ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti 1 fl. 36 kr. brez poste.
v-
Cislo 1.	V to rek 4. januarja 1853.	II. tečaj.
Tonček v šoli.
Bila je velika vas na Slovenskem; štela je okoli dvanajst sto duš, — vendar pa šole ni imela. Pridejo v to vas nov, mlad in za vse dobro vnet gospod fajmošter. Viditi, da toliko ljubih otro-čičev brez vsega nauka rase in živi, da se marsiktera svojih ovčic zavolj tega časno in večno pogubi, g. fajmošter sklenejo, šolo na noge spraviti, — naj velja kar rado! Neko nedelo povabijo g. župana, odbornike in druge poštene može k sebi v farovž priti. Tujim škodo in sramoto, v sedajnih časih brez šole biti, tako živo in goreče pred oči postavijo , da si vsi pričujoči v roke sežejo in ednoglasno zavpijejo: „Šolo moramo imeti." Rečeno — storjeno. Ni bilo še leto okoli, in že je imela tista vas lepo in prostorno šolo. Tudi na svojega učitelja niso pozabili, — lepo so ga oskerbeli: sozidali so mu dve lepi izbi, druge potrebne prostore, in majhen pa ličen skedenj, so mu odločili lep vertič, nekaj posijanja, in mesto učnine 200 fl. iz svoje denarnice. Nova šolska služba seje razglasila, mnogo gospodov seje za njo potegnilo in dobili so taj prav izverstnega učitelja. Čudo veliko otrok je u šolo hodilo in med njimi je bil tudi naš Tonček, 5—6 let stari sin srenjskega župana. Ravno taj Tonček bode nam pravil, kaj je v šoli vidil in slišal in se učil. Tončkov oče so nekdaj v šolo hodili in se bili na učiteljski stan pripravljali; pa Tončkov dedaj so zgodaj zamerli, in oče so morali šolo zapustiti in domače gospodarstvo prevzeti. Zato bodejo oče kaj modro govorili, in dobro pravili, kaj in kako se ima prav za prav v šoli učiti, kako učitelj v šoli se obnašati. Mislimo, da bojo ti pogovori podučni in kratkočasni.
Nekteri opomini in blage vošila
za šolo.
Veliko že seje od šole in za šolo pisalo in se še piše; vender pa upamo, da naslednje akoravno ne nove opomine in nektere vošila podali ne bo odveč. Kjer koli je dobro serce in lerdna volja, dolžnosti svoje prav spolnovati in bližnjemu resnično pomagati, ondi se dobri nauki in opomini vselej še primejo, in večkrat in od mnogih strani ponovljeni gotovo koristijo in toliko več sadu prinesejo. Saj curki, ki na eno mesto tekoč stanovitno bijejo, clo terde skale izvotlijo. To pisatelju teh verstic da pogum, v blagim upanju in z gotovim prepričanjem prave koristi, v nar boljši namen naslednje opomine in vošila naznanili.
1. „Eno je potrebnopravi Kristus, naš božji učenik — lo je: za izveličanje svoje duše skerbefi. Če se to doseči ne iše in ne skerbi, če se ta namen vnemar pusti, je vse brihtanje, vse učenje, vse vkvarjanje, vse prizadevanje prazno. „Kaj bo človeku pomagalo, ako celi svet pridobi, svojo dušo pa pogubi!" pravi naš Izveličar. Zatorej je le taka šola resnično dobra, le taka šola mladini v pravi prid in blagor služi, kjer se vse na vero zida, vse na keršanstvo obrača, kjer se perva in poglavitna skerb za to ima, da se mladina žive vere Jezusove navzame in po veri živeti navadi. Brez te namere, brez te skerbi nobena šola nikjer in nikdar pravega pridadonesla ne bo. Sama svetovna omika človeka scer (tode ne vselej) zavolj dostojnosti (ne zavolj Boga) očitnih pregre'h in hudodelstev varuje; skrivnih pregreh pa ga ne obvaruje, serca njegoviga ne poboljša, z verno, keršansko ljubeznijo ga ne navdahne, dobre vesti in resnične zadovoljnosti mu dali ne more, praviga miru in prave sreče mu ne prinese. Ali ne spričujc skušnja in zgodovina, da so ravno zgolj svetovno, ne keršansko omikani ljudje nar veči kuga za ljudstvo, dostikrat nar hujši zmotnjava, nadloga in nesreča za cele dežele in kraljestva? Kaj pa bo človeku vsa svetovna omika, tudi vsa časna sreča in čast pomagala, če vere nima ali po veri ne živi, če pot v nebesa zgreši' in v večno pogubo zajde!
