46
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Boris Goleč
Pozabljena trga Raka pri Krškem
in Dolenjske Toplice
Stari dolenjski cerkveni središči Raka pri Krškem
in Dolenjske Toplice spadata v vrsto dveh ducatov
kranjskih trgov, ki so nastali v srednjem veku in v
prvih stoletjih novega veka, potem pa do moderne
dobe kot trgi obstali ali zamrli. Dasi je bil proces
nastajanja trgov večinoma zaključen v 14. stoletju,
srečamo na Kranjskem več krajev prvič z naslovom
trga šele v 16. in 17. stoletju. V večini primerov je
šlo za utrjene podgrajske naselbine, ki sta jim trško
ime prinesli fortifikacijska vloga in ambicioznost
zemljiških gospodov, niso pa razvile ne srenje
tržanov ne še tako omejene trške avtonomije. V 16.
stoletju naletimo prvič na Turjak^ in Kostel,^ v
drugi polovici 17. stoletja pa na belokranjske trge
Vinico, Pusti Gradac^ in Pobrežje ob Kolpi."^ Razen
Pustega Gradca pozna navedene trge tudi Valvasor,
ki je hkrati edini znani vir za trga Prem in Gorenji
Logatec.^ Druga skupina pozno izpričanih trgov je
nastala malo pred letom 1600. Tedaj so zaradi
pridobitve sejemskih pravic postale trgi nekatere
večje vasi, ločene od sedeža zemljiškega gospoda,
in sicer Cerknica, Šentvid pri Vipavi (današnji
Podnanos) ter z nekoliko specifičnim položajem
Vrhnika. Vsi trije kraji so uspeli kontinuirano
ohranjati novo pridobljeni položaj in so kot trgi
upoštevani tako pri Valvasorju^ kot tudi na
Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744.^
Rake in Dolenjskih Toplic ne bi mogli uvrstiti
ne v prvo ne v drugo skupino. Po legi sta veliko
bliže trem trgom z nastar\kom okoli leta 1600 -
^ Peter Wolsegger, Das Urbarium der Herrschaft Got-
tschee vom Jahre 1574, v; MMVK IV (1891), str. 34.
2 ARS, Vic. A., šk. 83, 1/48, lit. G XVI-3, urbar gospostva
Kostel 1570, s.p.
Viniški urbar iz leta 1674 in urbar gospostva Krupa 1690
- 1699 navajata tržane Vinice, urbar gospostva Pusti
Gradac 1690 - 1699 pa istoimenski trg (Dušan Kos,
Urbarji za Belo krajino in Žužemberk (15. - 18. stoletje).
Viri za zgodovino Slovencev, Trinajsta knjiga, Ljubljana
1991, str. 470 - 475, 512 - 515, 542 - 545).
4 NŠALJ, ŽA Podzemelj, RMK 1675 - 1703, 15, 8. 1680 - ex
opido Pobressie.
5 J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 212, 257; Die Ehre XI,
Str. 27, 38 - 40, 144 - 149, 216 - 217, 344 - 345, 639 - 641.
6 J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 212, 257; Die Ehre XI,
Str. 53 - 55, 422 - 423, 472 - 473.
Janez Dizma Florijančič pl. Grienfeld, Deželopisna karta
Vojvodine Kranjske, Ljubljana 1744, faksimile: Monu-
menta Slovenica VI, Ljubljana 1995 (odslej J. D. Flo-
rijančič, Deželopisna karta), s.p.
Cerknici, Šentvidu pri Vipavi in Vrhniki,^ saj nista
bila ne prigrajski ne utrjeni naselji. Obenem je
prva omemba trga Raka (1616) tudi kronološko
blizu ostalim trem, tako Rako kot Dolenjske To-
plice pa povezuje s prejšnjo skupino trgov zlasti
motiv nastanka. Prednostnega pomena je bila
namreč gospodarska in ne obrambna vloga obeh
krajev, pri čemer je uveljavitev trškega statusa ta-
ko kot pri vseh ostalih trgih pogojevala volja zem-
ljiškega gospoda. Vendar ju od obeh prej nave-
denih skupin loči temeljna razlika, da po sredi 18.
stoletja o njuni trški preteklosti ni nikakršnih
poročil. Prezrla sta ju tako zgodovinopisje kot do-
moznanska literatura, zato ju po pravici štejemo za
"pozabljena trga." Poimenovanje je toliko bolj
upravičeno, ker pri njiju ni šlo za bolj ali manj sa-
movoljno, enkratno ali nekajkratno uporabo tr-
škega atributa kot pri nekaterih prej naštetih
Valvasorjevih trgih, ampak sta do terezijanske
dobe uživala celo določeno stopnjo trške upravne
avtonomije.
Ker so se Dolenjske Toplice v Valvasorjevem
času šele začele uveljavljati, ne preseneča, da jih je
kranjski polihistor opisal le kot toplice in farno
vas.^ Presenetljivejša je njegova uvrstitev Rake
med vasi,^'' kar je morda posledica začasne osla-
bitve že tako šibke tiske tradicije in uporabe na-
slova trg. Pri tem moramo opozoriti, da je Val-
vasor sicer "povzdignil" med trge celo obgrajski
višinski Prem, podtaborsko vas Gorenji Logatec in
glede na podobnost obzidanemu trgu ali mestu
celo protiturški tabor Novi trg ali Tržič pod gra-
dom Poljane,^^ prezrl pa je sosednji, še srednje-
veški trg Stari trg ob Kolpi. Koliko se je pri tem
oziral na všečnost zemljiških gospodov in njihove
ambicije, lahko samo ugibamo.
Kot bomo videli, sta bili raba trškega imena in
toleriranje šibke samouprave trške skupnosti pri
naših dveh trgih precej samovoljni in v pravnem
oziru takorekoč "pollegalni". Šibko pravno podlago
so imeli tudi Valvasorjevi trgi Pobrežje, Vinica,
Gorenji Logatec in Prem, ki jih tako kot Rako in
^   O nastanku trgov Cerknica, Šentvid in Vrhnika gl.
opombe 48, 49 in 104.
9   J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 227 - 228.
1° J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 179; Die Ehre XI, str. 20.
11 J. W. Valvasor, Die Ehre XI, str. 449 - 450.
17
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
Dolenjske Toplice zaman iščen^o med trgi na
Florijančičevem zemljevidu Kranjske iz leta 1744. J.
D. Florijančič je imel pri topografskih oznakah
strožja merila kot Valvasor, tako da ima njegov
zemljevid pravzaprav že poluradni značaj.Na-
vzlic nepriznanju sta topliški in raški trg prav v
tem času doživela svoj zenit in konec, povezan s
terezijanskimi upravnimi reformami, v katerih za
trge "sui generis" preprosto ni bilo več prostora.
Glede na preživetje naslovov obeh trgov v
terezijanski čas se upravičeno čudimo, kako zlahka
ju je zgodovina prezrla. Vsekakor ne bi potonila
povsem v pozabo, ko bi se ju dotaknil Valvasor ali
kateri mlajših opisovalcev dežele in krajev. Zaradi
svoje pozabljenosti vendarle nista bila nič manj
pomembna od marsikaterega uradno priznanega
in nepriznanega trga, ampak v nekaterih pogledih
prej nasprotno. Tako je zgodovinska pozaba slej-
koprej posledica nesistematičnega raziskovanja
krajevne zgodovine. Kot taka zato ne more v
ničemer prejudicirati dejanske vloge, ki sta jo
imela obravnavana trga v 17. in 18. stoletju.
TRG RAKA PRI KRŠKEM
S svojo vzvišeno in zavarovano lego (267 m
n.m.) nad Krškim poljem in Krakovskim gozdom je
Raka zgodaj postala pomembno lokalno središče,
na kar opozarja sosednji toponim Gradišče. Kraj
(Arch) se prvič omenja že leta 1161, bližnji grad
Raka (castrum Arch) 1249 in cerkev sv. Lovrenca
leta 1320,^^ potem ko se je pri njej po vsej ver-
jetnosti že v začetku 14. stoletja razvil vikariat.^* V
cerkvenem oziru se je raška župnija razvila iz
pražupnije Bela Cerkev, s katero je bila leta 1454
inkorporirana stiškemu cistercijanskemu samostanu
in ostala last samostana do njegove razpustitve.^^
Kraj je navzlic razmeroma zaščiteni legi doživljal
burne čase v obdobju turških vpadov, zlasti v drugi
polovici 15. stoletja, zato je zanimivo, da se cerkev
sv. Lovrenca ne po zunanjih znakih ne v spominu
ni ohranila kot taborska.
Na Dolenjskem ima J. D. Florijančič (Deželopisna karta)
samo sedem Irgov, in sicer poleg tradicionalnih petih
(Litija, Radeče, Mokronog, Ribnica in Žužemberk) še
Kostel in Turjak, t.j. natanko tiste, ki jih pozna šema-
tizem Vojvodine Kranjske leta 1795 (Schematismus für
das Herzogthum Krain 1795, Laibach s.a., str. 187). Ena-
ka ugotovitev velja za Notranjsko^ s šestimi trgi (Vrh-
nika, Planina, Cerknica, Postojna, Šentvid pri Vipavi in
Vipava), medtem ko na Gorenjskem od štirih Flo-
rijančičevih trgov (Bela Peč, Tržič, Železniki in Vače)
leta 1795 pogrešamo Železnike (istotam, str. 188).
Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije
(Za Kranjsko do leta 1500), Ljubljana 1975, str. 502
(odslej M. Kos, GHTS).
Jože Mlinaric, Stiska opatija 1136 - 1784, Novo mesto
1995, str. 825 (odslej J. Mlinaric, Stiska opatija).
Vi Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija, str. 223 - 224, 233.
Omembo tabora pogrešamo že pri Valvasorju Ö- W.
Trg Raka (Markh Arch) v registru kontribucije
kostanjeviškega gospostva za leto 1667.
Glede fevdalne pripadnosti je presenetljiva
ločenost Rake in istoimenskega gradu v času, ko
se je kraj ponašal z naslovom trga. Prvotno je vsaj
določen del vasi pripadal raškemu gradu oziroma
graščini.Ta posest se je pozneje izgubila, tako da
graščina Raka (Guth Arch) po terezijanskem kata-
stru sredi 18. stoletja v samem kraju ni premogla
podložniške posesti.Šele po letu 1770 je z na-
kupom pridobila deset hub in pol, ki so dotlej spa-
dale v imenje samostana dominikank v Studeni-
cah.^^ Tako kot dominikanke je moral priti na Raki
že zgodaj do hubne posesti tudi stiski cistercijanski
samostan, natančneje rečeno njegov dvorec Bajnof,
ki mu je sredi 17. stoletja pripadalo v kraju sedem
hub.^'^ V poznem srednjem veku je del podlož-
nikov pridobilo gospostvo Kostanjevica, ki je od
vseh zemljiških gospodov dajalo širšemu območju
Valvasor, Die Ehre VllI, str. 718 - 719). - Prim. Peter
Fister, Arhitektura slovenskih protiturških taborov,
Ljubljana 1975, karta za str. 164.
Po avstrijski fevdni knjigi 1470 - 1478 (Niederöster-
reichisches Landesarchiv Wien, Hs. 17/5, fol. 93 v, po
prepisu B. Otorepca) so imeli bratje Florijan, Jurij in
Friderik Raški tu (zu Arch) v fevdu stolp, dva dvorca
oziroma hiši (hof) ter dva oštata (hofstat), od tega enega
pri pokopališču sredi vasi.
18 ARS, TK RDA, N 120; TK BT, N 120.
19 ARS, TK RDA, L 16 (samostan Studenice), No. 9, 23. 9.
1756. - Istotam, N 120 (graščina Raka), No. 23, 23. 9.
1756, 2. 12. 1749. - Žal se iz predlerezijanske dobe niso
ohranili ne urbarji graščine Raka in ne samostana
dominikank v Sludenicah.
ARS, Sam. A. 1 Stična, fasc. 5, register davkov in kon-
tribucije podložnikov samostana Stična 1643 - 1649, s.p.
(Arch).
18
6
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Rake vse do konca fevdalne dobe najn\očnejši pe-
čat. Medtem ko v kostanjeviškem urbarju okoli
leta 1350 kraj Rako še pogrešamo,^! navaja urbar
deželnoknežjih posesti iz leta 1438 - 1439 v okviru
gospostva Kostanjevica poseben urad Raka z 9
hubami, kosezi in biričevo hubo.^^ V tem času je
urad nedvomno že spadal pod kostanjeviško de-
želsko sodišče,^^ katerega obseg poznamo iz druge
polovice 16. stoletja.^ Gospostvo Kostanjevica je
bilo tako tudi pobudnik in zaščitnik patrimo-
nialnega trga Raka, nastalega okoli leta 1600. Ko je
prešlo gospostvo leta 1616 iz deželnoknežjih v
svetne roke in leta 1667 v last kostanjeviške cis-
terce, so novi gospodarji samo sprejeli obstoj raš-
kega trga kot izvršeno dejstvo.^^
Pojav raškega trga v virih
Raka vsekakor še ni bila trg po priročnih
urbarjih gospostva Kostanjevica v letih 1564^^ in
1566,27 in tudi ne po reformiranem urbarju gos-
postva Kostanjevica iz leta 1575^^ ter mlajšem
urbarju leta 1588,^^ kjer se v atributu ne razlikuje
od drugih vaških naselij. Če ji trškega naslova niso
priznali deželnoknežji komisarji kot sestavljalci
mlajših dveh urbarjev, sicer ni povsem izključeno,
da ga ne bi že v tem času ali celo še izza sred-
njega veka pospeševali posamezni zastavni imet-
niki kostanjeviškega gospostva. Glede na znana
nasprotja med njimi in kostanjeviškim mestom,
sredi katerega so imeli upravni sedež gospostva, bi
bila tiha podelitev naslova trg podložnikom na
Raki precej verjetna kot sredstvo zoper Kosta-
ARS, Zbirka urbarjev, 17 u, urbar gospostva Kosta-
njevica ca. 1350.
22 ARS, Vic. A., šk. 101, popis dohodkov deželnoknežje
posesti 1438 - 1439, naslovljen kot: Urbar gospostva
Kamnik-Stari grad 1439, vrnjen iz Deželnega arhiva v
Innsbrucku, stara signatura Urb. 275/1), fol. 7 - 8'.
Urbar navaja za kostanjeviškima uradoma Raka in
Vivodina posebej sodišče Kostanjevica - "Judicium in
Landstrost" (fol. 11 - 11'), za njim pa urbarski del same
Kostanjevice (fol. 12 - 14), ki skupaj sestavljajo celoto, ni
pa podan teritorialni obseg sodišča.
24 Prim. Erläuterungen zum Historischen Atlas der Öster-
reichischen Alpenländer. 1. Abteilung. Die Landgerichts-
karte. 4. Teil Kärnten, Krain, Görz und Islrien, Wien
1914, Str. 474 - 475. - Prim. Jože Mlinaric, Kostanjeviško
gospostvo po urbarju iz leta 1625, Kostanjevica na Krki
1970, str. 6 - 7 (odslej J. Mlinaric, Kostanjeviško gos-
postvo).
O lastnikih gospostva Kostanjevica prim. Majda Smole,
Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str.
?6  ^33-
20 ARS, Vic. A., šk. 90, 1/52, lit. L XV-6, urbar gospostva
Kostanjevica 1564, s.p. (Arch).
27 ARS, Vic. A., šk. 90, 1/52, lit. L XV-9, urbar gospostva
Kostanjevica 1566, s.p. (Arch).
2° ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva
Kostanjevica 1575, s.p. (Arch).
PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar
gospostva Kostanjevica 1588, fol. 61-64.
njevičane. Toda tudi če je bilo tako, naslavljanje
Rake s trgom ni imelo navzven nikakršne veljave,
kar se odraža v uradnih zapisih o Raki kot vasi.^''
Drugače kot pri Turjaku ali Kostelu bi mogli za
Rako le stežka sklepati, da se je trg izoblikoval še
v poznem srednjem veku in nato v mlajših zapisih
nenadoma švignil na piano. Ne le da je pri
Turjaku neposredno izpričan vzrok za večstoletno
odsotnost dejansko obstoječega trga v urbarjih^l in
je taisti razlog mogoč tudi pri Kostelu,^2 ampak sta
imela oba navedena trga poleg tega svojstven na-
selbinski razvoj podgrajske trdnjave oziroma pri-
grajskega naselja, kar pri Raki v celoti pogrešamo.
Vas Raka je bila do domačega istoimenskega
gradu v povsem drugačnem razmerju kot Kostel
in Turjak, in sicer tako urbanistično - vas in gra-
ščina ne predstavljata organske celote -, kot tudi
glede podložnosti svojega prebivalstva različnim
zemljiškim gospodom, pri čemer prav domača
raška graščina ni imela tu niti enega samega pod-
ložnika.
Odsotnost naslova trg in sploh vsakršnih indi-
cev trškega življenja v gospoščinskih urbarjih iz
druge polovice 16. stoletja nedvoumno priča, da
Raka v očeh deželnoknežje uprave tedaj še ni bila
trg. Sočasni kostelski urbar iz leta 1570 nasprotno
v Kostelu izrecno omenja trg,33 četudi njegovim
prebivalcem ne nalaga urbarialnih obveznosti, tako
kot jih za trg Turjak pogrešamo v turjaških ur-
barjih. V primeru, ko bi se Raka kot trg uveljavila
že kakšno stoletje prej, bi imeli njeni uglednejši
prebivalci podobno kot turjaški tržani^"! pravico
V zvezi s prenosom gospostva Kostanjevica z zastav-
nega imetnika Kirchpucherja na Poppendorfa sta de-
nimo leta 1567 v dopisu deželnega kneza graški dvorni
komori omenjena Kirchpucherjeva hišica in klet "zu
Arch" (StLA, I.Ö. HK-Rep. 1567, fol. 128 - 129, 22. 7.
1567).
Trg Turjak pogrešamo v vseh urbarjih turjaške grofije,
začenši z najstarejšim ohranjenim iz leta 1464 (HHStA,
AAu, C-55-1) do najmlajših s konca 18. stoletja (C-55-
Fach 1, 2, 3, 4, No. 28 - 76). Šele v napovedni tabeli za
terezijanski kataster (ARS, TK BT, N 121, III/No. 80, 24.
2, 1750) je zabeležen tudi trg Turjak (Markht Auer-
sperg). V pripisu k izvlečku iz urbarja (ARS, TK RDA, N
120, No. 48, 17. 10. 1754) je naveden s 16 kajžami in
pripombo, da "ti, v urbarju nepopisani kajžarji od nek-
daj ne plačujejo nobenih deželnoknežjih in gospoščin-
skih dajatev, ampak je vsa njihova obveznost nošenje
pisem, straženje rekrutov in delinkventov ter druga
podobna opravila", s čimer je pojasnjen tudi razlog
odsotnosti trga v starejših urbarjih.
•^2 Trga Kostel ni med urbarialnimi naselji najstarejših
ohranjenih urbarjev gospostva Kostet iz let 1494 (ARS,
Vic. A., šk. 83,1/48, lit. G XVI-2, s.p.), 1570 (istotam, lit. G
XV1-3, s.p.) in 1603 (ARS, Vic. A., šk. 75, 1/43, lit. C II-l,
s.p.). Na oštate v trgu naletimo le med pravnimi in
drugimi določili, in sicer prvič v urbarju leta 1570 (von
den Hofstetten im Märkhtl, Wacht im Märkhtl).
