r
' GjudsUo gledališče Gelje
Gledališki list 7949-/950 št. 3
JZ
IVAN CANKAR:
„Naša domovina je boj in prihodnost"...
JZ
(Recitacijski večer u počastitev opomina največjega slovenskega pisatelja
(pripovedujejo
Otroci in starci .	.................... . Bogdana Vrečkova
Jakobovo hudodelstvo.......................Branko	Gombač
Kralj Matjaž...............................Avgust	Sedej
»Lepa naša domovina«.......................Branko	Gombač
Slovensko ljudstvo in slovenska kultura	Gustav	Grobelnik
Lektor: Janez Pešec
Klavirska interpretacija: Milena Trčkova Ambient: Tone Zorko
La
»Plačaj kultura, kar si dolžna mojemu delu, nato se mi pokloni, da se ti poklonim tudi jaz« ...
Uvodna beseda
Ljudsko gledališče v Celju prireja svoj drugi recitacijski večer. To pot naj v živi besedi zablesti in zadrhti med nami Cankarjev duh. Zavedamo se odgovornosti in težav, zavedamo pa se tudi dolžnosti, ki jo ima gledališče pri interpretaciji naših mojstrov pisane besede. Cankar je gotovo eden največjih, če ne največji. Njegov odnos do jezika, do besedišča, njegova dikcija, njegov notranji ritem, vse to je v razvoju umetniškega sloga slovenskega jezika odprlo novo dobo. Pri nas gotovo še ne moremo govoriti o taki recitacijski kulturi kakor jo imajo drugi narodi. Pred nami je še mnogo dela, mnogo iskanja, mnogo študija. Zakaj ne bi pri tem poizkusili tudi v Celju?
Cankarjev večer ima namen, predvsem poudariti glavne črte duševnega obraza te temeljne osebnosti našega narodnega razvoja. Do Cankarja je slovenska kultura živela v glavnem iz dveh ideoloških taborov, konservativnega in liberalnega. S Cankarjem pa je v slovenskem kulturnem in političnem življenju zaživela tudi tretja ideologija — socialistična. Socialna demokracija, nastala v najožji zvezi z avstrijsko socialno demokracijo, se je začela sredi 90 let boriti za pi-ostor na soncu v slovenskem narodu. Ali ni značilno, da njenega glasila ni hotela tiskati niti klerikalna, niti liberalna tiskarna in da je moralo izhajati v začetku na Dunaju, kasneje pa v Trstu?
Naši kulturni zgodovinarji soglašajo v tem, da bi bil kulturni pomen slovenskega delavskega gibanja, ki datira izza prvih štrajkov in delavskih zvez v drugi polovici 19. stoletja, zelo majhen, če bi izviral samo iz socialdemokratske .politike. Socialdemokrati so bili pasivni, mehanični posnemalci avstrijskega marksizma z vsemi njegovimi renegatskimi napakami. Zato so šli mimo slovenskega narodnega in kmečkega vprašanja, kar je prav za prav eno in isto in od česar zavisi naša narodna usoda.
Ivan Cankar je z vsem svojim delom pokazal in dokazal, da je rastel iz rodne zemlje za rodno zemljo. S svojo umetniško, publicistično in politično dejavnostjo se je uvrstil med najgloblje sociali-' lične mislece, ob katerem še danes preskušamo sebe in svoj čas. Kakšna silovita, revolucionarna novost je bila za slovensko javnost njegova misel, njegova snov, celo njegova zgodba, njegova beseda in slog! Ni čuda, če je naletel pri obeh slovenskih taborih na vse odtenke nerazumevanja, sovraštva, prezira, pa tudi strahu. Saj se je pogumno, drzno kakor le malo kdo v naši in tuji zgodovini uprl poniglavim oblastnikom doline šentflorjanske in jo »pohujševal« s
svobodno mislijo, z lepoto, z resnico, z borbo za pravico, z vero v lepše čase. Vse, kar je dotlej bilo dobrega v našem življenju, je združil v svojem genialnem zublju in razsvetljeval ponižani in razžaljeni rod, smejoč se zlobi, zgražanju in pretnjam. Nič ni čudno, da se je najvidnejši in najbistrejši socialist umaknil na Dunaj za celo desetletje in od tam pretresal vegasto, po trohnobi in zapuščenosti zaudarjajočo bajto slovenske kulture in politike.
Z vsem svojim delom je dve celi desetletji usmerjal slovenske rodove h kulturni, družbeni in politični ideologiji delavskega gibanja. Marsikdo je to že zanikal, nobeden pa še ni dokazal, čeprav je vrgel na mizo vse adute, ki so vabili rodove po Cankarjevi smrti, bodisi adut apolitičnosti, avtonomnosti sleherne umetnosti, bodisi adut larpurlartizma, bodisi spiritualizma ali vulgarno pojmovanega idealizma. Za zmerom drži najprepričevalnejši dokaz :— Cankarjevo delo, njegove slike in podobe, njegovi značaji in liki, v katerih je izoblikoval slovensko družbeno resničnost v dobi strahotne pro-letarizacije. V ddlavskem gibanju je videl in slišal »dleto, ki kleše obraz nove dobe«, dobe prerojenja slovenskega naroda; vrednost in resničnost njegove ideologije, ni sledil v knjigi, marveč v življenju. Marksizem mu je samo potrdil tisto, kar mu je odkrilo življenje samo. Ali si moremo zamisliti večji komplifnent znanstveni vrednosti marksizma? Naredil ga je naš Ivan Cankar z vsem svojim umetniškim delom, pa tudi z izrecno izjavo v znamenitem spisu »Kako sem postal socialist«. Nekateri radi govore o zadnjih dnevih Ivana Cankarja, v katerih naj bi krenil na pot konvertita, v puščavo izven življenja. Podobno so govorili in včasih še govore o Prešernu. Toda ravno v zadnjih dneh je Ivan Cankar strastno izpovedal svojo vero v ustvarjalno, kulturno in politično moč delavskega gibanja in njegove ideologije. Kdo more tajiti njegovo »Očiščenje in pomlajenje«, njegovo pismo Kristanu, njegovo neomahljivo vero v poslanstvo proletarskega razreda tedaj, ko je puhli meščanski demokratizem preplavil vrste rahitične slovenske socialne demokracije!
Njegova kritika slovenske socialne demokracije je najgloblja marksistična analiza naše politične dejavnosti. Je odgovor vsem, ki so kdaj koli omahovali nad smiselnostjo našega bivanja, pa prav do današnjih dni, ko se v vodilnih vrstah svetovnega delavskega gibanja razrašča okosteneli dogmatizem in mehanični, mrtvi materializem v teoriji in praksi njegove dnevne politike in perspektive. V slovenski kulturni zgodovini so se razni ljudje bolj trudili za to, da iz Cankarjeve umetnosti izbrišejo to Cankarjevo miselnost, manj pa je bilo takih, ki so prav zaradi te miselnosti dvigali vrednost njegove umetnosti.
Nocojšnji spored bo v okviru možnosti prikazal Cankarja kot mojstra lirsko epske črtice, kot pravega idejnega predhodnika so-
cialističnega realizma, kot esejista, neustrašenega borca za take čase, ko »bo vsak delavec človek in vsak človek delavec« (Srečko Kosovel) in to ne samo pri nas, marveč po vsem svetu, kjer koli zatirani in izkoriščani ljudje pričakujejo osvobojenje človeka (Kralj Matjaž). Taki časi se zdaj rode pri nas v strašnem spopadu razrednih, ideoloških in političnih nasprotij. Take čase doživljamo mi in jih s svojim delom soustvarjamo. Zdaj na temelju najboljših izročil slovenske kulture zidamo ponosni hram socialistične kulture. Rod, ki vodi to delo, je v znamenju Ivana Cankarja že pred vojno na kulturnem področju potisnil obe vladajoči slovenski ideologiji na obrambne položaje. Toliko več vere — črpa iz Cankarjevega duha danes, ko se bori prav za tisto resnico, prav za srečo tiste domovine, kateri je Ivan Cankar dal vse, dal ji svoje življenje, ko se bori za srečo zatiranih in izkoriščanih množic vsega sveta.
Ko se ob njem krepimo in razsvetljujemo, ko pregledujemo pot slovenskega političnega, kulturnega in gospodarskega prerojenja, ko utrjujemo temelje naše bodoče sreče, bi lahko zapisali na njegov zeleni grob sredi nežnih brez, kakor so nekoč zapisali na Molierov spomenik:
»NIČ NE MANJKA NJEGOVI SLAVI,.
ON JE MANJKAL NAŠI.«
Tine Orel
Vlado Novak
Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva
(Nadaljevanje)
Samo generacijsko spadata sem dva moža., ki sta sicer delovala brez tesnejših zvez s tem krogom. To sta zaslužni rodoljubni zgodovinar spodnještajerskih župnij in dekanij Ignacij Orožen iz Laškega (1819—1900) s svojo leta 1854. pri Jeretinu natisnjeno »Celsko kroniko« in Blaž Kocen iz Hotunja pri Ponikvi (1821—1871), ki je dosegel svetovno slavo kot geograf in kartograf. Zanimivo je, da se je s svojo svobodomiselnostjo zameril cerkveni in državni gosposki, da pa je šele v zrelih letih postal iz nasprotnika slovenskega narodnega gibanja zaveden narodnjak.
*
V dobi Bachovega absolutizma v petdesetih letih XIX. stoletja je bilo ukinjeno celjsko okrožje in pridruženo mariborskemu. S tem je izginila zadnja sled stare celjske grofije kot upravne edinice. Skozi ta leta pritiska, ki naj bi zatrl sadove'meščanske marčne re volucije v prebujajočih se narodih, so morali narodni voditelji svojo politično aktivno omejevati na narodno-kulturno delovanje. V Celju sta bila najvidnejša dva moža iz generacije, ki je vodila v letu 1848: Stefan Kočevar in Jožef Drobnič, ki sta vzdržala slovensko kulturno tradicijo do ustavne dobe v šestdesetih letih, ko so se tudi celjski Slovenci z ustanovitvijo čitalnice (1861) pridružili splošnemu narodnemu gibanju in si korak za korakom krčili pot enakopravnosti. Tudi na celjskih gledaliških deskah so si spočetka s težavo priborili pravico, da so na isti večer poleg kake krajše nemške igrice smeli uprizoriti enako ali podobno delce, večinoma prevedeno iz nemščine ali češčine v slovenskem jeziku. Pod konec šestdesetih let, na višku razgibane čitalniške dobe, pa že zasledimo večere, ko so slovenski diletanti sami zasedli gledališki oder s celovečernim programom, to je z dvema ali tremi krajšimi delci če ne celo s kakim daljšim delom. Nobeno od takrat igranih del ni bilo do dna segajoča umetnina najvišjega stila, saj celo od obeh Linhartovih del niso uprizorili Matička, ampak le lahkotnejšo Zupanovo Micko. Vendar ni mogoče zanikati, da je tudi to lahkotno čitalniško rodoljubje prav zato, ker je bilo iskreno mišljeno, odigralo svojo
vlogo pri prebuji slovenskega meščanstva, kakor v ostalih tako tudi v mestecih in trgih celjskega območja.
Med literarnimi reprezentanti te prehodne dobe, ko je meščansko čitalniško rodoljubje polagoma stopalo v naslednjo razvojno fazo, v mladoslovenski provincialni liberalizem, sta tudi dva moža iz celjskega okoliša. Prvi je Ferdo Kočevar Žavčanin (1833—1878) iz Žalca, vsestransko podjetni publicist in zapoznel ilirec, ki ipa se je kasneje tako v jezikovnih kakor v političnih nazorih postavil proti Bleiweisovcem na naprednejše Levstikovo stališče. Njegova, vsestranska vzpodbujajoča publicistična delavnost velja več kakor njegov nedozoreli, romantično preprosti poskus povesti »Mlinarjev Janez, slovenski junak« ali »Uplemenitba Teharčanov«. (1859 in nato v vršti ponatisov in predelav). Prav v tej smeri mu druguje romantični samouk Jožef Iskrač-Frankolski (1836—1900) s svojo epsko pesnitvijo v petnajstih spevih »Veronika Deseniška« (1863).
Tudi Josip Vošnjak iz Šoštanjia (1834—1911) s svojimi dokaj številnimi pisateljskimi poskusi: romani, novelami, dramami itd., daleč zaostaja za svojimi sodobniki, predstavniki mladoslovenske generacije v slovstvu, kakor so na, primer realistični pripovedniki Tavčar, Jurčič in Kersnik. Pomembnejše so njegove poljudne razprave s področja prava in gospodarske politike, ki so širile slovenskemu ljudstvu politično obzorje. Vošnjakov pisateljski talent ni bil tako močan, da bi tako kot na primer pri Jurčiču ali Kersniku več veljal kakor njegovo politično delovanje, čeprav je tudi zanj kakor za vso ostalo njegovo generacijo značilno, da neprestano prepletajo politično in slovstveno delo. Značilen dokument zato se je ohranil prav do danes v hiši rodoljubnega trgovca Skaze v Šmarju pri Jelšah, pri kaiterem so se zbirali mladoslovenski politični voditelji: Vošnjak, Sernec, Raič, Jurčič, Tomšič in drugi, ko so snovali svoje politično glasilo Slovenski narod. V tej hiši, ki je prešla kasneje v last Skazovega zeta Ferlinca, krase še danes vežo portreti največjih naših pesnikov in pisateljev: Prešerna, Slomška, Levstika, Jurčiča, Stritarja itd.
Tudi taborsko gibanje, s katerim je demokratična Levstikova mladoslovenska generacija v opoziciji zopet bleiweisovsko samo-drštvo, ki je ljubosumno čuvalo oblast čitalniških omizij, naslonila svoje politično narodno-buditeljsko delo na široke ljudske plasti, je neposredno povezano (z bližnjo celjsko okolico. Eden n(ajvečjih ljudskih taborov se je vršil v septembru 1868. leta v bližnjem Žalcu.
V drugi polovici XIX. stoletja, ko je bil za politične pravice in za uveljavljenje slovenskega jezika v slovenskem delu nekdanje avstrijske vojvodine Štajerske mnogo ostrejši kakor na Kranjskem, bi celjskega območja ne mogli imenovati nobenih izrazitih slovstvenih delavcev, razen obrobnih epigonov in poljudnih pripovedn1-
kov, kakor si bili nekateri zgoraj našteti, ali na primer Igo Kaš iz Vojnika (1853—1910) in Jakob Šket s Sladke gore pri Rogaški slatini (152—1912), popularen zlasti zaradi koroške večerniške povesti Miklova Zala, zaslužen tudi kot šolnik, filolog in slovničar, toda tej generaciji slovenskih slovstvenih delavcev, rojenih na tem ozemlju, pripada tudi eden od najznačilnejših reprezentantov slovenskega realizma), pripovedni pesnik Anton Aškerc iz Globokega pri Rimskih Toplicah (1856—1912). Ta poslednji steber mladoslovenske slovstvene epohe je po pesniškem formatu in kvaliteti sploh največja osebnost med vsemi, kar jih je celjski okoliš dal celokupnemu slovenskemu slovstvu. V svojem žanru pripovednih pesmi, zlasti balad in romanc, še vedno neprekošeni mojster je sicer v kasnejših svojih letih zašel s svojo poezijo na plitvino, a v tedanjih ozkih slovenskih razmerah je posebnega poudarka in občudovanja vfeden pogum, s katerim je pretrgal vezi svojega stanu in nazora, ki sta mu kratila svoboden pesniški razmah in javno izpovedovati svoje svobodomiselstvo. Težko življenje, ki ga je prestal kot sin revnega kmeta iz zasavsko-savinjskega hribovja, je vplivalo na njegov trpko kremeniti značaj, njegov® redna, pokrajina pa se precej močno zrcali v vsebini in motiviki, kakor v narečni jezikovni barvitosti in stilu njegovih del. Aškerčeva osebnost je v drugi polovici svojega slovstvenega delovanja, ko je več pomenilo njegovo uredniško in slovstveno organizatorno delo kakor pesniško, predstavljala nekako vez med mladoslovensko generacijo realistov in med novo revolucionarno generacijo slovenske Moderne.
