PIETRO MASCAGNI Cavalleria rusticana , OPERA SNG V LJUBLJANI RUGGIERO LEONCAVALLO Glumači JL] LEDALIŠKI LIST štev.2- 1958-59 [premiera »NE 30. OKTOBRA 1958 Dirigent: Boso Leskovic Režiser: Ciril Debevec Scenograf: ini. arh. Ernest Frana Osnutki kostumov: Mija Jarčeva Zborovodja: Jože Hanc Inspicient: Igor Hribar Izdelava kostumov: Gledališke krojač-nice pod vodstvom Eli Rističeve in Staneta Tancka Odrski mojster: Celestin Sancin Razsvetljava: Marijan Ban Lasulje in maske: Janez Mirtič, Emilija Sanclnova PIETRO MASCAGNI CAVALLERIA RUSTICANA OPERA V ENEM DEJANJU. BESEDILO PO VER-GOVI DRAMI NAPISALA G. TARGIONI-TOZETTI IN G. MENASCI. PREVEDEL, SMILJAN SAMEC Santuzaa, mlada kmetica . . Vanda Gerlovičcva Hilda Hölzlova »Ianja Mlejnikova Turiddu, mlad kmet .... Miro Brajnik Attilio P.aninšek Lucia, njegova mati .... Elza Karlovčeva Bogdana Stritarjeva Vanda Ziherlova Ajlfio, voznik ....... Simeon Car Vekoslav Janiko France Langus Lola, njegova žena . . . . . Božena Glavafcova Manja Mlejnikova Vaščani, vaščanke. Godi se na Siciliji o veliki noči RUGGIERO LEON CAVALLO GLUMAČI OPERA V DVEH DEJANJIH S PROLOGOM. BESEDILO NAiPISAL SKLADATELJ. PREVEDEL SMILJAN SAMEC Canio, vodja potujoče skupine glumačev ačaja in oba njena problema. Leoncavallo ju opiše najprej z mračno frazo, ki nakazuje njeno nedovoljeno ljubezen in tragedijo, v katero drvi — in potem z lirično arijo, ki ponazarja njeno mladost in ljubezen do lepote. V ariji sami govori Nedda o želji po svobodi, kar dokazuje njeno Nesrečno življenje. V stopnjujočih se vzklikih izraža svoje hrepenenje, J* jo vodi iz resničnosti v deželo njenih sanj. Da bi se ji izpolnila ta ^elja, Iki je temelj celotne drame, mora Nedda plačati najvišjo ceno: ^oje življenje.« (Prev. J. S.) 59 Operi »CAVALLERIA RUSTICANA«: in »GLUMAČI« (Pagliacci) v razvoju slovenske operne dejavnosti (Ob 65-letnici prve slovenske predstave opere »Cavalleria rusticana« in ob 100-letnici rojstva R. Leoncavalla) V razvoju slovenske operne dejavnosti zavzemata operi »Cavalleria rusticana« in »Glumači« (Pagliacci) posebno mesto. Res je, da so ju skupaj v eni predstavi — kakor operi uprizarjajo navadno danes, ker sta si po verističnem glasbenem slogu sorodni — v Slovenskem gledaMšču v Ljubljani uprizorili šele v začetku leta 1900, potem ko sta vsaka posebej doživeli sv-ojo slovensko prvo predstavo. Toda okoliščine, ki so privedle zlasti Mascagnijevo opero do prve slovenske-predstave, so bile takšne, da prosojno zrcalijo ves napor slovenskega naroda pri ustanavljanju svoje Opere in probojno napadalnost vsega sloevnskega kulturnega udejstvovanja na poti k izbranemu cilju. 0)> vseh ovirah je mlada slovenska kultura boj za ustanovitev svojega gledališča in’zlasti Slovenske Opere zmagovito končala. Ne malo ji je pri tem pripomogla stopnja razvoja slovenskega gledališča ustrezajoča prodorna slovenska uprizoritev Mascagnijeve opere. Organizatorne priprave za ustanovitev Slovenske Opere. V času, ko je Mascagnijeva opera »Cavalleria rusticana« doživela svojo prvo predstavo v Rimu, je »Dramatično društvo« v Ljubljani razvijalo živahno dellavnost s pripravami za novo obdobje Slovenskega gledališča v Ljubljani, ki se je imelo začeti ob dozidavi novega gledališkega poslopja. Leto prej so v ozkih prostorih Čitalnice in na majhnem zasilnem odru tamošnje dvoranice z velikimi napori prvega prostovoljskega opernega ansambla in njegovega vodje Franca Ger-biča1 uprizorili kot poizkus Blodkovo opero »V vodnjaku«. Poizkus se je v tedanjih razmerah in uvažujoč tedanje možnosti za silo posrečil; če več sreče so dokazovale ponovitve, ki so stopnjevale prvi dosežek in počasi prepričava-le vodstvo »Dramatičnega društva« in prvo naše gledališko občinstvo, da se v resnici pripravlja porod Slovenske Opere. Vsa leta od 1889 dalje do 1892 so v znamenju velikih priprav in zlasti priprarv za glasbene prireditve, ker se je vodstvo priključilo mnenju sodobnih gledaliških poročevalcev, da »igre s petjem vabijo vedno najbolj občinstvo v gledališče«, kar je v ostalem pri ne preveč številnih glasbenih predstavah dokazoval tudi denarni uspeh. Opirajoč se na žilavo vztrajnost vodje teh glasbenih predstav Frana Gerbiča je »Dramatično društvo« osredotočilo svoja prizadevanja v to, da sije skušalo že zgodaj zagotoviti zadostno število dobrih igralnih in pevskih moči ter stalni pevski mešani zbor. Za igralne moči se je-zanašalo na uspeh dramatične Sole pod vodstvom Ignacija Borštnika, ki je v perspektivi tedanjih sezon mnogo obljubljala, ne glede na to, da pozneje v času največje potrebe ni dala zadovoljivih sadov. Do neke meje bi mogli podobno soditi tudi o prizadevanjih za pevske moči, ki jih — zlasti kar se tiče domačih pevcev — ni bilo mogoče 1 Prim.: Ob rojstvu Slovenske Opere. GLLj, Opera, 1952/53, štev. 3. Sonja Hočevarjeva in Janez Lipušček kot Norina in Ernesto v Donizettijevem »Don Pasqualu« obdržati doma, četudi je pri tem zadela manjša krivda pevce kot pa v marsičem ne dovolj širokogrudno vodstvo. Zato je bilo vodstvo »Dramatičnega