33 ARS, Vic. A., šk. 83, 1/48, lit. G XVl-3, urbar gospostva
Kostel 1570, s.p.
3"^ Tržani Turjaka so navedeni leta 1574 med prisedniki
krvnega sodišča v Kočevju (Peter Wolsegger, Das Urba-
19
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
sodelovati kot prisedniki na procesih krvnih sodišč
domačega-kostanjeviškega in sosednjih deželskih
sodišč, pa tega v obdobju 1570 - 1580 ne spričuje
noben reformirani urbar okoliških deželnoknežjih
gospostev.3^ Zgovoren je že podatek, da Račani
niso sodelovali niti na "krvavih rihtah" domačega
deželskega sodišča v Kostanjevici, kjer so prised-
ništvo sestavljali člani mestnih svetov (Rats-
freündte) Kostanjevice, Novega mesta in Krške-
ga.Prebivalcev Rake, v urbarju pojmovanih kot
navadnih podložnikov, deželnoknežji uradniki in
zastavni imetniki gospostva vsekakor niso imeli za
vredne časti "meščanskih" prisednikov, ampak so
jih s pritegnitvijo Novomeščanov in Krčanov pre-
prosto preskočili.
V določeni meri je imela Raka znotraj kosta-
njeviškega gospostva in njegovega deželskega so-
dišča vendarle že tedaj nekoliko poseben položaj.
Ni naključje, da je v reformacijskem urbarju kot
prva navedena med štirimi kraji kostanjeviškega
deželskega sodišča, v katerih je gospostvo pobiralo
stojnino od kramarjev na cerkvenih proščenjih (ge-
maine Khirchweichen)?^ Do leta 1575 zastavni
imetnik tudi nikjer v deželskem sodišču, razen na
Raki, ni dajal krčmarjem v prodajo dvornega
vina.'^^ Med podružnicami (Zuemeüten) mitnice v
Kostanjevici je bržčas prav zaradi donosnosti na
prvem mestu navedena mitnica na Raki, za njo pa
mitnici v Orehovici in na Dobravi.■^^ Pri objezdi
rium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574, v:
MMVK IV (1891), Str. 34).
V Krškem je lastnik gospostva klical k sodnim obrav-
navam krvnega sodišča celoten krški mestni svet in
nekaj svetnikov iz okoliških neimenovanih krajev, t.j.
mest in trgov (ARS, TK RDA, N 141, No. 29, urbar
gospostva Krško 1575, s.p., Fürderung des Malefiz
Recht). Pri gospostvu Rekštanj so sestavljali prisedništvo
kar nekateri župani ali druge osebe iz okoliških krajev,
prav tako brez poimenske navedbe (ARS, Zbirka ur-
barjev, 1 42u, reformirani urbar gospostva Rekštanj 1575,
s.p.. Das Pann oder Malefiz Recht). V Metliki je cesarski
krvni sodnik sodil skupaj s prisedniki iz mesta, iz
Črnomlja, Novega mesta in trga Žužemberk (Dušan
Kos, Urbarji za Belo krajino in Žužemberk, Ljubljana
1991, str. 419 - 420). Meščane Črnomlja so poleg mešča-
nov Kočevja ter tržanov iz Starega trga v Poljanah in
Žužemberka vabili za prisednike tudi v Poljane ob
Kolpi (istotam, str. 295).
^° ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva
Kostanjevica 1575, s.p. (Fürderung des Malefiz Rechten);
PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar
gospostva Kostanjevica 1588, fol. 135.
^' ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva
Kostanjevica 1575, s.p. (Stanndtgelt in Khirchtagen);
PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar gos-
postva Kostanjevica 1588, fol. 135'. - Prim. J. Mlinaric,
Kostanjeviško gospostvo, str. 71.
^° ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva
Kostanjevica 1575, s.p. (Tafferenrecht); PAM, Gospostvo
Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar gospostva Kosta-
njevica 1588, fol. 136. - Prim. J. Mlinaric, Kostanjeviško
gospostvo, str. 68.
^9 ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva
Kostanjevica 1575, s.p. (Meüt); PAM, Gospostvo Kosla-
gospostva leta 1616, kjer je prvič naveden tudi trg
Raka, je bilo denimo ugotovljeno, da prinaša mit-
nica na Dobravi na leto samo 10 goldinarjev, mit-
nica na Raki 30, najpomembnejša v Kostanjevici
pa 116 goldinarjev in 40 krajcarjev.^^
Znotraj kostanjeviške posesti je Raka najpo-
zneje v 16. stoletju izstopala predvsem po svoji
netipično vaški posestni strukturi. V primerjavi z
drugimi urbarialnimi posestvi sta bila leta 1588
zelo visoka daleža kajž (12 ali 70,6%) in oštatov (4
ali 23,5%), v vasi je bila ena sama polovična huba,
medtem ko je bU delež drobne posesti (kajž in
oštatov) drugje bistveno manjši ali sploh odso-
ten.^1 S 17 posestnimi enotami je Raka izstopala
kot največje kostanjeviško urbarialno naselje in
hkrati z edino polovično hubo najmanj kmečko,
pri čemer moramo upoštevati, da je večji del
hubne posesti pripadal drugim zemljiškim gospo-
dom: samostanoma Stična in Studenice ter domači
župniji. Če so štirje, po izvoru starejši ostati, ti-
pična značilnost farnega naselja, smemo nasprotno
predvideti kot čas nastanka kajž šele 15. in 16.
stoletje, ko so kajžarji popestrili tudi fiziognomijo
Dolge Rake in Dobrave.
Trg Rako zasledimo prvič leta 1616 ob prodaji
deželnoknežjega gospostva Kostanjevica v zasebne
roke, potem ko sta umrla dolgoletna zastavna
imetnika Aleks Moscon in njegov sin Janez Franc.
Prav v njunem času je očitno prišlo do tistih kva-
litativnih sprememb, ki so farnemu kraju prinesle
trški naslov. Med komisijsko objezdo gospostva je
bila v naselju Raka glede na urbarje ugotovljena
potreba po minimalnem popravku, pri čemer je
pomenljivo, da Raka med drugimi kraji izstopa z
naslovom trga (Marckht ArchJ^'^ Upoštevaje po-
znejšo kontinuiteto poimenovanja trg, le-to ni bilo
naključno niti poljubno določeno s strani objezd-
nih komisarjev, ampak mu je slejkoprej botrovalo
dejstvo, da je tedaj na Raki prvikrat izpričan
sodnik (des Hannsen Resman Richters zu Arch).^^
Vsebina sodniške funkcije zaradi skoposti podat-
njevica na Krki, knj. 1, urbar gospostva Kostanjevica
1588, fol. 131. - J. Mlinaric ponuja za lokacijo "zu der
Auen" (Dobrava blizu Dobruške vasi) še eno možnost,
in sicer Loko, svet med potokoma Radulja in Martinjek,
nedaleč od prvega kraja (J. Mlinaric, Kostanjeviško gos-
postvo, str. 68 - 69).
40 SILA, I.Ö. HK-Sach, Pfandherrschaften, K 84/30, pag. 15.
Za Rako je bilo posestno najbolj heterogeno urbarialno
naselje Dolga Raka z 11 kajžami, 7 celimi in 7 polo-
vičnimi hubami, močno kajžarska še Dobrava s 6 celimi
hubami in 6 kajžami, medtem ko drugje kajž skorajda
ni bilo, ostat (2) pa srečamo le v vasi Koren. - Prim.
Mlinaric, Kostanjeviško gospostvo, str. 16 - 17.
42 StLA, I.Ö. HK-Sach, Pfandherrschaften, K 84/30, pag. 36.
- Z enakim datumom 4. 10. 1616 je sprememba vnesena
tudi v reformirani urbar iz leta 1575 (ARS, TK RDA, N
4, No. 1, reformirani urbar gospostva Kostanjevica 1575,
s.p. (Verbesserungen etc.).
42 StLA, l.Ö. HK-Sach, Pfandherrschaften, K 84/30, pag. 23.
20
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
kov ni ugotovljiva, vsekakor pa je Resmanovo ime
glede na urbar iz leta 1588 novo. V tem in pred-
hodnem reformiranem urbarju iz 1575 ni na Raki
ne njegovega priimka ne indicev, ki bi že tedaj
kazali na obstoj sodniške službe.Resman je bil
leta 1616 med tistimi petimi Račani, ki so prosili za
podelitev kupnega prava."*^ Tako kot drugod v
gospostvu je bila torej posest raških kajžarjev in
oštatarjev podeljena po zakupnem pravu, prav
prošnje za prevedbo v kupno pravo, zabeležene
samo pri Račanih, pa pričajo o njihovi imovitosti
in želji po razlikovanju od navadnih podložnikov.
Oblikovanja raške "rihtarije" in uporabe trškega
naslova ne smemo postavljati dosti v čas pred
letom 1600 ali sploh šele v začetek 17. stoletja.
Časovni okvir njunega priznanega nastanka pred-
stavljajo slaba tri desetletja med zadnjo urbarialno
reformacijo leta 1588, ko trga še ni, in komisijskim
ogledom leta 1616, ko deželnoknežja komisarja
govorita o njem kot povsem samoumevnem
dejstvu. Natančnejših podatkov za vmesni čas ni
zaslediti ne v dokumentih kostanjeviškega gos-
postva ne pri notranjeavstrijski dvorni komori, kjer
bi jih najprej pričakovali.'*^ Nadalje priča odsotnost
Rake v privilegijskem protokolu notranjeavstrijske
vlade,'*'' da trg ni nastal kot posledica deželno-
knežje podelitve kakšne sejemske pravice, kot se je
v istem času, malo pred letom 1600, zgodilo s
Cerknico^^ in vipavskim Šentvidom,*^ nakar sta
44 Morda je v 16. slolelju določen čas obstajal na Raki
urad gospoščinskega pomožnega pisarja. V urbarju leta
1575 je namreč izpričan pisarjev sin Simon (Simondes
Schreibers Sun), ki pa nosi leta 1588 že priimek Sraj-
barčič (Simon Schreibarzitsch).
45 Sodnik je prosil za kupno pravo hübe v Viseli, zaselku
južno od Rake (danes del vasi Cirje), en posestnik za
hišo in kočo, eden za hišico in kočo, eden za hlev in
zadnji za hlev ter dve kleti (StLA, I.Ö. HK-Sach, Pfand-
herrschaften, K 84/30, pag. 23).
46 StLA, I.Ö. HK, Repertorien 1566 - 1616; HK-Sach,
Pfandherrschaften, K 84/19-30, Herrschaft Landstraß.
Protokol je objavil Reiner Puschnig, Gnaden und
Rechte, das sieirische Siegelbuch, ein Privilegien-
protokoll der Innerösterreichischen Regierung 1592 -
1619, Graz 1984.
Cerkničani so pri nadvojvodi Ferdinandu leta 1597
izprosili sobotni tedenski sejem in letno proščenje za
dan 9. september (ARS, Vic. A., šk. 297, 1/150, lit. Z XI,
s.d., 11. 4. 1597). Pred tem Cerknica ni nikoli omenjena
kot trg, ampak kot vas ali le z lastnim imenom. S
pridobitvijo sejemskih pravic je "de facto" postala trg, saj
se že leta 1599 omenjajo trije tržani (ARS, Vic. A., šk.
261,1/135, ht. R XV-16, 24. 3. 1599).
Nadvojvoda Ferdinand je soseski in komunu Šentvid
leta 1598 podelil pravico do tedenskega sejma ob sre-
dah. Iz privilegija tudi izvemo, da so Šentvidčani svoj
kraj (Flegkhen) precej "dvignili in oskrbeli z zidovjem"
(ARS,_Vic. A., šk. 285, 1/145, lit. W II-2, 26. 12. 1598). O
trgu Šentvid (vnnser Markhi zu Si: Veiili), kar je prva
omemba kraja kot trga, so v poročilu zoper privilegij
čez dve leti pisali nadvojvodi "tržani in prebivalci Šent-
vida" (ARS, Vic. A., šk. 285, 1/145, lit. W II-2, s.d. pred-
stavljeno 27. 1. 1600). Šest let pozneje je bil trg že
splošno priznano dejstvo, saj ga srečamo leta 1606 v po-
oba kraja kontinuirano izpričana kot trga.
Trg Raka je pridobil svoj naslov na precej manj
formalen način in z interno omejeno veljavnostjo.
Vsekakor sta bila potrebna dva dejavnika: volja
zastavnega imetnika kostanjeviškega gospostva in
konsenz graške dvorne komore. Novo realnost je
sprejela tudi cerkvena oblast, t.j. raški župnik in
stiski samostan, ki pri uveljavitvi trškega statusa
morda nista igrala povsem pasivne vloge. Odlo-
čilno besedo je imelo seveda gospostvo Kostanje-
vica, ki je moglo edino ponuditi tudi zadostno
pravno podlago, saj je Raka spadala pod kosta-
njeviško deželsko sodišče.
Pomembna je ugotovitev, da je Raka po prvi
omembi trga leta 1616 kontinuirano dokumen-
tirana kot trško naselje tako v svetnih kot v
cerkvenih virih, čeprav je v posameznih časovnih
obdobjih in različnih vrstah dokumentov zaznati
kvantitativne razlike, kdaj in kje nastopa Raka le z
lastnim imenom oziroma s trškim atributom.
Posestna struktura Rake
Urbarji gospostva Kostanjevica od druge polo-
vice 16. stoletja naprej kažejo na Raki urbarialno
posest, kakršna je bila značilna za farne vasi.^'^ Po
reformiranem urbarju iz leta 1575 je imelo gos-
postvo v kraju opuščeno polovično hubo, 17 po-
sestnikov rovtov, od katerih so nekateri obdelovali
še dodatna zemljišča, nadalje dva oštatarja, enega
posestnika hišice in klet gospostva Svibno.^* Po
urbarju leta 1588 je bilo stanje že precej drugačno;
na pusti polovični hubi je živel zet prejšnjega
hasnovalca in imel obenem tudi hišo in vrt, v vasi
pa je bilo poleg svibenske kleti 12 kajž in 5 ošta-
tov.^2 Skupno število Kostanjevici podložnih hiš
torej ni znašalo več kot 18, pri čemer so se imena
posestnikov znatno razlikovala od imen izpred 13
let (1575), saj med njimi ne srečamo niti tretjine (5
ali 6) nekdanjih priimkov. Identični sta samo dve
imeni, v dveh primerih je ostal na posesti isti
priimek, v enem primeru so kot posestniki nave-
deni dediči prejšnjega hasnovalca, obrtniška ozna-
ka ali priimek Tomaža Schusterja pa se je morda
prenesel na katerega od obeh Schusterjev iz leta
1588. Pri dveh oštatih sta zabeleženi imeni prej-
šnjih lastnikov, znani iz leta 1575, medtem ko je
pri enem razvidno, da je bil prvič obdavčen šele
leta 1586. Gospodar slednjega je bil mlajši človek.
pisu posesti kartuzijanskega samostana Bistra (ARS,
Zbirka urbarjev, l/2u, urbar samostana Bistra 1659, fol.
79', 10. 6. 1606).
Svetozar llešič. Sistemi poljske razdelitve na Sloven-
skem, Ljubljana 1950, str. 34.
ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva
Kostanjevica 1575, s.p. (Arch).
PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar
gospostva Kostanjevica 1588, fol. 61 - 64.
21
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
Raka po franciscejski katastrski mapi leta 1825.
22
46
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
doma od Sv. Primoža pri Studencu, tako kot
poznamo tudi izvor imetnika zadnjega popisanega
oštata - Krenpergerja iz Radeč (Crenperger zu
Ratschach). Za Rako je bila torej v zadnji četrtini
16. stoletja značilno hitro prehajanje posesti iz rok
v roke.
Predvsem mlajši urbar iz leta 1588 je dragocen
vir za ugotavljanje poklicne strukture hišnih gos-
podarjev. Ločeno od priimka sta nosila obrtniško
oznako po en mlinar in krojač, dva kajžarja sta
zabeležena s kognomnom Schuester, eden se je
pisal Šrajbarčič,^'^ zasledimo pa tudi obrtniški
oznaki Schuesster in Schneider.
Večina podložnikov, t.j. domala vsa hubna po-
sest vasi Raka, je v urbarjih dokumentirana precej
pozneje kot podložniki kostanjeviškega gospostva.
Staro kmečko jedro vasi, po izvoru starejše od ošta-
tov okoli farne cerkve, je bilo razdeljeno med stiski
dvorec Bajnof in studeniške dominikanke. Pred
terezijansko dobo imamo dokumentirano samo po-
sest Bajnofa, katerega najstarejši urbar zajema šele
čas med 1643 in 1649.^4 Dobršen del drobne posesti
je bil podložen tudi domači župniji z najzgodnejšim
ohranjenim urbarskim popisom iz leta 1662.^^ S
pritegnitvijo tretjega vira, registra kontribucije gos-
postva Kostanjevica za leto 1667,^^ moremo se-
staviti dokaj popoln pregled podložniške in hišne
posesti na Raki za 18-letni razpon 1649 - 1667, ne-
upoštevaje deset hub samostana Studenice.
Stiski register davkov in kontribucije za Bajnof
navaja sredi 17. stoletja (1643 - 1649) na Raki
(Arch) osem podložnih posesti, t.j. šest celih hub
in dve polovični, skupaj sedem hub. Njihovi gos-
podarji se po obveznostih niso razlikovali od
kmetov drugod, le da srečamo tu dva "gospoda"
{Herr) - župnika Andreja Salomica z eno hubo in
Ivana Resmana z dvema. Župnijski urbar popisuje
leta 1662 brez navedbe kraja skupino oštatarjev
(Hoffstötter), ki jih s pomočjo krstne matice^''
prepoznamo kot Račane. Štirje so posedovali ostat
z vrtom, dva hišo z vrtom, trije kajžarji (Vnter-
sassen) pa so šele tisto leto postavili na župnikovi
njivi oštate, ki so specificirani kot novozgrajena
hiša, ostat z vrtom in mežnaričina hiša z vrtom.
Župnija sv. Lovrenca na Raki je imela tako v
samem kraju 9 podložnih oštatov. Približno dve
tretjini raških oštatov sta v istem času pripadali
^2 Po starejšem urbarju iz leta 1575 je bil taisti Simon
Šrajbarač, prav tako kol neki Blaž, označen še kot
Šrajbarjev ali pisarjev sin (des Schreibers Sun).
ARS, Sam. A. 1 Stična, fasc. 5, register davkov in kon-
tribucije podložnikov samostana Stična 1643 - 1649, s.p.
ARS, Sam. A. I Stična, knj. 17, glavni urbar župnij in
njih imenj, inkorporiranih samostanu Stična 1662, s.p.
ARS, Sam. A. 11 Kostanjevica, fasc. 11, register kontri-
bucije gospostva Kostanjevica 1667, s.p.
^7 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1651 - 1670.
^   ARS, Sam. A. I Stična, knj. 17, glavni urbar župnij in
njih imenj, inkorporiranih samostanu Stična 1662, s.p.
kostanjeviškemu gospostvu in bili v njegovem
kontribucijskem registru za leto 1667 vodeni kot
"oštatarji trga Raka" (Markh Arch Hofstetter).