*
V zadnjem desetletju XIX. in prvem desetletju XX. stoletja so prav celjski založniki in tiskarji pokazali nekaj razumevanja za naprednejše skupine mladih v tedanjih slovenskih političnih in nazorskih taborih ter jim omogočili publiciteto in uveljavljenje, včasih celo izdajanje lastnih glasil. Vsekakor je značilno, da je prav v Celju izhajal n. pr. mesečnik Vesna (1092—1094), gksilo tedanje napredne študentske mladine, ki je izpovedovala svobodomiseln pozitivistično naturalističen svetovni nazor z rahlo socialno orientacijo.
(Konec prihodnjič)
izdaja Ljudsko gledališče v Celju. Odgovorni urednik Gustav Grobelnik.
Tisk Celjske tiskarne
LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE
GLEDALIŠKI LIST 1949-1950 ŠTEV. 4
JOSIP RIBIČIČ:
TINČE m BINČE
Mladinska igra v treh dejanjih (7 slikah)
OSEBE:
Binče |	;	Cervinka Janez
Tinče j dvojčka.............................Zupan Jtnez
Oče, železniški čuvaj.......................Jagodič Franc
Mati........................................Bercko Zora
Lojze, štirinajstletni sin vaškega kovača .	■ Weinberger Vlado
Martin, njegov tovariš.................... Zavodnik Berti
Božič Marija,
Dana, sirota . ^............................Lamut Zora
Oglar /.....................................Podvornik Drago
Matevž, njegov sin........................ Drozg Janez
Lamut Zora,
Mica, kuharica............................ Zupančič Marija
Prvi partizan...............................***
Drugi partizan Tone.......................
Prvi fašist............................... Kores Jože
Drugi fašist ............................. Vodušek Ivan
Komandant partizanov .......................Maček Jože
Režiser: Kores Jože — Scenograf: Podvornik Drago
Inšpicient: Maček Jože Umetniško vodstvo: Mr. Fedor Gradišnik Scenerija izdelana, v Mestnih mizarskih delavnicah pod vodstvom Karla Goloba Lasulj ar: Itiko Grobelnik
Razsvetljava: Ivo Umek — Odrski mojster: Marjan Gombač
PREMIERA 30. DECEMBRA V OKVIRU NOVOLETNE JELKE
Da bi se naš mladi rod ob srečanju z novim letom razvedril tudi v naši gledališki dvorani, smo mu pripravili posebno mladinsko igro. Po pravici rečeno — pripravili so jo naši mladi sodelavci. Kako, pa naj povedo sami!
»Po uspehu, ki smo ga- dosegli z našo prvo igro ,Posebna naloga', smo se lotili nove naloge — uprizoriti Ribičičevo igro ,Tinče in Bin:e\ Uprizoriti smo jo hoteli še poleti, pa nas je prehitel konec sezone. Po prijetnih počitnicah smo se zopet sestali in na svojo veliko žalost ugotovili, da so nekateri tovariši odklonili sodelovanje. Treba je bilo poiskati novih moči. Našemu režiserju Koresu Jožetu se je posrečilo tudi to in pričeli smo z vajami sredi oktobra. Druga težava je bila pomanjkanje primernega prostora, vendar nas nobena ovira ni odvrnila od dela.« Tako je zapisal eden naših najbolj zvestih sodelavcev Drozg Janez in poročilo končal z zagotovilom: »Mi stremimo predvsem za tem, da bomo na odru prikazali življenje takšno, kakršno je v resnici, z vsemi dobruni in slabimi stranmi. Seveda pa tega ne bomo dosegli na mah. Treba n.m je še mnogo izkušenj, predvsem pa discipliniranosti in požrtvovalnosti.«
»Uspeh naše .Posebne naloge' nam je vlil novega veselja do igranja, zato smo takoj začeli s študijem igre ,Tinče in Binče'. Študij &o nam prekinile velike počitnice. Raztepli smo se po brigadah, koionijah in domovih, a šola nas je zopet priklicala in začeli smo znova. Vendar smo zvedeli, da s študijem ne bomo nadaljevali. Ta vest nas je zadela, saj smo že precej igre znali, pa tudi navadili smo se drug na drugega tako, da nam je bilo kar dolgčas, kadar ni bilo vaj. Toda kljub temu smo nadaljevali z delom, ker se je gledališče začelo zanimati za nas. In slednjič smo dočakali dan, ko bomo zopet stopili na oder. Kako in v koliko se nam je igra posrečila, prepuščamo sodbi občinstva oziroma kritiki.« Tako se giasi poročilo Voduška Ivana.
Drozgov tovariš v našem gledališču Maček Jože pa piše. »Dolgo smo čakali, da smo zopet zaieli s skušnjami; toda, ko smo končno res zabeli, vaje niso zapustile vtisa resnega dela. Delo je popustilo pod dejstvom, da nismo vsi z ene šole; večina nas je z g mnazije, a režiser in še trije pa z učiteljišča. Vsaka od obeh skupin pa ima svoj dramatski odsek, učiteljiščniki celo v okviru lastnega kulturno-umetniškega društva in zato bi rad vsakdo čimprej sodeloval pri svoji skupini. Čeprav ni napak, da se združujemo vsak v svoje skupine, vendar ne smemo pozabiti, da nas mora Talijina umetnosti končno le — združevati.«
Zavodniku Herbertu in njegovim tovarišem je »veselje do dela kalilo -le pomanjkanje prostorov, ker je bil oder zavzet za vaje .Krajnskih komedijantov'. Zato smo vadili v Kajuhovem domu,
kjer pa je temen in hladen prostor zelo odbijal. Med delom pa se je pojavila tudi neresnost nekaterih članov, ki niso redno prihajali k vajam,« piše Zsvodnik d:lje. »Toda, ko smo dobili boljše prostore na učiteljišču in je režiser opomnil nevestneže, so se vaje redno nadaljevale. Končno smo dobili v uporabo tudi oder v gledališču in napredek je bil vedno bolj očiten, k čemur je veliko doprinesel tudi tov. Mr. Gradišnik.«
Iz poročila Pcdvornika Draga pa izvemo naslednje: »Mladinskih iger nismo mogli izbirati, ker jih je še premalo. Soglasno in takoj smo se odločili za Ribičičevo »Tinče in Binče«. Režiser je ostal prejšnji, ker ima. že izkušnje od prej. Poleg prejšnjih igralcev smo vključili še nove. Vaje so se takoj po razdelitvi vlog začele, toda ker so se bližale počitnice, ni stvar potekala posebno resno. Z večjo vnemo smo začeli po počintioah, ker smo Tinčeta in Binčeta hoteli spraviti čimprej na oder. Za napredek se imamo mnogo zahvaliti našemu Koresu. Toda pri delu nam je pomagal tov. Gradišnik, nas podučeval in odpravljal napake: ob njegovi razlagi smo mnogo pridobili.« Svoje poročilo sklepa z željo, da bi ta igra »bila všeč vsem pionirjem, ki so se čez leto pridno in marljivo učili in tako razveselili svoje starše in vzgojitelje.«
Če bo še ta odrska uprizoritev mladih dvignila veselje do odrske umetnosti njenih ustvarjalcev, kakor tistih, ki bodo uprizoritev gledali, potem trud mladih gledališčnikov tudi to pot ni bil zaman.
Popravek. V številki za Cankarjev večer smo pomotoma najavili klavirsko interpretacijo Milene Trčkove. Občinstvo, ki je prisostvovalo spominskim večerom, prosimo, da nam prenagljenost blagohotno oprosti.
Vlado Novak
Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva
^Konec)
To prehodno generacijo slovenskih naturalističnih epigonov, ki jim je bil Aškerc celo nekak pokrovitelj, je kaj hitro zasenčila idejno čistejša in umetniško močnejša slovstvena generacija slovenske Moderne. Nobeden od velikih predstavnikov te generacije ni neposredno povezan s celjskim okolišem (razen Župančičevega posega v celjsko motiviko v Veroniki Deseniški), a nekaj sopotnikov tega močnega slovstvenega gibanja, na prehodu v XX. stoletje je bilo tod doma ali je tu našlo ugodne pogoje za slovstveni nastop. Sem spadajo imena: pesnik Rudolf Maister-Vojanov (roj. 1874 v Kamniku), ki je v Celju služboval kot častnik in zbiral ob sebi mlade poete v literarnem krožku; pesnik, mladinski pisatelj in dramatik Fran Roš (roj. 1897 v Kranju), ki je kot celjski študent prav v tem Maistrovem krožku in njegovem rokopisnem listu Savinja začel svojo slovstveno pot; pesnik, pisatelj, dramatik Anton Novačan (roj. 1887 v Zadobrovi pri Celju), ki je s svojim silaškim temperamentom utonil v nasilnem, fašističnem jugoslovenstvu. Sem sodi tudi mladostno slovstveno udejstvovanje Fedorja Gradišnika (roj. 1890 v Hrastniku), ki se je kasneje posvetil igralstvu; najvidnejši od te generacije pa je vsekakor Vladimir Levstik (roj. 1886 v Šmihelu nad Mozirjem, pesnik, esejist, pripovednik in eden od najboljših slovenskih prevajalcev iz svetovnih slovstev. Od njegovih pripovednih del, v katerih neposredno odmevajo narodna in etična vprašanja slovenskih rodov pred in med prvo svetovno vojno, so najmočnejša prav tista, v katerih z zrelo epično silo in v izbrušenem stilu slika rodno savinjsko pokrajino in njene ljudi (n. pr. Gadje gnezdo).
*
Poleg pesnikov in pisateljev je dalo to ozemlje slovenski kulturi v zadnjem četrtletju XIX. in prvem četrtletju XX. stoletja vrsto politikov in znanstvenih piscev, od katerih je treba omeniti vsaj tiste, ki so imeli več ali manj stika s slovenskim slovstvenim razvojem: jezikoslovca Vatroslava Oblaka (1864—1896), ki se je že v teku svojega prezgodaj pretrganega življenja povzpel med najvidnejše slovanske filologe, nadaljevalce in dopolnjevalce Kopitar-
jevega in Miklošičevega dela; Josipa Tominška (roj. 1872 v Gornjem gradu), filologa, literarnega zgodovinarja in plodovitega planinskega pisca.; dalje Franceta Kidriča (roj. 1880 pri Sv. Križu blizu Rogaške Slatine), ki je postavil slovenska slovstvenozgodovinska raziskovanja na trdno osnovo znanstvenega pozitivizma in dal prve ženstveno neovrgljive sinteze starejše slovenske slovstvene zgodovine od po-četkov do Zoisove, oziroma Prešernove smrti. Svojevrstno, a vendarle omembe vredno je delo Emilijana Lileka (roj. 1851 v Zgornji Voličini v Slovenskih goricah), ki je svoja zadnja leta prebil v Celju in v svojih delih obdelal avstrijsko jugoslovanske politično zgodovinske probleme. Zaslužen je tudi kot šolnik in prvi ravnatelj slovenskih gimnazijskih paralelk v Celju. — V ožji zvezi s tem ozemljem je delo Pavla Strmška, literarnega zgodovinarja, feljtonista, vnetega opisovalca zmmentosti njegovega domačega šmarsko-roga-škega in obsotelskega ozemlja ter Janka Orožna (roj. 1891 v Turju nad Hrastnikom), pisca učnih knjig za zgodovino in zemljepis ter marljivega lokalnega zgodovinarja (Zgodovina Celja I—III, 1927 do 1930). — Po rojstvu in delovanju spada sem šolnik in pedagoški pisec Josip Brinar (roj. 1374 v Studencih pri Trbovljah), znan tudi po popularni mladinski mohorski povesti Lisica zvitorepka. Naposled ne bo odveč, če se v tej zvezi omeni, daj so v Celju izšli prvi letniki nsjstarejše slovenske pedagoške revije Popotnik, ki izhaja še danes v Ljubljani kot glasilo naprednih pedagoških teoretikov.
*
Med obema svetovnima vojnama se je poleg zgoraj naštetih sopotnikov slovenske Moderne s tega ozemlja pojavilo le malo novih imen, ki bi s svojimi deli posebej opozarjala nase. Delavsko gibanje v bližnjih rudarskih revirjih in novih tovarnah, ki je prvič našlo dokaj pozitiven slovstveni odmev v nekaterih Aškerčevih pesmih, je po prvi svetovni vojni vedno močneje opozarjalo na svojo prvobitno družbeno problematiko. Čeprav napredno, socialistično orientirani pesniki in pisatelji niso mogli povsem odkrito govoriti, je vendar omembe vredna socialna tematika v pesmih Toneta Seliškarja, ki je tu živel kot učitelj, ter dveh iz rudarskih družin izhajajočih poetov: Mileta Klopčiča in rudarja Franceta Kozarja, od katerih je prvi vsebinsko globlji in oblikovno bolj dognan, zaradi česar se je uveljavil tudi kot izvrsten prevajalec ruskih pesnikov, med tem ko je drugi še pod močnim oblikovnim vplivom ekspresionizma. Isto velja sprva tudi za pesniško delo Franca Oniča (roj. 1901 v Petrovčah), ki pa je to stališče prebolel, se pesniško umiril, s svojim publicističnim in literarno kritičnim delom pat kazal vseskozi napredno usmerjenost. Sodelovanje z delavskim gibanjem je pustilo vidne
sledove v črticah in novelah Ludvika Mrzela (roj. 19Q4 v Loki pri iZdanem mostu), ki se je udejstvoval tudi kot časnikar in feljtonist. — Nek razvoj od osebne lahkotne igrivosti k sodobni tematiki kaže tudi artistični lirik Dušan Ludvik, čigar rod izhaja iz Braslovč v Savinjski dolini.
V povestih in romanih Janka Kača je osrednji problem skoraj vedno nevezanost savinjskega kmeta in hmeljarja na zemljo in pojavi razrednih nasprotij v savinjski vasi (Grunt, Moloh, Na novinah). Motivika savinjske doline se odraža tudi v delih ljudske pripovednice Julije Bračič (Grenka roža).
