Husserlov pojem racionalnosti
ANDRINA TONKLI
(Racionalnost kot tclos evropske kulture, ki ima svoje izvore v grški filozofiji.) ZGODOVINA
Zgodovina dobi svoje mesto šele pri poznem Husserlu. (Seveda nimamo v mislih raznih študij in reminiscenc na pretekle filozofe in filozofeme, ki se pojavljajo tudi v Husscrlovih zgodnjih delih, ampak koncepcijo zgodovine, kot jo je razvil znotraj lastnih filozofskih principov.)
Husserl sicer že v "Logičnih raziskavah" (II/2) razlikuje statično orientirane analize aktov (orientirane zgolj na enotnost predmetnosti) in genetske intencionalnc analize, ki vključujejo dinamiko časa (zgodovinske analize bi bilo mogoče razumeti kot konsekventno nadaljevanje intcncionalnih analiz v genetski postavki), vendar pa je šele v "Krizi..." razvita konstitucija časa kot samočasenje transccndcnLalnega jaza. Skozi akte spominjanja pripada tudi pretekli jaz sedanjosti - kot pretekla sedanjost, medtem ko je dejanski originalni jaz aktualna prezenca. Aktualni jaz vrši neko delovanje, v katerem se konstituira modalna sprememba njega samega kot bivajočega (v modusu preteklega) -aktualni jaz (ta stalno tekoča sedanjost) se konstituira skozi časenje samega sebe.
Drugi pogoj za pritegnitev zgodovine v Husserlovo filozofijo je tematizacija intcrsubjektivitete.. Postavljena je v neposredno zvezo s konstitucijo časa: prav tako, kol konstituira aktualni jaz (tj. jaz primordialne sfere) v sebi pretekli jaz, konstituira tudi (in celo v analogiji s tem) svoj drugi jaz in transcendentalno intcrsubjektivilcto sploh. Zgodovina namreč ni stvar monadološkega ega, ampak transcendentalne intersubjektivne skupnosti - transcendentalnega "mi". Zgodovina je živo gibanje skupnega in medsebojnega smiselnega izgrajevanja in smiselnega sedimentiranja. Scdimentiranje predpostavlja horizontonost zavesti, ki zadržuje preteklo tudi takrat, ko ni več direktno, aktualno doživljano, intendirano, menjeno, skratka: tematizirano, ampak ostaja kot ozadje sotematizirano.
Smiselno izgradnjo in scdimentiranje pa je možno tematizirati le v okviru fenomenološke redukcije, kajti svetna zgodovina je, prav tako kot vsa svetna bit, smiselna le kot konstitucija delujoče transcendentalne (inter)subjcktivitcte, in ne sama po sebi.
Husscrlova zgodovina je torej - "transcendentalna zgodovina". (Ne zgodovina realnega in objektivnega, ampak transcendentalna idejna zgodovina.)
Kakšno vlogo igra zgodovina v Husscrlovi filozofiji? Ali pomeni zgodovinsko raziskovanje eno izmed poti k transcendentalni fenomenologiji (tako kot psihologija,...)?
Ukvarjanje filozofije z zgodovino filozofije, tj. s svojo lastno zgodovino, nam odkrije skupno dediščino in izvorni smisel nastanka filozofije, njen izvorni telos, s katerim je bila evropska filozofija poslana na svojo pot. S tem postane jasna tudi nujnost zgodovine za transcendentalno fenomenološko filozofijo. Zgodovina ni zgolj intencionalni raziskovalni objekt med ostalimi, ampak spada k sami raziskovalni metodi fcnomcnologije. Nujna je namreč za samorazumevnje filozofije v celoti, za razumevanje lastnih filozofskih predpostavk: "Biti lastni mislec, avtonomni filozof z voljo po osvoboditvi od vseh predsodkov, ki izvira iz uvida, da so vse samoumevnosti predsodki, da izvirajo vse nejasnosti predsodkov iz tradicionalnega sedimentiranja ..." (Kriza, str. 15).
