Štev. IX.
TT Ijj-u.Toljaaa.i, lO. j-u-nija, 18S9.
Ijetnik II.
Deželni zbori.
Vsaka veča politiška skupina prihaja polagoma in po svojem razvoju do tega, da se zaradi vladanja in upravljanja razdeljuje v veče ali manjše pododdelke ali okrožja. Ako ne gleda pri razdeljevanju na nič drugega, ko na velikost, zdi se ji primerno, da pošteva pa vsaj reke in gore ali v obče kako nravno mejo kot ločnik drugim okrožjem. Če pa zgodovina priklaplja vsled večega ali manjšega naključja okrožja k okrožjem ali deželo k deželi, oziroma skupinam dežel, pravijo potem, da pozneje pridružene dežele so v razmerju državnega prava ali brezpravja pri veči skupini. Zgodovina je združevala in ločila razne dežele iz raznih vzrokov.
Zgodovina popravlja, kar sama zakrivi, in korektura prihaja toliko prej, kolikor nenaravniše vezi je sama snovala.
Tudi dežele avstrijske se kažejo v raznih dobah v različnih oblikah. Sedaj je istim deželam meja tu, sedaj tam. To pa kaže neoporečno, da zgodovina ni nezmotljiva ali taka, da bi ne dopuščala sprememb. Ona popravlja ali spremenja, kakor ima modre može, kateri jo izvršujejo. Ako premišljujemo obliko dežel, vsled katere ima vsaka dežela zase svojo lastno upravo, nas poučuje kratka prošlost ustavne dobe in veljave teh deželnih samouprav, da krmilniki, ki so vodili do teh oblik, niso bili nikakor srečni. Naj so poštevali velikost, reke in gore, zgodovinsko pravo ali brezpravje, jedno so pri tem iz nevednosti ali nalašč prezirali in prezrli popolnoma, in to je sosebno v sedanji dobi in glede na Avstro-Ogersko najvažnejše namreč: princip narodnosti. Deželne samouprave so v Cislitaviji take, da po sestavi zastopstev popolnoma pozabljajo narode ter stavljajo više vse druge činitelje nego narode, kateri konečno so vendar veljavniši in odločilniši, nego geografsko položenje ali zgodovinsko pravo, oziroma brezpravje.
S tem, da sestava deželnih samouprav prezira narodnosti kot take, je ista ob jednem v neposrednem nasprotju s čl. XIX. drž. osnovnih zakonov, kateri zago-
tavlja vsakemu narodu posebe varovanje in gojenje njegove narodnosti in njegovega jezika.
Iz tega protislovja in dosledno iz tega nedostatka pa sledi neizogibno, ali da se morajo sedanje deželne samouprave prestrojiti ter spraviti v soglasje z XIX. čl. drž. osnovnih zakonov, ali pa da se morajo za varovanje in gojenje narodnosti in jezika vstvariti za vsak narod posebe odločeni zastopi z odgovarjajočim primernim področjem. Dosledna je pa tudi zahteva, da se omeji področje sedanjih deželnih zastopov na deželne potrebe; ter da se izključi vse to, kar pripada v področje organov, kateri se imajo vstvariti v zmislu izvršbe navedenega narodnostnega člena X-IX. Največe nasprotje in protislovje je v tem, da so se polastili deželni zastopi stvarij, katere ne spadajo v deželno samoupravo; nasprotje je v tem, da se pri tvorbi deželnih samouprav ni pošteval princip narodnosti, a da hočejo vendar o njem določevati isti nepoklicani zastopi.
Francoski departementi, kolikor obsezajo samo jedno in isto francosko narodnost, bi ne bili v takem nasprotju, kakor so avstrijski deželni zastopi; tam ni narodni odlomek proti drugemu takemu odlomku, ker Francoz ne more Francoza tujčiti s francosko narodnostjo in s francoskim jezikom. V Avstriji je pa ta razlika, da ima veliko dežel pomešane narodnosti, in da sklepa narodni odlomek proti odlomku druge narodnosti zakone in sklepe, ki škodujejo in tujčijo tuji odlomek. To se pa godi, ako mislimo — dobrohotno, jedino vsled tega, da so hoteli v Avstriji snovati okrožja v obliki dežel, kakor jih snujejo po tujih, narodno jednotnih ali samo jedno narodnost obsezajočih državah. Tujo analogijo, kateri ni treba poštevati narodnosti kot samo po sebi umevnega principa, so prenesli slepo in slepeč na avstrijske, popolnoma različne in svojstvene razmere.
Ta kriva, za Avstrijo do cela neosnovana analogija je izza ustavne dobe zakrivila že toliko hudega glede na narodnostne razmere in vsled tega tudi na škodo skupnih
23
državnih interesov, da se ie čuditi, kako more imeti deželna avtonomija še vedno toliko pristašev. Čuditi se je pa samo toliko časa, dokler ne označujemo strank po specifičnih interesih. Ti svojstveni, iz gospodovalstva izvirajoči interesi so krivi, da se deželnim samoupravam ni še odvzelo vse to, kar ima določevati o narodnosti in jeziku vsakega naroda posebe, in da se z druge strani ni izvršil še narodnostni osnovni člen XIX.
Nikjer se ne kaže osnova deželnih samouprav v pogubnih posledicah očitniše nego v onih deželah, kjer so zastopani tudi odborniki slovenske narodnosti. Dve tretjini slovenskega naroda sti v manjšinah po raznih deželnih zastopih, vsled tega tej veliki večini slovenskega naroda narekujejo tuje narodnosti določbe o narodnosti in jeziku. Zato pa je slovenski narod najbolj vnet za narodno avtonomijo, dosledno za izključenje tega, da bi deželni zastopi imeli besedo v narodnih in jezikoslovnih zadevah. Slovenci ne priznavajo ne Karavank ne Nanosa, ne Save, ne Drave, ne Soče, ne drugih ločnikov za meje, vsled katerih da bi še nadalje gospodovali tujci nad slovensko narodnostjo in njenim jezikom. A ravno zato, ker teži slovenski narod že od začetka po tem, da bi se združili vsi njegovi odborniki pod jednim in istim zastopstvom kot juristiška oseba tega naroda, zahteva isti slovenski narod, da njegovi zastopniki niso samo preverjeni o potrebi, o neizogibnosti izvršbe narodnostnega člena v zmislu narodne avtonomije, ampak da povzdignejo tudi svoj glas v tem zmislu v raznih zastopih.
Nikakor pa se ne vjema s prepričanjem, ako zapuščajo slovenski tovariši n. pr. državnega poslanca, ako se potegne za narodno samoupravo. Nikakor ni po na-rodnosamoupravnem načelu, ako molče poslanci v deželnih zborih, kedar se gode krivice narodu od nepristojne strani v kulturnih stremljenjih. Oni poslanci, ki pobijajo kulturne težnje naroda, delujejo ravno tako proti narodnosti, kakor tujci ki neposredno sklepajo na škodo druge narodnosti. Tudi v deželnem zboru kranjskem in goriškem še niso vedli slovenski poslanci v vseh slučajih v zadnji deželno-zborski dobi pravilno, in med kranjskimi poslanci se je celo cetos jeden oglasil v državnem zboru v smislu, ki nikakor ni v soglasju s tem, za kar hoče veljati drugače.
Sedaj je zopet borba zastran deželnozborskih volitev po nekaterih deželah, kjer prebivajo tudi Slovenci. Te volitve so sosebno važne. V prihodni deželnozborski dobi bodo obravnavali imenitno gospodarsko vprašanje o velikosti kmetijstev za posebne slučaje, tu bo mogel prav sovetovati samo ta, kateri pozna stare slovenske kmetijske osnove, kakoršne žive še med vstočnimi Slovani. Na vrsto pride v tej dobi najbrže tudi kak sklep državnega zbora, ki bo hotel zvečati področje deželnih zborov v šolskih zadevah. Kako važno je to, da dobe slovanski narodi, sosebno tudi slovenski, take poslance ki bodo odločno protestovali proti takim nameram, katere hočejo potom šole naravnost pogubiti slovensko narodnost.
Ni davno, kar se je oglasil slovenski poslanec v glasilu Staročeškega kluba v zmislu, da bi bili dovolj varni, ko bi se v osnovni šoli jezik zavaroval pojedfnim narodom. Ta poslanec ne ve še ali noče vedeti, da jezik je lupina, v kateri je možno deti popolnoma tuje jedro in tako narod kljubu domači lupini potujčiti popolnoma. Treba je torej odločiti se tudi za take poslance, ki poznajo obseg in daljavo pojedinih narodno-vitalnih vprašanj, kakoršno je ravno šolsko.
Sosebno in pred vsem je treba gledati, da proderejo, kjer možno, pravi zastopniki v deželne odbore, od katerih se odpošiljajo členi v deželne šolske sovete. Tu utegne jeden člen več pokvariti v narodnem oziru, nego more pridobiti ves drugi del poslancev ves čas deželno-zborske dobe.
Dokler so torej deželni zbori v veljavi z dosedanjim področjem, treba se je potegovati za take zastopnike, ki po moči delujejo in umevajo stvari v zmislu narodne samouprave, torej v soglasju narodnostnega člena sedanje avstrijske ustave. Sami taki zastopniki bodo delali tudi med narodom tako, da se tudi pošlje vedno več zastopnikov v državni zbor, kjer bodo potegovali se v jednakem zmislu za narodno avtonomijo in dosledno za pomanj-šanje sedanje pristojnosti deželnih zborov v zadevah narodnosti in njenega jezika. V tem zmislu so deželni zbori in volitve na nje še vedno važnega pomena.
Šola, nemški konservativci in Slovenci.
Lani in še bolj letos so slovenski rodoljubi, oziroma voditelji, odločno izrekli se ob mnogih prilikah da oni hočejo imeti ne samo versko, ampak tudi narodno šolo. Dokazalo se je celo, da prava verska šola ni niti možna, ako ni osnovana na narodni podstavi. V jednakem zmislu se je štajersko »Slovensko društvo" izreklo na zborovanju 19. maja v Zavcu v 4. točki skle-
nenih resolucij. To točko je ponatisnil Dunajski Vater-land v št. od 24. maja t. 1. ter pristavil poseben komentar tej resoluciji. Trdi, da taki sklepi za versko in narodno šolo prihajajo od »manjšinskih Slovencev" (Minoritatsslovenen), in misli pod temi najbrže Slovence onih dežel, kjer so v manjšinah po deželnih zastopih. »Ti manjšinski Slovenci — Slovenci so blizu brezizjemno
katoliški — nočejo pri šolski reformi ločiti verskega vprašanja od narodnega. In v praktiški posledici tega stališča prihajajo v politiškem odnošenju do zahteve een-tralistiškega šolskega zakona. Manjšinski Slovenci hočejo torej k at o 1 i šk o-n acij o n al nočen tral is tiš k i šolski zakon. Notranja slabost in neveljavnost (Unhaltbarkeit) tega stališča je očividna" . . . Potem pravi, da celo erz-centralisti niso več na strogo-centralistiškem stališču, ko izjemljejo po cele dežele, in naravna in zato najboljša zdravilna metoda ne kaže na Dunaj v državni zbor, ampak v Gradec v deželni zbor k pravično mislečim nemškim rojakom, kateri so pripravljeni za vsako sporazumljenje, katero se da združiti | s pravičnostjo."
Tu dobivajo Slovenci novo ime, katero v teh letih ravno se ne prilega kranjskim Slovencem; ali tudi ti so bili v drugih dobah v manjšini; v takem slučaju so vsi Slovenci »manjšinski Slovenci", in kranjski Slovenci ne popuste stališča Slovencev drugih dežel zaradi tega, ker imajo sedaj opravičeno večino tudi v dež. zboru kranjskem. Ako hoče torej „Vaterland" imenovati Slovence »manjšinske Slovence", jih ne sme deliti na dve skupini, ker imajo vsi jednako stališče. Notranji značaj teh manjšinskih Slovencev se razkriva v teženju po narodni avtonomiji, in je ime nacijonalnih avtonomistov za Slovence veliko jasniše in dejanskemu položenju bolj odgovarjajoče. Ako pa »Vaterland" kaže na pravičnost nekaterih nemških rojakov štajerske dežele, so prvič ti v manjšini, imajo isti posebna načela, in naposled ne morejo štajerski Slovenci ločiti se od načel Slovencev drugih dežel, tudi ko bi bili štajerski konservativni Nemci poleg dobre volje do pravičnosti zares tudi krepki dovolj dati Slovencem, kar jim gre. Govoriti pa, da so deželni zbori najboljša zdravilna metoda, je že anahro-nistiško, slepivno po največ za take, ki ne čitajo drugega , nego načela, katera zagovarja glede na dež. avtonomijo Dunajski »Vaterland". To glasilo mora imeti tako stališče zaradi plemstva nemškega in nemških konservativcev, kateri po dež. zastopih ne občutijo »najboljše zdravilne metode," s kakoršno zdravi Slovence »liberalna" večina štajerskih Nemcev, potem koroških Nemcev, isterskih in tržaških Italijanov, in kakoršno občutijo »manjšinski Slovani" po drugih dež. zastopih.
