O pogodbi z Ogersko. Uže tedaj, ko so samo slutili, da vodstvo centralne vlade prevzame gr. K. Badeni, sodili so misleči politiki, da, če se zarez pozove on, zgodi se to pred vsem zastrau ob-novljeDja pogodbe z Ogersko. Poljak je dandanes za tako zadačo ravno takč prikladen, kakor za zunanjo politiko. Poljak soglaša s.celokupnim sedanjim sistemom in ima nasproti Nemcem in Madjarom še to prednost, da se more postaviti kot primeren posrednik, kot nekak nevtralen sodnik nad ta dva privilegovana in gospodovalna naroda, ne da bi niti za vlas škodoval Djunim nacijo-nalnim, politiškim in ekonomiškim interesom. Poljak soglaša s temi interesi, ker so ti vsaj v tej dobi vsporedni tudi z njegovimi interesi. Pozvanje Goluchovskega in potem Badenija je pokazalo jako razločno na sedanje vreme občega po'itiškega položenja in je moglo o tem stanju preveriti tudi tiste, ki ne morejo še razumeti, da sedanje izredno poštevanje Poljakov uže samo po sebi, torej bez odlikovanja posamičnih členov poljskega plemstva, najbolje označuje sedanji sistem. Iz tega smo mi uže leta in ieta izvajali tudi postulate za postopanje slovanskih strank, in poslednje bi bile dolžne sesebno letos ovedeti se, kaj je njih dolžnost, kak6 jim je treba urediti tudi taktiko. Pred nastopom Badenijevim smo povdarjali, da sedanji avstro-ogerski sistem hoče bezuslovno podaljšati sam sebi življenje, torej tudi nadalje obdržati državnopravno duvalistiško obliko. Ravno radi tega, ker je sistemu za ohranjenje status quo, dolžni bi bili slovanski voditelji postaviti tudi svoje postulate; ker gre za velike žrtve, bi morali pospeti se vendar na više, nego zgolj oportunistiško stališče, in poleg tega še na stališče kratkovidno sebičnih separatistov. V resnici je gr. Badeni 10. dec. t. 1. pri razlaganju in popolnjevanju svojega programa glede na pogodbo z Ogersko izjavil se v smislu, da je treba sicer ščititi tostranske interese, da pa on smatra sedanji duvalizem za „eminentno neizgibno državno potrebo", in da se mora upirati vsakateremu načelnemu nasprotovanju glede nato potrebo. Gr. Badeni hoče torej pod vsakim uslovjem potegniti se za ohranjenje duvalizma, in, kakor se kažejo sedaj različne in odločilne stranke, ne bode mu težavno, da doseže cilj, za kateri je pred vsem pozvan. Stranke so tako razdejane, vrhu tega tudi sebične in bez vsake solidarnosti, druga nasproti drugi, da Badeni dobi večino za pritrjenje obnovljenja pogodbe z Ogersko, ne da bi mu bilo treba deliti posebnih milostij, z drugimi besedami, ne da te poslužne oportunistiške stranke dobijo posebno ugodnih drobtin, ki bi količkaj odgovarjale žrtvam pri soglašanju za pogodbo. (Je pa tudi ne bodo nič pomagali opomini k dostojnemu postopanju, in če tudi bodo zlasti slovanski Hohen-wartovci zunaj in znotraj konservativnega kluba valili na slovanske narode soodgovornost, da se zopet bez posebnih razlik obnovi pogodba z vstočno polovino cesarstva, vendar bi bilo napačno, ako bi kritika molčala nasproti nekaterim pojavljajočim se nazorom in trditvam glede na tu mišljeno pogodbo. Ako trdi ministerski predsednik Badeni, da je duvalizem eminentna neizogibna državna potreba, ne more to veljati obsolutuo, ampak ponajveč relativno, morda za sedanje razdobje. Monarhija je sestajala prej, nego se je vstvaril duvalizem, in tedaj ni nikdor priznaval take potrebe. Nasprotno, ravno nemški centralisti, na prvem mestu mnogokrat prelevljeni sedanji požidjeni nemški liberalci so se najbolj upirali duvalizmu, in to je bilo po njih načelih tudi dosledno, ker so se šteli dovolj močne, da bi mogli tudi z jednotno centralizacijo ponemčiti nenemške, pred vsem slovanske narodnosti. Schmerling in Leon Thun sta pa šel. 1885. v gospodski zbornici povdarjala ne neizgibno potrebo duvalizma, temveč odstranjenje istega duvalizma, da se država zopet postavi na trdna tla celokupne monarhije. In še sedaj ni neoporečnih dokazov, da bi ne bilo uničenje duvalizma primerniše, nego njngovo podaljšanje. Na Ogerskem je toliko gnjilega, da po mislih mnogih politikov bi bil sedaj čas še posebe ugoden za odstranjenje duvalizma. Seveda so stvari zamotane radi zunanje politike in potem tudi radi raznih trgovinskih pogodeb. Če pa se naglaša obnovljenje