S tem se žc nakazuje tudi notranji telos zgodovine. Zgodovina, kot jo razume Husserl, ni neka mundana teleologija, ni stremljenje filozofije skozi tisočletja k transcendentalni fenomenologiji kol svoji zadnji obliki, kjer se njena pot konča. "Volja", ki deluje skozi vso filozofijo, je človeški um, ki hoče določiti samega sebe, ki hoče samega sebe "uloviti" na svojih lastnih predpostavkah - um, kot prvič nastopi v grški Antiki.
Husserlova filozofija ne pomeni konec filozofije, ampak "zadnji obrat" v tem, da se metodično prebije do konstruirajoče transcendentalne subjcktivitcte - do tistega zadnjega, kar fungira, s tem pa se šele odpira neskončno delo vedno novega pojasnjevanja samoumevnosti, nenehnih korektur žc dosežene stopnje spoznanja, modifikacij, ponovnih razdelav,...
PRVA FILOZOFIJA
Husserlove zgodovinske raziskave grške filozofije (ki nas tu zanimajo) so nam dostopne v prvem delu "Prve filozofije" (predavanja iz leta 1923/24) pod naslovom "Kritična idejna zgodovina".
Naziv "prva filozofija" je, kot ime za posebno filozofsko disciplino, uvedel Aristotel. V poaristotelovski filozofiji ga je izpodrinil izraz "metafizika". Husserl ponovno prevzema Aristotelov izraz prav zato, ker ni bil v rabi in ni obremenjen s sedimenti filozofske zgodovinske tradicije, kajti to, kar označuje Husserl s tem izrazom, ravno ni "metafizika" in tudi nima veliko skupnega z Aristotelovo "prvo filozofijo."
To, da je npr. Descartes svoje "Meditatione de prima philosophia" dopustil prevesti kot "Mčdctations mctaphysiqucs", je za Husscrla znamenje, da se je Descartes usmeril na pot dogmatične metafizike.
Kakšen smisel ima torej formalna oznaka "prva filozofija" pri Husserlu?
a)	Očitno je, pravi Husserl, da mora biti to filozofija, ki je med vsemi filozofijami (filozofskimi disciplinami) prva, in sicer ne po kakšni svobodni kombinatoriki in poljubni razporeditvi, ampak zato, ker je "na sebi" prva, tj. iz svojih notranjih bistvenih temeljev. Torej je "prva po vrednosti in dostojanstvu: kot ta, ki nosi v sebi najsvetejše vse filozofije" (PF str. 4).
b)	Lahko pa ima to nek drug pomen, ki se izkaže skozi analogijo z znanostjo. Znastvcno delovanje je vselej neko smotrno delovanje, delovanje z nekim ciljem.
Enotnost smotra sc ustvarja v enotnosti, ki pripada vsemu znanstvenemu delovanju. Znanstvene resnice niso nepovezane, kol ni delovanje znanstvenikov neko nenačrtno delovanje in iskanje, ampak je vsako posamično delovanje podrejeno delovanju višje smotrne ideje, v zadnji konsekvenci - najvišji smotrni ideji zanosti same. Kol so znanstvenemu delu predpisana (poklicna) pravila, tako privzemajo tudi posamične resnice neko sistematsko, oz. telcološko obliko. Posamične resnice vstopajo v strogem redu v zveze resnic nižjih in višjih smotrnih form; povezujejo sc v sklepe, dokaze, teorije in nazadnje v celotno znanost, ki je idealna enotnost teorij in po vedno višjem in širšem oblikovanju stremeča znanost.
Vse to mora veljati tudi za filozofijo, če hoče misliti kot znanost. Imeti mora torej nek teoretski začetek za vsa svoja iskanja in za vse dobljene resnice. "Ime 'prva filozofija' bo torej označevalo znanstveno disciplino začetka; ... najvišja smortna ideja filozofije icrja za problematiko začetka ... neko posebno, v sebi sklenjeno disciplino... Iz notranje nujnosti mora ta disciplina predhoditi vsem drugim filozfoskim disciplinam, jih metodološko in teoretsko fundirali" (PF, sir. 5).
Začetek prve filozofije jc torej začetek filozofije sploh. Ta mora biti strogo znanstven, saj brez strogega znanstvenega začetka ni ludi strogega znanstvenega nadaljevanja. Šele s strogo prvo filozofijo sc lahko pojavi ludi stroga filozofija sploh -philosophia perennis.