*
\
V poslednjem zaključenem obdobju slovenskega slovstvenega razvoja, v pravkar minulih letih narodno osvobodilnega boja, je celjski okoliš dal Slovencem kar dva pomembna poeta: Vladimira Pav-šiča-Mateja Bora, pesnika najbolj ognjevitih in najbolj udarnih slovenskih partizanskih pesmi in partizanskega dramatika, ter v partizanih padlega Draga Destovnika-Kajuha iz Šoštanja, čigar lirika spaja v sebi intimno čustvo zdrave ljubezni do dekleta z otožno bolečino nad padlimi žrtvami talcev in borcev, pa tudi z vedno enako neupljivo vero v zmago ljudstva. — Manj znano pa je, da je težka narodova bolečina v teh štirih letih dvignila na višjo ravnino tudi starejšega Jcsipa Napotnika s Tepanjskega vrha pri Konjicah (1886 do 1947), ki je zabeležen v SBL samo kot prevajalec, kajti ta tihi priložnostni poet je iz osebnih ozirov in zaradi ostre samopresoje obdržal v svojem predalu tudi svoj sonetni venec Ex Ponto, ki ga je napisal kot izgnanec v Jagodini pozimi 1942—1943.
*
Ali je med celjsko mladino, ki se s pesniškimi, pripovednimi in esejističnimi poskusi v svojem dijaškem listu Iskra pripravlja za vstop v aktivno kulturno in slovstveno delo, kak talent, ki se bo uveljavil kot značilen glasnik socialističnega delovnega elana v tovarnah in rudnikih ter med delovno inteligenco tega ozemlj a in čigar ime bo imelo vsaj tako močan zvok kakor kaitero koli od v tem približnem pregledu naštetih? Odgovor na to vprašanje bo mogoče dati šele čez nekaj let.
Josip Napotnik:
9z sonetnega uenca^
»0c ponto«
Petnajsti sonet.
In cvet mladine zorne ugonobili so mračni, zemlje lačni krvoloki, da mati jadna joka za otroki, ki se nikdar ne bodo več vrnili.
V gorah pa zbira Titovec junake, osvobodilno vojsko silno snuje in čas in zvezdo novo pričakuje, da reši vse zasužnjene rojake.
Da bi že kmalu srečno se spojile, kar srce upa, željno pričakuje, da v domovino bi se povrnilo,
kar v daljnem svetu naših duš vzdihuje. Oj, čas je že in težko hrepenenje, nagiblje se k zatonu mi življenje!
(Napisano v Jagodini pozimi 1942-43)
KMETJE
DELAVCI
OBRTNIKI
NAMEŠČENCI
Vlagajte denar, ki ga trenutno ne potrebujete, na hranilne knjižice pri
Narodni banki Komunalni banki Krajevnih hranilnicah Kmetijskih zadrugah Hranilnih blagajnah pri Vaši najbližji pošti
5 °|o obrestna mera
Vloge so nedotakljive in tajne. Za varnost vlog jamči država. Celotni prihranki so Vam t b vsakem času na razpolago !
Izdaja Ljudsko gledališče v Celju. Odgovorni urednik Gustav Grobelnik. Tisk Celjske tiskarne v Celju.
LJUDSKO C/LEDALISCE CELJE
Friderik Schiller:


2aloigra v petih dejanjih (osmih slikah)
Preložil: Fran Albrecht — Režija: Mr. Fedor Gradišnik Scena: Vlado Rijavec
OSEBE:
Predsednik pl. Walter, na dvoru nekega nemškega kneza ...............................
Ferdinand, njegov sin, major...............
Dvorni maršal pl. Kalb.....................
Lady Milfordova, knezova ljubimka .... Wurm, predsednikov zasebni tajnik ....
Miller, mestni godbenik....................
Njegova žena ..............................
Luiza, njuna hči...........................
Sofija, ladyna sobarica....................
Knezov komorni sluga.......................
Ljudstvo, strežaji, biriči.
Štefan Švegl Branko Gombač Rado Smrečnik Marija Žepkova Franc Mimik Avgust Sedej Angelca Sadarjeva Marija Goršičeva Danica Tojnkova Fedor Gradišnik
Scenerijo izdelalo MLO Mizarsko podjetje p. v. Karla Goloba Kostumi last SNG Maribor, razen kostumi Luize, ki so izdelani v tukajšnji Invalidski šivalnici
Lasuljar: Riko Grobelnik — Razsvetljava: Ivo Umek Odrski mojster: Marjan Gombač
PREMIERA 23. FEBRUARJA 1950
A ko hočemo prav razumeti idejo Schillerjeve drame, moramo poznati dobo, v kateri je delo nastalo, vsaj v velikih obrisih pesnikov položaj v tej dobi in njegovo borbo z reakcionarnimi silami takratnih fevdalnih mogotcev in izkoriščevalcev nemškega ljudstva.
Položaj Nemčije v drugi polovici 18. stoletja, ko je živel in deloval Friedrich Schiller, je Engels takole obeležil leta 1845:
»Stara Nemčija je bila tisti čas znana pod imenom Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in je sestojala iz bog si ga vedi kolikih majhnih državic, kraljevin, violivnih kneževin, grofij, gospoščin in svobodnih cesarskih mest... Vsa dežela je bila ena sama trohneča in zoprno se razkrajajoča gmota. Nihče se ni dobro počutil. Obrt, trgovina, industrija in kmetijstvo dežele so bili povsem brez-pomembni; kmetje, obrtniki in manufakturisti so prenašali dvojni pritisk: pritisk vlade, ki jim je pila kri in pritisk slabih kupčij; plemstvo in knezi so videli, da svojih dohodkov navzlic izmozga-vanju podložnikov ne morejo tako povečati, da bi lahko dohitevali svoje rastoče izdatke: vse je bilo narobe in splošno mrtvilo je vladalo v vsej deželi. Nobene izobrazbe, nobenih sredstev za učinkovanje na zavest množic, nobenega svobodnega tiska, nobenega duha skupnosti, niti kake širše trgovine z drugimi deželami — povsod prostaštvo in sebičnost, vse ljudstvo je bilo polno nizkotnega hlapčevskega, zavrženega kramarskega duha. Vse se je preživelo, vse se je krušilo, se naglo bližalo polomu in niti najmanjšega upanja ni bilo na kako blagodejno izpremembo, narod niti ni imel dovolj moči, da bi spravil s poti mrhovino preživelih ustanov.« (Po P. Ziherlu, Novi svet 1949.)
V takem ozračju se je v vojvodini wirtenberški, ki ji je vladal vojvoda Karl Evgen, rodil 10. novembra 1759 Friderik Schiller kot sin poročnika-zdravnika Schillerja. Živahni fantič je v svojih otroških letih sanjal o duhovniškem poklicu; toda ko je dovršil latinsko šolo, je posegel v nadaljnjo aisodo njegovega življenja sam vsemogočni vojvoda Karl Evgen, znan kot vladar neomajne volje, človek, ki je poznal le sebe in svoj sijaj, ljudstvo pa mu je bilo predmet izkoriščanja in izrabljanja. Da si zagotovi poslušen kader izobra-ženstva in oficirjev, je 'ustanovil vojaško akademijo, v katero je moral poslati tudi poročnik Schiller svojega edinca. Vojvoda ga je prisilil, da je podpisal reverz, s katerim je prepustil vso vzgojo in skrb za bodočnost svojega sina vojvodi. V tej akademiji, ki je bila prava visoka šola za vzgojo poslušnih sužnjev, je moral mladi Friderik vzdržati celih osem let. Prvotno je študiral pravo, a je kmalu prestopil na medicino. Leta na Karlovi akademiji so bila Schillerjev najnesrečnejši čas: tu je spoznal do dna, kaj je suženjstvo in
slepa pokorščina in tem večje je bilo njegovo kopmenje po zlati svobodi. V samotnih urah je dal duška svojim čustvom v ognjevito pisanih himnah svobodi in v nežnih lirskih pesmih proslavljal lepoto srčne kulture. Toda sama pesem mu je bila prenežen izraz kopr-nenja, zato se je lotil drame, v kateri je upal, da bo lahko povedal vse, kar je gorelo v njegovem srcu za svobodo in človečanstvo. Tako so nastali »Razbojniki«, ki jih je leta 1781, ko je zapustil akademijo kot vojaški zdravnik, izdal v tisku in ki so čez noč napravili doslej neznanega pesnika za največjega nemškega dramatika. »Razbojnikom« je sledila kmalu druga drama — republikanska žaloigra »Fiesco«, nato pa meščanska žaloigra »Kovarstvo in ljubezen«.
Ker vojvoda Karl ni mogel trpeti, da bi človek v njegovi službi hodil svoja pota, je Schillerju prepovedal vsako literarno udejstvovanje ter ga vrgel v ječo. Po prestani kazni je Schiller slekel uniformo in neko noč pobegnil v »inozemstvo«. Prepuščen samemu sebi, brez znanstva v tujem svetu, brez beliča v žepu je odšel z doma. Toda z energijo mladega človeka, ki trdno veruje v svoje poslanstvo, je premagoval vse ovire. Po vsem svetu so s silnim navdušenjem uprizarjali njegove »Razbojnike«, ki so klicali zasužnjeno človeštvo k vstaji proti tlačiteljem in zatiralcem svobode. In ko je prišlo na oder njegovo tretje dramsko delo »Kovarstvo in ljubezen«, so pričeli do tedaj plahi in boječi meščani dvigati glave in pesti proti fevdalni gospodi. Takrat še ni bilo niti Marxa niti Engelsa, ni bilo niti zavednega delavstva, meščanstvo samo pa ni imelo poguma, da bi obračunalo s svojimi zatiralci. »Kovarstvo in ljubezen« je še bolj kot prejšnji dve Schillerjevi drami postalo tisto delo, ki je dvignilo uporniški duh tlačenega ljudstva in ga bodrilo k borbi za duhovno svobodo, srčno kulturo in človečanske pravice. V tem je veliki pomen Schillerja za takratno dobo, zato je prav, da seznanimo tudi današnje pokolenje s tem velikim pesnikom svobode, s tem velikim borcem za najprimitivnejše pravice človeka v dobi najstrašnejšega suženjstva.
Schiller je v svojem kratkem življenju — umrl je 46 let star — ustvaril gigantsko delo. Razen že omenjenih treh dram, je napisal še sledeče: Don Karlos, trilogijo Wallenstein (Wallensteinov tabor, Piccolomini, Wallensteinova smrt), Marija Stuart, Mesinska nevesta, Devica Orleanska, Viljem Tell.
Prostor nam ne dopušča, da bi obravnavali tudi Schillerjevo reformatorsko delo za reorganizacijo gledališča in njegove estetsko-filozofske razprave, zato smo se omejili samo na to, da v lažje razumevanje prikažemo dobo, v kateri se godi drama »Kovarstvo in ljubezen«.
Mr. Fedor Gradišnik
^a fitiS Izi-
Naš gost — režiser tov. Mahnič Mirko omenja v svojem članku »Nova pota gledališkega življenja na Slovenskem« v novoletni številki Ljudskega tednika z dne 29. decembra 1949 profesionalizacijo slovenskih ljudskih gledališč, med njimi tudi celjskega, kot eno od posledic umetniške rasti slovenskih podeželskih gledališč, ki so prodrla s svojimi uprizoritvami, med njimi Celje s »Komedijanti«.
*
»Slovenski poročevalec« z dne 5. januarja t. 1. pa je izpod peresa svojega urednika in našega prijatelja tov. Janka Travna priobčil pod naslovom »Gledališke raznoterosti« obširen opis letošnje prve jubilejne številke našega Gledališkega lista.
*
Na seji MO LPS dne 16. januarja t. 1. se je njegov predsednik tov. Aškerc Anton zavzel za ponovno načetje vprašanja graditve mestnega gledališkega poslopja. Sklenjeno je bilo, da se zbere material o vseh dosedanjih akcijah in gradbenih poskusih ter se na podlagi zbranega gradiva vprašanje graditve ponovno načne in trdovratno dalje razvije. Pripominjamo, da je nenehna borba za dograditev gledališkega poslopja tudi sklep mestne skupščine LP dne 29. oktobra 1949. Potrebno po dograditvi je poudaril na II. kongresu LPS 29. januarja t. 1. tudi tajnik IO tov. Liška Janko rekoč, da spada ob profesionalizaciji naših gledališč med najvažnejše naloge ljudske oblasti, da »dogradi eno najlepših stavb v Sloveniji, to je gledališko poslopje v Celju«.
*
Gledališko občinstvo prosimo, da se do nadaljnjega zadovolji s tem obsegom našega gledališkega programa, ker nam je Urad za informacije pri Predsedstvu vlade LRS preko Glavne direkcije grafične industrije LPS ukinil dovoljenje za natisk Gledališkega lista zaradi pomanjkanja papirja. Pozneje pa, ko smo odkrili možnost natiska, ne da bi se že odobreni kontingenti papirja povečali in smo pri Uradu za informacije ponovno prosili za tiskovno dovoljenje, nam je Urad prošnjo zavrnil z dopisom št. 71-2-50 češ, da »je kapaciteta naših tiskarn premajhna in imamo mnogo važnejših stvari za natis, ki morajo biti v letošnjem letu natisnjene. Zaradi tega je nemogoče, da bi izhajal Vaš Gledališki list.«
N ^
\K'	.
• ^
.	\' v*
K x: ^


LJUDSKO G L E D A L I 1C
BRATKO KREFT:
KRAJNSKI
KOMEDIJAM
(fatu{c Oftmta pevka Zlata ^uf^gienac
PETEK 17. MARCA OB 19-30 SOBOTA 18. MARCA OB 19'30 NEDELJA 19. MARCA OB 15a30 ♦ *
Začetek točno ob napovedani uri!
Prodaja vstopnic od torka do sobote dnevno od 16. do nedeljo eno uro pred pričetkom predstave. Reflektanti iz naj dvignejo vstopnice po sledečem vrstnem redu:
v torek za I. abonma, v sredo za II. abonma
18. m
vrst d


v
Oy
in v
III. abonma.
E CELJE 1949 -1950
NASTOPAJO
Baron 2iga Zois..........................Gradišnik Fedor
Anton Linhart, zgodovinar in c. k. okrožni
šolski komisar.........................Grobelnik Gustav
Jožefina, njegova žena...................Zepelk Marija
Gospa Frančiška v. Garzarolli............Cervinka Zora
Jožef v. Desselibrunner, fabrikant .... Gombač Branko
Dr. Janez Mrak, advokat..................Božič Peter
Jr. Jožef Piller, advokat................Tonjuti Franjo
Dr. Franc Repič, advokat.................Smrečnik Rado
Anton Makovic, deželni ranocelnik . . Domjan Jože Jurij Japelj, kurat na Ježici pri Ljubljani Sedej Avgust Valentin Vodnik, kaplan v Ribnici . . . Ramšak Ivo
Grof Hohenwart, cenzor...................Švegl Štefan
Mihael baron Brigido, ljublj. knezoškof . Golob Karel Giuseppe Bartollini, direktor laške igralske
družbe ................................ Zorko Tone
Lucia Bartollini, njegova žena, primadona Frece Marica Suzana Marranesi, laška pevka .... Zlata Gjungjenac
Micka, hišna pri baronu Zoisu............Vrečko Bogdana
Matiček, služabnik istotam...............Mirnik Franc
V »Zupanovi Micki«:
Glažek, pisar............................G. dr. Repič
Tulpenhajm, žlahten gospod...............G. Desselbrunner
Tospa šternfeldovka, mlada bogata vdova Ga. v. Garzarolli Monkopf, Tulpenhajmov perjatel .... G. Makovic
Jaka, župan..............................G. dr. Mrak
Micka, njegova hči.......................Ga. Linhartova
Anže, Mickin ženin.......................G. dr. Piller
Režiser: Mirko Mahnič — Inspicient: Tone Zorko Glasba: Demeter Zebre — Orkester: SKUD-a »Ivan Cankar«
Dirigent: Dušan Sancin
Scenerijo po načrtih ing. Viktorja Molke izdelale mestne mizarske delavnice p. v. Karla Goloba.