Kvantitativno ni bilo bistvenih razlik s stanjem po
osemdeset let starejšem urbarju iz leta 1588. Tako
kot prej sta poleg oštatov popisana klet gospostva
Svibno in edina polovična huba, število oštatov se
je sicer zvišalo na 24, od tega je bil eden v Vinjem
vrhu, a jih je posedovalo le 16 gospodarjev, ker so
imeli nekateri po dva ali tri. Trije ostati so bili v
rokah posestnika polovične hübe, gospodar z dve-
ma oštatoma je imel tudi mlin, medtem ko je bil
Moškonov ostat darovan župnijski cerkvi. Raka se
je po strukturi podložne posesti jasno razlikovala
od okoliških vasi, kjer so sicer popisani gostači
(Inwohnerey-en), ne pa ostati, ki jih srečamo le v
trgu.^9 Glede na gospodarje je bilo na Raki 16
Kostanjevici podložnih domov, 8 bajnofških in 9
župnijskih, kar pomeni 33 hiš, kajž in hišic. Poleg
teh je vsaj deset gospodarjev živelo na desetih
studeniških hubah, kolikor le-te že tedaj niso bile
razdeljene tako kot leta 1749, ko je bilo na njih 18
gospodarjev, ob teh pa še trije kajžarji.^''
Že različna naslovitev Rake v treh navedenih
urbarskih virih iz srede 17. stoletja priča, da je bilo
zaščitnik trškega naslova kraja kostanjeviško gos-
postvo, od leta 1667 v rokah tamkajšnjih cister-
cijanov. S tem letom se je začelo za Rako obdobje
popolne pripadnosti cerkvenim ustanovam, saj so
si jo delili domača župnija, inkorporirana stiškemu
samostanu, obe dolenjski cisterci - samostana
Stična in Kostanjevica ter studeniške dominikanke.
V poseljenosti tudi naslednjih sto let ni prišlo do
bistvenih premikov. Kontinuirano spremlja
posestno stanje kostanjeviški gospoščinski urbar
1698 - 1730, ki beleži ob svojem nastanku v kraju
(Markht Arch) poleg polovične hübe še vedno 24
oštatov in 23 različnih gospodarjev. Dva posestnika
sta premogla le njivo oziroma travnik, iz dveh
oštatov je nastala gospoščinska klet, svibenska klet
je medtem prav tako pripadla gospostvu, en ostat
je postal mežnarija, leta 1697 pa se je domovom na
Raki pridružila novozgrajena hiša. Neupoštevaje en
pust ostat in tistega, ki je ležal v Kostanjevici in bil
izročen tamkajšnjemu mestu, tudi leta 1698 ni bilo
na Raki več kot 16 kostanjeviških podložnih hiš.
Toda drugače kot v drugi polovici 16. stoletja je za
prva desetletja 18. stoletja značilna precej večja
stabilnost posestnikov. V drugem desetletju 18.
stoletja so opusteli trije ostati, od katerih je bil v
času istega urbarja obnovljen le eden, dve od 23
posesti sta prišli v tuje roke in štiri s staršev na
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 11, register kontri-
bucije gospostva Kostanjevica 1667, s.p.
6" ARS, TK RDA, L 16, No. 9, 23. 9. 1756. - Istotam, N 120,
No. 23, 23. 9. 1756, 2. 12. 1749.
23
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
sinove.^l Naslednja tri desetletja in pol so se
priimki kostanjeviških podložnikov na Raki spet
močno spremenili, saj so se do leta 1755 pri tedaj
14 gospodarjih ohranili samo štirje.^^
Zelo podobno naselitveno stanje kot v letih
1662 - 1667, ko je bilo na Raki podložnih Kostanje-
vici, Bajnofu in župniji približno 33 domov, lahko
ugotovimo tudi v terezijanskem katastru sredi 18.
stoletja. Župniji je pripadalo 12 oštatov in 13 gos-
podarjev, ker je imel eden le hlev in vrt,^^ gQg.
postvu Kostanjevica pusta polovična huba in 14
oštatarjev z 19 ostati,^ stiškemu Bajnohi pa na
sedmih hubah 11 gospodarjev, skupaj okoli 37 sta-
novanjskih zgradb. Medtem ko se je bajnofska
hubna posest v zadnjih sto letih še naprej drobila,
je število župnijskih oštatarjev nekoliko naraslo,
število kostanjeviških pa rahlo upadlo.
Tudi terezijanski kataster jasno kaže, da je bil
glavni zaščitnik trga in pobornik uporabe trškega
imena kostanjeviški samostan kot lastnik gospostva
Kostanjevica. Rektiticirani štiftregister imenuje v
trgu Raka (Marckt Arch) 14 podložnikov kot
"oštatarje pri tem trgu" (die Hofstetter bey diesem
Marckt). Medtem ko so povsod v gospostvu
opravljali od cele hübe šest dni ročne tlake, so
Račani plačevali le malenkostno tovornino in bili
izrecno oproščeni vsake naturalne tlake razen
obveznosti do deželskega sodišča.^^ Ta obveznost
je pomenila loviti hudodelce, kar je bilo v gos-
postvu Kostanjevica pridržano samo Račanom kot
podložnikom nekoliko višjega ranga.^^
Raški župnik, zemljiški gospod manjšega dela
Račanov, v katastru nasprotno ni posebej izpo-
stavljal Rake kot trga, saj se kraj navaja s trškim
naslovom (Marckt Arch) samo v cenovni tabeli
pridelka.67 Svoje tukajšnje podložnike je imenoval
kajžarji na Raki (Kayschier zu Arch)^^ sicer pa so
po urbarju opravljali na leto dan do dva tiake in
imeli le zaradi majhnega pridelka nižje obveznosti
kot kmetje.69
Precej drugačen značaj od oštatarske posesti so
v terezijanskem katastru kazale razdeljene hübe
starega kmečkega jedra vasi. Stiškemu Bajnofu so
pripadale tri cele, šest polovičnih, ena četrtinska in
ena tričetrtinska huba, vse podeljene samo po
zakupnem pravu (miethweis verlassen) ter obre-
menjene z denarno in naturalno tlako.^O Pod stu-
61 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 26, urbar gospostva
Kostanjevica 1698 - 1730, fol. 155 - 177.
62 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1755; No. ad 28, s.p.
63 ARS, TK RDA, N 12 I, No. 56, 4. 8. 1757.
64 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1755; No. ad 28, s.p.
65 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1755.
66 ARS, TK RDA, N 4, No. 21, s.d.
67 ARS, TK RDA, N 12, No. 118, s.d.
68 ARS, TK RDA, N 12, No. 116, 11. 6. 1754.
69 ARS, TK RDA, N 12 I, No. 56, 4. 8. 1757.
70 ARS, TK BT, N 12, IIVNo. 232, s.d. - Reklifikacijski
dominikalni akti dvorca Bajnof niso ohranjeni.
deniško imenje, ki ga je sestavljalo dobrih 10 hub
v vasi Raka (Dorff Arch), je spadalo 18 hubnih
delov, od tega štiri cele, 10 polovičnih in štiri
četrtinske hübe, poleg navedenih pa še tri kajže z
zemljišči za dobre pol hübe.71
Posestna struktura je v grobem določala tudi
poklicno strukturo, pri kateri je potekala ločnica
med oštatarji na eni in kmeti na drugi strani.
Gospodarji oštatov so se kot nasploh prebivalci
farnih vasi preživljali pretežno z neagrarnimi
dejavnostmi. Kostanjeviški oštatarji na Raki sredi
18. stoletja po lastnem pričevanju niso sejali žita,
ker nihče ni premogel polja, samo eden je imel
tiavnik, sicer pa so pasli na gmajni graščine Raka
in redili vsega štiri krave, šest volov in tri svinje.
Trg ni imel niti pravice do uporabe gozda, zato so
morali Račani vse vrste lesa kupovati. Edini mlinar
na potoku Račna se je pritoževal nad pomanj-
kanjem vode, s svojih rustikalnih vinogradov pa
so Račani prodali nekaj vina. Medtem ko je za
kostanjeviški del Rake izrecno povedano, da tu ni
kajžarjev,72 imenuje župnik svoje podložnike prav
s tem nazivom - kajžarji (Kayschier zu Aich), če-
prav se njihova posest označuje v urbarju kot
ostat. Po župnikovem poročilu je imel vsak kajžar
pri kajži samo majhen vrt, zato so se morali pre-
življati z ročnim delom.73 Žal ne vemo, za kakšne
vrste ročno delo je šlo. Tudi med kostanjeviškimi
rokodelci, ki jih po vaseh praviloma ni bilo ali le
tu in tam kakšen, srečamo v trgu Raka samo
krojača in kovača.74 Težko bi ocenili, ali je ro-
kodelstvo glede na konec 16. stoletja resnično
nazadovalo. V katastru namreč niso upoštevani
trgovci, mesarji in krčmarji, po katerih je bila Raka
vsekakor znana tudi že v terezijanski dobi ter pred
njo in ne šele v 19. stoletju.75
Glede na' podatek, da je kostanjeviško gos-
postvo v drugi polovici 16. stoletja pobiralo stoj-
nino od kramarjev na raških proščenjih,76 prese-
neča, zakaj pozneje na Raki ne srečamo sejmov, ki
bi jih pričakovali kot enega temeljnih obeležij
trškega naselja. Cerkvenih in drugih sejmov ne
omenja niti Valvasor pri opisu župnije77 niti dva
71 ARS, TK RDA, L 16, No. 9, 23. 9. 1756. - ARS, TK RDA,
N 120, No. 23, 23. 9. 1756, 2. 12. 1749.
72 ARS, TK RDA, N 4, No. 18, s.d.
73 ARS, TK RDA, N 12, No. 116, 11. 6. 1754.
74 ARS, TK RDA, N 4, No. 21, s.d.
75 ARS, Cenilni operati za Kranjsko, N 10, Catastral
Schaetzungs-Elaborat der Gemeinde Arch, 17. 12. 1833.
Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga, Ljubljana 1976,
str. 157,
ARS, TK RDA, N 4, No. 1, reformirani urbar gospostva
Kostanjevica 1575, s.p. (Stanndtgelt in Khirchtagen);
PAM, Gospostvo Kostanjevica na Krki, knj. 1, urbar
gospostva Kostanjevica 1588, fol. 135'. - Prim. Jože MU-
narič, Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz leta 1625,
Kostanjevica na Krki 1970, str. 71 (odslej J. Mlinaric,
Kostanjeviško gospostvo).
77 J. W. Valvasor, Die Ehre VIII, str. 718-719.
24
46
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
podrobna seznama 41 oziroma 62 sejmov v no-
vomeški okolici v letih 1702 in 1713, kjer se sicer
omenja živinski sejem pri sv. Lovrencu,^^ a gre
glede na vrstni red krajev za Sentlovrenc pri Stični
in ne za Rako.
Kot gručasta vas s prostornim trgom ob cerkvi
v osrčju naselja je predstavljala Raka svojski tip
naselja, ki ga kot takega prvič ponazarja franci-
scejska katastrska mapa.^^ Osrednji trg, pomem-
ben ambient in avtonomna tvorba z močno težnjo
po sklenjeni zidavi, je bil tedaj in še globoko v 20.
stoletje po svoji socialni in gradbeni strukturi nekje
med pomembnejšo vasjo in trgom. Med nad-
stropnimi hišami, ki kažejo močne sledove kmeč-
kega historizma druge polovice 19. stoletja, je najti
v posameznih portalih tudi baročne predloge.^'^
Vendar je o gradbeno-urbanističnem stanju Rake
pred franciscejskim katastrom komaj mogoče iz-
luščiti kak konkreten podatek, tako denimo prvo
znano omembo tržnega prostora leta 1653 (neben
der Khirchen auf den Plaz)^^
Trška družba, kontinuiteta in izginotje
trškega imena
Po prvi omembi Rake kot trga leta 1616 lahko
od srede 17. stoletja v določenih dokumentih sle-
dimo kontinuirani uporabi trškega naziva, kar
priča o njegovi splošni sprejetosti vsaj pri
zemljiških gospodih, ki so imeli v kraju podložno
posest. Kot rečeno, je Raka dosledno imenovana
trg v urbarjih in registrih gospostva Kostanjevica,
ki je leta 1667 postalo last kostanjeviške cisterce:
1667 (Markh Arch Hofstetter)^ 1698 - 1730
(Markht Arch)^ okoli 1750 (Marckt Arch)?'^ Tako
kot kostanjeviški cistercijani sta trško ime že prej
akceptirala duhovščina raške župnije in samostan
Stična, ki mu je bila župnija inkorporirana. V
krstnih matičnih knjigah z začetkom leta 1651
nastopa Raka sicer največkrat le kot "Arch", vendar
pogosto tudi kot trg (ex oppido Arch, in oppido
Arch), enkrat samkrat v nemščini kot "Markht
Arch" (20. 11. 1695) in zgolj kot trg brez lastnega
78 ARS, Collectanea, fasc. 11, seznam sejmov v okolici
Novega mesta 1702. - ARS, Vic. A., šk. 255, 1/133, lit. R I-
5, 20. 1. 1713.
^ ARS, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 10, občina
Raka (1825), mapni list IV.
80 KLS III, str. 157.
Gre za prepis listine barona Janeza Moscona, s katero
raški župnijski cerkvi podeljuje hišico in zemljišče za
mežnarja. ARS, Sam. A. I Stična, knj. 17, glavni urbar
župnij in njih imenj, inkorporiranih samostanu Stična
1662, s.p. Urbarium über die Pfarrhofflichen einkhomen
St; Layrenty zu Arch, 3. 3. 1653.
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 11, register kon-
tribucije gospostva Kostanjevica 1667, s.p.
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 26, urbar gospostva
Kostanjevica 1698 - 1730, fol. 155.
84 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1755; N 12, No. 118, s.d.
imena - "ex oppido" (1. 12. 1707).85 Prejkone kaže
takšna izbira poimenovanj na šibko uporabo ali
sploh odsotnost izraza trg kot lastnega imena (Trg)
med domačim prebivalstvom in okoličani. Raka je
bila torej za preproste ljudi zgolj Raka, trg pa
predvsem v dokumentih.
Pozornost pritegne odsotnost trškega naslova
ter izrecna oznaka "vas Raka" v urbarjih in kata-
strskih spisih studeniškega imenja ter stiškega
dvorca Bajnof. V kraju je slednjima pripadala
izključno stara hubna posest, zato poimenovanje
"vas" ni naključno. Vsiljuje se vprašanje, ali je
kmečki, t.j. hubni del Rake, v očeh sodobnikov
sploh veljal za trg in ali nista drug ob drugem
oziroma mestoma prepletaje se obstajala vas in trg,
slednji omejen predvsem na oštate ob tržnem
prostoru okoli cerkve. Zelo težko bi bilo ugo-
tovljati, koliko je delitev na kmete in oštatarje
morebiti vplivala na uporabo naziva "oppidum" v
matičnih knjigah.
Tudi svetni dokumenti navajajo trški naslov
nedosledno. V protokolu podložniških listin
samostana Stična srečamo v letih 1660 do 1666
trikrat podelitev oštata na Raki v kupno pravo, pri
čemer je v dveh primerih navedeno samo kra-
jevno ime, leta 1663 pa skupaj s trškim nazivom
(in dem Markht zu Arch), sprejemljivim za sti-
škega opata kot izstavitelja listine. Prejemnik je bil
v dveh primerih raški župnik in enkrat svetni
človek, posest dvakrat hišica in enkrat pust žup-
nijski ostat, medtem ko je stiski samostan kot zem-
ljiški gospod nalagal prejemnikom enake obvez-
nosti, kot so jih imeli drugi oštatarji na Raki (alß
andere Hoffstötter alda zu Arch)ß^
Pomenljivo je, da se gospodarji na Raki v
listinah in urbarjih imenujejo le oštatarji in nikoli
tržani (Bürger). Tudi zaradi poznega nastanka ra-
škega trga jim tega naslova ni priznaval niti trški
gospod, in sicer ne skupnosti gospodarjev ter še
manj posameznikom. Izjemen je dvakrat zapisani
latinski naslov tržana v letih 1701 in 1709 (civis
Archensis) pri ženi in vdovi, ki sta nastopili v vlogi
krstne botre.8'' V krstnih maticah sicer mestoma
srečujemo gosposke atribute staršev in botrov
novorojencev {dominus, domina), zlasti na prelo-
mu iz 17. v 18. stoletje pa tudi razne poklicne
85 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1651 - 1670, RMK 1690 - 1704,
RMK 1705 - 1716, RMK 1716 - 1733, RMK 1733 - 1746,
RMK 1747 - 1783.
ARS, Sam. A. I Stična, fasc. 7, protokol kupnopravnih
pisem, kupoprodajnih pogodb in dolžnih pisem 1575 -
1692, s.p., 22. 7. 1660, 26. 4. 1663, 14. 5. 1666.
87 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1705 - 1716, 3. 4. 1701 - botra:
Agnes Francisci Papesch civis Archensis uxore; 5. 4.
1709. - botra: Marina defuncti Laurenty Hruschouar
civis Archensis vidua derelicta. Po naključju sta Lovrenc
in Marija Hrušovar sedemkratna prastarša avtorja tega
prispevka.
25
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
__3
1998
oznake.88 Raka je tako imela v 17. in 18. stoletju
izpričan tanek premožnejši in uglednejši sloj pre-
bivalstva, ki se je pretežno preživljal z negrarnimi
dejavnostmi. Gosposki atribut za člane peščice
družin kaže prejkone na osebno svobodne ljudi, za
katere je bil značilen tudi svobodnejši poklic -
dacar, padar, učitelj itd. V kupnem pismu, ki ga je
leta 1741 izdal kostanjeviški opat raškemu krojaču
Matiji Feyerju, zasledimo poleg tega za slednjega
atribut "der ehrbahre", medtem ko so podložniki
praviloma imenovani samo kot "der arbeitsame".^^
Po tej tanki plasti "odličnežev" se je Raka sicer
razlikovala od podeželske okolice, veliko manj pa
kljub trškemu nazivu od sorodnih farnih vasi.
Zanimiva je kar 38-letna odsotnost trškega ime-
na v krstnih maticah med letoma 1709 in 1747, ko
nastopa Raka zgolj kot kraj (ex Arch, redko: ex
pago Arch^^) ali soseska (ex vicinitate)?'^ Hkrati
večji del tega obdobja tja do srede tridesetih let 18.
stoletja pri Račanih skoraj ne naletimo na poklicne
ali statusne oznake. Slaba dokumentiranost drugih
življenjskih področij, zlasti zemljiško-posestnih od-
nosov in sodstva, še dodatno zakriva vpogled v
takratna dogajanja, ko se zdi priznavanje Rake kot
trga domala ogroženo. Protokol podložniških listin
gospostva in samostana Kostanjevica od leta 1739
dalje obravnava Rako naslednje in poznejša leta
zopet kot "Markht"^i pa nam dano vedeti, ali je
v prejšnjih desetletjih tudi tu raba trškega imena
oslabela oziroma izginila. Malo preden srečamo
"Markht Arch" okoli leta 1750 v terezijanskem
katastru v napovedih in aktih treh njegovih zem-
ljiških gospodov, se v krstnih maticah po skoraj
štirih desetletjih spet pojavi latinska ustreznica
"oppidum Arch". Raba sicer zdaj ni bila pogosta in
je še posebej opešala po letu 1750, dokler ni bila
Raka leta 1767 sploh zadnjič zabeležena kot trg.93
88 Npr. 13. 1. 1695 (schuUmaisler), 19. 8. 1699 (daciary in
Arch), 30. 12. 1705 gorninski mojster (pergmagislro), 18.
