Goran Vraniševič
Deleuzova jurisprudenca kot nasprotje državnega prava
Prihajajo kot usoda, brez razloga, premisleka ali izgovora; prikažejo se kot strela, preveč strašni, preveč nenadni, preveč prepričljivo, celo preveč »drugačno« da bi jih sovražili. Njihovo delo je instiktivna kreacija in vsiljevanje oblike ... to je tako, kakor je nastala »država« na zemlji. Friedrich Nietzsche
Zakaj sledimo večini? Mar zato, ker ima bolj prav? Ne, pač pa več moči. Zakaj se ljudje ravnajo po starih zakonih in mnenjih? So ti boljši? Ne, a so edinstveni in odstranjajo korenine (moralnega) razlikovanja. Blaise Pascal
Ce ne bi opravljal filozofije, bi opravljal pravo, vendar vsekakor jurisprudence. Gilles Deleuze
Funkcija, ki jo ima želja v Deleuzovi preobleki, je najnazorneje prikazana v Ka-fkovem delu Preobrazba. Na mestu, kjer je Gregorju odvzeta celotna vsebina sobe in se prilepi na portret dame s krznom ter skloni glavo proti vratom, v obupni želji, da vsaj minimalno zapolni praznino izpraznjenega bivališča, je za Deleuza blokirana želja, ki se podreja in nevtralizira ter je zavezana spominu. Dejanja, izhajajoča iz takšnih akcij, so zavezana procesu reteritorializacije. Nasprotno pa prizor, kjer sledeč nežni glasbi violine Gregor zapusti sobo in hoče splezati na
Razgrinjanje drugega prava
Kakšno pravo je utelešeno v Državnih zakonih? Pravo, ki omejuje, disciplinira, zaustavlja, podreja intezitete-sile energije in neformirane materije, ki so potencialnost celotnega življenja. Njegovemu delovanju ni lastno nikakršno ustvarjanje, dodajanje svetu, produciranje novosti, temveč je njegova pojavnost zavezana zgolj lastni konstituciji. Takšnim vzorcem se je treba zoperstaviti s premislekom o delovanju le-tega in hkratnim ustvarjanjem drugosti. Treba je dodajati, kjer pravo odvzema. Etiko nasproti moralnosti. Zeljo1 nasproti strasti. Zmožnost (puissance) proti moči (pouvoir). Vendar se je treba vprašati, kje
sestrin goli vrat, sledi iz obujene, vzkipele iskati izhode iz takšnega položaja, kjer so nam odvzeti ključi.
želje, ki je odprta za nove povezave, Rešitev, kjer potrpežljivo razstavimo ključavnico, se zdi na prvi oziroma je zavezana deteritorializiaciji.	i i ■	-vi,	i ■ , i ■ i t ■■ ■
pogled primernejša kot neposredno nietzschejansko razbijanje
vrat s kladivom. Toda primernejši pristop bi odel nietzschejansko rešitev v deleuzovsko preobleko. Ni treba razbiti vrat, temveč se je treba priplaziti pravnikom za hrbet, jim narediti neprepoznavnega otroka, ki bo namesto vrat postavil peskovnik. Kljub njegovi ograjenosti in ustrahovanju s strani Državnih aparatov je primerno za nočne nomadske pohode ustvarjalnosti.
Pravo je svojo funkcionalnost večkrat preoblikovalo, pri čemer ne moremo
govoriti o njegovem nespremen|jivem in Zarisujemo novo sliko zakona, novega pravnika, drugo danem izrazu izhajajoč iz pravniško-du-	i .■ .■ ■ .■] ■ i ■ i
. ' ' • „ , , pravo, zavezano kreativnosti in etiki, ki producira nov način hovniškega pola aparata ujetja. Podrob- ... .	. .	.	,
neje o dveh hkratnostih ujetja pozneje. živl]enla- Snovanje takšnega prava ni vpisan° v homogeno,
3	aksiomatizirano tkivo zgodovinskosti, temveč pomeni »inavgu-O specifičnosti kategorij praga in meje ..	■ i i ■	i • , •• •
pozneje	racijo, opravicenje prava, izdelovanje prava, ki sestoji iz coup
4	„	de force, performativnega in zato interpretativnega nasilja, ki
Ceprav so oblastna razmerja razumlje- samo ni niti pravično niti nepravično, in nobena predobstoječa na v obliki negativnosti, omejevanja in
cenzure, nam Foucault na primeru sek- ali sledeča pravicnost, nobeni temelji ga ne bi mogli (Mm^ sualnosti prikaže tudi drugačen pogled. jamčiti, mu ugovarjati ali ga razveljaviti.« (Derrida, 1992: 241) Sledeč njegovi misli oblast ni reducirana na molčečnost, temveč so posamezniki podvrženemi »seksualnemu mehanizmu«,
ki spodbuja in celo vsiljuje individuumu Koreografija med individuumom in pravom
govor o seksu. Tako posledično 'seksualnost ne obstaja, temveč je diskurzivna Sledeč Deleuzeu in Guattariju je ovira pri doseganju takšnega kreacija, ki nas prepričuje, da seksualnost prava utelešena v ojdipovskem zakonu oziroma izrazu »prav-
vsebuje osebno resnic°. Enako pozicijo	nika-duhovnika«2 (Deleuze, Guattari,1994: 351). Njegovo zaseda pravni diskurz, ki je zaznamovan z
,	,..„. '	„ .	preseganje je utelešeno v spremenljivi in premikajoči se politiki
vedno ponavljajočim se samonanašanjem
v razsodbi.	jurisprudence (pravo kot pravičnost) kot izrazu pragmatično-
5	,. ,	, . sti želje, »v in skozi katero se oblikuje in postane življenje« Deleuze zoperstavlja konvencionalni .	-mm i\ i i ■ t- i- i • --i i
»zgodovini filozofije« kritiko negativno- (LWsen, Murray, 2007: 1), skratka strojem želje, ki jih praksa sti, obdelovanje radosti, ki ga izražajo jurisprudence osvobaja s kreativnim oblikovanjem novih assem-avtorji, kot so Spinoza, Hume, Lucretis in blage. Za to je potrebna vztrajajoča mnogoterost linij življenja, Nietzsche.	ki vzplameni ob srečanju in sovpadanju sil, in želja družbenega
nezavednega kot strojnega prostora, kjer se producira želja. S tem se odstrani bojazen po totalizaciji specifičnih kod, ki onemogočajo omenjeno proliferacijo življenja. Za odpiranje vedno novo nastajajočih virtualnih zmožnosti znotraj kodiranih teritorijev je treba doseči združevanje intenzitet afektov do določenega praga,3 točke, kjer se preoblikuje ali razpusti assemblage in nastane novo življenje na ravni konsistence. Deleuzovsko pravo se zoperstavlja stratifikaciji, aksiomatiki prekokodiranja tokov in zagrajevanju alternativ, torej reteritorializaciji življenjskih form4 v statično polje moralnosti in legalnosti, drugače rečeno, proti totalitarizaciji in aksiomatizaciji (tudi polu fašitoizacije, ki je rezultat kontra-diktornosti političnih ciljev in vojne v kapitalističnem sistemu, kar posledično vodi v totalno vojno). Slednja prvina, ki se najvidneje izraža v kapitalizmu kot neusmiljenemu procesu deteritorializacije, vendar ne v obliki sproščanja želje, temveč prek vedno prisotnih aksiomov kot samonanašajoče prvine v kapitalizmu, je zavezana vseobsegajoči reteritorializaciji. Iz tega izhaja popolno zagrajevanje pred novostjo skozi mimikrijo, nespremenljivost in ponavljanje. Kakšne življenjske procese je torej mogoče zoperstaviti takšnemu zgoščevanju polja življenja? Ravno sama nezmožnost življenja prisili življenje. »Radosten projekt«5, ki sta si ga zastavila Deleuze in Guattari, torej ne pomeni oblike nenehnega optimizma, kateremu je zavezana retorika levice, temveč je najjasneje izražena v Beckettovi propoziciji »ne morem naprej, grem naprej« (Beckett, 1978: 176) kot vodilo takšne politike. Transformacija sveta in življenja skozi mnogoterost zmožnosti poteka ravno prek takšne ukleščenosti v nezmožnosti. Govorimo o drugem, prihajajočem pravu, ki odklanja sodbo in Državno pravo in se zavezuje mišljenju kot kreaciji novih konceptov. Eksodus iz zavezanosti prava Državnemu aparatu zaveza vojnemu stroju, ki vodi v druge assemblage, skozi vzpostavitev samega postajanja kot modela. Sam
6 K eksperimentiranju znotraj TbO ne moremo pristopiti neprevidno. Takšno
izstop pa vendarle ni indeferenten do mišljenjskih podob, saj so	divje ravnanje pripe|je do praznih
. n v i r t 11 i • ■■ -i-	organov, kaosa, brezna in destrukcije,
izvorno mesto Državne konformnosti. Lahko bi se sprijaznili z	&. ... „,.. ' .
r	medtem ko je inverzno potrpežljivosti
nep°membn°st]° m^j vendar je prav to točka, na kateri je lastno razstavljanje organizacije organov, Država-pravo najmočnejša, potrebuje prav to, »da je ne jemlje- imenovanem organizem. Podrobneje se mo resno. Kajti manj ko ljudje tretirajo mišljenje kot resno, bolj bomo tej kategoriji posvetili pozneje. razmišljajo konformno s tem, kar si želi Država« (Deleuze & 7 Želja ni lastna nam kot posameznikom, Guattari, 1994: 376). Takšni kavzalnosti se je treba zoperstaviti temveč je želja proces produkcije brez s študijem podob mišljenja in njegove zgodovine, s premikom k referenre na ^n^ost Nastopa kot olwk,
noologiji, k študiju podob mišljenja in njihove zgodovinskosti. k jamči za k°eksistenco med Raster.«), .. . i	i ■ -i ■ i .	- i	.kot prešitje ali zvezava TbO in strato, ki
Univerzalnost pravne aksiomatike izhaja ravno iz te domene in	jo konkretno definiramo kot fenomen
skozi njo jo je treba tudi razstaviti in se zavezati kreaciji novih	zgoščevanja na Telesu Zemlje oziroma
podob legalnosti, ki potekajo skladno s poljem konsistence, kjer	proces vsiljevanja forme, funkcije, vezi,
»materija izraža svojskost. Materije izraznosti prehajajo nazaj	dominacije in hiearhične oi^nmranosti.
v materijo, oblike se nastanijo v substanci in substanca ujeme	8 Kako postati nomad, zajecljati v svojem obliko, izražanje se guba prek vsebine in vsebina preplavlja izra- lastnem jeziku? Če bi povprašali Kafko, bi
žanje« (Lippsen; Murray, 2007: 6). Potencialna novost lahko	odvrnil tako, da iz zibke ukradeš otroka,
i • i i- i j i i- i i v -i i- i ti •	tako, da plešeš po napeti žici. V kratki nastane kjerkoli, kadarkoli, v kakršnikoli obliki. jun i-^ti - j
'	■	zgodbi Stari list Kafka označi nomade za
To so predpostavke, skozi katere bo potekalo pričujoče delo. tiste, »ki pričajo o drugačnem zakonu,
Nalogi razgraditve iluzije pravne koherence (konsistence, racio- drugačnem ustroju in ki na svoji poti od
nalnosti, dualizmov, števnosti, oblikovane v rigidne molarne struk- meje do glavnega mesta °bračunavaj° z
ture, ki preprečujejo kreacijo s kanaliziranjem življenjskih tokov vsem, medtem pa cesar in njegovi čuvaji , , v1	■ \ i	i	-i- n i --i nemočno opazujejo za okni ali rešetkami«
v teleološke smernice) bomo obenem zoperstavili fluktuacijske (Deleuze, 1995). Državnega načina
koordinate prava, temelječega na pravičnosti čiste intenzitete, kar življenja in naših institucij ne razumejo in
ni eksterno, univerzalno načelo, ki ga je treba uporabiti in doseči jim zanje ni mar. Sporazumevanje v jeziku
v katerikoli dani situaciji kot enakost pred zakonom. Pravičnost je je z njimi nemogoče, saj ne p°znaj°
želja: »vse in vsi so del pravičnosti (...) vsi so derivati pravičnosti »našega« J^13, ciel° svojega komaj , '	,.	,	,	v ,. .	poznajo. Njihova komunikacija je enaka
(...) ne zaradi transcedentnosti zakona, temveč zaradi imanence kričanju kavk. Kriku, ki se izmika, tako želje« (Deleuze, 1995), ki sama nikoli ne nastopi na prizorišču. pomenu kot kompromiranju, tako petju Tako dogajanje na odru kot gibanje strank kot celote je nepo- kot besedi. membno. Tisto, na kar se je treba osredotočiti, je molekularno vrvenje hodnikov, zakulisja, zadnjih vrat in sosednjih prostorov.
