SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE
1959 - 1960
MALI ODER
Gostovanje v Sarajevu
I N D USTRI J A
Telefoni: 20-42, 20-81, 20-82 Brzojavni naslov: Cinkarna Celje Železniška postaja: Celje — Industrijski tiri Cinkarne Teleprinter 0332?
Naši proizvodi:
Surovi cink — min. 97,80% Zn Cinkov prah — 97,0% Zn total Rafinirani cink — min. 98,70% Zn Fini cink — min. 99,75% Zn Cinkova pločevina raznih dimenzij in formatov
Cinkovi protektorji za kotle Cinkove pralnice valovite Cinkova žica Cinkovi strešniki Avtotipijske plošče Offset plošče Žveplena kislina 60° Be Cinkovo belilo — zlati pečat beli pečat zeleni pečat rdeči pečat
Kromov galun Natrijev hidrosulfit Natrijev sulfid — surovi Natrijev sulfid — čisti Cinksulfat
Natrijev silikofluorid Barijev sulfid Zelena galica Litopon Ultramarin Svinčeni minij 30%
Svinčeni minij 32%
Svinčena glajenka čista Superfosfat Modra galica Metalit
V valjarni uslužnostno valjamo tudi svinec, kositer in srebro
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE V CELJU
Mali oder - Sezona 1959/60 - Štev. 3
Gostovanje v Sarajevu
Malo pozorište - 29. marca 1960
SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE - MALI ODER
MALO POZORT.šTE 29. marca 1960 ob 16. uri in 20. uri
Ervvin Sylvanus:
Korczak in otroci
— igra —
(prvič v Jugoslaviji)
Prevod: Fedor Gradišnik	Režija: Branko Gombač
Scena: Sveta Jovanovič
Osebe:
Besednik
Prvi igralec (vodja SS odreda)
Drugi igralec (Dr. Korczak)
Igralka (nemška žena — židovska bolničarka)
Otrok (Jiirgen — David)
Vsi sodelujoči bodo predstavljeni na predstavi Čas te zgodbe je leto 1942
Razsvetljava: Bog'o Les
Inspicient: Franjo Dolinšek
Tehnični šef: Franjo Cesar
Z ustanovitvijo Malega odra« kot eksperimentalnega gledališča je imelo Slovensko ljudsko gledališče Celje namen, uprizarjati dela, ki jih zaradi njihove specifičnosti ni mogoče uvrstiti v redni repertoar, «o pa za gotov krog ljudi zanimiva in aktualna bodisi glede draraa-mrških posebnosti, režijskih prijemov ali drugih novosti, spadajočih pod oznako »eksperiment«.
-Vaš "-Mali oder« ima svoje prostore zunaj matične hiše v Mali dvorani »Narodnega doma«, kjer je prostora za 140 gledalcev. Doslej smo uprizorili dvoje del in sicer Erwina Sjlvanusa dramo z antina-eistično tendenco Korczak in otroci« in znano dramo Milana Bogoviča Brez tretjega«. S »Korczakom« smo dosegli doma, na gostovanjih v raznih krajih celjskega okraja in izven njega, v Ljubljani. Mariboru, zlasti pa z dvema predstavama v Beogradu, izreden uspeh. Vsa beograjska strokovna kritika (Eli Finci, J. Selinič, Maksimovič) so se izražali o umetniških dosežkih igralcev našega »Malega odra« v superlativih. Dramo »Korczak in otroci« smo doslej uprizorili 24-krat. Na repertoarju letošnje sezone je še eno delo — najbrže »Stoli« Joneisca — tako, da bo v sezoni 1959/60 na »Malem odru« uprizorjenih troje del.
Naša udeležba na »Festivalu malih scena Jugoslavije« v Sarajevu dne 29. marca 1960. je za naš »Mali oder« in njegove igralce velik praznik. Veselimo se, da bomo spoznali kulturno središče bratske republike Bosne in Hercegovine in da bomo vsaj nekaj ur prebili v krogu kolegov, ^ katerimi bomo mogli izmenjati misli o skupnih ciljih in težnjah.
Upamo, da kakor Beograda tudi Sarajeva ne bomo razočarali.