pogodbe kot eminentna državna potreba, naj se dostavi omejenje v smislu, daje ta potreba relativna, za sedaj, in še ta le po nazorih na krmilu sedečih državnikov poleg tistih strank in narodov, ki imajo raznotere dobičke od duvalizma. Pogodba z Ogersko je bilateralna, veže obe polovini cesarstva, in ravno to, da se obnavlja vsako desetletje, dokazuje, da imati obe polovini cesarstva svobodo, to pogodbo ponoviti, izpremeniti ali pa tudi izreči se proti njej; drugačnega smisla ta svoboda ne more imeti. Če ta pogodba ugaja gospodovalnim narodom, je pa protivna večini skupnega naseljenja cesarstva, in kdo more trditi, da je taka pogodba ugodna in v interesu celokupne monarhije? Stranke, ki se načelno upirajo tej pogodbi, ali pa stranke, ki silijo na bistvene popravke te pogodbe, so za bodočnost in trdno oporo monarhije, vsaj toliko lojalne, kakor tiste stranke, ki so se prelevile v svojem le preočitno sebičnem interesu v zagovornice duvalizma. A tudi pri strankah, ki se obračajo proti duvalizmu, ni vse mišljenje v redu, in tu se nam zdi, da se začenjajo načelno zagrešati tudi Mladočehi. Njih glavno glasilo je začelo na Ogerskem razločevati dve točki, nacijo-nalno-politiško in ekonomiško politiko. Grledé na to, da Madjari zatirajo nemadjarske narodnosti, tolažijo se „Nar. Listy" — odkritosrčno ali neodkritosrčno — da Madjari bodo sami prisiljeni popraviti notranjo politiko ter pra-vičniše, v smislu zakona ogerske ustave, postopati nasproti tem narodnostim; v gospodarskem pogledu pa je treba skrbeti za povoljno zaščito tostranskih potreb in interesov. V takih nazorih so vključena načela, o katerih ne moremo trditi, da biv dovajala slovanske narode k pravim ciljem. Ako hočejo Cehi priznavati duvalizem, potem popuščajo usodo slovanskih onstranskih narodnostij naključju, dvomljivi pobolšljivosti madjarskih šovinistov in tlačiteljev. Potem zapuščajo Slovake in popuščajo nadejo, dft bi se Čehi in Slovaki kedaj združili v jedno in isto nacijonalno-kulturno skupino, ki bi v narodnostnih stvareh imela svoj glavni skupni juristiški organ. Ako bi Čehi priznavali duvalizem, odrekli bi se tistemu stremljenju, ki ima v poslednjem cilju izvršenje nacijonalne avtonomije za vsak narod in sorodne odlomke pred očmi. To bi bilo v protislovju celó z letošnjo narodopisno češkoslovansko razstavo, ki je bila sprejela v svoj program tndi Slovake, ki so s svoje strani mnogo povišali pomen te znamenite razstave. A v še očitniše nasprotje bi prišli Čehi s svojo tostransko politiko; kajti oni ne priznavajo sedanje ustave in stopajo v državni zbor z jedno in isto deklá-ricijo, stavljeno v smislu historiškega državnega prava češkega. Ako Čehi zanikajo tostransko ustavo, kakó bi mogli priznavati sedanji duvalizem ? Res je, da so bili pred duvalizmom Čehi in Hrvati toliko separatistiški in zajedno lehkoverni, da so se potegnili za historiško pravov Madjarov jedino z namero, da bi tudi Madjari pomagali Čehom in Hrvatom. Ko bi bili Madjari dosegli le omejen politiški okvir, v smislu bolj ponižnega federalizma, ki daje skupnosti, kar je skupno, in pridržuje za se le, kar je specijalno deželnega ali v obče za skupnost neodločilnega, potem bi mogli Čehi in Hrvati pomiriti se z relativno samostalnostjo Madjarov; takó pa je duvalizem vse preobrnil, in poieg duvalizma ni pravega izhoda za slovanske narode. Nacijonalna avtonomija in historiška državna prava morejo pravilno vstvariti svoje juristiške organe in zasnovati primerne avtonomne okvire jedino z odstranjenjem duvalizma. Poslednji, dokler ostane pri svoji sedanji moči, bode vedno zagvozda, zabita med slovanske narode, začasno na korist vsem sedanjim gospodovalnim narodom, naposled pa za plen na pangermanskem morju. Prave slovanske stranke bi ne smele nikdar priznavati duvalizma, ne glede na to, da slabi tudi celokupno monarhijo. Prava solidarnost med avstro-ogerskimi Slovani je nemožna, je bez praktičnega pomena in je torej tudi neodkritosrčna, ako ti, ki povdarjajo to solidarnost, priznavajo zajedno sedanje razkrojenje monarhije. Tudi Mladočehi imejo dolžnost, ne le iz gospodarskih, temveč tudi iz svojih specifično politiških, potem pa nacijonalno-politiških vzrokov, kot prava slovanska stranka, pobijati duvalizem, in zato bi bilo napačno, ako bi radi malen-kostij in občutljivosti ne skušali združeno postopati z vsemi frakcijami, ki nasprotujejo duvalizmu. Slovanska opozicija je sicer prešibka, da bi sama mogla zmagati nasproti obnovljenju pogodbe. To svobodo bode pa imela, da povzdigne svoj glas v opomin Ma-djarom, da tostranski Slovani le tedaj privole v podaljšanje pogodbe, ako prenehajo Madjari brutalno postopati proti nemadjarskim narodnostim, in ako se zavežejo moralno, da bodo izvrševali vsaj ustavni zakon o narodnostih od 1. 