AVE MARIA 'štev. (No.) 2. january 22nd. 1921. LETO (VOL.) XIII. 1 AYE MARIA. Izhaja vsako drugo soboto Published every second Saturday by FRANCISCAN FATHERS in the interest of the Order of St. Francis. 1852 W. 22nd PL. CHICAGO, ILL. Naročnina $2.00 na leto. — Subscribtion Price $2.00 a Year. Published and distributed under permit (No. 650). authorized by the Act of Oct. 6. ,1917. on file at the Post Office of Chicago, 111. By order of the President, A. S. Burleson. Postmaster General. Entered as second-class mater Oct. 20, 1919. at the post office at Chicago, 111., under the Act. of March 3, 1879- Acceptance for mailing at special rate of Oct. 3, 1917. authorized October 25, 1919- VELIKA ZALOGA KNJIG. Iz Evrope smo dobili te dni nad 500 zavojev najrazličnejših slovenskih knjig. Tako imamo sedaj največjo slovensko knjigarno v Ameriki. Kar se pri nas ne dobi, to se v Ameriki sploh ne dobi. kar se tiče slovenskih knjig. V zimskih večerih ni prijetnejše zabave, kakor je lepa iA koristna knjiga. Mi smo vse premalo do sedaj pazili na to da bi se bili izobraževali. Zato pa marsikdo v Ameriki ni tako napredoval, kakor bi lahko, ako bi bil kaj več znal. Danes velja pravilo. Kolikor znaš, samo toliko veljaš. Zato rojaki sezite po bogati zbirki slovenskih knjig in izobražujte se! Za danes priporočamo: DVA KRASNA BISERA V NAŠEM LEPOSLOVJU. Naš samostanski slavček Mati Elizabeta Kremžar, ursulinka iz Ljubljane nam je poslala večjo zalogo svojih poezij. I11 sicer prvi zvezek, ki nasi naslov. "Iz moje celice" in drugi "Cvetje na potu življenja". "Iz moje celice" je zbirka najlepših biserov slovenske poezije. Tu je zbrala častita pesnica 82 svojih, lahko rečemo, najlepših pesmic. Tteli poezij smo se zveselili, ker se resnemu in treznemu človeku že gabi vedno čitali v poezijah same zaljubljene izlive bolnega mladega in dostikrat pokvarjenega srca, kjer je v resnici tako malo poezije in tako malo resnobe in še manj estetike. Zato se človek v resnici oddahne, ko začne citati te prelepe pesmice. Ta zbirka je razdeljena v dva dela, 7 prvem delu "V svitu večne luči" je zbrala krasne pesmice o presv. Zakramentu. Te je pesnica izlila vso svojo redovniško dušo prave neveste Kristusove, ki ve, zakaj je stopila v red in ki .pozna Onega, katerega njena duša ljubi. Ko človek čita te izlive polne duše, mu nehote zagori srce ljubezni do Onega, ki gori za nas v naših tabernakljih. Zato je. ni lepše tvarine za kako premišljevanje pred presvetim Zakramentom, kakor vsaka teh pesmic. Vzemi to knjigo in pojdi "V svit večne luči", preči-taj počasi in premišljeno katerokoli teh pesmic, premisli vsako besedo, vsako vrstico in videl boš kako globoke so te pesmice, kako polne žive vere in kako prepojene z gorečo ljubeznijo, s tako, kakoršno hoče od nas naš gospod Jezus. Prečitaj na primer ono: "Prah s' dvignil . . .", ali "Blažena jutra", "Srečanje" itd. "Rosa mystica — Roža skrivnostna" je drugi del teh poezij. Tu so Marijine pesmice. Noben otrok ni mogel tako prisrčno, tako ljubko, tako ljubez-njivo govoriti s svojo materjo, kakor govori Mati Elizabeta z Marijo, svojo nebeško materjo. "Med limbarji" je tretji odelek, ki obsega razne pesmice in izlive do Boga. Vzeti so največ iz samostanskega življenja. "Kjer mirte cveto" je oddelek raznih pesmic, ki so enako polne najlepše in najmilejše poezije. Da, ko smo prečitali to celo knjižico, smo vskliknili: To je, kar se imenuje poezija in kar je poezija. Ne moremo dovolj priporočati našim rojakom, da sežejo po tej krasni knjižici. Postala bo gotovo njih najljubša knjiga, katero bodo vedno z največjim veseljem rabili kajti te pesmice so vzete tako naravnost iz dna slovenske nepokvarjene duše, da se vsako nepokvarjeno srce naslaja ob njih, kakor ob najprijetnejši in najslajši godbi. Zato, rojaki, naroči si te poezije in prepričal se boš sam! "Cvetje na potu življenja" se imenuje drugi zvezek poezij Matere Elizabete Kremžar. — Vsebino teh poezij naznanja sama pesnica na prvi strani tako-le: "Šopek slavnostnih deklamacij, srčnih in blagih častitek ob slavnostnih, godovih in drugih spominskih dneh". Pri-dejani sta tudi dve igri oziroma dramat-ska prizora: "Jezuščgk med cvetjem" in "Osmero blagorov". Nekaj krasnega, posebno za naše šolske prireditve. Pri-dejana je tudi glasba za posamezne pesmice. Tudi to zbirko priporočamo vsem rojakom. Prepričani smo, da se je bodo tako zveselili kakor smo se je mi. tž^J tjj^^j^^t^gjjj »^J tj^-; txgjj ijg^-J tjg^i tj^j PREJELI SMO KNJIGE DRUŽBE SV. MOHORJA ZA LETO 1921. Naročnikom smo jih te dni razposlali. Kdor jih želi prejeti, naj se takoj oglasi, dokler jih je še kaj v zalogi. CENA $2.20. PROŠNJE IN IZJAVE Rojakom, kater? želijo dobiti svoje sorodnike iz stare domovine v Ameriko izdeluje MIHAEL ŽELEZNIKAR ♦ slovenski javni notar v uradu "EDINOST" Pišite za pojasnila na: "EDINOST" 1849 West 22nd. Street, CHICAGO, ILL. FRANK SUHADOLNIK veliko stori za "Ave Maria" in "Edinost". On je zastopnik za ta dva lista. Rojaki, ali ne mislite, da tak mož zasluži, da kupujete pri njem. — On ima VELv KA ZALOGA OBUVAL Zanesljiva in točna postrežba 6107 St Clair Ave. CLEVELAND. OHIO. Slovanski zobozdravnik DR. M. JOSIP PLEŠE Ordinira od 10. ure zjutraj do 8. ure zvečer. Po dogovoru ordinira tudi izven določenih