Štev. 6. V Trstu, 25. marca 1894. Letnik YII. Cilji opozicije Zunanja in notranja politika, dolgotrajno, slovanskim negospodovalnim narodnostim neugodno položenje ter, različni odnošaji, takisto neugodni vsled občili razmer, silijo stranke teh narodnostij k opoziciji, na prvem mestu v osrednjem parlamentu Dunajskem, in ko bi še ne bilo take opozicije, vstvarila bi se prej ali poslej. Dejanski pa se je uže osnovala taka opozicija, ki formalno sicer ni velika, toliko veča pa je po mišljenju, in to najbolj med negospodovalnimi narodnostiini samimi. Sedanja cislitavska parlamentarna opozicija ima nenavaden pomen, kateri jo razločuje od opozicij parlamentov drugih držav Ako ni ta opozicija formalno še veča, prihaja odtod, ker imajo slovanski narodi premalo dalekovidnih zastopnikov in voditeljev, kateri bi razločevali drobtine od stalnih dobrot, zahipne dobičke od dalekosežnih in fundamentalnih pridobitev. Dejstva, neugodna dejstva, zahtevajo med negospodovalnimi narodi velikih mož, in da jih ni dovolj, je največ krivo, da se gospodovalne stranke drugih narodov radujejo še nadalje svojega neporušenega posestva in gospodstva, in da pri tem ostaje obči politiški sistem neizpremenjen. Opozicijo kolikor je je, so vstvarili veliki vzroki, in ta opozicija je opravičena le dotlej, dokler ima te vzroke nepremično pred očmi, in dokler se ne odstranijo isti z njeno pomočjo. Ti vzroki, ravno ker so veliki, mogočni, ne morejo se uničiti takoj, tako naglo, kakor se odstranjujejo zapreke, ki se stavljajo n. pr. politiki oportunistiškili drobtiničarjev. Teh vzrokov ne more odstraniti nobena še toliko mogočna vlada sama ob sebi; zato je potreba še viših činiteljev, in še le potem, ko delovanje opozicije in druga dejstva prisilijo do drugega preverjenja na zgorej, torej tudi do potrebe druge vlade s posebnim ciljem, še le potem napoči doba za izpremembo sedajnega sistema, torej tudi za politiko, ki bode ugodniša negospodovalnim narodnostim. m — cas ! Slovanskih negospodovalnih narodnostij je pri se danjem položenju dostojna le taka opozicija, ki ima te velike vzroke in s tem svoje odgovarjajoče velike cilje pred očmi. Vsaka druga opozicija, ki bi se zadovoljevala z manjšimi vspehi, utegne obče položenje podaljšati, razmere še bolj zaplesti in slovanske narode spraviti v še večo opasnost, nego je dosedanja in sedanja. Mladočehi so na čelu sedanje cislitavske opozicije; oni sami so večkrat pravilno povdarjali, da njih cilji se ne dajo doseči v kratki dobi, da oni ne tekajo za drobtinicami, da oni ne prodajajo narodnih prav za opasne malenkosti. To so vsaj doslej tudi dejanski dokazovali. Oni so ostali v aktivni opoziciji z namero, da bi po svoji moči čuvali nad parlamentarnim delovanjem, da bi kot moralna sila zabranili ali zmanjšali mnogo-katero zlo. Ta moralna sila je v resnici tudi zaprečila, da se niso gospodovalne stranke kazale toliko razposajene, kolikor je bila njih želja in volja. V tem so vsekakor negativni vspehi. Mladočehi so pa tudi pozitivno pripomogli h kakemu sklepu, oziroma zakonu, ki bi bil drugače izostal. Iz tega, da mladočeška opozicija ne nasprotuje absolutno vsakemu delovanju državnega zbora, je razvidno, da ona ni bila in ni fakcijozna opozicija, in to tudi pripomore, da bodo začeli premišljevati značaj sedanje opozicije. Kajti, ako ista opozicija glasuje pozitivno za jedne predloge in zakone, v tem ko odločno pobija in odbija druge načrte, je razvidno, da mora imeti v svojih ciljih posebne točke, ki se morajo kvalitativno, po važnosti razločevati druga od druge. S takim postopanjem si opozicija pribori polagoma spoštovanje, katero jej niso izkazovali od začetka, in to zopet je velik moralen vspeh. Kak6 potreben je tak vspeli, kaže ravno kratkodobna zgodovina sedanje mladočeške opozicije, ko so jej podtikali nesposobnost, lelikomiselnost, neopravičenost in neosnovanost njenega obstanka. Jedino moralni vspehi mladočeške opozicije potrebujejo uže mnogo časa ; toliko več go potrebuje približevanje k glavnim ciljem in dosezanje teh ciljev. Kako kratkovidno, nedostojno in hudobno se torej kaže tisto ruvanje proti mladočeški stranki, katero jej podtika, češ, da ni dosegla še nič pozitivnih vspehov. Tako postopanje proti mladočeški stranki je naravnost pogubno, Čehoslo-vanom in drugim slovanskim narodom silno opasno; kajti z izpodkopavanjem te stranke hočejo Čehoslovane in ostale slovanske negospodovalne narode — zavajati, da bi odstopili od opozijskega mišljenja, pri tem pa za-menili sedanje opozicijonalce zopet z oportunisti. S tem bi uničili vse napore dosedanje, še mlade opozicije; s tem bi uničili vsa druga leta, katera je narod dovolil za opozicijo. Staročeška stranka hudo greši s tem, da izpodkopuje mladočeško stranko, zlasti z navedenim očitanjem, češ, da ne more pokazati še nikakih pozitivnih vspehov. Staročehi so bili do 1. 1879. osemnajst let v pasivni opoziciji, in dr. Rieger sam je večkrat obžaloval, da ni ta opozicija trajala še dalje. Takrat so bili pa Mladočehi krivi, ker so silili narod k prenehanju opozicije. Staročehi bi uže v pogledu na lastno prošlost morali biti previdniši, in, ako jim je res do narodnih interesov, morajo le želeti, da mladočeška stranka vstraja v opoziciji in pri istih ciljih, katere si je postavila. Mladočeška stanka pa mora tudi sama sebe spoštovati ter vedno zavedati se svojih ciljev; hitro ko bi začela udajati se agitacijam, obrnenim proti njej, začela bi sama kopati si jamo, katero jej kopljejo poleg Staročehov itak še druge sile. Mladočeška stranka mora ostati takošna, kakoršna je, ali pa nima opravičenja k nadaljnjemu obstanku. Mladočeška stranka pa nima dolžnosti poštevati samo Čehoslovane; na njo se opirajo tudi ostali slovanski negospodovalni narodi, in ona mora nadejati se, da prej ali poslej se j$j pri sedanjem sistemu pridružijo zastopniki vseh teh narodov, kolikor niso uže pristopili. Mladočehi imajo velike moralne dolžnosti, in jih ima tudi češki narod, da torej premisli dobro, predno začne omahovati zastran mladočeške stranke. Čehoslovani ne smejo igrati z mladočeško stranko, a še najmanj sme igrati mladočeška stranka sama s seboj. Igranje pa bi bilo, ako bi poslušala ta stranka vse, kar pride na misel temu ali onemu členu ali listu te stranke. Mladočeška stranka, ki ima izvrševati najvažnejo zadačo za slovanske negospodovalne narode, pridobiva si zaupanje s svojimi cilji, a ti cilji morajo ostati nepremični in v bivstvu morajo ostati tudi sredstva nepremična. Mladočehi vedo dobro, da so bili med drugim Poljaki krivi nevspehov staro češke, stranke; Poljaki bi pokopali tudi Mladočehe, ako bi se vezali ž njimi. To je le jeden zgled, da pokažemo, kakih zaveznikov so dolžni braniti se Mladočehi. No, ti imajo voditelje in, rekli bi, nadzornike v lastni stranki, da se ni treba bati, da bi se mladočeška stranka zagrešila proti postavljenim ciljem; in tako moramo smatrati mladočeško stranko kot pravo opozicijo, katera ima iste cilje, kakoršne morajo imeti vsi negospodovalni slovanski narodi, in katero morajo torej tudi podpirati vsi ti narodi. Ti narodi morajo, kakor Mladočehi sami, preverjeni biti, da veliki cilji se ne dajo doseči nagloma, kakor to opisujejo oportunisti bodisi tega ali onega slovanskega naroda. Prej bi dosegli Mladočehi postavljene si zadače, ako bi jih izdatniše podpirali drugi Slovani. To bi bilo tudi silno potrebno, kajti sedaj gre v resnici za rešenje ali pa nerešenje slovanskih narodov. Vse položenje je obrneno proti njim, in stavljajo se jim zanjke, da bi se zazibali v drobtinicah ali polovičarstvu. Slovanskih narodov ne reši nobeno še toliko ugodno rešeno zgolj jezikovno vprašanje; na to stran so sosebno Staročehi prekratkovidni. Uslovja za nadaljnji obstanek in razvoj more negospodovaluim slovanskim narodom podeliti jedino narodna samoupravna organizacija, kakoršno zagotavlja logično in stvarno narodnostni in jezikovni člen državnih osnovnih zakonov sedanje cislitavske ustave. Z druge strani je od rešenja narodnostnega in jezikovnega vprašanja v smislu nacijonalne avtonomije zavisno pravo parlamentarno življenje. Sedanji avstrijski parlamentarizem dovaja vsakatero vspešno delovanje ad absurdum. V Dunajskem osrednjem parlamentu ne morejo odločevati principi parlamentov drugih držav, ker se ne družijo stranke po načelih liberalizma in konservatizma ter njima sorodnih odrastkov: v Dunajskem parlamentu gospoduje sedaj jedini princip gospodovalnosti in sicer v dvojnem smislu; prvič, v smislu kapitalizma, drugič v smislu hegemonstva jednih narodnostij nad drugimi. Interese kapitalizma ščiti v tem osrednjem zastopu moderni kapital kot tak, v družbi z interesi veleposestva zemljiščnega; ti skupni interesi se obračajo proti interesom ubožniših stanov, torej srednjega kmetijstva, kaj-žarstva in vsega delavskega stanu. Socijalnega vprašanja ta družba ne more povoljno reševati, kolikor je zavisno izključno od nje, in je največe nasprotje v samem sebi, ako in kedar se pridružijo tej družbi drugovrstni zastopniki, ki imajo dolžnost ščititi gmotne interese nekapitalistiških stanov. Opozicija proti kapitali-stiški zvezi osrednjega parlamenta deluje torej v interesu ogromne večine vsega avstrijskega naseljenja, ako in kolikor ščiti gmotne in socijalne interese te večine. Svojo sebičnost v gmotnem smislu zakriva kapi-talistiška parlamentarna družba in sedaj tudi formalna zveza, kolikor more, — za nacijonalnimi interesi. Ti interesi se vsiljujejo v vse druge interese, in tak6 se ne more rešiti nobeno drugo, ne ekonomiško, ne soci-jalno, v obče nobeno kulturno vprašanje, da bi ne vplivali na to rešenje nacijonalni interesi gospodovalnih strank. Ta vpliv narodnostnih interesov uničuje vspešno delovanje avstrijskega osrednjega parlamenta, in kar vstvari ta zastop v pogledu na skupne zakone, v veliki meri ni izraz skupnih potreb vsega naseljenja, ampak je izraženje interesov hegemonistiških narodnostij. Avstrijski osrednji zastop dobi sebi primerna uslovja še le tedaj, kedar se podele narodom primerna uslovja za obstanek in razvoj, in nato dela mladočeška opozicija. Opravičena je alternativa : ali hočejo v Avstriji osrednji parlament, ali ga pa nočejo ? Ako ga hočejo, morajo poprej rešiti za narode fundamentalna in vitalna vprašanja ; ako ga nočejo, naj zavlačujejo še nadalje re-šenje teh vprašanj, in potem je bolje, da narodi ne pošiljajo vanj svojih zastopnikov. Doslej so le dokazali, da hočejo imeti parlament samo na videz in izključno gospodovalnim narodom na korist. Vidi se, kako važno zadačo ima mladočeška opozicija tudi zastran zaresnega ustavnega razvoja in parlamentarnega življenja, in na to stran imajo zopet vsi negospodovalni narodi največi interes, da podpirajo to stranko, ne pa da jo izpodkupujejo ali puščajo osamljeno. Ako ne more ta stranka pravega zadeti na vse strani, posreči se jej to bolje v veči družbi, v povečani opoziciji. Slovanski negospodovalni narodi nimajo niti jed-nega glavnega vzroka, da bi se Mladočehom ne pridružili v opoziciji. Tu ne gre za podpiranje liberalizma ali konservatizma, ampak gre med drugim za pripravljanje uslovij teh dveh glavnih napravljenj, običajnih po drugih parlamentih. Slovanski ne konservativci, ne liberalci ne morejo nič doseči v svojem smislu, dokler se ne reši pred vsem narodnostno vprašanje za vse avstrijske na. rode, in je to samo slepilo nekaterih slovanskih oportu-nistov, ako odganjajo slovanske zastopnike od pridru-ženja z mladočeško stranko. Slovanski oportunisti, ki se skrivajo pod imenom konservativcev, zakrivljajo sami, da ne pride avstrijski parlament do uslovij za pravo ustavno delovanje, torej tudi ne do uslovij, pod katerimi bi se še le omogočila tudi krepka konservativna stranka. Po vsem tem so vzroki sami veliki, zaradi katerih mladočeška opozicija ne more nagloma približati se svojim ciljem; potem pa so zavire tudi v značaju mnogih zastopnikov vseh slovanskih negospodovalnih narodov, ker ne podpirajo mladočeške opozicije, kakor bi jo morali podpirati v interesu teh narodov. Veliki cilji potrebujejo mnogo časa; eksaktno ga ni možno določiti; toliko pa je jasno, da ti cilji so skupni vsem negospodovalnim slovavskim narodom, in da jih dosežejo poprej, ako vstvarijo kot taki s pomočjo svojih zastopnikov v družbi z Mladočehi mogočno opozicijo z ne izpremenjenimi glavnimi cilji. Določnost programa, odločnost in skupnost bojevanja okrajša čas — opoziciji, in potem napoči boljša doba. Volilna reforma in pa narodnostno vprašanje. Slovani, razun Poljakov, so za obče, jednako in neposredno volilno pravo, prvič, ker je to pravično, drugič, ker se nadejajo, da s pomočjo tega prava dosežejo laže in preje druga glavna, zlasti pa narodnostno in historiško pravo. Gospodovalne narodnosti, sosebno pa njih glavne stranke, se protivijo takemu občemu pravu, prvič iz sebičnih materijal-nih ter stanovskih, potem pa narodnostnih interesov. Sedanja koalicijska vlada, ki snuje svoje načrte v pogledu na gospodovalne ali takčzvane koalicijske stranke, je zasnovala tudi take »glavne poteze", ki kažejo sosebno na vpliv in korist nemške kapitalistiške stranke. Te poteze pa vedejo do zasnove volilnega reda, ki bi ščitil ne le to, kar ima sedaj nemško-liberalna levica, ampak bi jej pridobil še novih pomočnikov v volilcih iz inteligencije in tovarniških delavcev, in uže poprečni račun kaže, da na to stran ni nobene nejasnosti več. Načrt Hohemvartov in tudi načrt konservativca Ebenhocha držita se stanovskih interesov, poštevata naseljenje kot tako, ne meneč se za to, da isto naseljenje ima v Avstro-Ogerski poleg stanovskih znakov in interesov tudi znake narodnosti, da se torej deli tudi po narodnih