1868. Da pa se morajo slovanske stranke braniti dosedanjih bremen tostranske polovine na korist Ogerski, to se dolžne zahtevati tudi kot separatistiske stranke v interesu narodov, katere zastopajo, in na to stran jim bodo odkritosrčno pomagale tudi antisemitske stranke nemške narodnosti. A zato je treba pripravljati se! Iz državnega zbora. Poročevalec v proračunskem odseku, posl. Szczepa-nowski izgotovil je poročilo odseka o državnem proračunu. Državnih dohodkov je 663,752.808 gl., stroškov 662,817.082 gld., ostane torej prebitka 935.726 gld. Poročilo razpravlja nadalje financijaini in gospodarski položaj države. Od leta 1889. zvišali so se davki za 52'7 milijonov, torej vsako leto za 10"5 mil. Poročilo povdarja, da raste v državi kon-sumna zmožnost, a konstatuje manjšanje trgovske bilancije. Od 1. 1891. zvišal se je uvoz za 83 milijonov, izvoz pa samo za 9 milijonov. Poročilo ne taji, da se v teh letih naša industrija ni povzdignila v istem razmerju, v katerem je rastla kon-sumna zmožnost prebivalcev. Dalje zagotavlja, da zadnji polom na borzi ni vplival na državne papirje, katerih kurz je skoro bez izjeme ostal isti. V državnih blagajnah je bilo koncem 1. 1894. 211-4 mil. gld. Glede tega denarja sklenil je proračunski odsek pozvati vlado, naj s pomočjo poštne hranilnice in drugih bančnih institutov skuša spraviti ta mrtvi kapital v cirkulacijo. V seji dne 5. t. m. je stavil posl. Pernerstorfer nujni predlog, ki poživlja vlado, naj takoj po završenem posove-tovanju o zakonu glede rudarskih nadzornikov predloži zbornici načrt o volilni reformi. V seji dne 5. t. m. končala je zbornica generalno debato o zakonu gledč rudarskih nadzornikov. Na to je prešla v specijalno debato. Koncem seje stavil je posl. Lienbacher nujni predlog, naj se sestavi posebno poročilo o tem, kedaj so se ustanovili sedaj v drž. zboru obstoječi odseki, koliko sej so imeli, in koliko je takih poslancev, ki so ob jednem člani večih odsekov. Preosnove je v tem oziru v resnici nujno potreba. Seje mnogih odsekov so namreč nesklepčne radi tega, ker se jih poslanci ne morejo udeležiti vsled tega, ker so ob jednem člani odseka, ki ima isti čas sejo. Dalje pa vlada v državnem zboru ta čudna navada, da poslanci, ki ne pripadajo kakej posebni parlamentarni skupini, ne morejo priti v noben odsek. V seji dne 6. t. m. stavil je posl. dr. BSreuther nujni predlog, naj se premeni in popolni zakon z dne 19. dec. 1862. art. 62. z „zakonom v zaščito volilne svobode". Predlog Bareutherjev je naperjen proti vsakemu pritisku na voljo volilcev in vsem nepoštenim agitacijam. Posl. Ro-mančuk i. dr. interpelovali so vlado radi izseljevanja kmetov iz Galicije. Mladočeh gr. Kaunic govoril je proti predlogu posl. Falkenhayna, da se podrede rudarski nadzorniki rudarskim glavarstvom, in izjavil, da bode glasoval zoper zakon, ako se sprejme njegov predlog. Rudarski nadzorniki morajo od drugih uradnikov biti nezavisni, če se hočejo ozirati na želje delavcev. Predlog gr. Falkenhayna je bil na to odklonjen. Sploh so posebno mladočeški poslanci v specijalni debati zahtevali, da morajo biti rudarski nadzorniki zmožni vseh onih jezikov, ki so v dotičnih krajih v rabi. V teku seje pa sta prišla v razpravo tudi omenjena nujna predloga posl. Pernerstorferja in Bareutherja. Per-nersterferju je odgovoril Badeni, da se hoce napram zbornici v teku štirih dnij obvezno izjaviti gledé volilne reforme. Dr. Brzorad je izjavil, da ni zadovoljen z odgovorom ministrovim. On hoče pojasnila od ministra, ali bo ta volilna reforma tudi pravična. Badeni more volilno pre-osnovo na podstavi svoje izjave zavlačevati, kakor hoče. Mladocehi so glasovali za