Husscrlova prva filozofija jc "transcendentalna spoznavna teorija", lc-ta predhodi vsaki metafiziki kot pogoj njene možnosti. Metafizika brez tako koncipirane prve filozofije jc dogmatična - neznanstvena, ker pušča vnemar pogoje svojih izjav, oz. jih predpostavlja kot samoumevne.
Prva filozofija pomeni tako Husserlu bistvo filozofije sploh, saj jc bil smoter filozofije, od njenih prvih začetkov, doseči absolutno utemeljeno vedenje, tj. raziskati in razjasnili zadnje temelje vedenja.
Ker pomeni raziskovanje zadnjih temeljev filozofskega vedenja (v okvirih husscrljanskcga filozofiranja) slej ko prej vrnitev na subjektivne vire, predstavlja preboj nove transcendentalne fenomenološke filozofije hkrati izvršitev najradikalncjšcga preboja resnične in prave prve filozofije. Prava prva filozofija kot radikalna samozavest, v absolutni metodološki nujnosti oblikujoča sc filozofija, sc aproksimalivno uresniči v transcendentalni fenomenologi ji, kar pomeni, da sc filozofski razvoj ne zaključuje, ampak nasprotno - odpirajo sc nove ncslulcnc dimenzije možnega raziskovanja.
Ideja prve filozofije sc je postopoma razvijala v smeri uresničevanja ideje univerzalne znanosti, ki povezuje vse umsko življenje; jc lorej univerzalna teorija spoznavajočega, vrednolečega in praktičnega uma. Poklicana jc za to, da bi reformirala vsa znanstvena prizadevanja (skozi premagovanje znanstvene spartikulariziranosli) in rešila filozofijo iz dogmatizma, ki mu jc lc-ta zapadla. Njena naloga jc premagati krizo evropske kulture sploh (ki sc jc izoblikovala pod avtoriteto evropske znanosti, oz. filozofije in zdaj z njo vred podlega razkroju) z vzpostavitvijo skupnega duhovnega prostora.
Da bi odkrili možnosti spremembe tega kriznega stanja in našli osvobajajoči cilj in metodo duhovnega življenja, moramo prodreti k razumevanju notranjih izvorov in vzvodov, ki motivirajo to stanje. Tako razumevanje sc razsveti najprej iz zgodovine; interpretiranje zgodovine,ki izhaja iz sedanjosti, namreč tej sedanjosti ponovno vrača luč razumevanja. Zato sc jc potrebno vrniti v čas primitivnih začetkov filozofije.
V skladu s to zastavitvijo predava Husserl "Kritično idejno zgodovino", ki nam razkrije idejo bistva filozofije, kot je bila prvič zasnuta znotraj Sokratove, oz. Platonove filozofije, nakar zasleduje njeno konkretno zapopadenje v filozofskih sistemih do Leibniza in Kanta, da bi prišel v drugem delu skozi "Teorijo fenomenološke redukcije" k transcendentalni fenomenologiji, ki pomeni listi obrat v zgodovini filozofije, znotraj katerega ta ideja šele lahko doseže svojo izpolnitev.
POJEM RACIONALNOSTI
Čemu Grčiji filozofija? Kaj je njen temeljni smisel, oz. "telos", ki ga je nasledila vsa evropska filozofija in evropska kultura sploh?
Ne gre zanemariti dejstva, da se za Husscrla filozofija v pravem smislu ne začne s Predsokratiki; ti predstavljajo zgolj "naivno - na zunanji svet naravnano mišljenje" (PF, str. 8), ki se razlomi v sofislični skepsi. Skepsa se tu prvič javi kol "negativna" pobuda prave filozofije.
Domet skepse je reduciranje resničnega na sebi na subjektivno-relataivno mnenje, oz. bivajočega na sebi na subjektivno-rclativno bivajoče, ki ne more bili ne predmet ne temelj nobene na sebi resnične sodbe, teorije, filozofije sploh.