Zvito, čeravno na videz resnično, je tudi dovajanje, da »manjšinski Slovenci" hočejo katoliško-nacijonalno-centralistiški zakon. V resnici takega zakona Slovenci ne zahtevajo, ampak se samo branijo, da bi ne prišli s povečano šolsko oblastjo dež. zastopov iz dosedanjega dežja pod kap. Oni in ž njimi vsi manjšinski s 1 o v a n-s k i odlomki pravijo, da rajši ostanejo pri sedanjem cen-tralistiškem zakonu, nego da bi dobili glede na osnovno
šolo dež. zastopi v obče še večo oblast. S tem pa ne odmetajo Slovenci in manjšinski Slovani načrtov za popravo šolskih zakonov, ampak hočejo, da ostane rajši vse pri starem, nego da bi se položenje še poslabšalo za-nje. Da se drže Slovenci in drugi manjšinski Slovani rajši doslej veljavnega šolskega zakona, nego da bi se poprijeli n. pr. Liechtensteinovega načrta, krivi so na prvem mestu nemški konservativci, kateri s svojimi somišljeniki plemstva nočejo nič slišati o narodni avtonomiji, torej o preustrojitvi, vsled katere bi mogli sprejeti manjšinski Slovani nenarodne točke konservativnih šolskih načrtov. Nemški konservativci in na prvem mestu njih glavno glasilo »Vaterland" so krivi, da se morajo Slovenci zatekati v državni zbor, in ne v deželne zbore v v Gradcu in drugod. »Vaterland", ki je o težnjah slovenskega naroda vseh dežel dobro poučen, naj ne prekriva in zasukava stvari in tako, kakor da bi bili Slovenci apriorni centralisti tudi v šolskih zadevah. Ravno nasprotno: oni teže, da se da šola samoupravi narodov, kateri sami znajo najbolj varovati interese vzgoje in cerkve. Prvo uro, ko spremene pristaši »Vaterlanda" svoje deželnoavtonomistiško načelo, preneha mržnja proti dosedanjim šolskim načrtom nemških konservativcev, preneha težnja po status quo v šolskih zadevah, in manjšinski Slovenci in drugi Slovani bodo strogo ločili, kar spada v oblast osrednje vlade in narodnih samouprav.
Ako pristavlja »Vaterland", da še celo centralisti se ne drže več svojih načel glede na šolo, je opomniti, ti centralisti se niso izneverili svojim centralistiškim-ger-manizatorskim načelom, ako ne zahtevajo več za vse dežele jednakega šolskega zakona. Da puščajo n. pr. Galicijo v strani, se to godi v germanizatorskem zmislu, torej z namenom, da bi se toliko vspešniše izvrševal »centralizem", kakoršen pošteva nemška stranka liberalna z nacionalnimi odlomki vred. Kolikor se tu udaje »centra-listiška" stranka nemškim konservativcem, pomenja to za Slovane: »Timeo Danaos et..." Tu je centralistiška stranka tako »centralistiška", da zagovarja ne samo duvalizem, ampak tudi izključenje Galicije in Dalmacije iz skupin, v državnem zboru Dunajskem zastopanih. Centralizem pa, do katerega se je zatekati manjšinskim Slovencem in Slovanom, pa je poštenejši; kajti ravno ta centralizem, ki je proti duvalizmu in vsakemu gospod-stvu večinskih narodov nad manjšinskimi narodi, hoče dati v resnici cesarstvu, kar je državnega in narodom, kar je narodnega, ob jednem v interesu celokupne države. Toliko v odgovor stranki lista »Vaterland, kateri pravi, da n. pr. »Siidst. Post" ni poročala iz govorov »Slovenskega društva" nič posebnega (nichts von beson-derem Belang).
O kritiki dr. Mahniča.
*
* *
O zasebnikih in nezasebnikih v cerkvi.
(Dalje.)
V zaznamovanje posamičnih delov dokazovanja seg-nemo zopet do številk, da se bomo mogli potem sklicevati nanje ter tako ocenjevati vrednost vsakaterega dela posebe. Argumentacija našega častitega gospoda nasprotnika, ako jo razredimo logiški, je naslednja:
1.)	Ne vsakdo, ki je v duhovnika posvečen, ima pravico duhovniška opravila izvrševati zunanje in javno, ker zato, torej zlasti tudi za opravljanje sosebno one oblike javne službe božje, katera se imenuje maša ali liturgija, kaže se še posebno poslanje ali pooblastilo, katero naredi duhovnika tako rekoč kot javnega uradnika cerkve, twej tako imenovana jurisdikcija kaže se ravno tako neizogibno potrebna, kakor za izpitanega, torej za poučevanje do cela sposobnega učiteljskega kandidata, kateri ravno potrebuje tudi še imenovanja za to ali ono šolo, oziroma za to ali ono vrsto učencev, da more dejanski izvrševati svoj učiteljski posel.
2.)	Kot nositelje in izvršitelje cerkvene jurisdikcije pa je v skupni cerkvi poleg papeža, poklicanega izvrševati vrhovno oblast, poštevati jedino od papeža poslane škdfe, da vladajo določene pokrajine, oziroma škofije, kateri škofje s svoje strani prenašajo del od papeža dobljene jurisdikcije na svečenike in duhovnike nižih stopinj, kateri so k njim v razmerju popolne zavisnosti.
3.)	Ako torej škofje goriške cerkvene pokrajine v onem delu svoje okrožnice, kateri govori o jeziku v litur-giji, torej kakor rečeno, o javni službi božji, katero je smatrati jedino kot predmet škofovske jurisdikcije, po-števajo in zaznamujejo tudi od škofovske strani za opravljanje te službe božje posebe pooblaščene svečenike ravno tako kakor lajike kot zasebnike, same sebe (škofe) pa kot nezasebnike ali javne: imajo, ne da bi to obse-zalo izključevanje svečenikov in druge duhovščine, da, celo lajikov, za tako zaznamovanje, ko morejo imeti tu jedino potestas iurisdictionis pred očmi, ravno tako pravico, kakor imajo glede na potestas ordinis pravico, za-znamenovati skupno duhovščino kot javno in verne lajike kot zasebnike.
Tako naš častiti gospod nasprotnik, čegar ravno razdeljeno dokazovanje hočemo presojevati stvarno in sledeč nasprotniški poti mislij, pričnemo z razpravljanjem.
K 1.) Ako že po prislovici „omnis similtudo clau-dicat" navadno hramajo ali šepajo analogije in podobnosti, hrama prav posebno od nasprotniške strani postavljena analogija med posvečenim duhovnikom in učiteljskim kandidatom tako prek in prek, da jo mora absolutno zavreči vsak teolog, ako se morda ne nagiblje
k protestantskemu nauku. Kdor se suče rad v analogijah, bi mogel izpitanega učiteljskega kandidata primerjati po največ z onim, kateremu je dovoliti prejeti quatuor minores ordines, čegar popolnoma zmožnost in pa vsestranska sposobnost pa mora biti že dognana pred ordinacijo in sicer po trojnem skrutiniju; ne pa z že posvečenim klerikom, najmanj pa s posvečenim svečenikom. Poslednji potrebuje ne še le, kakor se trdi od nasprotne strani, posebnega poslanja ali pooblastila, da bi se mogel izkazati nekako kot javen uradnik cerkve, kajti on je že dosegel mesto javnega funkcijonarija višega reda v cerkvi vsled svečeniškega character indelebilis, *) vtisnenega mu po posvečenju, in se ne more v isti cerkvi zdaj kot zasebnik, zdaj kot nezasebnik zaznamovati in ravnati ž njim, kakor to ravno zahteva nasprotniška argumentacija.
Naš častiti gospod nasprotnik razločuje prav med potestas ordinis in potestas iurisdictionis, ker to že od svetega Tomaža Akvinskega postavljeno**) dvodelje cerkvene oblasti, katero je bivalo že poprej, dasi ne izraženo z besedami, je dobilo izraz tudi na Vatikanskem cerkvenem zboru v njegovi dogmatiški razsodbi o primatu ; ali on skuša pomen in posledice potestas ordinis na dobiček potestas iurisdictionis, če tudi se ta nikakor ne da misliti brez one, ***) zmanjšati na vsakateri način, torej tudi z gorenjimi, vsekakor nesrečno izbranimi analogijami, da bi postavljal vsako javno funkcijo svečenikovo v tej njegovi lastnosti, sosebno tudi izvršbo svete mašne daritve, dasi jo je možno opraviti brez zapreke tudi v tujih škofijah in se dejanski opravlja pogostoma, kar je ravno provzročilo tako imenovane litterae commendatiae kot izvor ali odtok jedino potestatis iurisdictionis, kar pa moramo mi smatrati kot popolnoma krivo.
Najboljše in najnovejše, specijalno tudi v Avstriji rabljene učne knjige katoliškega cerkvenega prava****) navrščujejo na lestvici (hierarchia) ordinis (ordo) za škofi naravno neposredno svečenike, potem pa še šest ostalih stopinj, ko pri tem razlagajo ob jednem, da škofje so bili prvotno delivci zakramentov, da so pa dobivali v sve-
*) L. Tbiele. De charaktere indelebili, qui ex Romano-cathol. Ecclesiae doctrina in ordinis Sacramento imprimitur. Regio-mont. 1861.
**) Summa theologiae II. 2, qu. 39, Art. 3.
***) Ko bi se pa hotelo ugovarjati temu nasproti, češ, da so v katoliški cerkvi do XII. stoletja pridigovali tudi lajiki, ko so dobivali za to potrebno jurisdikcijo od pristojnih škofov (Kober. Die Suspension pag. 98 sq) bilo bi dovolj pokazati na razloček pridigarstva od officium divinum, kateri razloček se je zdelo papežu Inocenciju III. potrebno izrecno povdarjati. Innocent. III. c. 43 v. de sent. excomm. V 39.
****) Glej Vering, Kirchenrecht. Freiburg und Breslau 1881, pag. 408 sq.
cenikih pomočnike, sosebno za darovanje mašne daritve; samo ordinacija in birma se je pridrževala škofom. Ali iste učne knjige opominjajo pri lestvici juris-dikcije, na kateri slede papežu škofje in tem svečeniki, naposled pa dijakoni, da so se vsled zgodovinskega raz-vitka povzdignili iz episkopata poleg papeža patrijarhi, potem eksarhi, poleg teh primati in naposled metropoliti v ožem zmislu in nadškofi; iz presbiterata nadpresbiteri*) in prelati; iz dijakonov pa naddijakoni.
Po grškem obredu so pri škofih samo protodijakoni, pri metropolitih eksarhi in patrijarhih navadno jeden nad-dijakon in po več protodijakonov.
To je razločno dovolj, in ima takošno omejenje ali določenje med pomenom, oziroma posledicami potestatis ordinis z jedne strani in potestatis iurisdictionis z druge strani svojo neporušno podstavo.
Našemu častitemu gospodu nasprotniku ne more biti neznano, da je župnika v njegovi župniji poštevati kot zastopnika glede na duhovniška opravila, da torej spada k njegovim dolžnostim, poleg nadzorovanja šole v verskem pogledu; poučevanja in vodstva veronauka v šoli in zunaj šole, kakor tudi pridigovanja, sosebno deljenje zakramentov in izvrševanje drugačnih bogosluž-benih opravil, pri izpolnjevanju katerih se on o potrebi more posluževati brez zapreke pripomoči kakega svečenika svoje škofije, da, celo tuje škofije, vendar pa poslednji mora utegniti dokazati svojo svečeniško lastnost po tako imenovanih litterae commendatitiae. *) Tudi a b-solutio pro foro interno, katera zahteva posebno previdnost, torej, če tudi ne posebnega poslanja, vendar pa po navadi lastno aprobacijo, more in ar ti culo mortis podeliti vsak veljavno posvečen svečenik brez zapreke, tudi če ni aprobovan spovednik, celo v reser-vatnih slučajih, in še celo, če je tudi sam censurovan. Po Constitutio Pija IX. „Apostolicae Sediš" od 12. oktobra 1869 so podvrženi excummunicatio latae sen-tentiae: »absolventes complicem in peccato turpi etiam in mortis articulo, si alius sacerdos, licet non approbatus ad c onfessiones, sine gravi aliqua exoritura infamia et scandalo possit excipere morientis confessionem."
Kar se dostaje sosebno opravila svete mašne daritve, je tudi po rimskem obredu običajno, da novopo-svečeni svečeniki, ne da bi bili še dobili jurisdikcijo kot župniki, župniški vikarji, kapelani ali kooperatorji, nimajo samo pravice svoje primicije, to je, svoje prve maše obhajati in nadaljevati opravljanje mašne daritve, ampak ob določenih časih celo dolžnost. Še odločniše se kaže pravo veljavno posvečenega svečenika, opravljati mašno daritev, ne da bi zato potrebovali kake poznejše posebne misije ali jurisdikcije, pri katolikih vstočnega obreda, ker tu nastopa jedini dijakon, kateri se ima po-
*) Po grškem obredu se imenujejo protopresbiteri. **) Cone. Trident. sess. 23 de reform, c. 16.
svetiti v svečenika, pri začetku liturgije *) še v opravilu dijakona, po prejetem posvečenju v svečenika obleče pa takoj svečeniško obleko in stopi v vrsto s škofom koncelebrujočih svečenikov; torej daruje prvo mašno daritev v skupnosti s škofom, kateri ga je posvetil v svečenika. Še le, potem ko je tako javno daroval svojo prvo mašno daritev, da se mu spričevalo o doseženem svečeniškem posvečenju in, kjer je to običajno, ob jednem spričevalo o pravicah, oziroma o dolžnostih, izvirajočih iz istega posvečenja. Ko bi pa naš častiti gospod nasprotnik, kar kaže, kakor se dozdeva, njegov članek o »Rimskem katoliku", ne hotel v vstočnih obredih in torej tudi v koncelebraciji nič pravo katoliškega videti, ampak bi utegnil zasledovati samo razkol: naj se pouči bolje iz cerkvene zgodovine, iz obravnav florentinskega eku-menskega zbora, kateri je sklenil grško-slavjanski obred pustiti nedotakljiv in torej tudi, da ni nič ugovarjal proti koncelebraciji, sosebno pa iz enciklike učenega papeža Benedikta XIV. »Demandatam coelitus",**) v kateri se izrecno zapoveduje, da koncelebracija naj ostane.