društva« in vodstvo glasbenih predstav prisiljeno zamašiti velike vrzeli med solisti z nameščanjem tujih pevcev. Temu pa se je vodstvo pri zbiranju članov pevskega zbora skušalo izogniti in je pri tem nedvomno imelo več sreče. Delno mu je bil pri izbiri v pomoč kader že dokaj uveljavljenih domačih zborovskih pevcev, ki jih je podpirala pevska nadarjenost in vežbanje v preneka-terem domačem pevskem zboru z malo »Glasbeno Matico« na čelu, delno pa se je uveljavljala pri tem pevska pedagoška železna vztrajnost, s katero je Gerbič trmasto skušal uveljaviti svojo metodo domoljubne navdušenosti in strokovne preizkušnje. Prvič je tako izbrani pevski zbor nastopil 18. oktobra 1891 pri uprizoritvi komične operete Brandla »Vzbujeni lev«. Četudi zbor ni imel še mnogo peti, je Nolli čestital društvu »na tej novi akviziciji« in Malovrh ga je pohvali, češ da je «sestavljen dobro, izvežban je dobro, skratka, to je kor, s katerim se bodemo še ponašali...« Glede na hvalisavi način dotedanjih gledaliških poročil se je Malovrh zaradi svoje hvale zavaroval s podrobno utemeljitvijo, ‘ki razkriva okolje dela vodstva »Dramatičnega društva« in vzroke ostrega pogona pri njegovem vztrajnem delu, iko je svoje poročilo takole nadaljeval: »Ta ali oni utegnil bi soditi, da je tolika hvala morda nezaslužena, kar pa ni res, kajti nedeljska predstava zadovoljila je vse občinstvo in smelo izpovem, da bodemo s takimi predstavami ugonobili vsakega nemškega konkurenta, ki bode prišel v Ljubljano. Ako se bode v slovenskem gledališču "vselej tako igralo, kakor v nedeljo, potem bodo hodili ljudje k našim 61 predstavam zato, ker se bodo zabavali, ne pa, kakor se je dosile} že večkrat primerilo, zgolj iz rodoljubne požrtvovalnosti... Nemško gledališče v Ljubljani je živelo in bode živelo večinoma ob slovenskih novcih. Kolikor bolje napreduje narodno gledališče, za toliko peša nemško in zato nam je yložiti vse svoje moči, da je izpodrinemo popolnoma, da bode novo gledališče posvečeno izključno slovenskim modricam ...« Zgodovina slovenskega osrednjega gledališča v Ljubljani izpričuje za čas pred prvo svetovno vojno, kaiko so Se uresničile Malovrhove preroške besede, zdaj pa je bilo vodstvo »Dramatičnega društva*, z aktivno legitimacijo, ki imu jo je vročilo slovensko ljudstvo, pridno na delu, da uresniči vsaj del svojega programa. Ta je zdaj vršiči? v dodatku izpremenjenih društvenih pravil, da hoče društvo osnovati v Ljubljani stalno slovensko gledališče. Važnost tega programa je utemeljeval društveni tajnik Anton Trstenjak na občnem zboru spomladi 1891 v skladu s splošnim napadalnim razpoloženjem razvijajočega se slovenskega naroda s tem, »ker se mora slovensko gledališče tako Tazjviti, da ne bo potreba nemškega gledališča, katerega sicer že zdaj ni potreba prav nič . . .« Izbira Mascagnijeve opere »Cavalleria rusticana« za repertoar Slovenske Opere. Priprave za ustanovitev Slovenske Opere so tedaj bile v očitnem znamenju vojne napovedi nemškemu gledališču v Ljubljani, ne glede na to, da je slednje v časovnem obdobju po požaru starega gledališča in do postavitve novega 'komajda životarilo. Radikalni napadalni program pripravljajočega se stalnega Slovenskega gledlišča v slovenski prestolnici Ljubljani ni tipel pomišljanja ali siceršnjih vijuganj. Poleg organizatomega dela za ustanovitev je vseboval tudi priprave za umetniški razvoj ustanove in zlasti priprave za njen repertoar. Nedvomno je bil Gerbič tisti, ki je zasledujoč evropsko operno tvornost, že leta 1890 zasledil prodoren uspeh Mascagnijeve opere »Cavalleria rusticana« v Rimu. To ‘moderno, veristično operno delo se mu je zazdelo najbolj primemo, da uvede operni repertoar mladega Slovenskega gledališča. Od pomladi 1891 figurira Mascagni v repertoarnem načrtu Slovenskega gledališča v Ljubljani, ki se je imelo iroditi v trdnejši organizacijski in umetniški obliki takoj po postavitvi nove gledališke stavbe v slovenskem glavnem mestu. In bržčas od tega časa datirajo pogajanja, ki jih je vodilo vodstvo »Dramatičnega društva« za poseb-nostno zagotovitev Mascagnijeve opere v repertoar mlade Slovenske Opere. Bržčas je tudi tej akciji kumoval Gerbič, pripeljala je do zaželenega uspeha: jeseni 1891 je »Dramatično društvo« sklenilo s skladateljem Mascagnijem pogodbo, s katero sta se skladatelj in njegov založnik Edoardo Sonzogno (pri katerega nagradnem razpisu je prejšnje leto Mascagni dobil prvo nagrado), oba zastopana po dr. O. F. Erichu, da sme opero »Cavalleria rusticana« uprizarjati edinole »Dramatično društvo«, ki je kupilo izključno pravico, da sme le ono uprizarjati omenjeno operno delo v mestu Ljubljani. Po pogodbi je imel’ založnik takoj poslati v Ljubljano partituro in ostalo notno gradivo, za uprizoritev, ki je bila 8. februarja 1893, torej dovolj zgodaj. Besedilo je že 1891 prevedel Anton Funtek in ga je društvo nameravalo izdati v zbirki »Slovenska Talija«, kar se pa ni zgodilo, četudi so v tej zbirki po letu 1893 izhajali samo prevodi opernih besedil. 