Fedor Gradišnik upravnik
Slovenskega ljudskega gledališča Celje
Mali oder slovenskega ljudskega gledališča v Celju
Pred leti je bilo celjsko gledališče prvo gledališče v Jugoslaviji, ki je pričelo z eksperimentalnimi predstavami v krogu, v avli gledališča. V letošnji sezoni smo ponovno oživeli to obliko gledališke organizacije. Poleg rednega repertoarja uprizarjamo v Mali dvorani Narodnega doma dramska dela sodobnih modernih avtorjev, ki jih sicer zaradi specifičnosti in funkcije oficielnega repertoarja SLG ne uvrščamo v redni repertoar. V tem programu ne skušamo biti samo »moderni« in »eksperimentalni« (besede često napačno pojmujemo), ampak izbiramo dela z globoko človeško etiko in pozitivno perspektivo.
V svetu je v zadnjih letih stopila v prvi plan vse večja težnja k novim oblikam komornega gledališča, k intimnemu stilu igranja. Sodobno gledališče se osvobaja ustaljenih konvencionalnih oblik in okorelosti v vseh smereh odrskega izražanja. Nekdaj slavni Burgtheater postaja »muzejska zanimivost« z neelastičnimi režiserji, ki sicer pripravijo kvalitetne predstave, vendar te predstave prerašča čas. Moderni, dinamični čas je prav posebno v zadnjih letih močno vplival na gledališko življenje v Evropi in Ameriki. Tu tudi najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je Broadway pripravil umetniško boljšo predstavo Čehovi jevega -Češnjevega vrta« kot tradicionalni Hudožestveniki, zakaj je Stradford doživel prereditev z mladim režiserjem Brookom, Old Vic s Seelom, itd.
Dejstvo je, da moderni človek, ki se danes v uradu, ali šoli, ali v gospodarstvu bavi z modernizacijo na svojem področju dola. nujno
zahteva tudi od umetnosti — v našem [konkretnem iprimeru od 'gledališča — nekaj novega, kar pa ne sme kot novost negativno vplivati na njegova osebna stremljenja, na njegov pogled na življenje in družbo. Novost, najsi bo takšna ali takšna, ki je v idejnem in formalnem pogledu zavirajoča, nerevolucionarna. brezperspektivna, ni sprejemljiva za sodobnega človeka. Resnica je, da človek današnjega dne želi videti in slišati živega človeka s preprosto govorico, brez paitosa in težkega okolja, brez zeml jevidov« na obrazu, igralca brez mnogih pripomočkov, itd. skratka želi intimnega, skupnega izgorevanja z igralcem, brez tradicionalnega odrskega robnika, brez zavese, brez močnih reflektorjev, katerih naloga je, da otežujejo gledalčevo sodelovanje z igralcem.
Y svetu, in tudi pri nas, poznamo tri glavne vrste komornih gledališč. vendar so vse te forme — čeprav jih nekateri, kadar ustanavljajo taka gledališča, imenujejo »najnovejšo novost« — stare več sto let. Moderno sobno gledališče (Das Zimmertheater), za malo število gledalcev, zasledimo pri francoskih kraljih XVII. stoletja, kjer so igrali za najizbranejšo publiko dvora in najbližjih prijateljev. To je bilo gledališče brez kulis in zaves, dejanje sc je odvijalo na izposojenih dvorskih foteljih v salonu. Zelo razširjeno je gledališče v krogu (le theatre en ronde). kjer je režijska postavka razbremenjena vseh zahtev iluzionističnega odra. Za predhodnika takega gledališča lahko smatramo rimski amfiteater. Najbolj razširjena oblika intimnega gledališča ima svoje začetke na elizabetinskem odru (platform stage). K tej zvrsti sodijo vsi tisti mali odri v različnih dvoranah in dvoranicah ali kleteh, kjer je oder z minmalno, simbolno sceno postavljen oib eno steno pravokotne dvorane. Misel, čustvo, beseda, mimika in kretnje pridejo v takem gledališču do izraza v najčistejši obliki. Razumljivo je, da se platformnot ne morejo uprizoriti vsa odrska dela, ampak večinoma le konverzacijska.
