^B J. E. Bogomil: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. iPll^|[aJ poznate to prošnjo, Ijubi otroci? Koliko- \ If8Š5|\™ krat na dan jo izgovorite! |Ka^IŠal Morda se še spominjate — kar vas je večjih — kako ste jo pred nekaj leti izgovarjali. Kar tjavendan. Malo stc pogodrnjali: »Daj nam m-m-m-m .. .«, druzega ni bilo skoraj nič slišati. Sila pa uči človeka moliti. V sedanjih dneh, ko vsega pomanjkuje, gotovo tudi.vi lepše molite to prošnjo za Ijubi kruhek. Čez nekaj desetletij boste pa pravili svojim mlajšim bratcem in sestricam in še drugim, ki jih danes še ni na svetu, kakšno pomanj-kanje ste trpeli v tistih dnevih svetovnc vojske. Lju-dje se bodo spominjali tistih dni Iakote, kakor se spominjajo še sedaj lakote iz 1. 1817. I Le vprašajte — na primer — Dobrinovo botro, | pa boste zvedeli, kako je bilo tistega hudega leta. I Večkrat karajo otroke, ker še zdaj prav ne cenijo ljubega kruhka. »Kako grdo delate s kruhkom, otročaji!« se hu-dujejo nad otroki, če vidijo, da drobč kruh, »Jožek, poglej, kako lete drobtine od tebc. Ti nemarnež ti, | kako grdo ješ! — Pa ti, Franca! Kjcr se ti zdi, pa pustiš kruh ležati. 0 moj ranjki očc — Bog jim daj Stran 122_________ANGELČEK ________Leto 26 dobro v nebesih! — še danes sem jim hvaležna, kako so me lepo učili, spoštovati ljubi kruhek.« »Če kruh ješ,« pravijo botra, »ga moraš pojesti pri mizi. Kruhove drobtine ne smejo padati po tleh. Če ti pade kruh na tla, ga moraš takoj pobrati in poljubiti, zakaj kruh je božji dar. .Kaj bi bilo, če bi nam Bog vzel ljubi kruhek! Vi ne veste, kako hudo je bilo tistega leta 1817., ko sem bila jaz otrok. Prav dobro vem, 'kakšno skledo žgancev, ajdovih, lepo za-beljenih, so nam mati skuhali. Komaj smo jih pa po-jcdli, smo bili pa žc zopet lačni. Pa kako lačni!« — In botra se zamislijo. Pa spet nadaljujejo: »Mama, kruha, mama, kruha!« smo prosili. »Kruh spi,« so dejali mati in vstran so se obr-nili, da nismo videli solz v njih očeh.« jfl Botra sežejo po rutico ob tem spominu. ^ »Tisti Podlogarjev gozd tudi poznate. Samc bukvc rastejo v njem. Pa kako lepe so tiste bukve! Ravne kot sveča, visoke kot zvonik. Podlogar je do-bil ondaj tisti gozd za en hleb črnega kruha.« »Ali res? Botra, ali je to mogoče?« vprašujejo otroci. »Tak gozd! Gotovo je vreden mnogo stota-kov! Pa ga je zamenil za en hleb črnega kruha?« Otroci se čudijo. »Res je, res! Vam takoj razložim. Pibrovec je imel mnogo otrok, kruha pa nič. Jokali so otroci, da bi se bili kamenu smilili, če ti imel srce. Kaj bi nc jokali, ko so bili tako lačni! »Otroci molite!« je rekel oče Pibrovec, »jaz grem, da vam izprosim kruha. Molite, in Bog bo po-magal.« Pri Podlogarju je najprej poprosil Pibrovec. »Kaj bi rad, sosed?« »Oh, saj veš. Otroci jokajo, tako so lačni. Kruha prosijo — ne morem jih več poslušati. Smilijo sc mi. Sosed, prosim te, pomagaj mi, če mi le moreš. Nc boš zastonj. Kar zahtevaš, ti dam.« »Dva hleba imam še,« de Podlogar. »Težko ti ga dam, saj veš, tudi jaz imam družino.« »Oh, daj, lepo te prosim! Pri Bogu in Mariji te prosim, usmili se nas, usmili se vsaj mojih otrok.« Leto 26 ANGELČEK_________Stran 123 »Naj bo! Sosed mora pomagati sosedu. Danes ti mene potrebuješ, jutri bom znabiti jaz tebe. Po bratovsko razdeliva: jaz en hleb, ti en hleb. Bo že Bog pomagal naprej kako, saj bolje zna in ve kakor midva.« Kdo je bil tistega hleba bolj vesel kot Pibrovec in njegovi otroci! Zopet je za malo časa potolažil svojo družinico. »Pa koliko hočeš' zanj, Podlogar?« ga je šel nazaj vprašat. »Kar želiš in kolikor boš rekel, ti bom dal, če je le moje.« »Veš kaj, sosedu ne bom prodajal. Sosed mora sosedu pomagati.« »Zastonj pa res nočcm. Veš kaj: Ti imaš polje, gozda pa nimaš. Jaz imam pa gozda dovolj. Tisti bu-kov gozd ti odstopim, ki se drži tvojega sveta. Prav res ti ga dam. Ne veš, koliko si mi dobrega storil s tem hlebom.« Pibrovec ni odjenjai Podlogar se je moral vdati. »Naj ostane gozd pri tvoji hiši,« je dejal Pi-brovcu, »v spomin otrokom — mojim in tvojim — koliko je vreden ljubi kruh, če ga ni.« Tako je dobil Podlogar cel gozd za en hleb kruha.« Otrokom je bilo tesno pri srcu, ko je botra končala. Njih obrazki so bili zelo resni. Molčc so se poizgubili od Dobrinovih. Katrica Dobrinova pa še noben večer ni molila « staro materjo tako zbrano in iskreno: Daj nam da-ncs naš vsakdanji kruh! — kot tisti večer.