62 S takim monopolnim solastništvom opere »Cavalleria rusticana« za uprizoritev v Ljubljani je stopilo »Dramatično društvo« v novo obdobje Slovenskega gledališča. Povsem očitno je bilo, da je zagotovitev ■monopola naperjena proti nemškemu gledališču, ki je udarec sprejelo in je potem, ko se je organiziralo po letu 1892 na podoben način kakor slovensko, udarec po svojih močeh vrnilo, kakor bomo videli. Kljub očitnemu izzivanju nekdaj vsemogočnega nemškega gledališča pa nekateri člani »Dramatičnega društva« le niso mogli razumeti pomembne odločitve vodstva in dr. Karel Bleiweis in Anton Trstenjak sta morala na občnem zboru spomladi 1892 na vprašanje dr. Tekavčiča zagovarjati odbor, zakaj je kupil tako dragi operi kot sta bili »Cavalleria rusticana« in »Codrillo«, češ da se prva niti ni še predstavljala, druga pa ni ugajala. Odbor je nakupil nove opere, ker je bil mnenja, da je treba očinstvu nuditi nova muzikalna dela. ‘Cavalleria rusticana« je bila resda draga, nadeja pa se, da bo možno s predstavami poplačati stroške. Za nakupno ceno 250 goldinarjev je odbor dobil pravico predstavljanja te opere in ves notni material, katerega prepis bi,veljal gotovo najmanj 100 do 1500 goldinarjev; za opero »Codrillo« je dobilo društvo za 50 goldinarjev vse note, katerih Prepis bi veljal 30 goldinarjev, za »Teharske plemiče« pa je skladatelj dr. Ipavec vse potrebno društvu podaril. Občni zbor je vzel pojasnilo na znanje. Ko je Slovensko gledališče 1893 uprizorilo opero »Cavalleria rusticana«, je uspeh pokazail, da je odbor ravnal pravilno: uprizoritev je dosegla velik umetniški uspeh,2 četudi je marsikdo o njem dvomil, hkrati pa so številne ponovitve dale denarni donos, ki je kril stroške. Nezadovoljno je bilo edinole vodstvo nemškega gledališča, medtem ko je svojo jezo igledališki poročevalec nemškega uradnega lista skril za ugotovitev, da je pač Ljubljana uprizorila uspešno Mascagnijevo operno delo, četudi jo je v resnici Slovensko gledališče v Ljubljani. Toda udarec, namenjen nemškemu gledališču, je bil prehud, da bi ga bilo možno mirno požreti. Komaj mesec dni pozneje, ko se je razvedelo o pogodbi, ki je dala »Dramatičnemu društvu« monopolno Pravico za uprizarjanje opere »Cavalleria rusticana«, je odgovorilo nemško gledališče, ki je pod vodstvom Alfreda Freunda provizorično gostovalo v redutni dvorani, s tem, da je 26. novembra 1891 uprizorilo dramatsko enodejanko Giovannija Verge »Cavalleria rusticana«, katere besedilo je — kakor znano — uporabil Mascagni za svojo operno tvorbo. Uprizoritev je propadla in ni nudila gledalcem nobenega Umetniškega užitka, kar je morala priznati tudi nemška kritika, četudi 3e morala vedeti, kaj je gnalo nemškega podjetnika k uprizoritvi Ponesrečene enodejanke. Leoncavallova dvodejanska opera »Glumači« in Ljubljana. Leoncavallovo opero »Glumači« so prvič uprizorili 22. maja 1892 v Milanu, dve leti po prvi uprizoritvi opere »Cavalleria rusticana«. cetudi se je to zgodilo pred prvo slovensko uprizoritvijo Mascagni-Jeve opere v Ljubljani, začudo ni sledov, da bi se vodstvo »Drama-1 iène g a društva« tudi za Leoncavallovo operno delo tako hitro in Prizadevno navdušilo. Morda se je ustrašilo ponovne graje zaradi ev- previsokih stroškov, če bi si poizkusilo pridobiti Leoncavallovo 8 Prim.: O prvih uprizoritvah oper »Cavalleria rusticana« in »Glumači« v Ljubljani. GLLj Opera, 1950/51, str. 1/2. 63 1 operno delo na isti način kot Mascagnijevo? Ali je oslabela njihova težnja po uprizarjanju modernističnih del? Mogoče je, da je bilo eno ali drugo delno merodajno. Vsekakor se je medtem pripravljal politični prevrat, 'ki je zastopnike slovenske liberalne stranke — hkrati pokrovitelje »Dramatičnega društva« — pripeljal v politično zvezo z zastopniki nemške veleposestniške stranke v deželnem zboru in akcije »Dramatičnega društva« so delno izgubile svoj napadalni značaj. Takšno priložnost ni moglo pustiti neizrabljeno nemško gledališče v Ljubljani, ki je s primernim triumfom že 5. decembra 1893 uprizorilo Leoncavallovo dvodejansko opero »Glumači« (Pagliacci), poizkušajoč si ohladiti jezo zaradi slovenske monopolne pridobitve Masca-gnijeve opere deset mesecev poprej. To je bila hkrati prva uprizoritev Leoncavallove opere v Ljubljani, ki jo je dirigent Karel Kapeller, režiral po stari, osiveli Aleksander Mondheim, 'ki se je po nekdanjem poizkusu gledališkega podjetnika pri nas zdaj vrnil v nemško gledališče v Ljubljano, Neddo je pela kot gost Mina Baviera z Gledališča ob Dunajščici na Dunaju itd. Opero so peli v sezoni 1893/94 osemkrat; pri zadnji ponovitvi 20. februarja 1894 si niso mogli kaj, da bi pred »Glumači« ne uprizorili tudi dramske enodejanke Verge »Cavalleria rusticana« brez posebnega uspeha. S tem so hoteli delno zadostiti navadi opernih gledališč, da so obe veristični operi uprizarjali skupno v eni predstavi, več pa niso mogli, ker je monopol uprizarjanja istoimenske Mascagnijeve opere »Dramatično društvo« še trdno držalo v svojih rokah in ga v teh sezonah še pridno izkoriščalo. Vendar pa je prva