Ce sem na začetku trdil, da si želi moderni človek pozitivne perspektive v splošno idejnem pogledu, potem trdim, da obstajajo v formalnem pogledu dve vrsti modernih gledalcev (tiste, ki si želijo sentimentalnega repertoarja iz polpretekle dobe, izpuščam!): take, ki raje gledajo dramski prizor v katerem bo v prvem planu postavljena skozi igralčev funkcionalni artizem misel, čustvo, ter na tiste, ki smatrajo, da je gledanje in poslušanje izrednih v izu elno - z voč n i h spektaklov najvažnejša naloga gledalca v gledališču. Morda nekateri gledalci uživajo ob prvi in drugi zvrsti, toda dobro jih znajo razločevati, jasno je. da gledalec, ki ni na dovolj visoki stopnji psihološkega razvoja, ne more občutiti potrebe po uživanju misli. Čeprav so staro gledališče obiskovali različni sloji ljudi, vendar ne moremo trditi, da je bilo brez misli in prav posebno ne brez srca. Vsega tega je bilo na pretek, le da so se ia čustva sprevrgla v posplošena, abstraktna razburjanja, misli pa so se razvile v patetična fraziranja.
Moderno gledališče se mora boriti na eni strani za konkretni miselni razvoj z neposrednim čustvom, na drugi strani pa za dovršeno formo (dikcijo, mimiko, gesto). Tako intimno, moderno gledališče se v vseli primerili bori proti vrinjeni intonaciji, klišejem, patetiki. Uver-jen sem, da mora moderni igralec, prav posebno na takem odru, delovati na publiko naravno in neposredno, z miselnim irazvojem dela skozi iskanje pravih odnosov med osebami, ter popolne prilagoditve oseb, po ustvaritvi [psiholoških predispozicij za pravilno čustveno reagiranje. Jasno je. da bo imel igralski rezultat večjo umetniško vrednost, če bo
oblika (v kateri bo tudi vsebina!) čimbolj briljantna in umetniška. Tako smo prišli do starega vprašanja, na katerega odgovarjajo gledališki teoretiki in praktiki .pozitivno ali negativno, to je — do enotnosti vsebine in oblike. Smatram, tla moderno gledališče nagiba k enovitosti formalnih odlik »gledališča predstavljanja« in vsebinskih odlik »gledališča doživljanja«. Kako bi praktično postavili to postavko neposrednega izražanja misli« v podtekstu in čustev skozi perfektno tehniko govora, mimike in kretnje? Režiser je prisoten skozi ves ta razvoj, na predstavi pa vidimo samo igralca. Tu najdemo vzrok, razlog in smisel sodobnega gledališča, v katerem zavzema igralec vse bolj častno mesto. Poglejmo kako je ta .trditev različna od — recimo gledaliških konceptov velikega Gordona Craiga, ali kartelista — diktatorja Batvja. Gordon Craig je imel igralca le za lutko., ki mora služiti režiserjevi zgradbi spektakla in je zahteval, da prinese igralec na oder le glas in telo, brez kanca psihologije. Ba.ty pa je vklenil v svoj diktat celoten ansambel in dosegel velike režijske uspehe, toda malo velikih igralskih. Zaradi tega koncepcijo »režije, ki se vidi« (ki je bila maksimalno zastopana v scenskem ekspresionizmu), vse bolj zamenjuje »režija, ki se ne vidi . ne zato. ker je ni, ampak ker je, toda vsa v službi igralskega izraza.
V taki vrsti komornega gledališča (platform stage) je torej igralec prepuščen edino in samo svojim psihološkim lastnostim in izraznim sredstvom. Režiser jih je dolžan podpirati, razvijati in diferencirati. Visklajati in ritmizirati delujoče elemente pri vseh igralcih. Nobenih scenskih sredstev za pomoč ni, razen glasbe in nujnih zvočnih efektov in toliko luči, da ne bomo igrali v temi. Ničesar se ne more skriti, vse se vidi, vidi se še preveč.	(Branko Gombač, režiser)
Bt‘st*clnik (Sandi Krosi) in Korezak (Pavlo Jeršini
Iz razgovora z Ervinom Sylvanusom
S pisateljskimi poskusi sem začel dosti zgodaj. Pisal sem prozo in pesmi. Od leta 1954 živini v Soesiu kot svobodni pisatelj. Pišem predvsem slušne igre.
Drama »Korczak in otroci« je moje prvo odrsko delo. napisano za tri predstave Mestnega igiledališča v Krefeldu. Dramo pa igrajo danes v petdesetih nemških gledališčih, v Avstriji, v Švici, uprizoritev pripravljajo (tudi na Švedskem, Danskem in Poljskem ter v Belgiji. Poleg tega sem napisal še dve odrski deli: »Dve besedi, ki ubijata : (stilno precej podobno Korczaikn« — prikazuje proces proti črncu, vojaku kanadske vojske v Nemčiji) in »V ozvezdju tehtnice«.