6. 1708 krojač (sutor ex Arh), 4. 10. 1708 padarjeva žena
(Baderin ex Arh), 19. 6. 1709 mežnar (aeditus loci), 19. 6.
1709 žena ključarja pri sv. Antonu (syndicissa S: An-
toni), 29. 3. 1711 kovač (faber ex Arch); pri nezakonskih
otrocih v dodatku na koncu knjige: 24. 7. 1707 padar
(chyrurgus in Arh).
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, protokol podložniških
listin samostana in gospostva Kostanjevica 1739 - 1762,
fol. 52.
90 Npr. 24. 12. 1711.
91 Npr. 6. 8. 1732, 10. 10. 1733.
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 74, protokol podlož-
niških listin samostana in gospostva Kostanjevica 1739 -
1762, pag. 18-20 (7. 4. 1740), 52 - 53 (16. 8. 1741) in 266
g, (s.d. 1752).
93 NSALJ, ZA Raka, RMK 1747 - 1783. - Zadnjič je "ex
oppido Arch" zapisal v krstno matico krajevni ko-
operator Jurij Presetnik 28. februarja 1761, prenehanje
uporabe trškega naziva pa ni bilo povezano z zame-
njavami duhovnikov. - Kronološko najmlajši zapis naj-
demo 2. februarja 1767 ob pokopu Račanke Marije Pregl
(NŠALJ, ŽA Raka, MMK 1746 - 1781).
Zunaj dogovorne uporabe trškega imena s
strani neposredne svetne in cerkvene oblasti ni
imela Raka nikjer drugje priznanega statusa trga
niti v najohlapnejšem pomenu besede. Valvasor, ki
je rad prilepil trški naslov tudi manj pomembnim
krajem in predvsem utrjenim naseljem s še šib-
kejšo trško in gospodarsko osnovo kot pri Raki,94
opisuje slednjo med dolenjskimi vasmi, kjer pravi:
"Leži na dobrem plodnem kraju in ni bogata le s
številnimi vinogradi, temveč tudi z vsakovrstnim
sadjem. Skoraj vsi gozdovi so polni rodovitnih
dreves, vas pa leži pri gradu Raka."95 V opisu
gradu se je spet dotakne z besedami: "Ne prav
daleč od gradu je najti župnijsko cerkev poleg
lepe vasi enakega imena."
Ker kraj kot trg širše ni bil znan, ga zaman
iščemo med trgi na Florijančičevem zemljevidu
Kranjske iz leta 174496 ^ raznih popisih krajev
in uradnih šematizmih 18. stoletja.97 Brecker-
feldova rokopisna topografija Kranjske iz zadnjih
let 18. stoletja sicer podrobno opisuje stanje in
zgodovino raškega gradu, ne pa tudi kraja, zato
ne vemo, ali ga je F. A. Breckerfeld morebiti še
poznal kot trg.98
Pravno-upravni položaj raškega trga in
vprašanje sodnika
Kraj je imel torej atribut trga le v očeh zem-
ljiških gospodov, med katere so bili razdeljeni raški
ostati, to pa so bili po letu 1667 izključno cerkveni
gospodje. Tako je Raka dosledno "Markht Arch" v
prepisih kupnih pisem v edinem ohranjenem pro-
tokolu podložniških listin samostana in gospostva
Kostanjevica 1739 - 1762, kjer srečamo raške hiše
in oštate prvič kot prostolastne (aißenthumbliches
Hauß, aigenthumbliches Guett)?'^ Ce so o Raki kot
trgu še kdaj pisali v bolj oddaljeni stiski samo-
stanski pisarni pri lociranju v kupno pravo po-
deljenega zemljišča,100 so se Račani in njihovi
zemljiški gospodje (župnija Raka, gospostvo in cis-
tercijanski samostan Kostanjevica) v polni meri
zavedali neupravičenosti uporabe trškega naslova
9* Npr. belokranjski utrdbi Pobrežje in Vinica (J. W. Val-
vasor, Die Ehre 11, str. 212) aU notranjska kraja Logatec
(istotam, XI, str. 344 - 345) in Prem (istotam, II, str. 257).
95 J. W. Valvasor, Die Ehre II, str. 179.
96 J. D. Florijanač, Deželopisna karta.
97 Npr. Schematismus für das Herzogthum Krain 1795 mit
verschieden nützlichen Nachrichten geographischen
und statistischen Inhalts, Laibach (1795).
98 ARS, Gr. A. I Dol, fasc. 123, Topografija Kranjske I, str.
208.
99 ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 74, protokol podlož-
niških listin samostana in gospostva Kostanjevica 1739 -
n  1762, pag. 18 - 20 (7. 4. 1740), 52 - 53 (16. 8. 1741) in 266
(s.d. 1752).
ARS, Sam. A. I Stična, fasc. 7, protokol kupnopravnih
pisem, kupoprodajnih pogodb in dolžnih pisem 1575 -
1692, s.p., 22. 7. 1660, 26. 4. 1663, 14. 5. 1666.
26
6
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
V občevanju s tretjimi osebami in ustanovami ter
zlasti z višjimi oblastmi. Navzven, v nastopih pred
deželnimi in državnimi organi, so se Račani izka-
zovali le kot soseska (N. die Naiiberscliafft zu
ArchJ, tako denimo v letih 1680 - 1686 pred de-
želnim upraviteljem v sodnem sporu z lastnikom
graščine Raka zaradi neke samovoljno odstranjene
ograje.^01 Podobno Raka ni nikoli imenovana trg v
procesu kostanjeviškega opata z raškim župnikom
pred dvorno pravdo v Ljubljani med letoma 1696
in 1703, čeprav izvemo prav iz teh sodnih spisov
največ o t.i. sodniku, o notranjih odnosih v kraju
in obravnavanju Rake s strani samostana kot zem-
ljiškega gospoda.102
Pri vprašanju raškega sodnika predstavlja po-
glavitno težavo slaba dokumentiranost funkcije in
predvsem njene vsebine. Kot rečeno, se trg Raka
(Marckht Arch) in t.i. sodnik na Raki (Richter zu
Arch) prvič pojavita v istem dokumentu leta 1616,
zato upravičeno sklepamo na njuno povezavo. V
kolikšni meri gre morebiti za soodvisnost pojmov
oziroma primarnost enega pred drugim, lahko
vsled lapidarnosti podatkov le ugibamo. Sodnik
Resman namreč nastopa zgolj kot zasebnik in pro-
silec za prevedbo svoje hübe v kupno pravo, ne
pa v vlogi gospoščinskega ali celo avtonomnega
organa.
Po tem najzgodnejšem sodniku srečamo t.i.
rihtarje še v dveh kratkih obdobjih: med 1696 -
1703 v krstnih maticah in v že omenjenem pro-
cesu pred dvorno pravdo ter v letih 1745 - 1755 v
krstnih matičnih knjigah. Tako kot leta 1616 tudi
pozneje komajda kaj slutimo o vsebini sodniške
službe, pa še to povečini "per negationem". Vemo
predvsem, česa sodnik ni opravljal ali ni smel
izvrševati, kakor tudi to, da se samo enkrat
imenuje trški sodnik {MarJdirichter}^^^ sicer pa le
sodnik (Richter, Judex actualis, judex Archensis).
Prav po tej nedoločnosti se raški sodnik razlikuje
od t.i. trških sodnikov v Dolenjskih Toplicah in na
Vrhniki,^04 dveh prav tako pozno nastalih trgih s
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 22, proces s Francem
Rudolfom Khaysellom 1680 - 1686.
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 22, proces z žup-
nikom z Rake 1697 - 1703.
NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1690 - 1704, 21. 8. 1700 - boter:
Georgius Brudar Marklirichter.
"4 Po dosedanjem stanju raziskav se trg Vrhnika v virih ne
imenuje vse do leta 1752 (ARS, RK, fasc. XXVIII, št. 88,
4. 12. 1752), čeprav jo poznata kol trg že Valvasor (J. VV.
Valvasor, Die Ehre 11, str. 257; XI, str. 422 - 423) in
Florijančič na zemljevidu leta 1744 (J. D. Florijančič).
Trškega sodnika, ki je bil hkrali deželski sodnik:
"Markht = und Landtrichtern zu Oberlaybach", vendarle
srečamo že leta 1591 (ARS, Vic. A., šk. 94, 1/54, lit. L
XXXIX-19, 18. 7. 1591), kot trškega sodnika (Mark-
trichler) leta 1602 (ARS, Imenjska knjiga za Kranjsko, št.
4, 1546 - 1618, fol. 370') in nato kot "Markht-Richter
alda" v terezijanskem katastru okoli leta 1750 (ARS, TK
BT, P 21, No. 11, s.d.).
Šibko pravno osnovo.
Posredno beremo o sodnikovi službi na Raki v
spisih sodnega procesa na prelomu iz 17. v 18.
stoletje. Kostanjeviški opat se je leta 1696 pritožil
raškemu župniku, češ da se je njegov kaplan glede
inventarizacije neke zapuščine na Raki obrnil na
gorskega mojstra, kot da bi bil le-ta sodna instanca
in ne kostanjeviško gospostvo. Račani po opatovih
besedah nimajo sodnika, niti niso tržani, ampak
gospoščinski oštatarji, odvisni neposredno od gos-
poščine.105 stvar je potekala takole. Gorski mojster
Jurij Brudar je ob smrti Regine Musant zapečatil
njeno skrinjo in zadržal ključ "namesto zemljiške
gosposke" (an statt der Grundtobrigldieit), nakar je
domači kaplan od njega zahteval ključ, odprl skri-
njo in pobral iz pokojničine zapuščine tisto obleko
in okrasje, ki ju je umirajoča Musantova v ustni
oporoki volila župnijski cerkvi. Pokojna "gospa"
Regina, ki se je šele pred kratkim iz Krškega
primožila na Rako h krojaču Martinu Musantu,^''^
je svojo zadnjo voljo narekovala kaplanu v pri-
sotnosti treh Račanov, podložnih Kostanjevici, med
katerimi je bil tudi omenjeni gospoščinski gorski
mojster. Tega so "imeli na Raki za nekakšnega
sodnika" (deß landtstrascherischen Pergmaister Ju-
rien Wrudar wellicher dahier vür ein Richter
gehalten wirdt)^'^^ m tako je na prvi pogled videti,
kot da bi bil gorski mojster kostanjeviškega gospo-
stva na Raki^^^ imenovan tudi "rihtar". V nekaterih
primerih je v tej vlogi sicer resnično nadomeščal
kostanjeviško gospoščino, seveda le do mere, ki
mu jo je dopuščal opat. Kot "rihtar", kar je vse-
kakor ljudsko poimenovanje, je opravljal določeno
vlogo arbitra ali celo bolj ali manj neformalnega
civilnopravnega sodnika. Tako pravi opat, da
"prepušča gospodu Brudarju judicirati", ali je ve-
ljaven testament Regine Musantove, ki ga je na-
pisal kaplan,^"^ ne dopušča pa nobenega dvoma.
^'^^ "...dan die Archer haben khein Richter, sein auch kheine
Burger, sondern herrschafftliche Hoffstetter, vnd depen-
dirn inmediate von der Herrschafft." (ARS, Sam. A. II
Kostanjevica, fasc. 22, konceptno nedatirano poročUo je
zabeleženo na isti poli kot prepis opatovega dopisa
župniku z dne 10. 5. 1696).
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 22, proces med
opatom in župnikom zaradi inventure zapuščine dom-
karja Martina Musanta, s.d.
^''"ars. Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 22, 27. 8. 1702. -
Gorninskega mojstra ali sodnika {des Perkhmaister oder
liiciiters) z napačnim imenom Lovrenc Hočevar navaja
tudi župnik v pismu opatu, pri čemer je z Brudarjem
pomešal drugo oporočno pričo Lovrenca Hrušovarja
(ibidem, 18. 6. 1696).
Opat Robert pravi: "durch meinen zu Arch haltenden
Perkhmaister Juryen Wrudar" (ARS, Sam. A. II Ko-
stanjevica, fasc. 22, 10. 5. 1696), kaplan Marko Triller pa:
"deß landtstrascherischen Pergmaister Jurien Wrudar"
(ibidem, 27. 8. 1702).
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 22, proces med
opatom in župnikom zaradi inenture zapuščine dom-
karja Martina Musanta, s.d.
27
3 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
da ima sam kot lastnik gospostva prvo instanco
nad svojimi na Raki živečimi oštatarji (vber meiner
zu Arch bewohnten Hoffstätter... die erste Instanz
habej}^^ Pomenljivo je, da je na zunaj, pred
dvorno pravdo, Brudar naveden med pričami le
kot kostanjeviški podložnik in gorski mojster,***
ker je bila samo to njegova formalnopravna
funkcija in nikakor ne naslov sodnika, ki je bil
primeren zgolj za domačo rabo. Opat vendar jasno
pravi, da Raka nima sodnika in da so tamkajšnji
oštatarji neposredno podložni gospostvu.
Toda samo nekaj dni preden se je omenjeni
spor začel, nastopa Brudar v krstni matici kot
"sedanji (novi) gorski mojster in sodnik" (moderni
Pergkhmaister et Judicis)}^^ Postavljata se vpra-
šanji, ali je bil Jurij Bruder morda raški sodnik
zaradi funkcije gorskega mojstra ali neodvisno od
le-te ter koliko moremo v "rihtarju" s konca 17.
stoletja videti kontinuiteto službe "rihtarja na Raki"
iz leta 1616. Na drugo vprašanje lahko zaradi 80-
letne nedokumentiranosti odgovorimo le hipote-
tično, medtem ko je o gorskem pravu in gorskih
mojstrih na voljo skoraj kontinuirana vrsta pro-
tokolov kostanjeviških gorskih pravd 1590 -
1705.**3 Gorske veče na Raki se v njih pojavijo
spomladi 1667, nekaj tednov po tem, ko je sa-
mostan Kostanjevica kupil kostanjeviško gospo-
stvo. Povsem jasno je, da se personalna sestava
sogornikov-mejašev razlikuje od skupnosti ošta-
tarjev na Raki, tako kot je gorski mojster izvršilni
organ gore Raka, gorski sodnik**^ pa nedomačin,
poslan vsakokrat od kostanjeviškega opata kot
gorskega gospoda. Prisedništvo (assessores) je
praviloma sestavljalo 24 sogornikov, med katerimi
so bili Račani slejkoprej v manjšini.
Vprašanja pristojnosti raškega "rihtarja" se mor-
da dotika sodni primer iz leta 1697, ko je domači
župnik pred gorsko pravdo tožil svojega nek-
danjega hlapca, a ga je gorsko sodišče napotilo na
obtoženčevo sodno instanco, kar v hlapčevem pri-
meru vsekakor ni bilo gorsko sodišče.**^ Žal ni
navedeno, kateri prvi instanci je pripadal nekdanji
župnikov hlapec Jurij Koritnik, zato ne vemo, ali
ga iežupnik morebiti tožil pred gorsko večo v
ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 22, 10. 5. 1696.
*** ARS, Sam. A. II Kostanjevica, fasc. 22, 12. 8. 1702.
**2 NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1690 - 1704, 24. 1. 1696.
**3aRS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 79 (protokol 1590 -
1609), knj. 80 (protokol 1631 - 1655), knj. 81 (protokol
1651 - 1672) in knj. 81 (protokol 1672 - 1705). - Prim.
Metod Dolenc, Pravosodstvo kostanjeviške opatije v
letih 1631 - 1655. v: ČZN 11 (1914), str. 33 - 67.
*** Praviloma je naveden samo kot "judex", 11. marca 1681
pa izjemoma nemško "Perckhthaidungs Richter". V vlogi
gorskega sodnika sta denimo nastopala raški župnik
Jurij Sartorius (26. 3. 1675, 13. 8. 1675) in kostanjeviški
mestni pisar Jurij Finster (11. 3. 1682, 10. 8. 1682, 21. 4.
1683).
**='ARS, Sam. A. II Kostanjevica, knj. 81 (protokol 1672 -
1705), 12. 8. 1697.
prepričanju, da je zanj pristojen gorski mojster
Jurij Brudar kot "rihtar" in namestnik zemljiškega
gospoda - kostanjeviškega samostana.
O volitvah gorskega mojstra v gorskih proto-
kolih ni podatkov, izvemo pa zanje posredno iz
zapisa, da je bil Jurij Bruder 11. avgusta 1700 od
gorskega gospoda ponovno potrjen za gorskega
mojstra (ferer vor ein Perkhmaister conßrmiert
wordenj}^^ Hipotetični izvor "rihtarske" službe iz
funkcije gorskega mojstra, mogoč ob konsenzu
domačega župnika, je morebiti povezan tudi z
gorskim pravom in ne le z deželskim sodiščem. Ali
je zgolj naključje, da je malo pred prvo omembo
trga in "rihtarja" deloval na Raki župnik Andrej
Recelj, prevajalec gorskih bukev v slovenščino?
Recljeva moč kot župnika in njegovo pravniško
znanje sta mogla biti celo odločilna pri "pretvorbi"
farne vasi Raka v trg okoli leta 16(D0, saj sta šla
zelo na roko ambicijam imetnikov kostanjeviškega
gospostva, da bi imeli na tleh svojega zemljiškega
gospostva trg, ki bo konkuriral deželnoknežjemu
mestu Kostanjevica, temu stoletnemu trnu v peti
vseh lastnikov gospostva.
Gorski mojster, ki so ga "imeli na Raki za
sodnika", bi mogel glede na zgornje ugotovitve
nositi sodniško ime tako zaradi gorske funkcije kot
tudi povsem neodvisno od nje. Toda, imena in
redko navedene funkcije krstnih botrov pričajo, da
je šlo že okoli leta 1700 za dve različni službi, ki ju
je Jurij Brudar določen čas po naključju združeval
v isti osebi. Potem ko je 24. januarja 1696 naveden
kot gorski mojster in sodnik, je bil 22. januarja.
1699 raški sodnik Lovrenc Hrušovar (pro tempore
Judicis archensis), Brudar pa zatem izpričan kot
trški sodnik 21. avgusta 1700 (Markhrichter), kot
sodnik (judex) 2. junija 1701 in nato do leta 1705
še nekajkrat zgolj kot gorski mojster ali določneje -
gorski mojster na Raki (in Archj}^'^
Ker so raške matične knjige v naslednjih deset-
letjih glede poklicev precej manj zgovorne, sreču-
jemo sodnika spet šele od leta 1745. Kot rečeno, je
približno v istem času (1709 - 1747) ugasnil v ma-
ticah tudi trški naslov. Dvema sodnikoma, ki se
zdaj sicer izrecno ne imenujeta trška, je moč slediti
slabih deset let od 1745 do 1755. Tako je 4. oktobra
1745 na Raki izpričan krstni boter "gospod" Janez
Venceslav Hansch kot "sedanji (novi) sodnik" (/u-
dice moderno). Hanschev edini znani naslednik
"gospod" Jožef Zaje se pojavlja v letih 1749 do 1755
kot "sedanji sodnik" (actuali judice, pro tempore
judice)^^^ in "raški sodnik" (judicis Archensis).^^^
**6aRS, Sam. a. II Kostanjevica, knj. 81 (protokol 1672 -
1705), 11.8. 1700.
