jezus vidi njeno skrušeno serce, in jej reče: „Odpuščeni so tebi grehi." Od tiste dobe je Magdalena posebno ostro in spokorno živela. Vso posvetnost in zemeljske skerbi je opustila. Jezusove nauke je poslušala, premišljevala, po njih živela, da je za svoje poprejšne zmote in pohujšave zadostovala. In Jezus pravi: „Marija Magdalena si je zvolila najboljši delež, kteri jej ne bo vzet." Ako bi tudi mi iz lastnih Jezusovih ust čuli in dobili, odvezo svojih grehov, vendar bi morali" tudi mi vse svoje žive dni pokoro delati, za grehe svoje zadostovati, da si časne kazni vic že tukaj odslužimo, in najboljši delež nebeškega veselja zvolimo in zagotovimo. Kdo bi torej od spovednika naložene pokore rad ne sprejemal, veselo in zvesto ne opravljal, kakor malo zadostilo za odpuščene grehe? Kdo bi se še zogibal spokornega pobožnega življenja , ki nam pa zbriše zaslužene kazni in serd božji popolno pomiri ? Zadostujmo torej radi z dobrimi deli ostre spokornosti, da se Jezusovega odrešenja popolno vdeležimo, časne kazni odslužimo; pa tudi zato moramo zadostovati, da se:
3. zopet v greh ne pove r nem o. Ozdravljenec še dolgo časa potrebuje lehke hrane in nekoliko zdravila, da si je smertue nevarnosti otet, sicer se hitro poverne v staro bolezen, ki še le najhujša postane, ko se mu povrača. Tako je tudi z grešnikom. Lehko se povernemo v stare grehe kmalo po spovedi; hitro nas prevzamejo stare slabosti, in postanemo judom enaki, ki so svojega dobrotnika in zveličarja zaničevali, kamenje pobirali in na Jezusa metali: ako pokore si ne nalagamo, in za svoje grehe ne zadostujemo. Le ostro spokorno in zadostovalno življenje po vredni spovedi nas obvaruje in brani, da se ne povernemo v stare pregrešnosti. Zato je spovednikom zapovedano, spovedencu po kratkem opominu
ali svaritvi pri spovedi naložiti primerno pokoro, ktero je grešnik pred Bogom dolžen sprejeti in zvesto opravljati, ker mu služi kakor zdravilo, branilo, da se v stare grehe zopet ne pogrezne. Vendar pa so ta spokorna dela pičla v razmeri naših hudobij, zato si mora vsak človek spokornosti ali zadostilo nalagati in opravljati, da ne postane zopet stari grešnik, ali še hujši. Ako ti spovednik naložijo zadostilo, od perve spovedi do druge moliti vsak den enkrat Cešče-no Marijo, in to zadostilo zvesto opravljaš vsak den, tedaj svoje pri spovedi storjene sklepe ponavljaš in poterduješ vsak den; tvoji sklepi ostanejo čversti in močni celi mesec, in skušnjave te premagale niso, — ako si požrešnik za pokoro naloži, vsak petek zder-žavati se vina za vse svoje žive dni, tedaj vsak petek svoje sklepe ponavlja, in se obvaruje, da se ne poverne v svoje poprejšno pijančevanje, — ako bi si razuzdanka za svoje neštevilne grehe za celo življenje naložila zadostilo : vsako soboto zmoliti del roženkranca, bi se pri tej molitvi vselej spominjala svojega dobrega sklepa, bi ga vselej ponavljala, in noben zapeljivec bi je več ne premotil,— in ako bi spokorjen mlačnež ali nevernež si naložil zadostilo: za vse svoje žive dni sprejemati pogosto sv. obhajilo in marljivo obi-skavati službo božjo, bi pač vsako nedeljo in praznik svoj sklep ponavljal, v vsakem sv. obhajilu ga oživljal, in gotovo bi ga hudobni duh nikoli več ne vlovil v svoje mreže mlačnosti ali nevere, — kdor 5a svoje stare grehe vedno dobro zadostuje, v nove hudobije se pogreznil ne bo. Nek razuzdan mladeneč je nekdaj šel k spovedi k sv. Filipu Neriju. Za pokoro in zadostilo je dobil nalogo: vsak den sedemkrat zmoliti: Salve Regina, Češčena si Kraljica, in sedemkrat zemljo poljubiti, in zgovarjati besede: „Leliko bi se zgodilo, da kmalo umerjeni." Mladeneč to zvesto opravlja; začne pobožno živeti, dočaka še štirinajst let v tej spokoriiosti, in umerje kakor svetnik. Tako tudi tebe kristjan, in nas vse vedna pokora in stanovitno zadostovanje greha rešiti, in pogubljenja obvarovati zamore, drugače nas pa satan zopet v svojo zanjko dobi.
Sklep.
Včeraj smo obhajali god po Slovenskem dobro znane in sloveče svetnice sv. Jederti device. Rojena na Francoskem, pa je tudi v naše kraje prislovela po svoji ostri spokornosti, deviški čistosti in angeljski svetosti. V sveti ven dobro podučena je že kakor dvanajstletna deklica lepo Bogu služila v ponižnosti in goreči molitvi. Posvetnih veselic in zakonskega življenja se je zcgibala, ker se je bila zaročila z nebeškim ženinom Jezusom. Sla je v samostan, da je v pobožnosti svet ne bi pačil. Ostro se posti, obilno pa moli po dne in po noči, svoje poželjenje kroti, in zatajuje svoje serce. Sv. pismo marljivo prebira, se ga uči, in tovaršicam razlaga. Nikdar ni bila brez dušnega in telesnega dela. Ko je pa po preostri spo-
k orn os ti in obilnem zadostovanju opešala, zvoli si mirno celico in se več let skerbno pripravlja za srečno smert. Še obilnejša,,.moli, kolikor mogoče se še posti, posebno goreče pa je sprejemal«^ sv. obhajilo. Ko pa njena zadnja ura pride, oklene se svetega križa, in tako z Jezusom sklenjena svojo deviško dušo tri in trideset let stara nebeškemu sodniku izroči. Ker je opravljala ostro pokoro, in vedno zadostilo veršila, vdeležila se je Jezusovega odrešenja in dobila zlato krono nebeškega veselja. Kristjani, danes smo se učili,, da tudi mi moramo pokoro delati ali zadostovati, da Jezusovega odrešenja deležni postanemo, da si kazni časne odslužimo, in, da se več v greh ne povernemo. Oh vzemimo si sv. Jedert, in druge svetnike, za zgled; živimo spokorno, zadostujmo za svoje zmote, oklenimo se tudi križanega Jezusa, ne žalimo ga nikdar več, naj nam svojega milega lica ne zakrije o naši smerti, temuč naj se nam gledati in uživati daje v nebeški lepoti vse večne čase! Amen.
Postne pridige.
Za III. postno nedeljo.
(Jezus je pravi Bog, to spričujejo njegovi čudeži in prerokovanja;
gov. J, T.)
(Konec.)
Pilat je poslal zvezanega Jezusa v zadnji noči k Herodu, in, ta se je veselil s svojimi dvorniki, misleč v svoji radovednosti, da-mu bo Jezus samo njemu v veselje kak čudež storil. Gospod je molčal. En sam čudež bi bil kralja napolnil z naj viširn spoštovanjem do Kristusa, en sam čudež bi mu bil življenje rešil. Gospod je molčal. Herodež ga je zdaj zasmehoval kakor neumnega in norega in ga je z belim plajščem ogernjeuega spet k Pilatu nazaj poslal. Jezus je molčal in ni storil čudeža; pustil se je zasmehovati in psovati, on ki je vsegamogočen. Pa hlapcu^ ki gaje prišel lovit, je'odsekano uho ozdravil; ja tako nobeden človek ne dela, tako le Bog ravna. Od pervega čudeža, ko je v Kani pri ženitovanju spremenil vodo v vino, do zadnjega tam v vertu Gecemani, ne enega ni storil, da bi komu radovednost nasitil, tudi ne kralju, nobenega ni storil, da bi iskal svojo zunajno človeško čast in imejjitnosi. Tam pa, kjer ste dve sestri (Marta in Magdalena) jokale na grobu rajnega brata:, tam kjer vdova vsa objokana gre za trugo svojega
edinega sina, tam kjer kdo bolečine terpi, tam kjer slepi berač miloščine prosi, tam kjer se bolna žena polna zaupanja dotakne njegove obleke, ja tam dela on čudeže in vse ozdravi in vsim pomaga. Tako se nam Jezus kaže Boga takrat, kader dtla čudeže, pa ravno tako in še bolj takrat, kader, čeravno vsemogočen, ne stori čudeža. Takrat se posebno vidi visoka čeznatorna imenitnost; žlahtnost njegovih djanj, tam je ponižnost, usmiljenje in ljubezen, vsi čudeži njegovi so bili dobrote. Kjer je pa ponižnost, taka neskončna ponižnost, ki nobenega čudeža ne stori za sebe, kjer iz vseh djanj tako neskončno usmiljena ljubezen govori, tam je — resnica — božja resnica. Zatoraj ko bi nobenega druzega dokaza ne imeli, edino to, kako je Jezus čudeže delal in zakaj, bi nas zadosti prepričalo neskončne božje časti Jezusove.
Pametni in pošteni Judje so tudi v resnici zavoljo čudežev njegovih Jezusa spoznali za obljubljenega oirešenika in za pravega Boga, in so njegove nauke z vernim sercem sprejeli. Nikodem, eden izmed bolj poštenih farizejev, mu je rekel: „Mojster, mi vemo, da si ti učenik, ki je od Boga prišel, zakaj nikdo ne more teh čudežev delati, ktere ti delaš, drugači če je Bog ž njim."