Da bo tedaj šola mladino ne le za časno, ampak toliko bolj za večno življenje srečno storiti pripomogla, je potrebno, da se
scrca otrok od pcrve mladosti z živo vero in pravo pobožnostjo navdihujejo, in v (cm duhu poterdujejo in ohranijo. To se bo pa zgodilo, ako si gospod katchet in gospod šolnik z združeno močjo v lo prizadevala, si eden druzimu na roke gresta, eden druziga v zverševanji tega bogoljubniga name'na podpirata. Ako se eden za druziga ne zmeni in ne peča, ako vsak le sam za-sc in po svojim dela, naj si tudi še toliko prizadeva, bo veuder vse veliko manj zdalo, kakor se pa z vzajemnim posvetovanjem in z združenim prizadevanjem storiti zamore. Če v lepi edinosti in sporazumljivosti z 'gospod katehetam tudi gospod šolnik vse druge vednosti za dobre in koristne, keršanski nauk pa za nar potrebniši in nar imenitniši otrokam priporočuje; če jim tudi on večkrat in s pravim spoštovanjem resnice in skrivnosti svete vere v misel vzame, in jih k lepimu zaderžanju v cerkvi — posebno pri sveti maši in pred svetim rešnjim Telcsam —• živo opominja; če o sleherni priliki in potrebi otroke uči in spodbada, nauke keršanstva, ktere od gospod kateheta prejemajo ali v cerkvi slišijo, tudi v djanju pokazati in spolnovati: je gotovo, da bo k oživljenju vere in pobožnimu zaderžanju otrok vse veliko več zdalo in pomagalo, kakor pa, če se gospod kateliet sam za to trudi in vpira. Posebno še je pa pri tem treba premisliti, kar pregovor pravi: Besede mičejo, izgledje vlečejo. Brez lepigaizgleda bo vse učenje in opominovanje le malo sadu prineslo. Ce pa otroci vidijo, da se tudi gospod šolski učitelj s pravim spoštovanjem v hiši Gospodovi znajde, da ne po tlačansko, ampak podbudljivo in s pobožnostjo moli, bere ali poje; če vidijo, da si nikakor v sramoto ne šteje, pri daritvi sv. maše streči, kadar je treba, ampak da velikoveč tudi on za čast in srečo ima, to an-geljsko službo opravljati; če pred šolo in po šoli z otroci ne žlo-budravo in razmišljeno, ampak spodobno in z vidljivo živo gorečnostjo moli; če se s pravo ponižnostjo in pobožnostjo vpričo otrok večkrat pri mizi Gospodovi znajde; če se tudi zunej cerkve in šole v vsim svojim zaderžanju hvalevredno obnaša, ter vselej in povsod v rcsnici dobriga kristiana skaže: o tedaj ni mogoče, da bi se mlade, nedolžne scrca mladine enakiga pobožniga duha ne navzele; da bi se ji nauki gospod kateheta in gospod šolnika
toliko globokeji v dušo ne vtisnili, in za vse nje žive dni v njeno časno in večno srečo dobriga sadu ne prinesli!