skupinah. Narodi kot taki se pri navedenih volilnih načrtih in potezah ne poštevajo ; prav za prav jih formalno prezira tudi obče volilno pravo, in je pri tem pravu le zaradi tega več pravičnosti v narodnostnem pogledu, ker se ne delajo nikake razlike, in bi torej bili posamični narodi vsaj po številu razmerno zastopani, v tem ko se v načrtih stanovskih interesov vstvarjajo skupine in krogi za te skupine s posebnim geometriškim znanjem- Ako se izvrši volilni preustroj v smislu stanovskih interesov, pride do volilnega prava v najboljšem slučaju nekaj novih volilcev ; narodi kot taki pa s tem nič ne pridobe, in borbe zaradi nerešenega narodnostnega vprašanja ostanejo, kakor doslej. Ako bi pa dosegli obče, jednako in neposredno pravo, nastanejo zaradi novih volilcev pa še drugačne borbe. Dosedanje, gospodovalne stranke bi skušale kar možno vplivati na nove volilce, in kolikor bi bilo med temi volilcev iz srede tovarniških delavcev ter v službi zemljiščnega veleposestva, skušali bi obrtni in zemljiščni veleposestniki z raznimi sredstvi vplivati na te široke mase zaradi svojih kapitalistiških interesov, potem pa, kolikor hočejo delati tudi za svojo narodnost, tudi zaradi narodnostnih interesov. Z jedne strani bi torej združene kapitalistiške stranke zbegavale delavske mase, kakor dela sedaj na Nemškem požidjena socijalna demokracija; z druge strani pa bi isti združeni kapitalizem skušal, kakor doslej, dobrikati se svoji narodnosti, torej vsaj na zunaj zaradi narodnih interesov pridobivati delavske mase za to ali ono narodnost. Če izvzamemo Čehoslovane kraljevstva samega, bil bi kapitalizem tujih narodov povsod močneji od kapitalizma slovanskega. Vnela bi se povečana nasprotstva, in Slovani bi imeli hude borbe, da bi pridobili širše slovanske mase za njih lastno narodnost. Hvaležna bi sicer bila ta borba, ker bi se slovanske množice v veči meri začele zavedati svoje narodnosti, nego se to godi dandanes. Ali vprašanje ostaje še vedno odprto, kedaj bi Slovani prišli v osrednjem parlamentu do vplivnega ali celo odločujočega števila zares svojih zastopnikov. No, gospodovalne stranke, kakor se kaže, bodo še dalje vplivale na to, da v Avstriji ne pridemo tako brzo do občega volilnega prava; iste stranke bodo skrbele jedino za tako preustrojenje volilnega prava, katero čisto nič ne poveča vpliva slovanskih zastopnikov v državnem zboru. S stališča pomnoženja volilcev je pač treba želeti, da prodere taka ali taka volilna reforma; s stališča narodnostnega vprašanja pa ta reforma poprej poostri, nego ublaži narodnostne boje, ker dobe gospodovalne stranke, zlasti nemško-židovska stranka, prej več pomoči, nego da bi se jej poslabšalo položenje. Tudi to bi ne bilo v državnem interesu, in za to moramo obžalovati v istem državnem interesu, da se volilna reforma ni pričela vsaj v takem smislu, v kakoršnem je bila svoj načrt predložila vlada grofa Taaffeja. Z istim načrtom bi bili vsekakor poprej prišli do občega volilnega prava, in, kar je jako važno, bi se bilo še pred tem ciljem rešilo laze narodnostno, torej sedaj glavno vprašanje, glavno za Slovane in za interese celokupne države. Brez občega volilnega prava zahteva interes slovanskih narodnostij, da se protivijo vsakoršnim načrtom, zasnovanim v interesu gospodovalnih, sedaj v koaliciji zvezanih strank. Ali tudi v pogledu na obče volilno pravo je bolje za slovanske narode in za državo, ako se reši poprej narodnostno vprašanje. Mladočehi so se sedaj izjavili, da hočejo delovati pred vsem za narodno jednakopravnost in volilno reformo. Če poštevajo stvari prav, zdi se nam, da morajo staviti prvo točko pred drugo iz navedenih in najtehtnejših vzrokov. Tudi v pogledu na volilno reformo se približamo poprej zasnovam v smislu občega prava, ako ne bodo nacijonalni interesi narekovali novih volilnih načrtov; izključno s stanovskimi interesi se Slovani poprej pogodijo, nego pa z vmeševanjem tudi nacijonalnih interesov. Volilno pravo je državljansko pravo in more le posredno vplivati tudi na narodnostno pravo. Narodnostno pravo je pa za Slovane sedaj najvažnejše; to je treba najprej rešiti, ker drugače pač ne dosežemo volilne preosnove brez vpliva gospodovalnih narodnostij in kapitalistiških strank. Volilno pravo ima pomen, ako je more volilec izvrševati nezavisno in brez vpliva od druge strani; ako se ne reši poprej narodnostno vprašanje, bodo delovale gospodovalne narodnosti in njih kapitalistiške stranke na to, da se pre-osnuje volilno pravo pristranski, in da bodo tudi pri pre-drugačenem volilnem redu vplivale na nove volilce ter s tem slabile nezavisnost pri njih glasovanju. V interesu vseh teh, ki niso še volilci, pa zaslužijo volilno pravo, je pač, da delujejo po svoje na izvršenje najprej narodne jednakoprav-nosti in še le potem na preosnovanje dosedanjega volilnega prava. Taka taktika bode na dobiček ne le slovanskim narodom, ampak velikim množicam vseh narodov; to taktiko narekuje še posebe sedanja koalicija in naposled, kakor smo dokazali, tudi interes celokupne države. Najprej rešitev narodnostnega vprašanja, potem pa preosnova volilnega prava! R a k o m. A po noči vse krdelo Leze urno iz vode. Ta počasi, drugi smelo Trave išče si sočne. Q, vi dobri, hladni raki, V luknjah vi po dnevi spite Vi potokov naših kras Dole hladno pod vodo. Vi ste hudi nain mračnjaki, Le ščipalke si molite, "Vkupe vsi in vsak iz vas! Da vas žabe ne grižo. V temnem mraku si igrate Vsak junak pa z repom pukne, Na zeleni travici Da ga čuje dragica. Rak z račico poskakljate Leze in v vodico smukne, Po zeleni travici. Kakor kaka žabica. Mesec ni vam nič po volji Niti svetle zvezdice. Tamen mrak vam je najbolji Rakom in za račice. O, vi dobri, hladni raki! Kuga je prišla na vas. Naši modri pa mračnjaki, — Srečo sipljejo na nas! — -st— Gdjci. «Justini N... „Niti u crkvici mira", Rekla si, kad sam u smieh U crkvi nagno te šalom — Bog mi oprostio grieh. Istina, ljudem se slabim Uzima i to za grieh; Ali angjelku je, mislim, Pred Bogom dopusten smieh. S. Z. Ta što je pak6 po črnini svojoj Uz one prame mekušne i gladke? Tek sumrak prama crnoj noči zimskoj, Što zavodi me sveg u sanke sladke. Pakao i nebo. Ta, što je nebo uz sve čare svoje Uz ono oko mileno i plavo? Kad gledam nebo, za tim njene oči, Tad to je pustoš, ove nebo pravo. Pa je 1' tad čudo, kad mi draga Crninu pakla, blage neba žare, Da duša čas mi muke pakla čuti A časkom opet sve nebeške čare? S. Z. ima T i c i. Na šibki veji, tanki smreki Pripela tukaj dom si svoj ; Preblizu tu si pri človeki, Človeka, tica, se mi boj! Ne veseli se tuje sreie, Podir» rad, mori povsod; Ne gane ga oko proseče Za mlado kri, nedolžni rod. Ko gledam tiho te — ubrani Solze se težko mi ok6; Bog srečno, tica, te ohrani In pa tvoj mili rod s tabo! Ves dan čepiš tu in skrbeče Obračaš sem ter tja ok6; List zašumi — in zatrepeče Srce za družbo ti drobno. Ljubezen nas je zapustila, Zvestoba z njo šla iz sveta; Le v vašem gnezdu, tica mila! Ljubezen zvesta je doma. Zato ko gledam te — ubrani Solze se težko mi oko; Bog srečno, tica. te ehrani In pa tvoj mili rod s tabo! Izvirnik. Iz poezij J. Stritarja. T H I* H. Ha mUČHt BiH, TaHKi CKpIiKH IIpiinAjia TVKaii jom ch CBoii; IIpe6.iH3y Ty cii np« laoBiKi, TIjIOBtKa, THH.il, ca HH 6o» ! He BecejiH ca tvia cpaia, IIojHpa paj, HopH noEc».?;; He raHe ra oko npocAie 3a Maaj* Kpu, HejoaacHuii poj. * Ko raajam tujo ta — y6pami Co.l3a ca tažkko hh oko ; Bor cpAMH«, iHua, ta oipaHH iih na iBoii kmuh poj c te6* ! Bec jaH Meram iy hh CKpČAie 06pa'iam cen Tep na oko; jihct 3amyMH — hh 3aipeneie Cpu;e sa jpyac<5;s th jpofiH*. JIio633eH Hac i« 3anyCTHaa, 3BtCTo6a 3 hl* uiaa H3 cBiia; Jle b Bame« rHtajy, rana aHaa! JIio633eH 3Btcia i« jo*a. 3aTO ko raAja* ta — y6paHH CojI3A ca tajkko sh oko ; Bor CpAHHX, THH,a, TA oxpaHH Hh na TBoii mumij poj c reč*. M. A. JaMt/paciu. n T H H K t. Tyn, Ha cocni tu tohkoh CBiaa Ce6i BOTt serKiii jomhkt. cboh ; B6.1H3H laOBÍKa TH SajKH.TO, A bí.jl, oht>, niHiKa, Hejpyri tboíí ! He pajt lyacoiry bíjl oht. CMaCTtio, Ho pajx pymHTB h yfiHMTl; He CJroTpHTt OHt Ha raaa'b npocamik, He xoien. oht> nomadu 3Han. Tjiaacy lefia — h Bce 6u naaran, Xoiiaoct, nniiKa, uajt to6oh ; IlycTB Bori npoabcrB bcki {¡aarojaib Bon na ie6a h Ha mišjo! Tyrt i^tauit jent cHjHTb bi sa6otan>, H Bce BOKpyn cefia raajHTt ; IUvmhtl .ihctok, tu bcs B't laonoTaxt, II sa rHÍ3jo CBoe jpoaatinb. .Ik)6obl OTra.ia orí nací jaaeKO, H3ie3aa BÍipHOCTL yjKt y Haci,; Bl rHÍ3JÍ TBOCMT» JIHIU!. Tyrb BUCOKO JKraa aioóoBi Bce pajysci. 3a to ranas Tefia — Bce naaKaTt Xortat 6u, HTHMKa, Haj-b toóoh; nyciL Bort npoabeii, bck> 6aarojaTt Bori Ha Tefia h na raÍ3jo! . I-(cMmiH%. * Primetba: V lepih pesniških proizvodih odličnega našega pesnika Borisa Mirnega (Josipa Stritarja) nahajamo med vsemi slovenskimi pesniki najčistejše rime. Ako prenesemo pa le te iz latinice na kirilico, prepričamo se prav lehko, da niso vse takošne, kakoršne se kažo v latinici. Tako niso nekatere, n. pr. me (mene), ve (vos), srce, ve (scit), je (est) in je (manducat), drob in dob (quercus), sod in rod, bolezen in ljubezen, leti (curre), leti (aestate), kleti (hrami) in kleti (exsecrari), kosa in kosa (partis), koža in moža (viri) še rime ne ; — in uže zaradi tega štejemo si v posebno čast in dolžnost najtoplejče priporočati staro kirilico vsem p. n. našim pesnikom, ako hote, da jim bodo pesmi na vse strani dovršene. Nek nas diele pusie medje, Brze rieke Sutle val, Nek se zloba na nas diže I tudjinstva kivni jal. Mi smo sinci iste majke, Jedan nam je cilju svet, Na barjaku jedno geslo: Za slobodu roda mriet! Slovenci m a. Spjev. R. Katalinid Jeretov. Skopčao je uzko povjest Našeg roda velji Bog: Slovenac je potom spozn6 Iza borbe brata svog, I taj brat mu ruke pruža, Pruža mu je Hrvat div, Od sad če se složno borit Brača, dok ju jedan živ! Al prosvjeta sada goni Danas Sutla, sinje more Sa obzorja tmine vel, I potoci, rieke sve Polutonstva mrak več pada, Neče, nebi bile kadre A diže se danak biel. Do dva brata dielit, ne! .M nrri . rtf ^ U davnini znali mrieti Za tudjinsku slavu tek, Pa im bila črna plata, Pa im bio usud priek, Tištili ih nemočnike, Krnjili im prava sva: Igračke su tudje bili U davnini brata dva! TocKa, TocKa iBaiaert cepjue mhí, Ilojyaaio aH o caaBjincKHxi» neira jiaarb! Paarop-b h saBHCTt boti fíoraiCTBa bcí. KoTopuMH ropjimcu — Bce eme bi H,inax'b. 06hjho, roptKo cepjuy h ysty: Bijb :>rn Hamu nina — jo6poBoai.Hi.ia! II 3HaeMT. TOMHO KH, BHHy CBOK), H npo3a6aert — ityspo cBoeBoaiHue. — OpyjieMt .ihuib 6uBae«i jo chit. ho p't, KoBapcTBy cayjKHirB bíkobuh. cbohit, BparoBT., H Miiai., já MHa% hamt bíkoboh paaropi, He Moacem., 6pan.s, »chtb bt> otoóbh h 6c31. okobt. .' 4>p. JJfijMcrum. Biser je i alemov i.*} Žetelica plače.' Urodila kopriva, Tri je polja pokrila, Samo nije stazicu. Na njoj rasla pšenica, Nju su žela dva bratca I medj njima sestrica; Ciel dan žanje i plače. Nju pitaju 2 dva bratca: „Šta je tebi, sestrice, Jeli tebi slog 3 širok, II je tebi srp malen ?" . „„Nit je meni stog širok, Nit je meni srp malen1; Več ja gledam u oblak, U oblaku zlatan stol, A za stolom dragi moj: Na glavi mu šešir 4 moj, A na ruci prsten moj, Po tom poznam, daje moj" \ Na polazku. Zora puca, dan se bieli A ja moram odlaziti. Nije meni, što ja moram Iz varoša 6 odlaziti, Več je meni, što ja moram Moju dragu ostaviti. Napunit ču tri kubure, Pa ču pucat kroz varoše Svemu svietu na veselje, Mojoj dragoj na žalost. Prva puška je puknula, Moju dragu probudila; Druga puška je puknula, Moju dragu ranila; Treča puška je puknula Moju dragu ubila. * I te če godine „Slovanski Svet" donašati „Biserje i ale-move" — Glasoviti dr. Johannes Scherr, pišuči u svojoj „Allgemeine Geschichte der Literatur" o našoj narodnoj poeziji, svr-šava ovako (gavoreči o prekrasrioj romanci „Kosovska djevojka"): „Die Schilderung der Kossowoer-Schlacht.....darf sich kühn neben die Epik aller Nationen stellen, und ich wüsste selbst im Homer und im Nibenlungenlied keine schönere Scene als die ist, wo das junge amselfelder Mädchen mit Brot und Wein und Wasser auf das Schlachtfeld kommt, um drei ihr befreundete Helden in der Hitze des Kampfes zu erquicken und alle drei todt in ihrem Blute schwimmend findet. (Na njemački prevela je „Kosovku dje-vojku" Therese Adolfa Louisa von Jakob). — Ruski umjetnik J. E. Rjepin piše u sječanskoj knjiži žurnala „Nedjelja" svoje „Opazke umjetnika", pak sjetiv se riečih I. S. Turgenjeva: „Van narodnosti nema ümjetnosti", nadovezuje na te rieči, koje mu se čine ppravdane, svoja razmatranja. „Da — veli I. C. Rjepin — umjetnost je valjana samo na svojem tlu, samo kad je izrasla iz njedara zemlje" ... (V. br. 4. „Dom i Svieta" sub „književnost i umjetnost"). 