nemška uprizoritev Leoncavallove opere v Ljubljani dokaz za to, da si napadalnost Slovenskega gledališča še ni docela mogla osvojiti bojišča in da je sorazmerje sil z nemškim gledališčem še vedno bilo nekako uravnovešeno. Hkrati je ta uravnovešenost napovedovala naslednje nekoliko mirnejše sezone v znamenju političnega sorazmerja sil, kajti sporazum obeh zgoraj omenjenih političnih grupacij je pospeševal uravnovešenost in obrzdal napadalnost in borbenost Slovenskega gledališča vsaj za nekaj sezon. Ob takih dogodkih je brez posebnega poudarka Slovensko gledališče v Ljubljani dne 29. septembra 1899 prvič v slovenščini uprizorilo Leoncavallovo opero »Glumači«, ki je pomenila nov napredek Slovenske opere v obdobju njenega učvrščanja. Dovolj značilno za mirne sezone obeh gledališč v Ljubljani, iki jih je še vedno ščitil politični sporazum na videz gospodujočih strank v deželi, pa je bilo dejstvo, da je nekaj pred koncem tega mirnega gledališkega obdobja nemško gledališče v Ljubljani dalo prvo nemško uprizoritev Mascagnijeve opere »Cavalleria rusticana« v našem mestu. Ne da bi posebej naštevali bržčas brezpomembne sodelujoče nemške pevce, naj ugotovimo le, da sta obe nemški uprizoritvi opere bili brez uspeha in da je v tej sezoni začudo splahnel napadalni značaj »Dramatičnega društva« do stopnje, ki je dopuščal popuščanje nasproti nemškemu gledališču tudi v stvari monopolnega izkoriščanja znamenite evropske opere, kakor jo je še vedno pomenila »Cavalleria rusticana«. Na tem ni nič izpremenilo gostovanje članov gledališča iz Celovca, ki so z isto opero in »Glumači« nastopili v Ljubljani 1913, ko sta se ti dve operi poslednjih peli v nemškem jeziku pri nas. Ne glede na to sta ostali obe operi izredno priljubljeni pri slovenskem gledališkem občinstvu in Slovenska Opera jih venomer ponavlja v neodrejenih sezonskih razmakih, tako da sta že kmalu po osvobodilni vojni presegli vsaka po več kot sto uprizoritev v slovenščini. Hkrati se zrcali v teh uprizoritvah ves razvoj Opere majhnega slovenskega naroda kljub oviram in težkočam. jt 64 Prof. OSIP SEST: » SHAKESPEARE IN MUZIKA ii. čudno! To, kaT je Shakespeare glede muzike doživljal in sprejemal iz prejšnjih časov, iz že skoraj pozabljenih dob, je zelo skromno. Da je vedel o grških »corusih«, nam pokaže v »Zimski pravljici« in v raznih prologih, recimo v »Romeu in Juliji«. — Vse čudne abstraktne in drugače nedojemljive pojave obleče v zbor in ta več ali manj ljubeznivo rentači svoje sicer globokoumne verze. — Zato je zbor muzikalno zelo koristen in hvaležen element. Sicer pa — o tem bomo govorili kasneje. Čudno je le, da Shakespeare nikoli ni stopil v pregrado, ki je mejila z antiko: to je starinski, večnostni zbor in srednji vek. Imel je sto možnosti, in čeprav sta se jih posluževala kolega Calderon in Murillo, ne najdemo- pri njem nikjer cerkvenih ali obrednih muzik. To je čudno predvsem zato, ker je njegova domovina preživljala v tistih časih pravzaprav težke ure, ki pa so rodile poleg grozot tudi nešteto koralov, ki jih še danes slišite ob sobotah v tihih londonskih ulicah. Pa poglejmo to odrsko muziko, ki je nastajala iz gluhe in glupe cerkvene stupidnosti, katera se pa navzlic ediktom in koncilom ni mogla zoperstaviti življenjski želji in hotenju »biti živ« in je ustvarila postopoma nov tip muzike. Te pa Shakespeare ni poznal — ali bolje: ni hotel poznati — ker je bila njegova doba drugače usmerjena. Ko so izzvenele harfe, ki so spremljale ljubeznive in tudi mogočne afekte, je gluhi, temni vek Petrovih naslednikov živel brez najlepšega, kar je na svetu — brez muzike. Shakespeare je to vedel. Tako so minila ljubezniva stoletja preden je dramska žilica pričela na Zapadu spet polagoma utripati. Kar je bilo muzike prej, je šla v nič. Tisto, kar se je imenovalo preseljevanje narodov, je sicer vzburilo viharje, ampak doneskov za muziko in dramo ni prineslo. — Vse, ka;r je ostalo od starega Rima, so bili glumač, potujoči igTalec, cipa, harlekin-coprnik — in pa donesek za najnižje instinkte ljudstva, ki je od nekdaj imelo za tako zvrst »umetnosti« največ smisla. Tako se je v tej gluhi in temni dobi polastila spet cerkev nekakšne »reklame« in pričela uvajati »liturgične« igre, v katerih je bil idilični Betlehem nekako središče. Postavljen je bil kot nekak protipol življenju vitezov, ki je bilo divje, surovo in lahkoživo. Tako je imela igra nekega Adamsa deset oseb in bila opremljena z muziko, ki je spet obstajala iz vrste drobnih pesmic in visokodonečih dialogov, ki so sodili k poteku dejanja. — Večino muzikalnih vložkov so izvajali igralci sami na piščalih, bobnih, rogovih, tako da lahko tudi tu govorimo o nekakem orkestru. Mnogo teh igric srečamo kasneje (v 14.