S tem v mislih pristopimo k pravičnosti le kot drugi v procesu eksperimentiranja na Telesu brez Organov (TbO), zunaj organizacije, kjer se sproščajo potencialnosti za sestavo novih oblik,6 Pri tem ne izhajamo iz svoje želje7, temveč ustvarjamo, fabriciramo karkoli v cirkulaciji in prehodnosti. Delovanje, ki je zavezano izključno intenzivnostim. Natančneje rečeno je izključno TbO »materija, ki zaseda prostor do določene stopnje, ki ustreza produciranim intenzivnostim« (Deleuze, Guattari 2004: 153), kot prostor ničte intenzivnosti, kjer se združujejo posamezne intenzivnosti, prostor ki ima privilegirano mesto v Spinozovem delu Etika. Namesto eksperimentiranja na TbO si pravna disciplina zadaja njegovo izčrpanje v smernice organizma, utelešenja organiziranosti, predvidljivosti, s čimer zapira polje ustvarjanja. Sama organizacija nosi v sebi predpogoj svoje samoohranitve in samoregulacije, zapirajoč prostore bega. Hermetično zaprto polje razkrajanja, ki se začenja vedno na koncu ali začetku in nikoli vmes. Pravni diskurz nasljavlja individuume skozi podrejanje, hiearhizacijo, omejevanje, teritorialnost ali reteritorializacijo, ki konstituira suverene oblike vladanja in s tem nasprotuje nomadskemu »diskurzu«, izraženemu kot deteritorializiran glasbeni zvok,8 ki omogoči individuumu biti priseljenec in tujec v svojem lastnem jeziku.
Podrobnejšo razlago takšne rešitve individuacije predoči Hegel v razpravi o
»Da-s&n« v Znanosti logike.	Pravo in pravni diskurz morata za svoje delovanje imeti
temelj, kar pomeni »pravni subjek«. Formalna definicija le-tega je katera koli fizična oseba ali katera koli pravna oseba, ustanovljena na podlagi zakonodaje države, kjer ima sedež, na podlagi zakonodaje skupnosti ali mednarodne zakonodaje, ki je obenem pravna oseba, ter je lahko nosilec pravic in obveznosti katere koli vrste v svojem lastnem imenu. Kakšno vlogo imajo pri tem individuumi kot označenci in označevalci pravnega diskurza? Ali temelji njegova enotnost na razsodbi, kot njen vzrok? Je torej mogoče definirati razliko med dvema entitetama na podlagi inherentnih danosti? Ker izhajamo iz Deleuzove teorije individuacije, si bomo izhodiščna vprašanja postavili na drugačnih temeljih. Namreč, razlikovanje, temelječe na individuaciji, izgubi svoj piedestal znotraj individuacije oziroma afirmacije diference. Postaviti si je treba naslednja vprašanja. Kaj je pravzaprav individuum? Kaj ga razlikuje od nečesa drugega, od kod njegova izrazita podoba? Kot že rečeno, se Deleuze loti teh vprašanj pod vplivom Simondona skozi teorijo individuacije. Individuum znotraj parametrov te teorije izgubi svojo trdno podlago, saj eksistira kot neentiteta, vpeta v potekajoči proces individuacije. Specifičnost individuacije je najjasneje prikazana v razlikovanju med igro šaha (logos) in igro goja (nomos). Pri šahu je identiteta intrinzično vstavljena v same figure, medtem ko je na drugi strani lastnost eks-trinzične identitete vstavljena v figure goja kot lastnost relacij, v katere stopajo. Njen odnos je, odvisno od pozicije, nenehno v nihanju, v postajanju. Vendar obstaja nadaljnja raven, ki nastane v vsakem omejevanju ali opoziciji. Sledeč Deleuzeju obstaja »odločilna/križna izkušnja diference in ustreznega eksperimenta: vsakič, ko se znajdemo soočeni ali zavezani omejitvam ali opoziciji, se je treba vprašati, kaj takšna situacija prevideva. Predvideva roj razlikovanj, pluralizem svobode, divjo ali neukrotljivo diferenco, primerno diferenciiran in prvoten prostor in čas; vse vztraja skupaj s simplifikacijo omejevanja in opozicije. Globlji realni element mora biti definiran z namenom orisanja opozicijskih sil ali omejitev, takšen, ki je determiniran kot abstraktna in potencialna mnogoterost. Opozicije so grobo izrezane iz prefinjenega miljeja prekrivajočih se perspektiv, komunikacijskih razdalj, divergenc in dispa-ratnosti, heterogenih potencialov in intenzivnosti ... Povsod pari in polaritete predvidevajo povezave in omrežja, organizirane opozicije predvidevajo radiacije v vse smeri« (Deleuze, 1994: 51).
Ce se vrnemo k šahu, sta omejevanje in opozicija ime za reprezentacijo, za logiko, kateri je zavezan šah. Kljub prvemu videzu dvojne individuizacije izhaja Deleuze prvotno iz diference, ki ji sledi reprezentativnost. Na tem mestu nastanejo različne problematične implikacije, na primer: »...kvalitativne ali ekstezivne interpretacije individuacije ostajajo nezmožne razjasniti vzrok, zakaj kvaliteta preneha biti splošna, ali zakaj se sinteza ekstenzivnosti začne tukaj in konča tam« (Deleuze. 1994: 247).
Po eni stani pomeni kvalitativno logiko trditve, kjer je označevanje nekoga za moškega le skupek artikulacij njegovih lastnosti (specifičen nos, višina, bradavica itd.), torej obstajajo njegove kvalitete splošne. Unikatnost individuuma oziroma njegovega prispevka k individuaciji ne spoznamo. Po drugi strani pa se klasično reševanje takšne zadrege zateče k negaciji v odnosu do entitet, ki niso dotičen individuum ali ne zasedajo tega prostora.9 Zopet se izloči pozitivna sodba o individuumu qua individuum.
Za Deleuza je, kot je bilo že rečeno, individuacija mogoča prek izključno diferenciacije. Kot izhodišče začrta razliko med diferenco in razliko, saj, kot pravi, »diferenca ni raznolikost.« Raznolikost je dana, ampak je diferenca tista, s čimer je dano dano, tisto, s čimer je dano dano
10 Noumenon (plural: noumena) se nanaša na objekt človeškega poizvedo-
kot raznoliko. Diferenca ni fenomen, temveč noumenon,10 naj- vanja, razumevanja ali kognicije. Termin i i-v r	m . .	i	,	v ■ je splošno uporabljen v kontrastu z ali v
bližji fenomenu. Torej je res, da Bog ustvari svet z računanjem, ' . r... , »1	..
relaciji do čutnega fenomena, ki napotuje
toda kalkulacije se nikoli ne izidejo natančno in nenatančnost na videz. Je tudi čisto mišljenje v filozofiji.
ali nepravičnost v rezultatu, ireducibilna neenakost, oblikuje n	.	,
„	i -n v v t ■ Razumeti Deleuza kot strukturalista ne
pogoje sveta. Svet »nastane« med tem, ko B°g računa; če bi w upoštevalo kompleksnosti, ki jo sam bile kalkulacije natančne, potem svet ne bi obstajal. Svet lahko pripisuje temu konceptu. Čeprav se je v
velja za »ostanek«, in realno v takem svetu je razumljeno prek delih, kot sta Diferenca in ponavljanje in
frakcijskih ali celo inkomenzurabilnih številk. Vsak fenomen	Logika smisla, nenehno skliceval na struk-
-\/i	.	turalistično misel (Ideje ali mnogoterosti
se nanaša na neenakost, s katero je pogojen. Vsaka raznolikost
je označil za strukure), je pozneje skupaj
in vsaka sprememba se nanašata na diferenco, ki je zadosten	z Guattarijem izrazito kritično ovrednotil
pogoj. Vse, kar se zgodi, in vse, kar nastane, je korelirano z	strukturalizem. Primerneje lahko trdimo,
redom diferenc: diference stopnje, temperature, pritiska, ten-	da je oblikoval dinamični strukturalizem,
zije, potenciala, diference intezitet ... vsak fenomen utripa v katerega p°glavitna značilnost je misliti
formo odnosov vzročnosti, imanentne signalno-znakovnem sistemu. Če je sistem pogojen ali omejen	. .. ...
vzročnosti, kjer vzroki niso zunanji
z vsaj dvema heterogenima serijama, dvema nezdružljivima posledicam in posledice niso zunanje
redoma, zmožnima vstopati v komunikacijo, ga imenujemo vzrokom; sistematična ali strukturalna
signal. Fenomen, ki utripa prek sistema, »prinaša komunikacijo vzročnost, ki ne bi bila niti mehanična
med nezdružljivima serijama, je znak« (Deleuze, 1994: 222). niti izrazna, kjer je vsaka aktualizacija ali
individuacija odsev nespremenljive no-
Kot prispevek k pozitivnemu prepoznanju individua lahko,
rr	^	r r	'	tranje esence. Zasnovanju dinamičnega,
sledeč navedku, trdimo, da individuaciji sledi individuum, ki je mutacijskega ali izvornega strukturalizma
produkt takšnega procesa.	je lastna pojavnost kot funkcija polja
Torej, na kratko je individuacija razumljena kot proces in zunaj-osebnega, polja biti in družbenosti,
ne nekaj inherentno danega individuu. Njegovo formiranje kjer ni pojavnosti ex ^^ Kot pravi , .	. ,	.,.,..,	Deleuze, »strukturalistični junak ni« ne
ne poteka izolirano od svojega okolja, drugih individuumov.	Bog ne človek, ne oseben ne univerzalen,
Njegovega utemeljevanja se je mogoče lotiti izključno v	brez identitete, narejen iz neosebnih
relaciji, povezavi in kontrastu z miljejem,11 o katerem Kafka	individuacij in preosebnih »singularnosti«
v Dnevnikih pravi, da ga ne bi hotel zapustiti, kot ga noče	(Deleuze, I"5: 64).
riba. Kot tak ni vpet v stalnice in rigidnost, temveč komunicira	12 Indi = individuacija, drama = dra-
navzven in distribuira željo. Prav tako nadzira potek njegove	matizacija oziroma prostorsko-časovni
aktualizacije prostorsko-časovna dinamika oziroma intenzitete. dinamizem1, diferent/ciacija= razlikovanje
med diferentcijacija in diferenciacijo Zadnja prvina imenovana diferenciacija, kot prvina problemov ... ••,••,•>
(aktualizirani individui).
pomeni virtualne mnogoterosti, ki razvrščajo diferencirane 13
relacije skupaj z njihovimi singularitetami (potencialnostmi), Metastabilnost je stanje stabilnosti, -i 1 v	ii ■ 1 i- ■ ■ ■ t - i	ki je komajda stabilno. Metastabilna
ki nima nikakršne podobnosti z aktualiziranim individuom. stanja so zlahka stimulirana, da postanejo Skupno soodvisno delovanje teh procesov imenuje Deleuze nestabilna.
indi-drama-diferent/ciacija.12 Problemi znotraj diferentciacije
se razrešijo v poteku aktualizacije z izenačevanjem neenakosti
(same kljub izenačevanju vendarle ostanejo edinstvene), ki
karakterizirajo intenziviteto. Individuacija kreira znotraj, čeprav je lahko rezultat podoben prejšnjemu stanju aktualizirane entitete. Na tej ravni se vzpostavi identiteta, ki je produ-cirana v in skozi sam obstoj skozi proces aktualizacije, ki prekrije problematičnost polja intenzivnosti.