1 Te tri pjesme, što ih danas donašamo, poslao nam je g. O. P. iz Zagreba, pišuči nam u istom pismu: „Izvolite blagohotno primiti ove pjesmice. Narodne su. Čuo sam ih pjevati u Hrvatskoj, ... in una lingua memore di tanta prodezza e di tanta bella poesia popolare. Giosui Carducci. L o š a nagrada. Majka Maru iza grada zvala: „Jesi 1' Maro, objelila platno?" „Nišam, majko, ni do vode došla, Več 7 sam stala, pa čuda gledala, Gdje se biju Sava i Morava; Sava bije drvlje i kamenje, A Morava šajke ' okovane; Seka bratca iglicom budila: „Ustaj, brate, izgori ti gradac".9 „Neka gori, plamom pogorio! Dosta sam se u njem naslužio; Služio sam tri godine 10 dana: Prvu god'nu za oružje svjetlo, Drugu god'nu za vrana " konjiča, Treču god'nu za liepu djavojku! Kad su stali " oružje dieliti. Men' su dali staro, zardjalo; Kad su stali konjiče dieliti, Men' su dali staro, ojašeno; Kad su stali djevojke dieliti, Men' su dali staro, obljubljeno ?" u Moslavačkoj gori te sam ih pobilježio. Pjesme ove nisu do sada nigdje štampane, niti ih je tko pobilježio". — Pjesmice su nam došle bez naslova te smo ga im mi dali. — 2 pitati = prašati. — 5 slog — leha (Beet, Ackerbeet). — 4 šešir — klobuk. — 5 Evo slične pjesme: „Mal mi je vrtač ogradjen [Pun mi je ružicft za-sadjen]; Po njem se šeče djevojka [Pred njom se vije ružica]; Nemam te komu trgati [Otac i majka prestari]; Seka i bratac premladi [Moj mi je dragi daleko [Prek jedne gore visoke]; U 'noj je gori zelen dvor [U zelen-dvoru zlatan stol]; Za njim mi sjedi dragi moj [Na šeširu mu prsten moj]; Na prstu mu je prsten moj [Okol mu vrata rubac moj —] On je pak ipak dragi moj". — 6 varoš — grild (mesto). — 7 več = nego (ampak). — ■ šajka =< ladja. — ® gradac (grad-ac) — diminutiv od grild (prispodobi: brat-ac, stol-ac i t. d.) — 10 godina = ljeto (leto). — " vran = cm. — 12 stati — stanem — stadoh — stao sam => početi (začeti). — 13 Slična je pjesma pod naslovom „Radjavo naplačena služba" u V. Stef. Karadžič-a L 428; u Županovoj zbirci (Narodna pjesma, sabranje svijuh do sad izdatih i viša nikada jos neizšav-ših pjesama hrvatskih, dalmatinskih, bosanskih i srbskih, izdanje Lavoslava Župana u Zagrebu), I, 595, 428. Priredio dr. Trnoplesar. Žensko vprašanje. Ali dopustimo, da je ženska zares bitje bolj nizko, bolj nesposobno, nego moški. Ali se ne nataknemo pri tem takoj na gorostasno nelogičnost ? Neoprovržna istina je, da je znanje svet (svetlo), nevednost pa — tema; da je obrazovanje, umstveno razvitje, potrebno vsakomur. Ako pa je ono potrebno človeku bolj „visokemu", bolj sposobnemu, gotovo je potrebno še bolj človeku, stoječemu na nižej stopinji razvitja. Učiti je treba nevednega, in učiti tembolj, čim nevedneji je. Ako ga ne učimo, dokazujemo s tem samo, da je njegova nevednost nam potrebna, koristna, prijetna; da njegova nevednost prinaša dobiček, kateri izgine, kedar se nevednež razvije in razume, kako brezsrčno in predrzno ga uporabljamo za svoje egoistične namene. Ako pa je v številu nevednih, nerazvitih ljudij tudi ženska in corpore, ves nje spol, bi ravno oni „umni" in „učeni" del moškega spola, ki žensko objavlja za niže bitje, moral skrbeti in delovati na to, da se ženska razvije, da se jej da pravica obrazovati se, učiti se vsaj v jednakej meri z moškim, ako uže ne, kot bitju nižemu, v bolj obilnej meri. Dokler pa razviti moški ne delajo tega, dokazujejo oni le, da so oni ravnodušni k celej polovici človeškega roda, da jim do obrazovanja, kot takega, ni skrbi, ali, verneje rečeno, da žele v sužnjosti držati ves ženski spol. Oni hote, da bi ženska, v svojej nevednosti, ne mogla obrniti svojega delovanja v razumno stran; da bi ona ne ločila dobrega od hudega, laži od istine; da bi ne razumela smisla življenja; da bi ne umela oceniti ljudi j, z jedno besedo, da bi ženska pod seboj ne imela nobenih krepkih nravstvenih osnov. Prišli smo, hvala Bogu, doslej vsaj tako daleč, da priznajemo, da je obrazovanje potrebno otrokom obeh spolov. V nižih slojih občestva imajo dečki in deklice jednake pravice k obrazovanju; obrazovanje se jim daje niže, no vendar jedno in isto obema spoloma. Tako se faktično priznaje, da ženska v nižih slojih ima jednako pravico k obrazovanju, kakor moški, ali, drugače rečeno, da je v nižih slojih umstveno razvitje ženski ravno v tolikej meri potrebno kot moškemu. Brezdvomno so tukaj ženske neoprovrgljivo uže dokazale, da v učenju morejo iti poleg moških, in da kvalitativno in kvantitativno dosegata oba spola jednake rezultate. Raznica (razlika), katero v nižih učiliščih opazujejo pedagogi nad otroci obeh spolov, ki so rasli pri popolnoma jednakih uslovjih, je le ta, da so deklice bolj skromne, v povedenju bolj pazljive, bolj ukaželjne in bolj trudoljubive, nego njih moški součenci; torej v nižih učiliščih v vseh odnošajih ženski spol stoji na jednej in istej stopinji, včasi pa celo više, nikdar pa nc niže. Ako se vzidgnemo više, to je v občestveni sloj inteli-gentov in bolj imovitih, oziroma bogatih ljudij, to je onih, ki žele in morejo dati svojim otrokom obrazovanje, ki je bolj drago, uvidimo v tem, više m sloju, takoj raznico v vzgledu na obrazovanje dečkov in deklic. Otrokom moškega spola daje se uže srednje in više obrazovanje; inteligenten otec ali bogatin, naj bo kmet ali „gospod", sramoval se bode, ako da sinu samo niže obrazovanje, kakor preprosti seljak ali ubožni rokodelec. Deklica pa, naj bode otec kolikor ugodno inteligenten ali bogat, ali celo oboje ob jednem, ostane pri nižem obrazovanju. Deček, sin prostega kmeta, dobil je, ravno ker je deček, uže zdavna jednako pravico z dečkom iz višega sloja; želi • se le, da bi se učil, vse drugo dd otec ali pa dobri ljudje. Deklica pa, ravno zato, ker je deklica, porinena je glede obrazovanja v niži sloj, ne glede na inteligentnost ali bogatstvo roditeljev; ona je pa v nameček mnogo na slabšem kot hči iz nižega sloja. Kmetska deklica ali deklica rokodelca itd. more in mora se truditi in koristno za-se in za druge porabiti svoj čas; razun tega uživa več svežega zraka, vidi več ljudij in spoznava bolje življenje in svet ; deklica viših slojev vsega tega nima. Truditi se ne more, ker je trudu učili niso; truditi se tudi ne „sme", ker je — gospodičina. Citati resnobnih knjig ne more, ker jih ne razume; nehoté bode čitala knjige, ki jej ne prinesö nobene koristi, ali pa take, ki jej bodo absolutno škodljive, ker jej morda podadó hrano, katere ona še ne more uživati brez škode. Razen knjig ima še razna ročna dela, po navadi jako koristna, jako lepa; ima tudi včas: glasovir, kjer se nauči igrati nekoliko plesov — no, vse to nje uma razviti ne more, vse to nje srca ne oplemeni. Ostaje jej jedno: sedeti doma in sanjariti o „princu", ki ima priti in jo rešiti iz tega zapitega, dolgočasnega, mračnega položaja. Ni torej čudno, da v višem sloju srečavamo večkrat razne ženske bolezni, o katerih preproste ženske nimajo nikakega pojma; da so ženske teh 3lojev tudi fizično slabo razvite in torej rodé slabosilne, podvržene vsakim boleznim otroke. Se ve da, izključenja (izjeme) vidimo; no ako so taka izključenja, sestavljajo jih ženske s posebno energijo, s posebnim umom, ženske, ki umejo lomiti pregrade, katere jim stavi „zgodovinsko pravo" moških. No izključenja ravno dokazujejo, da sočestvuje (ekzistuje) pravilo. In to pravilo vidimo vsi od nekdaj. Res je, sedaj je nemnogo (nekoliko) boljše. No to ni tako davno. To uže mi pomnimo, ko so ženskam dali učiteljske pripravnice in z njimi nemnogo več duševne hrane. Dokazano je torej, da ženska sposobnost se ne zvrši z nižim obrazovanjem. No gimnazije, realke in razna druga učilišča zaprta so ženskam dosedaj, ne govoré uže o vseučiliščih. No ženski se odpró, rano ali pozdno, tndi ti hrami nauke, kakor seje odprla pripravnica, o katerej bi bil pred tridesetimi leti mogel govoriti protivnik ženskih pravic le s prezriteljnim (prezirljivim) hohotom. 3. Trdijo, da deklici ni treba znati latinske ali grške gramatike; da so jej odveč razne zamotane matematične formule, razna kemična zjedinjenja, botanika, mineralogija, psihologija in v obče vsa ona modra nauka, katera so nam toliko let prepodavali v gimnaziji. No povejte mi, koliko je nas, moških, takih, ki bi bili po okončanju gimnazijskega tečaja premišljevali o „accusa-tivus cum infinitivo", o „ut finale", „cum temporale", o raznih grških enklitikah in atonah, o teoremi Pitagora ali o „partes proportionales" v logaritmih i t. d. ? Ali pa pride komu v glavo trditi, da je vse to bilo nepotrebno, ali da je sploh nepotrebno ? Nihče nikdar ni mislil, da bode vse znal za vselej, čemur se uči, in da je vse v resnici tako, kakoršno je, potrebno „ad bene beateque vivendum". Zadača gimnazije nikakor ni jedino zabiti v glavo kopico znanij iz raznih predmetov; nje zadača je tudi ta: razviti um, storiti ga uprogim (elastičnim), podvižnim; dati z jedno besedo, obče umstveno razvitje, obče obrazovanje, občo osnovo, na katerej bi krepko mogla stati ona specijalna nauka, katero si mladenič izbere po okoočanju gimnazijskega tečaja. Nihče ne vstopa v gimnazijo z namenom, zapustiti jo črez nekoliko let, nego vsakdor želi, da bi umstvena in materijalna sredstva dovolila mu, ne le dovršiti gimnazijo, no iti še više. Zato pa obžalujemo vsakega, kateri je pri-moran učenje pretrgati takorekoč v sredini, bodisi da mu oedostaje sposobnosti, bodisi zaradi uboštva. Mladeniča pa, ki po svojej lastnej volji in krivici obesi učenje „na kljuko", po pravici vsi preziramo, in ti nedokvašeni nesrečneži nosijo celó specijalno nazvanje „sprijenega študenta". Ti »sprijeni študenti" znajo vse in ne znajo ničesar. Oni proklinjajo svoje življenje na raznih nizkih službicah in jim podobnih mestih ; oni pa iz njih, katerim se glava nikakor ne more osvežiti, sedé od danes do jutri, no z veličestvenim dostojinstvom, pe redakcijah raznih listov in listkov, odkoder, kakor z višave Olimpa, sami ničesar ne znajoč, uče vsakogar in o vsem, delajo „javno mnenje", obsojajo razna resnobna vprašanja, za katera nimajo nobene naučne podgotovke, pišo „uvodne Članke" po receptu: Si prendono due e si fa un terzo; pa-rafrazujejo tuje misli in tuje besede na svoj način, da bi nosile pečat originalnosti, in sploh pokazujejo, da, če jim nedostaje znanja in razumenja, imajo pa vendar vselej dovolj hrabrosti, zatekati se v ljudi, ki so brez vsake škode za-se zdavna pozabili uže več, nego so se ti-le sploh učili kedaj. Ako gledamo nezaupno in z notranjim omrzenjem na take-le moške, zakaj jednako in še manjše umstveno razvitje sami dajemo ženski ? Ees je, da ženska, ki bi se rada učila, ki pa se učiti proti svojej želji ne more, stoji mnogo više od »sprijenega študenta" uže zato, ker se ne drzne učiti javno druge, ker čuti, da je le njo učiti treba. Bazen tega se ukaželjna ženska trudi, da bi se razvila sama, in posluša ljudi, kateri jej mogo pomoči v njenem stremljenju k nauki. Ali pa more ženska zmoči srednje in više obrazovanje ? Ko bi se jej bile odprle srednje in više šole, in bi se dokazalo, da so one previsoke za „kratko pamet" žensko, takrat bi se zaščitniki ženskih pravic gotovo ne potegovali za-nje v tej točki. No na Slovenskem to ni dokazano; pač pa je dokazano, da ženska odlično more zmoči ne le niže šole, nego tudi pripravnico, ki obsega dovolj soliden učni načrt. Se ve da, vse deklice bi ne mogle okončati srednjega obrazovanja. No ali ga moški vsi premagujejo? Ali ne vidimo, kako majhen, odstotek dečkov, ki so se sprejeli v prvi razred gimnazije, dohaja do osmega razreda? Ali nikomur ne pride na misel, govoriti o „kratkej pameti" moškega? Ali mnogi vseučilišče okončavajo o pravem času? Ne bodemo iskali vzrokov; mi znamo okoliščine, mi smo jih videli sami, in konstatujemo takt le zato, da rečemo, da v nevspehu ne dolžimo „kratke pameti" moške akademične mladeži, katera nam je uže kot taka,, z vsemi čednostimi in z vsemi nedo-statki, ljuba in draga, in mi nimamo ni smelosti, ni želje, ni vzroka pripisovati jej to, kar jej pripisujejo naši in njeni fanatični vragovi. Ako pa ni dokazala ženska pri nas, da v nauki more tekmovati z moškim, dokazala je drugod. Ruska ženska Sofija. Kovalevska bila je profesor matematike na vseučilišču v Stoekholmu; njeno učenost občudovali so Berolinski in Pariški velikani nauke; Rudnjeva-Kaševarova ima diplom doktorja medicine; Bakunina je nedavno v Neapolju bila promo-vovana v doktorja medicine. Nemka Adams-Walter, doktor medicine, ustanovila je v Schwarzwaldu kolonije za sušične bolne in ima sploh veliko praktiko. V Eusiji ima še celo stotine zdravnikov, ki spadajo k ženskemu spolu. Mnogo jih je tudi v Franciji, Angliji in drugod. Večina iz njih obiskovale so vseučilišče v Zurichu, katero je odprto tudi ženskam. * Fakti torej dokazujejo, da, česar moški more deseči v nauki, more doseči tudi ženska, in trditev, da so ženske manj sposobne, kot moški, oprovržena je blistateljno. Same ženske so jo oprovrgle! 4. Ko bi ženske puščali v gimnazije in dalje, na vseučilišče, morali bi jim dati tudi pravice, ki iztekajo iz srednjega ali višega obrazovanja. Tako mogo me zavrniti oni, M od straha za svojo kozo, ne žele dati pravic ženskam. Oni se boje, da takrat moški, ta biser stvarjenja, izgubi svoj vsakdanji kruh; no v resnici se tega bati ni treba. Le jako materijalistična, brezidejna glava more soditi da se človek uči le zato, da bi dobil dobro službo in sieer hitro ko mogoče. Tako je mnenje preprostega kmeta, ki daje sina v latinsko šolo samo zato, da bi kedaj „pel novo mašo". No kmetu se take želje ne sme in ne more šteti v greh. Obrazovani človek pa bi moral vendar soditi, da učimo se ne zaradi službe, nego zaradi nauke kot take, in da diplom in služba ste dve popolnoma razni reči. Profesorji ne uče, kako se pišejo tožbe, kako se zdravi ta ali druga bolezen, kako se mora hrbet zgibati pred „višimi", da bi se ne zlomil, kako se plašč suče po vetru, in druge take koristne reci. Pravice, ki jih daje vseučilišče, samo ovirajo, diskre-ditujejo pravo nauko. Ljudje, ki so tudi v duši učenjaki, ne pečajo se z nauko zaradi materijalnih koristij, in ako služijo, je služba iskala njih, ne pa oni službe. Nauka ni sredstvo, nauka je cilj! Ko bi vseučilišče ne dajalo pravic, ko bi mladenič moral dokazati, da zares kaj zna, da more samostalno misliti in delovati na polju nauke, ne pa samo ponavljati to, kar je napisano v njegovih hektografovanih „skriptih", tedaj bi vseučilišče imelo se ve da manj slušateljev, no zato bili bi ti slušatelji pravi ljubitelji nauke, in le v njej iskali bi svoj cilj. Taki ljudje bi ne kričali vedno, kakor mešetar na sejmu, da so »učeni«, da pred njih imenom „drdra", da razen njih, iz tega vzroka, vsi drugi ljudje ničesar ne vedo * Jeden najboljših in najlepših dokazov o ženski sposobnosti je zapustila Sofija Germain (1776-1831), ki si je priborila častno mesto v zgodovini vise matematike in — filozofije. Porabila je višo analizo za specijalni problem fizike, in sicer tam, kjer ni niti Lagrange mogel premagati dotične težave. Pariška akademija jej je podelila veliko nagrado za njena matematična dela. V filozofiji pa je opisala po obsegu sicer majhno, po vsebini pa toliko važno delo, da jo bodo v daleki bodočnosti poštevali filozofski pozitivisti, specijalno'estetiki in znanstveniki. In ona se je pospela do take višine ceh) kot - samoukinja/ Op. ur. in vedeti ne smejo, nego da se v vseh vprašanjih, v verskem, socijalnem, ženskem, narodnem in, kolikor jih je še, morajo, če ne hoté trpeti večne muke na tem in na onem svetu, obračati k njim kot k nezmotljivemu prvoviru vsega znanja in kot k propasti istine, do katere drugi smrtni ne mogo dojti: , i . . .. Kako malo ima diplom občega z vedo, na to imamo dovolj dokazov. Slavni Jernej Kopitar je bil po diplomu bogoslov; no tega diploma ni rabil v dokaz, da je on — učen slavist; največi filolog sedanjega časa, Miklošič, bil je po diplomu doktor prava; učeni jurist Cizman, dobrotnik slovenske akademične mladeži, bil je po diplomu doktor filozofije. Ker so oni pokazali svoja dela, svojo učenost, v onih strokah, kamor jih je vleklo srce, dalo jim je vseučilišče „honoris causa" doktorske diplome onih fakultetov, kjer so oni-darili plodove svoje.učenosti akademičnej mladeži. Nikomur iz teh učenjakov gotovo v celo njih <'o]go ..