—16. stol.) v italijanskih renesančnih dvorcih. Tam so pozneje nastale tudi znamenite »inter-medije«, ki so jih pritaknili vsem večjim komedijam in tragedijam, višek te zvrsti je gotovo Guarinijev »Pastor Fido«, ki je bil uprizorjen oktobra 1585 v Ferarri z muziko Luzzasca Luzzasca. — Ti intermezzi so imeli že zbore, pa tudi soliste, ki so jih spremljali Tazni in- 65 strumenti, tako da lahko govorimo že o orkestru in orkestrski spremljavi. Vse to je bilo glede muzike zelo, zelo primitivno — in prav gotovo 60 prepevali Francois Villon in njegovi pajdaši v krčmah in bordelih marsikak šanson, ki je ibil duhovitejši od današnjih amerikanskih jazz-šlagerjev. Bilo bi površno, če bi pri tej ogromni množici imen tiste pravzaprav gluhe dobe prezrli ime Adama de la Halle. Saj ni vse skupaj nič posebnega, vendar stoji nekako kot igra z muziko na prvem mestu. Ta edinstveni in resnični uspeh, ki ga je »Robin« imel, je segel zelo daleč in so živeli od njega še slavni Lully in celo mojster Čajkovski ni zametal teh ljubeznivih, zelo preprostih viž, ki jih srečamo v »Pikovi dami« in itudi v »Onjeginu«. Sicer pa, slehernik se mora nekje učiti! Zelo, zelo mnogo lepih in zabavnih, poučnih in vzgojnih zgodb bi lahko povedali, ker Trobadurji in Truverji niso bili dolgočasni in njihova velika zasluga je, da so ustanovili nehote in nevede ono, kar imenujemo še danes francosko »Baletno opero«. — Vse to je bilo seveda že davno, pred stoletji, vendar vemo še danes o čudni operi, ki se imenuje »Beraška opera«. Ta klasični igrokaz bridkosti je bil opremljen z John Gayevo (in Pepuschevo) muziko, ki še danes lepo živi. Tam v sivi, skoraj dolgočasni westminstrski opatiji počivajo kosti tega svojevrstnega prvoborca, za katerega prav tako veljajo stihi, vklesani v Shakespearov spomenik prav tam: »Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem . ..« (Nadaljevanje v prihodji številki.) DELO OPERE V SEZONI 1957—58 Opera Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je iv pretekli predsezoni gostovala v Passauu, kjer je uprizorila Hrističev balet »Ohridska legenda« (12. avgusta 1957), Verdijevo opero »Othello« (z gostom Josipom Gostičem v naslovni vlogi, 14. in 17. avgusta 1957), Smetanovo opero »Prodana nevesta« (15. in 18. avgusta 1957) in Čajkovskega balet »Labodje jezero« (16. avgusta 1957). Kritike, objavljene v lanskem letniku Gledališkega lista, so dale našim umetnikom vse priznanje. Redni študij v sezoni 1957/58 se je v Operi začel 16. septembra 1957 — 12. oktobra pa je bila prva predstava (Verdijev »Trubadur«) v sezoni, ki se je zaključila 15. julija 1958. Ljubljanska Opera je imela v sezoni 1957/58 204 opernih in baletnih predstav (lani 197). Od tega je bilo 160 opernih predstav (lani 157) in 44 baletnih (lani 40). Obiskovalcev vseh opernih in baletnih predstav je bilo 125.224 (lani 118.094). V prejšnji sezoni je ljubljanska Opera uprizorila 24 različnih uprizoritev, od tega 18 oper in 6 baletnih programov. Prvič je bila pri nas uprizorjena R. Straussova opera »Ariadna na Naksu« (premiera 16. januarja 1958), ostale nove uprizoritve (6) z značajem premier pa so bile: Giordano — »André Ohénier« (27. oktobra 1957), Kogoj — »Črne maske« (24. novembra 1957), Wagner — »Večni mornar« (6. marca 1958), Kozina — »Triptihon« (baletna predstava, uprizorjena hkrati s Chopi- 66 novimi »Silfidaimi«, 23. aprila 1958), Adamič — »Naše ljubljeno mesto® (baletna predstava, uprizorjena hkrati s Kozinovim «Triptihonom«, 28. maja 1958), Verdi — »Aida« (15. junija 1958). PREGLED ANSAMBLA Direktor: dr. Danilo Švara. Dramaturg: Smiljan Samec. Tajnik: Draga Fišerjeva. Dirigenti: Ciril Cvetko, Samo Hubad, Bogo Leskovic, Rado Simoniti, dr. Danila Švara. Režiserja: Ciril Debevec, Hinko Leskovšek Šefa baleta in koreografa: Pia in Pino Mlakar. Baletni mojster: Slavko Eržen. Tehnični šef: Marijan Pliberšek. Zborovodja: Jože Hanc. Lektor: Mitja Šarabon. Korepetitorji: Boris Borštnik, Mara Breskvarjeva, Zdenka Carjeva, Dana Hubadova, Milena Trostova. Arhivar: Franc Dujec. Administrator: Anka Višnerjeva. Inspicienta: Milan Dietz, Igor Hribar. Šepetalca: Branislav Demšar, Bogo Švajger. SOLISTI Soprani: Elza Barbičeva, Vilma Bukovčeva, Zlata Gašperšičeva, Vanda Gerlovičava, Sonja Hočevarjeva, Hilda Hölzlova, Manja Mlej-nikova, Maruša Patilkova, Milica Polajnarjeva, Nada Vidmarjeva. Mezzosoprani in alti: Božena Glavakova, Elza Karlovčeva, Mila Kogejeva, Bogdana Stritarjeva, Vanda Ziherlova. Tenorji: Miro Brajnik, Drago Čuden, Gašper Dermota, Ljubo Kobal, Janez Lipušček, Attilio Planinšek, Slavko Štrukelj. Baritoni: Ivo Anžlovar, Simeon Car, Vladimir Dolničar, Vekoslav Janko, Franc Langus, Marcel Ostaševski, Anton Prus, Samo Smerkolj. Basi: Ladko Korošec, Zdravko Kovač, Friderik Lupša, Danilo Merlak. BALET Solisti: Slavko Eržen (baletni mojster), Jaka Hafner, Metod Jeras, Vera Marinc, Stane Polik, Tatjana Remškar, Majna Sevnik, Breda Šmid, Gorazd Vospernik. Baletni zbor: Roman Anžur, Raša Benedik, Milica Buh, Vlastimir Dedovič, Mercedes Dobršek, Bogomira Gabrijelčič, Gabrijela Grad, Marija Grad, Marta Hlebec, Jona Horvat, Milena Horvat, Ksenija Hribar, Tita Ivkovič, Stanko Leben, Ivioa Knavs, Vane Ločičnik, Ljudmila Mavrič, Janez Mejač, Nataša Neubauer, Tomislav Pečarič, Marjanca Petan, Marko Pogačar, Nada Polik, Štefanija Sitar, Marija Skaza, Vesna