splošno, jednako in neposredno volilno pravo in hočejo, da vlada označi jasno svoje stališče proti tej zahtevi. Zanimiva je bila kontroverza med Mladocehi in dr. Luegerjem, ki je prvim očital, da skušajo v novejšem času pridobiti naklonjenost vlade. Odgovoril mu je dr. Kaizl in označil njegov govor kot izraz osob-nega nasprotstva. Odklanjal je prešernost Dunajskega antisemita, ki se ne spominja, da ima njegova stranka mnogo vspehov zahvaliti ravno Mladoeehom, njih zvestim in zaupnim nasprotnikom koalicijske vlade. Govor dr. Kaizla napravil je tak vtis, da ni dvoma o tem, da je Lueger doživel ob tej priliki občuten moralen poraz. Zbornica je odklonila nujni predlog poslanca Pernerstorferja. Predlog dr. Bareutherja gledé zaščite volilne svobode se je odkazal kazensko-pravnemu odseku. Debata o nujnosti njegovega predloga — za katero se je izrekel tudi Gleispach sam — podaja živo sliko o volilni svobodi v Avstriji. Govorniki so spravili pri tej priliki na dan očividne nezakonitosti, ki so se godile ob priliki volitev v Dunajski občinski sovet, v češki dež. zbor in gališke volitve posl. dr. Trach-tenberga v drž. zbor, ki pa se kljubu temu na podstavi dosedanjih zakonov ne morejo prosledovati kazenski. Posl. Biankini je interpeloval vlado, zakaj Lloyd ne vzprejema v svojo službo nemškega jezika neveščih dalmatinskih ka-petanov. Posl. Menger je interpeloval vlado vsled razpisa mesta poštarjev v okrajih Engelsberg in Niklasdorf v Sle-ziji, v katerem se zahteva znanje tudi češkega jezika. Trdil je, da sta oba imenovana okraja izključno nemška, in označeval na podstavi tega postopanje vlade kot zlorabo. Iz Hohenwartovega kluba je izstopil tudi štajerski poslanec baron Morsey in se pridružil katoliški ljudski stranki. Pomenljiva je izjava Badenija v odseku za službeno pragmatiko. Na interpelacije radi znane uradniške naredbe grofa Kielniansegga je Badeni priznal, da imenovani odlok ni dosegel svojega namena, in da ni bil umesten, da pa ga kljubu temu noče razveljaviti, ker se ž njim ni kršila niti jedna določba državnih osnovnih zakonov. Obečal je, da predloži v kratkem predlogo o povišanju uradniških plač, o urejenju pokojnin in o disciplinarnem postopanju. Generalno debato o državnem proračunu porabili so tudi letos različni govorniki, da označijo svoje principijalno stališče proti vladi ter izrazijo svoje želje. Izmed Čehov je govoril prvi dr. Stransky in povdarjal, da prej ni misliti na spravo v narodnom oziru, dokler ne pridejo v veljavo principi jednakopravnosti. Vlada je sicer dala Cehom posebno vseučilišče, a to vsaj sedaj ni nacijonalen zavod. Tožil je o preziranju češke narodnosti na Moravskem. Moravski Cehi so v dež. samoupravi povsod v umetni manjšini. Naposled je apeloval na češko plemstvo, naj se mo-dernizuje in ne obtiči v zastarelih predsodkih in navadah. Posl. Gregorčič se je pritoževal radi nezakonite in nejed-nake uprave na Primorskem, specijalno na Goriškem. Nadeja se, da vlada odstrani uradnike, kateri slovenskega jezika niso zmožni, in v tej nadi bo glasoval za proračun. V imenu Hohenwartovega kluba je govoril opat Treuinfels,1 ki je povdarjal, da je pojemanje verskega prepričanja vzrok so-cijalni bedi. Schlesingerjev govor je bil naperjen proti Zidom in Magjarom. --- „Rusija in zahodni Slovani". (Konec.) Iz vsega tega seveda sledi, da so Rusi malovredni. Proč z njimi! Povsod, na vsem svetu naslanja se mali, slabotni na velikega, močnega. Samo avstrijski Slovani naj bi tega niti moralno ne smeli! Sedaj pride še le pravo: „Vsako slovansko pleme naj se po svoje razvija", propeveduje bezimnik. To je oni par-tikularizem, ki je stal Čehe polovico, Slovence pa */l0 njih nacijonalnega teritorija! Da je osrednja Evropa tje do Tirolskega, Turinkega, Hamburga bila slovanska, je zgodovinska resnica. Cela Prusija in Nemčija izrastli ste na grobih zapadnega Slovanstva. K slepu pa pride hudičevo kopito — tendencija celega dopisa. „Slovenci, Cehi, Hrvatje naj bi se rajši oklenili Poljakov, in kmalu bi se za Slovane v Avstriji na bolje obrnilo, potem m i se moramo v politiki — lojalno obnašati". Torej, doslej so bili cislitavski Slovani nelojalni; beseda „potem" je biser denuncijacije. Dolgega psovanja proti Rusiji kratki smisel je: nikakega ponosa, nikake moči ne zajemlji iz bratstva z ruskim 120,000.000 močnim car-stvom, nikake opore ne pričakuj od njega (glej 1. 