POLOŽAJ NA SLOVENSKEM PRIMORJU V LUČI PISARNE ZA ZASEDENO
OZEMLJE OD NOVEMBRA 1918 DO NOVEMBRA 1920
DUŠAN NEČAK
O obdobju takoj po italijanski zasedbi slo-
venskega Primorja po prvi svetovni vojni do
podpisa rapalske pogodbe je bilo sorazmerno
malo napisanega, še zlasti pa ne iz zornega
kota Pisarne za zasedeno ozemlje, ki je delo-
vala v tem času v Ljubljani. Pisarna je imela
široko področje dela, v njene okvire pa je
sodilo tudi zbiranje podatkov o stanju na
okupiranem ozemlju. Podatke je zbirala s po-
močjo ustnih in pismenih poročil posameznih
oseb in svojih zaupnikov. Zato ima naš pri-
spevek poleg namena prikazati položaj v slo-
venskem Primorju od novembra 1918 do no-
vembra 1920 še en cilj: Pojasniti želi, kakšno
predstavo so o zasedenem ozemlju imeli tisti,
ki so živeli v Ljubljani in drugod po Slove-
niji, in pa na podlagi česa so si lahko ustva-
rili sliko o položaju Slovencev na omenje-
nem ozemlju. Prikaz je napisan na podlagi
gradiva, ki ga hrani arhiv Inštituta za na-
rodnostna vprašanja v Ljubljani.
V začetku novembra 1918 (4. novembra) je
bilo sklenjeno premirje med Avstro-Ogrsko
in Italijo ter določena demarkacijska črta.
Na slovenskem ozemlju je potekala od Karn-
skih Alp do Trbiža dalje do Julijskih Alp
preko Mangarta in Triglava do razvodja pri
Podbrdu. Od tod je šla proti Snežniku, nato
proti hrvaškemu Primorju čez Kastav, Matu-
Ije in Volosko ter se nadaljevala v Dalma-
ciji.'
Avstro-ogrska armada je bila po kapitula-
ciji v razsulu. Z italijanske fronte so vojaki
trumoma bežali domov, za sabo pa so puščali
vojaški material, hrano, vprežne živali, neka-
teri celo uniforme. Za begunci se je valila
»zmagovita« italijanska armada, ki je, sodeč
po nekem proglasu italijanskega poveljstva,
sama premagala in uničila Avstro-Ogrsko.*
Do prve polovice novembra 1918 je italijan-
ska vojska zasedla vse točke demarkacijske
črte in jo nekajkrat tudi prestopila.
Ze 14. novembra 1918 je prišlo na naslov
Narodnega sveta v Ljubljani, odsek za oku-
pirano ozemlje, prvo pismo iz zasedene Pri-
morske.' Poslal ga je zaupnik Narodnega
sveta in v njem opisal, kakšen je bil položaj
na zasedenem ozemlju takoj po prihodu Ita-
lijanov. Pismo je bilo sestavljeno po ustnih
in pismenih sporočilih ljudi iz zasedenega
ozemlja. Poročalo je, da so Italijani ob pri-
hodu nastopali precej vljudno, toda so takoj
zahtevali razorožitev narodnih straž in dru-
gih vojakov, na javnih poslopjih pa so razo-
besili italijanske zastave ter ustavili ves
poštni, telegrafski in telefonski promet. V
Gorici so zaprli podružnice Ljubljanske kre-
ditne banke. Goriške ljudske posojilnice in
drugih naših zavodov.
Italijansko vojaštvo ni, sodeč po pismu, ni-
česar pripeljalo s seboj. Vojaki so živeli na
račun prebivalstva ter kradli in rekvirirali
vse, kar jim je prišlo pod roke. Tako so na
primer odpeljali glavno skladišče živil v Go-
rici in je zato po mnenju poročevalca prebi-
valcem grozila lakota. Najbolj pa so priza-
deli prebivalce zasedenega ozemlja s tem, da
so rekvirirali vse tisto, kar so si pridobili od
umikajoče se avstrijske armade. Ljudstvo je
namreč od vojakov kupovalo živino in živež,
uporabljal pa se je tudi les in drug material,
ki ga je zapustila bežeča armada.
Začela so se prva nesoglasja in nasilstva.