Korczak je psevdonim dr. Henryka Goldsmidta, znanega poljskega zdravnika in vzgojitelja, ki je znan tudi kot pisatelj. Vse svoje življenje je posvetil židovski sirotišnici v Varšavi, ki jo je ustanovil in rodil. Na Poljskem vsakdo pozna tega židovskega otroškega zdravnika in njegovo usodo.
Envin Svlvanus ob gosi o vanju SLG v Ljubljani, J". T. 1060
Zakaj sem se lotil te teme? Drama »Korczak in otroci« je moj Protest proti antisemitizmu, proti vsakemu nasilju. Moral sem .••oveduti svojim rojakom, kaj se je dogajalo v času »Tretjega Reicha« v imenu ttjih samih in kaj se ne sme več zgoditi. Kajti ljudje vse preradi Pozabljajo, hote ali nehote. In vendar tega ne smemo nikdar pozabiti!
Korczak je simbol, ki naj bi mojim rojakom predrugačil predstavo o grozotah p roti židovske gonje med vojno. Kajti vse preradi mi °dgovarjajo takole: Da, Hitler je dal pomoriti dva do tri milijone
Zidov (ne pa šest milijonov, kot to trdi tuja propaganda!), to je zelo grdo. toda kaj moremo mi zato? Če pa jim pokažem in človeško približam enega samega od teli milijonov, Korezaka, pridejo do spoznanja. da je bilo pomorjenih toliko in toliko milijonov Korczakov. in to jim daje misliti. Prav to pa hočem, da ljudje začno premišljevati. Ne maram abstraktnega, statističnega žongliranja s številkami o treh ali šestih milijonih, želim pa vzbuditi toplo človeško zavzetost. Nisem pristaš samo estetskega gledališča, ampak moralno-političnega, v svojem času angažiranega gledališča. Zanimajo me predvsem taste stvari, ki žgejo.
Ko sem se vozil v Jugoslavijo, jo bila ta zame terru ineognita«. Pri nas, v Zahodni Nemčiji ni skoraj nič. slišati o kulturnem življenju v Jugoslaviji. Tu pa sem našel ljudi, ki so me razumeli in ki so me pretresli s svojimi vprašanji, polnimi humanistične misli.
Ko sem zvedel, da je bilo slovensko ljudstvo podvrženo enaki usodi kot židovsko, me je začudil sprejem pri vas. Razumel bi, če bi me sprejeli z neko rezerviranostjo, doživel pa sem prijateljski sprejem za svojo igro in zase. Tako moram priznati ljubezen, ki me sramoti.
... Varšava je moja in jaz sem njen. Še več: jaz sem Varšava. Skupaj z njo sem se veselil in žalostil, njena vedrina je bila moja vedrina, njen dež je bil moj lin blato tudi. Skupaj iz njo sem rasteh tu je bilo področje mojega dela in moja delavnica, tu kraj postanka, tu grobovi...
(Iz dr. Korezakovega dnevnika)
Iz varnostnih razlogov narejara, da mora biti Ghetto v Varšavi po premestitvi koncentracijskega taborišča podrt, vsi vrednostni deli hiš in raznih materialov ipa morajo hiti prej ocenjeni. Odstranitev Ghcttu in namestitev koncentracijskega taborišča sta inujni, sicer v Varšavi nikoli ne bo miru in zločinstvo preostalega Ghetta ne .bo moglo hiti iztrebljeno.
Za odstranitev Ghetta je predložiti skupen načrt. Na vsak način je treba doseči, da bo življenjski prostor za 500.000 »Untermensehen«, ki za Nemce ni primeren, izginil s površja in da bo milijonsko mesto Varšava, ki je vedno nevarno žarišče razpada in upora, zmanjšano.
Himler
*
Pri nas je vse jasno. Nekomu, ki pravi, kaj bo /. NDSAP. lahko rečemo: NDSAP bo Žide gotovo preživela.
Tukaj smo začeli s tremi milijoni in pol Židov. Od njih je ostalo le malo delovnih skupin. Vse ise je — recimo — odselilo.