Vider, Vida Volpi, Magdalena Vrhovec. OPERNI ZBOR Soprani: Frančiška Babšek, Erna Cankar, Marija Gazvoda, Erna Hafner, Silva Intihar, Olga Kolar, Majda Kovačič, Boža Kristan, Majda Leskovšek, Magda Medvešček, Antonija Narat, Angela Nerat, Marija Slabe, Josipina Švajger, Justina Tomšič, Slava Ulčar. Alti: Marija Gorjanc, Marica Hočevar, Marija Juvančič, Antonija Marincelj, Marija Muraus, Elza Müller, Josipa Ostrogonac, Tončka 67 Pibernik, Jožica Pirc, Rada Povše, Leopoldina Rupnik, Slavica Škrjanc, Antonija Tunk, Helvina Žagar. Tenorji: Andrej Berce, Marijan Cankar, Anton Gašperšič, Jože Gašperšič, Franc Garibaldi, Ladislav Jakša, Miha Kampuš, Ivan Lesjak, Franc Orehek, Danilo Penik, Miloš Skrbinšek, Srečko Smerekar, Ivan Skof, Josip štular. Basi: Alojzij Ambrožič, Arnold Arčon, Marijan Breznik, Vladimir Ciglič, Bogomir Černigoj, Leopold Černigoj, Gabrijel Grmek, Dušan Meze, Alojzij Milič, Pavel Oblak, Julij Pleško, Jože Povše, Franc Puhar, Ljudomil Škabar, Dušan Šprajcer, Stanko Zakrajšek, Anton Zupančič, Janez Žnidaršič. Člani opernega orkestra Violine: Kajetan Burger (koncertni mojster), Albert Jermol, Mirko Korošec, Janez Kumer, Vinko Novšak, Ivan Trosi,, Josip Zupančič. Viole: Srečko Dražil, Franc Palm. Violončeli: Ernest Krulc, Adolf Ravnihar, Cenda Šedlbauer. Kontrabasi: Svetozar Benčič, Pavel Godina, Jože Mlakar. Flavte: Slavko Lackovič, Miloš Pahor, Jože Zunič. Oboe: Branko Flego, Egon Gottwald, Boris Jurič. Klarineti: Miljutin Ravbar, Janez Vidrih, Sergej Volpi. Fagot: Ivan Lesar. Rogovi: Ivan Hafner, Janez Košak, Viktor Pokorn, Jože Zupančič. Trobente: Zoran Ažman, Avgust Grintal, Otmar Herman, Adolf Škerjanc. Pozavne: Srečko Čulap, Anton Sancin, Silvester Tamše. Truba: Vladimir Zivkovič. Harfa: Ana Dubravska. Tolkala: Karel Beden, Miha Pogačnik. SUBSTITUTI OPERNEGA ORKESTRA Violine: Uroš Prevoršek, Taras Poljanec, Ladislav Marin, Janez Žižmond, Francka Rojec, Zdenko Kalušič, Ali Dermelj, Franc Ravnik, Zdravko Cobencl, Rihard Lozej, Simon Borzatta, Milan Stibilj, Zdravko Gorenšek, Ivan Bienelli, Vinko Vene, Armando Uršič. Viole: Jurij Gregorc, Stanislav Mihelič, Darijan Božič, Pavel Ivanov, Walter Giorgini. Violončeli: Ivan Poljanšek, Štefan Praprotnik, Hilda Lobe, Gorazd Grafenauer. Kontrabasi: Ivan Kovič, Jože Jovan. Flavte: Ančka Bratuša, Albano Persi, Boris Čampa. Oboa: Franjo Bregar. Fagoti: Vladimir Černe, Alojzij Medved (kontrafagot). Tolkala: Milan Bračko, Jože Jarc. TEHNIČNO OSEBJE Odrski mojster: Celestin Sancin. Šef razsvetljave: Marijan Ban. Električarji: Vinko Dvorak, Roman Heybal. Šefa-Iasurjarja in maskerja: Janez Mirtič, Emilija Sancinova. Frizerji: Anton Žejen, Tončka Uderman, Erna Novak. Šefa garderobe: Ivan Stanič, Učak Mara. Garderoberji: Anica Klabjan, Ivanka Kos, Jože Kreč, Adolf Lapanja, Fani Sekula, Mirko Šušteršič. £8 Rekvizitcrja: Jernej Logar, Alojz Logar. Tapetnik: Lado Volk. Pohištvenik: Ivan Juričič. Odrski delavci: Ciril Klemenčič, Andrej Žajec, Ludvik Wohlmut,. Milan Filipič, Franc Hrovat, Milan Justin, Alojz Knific, Franc Kroflič,. Ladislav Perša, Slavko Ravnikar, Anton Šribar, Ivan Zupančič. Gospodar hiše in kurjač: Albin Lončarič. Telefonisti: Ignac Vrhovnik, Angel Briščak, Dagobert Urbas. Kurir: Jože Sekirnik. Snažilke: Ivanka Cankar, Julija Čadež, Anica Dvorak, Vera Filipič,. Jožica Justin, Ana Lončarič, Vida Sancin. V SEZONI 1957/58 SO DIRIGIRALI: Samo Hubad 49 predstav (Rusalka 2, Črne maske 17, Danina 6, Trubadur 8, Ariadna na Naksu 2, Lucia di Lammermoor 14). Danilo Švara 48 predstav (Ohridska legenda 3, Othello 9, Labodje jezero 10, Jenufa 15, Štirje grobijani 3, Kleopatra 1, Prodana nevesta 3, Tosca 1, Seviljski brivec 1, Aida 2). Rado Simoniti 40 predstav (Prodana nevesta 6, André Chénier 16, Traviata 11, Madame Butterfly 7). Ciril Cvetko 34 predstav (Trubadur 4, Silfide, Rondo o zlatem teletu, Fantastična prodajalna 13, Lucia di Lammermoor 1, Večni mornar 15, Silfide, Triptihom 1). Bogo Leskovic 28 predstav (Tosca 4, Zaljubljen v tri oranže 6„ Ariadna na Naksu 11, Triptihon, Naše ljubljeno mesto 7). Bojan Adamič k. g. 4 predstave (Naše ljubljeno mesto). Demetrij Zebre k. g. 1 predstavo (Prodana nevesta). Ivo Štajcer — sarajevski balet (z našim orkestrom). NOVE UPRIZORITVE SO REŽIRALI: Ciril Debevec 3 premiere (André Chénier, Večni mornar, Aida). Režiral k. g. v Celovcu »Fausta« in v Mariboru »Aido« ter »Hoffman-nove pripovedke«. Hinko Leskovšek 2 premieri (Črne maske, Ariadna na Naksu). — Režiral k. g. na Reki »Evgenija Onjegina« in v Dresdenu »Zaljubljen v tri oranže«. Pia in Pino Mlakar 2 premieri (Triptihon - Silfide, Triptihon - Naše ljubljeno mesto). NOVE UPRIZORITVE SO INSCENIRALI: Maks Kavčič 2 premieri (Črne maske, Večni mornar). Vladimir Rijavec 2 premieri (Ariadna na Naksu, Aida). Marijan Pliberšek 1 premiero (André Chénier). Jakob Savinšek in Milan Butina 2, odnosno 1 premiero (Savinšek: Triptihon — Naše Ljubljeno mesto; Butina: Silfide). OSNUTKE KOSTUMOV ZA NOVE UPRIZORITVE SO ZASNOVALI: Alenka Bartl-Serševa za 5 premier (Črne maske, Ariadna na Naksu, Triptihon, Naše ljubljeno mesto, Aida). Mija Jarčeva za 2 premieri (André Chénier — z Marijo Kobijcvo, Večni mornar). V LJUBLJANSKI OPERI SO GOSTOVALI SOLISTI: Josip Gostič 10 predstav (Othello 8, Tosca 1, Trubadur 1). Valerija Heybalova 2 predstavi (Jenufa). 