In tisti slepec, od kterega sem prej govoril, jer ravno to izrekel, ko je Jezusa proti farizejem zagovarjal rekoč: „Recite od njega (Jezusa) kar hočete — resnica je, da me je ozdravil — in mi vemo, da Bog grešnikov ne usliši, ampak kdor Bogu služi in njegovo voljo spolnuje, tistega Bog usliši. Dokler svet stoji, se še ni slišalo, da bi bil kdo oči odperl rojenemu slepcu; ko bi ta ne bil od Boga, bi tega ne mogel storiti."
In neverni stotnik, ki je stal pod križem Jezusovim, je ves zavzet od čudežev, ki so se pri smerti Kristusovi godili in premagan od resnice navdušeno izklical: „V resnici ta je bil Sin božji."
2. Drugo božje djanje, s kterim je Jezus dokazal, da je Bog, so bile- prerokovanja. Prerokovati se pravi, take prihodnje reči in dogodbe naprej povedati, ktere le Bog zamore vedeti, človek pa ne, razun če mu jih Bog sam razodene. Pri Jezusu se pa ni samo vse tisto natanjko dopolnilo, kar je Bog že v starem testamentu od prihodnjega odrešenika po prerokih naprej povedal, ampak Kristus sam je mnogo reči naprej povedal. In ker je on to storil iz lastne vednosti, in ker se je vse tisto do zadnje pikice dopolnilo in se še dopolnuje, toraj nam tudi prerokovanja Jezusove kažejo in dokazujejo, da je on Bog, ker je vsegaveden.
Kaj je Jezus prerokoval?
a) On je svojim učencem večkrat naprej povedal svoje terp-Ijenje in smert in svoje vstajenje :
„Sin človekov bo izdan v človekove roke in ga bodo umorili in tretji dan bo vstal." „GIejte, jim je rekel drugokrat, mi gremo gor v Jeruzalem in Sin človekov bo izdan višim duhovnom in
pismarjem, in ga bodo k smerti obsodili, in nevernikom izdali. In ga bodo zasramovali, in zapluvali in bičali in umorili in tretji den bo spet vstal." In mar ne vemo iz sv. evangelja, kako se je to vse spolnilo?
b)	Tam pri zadnji večerji, ko je slovo jemal od svojih učencev, je naenkrat rekel: „Resnično, resnično vam povem, eden izmed vas me bo izdal." Vsi so bili osupnjeni čez to, nobeden ni kaj vedel od tega, še Judež znabiti ni bil čisto namenjen, svoje hudodelstvo izveršiti. — Jezus pa je to čisto gotovo naprej povedal, in zgodilo se je. —
c)	Ravno takrat pri zadnji večerji je rekel, da nocoj se bodo vsi nad njim pohujšali in ga zapustili; pa Peter se je zarotil rokoč: „Ce se tudi vsi pohujšajo nad teboj, jes se ne bom." Jezus pa mu odgovori: „Resnično ti povem, to noč, preden petelin dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil." In kaj se je zgodilo še tisto noč? To kar je Jezus naprej povedal: Učenci so ga vsi zapustili in so zbežali, in Peter, ki je prej rekel, da gre z Jezusom tudi v smert, če je treba, tisti serčni Peter, ki je na vertu Gecemanskem meč potegnil in nekemu hlapcu uho odsekal, ravno tisti se je par ur poznej zbal neke dekle in nekterih hlapcev in je trikrat zaporedoma Jezusa zatajil. —
d)	Jezus je svojim učencem prerokoval njihovo terpljenje in preganjanje: „Gonili vas bodo pred sodnije, in v shodnicah vas bodo bičali, in vas bodo peljali pred namestnike, in pred kralje, in vas metali v ječe zavoljo mojega imena." Vse to se je zgodilo, djanje apostoljsko nam to spričuje, vsi so umerli kakor marterniki razun sv. Janeza in tudi to mu je Jezus naprej povedal, da on bo navadne, natorne smerti umeri. —
e)	Pa ne samo takih bližnih prigodkov je Jezus naprej povedal , tudi daljne, važne, strašne reči. On je prerokoval strašno razdjanje Jeruzalemskega mesta, kar bi si takrat nobeden človek še misliti ne bil mogel, da je to mogoče. Kristus ga je za gotovo naprej povedal rekoč: »Pridejo dnevi, v kterih te bodo sovražniki obdali z nasipom in te od vseh strani stiskali, in te bodo do tal razvalili, in ne bo en kamen na drugem ostal." Dalje je prerokoval, da se bo to kmalo zgodilo rekoč: „Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi." In to razdjanje, pravi, bode ostalo, nesrečno ljudstvo pa, ker je njega zaverglo, bo razkropljeno na vse kraje sveta. „In padli bodo pod mečem, in bodo v sžnost odpeljani med vse neverne narode, in mesto bo poteptano od nevernikov, dokler se spol-nijo časi narodov" t. j. do konca sveta.
In to za Jude tako strašno prigodbo je on izgovoril tako mirno, tako jasno, za terdno in razločno, s tako gotovostjo, da se vidi, da mu cela prihodnjost stoji pred očmi kakor odperte bukve, da ve prihodnje reči vse ravno tako, kakor sedanjost, z ravno tisto
vsemogočnostjo, s ktero vidi tudi v serce človeško; kakor je farizejem večkrat rekel: „zakaj mislite hudo v svojih sercih."
In še ni prešel tisti rod, še so živeli ljudje, ki so še Jezusa vidili; 30 let po njegovi smerti se je zgodilo, kar nikdo ni mislil.
Rimljani pridejo s silno vojsko, obležejo mesto, ga z mečem in lakoto premagajo — milijon Judov je padlo pod mečem in na vislicah, 90,000 jih je bilo v sužnost odpeljanih, še več jih je lakota in kuga pomorila. Velikanski in krasni tempelj so požgali in mesto je bilo razdjano, da v resnici kamen na drugem ni ostal. In to raz-djanje je ostalo. V četertem stoletju so Judje skušali s pomočjo odpadlega cesarja Julijana mesto Jeruzalemsko spet pozidati; pa enkrat je potres poderl, kar fo pozidali, drugokrat pa je ogenj iz neba požgal zid in orodje globoko v zemljo. In tako je nekdajno velikansko mesto še zdaj večidel v razvalinah.
Judje pa, kakor je Jezus rekel, so v resnici razkropljeni med vse druge narode, se ne morejo zediniti v en narod in se tudi nikdar ne bodo, pa povsod, kjer koli najdemo znamnje sv. križa, t. j. kjer koli so kristjani, so tudi Judje, kakor senca gredo za križem in so sami sebi in drugim živ dokaz svojega zaverženja, pa tudi dokaz tega, kar tajijo, namreč božje natore tistega, kterega so križali.
f) Še eno imenitno prerokovanje je Jezu3 izgovoril — od kterega pa hočem danes teden obširniši govoriti, namreč da bo njegova vera se razširila po vsi zemlji in da bo vkljub vsem napadom in preganjanjem terdna kakor skala.
Da se je to zgodilo in se še godi, to vidimo z lastnimi očmi. Tako nam zgodovina že skoz 1800 let spričuje, da je Jezusova beseda resnična — in zakaj ? zato ker je božja. —
Sklep.
Glejte dragi moji! To je imenitni pomen čudežev in prerokovanj Jezusovih. Kakor zlati venec obdajajo čudeži celo življenje našega Odrešenika; iz njih nam jasno nasproti sveti božanstvo Jezusovo, v njih ga cela natora spozna za svojega Gospoda in za-povedovavca. — To kar smo danes premišljevali, nas očividno prisili, da verujemo v Jezusa in v celi njegov nauk in komur je še teh dokazov premalo, tistemu ni pomagati, ker on taji svojo lastno pamet.
Vsaki greh še ima kak izgovor, čeravno praznega; nevera pa nobenega nima. Z Jezusom je prišla luč na svet, in kdor hoče, jo lahko vidi, kdor pa oči zatisne t. j. kdor iz hudobije noče verovati, tisti je pa sam kriv, da luči ne vidi — in toraj je sicer strašna tista beseda Kristusova, pa pravična: „Kdor ne veruje, bo pogubljen", — tega pa — večnega pogubljenja — nas vse usmiljeni Bog obvaruj! Amen.
Za IY. postno nedeljo.
(Jezus je pravi Bog, to spričuje njegov nauk.) V vod.
Nekdajno rimsko cesarstvo je po več stoletnem boju si vse takrat znane narode podverglo, prispelo je do verha mogočnosti; tedaj so nebale vojske in mir je nastal po celi zemlji. Bila je nekaka čudna tihota, kakor da bi svet čutil in se pripravljal na kaj posebnega. In res! Povsod je bila znana pravljica, da bo nekdo prišel iz Judovskega, ki bode kraljeval čez celo zemljo.
Pri tistih pa, ki so jim bile znane obljube božje in besede prerokov judovskih, tistim pa je v persih živelo upanje pa tudi hrepenenje po odrešeniku vesoljnega sveta. In čas je dotekel, odre-šenik je prišel. — Tam v limskem mestu je sedel na cesarskem prestolu mogočni Avgust, njegova beseda je zapovedovala vsem narodom zemlje od solnčnega izhoda do zahoda, njegovo ime se je s strahom s spoštovanjem izgovarjalo, priliznenci so mu že skoraj oltarje stavili in ga po božje molili, — tam v Betlehemu pa vidimo v podertem hlevcu, v revnih jaslicah ležati dete v revne plenice povito. Koliki razloček! V Rimu zlati cesarski prestol, v Betlehemu revne jaslice, tam vse bogastvo, tukaj vsa revščina, tam vsa mogočnost, tukaj revno jokajoče dete. In med tem, ko se ravno tako mogočni Tiberij, naslednik cesarja Avgusta, pri dragocenih 'pojedinah razveseljuje, kakoršnih še svet vidil ni, med tem umira tam pri Jeruzalemu, daleč proč od Rimskega mesta, nekdo na križu kakor hudodelnik.