življenje ni prišlo na pamet, povdarjati, da so „doktorji" ; in smelo se .lebko trdi, da i za-se v svojem učenem naslovu nikdar niso mislili in premišljevali; oni so čas upotrebljali na resnobne reči, ne. pa na otročarije, kakor nekateri „doktorji", ki povsod pehájo svoj naslov pred seboj, ker dobro znajo v srcu, da bi sicer nikomur ne prišlo v glavo, pripisavati jim ta lepi naslov; ki se, mimogrede bodi rečeno, precej po-gostoma dobiva brez posebne težave, v Nemčiji in Ameriki pa naravnost za — denarje. Dejanja pokaži, učenost pokaži, resnobo, ki je karakteristikon učenjaka — tedaj in le tedaj si doktor. Blebetati in psovati vse na dolgo in široko — to pa.ume vsaka branjevka. Za to diploma ni treba. K nesreči za človeštvo je diplom za veliko večino moških le ključ k dobrej službi. Ker je cilj čisto materijalen, nkzek, ni čuda, da se tudi na službi rabijo sredstva nizka, ne dostojna moškega. Na službi se je treba dvigati više, dohodi se morajo uveličavati (povečavati), sicer bi epikure-jizem trpel škodo. Zato vidimo često (pogostoma), da se tak „diplomat" suče to na levo, to na pravo in zgiba to doli, to gori; strast, ki ne more nikoli zadostiti svojim ape-titom, meče ga iz jednega ..„prepričanja" v drugo, iz jednega tabora v drugi in sili ga nosljati zrak, da bi usledil, v katero stran mu je kreniti, da dobode divjačino, najbolj prikladno svojemu duhovnemu želodcu. - 5. J f: K našej sramoti moramo priznati,, da ženske gledajo na obrazovanje. b.lj zdravo, bolj vzvišeno, nego moški; one hoté razviti se ucnstveno, one hrepené po znanju. Nemčija ima dve klasični gimnaziji za deklice, jedno v Berolinu, cj.rugQ v Karlsruhe. Rusija, ta „divja dežela", ima tudi dve ženski klasični gimnaziji Razen tega pa ima Rusija v vsakem gubernskem mestu vsaj jedno, v nekaterih pa celó več ženskih gimnazij, in v vsakem ujezdnem mestu, brez malih iz-ključenj, žensko progimnazijo ali nižo gimnazijo, včasi pa tudi celo gimnazijo. Poleg tega ima Rusija celo vrsto, tako-zvanih „institutov", kjer se uče bolj bogate deklice na.syoja sredstva, ali pa hčere bednih častnikov in činovnikov na stroške erarja. Učni načrt teh «čebnih zavodov ravnja se (je jednak) učnemu načrtu moških gimnazij, samo da v njih ni klasičnih jezikov, pač pa novi: francoski in nemški. Vse te gimnazije so prepolnjene. No več kot gotovo je, da dobrih 80 odstotkov ruskih devic ne misli po okončanju gimnazije ali instituta, iskati si kako službo in je tudi ne išče. Uče se, da bi kaj. znale. Pravice, ki jih dajo ta učilišča, so precej omejene: okončivša žensko gimnazijo ali institut ima pravico, biti učiteljica v prvih 4 razredih gimnazije; v viših razredih uče moški. Teh pravic ni na jeden las ne uveličuje okončanje „viših pedagogičeskih kursov". In vendar jih posečajo (obiskujejo) mlade ženske, ki trpe, iz ljubavi k znanju, pogostuma glad in hlad, poleg njih pa tudi take, katerih imetje bilo bi dovolj za.tri človeška življenja. Zanimivo bilo bi poskusiti, koliko gimnazijcev bi šlo na vseučilišče, ko bi se jim objavilo oficijalno, da jim vseučilišče da ravno tist e pravice, kot gimnazija in nijedne pravice več. Ali bi jih mnogo šlo v daljnja mesta, kjer jih pričakuje večkrat ubožno životarjenje, ko bi znali, da v materijalnem odnošaju ne dobodo absolutno nobene pravice več. Še jeden moment je na strani ženske, katerega pri moškem ni: nobena ženska namreč ne daje obljube celibata; in vendar perspektiva, da jej ne bode treba nobenih službenih pravic, ako se omoži, ne ovira je, učiti se. Da se ženske učč iz želje, da bi kaj znal e, brez nadeje na materijaluo korist, priznaje, da si le vsled počasne funkcije svojih misliteljnih organov, sam naš občeznani Goriški „doktor". Koncem kritike Levstika, katerega kosti premetava v mogili, obrača se on k g. Marici, h katerej očevidno ni ravnodušen, s sledečimi slovi na latinskem jeziku: „Intellexisti haec omnia Marica*) . . . ." On je torej o gospodičini Marici tako dobrega mnenja, da je uverjen, da se je ona iz privatne pridnosti naučila latinskemu jeziku, v dosego česar bilo je treba gotovo več sposobnosti in truda in ljubezni k učenju, nego moškemu, katerega so učili drugi, in kateri se je učil od straha pred „kljuko*. Ko bi se g. „doktor" obračal s svojo polemiko k moškemu s „kratko pametjo", gotovo bi ne rabil latinskega jezika. Tako pa je dokazal ravno ono, kar je hotel oprovrgniti. Poveretto! (Dalje.) Santuzza. Novelica. Veselo pritrkovanje malih cerkvenih zvonov naznanjalo je, 'da ne bode jutri samo preprosta nedelja, ampak še kakov drug praznik ž njo. *) Čitaj pravilno,, t. j. Marika. Idera. Solnce je zahajalo, božajoč še poslednji krat s svojimi žarki visoka drevesa, odeta v pisano jesensko obleko. Krog in krog ni vladala ona navadna večerna tihota, temveč šumelo, kričalo in veselilo se je vse vprek prihodnjega dne, nosečega ljudem počitek in veselje. Tudi v gradu, ki se dviguje visoko tam nad vasjo, živahno je vse, in vse v delu. Tu se pa ne pripravlja za jutrašnji dan, ko obhaja vaška cerkev vesel praznik — blagoslovljenje novega oltarja — nocoj napravlja se gospoda v gledališče, kjer se predstavlja nova opera s slavnimi umetniki. Tu biti mora res kaj nenavadno zanimivega, da se je odločila celó gospa Nemceva zapustiti svoj dom in male otroke svoje, da se odpelje v mesto, ki je ka-kove tri in pol milje oddaljeno od grada, in od koder pač ni bilo upa, da se povrne nocoj po slabi poti in v brezmesečni noči. Imela je do svojih poslov še polno ukazov in po-velij in tekala je v jednomer čez dolgo vrsto elegantnih sob, napravljena le na pol. „Ti, Jera, spravi otroke kmalu v postelj in imej za Evgenijo vedno mlačnega mleka!" „Marija, ti pa dobro zakleni, in to storiš lehko takoj, ko se mi odpeljemo!" „France in Tone pa naj le gresta, nocoj nimata več opraviti". Prišla je v kuhinjo, zapenjajoč si temno rdečo svilnato obleko, ki je kaj lepó oklepala krasno njeno teló. Kratki, gosti temni lasje bili so jej preprosto zviti v kolobarček in pripeti nad tilnikom. „Kaj pa ti, dušica, Milanček moj? Pojdi k meni, pojdi!" In vzdignila je lepega dečka od tal, stisnila ga k sebi ter ga nesla, ne meneč se za to, da jej sinčkovi čevljički mažejo obleko, do svoje posebne sobe. „No, Julika, ali bo uže kaj?" „Sram te bodi, Milanček, ki si tako v mož, pa te mora še mama nositi, oh, kako je to grdo!" govoril je, božajoč otroka, gospod Nemec. „Ker me noče papá, kaj ne, ljubček moj!" in pri-tisnivši glasno zveneč poljub na svilnato otrokovo lice, spusti ga na tla. „Podvizaj se, Julika, voz je uže davno naprežen!" „Rokovice sem dela tu nekam, pa kedar je sila, je uže takó, da se vse izgubi; ah, evo jih! Jaz sem uže napravljena, a sedaj naj oblečem še Natašo. Oh, ta se bode ozirala po gledališču". „Zgodaj, prezgodaj prične zahajati na zabave tvoja hči, pa le ti glej!" dejal je, šaleč se njen soprog. Gospod Nemec bil je onih simpatiških prikaznij, ki si osvojijo vsako srce, posebno žensko na prvi hip. Vesel, z rednim, jedva vidnim smehljajem, svetlimi živimi očmi, s kratko gosto črno brado, bil je uže dober čas napravljen v črno salonsko opravo ter sledil nestrpno opravljanju svoje žene, ki se je še vedno mudila. „Oh, kar vsa srca osvoji si nocoj naša Nataša, tako je krasna, le poglej jo!" dejala mu je vstopivša gospa Julika. „Prosim te, da samo hitiš", odvrne jej uže . malo nevoljen njen soprog, a se vendar ne more vzdržati začudjenja, ko pogleda svojo uprav vstopivšo osemletno hčerko. Temni, komaj do ramen segajoči lasje, obkrožali so angeljski obraz male Nataše. Sivkasto zelene velike oči z dolgimi trepalnicami in gostimi temnimi obrvimi, ogledovale so radovedno lahko belo obleko, ki je odevala lepo vzrastlo njeno telesce. Med rdečimi ustni, na pol odprtimi, svetili sti se dve vrsti najlepše nanizanih biserov. Ves obrazček bil je belo mramornate barve brez rdečice. Konečno stali so vendar napravljeni vsi trije poleg voza, ko ugledajo sem po drevoredu gredočega gospodovega brata Karola. „Prinašam za svojo svakinjo prav veselo novico, zdravi!" klical je uže od daleč ter dvignil visoko svoj klobuk. „In kakova bi bila ta novica, povej le urnos nam se mudi!" silil je uže malo nervozen gospod Nemec. „Kar jih morem povedati lepih — najlepšo: ne odpeljem se namreč z vami", dejal je prišedši, klanjajoč se. „Oh, v resnici lepa novica !" dejala je gospa Julika malomarno, a videlo se jej je vendar na prikritem smehljaju in na očeh, za trenotek široko odprtih, da je je v resnici vesela. „Zakaj pa ne greš, zakaj si se skesal tako brzo?" vpraša Nemec svojega brata. „Eh, veš, radi one neumne časti, ki jo uživam tu v vasi kot župan. Jutri zgodaj bodo one cerkvene ceri-monije, in jaz moram biti zraven, ko vzprejmemo škofa. Jezi me najbolj to, da se ne morem voziti s svojo prekrasno in preljubeznjivo svakinjo". Rekši, poboža parkrat s svojo tolsto roko lepi, gladki obraz, dasi je ona ne-voljno odtegnila glavo. Nemec je dobro poznal svojega brata; občeval je z njegovo ženo v tem tonu, odkar sta se prvič videla, in znal je Nemec tudi, da je njegov brat tak z vsemi lepimi ženskami. Zameriti mu ni mogel, in tudi gospa Julika ni se mogla jeziti v takih trenotkih, dasi jej je nevolja in neko nasprotstvo polnilo srce do tega človeka. A 011 je znal njeno nevoljo in svojo nelepo vedenje takč lepo spraviti v smeh, kakor da to ni pod milim nebom nič hudega, nič nenavadnega. Oni trije sedli so na voz, on pa je žvižgaje odšel, potem ko je še jedenkrat lehko vdaril po plečih svojo svakinjo. Karol bil je najstarši in jedini živeči Nemcev brat. Ker so bili med pjima še štirje otroci, mogel je biti kakih deset let starejši, a izgledal je starejši najmanj za kakih petnajst. Obraz je bil isti, le malo tolšči in v baš tako gosto in kratko brado, ki je bila pri bratu še popolnoma črna, vsililo se je pri Karolu uže mnogo belih dlak. Telo njegovo bilo je vse ogromnejše, radi česar je tudi izgubilo ono lehko gibčnost, ki je bila lastna njegovemu vitkemu bratu. Tudi po notranjosti razlikoval se je Karol od svojega brata; bil je hladnokrven, skoro brezčuten, fatalist, ki je pripuščal, da se izteka vse, kakor se hoče. Poznal ni v svojem življenju ne nesreče, ne vznemirjenosti, in vse, kar se mu je zgodilo, moralo se je zgoditi, naj si bode dobro ali slabo, naj se veseli ali žaluje. Ker je bil bogat in samec, živel je sedaj v mestu, sedaj na deželi, kjer so si ga izvolili za župana, menda baš radi denarja. Dasi mu je bila sreča tudi v šoli mila, odšel je vendar prej z vseučilišča, nego je dovršil pravne študije, katere si je izvolil. Ženske je imel le za igračo, ki je dana le za to možu na svet, da se on zabava. Drugega ni videl na njej razen lepega lica in lepega telesa, zato je delil vse ženstvo na svetu samo v lepo in grdo. Prvo mu je bilo — Bog, drugo — smet. Razume se iz tega, zakaj ga gospa Julika ni marala prav nič ; ona, ki je bila tako «vesta -žena, takó dobra in skrbna mati, ki je imela o ženski nalogi in njenem pozivu vse druge pojme, ki je imela vse druge misli o svetu in pravi sreči. On se za vse to in vso njeno malomarnost, katero je kazala, ko je on prihajal, ni brigal prav nič, ampak božal jo mimo gredé, vdarjal po plečih in stiskal jo za roko nad laktom. * * * Nocoj se poje opera onega srečnega skladatelja, Mascagni-ja, ona opera, koje je izbudila tako odušev-Ijenje po vsej Evropi. Pisalo in govorilo se je tudi, da so umetniki prve vrste, kar je obetalo, da bode opera res nekaj izrednega. Orkester je baš doigral uverturo, ko vstopijo v pritlično prvo ložo ob odru Nemčevi. Nataša naslonila se je na ložin rob in gledala radovedno na oder, kjer so se mešali sem ter tje ljudje v slikovitih italijanskih krojih. časniki so posebno proslavljali primadonno, nedo-sežno Santuzzo. Lepe rasti, orientalskega obraza, strastnih globokih očij, pripovedala je sladko pojoč svojo nezgodo materi Luciji. Ozrši se po napolnjenem gledališču, obstanejo jej oči na angeljski Natašini glavici, in kakor da ne more ločiti svojih očij ol te nenavadno krasne