Zaupnik Narodnega sveta je poročal, da so
Italijani v Oseku pri Gorici sneli slovensko
trobojnico s cerkvenega stolpa in jo poteptali
v blato. Od prebivalcev so zahtevali, da mo-
rajo odstraniti vse jugoslovanske znake, za-
plenili so avtomobila, last pokrajinskega od-
seka Narodnega sveta v Gorici, v Logatcu pa
je italijanski poveljnik zahteval celo odstra-
nitev zvezd na ovratnikih vojakov.
Italijani so v skladu s svojo politiko začeli
v javne urade nastavljati svoje ljudi. Vse to
je močno razburilo prebivalstvo, še zlasti,
ker so Italijani povsod razglašali, da so de-
želo dokončno zasedli in da jo nikdar in ni-
komur več ne odstopijo. Zasedli so tudi Lo-
gatec in prišli celo do Vrhnike, kjer jih je
ustavil srbski polkovnik Švabič. Italijanski
komandant je zasedbo Logatca in prodor
proti Vrhniki utemeljeval s tem, da vodovje
v Logatcu izginja v zemljo in da zato mesto
ne sodi v savsko razvodnico.
Zaupnik je bil v poročilu še posebej za-
skrbljen nad položajem v Istri. Bal se je, da
bi lahko prišlo do krvavih spopadov, ker je
prebivalstvo že tako sovražno razpoloženo do
Italijanov. V okolici Pazina so italijanski vo-
jaki že prvi dan posameznikom grozili z orož-
jem in hoteli več oseb aretirati. Bal se je
tudi, da bi se italijanski prebivalci mest ho-
teli s pomočjo italijanskega vojaštva mašče-
vati nad podeželskim slovenskim prebival-
stvom.
Slovenske občine na Primorskem so na za-
sedbo takoj reagirale. V Ljubljano so začele
pošiljati izjave za priključitev k Jugoslaviji.
Do 1. decembra 1918 je v Ljubljano prispelo
59 izjav, največ iz političnih okrajev Sežana,
Gorica in Tolmin.*
158
Tudi Italijani niso stali križem rok. V po-
sameznih krajih so oblast prevzela vojaška
poveljstva — Commando di Presidio, v Go-
rici pa poveljstvo 21. armadnega korpusa.
Začel se je pritisk, s katerim so oblasti ho-
tele prisili Slovence na prisego zvestobe Ita-
liji. Že 14. novembra 1918 je bil razpuščen
pokrajinski svet Narodnega sveta v Gorici,
katerega predsednik je bil dr. Karel Podgor-
rAk.^ Le nekaj dni zatem, 23. novembra, je
bil razpuščen tudi Narodni svet v Trstu. K
predstojniku redarstvene oblasti v Trstu so
bili poklicani dr. Otokar Rybar, A. Mikla-
vec, dr. Josip Ferfolja, dr. Edvard Sla vik in
dr. Josip Vilfan. Prišla sta samo dr. Vilfan
in Miklavec, ker so bili drugi zadržani ali
bolni. Na redarstvu so jima enostavno pre-
brali ukaz o razpustitvi Narodnega sveta in
zapečaten ju njegovih prostorov.'
Ko so ukinili slovenske politične organiza-
cije, so začeli z mobilizacijo in internacijo
vidnih slovenskih političnih osebnosti. Inter-
nirani so bili dr. Karel Podgornik, predsed-
nik pokrajinskega odseka Narodnega sveta
v Gorici, tajnik dr. Peter Medvešček in bivši
podglavar dr. Alojzij Franko.'' Toda Italijani
niso ostali samo pri tem. Pričeli so izdajati
ukaze, ki naj bi potrdili dokončnost zasedbe
okupiranega ozemlja. Pet dni po razpustitvi
Narodnega sveta v Trstu so se na hišah v
Postojni^ in drugod po zasedenem ozemlju*
pojavili razglasi, v katerih so italijanske voja-
ške oblasti pozivale vse tiste, ki so bili 24.
oktobra 1918 še vojaki, naj se zglasijo pri
štacijskem poveljstvu, ker da so vojni ujet-
niki. Razglas je dopuščal, da lahko vojni
ujetniki prekoračijo demarkacijsko črto proti
vzhodu do polnoči istega dne. Veliko sloven-
skih fantov se je odločilo za to, ker se je
zvedelo, da bivše avstrijske vojake deporti-
rajo v razna taborišča, med katerimi je bilo
najbolj zloglasno tisto v Krminu, kjer so bili
zaprti skoraj vsi politični voditelji goriških
in idrijskih Slovencev, med njimi tudi dr.