ur. Specialist in Bridge Work and Gold inlays 2399 SILVER STREET, BROOKLYN. N. Y. Za Evropo List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci. IN JIMA JE BIL POKOREN... H. B. S temi besedami in pa z onimi, da je rastel v modrosti in vednosti pri Bogu in pri ljudeh, je sv. pismo očrtalo tridesetletno dobo Jezusovega skritega življenja v nazareški hišici. Tako bogato življenje, ker življenje Boga-človeka, pa tako kratko orisano. Kratko da, a moj-stersko. V čem pa obstoji glavna vsebina otrokovega življenja, dokler je pod oblastjo starišev? Ali ne v pokorščini? To je glavno, to je bistveno, vse drugo le dekoracija, le pkrasek tega. In jima je bil pokoren. Kdo? Sam Bog. Se razume, da ne kot Bog, ampak kot človek, a vendar otrok, ki je bil in je Bog, tako, da smemo in moramo reči: Bog je bil pokoren. Komu? Mariji. Res da devici, brezmadežni devici in materi, ki je samo ena. Vendar stvar. Stvarnik in stvar. Večje razdalje, večjega prepada, kakor je mej tema dvema, si je težko misliti. Bog je, stvar ni. Bog je sam od sebe, sam na sebi vse, stvar sama od sebe, sama na sebi nič. Mej vsem in nič je nepremostljiv prepad. Morda te pri tej moji trditvi obletava misel, da ponižujem Marijo. Odločno ne!! Poniževal bi jo, njo in Boga, če bi drugače govoril. Njej tedaj, ki je v primeri z Bogom nič, je bil pokoren. A ne samo njej. Njima je pisano. Tedaj tudi Jožefu. Kaj pa je bil Jožef? Adamov otrok kot mi. O kakih njegovih posebnih prednostih pred rojstvom, ne vemo do danes nič. Neki njegov italijanski častivec je spisal eno knjižico, v kateri mej drugimi nenavadnimi mnenji zastopa tudi brezmadežno spočetje Sv. Jožefa. Rim je knjižico uvrstil mej prepovedane knjige, znamenje, da z njeno vsebino ni bil zadovoljen. Ker tedaj o kakih prednostih ženina prebl. Device Marije o"b spočetju in pred rojstvom do danes ničesar ni znanega, moramo reči, da je zagledal luč sveta kot nas eden. Pozneje ga je doletela čast, ki je ni bil deležen noben drug zemljan, čast moža božje in naše matere. Ali kot takega tudi čast očeta Jezusovega? Je bil on kri od njegove krvi? Vsak naš otrok mi bo na ti vprašanji odločno odgovoril: Ne in ne in še enkrat ne! Kaj tacega trditi so zmožna le krivoverska, umazana usta, kakor jih imajo moderni svobodomiselci, ki v svoji moralni propalosti ne morejo pojmiti, kako bi moglo dvoje lilij tudi v objemu ostati neoskrujenih. Jožef je bil deviški ženin, mož deviške matere, tedaj le krušni oče Jezusov. Jezus in Jožef. Mej njima je bila bistveno ista. razdalja, isti prepad, kot mej Jezusom in Marijo. Ker stvar je bila Marija, stvar Jožef. A niso vse stvari enake. Kar sta bila, kar sta imela, sta bila in imela od Boga, od sebe nič. Bog pa ni obema enako delil. Marija brezmadežna, devica mati, božja mati, prava mati. Jožef, težko to zapišem, otrog jeze, v izvirnem madežu spočet kot mi, krušni, ne pravi oče včlovečene Besede. O da tudi mej Marijo in Jožefom je velik prepad, ki onega mej Jezusom in Marijo še poglobi. In vendar je bil Jezus pokoren tudi njemu. In jima je bil pokoren. Kdo bi verjel, če ne bi stalo v sv. pismu, razodeti božji besedi? Poglejte naslovno sliko, ki to resnico nazorno predstavlja. Glejte Boga-človeka, kako ljubeče in spoštljivo se bliža svoji materi, Stvarnik stvari. Mamica ljuba, ji pravi, kaj bom pa zdaj delal, kaj mi boš ukazala? Povej! Ne boj se! Mojega Očeta, ki je v nebesih, volja je tako. Njegova volja je pa moja jed. Zato govori mamica, ukazuj, tvoj sin posluša. In zadaj posluša Jožef, strmeč. Ti najin Bog, najin Stvarnik, tedaj najin Gospod, bi nama moral ukazovati, govori ginjen sam pri sebi, midva bi ti morala biti pokoma in bi ti v moči tvoje milosti tudi bila. A če je tako volja božja bodi, njenova volja je najina zapoved. Poglejte angeljčke! Ne vedo čemu bi se bolj čudili, ali svojemu Stvarniku, ki se spoštljivo bliža stvari, da izpolni njeno voljo, ali stvari, ki je tako visoko povzdignjena, da ji je Stvarnik pokoren. Ali vidite onega, ki ima knjigo v roki? Že je mislil zabeležiti: In jima je bil pokoren, pa mu je roka zastala. Še enkrat je pogledal, če se morda ne moti. O angeljci božji, le čudite se, saj prizor, ki ga gledate, je mogoč samo še v nebesih! Ko bi vam jaz tu kazal moving-pictureske podobe, bi temu rajskemu prizoru takoj pustil slediti druzega. Predočil bi vam drugo družino, družino naših dni. Videli bi očeta, videli mater, videli sina, manjkalo bi samo-angelov. Umevno! Kajti mesto od sreče se smehljajočega obličja božje matere, bi videli žalosten, s solzami zalit obraz navadne človeške matere, ki bi ^hte tožila: Ah, jaz nesrečna mati! Ta moj sin mi bo izkopal grob. Prosim ga, kakor le mati prositi more in zna, naj pusti to in ono kletev, slabo družbo, pijačo, časopise, kar ga dela vsaki dan slabšega. Vse zastonj! Za prošnje in lepe besede ne mara, za grde če manj, tepsti ga ne morem, je že prevelik. Nesrečna mati! Mesto milega, v božje skrivnosti zatopljenega obličja Jožefovega, bi videli od srda spačen obraz očeta, ki bruha kletev na svojega zgubljenega sina pod domačo streho, ker mu dela sive lase. Videli bi sina, ki meče srpe poglede zdaj na očeta zdaj na mater, kakor bi hotel reči: Saj mi zastonj pridigata nisem več otrok. Vidva sta se izživela, jaz hočem šele začeti. Non