Garderobo izdelala Invalidska šivalnica in krojaški mojster Tanšek Franc. Lasuljar: Riko Grobelnik — Razsvetljava: Ivo Umek Sufleza: Tilka Svetelšek — Odrski mojster: Gombač Marjan
i )	:
i ■■
i
LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE
Branislav Nušič:
POKOJNIK
Komedija v treh dejanjih s predigro Prevedel: Ciril Debevec — Režija in scena: Janez Pešec
OSEBE:
Pavle Marič . . Milan Novakovič Spasoje Blagojevič Djurič .... Ljubomir Protič . Anta ....
Mlile............
Aljoša ....
Rina.............
Vukica .... Agnja .... Agent .... Marija
Ana
Zofija
sobarice
Gustav Grobelnik Peter Božič Franc Mirnik Avgust Sedej Ivan Jazbec Tone Vrabl Franjo Ton j uti Rado Smrečnik Marija Goršičeva Marija Žepkova Zora Červinkova Ivo Ramšak Minka Podbrežnikovr
Jožica Zupanova * * *
Scenerijo postavilo MLO Mizarsko podjetje pod vodstvom Karla Goloba. — Lasuljar: Riko Grobelnik. — Razsvetljava: Ivo Umek. — Inspicient: Ivo Ramšak. — Odrski mojster:
Marjan Gombač.
PREMIERA 24. aprila 1950.
NUŠIČ IN NJEGOV »POKOJNIK«
Pisatelj, katerega delo danes vprizarjamo, je celjski publiki nedvomno že znan, saj lahko trdimo o Branislavu Nu-šiču, da je najpopularnejši srbski komediograf. Njegova dela prištevamo med najbolj izvajana in to ne samo v njegovi ožji domovini, ampak tudi drugod. Vprašanje, ki se iz tega dejstva poraja — zakaj odri tako segajo po njegovih delih — je bilo že večkrat predmet obravnavanja. Nedvomno, spretnost, s katero dejanje gradi in razvija, lahkotnost gledanja na življenjsko problematiko, vedrina in dovtipnost, vse to so okol-nosti, ki so mu prinesle tako popularnost in priljubljenost. Toda, v kolikor so te značilnosti vplivale na kvantitetnost, toliko so škodile kvaliteti njegovih del, ko so ostale in postale same sebi namen. Saj je v težnji, da bi zadovoljil smeha željno publiko, opustil vse tiste satirične osti, ki so jih vsebovala njegova prva dela. Tako je iz prvotne gogoljevske koncepcije prešel na pot — lahko bi rekli — »comedie pour come-die«, ki je značilna za Nušiča v predaprilski Jugoslaviji. Šele proti koncu svojega življenja, ko se je vse bolj začel kazati prepad med tragično resničnostjo življenja in Nušiče-vimi »smeha radi« komedijami, od katerih se je začel odvračati večji del naprednejše publike, se je v Nušiču 73 let porodil Nušič 19 let. Izraz tega preporoda sta dve njegovi deli: »Pokojnik« in nedokončana »Oblast«. V njih znova zaživi ona satirična ost iz »Narodnega poslanca« in »Sumljive osebe«, ki je ob rojstvu navdušila vse progresivne ljudi v Srbiji.
Značilna za Nušiča je njegova patriarhalnost, ki veje iz vseh njegovih del, in ki ima izvor v življenju balkanskega, rahlo orientalsko pobarvanega »mesteca« Beograda 80-tih in 90-tih let preteklega stoletja. Taka patriarhalna miselnost — tokrat veje iz nazorov o zakonu — preveva tudi komedijo »Pokojnik«. Žena — v odnosih do žene in njene vloge v življenju je Nušič izredno konservativen — postane nezvesta svojemu možu, ki zaradi tega pobegne v inozemstvo. To in
predvsem vest o njegovem samomoru privabi od vseh strani »nušičevsko sorodstvo«, ki razgrabi »pokojnikovo« premoženje. Nenadoma, po treh letih, pa udari v to zadovoljno življenje novica: »pokojnik« se je vrnil! Sedaj gre za biti ali ne biti! In v tem odločilnem boju nam Nušič razgalja tedanjo družbo. »Pokojnik« mu je samo zagrinjalo, ki ga je bilo treba odgrniti, da se pred našimi očmi pokaže pravi izvor bogastva, da se pOkažejo poti, načini in sredstva, s katerimi se pridobiva bogastvo in z njim moč. Tako nam Nušič tu prvič pokaže vlogo kapitala v družbenem življenju. Vsa ostala zgodba mu je torej le okvir, v katerega je postavil zgornjo sliko. Kljub vsemu temu pa se tudi tu ni Nušič povzpel do tega, da bi iz vseh teh izsledkov povlekel kakršne koli progresivne zaključke, kar je pripisati njegovi konservativnosti. »Pokojnik« odhaja zopet nazaj med pokojnike, ne da bi pokazal kakršen koli večji odpor. Iz svoje individualne prizadetosti je zraste! do tožnika, a se zopet takoj umaknil, ko je bilo ogroženo njegovo individualno življenje.
Kakor se v tematiki in idejnosti — v kolikor lahko go-vorinio o njej — kaže konservativnost Nušičevih prizorov, tako je tudi v zgradbi ostalo še nekaj onega izza časov »smeha radi«. To dokazuje prvo dejanje, ki nosi v sebi polno znakov tistega razdobja: cenena in široko razvlečena šala o enem predmetu, ki skoraj vsa prehaja v komedijantstvo.
Vse to je režija upoštevala in na teh izsledkih tudi gradila. Skušala je — ker nekega progresivnega lika, na katerega naj bi oprla protiigro, ni — pokazati in povdariti tisto breznačelnost, hinavščino in krivičnost kapitalistične družbene ureditve v vsej njeni širini. Poleg tega je dala tudi precejšnjega povdarka onim medsebojnim »nesoglasjem« v tej družbi, ki jih tu in tam Nušič le rahlo nakazuje ali jih pa uporablja za doseganje komičnosti. Celoti pa je skušala dati — v kolikor se bo to posrečilo naj presodi publika — nadih tiste pristne srbske atmosfere, ki je značilen za Nu-šiča, obenem pa najtežji oreh za naše slovenske odre.
Janez Pešec
IZ NAŠE KRONIKE
»Divim se homogenosti Vašega ansambla«, je v svojem poslovilnem pismu pisala gledališka umetnica Zlata Gjun-gjenac, ki smo jo imeli dne 17., 18. in 19. marca v gosteh v vlogi Suzane Marranesi. Vlogo laške pevke je odpela in odigrala z znanjem dolgoletne in priznane gledališke delavke.
*
Naš mladinski kolektiv, ki je za novoletno jelko uprizoril mladinsko igro »Ti uče in Binče« je Mestni odbor ljudske prosvete nagradil z zneskom 10.000 din in s tem med hvaležnimi mladinci dvignil voljo do nadaljnjega tesnega sodelovanja z Ljudskim gledališčem.
*
Moški komorni pevski zbor, ki deluje pod vodstvom ravnatelja Glasbene šole Egona Kuneja v okrilju našega gledališča, se je končno kompletiral in šteje sedaj 19 pevcev. Do-sedaj je nastopil že petkrat: na Prešernovi proslavi v gledališču in v sindikalni podružnici MLO poverjenišva za notranje zadeve, na proslavi mednarodnega dneva žena mestnega odbora AFŽ in podružnice AFŽ v Tkalnici hlačevine, nazadnje pa v Tovarni emajlirane posode na predvolivnem zborovanju in povsod žel toplo priznanje.
*
Koncem prejšnjega meseca nam je MLO poverjeništvo za lokalno industrijo in obrt odstopilo skladiščne prostore v bivšem »Železnem dvoru« nasproti gledališča. Prepotrebne prostore bomo uporabljali kot skladišče za ves naš odrski inventar oziroma kulisarno.
*
Že od meseca februarja sem se po odločbi ministrstva za znanost in kulturo mudi naš režiser Tone Zorko v ljubljanski Drami kot hospitant pri režiserjih Franu Žižku in dr. Branku Gavelli, da si ob delu priznanih režiserjev izpopolni svoja dosedanja režiserska izkustva.
Gr.
L J U D S K Ov GLEDALIŠČE CELJE
Sobota 6. maja 1950 ob 20. uri Nedelja 7. maja 1950 ob 15.30 uri Nedelja 7. maja 1950 ob 20. uri
Gostovanje članov Hrvatskega Narodnega gledališča
iz Zagreba	—
v AGONIJI
Drama v dveh dejan-iih Napisal: Miroslav Krleža	Režiser: Hinko Nučič
OSEBE:
Lenbach, bivši konjeniški podpolkovnik Hinko Nučič Lavra, njegova soproga, lastnica modne-	^	^
ga salona »Mercure Galant« .... Vika Podgorska Jj/l	[j p
Dr. Križovec, advokat...............Nikša Stefanini
Madlen Petrovna, ruska emigrantka . . Mila Popovič-Mosinger^i
Marija, sobarica....................***
Gluhonemi berač....................***
Prvo dejanje se dogaja v modnem salonu »Mercure Galant« med 6. in 7. uro zvečer, drugo v stanovanju Lenbachove med 2. in 3. uro ponoči. Po prvem dejanju daljša pavza.
Petdeset let —■ pol stoletja! Človek se zdrzne in pomisli: ali je mogoče, jeli res? Petdeset let!... kaj vse se je zgodilo v tem razdobju, kaj vse se je spremenilo krog nas in v nas...
Hinko Nučič je slavil letos petdesetletnico svojega umetniškega ustvarjanja na gledališkem odru. Bila sva oba mlada, polna volje in navdušenja za vse lepo in veliko, pa tudi pripravljena na borbo za ustvaritev svojih idealov, ko sva si prvič podala roke leta 1907. Takrat sem obiskoval dramsko šolo prof. Juvančiča v Ljubljani ter urejeval dijaški list »Svoboda«. Hinko Nučič je bil moj sotrudnik in mi je napisal članek »Gledališče in dijaštvo«. Od takrat sva prijatelja. Življenjska borba naju je ločila, a kadar koli sva se v poznejših letih srečala, sva se vedno z veseljem spominjala tistih lepih časov.
Danes se po tolikih letih spet snideva. Odzval se je mojemu vabilu, da pride v Celje kot gost našega gledališča.
»Zelo se veselim, da ob 50 letnici svojega gledališkega dela spregovorim še enkrat v onem Celju, ki sem mu svoj čas posvetil mnogo pionirskega dela, takrat, ko je bilo še prava nemškutarska trdnjava. Na veselo svidenje!«
Tako mi piše v zadnjem pismu.
Da, pionirsko delo! Bilo ga je res mnogo v Nučičevem življenju. Pred tridesetimi leti je po zlomu avstro-ogrske monarhije ustanovil slovensko narodno gledališče v Ljubljani in kmalu nato tudi v Mariboru. Tu je v svoji učenki Viki Podgorski odkril velik igralski talent, ki se je pod njegovim vodstvom povzpela do izredno močne umetnice, ki obsega klasični in moderni spored, najbolj pa oblikuje psihološko zapletene značaje. Njene like označuje globoko doživetje in močan, vendar harmonično umirjen izraz. (Fr. Koblar.) Ena izmed najmočnejših njenih kreacij je Lavra v Krležini drami »V agoniji«. Hinko Nučič in njegova soproga Vika Podgorska sta si izbrala prav to Krležino dramo za gostovanje v Celju. Tako bomo imeli priliko videti oba umetnika v njiju najmočnejših vlogah.
Hinko Nučič je danes s svojo soprogo član Hrv. narodnega gledališča v Zagrebu, obenem pa je predsednik slovenskega društva »Narodni dom«, kjer uprizarja slovenske gledališke predstave. Pri teh sodeluje tudi njegova hčerka, ki je na proslavi ustanovitve OF dne 27. aprila t. 1. v Zagrebu nastopila kot Jacinta v Cankarjevi farsi »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Tudi tu opravlja Nučič pionirsko delo.
Z našima rojakoma Nučičem in Podgorsko bomo pozdravili v Celju tudi tri hrvatske umetnike, ki nastopajo v Krležini drami: Dr. Nikšo Stefaninija, Milo Mosinger-Popovičevo in Rukavino.
Prijetna dolžnost nam je, da se tudi na tem mestu zahvalimo upravi Hrvatskega narodnega gledališča v Zagrebu, da je omogočilo gostovanje svojih članov v Celju. Prepričani smo, da bodo naši stiki tudi v bodoče tako prisrčni in bratski in da bomo imeli še večkrat priliko, pozdraviti hrvatske umetnike v svoji sredi!
Dobrodošli in prisrčno pozdravljeni!
Fedor Gradišnik.
MIROSLAV KRLEŽA zastopa z od ustašev ubitim Avgustom Ce-sarcem, z v partizanih padlim Ivanom Goranom Kovačičem in z lani preminulim Vladimirjem Nazorjem četvorioo naj izrazitejših predstavnikov sodobne hrvatske književnosti. Rojen 1893. spada k tisti hrvatski generaciji, ki je doraščala tik pred prvo svetovno vojno, h generaciji, ki je že v zadnjih letnikih srednjih šol kovala atentate na madžarske in avstrijske osebnosti in sanjala o velikopoteznih terorističnih akcijah, ki bi naj opozorile in dvignile hrvaško ljudstvo v borbo zoper tuje tlačitelje, Obenem pa bi naj pripeljale do velike državne in narodne skupnosti s Srbi in Slovenci; h generaciji, ki se je borila na dve strani: zoper zastareli avstroogrski fevdalizem in zoper onemoglost, jecljavost in hlapčevstvo političnih kakor tudi vseh javnih in oficialnih predstavnikov svojega naroda. (Kreft, Ljubljanski zvon 1939). Že kot gojenec avstroognske kadetnice, ki naj bi po hrvaški tradiciji Jelačiča in Preradoviča postal avstroogrski oficir, je s prebiranjem velikih tekstov Tolstoja in Ibsena in Petofijeve revolucionarne poezije bogatil in dvigal svojega revolucionarnega in nacionalnega duha. Dvakrat nato — 1912. in 1913. — je v svojem jugoslovanskem navdušenju in z voljo, da svojo jugoslovansko revolucionarno misel spremeni v akcijo, dezertiral in prekoračil srbsko mejo z namenom, da vstopi v srbsko vojsko. Tam pa so ga — mesto, da odide s prvo četo na fronto — prijeli kot sumljivega tujca in vohuna; uspelo mu je, da je pred nadalj-nimi žandarskimi intervencijami pobegnil nazaj in se — na cesti, brez meščanske časti in brez službe — odločil, da postane pisatelj. Pesnik, pripovednik, dramatik, esejist, publicist in kritik Miroslav Krleža je s svojim silnim talentom ustvaril vrsto na Hrvatskem edinih del, iz katerih se idejno ostro in lumetniško sugestivno odraža zgodovinsko usodno razdobje vojne 1914—1918 ter hrvatska druž-beno-politična problematika naše kapitalistične ere med obema vojnama, v katero z vso odločnostjo posega in jo uporno razgalja.