Praviga verniga, kersanskiga duha v mladih sercih obuditi in ohraniti, tudi marsiktere pobožne vaje veliko pripomorejo. V to služijo mnoge kratke zaposebne okoljšine namerjene molitvice, kterih naj bi se otroci navadili, in jih po razločku priložnost in potreb, kadar va-njc pridejo, opravljali. Take molitvice se v mnogoterih, in tudi v šolarskih masnih bukvicah: „Sveto opravilo za šolarje" najdejo; kako namreč naj se moli pred šolo in po šoli, pred delam in po delu, kadar se kdo z doma odpravlja, kadar se mera cerkve, raera križa ali druge svete podobe gre, kako kadar se v cerkev pride, kadar s sveto popotnico k bolniku gredo, kadar merliču zvoni itd. Prav lepo in podbudljivo je tudi, ako se že otroci kersanskiga pozdravljanja: „Hvaljen bodi Jezus Kristus" navadijo — da se jim le tudi pomen in vzrok tega pozdravila pove. Duh prave pobožnosti se bo v otrocih budil in vnemal, ako se o pripravnim in primerjenim času vselej opomnijo, kako se jim je tudi pri očitnih obhodih ali procesijah spodobno zaderžati, za koga naj takrat Boga posebno hvalijo in prosijo, kako naj vpričo svetiga rešnjiga Telesa Jezusa molijo, svoje misli in serčne želje pri njem imajo, kako naj ga tudi k bolnikam lepo pospremljajo in častijo , kako naj ga veliki teden v Božjim grobu obiskujejo. V dosego omenjeniga praviga namena bo tudi veliko pripomoglo, ako se otroci in mladi ljudje sploh napeljujejo, da bodo Marijo, prečisto devico, in svetiga Alojzja, varha in pomočnika nedolžne mladosti, posebno častili in se jima radi in zvesto priporočevali. — Pravo pobožnost in keršansko ljubezen v sercih mladosti obuditi in vterditi, bi tudi družba svetiga detin-stva Jezusoviga, ki je ravno za otroke odločena in primerjena, veliko pripomogla, ako bi se tudi po Slovenskim tu in lam vpeljala. Ta družba je posebno pripravna, mlade serca za keršansko vsmiljenje, za djansko ljubezen do Boga in do bližnjiga vneti, k hvaležnosti do staršev in k spoznanju sreče prave zveličavne vere napeljati, in jim priložnost dati, da si z vsakdanjo molitvico za nesrečne ajdovske otrokeinzradovoljnim dajanjem vsa-komesečnih krajcarčkovvnjihotetboza izveličanje toliko tavžent
in tavžent duš veliko zasluženja pri Bogu pridobiti zamorejo. Ker jc to v „Zgodnji Danici" in v „ŠoIskim prijatlu" obilniši že razloženo in priporočeno bilo, naj je zdaj lev kratkim opomnjeno. O da bi se pač spolniti hotlo! — Od prave, svete ljubezni navdihnjen katehet in skerben, pobožen šolski učitelj bota pa zraven vsiga tega šc mnogotero priložnost najdla in v to obernila, da bodo otroci s pravim duham keršanstva navdani, da bodo verske resnice ne le verovali in znali, ampak tudi prav po njih živeli, in namen, za kteriga so stvarjeni, srečno dosegli. Posebno pa se bota ponižno spomnila na besede svetiga Pavla, da ne tisti, kteri seje, ne tisti, kteri priliva, je kaj, ampak Bog, kteri rast daje; zato bota vsak dan sercno molila^ naj Bog njuno prizadevanje blagoslovi, pamet mladine njima izročene razsvitluje, serca njene viža, jo v svoji gnadi in milosti ohrani.
(Konec sledi.)
Vošilo „šolskega prijatela" o novem letu.
Eno leto je minulo,	Vošim, da bi poterpljivi
Ko prišel sini pervič v šolo,	Se potili brez zamude,
Brate svoje obiskaval	Naj obilna Šolska žetev
Vselej sim s preserčno voljo.	Plača vaše grenke trude!
Danas stopim v novo leto,	Vošim, da bi učitelje
In prinesem sam vošila;	Poslušala vas mladina,
O nezmerna milost božja	Da bi v šoli čas veseli
Naj mi želje bi spolnila!	Stekal se vam brez pelina.
Vošim, da prijatli moji,	Vošim, da po pravi poti
Vsaki dan bi se množili,	Zmir mladino bi vodili,
Naj bi šole in mladino,	Naj bi cvetke svetih čednost
In med sabo se ljubili.	V mlade serca zasadili! —
Vošim pridnim učiteljem Boljši kruh in boljši hrano, Naj visoko bi vladarstvo Zacelilo reve rano —
A. Praprotnik.
Ne zasramuj nikogar zavolj telesnih napak.