6» PREGLED REPERTOARJA Opera > Avtor slov. besedila oz. prevoda Datum uprizoritve V ►X Komponist Naslov dela pre- miera nova upriz. pono- vitev 1. G. Verdi Othello S. Samec 14. VIII. 2, B. Smetana Prodana nevesta N. Štritof 15. VIII. 3. G. Verdi T rubadur S. Samec -N. Štritof 12. X. 4. G. Puccini Tosca S. Samec 13. X. 5. L. Janaček Jenufa N. Štritof 17. X. 6. A. Dvorak Rusalka N. Štritof 20. X. 7. 8. U. G i orda ji o G. Verdi André Chenier Traviata N. Štritof N. Štritof 27. X. 3. XI. 9. E. Wolf-Ferrari Štirje grobijani S. Samec -I. Šorli 17. XI. 10. M. Kogoj Črne maske J. Vidmar 24. XI. 11. I). Švara Kleopatra D. švara 4. XII. 12. S. Prokofjev Zaljubljen v tri oranže N. Štritof 6. XII. 13. G. Puccini Madame Butterfly N. Štritof 3. I. 14. R. Strauss Ariadna na Naksu S. Samec 16. T. 15. G. Donizetti Lucia di Lamme-rmoor P. Oblak 11. II. 16. R. Wagner Večni mornar P. Oblak 6. ur. 17. G. Puccini Seviljski brivec N. Štritof 2* v. 18. G. Verdi Aida S. Samec 15. VI. Balet 1. S. Hri.stic Ohridska, lc.genda 12. VIII. 2. P. Čajkovski Labodje jezero 16. VIII- 3. F. Chopin G. v. Einem Rossi ni-Respighi Sil fida Hondo o zlatom teletu Fantastična prodajalna 22. X. 4. P. Lindpaintnor D an itn a 3. XII. 5. M. Kozina F. Chopin T riptihon Silfide 23. IV. 6. M, Kozina B. Adujuič Triptilion Nase ljubljeno mesto 28. V. 70 V SEZONI 1957—1938 Opera Dirigent Režiser Inscenator >• j?-! *> ° -2 p. a I Obisk j Opombe (gostovanja) D. Švara C. Debevec E. Franz 9 5.518 2 Passau lt. Simoniti C. Debevec B. Kobe 10 9.649 2 Passau S. Hubad C. Debevec V. Molka 12 7.590 B. Lekov ic C. Debevec M. Pliberšek 5 2.730 D. Švara C. Debevec M. Pliberšek 15 7.678 1 Beograd 1 Skoplje S. Hubad H. Leskovšek M. Kavčič 2 997 R. Simoniti C. Debevec M. Pliberšek 16 8.624. R. Simoniti C. Debevec E. Franz 11 7.160 D. Švara C. Debevec E. Franz 3 2.385 2 Celovec S. Hubad H. Leskovšek M. Kavčič 17 8.680 D. Švara C. Debevec E. Franz 1 700 1 Beograd B. Leskovic H. Leskovšek M. Kavčič 6 7.782 1 Beograd 3 Benetke 1 Graz R. Simoniti C. Debevec E. Franz 7 4.578 B. Leskovic H. Leskovšek V. Rijavec 13 5.547 S. Hubad E. Rebolj E. Franz 15 7.904 C. Cvetko C. Debevec M. Kavčič 15 6.961 D. Švara C. Debevec E. Franz 1 600 D. Svara C. Debevec V. Rijavec 2 1.422 160 96.505 Balet D. Švara P. P. Mlakar V. Zedrins.ki 3 5.200 1 Pa&sau D. švara M. Jovanovič M. Pliberšek 10 8.289 1 Passau 1 Skoplje 1 Graz C. Cvetko M. Sevniikova H. Neubauer M.Jeras M. Butina V. Molka 13 6.336 S. Hubad P. P. Mlakar 6 3.382 1 Beograd Ö. Leskovic C. Cvetko P. P. Mlakar M. Sevniikova J. Savinšek M. Butina 1 345 B. Leskovic P. P. Mlakar J. Savinšek 11 5.167 SKUPAJ 44 204 28.719 125.224 71 Ondina Otta 2 predstavi (Prodana nevesta 1, Traviata 1 - Križanke). Josip Šutej 2 predstavi (Prodana nevesta; Postojna, Koper). Oskar Zornik 2 predstavi (Trubadur). Drago Bernardič 1 .predstava (Večni mornar). Anica Cepe 1 predstava (Madame Butterfly). Jean Franci 1 predstava (Tosca). Joszef Jovicxy 1 predstava (Othello). Drago Kamušič 1 predstava (André Chénier). Aleksander Kovač 1 predstava (André Chénier). Zina Krelja 1 predstava (Madame Butterfly). Ksenija Vidali 1 predstava (Madame Butterfly). OPERA JE RAZEN V PASSAUU GOSTOVALA: 29. IX. 1957 v Kostanjevici (Prodana nevesta). 30. XI. in 1. XII. v Celovcu (Štirje grobijani). 4., 5., 6., 7. XII. v Beogradu (Kleopatra, Danina, Zaljubljen v tri oranže, Jenufa). 9. in 10. XII. 1957 v Skoplju (Jenufa, Labodje jezero). 7. III. 1958 v Trbovljah (Prodana nevesta — popoldne, Danina — zvečer). 8., 10., 11. V. 1958 v Benetkah (Zailjubljen v tri oranže). 25. V. 1958 v Kočevju (Seviljski brivec). 25. in 26. VI. 1958 v Grazu (Labodje jezero, Zaljubljen v tri oranže). OPERA JE SODELOVALA PRI PREDSTAVAH »LJUBLJANSKEGA FESTIVALA« IN PRI »PRIMORSKIH PRIREDITVAH«: 29., 30. VI. in 1. VII. 1958 v Križankah (Prodana nevesta). 2. VII. v Križankah in 3. VII. 1958 v Operi (Labodje jezero). 7. VII. 1958 v Postojni (Prodana nevesta). 8. VII. in 9. VII. v Kopru (Prodana nevesta, Ohridska legenda). 