Podgornik.
Primorski Slovenci so kljub italijanski za-
sedbi začeli javno kazati svoje slovenstvo.
Na hišah so se začele pojavljati slovenske
tr oboj niče, slovenska dekleta in fantje pa so
začeli nositi slovenske kokarde. Italijani so
na to ostro reagirali. Prihajalo je do inciden-
tov, teptanja zastav in trganja kokard. Gu-
verner Julijske Benečije grof Carlo Petitti
di Roreto je z namenom, da bi preprečil na-
daljnje incidente, izdal 26. novembra 1918
ukaz o prepovedi nošenja jugoslovanskih in
avstrijskih kokard in zastav.'" Toda incidenti
tudi sedaj niso prenehali.
Medtem je oblast v deželi prevzel civilni
komisariat. V začetku leta 1919 je na višji
ukaz izdal vsem županstvom naredbo, da se
morajo vsi župani in gerenti posluževati edi-
nole italijanskega uradnega jezika." Pritisk
je šel tako daleč, da poštni uradi niso več
dostavljali pisem s slovenskimi naslovi. Po-
šiljateljem so jih vračali s pripombo, da mo-
rajo biti naslovi napisani v italijanskem je-
ziku.'^ Italijanske oblasti so začele posegati
tudi v cerkvene zadeve. Kerkoviški dekan
Skerbec je 5. marca 1919 zaprosil škofijski
Ordinariat, naj ga razreši dolžnosti, ker v
takih razmerah ne more več delovati. Pove-
ljujoči častnik je namreč v imenu Commando
di Presidio prepovedal sklenitev zakona v
slovenskem jeziku.'' V Senožečah pa so Ita-
lijani aretirali župnika, ker je pridigal v slo-
venskem jeziku.'*
Po odhodu Avstrijcev so dvignili glavo
tudi Italijani, bivši avstrijski državljani. V
Trstu so takoj po premirju ustanovili »Co-
mitato di purificazione« (Odbor za očiščenje);
Lavo Cermelj, ga je v svoji knjigi »Slovenci
in Hrvatje pod Italijo«, Ljubljana 1965, ime-
noval tudi Comitato di epurazione). Namen
odbora je bil jasen. Mesto je treba očistiti
sovražnikov Italije, a Italijanom najhujši so-
vražniki so bili Slovenci. Ta namen je bil
očiten tudi iz članka v listu »La Nazione«.
Ko avtor govori o delu odbora, med drugim
pravi, da je treba »prijazno napotovati stari
vladavini vdane, neitalijanski narodnosti pri-
padajoče osebe, naj odidejo v svoje kraje,
zahtevati od obratovavcev (obrtnikov, last-
nikov podjetij), da naj sprejemajo delavce
italijanske narodnosti.. .«'^
Slovenska inteligenca, bivši vojaki in vsi
tisti, ki so bili Italiji lahko kakorkoli nevarni
so bili v glavnem v internaciji ali v izgnan-
stvu. Nato se je začel tudi pritisk na državne
uradnike. Na vrsti so bili železničarji, orož-
niki, učitelji in ne nazadnje uradniki. Vse te
so Italijani silili, da prisežejo zvestobo Italiji
ali pa bodo izgubili svoje službe." Velika ve-
čina slovenskih uradnikov se je temu uprla,
železničarji pa so celo ustanovili odsek pod
vodstvom dr. Josipa Vilfana, ki je skrbel za
preselitev železničarjev v Slovenijo. Do av-
gusta 1919 so bili že skoraj vsi preseljeni."