Individuacija je zavezana stanju metastabilnosti,13 napetosti in neenakosti, je proizvod potencialnosti, ki se lahko vedno razpustijo in sprožijo transformacijo. Kot nepogojen proces je potencialnost sfera predindividualnega. Ne kot stanje pomanjkljive identitete, temveč kot
14	Takšni procesi so jasno razvidni v formaciji različnih vrst kristalov, v embrioničnem razvoju, variirajoči stopnji individualnosti, ki jo imajo različne vrste kolonialnih živali kot so morska goba, meduza, korale in tudi lišaji.
15	Zvijačnost, ki se je posluži pravo, obelodani Hegel kot »zvijačnost uma«. Posameznikovo delovanje je prežeto s strastjo, kar poeni energijo njegovega jaza, absolutno enotnost značaja in občega oziroma tistega, kar hoče, predanost smotru. Pri tem nastopi zvijačnost uma kot neločljivost udejstvovanja posebnega interesa strasti od tistega občega. Posebno ima svoj interes in je končen, zaradi vstopa v medsebojne boje med deli. Vendar se ravno to kaže v občem. Obče namreč nastopa iz ozadja ter pošilja posebno strast v boj za svoj namen. Žrtvovanje singularnosti za obče, nujnost Cezarjevega učinkovanja na svobodo
in posledičen padec kot tisto nujno za svobodo, ki je ležala pod vnanjim dogajanjem (prim. Hegel, 1999: 85).
16	Treba je biti previden z Deleuzovo uporabo koncepta jurisprudence, saj je njegovo pojmovanje zavezano naključnosti pravičnosti kot temelju jurisprudence znotraj pravnih teorij: »delovanje za svobodo, postati revolucionar, to pomeni delovati na ravni jurisprudence. Inven-cija pravic, invencija prava, (...) iznajti jurisprudenco, kjer v vsakem primeru to ali tisto ni več mogoče. To je nekaj popolnoma drugega kot človekove pravice. Pozabimo na človekove pravice, saj obstaja samo življenje in iz njega izhajajoče življenjske pravice« (L'Abécédaire de Gilles Deleuze). Slikovit primer, ki ga ponudi Deleuze za ponazoritev jurisprudence, zavezane pravičnosti je prepoved kajenja v taksiju. Ker je seveda z nastopom takšne prepovedi prišlo tudi do nasprotovanja, se je nekdo odločil enega izmed taksiov tožiti. Voznika so obsodili
z utemeljitvijo, da z najemanjem taksija postanemo najemniki. Kot takim pa nam je pod pravico uporabe dovoljeno tudi kaditi v svojem domu. Taksi je torej predstavljal nekakšno mobilno domovanje. Danes bi pred sodiščem obsodili potnika, saj za univerzalno velja nekajenje. Taksi je javna storitev, kjer je kajenje prepovedano. To imenujemo jurisprudenca,
pogoj, ki je več kot enoten in več kot identiteta.14 Stanje razlike, potencialnosti in ekscesa. DNA ni samo kod, temveč je obenem celota potencialnosti, ki se lahko razvije v različne smeri, pri čemer pridobijo formo z aktualnim procesom razvijanja. Vsako aktualiziranje je pogojeno s poljem predindividualnega. Hkrati je treba pripomniti, da prekrivanje neenakosti ni nikoli dokončno, saj vsak postopek odpravljanja diference ali intenzitete proizvede nove neenakosti, ki aktivirajo nove zmožnosti sistema. Vsaka aktualizacija ponovno zaplete polje, čemur sledi nadaljnje generiranje diferencialnih polj in intenzitet v večnem vračanju. Kako je torej mogoče percepirati moderno pravo, če izhajamo iz koncepta individuacije, ki onemogoči izjavljanje sodbe enotnemu individuu? Kakšne implikacije imajo te smernice na pravne teorije? To si bomo podrobneje ogledali skozi Dworkinovo pravno teorijo.
Dworkin kot zastopnik legitimacijske pravne teorije izhaja iz referenčnega okvira, v katerem obstaja zahteva po nearbitrar-nosti prava dojeta kot nekaj nevprašljivega, torej kot okvir, ki se nam zdi tako samoumeven, nevtralen in transparenten, da se ga sploh ne zavedamo (prim. Šumič-Riha, 1993: 121). Takšen prostor 'pravni državi' odpre prav to, da ravnamo, kot da pomeni zakon nevtralno formo, četudi vemo, da ni tako«, pravo, ki sanja sebe kot koherentno, konsistentno celoto (prim. Šumič-Riha, 1993: 144), temelji torej na zvijačnosti,15 ki jo je mogoče ovrednotiti prek razsodbe kot legitimacijskim postopkom. Takšna teorija prava si postavlja svoje temelje onkraj pozitivnega prava, »ki poizkuša jamčiti pravilnost ciljev skozi opravičevanje sredstev« (prim. Benjamin, 2002) in naravnopravnega vzpostavljanja pravilnosti ciljev kot opravičilo sredstev, čeprav v določenih elementih ostane zavezana njunima tradicijama.
Neposredno se Deleuze nikoli ni lotil razsodbe, temveč je svoj uvid podal posredno prek karakterizacije Kanta, za katerega pa je ta koncept osnovni model za kakršnokoli izkustvo. Izvzemši romantičnost, ki jo je Deleuze pripisoval fakultetam, je sam vedno vztrajal pri problematizaciji in preseganju razsodbe. Iz današnje perspektive je najvidnejše zastopstvo takšne pozicije oziroma njenega nadgrajevanja povzel Dworkin in ravno z njim ali bolje rečeno skozenj se bomo lotili proble-matizacije konceptov, na katerih temelji današnja teleolo-ško usmerjena jurisprudenca, in ji zoperstavili Deleuzovo jurisprudenco,16 ki jo Alexandre Lefebvre povzema kot Pravo brez organov (PbO), koncept, izpeljan iz Deleuzovega TbO.
Samo razsodbo definiramo kot zmožnost mišljenja partiku-larnosti, vsebovano v univerzalnem. Danost univerzalnega kot zakona/prava vsebuje v sebi obenem partikularnost. Primarno
kjer niso predmet razprave takšne ali drugačne pravice, temveč je pomembna razlikovanje razsodbe poteka po Kantu med determinantno in situacija, ki pa ni statična, ampak se reflektivno. Slednja je izraz danosti partikularnosti in posle- razvija-
dične napotitve razsodbe k iskanju univerzalnosti. Po drugi Sodniška odločitev po Dworkinu ni
strani pa izhaja prva iz apriorne razsodbe prava, s čimer odpade institucionalno za^^^ temveč se
,1	.	i	r^ , ■ ni.-	razteza v ustavni demokraciji na vsako-
potreba po njegovem posredovanju. Znotraj reflektivne raz-	.	,
r ,, , i	,	gar. Notranji odnos do prava vsakemu
sodbe deluje nereprezentiran »surov ^temls kot mu pravi posamezniku kot članu političnega reda
Deleuze, ki nastopa pred subjektom še nepodrejen in izražen v ponuja možnost, da »misli kot pravnik« in
pravu. Njegova brezobličnost je nadalje izpostavljena podreditvi da p°sledičn° izreka sodbe o utemelje-
načelom »končnosti narave«, ali drugače rečeno, to pomeni nosti sodniških odločitev. Ali kot pravi ,	. .v ,	i i , ,. . sam Dworkin, so vsi državljani »odgo-
predpostaviti empiričnost narave v obliki koherentnosti in vorni za to, da razmišljajo o zavezanosti sistematičnosti, iz katere izhaja moč razsodbe. Takšen prehod družbe javnim/uradnim načelom in o
karakterizira Dworkinovo pravno teorijo, kar je najtemeljiteje tem, kaj ta zavezanost načelom zahteva
predstavljeno v knjigi »Pravni imperij«. V njej na podlagi anti- v novih razmerah« (Dworkin, 1986: 413).
nomije med »preprostimi dejstvi« in »stvarnostjo« predpostavi, Takšen zastavek izhaja iz Kantovega
vprašanja o tem, kaj je razsvetljenstvo,
da sodniki kot predstavniki prvega poIa vedno razsojajo determi- katerega Wahlspruch (geslo) je Sapere nistično, po vnaprej danih pravilih. Alternativno je zavezanost Aude! (»Drzni si vedeti!«), s čimer apelira
»stvarnosti« bolj kompleksna pozicija, »saj je primer edinstven na »človeštvo«, da se odvežejo statusa
v svoji specifičnosti in ne more nikoli biti povsem skladen s »nezrelosti« kot stanja naše volje, da
pravom, ki ga predvideva determinativna razsodba ... nikoli sprejemamo avtoritetc> nekoga drugega . .	, .tt -i-	■	in namesto tega uporabimo lasten um
zares ne obstaja pravo o katerikoli temi ali ^ra^j^ temveč za razsojanje v določenih primerih, saj
samo sodniška retorika, uporabljena za prekrivanje odločitev, je vsak individuum na določen način
ki so dejansko diktirane z ideologijo ali razredno preferenco« odgovoren za celoten proces. Dworkinovi
(Dworkin v Lefebvre, 2007: 182). Posledično so zastopniki državljani so torej razsvetljeni in svobodni
ji i v	■■.	■ j , ■ ji državljani, pri čemer je Aufkleruna mi-
»stvarne« razsodbe odrešeni omejitev prava in sodstva in odlo- „.. ' r	. ,. ,
šljen na negativen način kot izhod ali pot
čajo prek svojih in družbeno ustvarjenih pravičnosti. Vseeno ven, proces, v katerem »ljudje kolektivno obe poziciji izhajata iz enake antinomije determinizma, ina- sodelujejo, kakor tudi dejanje poguma, ki dekvatnosti, ki spodbudi Dworkina k reinterpretaciji pravnih ga je mogoče osebno izvesti« (Foucault,
pogojev. Pravo postulira kot trditev načel, ki so zadolžene, na	1991: 147). Svobodno udejstvovanje pa
je omejeno na razmišljanje z izključnim
podlagi razsodbe, za interpretacijo in odločanje o posameznih
r o	'	f i	it-	namenom uporabe uma v javni sferi, kar
primerih (kot primer navede ustavo ZDA). Pristop poimenuje	pozicionira zasebno rabo uma kot podre-
»interpretavism«. S tem zavrže definicijo prava, upodobljeno	jeno uporabo, kadar je »zobnik v stroju«
kot skupek pravil, ki navajajo merila za dejansko aplikacijo,	družbenih vlog. Ravno to je poglavitni
in označi primeren odnos do prava prek »reflektiranih stališč, problem sodniških odločitev, namreč , i ■ i t i	i tt ti-	■■ i	hkratno pokoravanje in drznost vedenja,
kar bi lahko °predelili tudi kot interpretacijo na drug° poten- w je najboljše jamstvo za pokorščino: co, interpretacijo interpretacije« (Sumič-Riha, 1993: 134). »Razpravljajte kolikor želite in o čemer Razsojanje z načeli izhaja iz dveh zahtev: koristnosti institucije želite, vendar ubogajte! « (Kant, 2006) prava in prilagodljivosti prava načelom. Sodnikom17 sta dani
dolžnost vpisovanja pomena in posledična rekonstrukcija le-tega. Načela se predpostavi kot temelj, ki naseljuje pravo. Neskladnost znotraj njegove aplikacije se pojavi zgolj kot zagata o najprimernejši uporabi načel, s čimer se odvzame možnost razsojanja o samih načelih. Vendar takšna elementarna kritika za Dworkina ni usodna, saj vidi samo prek načel možnost za osvoboditev izpod omejitev, ki jih pomeni pravo kot zbirka pravil. Načelnost prava je za Habermasa »utelešenje praktičnega razuma, ... razširjenega skozi (pravno) zgodovino« (Lefebvre, 2007), vendar nastane težava s kontingentnostjo, skozi katero utemeljuje svojo splošnost načel (domnevni namen), saj temelji na transcedentalnosti kot apriorni predpostavki interpretacije
18	Ker ugotavljajo smotrnost sami interpreti kot najboljši primer določene
ob|ike fenomena, je pos|edično razso- in razsodbe. Prav tako Dworkin svojo pozicijo definira z ute-janjeznotraj takšne podlage nesmiselno, v .	, . . ,	... , , . , .