Proti nam obrneni članek »Rimskega katolika" oči-vidno prezira tudi to, da ustmeno ali pismeno poslanje (legitima missio) pojedinca za opravljanje določenih duhovniških funkcij v mejah določene pokrajine (škofije), torej to, kar imenujejo dandanes podeljenje jurisdikcije, se je vršilo pred posvečenjem, katero je potrebno za izvrševanje istega poslanja; posvečenje ali položenje rok, kakor se izražajo, je bil nekako zadnji kamen, in ravno zategadel se je govorilo, noter do srednjega veka, samo o potestas ordinis, ne pa tudi o potestas iurisdictionis, zlasti ko škofje niso smeli zapuščati svojih škofij, torej so bili nadškofje, metropoliti, eksarhi, patrijarhi, navadno izvoljeni iz vrst svečenikov, večkrat tudi nižih hierarhiških stopinj. To preziranje pa je toliko čudniše, ko se, prav za prav, smejo tudi sedaj svečeniki posvečevati samo na ti tuli, med katerimi na prvem mestu je titulus beneficii***), glede na škofe pa se vrši papeška „Co n f i r m a t i o", oziroma »Admissio" ali c a n o n i c a Institutio, s kratka legitima missio gre še vedno naprej posvečenju. Razmišljevšnja, ki slede iz te poslednje okolnosti, pa so za potestas ordinis in njeno razmerje k potestas iurisdictionis poučna zaradi tega, ko škofom potestas iurisdictionis pode-
*) Ta del liturgije se imenuje tudi liturgija katehumenov.
**) Glej I Timoth IV: 4, V: 22: II Timoth. I: 6. Potem can 6 IVtega ekum. (Chalcedomskega) zbora.
***) Pii IX. Const. »Apostolicae Sediš" od 12. oktobra 1869 določuje, da škofje zapadejo v papežu pridržano suspenzijo od podeljevanja posvečevanj, ako koga brez titulus beneficii ali p a t r i m on i i posvetijo s pogodbo, da bi ne smel posvečenec od njih zahtevati nikakega živeža, in zapadejo v jednoletno suspenzijo od podeljevanja posvečevanj, ako, izvzemši slučaj zakonite predpra-vice, podele posvečenje brez t i t u 1 u s beneficii ali patri-m o n i i kakemu kleriku, pripadajočemu kongregaciji, kjer se ne delajo obljube, ali redovnemu kandidatu, ki ni še storil nikake profesije.
ljujoči poglavar cerkve nima možnosti, da bi svečenike, ki imajo škofovsko iurisdictio, posvečeval v škofe, ti svečeniki torej v dobi, katera je med dobljeno škofovsko jurisdikcijo in njih posvečenjem v škofa, morejo pač izvrševati škofovsko jurisdikcijo, kakor jo pač izvršujejo tudi škofovski generalni vikarji, oziroma kapitu-larni vikarji, ali oblasti posvečenja, tega najbistvenejšega atributa škofovega ne morejo izvrševati, tudi ne stav-Ijati duhovnikov v deposicijo, ker ta eminentna prava se jim podeljujejo še le s konsekracijo, katera daje njih razmerje k lastni cerkvi primerjati z matrimonium consummatum.
Po vsem tem imamo pač pravico trditi, da je popolnoma neosnovano nasprotniško podcenjevanje pote-statis ordinis, katera, po svetem dejanju posvečenja pridobljena, vtisne dotičniku neuničljiv duhoven značaj, brez katere se v ostalem pod nekimi predpolaganji od-tegljiva potestas- iurisdictionis, celo niti misliti ne da; trditev pa, katera je osnovana na tem nazoru, in katera se opira na popolnoma neprikladne analogije, torej trditev, kakor da bi bilo poštevati pravico javnega izvrševanja vsakaterega duhovnega' opravila kot odtok ali posledico potestatis iurisdictionis, kakor da bi torej veljavno posvečeni svečenik potreboval še poznejšega posebnega poslanja ali jurisdikcije, da bi smel javno opravljati kako svečeniško opravilo, specijalno darovanje svete mašne daritve — ta trditev je do korenine kriva. Da, ne da bi si hoteli prisvajati pravico, preiskavati srca in obisti, mi se jedva zagrešimo, ako si mislimo, da naš častiti gospod nasprotnik sam ne veruje tega, kar navaja v povišanje pomena potestatis iurisdictionis na račun ali škodo pomena potestatis ordinis. Njegove lastne besede ob začetku disertacije o razliki med potestas ordinis in potestas iurisdictionis nam dajejo pravico do te misli. Kajti tu čitamo (pag. 69) članka „Rimskega katolika" naslednji odstavek: »Kristus je namreč, vstanovivši cerkev, hotel, da bodo ljudje vživali po nji duhovne dobrote, drugič, da bode dobro vladani. V prvi smoter je stvaril oblastduhovniškega reda — ordinis potestatem, v drugi pa oblast cerkvenega vladarstva — iurisdictionis ali regiminis." In takoj za tem na isti strani naletimo na odstavek: „K hierarhiji ordinis spadajo škofje, mašniki in drugi cerkveni služabniki, da so li dosegli enega ali več nižih redov. Kot taki so skupno ločeni od vernikov, zakrament mašniškega posvečenja, katerega polnost imajo škofje, jih namreč vsposobi za deljenje in opravljanje svetih skrivnosti." Ne da pa se misliti, da kdo, ki z jedne strani pripisuje Bogu naredbo potestatis ordinis v namen, da bi se oskrbovali primerno zakramenti in podeljevali ljudem, torej da bi bili pristopni, z druge strani bi dal absorbovati potestas ordinis po potestas iurisdictionis tako do čista, da se ista celo v svojih viših (sve-čeniških) stopinjah da primerjati samo s potestas učitelj-
skega kandidata, o katerem je znano, da je brez vsa-koršne potestas (moči ali sile). Že pomen besede »potestas" bi v resnici zadoščeval, da bi ponižanje (zmanjšanje) pomena potestatis ordinis na dobiček »potestatis iurisdictionis" pokazal kot do korenine krivo, znižanje, katero je poskusil naš častiti gospod nasprotnik v protislovju s svojimi poprejšnjimi trditvami.
K 2.) Da pristaja papežu polnost cerkvene oblasti, in da v jednotni zvezi z njim škofje vladajo cerkev; da se po takem izvaja vsa cerkvena moč ali oblast od papeža ali škofa: je jako precizno izraženo v tako strastno od nasprotniške strani napadeni brošuri, kakor dokazujejo zgorenji, iz nje posneti citati in njena pogostna sklicevanja na konstitucije Apostolskega stola, katerih merodavna avtoriteta se prav posebno naglaša nasproti škofovski okrožnici, katera prezira iste konstitucije. Ali ravno zaradi tega, ker se izvaja vsa cerkvena oblast iz jednega in istega vira, namreč od naslednikov prvaka apostolov Petra in ostalih apostolov, je bilo ravno tako malo povoda za brošurinega pisatelja kakor za nas, da bi razločevali med oblastjo, katera izvira z jedne strani iz Ordo in z druge strani iz Jurisdikcije. Nam od nasprotniške strani napravljena očitba, da bi bili mi isto razliko prezirali celo s hudobnim namenom, da bi slepili naše čitatelje, kaže se torej tudi tukaj kot sredstvice porabljati: »Calumniare audacter, semper ali quid haeret", da bi ista nasprotniška stran pokrivala s tem nedostatek stvarnih razlogov.
Ko bi hoteli porabljati tako sredstvice, podajala bi nam k temu oporišče okolnost, da se z nasprotniške strani ne izvaja vsa, ampak jedino oblast jurisdikcije od episk opata, katero oporišče bi nam omogočilo vdjati ali vložiti celo disertacijo o takem preziranju in o hudobnem namenu kot povodu preziranja. Ali mi nismo nikakor v stiski zaradi stvarnih razlogov, kateri govore za nas, mi polagamo ali mislimo torej, da naš častiti gospod nasprotnik jednako pripoznava izvajanje vse cerkvene oblasti od papeža in ostalih škofov, da pa je naglašal on potestas iurisdictionis jednostranski samo zato, potestas ordinis pa je zamolčal, ker se je trudil zvišati pomen prve na škodo poslednji, da bi svečenike, katere je bil v pogledu na potestas ordinis prisiljen uvrstiti med nezasebnike ali javne, mogel vsaj v pogledu na potestas iurisdictionis ponižati v kategorijo zasebnikov.
Kar imamo in moramo očitati na nasprotniški trditvi, da so nositelji in izvršitelji cerkvene jurisdikcije samo papež in škofje,*) nanaša se jedino na besedi »in izvršitelji". Popolnoma ne glede namreč na to, da so bili v poprejšnji dobi mnogokako udeleženi izvršbe potestas iurisdictionis dijakoni, in da ta udeležba tudi sedaj ni še-prenehala nikakor, kar dokazuje brez dvombe že to, da
*) Pag. 70 članka »Rimskega katolika", kjer čitamo: „No-sitelji in izvršitelji cerkvene jurisdikcije so pa le rimski papež in škofje."
nadalje obstaje institucija dijakonov, karidinalov, noto-riško je pač, da so svečeniki svetnega in redovnega du-hovenstva neprenehoma poklicani in zavezani na najraz-ličniši način k izvrševanju potestas iurisdietionis, da, v to so prav za prav odločeni in sicer ne samo svečeniki-kardinali, členi stolnih kapitulov in redovnih prelatov, ampak tudi dekani na kmetih, navadni župniki in celo župnijski vikarji. Naš častiti gospod nasprotnik pripo-znava to sam s kazanjem na to, da škofje prenašajo del od papeža dobljene jurisdikcije na svečenike in duhovne nižih stopinj; torej moremo videti v omenjenih besedah „in izvršitelji" le toliko obtežniše ali hujše protislovje, ko cerkveno pravo, katero pozna na lestvici ordinis (Ordo) škofe, svečenike, dijakone, hypodijakone in pripadnike četverih manjših Ordines, v vsem torej osem stopinj, drži se tudi na lestvici jurisdikcije četverih stopinj divinae institutionis, namreč papeškega primata, episkopata, presbiterata in dijakonata.
K 3.) O tem, da si po škofovski okrožnici nismo mogli kaj, da bi ne mislili na izključenje iz cerkve ne lajikov, kar se priznava, da, celo skuša opravičevati v -članku »Rimskega katolika", ampak tudi z lajiki vred na jednako izključenje svečenikov, potlačenih v kategorijo zasebnikov, izrazili smo se že zgorej. in nas veseli, da naš častiti gospod nasprotnik hoče sedaj, da se po-števajo svečeniki in celo lajiki kot pripadajoči k cerkvi. Obračamo se torej takoj k jedru stvari, specijalno k zaznamovanju, priljubljenemu v škofovski okrožnici, vernih lajikov in svečenikov, kot zasebnikov, katero zaznamovanje smo prisiljeni poštevati tudi sedaj kot cerkveni terminologiji tuje, torej sosebno duhovenski stan žaleče. Razloge, kateri se od nasprotniške strani navajajo v opra-vičenje tega zaznamovanja, na katere pa je jedva kdo mislil pri izgotovljenju škofovske okrožnice, smo zgorej razveljavili prek in prek, ko smo dokazali:
a)	da nasprotniška trditev, kakor da bi bilo poštevati vsako javno svečeniško dejanje, specijalno tudi darovanje svete mašne daritve kot sam iztok ali golo posledico potestatis iurisdietionis, je bosa ali brez opore, ne da se združiti s sporočilom in naukom cerkve; torej je tudi nasprotniška misel, kakor da bi se mogel posvečeni svečenik še le po doseženi jurisdikciji poštevati nekako kot uradnik cerkve, dotlej pa samo primerjati se iz-prašanemu učiteljskemu kandidatu, popolnoma kriva.
b)	Da nadaljnja nasprotniška trditev, kakor da bi bili papež in škofje ne samo izključni voditelji, ampak tudi izključni izvršitelji cerkvene jurisdikcije, je jednako brez vsake opore, da, celo nasprotuje cerkvenemu sporočilu in veljavnemu cerkvenemu pravu, katero izrecno našteva na lestvici jurisdikcije tudi svečeništvo in dija-konat.