Približno tako je Pisarna videla politični
položaj na zasedenem ozemlju. Opozarjala
pa je tudi na slab gospodarski položaj tega
ozemlja. Vojna je na njem pustila hude sle-
dove. Hiše so bile deloma razrušene, deloma
poškodovane, zemlja ne v zadostni meri ob-
delana. Ljudje so od bežeče avstrijske arma-
de kupovali konje in govedo, iz starih
avstrijskih barak so pobirali les, s katerim
so popravljali ali hiše ali ga uporabljali za
kurjavo. Moški so bili večinoma vojaki, trgo-
vina in obrt sta zamrli. Primanjkovalo je
osnovnih živilskih artiklov.
159
Tako stanje je našla italijanska vojska.
Njena propaganda je skušala prepričati pre-
bivalstvo o gospodarski stabilnosti in trdnosti
Italije. Obljubovala je, da bo italijanska
armada pripeljala s seboj velike količine
hrane. Toda zgodilo se je ravno nasprotno.
Takoj po prihodu je italijanska vojska začela
rekvirirati zlasti seno in les.** Vse, kar je
zapustila avstrijska armada, so proglasili ;;a
vojni plen, in kmetje, ki so od bežeče armade
kupovali konje in govedo, so bili obnje.*'
Iz poročil, ki jih je pisarna dobivala iz za-
sedenega ozemlja, pa je bilo razvidno, da
gmotni položaj prebivalcev vendarle ni bil
tako slab. Italijani so delili aprovizacijo v
obliki riža, moke, kave, sladkorja in makaro-
nov.^" Ponekod so bili Italijani celo zado-
voljnji z njo, saj so včasih poleg redne pro-
vizacije dobili še po steklenico vina »Chianti«.
Toda po vesteh, ki so prihajale iz Primorske,
lahko ugotovimo, da je bila aprovizacija moč-
no odvisna od posameznega komandanta. Ve-
likokrat so ljudje po zvezah ali podkupova-
nju prišli do boljše in obilnejše aprovizacije."'
Kmalu se je delitev hrane sprevrglo v
orodje politike. Italijani so ljudem oznanjali,
da bodo dobili veliko hrane, če bodo dobri
Italijani.Predvsem pa se je poznalo izrab-
ljanje aprovizacije v politične namene pri
šolskih otrocih. Z delitvijo malic ali kosil so
hoteli pridobiti otroke za pouk italijanskega
jezika.^' Brezplačno so delili riž in kavo tudi
tistim, ki so se »zapisali« Italijanom.^*
Že tako slabo stanje v trgovini in obrti
na zasedenem ozemlju se je s prihodom Ita-
lijanov še poslabšalo. Samo v Gorici so do
aprila 1919 Italijani zaprli 24 slovenskih go-
stiln in 21 slovenskih trgovin.^^ Nekaj trgovin
in obrtnih delavnic je bilo izropanih, kar pa
jih je ostalo, so jih italijanske oblasti nene-
homa nadlegovale. Najhuje je primorsko go-
spodarstvo prizadela zapora vsega prometa s
Slovenijo. Posebno so to čutili vinski trgovci,
ki doma vina zaradi italijanske konkurence
niso mogli prodati, izvoziti pa ga tudi ni bilo
mogoče.
Na vseh prehodih preko demarkacijske
črte je bila kontrola zelo stroga, pa tudi črta
sama je bila močno zastražena, ponekod celo
utrjena.^' Kljub temu pa je bilo dosti pre-
begov in se je zelo razvilo tihotapstvo, zlasti
■z živino.2^
Trgovci so imeli tudi velike težave z denar-
jem. Kurz menjave kron v lire je bil zelo
različen in se je raztezal od 60 do 22 lir za
100 kron.28 Menjava denarja je bila tudi ča-
sovno omejena, ljudje pa, ki so bili prepri-
čani, da je; okupacija začasna, kron niso ho-
teli zamenjati. Tako je zlasti med kmečkim
prebivalstvom propadlo mnogo denarja.
Pomlad 1919 prinese začetke normalizacije
na zasedenem ozemlju. Italijanske oblasti so
počasi začele menjavati taktiko nasilja s tak-
tiko prilizovanja. Prirejali so plese, proslave,
zabave in sprejeme. Te prireditve pa posta-
nejo glavni način agitiranja za Italijo. Naši
ljudje se teh zabav, kakor je razvidno iz po-
ročil, udeležujejo v zelo majhnem številu,
zato pa dosti bolj obsojajo tiste, zlasti ženske,
ki se jih udeležujejo.