**7 nšalj, ža Raka, RMK 1690 - 1704, 8. 4. 1701, 18. 10.
1702, 1. 2. 1703; RMK 1705 - 1716, 30. 12. 1705.
**8 nšalj, ža Raka, RMK 1747 - 1783, 10. 11. 1749, 11. 4.
1750, 22. 4. 1751, 30. 9. 1751, 7. 11. 1751.
**9 Istotam, 27. 5. 1755.
28
46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Enkrat samkrat, 10. 11. 1749, se hkrati navajata trg
Raka (ex oppido Arch) in sodnik (Dno Josepho
Shaizh actuali Judice).
Mimo sodnika lahko v letih 1742 do 1751 po
krstni matici kontinuirano sledimo gorskemu moj-
stru "gospodu" Martinu Stokarju in njegovi ženi
Mariji. Zakonca sta izmenjaje imenovana "gorski
mojster/mojstrica" (Bergmeister-in)^^^ in "gorski
sodnik/sodnica" (Bergrichter-in, Judex monta-
nus).^^^ Izraz gorski sodnik je imel sicer drugačno
vsebino in večji pomen kot gorski mojster, toda
neprekinjena in pogosta uporaba obeh govori, da
je šlo za isto funkcijo. Trški sodnik in gorski moj-
ster sta leta 1751 edinokrat navedena skupaj, in
sicer kot poročni priči (Dno Josepko Saiz pro
tempore Judice et Martino Stokar pro tempore
Judice Montano).^^^
Jožef Zaje tudi po letu 1755 nastopa v krstni
matici, toda s tem letom je konec naslavljanja s
sodnikom, ki sicer tudi dotlej ni bilo dosledno.
Samo ugibamo lahko, zakaj in kako sta v nekaj
letih ugasnila sodniška služba in trško ime, zadnjič
omenjeno leta 1767. Bržčas je bila odprava pravno
nevzdržne sodniške službe posledica strožjih
kriterijev volitev in potrjevanja sodnikov po trgih
in mestih, pri čemer ne vemo niti tega, ali so na
Raki sodnike sploh volili. O kakšnem trškem svetu
in svetnikih lahko z veliko mere skepse samo
ugibamo, saj komajda srečamo celo naslov tržana.
K osvetlitvi izvora in vsebine sodniške službe
še največ pripomore poznavanje njene personalne
zasedbe. Naslavljanje z gospodom je praviloma
veljalo za osebno svobodne ljudi, kar so bili po-
temtakem vsi trški sodniki in gorski mojstri, ki jih
poznamo v štiridesetih in petdesetih letih 18.
stoletja. Trije so svojo "gosposkost" utemeljevali z
materialno podlago - posestjo, sodnik Zaje pa
predvsem s padarskim poklicem. Podobnost z gor-
skim mojstrom se kaže v dejstvu, da je bil trški
sodnik lahko osebno podložen komurkoli in ne
nujno deželskosodnemu gospodu - kostanje-
viškemu gospostvu. Prvi "rihtar na Raki", Ivan
Resman iz leta 1616, denimo ni izpričan v urbarjih
gospostva Kostanjevica 1588 in 1625. Njega ali so-
imenjaka, verjetno potomca, srečamo kot "gospo-
da" (Herr) in posestnika kar dveh hub v baj-
nofskem registru 1643 - 1649,^^^ kot "gospoda
Ivana Resmana st." v krstni matici leta 1658-'^ in
NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1733 - 1746, 1. 11. 1743, 21. 12.
1744, 4. 4. 1746; RMK 1747 - 1783, 19. 1. 1748.
NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1733 - 1746, 25. 2. 1742, 27. 11.
1743, 1. 12. 1743; RMK 1747 - 1783, 21. 3. 1751 (judice
monlano).
122 NŠALJ, ZA Raka, PMK 1751 - 1780, 10. 2. 1751.
123 ARS, Sam. A. 1 Stima, fasc. 5, regisler davkov in kon-
tribucije podložnikov samostana Stična 1643 - 1649, s.p.
124 NŠALJ, ZA Raka, RMK 1651 - 1670, 28. 2. 1658.
nato še leta 1662 kot oštatarja župnije Raka.125 Na-
sprotno je večkrat omenjeni gorski mojster in
rihtar Jurij Brudar posedoval na Raki pod gos-
postvom Kostanjevica dva oštata, travnik in mlin,
ki jih je podedoval po očetu Matiji.12^ Kosta-
njeviški podložnik in gospodar enega oštata je bil
tudi sodnik Lovrenc Hrušovar,127 vsekakor prišlek,
ki se je naselil na Raki po letu 1670 in tu opravljal
službo dacarja.128
Podobno kot sodniki so različnim zemljiškim
gospodom pripadali gorski mojstri. Janez Brudar,
gorski mojster leta 1737, je bil po terezijanskem
katastru kostanjeviški podložnik in oštatar,129 ]<.ar
ne velja za druga dva gorska mojstra - Jurija Zajca
(1742), po poklicu padarja, in Martina Stokarja
(1743 - 1751).l'^^ Naslavljanje z gospodom, ki ga
srečamo pri vseh razen pri Brudarju, more po-
meniti v tem času osebno svobodo, kar je za raške
sodnike in gorske mojstre precej pomenljivo.
Tako kot je gorski mojster načeloval pisani
druščini sogornikov, podložnih različnim zem-
ljiškim gospodom, je moral imeti tudi trški sodnik
pristojnosti nad širšo sosesko in ne le nad tam-
kajšnjimi kostanjeviškimi podložniki. Ker je bil
drugi, manjši del raških oštatarjev podložen do-
mači župniji, je bil potreben za priznanje vsa-
kokratnega "rihtarja" še župnikov in opatov pri-
stanek. Tega očitno ni bilo težko dobiti, saj so
nenazadnje smeli opravljati službo gorskega moj-
stra in rihtarja tudi cerkveni podložniki. Odprto
vprašanje ostaja, ali je imel trški sodnik kakršne
koli pristojnosti nad kmeti, t.j. posestniki celih in
razdeljenih hub, podložnih stiškemu dvorcu Baj-
nof in studeniškim dominikankam.
Ker ne poznamo drugih "rihtarjevih" pristoj-
nosti kot tiste malenkostne iz sodnega spora 1696 -~
1703 (pečatenje zapuščine, presoja o veljavnosti
oporoke), ni mogoče ugotoviti, v katerih zadevah
je bil gorski mojster "rihtar" vsej raški soseski.
Njegove tovrstne domnevne naloge so mogle v
125 ARS, Sam. A. 1 Stična, knj. 17, glavni urbar župnij in
njih imenj, inkorporiranih samostanu Stična 1662, s.p.
° ARS, Sam. A. 11 Kostanjevica, knj. 26, urbar gospostva
Kostanjevica 1698 - 1730, fol. 163. - Matijevo ime je v
urbarju prečrtano in zamenjano z Jurijevim (aniezo
ARS, Sam. A. Kostanjevica, knj. 26, urbar gospostva
Kostanjevica 1698 - 1730, fol. 161.
12° Hrušovarja ne srečamo v krstni matici 1651 - 1670,
ampak šele od 28. 10. 1692 naprej v matični knjigi 1690 -
1704, kjer se dvakrat imenuje dacar (daciary) - 3. 6. 1694
in 19. 8. 1699.
129 ARS, TK RDA, N 4, No. 8, s.d. 1756; ad No. 28, s.d.
I-'" Jurij Zaje je bil kot padar najverjetneje osebno svobo-
den, saj je v krstnih maticah mestoma naveden kot
"gospod" (NŠALJ, ŽA Raka, RMK 1716 - 1732, 25. 3.
1726, 29. 4. 1729). Prav tako je veljal za "gospoda" Mar-
tin Stokar (npr. RMK 1733 - 1746, 21. 12. 1744, 4. 4.
1746). V terezijanskem katastru ni zaslediti nobenega od
njiju kot gospodarja ne pri župniji ne pri kostanje-
viškem gospostvu.
29
3 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
pravnem pogledu izvirati iz deželskosodnih pri-
stojnosti, ki jih je nad celotnim ozemljem dežel-
skega sodišča izvajalo kostanjeviško gospostvo, od
leta 1667 last tamkajšnjega cistercijanskega samo-
stana. V deželskosodnih zadevah, t.j. v primeru
hujših kaznivih dejanj, je bil raški "rihtar" slej-
koprej navaden birič. Tudi v civilnopravnih za-
devah, ki jih je gospostvo izvrševalo kot zemljiški
gospod večjega dela raških oštatarjev, rihtarjevo
prisotnost pogrešamo. Protokol podložniških listin
samostana in gospostva Kostanjevica iz let 1739 -
1762, kot rečeno, govori o trgu Raka, ne srečamo
pa "rihtarja". Slednjemu kajpak ne gre pripisovati
kakšnega samostojnega pisarniškega poslovanja,
kot smo ugotavljali že ob sodnem sporu 1696 -
1703,
Šibka avtonomija se kaže nenazadnje v tem, da
raški trg nikjer ne nastopa kot pravna oseba.
Zaman ga iščemo v arhivu kranjskega vicedom-
skega urada, deželnih stanov in deželnega gla-
varstva, prav tako ga ni zaslediti pri osrednjih
uradih v Gradcu. Ob sporu z raško graščino leta
1680 srečamo denimo zgolj sosesko Raka, katere
pravice je branil kostanjeviški samostan kot imet-
nik deželskega sodišča.
Gotovo ni naključje, da sta se naslov trga in
krajevni "rihtar" pojavila hkrati v istem viru in po
približno 150 letih skoraj sočasno tudi izginila. Trg
Raka, deloma realnost in deloma ambicija njegovih
zaščitnikov, je očitno "ugasnil" celo prej kot neka-
teri drugi mlajši in ne dokončno izoblikovani trgi
na Kranjskem, ki jih je dokončno zbrisal šele
poznejši čas. Na Dolenjskem sta denimo to ob-
dobje uspešno prebrodila miniaturna trga Turjak
in Kostel,131 ki sta leta 1817 premogla 29 oziroma
borih 15 hiš, a sta še vedno veljala za trga.*32 Raka
je bila v omenjenem popisu hiš in prebivalcev pre-
cej velika farna vas z 58 hišami in 238 prebi-
valci,133 med katerimi pa je po dobrega pol stoletja
bržkone živel na nekdanji trg le še medel spomin.
TRG DOLENJSKE TOPLICE
Trg Dolenjske Toplice (v nadaljevanju Toplice)
predstavlja fenomen posebne vrste, saj se med
vsemi kranjskimi trgi omenja v virih zadnji, pri
tem pa ne gre zgolj za enkratno, subjektivno po-
imenovanje kot pri nekaterih drugih pozno
izpričanih trgih, zlasti pri Valvasorjevem Premu in
131 Novomeška kresija je štela leta 1795 sedem muni-
cipalnih trgov: Turjak, Litija, Radeče, Mokronog, Žu-
žemberk, Ribnico in Kostel (Schematismus für das
Herzoglhum Krain 1795, Laibach s.a., str, 187).
132 Haupt-Ausweis über die Einteilung des Laibacher
Gouvernements = Gebiethes (...) im Jahre 1817, fol. M2
in O (odslej Haupt-Ausweis).
133 Istotam, fol. 12.
Gorenjem Logatcu. Drugače kot marsikateri starejši
trg brez lastne uprave so imele Toplice tako srenjo
tržanov kot tudi izrecno imenovanega trškega
sodnika. Dokumentirana "življenjska doba" tega
trga ni trajala niti šestdeset let - od leta 1697 do
1756. V tem kratkem obdobju, ki ga moremo
morda podaljšati za kakšnih deset let, se kljub
skoposti virov srečamo z vsemi temeljnimi atributi
razvite trške naselbine razen s trškimi svobošči-
nami, svetom in volitvami avtonomnih organov.
Izpričani so: trg, trški sodnik, tržani kot posa-
mezniki in skupnost, sodna hiša in sodni urad, ki
skupaj s svojo vsebino pričajo o pozno nastalem
trgu in šibki avtonomiji. Pa vendar vse kaže, da je
topliški trg kljub svoji zapoznelosti premogel celo
več značilnosti pravega trga kot Raka in prene-
kateri kraj, ki se je ponašal z naslovom trga.
Temelji za izoblikovanje trškega naselja so bili
tu enaki kot pri Raki: staro cerkveno središče z
gručasto vasjo. Kraj se prvič omenja leta 1228,
kaplan in cerkev Naše ljube Gospe pa 1328 ozi-
roma 1334, nakar srečamo cerkev leta 1467 kot
župnijsko.134 Termalne vrelce so bržčas že od kon-
ca 14. stoletja posedovali Auerspergi, ki so jih do-
bili z doto od domače plemiške rodbine Reuten-
berg, znane od 13. stoletja.135
Nastanek Auerspergovih toplic in trga
Toplice so zaživele kot trg šele konec 17. sto-
letja, vzporedno ali kmalu zatem, ko so grofje
Auerspergi, gospodje Žužemberka in drugih do-
lenjskih gospostev, okoli leta 1670 zgradili v kraju
prave toplice. Valvasor pravi v njihovem opisu, da
je Janez Vajkard Auersperg pri drugem izviru po-
stavil lepo stavbo z bakreno streho. Nadalje pravi
o toplicah in kraju: "Te toplice so daleč nad dru-
gimi, vendar ne po moči, čeprav so zelo vroče. Tu
je tudi velika vas, v kateri stoji župnijska cer-
kev."136 V osemdesetih letih 17. stoletja tako poleg
novozgrajenih toplic ne srečamo trga, ampak le z
enim stavkom omenjeno farno vas.
Ureditev kopališča ni prinesla le povečanega
zanimanja za ta nekoliko odmaknjeni kraj stran od
deželne ceste, ampak je sprožila spremembe tudi v
načinu življenja topliških prebivalcev. Zgovoren
primer spremenjenih razmer je naselitev ranocel-
nikov ali padarjev in z njimi povezano zamrtje
ranarstva v Novem mestu. Ko so leta 1680 ljub-
ljanski ranocelniki pripravljali ustanovitev lastnega
ceha, ki bi vključeval njihove stanovske tovariše v
vseh mestih Kranjske, so bili štirje novomeški
padarji pripravljeni pristopiti le v primeru, da bi
134 M. Kos, GHTS, str. 637 - 638.
135 Krajevni leksikon Slovenije, II. knjiga, Ljubljana 1971,
str. 486.
136 J, w. Valvasor, Die Ehre II, str. 227 - 228.
30
46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
imeli v Novem mestu polovični ali vsaj četrtinski
ceh (Viertel Ladt), ki bi samostojno sprejemal in
odpuščal vajence ter pobiral cehovsko pristoj-
bino.137 Postopek ustanovitve ceha je nato zastal
skoraj za desetletje, ob vnovičnem vabljenju novo-
meških in drugih mestnih padarjev pa je prišlo
leta 1692 iz Novega mesta povsem drugačno po-
ročilo. Medtem ko so bili štirje padarji poprej še
močni in so leta 1682 zahtevali delni ceh, zdaj v
mestu ni bilo dela niti za enega, o čemer naj bi
nazorno pričalo propadajoče kopališče (Padts-
tuben), ki ga vsi mojstri skupaj niso mogli več
vzdrževati. Tudi preživeti se ne bi mogli zgolj s
svojim poklicem, če ne bi obdelovali zemlje.
Število ranocelnikov se je močno skrčilo, saj sta
nedavno dva umrla, druga dva starejša mojstra sta
bila brez vsakega dela, tako da naj bi opravljal
delo en sam meščanski ranocelnik, pa še temu so
močno škodile komaj miljo oddaljene Toplice. Le-
te so oživele pred nekaj leti in naj bi imele več
padarjev in dela kot Novo mesto. Glede na opi-
sano slabo stanje ranarske obrti je zdaj namesto
padarjev poročal deželnemu vicedomu novomeški
mestni svet, ki je zapisal, naj prosijo ljubljanski
mojstri za cehovske privilegije le zase in naj ne
računajo na Novomeščane.^^^ Četudi Auersper-
gove toplice niso bile edini razlog propada novo-
meškega padarstva, je njihov razcvet k temu ne-
dvomno prispeval svoje. Iz poročil izvemo dovolj
natančno za čas porasta ranocelnikov v Toplicah -
med 1682 in 1692, a žal brez njihovega števila.
Slabih pet let pozneje naletimo na novoletni
dan 1697 v topliški krstni matici prvič na kra-
jevnega sodnika Janeza Kulovca (judice loci). Ker
je isti sodnik zabeležen kot boter le še dvakrat, to
in naslednje leto 1698, nato pa najdemo v matici
naslednjega sodnika šele čez 30 let, upravičeno
sklepamo, da je sodniška služba mogla obstajati v
kraju že nekaj let pred letom 1697. Krstna matica
je namreč od svojega začetka leta 1680 dobra tri
desetletja nadvse skopa pri navajanju poklicev.
Vsled pomanjkanja virov za prva desetletja ob-
stoja trškega naslova izvemo za trg Toplice
(MarJiht Töpliz) neposredno šele v nedatiranem
zapisu protokola poročnih in drugih podložniških
pogodb gospostva Žužemberk leta 1705 ali 1706.140
To je hkrati zadnja znana omemba trga, dasi sre-
čujemo v teh in naslednjih nekaj letih tržane, sod-
no hišo, sodni urad in trške sodnike, izpričane vse
do leta 1756.141
Kot bomo videli v nadaljevanju, je imel topliški
trg v marsičem svojstven položaj, ki se odraža v
virih predvsem v tem, da trga v njih takorekoč ni,
obstaja pa širok spekter nedvoumnih trških atri-
butov. Tako kot same toplice je bil tudi trg Toplice
plod ambicij grofov Auerspergov. Ti so znali na
dokaj svojstven način narediti tržane iz župniji
pripadajočih oštatarjev in malih kmetov ter jim
postaviti na čelo nekakšnega sodnika iz vrst doma-
činov, četudi grofje v vasi Toplice niso premogli
lastnih podložnikov, ampak so bili zgolj posestniki
vrelcev. Svojo oblast nad krajem so Auerspergi
uveljavljali na več načinov. Najprej so imeli patro-
natsko pravico nad župnijo, ki jim je zagotavljala
prezentiranje župnikov in njihovo poslušnost
svojim željam in potrebam. Nadalje so bili grofje
tu odvetniški gospodje, kot tretje pa lastniki vrel-
cev, kar jim je omogočalo, da so v okolico toplic
pritegnili tudi razne padarje od drugod, jih po
potrebi odvezali rojenjaštva in tako ustvarili sloj
osebno svobodnih ljudi kot osnovo za srenjo
nastajajočega tržanstva.