Veniar počakajmo, da mine nekaj let. Kaj se zgodi? Mogočno rimsko cesarstvo razpade, cesarska krona in palica ste poterti, mogočni cesarji so zginili, da za njimi ni duha ne sluha več. - Pa drugo kraljestvo je navstalo, še veliko veče, še veliko mogočniše; neko drugo ime se zgovarja iz vseh ust, in živi v vseh sercih in njegovo kraljestvo raste od dne do dne; od stoletja do stoletja — in njegovo ime je blaženo in blagoslovljeno od roda do roda. In kdo je ta ? To je tisto revno dete Betlehemsko, to je tisti hudodelnik, ki je na križu moral umreti, — to je — Jezus Kristus! In zakaj se je vse tako spremenilo ? Rimsko cesarstvo je bilo dele človeških rok, in je moralo razpasti kakor razpade in mine vse, kar stori človek. Uno kraljestvo je bilo pa delo rok božjih in je neminljivo. —
Iz tega kar sem dosedaj rekel, hočemo danes posneti novi dokaz za resnico, da je Jezus pravi Bog, ker nam to dokazuje njegov nauk in sicer:
1.	že nauk sam na sebi in njegov namen,
2.	njegovo čudežno razširanjeinterdni obstanek, in
3.	njegova čudežna znotranja moč.
To premišljevanje naj v nas še bolj vterdi vero v Sina božjega in v njegov nauk, naj pa nam tudi prav živo ljubezen do njega vžge. —
Razlaga.	*
1. Premišljujmo nauk Jezusov, kakor hočemo, namen njegov, posamezne resnice in kako je Jezus učil, od vseh strani nam se blišči nasproti resnica, da je Jezus pravi Bog, in nauk njegov bt>žji nauk.
a) Trideset let je živel Jezus pri svojej materi v tihomirnem domačem, skritem življenju. Zdaj se pokaže pred ljudstvom in začne očitno Učiti. Kaj je hotel s svojim naukom, kakošen namen je imel ? O velikanski, čudežni namen, ki je le iz božje modrosti priti zamogel, človek bi si ga nikdar zmislil ne bil. Ne enega človeka, enega Inesta, spfeoberniti —- ne, — celi človeški rod — do poslednjega, ki bo še konec sveta po zemlji hodil, celi svet je hotel spreoberniti, predrugačiti, prenoviti, noter do naj manjše žilice ga je hotel poboljšati ne samo v djanju in obnašanju, ampak noter do naj manjše in!skrivnejše misli. Začel je pri Judih. Nje, ki so bili tako rekoč po stari navadi čisto zaraščeni s staro po Mojzesu dano postavo, nje je hotel prepričati, da vse daritve, na ktere so toliko deržali, zdaj nehajo, ker so predpodoba resnične daritve; nje hoče prepričati, da njihova zunajna pravičnost nič ne velja, da jim to trohice ne pomaga k zveličanju, da so iz rodu Abrahamovega, da je njihova svetost le Strahovit napuh, njim hoče pokazati drugo, pravo svetost, njim' hoče pokazati lepšo znotrajno duhovno božjo službo, hoče njih serca odtergati proč od zemlje in minljivosti in jih povzdigniti na viš,'da spoznajo nebeške darove in hrepenijo po njih. Pa tudi zk nevertiike je skerbel. Nje je hotel zbuditi iz dolgoletnega dušnega spanja, jim je hotel pokazati Boga, kterega še niso poznali, jim pokazati, kako neumno da je malikovanje, njim je hotel po-: dreti' in razvaliti malikovavske tempeljne in altarje, njih temni um je hotel-razsvetiti z resnicami sv. vere, njih serce pa požlahtniti in iz (dosedaj sirovih, mesenoželjnih in vsakterim pregreham vdanih ljudi, storiti brihtne, zveste, čiste, ponižne in žlahne ljudi.
Kaj ne? to je velikanska misel, velikansko delo — to presega moči človeške — to je božje. In Jezus, revni sin revne device, on jtf t&namen imel, ga je začel izpeljevati, z novimi nauki, izpeljevati brez strahu s toliko gotovotljo. s tolikim prepričanjem, da sfe je'čuditi. Kdo mu je dal to čudovito misel? kdo serčnost, se pddstopiti tolikega dela, kdo mu je pomagal? Nobeden. Brez pri-
jatlov je začel, od zaničevanja in sovraštva obdan je skončal, pa svoj namen je dosegel.
b) In kakošen je njegov nauk v posameznih resnicah? Tak je bil, kakoršen le iz božje modrosti izvirati zamore. Ni je eue potrebne ali koristne resnice, od ktere bi Jezus ne bil učil. On je soznanil človeka spet s pozabljenim Bogom, in nikdar še ni kak učenik ali postavodaja^ec od Boga, od njegovih lastnost, od božjih sklepov in sodeb tako in toliko govoril, kakor Kristus.
Judje so sicer poznali in častili pravega Boga, pa tudi njihovo spoznanje božje je bilo še jako nepopolnoma in pomanjkljivo. Posebno od skrivnosti presv. Trojice niso skoraj še nič vedili. Še le Jezus je jasno in zastopno razodel to sveto skrivnost, zakaj velikokrat je govoril od Boga Očeta, od sebe kakor božjega Sina in od sv. Duha, in tudi sv. kerst je zapovedal deliti v imenu treh osob enega Boga.
Tudi lastnosti božje je Jezus lepo razlagal. Judje so bili strašno sebični. Mislili so, da Bog je le njih Bog, ki so iz rodu Abrahamovega, in da le za nje skerbi. Jezus pa uči, da se motijo, da Bog, kakor je vse stvarii, tudi za vse po očetovo skerbi, tudi vse srečne, zveličane imeti hoče. On uči, da previdnost božja obsega vse stvari, da Bog vse vlada in vodi s svojo neskončno mogočnostjo, modrostjo in dobroto, in da se brez njegovega pripuščenja nič ne godi, da še en las ne pade z naše glave.
Judje so Boga imeli le za ojstrega zapovedovavca in hudega Gospoda, zato ker so zavoljo svoje terdovratnosti velikokrat si okusili šibe božje, sebe pa so imeli za hlapce njegove. Jezus pa nam kaže Boga kakor naj dobrotljivšega, ljubeznipolnega Očeta, in nas imenuje otroke njegove, in nas spodbuja, da naj z otroško zaupljivostjo k njemu pritekamo v potrebah. Sploh je Jezus pri vsaki priložnosti govoril in učil, kako dober, ljubeznjiv in usmiljen da je Bog, pa tudi ni pozabil učiti, da je Bog neskončno pravičen, ki od vsakega tirja rajtengo, ki hulega ne sovraži samo, ampak tudi kaznuje, ki terdovratnega grešnika brez usmiljenja sodi in za-verže. — Ja tudi od sebe in svoje natore, od skrivnosti včlove-čenja in odrešenja nas je še le Jezus jasno podučil, tudi o svojem duhovnem kraljestvu, o sv. cerkvi, ki bo obsegala celo zemljo in vekomaj trajala. Ravno tako smo še le od Jezusa prav zvedeli, za nas tako imenitne resnice, da je naša duša neumerjoča, da bomo enkrat vsi vstali od mertvih, da bode sodba in za njo pride večnost.
Kakor je pa Jezus s temi resnicami naš um razsvetil, tako nam je pa tudi neskončno lepe postave dal, po kterih se naj ravnamo, da Bogu prav in dopadljivo služimo. Za pervo in naj ime-nitnišo zapoved nam da zapoved ljubezni do Boga: „Ljubi Gospoda svojega Boga iz celega svojega serca, iz cele svoje duše in iz vseh svojih moči." O kako krasna, zares božje modrosti vredna postava, ki človeka v resnici ljubi, kdor njega spozna kakor cilj in konec
vseh svojih želj in vsega hrepenenja, tistemu se ni treba bati druzega, kakor Bogu ne dopasti in je pripravljen rajši umreti kakor Boga razžaliti.
Za drugo zapoved pa nam Jezus da postavo ljubezni do bližnjega : Druga je tej enaka: „Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe." In ta zapoved obsega vse, vsaki je naš bližnji, vsakega moramo ljubiti, tudi sovražnike in tiste, ki nas žalijo, zakaj vsi smo otroci enega dobrega Očeta.
In da vemo, kako se obnašati do bližnjega, nam Jezus pove : „Yse, kar hočete da Vam ljudje storijo, tudi vi jim storite." Jezus nam zapoveduje tudi samega sebe ljubiti. Pa ta ljubezen ne obstoji v tem, da privolimo v vse, kar tirja naše spačeno meso, ampak da grešne želje v sebi zatiramo, serce od posvetnega odvračujemo. Toraj je njegova zapoved: „Kdor hoče moj učenec biti, naj sam sebe zataji, naj vzame svoj križ in hodi za menoj." — In spet nas on uči, da, če nam je ktera reč tako ljuba, kakor desno oko ali roka ali noga, pa nas k grehu napeljuje, da jo odpraviti moramo, da je bolje krivico terpeti, kakor jo storiti; daje bolje vse na svetu zgubiti, kakor pa zgubiti svojo dušo. —
Kakor pa je Kristus nam pokazal, kako gerd in hudoben da jejgreh, tako pa je pokazal tudi, kako lepa je čednost, in nas navdušil za njo, priporočal je vsaktero čednost, posebno ponižnost, krotkost, poterpežljivost, pokorščino, čistost in usmiljenje, čednosti, kterih je svet poprej malo poznal ali nič.
To je kratki zapopadek Jezusovega nauka. On nas je podučil od Boga, pa tudi nam pokazal, da od Boga izhajamo, da smo podoba božja, nam je pokazal, kako žlahtne stvari da smo, od živinskega življenja nas je povzdignil k duhovskemu, nam povedal, da je naš namen, da se s čednostmi bolj in bolj Bogu podobne delamo, da enkrat postanemo deležni veličastva pri Bogu.
Ja to so bili nauki, kterih svet še nikdar slišal ni; naj veči modrijani niso imeli od njih ne duha ne sluha. Jezus je v eni pridigi lepše in imenitniše reči učil, kakor jih je poprej v 4000 letih vsa človeška modrost si izmisliti zamogla, on nam je dal nauke in postave, kterih modrosti in lepoti so se še neverniki čudili.