(Iz govora generalnega guvernerja Dr. Hansa Franka)
*
»Zalivam cvetje. Je moja pleša tu v oknu — taka dobra tarča? Puško ima? Cernu tako stoji In mirno gleda? Ukaza mirna. Morda pa je bil v civilu učitelj na vasi. morda notar, cestni pometač v Leipzigu, natakar v Kolmi? Kaj bi storil, če bi mu pokimal? Bi prijazno pozdravil z roko? Morda pa niti ne ve, da je tako, kakor je? Saj je lahko šele včeraj prišel, od daleč...«
(Poslednji zapis v dr. Korczakovem dnevniku)
*
Varšavski Ghetto, 12. avgusta 1942
Danes naj bo Korczakova sirotišnica »evakuirana«. On sam bi lahko ostal, ker iso zdravniki potrebni. Judovski svet je lahko Korczaka ščiti! in je to tudi storil. Bil bi torej zavarovan. Ampak Korczak ni hotel ostati. Šel je s svojimi otroki v smrt. Pred sirotišnico v ulici Sl iška se je razvil neskončen sprevod. Nepregledna procesija bledih, shujšanih in izmozganih otrok. Njihovi obrazi so spačeni in starikavi. Vsi vlečejo umazane culice, nekateri tudi šolske knjige in zvezke. Nihče pa ne joče. Prišli so mirno po stopnicah navzdol, postavili so se v vrste in pogledali svojega doktorja. Prav tako spodobni kot vedno. Njihov doktor bo ostal vendar pri njih. Spremlja jih. Zakaj bi se torej bali? Ne zarmsti jih.
Doktor Korczak se na svoj miren način ukvarja z malčki. Tu zapne Plašček, tam zveže culico. Tu popravi čepico ali obriše solzo z bledega lička. Procesija se prične premikati. Gre na pot. s katere se nihče več bo vrnil, to čuti vsak. Kdo ve, kakšne moči spijo v teh mladih, brstečih življenjih, v teh nedolžnih dušah? Kakšni talenti — morda celo |eniji. Mirno in v vzornem redu gredo otroci in pred njimi molče stopa Janusz. Korczak.
(Iz dnevnika Hilda Seidmana)
•*-
Poročila iz zasedenih področij ne vsebujejo razburljivih novic. Pomemben je samo ogorčen boj v Varšavi, ki bo izbojevan med policijo — tej je prišlo na pomoč celo nekaj vojske — in uporniškimi Židi. Očitno se je Židom posrečilo zgraditi obrambne položaje in židovska vojna organizacija dejansko izdaja dnevna poročila o položaju. Dolgo la šala ne more več trajati, vendar kaže. česa so sposobni Židje, če imajo orožje v rokah. Po nesrečnem naključju so nekatera od teh orožij dobri nemški izdelki, posebno strojne puške. Kdo bi vedel, kje so jih staknili!
(Goebbelsov dnevnik, 1. maja 1943)
*
17. maj 1943.
Potek velike akcije 16. maja 1943, začetek ob 10. uri. Uničenih je bilo 180 Židov, banditov in .Untermenschen«. Nekdanja židovska stanovanjska četrt ne obstaja več. Akcija je bila zaključena ob 20. uri z razstrelitvijo varšavske sinagoge.
Skupno število ujetih in uničenih Židov je 36.063.
(Iz dnevnih poročil SS-Fiihrerja Jiirgena Stroopa)
(Dokumentarni odlomki so vzeti iz študije Vom Leben. Kampi nnd Tod iu Ghetto Warschau c Josepha Wulfa.)
Igralka (Nada Božičeva). Besednik (Sandi Krosi). Korczak (Pavle Jeršin), David (Zmago Frece), Oficir (Janez Škof)
Korczak i deca
Sa držaj
Prikazujemo Vam priču o Januszu Korezaku i njegovoj deci. I kako su morali da umru, jer su bili jevrejska dcca u Polskoj. I to siročad. S tim je več dosta rečeno. Pričacemo vam o Jamiszu Korezaku, koji je uvek voleo i nikad nijc lagao. Jednom, samo jednom je lagao: iz ljubavi. Živeo je za decu, za svu decu sveta. Nije gledao na veni i rasu, na narodnost ni na načela. Potrebna su nam dva muškarca i jedmi žena. f naravno deca. Istina, moglo bi jedno jedino dete da predstavlja svu decu. Za glumce, naravno nije lako. Žele prave uloge. Pravo, čvrsto pozorište. Dramom, u kojoj bi učestvo-vali, nisu zadovoljni. Ta drama, naime nema nikakve pristojne uloge. Ali ne radi se o drami, več o čoveku Januszu Korezaku. Ne radi se o izmišljenoj sudbini. Reč je o goloj istini. Probajmo dakle.