Sofistična skepsa je radikalna, saj zadeva pogoje možnega vedenja. Filozofska reformacija mora biti zato v pozitivnem smislu prav tako radikalna, kot je skepsa v negativnem, tj. upravičiti mora same pogoje vedenja. V tem novem začetku vidi Husserl začetek prave filozofije sploh.Sokratov nastop proti Sofistom označuje Husserl kot reformacijo na področju prakse, etične prakse.
Sokrat je prvi znal izrabiti skepso kol izhodišče "pozitivne" filozofije, pri čemer mu je uspelo dokazati, da je radikalna skepsa nemogoča: če ničesar ne vem, potem je gotovo, da vem vsaj to, da nič ne vem.
Spoznanje je osnova delovanja; Sokral tolmači vse praktično življenje iz čislega uma. Veljavnost uma pa je v njegovi "metodičnosti"; metoda je objeklivitcta uma, zaradi nje imajo objektivno veljavnost tudi resnice, do katerih nas pripelje: "On (Sokral) je prvi spoznal nujnost univerzalne metode uma, ... spoznal je temeljni smisel kol metalo pojasnjujočega samorazumevanja, ki se izpolnjuje v apodiktični evidenci kot praizvoru vseh absolutnih veljavnosti. Prvi je uzrl na sebi obstoječa čista in generalna bistva kot absolutne samodanosti v čisti intuiciji bislev (Wcsensinluition)" (PF, str. 11).
S tem odkritjem je Sokrat uspel postaviti principiclno normo dejavnega življenja, tj. utemeljiti dejavno življenje na generalni ideji uma, postavljeni skozi čisto intuicijo bistev. Pogoj objektivnosti resnic je objektivnost uma in njegove metode, ki je dobljena v samospoznanju. (ali: spoznanje resnic je utemeljeno v spoznanju uma in njegove metode - v samospoznanju.)
Tako lahko rečemo, da je pri Sokratu v kali, tj. kot ideja prisotno temeljno, umsko-kritično mišljenje: um se postavlja v nenehni kritiki samega sebe in svojih ciljev - v neutrudnem samorazumevanju, ki se vrši kot spoznavni proces ("Spoznaj samega sebe" leži v osnovi vsakega spoznanja), kot melodični povratek k izvorom vsega pravičnega.
Sokratov osnutek znanstvenega razmišljanja razvije naprej Platon. Platon je oče znanosti, točneje, znastvenosti znanosti. S Platonom je prvič stopila v zavest ideja pravega spoznanja, prave teorije in znanosti ter vse to povezujoče filozofije. Z njim
nastopi nova ideja filozofije,ki določa ves nadaljni razvoj. Filozofija ni več dojeta kot zgolj znanost, naivna tvorba spoznavnih interesov, ludi ne kot zgolj univerzalna znanost (naravnana na univerzum bivajočega kot predsokratska filozofija), ampak prav kot ABSOLUTNO UTEMELJENA znanost, ki na vsakem koraku stremi k absolutni veljavnosti svojih izrek, ki temlji na absolutni, dokončni upravičenosti.
Metoda Platonove dialektike odpira novo epoho. Filozofija v višjem in pravem smislu jc možna le na podlagi principiclnc predhodne raziskave pogojev svojih lastnih možnosti. Tu jc torej zasnuta ideja nujne utemeljitve in členjenja filozofije v "prvo" in "drugo" filozofijo. Prva filozofija jc absolutno utemeljujoča univerzalna metodologija, oz. znanost o totalitcti čistih (apriornih) principov vsega možnega spoznanja. Druga filozofija ima svoje temelje utemeljene v prvi filozofiji; iz njene racionalne metode, tj. uvidov apodiktične nujnosti, črpa racionalnost, iz enostnosti najvišjih apriornih principov pa črpa enotnost racionalnega sitema. "Filozofija jc torej po svojem izvornem smislu 'racionalizem"' (PF, Bcilagc VI.).
Teoretično raziskovanje pa zadrži tudi pri Platonu globji praktični pomen: razvoj k pravi znanosti sc postavlja kot razvoj k pravemu človeštvu.