Ako pa so vse trditve, na katerih sloni nasprotniška argumentacija, do korenine krive, da, kolidujejo celo s cerkvenim sporočilom, s katoliškim naukom in s cerk-
venim pravom, kar, kakor rečeno, je bilo dokazano k 1) in 2): je pač taka argumentacija označena dovolj. Ostaja torej samo spomniti še, da je bila zgorej temeljito oprovržena tudi nasprotniška trditev, kakor da bi bila pri posvetnih društvih ali družbah razdelitev njih členov v zasebne in nezasebne ali javne obče navadna, celo neizogibna. Nato smo morali tukaj zopet pokazati, ko se naš častiti gospod nasprotnik k analogiji zaznamovanja udov katoliške cerkve, z zaznamenovanjem členov posvetnih društev zateka jedino zategadel, ker za čudno razdelitev členov cerkve v zasebnike in nezasebnike, katero razdelitev skuša opravičiti po vsaki ceni, ne more najti oporišča ne v svetem pismu, ne v cerkvenih očetih, cerkovnozborskih obravnavanjih in papeških konstitucijah in v navadnem govoru o obče, da, niti ne v spisih cerkvenih pisateljev. To dokazati pa bi bila njegova naloga, ako je hotel oprovreči našo trditev, da v katoliški cerkvi je zaznamovanje lajikov in celo svečenikov kot zasebnikov do cela nenavadno, torej razžaljivo; ali pa bi bil moral, ako mu je bilo rešenje te zadače nemožno, kar priznavamo radi, dognati vsaj dokaz, da imajo škofje jedne cerkvene pokrajine, ali tudi v pojedinosti pravico do vsa-katere koli spremembe v cerkvi obče navadne tradicionalne termologije; ali tudi tega dokaza ni izvršil in ga ni mogel dognati.
Pač pa ni izključena možnost, da kdo v zadevi, katera obseza spremembo jezika v službi božji ali prav za prav cerkvenega obreda, pošteva lajike ne manj kakor svečenike zaradi tega kot zasebnike, ker jim na razsodbo take zadeve, katero je pač poštevati kot causa maior nedostaje vsaka pristojnost, kar moramo priznati. Od te misli pa je naš častiti gospod nasprotnik popolnoma oddaljen, drugače bi se ne zatekal k čudnim analogijam in bi on potestas ordinis na dobiček nezaslišanega raztezanja potestatis inrisdictionis tako rekoč ne potapljal ali pogubljal v lastnosti kot potestas (moč ali sila), da bi utemeljeval svojo prečudno trditev, vsled kateri se v katoliški cerkvi pošteva svečenik sedaj kot zasebnik, sedaj kot nezasebnik, s tem pa zmanjševal pomen svečeniškega stanu.
Da, od gorenje misli je bil naš častiti gospod nasprotnik gotovo oddaljen, kajti njemu ne more biti neznano, da vse eausae maiore*) je razpravljati že v prvi inštanciji pri Apostolskem stolu, da vrhu tega so sudi še v veljavi posebne v brošuri, od njega napadeni, pag. 33—36 posebej navedene in razpravljane Apostolske konstitucije, katere sosebno prestope od obreda do obreda pridržujejo izrecno papežu; on bi bil moral torej, ako bi ga bila vodila gorenja misel, ne samo lajike in svečenike, ampak tudi škofe potlačiti in gonižati v kategorijo zasebnikon, kar bi bilo pač popolnoma uničilo njegovo namero, da je dal po škofovski okrožnici jedino škofom svetiti se kot nezasebnikom.
*) Pridržujemo si, še povrniti se k tem.
Ko bi se hotelo ugovarjati temu nasproti, češ, naj se kaže odtegnena kakor koli razsodba o dovoljenju ali prepovedi kake obredne spremembe Slovencev neposrednemu vplivu škofov goriške cerkvene pokrajine, da bodo pa vendar ti v položenju, posredno pokazati veljavo svojega vpliva, ker bodo zanesljivo poprašani o svojem mnenju: z druge strani pa je vendar jednako priznati, da bi utegnili na isto zadevo pač še bolj vplivati sve-čeniki-kardinali in dijakoni, in sicer prvič v svoji lastnosti kot predstojniki ali členi dotičnih kongregacij in potem kot členi svetega kolegija.
Kdor torej pošteva kot zasebnike vse, ki nimajo tu določevati neposredno, ta mora smatrati poleg svečenikov tudi škofe kot zasebnike; kdor pa hoče smatrati kot nezasebnike ali javne vse, ki so poklicani tukaj izvrševati kak vpliv, ta mora pripoznati nezasebno lastnost ne samo škofom, ampak tudi svečenikom in dijakonom, kar bi sicer popolnoma odgovarjalo tudi zahtevam cerkvenega prava, katero pozna tudi na lestvici jurisdikcije ne samo škofe, ampak tudi svečenike in dijakone. Tertium non datur. Sicer pa ne more nobena misel ali nikakoršno razumljenje porušiti popolne pravosti v brošuri postavljene trditve, da zaznamovanje lajikov in svečenikov kot zasebnikov je nenavadno, torej razžaljivo, ker sprememba tradicijonalne cerkvene terminologije pristaje pač eku-menskemu zboru ali poglavarju cerkve, nikakor pa ne pojedinim škofom ali škofom kake cerkvene pokrajine. In to je jedro stvari, za katero jedro gre tu na prvem mestu ali, pravil niše rečeno, za katero jedro gre tu izključno. —
Došedšim do tu, se nam nehote vsiljuje zopet vprašanje, do kakih ekspektoracij bi se bil zagnal naš strastni gospod nasprotnik, ko bi nam bilo prišlo na misel, z njegovi prej opisani podobno, v vsakem njenem delu do korenine krivo argumentacijo stopiti pred javnost? Že samo poskus, zaznamovanje in razdelitev udov cerkve, katera kot od Boga ustanovljena družba predstavlja najbolj velikanski organizem sveta, izposoditi od državno potrjenih in nadzorovanih posvetnih društev ali družeb, oziroma spremembo tradicijonalne terminologije cerkve opravičevati s kazanjem na običaj pri posvetnih društvih, že samo ta poskus bi bil provzročil očitbo, da s primero cerkve, za vse čase neposredno od Boga postavljene, z efemernimi posvetnimi društvi namerjamo cerkev kot delo božje ponižati, ako ne celo postaviti kot zaničljivo. Trditev, da razdeljujemo pri posvetnih društvih njih člene v zasebne in nezasebne ali javne, bi on v pogledu na to, da vsa drnštvena pravila svedočijo o nasprotnem kot laž ali celo kot nesramno laž; nadaljnjo trditev pa, da bi bil celo Kristus razdelil člene cerkve v zasebnike in nezasebnike kot perfidno presukavanje pomena zmisla izrazov zasebniki in nezasebniki nikakor ne poznavajočega svetega pisma — te trditve bi on jedva opustil ožigosati.
Trditev, da celo posvečenega svečenika je primerjati samo z učiteljskim kandidatom, ker potrebuje še le posebnega poslanja ali pooblastila, da bi mogel javno opravljati kako svečeniško dejanje, torej nastopiti nekako kot javen uradnik cerkve, bi bilo napotilo našega častitega gospoda nasprotnika do očitbe, da smo vajeni tudi v cerkvi ogledovati vse jedino z državnega stališča in da hudobno pomanjšujemo mesto svečenikovo in pomen potestatis ordinis, da s tem, jednako Luterju, tajimo tudi pomen Successionis Apostolicae v cerkvi, torej delamo za razširjenje herezije, se ve da z neizogibno previdnostjo, ker ni možno še očitno priti k Slovencem s herezijo. Podpiral bi svoje sumničenje s kazanjem nato, da saj se episkopat postavlja kot nositelj in izvršitelj samo potestatis iurisdictionis, sosebno pa s protislovji, nahajajo-čimi se v dokazovanju, ker bi mogel on (nasprotnik) poštevati vse to kot sredstvo, da se napravlja obča zmešnjava v verskih pojmih ljudstva, da bi se pripravljala tal hereziji.
In na koncu bi naš častiti gospod nasprotnik, po-vdarivši to, da je v vsem našem dokazovanju vsak stavek zmota, gotovo ne opustil zaklicati nam: Kdor s takimi ne samo glede na tradicijonalno terminologijo katoliške cerkve, ampak tudi v pogledu -na pomen potestatis ordinis in dosledno tudi Successionis Apostolicae v tej cerkvi, popolnoma krivimi trditvami, kdor se s takimi trditvami nič ne pomišlja zanašati ali vdomačevati zmešnjave v verske pojme slovenskega naroda, ta dela za odpad tega naroda od katoliške vere. Vaš članek imamo pred seboj, in ta daje le prerazločnos poznati Vaše teženje. Skrivajte in tajite, kolikor hočete, nikdar se ne posreči, da bi Vi oprali ta madež pred slovenskim narodom. Atentat Vaš je obrnen na našo katoliško vero, toda varujte se, kajti po sreči smo mi tukaj in, pazeč na vsako Vaših besed, ne bomo opuščali brezozirno razkrivati Vaše hudobne nakane.
Tako nekako bi se glasil odgovor na oni del članka v »Rimskem Katoliku", v katerem se skuša opravičevati razdelitev členov cerkve v zasebne in nezasebno ali javne, kakor tudi uvrščenje ne samo dijakov, ampak tudi svečenikov v kategorijo nasebnikov, ko bi pripadal ta odgovor ne nam, ampak našemu strastnemu gospodu nasprotniku. Od nas se tega dr. Mahniču ni bati, kajti nas puščajo hladne njegovi strastni naskoki in njegovo do smešnosti sezajoče prevzetje, sumničenj pa, bodi si da bi v čitateljih vzbujali mržnjo proti nasprotniku ali pa da bi odvračali njih pozornost od stvari, za katero gre, mi, kakor že rečeno, ne potrebujemo nikakor, ker za nas govore stvarni razlogi. Mi pripisujemo torej se ve da debele ali robate zmote in protislovja, v katere je zabredel naš častiti gospod nasprotnik pri svojem gorenjem dokazovanju preprosto tej okolnosti, da si je zaapal preveč, ko se je lotil opravičevauja stvari, katera se ne da opravičiti belo pri porabi še tako umetno osnovanih lažnih sklepih.
*
* *
črtice iz cerkvene povestnice srbske.
(V petstoletni spomin propasti srbskega carstva.) (Dalje.)
Slavjanska liturgija.
Ako ne že preje, vsaj iz vestno po učencih ss. Cirila in Metoda, leta 886 iz Vel. Moravske in potem iz Pa-nonije prognanih ter došlih k Južnim Slavjanom, upo-znali so se bili tudi Srbi tako isto kakor Hrvati in Bolgari s posebnimi cerkvenimi uredbami apostolov slav-janskib. Vsprejemši tedaj gostoljubno i Srbija one pro-gnance, dobila je po njih ne samo več delavcev v vinogradu Gospodnjem, nego so ji oni prinesli še tudi dedino svojih učiteljev: knjigo slavjansko in slavjansko bogoslužje. In cerkvenjaki srbski (pripomenja Ljubic 326) zapazili so za časa, da v ohranitvi staroslavjan-skega jezika je njihova rešitev od cerkve grške, katera je vedno budno čakala ugodne prilike, da poplavi Srbijo kakor i Bolgarsko, in da ji narine svoj jezik. Vendar — (kakor pristavlja Mesič 245) zbok čestih domačih bojev in krvavih vojen s sosedi, kateri so drug za drugim poskušali, da si podvržejo deželo srbsko, slavjanska liturgija v Srbih dolgo ni mogla željnim načinom napredovati v duhovnem življenju. Boljša doba je tudi v tem obziru nastala v 2. pol. XII. in v 1. pol. XIII. stoletja, za velikega župana Stepana Nemanje in prvega nadvladike sv. Save.
Da-li so Srbi s početka cerkvene svoje knjige pisali z glagoljico, kakor jo je po vsej priliki bil priredil sv. Ciril, ne daje se natanko dokazati, a je verjetno. No vendar so skoro zatem vzeli si za porabo kakor svetno tako i cerkveno sedaj takozvano cirilico, ki jo je sestavil učenec njegov Klement, vladika v Velici Bolgarski. V XI. in XII. stoletju je v Srbih že povsod zavladala cirilica. Najstareje knjige, pisane v jeziku staroslavjanskem, a tako, da se jim poznaje vpliv srbščine, niso se Ipovečem ohranile v izvornikih, nego le v prepisih. Omenjeni so že bili v to stroko spadajoči Savini „Tipiki" za Studeniški, Hilandarski in Orahoviški samostan. Med nadaljnjimi knjigami za cerkveno porabo je posebno vreden spomina „Tipki, jerusalimi>skyj sve-tago Savyj" od leta 1319, iz grškega preveden po Ni-kodemu, tedanjem nadvladiki srbskem (rokopis na koži od 180 listov hranil se je v samostanu Studeniškem, a sedaj se nahaja v narodni biblijoteki pri popečiteljstvu prosvete v Belgradu). Potem je prilično mnogo Evangelijev in drugih odlomkov iz Sv. Pisma novega zakona. Izmed drugih liturgijskih knjig je dosta Triodov, Prologov, Oktoihov, Minejev itd. ohranilo se iz dobe tja do XV. stoletja. (Vid. Slovanvtvo I. 283.)
Cerkvene knjige tisksne.
Ne dolgo po iznajdbi knjigotiskarstva poskrbeli so tudi Srbi, da svoje domače pismo in staroslavjanski jezik po tiskanih knjigah v narodu, a zlasti v svoji
cerkvi tem bolj utrdijo in ohranijo. Omenjati čemo tu le na kratko (poleg Ljubica I. 53 si.) najvažneje cerkvene knjige srbske, tiskane s cirilico v prešlih vekih, z naznako dotičnih knjigotiskaren.