•, • . • , .. , ,•	meljevanjem razsodbe v namenski interpretaciji kot dejanski
saj bi s tem preiskovali zakone, ki so
sami produkt odločitve, da preiskujemo najdbi smotrnosti18 specifičnega fenomena. Njegovo delovanje njihovo smotrnost.	je torej zavezano reflektivni teleologiji, ki zmožnost neke stvari
19	V praksi ima sodnik nalogo »iz	Pogojuje s koncePtom (smotrnostjo), ki ji predhodi in obenem
raznovrstnih, pogosto nasprotujočih omogoča njeno eksistenco. S tem se odpovemo izkustvu njene
si množic pravnih načel in dosedanjih stvarnosti, s čimer se odpovemo samemu objektu in njegovim
sodniških odločitev izbrati take, ki najbolj	pogojem. Teleološka pogojenost, iz katere izhaja Dworkin, zvesto zrcalijo moralne standarde in ideal
je najvidneje izražena v konceptu integritete, kateri se bomo
pravičnosti in ki omogočajo najbolj koherentno interpretacijo pravne prakse dane	posvetili v naslednjih vrsticah.
skupnosti« (Šumič-Riha, 1992: 120), pri	V Kritiki čistega uma Kant domneva, da sta »red in regu-
čemer se ne sprašuje sama opravičenost	larnost« v naravi priskrbljena s čistimi koncepti razumevanja.
koherentnosti, temveč je že koherentnost	Tukaj apriorna pravila sinteze sama jamčijo za »nujnost, se v sebi zadosten pogoj svojega upraviče-
• c • •.,•• / w i- •	pravi apriorna določena enotnost povezav pojavnosti« (Kant v vanja. S pojasnitvijo (samo)utemeljevanja .	,	,
se je podrobneje ukvarjal predvsem ^fe^e 20°7: 187). Legislativna teorija je pri tem reducirana Kelsen (glej.Reine Rechtslehre)	na razumevanje prve Kritike kot splošne, transcedentne zakone
in objekte morebitnih izkušenj. Nasprotno Kritika razsodne moči naslavlja problem vsebine fenomenov in problem »narave« zakonov in organizacije v svoji kontigentnosti, nezmožne poenotenja, koherentnosti in sistematičnosti. Ključna točka je torej konstituiranje sistema, zmožnega empiričnega spoznanja v okviru univerzalnih (transce-dentnih) in partikularnih (empiričnih) zakonov. Za takšen podvig enotenja sistema potrebuje sama razsodba svojo transcedentalno sposobnost. Takšna enotnost (kot izraz reflektivne razsodne moči) pa se posledično ne sklicuje na samo naravo, temveč trdi, da je treba za koherentno in konsistentno sodbo delovati, »kot da« izhajamo iz sistema. Ustvarjanje konceptov znotraj takšne kavzalnosti je pogojeno z vrhovnim vzrokom, ki deluje namensko/smotrno.Takšne predpostavke o enotnosti in namenskosti (znotraj reflektivnosti) je po Dworkinu omogočilo šele pravo, ki je nujno pogojeno s pravnim izkustvom, kognitivnostjo, razsodbo in integriteto.
Slednje načelo Dworkin obravnava kot ključno za pravno prakso. Sledeč njegovi teoriji je tako temelj politične družbe kot značilno načelo razsodbe. Prva predpostavka utemeljuje zahtevo po skupnosti, združljivosti in stremljenje k odličnosti. Načela na podlagi moralne in politične kulture zavračajo njihovo nekoherentno in kontradiktorno sprejemanje. Naloga, ki jo izvaja integriteta, je povezovanje različnih načel v koherentno shemo družbe in omogočanje članom družbe samoidentificiranje v kolektivu. Za takšno delovanje pozicionira Dworkin — sledeč Kantu — Državo, »kot da« upodobitev moralnega agenta, ki vzdržuje sistem, deluje kot izključna singularna instanca, ki je zmožna obdržati koherentnost načel tudi tedaj, ko so državljani razdvojeni. Država s tem ne pridobi metafizične moči kot rezultat izrednih vrlin, temveč je videna kot takšna, zaradi varovanja socialnih in intelektualnih običajev. Posledično Država izgubi svojo »realnost« in »aktulno namenskost« kot moralna entiteta in se predstavi v obliki »reflektivnega izuma, ki ga moramo predpostaviti z namenom obvarovanja integritete v pravu, razsodbi in morali« (Lefebvre, 2007: 180), Država razumljena kot druga kot obstoječa.
Druga razsodna variacija integritete prevideva sodnika v položaju politične integritete. Hkrati, ko predvideva koherentnost načel in družbe, je obenem zavezan vztrajati znotraj njih in jih ojačiti. Sodniki so varuhi načel, ki jih sami reflektivno predpostavljajo svoji družbi v obliki koherentnosti in izražanja. Skozi en glas, glas sodnika, Država predpostavlja svoj obstoj, sodnikov pristop torej ni pasiven, temveč konstruktiven.19 Vsako udejanjenje pravič-
20 Za utemeljevanje zakona skozi takšen proces ustvarjanja integritete uporabi
nosti kot prava je mogoča samo kot »sveža razsodba«, vedno Dworkin metaforo verižne novele (Laws
li- - v	i i . ■ v i	i li-i ■	Empire), v katerem je avtorju zadana
sklicujoča se na »predobstoječi zakon, vendar v obliki ponovne
'	r	'	r	naloga smiselno in koherentno nadalje-
utemeljitve, ponovne invencije in prosto odrejene interpreta- vati zadnje poglavje v skupno racionalno
cije odgovornega sodnika« (Derrida, 1992: 251), zavezanega postavljeno celoto. Vendar njegovo
integriteti, celovitosti prava. Zaradi nevarnosti kontradikcij v pisanje ni preprosto nadaljevanje naracije
sistemu, v obliki nekoherentnih posameznih zakonov, Dworkin	v okviru novele, temveč je dodajanje
i i v , i	i , i- • i , , i-	■	vedno novih organov k celoti, pri čemer
določi potrebo po predpostavljanju kot temeljnemu pogoju
r	rrr ii	i	rt>ije treba slediti namenu, ki ga lahko pre-
za možnost razsodbe: koherentnost, smiselnost in načelnost pozna skozi reflektivno razsodbo. Mutatis zakonov. Šele domnevanje omogoči Dworkinu reflektivno mutandis enake predpostavke karakte-razsodbo, ki podeljuje sferi zakonov in njihovim načelom rizirajo Dw°rkinov° te°rij° razsodbe v
maksimalno integriteto.	obliki razvijajoče se politične naracije, ki
„ T. - i- i ■ ni-	ii vi	zamenja avtorja za sodnika.
Po Kantu je edino v okviru reflektivne razsodbe načel mogoča sodba o organiziranem telesu (naravni namen). Vsak del
telesa je odvisen od svoje relacije do celote, kar je tudi njegov namen. Le ta izraža njegovo interno končnost. Recipročno medsebojno delovanje delov kulminira v celoti (npr. organizmu), ki šele retroaktivno razsoja o posameznih delih, »kot da« so namensko določeni, da vstopajo v kombinacije in interakcije, po katerih so modelirani kot celota. Torej šele proces reflektiranja producira celoto kot razsodbo o njeni celosti, ki šele nato doda pomen partiku-larijam. Kot pravi Kant je potrebno, da se za naravni namen »vsi deli skozi svojo kavzalnost producirajo eden drugega z ozirom na formo in kombinacije in da tako producirajo celoto, katere koncept (...) je lahko nasprotno vzrok takšnega telesa, sledeč načelu« (Kant, 2006).20 Takšna regulacija stremi k »maksimalni enotnosti v največji variaciji, brez omejitev v obliki jasnosti takšne enotnosti« (Deleuze, 1994: 62). Popolna sodniška interpretacija prava je v okviru organizma želja, h kateri stremi. Vendar je to popolna abstrakcija, saj sledeč Deleuzu želje ne postavljamo na pediastal in ne izjavljamo svoje željnosti po nečem (npr. svobodi). Vse, kar lahko storimo, je, da vstopamo v razmerja.
Medtem ko si Dworkinov »imperialistični optimizem« prizadeva doseči pravno koherentnost znotraj organizma s tem, »da minimalizira arbitrarne elemente pravnih norm in odločitev« (Selznick, Holden, 1980: 13), si Deleuze zastavi ontološko izhodišče: »ne vemo, česa je zmožno telo« (Deleuze, 1997: 17). V reflektivni razsodbi, ki akumulira vsak (namensko sojen) organ v organizem, vidita Deleuze in Guattari nasilje, saj sami organi ne pomenijo sovražnika, temveč je sovražnik viden v obliki organizma kot organizaciji organov. Njihova funkcionalnost in namenskost odvzame organom zmožnost povezljivosti in kreativnosti v relaciji do drugih organov in njihove eksternosti. Organizacijski zakon pretvori singularitete v partikulanosti (Deleuze, 1994: 2). Singularni organi svojega pomena ne izčrpajo znotraj dane assemblage, medtem ko je partikularnim organom lastno prav to, njihovo pripisovanje celostni shemi. Torej je TbO eksplicitna kritika razsodbe, reflektivne teleološke razsodbe in naravnih smotrov, katere namen je preseganje razsojanja. Skozi Deleuzovo teorijo je mogoče zaznati dvojno nasilje »prava kot integritete«. Kot prvo, že omenjeno predpostavljanje organizma (kot prava in integritete) odvzema zmožnost stopanja v relacije zunaj pripisanih okvirov in kot drugo so elementi, nezmožni interpretacije in posledične pomenskosti, izvrženi kot »pomote«.
Prav tako teleološka razsodba vzpostavlja svojo integriteto s predpostavljanjem prava v preteklosti, s čimer zavaruje sedanjost. S tem onemogoči pojavnost novih oblik eksistence, saj izključi kreativnost. Za nastanek nove legalnosti je treba po Dworkinu »razviti argumente, zakaj ima
Kot primer navaja Dworkin primer Brown proti Komisiji za izobraževanje, kjer je odkritje ilegalnosti šolske segrega-cije pomenilo, da je izhodiščno njegova ilegalnost predobstoječa odločitvi o njej, čeprav do takrat neizrečeni. 22
Ker Kafke nikoli ni zanimala graditev strojev, temveč njihova razgraditev, kar je navsezadnje ustroj, katerega specifična funkcija je samorazgrajevanje. Njegova pojavnost ne nastopi s »kodirano in teritorialno družbeno kritiko, ampak z de-kodiranjem in deteritorializacijo ter z njuno pospešitvijo in stopnjevanjem« (Deleuze, 1995: 66). Takšna intenzivnost ni nikoli vnaprej določena, »mogli bi ugovarjati, da sploh ni nikakršen postopek in zelo prav bi imeli, saj je to postopek šele tedaj, ko ga jaz priznam« (Kafka, 2004: 42). Postopek, kakršnega si zastavljamo, je neskončen, vendar ne v interpretaciji ali družbeni re-prezentaciji, temveč v eksperimentiranju in razbiranju dejanskega delovanja in vloge.
23
Primer šestih interpretacij (Dworkin, Law's Empire).
24	Kot je bilo že omenjeno, zastavi Dworkin tezo o zvijačnosti prava, ki je zanj »zgolj drugo ime za zmožnost dobrih sodnikov, da vsilijo kakršen koli red ...zgodovinsko naključnemu procesu« (Law's Empire, 1986: 409).
25
V Spisih definira Pascal pravičnost kot »tisto, kar je vzpostavljeno; posledično bodo vsi vzpostavljeni zakoni upoštevani kot pravični brez zasliševanja, saj so vzpostavljeni« (Pascal, 1980: 300).