O to ni sad človeškega uma, to je božja modrost — Kristus je Bog. —
c) Kakoje Jezus vse to učil? Neka neizrekljiva visokost se mu vidi na obličju, kader on uči, ktera osupne nasprotnike, pa vendar vsakega k njemu vleče; s svetim, nebeškim mirom je on govoril, gladko, jasno in določno brez strahu, da bi se zmotii. On se nikdar ni sam seboj posvetoval ali mislil, kaj bo učil, ali pri svojem govoru se pomišljeval, nikdar ni se motil ne v misli ne v besedi, kakor se to godi pri človeških učenikih; kader je on učil, se ni vtrudil ne njegov duh ne telo. Naj tehtniše, naj imenitniše pa tudi naj strašnejše resnice je iz-Slovenski Prijatel.	6
govoril tako lehko, prosto, da se je vidilo, da mu čez to ni treba še le misliti, pa tudi tako določno, jasno in gotovo, da je vsak čutil, koliko on ve; toraj so pa tudi pri njegovih besedah poslu-šavci vselej celo zamaknjeni bili; in še hlapci farizejev so rekli: „Tako še nobeden človek ni govoril, kakor ta." Ja v resnici še nobeden ni tako govoril — zakaj dosedaj so učili ljudje; ko je pa Jezus učil, govoril je Bog sam.
2. Drugi dokaz, da je Jezus pravi Bog, posnamemo pa iz tega, kako čudovitno se je nauk Kristusov razširjal.
Kristus je naprej povedal, da njegov nauk je podoben ženo-fovemu zernu, iz kterega priraste veliko drevo, ki mogočno razprostira svoje veje čez celo zemljo, pod kterih senco bodo narodi , počivali, celo človeštvo bode ena čreda pod enim pastirjem, ja takrat, ko je bil na videz on premagan, takrat ko so njegovi učenci naj veči strah imeli, takrat je rekel, da naj se njegovo evangelje oznanuje po vsej zemlji: „Pojdite po celem svetu in učite vse narode!" „Vi mi bote priče povsod tje do pokrajin — zemlje." Ko bi bil kak mogočen cesar rekel, da bo njegova beseda se oznanjala po celem cesarstvu, ko bi si bil kak modrijan domišljeval, da bodo njegovi nauki se razširjali po vsem svetu, gotovo bi se ne bilo čuditi. Ali pa ni smešno, če tihi nepoznani rejenec revnega tesarja v Galileji reče, da njegov nauk se bo oznanoval do pokrajin zemlje, ako na križ pribit hudodelnik 12 priprostih ribčev posije s tem poveljem na vse kraje sveta?
Ni smešno, ampak čudovitno je, zakaj — zgodilo se je. Se nekaj let, in ni ga bilo ljudstva, v kterem bi ne bila poznaua vera Kristusova. Kakor se ogenj hitro siri od strehe do strehe, kader mu veter pomaga, tako hitro se je širil nauk Jezusov od mesta do mesta, od dežele do dežele. In kaj mu je pomagalo ? Človeška moč gotovo ne!
Da ta čudež bolj sprevidimo, poglejmo kakošne z a d e r ž k e je našel povsod nauk Kristusov, in kolika težavnost je bila, ga razširjati, m s kako slabimi p o m o č k i se je to vendar zgodilo.
a) Menda ni še nikdo na svetu toliko nasprotnikov imel, kakor ravno keršanska vera, vse, vse se je tako rekoč zarotilo zoper njo; malikovavska nevera, človeška uatora, cesarji in njihovi namestniki, paganski modrijani in pisači, vse je nauk Kristusov preganjalo.
Malikovalstvo je bilo takrat ljudem kaj priljubljeno ne samo zavoljo stare navade, ampak ker je bilo tesno zvezano z vsakdanjim življenjem, očitnim in domačim, ž njihovim vladarstvom, s kupčijo, z vojsko i. t. d., zakaj za vsako reč so imeli posebnega Boga, ki so ga častili, mu pri vsaki priložnosti darovali, ga za svet popraševali, in tako so skoraj vedno na svoje bogove mislili, vedno pd njih govorili.
Pa tudi zato je malikovavska nevera bila tako vkoreninjena, ker je služila vsaj pohot nos ti človeški, t. j. ker je dovolila človeku vse, kar koli poželjuje njegovo meso, nasitenje vsake strasti, vsakega nagnenja, vsakega živinskega poželjenja, vsaktere razuzdanosti; sploh vse, kar koli spačeni človek hoče, vse, kar razvajenemu telesu dobro dene.
Ja taka vera, ki vse to dovoli, je seveda sladka, in vsem priljudna. Pa zdaj pridejo aposteljni, in učijo novo vero, čudno, ne-zapopadljivo ; učijo verovati enega samega nevidnega Boga in le njega moliti in se mu popolnoma podvreči; učijo verovati tistemu in ga moliti, kterega so Judje na križ zaničljivo pribili.
Od ošabnih in razvajenih nevernikov tirjajo aposteljni, naj so ponižni in naj zatajujejo sami sebe, naj mertvijo svoje počutke, — tirjajo, naj se odpovejo posvetnemu veselju, naj zatirajo svoje strasti, prepovejo sovražiti in maščevati se, in tirjajo, naj sploh ljubijo vse in vsakega, — in za vse to ne obljubijo nobenega plačila na tem svetu, le samo na unem. In vse to učijo in tirjajo možje iz Judovskega, ktere so ošabni Rimljani že tako zaničevali. In tako vero bi moral zdaj sprejeti, in svojo prejšno, lahko in sladko zapustiti, ja jo gnusiti! Oh to je bilo težko!
Ni čuda, da se je toraj vse zoperstavljalo. In verh tega so malikovavski duhovni in modrijani zadosti vedli ljudstvo in cesarje šuntati zoper kristjane. Duhovnom je šlo za glavo, zakaj bolj ko se je keršanstvo razširjalo, bolj so bili njihovi tempeljni zapuščeni, bolj so prišli ob veljavo in bolj in bolj so bili zaničevani.
Tudi modrijani paganski in judovski so planili na keršanstvo. Skerbno so zbirali vse razširjene obrekovanja, vse zmote, ktere so trosili odpadniki, in iz tega so skovali nove obrekovanja in očitanja, da bi ljudem pristudili novo vero. Spisovali so bukve in tudi tako so trosili med ljudstvo, da kristjani so brezbožniki, da jih ni večih, da so sovražniki cesarjev, izveržek človeštva. V časih preganjanja so se morali kristjani v podzemeljskih jamah skrivati in tam se na skrivnem shajati k božji službi. Hitro so iz tega skovali sovražniki novo obrekovanje, da se kristjani namreč na skivnem shajajo, da se tam zarotujejo zoper cesarske postave, da tam strašno gnjusne, zopernatorne grehe vganjajo, da otroke koljejo in jejo, da so sploh naj veči hudodelniki in njihova vera nič kakor sanjarija in zvijača. In ljudstvo je to verovalo in od tod se je vnela tolika jeza in sovraštvo zoper kristjane, da se je marsikteri že groze stresel, ko je le slišal besedo: „kristjan" izgovoriti.
b) In ker vse to zasramovanje in preganjanje v besedah in bukvah nič ni izdalo, ker se jih je vendar vedno več pokristjanilo, tedaj si je satan nekaj druzega izmislil, namreč z mečem zatreti vero Kristusovo, začelo se je kervavo preganjanje.
Kakor se ob času viharja na morju val kopiči na val, da nazadnje valovje prikipi in buti ob skaloviti breg, tako so vse te
obrekovanja, zasramovanja in laži zoper kristjane prišle tudi do cesarskega prestola; in cesarji, kakor so bili JVeron, Domicijan, Decij in Dioklecijan so tudi sprejeli to misel, da kristjani so v resnici brezbožniki, ki dražijo in žalijo mogočne bogove malikovav-ske, ki zavoljo tega potem deželo kaznujejo, in jej nesreče pošiljajo. In toraj če je sovražnik v deželo silil, če je bila kje zmagana vojska, če je nastala povodenj ali suša, loča, ali potres, ali lakota, ali kuga, vsega tega so jim bili kristjani krivi; to je bil navadni krič. — In da bi pokončali te sovražnike deržave, kakor so cesarji mislili, zaukazali so tiste strašne preganjanja, ki so vsakemu znane, in ki bi bile po človeško misliti, gotovo pripravljene in sposobne, v kervi zadušiti keršanstvo. Ali samo moriti jih, to ni bilo nič posebnega ; ljudi klati so videli pogani vsak dan. Zmislili so si razne strašne terpinčenja, trinoštva, da človeka mraz strese, če !e misli na nje. In za tiste, ki so se jim zdeli sovražniki cesarjev in njihovih postav in sovražniki bogov, za tiste se jim nobeno terpičenje ni zdelo prehudo. To je bila misel paganske gosposke _ in potem so ravnali. 8 šibami so jih bili, na tezavnico jih napenjali in jim z železnimi razbeljenimi kljukami meso z života tergali. Žgali so jih, na križ pribijali. Metali so jih zvezane pred divje pse ali stra-dane leve. Polagali so jih na razbeljeno železo, metali jih v razbeljeno olje, ali so jih dušili v dimu, jih počasi pekli nad žerjavico. Med mlinskimi kamni so jih drobili, jih na kosce sekali, žive pokopavali. Nočejo jin urno in koj umoriti, le počasi jih k smerti terpinčijo. Tudi" rane jim celijo, pa le zato, da jih jim na pol za-celjene zopet raztergajo.
Pagani veselja poskakujejo, ko vidijo mesariti kristjane in še mertvim ne privoščijo pokoja. Metali so jih v podzemeljske odtoke, jih žgali in pepel raztrosili na vse vetrove, da bi tako kar vsak spomin na rajnega pokončali. Potokov keršanske kervi je že poteklo, pa divja kerviželjnost preganjavcev še ni potolažena. In take preganjanja niso bile samo v glavnem mestu Rimskem, ampak po vseh mestih in tergih cesarstva, tudi niso terpele le nekaj dni ali tednov, ampak skoz 300 let je tekla nedolžna keršanska kri.