serviam, ne bom služil, ne bom ubogal. Ne morem vam predočiti te podobe. Kajne saj mi je ni treba? Življenja oder vam nudi dosti, preveč, živih prizorov te vrste, ki vsako mrtvo podobo zasenčijo. O a umevno je, če v takih družinah ni odmeva angeljev. Ako bi bili, bi peli otožni Miserere. Smilita se mi oče in mati, ki imata v teh živih prizorih tako žalostne vloge. A dovolite mi vprašanje: Kdo je kriv? Matere rad vam verjamem, da zdaj vaše prošnje malo pomagajo, šiba bi pa celo nič. Prepozno je! Toda ali niste morda same kriva, da je prepozno? Tudi ti vaši sinovi so bili enkrat angeljčki. Niste li same vzrok, da so jim v teku let rogovi zrastli? Sprašajte si malo svojo vest, če jih niste morda kot otroke preveč cerkljale, jim vse dovolile, vse dale, tako, da so oni vas vodili, ne ve nje. Morda ste s svojo potuho celo očetovo šibo prestrezale, da ni mogla njih trme v kali zadušiti? Vam niso li radi tega čez glavo zrastli? r Očetje tudi vam verjamem, da vam take podobe, v katerih naj bi živelo vaše ime in vaš spomin, ne ugajajo. Pa oprostite, če tudi vas vprašam: Niste li sami zakrivili, če so tako slabo izpadle? Jih niste morda pustili rasti, kakor rasto trte v zapuščenem vinogradu? Mesto da bi jih pridno obrezavali in trdo privezavali, ste jih pustili, da so zdivjali v divje poganke in se obesili k tlom ? O, ali vam ne pravi vest, da ko bi bili vi takrat, ko je prva kal hudobije pognala, mesto da ste hudiča z belcebubom izganjali, pri j el i za šibo, ter jim z njenim spremljevanjem j^ovedali lepo zgodbo o Jezusovi pokorščini, bi se vam zdaj hudič ne smejal tako porogljivo iz njih kljubovavnega obraza, češ, prepozno spoznanje. Tako se to, kar so stariši v najzgodnejši mladosti otrok zamudili, zagrešili, že tu maščuje, v prvi vrsti nad njimi samimi, potem pa tudi nad družbo. Še nekaj vam imam povedati. Gotovo ste že slišali ali brali, da kadar izbruhne kaka nova nalezljiva bolezen, kakor je bila n. pr. španska, so vsi zdravniki na nogah, da bi našli njen bacil, njenega provzročitelja. Vedo, da kakor hitro se jim to posreči, bodo imeli tudi njegovega uničevavca, ki bo bolezen v njeni kali zadušil in ji tako iztrgal nadaljne žrtve. Več takih nalezljivih bolezni tudi danes razsaja po svetu. Naš vrhovni, od Boga razsvitljeni dušni zdravnik na Petrovem stolu, papež Benedikt, je pred kratkim ugotovil pet takih bo-leznij. Na ]>rvem mestu imenuje zaničevanje postavne avtoritete, oblasti. Non serviam, ne bom služil, ne bom se pokoraval, ta bojni klic prvega revolucionarja bel cebuba, se danes glasno čuje iz družin, društev, župnij, narodov, držav, delov sveta, od vsepovsod. Bolezen je tu, preočitna je, da bi se dala prikriti, j A kje je bacil, provzročitelj ? Stariši, ki ste zamudili vzgojo svojih otrok, ne zamerite mi, če vam bom vašo rano povečal, saj le zato, da bi jo ozdravil. Vi ste baci-lonosci! Vi, ki niste pravočasno začeli učiti svojih otrok pokorščine, ste za zrevolucijonirano sedanjo družbo dobavitelji surovega materijala, ki ga ona z lahkoto pripravlja za svoje prevratne namene. Ko bi vi pravočasno naučili svoje otroke ubogati Boga in radi Boga vas, kakor tudi vsako drugo postavno oblast, bi revolucijo, ki danes tako grozeče steguje vrat, v kali zadušili. Stariši, morda še ni vse zamujend. Gotovo nimate samo Kajnov v svojih družinah, ampak tudi Abeljne, take, ki se vas še za roko drže in vam molče govore: Ata, mama, peljita me kamor hočeta! Saj te, ki so še kakor vosek, vzgojita tako, da bomo mogli, če eden ali drugi pred vami umrje, na grob dati za otroka najlepši nagrobni napis: In jima je bil pokoren. X 4444»44"444»44»4»44»444»44«44 LILIJA IZ RAJA. K. 2.—VELIKA ŽRTEV. S kako prijetno vonjavo napol-* njuje v spomladnem dnevu razcve-tujoča se lilija cel vrt, kjer raste! Vsak, kdor stopi v njeno bližino, začuti nehote to prijetno vonjavo, se ozre nanjo in se zveseli njenega snežnobelega krasnega cveta. Tako je tudi Marija, ki je že pred rojstvom tako skrivnostno napolnjevala vsa srca, ki so prišla v njeno bližino z neko posebno milino, z nekim posebnim mirom, sedaj, ko se je vidno razcvitala v hišici svojih starišev v Nazaretu, širila neko nebeško tolažbo v vseh srcih, ki so se ji približala. Krotka, mila, krasna kakor nebeška lilija, je cvetela in razveseljevala vse, ki so jo poznali. Se celo tujci, ki so slučajno prišli v njeno bližino, so začutili ta njen čudoviti vpliv. Vsa slaba nagnenja ali slabe misli so takoj prešle iz src. Vsako srce tudi drugače trdo in mrzlo, se je ogrelo in začelo čutiti nekako čudno pri-čujočnost božjo. Njen obrazek je bil v resnici lep! Njene oči so bile velike in nedolžno mile. Njeni lasje so bili lahno kostanjevi. Posebno značilna pa je bila cela njena postava, cel nastop in izraz obraza, ki je bil posebnoj ljubeznjiv in čist. Kdor jo je enkrat videl, ostala mu ie ta prekrasna deklica tako globoko v spominu, da je še dolgo pozneje videl v duhu njeno lepo podobo pred seboj in srce je vsakega tako čudno vleklo nazaj v njeno bližino. Dasi je bila Marija deklica, ven- dar pa se je kmalu pokazalo, da je tako različna od drugih otrok. Iz njenih očij je odsevalo nekaj več, kakor samo navadna otroška nedolžnost in čistost, nekaj globokega, veličastnega, resnega. To je čutila posebno njena mati Ana, ko