U Varšavi svako zna za sirotinjski dom za jevrejsku decu. Ja sam poljski Jcvrejin - ili sam, možda, jevrejski Poljak? Mi Jevreji verujemo i s tim živimo, time uravnavamo vvoj život. 1 Poljak sam. Volim tu bednu zemlju, koja je tako bogata osečanjima. Moj otac i * bio advokat, i bilo mi je jedanaest godina, kada je teško oboleo. Beda se uselila kod ,las kao svakidašnji gost. Ali hoču da vam pričam o očevom satu. Jednom, kad opet 11 k uči nije bilo hleba, mati je založila sat, i starinar ga je stavio u izlog. Iz dana " dan smo išli da gledamo ta j sat. Mi deca smo gladovali i štedcli, i to tajno, da bismo mogli da odkupimo sat. Kad smo skupili novac, otišli smo pred sta rimi rnicu. A sata
nije bilo. To jutro su ga prodali. Olišao sam rabiju. Bio je to mudar čovek. On mi je dao svoj sat i strašno se bio naljutio i otcrao me, kad sam mu rekao da je sada on ostao bez sata. Tada sam odlučio da cu u svemu biti kao rabi. I toga sam se držao.
Ne bih hteo da od mene napravite djavola. To je nepravično. Hteli bi da počnete prizorom, koji me pokazuje pod pritiskom zapovesti. Protestu jem! Imam zenu, koju volim. I decu. Izvršio sam svoju dužnost. Poštovao sam naredbe. Samo vi pridikujte, život je drukčiji. Nacisti su nas naučili kako čovek sam sebi da pomogne. Da ne dolazim s fronta, več iz Varšave? Tamo sam, gde me postavila zapovest.
Tu je moja kuča. Moj dom. Žena. Tebi je sve bolje nego drugim ženama. Gde sam ja, ne strelja se. Kako je Jiirgen porastao! Pogledujte šta sam vam doneo. Ovop puta nišam doneo nikakva odlikovanja. Glasno nikad ne reci da ti je d ra že ako se živ kuči vratim, bez odlikovanja.
Beležimo godinu 1942.
Mali David se zatekao kod pana Korczaka: bolestan je i gladan i bez roditelja. 65 dece ima pan Korczak. David je 66, — ko bi drugi i brinio za njega? Krochmalnova ulica je ulica gladi kao sve ulice u Ghettu. I u sirotištu več odavno nema svako dete svoj krevet. Hleba nema više. Mleka nema više. Sad idemo da prosimo.
Mali David	pita sestru Ruth šta je	to pas. šta je pas? Pa da.	dok su svi ljudi
još bili siti, tada	su te životinje još bile	žive. To	je naravno bilo tako davno. Davno
je to bilo i mali David ne zna šta je to pas.
Doktor Korczak krije svoje brige i bol poverava samo kamen u na putu. I samo kad je sam, razplače se. Oficir donosi doktoru Korczaku odluku da se sirotište zatvori. Doktor Korczak misli da to znači samo prcmeštaj u neki provinciski kraj. Zaliha više nema. Ali oficirova reč je oštra: sirotište če biti premešteno u logor, odakle se niko ne vrača. Njemu če biti oproštcn život, ako decu tamo odvede da ne viču.
U početku drame počeo sam da pričam o svom životu. Ali početi moram sa dogadja-jcm kad mi je bilo 15 godina. Bilo je to	u logom	Hitlerove omladine,	gde su nas učili
redu i avtoritetu.	Prekonoč smo četverica	iz našeg	društva odlučili da	krademo jabuke.