V nadaljevanju bomo videli, kako malo pravic
so imeli topliški tržani in njihovi sodniki, kajti
Auerspergi ob vsej navidezni velikodušnosti v
resnici niso dopustili niti toliko delne avtonomije,
kakršno je premogel njihov trg Žužemberk.142 Vse
kaže, da so bili topliški župniki trgu sploh malo
naklonjeni, saj ga v krstnih maticah, terezijanskem
katastru in drugih zapisih niti enkrat niso poime-
novali s trškim imenom, ampak vedno le kot
Toplice. V krstni matici, ki se začenja leta 1680, se
sprva imenujejo latinsko (ex Thermis), leta 1698
izjemoma slovensko (is Tepliz), nato pa izmenjaje
z latinskim in slovenskim imenom (ex Tlnermis, ex
Topliz, in Topliz).^^^ Prav tako pogrešamo v matici
trškega sodnika, ki se imenuje zgolj sodnik ali kra-
jevni sodnik (judex, judex loci). Taka ravnodušnost
je razumljiva, če pomislimo, da so Auerspergi kitili
z naslovom tržanov župnijske in ne svoje lastne
podložnike ter dajali župnikovim podanikom navi-
dezne pravice, po katerih bi se razlikovali od na-
vadnih podložnikov. V praksi je moglo to početje
sprožiti med Topličani prevzetnost, kakršne žup-
niki pri svojih podložnikih in podanikih niso mogli
biti veseli. Toplice tako očitno niso bile deležne
takega konsenza o trškem naslovu, kot je bil do-
sežen pri Raki, ki so jo priznavali za trg poleg
kostanjeviškega gospostva tudi drugi zemljiški in
cerkveni gospodje.
137 ARS, Vic. A., šk. 286,1/146, lil. Z 1-7, 15. 12. 1682.
13° Islolam, 4. 10. 1692.
139 NŠALJ, ŽA Toplice, RMK 1680 - 1778, 1. 1. 1697 (judice
loci), 13. 1. 1697 (judice loci), 28. 2. 1698 (pro tempore
judex), 31. 8. 1728 (judex loci).
140HHStA, AAu, A-lX-20, Seis.(enberg) 1705 (1710 - 1712)
Verbriefunger der Unterh.(anen), s.p., pred 15. 3. 1706.
141 HHStA, AAu, A-lX-16, Conv. 1, s.d. (prejeto 20. 1. 1756).
142 V Žužemberku so tržani sami volili trškega sodnika, ki
je skupaj s prisedniki in ob navzočnosti predstavnika
zemljiškega gospoda sodil v manjših kazenskih zadevah
(ARS, Trg Žužemberk, fasc. 1, trški protokol 1656 - 1687,
1688 - 1890).
143 Slovensko ime srečamo v topliški krstni matici 18. 2.
1698.
31
3 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
Toplice po Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske (1689).
Posestna struktura Toplic
Po svoji posestni strukturi so bile Toplice tako
kot Raka in še marsikatera farna vas zelo primerne
za "pretvorbo" v trg. Že od nekdaj so v kraju
obstajali ostati, ki so sčasoma številčno presegli
maloštevilne, četudi razdeljene hübe. Drugače kot
na Raki je v zgodnjem novem veku in bržčas že
prej pripadala glavnina vaških domov župniji,
medtem ko je bil samo majhen del v rokah svet-
nega zemljiškega gospoda, bližnje graščine So-
teska.
Celovit pregled nad župnijskimi podložniki
imamo šele za leto 1600, ko se je župnija vrnila iz
protestantskih rok v katoliške in je vicedomska
komisija popisala njen inventar ter posest.145 Žup-
nijska posest ni bila posebno obsežna, podložniki
raztreseni po bližnji okolici, najštevilnejši pa prav
144 Alphabetische Ortschafts-Tabelle von Krain und den
Villacher Kreis, Laibach 1818 - 1819, Alphabetische
Tabelle aller Ortschaften des Neustadtler Kreises,
Laibach 1819, fol. R2.
145 ARS, Vic. A., šk. 68, 1/39, lit. T XIII-2, inventar in urbar
župnije Toplice, 18. 6. 1600, s.p.
v kraju. Medtem ko govori naslov urbarskega dela
inventarja o župnijskih podložnikih (die darzue
gehörig Vnterthannen), so na zadnjem mestu na-
vedeni topliški oštatarji (die Hoffstetter zu Topliz).
Skupno je šlo za 16 gospodarjev, katerih posest ni
posebej opisana niti poimenovana, razen pri
prvem, ki je imel tudi mlin in še nekaj zemljišč. Po
višini dajatev in obveznosti je jasno, da niso bili
vsi zgolj gospodarji oštatov, ampak jih je pet pla-
čevalo toliko činža in opravljalo skoraj toliko dni
tiake kot hübe v okoliških vaseh.l46 Omenjenih
pet je od zemlje plačevalo med 40 in 80 krajcarji
činža, ostalih 11 pa le med 8 in 16 krajcarji. Med
drobnimi posestniki se je znašlo tudi ime nekega
"gospoda pl. Obračana", ki sam vsekakor ni živel
na svojem oštatu in še manj opravljal naloženo
petdnevno tlako.
146 Za merilo moremo vzeti posest v Gradišču, ki je edina
označena kot huba, njene letne obveznosti pa so bile: 40
krajcarjev činža, naturalne dajatve ter šest dni tlake.
Nekaj podložnikov je plačevalo tudi več kot goldinar
činža, pri čemer so oni z nad pol goldinarja praviloma
opravljali šest dni tlake, drugi po dva dni in nekateri
ničesar.
32
46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensl<o krajevno zgodovino
Leta 1600 so se Topličani razlikovali od drugih
podložnikov predvsem po dveh značilnostih. Pri
njih pogrešamo \/isoke naturalne dajatve v žitu in
drugem pridelku, ki jih le pri štirih deloma na-
domešča oddaja enega ali dveh kopunov. Nadalje
so vsi razen dveh opravljali kar pet dni tlake,
samo dva dni pa najmanj obdavčeni in prav no-
bene tlake najimovitejši med njimi, hkrati posest-
nik mlina. Topličani, dejansko razdeljeni na kmete
in oštatarje, so bili glede na očitne razlike v ve-
likosti posesti zelo enotno obremenjeni s tlako, kar
je razumljivo glede na bližino župnika - zemlji-
škega gospoda. Temu je šla iz Toplic tudi celotna
desetina, poleg tega pa so mu bili Topličani dolžni
pomagati ribariti dva dni v letu okoli sv. Gregorja.
Posestnega razvoja nato žal ne poznamo vse
naslednje poldrugo stoletje do terezijanskega kata-
stra okoli leta 1750.147 Redke listine iz 17. stoletja
govorijo o kupnopravni posesti v Toplicah (in der
Tepliz), sicer podložni župniji, a je njeno pre-
hajanje iz rok v roke dovoljevalo in potrjevalo
gospostvo Žužemberk oziroma njegov lastnik grof
Auersperg kot odvetniški gospod.I™
Kot smo že omenili, so bile Toplice razdeljene
med dva zemljiška gospoda - domačo župnijo in
graščino Soteska. V terezijanskem katastru ne eden
ne drugi gospod ni kraja imenoval trg, ampak
samo vas ali Toplice, čeprav se je vas po pol-
drugem stoletju pokazala glede na stanje leta 1600
v povsem novi preobleki. Ohranila je sicer pre-
težno drobno posest, a se je število posestnikov
več kot podvojilo. Leta 1757 je od skupno 47 žup-
nijskih podložnikov premoglo hubno odmero v
višini četrtinske do cele hübe le 19 posestnikov ali
dve petini. Nekdanja cela huba se je izpričano
razdelila na dve polovični, po obsegu zemlje sta
dva posestnika še dosegala celo hubo (1 gld), štirje
pol hübe (30 kr), eden nekaj več (37 kr, 2 den) in
eden nekaj manj kot pol (25 kr). Četrt hübe ali več
(15 - 20 kr), kar je drugod običajno pomenilo ostat,
je imelo devet Topličanov. 28 posestnikov je imelo
zemlje za največ šestino hübe: šest gospodarjev je
premoglo samo njive, šest neimenovano drobno
posest, pri 12 je navedena hišica (eden ima še
kajžo) in pri štirih hiša (eden ima dve hiši). Ostat
srečamo samo kot dodatno zemljišče pri gospo-
darju cele hübe. Če torej odštejemo posestnike njiv
in drugih nedoločljivih zemljišč, je pod župnišče
spadalo 19 posesti, velikih najmanj za en ostat, ter
18 hišic, hiš in kajža, skupaj vsaj 37 zasebnih
stanovanjskih stavb, pri čemer je skupni obseg
podložniških zemljišč znašal malo manj kot 12 hub
in pol.
Glede na druge župnijske podložnike v enaj-
stih okoliških vaseh so predstavljala zemljišča v
Toplicah pomembno razliko - vsa so bila namreč
kupnopravna. Deseti pfenig od prodanih zemljišč
so morali gospodarji plačati gospostvu Žužemberk,
celotno desetino pa domačemu župniku. Topličani
in prebivalci sosednje vasice Gorenje Gradišče so
imeli ob tem posebno ugodnost, da so se bili na-
mesto raznih drugih obveznosti dolžni (!) le od-
kupiti iz rojenjaštva (Abkauf der Erbholdschaft)
Razen posestnikov njiv, duhovnika, beneficiata in
cerkvenega ključarja so bili vendarle vsi obvezani
opravljati tlako kot navadni podložniki. Ta sicer ni
bila velika, saj je znašala najmanj pol dneva ročne
tlake, največ pa tri dni ročne tlake in en dan dela
s parom volov. 1^0
V kraju je imela osem podložnikov na dveh
hubah in pol še graščina Soteska. Tudi ta posest je
bila že razdeljena, in sicer na tri polovične hübe,
tri četrtinske in dve osminski. Kot pri vseh drugih
soteških podložnikih so bile hübe onih v Toplicah
samo zakupne in podvržene obveznemu plačilu
primščine. Čeprav se zdijo ti podložniki zato glede
na župnijske podložnike nekoliko prikrajšani, je
treba povedati, da niso imeli nikakršne odmerjene
tlake. Ker jo je bil prav tako prost dobršen del
soteških podložnikov drugod, pri Topličanih v tem
ne moremo videti kakšne posebne ugodnosti. Ne-
nazadnje so po potrebi vendarle morali pomagati
pri gradnji gradu in pri lovu ter za zemljiškega
gospoda tovoriti žito v Ljubljano.
Vseh domov v Toplicah je bilo tako sredi 18.
stoletja kakšnih 45, od tega približno 37 podložnih
župniji in osem graščini Soteska. Glede na znani
podatek o 16 gospodarjih po župnijskem urbarju
iz leta 1600 in sklepanje, da je tedaj tudi pod
sotesko graščino na dveh hubah in pol bivalo le 3
- 5 podložnikov, skupaj okoli 20, so se Toplice v
poldrugem stoletju povečale za dobrih dvakrat.
Porast števila domov ni šel samo na račun dro-
bitve hub, ampak je bil v večji meri posledica
naseljevanja hišarjev, po čemer so se Toplice jasno
razlikovale od okoliških vasi, kjer takorekoč niso
poznali kajžarstva. Netipična rast kraja je bila
vsekakor posledica nastanka Auerspergovih toplic
in ugodnosti, ki so s tem nastopile za priseljence,
vključno s pospeševanjem izoblikovanja trga.
Opazne spremembe, ki jih beleži terezijanski kata-
ster, so bile torej plod zadnjih 70 - 80 let po letu
1670.
147 v Auerspergovem arhivu na Dunaju (HHStA, Aau, A-
15-Fach 5) je sicer shranjen župnijski urbar iz let 1646 -
1658, ki ga avtor prispevka ni uporabljal.
14» ARS, Zbirka listin, 1635 XII. 12., Žužemberk; 1659 Vlll.
13., Ljubljana; 1659 Vlll. 13., s.l.
149 ARS, TK RDA, N 34, No. 3, 17. 1. 1757.
150 ARS, TK BT, N 34, No. 14, s.d. (okoli 1750).
151 ARS, TK RDA, N 118, No. 9, s.d.
33
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
_1
1998
Toplice po franciscejski katastrski mapi leta 1825.
34
46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Trška družba in uprava
Vzporedno s številčnim porastom domov in
prebivalcev sta se v tem obdobju znatno spre-
menili tudi poklicna in socialna struktura Topli-
čanov. Za čas okoli leta 1750 poznamo poklicno
strukturo vseh 42 župnijskih podložnikov skupno
z beneficiatom, ki so v kraju posedovali njive in
druge poševne površine. Skoraj polovica (19) je
označenih zgolj kot kmet, pri čemer je šlo za širo-
ko paleto od posestnikov ohišnice do cele hübe.
Dva posestnika sta navedena kot kmeta in krojača,
osem ženskih posestnic brez vsakršne poklicne
oznake, sicer pa je bilo med obrtniki največ me-
sarjev - 6, nato čevljarjev - 4 ter po en tesar in
padar.1^2 Čeprav ne poznamo morebitnih poklicev
osmih soteških podložnikov, je podoba topliške
obrti precej zaokrožena in razpoznavna. Šlo je za
izrazito podeželsko obrt, značilno za farne vasi, pri
čemer opazimo glede na pol stoletja starejše
podatke znaten upad števila padarjev. Kolikor mo-
remo znana imena t.i. kmetov in obrtnikov iden-
tificirati s posestniki v nekaj let mlajšem štift-
registru iz leta 1757, se pokaže, da je dobra
polovica obrtnikov posedovala najmanj za četr-
tinsko hubo zemlje, manj jih je bilo med na-
vadnimi hišarji, z obrtjo pa sta se ukvarjala tudi
največja zemljiška posestnika - prvi kot čevljar in
drugi kot mesar, sicer gospodarja obeh celih hub.
Večina malih lastnikov - hišarjev med obrtniki ni
bila zastopana in je potemtakem živela od ohišnice
ter raznovrstnega priložnostnega zaslužkarstva,
povezanega tudi s toplicami.
Štirje čevljarji terezijanskega katastra so mogli
biti tako kot njihovi predniki včlanjeni v čevljarski
in usnjarski ceh v trgu Žužemberk. Ta sicer ni
premogel vladarskih privilegijev, ampak je deloval
kot bratovščina, izdatno podprt s strani grofov
Auerspergov, kar se je od srede 17. stoletja večkrat
odrazilo v sporih žužemberških mojstrov z mest-
nimi mojstri Višnje Gore.*^3 ]<^gj- Toplice niso spa-
dale pod deželsko sodišče Žužemberk, ampak pod
Ruperčvrh, jim Auerspergi niso mogli pomagati na
tak način kot žužemberškim, niso pa jih prezrli
pozneje, ko so svoje podanike - usnjarje in čev-
ljarje mesta Kočevje in trga Žužemberk - podprli v
prizadevanjih za podelitev cesarskega cehovskega
privilegija. V uvodu cehovskega reda, ki ga je
usnjarjem in čevljarjem vseh treh krajev leta 1760
podelila Marija Terezija, je zapisano, da so se jim
cehovske svoboščine izgubile v požarih,1^4 j^^j.
sicer ne drži, ker jih prej preprosto niso imeli.*^^
Cehovski red kot tak ureja notranje zadeve članov
in določa za sedež ceha Žužemberk, posebej po-
menljivo pa je dejstvo, da Toplic drugače kot Žu-
žemberka ne imenuje trg, ampak zgolj z imenom
kraja (Topliz). Pred državnimi oblastmi Toplic ni
bilo mogoče predstavljati kot trg, a je zanimivo in
pomembno, da so bile kot navaden kraj postav-
ljene ob bok mestu in trgu, tukajšnji mojstri pa so
mogli uživati enake pravice kot njihovi poklicni
kolegi v mestih in trgih.
Podobno kot za Rako je bila tudi za Toplice
značilna zelo skromna sejemska dejavnost. Letnih
sejmov v topliški župniji ne omenjajo ne Valva-
gQ].156 ]-,g q]j3 izčrpna seznama sejmov novomeške
okolice z začetka 18. stoletja.*^'' Obravnavana trga
v tem oziru nista predstavljala konkurence sosed-
njim meščanskim naseljem, zato ju nenazadnje
pogrešamo v pritožbah mestnih predstojništev, za
katera sta bila kot taka nemoteča.
Kot rečeno, so kronološko prvi indici obstoja
trga in določene trške samouprave tri omembe
"krajevnega sodnika" (judice loci) v topliški krstni
matici leta 1697 in 1698, nakar srečamo v njej
naslednjega sodnika zaradi skoposti podatkov šele
leta 1728.1^8 Vmesni čas je dokumentiran z dru-
gimi zgovornejšimi viri, na podlagi katerih si je
moč ustvariti podobo trga Toplice, ki jo poznejši
podatki le še potrjujejo in nebistveno dopolnjujejo.
Najpomembnejši vir podatkov o trgu in tržanih
predstavlja protokol poročnih in drugih podlož-
niških pogodb Auerspergovega gospostva Žužem-
berk, v katerem so brez pravega tematskega in
kronološkega reda nanizane razne pogodbe iz let
1705 - 1717.159 v tem kratkem časovnem obdobju
je povedano vse bistveno o trški upravi in po-
ložaju t.i. tržanov, izrecno pripadajočih gospostvu
Žužemberk in podvrženih tamkajšnji jurisdikciji.
Toplice so sicer imele lastnega trškega sodnika in
celo sodno hišo (Richthauß zu Thöpliz), kolikor ni
bil s tem izrazom mišljen samo dom vsakokrat-
ARS, TK BT, N 34, No. 14, s.d.
l-'^ Boris Goleč - Slane Okoliš, Turjaški arhiv na Dunaju in
njegovi slovenski dokumenti, v: Arhivi XIX (1996), str.
1=4121-127.
1^ ARS, RK, št. 52, lit. S No. 27, 30. 4. 1760.
155 Y ji,e5[y Kočevje so bili denimo leta 1752 po kon-
signaciji obrtnega davka vsi obrtniki necehovski (alle
unzunfflmessig), med njimi tudi vseh sedem čevljarjev
(ARS, TK RDA, N 238, No. 9, 17. 8. 1752). Isto leto je
tudi trško predstojništvo Žužemberka poročalo okrož-
nemu glavarstvu, da v trgu ni pravih obrtnikov [keine
ordentliche Professionislen), ampak naj bi se vsi izučUi
poklica le od svojih staršev in se povečini preživljajo s
kmečkim delom (ARS, RK, fasc. XXVIII, št. 88, 23. 11.
156 J. W. Valvasor, Die Ehre VIII, str. 815.
1^7 ARS, Collectanea, fasc. 11, seznam sejmov v okolici
Novega mesta 1702. - ARS, Vic. A., šk 255, 1/133, lit. R I-
5, 20. 1. 1713.
1-^8 NŠALJ, ŽA Toplice, RMK 1680 - 1778, 1. 1. 1697 (judice
loci), 13. 1. 1697 (judice loci), 28. 2. 1698 (pro tempore
judex), 31. 8. 1728 (judex loci).
159 HHStA, AAu, Seis. 1705 (1710 - 1712) Verbriefungen der
Unterth., s.p.
35
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
nega sodnika. Ta je omenjen na čelu sodnega
zbora s prisedniki edinole pri nekem družinskem
sporu glede dediščine. Večje sodne spore, ko so
Topličane tožili ljudje od drugod ali pa je šlo za
pomembnejše civilne zadeve (dolgove, dediščino,
varuštvo nad otroki) je obravnavalo gospoščinsko
sodišče v Žužemberku, ki je kot zemljiška in od-
vetniška gosposka potrjevalo tudi sklepe podre-
jenega sodišča v Toplicah.