prikazni, zre v jedno mer tje na rob prve lože. »Glej, kako je lepa, ojonni gospa Julika svojega soproga. On, ki je sedel v loži takó, da je ni mogel videti, vstane, dene roko čez Natašo na rob ter zre na oder vznesen po krasni ariji, katero završuje Santuzza. Pri dolgi zadnji noti ozre se še jedenkrat po angeljski glavi ter zagleda Nemca; oči se jej zasvetijo, hipoma obledi in zopet zardi, v tem je pa tudi njena arija končana. Svoj divni duvet s Turiddum pela je še lepše, če mogoče, oči so jej lesketale, in ko je vstala raz stopnico pred cerkvijo, kjer jo je Turiddu pehal, pokazala je resnične solze. Malo predno je padlo zagrinjalo, odpro se polagoma vrata v Nemčevo ložo, in jeden gledaliških ljudij da Nemcu majhen listič, na katerem je bilo pisano, da ga za odrom pričakuje njegov prijatelj iz štu-dentovskih let, ki se mu ne more pokazati v loži. Nemec vtakne listič v žep, ne da bi kaj povedal o njem svoji ženi, ki je oblačila Natašo. Njemu samemu se je zdelo to tako čudno, da ni vedel, kaj bi mislil o tem, kaj neki rekel! Ko so šli iz lože pravi svoji ženi: „Potrpi malo, pridem takoj." Samosvesten, kot človek, ki se ne izgubi v nika-kem slučaju in v nobenem kraju, stopal je Nemec za kulisami, ne da bi koga kaj prašal, iščoč s telesnimi očmi sošolca svojega, a za trdno vedoč v dnu srca svojega, da tega ni in ne bode, in da ga tu zadej pričakuje vse kaj drugega, dasi ni vedel kaj. Nič se ne začudi, ko ugleda pred svojo sobico stoječo Santuzzo, oblečeno še tak6, kakor je bila na odru. Plin so bili uže ugasnoli, le ob sobicah posamičnih pevcev svetile so male petroljne lampe. Prišedši do Santuzze, Nemec obstoji. »Lepo je, da ste prišli, saj vedeli ste gotovo takoj, da sem jaz, ki vas vabim na sestanek". »Vedeti nisem mogel tega, gospa, ker vas vidim nocoj prvič". Te besede so bile kakor grom na operno pevko. Oči so se jej zalesketale s čudnim ognjem, ustni si je grizla, da ste bili še bolj rdeči, in težko je sopla. „Da me nepoznate, pa da me nepoznate! Se ve, se ve, postarala sem se, vi pa ste prav taki, kakoršni ste bili tedaj, ko sem se še učila peti, hitela je Santuzza." »Gospodičina, vi se zelo motite; povem vam, da vas nisem videl prej do nocoj, ko ste peli tako krasno in tako sladko." „Sladko pela? D&, baš tako sladko, kakor ste vi nekdaj govorili in poljubljali tam v tretjem nadstropju v Mariahilferstrasse na Dunaju, gospod Nemec. Pa dovolite, naj vam čestitam, ker imate tako krasno hčerko in izvestno tudi tako krasno ženko, čestitam, čestitam! oh, in jaz sem živela do danes le vašemu spominu, vdihovala svojim arijam vso ljubezen, ki je napolnjevala moje srce do vas, le z mislijo na vas mogla sem peti takč krasno, mogla se proslaviti, oh!" »Soproga in hčerka moja, gospodičina, me res pri-čakujeti, ako se ne daste prepričati, da jaz nisem še z vami govoril do sedaj, ne morem vam pomagati. Klanjam se!" Odšel je s trdimi odločnimi koraki, ona pa je mrtvo zrla za njim, dokler se jej ni skril v temnem hodniku! Tedaj je vdarila krepko z nogo ob tla, tlesknila z usti, stisnila pesti in se spustila hipoma na bližnjo stolico, britko jokajoč se. Nemec je našel svojo soprogo živo razgovarjajočo se z mestnimi znanci. Približa se jej, kakor bi ne bilo nič, pozdravi veselo znane ljudi in hiti s svojima do voza. Gospa Julika pripovedovala mu je manj zanimive reči, on je pa molčal. Popraševala ga ni nikdar, kod je hodil, kje se je mudil, ker je vedela, da jej njen soprog itak vse sam pové in zaupa. Nocoj pa je molčal, dasi sam ni vedel, zakaj ne more povedati tega čudnega sestanka svoji ženi. Drugega dne zjutraj odpeljali so se zopet v grad. Pri obedu so se pogovarjali o sinočni operi, in Karol, ki se je povabil sam, hitel je popraševati po Santuzzi, je-li mlada, je-li lepa. „Nebeški glas ima in izborno šolo', odgovori mu Nemec. „Lepa, lepa; je-li lepa in mlada, to hočem vedeti", hiti Karol. „Oh, lepa je, krasna, pač vredna, da si jo ogledaš Kari", dejala je gospa Julika. Obed je bil končan, različno vino segrelo je vse, in pogovor je bil kaj živahen. Nemec se je vendar odločil in začel pripovedovati sinočni dogodek. Ko je povedal ves dvogovor s Santuzzo in imenoval Mariahilferstrasse, ploskne Karol z rokama, kakor da se je nečesa spomnil in vpraša: „Kaj ne, svakinja, ta pevka mora imeti malo cež trideset let?" „Kaj jo poznaš ? „Povej, malo čez trideset, je-li ? „Takó nekako", odgovori Julika in vliva dalje črno kavo v male skledice. »Bolj velika je, črne lase, grški — no celó grški tipus, ali ni tako?" „Tako, menda, da". „Kako se imenuje ?" „Ema de Lorenzo". „Ha, ha, ona je, oh ti noričica, ti si prava noričica!" Sedaj sta pa tudi onadva pričela zanimati se in gledala sta začudjena razvnetega Karola. „Čakajte, povem vama za smeh: Krasno dekletce stanovalo je v isti hiši, kakor jaz na Dunaju. Krasno je bilo, to vama povem, a pri tej mi ni šlo takó lahko, kakor pri drugih. Norel sem zanjo in ne vem, kaj bi bil štorih za njo tedaj. Učila seje petja tam na kon-servatoriju, imela je čudne ideje, vse nekako nadzemske, in ko sem to spoznal, zače. sem plavati tudi jaz po neznanih svetovih — se ve samo pred njo — ter jej polnil glavo z neslanimi idejali. Tako sem si jo pridobil. Odsojeno mi pač ni, da bi bil dolgo navezan na kako stvar, in začel sem misliti, kako bi se iznebil stvarice, katero sem si pridobil tako s težka. A to ni šlo tako z lahka. Zanemarjati je nisem smel ni malo ne, takoj je bilo dolgo, dolgo idejalno pismo doma. Ljubila sva se vse leto. Nekega dne pridem pred njo ves potrt in žalosten ter jej povem, da je moj oče obubožal popolnoma, da je v nesrečni špekulaciji izgubil vse naše imetje, ter da sem ubog, tako silno ubog. Da bi jo videli tedaj! Kar srečna je bila radi tega,, ker- sta se najini srci bolj približali s tem, da je najina osodajed-naka", -t t-.- • • --..-"C'. „Ali veš, da moram od tod ?", dejal sem jej otožen. „Duši naši dobiti se tudi čez hribe in doline, in mrtve črke bodo letale od jednega do druzega", dejala je živahno. „Ne, Ema", odgovorim jej jaz, „čas mi sedaj iz-vestno ne bode dopuščal pisati ti, a bodi mi zvesta, kakor bodem jaz tebi zvest, ki pridem po te, hitro ko mi bode mogoče podariti lepo brezskrbno življenje, če tudi bodeš na koncu sveta. Za te, kot operno pevko, znal bodem jaz vsekdar, ti pa po meni ne vprašuj, jaz ostanem zvest in pridem po te, če tudi še le čez deset ali več let", „Oh, kako nesramno !", siknila je gospa Julika med zobmi, vendar tako glasno, da jo je oni slišal. „Prosim, krivda ni moja. Mislil sem si, kot operna pevka — in obetala je res mnogo — imela bode če-stilcev in prilike ne malo, da me pozabi, in mislil nisem ni najmanj, da zna imeti moja nedolžna šala take nasledke". „Pričakovela te je in iskala, koder je hodila po gledališčih ..." „Ter našle tebe", dodal je hudobno Karol. „To je pa prav lehko mogoče; deset, dvanajst let nazaj bil si ti prav tak, kakoršen je Pavel sedaj ; ona te pa išče le, kakoršen si bil tedaj in kakoršen živiš v njeni domišljiji, ker te ne more misliti izpremenje-nega", dejala je gospa Julika. „Vidiš, dragi moj, kakove nasledke ima takia brez-miselnost; ti moraš to vsekakor popraviti, ker ta San-tuzza je prava poosebljena zvestoba." „Ne" boj se, sedaj, ko je vzela tebe za mene in tvojo rodbino za mojo, ve, da sem jej nezvest, in gotovo preneha sanjati za menoj, tolažeč se, da sem je bil nevreden, ha ha!" „Vsekakor pojdeš ti jutri z mano v gledališče v ono ložo, kjer smo bili zadnjič, in potem jo obiščeva v njenem kabinet«,' kjer jej ti poveš;1 kar imaš povedati". Ker ni stvari smatral zaresno niti sedaj, pričakoval je Karol mnogo zabave in udal se rad v bratovo željo. — Pavel Nemec sedel je, kakor zadnjič tako, da ni mogel sedeč videti na oder, Karol pa tako, da je imel oder prav pred sabo. Santuzza pela je prekrasno, ne o/irši se nijedenkrat v ono ložo. Po predstavi odideta po znanem hodniku do Santuzzinega kabineta. Hotela je baš, da se preobleče, ko potrkata ona dva na njena vrata. Odpre jima ona sama, gledajoč začudjeno sedaj jednega sedaj drugega. „Gospodičina", začel je Pavel, .dovolite, da vas prepričam, kako zelo ste se zadnjič motili, evo mojega brata, vašega znanca z Dunaja". Prikimala je z glavo, kakor da vse to uže ve, in smehljala se ironično. „Gospica Ema", pričel je Karol pretirano, „misliti si pač nisem mogel, da vzamete tako zaresno moje besede v onih letih vi, ki ste imeli toli sijajno bodočnost pred sabo, hvale . . . ." „Dovolj", ustavi ga ona; „glas je res vaš; sprevidela sem uže sama svojo neumnost — pozno sicer — ker res dolgo je uže od tedaj; mogli ste se v tem času vsekakor tako izpremeniti, kakor po zunanjosti tako po notranjosti; uže oseba vaša mi spričuje, kak6 ste izgubili, revež, vse idejale. „Gospodičina", hotel jej je ugovarjati Karol, a v tem pristopi prvi operni tenor z lahkim korakom, pogleda ono trojico, prikloni se nemo in potem pravi: „Ema, še vedno Santuzza?" „Dovolite*, pravi ona, „to je moj zaročenec od onega večera* — tu pogleda Pavla prav pomenljivo — „to sta pa brata Nemca". Nemo so se pozdravili, in tiho sta odšla Nemca po temnem hodniku. Pavel je premišljeval molčž, Karol pa se je zasmejal prisiljeno, ko sta stopila na piano. Mdrica. : — Ruske drobtinice. Ol Mipj no HHTKi, roaoMy py<5axa. Načelnik gvardije i sploh Petrograjskega vojnega okraja — veliki knez Vladimir Aleksandrovič, carjev brat, je sezvaf tri komisije ncikrai, dft|ih". Pri njih je našel narodni duh, in pot k „razumevanju po možnosti pravilnemu in „prisvojitvi občečloveške omike". Za to je tudi ta knjiga pisana v tem slavjanofilskem duhu. Novega ima druga izdaja malo : zanimiva sta odgovora na recenziji prof. Bestužev-Rjuinina in Horsa-kovn. 'Žal, da izdatelji niso popravili nekaj netočnostij, katere je bila kritika omenila pisatelju, in katerih opravičenost je priznal on sam. Conepnieinio.rl.Tie. Pa3Ka:n>. JI JI. Tojicraro; CisnepHbiii IHcthhk-l-eBpajiB. — Naravna vprašanja igrajo v delih L. A. Tolstega, veliko, smemo reči, dobrodejno vlogo. Duševno življenje zanima bolje in bolje široke kroge ruskih čitateljev. Vendar pa se tožijo, da je mladež postala trdosrdčna, in da se ne zanima za „ideje". Umetniška literatura pa se sedaj malo zanima za mladino, n. pr. Korolenko piše rajši o življenju narodne duše. ali o duševnem stanju ljudij, ki so v kakem izjemnem stanju, Čechov pa dobro riše nepravilno razvite razumnike. Glas mladeži čujemo pa v povestih L. 'L. Tdtetega. Ta pisatelj ljubi in govori resnico: njegovi junaki so navadno vseučil. dijaki, ki se nekoliko uče, nekoliko pijo in — ljubijo brez valikih teženj. Tak je tudi junak v tej povesti. Se nedavno so najbolji dijaki zanimali se za javna in politična vprašanja, malo pa za dušo. Sedaj pa trdi mladi pisatelj, da se ravno najbolji izmed dijakov, zanimajo posebno za svoje duševno stanje. Junaku Ivanu ne dopada se običajno dijaško življenje. Prijatelji ga nagovore, da praznuje ž njimi svojo polnoletnost. Na gostbi je tudi stareji človek, ki rad pije in v ljubezni ni strog. Temu „strijcu" ni mila Ivanova čistota, in on obeta lepi deklici 100 r., ako zavede junaka. Ivan pa se ne dd zavesti, marveč vzbuja v srcu deklice neko kesanje radi dosedanjega življenja: Ona ga spoštuje, a „strijc" postaje jej oduren. Junakinja beži na ulico in britka britko plače, kakor je plakala v nedolžnih letih svoje mladosti. Tako se zvršava povest. P. D. Boborykin napisal je nov roman: „IlepeBam". Ime romana znači po priliki isto, kakor naše „prelom". V tem romanu nahajamo razočaravše se „narodnike", razočaravše se liberalce in radikalce. Vsi ti ljudje ne vedo pravo, kaj bi počeli? Poleg njih vidimo omikane ženske, ki so se tudi razočarale v vsem tem in še — v svobodni ljubezni. Nekaj pozitivnega imata v romanu le stari hegelijanec in mladi slavjanofil. Oba trdno verujeta v svoja načela: hegelijanec predstavlja ono visoko rusko zapadništvo, katero je umrlo z glavnimi predstavitelji z Granovskim, Herzenom in Stankovičem. To visoko zapadništvo oživelo je nekako v slav-janofilstvu, katero je po svoje pojašnjevalo ln pojasnilo visoko zapadniško idejo. Mladi slavjanofil je miren in stalen v svojih nazorih, ter imponuje vsem osebam romana. Mladi slavjanofil, Bo-jarcev, odločno trdi, da je vse, kar ima ruski kmet dobrega v sebi, dobil na občečloveških tleh Kristove vere. Ravno tega pa razumništvo v obče ne priznava, in za to je približevanje omi-kancev k ljudstvu tako težavno, skoro nemožno. Zanimivo je, da to resnico pisatelj liberalec B. nekako priznaje: saj so tudi res neki razumniki po dolgem mučnem iskanju životvorne ideje prepričali se, da so njihove duše razdeljene od narodne duše, od kristijanske vere in začeli ravno tu iskati dotike z narodno dušo. C. —VPOGLED PO SLOVANSKEM SVETU. a) slovenske dežele. Občni zbor moške poddružniee sv. Cirila in Metoda v Trstu bil je dne 11. t. m. Predsednik prof. M. Mandič omenil je v svojem nagovoru, da slovenskih šol v Trstu še ni, in da jih najbrže tudi ne bode tako hitro, ker je izjavil naučni minister Madejski, da pripada osnovno šolstvo v prvi vrsti v področje lokalnih oblastij. Družbino vodstvo da je namerjalo izročiti svojo šolo pri sv. Jakopu šolskim sestram, toda odstopilo je od te namere z obzirom na odnošaje v Trstu, in pa poštevajoč, da se šola lepo razcveta pod sedanjim vodstvom. Tajnikovo poročilo pravi, da je priredil združeni odbor moške in ženske poddružniee veliko veselico v gledališču „Fenice" dnč 18. jun. 1893., katera je vrgla društvu 251 gld. čistega dobička. V minolem letu dobila je šola pri sv. Jakopu pravico javnosti. Početkom tega leta vsprejelo se je v šolo okolo 300 učencev in v otroški vrt 62 otrok; letos odprl se je na isti šoli 5. razred, tako da je društvena šola sedaj popolnoma jednaka ostalim šolam v mestu. Poučujejo deco 3 učitelji in 2 učiteljici. Osrednje vodstvo obečalo je, da odpre drugo šolsko leto novo slovensko šolo najbliže v Rocohi v Tr stn, radi česar je treba med tr- žaškimi Slovenci še veče požvrtvovalnosti, kajti stroški so veliki. — Poddružnica imela je od 1. jan. do 31. dec. 1893. 