26	Želja ne vsebuje nikakršne potrebe po sojenju, saj je sama instanca sodnika prežeta z željo. Pravičnost pa je samo želji imanenten neskončen postopek, konti-nuum, sestavljen iz kontigvitet, zato se v delih Kafke vedno vse dogaja v »sosednji pisarni: kontigviteta pisarn in segmentar-nost moči nadomeščata hiearhijo instanc in vrhovnega gospodarja« (Deleuze, Guattari, 1995: 69). Pripadnost pravičnosti je lastna vsem, tako pomočnikom, duhovnikom, majhnim deklicam, vendar ne kot transcedentni zakon, ampak zaradi imanence želje. V Procesu K. prebije transcedentalnost zakona, ko zavrne odvetniško reprezentacijo, ki ustvarja ovira med njim in njegovo željo, ki ji lahko le sledi v imanentno neskončnem postopku.
stranka v sodbi nove pravice in dolžnosti v času njihovega delovanja« (Dworkin, 1986: 244). V takšnem primeru mora sodnik predlagati »izboljšano poročilo o tem, kako je pravo razumljeno«21 (Dworkin, 1986: 6). Šele interpretacija vnese novo pravico, ki je že vedno ''kot da'' latentno prisotna. Takšne odločitve nimajo ničesar skupnega z novostjo, temveč temeljijo v naraciji skupne integritete kot smoter celotni filozofiji prava. Oklenjevanju kot bistvu »smotrnosti prava« zoperstavi Deleuze pojavnost prava, ki ne temelji na doumevanju njegove singularnosti. A. Lefebvre v svojem članku zoperstavi tradicionalnemu pravu (utelešenem kot pravo z organi) koncept Prava brez Organov, katerega funkcija je priskrbeti odvezo od operacij reflektivne smotrnosti in razsodbe (prim. Lefebvre, 2007: 195). Sama odveza ne poteka na podlagi kritike, temveč na podlagi »izdvojitve ustrojev izjavljanja in strojnih ustrojev22 družbenih reprezentacij in njenih razgraditev« (Deleuze, 1995:63). Dworkinov hermenevtični pristop dopušča spremenljivost znotraj prava naravnih smotrov le v relaciji do reflektivne celote, po kateri je ta proces tudi sojen, torej je spreminjanje totalno in zavirajoče. Vsaka naracijska sprememba spremeni pravo sledeč celotni sliki integritete.23 Čeprav se zaveda imanentnega protislovja samega prava,24 ga sam ne sprejema, saj bi namreč priznanje, »da je prav zgolj naključna brkljarija pravil in načel, bi pravo kot eno temeljnih družbenih institucij izginilo« (Šumič-Riha, 1993: 143). Strah pred izpodbijanjem svojih temeljev v obliki reda prepreči ustvarjanje novih predispozicij zunaj koordinat modernega prava.
Kaj je pravičnost?
Treba je stopiti po drugih stopinjah, zunaj konstelacijah izven uokvirjenih koordinat insitucionalnega prava in se sledeč Derridaju zavezati pravu kot pravičnosti.25 kot momentu ustanovitve, stvarjenja in opravičenja prava, ki se utemeljuje skozi preformativno silo-intenziteto, se pravi vedno interpretirajočo silo, k veri, kot h kompleksnosti odnosov, ki jih imenujemo sila-inteziteta, moč ali nasilje. Popoln rez, s katerim se vzpostavi takšno pravo, je sestavljeno iz coup de force preformativnega in posledično interpretativnega nasilja. Dejstvo njegovega nastopa ni niti pravično niti nepravično, zavezan ne more biti nobeni predhodni evalvaciji, njegovi pojavnosti so onemogočeni pre-dobstoječi temelji, garancije, kontradiktornosti ali razveljavitve. Temelji zgolj na sebi, na svojem utemeljevalnem aktu, onkraj legalnosti in ilegalnosti. Na mestu zakona je dejansko želja in samo želja, ki je pravičnost.26 Izhajajoča iz Božjih nepretrga-
27 Razlikovati je namreč treba med moralnostjo, ki vedno naslavlja svojo ek-
nih, neizračunljivih kalkulacij (aporija) je sama pravičnost kot	sistenco na tanrced^^ vrednote, o ka-
■ i , -v ■ i . . i i , , v-w i -i-	terih presoja Bog v obliki dobrega in zla, njihov element pravična, saj kot taka zahteva zatočišče k sili' ii	in Etičnost kot tipologijo imanentnih oblik
inteziteti in je s tem, sledeč Spm°zb Etična,2? torej izvzeta sis- eksistence, temelječe na njihovem kvan-
temu razsodbe, utelešene v dvojnosti svojega sojenja in sojenja titativnem razlikovanju moči (puissance).
sebi, pri čemer je vedno implicirana avtoriteta višje eksistence. ^tego^e temelječe na ^rafeiranjij o
Nasprotno v etiki ne sodimo, ampak rečemo: »Karkoli narediš, tem, kaj je dobro in kaj ne za ljudstvo, i v . i	,. , , . i V.V1 28	i ,i- zamenja oziroma strmoglavi opredeli-
bos imel samo tisto, kar si zaslužiš!«, saj je pomembno stali- . , • • , , ,• , u
tev, kaj je dobro ali slabo za posamezno
šče sposobnosti posamezne entitete, njene moči (puissance), telo. Razlikovanje vseh bitij poteka na vprašanje o tem, »kaj lahko naredi telo« (Deleuze, 1997: 17). ravni moči, pri čemer moč ni tisto, kar si Zavezanost etiki, sili-inteziteti, je vsebovana v sami pravičnosti želimo, temveč tist°, kar imam°. {¡uste).	28 Povzeto s strani www.webdeleuze.
Ali je v tem videti sledi Montaigneja, za katerega so zakoni com/php/texte.php?cle=190&groupe=Sp sami sebi pravični samo zato, ker so zakoni. Je potem mogo- inoza&langue=2 (16.8.20°7). če govoriti o »mističnih temeljih avtoritete« (Pascal, 1980)? 29 Na tem mestu je vzpostavljena jasna Pozicija, iz katere izhaja Montaigne, je zelo podobna Pascalovi, ločnica med zakoni/pravom in pravično-vendar le na prvi pogled, treba se je osredotočiti na podrobnosti. stjo/intenzitete. Kot pravi Pascal, je pravilno slediti oziroma »ubogati zakone in
običaje, ker so zakoni; vendar moramo vedeti, da ni možno vpeljati v njih niti resnice niti pravice« (Pascal, 1980:53), o katerima ne moremo vedeti ničesar, zato ju posledično sprejmemo. Nikoli ne deviiramo od njiju. Vendar ljudje niso zmožni sprejeti takšnih predpostavk in verjamejo, da je pravico in resnico mogoče najti in da eksistirata v pravu ... tako služijo (Državnem) zakonu/pravu, a so se mu vedno sposobni upreti, kadar postane neuporaben.
Esenca takšne pravičnosti je »druga avtoriteti zakonodajalca, druga interesu suverena, druga zdajšnjim običajem, ki generirajo celotnost pravic« (Derrida, 1992), njeno delovanje temelji na »mističnosti njene avtoritete«, kot pravi Pascal, njeno večno vračanje kot »trajni proces postajanja, ponovnega začenjanja tistega, kar je bilo, Svet; in obenem ponavljanje, mistični pogled na proces postajanja, nemuden povratek v intenzivno žariščno točko, v 'ničti' trenutek volje« (Deleuze, 2004:121), o kateri bomo kmalu govorili. Tem procesom se zoper-stavlja avtoriteta suverena, ki pravičnosti nadeva identiteto in jo s tem uniči.29
Pravičnosti je treba slediti, saj, kot pravi Pascal: »Pravičnost, sila - Pravično (juste) je tisto, čemur naj bi sledili, potrebno je, da tistemu, kar je močno, sledimo« (Pascal, 1980:50); če sledimo, je treba apriori uveljaviti to, kar je obenem pravilno (justesse). Vendar je vedno potrebna sila-inteziteta, saj je brez nje pravičnost »nemočna, v drugih besedah, pravičnost ni pravično, ni doseženo, če nima sile za uveljavitev; nemočna pravičnost ni pravičnost v smislu prava« (Derrida, 1992: 239). Izključno sila, brez pravičnosti, je tiranična. Pravičnost brez sile je zanikanje, ker so vedno prestopniki; sila brez pravičnosti je obsojena. Treba je torej kombinirati pravičnost in silo in narediti tisto, kar je pravično, močno ali kar je močno, pravično. Kot je bilo že rečeno, je nemogoče predpostavljati identiteto pravičnosti. Ne obstaja nič drugega kot interpretacija in »vsaka interpretacija je že interpretacija interpretacije ad infinitum« (Deleuze, 2004: 119), pri čemer je treba vzeti v zakup nezmožnost popolne identifikacije. Stremimo lahko, kot pravi Nietzsche, samo k volji do moči, ki odstranja vsakršno možnost višjega razsodišča odločanja. Prvotna globina, kar je volja do moči, je volja do metamorfoze, oblikovanja mask, interpretacij in evalvacije. Takšne moči si ne želimo, po Nietzscheju si jo želijo sužnji in slabiči. Ne želimo vladati, saj je nemogoče vladajočemu pripisati željo po vladanju. Zaratustra pravi: »želja po dominaciji: kdo bi imenoval kaj takega željo?« (Nietzsche, 1999)
Nietzsche je bil zainteresiran za fiziko kot znanost intenzivnih kvalitet in ne nazadnje je imel sledeč Deleuzu v mislih voljo do moči kot »intenzivno« načelo, načelo čiste intenzivnosti.
31	Osnovni n-ti koren pozitivnega števila, je pozitivna realna rešitev. Torej obstaja za določeno celo število n različnih kompleksnih rešitev enačbe.
32
Večno vračanje ne identificira, temveč zagotavlja avtentičnost.
33
Pripomniti je treba, da vzpostavljanje razlik med posameznimi močmi ni nikoli popoln proces. Kot trdi Simondon, »snov ni povsem inertna, saj vedno vsebuje začetne strukture, potenciale postati oblikovana v partikularni smeri«, s čimer forme ne morejo biti izražene v absolutni obliki. Takšni prehodi so ena izmed značilnosti individuacije. Za podrobnejši pregled glej Simondon, Gilbert (1964): L'individu et sa genèse physico-biologique (l'indi-viduation à la lumière des notions de forme et d'information), Paris, PUF.
34
Po Levinasu je zavezanost čisti intenziteti odnos-relacija do drugega kot pravičnost. Pravica drugega je neskončna pravica (Levinas, str. 250) Equite tako ni enakost izračunane predpostavke, izenačene distribucije ali distribucije pravice, temveč absolutna dissimetrija.