Če izvzamem nedavni izid ene njegovih najboljših knjig »Hrvatski bog Mars« (Založba SKZ), pisane na strani hrvatskega vojaka, krvavečega in umirajočega za tujega kralja in za koristi svojih do-
mačih izkoriščevalcev za prve svetovne vojne, je Krleža pri nas znan predvsem kot dramatik, kakor nam ga je posredovala ljubljanska Drama z njegovim dramatskim ciklusom »Gospoda Glembajevi«. »V agoniji« in »Leda« prvič v letih 1931, 1932 in 1933, v novih postavitvah pa tudi kasneje, zlasti 1946/1947. Ob slovenski krstni predstavi drame iz življenja zagrebške patricijske družine Glembajevih je kritika podčrtala, da s svojo ostro kritiko sodobne družbe in kot vehementen borec zoper gnilo in zlagano sliči nekoliko našemu Cankarju, da pa je po temperamentu silovitejši (Vladimir Bartol).
Omenjene tri drame predstavljajo celoto, ki je ne morejo razbiti niti trije različni naslovi, niti njihova posamična dramska zaokroženost. Dejanje se začne v bogato razsvetljenem salonu Glembajevih, iz katerega se med valčkom »Pripovedke iz diumajskega gozda« poslavljajo gostje iz vrst generalov, škofov in konjeniških majorjev iz leta 1913. Svojo sijajno kariero so Glembajevi začeli že v fevdalni marijaterezijanski dobi, v znaku Solidnosti in splošnega blagostanja, živijo in cvetijo dalje v c. kr. avstroogrski monarhiji, nato pa mimo intelektualističnih meditacij Leona Glembaja o Kantovi filozofiji in umetnosti Leonarda da Vincija padejo pred navalom novih kapitalistov v družbeno-ekonomsko krizo; sredi finančnega kraha in krčevite borbe za življenje nastopi njihova agonija. Zaman se individualni slučaji reševanja a la dr. iuris Slavko Glem-bay-Agramer, ki je postal član srbske radikalne stranke in kljub naporom a la Lavra Warronigg-Glembajeva, poročena z baronom Lenbachom, da se v vlogi lastnice modnega salona sprijazni z dejanskim stanjem, se v tretjem desetletju okrog 1924., ponoči in na ulici v bolestni brezmočnosti zaključi krog patricijskega rodu prežetega strahu, da ostane brez premoženja in denarja, ki bi edini omogočal parazitsko vegetiranje.
Res, da generacija Lenbacha ni izumrla in da sta glembajevski duh in glembajevščina cvetela v podjetniških glavah naše denarne buržoazije še dalje ter v želji bolestne krvoločne afirmacije zagrešila v letih 1941—1945 nesramno izdajo svojega naroda, to je tistega, ki jih je redil. Pa vendar — danes gospoda Glembajevi ne žive več, Ona ni končala le z degeneracijo svojega rodu, prostovoljno s strelom v senca, marveč in pred vsem zaradi spremenjene ekonomsko-družbene stvarnosti, ki jo je prineslo naše leto 1945.
Gustav Grobelnik
OB PETLETNICI LJUDSKEGA GLEDALIŠČA V CELJU
Velika naloga, vredna napona vseh sil, je naložena vsem, ki kakor koli sodelujejo pri novem gledališču, a tudi lepa in hvaležna; in zadoščenje za to delo nam ho vsem z občinstvom vred zavest, da smo zastavili svoje moči za nekaj važnega in nadvse koristnega.
Oton Zupančič Iz poslanice igralcem 1945
1945
1950
1945 — 1950
30. maja je poteklo pet let, ko so se prvič po osvoboditvi sestali celjski gledališčniki odločeni, da tudi z odra, z besedo in kretnjo izpričajo, da nismo s -svojo osvobodilno borbo samo razbili in uničili razdiralne sile fašističnega okupatorja, ampak -smo v tej borbi ustvarili tudi pogoje, ki za zmeraj izključujejo ponovno oživitev njegove fašistične mentalitete; da izpričajo da je življenje našega naroda napolnil žar tiste kulturne ideje, ki ustreza tradicijam vse naše kulturne tvornosti in ki bo te tradicije razvijala še dalje glede na obseg in vsebino. Cez dober mesec nato — namreč 8. julija — je celjska kulturna kronika ob uprizoritvi Borovih Raztrgancev že zabeležila prvo predstavo teh gledališčnikov po osvoboditvi. Prerojena in pomlajena, od mrtvih vstala beseda našega ljudstva, njegovega pisatelja in njegovega gledališkega amaterja sicer ni izzvenela raz oder našega »pravega« gledališča, ker ga je okupator razdejal, -zato pa ni izzvenela nič manj prodorno in veličastno raz kolikor toliko uporaben oder bivšega Narodnega doma. Tem lepše in častnejše! Saj je ta nekdanji narodni hram, ki mu sicer niti okupator, niti bombe niso prizanesle, predstavljal dovolj časten spomenik prvih naših samostojnih kultumo-umetniških manifestacij, pričo naše borbe za narodno, kulturno in politično osvoboditev izza dobe, ko je še meščanstvo nastopalo kot slovenski narodni činitelj, ki se je vanj zateklo tudi pred kamenjem nemške fakinaže, katere sinovi so v času velike borbe za osvoboditev slovenskega naroda, novembra 1942., pljuvali -na ustreljene in pretepene žrtve nemškega fašizma, izpostavljene pod zidovi Narodnega doma v javno zasramovanje.
Naš prvi -gledališki kritik je predstavi priznal, da je bila na umetniški višini, da je bilo le tu in tam opaziti diletantizem, kar je ob dejstvu, da se velika večina nastopajočih ne bavi poklicno z gledališčem, popolnoma razumljivo, da je zato treba igralcem in režiji izreči vse priznanje in, ako bo gledališče nadaljevalo v tej smeri, da bo gotovo postalo močno kulturno žarišče in šola za naše ljudske odre.
Prepustiufto kulturni zgodovini ocenitev ali je delo tega novega ljudskega odra nadkrililo delo prejšnjih celjskih odrov in ali je po petih letih dela zaslužilo povzdigo v poklicno gedališče, skratka ali so se predvidevanja našega prvega gledališkega recenzenta vsaj približala uresničenju. Vsekakor ne bo mogel -nihče izpregledati dejstva, da je to iz partizanov, internirancev, preseljencev in domačinov sestavljeno gledališko družino prevevala taka razgledanost, zrelost in delavnost, da je že v svoji prvi sezoni 1945—1946 kot prva po osvoboditvi postavila na oder Cankarjeve Hlapce, Gogoljevega Revizorja in Kraigherjevo Školjko ter po petih letih kot stalno gledališče s svojim upravnim aparatom in tehničnim osebjem -prirejalo 6 do 7 predstav v mesecu.
Ob spominu na prve nastope Ljudskega gledališča 1945 moremo tako po obliki njegovega dela, po njegovem sestavu, celo po njegovem repertoarju ter po pogojih v katerih je začelo, najti -podobnost s partizanskim gledališčem, kakor ga poznamo po zapiskih v Slovenskem zborniku. Ne moremo si tedaj, da ne bi ob profesionalizaciji Ljudskega gledališča povzeli po teh zapiskih, da »bodo -sodili o nas kakor o tistih sinovih iz -svetopisemske parabole, ki jim je oče velel izkopati zaklad v vinogradu. Zaklada ni bilo, toda vinograd je bil prekopan — in trte so obrodile.«
I/ pavdczv...
Kdo se ne bi rad spominjal velikega trenutka, ko se je v zgodovini slovenskega gledališča po tolikem času molka na našem odru zopet oglasila slovenska beseda in ko se je slovenskemu občinstvu 8. julija 1945 z Borovimi »Raztrgane!« predstavil nov kolektiv bodočega celjskega gledališča. Še danes se živo spominjam nečesa, kar nisem niti prej, niti pozneje nikoli občutil: neka napetost ije bila v nas vseh, napetost ki je krožila z odra v dvorano ter se zopet vračala na oder. Morda običajna teaterska trema ali celo strah pred novo publiko? Mislim, da niti eno, niti drugo ne more biti prav. Vse te občutke bi lahko primerjali edinole s trenutkom, ko se poraja nekaj novega, ko se prvič po veliki prelomnici srečata nov gledališki ustvarjalec in novo bolj kritično gledališko, občinstvo, oba najvažnejša faktorja vsake gledališke kulture.
Saj to ni bila navadna gledališka predstava h kateri greš kot gledalec s sigurnim občutkom, češ saj poznam igralce — ta je dober, eni slab, predstava je najbrže dobro ali manj dobro pripravljena. Ne, na ta dan so bile v nas na odru uprte željne oči novega obiskovalca in mi smo plaho tipali do njihovih src in bolj kot kedaj skušali prisluhniti njihovemu razpoloženju. Ali smo našli pot do tja? Ali smo uspeli razrušiti pregrado od odrske odprtine v dvorano? Mislim, da je viharno odobravanje po prvem dejanju lahko porok za to, da smo našo pot pravilno usmerili. V' tem občutju se je končala predstava, ki predstavlja mejnik in obenem prvi kamen k novi gledališki kulturi. Vsi smo čutili, da je storjen važen korak, ki nikakor ne more pomeniti kakšen višek, temveč, da je treba s trdnim delom dozidati to, kar je danes že doseženo, ustvaritev novega gledališkega kolektiva poklicnega celjskega gledališča.
Ko pišem te bežne spomine, za katere je moje pero mnogo preslabotno, da bi moglo razodeti vse to, čemur pravimo najiskrenejša požrtvovalnost vseh mojih sodelavcev ob tem prvem koraku, se moram vendarle spomniti na to, na kar se gledališki človek vedno rad spominja tudi daleč nazaj, 'če je bilo seveda dobro: na ustvarjalni kontakt s svojimi sodelavci. Ko obračam svojo notranjo pozornost nazaj na tiste prve »krvave« skušnje, ko smo iskali drug drugega, ko ste Grobelnik. Mirnik in Štefka in vsi drugi skušali dati najpopolnejšo obliko moji skromni zamisli, ko sem sam, nov človek med vami skušal predreti v vašo notranjost in odkriti vse otočke, kjer bi lahko prižgal plamen notranjega navdušenja, se mi zdi, da je bila to vendarle najtežja, a tudi najlepša faza V mojem gledališkem ustvarjanju. Nov ansambl se ustvarja, mladi prihajalo h gledališču, tudi stare »gade« je primamilo in v prvem hipu so postali naši. Delo nas je zedinilo v nerazdružljivo celoto, nesebično pomaga starejši igralec mlajšemu preko nevarnih čeri, že je tu električar Florjančič, ki bo pomagal in kiparja Lane in Zelenko sta prva tehnična strokovnjaka mladega podjetja. Tako se je začela množiti družina, ki danes ni velika, a tem pomembnejša, ker kronološko zaključuje fazo res uspešnega dela in truda za slovensko kulturo. Celjskemu kolektivu k temu jubileju iskreno čestitam.
Vaš Leskovšek Hinko,
režiser Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani
OD AMATERSKEGA DO POKLICNEGA GLEDALIŠČA
V zgodovini celjskega gledališkega življenja bo sezona 1949-50 vsekakor zavzemala važno mesto, ne toliko zaradi umetniškega nivoa, ki ga je v tej sezoni gledališče morda doseglo, kolikor zaradi notranje reorganizacije, ki je končno privedla do tega, da postane celjsko gledališče v sezoni 1950-51 poklicno gledališče.
Pred sto leti je celjski tiskarnar Jeretin s svojo amatersko skupino postavil prvi temeljni kamen bodočemu slovenskemu gledališču v Celju. V takratnem nemškutarskem mesitu, v katerem so gospodarili čmo-rumeni avstrijsko-nemški priganjači in njihove meščansko-obrtniške oprede, je zbral peščico 'ljubiteljev slovenske odrske besede in vprizoril 16. septembra 1649 v mestnem gledališču Linhartovo »Zupanovo Micko«.
Letos smo proslavili ta zgodovinski jubilej. Lahko trdimo, da je proslava te stoletnice vzbudila v vsej Sloveniji veliko zanimanje in da je prav stoletnica prve slovenske gledališke predstave v Celju dala povod, da so merodajni faktorji pričeli resno razmišljati o profesionalizaciji Ljudskega gledališča v Celju.
Ko smo na poslopju starega mestnega gledališča vzidali ploščo v spomin Jeretinovemu revolucionarnemu kultumo-političnemu delu, so bili pri slavnostnemu aktu odkritja zbrani zastopniki vseh lokalnih političnih in kulturnih forumov, zastopano je bilo ministrstvo za znanost in kulturo LRS, prisotni so bili zastopniki IO Ljudske prosvete Slovenije, prisoten je bil upravnik Slovenskega narodnega gledališča, pisatelj Juš Kozak, prisotni so bili zastopniki vseh množičnih organizacij. Pred tem forumom smo si vsi skupaj zadali nalogo, da hočemo in bomo uresničili dvoje: prvič, da v tekoči sezoni pripravimo vse potrebno, da postane Ljudsko gledališče poklicno gledališče in drugič, da pokrenemo vse, da na pol porušeno poslopje mestnega gledališča, ki že pet let iz dneva v dan v sramoto nas vseh propada, čimprej restavriramo v toliko, da bo moglo služiti svojemu namenu.
Prvi del naloge, ki smo si jo postavili, se bo s koncem letošnje sezone uresničil.
Reči moramo, da je lokalna oblast v teku letošnje sezone pokazala mnogo smisla in uvidevnosti in priznala nujnost profesionalizacije gledališča. Imenovala je poklicno gledališko upravo in prevzela gledališče v svoj letni proračun. S tem je postalo gledališče proračunska ustanova in uprava se je mogla lotiti prve faze profesionalizacije.
