Sporazumna delitev zapuščine.
Dr. Alojzij Finžgar.
L
Določbe XVI. poglavja odz. govore o skupnosti lastnine in drugih stvarnih pravic. K stvarnim pravicam prišteva § 508 odz. tudi dedno pravico. Med sodediči obstoji skupnost, ker jim pristoji dedna pravica skupno, nedeljeno, kot da BO ena oseba (§ 550, 825 odz.), Dedna pravica ima na raznih stopnjab prehoda imovine od zapustnika na dediče — od pripada preko nastopa do pridobitve zapuščine — drugačno vsebino. Šele s pridobitvijo zapuščine stopi dedič v neposredni odnos do zapuščine, ima položaj lastnika, imetnika stvarnih pravic. Prej se govori o „ležeči zapuščini". Zato je moči uporabljati določbe §§ 825 in si. odz. šele na
130 Sporazumna delitev zapuščine.
skupnost, ki nastane med sodediči po pridobitvi zapuščine/ fedaj sodedičem prav za prav ni skupna dedna pravica, marveč imovina, ki se je tiče, to je zapuščina.
Zapuščina se pridobi s prisojilom.- Res preide zapuščina s prisojilom v dedičevo last in po pravilu prestane obstajati kot posebna imovina. Dalje postanejo sodediči solastniki, odnosno stvarni soupravičenci poedinih zapuščinskih predmetov, deljive terjatve in obveze razpadejo v delne terjatve in dbveze. Iz določb §§ 127—132 np., 267 np., 74/2 cpp., 305 ip. pa je posneti, da je moči obravnavati in da se obravnava zaipuščina tudi po prisojilu še vedno kot posebna imovina, kot „predmet" med sodediči zaradi sodedovanja obstoječe skupnosti. Skupnost med sodediči traja do delitve zapuščine.
Delitev zapuščine (falmiliam erciscere) obstoji v tem, da se porazdele posamezni zapuščinski predmeti ali vrednost zapuščine med dediče po razmerju njihovih idealnih dednih deležev. Po § 830 odz. ima udeleženec skupnosti pravico zahtevati rcizdružitev in delitev skupne imovine. Jasno je, da se razdružitev ne more zahtevati, če skupnost še ni nastala. Sodediči zato pred prisojilom ne morejo zahtevati delitve zapuščine.^ Ni pa izključeno, da pripadlo jim zapuščino razdele dogovorno tak;o, kot bi jo delili, da so jo dejansko že pridobili. Pogosto se zapnščina že pred prisojilom nahaja v rokaii dedičev. Ležeča zapuščina vobče ni pojem praktičnega življenja, marveč pravna konstrukcija. Seveda lahko nastopi učinek: take delitve zapuščine šele s prisojilom.*
Pred prisojilom je možna tedaj le dogovorna delitev zaipuščine, čije učinek nastopi šele s prisojilom. Na to delitev se v glavnem nanašajo določbe §§ 127—132 np. Te urejajo sporazumno delitev zapuščine. Po prisojilu gre za pravo razdružitev skupnosti, za katere veljajo določbe XVI. pogl. odz. in v formalnem pogledu, navzlic besedilu
^ Randa: Erwerb der Erbschaft str. 124; Uniger: Erbrecht str. 185; Anders: Grundiriss des Erbrechtes 1910 str. 72; Krasnopolski: Osterr. Erbrecht 1914 str. 306; odi. Sz V/87.
2 Unger str. 164; Anders str. 58 stojita dosledno naziranju, da se zapuščina pridobi z nastopom, na stališču, da nastane skupnost, ko sodediči nastopijo zapuščino, a priznavata, da pride praktično do izraza šele po prisojihi.
s Schell IT/] str. 831, zlasti op. 54: Štempihar, Slov. Pravnik 1938, str. 208, Unger: Verlasisenscliaftsabhandlumg 1862, str. 203 „erst haiben damn theilen"; iprim. Gliick: Pandecten 11 zv., str. 8.