jo je imela pred seboj v naročju in jo je učila raznih stvari iz svetih knjig, To je čutil Joahim, ko jo je učil či-tati iz starih zavitkov svetega pisma. Ako je Marija trgala rožice po livadi, ali ko se je igrala ob potočku z žuborečo vodo, ko je gledala proti nebu sinje oblake ali dalje v neizmerne nebeške višine, ko je pobirala mladiče ptičkov, ki so prerano padali iz gnezda in niso še znali dovolj letati, zdelo se je vsakemu, kakor da vidi to dekletce vso naravo popolnoma drugačno, kakor so jo videli vsi drugi otroci, da, celo vsi odraščeni. Kakor bi bila či-tala o velikih čudežih v knjigi narave, preglobokih, da bi se mogli izraziti z navadnimi črkami in besedami. Vzgojevana od tako svetih starišev, sama obdarjena s tolikim notranjim znanjem, klečala je pogosto Marija sama kje v kakem skritem kraju in hvalila dobrega Stvarnika, ki je tako veličasten celo v najmanjšem koščeku svojega stvarjenja. Tako je preživela svojo najnežnej-šo mladost čudovito, nedolžno srečno. V tem je prišla prva senca, ki je to nebeško srečo nekoliko zasenčila. Nekega dne je natrgala zopet šopek nežnih cvetk, jih povila v lep šopek in počasi korakala po stezi črez polje. Tu opazi malega dečka, ki je sedel ob stezi in britko jokal. Takoj je bilo ganjeno njeno srce. "Kaj pa je? Zakaj se pa jokaš?" ga je vprašala. "Moja mama mi je- umrla!" je odgovoril deček in še bolj zajokal. "Mama ti je umrla?" Marija še ni videla smrti. Besede uboge sirote so jo pretresle. Sočutno je obrisala solze z oči ubogemu dečku in ga potolažila, kolikor je mogla. Ni pa šla dalje, temveč se je takoj obrnila proti domu in šla k materi. Začela jo je izpraševati. Ana ji je ponovila zgodbo o padcu Adama in Eve in o kazni za ta greh, katera je zadela prve stariše in po njih nas vse, ki smo njih potomci. Deklica Marija je prebledela in streslo jo je, ko je mislila na to, kar je čula o bolečinah, o smrti, o trpljenju, o revščini in nesreči, katera vlada na svetu. In v tem ji je Ana začela pripovedovati tudi o čudoviti obljubi, katero je dal Bog — o obljubi Odre-šenika in da je čas, ko ima ta Odre-šenik priti, že tukaj, saj, kakor vsa prerokovanja govore. "O, kako je dober naš Bog! O, kako dober je naš Bog!" je ponavljalo sveto dekletce v navdušenju in ginjenju nad tem, kar ji je dobra mamica tako lepo in tako živo pripovedovala. Ana je ljubeče uprla vanjo svoje oči. Kolika sreča je tako blizu nje! Toda takoj jo je premagal čut bolečine ! Kako nevredna sta oba, o-na sama, Ana, kakor tudi Joahim, da imata tolik zaklad poleg sebe. Ko je pozneje o celem dogodki^ pripovedovala svojemu možu Joa-llimu, tresli ste se ji roki. Bila je razburjena. "Prav nič bi se ne čudila, ako bi nekega lepega dne to sveto detice izginilo od naju", je rekla žalostno in v strahu. Joahim jo je pogledal začudeno, pa vendar ni nič rekel. "Njeno obnašanje je angelsko. Kadarkoli se ji približam, začutim vselej neko visoko spoštovanj e do tega deteta ..." Solze so ji zalile oči. Joahima je to ganilo. Ni rekel besede, ker je čutil isto, kakor njegova žena. Stisnil ji je samo roko in odšel molče v notranjo sobico, kjer je padel na svoja kolena in se zatopil v molitev. Na svoji hčerki je opazil tudi on tako jasna znamenja posebne božje milosti in naklonjenosti, da je prosil Boga samo razsvetljenja, kako naj ravna s tako čudovitim detetom in kake namene ima Gospod ž njo. Prav kakor je rekla Ana — nobeno navadno običajno dete bi ne moglo na sebi nositi tako čudovitih znamenj! To dete ne more biti navadno zemsko dete, temveč je nekaj več! ... Poleg vseh teh nadnaravnih znamenj, katera so se razodevala nad deklico Marijo, je pa dekletce pridno opravljalo svoja dela, prav kakor vsaka druga deklica njenih let. Pomagalo je mami pri njenem vsakdanjem delu, kolikor so ji pač njene male m~či dopuščale. Ko je nekega dne tako opravljala svoje odkazano ji delo, zapela si je del psalma, katerega jo je naučila dobra mama. Joahim je čul na drugi strani hiše ta nedolžni glasek. Ustavil se je pri svojem delu in poslušal, Solze veselja so se mu utrnile v očeh. Po tihoma je prišel bližje, da bi bolj natanjko čul ta ljubeznjiv glasek svojega nedolžnega otroka. Ko je tako poslušal se mu je glava sklonila globoko na prsi. Ana ki je bila v hiši je opazila in se je ustrašila. "Kaj pa ti je, ljubi moj mož?" je prihitela takoj k njemu. "Ljuba Ana", je regel Joahim, "ravno prav, da si prišla". Obrisal si je solzno oko. "Neka posebna misel me navdaja že dalje časa, katero moram povedati. Poslušaj! To dete, ki nama je napolnilo najina stara leta s toliko srečo in blaženostjo, to dete nama je bilo najbrže dano od Boga samo nekako na posodo, za malo časa. Njegovo je, to vidim vsaki dan bolje in jasneje. Ali sva vredna tako dragocenega bisera, da ga čuvava? Veš, kaj mislim, midva morava dati ta dragoceni biser nazaj Njemu, ki ga nama je dal!" Ana je prebledela. Razumela je moža le predobro, kaj misli s tem. "Posvetiti jo morava službi svetišča!" nadaljeval je Joahim udano in možato, dasi se mu je videlo, da le s težavo premaguje notranje gi-njenje. Ana si je zakrila z rokami svoj obraz in zajokala. "Saj sem se že dolgo tega bala, da mi boš enkrat kaj takega povedal. In vsak večer sem Boga zahvaljevala, da še ni prišel ta čas. Da, povem ti, ljubi