Stremimo lahko k najvišji ravni volje do moči v »intenzivni ali siloviti obliki, ki ni niti hrepenenje niti odvzemanje, temveč darovanje, kreiranje« (Deleuze, 2004:119). Kreiranje diference, afirmacije diference, igra, darilo, radost, skratka pravičnost kot zakon volje do moči. Njena uveljavitev je po Derridaju opomin iz notranjosti, delujoč kot že vedno avtorizirana, ki se opravičuje sama ali je opravičena s samosklicevanjem, četudi je njena pojavnost sojena drugje kot nepravična ali neopravičljiva. Takšno udejstvovanje pa, kot že rečeno, ne more potekati brez sile-intezitete ali, kot pravi Kant, »ni prava brez sile«, vendar sile z diferencialnim karakterjem. Pravičnost, izražena skozi silo-intenziteto, ne deluje kot splošnost, kot pravilo-nor-ma ali univerzalni imperativ, temveč naslavlja singularnosti, individue, skupine, nenadomestljive eksistence, drugega ali jaz kot drugega, v edinstveni situaciji. In ker nas naslavlja v singu-larnosti, »je treba poslušati pravičnost, poskušati razumeti, od kod prihaja, kaj želi od nas. Ne moremo nevtralizirati interesov pravičnosti, to bi pomenilo brezčutnost do nepravičnosti« (Derrida, 1992). Razlike med posameznimi singularnostimi se producirajo vedno znova, v vsakem trenutku v novih nepredvidljivih, neraziskanih formah postajanja, močeh. Deluje torej kot večno vračanje, hipen trenutek in nadaljujoč ponovni začetek tistega, kar je bilo. Skupaj z Nietzschejem smo popeljani v polje čiste intezitete.30 V volji do moči se skozi proces večnega vračanja omogoči povečanje moči do njene skrajne ravni, do n-te31 moči, neskončne, neštevne, nedoločene moči, da sveta intenzivnih fluktuacij, kjer se identitete32 izgubijo, in kjer si ni mogoče želeti brez želje po vseh drugih možnostih (neštevni drugi), kot nujnost celotne serije.33 Takšno polje nedoločnosti, neizračunljivosti, uporništva, tujosti, dissimetrije, hetero-genosti predstavljo pravo, zavezano pravičnosti kot čisti inteziteti,34 ki ni Nujnost; nasprotno, je Naključje želje, kar Titorelli v Procesu upodobi v alegorični sliki Pravice kot slepe usode in krilate želje. Prav tako je takšna Naključnost upodobljena v mladih ženskah, ki so brez načel, zgolj naključne: »sprejme te, če prideš, in odpusti te, če odideš« (Kafka, 2004: 212). Medtem deluje zakonska pravičnost na drugačnih izhodiščih, temelje sestavlja na podlagi legitimnosti ali legalnosti, stabilizaciji, aparatu izračunljivosti, sistemu regulacije, kodiranju in razsodbi.
Sami pravičnosti je nemogoče pripisati trenutek obstoja, niti je ni mogoče izmeriti s pojmom laži ali resnice, kaj šele vpeti njeno delovanje na posameznika kot njenega nosilca. Če sledimo takšni ideji, jo lahko vpišemo v sistem legalnosti ali legitimnosti, v konformnost z institucionalnim pravom, s pravili in konvencijami. Vzpostavitev takšne pravne zasnove in iz nje izhajajočih institucij »problem« pravičnosti razreši, zavrže, potlači ali pokoplje prek sistema državnega aparata, v katerega je vpisano vsako nasilno-stratificiranje-zavzetje gladkega prostora tokov. Torej je ustanovitvi države inherentno nasilje, ki pa z njenim vzplamtenjem ne ponikne, temveč se, kot pravi Walter Benjamin, preobrazi v formo državoohranjajočega nasilja. Medtem ko je nasilje, namenjeno postavitvi državne forme, eksplicitno izraženo v izraelskem prizadevanju prikritja izvornega nasilja svojega obstoja, v evropskih državah tako
Za celotno zgodbo glej: Franz in Kafka Splet, norosti in bolečine; Pred vrati
nasilje ni več potrebno, saj je v ljudski miselnosti takšen kalup postave.
že vedno vnaprej zagotovljen. Propad nekaterih samooklicanih 36 Nomos označuje zakon distribucije
komunističnih držav torej ni razpustil toka življenja v prosto ljudi (ali živali) v odprtem prostoru, nedo-
oblikovanje novih struktur, temveč je takoj prevzel naslednjo, loče,nem in ^o™™^™^. Je čisto
poseben način distribucije, brez delitve v
radikalnejSo obliko državnega aparata, kapitalizma. Celo »vsak deleže, v prostoru brez meja in omejitev. revolucionarni dogodek, vsi revolucionarni diskurzi, na levici Nomos ali disparatnost nasprotno logosu ali desnici, se zatekajo k nasilju z navajanjem ustanovitve pote- priča o dogodkih, ki so suplementarni ali kajočega ali prihajajočega novega prava, nove države« (Derrida, variablinih afektov . 2006: 119). S tem prihajajočim pravom se bodo za nazaj legitimirala dejanja-nasilja, skozi predhodno prihodnost bodo opravičena kot modifikacija sedanjega, s čimer se lahko opiše potek nasilja. Točno v tej nevednosti sestoji dogodkovnost dogodka, kar naivno imenujemo sedanjost. Takšno nasilje je neinterpretabilno tisto, kar imenujemo »mistično«. Ta trenutek se vedno pripeti, vendar nikoli v sedanjosti. Ustanovitev ali revolucionarni trenutek je obenem trenutek ne-prava in celotna zgodovina prava. Ustanovitev vseh držav kot revolucionarni dogodek je zavezana takšnim pogojem. Inavguracija novega prava je vedno storjena s takšnim samoutemeljujočim nasiljem.
Ustanovitev prava ostaja začasno odstavljena v brezno, odložena s performativnim dejanjem, ki ne odgovarja pred nikomer. Odložen subjekt čistega performativa ni več pred pravom, temveč je pred zakonom še vedno neodločen, pred pravom kot pred zakonom še vedno neobstoječ. Pravo je še vedno pred njim, še vedno mora priti, še vedno prihaja. Biti pred pravom, kot opisuje Kafka,35 stopiti pred njegovo obličje, pred njegova vrata, vendar nezmožen vstopiti, dohiteti, videti, čutiti zakon kot nedosegljivo transcedentnost. Nikakršnega nasilja in nenasilja ni. Njegova nedostopnost temelji na pred njim stoječem, tisti, ki ga producira, ustanovi, avtorizira v absolutnem performativu, ki mu vedno uhaja, vedno je dan vnaprej. Obstaja kot »hitrost in kot absolutni premiki, zakon čistih intenzitet, nomos,36 gladki prostor, ki ga razvija, in vojni stroji, ki ta prostor poselijo« (Deleuze & Guattari, 2004: 386). Slednji ne pomeni vojne Državnega aparata, kanaliziranega skozi nasilje dvojne vezave, o kateri bomo spregovorili pozneje. Vojni stroj je ireduktibilen Državnemu aparatu, obstaja zunaj njegove suverenosti in državnega prava. Prihaja od drugod in se zoperstavi Državi s tremi izdajalskimi grehi: »proti kralju, proti duhovniku in proti zakonom, temelječim v Državi« (Deleuze & Guattari, 2004: 354). Pri tem ni vojna »niti njegov pogoj niti objekt, temveč ga neizogibno spremlja ali dopolnjuje, je suplement vojnega stroja« (Deleuze & Guattari, 2004: 417). Njegovi zunanjosti ne pripisujemo trenutnega stanja, temveč je treba razumeti, da je sam vojni stroj čista oblika zunanjosti, nasprotje Državnega aparata kot čiste oblike notranjosti, modela, v in po katerem pogosto razmišljamo-delujemo. Slednji lahko apropriira vojni stroj, skozi juridično integracijo vojne oblikuje discipliniran, vojaški organ. Edina možnost vojnega stroja, vedno zunanjega sebi, je, da se obrne proti sebi in s samouničenjem obdrži formo postajanja. Nikakor pa ne moremo trditi — izhajajoč že iz imperialnih Držav —, da je zunanjost, ki jo sestavlja vojni stroj, povsem ločena od Države. Trdimo »inverzno hipotezo, da je sama Država bila vedno v odnosu do zunanjosti in je nepredstavljivo odvisna od takšnega razmerja. Zakon Države ni zakon Vsega ali Nič (Državne družbe ali protidržavne družbe), ampak zakon interiornosti in eksteriornosti« (Deleuze & Guattari, 2004: 360). Državno izražena suverenost lahko vlada le v obsegu ki ga je zmožna ponotranjiti, organizirati, mu vstaviti identiteto, skratka — apropriirati. Vendar delovanje Državnega aparata s tem ni izčrpano, saj nastopa sočasno s funkcijo perpetuacije ali konzervacije organov moči.
Zombi je delovni mit in ne vojni mit. Čeprav je mutilacija konsekvenca vojne, je potreben pogoj, predpostavka
Državnega aparata in organizacije dela. Nasilje kot sredstvo za vzpostavitev prava
Nesreče so namreč rezultat mutilacije,
ki se je pripetila davno nazaj v embriu Sledeč Dumezilu izhajamo iz dveh lastnosti Državnega apara-sveta. Izguba je torej nastala davno pred ta: zunanjosti vojnega stroja in dvopolnosti politične suvereno-njeno vizualno implementacijo.	sti. Slednja izhaja na eni strani iz čarovnika-vladarja, ki operira
z zavzetjem, vezmi, vozli in mrežami, in na drugi pravnika-du-hovnika-kralja, ki deluje na podlagi paktov, pogodb in sporazumov. Vsekakor dvojna pozicija politične suverenosti ne izostane iz vojnih poslov. Obe poziciji se postavita nasproti vojnemu stroju: medtem ko čarobni vladar izraža svojo moč z ujetjem bojevnikov, ki niso njegova last, preko spojevanja brez bojevanja, deluje pravnik-kralj kot veliki organizator vojne, s predpostavljanjem zakonov in polaganjem bojišča, s čimer ji vsili ureditev in jo podredi političnim ciljem. S takšnim delovanjem preoblikuje vojni stroj v vojaško institucijo, »apropriira vojni stroj Državnemu aparatu« (Deleuze & Guattari, 2004: 425). Nasilje je torej mogoče iskati na vsakem koraku, vendar pod različnimi režimi in ekonomijami. Dokončno proizvedene poteze za vse čase so nasilje, s katerim deluje čarobni vladar, vedno ponavljajoče se poteze, s poudarkom na ciljih, zvezah in zakonih, pa so nasilje pravnika-kralja. Vendar je oblike nasilja treba ločevati, saj je tudi v vojnem stroju vsebovano nasilje, katerega dejanja so videti prožnejša, saj se v nasprotju z Državnim aparatom izogiba vojni kot svojem objektu, s čimer je obenem osvoboditelj in izdajalec, zavezan drugi ekonomiji, krutosti, pravičnosti in usmiljenju.
Razlika v formi je najvidneje izražena v Državnem aparatu in njegovi težnji po mutilaciji in smrti kot prvotnem dejanju vojne. Potreba po predopravljeni iznakazitvi, že rojenih pohabljencih, amputirancih, mrtvo rojenih, zombijih,37 ki so tako temelj kot vrh Državne biti. Prvotno si je treba torej postaviti vprašanje o izvoru takšnega pravopostavljajočega nasilja, ki je tesno povezano z izvorom same Države. Takšno nasilje neposredno izkazuje svoje korenine v mitičnih manifestacijah. V Rimski mitologiji je takšno dejanje uprizorjeno v sporu med Romulom in Remom o bodoči legi mesta Rim. Njuno nestrinjanje kulminira v Romulovem uboju svojega brata dvojčka. Takšen nasilen rez je sledeč Machiavelliju »vrlina«, potrebna za vzpostavljanje državnih form, kar dodatno okrepi s primeri »Mokzesa, Solona, Likurga in številnih drugih ustanoviteljev monarhij ali republik, ki so vzpostavili zakone, primerne za obče dobro s tem, da so obdržali izključno avtoriteto« (Machiavelli,1990). To je oblika dvojne funkcije Državnega nasilja. Sprva kot temeljni pogoj za postavitev prava, vendar se z ustoličenjem nasilju ne odpove, temveč ga »šele zdaj v strogem pomenu neposredno naredi za pravopostavljajoče, s tem ko pod imenom moči ustoliči kot pravo neki smoter, ki ni prost in neodvisen od nasilja, temveč je nujno in notranje vezan nanj« (Benjamin, 2002: 137). Sočasno koeksistira z mitom (pravopostavljajočim) tudi njegovo nasprotje Bog (pravouniču-joče). Medtem ko je mitično nasilje kot Državni aparat krvava, grozeča, nalagajoča pokora, je Božje nasilje nekrvav smrtonosen način odrešitve pokore z uničenjem, vojni stroj na liniji bega. Z odrešitvijo pokore nismo odrešeni krivde, marveč državnega prava. S tem, da se odrešimo gospostva prava nad živim, se ne zadolžujemo golemu življenju (Homo sacer), kot trdi Benjamin. Odlomek, v katerem pravi, da je mitično nasilje »krvno nasilje nad golim življenjem zaradi nasilja samega, božje pa je čisto nasilje nad vsem življenjem zaradi živega. Prvo zahteva žrtve, drugo jih sprejema«, (Benjamin, 2002: 139) je treba brati kot zavezo nomadski invenciji vojnega stroja, konstitutivni esenci gladkega prostora, zasedbi tega prostora, premestitvi znotraj njega in ustreznemu sestavljanju ljudi. Izstopanju iz notranjosti, individuaciji je lastno žrtvovanje, odpoved sedanjosti, prepuščenost drugemu, drugemu jazu, drugemu pravu,
Podrobno o tem Clastres, Pierre (1998), Society against the state : essays drugemu, ki vedno prihaja, je prihajajoče, saj nikoli ni tukaj, in political anthropology, Zone Books, pred tem je bilo že žrtvovano. Vojna je pri tem potrebna kot ^ .
obrambno sredstvo v boju proti osrediščenju in apropriiranju Razlika med popotnikom in turistom
Državnega aparata, ki kot pogoj svoje organizacijske in razvoj- je .v tem, da ima turist s prihodomna de-
stinacijo takojšnjo željo po vrnitvi domov
ske raznolikosti zahteva ohranjeno enotno žrtvovanje..	(reteritorializacija), medtem ko popotnik
Predpostavki, da vojna producira Državo samo v primeru, če	z odločitvijo vedno odlaša (deteritoriali-
je eden izmed dveh polov predobstoječa Država, in hkratni trdi- zacija).