1848.), ampak izpovej se veleizdajalskega greha — rusofilije — potresi glavo s pepelom, ukloni svoj tilnik do tal in pod-vrzi se poljskemu vodstvu! „Poljaki so na dvoru (pač pri dvoru) priljubljeni, in to po pravici, ker so bili vedno zvesti Avstriji in cesarju (glej zgorej Benedek in Košut), ker so se v državnem zboru tako vedli, kakor so želeli višji krogi", tako piše bezimnik. Tu nastaje vprašanje, kje je tu tisto „ustavno" življenje, kje razloček med temi Poljaki in „ruskim mužikom, katerega vsa politična vednost sestaje v tem, da „uboga carja v vseh rečeh"? Gre torej tu za novo koalicijo pod vodstvom Poljakov (Badeni); samó naj nastopijo sedaj morda Mladočehi, ki so izpodrinili Staročehe. „Ako bi Cehi, Poljaki, Slovenci, Hrvatje in kaloliški Nemci v Avstriji vkup držali, potem jim je v Avstriji za vse čase zagotovljena ravnopravnost in celó prva beseda", tako završuje po prahu plazeči se bezimnik. Imenitno! Torej Lahi, Nemci, Magjari pridejo kljubu vsemu skrivnostnemu šepetanju še-le v drugi vrsti v poštev. Z ozirom na to obljubo moramo reči: Kdor to veruje, plača 5 gld. kazni ali pa dobi 25 palic na tisti del telesa, s katerim čitatelji „Mirovi" — vsaj po mislih bezimnika — mislijo. Pod Taaffejem bila je koalicija, kakoršno predlaga bezimnik, uže gotova. Kakošen sad je prinesla? Nobenega. Zveza s Poljaki privedla je Staročehe k Dunajskim punktacijam, t. j. staroceško stranko do razpada, ker so bile punktacije odkritosrčne le za nemško, Slovane oprav-Ijajočo manjšino na Češkem, za Cehe pa skleda polna leče. Zakaj ni teh punktacij nikdor privoščil onim deželam (n. pr. Štajerski, Koroški), kjer so na tihem nas spodkopavajoči Nemci v večini, Slovani pa v manjšini? Torej vse uklanjanjo ni izpriodnilo obrekovalcev. Poljaki so nezmožni ljudje. Ustanovili so sicer velesilo na razvalinah Rusije, te razvaline pa je provzročilo mongolsko orožje. Poljaki so torej ulovili mrtvega medveda. Ivljubu svoji velesili so Poljaki, ne da bi prelili kaplje krvi, odstopili mali Brani-borski svoje nacijonalno ozemlje od Labe do Odre (glej poljsko zgodovino krakovskega, torej poljskega profesorja Bobrziiiskega), ruski ear Aleksander III. pa je izjavil srbskemu poslancu nedavno pred svojo smrtjo osebno: „Ruska politika ima nepremakljivi smoter, da se ne odtuji niti ped slovanske zemlje". Toda mi ne nasprotujemo zaradi nasprotstva. Priznati hočemo, da želita Goluchowski in Badeni avstrijskim Slovanom pribaviti zasluženo prvo mesto, če 1. izvedeta češko državno pravo, ki po besedah Deaka, ustanovitelja ogerske nagodbe, ni za las slabše nego ogersko, in 2. če izvedeta punktacije, podobne sedaj uže pokopanim Dunajskim punk-tacijam, in sicer v onih deželah, kjer st> Slovani v manjšini, Nemci ali Italijani pa v večini, seveda tudi v Galiciji, če torej izvedeta nacijonalno avtonomijo, potem odložimo orožje. Za sedaj pa ponavljamo malorusko po-slovico: „Daj Bog našemu teljati Včlka pčimati!" A. L. M. Leskovec. Z*) ozirom na opombo v št. 46 na str. 427 o „nekem gospodu Murku", ki se pač tiče moje osebe, prosim, da natisnete sledeči popravek: *) Ta popravek smo priobčili v vsem neizpremenjen; ali potrebuje tudi on popravka, vedel bode najbolje naš g. sotrudnik, ki se je pokazal doslej vedno vestnega in natančnega poročevala. Op. ur. 1. Jaz nisem „potoval več mesecev" po Euskem, ampak živel sem tam celih 18 kot štipendist dunajskega vseučilišča in na svoje stroške, da študiram ruski jezik in književnost. „S svojim pohodom" sem „počeščeval" le knjižnice (tudi na Volgi v Kazani) in učenjaške kroge, v katerih so me povsod in vselej najlepše sprejemali. Sad mojega takratnega dela tiči v razpravi „Die Geschichte von den sieben Weisen bei den Slaven" (Sitzungsberichte dunajske akademije knj. CXXII.) in v podobni razpravi v „Badu" (knj. C) jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti" v Zagrebu. Na podlogi teh del sem dobil tudi od ruske akademije nalogo, naj izdam pri nji ruske tekste „o semi mudrecach", česar žalibog do danes nisem mogel izpolniti. Po takem nisem „hotel osrečiti Rusije z nemško kulturo", še manj je kdo v meni zavohal „kulturonosca"; torej tudi nisem mogel „izginiti" in Rusija meni ni mogla biti „nehvaležna". 