Primere iz žužemberškega protokola, v katerih
nastopajo Topličani, si velja zaradi ilustrativnosti
ogledati pobliže. Iz nedatirane poročne pogodbe,
sklenjene leta 1705 ali spomladi 1706, izvemo edi-
nokrat hkrati za vse tri temelje topliškega trga: za
trškega sodnika (Markhrichter) Jurija Kulovca, trg
Toplice in njegove tržane, pripadajoče gospostvu
Žužemberk (alle in Markht Töpliz bewohnte vnd
der Herrschaft Seisenberg zuegehörige Burger)}^^
Najzgodnejšo znano sodno obravnavo pred gos-
poščinskim upraviteljem kot sodnikom in tremi
prisedniki iz trga Žužemberk (trškim sodnikom in
dvema drugima) je sprožil Martin Kramar, član
zunanjega mestnega sveta v Novem mestu, ki je
leta 1705 zaradi dolga tožil Jurija Aša, "tržana in
padarja v knežjih Auerspergovih Toplicah" (Bür-
gern vnd Padern in der Fürstl: Auersperg:
Töppliz)}^^ Pred podobno sodno zasedbo sta se
tožnik in obtoženec srečala ponovno naslednje
leto.Lgta 1707 je v navzočnosti žužemberških
tržanov kot prisednikov potekala v tamkajšnji
gospoščinski pisarni zapuščinska razprava za
nekim podložnikom iz Kota ob Krki, pri čemer sta
bili v denarju izplačani dve njegovi hčerki, obe
tržanki v Toplicah. Uršula Kulovec, "tržanka v
Toplicah pod žužemberško jurisdikcijo" (Bürgerin
zu Tepliz vnter Herrschaft Seysenberg Jurisdiction)
in njena sestra Marjeta Derganc (Bürgerin zu
Töpliz) sta bili nepismeni, zato sta za pečatenje
odpovednega pisma naprosili svojo "predpo-
stavljeno gosposko" (vorgesezte obrigkheit) v osebi
upravitelja žužemberškega gospostva.^^^
Pomenljivo je, da je o zadevah, kot je zgornja,
razsojalo gospoščinsko sodišče v Žužemberku in
ne domači trški sodnik. Tako je žužemberški upra-
vitelj leta 1711 odločal tudi glede varuhov otrok in
dediščine, le da je bil tokrat sklep sprejet in za-
pisan v samih Toplicah, kjer je predhodno zaslišal
priče.1^ Prav tako je žužemberški upravitelj, zdaj
kot nepristranski sodnik, naslednje leto opravil v
Toplicah zaslišanje in poravnavo zaradi dolgov
med Jurijem Auffom in več Topličani.
Istotam, pred 15. 3. 1706.
Istotam, 23. 7. 1705.
162 Istotam, 27. 5. 1706.
163 Istotam, 20. 7. 1707.
164 Istotam, 14. 3. 1711.
165 Istotam, 11. 2. 1712.
Samo v družinskem sporu za dediščino je v
topliški sodni hiši (Richthauß zu Thöpliz) sodil
trški sodnik Jurij Kulovec, a sta bila ob njem
navzoča tudi upravitelj Janez Krstnik Mandl in še
ena oseba. Prisedništvo (assessores) so sestavljali
štirje Topličani, nakar je bil sklep "sodnega urada v
Toplicah" (Richter Ambt zue Thöplitz) čez osem
dni potrjen pred gospostvom Žužemberk, ki je
nastopalo kot "zemljiška gosposka in (oziroma) od-
vetniška gosposka v Toplicah" (von der Grundt
vnd Respective Fugt Obrigkeith zue Töplitz)}^^
Domače "krajevno" ali "trško" sodišče, kot ga
imenujemo glede na poimenovanji sodnika v raz-
ličnih virih, torej ni imelo skoraj nikakršnih sodnih
pristojnosti. Bržčas je igral sodnik še vlogo arbitra
v manjših sporih in nekakšnega soseskinega načel-
nika, pravzaprav posrednika med odvetniškim
gospodom in toplišno trško srenjo. Zanjo niti ne
vemo, ali so veljali za tržane vsi njeni hišni
gospodarji ali samo nekateri imenitnejši. Zadostnih
dokazov za eno od obeh možnosti nimamo, saj je
premalo svetnih dokumentov, medtem ko krstna
matična knjiga sploh ne razlikuje med tržani in
netržani, ampak pozna v redkih primerih le kra-
jevno "gospodo" (dominus, domina).
Podobnosti z Rako torej ni moč spregledati, pri
čemer lahko tudi za Rako sklepamo na podobno
vlogo sodnika. Ne tu in ne tam mu ni mogoče
pripisati voljene funkcije, kar je implicitno zapi-
sano pri dveh topliških sodnikih. Tako kot je pri-
hajalo do kompetenčnih sporov med dvema zem-
ljiškima gospodoma na Raki, jih ni manjkalo v
Toplicah, kjer je bil konsenz med župnikom -
Auerspergovim beneficiatom in Auerspergi o vlogi
sodnika na precej bolj trhlih nogah kot pri Raki
med župnikom in gospostvom. Vsakokratnega
topliškega beneficiata so sicer prezentirali knezi
Auerspergi,167 a se je kot upravitelj župnije zavze-
mal predvsem za njene pravice nad lastnimi pod-
ložniki in prihajal v navzkrižje z Auerspergi kot
odvetniškimi gospodi. Vsa prikrita nasprotja so
udarila na piano, ko je beneficiat v Toplicah me-
seca maja 1724 udaril sodnika Gregorja Menika in
je upravitelj gospostva Žužemberk tožil beneficiata
pred ograjnim sodiščem v Ljubljani.168 Na sodni
obravnavi je beneficiatov odvetnik zatrjeval, da je
ta, ki naj bi bil sodnik, beneficiatov podložnik
(diser vor ein rihter seye, dan diser seye sein
Vnterthan) in mu mora delati tlako. S tem, da je
Menik postal sodnik, se beneficiatu namreč nad
podložnikom ni vzela sodna instanca. Ker pa be-
166 Istotam, 8. 5. 1713, 16. 5. 1713.
167 J. v. Valvasor, Die Ehre Vlll, str. 815. - Prim. Majda
Smole, Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol. - 1747, 6.
del: Cerkvene zadeve. Lit. S - Z, Ljubljana 1997, str. 254.
168 ARS, Ograjno sodišče za Kranjsko, protokoli št. 22 (1722
- 1744), fol. 208, po 9. 7. 1726.
36
46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
neficiat v ničemer ni motil žužemberškega upra-
vitelja pri postavitvi sodnika {den Richter zu se-
zen), je beneficiatov odvetnik pozval sodišče k
zavrnitvi obtožbe. Upravitelj Žužemberka se je v
nadaljevanju skliceval na sodnikovo užaljenost in
dejstvo, da pripada topliški beneficij z vsemi pri-
tiklinami žužemberškemu gospostvu, nakar je so-
dišče spoznalo beneficiata za krivega.1^9 Auersper-
govega sodnika pač ni bilo mogoče po mili volji
pretepati, zamera in užaljenost pa sta morebiti
pripomogli, da je upravitelj kmalu zatem postavil
Topličanom novega sodnika "gospoda" Matijo Der-
ganca, ki je kot "Judex loci" naveden v krstni
matični knjigi leta 1728.170
V zvezi z zadnjim znanim sodnikom sredi pet-
desetih let 18. stoletja izvemo o njegovem ume-
ščanju in pristojnostih še nekaj podrobnosti. Adam
Gričar se na enem mestu imenuje trški sodnik
(Marktrichter), na drugem pa določneje "od gos-
postva Žužemberk postavljeni topliški sodnik" (alß
von Herrschafft Seisenburg vorgesezter Töplizer:
lUchter). Kot tak je imel na skrbi spoštovanje
trškega reda in pravico izrekanja tozadevnih
upravnih kazni. Jeseni 1755 se je pripetilo, da je
pijan sredi noči prebudil krčmarja Matijo Kajfeža
in njegovo ženo ter ju nadlegoval, da po 10. uri ne
smeta točiti vina in sprejeti na prenočišče popot-
nikov. Prišlo je do prepira, med katerim je sodnik
s palico udaril krčmarico po levi roki, ta pa mu je
palico vzela in mu z njo naložila dve po hrbtu,
nakar je Gričar krčmarski par zmerjal še na ulici
(auf der gassen). Ker sodnik ni mogel razsojati
sam v lastni zadevi in bržčas sploh ni imel pri-
stojnosti v podobnih primerih fizičnega in verbal-
nega nasilja, je krčmarja Kajfeža tožil pri žužem-
berškem gospoščinskem upravitelju. Ta je razpisal
narok in naj bi Kajfeža takoj po prihodu v Žu-
žemberk brez zaslišanja vrgel v grajsko ječo.171
Krčmar se je zato pritožil nedavno uvedeni in-
stanci - novomeškemu okrožnemu uradu, ki je
upravitelju nemudoma ukazal, naj se do razsodbe
vzdrži vsakega nasilja. Čez mesec dni je temu
istemu sporočil, da je kaznovanje odvisno le od
njegove zemljiškogosposke oblasti, hkrati pa opo-
zoril, naj v bodoče pošilja poročila okrožnemu
uradu z večjim spoštovanjem, kot je bilo napisano
zadnje glede topliškega sodnika.172
Tako kot na Raki so bili vsi znani topliški
sodniki domačini po bivališču, če že ne po rojstvu.
Pripadali so pač najmočnejšim rodbinam, saj se
priimki štirih izpričanih sodnikov iz 60-letnega
časovnega razpona (1697 - 1756) ponavljajo pri pri-
sednikih in pričah v žužemberškem protokolu
169 islotam, fol. 227, 14. 2. 1727.
170 NŠALJ, ŽA Toplice, RMK 1680 - 1778, 31. 8. 1728.
171 HHSIA, AAu, A-1X-16, Conv. 1, s.d. (prejelo 20. 1. 1756).
172 Islolam, 21. 2. 1756.
1705 - 1717.173 Nekaj malega vemo tudi o izvoru
trških rodbin in posameznikov. Priimka Kulovec,
ki sta ga nosila prva dva znana sodnika, leta 1600
še ni bilo med župnijskimi podložniki v Toplicah,
a ga srečamo v bližnji Vavti vasi.17'1 Žena enega
od njiju, Uršula-Urška, in njena sestra Marjeta Der-
ganc, se leta 1707 omenjata kot tržanki, bili pa sta
hčerki žužemberškega podložrdka Matije Drevška
iz vasi Kot ob Krki in obe nepismeni.175 "Gospod"
Matija Derganc, sodnik leta 1728, je imel soime-
njake v kraju skoraj sto let prej, leta 1635, ko sta
zakonca Jurij in Uršula Derganc kupila od svaka
oziroma brata Hanžeta Brelca tričetrtinsko kupno-
pravno kmetijo, podložno domači župniji.176
Podložniški status t.i. topliških tržanov in nji-
hovih sodnikov je bil v pravnem oziru nedvo-
umen, tako kot so status trga in lastne trške
uprave bolj ali manj samovoljno vsilili in vzdrže-
vali Auerspergi. Toplice so sicer premogle nekak-
šen zgornji sloj prebivalstva, ki se je ob zatonu
trškega statusa šele postopoma skušal izviti iz
objema osebne nesvobode. V tej luči moremo
videti posebno ugodnost Topličanov in prebivalcev
Gorenjega Gradišča, da so se bili po terezijanskem
katastru namesto raznih drugih dolžnosti dolžni (!)
odkupiti iz rojenjaštva (Abkauf der Erbhold-
schaftjP"^ V primerjavi z Rako je utegnil biti
topliški "gosposki" sloj resnično številčno močnejši.
Krstne matice - domala v protislovju same s seboj
- kraja nikoli ne imenujejo trg (!), hkrati pa ne
skoparijo s statusnimi naslovi staršev in botrov
krščencev (dominus, domina, generosus dominus,
nobilis dominus itd.). Med "gospodi" prepoznamo
trške sodnike in druge domačine, z naslovi "žlaht-
ne gospode" pa so topliški vikarji imenovali iz-
ključno botre, pri katerih je šlo neredko res za ple-
miške ljudi.178 Slednji so se seveda mudili v kraju
kot kopališki gostje in so kot taki mestoma tudi
izrecno imenovani.179 Poklice navaja krstna matica
razen redkih omemb sodnikov izključno le pri lju-
deh, ki so bili poklicno vezani na toplice. Tako
srečamo padarja (chirurgus), zakupnika Auersper-
govih toplic (locotorius), t.i. kopališkega inšpek-
torja (inspector aedificy Thermensis) in njegovega
173 Pj.^; 2nani sodnik Janez Kulovec (sodnik 1697 in 1698)
je bil golovo sorodnik Jurija Kulovca (1705 - 6, 1713).
Sodnika Gregor Menik (1724 - 1727) in Matija Derganc
(1728) se omenjata že leta 1713 med prisedniki, zadnji
po imenu znani sodnik Adam Gričar (1755 - 1756) pa
nosi enak priimek kot tržan Jurij Gričar, izpričan v po-
ročni pogodbi leta 1705 ali 1706.
174 ARS, Vic. A., šk. 68, 1/39, lil. T XIII-2, inventar in urbar
župnije Toplice, 18. 6. 1600, s.p. (Walkhendorf).
175 HHSlA, AAu, Seis. 1705 (1710 - 1712) Verbriefungen der
Unterth., 20. 7. 1707.
176 ARS, Zbirka listin, 1635 XII. 12„ Žužemberk (št. 1832).
177 ARS, TK RDA, N 34, No. 3, 17. 1. 1757.
17» Npr. 9. 6. 1692, 30. 12. 1711.
179 Npr. 27. 6. in 4. 12. 1779 botra "domina Anna Maria
Sloiberin, hospitissa aedificy Therm."
37
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
, 5
1998
pisarja (scriba aedißcy Therm.), ki so vsi razen
padarja spadali med "žlahtno gospodo".
Kot že rečeno, ni naključje, da je topliški trški
sodnik zadnjič omenjen leta 1756 ali leto dni
pozneje kot sodnik na Raki. Obe sodniški službi
sta izginili kmalu zatem kot posledica terezijanskih
upravnih reform, v katerih ni bilo več prostora niti
za posebnosti s trdnejšimi pravnimi osnovami, kot
sta jih imela raški in topliški sodnik. Z izgubo
lastnega sodnika sta tiho ugasnila še trška naslova,
tudi zato, ker kraja nista imela tedenskih in letnih
sejmov niti drugih vidnih znamenj trga, denimo
fortifikacijske vloge z obzidjem.
Paradoksalno se zdi, da se je pravi razcvet
Toplic začel pravzaprav vzporedno s tem ali
nedolgo zatem, ko je ugasnil njihov trški naslov. V
šestdesetih letih 18. stoletja so dobile spremenjeno
veduto in znatno pridobile na tujskem prometu.
Auerspergi so namreč v letih 1767 in 1768 zgradili
v kraju dvonadstropno topliško hišo v toskanskem
slogu s tremi bazeni, ki je dala Toplicam precej
mikavnejši videz. Od leta 1770 so se tudi Auer-
spergovi beneficiati, imenovani vikarji, začeli redno
imenovati župniki.^^l Sam kraj, v katerem smo
sredi 18. stoletja našteli okoli 45 hiš, se je nena-
zadnje okrepil v demografskem oziru. Po popisu
hiš in prebivalcev iz leta 1817 so štele Toplice 62
hiš in 353 prebivalcev ali 5,69 oseb na hišo ter bile
v okraju Ruperčvrh največje naselje.
Raka in Toplice v predmarčni dobi
Po terezijanskem katastru, nastalem tik preden
sta oba trga ugasnila, imamo koherentno primer-
javo med krajema spet šele v predmarčni dobi, in
sicer v popisu prebivalstva leta 1817, v franci-
scejskem katastru in nekaj let mlajših cenilnih
operatih.
Omenjeni popis hiš in prebivalcev iz leta 1817
kaže Rako in Toplice kot precej veliki farni vasi s
skoraj enakim številom hišnih številk, a precejšnjo
razliko v gostoti naseljenosti. Na Raki je namreč v
58 hišah živelo 238 prebivalcev ali nekaj več kot
štirje (4,10) na hišo,183 medtem ko so štele Toplice
62 hiš in 353 prebivalcev, povprečje oseb na hišo
pa je znašalo kar 5,69}^^
Znatno razliko med krajema je opaziti tudi v
njuni zunanji podobi, kot jo je moč povzeti iz
Npr. 8. 7. 1711, 11. 2. 1723, 6. 6. 1727, 21. 11. 1772, 26. 12.
1775.
181 Anion Jellouschek, Hislorische und lopografische Nach-
richlen über das Mineralbad Töplilz bei Neusladll. V:
MHVK 12 (1857), sir, 23, 24 (odslej A. Jellouschek,
Hislorische und Topografische).
182 Haupt-Ausweis über die Einteilung des Laibacher
Gouvernemenlsgebiethes elc. im Jahre 1817, fol. G2.
183 Haupt-Ausweis, fol. 12.
184 Haupt-Ausweis, fol. G2.
franciscejskega katastra leta 1825. Pretežno majhni
leseni domovi in gospodarska poslopja ter redke
večje zidane hiše dajejo pri Raki komaj slutiti, da
bi šlo kdaj prej že za naselje s trškim naslovom.
Niti prostorni trg okoli cerkve, ki je dajal kraju še
največ markantnosti, ni bil v celoti zaključen in
obdan z zidanimi hišami.185 Toplice so bile navzlic
stisnjenosti večjega dela naselja na desnem bregu
potoka Sušice arhitektonsko precej pred Rako. Ra-
zen gospodarskih poslopij so bila zidane skoraj vse
stanovanjske hiše. Posebej so kraj zaznamovale
Auerspergove toplice kot daleč največje poslopje
in t.i. vojaške toplice na desnem bregu potoka.186
Poleg topliških stavb je stala na zemljišču grofa
Auersperga tudi župnijska cerkev sv. Ane s poko-
pališčem. Zal si ne moremo prav nič pomagati s
katastrom pri ugotavljanju poklicne strukture pre-
bivalstva in neagrarnih dejavnosti. Razen lastnika
gradu Raka in topliškega kompleksa v Toplicah so
namreč vsi gospodarji označeni zgolj kot kmet-
je.l87
Zgovoren opis življenja predmarčne dobe so
cenilni operati, narejeni za katastrsko občino Raka
konec leta 1833188 in za Toplice naslednjo pomlad
1834,189 tik preden je kraj upepeljil uničujoči po-
žar.190 Nič manj pomembno kot popožarna pre-
nova je bilo dejstvo, da v topliški občini tedaj ni
imela posesti nobena odvetniška gosposka, ampak
samo gospostvo Soteska in domača župnija, kar
pomeni, da se je temeljito spremenilo razmerje do
gospostva Žužemberk in odvetniških gospodov
knezov Auerspergov. Navzočnost slednjih je bilo
sicer še naprej močno čutiti zaradi lastništva po-
večanih in vse bolj znanih toplic ter ohranitve
patronata nad župnijo.
V uvodnih topografskih orisih obeh občin opa-
zimo kar nekaj vrednostnih razlik, vendar pred-
vsem zaradi nič kaj pohvalne, precej subjektivne
ocene cenilcev o kraju in duhovnem profilu Top-
ličanov. Pri vprašanju glede topliške šole denimo
zasledimo naslednje poročilo: "Šole tu ni, četudi
pobira mežnar z naslovom 'šolmoštra' {Schul-
meister) bero v gotovini, žitu in vinu. Zato niso
185 ARS, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 10, mapni list
ARS, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 308, mapni
list IV.