Po vaseh so Italijani začeli ustanavljati
dobrodelna društva, imenovana »Comitato di
beneficienza«. Tu so delili hrano in vsakdo,
ki je zaprosil zanjo, jo je dobil. Toda ljudje
so, kot kažejo poročila, kmalu spregledali
osnovni namen teh društev in zelo malo je
bilo prosilcev iz slovenskih vrst.^° V svoji
»dobroti« so šli Italijani celo tako daleč, da
so italijanskim vojakom, ki so se poročili s
Slovenko, dali »doto«. Vojak je dobil 500 lir,
oficirji pa tudi do 15.000 lir.'"
Ne samo proti ljudstvu, tudi proti sloven-
skim političnim organizacijam so se začeli
Italijani obnašati bolj prijazno. V začetku
avgusta 1919 so se v Trstu sestali predstav-
niki slovenskih meščanskih krogov na zase-
denem ozemlju. Sklenili so na novo ustano-
viti politično društvo »-^Edinost«,'* izhajati
pa je znova začel tudi list »Edinost«. V za-
četku oktobra 1919 je začela izhajati še »Go-
riška straža«, kot protiutež italijanskega
»Goriškega Slovenca«, ki je izhajal v sloven-
ščini. Poleg teh pa na zasedenem ozemlju za-
čenjajo delovati še nekatera druga društva,
kot na primer zveza slovenskih županstev v
Gorici, Glasbeno društvo v Gorici in še vrsto
drugih.»2
Kaže, da je Pisarna za zasedeno ozemlje
še posebej pozorno spremljala dva pojava na
Primorskem: razvoj in položaj šolstva ter ita-
lijanska nasilstva. Zato si malo podrobneje
oglejmo dokumente iz fonda Pisarne, ki jih
je zbrala o teh dveh vprašanjih.
Pred prvo svetovno vojno in med njo so na
zasedenem ozemlju delovale razne vrste slo-
venskih šol, od osnovnih do srednjih in stro-
kovnih. Slovensko šolstvo se je razvijalo tako
kakor povsod v slovenskih deželah, ki so
bile tedaj pod habsburško krono. Po koncu
vojne in po odhodu Avstrijcev so slovenski
šolniki na Primorskem pričakovali priklju-
čitev k na novo nastajajoči kraljevini SHS
in s tem tudi svobodno poučevanje v mate-
rinem jeziku. Prihod Italijanov in njihov
pritisk na slovenski živelj pa je učiteljstvo
na okupiranem ozemlju zmedel. Italija je si-
cer z velikimi besedami obljubljala svobodo
materinega jezika in šolstva'^, toda pokazalo
se je, da so bile vse to resnično samo besede
in obljube.
160
Večina poročil o stanju šolstva, ki jih je
Pisarna dobila iz zasedenega področja, dati-
rajo v prvo polovico leta 1919, zato bo morda
težje rekonstruirati kasnejše dejansko stanje
na terenu.
Sole v Trstu so Avstrijci zaprli že med
vojno zaradi španske bolezni (gripa). Nekaj
mesecev po koncu vojne (januarja 1919) so
zato Slovenci poskušali doseči od ministrstva
za zunanje zadeve v Rimu ponovno otvoritev
šol, toda brez uspeha.^* V Trstu je bilo ta
čas največ slovenskih šol: gimnazija, učitelj-
ska šola, trgovska šola, pet osnovnih šol in tri
meščanske.^*' Vse slovenske srednje šole:
gimnazija, učiteljišče in trgovska šola, so
imele v tem času skriven pouk v sokolskih
telovadnicah, čitalnicah, zasebnih in odvet-
niških pisarnah.'' Marca 1919 so bile vse slo-
venske šole še vedno zaprte. Zato je šel no-
vembra istega leta podpredsednik političnega
društva »Edinost« dr. Sla vik h komisarju
Domenicu Baronetu na pogovor glede šolstva.
Govorila sta predvsem -o šolah v Trstu in
Gorici, toda največ, kar je dr. Slavik lahko
dosegel, je bila obljuba, da bo komisar upo-
števal prošnje tistih slovenskih učiteljev, ki
bi se hoteli iz emigracije vrniti v zasedene
kraje.''
