Ivan Dodič
Pripovedka o zvonu v Blejskem jezeru
(Po J. Radoaijeviču.) — Iluslriral Fr. Podrekar
Bil seni še otrok, ko so mi doma pripovedovali, da je nekdaj živela na Blejskem gradu prelepa mlada gospa, ki je bila vedno žalostna in je nosila črno obleko. To je bila mlada vdova. Moža so ji razbojniki v gozdu umorili in nje-govo telo potopili v Blejskem jezeru. Zaiadi tega je žena tako jokala, da so ji cvetoča lica obledela in z ljudmi sko-raj ni več spregovorila beseae.
Vsak dan se je peljala na otok in lam pred podobo Matere božje dolgo klečttla in molila ali pa je sedela na brcgu jezera pxi studencu in je nepre-mieno zrla v temno jezersko dno ali pa v nebo.
Zbrala je vso svojo zlatnino, sre-brne posode in ves nakit, ki ga je kdaj nosila, in iz tcga je dala vliti dragocen zvon v spomin na svojega ljubljenega moža. Sto in stokrat je umrlemu možu obljubila zvestobo.
Zvoa so pripeljali. Bil je iz drago-cene snovi. Njegov glas je bil močan in lep kakor augelsko petje; dali so ga v črno ovenčano ladjo in so z njim od-rinili proti otoku.
Nenadoma je vstala divja burja in ni pomagala ne molitev, ne moč vesla; zvon in ljudje so bili pokopani v jezeru in nihče ne ve o njih ničesar pavedati. Včasih pa, kadar je nebo prav jasno in razgrne tihi večer svoja krila čez je-zero in ko razlije bleda luna svojo ča-robno svetlobo preko valov, se sliši iz jezerske giobočine srebrni glas potopljenega zvona. Takrat se i-ibič upre z vso močjo v svoje veslo, ker se boji razjarjenili valov, ki mu morejo prinesti pogubo.
Mlada vdova pa je zapnstila svet in svoj visoki grad vrh pečine. Vse svoje premoženje je dala za zidanje cerkve na jezeru; sama pa je bosa romala v Rim.
Sam rimski papež je poslal v cerkev na jezeru nov zvoUj sam ga je blagoslovil in mu dal čudežno moč. da se vsakemu, kdor z njim zroni, more izpolni(i ena izmed njegovili želja.
Veliko je ljudi, ki romajo na otok k Materi božji, vedno poje zvon želja: malokdo pa poniisli pri tem na ženo, ki je umrla aaleč v tuji deželi, v nekem samostanu, kot ponižna spokornica.
Tako mi je pravila mora mati in jaz sem jo zvesto poslušal in si dobro zapomnil pripovedko o srebrnem zvonu in črni ženi.
34