Naznačujc sc ideja nove kulture - kulture, v kateri znanost ni lc eden izmed poklicev, ampak dobi funkcijo "hcgcmona"vscga življenja in kulture sploh, ki postane prvenstveno racionalna kultura, prav tako kot v duši prevlada vous nad ostalimi funkcijami. Tako se vzpostavi za vso evropsko kulturo karakteristična tcndcnca univerzalnega racionaliziranja skozi znanost, ki najprej samo sebe racionalno oblikuje. Telos evropske kulture, evropskega življenja sploh, jc racionalizem.
Ali sc jc fizolofija v teku tisočletij uspela vsaj približati svojemu (na samem začetku postavljenemu) prasmotru - znanstvenosti kot absolutni utemeljenosti, in postati v tem smislu resnični racionalizem? Ali jc evropska kultura dejansko postala racionalna kultura?
Že iz tega, kar smo povedali v uvodu, jc lahko razbrati, da bo odgovor negativen. Ideja znanstvenosti, racionalnosti filozofije ni bila udejanjena, ostala jc ideja, zahteva, stalno izmikajoči sc cilj, vendar pa jc vseskozi fungirala kot telos filozofije, znanosti in življenja sploh. Torej jc upravičeno smatrati, daje to hotenje dejansko imanentno bistvo vse filozofije.
Potem, ko jc Husserlu uspelo razkriti idejo filozofije v njenem zgodovinskem izvoru (PF, 1. poglavje), zasleduje poskuse njene uresničitve v treh tematskih sklopih:
1)	Utemeljitev logike in njene meje (PF, 2. pogl.).
2)	Zasnutck spoznavne teorije in teorije o spoznavajoči subjektiviteti (predvsem v Platonovi dialektiki) (PF, 3. pogl.).
3)	Zgodovinski začetek posebne znanosti o subjektiviteti ob koncu grške Antike, ki pa ji proti pričakovanju ne uspe premagati skcpticizma (PF, 4. pogl.).
Ad 1) Tradicionalna (arislotcljansko-stoična) logika kot logika konsckvcnc in ncprotislovnosti
Formalna logika sc razvija kot temeljni del racionalnega znanstvenega nauka, ki utemelji formalne splošnosti kol univerzalno veljavne. Te formalne splošnosti postanejo predmetno področje logike.
Husscrl vidi manko tc logike v tem, da ni bila nikoli logika resnice, ampak vedno zgolj logika (pravzaprav "tehnika") izpeljevanja konsckvcnc in izključevanja
protislovnih nckonsckvcnc. Eno jc namreč (trdi Husserl) nazornost sodbe, kjer sc skozi vrnitev na "stvari same" izkaže, ali jc ta sodba resnična ali ne; nekaj povsem drugega pa jc narediti sodbo zgolj "analitično razločno", kar pomeni zgolj pokazati, kaj jc v njej vključeno in torej lahko sledi iz nje kot konsckvcnca, in kaj jc izključeno kot protislovje ali nckonsckvcnca.
V "analitiki" gre zgolj za pomen sodbe, za to, kar jc v sodbi zapopadeno kol vsebina; analiza jc v bistvu vselej tavtološka - obstaja v ponavljanju identifikacij in jc ne zanima ali se sodba nanaša na sojeno, tj. na stvarno sfero skozi zor, ali ne. Z drugimi besedami: ne zanima jc predmetni smisel sodbe, tj. njena stvarna možnost ali rcsnica.
Celotna tradicionalna silogistika s svojo apriorno vsebino govori le o pogojih vzdrževanja ncprotislovnosti. Pojem resnice, pojem možnosti, nemožnosti, nujnosti jc izven njenega dosega. Vprašanje: kako lahko pride sodba k stvarem, kako lahko odločamo o resničnosti ali napačnosti - torej nujno vprašanje za vsako teorijo, ki ima za cilj spoznanje, ostaja zunaj njene kompctcncc.
Tradicionalna logika seveda ni hotela biti le logika analitičnih konsckvcnc pod maksimo ncprotislovnosti, ampak jc govorila tudi o resničnosti sodb in po drugi strani o resnici biti (kot formalna ontologija), vendar pa ni bila sposobna teoretsko zadovljivo tematizirati korclacijc med predikativno določeno sodbo in predmetnim substratom sodbe. Tako sc jc tradicionalna filozofija gibala po dveh tirih: po tiru formalne, simbolne logike, ki obdeluje sodbe, in po tiru formalne ontologije, ki obravnava predmetne substrate.