Stanje šolstva na podeželju se je bistveno
razlikovalo od tistega v Trstu. Na področju
goriškega in tolminskega okraja so Italijani
po podatkih Pisarne takoj po prihodu prepo-
vedali pouk v vseh šolah. Toda to vendarle
ni odločujoče vplivalo na položaj šolstva,
kajti posamezna županstva so lahko prosila
lokalne oblasti (Commando di Presidio) za
dovoljenje, ki so jim ga v glavnem povsod
dali. V Gorici so Italijani ustanovili italijan-
sko gimnazijo, nameravali pa so ustanoviti se
štiri šole, dve za dečke in dve za deklice."
Februarja 1919 so bile po vsem Vipavskem
odprte vse šole, pouk v njih pa je bil izključ-
no v slovenskem jeziku.'*" Odprte so bile tudi
slovenske šole na Rakeku*', v Spodnji Seni-
ci*2, Ponikvah*' in Kašči na Tolminskem.**
V Idriji, ob Bači in Tribuši pa so bile odprte
šole v italijanskem jeziku.*'
Položaj šolstva na zasedenem ozemlju je
bil torej zelo različen. Lahko celo rečemo, da
je v šolstvu vladala prava zmeda, predvsem
zato, ker se ni vedelo, kdo je odgovoren zanj.
Zdi se, da so v tem obdobju imele glavno
besedo posamezne krajevne oblasti (Com-
mando di Presidio), sicer bi ne bilo mogoče,
da so bile šole ponekod odprte, ponekod za-
prte.
Ravno iz te zmede se je rodil najtežji
problem slovenskega šolstva na zasedenem
ozemlju. Učitelji so začeli odhajati z delovnih
mest, zapuščali so domače vasi in emigrirali
v Slovenijo. Naenkrat je nastalo veliko po-
manjkovanje laične inteligence. Iz zasedenega
ozemlja so začeli prihajati podatki, da pri-
manjkuje na Goriškem 50, na Tolminskem
30 in na Sežanskem 20 učiteljev. Poročevalci
so opozarjali šolske oblasti v Jugoslaviji, naj
ne sprejemajo učiteljev iz Primorske, kajti od
italijanskih oblasti se jim ne godi velika
krivica.*'
Kljub opozorilu iz zasedenega ozemlja in
kljub obljubi komisarja Baroneta pa je bil
položaj slovenskega učiteljstva vedno slabši.
Marca 1920 so begunski učitelji iz Primorske
ustanovili »Klub primorskih učiteljev be-
guncev v Ljubljani«, v katerem je bilo včla-
njeno približno 150 učiteljev.*'
Samo število članov je dovolj zgovorno in
ne potrebuje komentarja. Politično in narod-
no vodstvo je tako prišlo v roke duhovnikom.
O italijanski okupaciji po prvi svetovni
vojni gre glas, da je bila najbolj mila, kar
smo jih Slovenci doživeli. Toda vendarle je
treba opozoriti na nekatera nasilstva in deja-
nja, ki niso bila nikoli kaznovana. Gotovo naj-
hujše nasilstvo nad slovenskim prebivalstvom
v zasedenem Primorju so bile aretacije in
internacije naših vodilnih političnih in dru-
gih ljudi v italijanska taborišča in zapore.
Taborišča so bila po vsej Italiji: v Castel-
francu, Krminu, Padovi, Consebei, Campo
Bassu, južni Italiji in drugod. Največ naših
ljudi pa je bilo zaprtih v zaporih na tržaškem
gradu in v zloglasni ulici Tigor, nekaj pa
tudi v Benetkah.
Največ pomembnejših Slovencev iz Gorice
in Idrije je bilo zaprtih v Krminu. O raz-
merah v tem taborišču je Pisarni za zasedeno
ozemlje poročal bivši policijski uradnik v
Trstu Anton Kos.*^ Povedal je, da je hrana
nezadostna, ljudje so natrpani v lesene ba-
rake, sanitarni pogoji pa nevzdržni. Delavce
in kmete so Italijani izpuščali kmalu, saj so
jih potrebovali pri obnovi življenja v zase-
denih krajih. Kmete so izpuščali na podlagi
»Licenca agricola illimitata« (dokončen
kmečki odpust). Vse druge internirance pa so
klasificirali po tem, kdaj naj bi bili izpu-
ščeni. Razvrstili so jih v tri skupine: 1. z
oznako »torni adagio« (vrne se pozno), 2. z
oznako »torni molto adaggio« (vrne se zelo
pozno) in 3. z oznako »via« (odpuščen). Dr.