10. VII. 1958 v Piranu (Ohridska legenda). PREGLED ZASEDB IN NASTOPOV OPERNIH SOLISTOV V SEZONI 1957/58: Soprani: Elza Barbičeva 26 nastopov: Anina (Traviata) 11, Teta (Jenufa) 8, Kate Pinkerton (Madame Butterfly) 7. Vilma Bukovčeva 46 nastopov: Desdemona (Othello) 9, Marinka (Prodana nevesta) 6, Tosca (Tosca) 3, Jenufa (Jenufa) 13, Madeleine (André Chénier) 10, Kleopatra (»Kleopatra) 1, Madame Buttefly (Madame Butterfly) 3, Fata Morgana {Zaljubljen v tri oranže) 1. Zlata Gašperšičeva 55 predstav: Pastirček (Tosca) 4, Karolka (Jenufa) 13, Rusalka (Rusalka) 2, Služabnica (Štirje grobijani) 3, Eleonora (Crne maske) 17, Komponist (Ariadna na Naksu) 13, Marinka (Prodana nevesta) 2, Svečenica (Aida) 1. Vanda Gerlovičeva 36 predstav: Tuja knežna (Rusalka) 2, Donna Francesca (Črne maske) 8, Leandrova zaščitnica (Zaljubljen v tri oranže) 5, Madame Butterfly (Madame Butterfly) 1, 'Ariadna (Ariadna na Naksu) 8, Senta {Večni mornar) 9, Tosca (Tosca) 2, Aida (Aida) 1. Nada Vidmarjeva 24 predstav: Violetta (Traviata) 10, Lucia (Lucia di Lammermoor) 9, Zerbinetta (Ariadna na Naksu) 5. Sonja Hočevarjeva 34 predstav: Esmeralda (Prodana nevesta) 4, Prva vila (Rusalka) 2, Karolka (Jenufa) 5, Pastirček (Jenufa) 1, Lucieta 72 <Štirje grobijani) 1, Carmian (Kleopatra) 1, Nineta (Zaljubljen v tri oranže) 5, Zerbinetta (Ariadna) 8, Lucia (Lucia di Lammermoor) 6, Rozina (Seviljski brivec) 1. Hilda Hölzlova 30 predstav: Leonora (Trubadur) 12, Madeleine Massine sam in to tako, kakor pač samo on zna. V vlogi mlinarice je-plesala njegova hčerka Tatjana. »Ariadna na Naxosu« je idealna opera za gostujoči ansambel, ki se hoče predstaviti novi publiki. Ne potrebuje zbora, orkester je majherv in solističnih Vlog je precej, tako, da se poslušalci lahko seznanijo z mnogimi pomembnimi pevci. V taki obliki se je Holandcem predstavil tudi operni ansambel iz Düsseldorfa-Duisburga in si je za prvo predstavo izbral svečano haško Kraljevo gledališče. »Ariadna na Naxosu« je skorajda novost za holandsko publiko. Spoznala jo je leta 1924, ko so jo uprizorili dunajski pevci in ker je napravila nanjo neizmeren vtis, je leta 1925 zaprosila ansambel berlinske Opere za gostovanje v istem opernem delu. Potem je opera za dalj časa izginila iz opernega odra, in to do nekaj katastrofalnih predstav holandske Opere pred desetimi leti, kjer je bila Brouwenstijnova v vlogii Ariadne edina svetla točka. 77 ! (Letošnjo predstavo je duhovito režiral Günther Roth. Prvo dejanje je postavil za rokokojske kulise, v drugem dejanju pa je oder obrnil k publiki. Njegova režija je presenečala zlasti v tem, kako je pogodil pravo razmerje med realizmom in stilizacijo. V drugem dejanju so se pevci gibali le, če je to zahtevala glasba. Imel je toliko poguma, da ja pustil pevce na odru popolnoma negibne (razen, seveda, Zerbinette). Tako so poslušalci mogli vso svojo pozornost usmeriti na številne lepote v partituri, katere jim je prikazoval dirigent Alberto Erede, da so zablestele kot dragulji. Zopet je dokazal resničnost že večkrat zapisanih besed: da nekateri italijanski dirigenti izredno dobro tolmačijo nemške opere, medtem iko je bolje, da čim manj govorimo o kvaliteti izvajanja italijanskih oper, kadar jih dirigirajo povprečni nemški dirigenti. Ne samo, da je odlično dirigiral, uspelo mu je tudi vseskozi ohraniti pravilno zvočno sorazmerje. In ker je to majhno gledališče znano po svoji preveliki akustičnosti, je ta pravkar omenjeni dosežek Alberta Erede občudovanja vreden. Zasedba je bila odlična. Ilse Hollweg je pela Zerbinetto. Njena intonacija je brezhibna in n.jen glas je jasen in čist tudi v največjih višinah. Christel Goltz pa se je iz zabavne in muhaste primadone iz-premenila v patetično in plemenito Ariadno. Pela je s toplino in na njej ni bilo tiste marmorne in hladne izbranosti drugih pevk v tej vlogi. Rudolfa Schocka kot Bakha poznamo s plošč. Bil je glasovno šibkejši kot navadno, posebno poleg Goltzove. Karl Dönch kot Učitelj glasbe je bil dovršen (to je eno tistih utelešenj vloge, ki je tako resnično, da pokvari uspeh vsakomur, ki jo prevzame za njim). V manjših vlogah so peli: Erika Wien, Eta Köhrer, Siegrid Schmidt in Paul Späni. Pravi holandski ljubitelji glasbe bodo odslej najbrže večkrat prihajali v bližnji Düsseldorf, da vidijo predstave, kakršne se jim doma le redkokdaj nudijo. »Od danes do jutri« in »Pričakovanje«. Najprej je potrebno pohvaliti pogum in podjetnost Holandskega festivala, ki je uprizoril dve Schönbergovi operni deli: «Pričakovanje« (monodrama iz leta 1910) in »Od danes do jutri« (komična opera v enem dejanju iz leta 1929). Navadili smo se že smelih tveganj Holandcev, ki pa jih ne smemo jemati kot samoumevne in zato zaslužita uprizoritvi obeh Schönber-govih del nedvomno vso pohvalo in vzpodbudo. Kateri drugi evropski festival se še tako resno in zavzeto ukvarja z moderno glasbo, katere zanemarjanje zasluži vso obsodbo naše glasbene kulture! Edinburški festival vsekakor privlači popotnike, vendar ljubitelji moderne glasbe, (ki je sicer nedvomno pomembna, a naj se na festivalih ne pojavlja v prevelikem obsegu!) ne izgube mnogo, če ostanejo doma, namesto, da ga obiščejo. V prvi polovici komične opere »Od danes do jutri« je mnogo zelo vedrega in zabavnega. Lahkotno, a natančno odkriva Schönberg odnos med ženo in možem. Sleherni dogodek prikaže s pravšno invencijo in v pravilni obliki. Mnogo je nasprotij in raznolikosti. Vokalni del je napisan vzorno. V prizorih, kjer žena oblači razna oblačila in prikazuje različne osebnosti, da bi se mož naveličal »modernizma«, po katerem koprni, je pokazal Schönberg nepričakovan dar za duhovito komedijo. Vendar nas ta prva polovica opere, ki je čudovita in plod navdiha, ne pripravi dovolj za čudež