Prva taka knjiga je „Časoslov" (Horologium — Bre-viarium), ki ga je izdal Andrej de Thoresanis iz Asule v Benetkah 1. 1493. V isti čas je začel menih Makarij v Črni Gori na povelje gospodarja te zemlje Jurija Crnojeviča tiskati svoj „Oktoih" ali „Osmoglasnik" na Cetinju 1494; zatem „Psaltir" 1495 istotam; in morebiti še „MoIitvenik" ali „Euchologion". Nadalje je bilo mnogo srbskih cerkvenih knjig tiskanih v Benetkah v knji-gotiskarni Božidara Vukoviča in njegovega sina Vinka, 1. 1519-40 in 1546-61. O Božidara (iz roda Vuka despota srbskega, a z doma iz Podgorice v Hercegovini) veli Dositej Obradovič : »krepkim svojim blagodjeteljnim ramenom podpure on i sačuva od padanja kako blago-čestje tako i ime roda svoga". Knjige cirilske iz Vuko-vičeve tiskarne pak so naslednje: „Liturgion" ali „Služ-benik" (Missale) z evangelji 1519; „Psaltir" s „Časo-slovcem" 1519; „Psaltir" s „Sinaxaroma in „Časoslov-cem" 1520; „Službenik" 1527; „Katihizis" 1527; „Mo-litvoslov" 1527; „Oktoih" ali ,,Osmoglasnik" 1536; „Oktoih" ali „Petoglasnik" 1535—37 ; „Minej prazdnični" ali „Sbornik" 1538; „Molitvenik" ali „Euchologion" 1538—40; „Psaltir" 1546; „Molitvoslov" ali „Sveto pisanje" 1547; „Službenik" ali „Liturgion" 1554; „Mo-litvoslov'- ali „Sveto pisanje" 1560; „Tripjesnec" ali „Tridion" 1560; „Psaltir" s „Troparonr' 1561; „Fari-zejovac" 1561; vse tiskane v Benetkah. A razen teh in imenovanih bile so tedaj tudi po drugih krajih Srbije cirilske tiskarne (sicer le kratko časa), v katerih so prišle na svetlo te-le bogoslužbene knjige : V Goraždju (Her-cegov.) ,,Psaltir" 1529 in „Molitvenik" ali „Trebnik" (Rituale) 1531 ; v Rujani (Srb. bi. Užice) „Jevandjelie" 1537; v Mileševu (Herceg) „Psaltir" s „Sinaxarum't (dnevnim in postnim), s „Troparom" in s „Časlovcema (sodržujočim dnevno in nočno službo) 1544, in verjetno „Mineja 1544, pa „Molitvenik" 1545 in „PsaItir" 1557 ; v Biogradu (Berat v Arbanaski). „Evandjelie„ o 1552 : v Skadru (Makedon.) omenjeni „Tripjesnec" ali „Tridion" znova 1561, 63 in „Pentikostar" 1563; pa v Mrkšini cerkvi (v podkrilju črne Gore) „Tetrojevangelj" (2. izd.) 1562 in „Pendikostar" ali „Triod cvjetaja" 1566. Vse te knjige so priskrbeli ponajveč svečeniki menihi.
No, kakor so Turki silneje širili in utrjavali svojo moč po jugoslavjanskih pokrajinah, tako so tudi pone-stajale narodne knjigotiskarne. In ker ni bilo tiska, moralo je sčasoma naravski uzmanjkati cerkvenih in nabožnih knjig, o katerih so izključno delovale one cirilske
tiskarne. V tem pak Rusi navalijo tiskati cerkvene knjige na preinačenem slavjanskem jeziku (zmeša staro-slavjanščine in ruskega govora), katere Srbi, ne imajoči svojih, začno kupovati in upotrebljavati ter se s tem učiti novemu cerkvenemu jeziku; in tako so ne samo malopomalo zabili na svoj jezik cerkveni; nego i omr-zelo jim je prema temu novemu. Na ta način so v kratkem cerkvene knjige srbske izgubile ono osebito sliko, katera je do tedaj označavala srbsko recenzijo, ter se je na ta že oddavna v Srbiji vladajoči srbizem ulegel še blodneji od njega rusizem, kateri je v Srbiji okončal pokvarjenost cerkvenega jezika in narodne književnosti (Ljubic I. 328.). No vsejednako so Srbi vso službo božjo vršili v duhu sv. Metoda, v jeziku slavjanskem; kateri običaj so ohranili do današnjega dne. Pa jim se torej pri sv. maši tako veličanstvenohvalno ori: „Slava v vyš-njih Bogu", kakor zopet: „ Gospodi pomiluj" milozaupno zveni pri raznih molitvah!
Pregled srbske hierarhije.
O stanju srbske pravoslavne cerkve iz noveje dobe podaje nam M. Pleteršnik v knjigi »Slovanstvo" I. 210, 211 po raznih virih naslednji pregled:
Začenjajoč v Avstro-Ogerski; so v Istri pravoslavni stanovniki sela Peroja, naselniki, po kugi 1. 1658. od benetškega dožda s črne Gore in Boke Kotorske sem poklicani; katerih je 1. 1869. bilo 269. Tudi v Kranjski je kakih 300 pravoslavnih Srbov in Hrvatov. V Dalmaciji je pravoslavna cerkev pod šibeniškim vladiko, ki pa navadno biva v Zadru in je v kanoničnih stvareh bil do nedavna podložen patrijarhu v Karlovcih; v najnovejšem času pak so dalmatinske pravoslavne združili z bukovinskimi pod jedno metropolijo; 1. 1869. jih je bilo 78.305, ki so največ Morlaši v nekdanjem zader-skem okrožju in prebivalci kotarskega okraja. V Hrvatski in Slavoniji imajo pravoslavni verniki karlovaškega vladiko, ki stoluje v Plaškem, in pa vladiko pakraškega; njih število je (1. 1869.; bilo 175.619. V bivši srbsko-hrvaški Vojni Krajini dohajajo patrijarhu v Karlovcih in pa vladikama karlovaškemu in pakraškemu; število njih (za 1869) bilo je 326.209. V Ogerski, t. j. v prejšnji banatski Vojni Krajini, v Bački in Banatu in po bližnjih naselbinah spadajo pa pravoslavni Srbi pod vladike vr-šaškega, bačkega, temešvarskega in budimskega; vseh skupaj jih utegne biti 424.700. A vsa pravoslavna cerkev v deželah Ogerske krone, štejoča okolu 926.588 vernikov (leta 1870.), spada pod Karlovskega patrijarha. Cerkvenoupravne in šolske stvari ravna »srbski crkveno-školski sabor", v katerega volijo svetovnjaki in duhovniki svoje poslance.
V Srbiji, sedanji kraljevini, je pravoslavna cerkev vsled pogodbe od leta 1832. (in 1836.) le v kanoniški zvezi s Carjigrajskim patrijarhom, kateri iz Srbije dobiva na leto 8000 pijastrov. Knez sedaj kralj, ima višje nad-
zorstvo nad cerkvenimi in šolskimi stvarmi. Pod Bel-grajskim nadvladiko, kateri ima naslov »metropolita vse Srbije", stoje ostali vladike v Šabcu, Užici in Negotinu, ki so z metropolitom skupaj »narodni sinod", kateri metropolita in vladike izbira, knez — kralj — pak jih potrjuje. Metropolita pošlje, ako je bil po redu izbran, carjigrajski patrijarh pismeno svoj blagoslov; vladike pak posvečuje metropolit. Sinod je v obče najvišja cerkvena oblast za Srbijo. Cerkveno imovino (blizu 2 mil. gold.) upravlja cerkev celo sama. Razven nekaj tisočij katolikov in nekaj stotin protestantov, največ tujcev, vsi so Srbi v kraljevini pravoslavni. Leta 1870. pa je Srbija imela 1,306.674 prebivalcev, med njimi okolo 130.000 Vlahov (Rumunov). 27.000 Ciganov in 3500 Nemcev.
V	Črni Gori stoji pravoslavna cerkev pod »metropolitom Crnegore, Škenderije in Primorja", kateri ima pod seboj arhimandrita in 5 protoprezviterov in stanuje v samostanu na Cetinju. Vsako delo ima vsaj po jedno cerkev, in v vsaki nahiji je nekaj samostanov; toda ni v vsakem samostanu menihov. Šteje se 11 samostanov in 3 eremitaže. Pravoslavnih ok. 190.000.
Bosenski pravoslavni spadajo pod Carjigrajskega patrijarha in imajo 4 eparhe (vladike), namreč v Zvor-niku, Mostaru, Novem Pazaru in v Sarajevu. Sarajevski vladika ima metropolitsko čast. Ker so patrijarhi Grki, tudi največ Grke postavljajo za eparhe. Število pravoslavnih v Bosni je leta 1865. bilo 571.756. Imeli so 14 samostanov, 16 cerkev (razven samostanskih), 437 far, 470 popov in 51 kaludjerov. (Pri oddaji eparhij vlada podkupljivost in po tem vzgledu tudi pri oddaji far),
V	turških deželah so nekdaj vsi pravoslavni -spadali pod Pečskega patrijarha. Ko se je pak Arsenij Crnojevič (1690) s 36.000 srbskih rodbin preselil v Avstrijo, prišli so ostali Srbi pod patrijarha Carjigrajskega. V Stari Srbiji in Albaniji sedaj utegne biti kakih 100.000 pravoslavnih.
Bogoslovni zavodi za pravoslavne duhovnike srbske so: v Zadru, Karlovcih, Plaškem, Zomboru, Vršcu in Aradu, v katerih je bilo 1. 1872. okolu 80 slušateljev. Nadalje je v Belgradu bogoslovnica, s 194 slušatelji 1. 1867., s semeniščem. Tudi na Cetinju je bogoslovnica, kjer se mladeniči odgojujejo za duhovenski in učiteljski stan. In naposled je še v Banjiluki bila ustanovljena bo-goslovska šola, ali Turki so ji delali zapreke — do avstr. poseda. (No sicer gl. zgorej dotično o duhovnikih!).
Vera in narodnost.
Vsakemu narodu je urojeno čuvstvo vere. Ver je na svetu sicer več in zelo različnih; ali ni dvojbe, da je med vsemi najbolja, najumneja vera Kristova. Srbski narod — tako govori preje omenjeni list »Glas Naroda" (v Novem Sadu 1874. br. 3.) — srbski narod, katerega je priroda obdarila z bistrim razumom, izpoznal je tudi, da je kristjanska vera najrazumneja, pa je naskoro po
prihodu svojem iz zatatranske svoje domovine, iz Bojke, vsprejel to vero, »krstom se prekrstio".
„Doba, v kateri je narod srbski kristjansko vero vspreje], more se imenovati najodsodneja v življenju srbskega naroda. Narod je bil razcepljen na dele, na razne županije. V vsaki županiji je vladal pojedini župan od-delno, zasebno. Ni bilo tam jedinstva in sloge; nasprotno, bil je razdor, nesloga. Tedaj so začeli apostoli Kristove vere isto v narodu srbskem propovedati. Pa česa so učili oni srbske pradedove? Učili so jih medsebojne Iju-bavi. Gotovo, ako le komu, Srbinu je ta nauka bila silno potrebna, Srbinu, kateri je od medsebojne mržnje, od nesloge svoje na glas izšel po vsem svetu (— kakor žalibože i Slavjani v obče!). A kristjanski nauki ima se torej mnogo zahvaliti, da je Srbstvo pod Nemanjo in Dušanom seujedinilo; kajti da njih nauka kristjanska ne bi bila ublažila, da njim ona ne bi bila src ljubavi bratski naklonila: ne bi ni vsa moč in sila Nemanjeva in Dušanova imela v tem vspeha:
Kedar je srbski narod že jedenkrat pravoslavni nauki kristjanski dal mesta v svojem srcu, kedar mu je ona za-nj prirasla: tedaj ni bilo sile zemeljske, katera bi jo mogla iztrgati odtod. Mar ni rimski papež toliko-krati Srbov nagovarjal, da se odreko svoje vere in svojega zakona ter da vspremejo latinščino (t. j. veroizpo-vedanje katoliško)? Ali so mu zahman bila vsa nasto-janja. — A kaj je Srbe oduševljavalo, kedar so se borili proti ljutemu sovražniku svojemu, proti Turčinu? Mar ni poleg narodnosti i vera srbska, vera pravoslavna? Pa kedar je Srbin Turčinu podlegel, kedar mu je Turčin razdrl državo, kedar mu je požgal vasi in mesta, kedar mu je odvzel vse, kar mu je mogel odvzeti: kaj je tedaj
j še preostalo nesrečnemu Srbinu? kje je on iskal lečila svojemu bolnemu srcu? Iskal je daleč od cest in stez, daleč od vasij in mest, iskal je je v gori temni, kjer se v neprehodnem gozdu skriva samohrana cerkev, kjer je zaostal v nepoznanem gorskem kotiču kak sveti — samostan. Tu-sem je Srbin skrivoma prihajal, tu poslušal srbske svečenike, peval svete cerkvene pesme, prosil j svojega srbskega Boga, da mu zopet pošlje boljše dneve, boljšo srečo.