Sam ta korclativni par ni nikoli poslal tema - niti ni bil nikoli uzrt kot korclativni par. To bi namreč pomenilo uvideti, da se v doživljaju kot zrenju predmetnost sama daje izkušajočemu subjektu in sc potem določa v sodbah, kar pa predpostavlja bistveno novo subjekt-objekt rclacijo - korclacijo, v kateri subjekt in objekt spoznanja nista (več ali manj nepremostljivo) ločena, ampak nujno sopripadna kot korclativna pola istega spoznavnega procesa.
Spoznavno-tcoretska problematika v tem smislu jc pri Arisotclu (očetu silogistikc) povsem izpuščena.
Ad2)Prvo razmišljanje o spoznavanju in spoznavajoči subjektiviteti: vprašanje eidosa.
Od Aristotela, ki jc dal grški filozofski problematiki zaključno in (kot sc izkaže skozi Husscrlovo interpretacijo) tudi dogmaLsko podobo, sc vračamo zopet nazaj - k izvorom.
Solistična skepsa sili v spoznavne refleksije, odpira pogled na subjektivne modusc danosti izkustva in sodb. Skratka, filozofiji, ki hoče ponuditi pozitivne rešitve, zastavlja nalogo, da teoretsko obdela to sfero subjektivnih spoznavnih modusov in spoznavajočo subjektiviteto sploh.
Prvo globoko razumevanje subjektivnega jc pripcljajo k odkritju idejnega spoznanja kot spoznanja apodiktične rcsnicc. Gre za platonsko dialektiko, v kateri deluje subjektivna metoda spoznanja kot metoda zrenja idej ali idcacija. To nc pomeni čutnega zrenja, ampak čisto umsko zrenje bistev, tj. splošnega.
Prva znanost, ki osnuje svoje pojme na čistem idejnem zrenju, jc geometrija (in to v popolnosti šele pri Evklidu, kajti za Platona sc nahaja matematika vmes med čutnim in čistim zrenjem).
Idejno spoznanje pomeni, da sodba ni zgolj slepo mnenje, ampak temelji na uvidu. V uvidu se daje sam predmet, na katerega je naravnan spoznavni interes, v popolni adekvaciji. To pomeni, da ima logika kol znanost o objektiviteli nujen korclal v logiki spoznanja, oz. v racionalni znanosti o spoznavajoči subjektiviteti.
N. Hartmann ugotavlja (KI. Schr., Bd. 11., str. 65), da se Platonov nauk o idejah interpretira na dva načina: realistično (ideje so kozmični principi, postavljeni kot na sebi bivajoče "praslike"; kot transcendcnca) in idealistično (ideje so principi zavesti, iz katere se gradi spoznanje - imanenca idej v duši). Različna mesta v Platonovih dialogih naj bi potrjevala tako prvo kot drugo razlago.
Proučevanje zgodovine za Husserla ni samo sebi namen, ampak "naj bi obudilo prasilo motivacij, ki bi sprožila naše interese in našo voljo" (PF, str. 7). Eventuclna transcendcnca idej pri Platonu je zanj slepa pot, zabloda (enako kot npr. Descartesov "transcendentalni realizem"), zanimajo pa ga ideje kol notranji zor, kot "ideirende Intuition". To je oči In o tista prasila, ki je motivirala njegove lastne filozofske interese.
Idcacija ali tudi bistvogledje (Wcscnschau) nastopa pri Husserlu prvič žc v Logičnih raziskavah.
EideLska redukcija ali "platonska redukcija" (kot jo imenuje npr. Bcaufrct) jc redukcija stvari na njihova bistva (na to, kar jih predočuje, po čemer se same dajejo).
Eidos ni tisto prvo, kar nam pade v oči - ni predmet čutnega zaznavanja, ampak tisto, kar uzremo tedaj, ko prepoznamo neko stvar kot stvar, kot njeno generalno bistvo.