In kakor kristjana ni druzega čakalo, kakor splošno zaničevanje, ogenj ali meč, tako pa so pregaujavci z bogastvom, častjo in imenitnostjo obsipali tiste, ki bi odstopili od keršanstva in mali ■ kom darovali. Tako je paganski svet vse žile napenjal, da bi po svetu pokončal ime Kristusovo, njegov nauk.
Nemogoče je bilo videti, da bi keršanstvo premagalo vse tolike sovražnike, skrivne in očitne, domače in ptuje, učene in neolikane, obrekovanje in silo, sovražnike od vseh strani. In vendar je premagalo; od kod taka moč, kaj takega dognati, če ni naravnost in očitno moč božja?
Pa s kakimi pomočki je keršanstvo premagalo?
c) Tudi turška nevera se je hitro razširjala, pa zato, ker je njen začetnik dal povelje svojim, da naj gredo z vojsko po celi zemlji in povsod, kjer ne bodo sprejeli tiste vere, naj vse pomorijo in požigajo.
Tudi luteranska kriva vera se je hitro širila, pa njo so podpirali knezi in kralji z denarjem in s postavno močjo.
Kaj pa Kristusov nauk? „ Vtakni svoj meč v nožnico", je za-vernil Jezus Petra, ko ga je v vertu Gecemani hotel braniti. „Dajte cesarju, kar je cesarjevega", tedaj tudi vladarske pomoči ne potrebuje ; on prepove vsako najmanjšo misel, jezno ali sovražno, toraj on zaverže vsaktero človeško pomoč; nasproti pa za svoje nima druzega plačila, kakor križ in smert. To so slabi pomočki!
In ko je bilo že tako težko in nevarno keršanstvo začeti in vstanoviti med spridenim paganskim svetom, so pa menda drugi pomočki bili silni in mogočni? Znabiti so bili angeiji in viši duhovi, ki so razširjali nauk Jezusov? Ne — ljudje so bili. Če ljudje, pa vendar iz imenitnih, žlahtnih rodovin ? Ne. Ali vsaj visokoučeni modrijani ? Tudi ne. Znabiti bogatini ali mogočni cesarji ? Ne. Ali so pa sloveli zavoljo svoje zgovornosti? Tudi ne. —
Kdo tedaj so bili ? Možje iz zaničevanega in takrat zatiranega judovskega rodu, nizkega rodu priprosti možaki, ribiči. Čolni in ribje mreže so bile celo njihovo bogastvo. Pa so bili vsaj serčni ? Naj pogumniši med njimi se je vstrašil dekle in je zatajil svojega Gospoda..
Če je pa že vse to res, jih je pa vsaj nekaj tisoč bilo, ki so začeli Kristusov nauk oznanovati ?
Ne, samo 12 jih je bilo.
In teh 12 ubogih, neznanih ribičev je dognalo to, kar se mora čudež imenovati. Bili so iz Judovskega rodu, ki je bilo za-verženo izmed vseh narodov, zaterto in zasmehovano ljudstvo; in teh 12 ubogih ribičev se je vstopilo pred mogočne vladarje sveta, je govorilo v slovečih šolah, so postali učeniki kraljev in narodov, ti ribiči so premagali pagansko modrost in ojstri meč preganjavcev!
To so bili zaderžki keršanske vere, in tako slabi so bili pomočki. Kaj pravi k temu človeška pamet? To je bil velikansk boj! Na eni strani stoji judovstvo in paganstvo, ljudstvu v serce vraščena vera, modrijani, govorniki, gosposke, cesarji, armade, rekel bi, celi svet; na drugi strani pa nekaj neznanih ljudi brez pomoči, brez orožja, brez bogastva, brez znanost. Na eni strani sila in trinoštvo, na drugi slabost in krotkost.
Pamet bi rekla; Ja, svet mora tukaj zmagati. Zgodovina pa pravi: 12 priprostih ribičev je svet premagalo. To pričuje zgodovina, in to so pisali judje sami in neverniki, ki so to zmago sami videli.
Keršanstvo je zmagalo, je kmalo zmagalo, in ta zmaga je bila resnična, stalna in popolna.
Le poglejmo! Pervi dan ko so začeli oznanovati novo vero neznani pridgarji, podverglo se jim jo že tri tisuč Judov, drugi dan se jih pridružilo spet še pet tisuč. Kakor deroča voda je šlo keršanstvo naprej po Judeji in Samariji, po Galileji, in dalje po Siriji v malo Azijo, in po Arabiji, Judeji, Perziji, po Etiopiji, Libiji, po Egiptu je bilo kmalo vse polno kristjanov.
Od jutrovih dežel je šla keršanska vera proti zahodnjim deželam in v nekolikih letih je celo v Rimu, kjer je bil sedež sovražnega paganstva, bila neznauo velika množica kristjanov, in tudi po Galiji, zdajni Francoski, na Španjskem, po Britanskem, in v Germaniji, na Nemškem jih je bilo na tavžente.
V desetih letih ima že Križani iz Judeje molivcev po vseh delih sveta, in 40 let poznej jih je bilo toliko po vsem rimskem cesarstvu, da je Tertulijan, krepki zagovornik keršanstva, po pravici Rimcem pisati zamogel: „Še le od včeraj smo, t. j. ni še dolgo, kar se je keršanstvo začelo, pa že vse napolnujemo, vaše mesta in otoke, terdnjave, naselbe, vaše terge, tabore, vaše zbirališča, vaše šole, celo dvor cesarjev in sodnišča — samo paganske tempeljne — te vam pustimo."
Rimljani, krepki in skušeni v vojski, so bili 700 let v orožju, in so si privojskovali zmago za zmago, preden so vterdili svojo vlado: keršanstvo pa je brez orožja koj pri svojem začetku gospodovalo nad vsemi ljudstvi in sv. križ našega Gospoda je. stal na naj daljših obrežjih, kamor rimske bandera in vojščaki nikdar prišli niso. Še celih 300 let ni minulo, odkar so aposteljni binkoštni dan stopili med ljudi, in že se vklanja celo rimsko cesarstvo Kristusovemu nauku in na cesarskem prestolu že sedi keršansk cesar. In zdaj — na sedežu paganstva in mučenstva — je poglavar sv. cerkye.
Zmaga keršanstva je tudi stanovitna.
Poglejmo po svetu kaj zapazimo? Podertije in razdjanja. Imenitne mesta, kakor so bile Babilon, Ninive, Menfis, Kartagina in Atene — zginile so. — Celo Rim, ponosni Rim, ki je mislil, da je iz sveta strebil ime Kristusovo, celo ta stari Rim leži pod razvalinami svojih izmišljenih bogov in pod podertinami gradov svojih cesarjev. In kje so starodavne imenitne ljudstva, kje so njih naprave? Kje je nauk slovečih tedajnih modrijanov, kje postave naj umniših starih postavodajavcev ? Vse, vse je zginilo. — Samo poslopje, ki so ga zidali galilejski ribiči, stoji terdno. Minljivost in nestanovitnost človeška se ga ni dotaknila; vse zunaj keršanstva je razpadlo, vse se spremenilo, keršanstvo pa ne. Le samo nauk Križanega iz Judeje ni zgubil ne ene svojih resnic ali svojih postav; še daDes ves izobraženi svet živi od njegovih pravil. Keršanstvo je danes po več ko 18 sto letih mlado kakor v začetku, krepko kakor v mladosti.
In zdaj vprašam: Ktera učenost nam razjasni to čudovito prikazen? Učenik visi na križu, njegovi aposteljni so vklenjeni, njih nauk se zdi nevernikom neumen, zatirajo ga z zaničevanjem in obrekovanjem, še bolj z mečem, pa še ne preteče 300 let in Jezusov nauk gospoduje po celem svetu in gospoduje še zdaj ravno tako krepko in bo še gospodoval do konca sveta. Je mar to človeško delo ? To je čudež da ga ni večega. Le božja moč je to v stanu dognati, in to je storil Jezus začetnik tega nauka in zato mora on Bog biti. —
3. Še en prelep dokaz za resnico, da je Jezus pravi Bog, najdemo v n j e g o v e m nauku. Božja moč njegove vere se je pokazala zunajno v tem, da se je tako hitro in čudežno razširila. Pa Kristus sam je rekel, da njegov nauk je tudi podoben kvasu, ki vse testo pokvasi in prekisa; tako je njegov nauk tudi celi svet predrngačil. Kakor zunajna, ravuo tako čudežna je tudi znotrajna moč sv. vere Kristusove, iii ta se je pokazala v tem, da je ta nauk z neko čudno močjo vse k sebi vlekel in pa da je človeka čisto spremenil.
a) Kaj je vleklo ljudi, da so kupoma pristopili h Kristusovi veri? Znabiti so s tem prišli k premoženju, k časti, k imenitnim službam ? Ne, ravno narobe. Kristjan postati se je toliko reklo, kakor : svoje bogastvo zapustiti in revščino ljubiti. Kdor je rekel, da je kristjan, si je s tem nakopal pri svojih domačih, kakor tudi očitno zaničevanje, jezo in preganjanje, na kratko rečeno: Kdor je postal kristjan, podpisal je s tem sam sebi že smertno sodbo.