Da je Srbin v teh nesrečnih dnevih vero bil pre-menil, da je on prestopil v katero koli drugo vero —• gotovo bi ga do sedaj nestalo, ali vsaj ne bi to bil, kar je sedaj. Kaj je od onih Srbov, kateri so vsprejeli vero Muhamedovo ? Oni govorijo srbski in ne znajo drugega jezika; oni se držijo srbskih običajev; oni so po narodnosti svoji pravi pravcati Srbi. A da li sa oni drže za Srbe? Reci kateremu muhamedanskemu Srbinu v Bosni, da je Srbin, pa boš videl, kako se razjari in kako te bode zagotavljal, da je on pravi Turčin, da je on »Turkuša", kakor i oni, ki se je rodil sredi Anatolije, v Aziji. A kaj da rečemo o onih Srbih, kateri so prestopili v katoliško, v latinsko vero? Držijo li oni sebe za prave Srbe, za take iste, kakeršni so jim i njihovi pravoslavni bratje? Nikakor! I oni se drže za nekaj drugega. Oni se nazivajo Šokci in vsakojako drugače, samo ne Srbi.
Pravoslavna vera je dakle tako reči Srbstvo obdržala". —
Tako srbski glas. A s tem končujemo te črtice iz srbske povestnice cerkvene.
Andrej Fekonja.
f Mihail Evgrafovič Saltikov (N. Ščedrin).
2. maja pokopali so v Petrogradu velikega ruskega pisatelja in domoljuba Mihaila Evgrafoviča Saltikova, kateri je v literaturi imenoval se N. Ščedrin. Več nego trideset let budil je Ščedrin s svojim visokosatiričnim darom narodno samozavest; več nego trideset let trgal je raz obličje licine laži, licemerja, narodnemu grabitelj-stvu, neumnosti in izdajstvu. V Ščedrinu, kateremu se je izpolnilo 63. leto, izgubila je ruska literatura velikansko moč, katera se ne da nadomestiti, izgubila mogočen dar, ki je bil skrajno živ, originalen, in katerega ni mogla zlomiti ni bolezen, ni starost, dar, kateri je vedno rastel, vedno uveličaval se, vedno se krepil. Ruska literatura nima več človeka, ki bi tako jasno in natanko mogel opazovati novo občestvena javljenja in naprav-ljenja, nove tipe, človeka, ki bi vse to slikal tako silno, verno, avtoritetno.
Iz Rusije. [Izv. dop.]
Do 1868. leta služil je Saltikov-Ščedrin činovnikom: bil je sovetnikom gubernskega pravljenja, predsednikom kontrolne palate in v dveh gubernijah vicegubernatorom; ostavil je službo v visokem činu „dejstviteljnago stat-skago sovjetnika", kar je jednako v Rusiji generalskemu činu. Da-si je njega ostra, satirična beseda ranila tega ali drugega ministra ali velmoža, vendar zaradi tega mu v službi zla niso delali. Slišal je očitanja, premestili so ga z jednega mesta na drugo, no vselej višo službo, dokler veliki pisatelj ni sklenil posvetiti se popolnoma literaturi, znaje, da tako svojej domovini prinese največ koristi. O domovini, o blagu ruskega naroda je skrbel vse svoje življenje in trudil se je v pravem pomenu besede za domovino do svoje smrti.
Ščedrin je imel mnogo vragov. Zakaj? Zato, ker ima Rusija, kakor marsikatera druga dežela, posebno
•24*
pleme ljudij, ki se sami ne le imenujejo, no celo resnobno imajo za domoljube. V Rusiji jih je jako veliko, vprvič zato, ker je Rusija velika dežela, vdrugič pa, ker je v današnje čase obče borbe za obstanek domoljubje tak obrt, ki terja najmanj kapitala in daje največ obresti. Tak domoljub mora imeti naslednja kačestva (lastnosti): une langue bien pendue, žep brez dna, namestu srca pa pa pomojno (za pomije) jamo, od koder bi brez konca in kraja nečistota cirkulovala najprej v glavo, odtod pa s centribežno silo v roke, da bi mogla pisati razno kleveto, laž, izvoščičjo (kočijaško) rognjo in ob jednem skubsti do poslednjega puha tiste, katere »ljubiš",; potem v noge, da bi mogle hoditi po vsakem blatu in prestopiti vsak prag.
Te vrste ljudje, ki se plodijo s skorostjo domačega zajca ali salzgries-skega Zida, imajo to slabo, ali iz njih točke zrenja, prekrasno navado, da hote od vseh, da bi se jim zdelo črno, kar je bilo in narobe. Da-si so oni sama čista ljubav, vendar imajo neizrekljiv vir najzagri-zenejšega sovraštva k vsem in vsakemu v sedanjem, prošlem in bodočem, vblizi in vdali, tako da jim je včasi v utešenje svoje ognjene strasti celo treba oblajati človeka, ki ga ne znajo, in ki ima dovolj krščanske krot-kosti, da bi ne vdihal njih zraka in tlačil njih zemlje; drugikrat, da-si imajo oči obrnene zmerom k nebesom, s katerimi so oni, po svojih jtrditvah »im directen Ver-kehr", lezejo pod zemljo in odkopavajo odtod gnjila trupla, da bi na njih demonstrovali, da je vsakdo »norec", kdor ne misli in čuti tako, kakor zahtevajo oni. V tem poslednjem je med njimi in starimi pagani celo nekatera raznica (razlika): oni so govorili: »de mortuis nil nisi bene," ti pa mislijo drugače, »po novem".
Pleme ljudij, ki so črtili Ščedrina, boji se najbolj sveta; oni ne hote, da bi ljudje, katere oni ljubijo, „ videl i njih dobra dela". Najhujše je takemu človeku, če se mu posveti v lice; raji bi videl, da bi se mu v
cerkvi ramnice.....odtrgale ali da bi mu o času
najbolj ostroumnega govora izvalili iz ust vstavne zobe. Razen domoljubja odlikujejo se posebno še vladoljubjem, služijo torej dvema gospodoma, dasi, kot sveti ljudje, često čitajo, da »niktože ne možet služiti dvema gospo-dinoma." Služijo narodu, kateri oni ljubijo, in katere on prezira; služijo vladi, katero tudi ljubijo in katera jih tudi prezira: man braucht sie, aber man verachtet sie. Vero imajo na jeziku, doma so, ubi bene, sicer pa se ravnajo v vsem po načelu „do, ut des".
Ščedrin je služil sam vladi in služil tako, kakor daj Bog vsakemu, tujih kozarcev za nje zdravje pa ni zbijal nikoli. Vendar pa je on nepoščedno odkrival vse gnjile strani ruske administracije, katero je obsojeval tako natanko, kakor dr. Mahnič ženske, in iz ravno tacega vzroka. Smejal se je nad skledolizjem »patrijotov svojega otečestva" in šibal njih podkupnost, ovaduštvo vohunstvo, njih laž in licemerstvo tako žestoko (neusmi-
ljeno), da je marsikateri kljun nehal zobati tujo pšenico. Sam sin dvorjanina in pomeščika, a nikoli ni prizanašal temu privilegirovanemu ljudu. Samo svečenikov se ni dotikal, tega pa ne, niti živih niti mrtvih, naj bi imeli pri smrti pod zglavjem kar bi hoteli; tudi mužika ni obiral v svojih proizvedenijih, ker je videl v njem največ domoljubja in največ iskrenosti v službi carju i ote-čestvu. Nikogar ni obrezal, dasi je več ko trideset let bril vse kosmate.
Njega »dobroželatelji" — in teh je imel mnogo, kakor vsak človek, ki je zrastel vsaj na palec više od drugih — njega dobroželatelji raztrošali so v svojih glasilih, da Ščedrin Rusije ne ljubi, sicer bi ne razkrival ran nje »domoljubov". Ruski patrijoti govore: La patria — c' est moi. No ljudje, ki še niso zapili svojega razuma, soglašali so se, da to je treba predreti, da bi gnoj iztekel iz njega s stržnjem vred; spoznali so, da »ašče raka tvoja soblaznjajet tja, usekni ju." In zginili so vragovi genijalnega satirika, kakor megla od solnca, in slava Ščedrina sije na vso Rusijo in daleč za njo. Pokopali smo ne samo velikega pisatelja, največega pisatelja poslednjih let, pokopali smo prijatelja, zdravnika, učitelja. Od vseh stranij obširne Rusije čitamo, da so se po blagem pokojniku služile zaupokojnice; take vesti prihajajo iz vseh ruskih kolonij v stolicah Evrope; vencem, s katerim so zasipali tako rekoč pokojnega genija, ni števila; ves Petrograd, ne samo nezavisni, no i služeči praviteljstvu, spešil je pomoliti se za upokoj njega duše in spremiti ga k večnemu počitku; vseučilišča, vsa viša učebna zavedenija (zavodi) in mnoge gimnazije poslale so telegrame sožalenja. Takega pogreba stolica naša ni še videla. To je najboljši dokaz, da istina in pravica ima vselej več poklonikov, nego laž in licemerje. Dajte le svobodo dokazati.
Ščedrin je umrl, duh njega živi, duh njega veje povsodi, kjer tli še iskra božja. Njega brezsmrtna dela: »Gubernskije očerki", »Golovlevi", »Pompaduri i pompa-durši", »Pošehouskaja starina", »Za rubežem" bodo vselej pravi vademecum vsakemu, kdor hoče videti, kdo ljubi Rusijo, kdo ima pravico nazivati se domoljubom: licemer, klevetmk, ovaduh in podkupna duša, ali pa tisti, ki hodi naravnost, govori naravnost in deluje odkrito brez straha, da to temu ali drugemu ne bode všeč, ali da izgubi ta ali drug beneficij. Ščedrin ni služil ljudem, no služil je istini; zato pa je imel mnogo vragov, kaj mnoge je zadel. No mnogo vragov, mnogo cesti, pravi poslovica; ose, govori nemški pesnik, slabega sadja ne glojejo. Kako pa je ljubil svoj narod, dokazujejo najlepše prekrasne besede, katere je napisal v oporoko svojemu sinu: »pače vsego (najbolj) ljubi rodnoj jazik."
Dasi Slovenci Ščedrina premo ne poznajo, vendar bi jih njega literaturna dela naučila mnogo, jako mnogo. Iz njih uznajete rusko občestvo, iz njih uznajete, kako se domovina ljubi, a kar je najvažnejše: oni nam poka-
žejo, kdo ljubi domovino. In to znati je stvar prve j (sedanjost) in bodoče (bodočnost) v roke, tisti naj bi važnosti. Celo denar se ne daje vsakemu kar tako, meni j rpače vsego" pomislil in razmislil, da-li so te roke nič tebi nič: kdor pa oddaje domovino, nje sedanje I čiste!	?!
Vprašanje brez odveta.
Dan današnji je poln raznih vprašanj; imamo vstočno in zapadno, južno in severno vprt-.šanje; vsa ta vprašanja trebujejo odveta, in odvet bi se dal skoro, kratek in jasen, da ne stoji poleg vsakega vprašavnega znaka tudi klicavni znak, rekel bi, kakor državni pravdnik poleg časniškega članka. Vprašuje se povsod, vprašuje vsakdo, a odgovarjati se mora to, kar je »zadano". V tem odnošaju je življenje zares šola. Dobronravni in pridni učenci, ki odgovarjajo to, kar se mora odgovarjati, hvalijo se, dajo se jim celo po nekdanjem običaju nagrade, kar je v navadni šoli uže davno odpravljeno; poredni učenci pa se kaznujo: zavezuje se jim jezik in izbijajo se jim zobje. In tako je prav; disciplina mora biti; občestvo brez discipline je kakor riba brez vode. Življenska šola mora biti, kakor nova goriška »cerkev", gospodujoča in kaznujoča, ali, po domače rečeno, bijoča in bita.
No poleg omenjenih vprašanj, ki tiče na vse štiri strani sveta, imamo še mnogo drugih vprašanj, na katera se lehče odgovarja. Ako damo odgovor, kakor ga terjajo vprašatelji, pohvalijo nas; dado nam lepe naslove, napišo nam »spričevalo", da smo ravno tako dobri kristjani in vrli domoljubi ko oni; ako pa jim ne ugodimo, nimamo se bati telesne kazni, nego le proste izvoščičje rognje, pri katerej se lehko tolažimo z besedami: »pes laja — veter nosi."
Prvo tako vprašanje: ali je res, da so sedanji časi hujši, nego nekdanji. Tako tvrdijo stari ljudje, mladi za-nikavajo, mi pa, ki smo srednje starosti, to je, ne stari ne mladi, ne goreči ne mrzli, držimo se lehko zlate sredine in porečemo: tistemu, ki ne pozna duha vremena, seve da je hujše, nego je bilo celo pred dvajsetimi leti.
No, kdor pozna duh, blaženstvoval bode ko tristo Faustovih s . . . . In kako prosto je poznati ta duh; kakor češenj je rezek, oster kakor »assa foetida". Vzemi svoje poštenje in svojo vest in zakopaj ju kar se da globlje. Človek z vestjo in poštenjem dandanes pač še lehko životari, ali žiti po človeški se ne da več »come il faut." Ni kruha ni spoštovanja, ni cene poštenje in vest dati ne more več. Človek z vestjo je kakor petelin: poje in poje, ohranjuje svojo čredo od raznih roparskih kljunov, primoran je vedno brskati v nesnagi in v gnoju, kar gotovo ni posebno prijetno: nazadnje pa gospodujoča in kaznujoča roka gospodarjeva vzame topor in odseka mu glavo. Stare in brezsočne kosti dobodo mlatiči ali drugi delavci, nakuho pa si vzame gospodar, in petelinja pesen je speta. Ne tako kapun: njega pitajo, njega branijo, kličejo ga k najboljši piči, in, dasi ne seje ne žanje, nastaja se mu na kosti žir in meso in na vse zadnje, glej, pošljejo ga celo »na Dunaj" na mizo k veliki gospodi; češ, glejte, kaj mi imamo in kaj moremo dati. Kapun pa se pod nožem tolaži, da »dulce et decorum est pro patria mori."