Platonov nauk o idejah se v tem spoznavnem smislu navezuje na problem "anamnesis" (ki ga torej ne gre zavračali kot mit, ampak ga jc potrebno racionalno razgraditi).
Principov stvari ni mogoče najti med stvarmi, ampak v globjem razumevanju lc-tch - v redukciji površine ali v "spominjanju". Smisel tega jc, da nam odkrije, kar smo žc vedeli, vendar smo pozabili, ker jc na površini prekrito z mnoštvom čutnih vtisov. Spominjanje pomeni potopitev v lastno (spoznavajočo) "psyche", v njeno globino so namreč položeni principi vseh stvari.
Tako pri Platonu; pri Aristotelu se nauk o subjektiviteti razvije kol objektivna, izkustvena znanost o psihi, kot ena izmed znanstvenih disciplin ob logiki in etiki.
Tudi N. Hartmann jc glede Aristotela istega mnenja kot Husserl: "Pri njem (sc. Aristotelu) umanjka celotna spoznavno teoretska stran problema cidosa, ki jc bila za Platona ccnlralno vprašanje apriorizma. ... Umanjka problem gledanja-zrenja (Schau) višjega reda, ki jc pri Platonu obvladovalo celotno območje idej" (KI. Schr. Bd. II. str. 144).
Za Hartmanna jc sploh vprašljivo, če lahko kombiniramo razmišljanje v "Nauku o duši" z razmišljanji v "Metafiziki"; v "prvi filozofiji" jc namreč mesto le za božanski vou's.
"Kot spoznavno teoretski manjka tudi etični problemski motiv. Nikomahova etika nc izhaja od ideje dobrega, ampak od anthropinon agathon..." (prav tam str. 145).
Za Husserla subjekliviteta nc prenese lake delitve. Obstaja lahko le "ena znanost o subjektivileti" (PF, str. 48). "Znanost naj bi bila univerzalna znanost o subjektivnem sploh, kjer pride vse objektivno k zavesti" (PF, str. 49). Ta znanost jc univerzalna, ker proučuje "vse objektivno kol objektivno zavesti in kot to, ki se daje v subjektivnem modusu; zavestni subjekt in zavest sama sc nc proučuje ločeno od zavestne predmetnosli, ampak nasprotno, zavest nosi zavestno v sebi in tako kot ga nosi jc ono
tema raziskovanja. To ne velja le za predmete spoznanja v omejenem smislu zavesti, ampak tudi za vrednoteče in praktično življenje zavesti vsake vrste" (prav tam, str. 50).
"Čeprav sc je Platon tako zelo trudil utemeljiti logiko v tem radikalnem duhu nujnega začetka in metode, ni prodrl in že Aristotel jc zapadel v natumo samoumevnost vnaprej danega sveta in prav s tem izpustil vsako radikalno utemeljitev spoznanja. Tako pride do tega, da jc antična znanost, pri vsej svoji pretenziji po absolutni utemeljitvi ... to, kar mi imenujemo dogmatska znanost..." (prav tam, str. 56). Dogmatska, ker obstoj sveta vedno že predpostavlja kot samoumeven, kot nekaj, česar ni potrebno izpraševati. Ne zastavi si ključnega vprašan ja: od kod sc ta teza o obstoju sveta postavlja, ampak je zgubljena v naivni veri v obstoj objektivitete in jc tako rekoč - potopljena v njej. Dokler si tega vprašanja nc zastavlja, dokler ne razišče spoznavajoče subjektivitete kot nujnega korclata,ne bo nobena, šc tako racionalna znanost, v pravem smislu racionalna.
Ideja prave racionalno znanosti jc bila postavljena kot odgovor skcpticizmu. Dejstvo, da jc skcpticizem ostal neporažen, pa kaže, da ta ideja ni bila dejansko uresničena.
Ad3) Temeljni problem "nesmrtnosti" skepticizma v zgodovini filozofije.
Tu si bomo (sledeč Husserlu) ogledali globji smisel sofističnih argumentacij. Sofistična skepsa jc, kot smo žc omenjali, odprla novo spoznavno področje. Bistvo vsega skepticizma jc subjekti vizem.