Pa vkljub vsemu temu, in vsem martram je nekaj vleklo ljudi h kefšanski veri. Cesarji so veleli častiti malike, pa s studom so se začeli od njih odvračati. Jezus križani kliče k njema priti, in vse je k njemu vrelo, če so jim tudi s vislicami in s smertjo v ognju žugali. Celo rabeljni se vtrudijo od morenja, skerhana sekira jim odpade, pa čudo, sami rabeljni postanejo kristjani in umerjo za Kristusa hitro za tistimi, kteri so pod njihovo roko padli. Divji in surovi vojščaki, ki so po ječah stražili zaperte kristjane, so vergli naenkrat od sebe orožje so padli kristjanom pred noge in jih prosili, da naj jih sprejmejo v svojo družbo. Poprej omenjeni Tertulijan piše poganskim sodnikom: „Mučite, terpinčite in zmeljite nas, kakor hočete; mi se vedno množimo, bolj ko nas kosite. Kri marternikov je seme kristjanov." Cesar Julijan je v resnici vstavil preganjanje, ko je videl, da s preganjanjem se samo kristjani množijo.
Kolikor se je šteti dalo, je v pervih 300 letih 11 miljonov dalo svoje življenje za Kristusa, samo v rimskem mestu jih je bilo čez 2 miljona martranih in umorjenih.
In vendar so z neskončnim veseljem, ja s poželjenjem šli v tako gfozovito smert. Kaj jih je navdušilo? Kdo drugi, kakor tisti, za kterega so dali kri in življenje.
b) Nauk Kristusov je pa tudi tisto čudežno moč imel, da je človeka spremenil v čisto druzega. Tisti, ki so se za kristjane spoznali, so postali tudi v resnici kristjani, so postali popolnoma pre-menjeni, novi ljudje; tudi serca človeštva si je keršanstvo pridobilo.
Kolika nevednost je bila pred med pagani zastran Boga in nj3gove previdnosti, zastran človeka, njegove natore in namena! Vso to nevednost je hipoma pregnala luč božjih resnic, ki jih je učilo keršaastvo. V prah so razpadli maliki in češčenje edine-pra-vega Boga je razsvitljevalo celi svet.
Pa tudi vse postave in vse razmere — javne in domaČe — so postale drugačne, — keršanske.
Ptujec zdaj ni bil več sovražnik, ampak brat, in zmagovavec v vojski ni več imel na svojem banderu zapisanega pregovora: „Vae victis", t. j. gorje premaganim, ampak velikodušno je prizanašal in keršansko ravnal s podverženim nasprotninom. Namesto sovraštva, je povsod začela kraljevati ljubezen, ki vse ljudi združi v eno družino.
Keršanstvu se ima zahvaliti suženj za svojo prostost. Zdaj ga gospodar nima več kakor samo orodje in stvar, ki jo rabi, dokler je potrebuje, pa zaverže — ne; keršanski gospodar ima tudi suž-njega za človeka, in ne za stvar ali robo, ki bi se smela zaničevati kakor se zdi, in mučiti in vmoriti za vsako malenkost.
In kako je keršanstvo spremenilo družbinsko življenje ? Poprej je bil zakon zaničljiv, ajdovske postave so dovolile, da sme mrož imeti po več žen, in da se zakon za vsak naj manjši vzrok razdreti da; Kristusov nauk pa je učil, da zakon je nerazvezljiv, da je svet, da je zakrament, ki človeka in stan posvečuje.
Keršanski oče ni bil več, kakor poprej paganski, trinog svoje žene, da bi jo imel za sužnjo ne pa za tovaršico, zdaj oče ni več ravnal s svojimi otroci neusmiljeno, da bi jih izpostavljal divjim zverinam, ako mu niso po volji bili; keršanstvo je učilo očeta očetovskih dolžnost, očetovske ljubezni. •—
Nauk Kristusov je sploh spremenil in poboljšal serce človeško. Naj bolj razširjane pregrehe so se vmaknile in zginile; napuh se je umaknil ponižnosti, iz neusmiljenih in grozovitnih ljudi so postali ljubeznjivi in krotki, iz nečistnikov deviški. Cesar Avgust v celem cesarstvu ni mogel najti 6 devic, ki bi bile pripravljene deviško živeti; keršanska vera jih je na tavžente rodila. Strasti so zginile iz človeških sere, sirovost je nehala in ljudje so se učili bolj milo, rahlo obnašati se.
Tako je nauk Kristusov celi obraz naše zemlje prenovil. Kdor bi pa rekel, da je bilo lahko svet spreoberniti. on naj le skusi, samo eno človeško serce spreoberniti, tako, da bo ljubilo, kar je dozdaj sovražilo, in da bo sovražilo, kar je dozdaj ljubilo. Kdo je pa bil tako mogočen, celo paganstvo poboljšati, dolgoletne strasti in vkoreninjene pregrehe iz sere izruvati? Ali kteri modrijan? Ne,
največi modrijan nekdajnih časov ni mogel spremeniti in poboljšati obnašanja svojih sosedov, ki so ž njim v tisti ulici stanovali; to je zamogel samo eden — Jezus Kristus.
Še nekaj: Poglejmo nazaj v nekdanje neverske čase. Živeli so učenjaki, ki so imeli veliko hvaležnih in vdanih učencev. Pa učeniki so umerli in ljubezen do njih v sercu učencev in hvaležnost je tudi ž njimi umerla. Čas vse zatare. Poglejmo v keršanski svet! Zdaj vlada kralj sere, ženin duš, kralj miljonov in miljonov sere ; tukaj so device, ki so se ž njim zaročile in ki zaničujejo vsaktero drugo ljubezen; tukaj so mladenči, ki so se njemu posvetili, in jih je na miljone, ki so za njega svojo kri prelili, ki so hrepeneli, ki so prosili, da bi smeli za Njega umreti, ki so se radovali pod rabeljnovo sekiro, in ljubezen do Njega jim je goreče germade spremenila v hladno senco, njemu jih je na miljone darovalo svojo ljubezen. Vsaka druga ljubezen umerje, mine iz sere; ljubezen do njega je nespremenljiva. Davno je že umeri, ljubezen do njega ni umerla, davno pred 18 sto leti je zemljo zapustil, pa večno živi v sercih. In iz ljubezni do njega izvira življenje tako lepo in čisto in sveto, ka-koršnega bi si celi neverski svet ne bil mogel zmisliti; izvira pa tudi ljubezen do bi atov, tako velika in lepa, da so pagani se čudil: nad kristjani rekoč: „Glejte, kako se med seboj ljubijo." Človeška natora se vpre, ako jo hočemo siliti k ljubezni. Kdo je ta čudež storil, kdo v serce miljonov ljudi zasadil tako večno, splošno, tako žlahtno ljubezen ? To je storil Jezus Kristus!
Sklep.
„Nebo in zemlja bota prešla, je rekel Jezus, moje besede ne bode prešle." Kako se je to vresničilo. Zaničevan in križan je bil on, zaničevannjegov nauk. Dvanajst revnih, priprostih, neučenih in nevednih, neoboroženih ribčev se loti, tisti sovražni nauk razširjati, brez vsaktere pomoči in varstva človeškega in — ljudje kupoma sprejemljejo tisti nauk, imenitni in nizki, bogati in revni, otroci in odraščeni, zapuščajo svoje neumne malike, začnejo čisto drugače živeti in umerjejo za svojo vero. To je v resnici velikansk čudež, tukaj dela božja roka, božja moč, prelep dokaz, da je Jezus pravi Bog in božji tudi njegov nauk. „Ne bojte se, je Jezus rekel enkrat svojim učencem, jes sem svet premagal"; on ga je res premagal, podvergel si ga je s svojim čudežnim naukom, premagal ga je s križem in z ljubeznijo.
Kristjani! Verujmo v nauk Kristusov in ljubimo Jezusa, in tudi mi bomo premagali zapeljivi svet in to je naj lepša zmaga, ki ima tudi naj lepše, večno plačilo v nebesih. Amen.
Za V. postno nedeljo.
(Jezus je pravi Bog, to spričuje njegovo življenje; gov, J, T,)
V vod.
Naj veče, naj imenitniše, kar je svet kdaj vidi 1, je velikansko delo keržanstva. Začelo se je takrat, ko je bil ves svet vgonobljen v nevednosti in v grehih, je prešinilo, kakor se kri pretaka v vse žile in ude telesa v celo zemljo in celo človeštvo, in ga je spremenilo, „je spremenilo obraz zemlje."
Keršanstvo je vse razmere človeške, postave in umetnosti, javno in domače življenje človeka, ja tudi serce človeka prešinilo, njegove misli in želje jih zboljšalo in požlahnilo s skrivno, čudežno ,/ močjo. 18 sto let že obstaja keršanska vera, in vedno se je imela bojevati s sovražniki. Napadali so jo krivoverči, Judje in neverniki z besedo, z lažmi in zasmehovanjem, napadala jo je sirova sila z mečem in ognjem, pa meč preganjavcev je zlomljen, krivoverstva so pozabljene, keršanska vera pa stoji terdo ko skala, vedno tako čista in lepa ko nekdaj, in njeno delovanje je vedno tako žlahtno ko nekdaj.
To je očividen čudež, čudež ki že traja 18 sto let in bo še do konca sveta; to je moč, ktero je svojemu nauku vdihnil njegov začetnik Jezus Kristus! in ta moč je božja, zakaj Jezus Kristus je pravi Bog.
To resnico smo zdaj že v štirih pridigah premišljevali in jo hočemo še danes; pa tako, d;i, če so dokazi, ki sem jih dosedaj razlagal, prepričali našo pamet, da jo ponižno vklonimo pod res-nilo: Jezus je Bog, da pa danešnje premišljevanje premaga naše serce, in ga vžge k čisti in iskreni ljubezni do Jezusa. Mislimo si, da stoji zdaj Jezus v človeški podobi tukaj v sredi med nami in nas vgleda s svojim nebeškomilim pogledom, in nas blagoslovlja, mislimo si, da vidimo njegovo veličastvo, pa vendar ponižno in pohlevno obnašanje. In tako hočemo danes nekoliko pregledati njegovo življenje — nektere čertice njegovih čednost — in bomo vidili, kako se nam iz njih nasproti blišči lepota božja, ker je celo njegovo življenje više kakor človeško, je božje.
Razlaga.
Naj poprej poglejmo Jezusovo življenje tako poveršno.