187 ARS, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 10, Protocol!
der Grund-Parcellen der Grund-Eigenthumer der Ge-
meinde Arch, 18. 3. 1826; N 308, Prolocoll der Grund-
Parcellen der Grund-Eigenthumer der Gemeinde Toep-
litz, 10. 12. 1825.
188 ARS, Cenilni operati za Kranjsko, N 10, Catastral
Schaetzungs-Elaboral der Gemeinde Arch, 17. 12. 1833.
189 Istotam, n 308, 13. 4. 1834.
190 Požar je izbruhnil v noči s 4. na 5. september 1834 v
stanovanju učitelja in organista ter do tal uničil 48 hiš,
občinsko kaščo z žitnimi zalogami in močno poškodoval
tudi kopališko stavbo (A. Jellouschek, Historische und
topographische, str. 24 - 25).
38
3 KRONIKA
46
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
nezmožni pisanja in računanja le starejši ljudje, ki
v moralnem pogledu v prenekaterem oziru za-
ostajajo celo za prebivalci sosednjih občin, ampak
se tako stanje prenaša tudi na mladino." Ker je
občina obsegala poleg Toplic samo dve vasici s
skupaj osmimi hišami, se je zgornja sodba na-
našala najbolj na prebivalce nekdanjega topliškega
trga. Med njegovimi znamenitostmi so navedeni
topli zdravilni vrelci, ki jih je rodbina knezov
Auerspergov "v blagor trpečega človeštva naredila
za splošno koristne." Postavila je lastno zgradbo s
60 sobami, vrelec pa so razdelili v tri bazene: v
veliko "knežjo kopel", v drugo "vojaško" in tretjo
"navadno ali kopel za revne." Toda po besedah
opisa naj bi bile toplice le malo obiskane, "ker
mora siceršnje stanje kraja in prebivalcev narediti
na tujce odvraten vtis."
Medtem ko so se Toplice ponašale s knežjimi
toplicami in uživale vsaj nekaj slovesa zdravili-
škega kraja, so cenilci med znamenitostmi Rake
navedli lepo in prostorno župnijsko cerkev z
dvema zvonikoma, pločevinasto streho in odlič-
nimi orglami ter na koncu pridali, da spada h
kraju tudi grad Raka. Župnijsko središče in sedež
občine z 18 kraji se je moglo drugače kot Toplice
pohvaliti s šolo in novim, leta 1832 zgrajenim šol-
skim poslopjem, vendar so pouk obiskovali le
posamezni otroci z Rake in iz najbližjih krajev.
Po revizijskem popisu hiš in prebivalcev iz leta
1830 med Toplicami in Rako skoraj ni bilo razlik v
številu domov, zato pa so bile Toplice precej go-
steje naseljene. Medtem ko je štela Raka 61 hiš, 62
stanovanjskih strank (družin) in 261 ljudi (4,28 na
hišo), je bilo v Toplicah 66 hiš, 71 družin ter kar
366 prebivalcev (5,55 na hišo). Oba kraja se zdita
pravzaprav precej prazna glede na obljudenost
domov v drugih vaseh raške in topliške občine;
povprečje 17 vasi občine Raka je znašalo nekaj
manj kot 6 prebivalcev na hišo (5,93), v občini
Toplice pa natanko 7. Razlika med občinama je
očitna, zato tudi gostejša naseljenost kraja Toplice
glede na Rako ni mogla biti posebej pogojena s
specifiko zdraviliškega kraja.
O obeh krajih pove zelo veliko primerjava
stavbnega stanja hiš. Tako je bilo v Toplicah več
nadstropnih hiš (mehrere Häuser) z dvema do
osmimi (!) sobami in kamro, deloma pokritih s
skodlami ali slamo, zgrajenih iz kamna oziroma
lesa. Večina ni imela dimnikov in so bile zato
vnetljive, pri čemer je nevarnost požara poveče-
valo tudi dejstvo, da so stale hiše zelo blizu
skupaj, ulice (die Gassen) pa so bile zelo ozke. "Če
bi na to vas gledali kot na toplice (Badeort) in jih
primerjali z drugimi v monarhiji", bi bilo po
opisovalčevih besedah "stavbno stanje pod vsako
kritiko slabo." Na že tako tesnem prostoru so stala
povrhu tega gospodarska poslopja, kot so hlevi za
govedo in prašiče, pri hišah pa gnojišča, tako da
niso bile onesnažene samo ulice, temveč s slabimi
vonjavami tudi zrak. Od vseh drugih domov v
kraju je odstopala dvonadstropna knežja kopališka
hiša s 60 sobami. Toplice kot celota pa od sosed-
njih vasi Gorenje in Dolenje Gradišče, kjer je bila
večina stanovanjskih in gospodarskih zgradb lese-
nih in "kot kmečke hiše v srednjem gradbenem
stanju." Ne posebno laskav opis hiš in čistoče je
treba tako kot pri drugih stvareh umestiti v kon-
tekst, saj so bili cenilci do Toplic kot zdraviliškega
kraja veliko manj prizanesljivi kakor do navadnih
farnih vasi.
Že na Raki, sicer neprimerno prostornejši vasi s
središčnim trgom, jih ni motila ne majhnost do-
mov ne neprijetne vonjave hlevskega gnoja, zna-
čilne v tem času celo za glavna mesta vseh ran-
gov. V "vasi Raka" je bilo samo nekaj (einige), v
"kraju Toplice" pa očitno nekaj več (mehrere) kam-
nitih nadstropnih hiš, pri čemer so raške premogle
le 2 - 4 sobe, topliške pa, kot rečeno, tudi do osem
sob. Večina raških hiš je bila pritličnih z eno ali
dvema stanovanjskima sobama in kamro, zgra-
jenih iz lesa in kritih s slamo, kakršna so bila tudi
tamkajšnja gospodarska poslopja. Enako kot Top-
lice se je Raka razlikovala od okoliških vasi, a
očitno manj izrazito, saj je bilo v njih mogoče
videti posamične nadstropne hiše.
Oba nekdanja trga kljub odmaknjenosti od de-
želne ceste nista trpela prometne odrezanosti.
Skozi Toplice je potekala dobro vzdrževana okraj-
na cesta proti kočevskim Črmošnjicam in druga
tovrstna cesta do Soteske. Rako so sekale kar štiri
okrajne ceste, ki so povezovale Posavje in Do-
lenjsko in s svojo dobro prevoznostjo pospeševale
trgovino z vinom in drugimi pridelki. Najbližji
tržni kraj je bilo tako za Rako kot za Toplice
okrožno glavno mesto Novo mesto, le da na tam-
kajšnjih tedenskih sejmih ni bilo mogoče prodati
žita.
Od kakovosti zemlje in plodov narave je bila
sicer bolj kot Toplice odvisna Raka, ki ni premogla
podzemnega termalnega bogastva. V obeh občinah
so kakovost njiv in njihov pridelek označili za
dobra, pri Toplicah glede na deželne razmere celo
kot odlična, tako da so Topličani nekaj prodali tudi
na novomeški tržnici, prebivalci občine Raka pa
svojo majhno prodajo omejevali na domače kraje.
Medtem ko je bilo topliško vino zaradi "slabše
hribovske kakovosti" primerno le za domačo upo-
rabo, je vrsta belega vina na Raki veljala kljub
"srednji hribovski kvaliteti" za najpomembnejši
prodajni artikel. V ceni je sicer zaostajalo za vino-
rodno soseščino, a je bilo precej iskano pri go-
renjskih krčmarjih in vinskih trgovcih. Obe občini
je združevalo dejstvo, da sta bili na slabšem z
lesom, ki ga je bilo treba kupovati drugod. Ob vsej
39
KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
3
1998
siceršnji kritiki na neuglednost Toplic kot kraja
izstopa pohvalen opis tamkajšnjih izjemno dobro
kultiviranih vrtov, saj so Topličani poleti v času
kopališke sezone lahko doma prodajali zelenjavo.
Po staležu živine moremo Toplice vendarle
uvrstiti bliže vasem kot Rako. Toplice z 21 konji,
105 glavami goveje živine, 9 ovcami in 70 svinjami i
so precej prekašale Rako, kjer so našteli samo 12 :
konj, 59 govedi in 60 prašičev, pri čemer sta imela !
kraja skoraj enako število domov. Tako je prišel ]
konj na vsako tretjo topliško (3,14) in le vsako peto j
raško hišo (5,08), govedi je imel vsak gospodar v :
Toplicah v povprečju 1,6 glave in na Raki manj
kot eno glavo (0,97), le pri svinjah med krajema
takorekoč ni bilo razlik. Konj in govedi skupaj je
bilo na hišo v Toplicah (1,90) skoraj dvakrat toliko
kot na Raki (1,16), zato se glede na prostornost
Rake in stisnjenost ulic v Toplicah ni treba posebej
čuditi  topliškemu  smradu,  ki  naj  bi  odganjal
zahtevnejše kopališke goste.
O hišni dejavnosti, t.j. kmetijstvu oziroma obrti,
so na voljo le s sumarični podatki za celotni občini
in žal ne posebej za oba nekdanja trga. Z obrtjo se j
je poleg kmetijstva ukvarjalo v občini Raka 32 ali i
le dobra desetina (11,15%) od skupaj 287 družin, v
občini Toplice pa 25 ali skoraj tretjina (31,25%) od
80. V topliški občini, ki je obsegala poleg Toplic
samo dve vasici, lahko precej gotovo umestimo v
Toplice vseh 25 obrtnikov. Pri občini Raka z 18 \
kraji nasprotno ne pridemo dlje od ugibanj, ko-
likšen delež od 32 obrtnikov je odpadel na Rako.
Kakšna je bila obrt v občini Raka, pove odgovor v
rubriki o industrijski obrti: "Razen mlinov in naj- ;
nujnejših rokodelcev in obrti ni v občini nobenih |
industrijskih obratov." Tako kot v 18. stoletju so
bile Toplice v predmarčni dobi nedvomno neko-
liko bolj obrtniške, čeprav tudi tu ni bilo industrije,
ampak le mlin s tremi kolesi, zapornico in žago za
deske, od rokodelcev pa pet usnjarjev, ki so vsi
delali brez pomočnikov. '
Poglavitni značilnosti Rake in Toplic sta bili tako \
isti v 19. stoletju kot v terezijanski in predterezi- !
janski dobi. Oba kraja sta imela zaradi njiju določen :
sloves daleč naokrog, tudi zunaj dežele - prvi po j
toplicah, drugi po vinski trgovini, kar je kot izraziti
lokalni posebnosti pogrešal prenekateri uradno ;
priznani trg, omejen v spone malo pomembne obrti
in preživljanja s kmečkim delom. Zato ne pre-
seneča, da sta se oba "zapoznelca" oziroma njuni
zemljiški gosposki potegovala za prestižni trški \
naslov. Za nekaj časa sta ga uspela tudi pridobiti, in
sicer še v dobi, ko je bil resnično kaj vreden po
vsebini in ne le po imenu. Končno so terezijanske
reforme in strožje upravne zahteve odpravile obe
skromni trški upravi, z njima vred pa je ugasnil
pravno že tako negotovi status trga, ki je v obeh
primerih razmeroma naglo potonil v pozabo.
Okrajšave:
ARS = Arhiv Republike Slovenije
RK = Reprezentanca in komora za Kranjsko
Sam. A. = Samostanski arhiv
TK RDA - Terezijanski kataster za Kranjsko, Rekti-
fikacijski dominikalni akti (N = novomeška
kresija, L = ljubljanska kresija, P = postojnska
kresija)
TK BT - Terezijanski kataster za Kranjsko, Napo-
vedne tabele (N = novomeška kresija)
Vic. A. = Vicedomski urad za Kranjsko
HHStA = Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien
AAu = Archiv Auersperg
NŠALJ = Nadškofijski arhiv Ljubljana
ŽA = Župnijski arhivi
RMK = rojstna matična knjiga
PMK = poročna matična knjiga
MMK = mrliška matična knjifa
StLA = Steiermarkisches Landesarchiv in Graz
l.Ö. HK = Archiv der innerösterreichischen Hof-
kammer
l.Ö. HK-Rep. = Repertorien der inneröster-
reichischen Hofkammer
l.Ö. HK-Sach = Sachabteilung der inneröster-
reichischen Hofkammerakten
PAM = Pokrajinski arhiv Maribor
ZUSAMMENFASSUNG
Die vergessenen Märkte Raka pri Krškem
und Dolenjske Toplice
Die alten Kirchenzentren von Dolenjska (Un-
terkrain) Raka pri Krškem (Arch bei Gurkfeld) und
(Dolenjske) Toplice (Töplitz) gehören zu jenen
seltenen Krainer Märkten, die erst im 17. Jahr-
hundert entstanden. Ihrer Lage nach sind sie am
ehesten mit Cerknica (Zirknitz), Šentvid pri Vipavi
(St. Veit bei Wippach) und Vrhnika (Oberlaibach)
zu vergleichen, die um 1600 entstanden und
ebenso vom Sitz der Grundherrschaft getrennt
waren. Von entscheidender Bedeutung für ihre
Entstehung war die wirtschaftliche Rolle der
beiden Ortschaften, wobei die Durchsetzung des
Marktstatus wie bei allen anderen Märkten durch
den Willen des Grundherrn bedingt war. Die
Verwendung des Markttitels und die Duldung
einer begrenzten Autonomie der Marktgemeinde
erfolgte bei beiden Märkten ziemlich eigenmächtig
und in rechtlicher Hinsicht "halblegal". Die Märkte
als solche wurden nur von den Grundherren
40
3 KRONIKA
46
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
anerkannt, zu deren Hoheitsbereich sie gehörten,
nach außen galten sie jedoch als Dörfer, wie sie
auch Valvasor kannte.
Im Hinblick darauf, daß Raka und Toplice
sogar eine eigene, obwohl eingeschränkte Markt-
verwaltung mit Richter an der Spitze kannten,
was bei manch älterem Markt nicht der Fall war,
nimmt es wunder, daß ihr Marktstatus von der
Geschichtsschreibung und Heimatkunde zur
Gänze übersehen wurde. Dazu trug entscheidend
die Tatsache bei, daß es nach der Mitte des 18.
Jahrhunderts keinerlei Berichte über ihren Markt-
status in der Vergangenheit gibt. Aus diesem
Grunde können sie zu Recht als "vergessene
Märkte" bezeichnet werden. Markttitel und Ver-
waltung, beide auf wackeligen rechtlichen Grund-
lagen, sind nämlich mit den theresianischen Ver-
waltungsreformen erloschen.
Der Markt Raka wird zum ersten Mal im Jahre
1616 erwähnt bei der Überführung der Herrschaft
Kostanjevica (Landstraß) aus landesfürstlicher in
private Hand, wobei auch ein Ortsrichter bezeugt
wird, der nur im Jahre 1700 ausdrücklich als
Marktrichter genannt wird. Über eine heraus-
gebildete Marktgemeinde gibt es keine Angaben,
nur im Taufbuch vom Anfang des 18. Jahr-
hunderts kommen zwei isolierte Fälle von Markt-
bürgern (civis) vor. Der Schutzherr des Markttitels
und der genannten Verwaltung war die ganze
Zeit die Herrschaft Kostanjevica, die auch ein
Landgericht innehatte, das seit 1667 im Besitz des
dortigen Zisterzienserklosters Kostanjevica war.
Unter Kostanjevica fiel auch ein Großteil der
Hofstätte von Raka, ein kleinerer Teil unter die
heimische Pfarre, während sich den älteren
Hubenbesitz drei geistliche Herren teilten. Dem
Namen des Marktes begegnet man mehr oder
weniger kontinuierlich bis 1767, dem Richteramt
bis 1755. Über den Inhalt des Richteramtes weiß
man nur wenig, man kann daher auf eine ar-
biträre Rolle des Richters schließen, von einer be-
sonderen Geschäftsführung kann keine Rede sein.
Ebenso läßt sich nicht mit Sicherheit feststellen,
wie groß der Einfluß eines eventuellen Bergrechts
auf das Richteramt war und ob sich der Zu-
ständigkeitsbereich des Richters über den ganzen
Ort, d.h. über die Hofstätter um die Pfarrkirche
und über die Hubbauern erstreckte.
In Toplice dagegen kennt man in den ersten
Jahrzehnten wenigstens die wesentlichen Attribute
eines Marktes: den Marktrichter, die Marktbürger
als einzelne und als Gemeinde, das Gerichtshaus
und das Richteramt. Allem Anschein nach besaß
der Markt Toplice trotz seiner späten Entstehung
sogar mehr Eigenschaften eines echten Marktes als
Raka und manch anderer Ort mit Markttitel.
Ansätze zur Herausbildung einer echten Markt-
siedlung waren hier sonst die gleichen wie bei
Raka: ein altes Kirchenzentrum mit Haufendorf,
den entscheidenden Faktor stellte jedoch das
Heilbad der Fürsten von Auersperg dar, das am
Ende des 17. Jahrhunderts auflebte. Im Jahre 1697
ist der erste Marktrichter, im Jahre 1705 oder 1706
ein einziges Mal der Markt Toplice bezeugt. An-
ders als in Raka gehörte in der frühen Neuzeit
und wohl auch früher der überwiegende Teil der
Dorfhäuser der Pfarre, während nur ein kleiner
Teil in der Hand des benachbarten Schlosses So-
teska (Sattnitz) lag. Die Fürsten von Auersperg
hatten im Ort keinen eigenen Untertanen. Des-
wegen ist es interessant, wie sie die Entwicklung
des Marktes förderten durch die Vogtobrigkeit
und das Patronatsrecht über die Pfarre und durch
ihr Eigentum über das Heilbad. Die bezeugten
Unstimmigkeiten zwischen den Fürsten und den
Benefiziaten von Toplice sowie das völlige Fehlen
des Markttitels im Pfarrtaufbuch legen klares
Zeugnis davon ab, daß der Markt Toplice nicht die
Unterstützung der Ortspfarre genoß, hatten die
Auersperger doch die Untertanen der dortigen
Pfarre und nicht etwa die eigenen zu Markt-
bürgern erhoben. Zugleich geht aus den Pfarr-
matrikbüchern hervor, daß hier die "höhere
Schicht" im Vergleich zu Raka höchstwahr-
scheinlich zahlenmäßig stärker war. Im Hinblick
auf die Gerichtshoheit waren die Marktbürger von
Toplice eng an die Auerperger Herrschaft
Žužemberk (Seisenberg) gebunden, so daß auf den
Marktrichter nur kleinere Rechtssachen entfielen.
Von Bedeutung ist, daß der Richter nicht von der
Marktgemeinde gewählt, sondern von den Auer-
spergern eingesetzt wurde. Zum letzten Mal be-
gegnet man ihm im Jahre 1756, ein Jahr später als
dem in Raka. Die beiden Richterämter, in Toplice
und Raka, erloschen bald darauf als Folge der
theresianischen Verwaltungsreformen, bei denen
es keinen Platz mehr gab nicht einmal für Be-
sonderheiten mit festeren Rechtsgrundlagen, als
das bei den beiden Marktrichtern in Raka und
Toplice der Fall war. Mit dem Verlust der eigenen
Richter erloschen auch die Markttitel, auch weil in
den beiden Orten weder Wochen- und Jahrmärkte
abgehalten wurden noch andere äußere Attribute
eines Marktes zu erkennen gewesen wären.
41