* Handl ll/l str. 94: Schell II/I str. 831; Ehrenzvveig 2/2 str. 472, 466; Stubenrauch, Kommentar 1902 I str. 1002 op. 6; Štempihar, SI. Pr. 38 <vtr. 208: Nemethv: Formularien 1913 str. 48 op. 21.
Sporazumna delitev zapuščine. 131
§ 267/1 zadnji st., ¦določbe §§ 267 in si. np., deloma tudi one §§ 127—132 np.° § 74/2 cpp. govori tudi o tožbah o delitvi zapuščine pred prisojilom. To je le določba o pristojnosti. Dopustnost taikih iožh se presoja po določbah materialnega prava. Razen tega prihaja po novejših določlbaih §§ 267/2, 268 np. do uporabe § 74/2 cpp. le, kadar je zahte-veik na razdružitev skupnosti z odločbo nepravdnega sodnika zavrnjen na pravdno pot.
II.
Pri sporazumni delitvi zapuščine je razlikovati:
a) Vsi  dediči so s v o j e p r a v n i.
Svoj ep ravni dediči lahko dele zapuščino sodno ali ne-sodno. Sodna delitev se izivirši na način § 128 odst. 2 ali odst. 3 nip.
Po § 128/3 np. obstoji sodelovanje sodišča v glavnem v tem, da sprejme na znanje izjavo sodedičev, kako so si razdelili zapuščino in o potrdilu, „da so sodediči pred sodiščem izjavili, da je delitev izvršena po njih volji.
Po § 128/2 rap. sodišče pomaga, da se sodediči sporazumejo o načinu delitve, nakar siklenjeni dogovor protokolira. Ni treba, da ga tudi oddbri.^ Ni važno, kdo sproži (enostavna prošnja)^ posredovanje sodišča.* Potreben je sporazuim vseh
Žilič-Šantek: Vanparnični postupak sti 456; Goršič: Komentar vanp. postupka str. 526; motivi k np., Godina: Komemtar vanp. po-stuipka str. 267. § 267/i zadnji st. se je v osnutku (§ 271/1 zadnji si) glasil: „kad je u pitanju deoba zaostavštine nadležan je sud, kojr je raspravljao zaostavštinu". Zuglia: Grad. proc. pravo II str. 694 upravičeno navaja, da ni moči § 267/1 zadnji st. tolmačiti tako, da bi za delitev zapuščine veljale izključno določbei §§ 127 in si. np. Ni pa pritrditi njegovim nadaljnjim izvajanjem, da je tudi pred prisojilom možno izsiliti delitev zapuščine proti volji katerega sodedičev.
1 Prim. § 99 oes. pat. z dne 28. junija 1850 drž. zak. št. 255; Schu-ster-Bonnot: Kommentar zum Gesetze iiber das Verfahren ausser Streit-sachen 1894 str. 295; Godina str. 268; Unger str. 191 op. 3, Anders str. 73 smatrajo, da to ni sodna delitev, kar pa ni pravilno, kajti naloga sodišč je tudi posvedočanje činjenic. Pravilno Schell ll/t str. 832, prim. C)tt: Rechtsfursorgeverfahren 1906, str. 195.
2 Nasprotno Goršič sir. 526, 529. Randa Erb. str. 145.
* Stubenrauch I str. 1002 op. 4; Krasnopolski str. 507; Ehrenzweig 2/2 str. 472 op. 10; Schauer GZ št. 41 ex 1900; Ott str. 130; deloma Slg. 10796, opirajoč se na besedilo § 171/1 zap. pat. (§ 128/2. np: „ako oni traže") zastopajo mnenje, da morajo zaprositi le vsi dediči skupno. Nasprotno Unger str. 191 op. 4, Schuster - Bonnot str. 293, prim. tudi § 52 Osnutka zakona o spremem:bi določb odz. in zap. pat. o pridobitvi zapuščine, GZ 1867 št. 12: zadostuje, če zaprosi en sam dedič.