Barbika je imela zraven veliko drugih tudi (o ostudno navado , da je součenkom gerde imena dajala, in posebno veselje imela nad revicami telesnih napak. Dostikrat so jo mati svarili in opominjali, da to ni prav, pa celo nič ni marala.
Deklica lepega zaderžanja, in ki se je dobro učila, je v šolo hodila, pa telesno napako, daje krivo alivprek gledala, je imela. To je posebno Barbika oponašala, in ji le prekasta (škilasta) Liza rekla. — Pa ko se Lizika zato joka, je še le Barbiko prav veselilo, in večkrat reče: Tako oko imej, ko jaz, tako! — O ko bi bila Barbika pomislila, kako minljiva daje zunajna lepota, bi gotovo ne bila tako ravnala. Pa kmalo je zvedila, da lepota ni naj stanovitniše blago.
Barbika, svojoljubna deklica, je nekega dne jela čez boleh-nost tožiti, in v kratkem dobi — koze. — To leto je ta bolezen silno razsajala, in je bila že veliko ljudi pobrala, toraj so se Barbika in nje stariši silno vstrašili. Barbika je velike bolečine ter-pela, ktere je misel, da bo lično obličice zgubila, zlo pomnožila. Vendar je jela počasi okrevati, in rešena je bila sicer smerti, pa lepota ličic je za zmiraj preč. Eno oko je zgubila, in obličje je vse pikasto. Ko sepervič zopet v zcrkalo ali ogledalo pogleda, oj kako se vstraši, ker se ni kaj takega nadjala. Pomislite zdaj, kako je bilo Barbiki v sercu, ko po prestani bolezni zopet v šolo pride, in Liziko vidi, ktero je pred tako zasramovala. Očesa se ne upa naviš vzignuti, in misliti sije morala: Dobro deklico si toli-krat zaničevala zavoljo krivogleda, razžalila si jo. Toliko si se šopirila s svojo lepoto, in zdaj — si tako gerda, da jc Lizika s prekastim očesom lepa proti tebi! —	F. Z.
taoali3 > di>3vx / j d iti1/	.onibiifai tu aloš id jeV".
Listonoša.
* Iz Železnih. Ljubi „ šolski prijatel", zdaj in zdaj bo minulo leto , odkar si pervič čez Ljubelj v Krajnsko priromal. Kdor hoče pravico spoznati in govoriti, ti bo gotovo spričalo dal, da si svojo nalogo kakor pravi prijatel šol skoz in skoz dopolnil. Pokazal si učiteljem po sostavkih „Ljudska šola" pot, kterohodivši
slednisvoj visoki in imenitni poklic dopolnil bode, odgojiti mladino časni in večni sreči. Povestice in pesmice ničmanj niso bile vgodne, vedrili in požlahtniti mlade serčica ljube slovenske mladine, tudi marskako drobtinčico, veselega in žalostnega zapopad-ka, si nam prijazno povedal, posebno grenka drobtinca pa je bla za nas krajnske Slovence tista, po kteri si nam pokazal stan ljudskih šol na Koroškim in Krajnskim. V obziru šol sle pač Korošci srečnejši, zakaj med tem, ko ima v vaši kronovini skoraj sledna fara in podfara tudi svojo,večdel dobrovredjenošolo je pri nas na Krajnskim še veliko fara, v kterih ni od šole ne duha ne sluha. Tako obseže na priliko Selška dolina 4 fare in 3 pod-fare z 8281 dušami, imela je pa dozdaj le dve šoli v Železnikah in Selcih, tretja v Sorcije ravno zdaj osnovana; s žalostnim sercom pa moram povedati da se je tamošni farmani — poslušajte ! z rokami in nogami branijo. Ne morem zapopasti, kaj taki ljudje za en zapopadek od šole imajo. —
Upanje imamo vendar, da se bo o kratkem tudi na Krajnskim število ljudskih šol pomnožilo, za kar se vikši šolski ogleda ljubljanske škofije, visoko čast. gospod Jur Zavašnik, kaj veliko trudi in perzadeva. Slava vam zato, blagi gospod, hvaležnost veliko nedolžnih serčic, ki bi brez šole ncobtesanc ostale , Vam bo u povračilo za Vaš blagi trud. —
Potreba pa je tudi živa, da se učiteljem njih večdel kumerna plača saj nekoliko povikša, nekterim res skoraj ni obstati, kar, dasiravno nisim učitelj, vendar iz prepričanja govorim. Z Bogom!