Joahim, da sem celo upala, da me bo Bog preje poklical s tega sveta, predno se bo to zgodilo. Toda, Joahim, ali si pa tudi pomislil na se, na naju, kaj bova sama, stara zapuščena ? Kaj nama naj zatone to krasno solnce sreče tako hitro, ko je samo tako malo let ogrevalo najini stari srci? Bojim se . . ." In zakrila si je znova svoj obraz in za-ihtela globoko. V tem je deklica zunaj na dvorišču utihnila. Gotovo je končala svoje delo in zopet pokleknila in se zatopila v molitev. Ana se je začela bati, da bi hčerka morda ne čula njenega ihtenja in da bi je to ne razburilo. Obrisala si je solze, se ogrnila v svojo ogrinjačo, in odšla v svojo sobo. Tam je sedla v kot in se prosto zjokala. Joahim je videl, kako globoko čuti uboga dobra žena izgubo tako nebeškega deteta. Miati je pač mati in Ana bi ne bila mati, ako bi tega ne bila čutila, kakor čuti vsaka druga mati. Šel je za njo se vstavil pri vratih, se naslonil na zid ob oknu in motril jokajočo ženo. Srce je tudi njega bolelo, da bi se še sam zjokal. Kaj bo on kaj lažje pogrešal to toliko zaželjeno dete? to tako nebeško tolažbo svojih starih dni? Tako ga je srce bolelo, da ni mogel spregovoriti besedice, da bi bil potolažil ženo. V tem je Marija stopila v hišo in poiskalo svoja roditelja. Obstala je pri vratih, ko je opazila očeta v toliki žalosti in mamico v solzah. "Mamica! Draga mamica!" je vskliknilo prestrašeno dete in steklo k mami. "Mamica, zakaj jokaš? Kaj se je zgodilo?" Ana je objela svoje dete in jo pritisnila na svoje srce. "O, dete, kako bi ne jokala, ko se bojim tega, kar se ima zgoditi?" Marija je lepo obrisala solze z materinih oči in jo poljubila. "Mama, kolikrat si mi govorila besede, na katere si pa sama pozabila. Ali te naj opomnim?"" Dekletce je zopet objelo svojo mamo. "Ali nisi že tolikrat rekla, da nas je Bog poslal na svet, da bi tukaj spolnih njegovo presveto voljo? Ali nisi ti že tolikrat ponovila teh besedi? In ti, ljubi oče?" in šla je k žalostnemu očetu. Ravno so zadnji žarki večernega solca poljubljali mogočne vrhove gore Karmela in dolge sence so legale po dolini in zakrivale svetlobo zlatega solnca. Enako je dolga senca srčne žalosti legla na srca vseh treh članov male nazareške druži-nice. Zlato solnce kratke a nebeške sreče je zahajalo za nje. Marija je prijela svojega očeta za roko in ga peljala k materi, sklenila je materino in očetovo roko, ter se po židovski šegi s čelom dotaknila o-beh rok v znamenje spoštovanja. "Mama! Povej, kaj vaju tako globoko žalosti?" je reklo dekletce v otroški naivnosti. "Mama, takoj mi moraš povedati in ne smeš mi skrivati!" Ana je videla, da je sedaj ugodni trenotek, da svoji hčeri pove vse. Marija je poslušala mirno, da je mati končala svoj govor. Na to je pokleknila, pokazala proti nebu in rekla: "Mamica! Oče! Bog, ki je dal to misel v vajina srca, vama bo dal tudi moči, da bosta voljno prenesla žalost in žrtev, ki je ž njo spojena !" Te besede so bile za materino srce, kakor hladeči balzam. — Obrisala si je solze z oči in rekla polglasno: "Prav praviš, otrok.— Bolj prav je, da se veselim tako dobrega otroka, kakor da se žalostim zanj. Ali ni moja dolžnost, da se uklonim božji volji in da sprejmem to žrtev?" Vsi trije so pokleknili in goreča molitev je vskipela iz vseh treh src proti Bogu, molitev večerne žrtve, žrtve ljubezni in udanosti. Ravno je zadnji solčni žarek padel skozi okno in posvetil na to klečečo dru-žinico, kakor bi se celo mrtvo solce radovalo nad njo. Nekoliko dni potem, je res odšla družinica, Joahim in Ana z Marijo proti Jeruzalemu. * * * Sorodniki Joahima in Ane so želeli iti z njimi v Jeruzalem za to slavnostno priliko. Dasi sicer niso vedeli za skrivnostni pomen posvetitve te deklice Bogu, vendar pa je bila čast za celo rodbino, ako se je kako dekle posvetilo in darovalo službi Bogu. Prav tedaj se je pa že bližala deževna doba, ki je jako neprijetna za one kraje. Sicer je še lepo solnce sijalo, ko so zasedli vsi potniki svoje konje in se kakor karavana razvrstili iz mesteca po ozki poti, katera pelje črez Karmelsko pogorje proti svetemu mestu. Niso bili daleč od mesta, ko se je stemnilo in so črni oblaki zakrili nebo. Dež se je vlil. Prišli so ravno do gostega hrastovega gozda, čigar bahate veje so jih vsaj deloma branile pred dežjem. Obzorje je bilo temno in oblačno. — Na južni strani je bilo mestice Na-zaret obdano od gorovja. Gora Karmel se je dvigala na eni strani kakor visoka obrambena stena mesta. Vsled deževja so pa mali potočki narastli v večje potoke in potoki v deroče reke, tako da so morali na več krajih iti daleč na o-kolu, da so mogli naprej. Posebno reka Cison je narastla in preplavila cel okraj, prav kakor je pred leti, ko so bile Sisarove čete premagane prav na tem mestu. Ko so pa slednjič dospeli na rob tega pogorja in so imeli precl seboj na eni strani sredozemsko morje in na drugi ravnino, začel je pihati toplejši veter, ki je kmalu pregnal tudi oblake. Spomladanska narava je dišala Prerok pravi: Glej devica bo spočela ... v prijetnem vonju. V tem so opazili na desni strani Veliko Jezero, Sredozemsko morje v vsej njegovi lepoti in veličastvu. Celo obzorje je žarel o od solnčnih žarkov, ki so se pravkar prikazali izza oblakov. "O, poglejte, kako krasno! Kako krasno! O, kako krasen