Torej — vrzite vest in poštenje proč; to ni tako težko, sicer bi število takih nravstvenih skopcev ne bilo toliko, ko je. Kdor ume zamašiti usta svojej vesti, za-
maši jih vselej lehko i tistim, ki mu to očitajo, ako se bojite tega.
Drugo vprašanje: k čemu je bil drevnjim Rimljanom rek : »de mortuis nil nisi bene".
Izvestno je, da je ta rek spoštoval vsakdo, od prvega senatorja in patricija do poslednjega pristaša »bose komande" nepozabljivega Katiline.
Vidite, rek ta-le, po sebi čisto plemenit, človeški in celo kristjanski, spoštovali so Rimski pagani zato, ker niso slutili, da se bodo čez dve tisoči let nad njim smejali pokrovitelji njih jezika. Ljudje, ki večno trkajo na prsi svoje in kriče: »maj sma maj, lonce peljama", in ki na vsakem koraku pribegajo pod zaščito svoje dolgopole suknje, sami lezejo pod zemljo in kakor sibirske hijene kopajo iz mogile svečene osobe svojih »vo-Hriste bratjev", da bi jih v kliniki duševno bolnih de-monstrovali kot »norce". Zakaj? Zato ker so ti svečeniki pod zglavje položili »rusko biblijo" namesto litra »Dolajnca". Seveda, kdor se ne boji odkopavati mrliče in vsenarodno plevati jim v usta, ki so pela vsak dan slavo božjo po latinski, onemu tudi ni težko psovati onega, ki se zaščitati ne more, ker ne vidi, odkod stro-peni plevki lete.
To, recimo, izvira jedno iz drugega. Pošteni ljudje borili so se vselej javno, odkrito, niso se bali sodbe pričujočih. Na to so bili poštenjaki, ki se niso sramovali, ako so jih zmagali. Zdaj vidimo mišljenje kapunje in dela kapunja. Vidimo, da novodobni poštenjaki ne samo žive, no celo mrtve sigmatizujo za norce; ne samo svet-ske, no i duhovne svoje nasprotnike, 110 pri vsem tem pobožno obračajo oči gori, da-si je njih srce doli. Ko človek vest vrže proč od sebe, pomrači se samemu um, zato nij čudo, da skače iz uloge K.... v ulogo Ceneta.
Jedno iz najvažnejših vprašanj, na katero je odvet dovoljen, to je takozvana žensko vprašanje. To vprašanje je Bog rešil uže v raju; videl je, da človeku ni »dobro, biti jedinu", in dal mu je ženo. Vposledstviji vidimo v bibliji starega zaveta celo vrsto bogougodnih žensk, n. pr. sestro Mojsejevo, daljše dobro Ruto, junaško Estero in mnogo drugih. V novem zavetu vidimo, da je naš Spasitelj sam besedoval z blodmco pri vodnjaku, prilaskal in zveličal blodnico Marijo Magdaleno; gostil je pri Mariji in Marti; v domu Simona Prokaženega (Gobovega) dal si je od ženske vliti olja na glavo; ženske so se udostojile prve uznati, da je Spasitelj vstal iz groba in jim je Angel poročil, da neso radostno vest učencem Hristovim. Novi zavet nam kaže svete podobe proročice Jelizavete, svete Ane in ideal vseh dobrodetelij, iztočnik našega spasenja, zaščitnico »roda hristijanskago", Presveto Bogorodico in Prisnodevo Marijo. Njo, a ne kakega doktorja »kaznujoče cerkve", udostojil je gospod dati svetu spasenje, njo, žensko! In ako daljše idemo v zgodovino cerkve, vidimo celo trumo svetih žensk, katere kot svetnice časte vse stare cerkve, to je zapadna in vstočna; svojimi očmi vidimo, da se ženske posvečujo služenju Božjemu v samostanih in služenju bližnjemu v
šoli in — na vojnem poluj, kjer jih neprenehoma čaka težka bolezen in smrt, ne govore uže o strašnih trudih in težavah. V občestveni žizni ženske izpolnujo dobro-vestno in natanko vsako dolžnost, katero smo jim prepustili možki. Ako pa imajo ženske nedostatke, kakoršnih mi nimamo, moj Bog, kaj bi bilo z življenjem, da imamo mi poleg svojih nedostatkov še ženske nedostatke!
Možki pijanstvujo, kartajo in delajo reci, kakoršnih ženske celo po imenu ne poznajo. Celo učeni naslov možkih v tem ne moti. Ako ženske ljubijo govoriti več nego mi, bodimo pravični: ženska govori reči neznači-teljne, možki pa, to so taki jezikoblodi, da ta ali drugi, posebno če ima kako avtoriteto za seboj, v jeden dan na-kleplje več gnjusnega in breznravstvenega, nego vse ženske celega sveta v celo stoletje. Novih cerkva n. pr. kaznu-jočih in gospodujočih ženske dozdaj niso izmišljal; v njih takega sataninskega napuha ni, trupel umrših svečenikov tudi niso še vlekle izpod zemlje, da bi jih vse-narodno rogale; njih roke so prečiste za tako bogopro-kleto delo. Imamo v čislu naših narodnih žensk tudi mnogo iskrenih domoljubek. Tako se je ime ljubljanske gospe, pokroviteljice bednih slovenskih dijakov, poslednje vreme često omenjalo.
Da nimamo več domoljubnih žensk, temu pričina niso one, nego možki. A čudna čast, opljevati in okle-vetati ves slovenski narod pred celim svetom pod farizejsko krinko vseh kristijanskih čednostij, pala je na delež — možkih! O tem se je nedavno še govorilo, in ta črna stran ostane na vselej zapisana v slovenski zgodovini. »Svoja svojih ne poznaša."
No, ali je treba pogledati še na družbinsko življenje, da bi se ženska mogla oceniti? Le človek, ki se je popolnoma ozveril, človek, v katerem ni iskre božje, človek, ki v svojem gorostasnem napuhu in v svojej neizmerni gluposti meni, da se solnce, luna in zvezde sučejo okolo njegovega doktorskega — lucus a non lu-cendo — naslova, le tak človek more pozabiti, da ga je v težavah in bolečinah nosila ženska — mati . . .
........., da ga je v težavah in bolečinah rodila,
da je noč in dan tresla se nad tem svojim »zakladom", da je, posle neposilnih dnevnih trudov po noči in ga vlekla iz »morja"; le tak človek more zabiti, da je vse to delala — ženslca!
In taki ljudje imajo dandanes v narodu tudi besedo, celo važno besedo, ker za njimi stoji krepka stena. Znak vremena je to, da se pojavljajo na svet božji taki skvernoslovi, taki jezikoblodi; znak vremena je, da imajo te nizke duše svoje pokrovitelje, poklonike, zaščitnike, znak vremena, da se okolo te gnojne kopice zbira ro-kopleskaje cela truma škodljivih komarjev in gleda z duševno radostjo, kako se vzdiga blagoslovljena desnica novega Ivana Groznega, kako jemlje nož in reže jezike ženskam, kako jim glavo uklepa v natvezavnice in jih, kakor kako Barbaro Ubrik, zazidava na dvanajst me-
secev med štiri zidove, da bi se ne mogle obrniti »ni na pravo nj na levo". Odkod gre vzrok temu slovenskemu botokudstvu? „Quod natura non dedit" — to je baje ves vzrok. In nam »natura non dedit", da bi bili posebno razpoloženi k farizejem in knjižnikom, vendar noža v roke proti njim ne vzamemo, dasi naša roka ni blagoslovljena, no čisto navadna človeška roka.
Človek z dobro vestjo, človek s čistim srcem, človek, ki iz hrama božjega, kateri je on, nij stvoril zborišča raznih divjih strastij — tak človek ne bode odjemal od bližnjega tega, kar mu je dal sam Bog: pravice govoriti svoje misli, javno, o komur ugodno. On se tega ne boji; smelo vstane, recimo sredi Goriškega Travnika, naj pred njega očmi prodefiluje ves ženski spol od rajske Eve do poslednje slovenske »Špele". Licemeri! vi vidite ženske jezike, svoje jezikoblodje pa stavite više od celo svetega pisma, katero vi, za svoj cilj, zlorabite, kazite, na-silujete! Vaša strastna želja je rezati, uklepati v natvezavnice, zazidavati. Ali je to učil Kristus, ki je iskal celo grešnike, iskal blodnice, govoril z njimi, učil jih, On, Bog! Vi se stavite više od njega, Boga krotkosti, Boga ljubezni, Boga milosti, ki je umiraje za spasenje tudi Vaše umazane duše prosil svojega nebesnega Otca: »Otec! odpusti jim, ne vedjat bo, čto tvorjat." Zares, oni niso vedeli, ti vragovi Njegovi, Vi pa dobro znate, Vi, doktorji bogoslovja. Ni čudno, da si snujete novo cerkev, cerkev kaznujočo in gospodujočo, Vi, ki v vsakem človeku vidite bitje, ki ni dostojno odvezati remnjev od Vaših podplatov, bitje, katerega treba uničiti, ako Vaše bijoče roke ne 1. ..
Pride vreme, in ono ni daleč, ko zagnani, za-mučeni, opljevani slovenski narod obrne svoje oči od Vas in se oklene svojih pravih pastirjev, katerih ima mnogo mnogo, posebno po vaseh, pastirje, ki žive z narodom in za narod, katerega sinovi so pastirji, ki ljubijo svojo stado in so gotovi »život položiti za ovci svoja".
Brezsilna zloba vas muči, vi vidite, da pristašev med poštenimi ljudmi, med ljudmi, ki ne nosijo Skarijo-tovih srebrnikov na mestu srca, nimate in nikoli imeli ne boste.
Naša dolžnost, dolžnost vseh ljudij, ki se ne boje pokazati na oči poslednji ženski in prvemu arhijereju ali ministru za svoje istino kristijansko in dinastično mišljenje, dolžnost vseh teh ljudij pa je, kazati s prstom na ovce v volčji škuri, na te grobove, ki so odzunaj po-vapljeni, v sredi pa polni s. . . . in nravstvene gnjilobe.
Kako imajo botokudi še pokrovitelje in jedino-mišljenike sploh, to je vprašanje, na katero uže odveta ne morem najti. Po mojej misli se ta breznravstveni zbrod ni rodil od ženske, kajti, da ima mater, sestro, hčer, on bi ne pristaval k človeku, h kateremu, brez krajne opasnosti, ženske poslati ni mogoče.
»Imejuščij uši slišati, da slišit!"
R o š č i n.
Pogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele. „Slovenci ob preosnovi začetne šole," Pod tem
naslovom je objavil »SI. Nar." 10. in 11. maja t. 1. daljši članek kot glas iz učiteljskih krogov, ki je jako važen in vreden, da ga premišljujejo dobro po Slovenskem.
Spis odločno protestuje, da bi se povečala deželnim zborom oblast glede na šolstvo. Skušnja namreč nas uči, da razni deželni zastopi v deželah s pomešanim prebivalstvom vsiljujejo in pošiljajo v razne kraje učitelje ne s stališča dobre vzgoje, ampak z narodno-poli-
tiškega stališča dotičnih večin prebivalstva, vsled česar trpi vzgoja otrok pri manjšinah deželnega prebivalstva." Vsled povečane oblasti bi taki zastopi še bolj pritiskali na manjšine in slabše vzgajali; še bolj bi pošiljali slovanske učitelje s kraja v kraj. Taki dežeini zastopi bi potem s svojimi vernimi nadzorniki narekavali lehko celo kakovost učnih knjig tudi za manjšine, tako da bi se otroci ne tujčili le po jeziku, ampah tudi po
duhu--kar bi vzgajalo neznačaje, ker bi tudi s
slovenskim jezikom vsiljevali otroški naravi duh, ki ni primeren otročji narodni individuvalnosti. Ker slaba vzgoja škoduje tudi interesom države, hoče minister Gauč nasproti deželnim avtonomistom povečati državno oblast, kakor kaže z najnovejšimi predlogami. »To gotovo hudo zadene vse češke, poljske in nemške avtonomiste, Slovence pa mora prijetno iznenaditi." Jednoličnost osrednje vlade ne škoduje toliko, kakor pa jednostransko podeljena moč deželnih zastopov. „Le poglejte učiteljstvo na Koroškem! Zakaj je vse v nasprotnem taboru, zakaj ni 130 tisoč koroških Slovencev poslalo niti jednega učitelja k zborovanju (učiteljske) »zaveze" ? Centralna šolska oblast ni tega kriva, pač pa domača deželna nemškoliberalna vlada!" To naj si zapomnijo zlasti tisti, ki pravijo: Za učitelje pa že ne bomo delali politike. Toda centralna oblast, ako neče tujčiti, ker se mora naslanjati na ustavni temeljni zakon, vidi in spozna, da jednako kopito ne velja za vse avstrijske narode; zato pa se v osnovnošolskem zakonodajstvu omejuje le na splošne potrebe, ki morajo po pedagogiških načelih veljati za vse narode. „Ako bi pa dobili večo oblast deželni zbori, bi moč državnega zbora ne segala tja, kjer se v nebo upijoča krivica godi manjšinam pokrajinskim, in takih krivic bi ne mogla preprečiti tudi osrednja vlada, čeprav bi na osrednjih sedežih sedeli najodličniši Slovani.