Sv. apostelj Pavel piše od njega: „0n je sam sebe znižal, in je podobo hlapca na se vzel, in je postal kakor človek." Ja, in kakošen človek! Tak, da so se takrat slaboverni pohujševali na
njegovi nizkosti, in se še zdaj. Rojen od nepoznane, revne žene, jej je bil pokoren v otroški zvestobi do poslednje ure. Ž njo prenaša on revščino, in hodi okoli kakor eden izmed prostega ljudstva, iz mesta Galileje, kterega prebivavci so pri vseh drugih Judih bili zaničevani. Sina tesarjevega so ga imenovali, znabiti je tudi sam svojemu redniku pri delu pomagal. O11 ni bil, kakor sv. Pavel v imenitnih šolah, ampak živel je do 30. leta v tihi hišici v Na-zaretu, in potem je začel očitno ali javno učiti, pa tako, da so ljudje rekli: Od kod ima to modrost in moč? Ali ni sin tesarjev? Ali njegova mati ni Marija?
On se vdeležuje vseh človeških slabost. Truden od dolgega pola se vsede in počiva. Njegovo serce je rahlb-čutno in polno prijateljske ljubezni, deviški apostelj Janez sme se mu na persi nasloniti; ujegova nedolžnost ga posebno vleče k nedolžnim otročičem. Pravi človek je bil v svojih delih, v svojih čutilih, on je čutil žalost in bolečino, kakor drugi; pri grobu Lazarja je jokal. On je terpel, kakor noben drugi ne; njegova duša je bila do smerti žalostna, in v britkosti, kakor Se le nobena druga ne. Brez pomoči umerje na stebru sramote. Njegovo življenje, terpljenje in smert je kriva, da ga je veliko zapustilo in mu niso verovali. Pa on, če ravno se je prav po človeško tresel pred terpljenjem, on je premagal, ne s posiljeno neobčutljivostjo, ampak s tem, da je svojo voljo in svoje življenje izročil v roke svojega Očeta.
Tak je bil Jezus, nič posebnega, nenavadnega v zunajnem življenju, in vendar pod to ponižno obleko je bil naj svetejši. On je govoril brez umetnosti, brez priprave, zdaj k temu, zdaj k unemu, zdaj k množici, zdaj v tempeljnu, zdaj pod milim nebom. Govoril je prosto, neučeno, pa tako milo, da vsi, ki so memo šli in ga slišali, so postali in z začudenjem spoznali: „Tako še noben človek ni govoril." In njegove proste besede so imele moč, da so celi svet povzdignile in življenje celega človeštva predrugačile.
O to je bil Bog!
Pa stopimo bliže k Jezusu; s svetim spoštovanjem sicer, pa brez strahu, saj je rekel: „Pridite k meni vsi, ki ste revni in po~ tertega serca, jes vas bom okrepčal." Blizo njega človeku tako dobro dene, zakaj v vseh njegovih djanjih in celem obnašanju se vidi neka posebna visokost, imenitno«! in žlahnost, kakoršna še nikdar pri nobenem človeku.
a) Pervo, kar na njem zagledamo in občudujemo, je njegova neskončna j o n i ž n o s t. Celo njegovo življenje je bilo ponižnost, vse njegove besede in djanja od jaslic da križa so bile gola ponižnost. Take ponižnosti Še svet poprej ni poznal, je še nikdar vidil ni, si je še misliti ni mogel.
Novorojeno dete je ležal v jaslicah, oblečen z obleko siromaštva, vse nadležnosti in težave življenja si je poskusil. Pekleknil je pred svoje aposteljne in jim postregel, kakor najniži služabnik:
noge jim je nmiyal. Kakor da bi bil naj bolj zaveržen človek, izmeček Človeštva, so ž njim ravnali, med hudobneže je bil prištet; „križaj ga", je vpilo celo ljudstvo, JJaraba pa, razbojnika, so hotli, da naj se spusti; zasramovanje in zapluvanje je molče terpel. On, kterega beseda je toliko moč imela, je molčal, ko so ga tožili. Pred Pilata, predJSerodeža so ga peljali, — on je. molčal. Kraljevi dvorniki se mu pošmehujejo, ja ga imenujejo neumneža, norega, oh to je bilo ponižanje hujše kakor smertna sodba! Jezus je molčal. In ko so ga martrali, on ni odperl svojih ust, da bi se pritožil. Nikdar ni iskal svoje hvale pri ljudeh, prepovedoval je bolnikom, ktere je ozdravljal, da naj ne povejo drugim okoli. Bežal je na goro, ko so ga množice hotle za kralja izklicati, in se je skril; pa na potu k terpljenju ni bežal.
In kako se še zdaj ponižuje neprenehoma v sv. rešnjem Telesu. Ljudje se lepo oblačijo in kinčajo, da bi kdo na nje pogledal; on še svojo človeško podobo skrije pod podobo kruha; on poterpi, da je tam v tabernakeljnu zapuščen, pripusti, da ga hudobneži zasmehujejo, nevredno prejemljejo, kolnejo, teptajo in na vse viže skrunijo. Ja toliko se poniža, da hoče tistim, ki jih je on vstvaril, živež biti. — Povej mi kristjan, ali si že vidil kje enako ponižnost ?
b) Iz te nebeške ponižnosti se je razvijala in kazala čudovita k r o t k o s t in p o h 1 e v 11 o s t. Sv. Janez Kerstnik ga je imenoval : „Jagnje božje", in v resnici krotek je bil kakor jagnje. Kako milo in pohlevno se je obnašal do svojih učencev, kako ljubeznjivo jim je prizanašal njihovo nezaupnost, njihovo malovernost, in njih neolikano obnašanje do njega. Ko so tirjali enkrat, da naj ogenj pade iz nebes in požge neko Samarijansko mesto, ki ga ni hotlo sprejeti, jih je zavernil rekoč, da oni nimajo še pravega duha, namreč duha krotkosti. In nevernemu Tomažu je tako milo rekel: „Pojdi sem, in položi svoje perste v moje rane, in bodi veren." — Ljudstvo ga je včasi neizrekljivo nadlegovalo s prošnjami za pomoč, postavim kamyi£jaka..jlenaUi_ ki je tako dolgo vpila za njim, dokler jej je hčer ozdravil; ravno tako slepec, ki je tako kričal na cesti: *Sin Davidov usmili se me", da so ga aposteljni kregali, ali množica , kteri se je enkrat ve3 truden že umaknil, da bi se počil, in se torej dal prepeljati čez Genezareško jezero, pa množica je šla po bregu okoli jezera, in na uni straui ga je spet obsula in poslušati hotla. Pa Jezus je vse take sitnosti z neizrekljivo pohlev-nostjo prenašal!
Kako pohleven je bil, kader sa ga pismarji in farizeji zasmehovali , zmerjali in psovali! Včasi je na vse to molčal, drugo-krat jih je zavernil in se zagovarjal, kader je bilo potrebuo za čast božjo in za zveličanje duš, pa zavernil jih je tako krepko, pa tudi brez vsake naj manjše strasti ali jeze, da se mu je iz vsake besede vidila njegova krotkost in pohlevnost.
Kako mirno seje zagovarjal, ko je enkrat mertvoudnemu grehe odpustil in so mislili oni, da s tem Boga preklinja, ker le Bog zamore grehe odpuščati: „Kaj mislite hudo v svojih sercih, kaj je ložej reči: Odpuščeni so ti tvoji grehi, ali pa vstani in hodi. Da bote pa vidili, (da sem jes Bog), da imam pravico grehe odpuščati, je rekel bolniku: Vstani in hodi.1' In mertvoudni je zdrav vstal in šel. Ali ko so rekli, da s pomočjo Belcebuba hudiče izganja, jim je rekel: Kako ste neumni; ako bo hudi duh sam sebe preganjal, kako bo pa obstalo njegovo kraljestvo ?
In tudi tam, kjer mora ojster biti in kaznovati, takrat kader je posebno vnet za čast svojega Očeta in hiše božje, tudi takrat kaže svojo miločntnost in prizanesljivost. Prevergel je mize pro-dajavcev in menjavcev v tempeljnu, na kterib so bili denarji, tistim pa ki so prodajali golobe za daritev potrebne, je rekel: Odnesite to proč. Kjer je z naj večo ostrostjo zavernil ljudi, tudi tam v naj veči žalosti zavoljo oskrunjenja božje hiše, je pokazal, kako je krotek in pohleven, da je hotel oteti in obvarovati to, kar je bilo potrebno za službo božjo.
Naj lepše pa se sveti njegova krotkost v terpljenju. Na strahovito sirovost tistega hlapca, ki ga je pred velikim duhovnom brez vzroka za uho vdani, je čisto pohlevno odgovoril: „0e nisem prav govoril, spričaj mi, če sem pa prav govoril, zakaj me biješ!" Za učenca, ki ga je trikrat zatajil, še ene terde, kaznovavne besede ni imel, ampak le en pogled pa tako mil, tako poln neizrekljive serčne bolesti, da je Petra globoko presunil. Izdajavca Judeža je le prijazno prašal: „Prijatel, po kaj si prišel ? S poljubljanjem izdaš ti Sina človekovega?" In ravno v tej besedi mile pritožbe še v poslednjem trenutku nesrečnežu ponuja milost, odpuščanje in spravo!
Ja to je nebeška krotkost, taka pohlevnost je več ko človeška. On in le on je smel celemu svetu reči: „ Učite se od mene, jes sem krotek in iz serea ponižen."
c) Poglejmo dalje življenje Jezusovo in občudujmo njegovo pokorščino. Bil je pokoren Bogu in ljudem.