Vsa leta pred letošnjo sezono so vsi igralci nastopali brezplačno. Imamo v našem ansamblu še danes člane in članice, ki so nastopali kot igralci pri slovenskih predstavah v Celju že 1.1918 eden izmed njih celo že 1.1906 —• ves čas brez vsakega honorarja, iz same ljubezni do gledališča, često v osebno gmotno škodo, žrtvujoč ves svoj prosti čas izven rednega poklica gledališču. Pri tem so bili čestokrat izpostavljeni v zahvalo za svojo nesebično kulltumo-pros vet no delovanje omalovaževanju, dostikrat tudi surovim napadom od strani različnih merodajnih in ne-merodajnih krogov. Se ni dolgo tega, ko smo morali ob priliki na pol uradnih razgovorov, ko je šlo za priznanje prostovoljno opravljenih ur pri
gledališču, poslušati ogorčene proteste proti našim zahtevam. Kako moremo zahtevati, da bi se ure, ki jih opravljajo gledališki amaterji v svojem prostem času pri gledališču (ki pač ni tako važno kot je fizično delo s krampom in sekiro), šteje v isto kategorijo, ki je priznana telesnemu delu. Treba je bilo mnogo vztrajnosti, samozatajevanja, dostikrat tudi osebnega ponižanja, da smo končno priborili svojemu nesebičnemu kulturno prosvetnemu delu zasluženo priznanje.
Kakor že omenjeno, je lokalna ljudska oblast v teku letošnje sezone docela spremenila svoje prejšnje stališče do Ljudskega gledališča in mu v okviru svoje finančne zmogljivosti nudila kot najvažnejšemu celjskemu kulturnemu zavodu vso pomoč in podporo. Tako je mogla gledališka uprava pričeti z mnogimi reformami, ki so bile doslej neizvedljive. Preuredila je oder tako, da se na njem danes lahko vprizarjajo tudi najzahtevnejša dela. Predstave je pričela opremljati z doma izdelano scenerijo po načrtih strokovnjakov, kar je za umetniški uspeh vprizoritve zelo važna zadeva. Novost letošnje sezone je tudi to, da smo prvič v zgodovini domačega gledališča pričeli izdelovati gledališke kostume doma; tako so bili n. pr. »Krajnski komedijanti« opremljeni s kostumi, ki so bili vsi izdelani v Celju. Tako pridobiva gledališče od predstavo do predstave vedno več kuliserije, kostumov, pohištva, rekvizitov, električnega materiala itd. S tem stalnim naraščanjem gledališkega fun-dusa pa pridemo do novega problema. Za shrambo tega stalno naraščajočega odrskega materiala so nujno potrebni prostori, ki jih v hiši, kjer se gledališče danes nahaja, nimamo. Iz te velike zadrege nam je zaenkrat pomagalo naše poverjeništvo za lokalno industrijo, ki nam je odstopilo del svojega skladišča v bivšem Rabuševem magazinu. Toda s tem problem še nikakor ni rešen in ne bo rešen prej, dokler ne bo obnovljeno poslopje mestnega gledališča. Postopoma bo treba mislfli tudi na prostore lastnih delavnic: mizarstva, slikarstva, krojaštva, tapetništva itd. Vse to so problemi, ki so nujno povezani z ustanovitvijo poklicnega gledališča.
Drugo važno vprašanje, ki ga je treba s profesionalizacijo igralskega osebja nujno rešiti, je tehnično in administrativno osebje. Brez stalnega tehničnega (odrski mojster, odrski delavci in električar) ter administrativnega osebja (ekonom, blagajnik, administrator), je redno delovanje gledališča nemogoče. Doslej so vseh pet let obstoja Ljudskega gledališča opravljali tehnična odrska dela delavci, ki so vršili ta posel izven svojih poklicev v presitem času. Za to delo jih je gledališče plačevalo po urah opravljenega dela. Do letošnje sezone je bilo to edino osebje pri gledališču, ki je bilo plačano, vsi drugi t. j. administrativno in igralsko osebje, I>a je vsa leta delalo brezplačno. Tudi v tem oziru smo s pričetkom letošnjo sezone nastopili novo pot, kar je pomenilo prvi korak k poklicnemu gledališču.
Doslej so tisti, ki so s svojim prostovoljnim delom sploh omogočali gledališke predstave v Celju in z žrtvovanjem vsega svojega prostega časa ustvarili kulturni zavod, ki si je pridobil sloves najboljšega amaterskega gledališča v Sloveniji, delovali popolnoma brezplačno. Tisti, torej, ki so gledališču pribavljaili denarna sredstva, niso prejemali nikakega honorarja.
S tem, da smo postali proračunska ustanova MLO, nam je bilo omogočeno, da prvič v zgodovini celjskega gledališča tudi igralci dobivajo za svoje delo skromne honorarje, katerih višina se ravna po umetniškem
podajanju posameznih vlog. Tako smo postali letošnjo sezono napol poklicno gledališče. Ker pa more gledališče vršiti v današnji dobi svojo važno kulturno-politično poslanstvo tako kot to zahteva socialistična ureditev naše države le tedaj, če je gledališki igralec samo igralec in posveča igralskemu poklicu vso svojo ljubezen in vse svoje zmožnosti, je nujno, da postane gledališče v tako važnem industrijskem centru kot je Celje, poklicno gledališče. Z mnogo truda in neprestanega prepričevanja pri lokalnih in nadrejenih forumih nam je končno uspelo, da so vsi merodajni faktorji uvideli, da je v Celju poklicno gledališče nujna kulturnopolitična potreba. MLO je zasigural finančna sredstva ter sklenil, da se s prihodnjo sezono odpre poklicno mestno gledališče. To je najlepše priznanje požrtvovalnemu delovanju dosedanjega Ljudskega gledališča ob njegov; petletnici. Pri tej priliki pa ne smemo pozabiti na vse napore in veliko kulturno delo. ki so ga opravile prejšnje generacije v Celju od Janeza Jeretina dalje preko čitalniške dobe v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, preko dobe, ko je postavljal nepozabni Rafko Salmič s svojo idealno diletantsko gardo temelje poznejšemu »Dramatičnemu društvu«, preko dobo po razpadu avstro-egrske monarhije, ko sta Stanko Gradišnik in Adolf Pfeifer z neslutenim elanom pričela dvigati umetniški nivo amaterskega udejstvovanja, preko dobe, ko so poskušali pred tridesetim; leti Skrbinšek Milan, Rado Zeleznilc, Hinko Nučič, Valo Bratina. Vekoslav Janko in Milan Košič ustvariti v Celju pravi teater — pa do ustanovitve Ljudskega gledališča prod petimi leti, ko je naše delovno ljudstvo prevzelo oblast. Brez revolucionarnega, požrtvovalnega, nesebičnega dola prejšnjih gledaliških generacij tudi današnji uspehi celjskega gledališča no bi bili takšni kot so.
Ena sama zadeva pa je, ki nam greni ponosno zavest, da smo ob petletnici našega‘gledališča lahko zadovoljni z doseženimi uspehi, to je žalostno in sramotno dejstvo, da se Obnova poslopja mestnega gledališča še -danes ne premakne z mrtve tčke. Morda bodo vsaj zdaj merodajni činitelji uvideli, da Celje mora imeti, če ima že poklicno gledališče, tud; svoje gledališko poslopje. Žalostno bi -bilo, da bi moralo celjsko poklicno gledališče odpreti svojo prvo sezono v kino dvorani, ne pa v poslopju, ki bi bilo, če se obnovi po razpoložljivih načrtih, naj lepše gledališče v Sloveniji.
REVIJA CELJSKIH GLEDALIŠČNIKOV
Sto let in več je izginilo v prahu rušečih se dob, odkar je Celje »pervokrat, kar svet stoji, slovensko igro v svojim gledišu vidilo«.
Pet let pa je minulo odkar je zaživelo celjsko gledališče novo življenje, Novo zato, ker sta bila namen in naloga gledališča jasno določena, novo pa tudi zato, ker se je razvijalo v novih družbenih pogojih. Ti pogoji so različne narave, različnega pomena in brez dvoma v mnogočem odločajo o razvoju gledališča, kjer koli in kadar koli. Toda mimo vseh teh objektivnih pogojev je človek tisti, ki je najvažnejši. Gledališki kolektiv, od prvega režiserja in prvega igralca do zadnjega statista in člana pomožnega osebja, je tisti, ki v prvi vrsti dviga ali niža umetniško raven gledališča.
Spregovorim naj nekaj besed o celjskem gledališkem kolektivu. Ni ravno sezona za časnikarske razgovore. Živimo v istem mestu, a če se ne srečujemo po potih, ki drže od opravka do opravka, se tudi težko pogovorimo. Oni kakor mi hodimo v službo, na konference in seje, seveda tudi sestanke in tečaje; vsi pišemo referate in slonimo nad statistikami; predavamo ali predavanja poslušamo; diskutiramo ali pri diskusiji molčimo, da »devetim odgovorimo«; vsi smo člani tega ali onega društva, morda celo odborniki; vsi živimo za kulturne in prosvetne dobrine, toda žal, dnevno hodimo mimo svojih knjižnic, ali knjižnih polic, ne da bi imeli vsaj štiri do pet: ur miru za pogovor — globoko v tresorju človeškega duha v mrgolenju ljubih, preljubih grafičnih znakov, ki jim pravimo črke. Tako je, a čutimo se vendarle, vse nas veže skupno prizadevanje, ena nam je srce oklepajoča in razjedajoča skupna želja, da bi celjski Taliji sezidali čim lepši dom; pa če je to preveč drzna želja, da bi se v najetem prostoru čim bolje počutila.
Tu je najprej senior, upravnik, režiser in igralec Fedor Gradišnik, ki je popustil službo Eskulapu in Merkurju ter se ves z vsemi svojimi življenjskimi in umetniškimi izkušnjami podal na strme, skalnate, sem in tja šo ne izkrčene stepe »celjskega« Parnasa. Vsi poznamo njegovo gledališko delo, ki traja že 40 let in več. Nikoli ga fti zapustil sveti ogenj, ki v njem oblikuje vrsto podob. Igral je celo vrsto vlog, med drugimi tudi Gthelia. O njegovem OtheMu še danes govore ljudje, da bi bil kos najmočnejšim poklicnim igralcem. Slišal sem o njegovem literarnem delu, spominjam se ga izpred vojne kot političnega delavca v taboru, ki je zrušil Stojadinovičev režim, še bolj pa kot kulturnega človeka, »lepo-dušnega« bibliofila in ljubitelja umetnosti. Po osvoboditvi, ko se je vrnil iz pregnanstva, je v celjskem gledališču zrežiral skoraj vsega Cankarja in v vseh predstavah tudi igral. Bil je Kantor, dr. Grozd, Konkordat...; režiral je Kraigherjevo »Školjko« in v njej igral glavno moško vlogo. Režiral je Kreftove »Celjske grofe« in »Kreature«. V »Celjskih grofih« je igral Hermana, a kdo bi našteval. Kritika je povsod povdarila njegovo gledališko rutino in globoko razumevanje vlog. S svojim resnim oblikovanjem vlog je brezdvomno vplival na mlajše igralce. Pri Schillerju je pokazal, kako važna je skrbna izdelanost majhnih vlog, kar se po navadi pri provincialnih gledališčih najtežje doseže.
Brez Grobelnika si zadnjih pet let našega gledališča ne moremo misliti. Vsi se ga še spominjamo kot Osipa v »Revizorju«, kjer je .začel
nekam negotovo, potem pa od vloge do vloge rasel v solidnega karakternega igralca. Njegov Martinek Spak, Ščuka, Sviligoj, Tresoglav, Miklov Marko in vrsta drugih vlog pričajo o njegovem velikem obsegu, o njegovem študiju in domiselnosti. Zadnji, največji uspeh je dosegel z Linhartom v »Krajnskih komedijantih«. Tu je pokazal vse svoje dobre strani; predvsem izredno izbrušen čut odgovornosti do teksta, notranji sluh za besedo, igralsko kulturo, ki je nedvomno rezultat resnega dela in ne samo talenta, ki se je našel na pravem mestu. Da urejuje Gledališki list, da je »rojen« žurnalist in da je zaposlen na trgovski šoli, to skoro ne smemo zapisati. Kajti služba umetnosti terja neko osnovno zbrapost. Grobelnik jo nadomešča z jurišem na svoje živce, ki so trenutno v najboljših letih. Naj vzdrže do konca!
Mojster Golob se mi zdi kakor stari rimski bog Januš. En obraz ima obrnjen zdaj z veselo zdaj z žalostno masko v avditorij. To je Golob igralec. Drug obraz pa ima z eno samo — skrbno — masko obrnjen v naša podjetja, ki se v njih delajo kulise. Kot igralec že dalj časa ni nastopil, vsi pa se spominjamo njegovih vlog, njegovega sočnega patosa, ki vre iz njega s sonornim, zavidanja vrednim basom. Golob predstavlja lep kos predvojnega in povojnega gledališkega življenja, zdaj pa ima pred seboj specialno odgovornost: kako vzpostaviti ali vsaj zajamčiti poklicnemu gledališču potrebne tehnične Objekte.
Z obema nogama stoji v gledališču Zorko, ki ga poznamo kot režiserja in igralca. Kot igralec je sodeloval v različnih manjših in srednjih vlogah in povsod razodeval resnično prizadevanje za premišljen igralski izraz. Kot režiser je nastopil s Shawom in Pucovo, kar je oboje težko, a je dosegel zadovoljiv uspeh. Zadnje leto je imel priložnost študirati režijo V Ljubljani pri režiserjih SNG Žižku in dr. Gavelli.
Močan igralec je Mirnik. Odlikuje ga izvirnost in vestnost, s katero oblikuje različne značaje. Kljub veliki poslovni zaposlenosti je v gledališču zmerom na mestu. Vesten gledališki delavec je Kotnik, ki je nastopal zadnja leta v vrsti manjših vlog, pomagal pa je tudi pri organizacijskih zadevah gledališča. Med mlajšimi igralci je najvidnejši Gombač. Zrasel je iz mitingov, kjer je presenetil z bleščečo, občuteno recitacijo, nato pa se je uveljavil v Kadivcu, v Davorinu, s profesorjem v Težki uri, v Ferdinandu in v drugih vlogah. On je brez dvoma talent, ki ne sme opustili gledališkega študija in upajmo, da ga ne bo, saj z odliko do-vršuje višjo večerno gimnazijo.
Med igralkami omenimo Sadarjevo in Golobovo, s katerima je združeno predvojno celjsko gledališče. Sadarjeva ima največ predstav za seboj. Ima visoko igralsko kulturo pa tudi trden režiserski prijem. Po vojni v gledališču z režijo ni nastopila, pač pa budi veselje do odra pri naših najmlajših. Golobova po vojni žal ni dosti nastopala, je pa v Grudnovki pokazala svoje odlične igralske sposobnosti. Enako lahko rečemo o Frecetovi, ki je do nedavna nastopala škoro v vseh pomembnejših predstavah v našem gledališču. Posebno uspele so njene komične vloge. Kot funkcionarju Ljudske prosvete v Celju, ji je pripadla častna naloga, organizirati profesionalno gledališče. Častna pa težka in odgovorna! Med mlajšimi igralkami je umetniško najmočnejša Bogdana Vrečkova, ki je z vsemi svojimi vlogami žela pri publiki in kritiki nedeljeno priznanje.