Karel Podgornik pa je sestavil seznam jetni-
kov v jetniškem taboru B v Krminu z dne
23. decembra 1918.*" Seznam nam jasno kaže,
da so Italijani načrtno internirali slovensko
inteligenco, saj na spisku pravzaprav ni člo-
veka brez izobrazbe.
Še slabše se je godilo ljudem, zaprtim v
Via Tigor. Od tam je poročal bivši zapornik.^'
V času od 1. marca do 10. maja 1919 je bilo
v zaporih približno 700 jetnikov. V večini so
bili Slovenci in Hrvatje, nekaj pa je bilo
161
tudi Italijanov iz Trsta. V zaporu je bilo ve-
liko število žensk in otrok, ki so morali tudi
po več tednov čakati na zaslišanje. Zdrav-
stvene razmere so bile skrajno slabe, saj jet-
niki niso imeli na razpolago niti najosnovnej-
ših zdravil, celice niso nikoli prezračili, na
sprehod pa so jetniki hodili enkrat na teden
od četrt do pol ure. V celicah, ki so normalno
sprejele do pet oseb, je bilo 15 do 20 ljudi.
"Večina jetnikov slovenske in hrvaške narod-
nosti je bila obtožena zaradi narodnostnega
prepričanja ali zaradi prekoračenja demar-
kacijske črte. Za prestop demarkacijske črte
so bili po poročilu bivšega jetnika obsojeni
na eno leto pogojno.
Prihod Italijanov je spodbudil tudi itali-
janske nacionaliste. Začeli so prirejati razne
shode in demonstracije, ki so se praviloma
končale z razbijanjem in pretepanjem. Trža-
ški študentje so na primer 28. decembra 1918
sklicali shod, ki so mu sledile demonstracije.
Vdrli so v škofovo palačo, razbijali po njej
in grozili škofu dr. Karlinu ter tajniku ka-
noniku Pahor ju.5^
Najhujši teror nad slovenskim prebival-
stvom po koncu prve svetovne vojne je na-
stopil z letom 1920, ko so bili italijanski
nacionalisti že prepričani, da bo zasedeno
ozemlje ostalo njihovo. Karabinjerji so 7.
julija 1920 v Prvačini razbili cerkveno pro-
cesijo in tekla je kri. Samo nekaj dni zatem,
13. julija, je Slovence doletela najhujša izgu-
ba. Podivjani Italijani so zažgali in uničili
Narodni dom v Trstu. Napadli in demolirali
so urad in stanovanje konzularnega predstav-
nika SHS na Reki, v Puli, Pazinu, Buzetu,
Zadru in Šibeniku pa so razbili prostore ju-
goslovanskih denarnih zavodov (Jadranska
banka, Ljubljanska kreditna banka, in Banka
za Primorje). Pred italijanskimi teroristi niso
bile varne niti pisarne slovenskih odvetnikov,
trgovine in delavnice jugoslovanskih trgov-
cev in obrtnikov.^'
Pod vtisom okupacijskega pritiska in nasil-
stva se je slovenski narod na zasedenem
ozemlju tolažil, kakor je vedel in znal. Moral
je ohraniti moralo za nadaljnji boj proti
okupatorju. Za dvig morale si je izmislil mar-
sikaj, eden najizvirnejših načinov pa je bilo
prav gotovo deset zapovedi za neodrešene:''*
1. Ena sama je tvoja domovina: Jugosla-
vija, veruj, da ti odrešenje pride od nje.
2. Ne govori po nepotrebnem tujega
jezika.
3. Spoštuj jezik, ki te ga je mati naučila.
4. Nauči svoje otroke ljubiti svoj materin
jezik, da ne bodo kdaj kot odpadniki zaniče-
vali tebe in tvojega očeta.