Stvar se obelodanila. Seljak, koji je došao da se žali, odlučno je tvrdio da su bili omladinci iz našeg logora, a komandant je sve to odlučno poricao. Tada sam se ja javio i rekao da smo lopovi bili mi. I? Kad je komandant pitao zašto sam to rekao, odgovorio sam mu: »Jer je to istina.c I komandant mi se smejao, jer me nije razumeo. I bio sam kažnjen. S motivacijom da se nišam drugarski poneo. To je bilo posle dve godine kad sam bio na krizmanju, gde ništa naročito nišam osetio, ma da je pastor bio odličan propovednik, koji je dobijuo 250 maraka za svoje pridike preko radia! I mi hočemo da glumimo dramu o laži?
Doktora Korczaka razjeda briga zbog dece. Cak i kod Zadika uzaman traži utehe. U tim trenucima treba svoj ponos dokazati.
Doktor Korczak se priprema. Bezbrižno prolazi vreme. Sestra Ruth je doznala na koji način namerava Janusz Korczak da je spase. Nju i ostale sestre. Ali Janusz Korczak živi u drugom vremenu, koje ne teče jednomerno, minut za minutom. Priprema se za ono strašno.
Janusz Korczak ode u svoju tihu, pustu i siromašim sobicu, nzima stari molitveni šal, stavi svoju kapicu na glavu i počne pevati stare hebrejske psalme. U isto vreme se oficir spremao na svoj posao. Ne oseča se najbolje, ali se smeška, čak počne da žvižduče. i peva. I udje u sobu svog pretpostavljenog. Stoji kao kip pred njim i misli samo na naredjenje.
Doktor Korczak saopšti oficiru da če pratiti decu do kraja, sasvim do kraja. Ali u zamenu za to zahteva život sestara. Nudi svoj život za život sestara. Dečje bošče su pripremljene. U njima su igračke i odeča. U njegovoj bošči je odelo i odlikovanja. Nemačka odlikovanja, ta on je bio nemački oficir. Kad se ovaj oficir tek rodio. Poljska odlikovanja je uništio. Neče da ostavi bilo kakva odlikovanja. Ostavlja pak svoja dela. koja niko ne može uništiti, i sečanje na dečjeg lekara, koji je bio Poljak i Jevrejin, i koji je poverenu mu decu voleo do poslednjeg trenutka.
Janusz Korczak je pričao deci: putovačemo preko Crvenog mora u obečanu zemlju. I kad su ga deca čula kako priča, počeli su da pevaju, jer danas su se najeli. I vozili su se u logor. Niko nije video da Janusz Korczak plače . . .
To je bio kraj.
(prevedla prof. Radmila Tratnik)
MEHANIČNA TKALNICA CELJE
Telefon št. 23-90, direktor 27-89 Brzojav: Metka Celje
Izdeluje vse vrste bombažnih tkanin. Bogata izbira! — Kakovost priznano prvovrstna — Cene konkurenčne.
Obiščite veleblagovnico
Ljudski
magazin
Celje
kjer boste solidno postreženi z najrazličnejšim in kvalitetnim blagom po zelo ugodnih cenah.
KAKOVOST
JAMSTVO
USPEH NAŠEGA DELA
☆
Svetilke za fluorescentne, visokotlačne živosrebrne in navadne žarnice — elektromotorji do 2 KW — Vodne in oljne črpalke — Ventilatorji — Spojni material za električne naprave visoke in nizke napetosti
UekltakavtM
MARIBOR
Tkanina-
galanterija
Celje
TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO
Časopisno podjetje
» KOVINOTEHNA«
»CELJSKI TISK«
CELJE
Celje, Trg V. kongresa štev. 3 sprejme naročila za tisk in vezavo knjig, brošur, časopisov, prospektov, obrazcev, vabil, lepakov in poslovnih štampilk.
s tehnično železnino in kovinskim blagom! Telegrami: KOVIT
Mariborska cesta 17
Veletrgovina
ŽELEZARNA STORE
Store pri celju
TELEFON 21-08 CELJE ALI ŠTORE 1 TELEPRINTER 03418 INDUSTRIJSKI TIR ŠTORE ZAHTEVAJTE NAŠ KATALOG
»SVILA« MARIBOR
Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. Številka 3, sezona 1959/60. Lastnik in izdajatelj Slovensko ljudsko gledališče Celje. Predstavnik Fedor Gradišnik sen. Urednik: Slavko Belak. Slike: Foto Berk. Tisk ČP »Celjski tisk«. Vsi v Celju. Naklada izvodov 300.
Cena izvoda 30 dinarjev.
▲
SVILENO BLAGO
VSEH VRST DOBAVLJA