H da je organizacija vojne Državni fo^ni^ samo če je organi-	40 Koncept konstantnih in odločilnih na-zacija del Države, nas pripeljta do ideje o Državi, ki vpade v svet pak, torej eksperimentiranje, je stičišče, povsem formirana in se povzdigne v enem zamahu, vendar kot na katerem se konstituira srečanje med
že vedno prisotna, brezpogojna Urstaat, (pradržava) ki je prisotna politiko in aksiomatiko. Eksperimentacija
, j ■ i -i .	j ji -i xt	■	v polju aksiomatike je na prvi pogled
v vseh zgodovinskih trenutkih in dogodkih. Ne govorimo o evo-	, ,	- ^
° . .	°	.	nenavadna, vendar pomeni že njihova
luciji Države in o njenih fazah v razvoju. »Primitivne« družbe mnogoterost, saj ne govorimo o singu-
ne vsebujejo manka Države, saj je njihovo delovanje protidržav- larnem aksiomu, temveč o neodvisnem
no, organizirajo mehanizme, ki onemogočajo njihovo formacijo. delovanju njegovih različnih ob|ik,
Borijo so proti Državi, s čimer jo hkrati pričakujejo. Kadar pa stanje variacije. Obenem »je potrebno
upoštevati nedoločne propozicije
se vzpostavi Državna tvorba, je to v obliki nereduktibilnega Wšjih moči, ki se izmikajo njegovemu
preloma in neprogresivnega razvoja sil produkcije.38 Kljub temu obladovanju. Ne nazadnje aksiomatika
prelom ni popoln. Država ne obstaja kot vse ravno zato, ker so ne pomeni dokončnosti, njen nastop je
Države obstajale vedno in povsod kot ireducibilna kontigentnost. preuredite^ ki preprečuje dekodiranim
Govorimo lahko o obstoju koeksistence »primitivnih« družb in ^^ pobegniti v vse smeri. Nič „ v	| , ,	v. ..	....., ni predpostavljeno vnaprej« (Deleuze
Držav v obliki kompleksnega omrežja. Na ravni »primitivnih« & Guattari, 2004). Za podrobnejšo družb je potekala povezava in komunikacija preko intervencije razčlembo aksiomatike v dandanašnjih in kanaliziranja Države. Nezmožnost evolucionizma Države razmerah glej A thousand plateaus je vidna tudi v nomadizmu kot izrazu populacijskega zapušča- (2004).
nja urbanih nepremičnosti ali primitivnih, vnaprej definiranih 41 Isomorfizem se loči od heterogenosti potovanj.39 Pod takšnimi pogoji so nomadi izumili vojni stroj, ki po tem, da spodbuja heterogenost med
okupira ali zapolni nomadski prostor in nasprotuje mestom in ^^^ vendar z aksiomom kapitali-t—. v	.., . . .v i i- • , v •	iv-	stičnega trga, ki se razširja in razvija »na
Državam z njihovimi uničevalskimi težnjami. Nomad živi samo j-
sredini«.
v postajanju in interakciji. Celotna funkcija zgodovine je preva- 42
janje soodvisnosti postajanj v zaporedje.	Razlikovanje med. nj m pragom je
razvidno iz ekonomsko-logične teorije
Kapitalizem kot radikalizirana forma aparata zavzetja skozi modificiranega marginalizma
in iz njega
razvijajočo se lastnost apropriacije konstituira aksiomatiko40 pro- izhajajočega predzadnjega dobljene-
dukcijske oblike isomorfizma41 oziroma centralizira enotni sve- ga objekta, ki je zadnja instanca pred
tovni trg, ki ni le izraz kapitalistične produkcije, temveč v njem potrebo po spremembi assemblage ali i 1 ■ ■ ■ ii i,_j- ■ v i-v i v T., v njeni razpustitvi. Zadnji objekt kolektivne delujejo in so delovale tudi socialistične države. laksna Država, ' . ......	,
evalvacije določi vrednost celotne serije
ki vsebuje moč apropriacije, ne deluje zgolj kot mehanizem in natančno določi točko, na kateri je »catch-all«, temveč apropriira sam vojni stroj, kot tudi instru- treba reporducirati assemblage. Z nastomente polarizacije in anticipacijsko-preprečevalni mehanizem pom zadnjega objekta mora assemblage
z močjo transferja/prenosa, s čimer se postavi nasproti svojim spremeniti svojo naravo. Konceptualno
42	diferenco je torej mogoče postaviti ravno
lastnim omejitvam oziroma mejam,42 ki jih vedno potiska	. . . V T . ... . .
na mestu meje kot predzadnjosti in iz nje
vstran, zunaj določnosti. »Mehanizmom anticipacije in prepre- izhajajoče potrebe po ponovnem začetku
čevanja je inherentna evalvacija zadnjega kot meje, ki konsti- in praga kot zadnjosti, ki označuje nujno
tuira anticipacijo in hkrati brani zadnje kot prag ali skrajnost« spremembo.
(Deleuze & Guattari, 2004: 439), kot točko, na kateri se vzpo-
Delo pomeni presežno delo, diferen-ciirana renta pomeni absolutno rento in trgovski denar obdavčenje.
44
Do takšne transformacije, ki datira že v 14. in 15. stoletje, pride v Sredozemskih mestih ob srečanju na eni strani lastnikov denarja, produkcijskih sredstev in življenjskih potrebščin za oploditev vrednosti z nakupom tuje delovne sile ter na drugi strani svobodnih delavcev, ki ponudijo-prodajo svojo lastno delovno silo. Na tem mestu se vzpostavijo temeljni pogoji za kapitalistično produkcijo, namreč ločenost delavca od lastnine kot nenehen proces. »Prvotno« akumulacijo torej definiramo kot »historični proces ločevanja producenta od produkcijskih sredstev« (Marx, 1986: 651).
45
Način, kako to doseči, ponuja Cronenberg v svojem filmu Zgodovina nasilja, kjer se posluži funkcije odvzetja oziroma minimaliziranja vsakdanjosti, kjer se gradijo določene zgodbe, naracije, teritoriji. Forma filma je sestavljena tako, da prikaže abstraktno oblikovanje določenih kulturnih fantazij: družine, dobrega življenja, nasilja, samoiznajd-be in izčrpno, kako le-te sodelujejo v konstruiranju moškosti. Neka notranjost, osebnost, subjektivnost, kar bi omogočilo eksistencialno zapolnitev, ne obstaja (postmoderna ploskost, kjer ni nikakršne globine, vse je vidno pred nami). Od tod tudi izhaja zgodovinskost v naslovu filma, v smislu pojavnosti nasilja in njegovih različnih oblik v različnih časih in različnih razmerah. Nasilje je skoraj avtomatično generirano v drobnih razpokah družbene zgradbe ali družbenega mita. Zgodovino nasilja lahko označimo za moebiusov trak, kjer obstaja le navidezna dvostran-skost, saj se ena stran nadaljuje v drugo. Nikakršne razlike ni med idiličnostjo in temačnostjo, saj sta oba pola površini, ki se stapljata druga v drugo v intenziteti želje, ki se kaže v posameznih relacijskih trenutkih.
stavi nov assemblage. Če stopimo čez mejo zadnjega objekta, se odpovedujemo dotakratni menjavi. Nezanimanje za to pa omogoči nastanek zaloge, brez katere formiranje kapitalizma ne bi bilo mogoče. Prag je, kot prvi pogoj zaloge vedno prisoten, vendar na zunanji meji. Zaloga, pogojena z izničenjem prvotnega assemblaga, je odvisna od novega tipa assemblage in ravno ta je tista, ki zbudi v zalogi aktualni interes, željnost, ki vedno vrača takšen proces na začetek. S tem nastopi zaloga kot označenec druge assemblage v trojni simultani apropriaciji43 ozemlja, orodja in menjave (tri artikulacije kapitala). Takšen drugi assemblage imenujemo aparat zavzetja, ki vsebuje tri oblike zbliževanja, ki se skladajo z vidiki zaloge: renta, dobiček in obdavčenje.
S tem v mislih se podajamo v posebno karakteristiko Državnega nasilja, ki nastopa prav tako kot aparat zavzetja že vedno dovršen. Kot je bilo že rečeno, je mutilacija vedno pre-dustvarjena. Sledeč Marxu nasilje nujno deluje skozi Državo in je predhodnik kapitalističnega načina produkcije, konstituira »prvotno akumulacijo« in omogoči samo kapitalistično obliko proizvodnje kot njegov temeljni pogoj. Tako kot nam teologija pove, zakaj izvirni greh »obsoja človeka, da uživa svoj kruh v potu svojega obraza, nam zgodba o ekonomskem izvirnem grehu razodeva, zakaj nekaterim ljudem tega nikakor ni treba« (Marx, 1986: 651). Neločljivost denarja, blaga, produkcijskih sredstev in življenjskih potrebščin od kapitala ni večna. Takšne predpostavke je omogočila šele njihova preobrazba44 v kapitalu.
Torej je pri vsakokratni »prvotni« akumulaciji prisoten aparat zavzetja. Specifika takšnega nasilja je v vzpostavitvi tistega, proti čemur je samo usmerjeno. Pozornost je posledično treba preusmeriti v razlikovanje med režimi nasilja.45 Primitivno nasilje režima, imenovano boj, ki deluje preko kodiranega zakona serije; vojna v obliki vojnega stroja, ki pomeni drug režim, kot avtomatizacija in mobilizacija nasilja proti Državnemu aparatu; zločin kot register nelegalnega nasilja, zavzetja nečesa brez »pravice«; ter povsem drugače temelječ javni red ali zakonsko nasilje, ki temelji na pravici do zavzetja, manifestirano v strukturnem nasilju, ki ga zastopa Država, oziroma širše rečeno Recthsstaat (pravna država). Zadnja omenjena oblika nasilja vsebuje v sebi Državno preko-kodiranje, ki definira zakon, policijsko nasilje, skratka zakonsko utemeljeno predobstoječe, pravopostavljajoče, samoute-meljujoče, prvotno in pomeni povsem drug režim nasilja kot vojno nasilje.