mora biti še le Oni, ki je vse to ustvaril! Kako je morala biti krasna narava pre grehom!" In videlo se je, da se je Marija zatopila v molitev. Na tej višini se ji je zdelo, da je toliko bližje Njega, katerega ljubi njena duša. Pot iz Nazareta v Jeruzalem je nekako osemdeset milj dolga. Skoraj cel teden je vzelo tej karavni, da je prišla pred mesto Jeruzalem. Ko so je ugledali, so vsi pokleknili na zemljo in zapeli slavospev Bogu v zahvalo. Drugi dan so šli notri skozi Efrajmova vrata in od tod takoj v tempelj. Prav tedaj je pa opravljal svojo službo Zaharija, daljni sorodnik A-ne. Niti Ana, niti Joahim mu nista sporočila, da nameravata priti. Toda ko so prišli v tempelj, jima je prihitel vesel nasproti. "Pričakoval sem vaju!" je rekel in stegnil roko, kakor v blagoslov. "Neki deček, lep kakor angel luči, je prišel k meni in mi povedal, da prihajata. Takoj sem vama hitel naproti. Ana in Joahim sta se začudeno spogledala in nista mogla takoj ničesar odgovoriti. — Vendar te besede so ju potrdile, da sta spolnila samo voljo Božjo, ki je zahtevala, da sta pripeljala svojo hčerko v dar Gospodu. Pri darovanju device v svetišču, je bila navada, da so darovali tudi jagenčka ali dva goloba. Dva goloba sta bila daritev za uboge, mej katere sta spadala Joahim in Ana. Golobčka sta bila zažgana na oltarju sprave v pričo vseh sorodnikov in sosedov mlade device. Ko je kadilo zgorelo na oltarju, položila sta Joahim in Ana zadnjič svoji roki na Marijo in se poslovila od nje in vsi sorodniki so jo poljubili. Na to je dete dalo slovo sorodnikom in šlo skozi pozlačena vrata pred del svetišča, ki se je imenoval "Sveto", kjer je imela opravljati službo večnemu Bogu in Mu posvetiti svojo mladost. Tempelj je odseval zlata in krasote in je stal mogočno na svojih podstavah. Od daleč se je čula godba, posebno ko so se odprla vrata, ki so vodila v ta del templja. Otroška postava deklice je vstopila skozi vrata, ki so se takoj zaprla za njo. In . . . Ana in Joahim sta ostala zunaj pred vrati zopet sama. Bil je to strašen trenutek! Nobene solze ni bilo o-paziti v njih očeh. Zakaj bi naj jokala? Saj sta prostovoljna do prinesla to največjo žrtev — za svojega Boga. Dala sta vendar svoje dete službi Stvarniku — Njemu, ki je jima je dal. Res ljubljenega de- teta ni več. Toda ali ne bo to-lažilna že sama misel, da njuno dete služi Bogu? Vendar zastonj je bilo. Strašno ju je srce bolelo. Vendar ali nisti ti dve sveti srci ostali pri hčerki v svetišču? Da, vsaj v svoji veliki žrtvi! Dete je tu, tudi materino in očetovo srce, kje more biti drugje, kakor pri detetu? Obrnila sta se in tiho odšla iz templja. Pot nazaj domov je bila mirna. Oba sta večji del pota nazaj molčala. Res se je videlo, kako jima pogosto uhaja pogled nazaj, nazaj proti templju, kako jima korak zastaja, kako se hoče noga s silo obrniti nazaj, nazaj proti templju . . . Vendar . . .? Saj sta tako radovolj-no prinesla to žrtev Vsemogočnemu!? Saj hčerka služi Bogu . . .?! Prijatelji in sorodniki so opazili to veliko žrtev. Poteze obraza o-beh so jima jasno pričale, koliko trpita radi nje. Niso ju zato veliko motili. Tudi oni so večinoma molčali. Zato so pa hiteli, kolikor se je dalo, da bi mati in oče bila prej ko preje zopet sama, da bi drug drugega tolažila in krepila. In ko sta slednjič Joahim in Ana zopet stopila v svojo revno hišico, do sedaj tako bogato, ker je krilo tolik biser, tolik zaklad vsemogočnega Boga, sta se spogledala. Hi ša je bila tako prazna! prazna . . .! Manjkalo je zlatega solnca . . .! Solze so jima zopet silile v oči ... Toda, ne... ! Saj sta tako z veseljem prinesla to žrtev! Da, res, toda s toliko srčno bolečino. Ko bi bila Marija navaden običajen otrok, kakoršni so drugi, da, o potem bi se ne bila mogla premagati, da bi ne se ne udala vsej sili srčne boli in bi ne žalovala in jokala za njo. Toda, kar sta izgubila, saj ni bilo njuno! Saj je bilo božje! Saj sta jo dobila samo za nekoliko časa?! — * * * Mogoče smo tudi mi že sami ke-daj doživeli kaj enakega ali vsaj podobnega v svojem življenju. Morda je prišla tudi na nas milost božja in nas razsvetlila, ogrela nam srce in dušo. Sreča nas je doletela. Toda takoj na to pa je tej sreči sledila strašna tema nesreče in žalosti in poskušenj. Kako smo tedaj čutili? Da, nesreča je bila toliko težja, ker je sledila solnčnim srečnim dnem. Angeljsko čista Marija je bila kakor tak svetel žarek nebeške luči za Joahima in Ano. Toda njena zgu-ba . . . o, kako strašno sta jo občutila. Bila jima je svetlo žareča zvezda, kako naj bi sedaj ostala brez nje? O, ko bi bil tudi ti, dragi čitatelj, tako srečen, da bi tako nebeškega gosta smel imeti v svoji hiši samo en dan! O, ko bi vsaj eno uro smel živeti skupaj s Kraljico Angelov! Ko bi samo eno uro smel zreti v milo obličje tako svetega, tako milega, tako nebeško lepega bitja, kakor je bila Marija, Mati božja! Ne, ko bi naša srca smela preživeti v njeni nebeški bližini samo eno minuto ... o, to bi bila sreča, radost, veselje, ki je na premore celi svet? . . . Joahim in Ana sta pa vživala to srečo ne nekoliko minut ali dni, temveč več let. Dihala sta ozračje nebeško, ozračje nebeške nedolžnosti, nebeškega miru in nebeške čistosti . . . Vendar Bog jo je zahteval od njiju za se. Ubogala sta ga