Frater Sabbas
Občudovanja so vredni voiaki, vrli sinovi mile Avstrije, ki stoje trdno kot zid ob Soči in se ne umaknejo niti za ped. Toda vredni so tudi poseb-nega spoštovanja še posebno tisti, ki v blagor sirot in revežev vzdrže mesec za mesecem v največjih nevarnostih v Gorici. Čast njim, ki dele tolažbo zbeganim in zapuščenim dušam in jih krepčajo z angelskim kruhom ob mizi Gospodovi. Čast njim, ki osirotele in zapuščene siromake tudi na telesu hranijo in jim teše lakoto. V solnčni Gorici je ostalo iz teh vzvi-šenih namenov več duhovnikov. Med temi tudi dva očeta kapucina: o. Janez Reberc in o. Gabriel Bajec. S čudovito požrtvovalnostjo in vnemo lomita zapuščenim vernikom dušni kruh ter tolažita, navdušujeta in obra-čata srca kvišku k Očetu v nebcsih.
Toda ne smemo prezreti še enega kapucina, ki je tudi izredno za-služen. Poznajo ga reveži na kapucinski samostanski porti. Okoli 90 se jih zbira vsak dan, da jih nasičuje. Koliko dela in skrbi! Podpira ga vele-dušno mestno občmstvo. Vendar ni nikakor šala, za vse te reveže pri-praviti in skrbeti, da nobeden izmed njih ne pojde domov s praznim že-lodcem. Na sliki ga vidimo, kako zadovoljno in vcselo deli ubogim sirotam skrbno pripravljeno kosilce. Ostal \e tamkaj v Gorici sam, prostovoljno, iz ljubezni do revežev in priljubljenega samostana, kjer je služil Bogu in ljudem že toliko let.
Fr. Sabbas Rubbia je njegovo ime. Doma je v Gorici iz odlične in bogate driižine. Vstopil je iz poklica v kapucinski red I. 1894. Vztrajal je, čeravno se mu je začetek moral težak zdeti. In zdaj pozna v Gorici skoraj vsakdo Ijubeznivega kapucinskega vratarja. Ljub je Bogu in Ijudem. Kar dobrega izkazuje revežem, je pa še poscbe zapisano v knjigi življenja.
(»Ilustr. Glasnik«.)
Iz bojnega okoliša:  Frater Sabbas razdeljoje kosilo goriškim revežem.