Kdo se pravzaprav podpiše pod nasilje, kako to izvedeti, ali je to sploh mogoče? Ali je to Bog, kot sveti drugi? Ali ni drugi, ki se ga odpiše? Ali ni božje nasilje prvo, ki je vedno že dano, ki že vedno imenuje, omogoči ljudem izključno možnost imenovanja? »Božje nasilje
46 Takšna kritika dovoljuje evalvacijo samo v okviru sfere prava in pravičnosti.
(die göttliche Gewah), ki je znamenje in pečat (Insignuum 47 Najrazvidneje to velja za razredni und Siegel), vendar nikoli sredstvo svetega izvrševanja, naj se boj, ki »razpolaga s pravico do stavke imenuje delujoče (waltende)« (Benjamin, 2002: 142). To so delavcev, čeprav se samo ne-delovanje
vprašanja, s katerimi se v svojem spisu o kritiki nasilja46 spopade ne smatra ^ nasilje, .^Č nastopa * , .p. . . T„. r , . .	.. ... njegovo nasilje znotraj teh okvirov kot
Walter Ben)amin. Kl)ub kritiki pravne tradici)e pozitivnega in težnja po uveljavitvi določenih smotrov« naravnega prava obdrži tako kot Dworkin zgodovinskost prava (Benjamin, 2002), kot vstavek nečesa kot element pozitivnega prava in božjo pravičnost/integritete zunanjega. Radikalizirana pravica do
kot zavezanost justnaturalistični poziciji, vendar z izpostavi- stavke, upodobljena kot revolucionarna,
spreobrne celotno izhodišče pravice do tlieniem nasilja kot pravopostavliaioče in pravoohraniaioče K , .. ,. K
stavke, saj jo uporabi z namenom, da
kategoriie osvetli karakteristiko, kateri se neposredno skorajda bi strmoglavilo pravni red, ki jo konsti-
ni posvečalo. V takšnem okviru prava se posamezniku prepove- tuira, kot dejanje nasilja. Pasivna oblika
duje aktualizacija nasilja, vendar se s tem ne odvrača nevarnost znotrajpravnega nasilja, utelešenega v
za ta ali oni zakon, temveč grožnja izhaja iz usmerjenosti v pravu, vendarle pokaže na zm°žn°st ute-l XT -i-	-i	, meljitve in modifikacije pravnih odnosov.
sam pravni red. Nasilje ni zunanje redu prava, ravno nasprotno, „ . . ., /, „ • ,
Benjamin pri tem potegne ločnico med
njegova grožnja je vpisana v njegovo notranjost. Kot že rečeno, politično stavko in proletarsko stavko.
s kritiko je mogoče pristopiti samo skozi načelno razlikovanje Prva se izvede z namenom utrjevanja
vrst nasilja. Efektivna pa je takrat, ko vsebuje samo pravno telo, državne moči, prenašanje oblasti iz privi-
njegovo glavo in člane, skupaj z zakonom in partikularnimi legiranih na privilegirane, kot množična
! ■ , . ..,	i. i w, . v/»/r	zamenjava gospodarjev. Deluje znotraj že
uporabami, ki jih pravo priredi pod zaščito svoje moči (Macht). , . .° r. ... ' ,. . .'
obstoječega centraliziranega in discipli-
Za takšno ovrednotenje pravnih zastavkov se je treba oprijeti niranega nasilja, njen rezultat pa je le
»zgodovinsko-filozofske obravnave prava« (Benjamin, 2002). V zunanja modifikacija delovnih pogojev. V
pravu mora vsako nasilje svoje delovanje izkazati z »zgodovin- nasprotju s tem izhaja proletarska stavka
skim izvorom, ki mu pod določenimi pogoji podeli zakonitost iz singularne naloge uničenja državnega
nasilja, ne meneč se za ideološke, social-
ali sankciio«, (Benjamin, 2002: 122) torej je opravičenost ne in politične posledice, saj so te omo-celotna serija, odvisna od njene pravičnosti ali zavezanosti čisti gočale obstoj vladajočih skupin. Kot čisto intenzivnosti, kot pravi Deleuze. Na tej ravni si Državno pravo sredstvo je njeno delovanje nenasilno. z monopolizacijo nasilja nasproti posamezniku oblikuje lastne
varovalne pregrade, vendar ne za zaščito pravnih smotrov, temveč kot funkcijo ohranitve vzpostavljenega Državnega prava. Grožnja, ki izhaja onstran prava, prav zato pomeni toliko večjo nevarnost, strah pred ustanovitvenim nasiljem, nasiljem, ki je zmožno »opravičiti, legitimirati ali transformirati odnose prava« (Derrida, 1992). Z nastankom zasebne sfere se je funkcija prava preoblikovala oziroma doživi mutacijo v subjektivno, konjunktivno in topično pravo, katerega naloga sestoji iz organiziranja konjunkcij med dekodiranimi tokovi, ki so potencialni vir nasilja, in posledično grožnje za aksiomatizacijo nasilja v okviru Države. Neapropriirano Državnopravno nasilje se lahko vzpostavi kot nekakšna anomalija tudi v pravnem redu.47
Sam nastanek Države temelji na izvornem nasilju, materializiranem kot vojno nasilje, ki ni korelat vojnega stroja »kar imenujemo militanta institucija ali vojska ni nikakor vojni stroj, temveč oblika pod katero jo apropriira Država« (Deleuze & Guattari, 2004: 418). Sledeč takšnim predpostavkam lahko sklepamo, da nosi vojaško nasilje kot izvorno in vzročno nasilje značaj postavitve prava. Država ravna z izvornim nasiljem kot pravopostavljajočim (rechtsetzend). To je obenem tudi razlog, s katerim znotraj svojega aparata vzpostavlja militarizem, kot funkcijo, ki prisiljuje splošno uporabnost nasilja v imenu države. Nasilje kot sredstvo pravnega smotra, kot pravoohranjajoče (rechtserhaldend). Spodbijanje aktualnih pravnih temeljev je nemočno, če ne spodbija samih temeljev prava, ampak le posamične zakone ali pravne običaje, medtem ko je celostna prikazen prava formirana kot večna in neomajno
Prve resnejše kritike smrtne kazni so bile prvi koraki k resnejšemu ogrožanju
pravne enotnosti, saj njihovo prizadeva- dana.48 Sam koncept nasilja vključuje tako naravno kot pozi-nje ni bilo le spodbijanje smrtne kazni kot ,.	, i i	i ■	i	-i-
tivno pravo tako, da se odpira vprašanje o drugačnem nasilju,
napad na določen kazenski predpis, zakon, temveč napad na same izvire prava, onstran pravnih teorij. Pred takšnim posegom je treba analizi-temelječe v največjem nasilju, v »nasilju rati samo dvojnost funkcije nasilja v kreiranju forme prava. nad življenjem in smrtjo« (Benjamin,	Postuliranje nasilja je predpogoj za aktualizacijo potenci-
2002: 128).	alnosti. Takšnemu procesu prava, zavezanemu intenzivnosti,
Intenzitete tako v Deleuzovem smislu se ne odpovedujemo, temveč se zoperstavljamo nastanku
energetskega faktorja, ki je predhodnik neposrednega nasilja, ki rezultira z njegovim apropriiranjem.
aktualizacije, kot Badioujovi pripadnosti
Konstituiranje slednje forme pravo je postavljajoče. Pravo, ki
navzočnosti v situaciji.
svoj obstoj pogojuje z nasiljem kot njegovim nujnim in notranjim delom reguliranja. Kontrast med grozečo zunanjostjo nasilja in idilično notranjostjo prava se spreobrne v interiorizacijo same Grožnje, ali bolj precizno, razkrije se sama notranjost Zunanjega. Takšno ponotranjenje je razvidno iz dvojnega pomena nemške besede gewalt (nasilje); nasilje kot golo nasilje in obenem oblast, izraža »postavitev prava kot postavitve moči in akt neposredne manifestacije nasilja« (Benjamin, 2002: 137). Na tem mestu je Benjamin najbliže Deleuzu, ko »pred« pravo močnih kot predhodno konstituira že vedno obstoječe nasilje intenzitete.49 Nasilje se za zagotavljanje prava ne percipira s stališča enakosti (razmerij), temveč je v najboljšem primeru nasilje enako veliko (kvantificirano).
Ločnico med pojavnostjo prava kot intenzitete in prava kot moralnega zakona eksplicitno prikazuje Benjaminova antinomija mitološko vzpostavljene ločnice med mitom (pravoposta-vljajoče) in bogom (pravouničajoče), h kateri je treba pristopiti s ponovnim premislekom. Medtem ko je prvo grozeče s svojim utelešenjem nasilja, pa je drugo grozeče na takšen način kot usoda. Šele prelom z gospostvom mita, njegovim pravopostavljajočim nasiljem (gospodujoče), skupaj s pravoohranjajočim (obdelano) in vzpostavitvijo »božjega nasilja (delujoče), ki je znamenje in pečat, nikoli pa sredstvo svetega izvrševanja« (Benjamin, 2002: 142) omogoča izkoreninjenje državnega nasilja. Benjaminovo referiranje na Boga nad razumom in univerzalnostjo, onstran Aufklerung (razsvetljenstva) prava, ni nič drugega kot referenca na nereduktibilno singularnost vsakega trenutka. Tisto, kar obstaja, kar ima konsistenco, in tisto, kar obenem grozi tistemu, kar obstaja, pripada neločljivo istemu redu in ta red je neprekršljiv, ker je edinstven.
Pot v neznano
Kot je bilo že rečeno, je za Kanta izhodišče razsvetljenstva geslo Sapere Aude (drzni si vedeti), vendar pravne institucije lahko to vedno preprečijo. Imam pravico misliti, pravi Alica, ko jo začnejo celotni dogodki na dvoru skrbeti. Vojvodinja ji odvrne: Da, prav toliko kot imajo prašiči pravico leteti. V čudežni deželi je prav tako kot v racionalnem pravnem diskurzu modernih držav vse preveč ukazovanja. Ukazi pa so zato, da bi jim človek sledil, vendar kam in zakaj? Zavračamo »izsiljevalno« razsvetljenstvo, katerega sredstvo je pravo. Podrejeni smo samo želji in »najvišja želja želi hkrati samoto in povezanost z vsemi stroji želje« (Deleuze, 1995:95). Vseeno to ne pomeni, da mora biti nekdo za ali proti razsvetljenstvu, saj s takšnim formuliranjem problema ostajamo znotraj tradicije državnega prava. Razsvetljenstvo kot niz političnih, ekonomskih, socialnih, institucionalnih in kulturnih dogodkov namreč pomeni
50 Pomembno si je postavljati vprašanja o danostih, občem, nujnosti, prisili, obve-
privilegirano domeno analize, ki se ne izčrpa na omenjenih ^^^ posameznosti, naključnosti itd. koordinatih, temveč jo je treba »nadaljevati v analizi nas samih kot bitij, ki so do neke mere zgodovinsko določena z razsvetljenstvom« (Foucault, 1991: 153). Kot pravi Deleuze, se je povsem jalovo ukvarjati z neko temo pri nekem avtorju, če se ne vprašamo o njeni natančni vlogi in mestu, se pravi o tem, kako deluje« (Deleuze, 1995: 62). Mesto, na katerem Kant zastavi vprašanje o neprestopljivih mejah spoznave, je treba spreobrniti, saj sta analiza in refleksija meja pozitiven projekt.50 ki nima cilja v formalno-pravnih strukturah z občo veljavo, temveč v zgodovinskem raziskovanju dogodkov, kar Deleuze imenuje jurisprudenca. V takšni jurisprudenci je treba transceden-talne zakone, ki se sklicujejo na obče strukture vsega spoznanja in deducirajo, kaj nam je mogoče narediti in vedeti, nadomestiti z arheološko-genealoškimi zakoni. Ti po eni strani obravnavajo diskurzivne instance, ki artikulirajo to, kar mislimo, rečemo in delamo znotraj niza zgodovinskih dogodkov, in po drugi iz naključnosti, ki nas naredijo, izluščijo »možnost, da prenehamo biti, delati ali misliti, kar smo, delamo ali mislimo« (Foucault, 1991: 155), in postanemo drugi. V pravu kot pravičnosti podrejenost »višji« instanci in njegovim nasiljem nad telesi nadomesti zavezanost intenzitetam, ki prek eksperimentiranja izvršuje nasilje nad pravom-Državo, s čimer presežemo zakon podrejanja in se zavežemo silam intezitete in neformirane materije, ki pomenijo potencialnost celotnega življenja in omogočajo kreacijo v pravu. Kreiranje pravičnosti, to je jurisprudenca.