1. 621 gld. 10 nč. dohodkov. — Po odo-brenju tajnikovega in blagajniškega poročila vsprejel je zbor resolucijo, da ostane šola pri sv. Jakopu tudi naprej takošna, kakoršna je sedaj. Rodoljubne Slovenke. »Slovenski Narod" piše v svoji 60. št. 1.1., da je slovensko ženstvo bilo žalibog odgojeno v nemških šolah, vsled česar se ne udeležuje narodnega gibanja v toliki meri, kakor n. pr. med Če-hoslovani in Hrvati. Tem bolj je treba zaradi tega spoštovati rodoljubne ženske, katere se oklenejo naroda, kljubu svoji nemški odgoji, in podpirajo narodne naprave duševno in gmotno. Obče znana je požrtvovalnost ženskih v Slovencih za družbo sv. Cirila in Metoda; v novejši čas pa so se začele rodoljubno ženske zanimati tudi za blagotvorno društvo „Radogoj", kateremu namen je podpirati ubožne dijake. Prva ustanovnica, ki je pristopila k „Radogoju", bila je gospa Pavlina Res-manova; za njo prišle so rodoljubke iz Ložke doline, dnč 14. t. m. pa ste pristopili k »Radogoju" kot usta-novnici, s prineskom 100 koron vsaka, gospi Matilda Tomšičeva in Pavla Malovrhova iz Rakeka. Protestantske dijakonise v deželni bolnišnici v Celovcu. V 23. seji deželnega zbora koroškega v baš minolem zasedanju stavil je poslanec Einspieler predlog, da se pokličejo v novo deželno bolnišnico vsmiljene sestre namesto nemških protestantskih dijakonis, in to toliko iz verskih, kolikor iz jezikovnih obzirov. Dokazal je na temelju neo-vrgljivili zapisnikov, da žali sedanja načelnica dijakonis versko čustvo bolnikov, in da ne kaže nikakoršnega sočustva. Ta predlog je toplo zagovarjal knezoškof dr. Kahn, pobijal ga je pa poslanec Hock, češ, da je vse to, kar se trdi o di-jakonisah, le prazno govoričenje. Zagovarjal je pa dijakonise, češ da so zelo naobražene in izurjene v postrežbi bolnikov, in da liberalna stranka koroška želi povzdigniti postrežbo bolnikov na najvišo stopinjo. — Deželni zbor zavrgel je Einspielerjev predlog z 28 glasovi proti 6, ne zmenivši se za to. kako naj protestantske Nemke tolažijo katoliške bolne Slovence. Interpelacija zaradi posojilnic na Koroškem. Ker je bilo ukazalo okrajno glavarstvo v Celovcu nedavno tamošnjim posojilnicam, da predložijo zapisnik tistih vlagateljev, ki niso zadružniki, dodavši izkaz o obrestih, katere dobivajo od svojih vlog, in pa ker je bilo naložilo okrajno glavarstvo v Beljaku podrejenim župaustvom da naj poiz-vedo pri vseh dotičnikih, ki imajo naložen denar v hranilnicah, koliko dobivajo obresti, bati se je bilo, da namerjajo v teh dveh okrajnih glavarstvih naložiti poseben davek na obresti od vlog pri posojilnicah. Zaradi tega interpelovali so v državnozborski seji dne 26. min. m. v Hohenwartovem klubu zaostavši slovenski poslanci zajedno z nekaterimi nemško-konservativnimi poslanci ministra notranjih poslov in finančnega ministra, zahtevajoč, da odpravita nezakonito postopanje imenovanih glavarstev. Marija Murnik. Dne 19. t. umrla je v Ljubljani soproga c. k. sovetnika Murnika, gospa Murnik-Horak. Pokojnica bila je pravi vzor narodne žene in rodoljubke. Probujevala je ženstvo, zlasti Ljubljansko, in vzbudila tudi v mnogih veliko ljubezen do svojega naroda in do požrtvovalnosti za njegove kulturne potrebe. — Kako visoko pa jo je cenil hvaležni narod, to seje pokazalo najsijajnejše o nje pogrebu dne 21. t. m. O tem piše „Slov. Narod" : „Odkar je umrl. oče slovenskega najoda dr. Janez Bleiweis, ni videla Ljubljana takega pogreba, ženska pa sploh menda še ni bila nobena v naši prestolnici pokopana tako velečastno, kakor včeraj najzaslužnejša in najvrlejša hči naroda slovenskega, kateri je tugujoč hvaležen narod izkazal poslednjo čast na tako ganljiv način, da se je videlo solzno marsikatero tudi moško oko". b) ostali slovanski svet. Cesar Fran Josip se je vrnil 17. t. m. z južnega Francoskega na Dunaj. Te dni obišče nemškega cesarja Viljema II. v Opatiji, kamor je prišla najprej nemška cesarica z otroci, potem pa cesar sam. Iz državnega zbora. Najvažnejše je bilo to, da sta pri razpravljanju proračuna govorila mladočeška poslanca Eim in dr. Vašaty. Prvi je imel daljši govor, v katerem je presojeval zlasti značaj sedanje koalicije. No glavna debata o proračunu bode sledila po Veliki noči. — Sprejel se je nov zakon o trgovini premičnin na obroke. Zakon ima namen, nekoliko krotiti ode-ruštvo, ki se vrši v omenjeni trgovini, v kateri znajo sosebno židovski trgovci kopičiti si dobičke. Ravno zaradi tega se je nemška požidjena levica protivila temu zakonu in je glasovala proti njemu. S tem je pokazala, koliko jej je v resnici tudi do gospodarstvenega programa sedanje vlade in koalicije. Ona je za ta program le zaradi dobičkov, zlasti materijalnih dobičkov; ko bi pa prišle na vrsto take predloge, katere bi ugajale naseljenju poprek, protivila bi se, kakor pri navedenem zakonu. Interpelacija dra. Kaizla do naučnega ministra. Vsled sijajnega vspeha češke deželne razstave v Pragi leta 1891., porodila se je misel, da se priredi češka narodopisna razstava, katera naj bi pokazala vir sokost češke prosvete, kakor tudi nje posebnosti ter posamične kulturne elemente češkega naroda. Ta misel naš a je splošno odobravanje in uže nekaj let sem delajo se priprave za to veliko razstavo, ki bode 1. 1895.; predpriprave, posebno male, lokalne izložbe završe se v kratkem. Denar v pokritje stroškov je večinom osi-guran, kajti poleg vstopnine dobi se tudi izdatna podpora od zasebnikov in korporacij. Na čelo podpornikov stavil se je dež. zbor češki, dovolivši podporo 60.000 goldinarjev in priznavši s tem eminentno kulturno važnost tega podvzetja za češki narod. Osnovalni odbor obrnil se je po svojem predsedniku, grofu Lažau-skem, tudi do državne vlade, da bi i ona dovolila temu podvzetju 60.000 gld. podpore, in to uže zaradi tega, ker gre tu za izključno kulturno podjetje, katero nima niti sledu politiškega značaja. Ni se moglo misliti, da bode vlado ovirala misel, da se dostaje tu v prvi vrsti češko-slovanskega plemena in ne skupnega prebivalstva jedne ali več dežel, ker se vlada pri drugih sličnih podjetjih nikakor ni stavila na tako državnopravno stališče in je podpirala celó čisto narodne ustanove, kakor n. pr. akademiji znanosti v Pragi, v Krakovem in drugod. Zaradi tega se dež. zbor češki ni čisto nič premišljal, da dovoli podporo. S tega stališča podpisani ne smatrajo stvarnim ukrep Vaše Prevzvišenosti, s katerim je odbila prošnjo za podporo in vprašajo : 1. Ali misli Vaša Prevzv., da ni treba vladi, da se peča vlada s spoznavanjem posamičnih narodov Avstrije in njih kulture, ter da jih podpira, in zahteva morda državna politika v takih stvareh prepuščati narode sam sebi ? 2. Ali ne namerja Vaša Prevzv. nasprotno kljubu omenjenemu ukrepu dovoliti državno podporo češki narodnopisni razstavi ? . .. Hohenwartov naört za volilno preosnovo. Dasi smo uže navedli nekaj o tem načrtu, dodajemo vendar še nekatere podatke iz avtentičnega načrta, kakor ga je bil prepustil grof Hohenwart listu „Vaterland". Ves načrt deli se v 6 toček. I. točka dolučuje, da naj bi se volili državni poslanci a) po ljudskih (narodnih) volitvah in «¥) po korporativnih volitvah (trg. zbornice, dež. zbori itd.). II. točka navaja korporacije, ki imajo volilno pravo : 1. veliko po&estvo, 2. trg. zbornice, 3. obrtnijske zbornice, 4. dež. zbori. III. Določuje volilno pravo deželnih zborov. IV. Narodne volitve. Ista se glasi: Narodne volitve za mesto in deželo vršijo se v to določenih mestnih in kmetskih občinskih okrajih po skupni. neposredni\xolitvi vseh, ki imajo volilno pravo. V mestuili volilnih okrajih je vsako mesto ali obrtni kraj, v kmetskih volilnih okrajih pa vsaka občina volilni okraj. Volilno pravo ima vsak avstrijski državljan, ki je dopolnil 24. leto, in ki ni po zakonu izključen od volitev, kateri a) plačuje neposredni davek, ali b) je obrtni delavec (o čemur pa naj, se izdajo natančniše določbe), in c) ki plačuje stanarino, kakor naj jo določi deželni zbor za posamične kraje. VI. točka določuje, naj se razmerje med volitvami po deželnih zborih in občimi narodnimi volitvami uredi tako, da prvi volijo po priliki dve tretine poslancev, drugi pa jedno tretino. Po tein načrtu sestavljen bi bil državni zbor tako-le: 85 poslancev veleposestva, 18 poslancev trg. in 12 poslancev obrtnih zbornic, 107 poslancev mest in obrtnih krajev (72 po dež. zborih in 35 po narodu izvoljenih) ter 131 poslancev kmetskih občin (86 po dež. zborih in 45 po narodu izvoljenih); skupno torej 353 poslancev, kakor sedaj. Avstro-ruska trgovinska pogodba. Kakor je javila „Wiener Allg. Ztg." z dnč 21. t. m., sklene se sedaj avstro-ruska trgovinska pogodba. Začasni dogovor pa bode veljal le tako dolgo, dokler se ne rešijo formalnosti pogodbe. Rusija da je odstopila od zahteve, da bi se morala znižati carina na rž. Isti list izrazil je o tej priliki svoje osvedočenje, da bode to sporazum-Ijenje izvestno vplivalo kar najugodnejše na blagostanje narodov. Na Dunaj je došla istega dne vest iz Petro-grada, da so razprave o avstro-ruski trg. pogodbi končale dne 20. t. m. vsled posebne želje carjeve. Rusija da je opustila svoja zahtevanja gledč znižanja carine na rž, a s tem da je odstranjena jedina zapreka, ki je ovirala sklenitev pogodbe. Dunajski politiški krogi pripisujejo tej pogodbi veliko politiško važnost. Nemško-ruska trgovinska pogodba je od 21. t. m. užč v zakoniti veljavi. Domoljubni listi avstrijski opozarjajo, kakö so se veselili nemško-židovski, v Avstro-Ogerski izhajajoči listi te pogodbe, dasi vedo, da vsled iste pogodbe trpč gmotni interesi naše države. Odrekajo jim zatorej pa-trijotizem. No, židovski listi niso nikdar kazali patrijotizma, če se jim ni izplačal posebe, in če ni bilo to na korist Ži-dovstvu v obče. V Nemčiji pa so sosebno antisemitski listi dokazali, kako bode od rusko-nemške pogodbe imela največi dobiček židovska špekulacija; zato opominjajo Nemčijo in Rusijo, naj paziti, da ne bodo narodi preveč trpeli pri tej špekulaciji. No, jednako pošteva Židovstvo svoj interes v pogledu na avstro-rusko trgovinsko pogodbo. Košut je umrl v noči od dne 19.- do 20. t. m. v Turinu. Bolehal je za influencijo od novega leta, a se je do zadnjega dobro upiral nasledkom bolezni. Na Ogerskem so bili Madjari več-tednov vznemirjeni zaradi bolezni Košutove in uže naprej so snovali načrte, kako bodo postopali v slučaju njegove smrti. Vsaka stranka ima svoje stališče in so to stališče izjavile v seji nalašč sklicanega državnega zbora dne 23 t. m. Nezavisna stranka ide do skrajnosti, vlada pa je naso-vetovala take predloge, kateri bi je ne kompromitovali nasproti dinastiji, in posrečilo se jej je vsaj v zbornici dobiti večino za te predloge. Židovstvo se pa .vendar boji, da bi ne prišlo do neprijetnih demonstracij in vsled tega do krize v Wekerlejevem liberalnem ministerstvu, boji pa se pa tega ne zaradi kakega patrijotizma, ampak zaradi tega, ker z odstopom tega ministerstva bi se utegnile pokopati sedaj razpravljans cerkvene predloge. Ob smrti proslavljajo ne le Madjari, ampak tudi Angličani, Italijani in drugi narodi Košuta kot junaka, borilca za svobodo in narodna prava madjarskega naroda. Židovstvo ga tudi v Avstro-Ogerski povišuje, sosebno tudi zaradi tega, ker je sedanjo madjarsko vlado podpiral muralno pri njenih predlogah o cerkveni politiki. Košut je bil iz slovaške rodbine, po poklicu odvetnik in se je potem odlikoval ne toliko po državniški modrosti, kolikor po zgovornosti, silno vplivajoči na množice. Za svobodo se je potegoval, potem pa popolnoma pozabil, da je slovanskega pokolenja. Bil je za svobodo le jedue, madjarske narodnosti, v tem ko je v isti čas teptal z nogami narodna prava vseh, zlasti ne-slovanskih narodnostij Avstro-Ogerske. Teptal je ta prava, ko je imel moč v rokah, ko je mogel neposredno vplivati nato, da bi svoja prava pridobili vsi narodi Avstro-Ogerske. In kar je še najznačilniše, molčal je, da madjarska gospodovalna stranka uže jeden človeški rod tepta vsa narodna prava nemadjarskih narodov. On je podpiral moralno madjarski šovinizem do poslednjih svojih dnij. Nič ga ni zmodrilo, in iz tega samega je ra:videti, da ni bil velik državnik. Slovani pa se bodo s tužnostjo spominjali njegovega imena in vsega tega, kar je v zvezi ž njim. Njegova naglost in nepremišljenost je škodovala vsemu Slovanstvu; to more najbolje vzbujevati v sebi misel : Nehvaležnost je plačilo sveta! Vzrokov ne boderno navajali, ker, kdor pozna dejstva zgodovine od 1848 naprej, itak ve, kaj menimo. Avstro-ogerskim narodom pa je treba želeti takih voditeljev, ki ne bodo delili svobode z dvojno mero, kakor je delal Košut. Slovaki o Košutu. „Nar. Noviny" od 22. t. m. pišejo med drugim: Neumevajoč ali, boljše, ne hoteč umeti razumnih desiderij nemadjarskih narodnostij,-med njimi naroda slovaškega, iz katerega je izšel, popuščal je polagoma s povečajočim se vplivom in silo • svoja prvotna plemenito-demokratna načela in si je vstvaril fantom jednotne. samo-stalne, čisto madjarske države. To ni bilo možno brez tiranije nasproti drugim plemenom. In tako Košut liberalec februvarskega gibanja, Košut demokrat, Košut ljudski tribun, Košut borec za svobodo, Košut revolucijonar moral je postati tiran Hrvatov, Srbov, Romunov, ogerskih Rusov in.naposled Slovakov, bratov svojih po krvi in telesu... . Sam je rekel: „Ne poznam nevarnišega prijatelja tiranije, nego je ta, kateri se sezivlja sam na zakone, pa ruši sam zakon in po-gublja ustavnost". A on ni lomil-samo zakonov, ampak tudi celo ustavo, kedar je šlo za prava nemadjarskih narodov; in njega so posnemali pozneje drugi---- Na druge strani pa ima stalne zasluge., kot bojevnik za svobodo in razna ljudska prava. — V tem smislu sodi Vajansky o njem. „Klub avstrijskih narodnostij na Dunaju* ima velike zasluge za probujenje na Dunaju prebivajočjh Slovanov, sosebno češke narodnosti. Te dni je priredil po- seben večer na čast tudi za to društvo velezaslužnemu pisatelju avstro-ogerskih Rusov g. Danielu. M. Kozari&Čeku, tudi mnogim Slovencem znanemu uredniku časopisa „HavKa*, ki je pisana v izborni ruščini. Ta dejatelj je mnogo storil za Dunajske Slovane, sosebno z nasoveti in snovanjem gospo-darstvenih društev, specijalno posojilnic in hranilnic. Njegovo kritiko v ekonomiškem pogledu poštevajo tudi viši krogi z osrednjo vlado' vred. Društvo „Komensky" na Dunaju. To društvo, katerega namen je snovati in vzdržavati češke šole v Dolenji Avstriji, imelo je letošnji občni zbor dne 12. t. m. Odbor javlja v svojem poročilu o XXII. svojem upravnem letu, da ne bi zadoščala debela knjiga, ako bi hotel opisati vse težave in neprilike, s katerimi se mu je bilo treba boriti. Med društvenimi veselicami vrgla je „Šibfinkega" slavnost za društvene šole in otroška zabavišča 621 gld. 90 nč. Kralj, glavno mesto Praga, ki je darovalo kot ustanovnik društvu 1892. 