Josip Levičnik. * lz Kanalske doline. Tako je naše domorodno družtvo sv. Molvora srečno pervo in najhujše leto preživelo. Število družtve-nikov očitno kaže, da ste ravno najprikladnejši čas zadeli, to liasnovito družtvo osnovati. Pa dasiravno se zdaj za družtvo vse
*) Kaj mi je odgovoril nedavno tukajšni prost vojak, ki je v Koroškim regimentu Baron Proliaska služil, na moje vprašanje : Al se u vašem regimentu kaj lohka avanzira? »O moj ljubi« je rekel »silno težko, nismo ga skoraj dobili koroškiga novaka, da bi pisati in brati ne znal, le kdor je posebno lepega zaderžanja bil, se je splazil na vikši stopnjo.« —
Opomba pisatelja.
tako lepo kaže, in mu srečno prihodnost obeta, gre vendar že zdaj dobro premisliti, alj bo ta gorečost in radodarnost zmiram tako rasla, alj vsaj taka ostala, ko je zdaj. Koliko družtvenikov ne bode pozabilo letnino odrajtati, če kak domoredec jih ne bo tega opomnil? Pa čeravno nam za take mlačune ni mar, se bode jih vender kajsi najšlo, katirim bi vedno plačevanje letninc sitno bilo. Da bi se tedaj družtvu stanoviten temelj položil, bi se imela po izgledu češke in ilirske matice po odboru jistina določiti, ka-tiro bi družtvenik na enkrat, ali saj najdalj v petih letih odrajtati moral; on bi pa potem družtvene knige svoje žive dni brez vsega plačila dobivljal. To misel so nam gosp. Matia Majar razodeli, in nam povedali, da so se zastranj tega s Vami že pogovarjali, in da ste to reč na nek čas odložili. Ker je pa nam družtvenikom v kanalskej dolini veliko na tem ležeče, da bi se ta dobra misel vistinula, vas vprašamo, alj se bode morebiti tota reč že v pri-hodnej seji pretresla. Saj ne bode treba družtvenih postav toliko spremeniti, ker bojo drugi udi, ki istine doplačati ne morejo, navadno letnino plačevali, in svoje navadne pravice vživali.
* Iz Gorice. Tudi to Vam zamorem naznaniti, da se pri nas poslovenuje izverstno taliansko delo. „Uberto, ossia le serate d' inverno pei buoni contadini", to je: Stari Urban, ali zimski večeri dobrih kmetov. Kadar bo gotovo (menim pa, da bo v kratkem) ga dobi naše družtvo.
Druztvo sv. Mohora.
Družtvo sv. Mohora tako naglo rase in napreduje, da se mora vsakemu domorodcu serce od veselja smejati; do dones je jih družtvenikov 650. Koj hitro po novem letu bodemo pristopnice in družtvene knjige za nove družtvenike razposlali.
Pristopili so na novic sledeči gospodi: 622. g. Greg. Kravcar, fajm. v Čačah. 623. g. Jak. Razpotnik, kapi. v Senosečah ; 624. g. Fr. Brlic, kapi. v Kirchbachu; 625. g. J. Majcen, poduč. pri Marii Snežn.; 626. g. Ant. Valentin, šols. vodja v Kopru; 627. g. Jan. Štucin, učit. v Kopru ; 628. g. Bož. Šinko, kapi. pri sv. Lor. v Pušavi; 629. g. Tom. Serč-nik, prov. v St. Jakopu pod Celov.; 630. g, Ant. KoSuierl, osmošolec v Ljublj. 631. g. Luk. Dolenc, kapi. v Tuhinu pri Kamniku.
Naznanje: I. tečaj „šols. prijatl"a se še dobi in velja mehko vezan brez poštnine 1 gld. sr. — Komur kako čislo 1. 1852 manjka, naj se oglasi.
Odgovorni izdaj, in vredn, A. Einšpieler. Natisnil J. Leon u Celovcu.