132 Sporazumna delitev zapuščine.
dedičev.'' Sodišče ni upravičeno reševati sporna vprašanja, ki se pojavijo v pogledu delitve zapuščine." Če med dediči ne pride do sporazuma, je naloga sodišča končana. Zadostuje zgolj ugotovitev, da se sodediči niso spoTaziumeli o delitvi, ne da bi sodišče napotilo tega ali onega dediča na pot civilne pravde.' Dediči niso dolžni prijaviti sodišču delitve zapuščine niti tedaj, če so v zapuščini stvari, ki se vpisujejo v zemljiške knjige, pač pa je trdia vsebino de-liive pred prisojilom priobčiti sodišču, če se hoče doseči, da se pri odrejanju vpisov v zemljiško knjigo (§ 140 np.) ozira na izvršeno delitev zajpuščine. Nasprotno sodišče ni dolžno in tudi ne sme čakati s prisojilom dotlej, da se dediči sporazumejo o delitvi zapuščine.*
Po prisojilu se ni več mogoče obračati zaradi delitve na zapuščinsko sodišče. Sporazumna sodna delitev je možna samo po § 272 np., tedaj v obliki izvršljive poravnave.
b) Če je tudi samo en dedič n e s v o j e p r a -ven. Sem spada tudi primer, da so nedoletni pravni nasledniki kakega sodediča" in primeri § 134 np.
Tu veljajo naslednja načela:
!. Delitev se mora vršiti vedno pod nadzorom sodišča. Nesodna delitev je izključena. Dogovor o delitvi je pogodba, ki mora biti zai nedoletne po § 233 odz, varstveno oblastno odobrena. To odobritev daje iz razlogov ekonomije zapuščinsko sodišče, v primerih § 29/2 np. pa je treba še odobritve varstvenega sodišča (§ 130/2 np.). To velja za male pa tudi večje, zapletene zapuščine. To razlikovanje je le v toliko pomembno, da ima sodišče v enostavnejših primerih (n. pir. § 155/2 np.), pritegmivši udeležence, zlasti zakonite zastopnike nedoletnih, eventualno kolizijske skrbnike,^" samo sestaviti dogovor o delitvi v obliki sodnega zapisnika (§ 129 np.), dočim v zapletenejših primerih pozove dediče, da mu predlože že izdelan osnutek v odobritev (§ 130 np.).
" Nepravilno se Slg. 9448 zadovoljuje s tem, da z delitvijo soglašajo le nekateri dediči. Glej zadevno Handl II/l str. 95 op. 14. Tak dogovor bi bil nepopoln, ker hi ga oni, ki se z delitvijo ne strinjajo, takoj obrezuspeši i s tem, da bi zahtevali novo delitev. Zimrnerman Archiv fUr ziv. Praxis zv. 54 str. 529, 330.
" Nepravilno Žilič-Šantek str. 457.
' Slg. 13854. Nepravilno Godina str. 268; Slg. 164, 3620, 5382.
8 Odi. SI. Pr. št. 110, Slg. XL11 4887, IVIII 7225, 13894, 15854, Sz IV 158; Ehrenzweig 2/2 str. 472; Handl ll/l str. 95; Krasnopolski str. 307; Goršič str. 529.
Slg. IX 3532.
1° Schell TI/1 str. 832. Prim. § 47 dvor. dekreta z dne 16. julija 1824 JGS št. 2024.
Sporazumna delitev zapuščine. 133
2. Zapuščinsko sodišče ima preudariti, ali je za nedo-letne dediče koristno ali celo potrebno, da se deli zapuščina." Delijo se lahko le nekateri zapuščinski predmeti (§ ni/2 np.), lahko pa delitev tudi popolnoma odpade. Že Rimljani so rekli: communio est mater rixarum. Če zapuščinsko sodišče spozna, da bi bila delitev za nedoletnike koristna, mora po službeni dolžnosti poskrbeti, da se dediči sporazumejo o delitvi zapuščine. Pri tem jim pomaga z nasveti, zlasti v pogledu spornih pravnih vprašanj." Če ne pride o delitvi zapuščine med dediči do popolnega soglasja, prepusti zapiiščinsko sodišče nadaljnje ukrepe varstvenemu sodišču, ki odloči o tem, ali naj se delitev izsili po določbah §§ 267 in si. np." Varstvenemu sodišču je t«idi prepustiti odločitev o tem, ali je potrebna (evidens utilitas)^' fizična delitev poedinih zapuščinskih predmetov (§ 151/2, zadnji st. np.).^'
5. Zapuščinsko sodišče ukrepa tudi o tem, ali naj se zapuščina deli pred prisojilom, ali po prisojilu (§ 127 np.). Tu niso odločilne koristi nedoletnih, marveč interes na do-vršitvi zapuščinske razprave. Pravilo je, dai je zapuščino deliti pred prisojilom, če ni ovir (§ 129 np.), če prilike to dopuščajo (§ no np.). Sodišče ne sme odlagati prisojila, če ni izgledov, da bi se sodediči sporazumeli o načinu delitve, ali če se kak sodedič voibče delitvi protivi.