1. 300 gld., dovolilo je še 2000 gld. Dne 12. marca 1893. vsprejel je občni zbor nepolitiških slovanskih društev za Dolenjo Avstrijsko predlog, da se priredijo poletne zabave v prid društva „Komenskega", kjer koli so središča češkega življenja. V minolem letu priredilo si je društvo lastno pisarno (I„ Schottenring 10) in namestilo svojega tajnika. Dalje javlja poročilo, da je mini-sterstvo ugodno rešilo utok učitelja Ludvička, da sme odpreti češko jezikovno šolo v III. okraju, odbilo pa je prošnjo, da se podeli društveni šoli pravo javnosti. Društvena učiteljska knjižnica šteje 1500, ljudska 450 in učenska 400 zvezkov. V 7. razredni osnovni društveni šoli je v 14 oddelkih 376 dečkov in 350 deklic, v otroškem zabavišču pa 87 otrok. Dohodkov imelo je društvo 1893. 1. 19.282 gld. 58 nč., v blagajni je ostalo 1.923 gld. 12 nč., društvena imovina znašala je koncem min. leta 30.376 gld. 17 nč. V osrednjem odboru je 7 častnih članov, 108 ustanovnikov, 163 izvršujoeih in 417 plaču-jočih članov; s poddružnicami šteje društvo 1549 članov. Ruski učenjak o pok. Račkem. V „Mosk. Ved." št. 50. i 51. je zanimiv listek, kjer prof. Pl. A. Kulakovskij piše o pok. Račkem kot učenjaku in politiku. Povdarja njegovo obširno učeno delovanje in njegove simpatije za Rusijo. Vladajoča hrvatska stranka pa, pravi, bila mu je odločno sovražna, a vendar se je lepo odzvala o njem, ko je umrl, kar so storili tudi Srbi. K. priznaje, da je ravno Rački največ pripomogel ugledu jugoslovanske akademije v učenem svetu. Omenja dalje njegovega potovanja v Rusijo 1884. 1., kjer je govoril tudi s Katkovim: „po sestanku s Katkovim se je popolnoma prepričal, da je spas poljski narodnosti samo v Rzisiji in z Rusijo". Tudi Katkovje jako cenil Račkega. Rački se je vedno goreče zavzemal za staro hrvatsko pravo, da se služi sv. misa staroslovenskim jezikom, in ko je 1881. 1. sv. Oče bil dovolil, da se služi po sta-roslovenski sv. misa, služil jo je Rački v cerkvi sv. Marije v Zagrebu; cerkev je bila polna cveta hrvatskega razumništva. Rački je bil dober katolik, bil je z vso dušo dober kristijan, ali spoštoval je tudi druge kristi-jane, i K. pravi: „da se je Rački zares povzdiguil do pravoslavnega razumevanja vere". Rad je govoril o lepoti ruskih cerkva, o lepi božji službi in prekrasnem petju, katero je Hrvatom hvalil posebno rad in rekel, da takega petja, kakor v Moskvi in Petrogradu, celo v Sikstinski kapeli ni cul". Glede prepira med Hrvati in Srbi držal se je R. tako, „da so ravno po njem Srbi nahajali pot k soglasju s Hrvati". Mnogi znani srbski politiki bili so v jako dobrem odnošaju z Račkim. Sreča in napredek srbskega naroda bila sta mu mila, obžaloval pa je vsak napačen korak kake stranke ali vlade v Srbiji. Zanimivo je, kar pripoveduje K., kako je sodil R. ob okupaciji Bosne in Hercegovine: videl je v njej nevarnost za Slovanstvo in torej sodil drugače, nego mnogi, mnogi Hrvatje. K. povdarja obsežnost, raznovrstnost in globokost znanja Račkega : dojmljiv, boder in vnet za vse, kar bi bilo koristno Slovanstvu, razumeval je tudi Hrvatstvo z višega, slovanskega gledišča. Dejal je, da bi bil slavjanofil, ko bi bil Rus, le tega bi ne trdil, da je zapad gnjil. Slovanstvo naj bi marsikaj jemalo od zapada, ali ne vsega posebno ne — parlamentarizma! Rački ni bil pust in suh človek, bil je dobrega mehkega srca. Za to tudi ni umrl bogat, za to so tudi tako iskreno žalovali po njem Hrvatje in drugi Slovani, na čelu vsem pa slavni dobrotvor biskup Strossmayer. K. se nadeja, da bodo delo Račkega dostojno nadaljevali hrvatski učenjaki. Ta črta je posebno zanimiva, ker jo je napisal mož, ki je užival polno zaupanje R—a in občil z njim večkrat v Rusiji in tudi v Zagrebu bival največ z njim. Tako se je prepričal tudi on, kako iskreno, živo, široko in globoko je bilo rodoljubje R—a, in kako tuja mu je bila ona plemenska ozkosrčnost, ki ne daje, da bi se razvilo med manjimi slovanskimi plemeni trezno politično in zares oživljajoče kulturno delo. C. Koncert v korist družbe sv. Cirila in Metoda za Istro. Dne 16. t. m. priredili so pevski zbori vseh Zagrebških pevskih društev v Zagrebu velik koncert na korist družbi sv. Cirila in Metoda za Istro. Pri koncertu sodelovala je vatrogasna glasba; program bil je sestavljen izključno iz narodnih točfik. Med mnogobrojnim občinstvom bilo je več narodnih poslancev, pisateljev in drugih odličnjakov. Moralni vspeh koncerta bil je velik, a tudi gmotni vspeh bil je sijajen, kajti darovalo se je nad tisoč koron na narodni žrtvenik. Koncert bil je s kratka, kakor ga nazivlja „Obzor", divna narodna svečanost. Vzgaja svečenikov. Zaderski „Gospodaski Po-učnik" objavlja sedaj pod zaglavjem „Župnici i poljo-djelstvo" vrsto člankov, v katerih obsoja sedanji sistem vzgoje rim.-katoliškega svečenstva. Sosebno župnik, pravi. „G. P.'1, je v raznih selili sam na sebi narodu oče in mati, sodnik in sovetnik; mora t.orej vsled tega biti v vedni dotiki z narodom. Da pa more dostojno vršiti plemenito svojo zadačo, treba je, da je v to shodno pripravljen, česar pa danes, žal, nikakor ne more biti. Duhovska semenišča, (posebno kar se dostaje Dalmacije, kajti njo pošteva „G. P." v prvi vrsti), nahajajo se po večih mestih ; v teh zavodih prebije mladina, ki se namerja posvetiti duhovskenm stanu, najboljše dni svojega življenja, odtujena zunanjemu svetu, brez vsake dotike z narodom, med katerim mora živeti pozneje. Tak sistem more vzgojiti vrlih teoretičnih svečenikov, nikakor pa ne praktičnih Ijudjj, kateri so sposobni vršiti svoje dolžnosti v človeški družbi. Po sedanji vzgoji odtuji se svečenik seljaškemu življenju, in res, tak svečenik, dovršivši svoja dušebrižna opravila, občuje ali s sosednimi duhovniki, ali pa z učiteljem, z narodom pa pride v doti ko le v cerkvi, v spovednici ali pa — pri umirajočih. Vsled te osamljenosti pa smatra narod svoje svečenike pesimistiško za nekako posebno vrsto ljudij, katerim je le do pobiranja svojih pristojbin, za ostalo pa da jim je malo mari. S tem pa duhovski stan naravno izgublja na svojem ugledu. Zares dober svečenik pa mora buditi v svojih župljanih tudi narodno zavest, poučevati jih o njih pravicah in dolžnostih, a da je rodoljuben, mora paziti i na to, da pride narodno zastopstvo in občinska uprava v vredne in poštene roke. Tako naj bi se torej vzgojevali svečeniki, da bi znali vršiti svoj poklic v tem smislu. Italijanski pesnik o hrvatskem jeziku. Kakor poroča „Obzor", prosil je hrvatski pesnik" dr. A. Tresič-Pavičič nedavno italijanskega pesnika Carduccija dovoljenja, da sme prevesti nekoliko njegovih pesmij na hrvaščino. Car-ducci, najslavnejši sedanjnjih italijanskih pesnikov, odgovoril je: „Resne besede Vašega pisma ganile so me globoko; hočem jih prečitati in ponavljati dobrim Italijanom. Vi me častite s tem, ako preložite moje stvari na jezik, kateri ima tak6 slavno prošlost in tako lepih narodnih pesmij". — „II Diritto Croato" pripominja k temu : Kaj porečejo na to oni popačeni sinovi italijanskega naroda, živeči tostran Adrije, katerim je najljubša zabava rogati se junaškemu narodu hrvatskemu in zasmehovati njegov sladkozveneči jezik? Svečeniki splitsko-niakarske episkopije o glagoljici. Kakor smo uže bili omenili, poslali so duhovniki te episkopije papežu predstavko v obrano gla-goljice. To predstavko podpisalo je 110 svečenikov. Ta znameniti spis omenja v uvodu ljubezni sv. Očeta do naroda jugoslovanskega, kateremu je pridejal počastni naslov „Antemurale christianitatis", in katero ljubezen je dokazal takoj o nastopu svojega vladanja z encikliko „Grande Munus" in potem z mnogimi drugimi, za Slo-vanstvo velevažnimi naredbami, dokler naposled ni poklonil Slovanom dragocenega dara — glagoljski misal. S tem darom vzbudil je največo radost v splitsko-ma-karskoj episkopiji, kjer se uže od davna rabi staroslo-venski jezik v cerkvi. To veselje pa da je pričelo zadnji čas mrziti vsled nekaterih naredeb diocezanskega pastirja Filipa Nakiča, katere stavljajo glagoljico v pogibelj. Te nove odloke da so vzbudile nevoljo ne samo v sve-čeništvu, ampak tudi v narodu. Episkop Nakič zabranil je bil namreč pred 3 leti dvema mladomisnikoma iz Makarske, da citata novo mašo na starosl o venskem jeziku, lani pa dvema mladomisnikoma iz Omiša, v tem ko je dovolil dvema drugima glagoljiti, in to s tega, ker hoče deliti župe svoje episkopije na latinske in gla-goljske. Dalje dokazujejo predstavljavci, da pravo vpo-rabe staroslovenske liturgije ni podeljeno le posamičnim župam, ampak vsemu narodu, razlagajo, kako so od VII. veka, ko se je narod hrvatski naselil v teh krajih, živeli med njim ostanki izumrlega latinskega naroda, kateri se je pomnožil s časom tako, da sta vladala v Dalmaciji sploh vedno dva liturgiška jezika v cerkvi. Predstavka dokazuje tudi, da načelo ordinarijata niti ne odgovarja zgodovinski resnici, posebno kar se do-staja Omiša. S tem je dokazano pravo, historiški posed glagoljice in običaj uporabe v poslednji dobi. Zatem se dokazuje tudi neizvedljivost Nakicevih naredeb, ker bi se ž njimi kršila jednoličnost jezika v liturgiji, kajti deliti bi se morale župe in svečeniki na glagoljaše in latince. Konečno prosijo predstavljalci sv. Očeta njegove razsodbe. Konsorcij za zidanje narodnega gledišča v Pragi imel je dne 11. t. m. svoj občni zbor. Udeležitev sicer ni bila mnogobrojna, toda predsednik d.r R i e-g e r povdarjal je v nagovoru, da to nikakor ni znamenje, da bi bila ugasnila v narodu ljubezen do narodne umetnosti, ampak da je to le znamenje, da je s tem zadovoljno, kar imamo doslej. Narodno veliko gledališče stoji uže 10 let, toda v tej kratki dobi pokazalo se je. da ne zadošča več zahtevam narodne umetnosti. Nastaje zatorej vprašanje, ali naj bi se konsorcij razpustil in likvidoval, ali pa naj izvrši še drugi del svoje zadače: zidanje narodnega pozorišča za igrokaze, v _ dopolnitev narodnega gledališča. Ravnatelj g. A. Šubert razložil je v daljšem govoru, da je narodno gledališče uže po svoji stavbi namenjeno le za opere in dokazal potrebo zgrajenja pozorišča za igrokaze, na katerem bi se mogle vprizar-jati tudi predstave za ljudstvo po nizkih cenah. Tako gledališče stalo bi okolo 400.000 gld. Denar bi se dobil deloma z nabiranjem med narodom, deloma pa bi pomagalo mesto Praga in predmestja in deželni zbor, prav tako, kakor pri zgradbi narodnega gledališča. Res je sicer, da nam je treba v poslednjih 10 letih vednih žrtev, toda te žrtve morajo se prinašati, ako nočemo zavirati duševnega razvoja naroda češkega. Zaradi tega stavlja predlog, da naj sklene občni zbor izjavo, da je glavni smoter konsorciju zgradnja drugega, manjšega narodnega gledališča, za igrokaze, kot dopolnitev sedanjega dež. gledališča, in da se storijo v to potrebni koraki. O tem predlogu vnela se je daljša razprava, v katerej se je povdarjalo, da je misel sicer lepa, toda da jo bode moči težko izvesti, posebno ker se z obzirom na sedanje politiške odnojiaje ne sme računiti na deželno podporo. Ravnatelj Šubert je na-glašal, da bi se mogla uresničiti ta misel le tedaj, ako se osnuje na široki podstavi vsega naroda. Kar se do-staje dež. zbora, ni se treba strašiti pred Nemci, kajti še je Čeh na Češkem doma. Konečno izroči se d.r Subertov predlog odseku na natančno proučenje. Isto zgodi se s prošnjo Brnskega narodnega gledališča, katero prosi 26.000 gld. podpore za prezidanje gledališča. P. A. Kulakovskij, profesor Varšavskega vseučilišča, proučaval je več mesecev arhiv Jugoslovanske akademije, bavil se je sosebno z novejšo občo in kulturno zgodovino južnih Slovanov in se moremo nadejati, da svoj trud priobči v posebni, za Slovanstvo v obče zanimivi knjigi. Kulakovskij, ki je uredoval „Bapiu. ^hcbehk" več let, ni samo učenjak, specijalno slavist, ampak tudi znamenit publicist, kateri jako dobro pozna tudi narodno-politiške razmere in odnošaje avstro-ogerskih Slovanov in v obče vseh narodov naše države. Sredi tega meseca se je vrnil preko Ljubljane v Varšavo. Občni zbor „Ustredne Matice školske" bil je letos dne 11. t. m. v Pragi. Poleg mnogoštevilnih članov in delegatov poddružnic zastopano je bilo mesto Praga po svojem