Niso to vsi, na katerih sloni življenje našega gledališča. Tu so še marljivi in solidni igralci kakor Švegl, skoraj nenadomestljivi Sedej, pa temperamentna Zora Cervinkova, Smrečnik, Burdych in drugi. Še mnogo jih je, ki jih občinstvo še manj vidi kot te, ki sem jih omenil. Vsi bi
S
zaslužili, da bi se jih spomnil cib jiubileju. Saj je pri gledališču toliko skritega, od nikoder uvaževanega dela, kakor pri malokateri drugi človeški dejavnosti. Pa saj ni čudno: v teatru je treba oživljati ne samo mrtve osebe, marveč ves njihov življenjski okvir. In vrsta tistih, ki posredujejo to .oživljanje, se ne prikaže ne na odru, ne kje drugod. Prav zato pa je treba za gledališče posebnega razumevanja.
-M-
Gledališke izkušnje in elan našega kolektiva moremo zaslediti tudi na številnih stalnih sindikalnih in drugih odrih širom naše ožje domovine, kamor so ga prenesli naši bivši člani, ki so baš v celjskem gledališču ali svojo gledališko pot nastopili, ali pa so se v njegovem krogu prav razživeli.
Najvidnejšo vlogo ima in največ uspehov žanje režiser Jože Tomažič, sedaj režiser v jeseniškem gledališču. Vrsti uspelih režij v Celju, je dodal vrsto čmomeljskih za časa njegovega krajšega zadrževanja v Črnomlju in končno vrsto jeseniških, med katerimi beleži tudi režijo »Romea in Julije«.
Režiser našega »Revizorja« in »Triglavske bajke« Milan Stante dela na ljubljanskih sindikalnih odrih, predvsem pa ga Akademija za igralsko umetnost šteje med svoje najboljše slušatelje.
V igralski skupini SKUD »Tine Rožanc« se nahajata naša bivša sodelavca Mario Šubic in Slavko Blaigotinšek, ki sta se izkazala zlasti v Go-lievem »Jurčku«, Šubic pa zadnji čas še posebej s samostojno režijo Kozakovega »Profesorja Klepca« v MKUD »Vinko Košak« na ljubljanski Delovodski šoli. Kakor poroča ljubljanska kritika, mu je režija zadovoljivo uspela.
Daljše razmišljanje o tovariših in tovarišicah, ki so delali med nami, •osvežuje še vprašanje, kaj delajo drugi, n. pr. Velušček, Cigoj, čuk in Je kdo? Če delajo vsaj toliko, kolikor so za svoje stvaritve na celjskem •odru, jih lahko zavidamo vsakemu odru.
Kadar se veselimo uspehov njih, ki so nas zapustili, a so ostali naši, pa objokujemo igralca, ki ga pogrešamo že tri leta, pokojnega Stanka Perca, — in ga bomo pogrešali vedno.
V SEZONI 1945—1946 SO NA ODRU LJUDSKEGA GLEDALIŠČA
Zsatp' nastopili:	v vlogi:
1. Blagotinšek Slavko	Uhevjertov (Revizor) Okrajni načelnik (Mokrodolci)
2. Burdych Evgen	Župan (Hlapci)
3. Cigoj Janko	Sodnik (Kralj na Betajnovi) L j apk in-Tj apkin (Revizor) Zdravnik (Hlapci) Lubin (Školjka)
4. Cukala Marija	Slakova (Mokrodolci)
5. Črepinšek Štefka	Vida (Raztrganci) Francka (Kralj na Betajnovi) Marja (Revizor)
6. Dečko Vera	Druga soseda (Raztrganci)
7. Drovenik Emerik	Poštar (Hlapci)
8. Frece Marica	Manica (Vdova Rošlinka) Minka (Hlapci) Trčkova (Mokrodolci) Zor Ema (Matura)
9. Golob Ana	Hana (Kralj na Betajnovi)
10. Gradišnik Fedor	Kantor (Kralj na Betajnovi) Jerman (Hlapci) Tonin (Školjka)
11. Grobelnik Gustav	Dr. Mrož (Raztrganci) Bernot (Kralj na Betajnovi) Gašper (Vdova Rošlinka) Cubukov (Snubač) Osip (Revizor) Hvastja (Hlapci) Pešec (Mokrodolci) Vrtač (Matura)
12. Hajsinger Fani	Jermanova mati (Hlapci)
13. Herman Vinko	Zemljanika (Revizor)
14. Horvat Boijan	Tičar (Mokrodolci)
15. Jesenko Boža	Mali jeva (Matura)
16. Jesenko Majda	Voglarjeva (Matura)
17. Jovan Franc	Črešnik (Raztrganci)
18. Jurman Marija	Geni (Hlapci) Strelovka (Školjka)
19. Klezin Marjanca	Lenka (Raztrganci)
20. Kocjan Darinka	Kolarjeva (Matura)
21.	Kotnik Bogo	Lukič (Revizor)
22.	Krašovec Milan	Tinče (Vdova Rošlinka) Miška (Revizor)
23.	Leskovšek Hinko	Ferlež (Raztrganci)
24.	Lipovšek Vera	Gizela (Mdkrcdolci)
Prva soseda (Raztrgano) Lužarica (Kralrj na Betajnovi) Tončka (Vdova Rošlinka) Kmetica (Hlapci) ______________
Brinšek (Mokrodolci)
Štrk (Matura)__________________
27.	Mali Jožica_________________Rutarica (Raztrgano''__________
Rutar (Raztrganci)
Maks (Kralj na Betajnovi)
28.	Mirnik Franc	Spekin (Revizor)
Kalander (Hlapci) Maks (Školjka)
29.	Modic Dušan	Natakar (Revizor) Šiška (Matura)
30.	Perc Stanko	Krneč (Kralj na Betajnovi) Komar (Hlapci)
31.	Petan Rudolf	Jerneje (Vdova Rošlinka)
32.	Puncer Olga	Nina (Kralj na Betajnovi)
Rošlinka (Vdova Rošlinka) Kalandrova žena (Hlapci) Ema (Mokrodjolci)
Mozolje (Matura)	_____
Ana (Revizor)
Lojzka (Hlapci)
Ema Zor (Matura)
Pepina (Školjka)________________
Natalija (Snubač)
Lukičeva žena (Revizor) Anka (Hlapci)
Olga (Školjka)__________________
36.	Ramšak Ivo___________________Hiebner (Revizor)______________
37.	Sadar Angela_______________. Ana Mate (Matura)______________
Balantač (Vdova Rošlinka) Antonovič (Revizor)
Župnik (Hlapci)
38.	Sedej Avgust	Majnik (Mokrodolci)
Toni (Matura)
Podboj (Školjka)
33. Rajh Helena
34. Rakuša Sonja
35. Rakuša Tea
25. Maček Anja
26. Majerič Odon
n
"39.	Stante Milan	Mihol (Raztrgane:) Lomov (Snubač) II les tako v (Revizor)
-40.	Staut Srečko	Bobčinskij (Revizor) Piseik (Hlapci) Guštin (Mokrodolci)
‘41.	Škof Milan	Arnejšek (Mokrodolci) Vidovič (Matura)
•42.	Švegl Stefan	Kogej (Mokrodolci) Dvornik (Matura)
43.	Šubic Mario	Kantorjev oskrbnik (Kralj na Betajnovi) Trgovec (Revioor) Ogrič (Mokrodolci)
-44.	Tkalčič Herman	Stražnik (Revizor)
45.	Tomažič Jože	Rožmanov Janez (Vdova Rošlinka) Bernot (Kralj na Betajnovi) Curie (Mokrodolci) Čebula (Matura)
46.	Velušček Ciril	Župnik (Kralj na Betajnovi) Nadučitelj (Hlapci)
■47.	Vrabl Tone	Adjunkt (Kralj na Betajnovi) Krčmar (Hlapci)
48.	Vrečko Bogdana	Lenka (Mokrodolci) Slaparjeva (Matura)
49.	Zemljič Branko	Nace (Hlapci)
150. 2ekar Miha		Dobčinskij (Revizor)
Janko Traven:
POZABLJENA PETDESETLETNICA
(Prvo gostovanje slovenske opere ljubljanskega deželnega gledališča
v Celju leta 1897.)
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je razvoj slovenskega narodnega življenja postavil v ospredje mesto Celje, tedaj še majhno mesto, ki je veljalo na zunaj kot nemško mesto. Uradna statistika je leta 1850 naštela v Celju 6264 prebivalcev, od tega 4452 z nemškim, samo 1577 pa s slovenskim »občevalnim« jezikom.
Ko je leta 1891 začel izdajati v Celju Dragotin Hribar s podporo rodoljubov list »Domovina«, po dolgem času zopet slovenski list v Celju,, je moral takoj ugotoviti, da »v Celji nas čaka še veliko dela. Tukaj se Slovencem še kaj čudno godi... V bodoče se bodo že razmere izboljšale, kajti začeli bodemo tudi mi celjsko ljudstvo podučevati in mu kazati, da je ono slovenskega rodu, da se od Slovencev živi, da slovenščino tudi dejansko vsak dan rabi; naj se torej nihče slovenščine, svojega materinskega jezika ne sramuje; ampak očitno naj pripozna svoj jezik, svojo mater, svojo narodnost. Sčasoma bode že celjsko prebivalstvo postalo značajno in neupogljivo...« Program, ki so si ga začrtali rodoljubi v tem svojem glasilu, je bil: »Celje je bilo od nekdaj slovensko selo; vse, kar se je tu preveč po nemško širilo, bilo je tuje, prisiljeno, nenaravno. Celje mora zopet slovensko postati.«
Pionirsko delo Hribarjevo, ki ga je začel ob sodelovanju zavednih Slovencev na Spodnjem Štajerskem v Celju, je sčasoma zadobiilo ob razvoju političnega življenja v Avstriji določnejše oblike, ki so se spočetka pokazale v živahnejšem društvenem življenju v Celju. Leta 1862 ustanovljeni čitalnici so se kmalu pridružila nova društva: Kat. podporno društvo, društvo Sokol, Slovensko obrtniško društvo, predvsem pa leta 1895 ustanovljeno Celjsko pevsko društvo.
Nezadržen pritisk slovenskih množic iz bližnje in daljne celjske okolice — v celjskem okrajnem glavarstvu tistega časa je bilo čez 120.000 Slovencev, ki jih je skušalo s pomočjo državnega upravnega in policijskega aparata ustrahovati kakih 8000 Nemcev s celjsko nemšku-tarijo vred — in razvoj društvenega življenja v času treh let narodne prebuje je povzročil, da je postalo Celje središče vseh Slovencev na spodnjem Štajerskem (nove železniške zveze so ga še bolj povezaile z okolico) in z zanosom je zato mogel Hribar v »Domovini« napisati, da »kmalo se bode prerokovanje pokojnega Slomšeka izpolnilo, ko je rekel, da Celje v petdesetih letih slovensko mesto postane.«
Zahteva Slovencev po slovenski gimnaziji je v tistih letih razburkala vso slovensko javnost, razklala avstrijski parlament v dve močno si nasprotujoči skupini in hkrati postavila upravičene zahteve Slovencev pred vso avstrijsko javnost. Leta in leta se je obravnavala ta slovenska zahteva in zgodilo se je, da je ob njej morala demisionirati avstrijska vlada. Slovenci so ob vseh mogočih peripetijah tega vprašanja vztrajali in uspeli kljub onemoglemu besnenju nemških nasprotovalcev
Pri teh močnih političnih bojih se je razvijalo Celje tudi kulturno. Hribar je ustanovil v Celju tiskamo in založništvo, izdajal zbrane spise Jožeta Vošnjaka, Pavline Pajkove, svoj znani narodni koledar, katerega
prvi letnik je izdal že 1889 v Ljubljani, izdajal kot prilogo »Domovini«-posebni list za obrtnike, takisto za kmetovalce itd. V času, ko se je začet pri nas literarni boj cb nastopajočem naturalizmu in slovenski moderni, je začel v celjskem listu objavljati svoje literarne prvence — Ksaver Meško.
Četudi se je v tistih letih izoblikovalo ob boju za narodni obstanek v Celju močno pokrajinsko kulturno središče, ostalo je še važno kulturno področje, ki sc ga spočetka Celjani še niso mogli lotiti: Celje je-pogrešalo slovenskih iger.
»Domovina« spremlja v svojih predalih kulturni napredek in razvoj' v slovenski prestolnici Ljubljani in se brez pridržka priznava vodstvu: Ljubljane, od katere pričakuje v prvi vrsti podpore pri svojem kulturnem prizadevanju. Zato beleži vsak važnejši pojav v slovenskem gledališču, ki je leta 1892 dobilo v deželnem gledališču podlago za svoj prvi stalnejši razvoj. Toda vse beležke spremlja prav nič zakrita misel o pomanjkanju vsake sistematičnejše gojitve gledališkega življenja v Celju.
Ob eni takih beležk ugotovi prijatelj lista od Pohorja, da niso Slovenci v Celju igrali zadnjič v letu 1852. temveč 16. decembra 1866, ko so uprizorili igri »Bob iz Kranja« in »Le naravnost«: »Ni še torej celih-29 let od zadnjo slovenske gledališke igre v Celju.«
Tako je bilo v tem času gledališko udejstvovanje Celjanov prav borno. Kat. podporno društvo je s svojimi gojenci priredilo mogoče vsako leto po eno predstavo, bolj iz pedagoških in verskih razlogov kakor pa iz. namena po gledališkem udejstvovanju. Takisto so ob raznih redkih priložnostih od časa do časa nastopili čitalnični diletantje.
Posebno pobudo je Celjanom tedaj dala Ljubljana z razvojem svojega gledališča in še posebej z uprizoritvijo izvirne lirične opere slovenskega skladatelja Ipavca »Teharski plemiči«, ki je doživela svojo-krstno predstavo 10. decembra 1892 v ljubljanskem deželnem gledališču. Celjani so organizirali poseben gledališki vlak v Ljubljano, ki je na poti iz Maribora preti Ljubljani zbral okoli 350 Slovencev za obisk slovenske opere. Prišli so v Ljubljano navdušeno pozdravljeni 21. januarja 1893. Pozdravila jih je Ljubljana posebno slovesno in slavnostna številka »Slovenskega naroda« je še posebej poudarila pomen obiska: »Tisti dan, ko so je slovesno ©tvori.! dom, kateri je zgradila dramatični umetnosti dežela kranjska, izražali smo nadejo, da bode postalo to ponosno poslopje kulturno torišče vseslovensko, da bode iz njega prodirala umetnost slovenska širom domovine slovenske. Naglašali smo tačas, da sega pomen slovenskega gledališča v beli Ljubljani v kulturnem pogledu daleč preko deželnih meja, da bede kulturnega napredka slovenskega v novem krasnem domu deležna vesolna Slovenija... Vaši so Teharji in vaš je Ipavec. V naši beli Ljubljani našla je vaša umetnost dostojno streho in zategadelj je naša Ljubljana tudi vaša, zategadelj pozdravljamo vas kot brate kot domačine, zategadelj radujemo se iz dna srca vašega pose ta.«
Celjane je pozdravilo slovensko gledališče s posebnim zanosnim prologom pesnika Gestrina, ki ga je recitiral v gledališču pred predstavo Ignacij Borštnik. Prolog je izšel posebej natisnjen in okrašen s podobama skladatelja dr. Ipavca in slovenskega deželnega gledališča.