in mu jo dala. Toda ni pripustil, da bi dolgo nosila bol tolike žrtve! Ne, prevelika je bila . . .! Ne dolgo po tem ju je poklical k sebi . . . ! (Dalje prihodnjič.) Ljubljana, Jugoslavija. — Naj Vam voščim za novo leto obilno pomoč iz nebes, da ostanete pogumni in da svoje lepo kulturno delo vspešno nadaljujete .. . Pri nas nismo nič kaj veseli. Nad 600 tisoč Slovencev smo izgubili. Meje kraljestva še niso določene. Ustavo-tvorna skupščina sicer zboruje, toda bojim se, da nam ne bo dala najboljše ustave. Molimo in delamo in smo na vse muke pripravljeni. Z Bogom! Udani Anton Bonavctrca, škof. 1I1MIII1II M. Elezabeta. BRŠLJAN. Kakor dete mater sladko ti oklepaš zemski prah, tu ovijaš skalo gladko, tam slabotni gozdni mah. Kaj če tulijo vetrovi, bliskov, strel se ne bojiš; naj se trgajo bregovi, da le zemlje se držiš. Še tesneje, še topleje duh se moj oklepa nje, ki najbolje me umeje, ki pozna me prav v srce. Tisočkrat jo kličem "Mati", pravim, da otrok sem njen; stoinstokrat v zarji zlati išče jo pozdrav iskren. Stez samotnih, dni viharnih, križev, ran se ne bojim, saj pri njej v rokah sem varnih, v vekov vek je ne pustim. BOŽIČNI DAROVI ZA AVE MARIJO. 1. Po $10.00 sta darovala: Rt. Rev. J. Buch, N. N. Beaty, Pa. 2. Po $5.00: John Lovšin, N. N. Forest City. 3. $3.00: Antonija Glatz. 4. Po $2.00: Kristina Zakrajšek, Marija Otrin, Mrs. Pavlich, Mar. Toplic, M. Pevhne, Mar. Vehovec, Štef. Jenko, Mar. Bulič, Prim. Skumavtz, Mat. Kremefcec, Mar. Veniš-nik, John Seitz, A. Gregorič, John La-mut, Rev. Fr. Xav. Mažir, Mary Berdi-da, Rev. Jos. Tomšič, John Šiška, Jos. Vidmar, Marko in Ana Bluth, John Poz-dertz, Jos. Lesjak, Frančiška Bučar, John Sheblak, Frank Cvctič, Ivana Korn, Martin Jurčič, Ant. Marija Završnik, Ter. Lubi, Frank Prime, Franc Volk, Alojzija Kastelic, Karol Schweiger, John Gabor, Frank Ivančič, Jos. Intihar, John Mi-helič, Kat: Sekol, Mih. Šepec, Mar. Ger-šich, Frank Sajovic, Alojzija Vrhovtz, Ana Clementz, Frančiška Baraga, Frances Žirovnik, Kati Kolar. (Dalje.) Z MOJIH POTOV V AMERIKO. Morda bi me bili ti in še mnogi drugi sladko-otožni spomini močnejše privezali na domače kraje in o-grenili ločitev, da ni tega preprečila znana starokrajska neotesanost nekaterih mojih sopotnikov. Ne bom navajal, ker ni za javnost. Rečem samo, da so njih opazke takoj potrgale nežne vezi, s katerimi so me ti spomini začeli vezati na domače kraje. Bogu in vam dobri ameriški Slovenci, — ne tujcu, ki nas itak preveč zaničuje,—bodi potoženo, da se danes v Sloveniji duhovski ali redovni osebi ni voziti z večernimi vlaki iz Ljubljane. Komunistično-socijalistična sodrga, ki se koti po naših tamkajšnih delavnicah, komaj čaka, da zlije svojo gnojnico, ki je ima cele golide pripravljene, na kakega tacega. Morda so prej kaj kolikor toliko pametnega govorili, ko vstopi duhovnik ali redovnik, takoj obrnejo govor in človek misli, da je zašel v najgrši svinjak. Da je mnogokrat tudi nedolžna mladina vmes, ki jo lahko za celo življenje zastrupijo, to jim ni mar. Pri mnogih je ta surovost morda res bolj na jeziku kot v srcu, a so žali-bog tudi do dna pokvarjeni mej njimi. Priča temu je slučaj, ki sem ga malo prej doživel. Z večernim vlakom sem se vozil proti Kamniku. Kar sem na tej poti slišal, presega vse meje dostojnosti in človečnosti. Vozeč se proti Ježici, smo zapazili, da ondi gori. Ni treba, da bi bil kdo dober kristijan, zadostuje, da je res človek, s sočutnim človeškim srcem, pa se mu morajo nesrečni ljudje, ki na jesen, ko imajo vse spravljeno, pogore, v srce smiliti. Ali menite de so se tem krščenim zverinam? Cel čas, ko smo opazovali žalosten prizor, so zbijali razne neumestne in umazane šale, nanašajoče se na požar. To celo tisti, ki so ondi izstopili, toraj sosedje nesrečnega. Ko se je na Homcu zadnji kup gnoja skidal z vlaka, sem dejal sam sebi: Blagor v ti, ker greš v Ameriko ! Še drugi jako značilni prizor sem malo prej doživel. Na praznik Marijinega rojstva smo imeli v mojem rojstnem kraju, sv. Gora nad Litijo, žegnanje. Dasi splošno nisem rad v domačem kraju sprejemal takih opravil, ker domačin ni priljubljen prerok, za slovo sem pa vendar sprejel. V vlaku sem imel za družbo mlad par, ali zvezan aH ne in kako, ne vem. Vem pa, da sta saj v enem oziru skupaj spadala, v surovosti. Zopet in zopet sta bolj na tiho katero uganila, na kar je ona mene pogledala in se hudomušno smejala. Ko sem opazil, da vse to meni velja, sem šel, ne da bi kaj rekel, ven na hodnik. Kar je bilo pri tem posebno značilnega, je bilo to, da je bila dotična ženska ravno tja namenjena, kakor jaz, na božjo pot- Nisem se mogel zadosti naču-diti, ko sem jo na praznik, po cerkvenem opravilu, zapazil iz zakristije, kako po kolenih pleza okrog al-tarja Matere Božje. V dno duše me je zabolel ta žalostno-smešni katolicizem, ki ga je v našem starem kraju precej. Zjutraj z Bogom, popoldan z vragom. Deloma je tega kriva stara naša Avstrija, ki je bila že dolgo le bolj po imenu katoliška, deloma tudi naša lastna katoliška akcija, ki je plula bolj na široko kot na globoko, veliko seve tudi svetovna grešnica — vojska. Vem, da niso vsi taki. O, je še veliko zlatih, globoko vernih src mej našimi rojaki v starem kraju, posebno po deželi, od katerih mi je bila ločitev težka, samo