2. Jaz nikoli nisem napisal niti besedice, ki bi bila inspi-rirana od kogakoli. V Szepsov „Tagblatt" in v „Nene freie Presse", sploh nikoli nisem pisal niti besedice, v „Presse" pa samo te-le podlistke: o S'enkieviczewein romanu „Bez dogmatu" (1891, št. 16), Miklošičev nekrolog (št. 75), o Jirečkovi knjigi o Bolgariji (št. 127}, o Moskvi in Peterburgu (št. 195), ko so časniki kvasili, da bo preložena stolica v Moskvo, in o „Avstrijcih" (t. j. razkolnikih) na Volgi (št. 286). Po tem pa nisem imel niti časa niti volje še za take časnikarske članke, tem manj pa za politične. 3. Odpadejo torej vse opazke o mojem znanju ruskega jezika in krivih citatih. V mojih člankih v „Ljubljanskem Zvoru" 1. 1889 je bilo res več neprijetnih tiskarskih pomot, ki so pa v posebnih odtiskih popravljene. ~ 4. Uradna služba v kakemkoli avstrijskem ministerstvu za Slovana ni „podarjen krah", saj nismo državljani samo za to, da plačujemo davke in dajemo vojake. To službo kakor tudi učiteljstvo ruščine na c. kr. javnem učilišču za vzhodne jezike in slovenščine na c. kr. Terezijanski akademiji je pa meni prineslo le moje znanje. Na Dunaji, 10. decembra 1895. Dr. Matija Murko. Iz Deklica i ptič. Dekle je zajemalo v vedro vode, V kovano vedro vodice hladne; Pogleda se v vodo, uzre si obraz, Začudi se svojemu licu ta čas: „Lepote, ki jo na obrazi imam, Za tri gradove bele ne dam!" Po vejici skakal je ptiček vesel, Ter deklici mladi peti začel: „„A kedar bi jeden pravi prišel, Vso tvojo lepoto zastonj bi imel!"" „Kar poješ mi, ptiček! to sama je laž; A vjeti ne moreni te, perje imaš". „„Da moje peruti imela bi ti, Denes preletela bi hribe, doli: A kder bi se tebi po valji dobil, A najsi ubožec največji bi bil, Pod tremi mu gradi lepote podaš, Katere na svojem obrazu imaš"". To rekel je ptiček ter letel iz vej, Iz vej pa pod nebo, pod nebom naprej. Dekle za njim gleda i reče mu to: „A kaj., ko ne bilo vse res bi takti? Ptič leta nad nami ter vidi ljudi, Ve dobro, kak<5 se po svetu godi". poezij Frana I^evs /VtKJIMUa M ITMHTj. ;"l'feKJiJi re 3aumaiio bi Bi^po so^e, B'i Konauo Btj,po Bojema xjiaAne; Ilorjrjlja ca bi bo^-S, yape ca ofipaai, 3a'iy,a,ii c» cnoreny .muy Ta iact: „.linoTe, kíh H-, na ofípasi ímant, 3a Tpii rpaflope Stji? He sani.!" no b'hhn,i ckaka.ti» re bthícki Becejn. 'J'ep-l ajiafll; bíth utajit,: ,,„A Keftapi. Cbi ic^eHt npaBtiii npiiuie.TR, Bcx tboia; jiinoTjs. 3acioHB du hmíjit.!"" „Kapi iroreiiri, mh, niaieicT.! to caMa ie Jiaacr,; A bi.atii hc Mopeirt ta, nepie Maun>". „,,,Ha Bom íiepyTH HM'fcjta óbi tu, jHeneci npejierbaa 6bi xpiióe, fto.iH; A kflep'l Obi c» te6k no bojibh hoChut,, II uaficH y6oaccn;T> naiÍBiniBii 6u (Sbijit,, Bo^t, Tp'iiMH m y r p a,t,i,i ainoie noflann., KaTepe Ra cboicmt, o0pa3i Mami,."" To peKejrb re nTimeKi Tcpt aeiiat H3'l bIjm, Ust, bM na no,v& He6o, nojT, hcSohi. nanpM. Jl,-l¡kjia 3ii hthmi, rjijija h peie my to: „A Kan, ko ne Gbmo Bce picb 6u TaKO? Bthto jieta haji'l nana tept. bhah juo^ii B'li floópo, KaKO c» no eatrli ro;i;H. AtßymKa h nTMU,bi. nepeBo^t. KpacaBima lepnaaa Bo;iy BejpoirB; Bejipo atecTaHoe ojecTHTt cepeöpoirt: H rjiaHj'jia bi bofly h bh^hti cboíí ju ki, -— II rpHBBiMi pysüiiineMi aapjduaca BMiin. II aojiBHTi,: „KpacHa h npHToaca a BnpatfB. H 3a Tpii a rpaja Kpaei.i ne OTßaMT,!" Becesaa mirnca et, cupera rycToií Bßpyri ntcH» 3anijia KpacHBHni toh: „„Ax-B, eCJIHÖT, HBHJICa TVTT, CM'llIMM Kl H a KT,, Oht, B3HJH, 6h KpacaBHay, bsswb 6bi h TaicB. Ho ecjnó'h h öbwb oh-b — yöorifi, 6oco8 Kojib cto, KpacaBHua, cyacenwä tboh — KMy óu cbok) tu Kpacy ot^a.ia H bt> xarfs npocxoB ct> iihmt, ciacT.iHBa úu.ia!" nponijia, to nthmka ■— h nopii, bi neóeca, ES Bcaia't nor.na,a,foia atmina — Kpaca II hojibht'b: „Bhtb mohcctt, cayniTca h TaKT.', ''Ito öy^IiTt mhI; jopori. yßoriä öIijihhkt» : JleTaa Bes^, tli jiio^ckoh qapojikH, Bcero HacMOTptacn h 3HaeiiiB aio^eü," H_. B e p r t. Hrèn iz Gradca. Modroslovcu. Ker študiraš modroslovje, Dam ti svčt: močni se lici — Žveči klasike in kipja Grško-r mška krepko suči. Ko boš dobro to predelal, Logiko srči)i