Husscrl povzema (9. predavanje) temeljne misli Sofistov kot sta jih razvila Protagora in Gorgia.
1.	PROTAGORA. Vse objektivno jc za spoznavajočega navzoče le tako, da je izkušeno; to pomeni, da sc mu v tem ali onem pojavnem načinu pokaže. Stvar izgleda enkrat tako, drugič drugače; vsak jo vidi tako, kot v danem momentu izkustva izgleda. Ob tem lahko izjavi le to, da dejansko izgleda tako, kot pač izgleda.
Bivajoče samo na sebi - bivajoče samo, rešeno vseh "izgledov", kot biva na sebi s samim seboj indentično, ni izkusljivo niti misljivo! Iz tc osnovne misli lahko izhajata dve postavki:
a)	da seje treba zadovoljiti le s subjektivnim pojavljanjem; označiti tako pojavljanje kot objektivno jc nonsens;
b)	da jc potrebno vztrajati na bivajočem kot takem, toda o tem nc more noben subjekt nikoli ničesar gotovega vedeti.
2.	GORGIA. Zastopa prvo postavko: vse, kar spoznam kot bivajoče, jc moje spoznanje, jc predstava mojega predstavljanja, misel mojega mišljenja. Nič sc nc spremeni, če ovrednotim predstavljeno kot dejansko izkušeno ali kot fingirano. To v skrajni konsckvcnci pomeni, da jaz nujno obstajam v okvirih svoje subjektivitete.
Vrednost sofistične skepse jc v tem, da prvič postavi naivno samoumevnost vnaprej danega sveta pod vprašaj; da problematizira naivni objektivizem. S tem jc objekliviteta prvič "transcendentalno" izprašana, tj. kot predmet možnega spoznanja in možne zavesti sploh. Prvič jc objektiviteta raziskovana v odnosu s subjektiviteto. Prvič so izpostavljene transcendentalne funkcije subjektivitete in zavesti kot tc, skozi katere imajo vsi mišljeni objekti kot taki za zavestni subjekt smisel in vsebino.
Ta "transcendentalni" impulz Sofistikc pa v starem svetu ni bil teoretično izdelan. Razvoj "pozitivne" filozofizje jc vodil (kot smo videli) k specialnim znanostim, ki so
dosegale uspehe v dogmatičnem objektivizmu. Sama skeptična filozofija pa jc ostala pri "negativni kritiki" in ni dojela resnosti problematike, ki je tu stopila na dan in terjala radikalno teoretsko razdelavo.
Solistična skepsa jc torej odigrala vlogo negativnega impulza, ki jc v Antiki obrodil največje sadove v Platonovi "rcakciji". Tu jc bila prvič postavljena ideja filozofije kot stroge, racionalne znanosti v smislu absolutne utemeljenosti.
Zaradi zapadlosti racionalizma v dogmatično metafiziko in objektivizem pa skeptični impulz ni izgubil na aktualnosti. Tako poskuša Dcscartcs na začetku novega veka v novem duhu uresničiti idejo prave racionalne filozofije z iskanjem radikalno zadnjih principiclnih korenin. Skeptični subjektivizem jc tu prvič uresničen kot resni subjektivizem, kot radikalno teroretsko gotov, absolutno upravičen subjektivizem - to pomeni začetek pozitivnega transcendentalnega subjektivizma; njegova uresničitev pa naj bi šele pomenila radikalno premaganje skcpticističnc negativitete in destruktivnosti.
LITERATURA:
Hussert, Erstc Philosophic 1923/24 (prevsem prvi del; Krilischc ldccngeschichtc, Ilusscrliana Ud. VII.), Martinus Nijhoff, Haag, 1956.
Husscrl, Die Krisis der curopiiischcn Wisscnschaftcn und die Iransccndcnlalc Phiinomcnologic, Ilusscrliana Bd. VI., M. Nijhoff, Haag, 1962.
Harlmann N., Kleincrc Schriflcn, Bd. H: Abhandlungcn zur Philosophic-Gcschichte, Walter dc Gruyter u. Co., Berlin, 1957.