županu in raznih odbornikih. Iz letnega (XIII.) poročila razvidno je, da je vsled narodne požrtvovalnosti mogla „Matica" ne le vzdržavati dosedaj svoje šole, ampak da je nekatere razširila in odprla nove. Takisto napreduje družba jako lepo na Moravskem, kjer namerja otvoriti jedno srednjo šolo in jedno realko. Doslej ustanovila je „U. M. Š." 2 viša gimnazija, 53 osnovnih šol, 45 otroških vrtov, skupno torej 100 šol v 67 občinah. Od teh prevzela je država v svojo upravo 1 gimnazij, 2 osnovni šoli pa ste se opustili. Sedaj vzdržuje „U. M. Š." 1 viši gimnazij z 11 oddelki, 39 osnovnih šol z 93 razredi in 38 otroških zabavišč z 47 oddelki. Učnih sil ima 156 in 28 katehetov ; učencev je 8000. Družba je dobila od deželnega zbora letne dotacije za zasebne šole 12.030 gld.; velika slovesnost „Matice" v Pragi vrgla je lani 22.493 gld. 73 nč. čistega dobička, ples „Narodni Be-sedv" pa 2014 gld. 20 kr. Iz Amerike došlo je 5290 gld. podpore. Skupnih dohodkov bilo je 221.942 -gld. 72 nvč., stroškov pa 197.346 gld. 31 nč., torej preostaje 24.597 gld. 61 nč. Društveno imetje znaša 362.299 gld. 33 nvč., od katerih je 72.430 gld. 07 nč. v gotovem denarju. Imetje pomnožilo se je to leto za 24.449 gld. 24 nč. Ponemčevanje Poznanjske. Pod tem zaglavjem piše „Obzor" v svoji 58. štev. t. 1.: „Kdor vzame v roko zemljevid Poznanjske izza 40 let, videl bode. da so Prusi tekom pol stolefja ponemčili ali vsaj z nem škim pravopisom pokazili veliko število imen poljskih mest in krajev. Posebno od one dobe, odkar pruska naselbinska komisija kupuje poljska veleposestva in poplavlja Poznanjsko z nemškimi naselniki, ponemčujejo Prusi z ognjem in mečem poljska imena občin. Tako si hočejo Nemci zavarovati na veke poljsko ozemlje. Potomci morajo popolnoma pozabiti na prejšnje poko-lenje, niti občinska imena jih ne smejo ni od daleč spominjati, da je bila to poljska gruda, katero si je nasilno prisvojila nemška pohlepnost. Ako Madjari v Ogerskej pomadjarujejo imena nemških občin, nazivljajo nemški listi to po pravici „azijatsko neznosljivost"; tam pa, kjer imajo nemške stranke moč in kjer morejo vršiti nasilje, vedejo sevbaš tako, kakor ogerski „Azijati". Moravski Cehi o koaliciji. Dne 17. t. m. poso-vetoval se je v Brnu „Narodni klub" o sedanji politiški situvaciji v Avstriji. O tej priliki bilo je slišati zanimivih izjav, iz katerih se more sklepati, kako sodijo Staročehi o koaliciji. Tako n. pr. izrazil je predsednik dr. Začek svoje začudjenje, kako je grof Hohenwart mogel pripomoči nemškim liberalcem do krmila. Izjavil je zajedno, da, kjer imajo prvo besedo nemški liberalci, tam ni prostora za zastopnike češkega naroda. Koalicija sicer ne stoji trdno in se mora zrušiti o prvi priliki, ko bode rešiti treba kakošno načelno vprašanje. I kaj pride zatem ? Grof Hohenwart in njegovi somišljeniki uvideli so uže sedaj, da so grozno grešili s tem, da so pripomogli nemški levici do oblasti. Odvetnik dr. Sramota je izjavil, da se ne more pritrditi niti vladinemu. niti Hohenwartovemu načrtu o volilni preosnovi. Oba načrta da imata skupno to, da ne jemljeta ničesar sedaj gospodujočim strankam, da ne privoščita ničesar narodu, in da teptata z nogami njegova sveta prava. Galiških Rusov zaupni možje so imeli 20. t. m. shod v Levovu. Petero teh mož je predložilo 5 toček, katere naj bi sprejele vse stranke maroruskega naroda. V 4 točkah so se zjedinili, prvo glavno točko pa so odložili ter jo še jedenkrat izročili v pretresanje petorici. Shod je jednoglasno izrekel nezaupnico poslancema Vachnjaninu in Barvinskemu, obsodivši njuno postopanje ter izrekši, da ju ne priznaje zastopnikoma ruskega naroda. Prva točka shodu predloženega programa se glasi po sti-lizaciji staroruske stranke: Stojimo na nacijonalnem osnovanju (podstavi) in hočemo na njem razvijati se kot politično samo-stalni narod v Avstriji, ostajoč pri veri in obredu svojih otcev, zvesti avstrijski državi in cesarju. Druga točka: Stojimo na osnovanju konstitucije in bodemo stremili se do izvršenja zagotovljenih nam ustavnih prav, glavno zanimanje obrnemo pa za potrebe našega seljan-stva in meščanstva. Tretja točka: Hočemo konsilidacijo vseh ruskih sil na narodni podstavi za obče organiško delovanje in v slučaju potrebe za energično zaščito. Četrta točka: Hočemo polno avtonomijo naroda in odstranjenje vsakega postranskega vplivanja na njegova notranja dela. Peta točka: Bodemo stopali v zvezo s takimi elementi, kateri se drže pravičnega stališča v pogledu na ruski narod, ali so v obče naklonjeni ruskemu narodu. V pogledu na vlado in sedanje gospodovalne stranke bodemo stali na odpornem stališču, dokler se ne izpremeni sedanji sistem glede na ruski narod. Umetnost in narodopis. Kakor poročajo pod tem zaglavjem „Narodni Listy" v 62. šl. t. 1., lepo napredujejo priprave k veliki českoslovanski narodopisni razstavi. Vsi odbori delujejo marljivo na to, da se na razstavi dostojno predoči narodno življenje. Določeno pa je bilo uže naprej, da bode na razstavi zastopana tudi narodna umetnost. Pri tem bilo je težko določiti meje narodni umetnosti, da se vsprejmejo na razstavo le dela, ki so zares proizvod narodne umetnosti, da odgovarja razstava svojemu imenu narodopisne razstave. Umetniški oddelek narodopisne razstave naj predoči razvoj češke umetnosti do naših dnij. Posebno teško je določiti češko slikarsko umetnost v današnjem pravcu, kajti na njo vplivale so najrazličnejše smeri, katere tekmujejo danes medsobno. Zaradi tega, priporočajo „N. L.", naj bi se razdelila slikarska dela domačih umetnikov na razstavi po raznih karakteristiških pravcih in, kjer bi bilo to možno, naj bi se izložila tudi dela inozemskih umetnikov, da se dokaže tem jasneje, v koliko je vplivala inozemska umetnost na domačo. Milan in Natalija Poročajo sedaj, da je škofovski sinod proglasil neveljavnim dekret, s katerim je metro-polit Teodozij razdružil zakon med Milanom in Natalijo ter naglasa nasprotno, da je popolnoma veljaven zakon, sklenen dne 8. oktobra 1885. Kraljica da se vrne v Belgrad o Veliki noči. O srbskih financah. Pod zaglavjem „Financijalno stanje Srbije" objavila je „Hrvatska" v svoji 55. štev. t. 1. članek, v katerem pravi, da so državni prevrati, zajmi in zlorabe v drž. gospodarstvu dovedle Srbijo na kraj financijalne propasti. Prej se Srbija ni mogla pečati s svojimi financijami, ker so jo slavolilepni vodje zavajali danes sem, jutri tje ; potem pa je kralj Milan vdaril temelj finančnemu propadu Srbije. On se je grozno pregrešil nad Srbijo, ko je sklenil posojilo z Dunajsko „Lan-derbank", vsled katerega je Srbija odstopila banki v jamstvo jeden del carinskih dohodkov. Potem je bila vojna proti Bolgarski. Bitka pri Slivnici dokazala je, da Srbija niti od daleč ni sposobna, da postane „balkanskim Piemontom", a nje napori, da pride v vrsto vojaških sil, porodili so jej novih dolgov in primanjkljajev. Četudi so bila pretirana poročila raznih Dunajskih listov, da Srbija ne plača svojih dolgov, vendar so škodovala kreditu zemlje, kajti sedaj se ne da več prikrivati bedno stanje državnega imetka srbskega. Vsled žalostnih teh odnošajev porodila se je misel, da se pozove inozemski financijar, kateri naj bi uredil drž. gospodarstvo Srbije. Res se je obrnila Srbija do Francoske s prošnjo, da jej odstopi sposobnega človeka iz fin. ministerstva, kateri bi utegnil še rešiti, kar se rešiti more, in najti ona pomožna sredstva, katera stoje Srbiji morda še na razpolaganje. Srbija želi morebiti posnemati Turško, katere finančno stanje je bilo po rusko-turški vojni še slabše, a s pomočjo spretnih Nemcev spravila je vendar državni voz zopet v pravi tir. Za dobro finančno gospodarstvo ne zadoščuje učena glava, ampak treba je eneržije, kateri se mora pokoriti vse, brez obzira na stranke. Abdul Hamid imel je to energijo, Srbi pa je niso pokazali. Potem razpravlja člankar o razkralju Milanu: dokler bode imel on glas v Srbiji, ne more imeti niti najozbilniša vladina osnova dobrega ploda, ker pokvari Milan vse. Kralj Aleksander je še premlad, da bi se mogel oteti vplivu očeta; zato je tužno, da dopuščajo Srbi ta vpliv, kateri je vrhu tega tudi protizakonit. Članek zaključuje: Finan-cijalni bankrot Srbije bil bi tudi za Habsburško državo težek vdareC, ker je Srbija jedno izmed najvažnejših stovorišč za naše obrtne proizvode, in ker je mnogo državnega kapitala naloženega v srbskih državnih vrednostih. — KNJIŽEVNOST, Navod slovenski vrtnarici. Spisal Miloš Kamuščič, voditelj slovenskih otroških vrtov v Trstu. 8°, 31 pp. To je II. zvezek „Pedagogiške knjižnice", ki jo izdava „Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani". Knjižica je prva te vrste na slovenskem jeziku, važna sosebno zaradi tega, da se vrtna-rice same privadijo, potrebne pojme rabiti v pravilnih slovenskih oblikah. Vienac uspomeni d ra Franjo Eačkoga. (Posebni broj „V i e n c a" posvečen uspomeni slavnoga pokojnika, sa sastavcima J. J. Strosmayera, d.ra Gjure Arnolda, d.ra Franjo Markoviča, Jovana Hraniloviča, Ksavera Šandor-Gjalskog, d.ra A. Tresič Pavičiča, dra M. Sre-pela, I. Trnskoga, D. Politea, F. Šišiča, Stjepka Špa-nica, s govorima d.ra Franje Markoviča, Tadije Smiči-klasa, d.ra Šandora Bresztynszkoga, Antuna Koblara, d.ra Josipa Kušara, prof. Lundella i prof. Kulakovskoga, sa slikom pokojnikovom i zgradom Jugoslavenske akademije). Ciena 30 nvč. JleTonue Maruv^e CpncKe. Ypel)yje A. Xa3ah. Kibiira 176. 1893. CBecKa IV. Y HoBome Casy. UlTanin. Cpir. Kitnacape 6pahe M. nonoBiiha. Vsebina temu zvezka je : I. O 6yibeBii,iiJia. PaanpaBa IlBaHa IlBaHiiha. (Konec). — II. CiiMa MiLijTiinoBiih Capajjirja. Siibot, parita h c;iiiKa my. Oj ,npa. CieBaiia JfaB.TOBiilia (Konec). — III. JacMiiHa n iipeiia. rTI,paMa y 5 HUHOBa. Haniicao M. 'Bop-^eBiih Hpii3peHac (Konec). •— IV, HcaaM h ii.eroE jrimaj Ha ajraeBeH ;khbot h KV.iTjpnu naiipejai: Hapo,n,a mv. Kv.t-TypH0-iicT0pujCKa CTv^nja. O,t; Mii.iaHa He;i,e.i>KOBiiha. (Konec). — V. ycnoMeHe lis liTajiije. 0,t; ;npa. Tiopl>a Jepe, (Konec). — VI. KaiiacefiHOCT: Branima ay6ap., pomaii 113 cpncKora KiiBOTa, Haniicao JI,=iih. — rT,rsa aMaHCTa, iianu-cao .1. Komapiah. OnjeHa Minami CaBiiha. — Poselstvi Republikv Dubrovnicke k čišarovnč Katerikč II. v r. 1771—1775. Sepsal Konstantin Jiriček. Onjena Ct. Cra-HojeBnha. — VII. Ej.iTjpHe nojaBe y cpncKOM Hapo,i,y: SO-ro^mnifjnua cpncne yHirre:BCKe iUKO.ie y CoMfiopv". Med ostalim je v „Letopisu" še ocena novega dela češkega učenjaka K. Jirečka, kateri je napisal doslej nekatera dela o prošlosti bolgarskega in srbskega naroda, izdavši „Spomenike srbske". Novo delo, katero je izdala češka akademija, je gori navedeno „Poslanstvo republike Dubrovniške" itd. Kritik pravi, da je v tem delu popolna zgodovina Dubrovnika od početka XVII veka, do 1. 1815., v katerem je Dubrovnik zajedno z Dalmacijo pripadel Avstriji. Vabilo na naročbo. „Slovanski Svet", ki završi s to številko letošnje prvo četrto letje, izhaja na 20 velikih straneh 10. in 25. dne vsakega meseca ter stoji: za celo leto...........4 gold. za pol leta...........2 „ za četrt leta...........1 „ Za ljudske učitelje, učiteljice in dijake: celoletno..........3 gld. 60 kr. poluletno..........1 „ 80 „ četrtletno..........— „90„ . posamične številke so po.....— „ 18 „ Zunaj Avstro-Ogerske: za celo leto.........5 gld. — kr. Naročnina se pošilja neposredno izdavatelju v Trst. Oponmja. Prosimo vljudno, da ti, katerim poteče obrok sedaj, ponove pravočasno naročnino. Stare dolžnike pa prosimo, da bi vendar izpolnili svojo dolžnost do nas; med temi opravičimo in počakamo le še te, kateri so posebe naznanili svoje želje, kako bodo poplačevali svoj dolg. Skušnja nas je poučila, da je neko, dasi majhno število naročnikov tudi našega lista, kateri povračajo vljudnost z nevljudnostjo. Proti tem bomo prisiljeni postopati takö, kakor postopajo pri drugih listih, krivi bodo le sami, poleg tega, da nam delajo sitnosti. Prijateljem našega lista pa se z nova priporočamo, da širijo „Slov. Svet" i nadalje med svojimi znanci. List bode pa po svoje skrbel, da izpolni dolžnosti, ki si jih je naložil vsled slovanskega kulturnega programa. Politika je sedaj tudi v cislitavski polovini cesarstva takö zmešana, in vlada tudi med Slovenci taka zmešnjava, da potrebujemo sedaj bolj, nego kedaj posebnih pojasnil in zaresne odločnosti, da se izkopljemo iz močvirja, v katero so voz naše politike uže zavozili posebne vrste politiki. Na druge strani pa bodemo i nadalje priobčevali važne prispevke k reševanju slovanskih kulturnih vprašanj. Zavedamo se, da smo in da bodemo še dajali primerne in potrebne hrane starejšemu in mlajšemu delu slovenske in v obče zapadno-slovanske inteligencije. Uredništvo in upravništvo „Slovanskega Sveta*. Prijmn radneho jednatele pro privatni obehod se lnenym zbožim za vysokou provisii. Vzane nabidky pod adressou" JOSEF KEJZLAR jun. Öerveny Kostelec — Cechy. (Rotli Kostelee — Böhmen). BQPUAticLTAirü aIipiiv prinaši každe čislo najlacinejšiho rtlVUllaKDVt; UMlllfcJ obrazkoveho časopisu pri lid esedy Lidu/^tlr^ V predplaceni pülletne 80 kr., ročne I zlati 60 kr. i s poštou. Každe čislo prinaši vellsy v^bor kresnč četbv a četna vyobrazeni provedenä barvotiskem, — Každy, kdo požada, obdrži čislo na ukäzku. — Sberatelum neb tem, kdož by se chteli zaby-vati prodejem, povolujeme zvlästni vyhody. Vešjiere dotazy a objednävky vjrizuje obratem Administrace časopisu „Besedy Udu" n Praze-II., Karlovo nam. c. 34. „SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu ie za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44. Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik : Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc.