Mirko Majdič Kako je Joko pomagal psu-čuvaju Na velikem posestvu sta živela udomačeni krokar Joko in star pes-čuvaj Perun v dobrem prijateljstvu in slogi. Če je dobil stari Perun svojo malico, je prikoračil Joko in si izbral najbolj mastne grižljaje iz sklede, zato pa je dobil Perun večkrat kaj od sladkarij, ki so jih krokarju prinašali otroci. Nekega dne je letal Joko po dvo-rišču, pa je nenadoma zaslišal ne-ko zmerjanje in radoveden, kakor je bil, prišel pogledat, kaj je. Go-spodar je stal pred pasjo hišico in grozil Perunu: »Ti leni nepridiprav, zakaj pa nikdar ne lajaš, kadar sto-pijo tuji ljudje na dvorišče? Za-radi tvoje malomarnosti bi nam ta-tovi lahko vse pokradli, tebi je to vseeno, kaj ne?« Pristopila je gospodinja in go-spodar je menil. da bi bilo najbo-lje, če bi psa komu podarili in na-mesto njega dobili mlajšega in bolj čuječega. Otroci, ki so se v bližini igrali in slišali pogovor med oče-tom in materjo, so pričeli jokati in prositi očeta, da bi vendar še ob-držal Peruna. »Dobro«. je rekel gospodar, »da-ti hočem Perunu še nekaj časa, pa naj dokaže. če je še za kaj uporab- ljiv!« Gospodinja je pobožala Pe-runa po mršavi glavi in rekla otro-kom: »Prosili bomo očeta, da pusti Peruna pri hiši, saj imamo poleg njega še enega, mlajšega psa!« Ko je pozneje gospodinja z de-klo razobesala perilo, je prikorakal krokar k svojemu štirinožnemu tovarišu, ki je sedel ves obupan pred svojim stanovanjem. »Ne v^emi si tega tako k srcu« ga je tolažil Joko, »veseli se, da dobiš mlaj.šega tovariša v pomoč!« »Tega ti ne razumeš«, mu je odvrnil Perun, »največji ponos nas psov - čuvajev je, da sami brez tu-je pomoči varujemo domovja na.šjh gospodarjev. Oh, kaj bi dal. da bi si zopet pridobil svoj stari sloves; poslej hočem še bolj paziti!« »Stoj. nekaj mi je padlo na um!« je rekel Joko in nekaj zamrmral Perunu v uho. Pes je zamišljeno zamajal z glavo, nato pa je vseeno pokimal. Zvečer, ko je sijala luna, je zletel Joko na vrv, na kateri je viselo perilo, in je s kljunom odpel vse kleščice za perilo, tako da je že popolnoma suho popadalo na tla. Nato sta s Perunom razprostrla po tleh veliko belo rjuho in znosila polagoma vse perilo nanjo. Vse bili na dvorišču in so hoteli odne- štiri ogle sta povlekla skupaj, da sti naše perilo! Naš zvesti Perun je nastal velik sveženj, katerega je jih je pa z lajanjem prepodil; zato moral Perun z vso svojo močjo bo pa tudi dobil jutri celo kloba- vleči do vrtnih vrat. so!« Nato je pobožal Peruna in od- Nato je pričel pes strahovito la- nesel perilo v kuhinjo, kjer so ugo- jati, da so se v nekaj minutah pre- tovili, da ni ničesar zmanjkalo. budili vsi stanovalci hiše in pričeli Ko je bila prihodnji dan zbrana gledati skozi okna. Hišni gospodar vsa dru/ina okoli Peruna in ga lwa- pa je prišel oboro/en s puško na lila, je bil pes ves nesrečen zaradi dvorišče. Pregledal je vse kote, sramote, saj je bila vendar vse to zraven pa pogledoval Peruna, ki se le goljufija. Pozneje pa je rekel je obnašal, kakor da je nor. in te- krokarju, ki je bil deležen dobrš- kal vedno med vrtnimi vrati in nega dela njegovih dobrot in posla- svojim gospodarjem. stic: »Zahvaljujem se ti za tvojo »Tu nekaj ni v redu!« je menil dobro misel. toda mene je vseeno ^ospodar sam pri sebi in je sledil zelo sram, ker sem bil pohvaljen, psu do vrtnih vrat. Tedaj je zagle- čeravno sem zaslužil batine. V bo- dal veliki beli sveženj s perilom in doče bom pa sam bolje čuval dom. takoj je vse uganil. Posvetil je z da si bom obdržal svoj ugled!« Jo- žcpno svetilko po cesti, pa ni mo- ko pa je bil zadovoljen, da je imel gel zaradi teme (ravno je bil velik tako duhovite domisleke, in je od oblak pokril luno) ničesar opaziti. veselja plesal na prazni vrvi za pe- Svoji ženi, ki mu je prišla naproti, rilo kakor kakšen cirkuški ple- pa je zaklical: »Poglej, tatovi so salec!