4. Sestaviti je izkaz o imovini, ki pripade nedoletniku (§ 151/2 np.). Ta izkaz bo vseboval pregled cele zapuščine po aktivni in pasivni strani, čisto zapuščino in, če ne pride niti do delne delitve, alikvotni del, ki pripada nedoletniku na tej skupni imovini," ali če pride do popolne delitve, seznam poedinih predmetov, ki se dodeljujejo nedoletniku. Navesti je tudi vrednost čistega pripada.^' Ta izkaz je enako kot končni izikaz § 155 np. podlaga za varstveni ali skrbstveni račun in obenem sredstvo za zavarovanje nedoletni-kove imovine (§ 222 odz.). Tudi zapuščinsko sodišče mora skrbeti za zavarovanje imovine nedoletnih. Če dobi po do-
'1 Osn. Horten § 1 str. 2 II 19: „so wollen wir dem Ermessen des
Richters die Bestimmung iiberlassen ob es  ......niitzlicher seie Erb-
schaft unter den Erben zu teilen oder umgeteilt verwalten zu lassen". Motivi k np. Godina str. 266.
12 Osn. Horten | 8 II 19: „Beistiimim,ung und Vermitthing".
" Zuglia str. 695; odi. ZBl 1923 št. 235; drugače odločbe Slg. XVIII 76(2, ZBl 191S št. 271.
1» Ott str. 160.
15 Zuglia str. 695, 696.
1' Ehrenzweig 2/2 str. 474.
1' Odi. Novak št. 4<)4..
134 Sporazumna delitev zapuščine.
govoru o delitvi nedoletni dedič od sodišča ali druge osebe odpravščino v denarju, mora zapuščinsko sodišče po smislu §§ 122, 125 np. poskrbeti za zavarovanje te odpravščine. Zlasti je v dogovoru o delitvi ustvariti potrebno podlago za to, da se vknjiži na nepremičnine, ki spadajo v zapuščino, istočasno s 'prenosom lastninske pravice za dolžnika tudi zastavna pravica za dedno odpravščino nedoletnega upnika (§ 107 zzk., 177/2 pzk.).
III.
Pogoj za delitev zapuščine je, da so si sodediči edini o tem, kaj spada po aktivni in pasivni strani v zapuščino, da je ugotovljeiiia njih lastnost kot dedičev in višina njih dednih deležev (§ 267/2 np.).^ Prejemki, ki jih je doibil kak sodedič ol) življenju zapustnika na račun dednega deleža, zmanjšujejo njegov dedni delež, ali ga celo popolnoma iiz-črpajo. Vračunanje predjemov se izvrši ob delitvi zaipu-ščine."