preskromna so, mejtetn ko se pokvarjena in propadla šopirijo. Je pač res, kar pravi pregovor: Ko si dobro šele čevlje obuva, je hudobija prišla že okoli sveta. Ob razmišljanju o naših senčnih in solnčnih straneh smo došli na Zidani most, kjer se nas je lepo število prihodnjih Amerikancev presedlo na zagrebški vlak. Od tu dalje do hrvatske prestolice sem imel pa zanimivo družbo, enega hercegovskega duhovnega tovariša, ki se je vračal iz Slovenije, kjer je proučaval našo organizacijo, ter enega tajnega srbskega policista, kar sem šele pozneje spoznal. Ker je bil ravno takrat koroški plebiscit na obzorju, sva ga imela tudi s tovarišem duhovnikom na krožniku. Jaz sem glede izida zastopal bolj pesimistično ali črnogledo mnenje, kakor glede vseh vprašanj naše bodočnosti, vsled česar so me imeli tisti, ki so samo najboljše pričakovali, za avstrijaka. — Oni Srb, ki je takoj povedal kaj je po narodnosti, ne pa kaj je po stanu, je bil glede izida plebiscita optimist, poln najboljšega upanja. Sicer tudi on ni mislil, da bo ta ko sijajen, kakor ga je časopisje napovedovalo, vendar ni čisto nič dvomil nad našo zmago. Pravil je, da je prav v zadnjem času prepopoto-val vso slovensko Koroško, govoril z izobraženimi in priprostimi, da ima zveze z najvišjimi krogi naših okupacijskih čet, vsi ti da so mu zagotavljali našo zmago. Mej tem pride iz sosednjega voza poročilo, da se tam nahaja neka sumljiva oseba, ki se preveč suče okrog ene tuje suknje. Komaj se je naš Srb za par trenutkov odstranil, že sta bila dva žan-darja v našem oddelku, kaj da je. Pokazal jima je na sosednji voz. Zdaj sva s tovarišem vedela, koga imava pred seboj. Ne da bi bila silila vanj, nama je povedal svoje mnenje o nas Slovencih. Vaš priprosti narod po deželi, se je izrazil, je dober, zelo dober, le pečat bivše sužnosti ima še na sebi. Vsakega tujca ima za sovražnika, ki ima za hrbtom skrit bič zanj, zato se obnaša proti njemu ne-zaupno, kakor pes, ki kaj sluti. Va- _ še razumništvo je pa zelo pokvarjeno, kar se kaže posebno v njegovi protiverski in protiduhovniški gonji. Pri nas ni tistega razpredenega verskega življenja kot pri vas, da bi ljudje vsaki dan v cerkev hodili. Samo ob nedeljah. Vendar je toliko verskega čuta mej nami, da popa kot predstavnika vere nihče ne zaničuje, ampak ga kot tacega spoštuje. Tega vaše razumništvo ne pozna. En posebno značilen slučaj glede tega sem sam doživel na gorenjski železnici. Na neki postaji opazim, da gre vaš duhovnik proti našemu vozu, v katerem sta bila še dva druga civilna gospoda. Tudi onadva sta ga opazila. Hitro skoči eden k vratom in jih zapre, da bi duhovnik ne prišel v naš oddelek. Ko jaz to opazim, jih res pri-šlemu gospodu odprem. Ker se ga na ta način nista mogla znebiti, sta začela udrihati čez "farje". Opazivši, da njegova navzočnost ni ljuba, je duhovnik vstal, da odide v drug oddelek. Jaz skočim k njemu, ga pri-mem za roko in mu rečem naj ostane, da bom že jaz poskrbel za red. Ostal je. Da bi vi videli kako sta ona dva skočila pokonci, kot dva razjarjena petelina. Jaz ju najprej mirno pozovem k redu. Ker sta se pa le petelinila, odkod meni ta pravica, potegnem revolver in odločno zahtevam mir za mirne ljudi. Še sta se nekaj vsajala, dasi že bolj ponižno. Meni je bilo pa zadosti njune surovosti, pokličem svoja o-rožnika in ju ukažem ven vreči, kar se je zgodilo. Ta slučaj je za nas Slovence ja-ko podučen, zlasti za takozva-no inteligenco, ki se tako rada samozavestno trka na prsi, češ, tri sto let smo pred Srbi v kulturi. Ne pravim, da v gotovem oziru to ni res. Rečem samo, da bi po vojski, v kateri je oboževana evropska kultura dobila red "popolnoma nezadostno", lahko malo bolj previdno govorili. Glede srčne omike, in to je najbistvenejši del prave, popolne omike, je velik del naše bahave inteligence, o podivjanem delavstvu tu sploh ne govorim, daleč za Srbi. Še o tem in onem smo se pomenili s prikupnim Srbom, da sami nismo vedeli, kdaj smo prišli v hrvatsko prestolico. Ker je bilo že sredi po poldneva, na lovljenje podpisov ta dan ni bilo več misliti. Vsedem se tedaj v voz električne cestne železnice, ki me je potegnila do res krasnega Jelačičevega trga, odkoder je še kakih pet minut do frančiškanskega samostana, kjer sem vedel, da me čaka bratski sprejem za čez noč, dasi se nisem prej naznanil. To je bila za tiste dni zelo velika dobrota. Marsikateremu bodočemu Amerikancu, ki se je namenil iz istega vzroka tja, kot jaz, je ravno vprašanje prenočišča delalo največje skrbi. V Belgradu, Zagrebu, Ljubljani, sploh po mestih, je bila silna stanovanjska stiska. Reveži, in ne največji, so morali stanovati po vagonih. Vsaka vlažna in temna luknja je bila dobra, samo če so jo našli. Premožnejši so ponujali po časopisih tisoče tistim, ki bi jim preskrbeli stanovanje. Seve, da so bila pri tej stiski tudi hotelska in gostilniška prenočišča vedno zasedena. V velemesto in Zagreb se šteje mej te, se nameniti, pa ne vedeti, bom li kje dobil prenočišče ali ne, to pač ni prijetna stvar. Mene, kakor rečeno, te skrbi niso mučile. To je tudi ena solnčnih strani zlasti našega reda. Kamor pridem, najdem svoje redovne brate, ki me bratovsko sprejmo in po bratovsko z menoj dele, kar imajo. Kaka dobrota je to, sem se imel priliko že nekaj let pr