pograbi, No, za njo pa dušeslovja Knjige temeljito rabi. In ko prideš tako daleč, Da tepčavost vvidiš svojo, — Kar mendk ne bo še jutri — Pripoznam modrost ti tvojo. Prekomurcu. Čil fantek, Lep gvantek, Domišljav ptič — A drugega — nič! Licemercu. (Varij a n ta.) Kaj boš za mano h6d.il ? Kaj drnge za nos boš v6dil ? Pa bi bil raje doma ostal, In krinko z obraza dejal. Veternjaku. Tudi njemu ne bode na kvar! Vganite, vganite ga slavna gospoda! Časih je led, in časih sopar, Zraven seveda pa vedno — voda. Dragcu. Dragec, ti igro pusti — Ali ne giblji čeljusti, Ker časih reči taki naleti, Da pride jezik pod lastne zobi. Leposlovcu. Škoda, preljubi bibliotekar, Kaki bi pristojal ti črni talar! Zaljubljenca. O kaki se je spremenil, Kak je bil pred jednim letom, Ko še ni poznal ljubezni. Ni še klečal pred dekletom. A sedaj?! — iz prsij burnih Vzdihljej se za vzdihorti krade, In počasi preko nosa Leze mu do gole brade. Zadnja iskra mladoletja V njem se mu je udušila, Kar ljubezen ta iskrena V srci se mu je zvalila. Eanjki Werther proti njemu! Bog me, same renomaže ! Poslušajte in poglejte, Kaj nam tehtnica pokaže ! Ker ljubezen je velika, Previsôko ni število, Za nesrečnega Zorina, „Sedemosemdeset kilo". Mogotcu. Z avtoriteto gimnazijske discipline Ovenčan stopi nekdaj pred klopi, In paglavcem razkladaj vsemogočne volje, Kar divni tvoj pogruntal je ženij. A če pri nas kdaj volja te obla"stna prime, Da nas ex kathedra bi rad učil, Pomisli, če bi kdo bil paglavec med nami, Le ti j edini paglavec bi bil! Kravželnu. Ej revež, ti dvakrat si „tukaj" zavpil, Tedaj ko je bog neumnost delil. Alastor. Vani sjever.. (Gdjici Z. D.) Vani sjever ljnto brije Žiju smrtnu pjesmu poje, A meni se iz sna dižu Uspomene davne moje.... Ljubio sam i ja nekoč — Al' je tomu davno veče — Plavu kosu, črne oči S puno žara, s malo sreče.... Ljubio sam — i sad ljubim — S puno žara — da l1 i sreče ? ... Ljubio sam — ah, al' ona Ljubila je drugog' veče!.... Zakopo sam šilom ljubav, S njome zlatne snove svoje, U srcu mi grob je osto, A sve drugo — propalo je.... Pa sad slušam pusta srca, Kako sjever pjesmu poje 1 Te mi budi iz sna tvrda Uspomene davne moje____ Ob izviru kamniške Bistrice. Sedeli smo na mehki, zeleni travi tam ob izviru kamniške Bistrice. Težki, dasi majhni oblaki podili so se pod nebom ter pri-krivaje nam žgoče avgustovo solnce, plašili nas, da nam bodo še nagajali, vračajočim se v mesto. Nas je bila veča lepa in prav prijetna družba. Lica so nam žarela od dolge hoje, nam ženskim bili so lasje zlezli na vrat, a klobuki, odičeni z nabranimi svežimi cyclameni, pomaknili se za lasmi daleč nazaj. Sedeli in ležali smo v slikovitih pozah tam ob griču ter, razpravljaje v prvi vrsti hrvatsko in slovensko slovstvo (bili smo Slovenci in Hrvatje), čakali, da nam pridna kuharica pripravi ogerski gulaš s kranjskimi žganjci. „Zal, da ni nihče iz med nas slikar!" pravi mahoma hrvatski profesor bogoslovja. „Osobito bi jaz pripomogel k efektu lepe slike", pravi drug Hrvat, viši uradnik, in se zasmeje. Ležal je na trebuhu, a glavo, ki mu je bila niže od nog, držal je privzdigneno, da nam je govori gledal v obraz. Bil je okolo štiridesetih, dolg in slok s črno brado, črnimi očmi in črnimi lasmi. V mestu bil je bolj zase, a ko je prišel v družbo, znal jo je zabavati izvrstno in tudi onega dne je pridno pomagal uže taki zabavni hrvatski trojici. „Ako ne slike, imamo lehko novelo o današnjem izletu", pravi mlad Hrvat ter se ozre va — me, a za njim vsi drugi. „Nedostaje nam konflikta", odgovorila sem jaz vsem vprašajočim pogledom. „Konfliktu je kmalu pomagano", oglasi so starejšina vse družbe Hrvat Dobrota. „Gospodičina Margareta zaželi lepega rododendrona ali snežnih planink tam visoko nad skalo; njen chevalier, ki jo danes spremlja zvesto, gre po nje po najkrajšem, a tudi najnevarnejšem potu; ko je uže skoro dosegel usodepolne cvetke, izpodrsne mu noga in z groznim vsklikom: Margareta! je on zopet ob vznožju planin — mrtev". „To se uže opeva v nemških pesmih, ne bilo bi novo dovolj", pravi oni slovenski chevalier, ki bi imel staviti svoje življenje v nevarnost za lepo Margareto. Med tem sva pa uže midva z višim uradnikom govorila o gledališču, raznih operah