Vsa ta viprašanja so za delitev samo temeljnega, v iz-vestni meri prejudicialnega značaja (§ 10 mp., § 2 št. 7 ces. pat. od 9. avgusta 1854 drž. zak. št. 208).^ Če so med dediči sporna, je sporazumna delitev možna le tedaj, če se rešijo s poravnavo (§ 268 np.). Zapuščinsko sodišče jih ne sme reševati niti tedaj, če so pri delitvi udeležene osebe, ki so
f»od posebno zaščito zakona. Če spadajo v zapuščino le de-jive terjatve ali gotovina, delitev vobče odpade. V takem primeru ni izključeno, da rešuje omenjena vprašanja samo zapuščinsko sodišče, če so prejudicialnega značaja za kako odločbo v stvareh, ki itak spadajo v področje nepravdnega sodnika, n. pr. sodni polog, zavarovanje terjatev nedoletnih (§ 10 np.).*
Merodajno je stanje zapuščine na dan delitve (§ 131/1 np.). § 784 odz. omenja, kaj spada po aktivni strani v zapuščino. Med pasiva se štejejo poleg zapustnikovih dolgov tudi zaipnščiniska bremena, zlasti predvolila, ker spada v delilno maso samo to, kar imajo dediči kot ta!ki medsebojno zahtevati."' Ugotoviti je najrej a) stanje zapuščine
^ Prim. Demburg-: System des rom. Rechtes 1912 11 str. 1073; Briinz: Pandekten 1889 III str. 275, 276.
2 Sz. IV 158, Slg. 13894; Weiss Il/l str. 739: Ehrenzweig 2/2 str. 483: glej tudi Unger str. 189: Anders str. 74; Stubenrauch I str. 1002.
3 Prim. Arndts: Lehrbuch der Pandekten 1889 str. 968; Zimrnerman zv. 34 str. 202: Gliick 11 zv. sir. 9.
* V toliko bi bile odločbe Slg. XVIII 7612, ZBl 1918 št. 271 ipak pravilne.
5 Gliick zv. U str. 39.
Sporazumna delitev zapuščine. 135
na dan smrti zapustnika, kot ga podaja inventar, b) vsa kasnejša povečanja (kupnino za prodane zapuščinske stvari, prirast, plodove)" in zmanjšanja (odprodaje, strotške uprave),' Ikar da c) stanje zapuščine na dan delitve.* Omenjeno je bilo, da se deljive terjatve že ij>so jure razdele med dediče (§ 888, 889 odz.), zaradi česar bi prav za prajv ne spadale v delilno maso, isto gotovina, običajno pa se zaradi popolnosti delilnega operata vendar pritegnejo k delitvi."
Dan delitve je smatrati računsko kot dan prestanka skupnosti (prim. § 786 odz.: „dokler se zapuščina dejansko ne odkaže'y' čeprav skupnost včasih prestane kasneje, tako zlasti pri delitvah pred prisojilom in bi logično vedno prestale šele, ko se imovina dejansko razdeli med bivše udeležence skupnosti."
Vse sestavine zapuščine, zlasti alktiva je oceniti. § 151/1 np. govori o oceni zaradi delitve.^- Ocena se izvrši itak že ob sestavi inventarja (glej zlasti §§ 77, 78 np.), ki g~a jemlje § 151/1 np. kot temelj. Za poedine premičnine in nepremičnine, ki se ne delijo (to je, ki naj ostanejo v so-lasti dedičev po razmerju, v katerem dedujejo), zadostuje že pavšalna cenitev, ki jo za nepremičnine omenja § 78 np. (§ 151/1 st. 5 np.). Vrednost drugih ipremičnin in nepremičnin je ugotoviti vedno z neposredno sodno cenitvijo. Če se je že ob sestavi inventarja ugotovila vrednost na ta način, pride ol) delitvi lahko še do posebne cenitve in sicer po službeni dolžnositi, ali na predlog. Po službeni dolžnosti tedaj, če bi bilo to potrebno v interesu osebe, ki je pod posebno zaščito zakona (§ 151/1 zadnji st. np.). To bo zlasti, če je vrednost nepremičnin porastla (prim. § 78/2 np.).'''
Ob cenitvi se ugotovi prometna vrednost (79/5 np.)."
^ Prim. Gliick zv. 11 str. 58; Rosshint: Das test. Erbreclit bei den Romem 1840 str. 87.
' Handl ll/l str. 88; Ros.shirt str. 95.
8 Szepesy, Not. Z. 1912 št. 19; Gass Not. Z. št. 42.
" Unger str. 194 op. 13: Anders str. 74; Randa Erb. str. 146: Rosshirt str. 86, 93; Heilfron: Rom. Reclit str. 604, 603.