„Moja jed je ta, da storim voljo Tistega, ki me je poslal", je rekel svojim učencem. Pokorščina mu je bila toliko, kakor je za telo živež. Zato je pa tudi pokoren ostal do smerti na križu. „Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi", je molil k svojemu Očetu. Človeku je že prirojeno, da se izogiblje vsemu, kar mu je neprijetno, in če se ne more nevarnosti vmakniti, strese ga groza in strah, lasje mu stojijo po koncu, zastane mu glas, takrat ne vidi in ne čuje nič, samo nevarnost vidi in vse svoje počutke in misli, in vse dušne in telesne moči v to porabi, da se iz nevarnosti otme, da terpljenju iz pota gre. Jezus pa je vidil pred seboj vsak vdarec pri bičanji, vsak tern krone, vidil pred seboj težki križ in žeblje, ki ga bodo prederli, vse, vse je vedel in vidil, on se je groze tresel, od strahu je kervavi pot potil, njegova človeška natora se je vperla
proti temu, — pa on je bil in ostal pokoren : Oče tvoja, ne moja volja naj se zgodi!
To je pokorščina!
On je bil pokoren ljudem.
Svoji materi je bil vdan v pokorščini, podložnega se je storil svojemu redniku Jožefu, pomagal jima je pri naj nižib opravkih revnega pohištva.
On je bil pokoren duhovni gosposki, judovskim duhovnom. Oe ravno so bili polni pregreškov in slabosti, Jezus se je vendar ravnal po njihovi volji, v tem, kar je prav. Tako je tudi 011 odrajtoval tempeljski davek, kar ni bilo v postavi Mojzesovi predpisano, ampak bilo je le po predstojnikih cerkvenih ukazano.
(Konec prihodnjič.)
:	Družba sv. Moliora.
Dne 1. februarja je pozval družbini vodja odbornike k pervi letošnji seji, da bi rokopisom prisodili darila in se posvetovali in sklepali o sledečih točkah:
a)	Poslane rokopise so prebirali in presojevali gg. odborniki: korar A 1 j a n č i č , stolni kaplan Bizer, J a n e ž i č Šim., prof. Robida. Enoglasno ali vsaj po večini glasov so bili obdarovani spisi: „Kobilarjev Janez" — povest ki-jo je spisal č. g. Fr. M a r e š i č, kaplan v Št. Vidu nad Ljubljano : životopisa : „Škof Matevž Ravnika r", spisal g. jFr. Leveč, profesor v Ljubljani in „B a n Josip Juri J e 1 a č i č, spisal g. Iv. Ste k-lasa, profesor v Požegi in razprava: „Človek in živali", spisal č. g. Jakob Gomilšak, pridigar pri sv. Antonu v Terstu. Izmed ostalih rokopisov so presojevalcem dopadli: životopis „Ma-tija Cop", „Jakop Filip Kafol", potopisna čertica: „Hoja na Vezuv" in šaljiva razprava: „Čujte, čujte možje". Odbor je sklenil, te štiri spise sprejeti in jih po natisu po družbenih pravilih nagraditi, seveda ako jih gg. pisatelji pod tem pogoji družbi prepuste. Spisi: „Učitelj Dobračin", „Goličavova rejenka", „Debeloglavec", „Gorčni čuvaj", „Janez v sreči", „Spominna Oglej", „Nekoliko besed o sadjereji", „Pijača in človeško zdravje", „Ali bomo kedaj sežigali merliče", so se pošiljavcem vernili.
b)	Gosp. A. Praprotnik, kteremu je odbor izročil sestavo „Spisovnika", pismeno odboru poroča, da mu gradiva toliko narašča, da pri vsej marljivosti ni mu bilo mogoče, rokopis do določenega obroka za natis popolnoma prirediti. Ker je družbinemu odboru vse ležeče na tem, da bode toliko zaželjena knjiga na vse strani popolna, sklene, g. pisatelju obrok do 1. julija t. 1. podaljšati. Na
mesto „Spisovnika" pa bodo letošnji udi prejeli obdarovano povest: „K r i ž e m svet a", ki jo je spisal pokojni Val. S1 e m e n i k.
c) Od raznih strani se odboru razodevajo želje, naj se drugi del Kosarjevega molitvenika mesto v pert, raji bolje terdno in močno veže v usnje. Dasiravno na več sort vezane knjige razpo-šiljatev in razverstitev zelo zaverajo in tudi gosp. poverjenikom veliko sitnost delajo, bode vendar odbor skerbel, da se dotična naročila vestno spolnujejo. Po dogovoru s tukajšnimi bukvovezi je najcenejša ponudba ta, da bukvovez Bruger Martin tirja za vezanje v usnji 50 kr. z zlato obrezo pa 70 kr. Kdor tedaj priloži letnini ali dosmertnini 40 kr., ta dobi molitvenik vezan v platno; kdor priloži 50 kr., prejme molitvenik vezan v usnje; kdor želi molitvene bukve vezane v platno z zlato obrezo, ta naj priloži 60 kr., za rezanje v usnji z zlatim obrezkom pa 70 kr. Gosp. poverjenike pa prosimo, da naročila na vpisovanjskih polah natančno zaznamvajo.
d) Vodja družbine tiskarne g. Gole odboru izroči račun in bilanco o stanji družbine tiskarne koncem leta 1876. Račun bodo pregledali gg. odborniki: Aljančič, Andr. Einspieler in Šimen J a n e ž i č.
e) Poslednja točka perve letošnje seje pa je bil predlog: „ V spomin, da družba sv. Mohora živi in dela že celih 25 let ali četvert stoletja, napravi se spominek."
Odbor sklene, a) naj se popiše v „Koledarju" zgodovina naše družbe, v kteri se dopoveduje, kako se je družba začela, ktere knjige je izdala, kako se po pravilih ravnala, kako je gospodinila in kaj veselega ali žalostnega doživela.
b) Parne predstojnike prositi, naj god družbinega patrona sv. Mohora letos s cerkveno slovesnostjo slavijo.
Čestita gospoda! Gospodje poverjeniki in družniki! Sovražnik hoče ljuliko vsejati tudi v družbo sv. Mohora! Ravno tista stranka, ki je nam Slovencem na Kranjskem in Štajerskem, na Goriškem in Primorskem, pa tudi na Koroškem že toliko škode napravila, — ravno tista stranka, ki je nam Slovencem s svojo „narodno tiskarno" in »pisateljskim društvom" že toliko denarja izžmela, — ravno tista stranka, ki že več let od tega denarja nobenega računa ne daje — ravno ta stranka se je vergla tudi na družbo sv. Mohora, na to narodno napravo, ki edina še cve^i, veselo dela in se ogromno razširja od leta do leta, da nas Nemci občudujejo in zavidajo, — v to našo slavno družbo boče ta stranka ljuliko razdora in nezanpanja vsejati, jo razdreti, oslabiti, podreti in — če mogoče — zatreti. Ravno sedaj, ko je bratovščina sv. Mohora po velikanskem številu svojih udov prikipela prej ko ne do verhunca, ista stranka bujska zoper postave in vodila, na kteri podlagi je družba osnovana, in dosedaj tako lepo napredovala, in z zvijačnim natolcevanjem skuša pred vsem spodkopavati dosedanje zaupanje do
odbornikov, kterim je skerb za družbo in njeni razvitek od zavetnika postavno izročena.
Vam čestiti gosp. poverjeniki, ki ste odboru oči in roke, Vam, čestiti udje, ki ste odboru in njegovi delavnosti vsako leto skazovali naj lepše zaupanje s tem, da Vas je od leta do leta obil-niši družbi pristopilo, Vam vsem, ki niste hudobnega serca, sedajni družbin odbor z mirno vestjo pripušča razsodbo, ali in kako je vsako leto spolnoval svoje dolžnosti — nikadar pa zakotnim do-pisunom, ki se s svojim imenom ne upajo na den. Postave in pravila, ki so od naj više cerkvene oblasti poterjene in so se do-sedaj tako dobrodelne skazale, so biie vedno odbornikom vodilo; kakor dosedaj bodo po njih se vestno ravnali tudi vprihodnje!
Rodoljubi! podpirajte odbor tudi v prihodnje in zlobni nakani družbinih sovražnikov bodo ostali na cedilu! V slogi je moč — sloga jači — nesloga tlači!
Duhovske zadeve.
Kerška škofija. C. g. L. W a v t i ž a r je dobil faro Bistrico ob Žili, č. g. Podlipnik Jan. faro Žihpolje, č. g. Holler Fr. ki je prestopil iz Sekovske škofije, faro Theiseneg. C. g. Walder Lov. pride za beneficijata v Strassburg in Segl Vilh. za provi-zorja v Moravče. Umeri je č. g. Z e i c h e u Jan., duhoven v pokoju. R. I. P!
Goriška nadškofija. 0. g. Ig. Fabiani je bil investiran na faro Šlovrenc. C. g. Fr. L e b a n, je postal vikar v Ravnici. V. č. g. J. P o d r e k a, fajm. v Breginji, je imenovan za fajm. v Ajello-u. Umeri je č. g. C r o b a t Jož., prof. bogoslovja in Andr. M i h e 1, vikar v pokoju v Rihenbejgu. R. I. P.!
Teržaška škofija. C. g. A. Hrovat v Pertljah je šel na pomoč bolnemu župniku v Pasjovas; na tega mesto v Pertlje gre Alojzi Brozovič, bivši v začasnem pokoju v Kastvu. Umerli so: 0. g. Anton Bastiančič, bivši župnik pri sv. Ivanu blizo Tersta; Dom. Tam ar o, bivši kaplan blizo Pirana; Jož. F r e i-b a u e r, župnik v pokoju v Terstu in č. g. Jož. K u t n a r, dekan T pokoju. R. I. P.!
Lavantinska škofija. Prestavljena sta čč. gg. kaplana: Pavel Hrovat k sv. Jakobu in Lov. Obran k sv. Emi. Umeri je č. g. Andr. F e r 1 a n. R. I. P.!
Ljubljanska škofija. (3. g. Kozm. P a v 1 i č je dobil Šmartno pri Kamniku. 0. g. Fr. M a r e š i č gre za kaplana v Št. Vid pri Ljubljani. Umeri je č. g. Jan. Mulier fajm. v Mirni. R. I. P.!
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einspieler. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.