Jos. Spilka
BOBENČEK
(Podkarpalska pravljica)
ŽIVELA STA DVA BRATA; EDEN JE BIL ZELO BOGAT, DRUGI REVEN KAKOR CERKVENA MIŠ, SAMO OTROK JE IMEL KAKOR SMETI, SAM VEČ NE VEM, KOLIKO JIH JE BILO, AMPAK DO DUCATA JIH NI DOSTI MANJKALO, MORDA JIH JE BILO CELO VEČ. ZASKRBLJENI OČE NI VEDEL, KAKO BI VSO TO SVOJO LAČNO  DRUŽINO  NAKRMIL.
IN KER JE BILO 2E TAKRAT TEŽ-KO DOBITI DELO,   JE HODIL REVEZ
V    GOZD    NABIRAT    GOBE.     VSAK DAN JIH  JE NOSIL POLNO KOŠARO DOMOV,      MATI    JE    KUHALA     IN PRAŽILA.
KO HODI TA OCKA NEKEGA DNE SPET PO GOZDU, SREČA BRADA-TEGA STARČKA, KI MU BR2 VOSČI DOBER DAN IN  GA VPRAŠA:
»KAJ PA IŠČETE TOD,   BOTER?«
»GOBE, OČE, GOBE!«
»ZA KOGA?«
»ZA VSO RODBINO. REVNI SMO, OTROK PA IMAMO POLNO HISO. KER JIH NIMAM S ČIM PREŽIVLJATI, JIM NOSIM VSAJ GOBE.«
STARCKU JE BIL SKRBNI OCE VŠEČ; ŠE NEKAJ CASA SE JE Z NJIM POGOVARJAL, NATO PA MU JE RE-KEL, DA MU BO DAL NEKAJ ZA SPOMIN.
»NA, DOBRI ČLOVEK, TALE BO-BENČEK! DOMA ZABOBNAJ — IN KONEC BO LAKOTE!«
MOŽ SE JE LEPO ZAHVALIL IN ODSEL DOMOV.   KOMAJ JE VSTOPIL
V   HIŠO,   SO   GA  OBKOLILI OTROCI: »OCKA,   OCKA,   KAJ  SI  NAM. PRI-
NESEL?«
»TIHO, MALČKI!« JE VELEL OCE. »ZDAJ BOSTE NEKAJ VIDELI!« IN ZABOBNAL JE.
KO BI VI TO VIDELI! KOMAJ JE BOBEN ZAROPOTAL, ŽE JE SKOCIL IZ   NJEGA   OKROGLOLIČEN   KUHAR
V   BELEM   PREDPASNIKU    IN   Z   VI-SOKO    BELO    CEPICO     NA    GLAVI: »KAJ  UKAZUJETE,   GOSPOD?«
REVEŽU OČETU JE SRCE KAR ZA-VRISKALO. OBLIZNIL SE JE IN DEJAL:
»POŠTEN ZAJTRK ZA VSO ROD-BINO!«
»PROSIM!« SE JE PRIKLONIL DEBE-LUŠČEK, IZGINIL V BOBEN, ,SE TA-KOJ SPET IZ NJEGA VRNIL TER ZAČEL IZLAGATI NA MIZO VSE MOGOCE JEDI, AMPAK SAME DO-BROTE! NALO2IL JE POLNO MIZO SKLED IN KROŽNIKOV. IZSTRADANI OTROCI, MAMA IN OCE SO SE BREZ OKLEVANJA LOTILI DOBRIH REČI IN JEDLI, DA SE JIM JE OD UST PRAŠILO. NITI NA SVATBI NIMAJO NIKJER TAKE POJEDINE! IN KO SO POZAJTRKOVALI, JE URNI KUHAR SPET VSE POSPRAVIL V BOBEN IN NATO ŠE SAM ZLEZEL VANJ. BO-BEN SE JE ZAPRL IN BIL ZOPET KAKOR PRAV NAVADEN BOBENCEK.
KO PA JE BILA DRUŽINA SPET LACNA — IN TO JE BILO ZVEČER — JE KUHAR DEBELUH PRIPRAVIL NO-VO GOSTIJO. IN DRUGO JUTRO SPET   IN   OPOLDNE   TUDI!
LAHKO   SI   MISLITE,   DA   JE   BILO
V  TAKO LEPIH CASIH NEPRESTANO VESELO V HISI.   VSE SE JE SMEJALO IN   PREPEVALO.    KMALU   PA   SE   JE ZAČELO VSE TO CUDNO ZDETI BO-GATEMU BRATU NASEGA REVNEGA MO2A.   IN PRIŠEL  JE  NEKEGA  DNE
V   HISO,    ČES,    KAR   TAKO   NA   PO-MENEK.     IN   GOVORILI   SO    TO   IN ONO;      BOGATI    BRAT    JE    ZNAL SPRETNO    VSE   IZVEDETI,    KAJ    JE
S TISTIM ČAROVNIM BOBENČKOM. ZAČEL JE BRATA NAGOVARJATI, DA BI MU GA PRODAL.
»PREMISLI, BRAT,« MU JE GO-VORIL NA DUŠO IN SE HLINIL, »DA JE ZDAJ ŠE VSE LEPO, DOKLER GRE STVAR V REDU — AMPAK KJE JE ZAPISANO, DA SE TI BOBENCEK NE
DOMOV IN TAM ZABOBNAL. TAKOJ JE SKOČIL IZ BOBNA DEBELI KUHAR IN STREGEL BOGATAŠU IN NJE-GOVI ŽENI KAKOR V NAJBOLJŠEM HOTELU. TAKO STA SI PRIVOŠCILA, DA SI JE MORAL POŽERUH ZRAH-LJATI JERMEN ZA PASOM, ŽENA PA PREDPASNIK.
BO POKVARIL? KAJ, ČE BOS LEPEGA DNE ZABOBNAL — PA NE BO NIČ, IN SE TI KUHAR NE BO PRIKAZAL? KAJ POTEM? NA SLABŠEM BOŠ KO PREJ. ZATO TI PO BRATOVSKO PO-NUJAM: TU IMAŠ TRI STO KRON, DAJ MI BOBENČEK, ZA DENAR PA OBLECI IN OBUJ RODBINO 1N SEBE, SAJ STE VSI ŽE POTREBNII«
TAKO DOLGO JE SILIL VANJ, DA MU JE DOBROSRCNI BRAT RES DAL BOBENČEK ZA TRI STOTAKE. SKO-PUH  JE  BR2  ODŠEL  Z  BOBENČKOM
IN TAKO JE BILO ODSLEJ VSAK DAN. KMET IN KMETICA STA SE DEBELILA   KAKOR   KRMLJENE   GOSI.
V HIŠI REVNEGA BRATA PA JE BILA ČEZ NEKAJ TEDNOV ZOPET LAKOTA, SAJ VESTE, DA TRIJE STO-TAKI DANDANES KAR SKOPNTJO KAKOR POMLADANSKI SNEG. ZDAJ SE JE REVNI OČE PRASKAL ZA UŠESI IN SE JEZIL SAM NA SEBE, KER SE JE S PRODAJO TAKO PRENAGLIL. AMPAK PO TOČI JE PREPOZNO ZVONITI . . .