1° Gog-g, Not. Z. 1913 str. 417.
11 Koriifeld ZBl 1931 str. 3. 5.
12 Goršič str. 528; Randa Erb. str. 146.
13 Goršič str. 529; Žilič-Šantek str. 459 omejujeta § 131/1 zadnji st. np. na nepremičnine. Nasprotno Zuglia str. 696; glej tudi Rintelen: Verfaliren ausser Streitsachen 1914 str. 85, 84.
" Ta izraz je točne j ši kot izraz obča vrednost (§ 305 odz.) § 103 zajp. pat, ki je dopuščal razna tolmačenja, n. pr. vrednost po donosu (Anders), gospodarskih močeh (Weiss). Napačno Goršič str. 402, 404. 405, ki se upira izrecni določbi § 79/111 np, a zavzema za „občo vrednost".
136 Sporazumna delitev zapuščine.
Če je nakupna in prodajana cena različna, velja orna, kij je manjša.'^
Delitev ne sme nasprotovati določbaim prisilne narave (§ \~->\r-> np.). Za način delitve prihajajo v poštev predvisem odredbe zapustnika, v drugi vrsti določbe zakona (§ 29/2 np.). To so določbe XVI. pogl. odz., zlastiv §§ 841, 845 odz.
Upoštevati je, da ima § 845 odz. v mislih delitev telesnih stvari,^" dočim je zapuščina netelesna stvar — imovina. § 845 odz. se more na delitev zapuščine le smiselno uporabljati.
Delitev zapuščine v naravi, to je predvsem porazdelitev zapuščinskih aktiv med dediče (prim. § 151 np.),^' je možna le tedaj, če se glede na kakovost zapuščine da doseči, da so sodediči, upoštevajoč naravno višino njih dednih deležev, po vrsti in vrednosti (§ 845 odz.)" enako (§ 841 odz.) nedeljeni.^" Neznatne razlike v vrednosti se izravnajo v denarju, z dodelitvijo drugih zapuščinskih predmetov, prevzemom izvestnih pasiv.^" Za fizično delitev poedinih telesnih stvari velja povsem § 845 odz.
Delitev zapuščine po vrednosti obstoji v tem, da se posamezni predmeti vnovčijo na način, ki zagotovi največji izkupiček in izkupiček razdeli med dediče.'' javna dražba ni za vse predmete najprimernejši način vnovčenja. Prevzem zapuščinskega predimeta po sodediču, ali drugi osebi za cenilno ali tudi večjo vrednost praviloma (izjema § 251 st. 2 odz.) ni zakoniti način vnovčitve.^" Možno je vnovčiti zgolj posamezne predmete — delna civilna delitev.
Delitev zapuščine v naravi bo spričo gornjih izvajanj redko izvedljiva, navzlic temu ni izključenai^' in prihaja celo prvenstveno (§ 845 odz.) v poštev.^*
Ehrenzw-eig 1/2 str. 28. " Lenhoff HI str. 675, 697.
1' Unger istr. 190; Anders str. 7-1; Krasnopolski str. 508, 509; glej tudi Zimrnerman str. 207. 340: Gliick str. 74.
18 Prim. CT § 42 II 22: „auch soli keinem Teil allein Giiter und dem anderen allein Geld, noch weniger einem lauter kostbare und dem andere.i lauter geringschatzige Dinge zugeteilt werden".
" Prim. CT § 42 11 22; osn. Horten § 10 II 19: .,alle nur moglicho Gleichheit zu beobachten".
2» Unger str. 190; Anders str. 74; Zuglia str. 6%. Prim. Rosshirt str. 94; Armdt str. %8; Windischeid-Kipp str. 500; CT § 43 II 22.
2> Civilna delitev ni samo delitev izkupička, glej K-lang II/l str. 889; — napačno Štempihar SI. Pr. 38 str. 215.
22 Randa, Erb. str. 149; tak prevzem nasproluje določbi § 843 odz.
23 Nasprotno Kornfeld ZBl 1931 str. 6.
2* Anders str. 74, prim. Klang II/l str. 894. ^^^^^^ ^^.^^^