5. Ne zataji svoje domovine! Ko pride do
odločitve, ne pusti se premamiti z denarjem,
ne s pijačo, ne z golažem, ne s svilenim kri-
lom za svojo ženo. Glasuj za Jugoslavijo,
(kraljevino SHS) Pridobi tudi svojega brata
in svojega soseda, da glasujeta s teboj.
6. Ne ženi se s tujko, ne moži se s tujcem.
7. Ne prodajaj svoje hiše in svoje zemlje
tujcu.
8. Ne prejemaj darov iz tujčevih rok, ne
zase, ne za svojo ženo, ne za svojo deco.
9. Poslušaj samo poklicane voditelje, izo-
giblji se kupljenih zapeljivcev! Skrbi, da se
tudi tvoj brat in tvoj sosed ne ujameta v
tujčeve mreže.
10. Vedi, da izgube tvoji pridelki, posebno
vino in sadje veliko na vrednoisti, ako prideš
pod tujčevo vlado.«
OPOMBE
1. Arhiv INV fasc. 35, št. 654. — 2. ibd. fasc.
42, zavoj. 7 neurejeni dokumenti. — 3. ibd. fasc.
35, št. 126. — 4. ibd. fasc. 35, št. 208 (337). — 5.
ibd. fasc. 42, št. 362 zav. 2. — 6. ibd. fasc. 42,
zav. 4 št. 416. — 7. ibd. fasc. 35, poročilo z dne
12. 11. 1918. — 8. ibd. fasc. 42 zav. 1 št. 101. —
9. ibd. fasc. 35, poročila Andreja Močnika, žu-
pana iz Gabroveka 27. 11. 1918 in Vlada Polj-
šaka iz Smarij. — 10. ibd. fasc. 39 R 141. — 11.
ibd. fasc. 42 zav. 3 št. 678. — 12. ibd. fasc. 36
št. 1275. — 13. ibd. fasc. 42 zav. 1 št. 19. — 14.
ibd. fasc. 35 št, 235. — 15. ibd. fasc. 35, št. 330.
— 16. ibd. fasc. 36. št. 1939. — 17. ibd. fasc. 37.
št 2543. — 18. ibd. fasc. 35 poročilo z dne 19. 11.
1918. — 19. ibd. fasc. 35, št. 489. — 20. ibd. fasc.
36, št. 1165. — 21. ibd. fasc. 35 št. 650. — 22. ibd.
fasc. 39 R 141. — 23. ibd. fasc. 39, R 141 str. 6. —
24. ibd. fasc. 35. št. 115. — 25. ibd. fasc. 39 št.
R 49. — 26. ibd. fasc. 35, št. 118. — 27. ibd. fasc.
35, št. 481. — 28. ibd. fasc. 42, št. 1627. — 29.
ibd. fasc. 39, št. 1320. — 30. ibd. fasc. 42 zav.
7, št. 2124. — 31. ibd. fasc. 36, št. 2781. — 32.
ibd. fasc. 39 R 129. — 33. ibd. fasc. 42 zav. 2.
št. 1155, (326) Izšel je razglas: >>Slovenci — Ita-
lija, velika država svobode vam da iste držav-
ljanske pravice kakor vsem drugim državljanom,
vam da šole v vašem jeziku več kakor vam je
dala Avstrija«. — 34. ibd. fasc. 35 št. 499. — 35.
ibd. fasc. 36 št. 1072. — 37. ibd. fasc. 36 št. 1224.
— 38. ibd. fasc. 39 R 166. — 39. ibd. fasc. 36,
št. 1013. — 40. ibd. fasc. 36, št. 1020. — 41. ißd.
fasc. 36, št. 1010. — 42. ibd. fasc. 36 št. 1376. —
43. ibd. fasc. 39 R 140. — 44. ibd. fasc. 42 zav.
3 št. 931. — 45. ibd. fasc. 39. R 139. — 46. ibd.
fasc. 36, št. 2594. — 47. ibd. fasc. 42, št 4477.
— 48. ibd. fasc. 35 poročilo Antona Kosa. — 49.
ibd. fasc. 41. neurejeni dokumenti. — 50. ibd.
fasc. 36, št. 2278. — 52. ibd. fasc. 35, št. 408. —
53. ibd. fasc. 37 št 4702. — 54. ibd. fasc. 39 R 53. ^
162