„lz vsega tega je umevno, da je za mladino slovensko, češkoslovansko v Moraviji in Šleziji in za rusko mladino v Galiciji z ozirom na pravo vzgojo mnogo bolje, če ima osrednja naučna oblast prvo in vrhovno oblast tudi nad osnovno šolo, in sicer tako dolgo, dokler se ne ustvarijo taki zastopi, v katerih bode vsak narod posebe določeval samo o svojih narodnih zadevah in ne tudi o zadeveh drugih narodov, ki so slučajno v manjšini ..." Zahtevati moramo torej, da se nam da taka šola, ki ne gleda samo na jezik, ampak tudi na narodnost, torej na vzgojo analogno z narodno svojstvenostjo in na pouk. Ker pa nam sedanji deželni zastopi ne morejo podeliti takih šol, čakajmo, da nam ustvarijo prepotrebne narodne zastope, za vsak narod posebe." Po tem bi še le ravnali se po načelu slavnega pedagoga, ki je dejal: Ne poznam pouka, ki ni vzgojevalen!
Konečno članek priporoča, naj bi se poštevale naslednje točke kot program vsega zavednega Slovanstva: »Priznavamo državno nadzorstvo nad osnovno šolo; deželno šolo pa smatramo kot pogubonosno deželnim narodnim manjšinam, kar bi provzročevalo še vedno hujše narodnostne boje, strasti in medsebojno sovraštvo. 2. Naš uzor je : osnovna šola s krščanskimi načeli v narodnem duhu; z ariškim, za Slovane izrecno še s slovanskim učiteljstvom, kakor bi vse to natančneje določevali narodni zastopi za vsak narod posebe; kajti le narodni zastopi imeli bi razum in srce za pravo uzgojo svoje mladine, kakeršne terja raznovrstna individuvalnost po-jedinih narodov. 3. Dokler ni takih zastopov za vsak
narod posebe, naj bo najvišja naučna oblast v rokah osrednje vlade in nikoli ne v rokah deželnih zastopov, Osrednji vladi pa naj zakoni nalagajo, da ne prekorači zlasti onih mej, kjer začenja že svojstvena uzgoja. do katere ima jedino le narodnost svojo uzgojevalno pravico. 4. Krščanska in narodna uzgoja zahteva vsporedno sodelovanje duhovništva in učiteljstva, in zato odločno pobijamo vsak nazor, ki bi delal razpor med tema dvema faktorjema ... Tu ima gospodovati jedino le krščanska, na podlagi narodnih svojstev osnovana pedagogika."
Konečno vpraša članek slovenske državne poslance, ali tudi oni soglašajo z deželnimi avtonomisti. »Ali hote tudi oni tisto upravo, ki je med vsemi narodi avstrijskimi Slovencem najusodopolnejše škodljiva? Volilci, stopite na noge, ganite se, vprašajte svoje poslance, kako hočejo delovati v tem važnem vprašanji. Ker pa je zaveza z deželnimi avtonomisti za naš narod načelno že pogubonosna, zato naj bi naši poslanci pretrgali take zveze ter ravno oni dali prvi povod, da se osnuje med mnogimi parlamentarnimi frakcijami še nova stranka — narodnih avtonomistov."
b) Ostali slovanski svet.
Več državne avtoritete na Ogerskem žele neki pokazati, kakor naznanja »Milnch. Allg. Ztg.", kateri list primerja liberalizem v Italiji in na Ogerskem. Ta list, ki povdarja potrebo avtoritativnega vladarstva na Nemškem, trdi da tudi državniki v naši monarhiji spoznavajo jednako potrebo namesto dosedanjega »liberalnega" gospodarjenja Madjarskega.
O cerkvenih obredih. Nemški župnik A. Hoeynek je spisal novo knjigo »Geschichte der kirchlichen Li-turgle des Bisthums Augsburg. Tu je obširno popisano, kako je bil v Augsburgu najprej ambrozijanski obred, potem drug obred od Karolingov do konca in še začetkom novega veka, in rimski obred je zavladal še le od 1. 1597. To zabeležujemo, ker bi radi vtepli nam misel, kakor da bi bil v katoliški cerkvi vladal vedno latinski obred, v tem ko še Nemci, zapadni kulturonosci niso imeli vedno jednega in istega obreda. Menda dr. Mahnič vendar ne bo odrekal možnosti dušnega zveli-čanja onim katolikom, vsaj nemškim in zapadnim ne, kateri so imeli v isti katoliški cerkvi ob raznih dobah različne obrede. In ako so sprejeli Nemci v Avgsburgu še le 1597 latinski obred, vendar m nemožno, da bi ne mogli tudi Slovani privaditi se ne novemu, ampak obreda, ki je bil med njimi, in ki je pri več milijonih z Rimom združenih Slovanov še dandanes v veljavi. To opominjamo tudi nasproti onim »Tudi-Slovanom", kateri ovajajo v Dunajskem Vaterlandu lastne rojake, lastne liste, n. pr. »Velehrad", ko se potegujejo za oni obred, kateri je veljal nekdaj tudi med zapadnimi Slovani in do 17. stoletja tudi med ogerskimi Slovani ob Blatnem jezeru, kar svedoči slavno ime zadnjega vladike (škofa) cirilo-metodijskega obreda, Makarija Tihonskega.
Ogerski Rusi. Ob novem letu je objavil »JlncToin." (Listok), jedino glasilo ogerskih Rusov, to-le: „Vodstvo Ungvarski gimnaziji je izdalo na novo leto (v pozdrav-ljenje nam) novo naredbo, vsled katere ne bode dovoljeno več, od začetka novega leta prepodavati (pridigati) zakon Božji ruski mladini v ruskem jezika. — Glejte, ruski bratje, dragocen podarek! Videant consules!" Zaradi tega so začeli list napadati učitelji istega gimnazija list, uredovan od katoliškega duhovnika, kakor da bi
bil panslavistiški. Beseda »Rus", čeravno rabljena za rojake, avstrijske podanike, pomenja na Ogerskem celo pri renegatskih rojakih toliko kakor panslavist.
Fiat applicatio za slovenske razmere. Saj tudi tu kopičijo slovenski rojaki celo po katoliškim interesom posvečenih listih na slovenske liste obrekovanja; zanašajo jih celo v tuje loge, potem pa zopet presajajo na domača tla. In to se godi med svečeniki. (Vide češkega »Čech-a" in »Slovenca", a tudi odgovor katoliškega svečenika na vse to v »čechn", oziroma prevod v „Slov. Narodu" od 25. maja t. I.)
Levovsko vseučilišče šteje 1189V dijakov, in sicer 678 Poljakov (med te so všteti tudi Židje), 133 ruskih in 12 dijakov drugih narodnosti). Društev imajo dijaki 5; pri teh društvih je ruskih dijakov s/4, poljskih pa jedna Vs-
Ogerski Srbi. Med njimi, kakor med drugimi na-rodnostimi na Ogerskem, delujejo tako imenovana kulturna društva, katera razglašajo javno, da njih namen je madjariti druge narodnosti. Zgodovinsko znani kraji imajo po Banatu srbska in rumunska imena, a ta imena prekrščujejo v madjarska, da bi zatrli vsak sled prostosti, jednako, kakor prekrščujejo Italijani po Slovanskem Primorskem kraje, vasi, gore in doline v italijanska imena z jednakimi namerami. Kjer so bili kraji z imeni starih srbskih rodovin, dali so povsod madjarska imena. Pri železnicah morajo celo uradniki, ako so njih priimki srbski ali rumunski, madjariti svoja imena, ako hočejo, da jih ne preženejo iz služb.
Črna Gora in Rusija. Kakor smo zadnjič navedli, odpotoval je bil knez Nikola z naslednikom Danilom v Petrograd, kjer se že več let odgojujejo hčere črnogorskega kneza. Že sam sprejem je bil na ruskem nenavaden, in videlo se je, da kneza odlikujejo to pot izredno. V resnici je imelo in še ima evropsko mnenje sedaj mnogo govoriti in ugibati ravno glede na Črno Goro in Rusijo. »Glas Črnogorca" je izšel to pot tudi v slovesni obliki obrobljen in tiskan v slovanskih barvah. Na prvem mestu ima ta list od 20. maja naslednje brzojavno poročilo: Knez Nikola sporoča kneginji Mileni na Cetinje: »Danes se je naša hči Mileča zaročila z njegovim visočanstvom velikim knezom Petrom Nikolaje v i č e m. Koliko Ti bo mila ta vest, to morem po sebi samem soditi." Car Aleksander III. in carica Marija Feo-dorovna pa sta isti knjeginji brzojavila: »Čestitamo Vam od vsega srca zbog zaročitve Vaše druge hčere. Mi smo velezadovoljni. Obžalujemo, da niste tukaj. Cesar Franc Josip je kneginji Mileni tudi brzojavno čestital z besedami : »Milo mi je bilo slišati glas o zaročitvi kneginjice Milice z velikim knezom Petrom Nikolajevičem ter hitim izjaviti Vašemu Visočanstvu Mojo najiskrenejšo čestitko isto tako, kakor cesaričino."
Jednako so dali čestitati angleška kraljica Viktorija, predsednik francoske republike i. dr.
V politiškem svetu pa je dala največ povoda k raz-govarjanju napitnica carja Aleksandra III. knezu Nikoli; ta napitnica se namreč glasi: »Pijem na zdravje kneza črnogorskega, j edinega (jedinstve-nago), odkritosrčnega (iskrenjago) in zvestega
(vernago) prijatelja (druga) R o s i j e." Besedo »jedinstvennago" razlagajo različno, angleški listi n. pr. tudi s tem, češ, da Rusija pozna razmere ter da ne čuti več potrebe zakrivati svoje misli o občem položenju, zlasti pa o odnošajih evropskih velevlasti nasproti Rusiji. Ruski listi povdarjajo, da so razmere še sedaj tako, kakor jih označuje ta zgodovinsko pomembena napitnica. Rusiji neprijazna glasila jo zasukujejo tako, kakor da bi Rusija bila osamljena. Itd.
Opomniti je tudi, da je car Aleksander imenoval kneza Nikola načelnikom 15. strelnega polka, ki se bo odslej imenoval po knezu. Ta polk se je odlikoval 1. 1877 pri Sipki, katero je hrabro branil proti 30.000 Turkom. Taki polki se darujejo jedino takim zunanjim vladarjem, kateri se sami odlikujejo z junaštvom v vojnah. Tudi naslednik Danilo je dobil od carja veliki križ Aleksandra Nevskega, ki je najviši ruski red za križem sv. Andreja. Ob jednem sme nositi naslednik Danilo uniformo 15. »strelkovega" polka.
Kneginjice Milice poroka z velikim knezom bo 27. julija (st. st.)vt. 1. Po vsem tem je umeti, da vlada na Četinju, med Črnogorci, med Srbi, pa tudi med drugim slovanskim svetom veliko zadovoljstvo in veselje.
KNJIŽEVNOST.
Narodno blago po Bosni, Herzegovini i susjednim krajevima sakupio Mehmed-beg Kapetanovič-Ljubušak. Popravljeno i popunjeno izdanje i cirilicom štampano 1888. D štampariji Spindera i Lešnera u Sarajevu. Cijena 1 for. 2 novč.
O Makedoniji i Makedonicima od M. Protiča. Štampano u Biogradu i to u štampariji narodne radikalne stranke 1888. Cena 50 kr. »CpčoopaH" (Srbobran) pravi, da to knjigo je treba, da jo prečita vsak Srbin, kateri se zanima za makedonsko vprašanje.
Život narodni. I. zvezek. Vaspitanje i prosvjeta, od prof. Milanoviča M. Cena 60 kr. (Cirilica.)
Ta ji uiiKO-pyccKO/t fmfjjiiozpacpin za 1888 g (Galicko-russkaja biblografija za 1888. g. Sestavil g. Iv. E. Le-vickij. 128 str. v 8°. Cena 1 gld. Ta bibliografija obseza vse literarne pojave galiških, bukovinskih in ogerskih Rusov od 1. 1888 v občeruskem jeziku.
Cp amume/ib h u h .v mu moji o ume cki/i mad.muu c.ian/ui-ckuxk H3UK0M (Sravniteljnija etimilogičeskija tablici slav-janskili jazykov) : drevnje-slavjanskago, ruskago, poljskago, lužicko-serbskago, češkago, slovenskago (t. j. slovinskago), srbskago i bolgarskago. Sostavil F. V. Ržiga. Sklad v knižnom magazine. Cena 1 r. 50 k. Ta knjiga, kakor se vidi takoj, bo jako praktičen pripomoček vsem, ki se hočejo učiti s primerjevanjem slovanskih narečij.
Popravek. »Slov. Svet" št. 10. Na str. 166 na desni zadnja vrsta od zdolej čitaj: letnik 1888, ne 1889 ; str. 167 na levi 13. vrsta od spodej premesti besede: iz »privatnih" in »javnih" ter čitaj: „i z Javnih" in „p r i v a t n i h" ; str. 170 na levi 1. vrsta od zgorej nam.: se pridružujemo čitaj: si pridržujemo; str. 176 na levi. 4 v od spodej nam. Evgnafovič čitaj: Evgrafovič.
SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld , za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici,
ulica Barzelini 4.
Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in' lastnik : Fran Podgornik. — Urednik: Janko Pajk.