Daši so bili za slavnost prepovedani politični govori, je bil obisk slovenska manifestacija, ki je zapustila posebno pri Celjanih mogočen
n
vtis. Navdušilo jih ni samo izvajano delo domačina, temveč jih je spodbudilo tudi na Jastne možnosti uprizarjanje gledaliških predstav.
Morda so prav zato že v marcu 1893 sklenili uprizoriti na korist Pogorelcem v Št. Rupertu dve slovenski gledališki predstavi Zato • so prosili celjski mestni svet, da jim dovoli uprizoritev v celjskem mestnem .gledališču. Toda celjski mestni svet je prošnjo z razžaljivim odlokom odbil, »češ da bi se nemški Celjani preveč razburili«.
Odbita prošnja je povzročila veliko nevoljo med Slovenci v Celju. Upravičeno so zato ugotavljati, da je »celjsko mestno gledališče sezidano na občinske stroške, ki so jih plačevali tudi Slovenci, in da imajo zato pravico zahtevati gledališče 'tudi za svoje predstave. V šestdesetih letih niso prirejali! redno iger niti slovenskih niti nemških — toda slovensko igre so tedaj Slovenci prirejali pogosteje... Nasprotja s celjskimi Nemci in nemčurji so naraščala v taki meri, da je »Domovina« Slovence pozvala posebej: »Naše somišljenike pa opozarjamo, da se cgibljeijo nemškega gledališča kakor gobavca .. « .
Značilno za takratne razmere je bilo, da so Slovenci zahajali v •celjsko gledališče, ki je ob gostovanjih nemških gledaliških skupin nudilo malovredno gledališko blago. Zato je bil potreben tak poziv Slovencem, ki so bili iz dneva v dan v težjih političnih in narodnih borbah z Nemci. Borba se je morala prenesti tudi na kulturne zavede.
V letu 1895 so skušali Celjani prirediti gostovanje dramske skupine iz Ljubljane pod vodstvom tedanjega režiserja Aniča. Ali do tega gostovanja ni prišlo, ker je Anič zapustil ljubljansko gledališče. Ob istočasnem živahnem gledališkem delu Delavskega bralnega in pevskega društva v Mariboru, ki mu je bil predsednik Štefan Skrbinšek, oče slovenskih igralcev Milana in Vladimira, so se zganili tudi Celjani in uprizorili na Miklavževo 1895 pod okriljem Celjskega pevskega društva igro »Blaznica v prvem nadstropju«. »Domovina« je pozdravila ta nastop: »Vidi se, da imajo naši mladi igralci mnogo veselja in da tudi napredujejo od igre do igre, zato je gotovo, da bodemo takrat, kadar se naša društva preselijo v krasne prostore Narodnega doma, imeli že prav izurjene moči na razpolago ...«
Narodni dom, zidan po načrtih ing. Kraškega, je imel krasno dvorano, zidano prav za gledališke predstave. Dvorana je imela prostorno galerijo, lep, moderen oder in pododer ter okusne dekoracije. Dolga je bila 18 m, 10 in pol široka in 11 m visoka, oder pa je bil 6 metrov širok in 9 metrov globok. Jeseni 1896 je bil celjski Narodni dom dozidan.
Nekako oh istem času je v Celju gostovalo iljubljansko nemško gledališče s Schnitzlerjevo dramo »Ljubimkanje«, ki pa celjskih Slovencev ni zadovoljila, češ da je ta igra »vse drugo, samo umetna ne, predstava pa je bila igri primerna. In te igralce naj hodimo tudi mi Slovenci poslušat?«
Ti dve okolnosti so bržčas vzpodbudili Celjane na izredno zamisel: povabiti v Celje na gostovanje slovensko opero iz Ljubljane. Za tiste čase je bila misel dokaj drzna, saj je bila zvezana z izrednimi stroški — toda Celje je imelo svoj oder, imelo je v Celju in okolici svoje gledališko občinstvo, ki ga je bilo treba v narodnem čuvstvovanju še bolj vzpodbuditi in mu pokazati slovensko opero kot največjo pridobitev Slovencev v tistem času. S posebnim poudarkom so javljali Celjanom.
da je znane, »da ljubljanska opera nadkriljuje graško... Celje pa sme ponosno biti, kar pred 10 leti nikdo še sanjal ni bil, da se bode pela opera in to ena najlepših in najtežjih skladb —• v slovenskem jeziku — v njega ozidju.«
Prireditelji tega podjetja so bili s celjske strani dr. Hinko Šuklije, dr. Vrečko in Dragotin Hribar. Prosili so »Dramatično društvo« v Ljubljani, če bi bilo možno gostovanje slovenske opere v Celju. Tedanja intendanta ljubljanskega gledališča sta na to prošnjo odpotovala v Celje in sc tu dogovorila s prireditelji glede vseh posamičnosti. Tako se je zgodilo, da jc dne 14. marca 1897 slovenska opera ljubljanskega deželnega, gledališča gostovala prvič zunaj Ljubljano in to v mestu Celju.
Slovenska opera je bila po posameznih poizkusih operet in opernih odlomkov ustanovljena pravzaprav s sezono 1892/93, ko je bilo dozidano deželno gledališko poslopje v Ljubljani. Za seboj je imela delo štirih sezon, v katerih je uprizorila vrsto oper. Posebno je uspela z upri-porifvijo Ipavčevih »Teha|rskih plemičev«, Smetanove »Prodane neveste«, ki so jo do gostovanja v Celju uprizorili že petnajstkrat, Parmovim »Urhom, grofom celjskim«, Mascagnijevo »Cavallerio rusticano«, Verdijevim »Trubadurjem«, Foersterjevega »Gorenjskega slavčka« itd'.
Prav v letu 1896 je doživela krizo v svojem vodstvu. Po nekaterih nesporazumih se je poslovil od nje njen dejanski ustanovitelj in vodja Fran Gerbič, ki se je po neuspeli uprizoritvi slovenske krstne predstave Smetanove opero »Poljub« 15. novembra 1894 začel odtegovati opernemu poslu in ni več našel v pogajanjih z odborom »Dramatičnega društva« v Ljubljani podstave, ki bi mu omogočila nadaljnje sodelovanje v slovenski operi. Vodstvo slovenske opere je za njim prevzel Čeh Hilarif Benišek.
V tem času je o slovenski operi napisal »Slovenski narod« naslednjo sodbo: »Naša opera je sedaj na taki umetniški stopnji, da se lahko primerja 7. vsako drugo v naši državi, izv.zemši seveda dunajsko, peštansko in praško. Pred par leti, ko so se še pele revne operete kakor »Mesečnica«, »Vzbujeni lev« itd. si šo misliti nismo upali, da dobimo kdaj" opero, kaj še opero, ki bi zamogla prirejati tako vzgledne predstave, kakršno so se priredile lani in letos. Veliko zaslug za prelepi razvoj naše opero si je pridobil kapelnik gosp. Benišek.«
Prireditelji gostovanja slovenske opere v Celju so se dogovorili, da bo slovenska opera nastopila z uprizoritvijo Verdijeve opero »Rigoletto«.
Ta opera je doživela slovensko krstno predstavo v Ljubljani dne 19. novembra 1896. Po sodbi gledališkega poročevalca v »Slovenskem narodu« je doživela velik uspeh: »Kakor povsod drugod je bil uspeh >Higo!etta« tudi v nas znamenit, da, uprav fenomenalen, kajti še pri nobeni operni predstavi ni bilo toli frenetičnega, iz oduševljenih sre prihajajočega priznavanja osebju, kakor sinoči.«
Umevno zato, da je v Celju in vsej okolici gostovanje slovenske opero vzbudilo veliko pozornost. »Slovenski narod« je o tem poročal: »Ves slovenski Štajer je hipoma spoznal veliki kultumo-politični moment prvega gostovanja slovenske opere v Celju in povsod je zavladala velika radost, saj je prav to, da je gostovanje sploh mogoče, dokaz, kako lepo se jc razvilo narodno življenje na Štajerskem. Sedeži v lepi dvorani .Narodnega doma1 so že malone vsi razprodani. Oglasili so se obisko-
valci iz vseh krajev savinske doline, in iz drugih blizu Celja ležečih., krajev, a tudi od drugod, iiz Brežic, iz Konjic, da celo iz Maribora in iz-Ljutomera, tako, da bode jutri v Celju pravi narodni praznik. Vojno-miniaterstvo je blagohotno dovolilo, da sme vojaška godba tudi pri tej; predstavi, kakor navadno pri slovenskih predstavah v ljubljanskem gledališču, sodelovati pod vodstvom civilnega kapelnika. Umeje se ob-sebi, da se tudi Ljubljana močno zanima za gostovanje naše opere, toliko bolj, ker nastopijo v »Rigolettu« vse naše prve moči in kompletni moški zbor. Upamo, da se doseže tako velik moralen uspeh, da bode prvemu gostovanju moglo slediti še več drugih.«
Pri predstavi so bili še pred določeno uro napolnjeni vsi prostori do zadnjega kotička. Vsi niso niti dobili vstopnic. Vojvodo je pel Baškovič, Gildo Sevčikova, Rigoletta Nolli, ki je opero režiral, posebno je ugajal kvartet V 4. dejanju, dirigiral je Bemišek.
Kaj je pomenilo gostovanje za celjske Slovence? »Uspeh je bil velikanski ... Nedelja ostane zgodovinsko pomenljiv dan za Celje in celjske Slovence. Pela se je prva opera v Celju v slovenskem jeziku. Kolikega kulturnega pomena je to za nas, čutijo oni, prod katerimi se je še pred' par leti pljuvalo na cesti, če je slišala ncmškutarska sodrga slovensko govorico ... Vsi smo bili jedmi: srečni Ljubljančani, ki imajo tako igralce, pevce in tako godbo ...«
Toda ta dan v letu 1897 ni bil edini, ko so celjski Slovenci sprejeli Ljubljančane v svojem mestu. Že 9. maja istega leta so nastopili v celjskem »Narodnem domu« člani lijubljamskega dramskega osebja z večjim sporedom in dali Celjanom dve veseloigri »Igra Pike« in »Krojač Fips« med opernimi arijami in komičnim nastopi. Nastopili so: Inemann, Ine-mannova, Lovšin, Perdan, Slavčeva, Podgrajski in Nigrinova.
Ko je bila 7.'in 8. avgusta 1897 slovesna otvoritev »Narodnega doma« v Celju, so nastopiti člani ljubljanskega dramskga osebja z igro Vrchli-ckega »V Diogenovem sodu«. Bila sita to razburljiva dneva za Celje in goste: ped varstvom vojaštva in žaodarmerije so se smeli gibati v Celju, da bi jih ne napadla nemškutarska druhal. Prestali -so preizkušnjo s Funtkovim slavnostnim prologom, — dasi po cenzuri okrnjenemu — ki se je končal: »Naprej, navzgor k prosveti in slobcdi!«
Prvo gostovanje slovenske croere ni bilo pozabljeno. Že jeseni istega leta so sporcčili Celjani svojo željo v Ljubljano, da bi opera vnovič gostovala. Prvotno so nameravali, naj bi opera gostovala s »Trubadurjem«. Toda iz raznih vzrokov je bila uprizorjena dne 6. januarja 1898 Verdijeva opera »Traviata«, katere slovenska krstna predstava je bila v Ljubljani 29. oktobra 1897. Peli so: Violeto Ševčikova. Alfreda Raškovič, starega Germonta Nolli. Predstava je bila prav dobro obiskana in je dosegla velik umetniški in materialni uspeh. Občinstvo je bito navdušeno in je sodelujoče osebje odlikovalo z laskavimi izrazi priznanja.
Ti prvi gostovanji slovenske opere sta zapustili v Celju mogočen in nepozaben vtisk. Tudi po prvi svetovni vojni je slovenska opera nekajkrat gostovala v Celju. Naj omenim, da bi imelo biti še 4. aprila 1941 gostovanje v Celju, ki pa je bilo zaradi napetega položaja pred vojno odpovedano.
Toda pred petdesetimi leti. bi sl nihče ne mogel misliti, da bodo mogli Celjani ked.aj viniti obisk slovenske opore v letih 1897 in 1898. In vendar se je zgodilo, četudi v skromnejšem obsegu. Ko je po prvi"
svetovni vojni Združenje gledaliških igralcev prevzelo skrb za celjsko gledališče, je s celjskimi domačimi diletanti naštudiralo dve opereti: Hervejevo »Mam’zelle Nitouche« in Bertejevo »Pri treh mladenkah* v Jermanovem prevodu. Režiral je Janko, dirigiral Sancin. S tema dvema operetama so celjski diletanti gostovali v ljubljanski operi 25. in 2(1. maja 1924. Bržčas se ni nihče spomnil, da so prišli vrnit obisk slovenske opere v letih 1897 in 1898 v Celju...
Ko je pred več kot petdesetimi leti »Domovina« razpravljala o tem, da Slovenci niso mogli doseči zedinjene Slovenje kot političnega faktorja, je zaključila: »ustvarimo vsaj duševno in kulturno Slovenijo«. Končajmo to bežno spominsko skico z ugotovitvijo, da je pri tem Celje resnično z uspehom sodelovalo.
PREGLED V SEZONI 1945-46 PREDVAJANIH DEL:
Opomba		Prva predstava po osvoboditvi 8. julija 1945.	Masovni scensko-recitacijSki nastop	Predstava v okviru I. Tedna ljudske kulture od 9.—16. 9.1945.	Montaža z glasbeno spremljavo (Dušan Sancin) izvedena na ruševinah Narodnega doma v okviru I. Tedna ljudske kulture					Krstna predstava 27. aprila 1946.			
		•AODi'BAOiisiqo 008'6I oi§o.np eu raao as JepuoA ‘epipoA iu as AoojeAo^sipo nnAaij o eouapiAa											
| Število predstav	skupaj	00		l>	v-H	»■H	co	in	CO	ON		m	K
	' a II	co	1	co	1		co	05	1	vO		i	S
	a 1	m		in	v*“l		l	co	co	CO	CO	m	
Režiser Inscenator		Hinko Leskovšek Karl Zelenko	Hinko Leskovšek Karl Zelenko	Fedor Gradišnik Karl Zelenko	Milan Stante Karl Zelenko	Jože Tomažič	Milan Stante	Milan Stante	Fedor Gradišnik	Jože Tomažič	Jože Tomažič	Fedor Gradišnik	i M
Avtor Prevajalec		Vlad. Pavšič-Bor	Karl Destovnik- Kajuh	Ivan Cankar	Lane Aladin	Cvetko Golar	Anton P. Čehov Mile Klopčič	Nikolaj V. Gogolj Ivan Prijatelj	Ivan Cankar	Fran Roš	Ladislav Fodoi Fran Albreht	Alojz Kraighej	
Naslov dela		Raztrganci	Slovenska pesem	Kralj na Betajnovi	Živa kri	Vdova Rošlinka	Snubač	Revizor	Hlapci	Mokrodolci	Matura	Školjka	
d-j to >cn tSJ			<NJ	fO		in	\d	t-«	od	ON	O t	T-H	
Gledališki list Ljudskega gledališča v Celju. Urednik Gustav Grobelnik. Tisk Celjske tiskarne.