in dramah. Ne vem, kaj sem rekla o ženah, ki se posvetijo gledališču, ali v svesti sem si, da nisem mislila nič slabega, pa on je uže bil ves razvnet. „Gospodičina, po nekaterih sodite vse, in ko bi tudi vse bile take in le jedna ne, niti tedaj nimate pravice govoriti v obče, pregrešili bi se zoper jedno, zoper isto samo"... Umolknili so tudi vsi drugi, in vsi smo gledali zardeli — običajno bledi njegov obraz — in njegove žareče plamteče oči. „O isti jedni znate vi, gospod Barčič, izvestno kaj zanimivega, povejte nam, povejte!" prosila sem, da se rešim neljubega položaja, v kateri so me spravile njegove glasno in karajoče govorjene besede, „morda radi „iste jedne" ste še vedno „tako?" „Ko sem srečno dovršil šole", pričel je gospodvBarčilisli o ženski. i Dem Mann zur liebenden Gefährtin Ist das Weib geboren; Wenn sie der Stimme der Natur gehorcht, Dient sie am würdigsten dem Himmel. Schiller. Kolika preprostost, da ne maramo i me — ženske — tega priznati! Emancipujemo se, z vsemi sredstvi prikrivamo svetu svoje notranje srčno in umstveno življenje. Bolj in bolj napovedujemo svojim sovražnikom boj — s peresom, dokazujoč, da smo z možem povsod in v vsem jednakopravne in istih zmožnostij. Samostojne, prav od nikogar zavisne hočemo biti. Celo morje črnila smo uže porabile, da svet preverimo, da nismo tako slabotne, da bi nam se trebalo bati, da propademo v boju za ljubi kruhek. Me imamo dovolj fizične in moralne moči v sebi. Tudi kar se je od možke strani govoričilo proti nam gledé našega razuma, naših „manjših in lažih" možganov, i to je uže sijajno ovrženo s slučaji, v katerih so imeli slavni možje še manjše in še laže možgane od naših! Ako uriš svoje mišice, postaneš močna; isto velja o razumu in spominu. In potem se sklicujemo kot na žive priče, da imamo res le me pravo na slavne, duhovite, energične ženske, ki so nadkriljevale mnogokoga izmed slavnih mož: Sonja Kovalevskij, George Sand, George Egerton, Pompadour, Marija Terezija i. dr. — nebroj žensk, ki so se proslavile za veke kot politikarice, učenjakinje, pesnice, pisateljice, slika-rice, kiparice, dramat. umetnice i. t. d. — In ko smo tako res „pobile" vse možke argumente proti nam, da bi nam morali priznati, da imamo pravo, tedaj se — po svojem običaju — lokavo nasme-jijo, rekoč: „Hm, — to so bile le — izjeme, posamični slučaji!" — kot bi bila genijalnost in slava med možtvom pravilo! I med njimi so talenti le — „izjeme, posamični slučaji"; o tem nas preverjajo celi parlamenti in mnogo vseučiliških stolic, kjer so „izjeme" — neznane... — Teorija je torej dokazana, a kako se uresnjčuje u praksi? Sposobnost*) imamo, mari pa tudi poklic? (// Izborna pevka gre na konservatorij, radi krasnega in obsežnega glasu jej prorokuje vse najlepšo bodočnost. Samó stegne naj roko in — slava je njena ... A glej! Seznani se z možkim. Morda je celó preprost človek, a — venit, vidit, vicit. Njemu na ljubo se odpove svoji slavepolni bodočnosti, vriskaje zamenja vse lovorjeve vence s skromno mirto. In zakaj? Poslušala je „glas narave", — šla je za svojim poklicem: ona ljubi in je ljubljena. Kaj jej je slava proti ljubezni! *) Te niti sedaj najslavnejši kirurg Dunajskega vseučilišča, prof. Albert, ni mogel ovreči V svoji knjigi „Die Frau und das medicin. Studium". In če se pogledamo v zrcalu narodnega življenja, v narodni pesmi, kaj vidimo?. . .. Dekle občuduje v čistem potočku svojo krasoto. Kako radostna in ponosna je! „Za vse zaklade sveta svoje lepote ne da". A kaj jej pravi potok? „ ... Ko pravi prišel, Vso tvojo lepoto zastonj bo imel!" Prazno in smešno je torej, ono bojevanje proti temu, za kar pred vsem nas je vstvarila narava. „Die Seele des Weibes — das ist die Liebe", pravi povsem resnično Lavra Marholm. Pravo življenje , y ženske je ljubezen Prava žena najde svoj smoter, svojo srečo, svoj poklic le v življenju za moža in otroke. Slava, učenost je ne napolni nikdar s tolikim ponosom kakor zavest, da je kraljica v srcu svojega moža. Kje pokaže laže svojo požrtvovalnost, ves zaklad svojih srčnih in duševnih čednostij in toli živahno dokazovanih zmožnostij, kakor napram svojemu soprogu in svoji deci? Sevéda pa i ona zahteva, da se jej njena ljubezen povrača v isti meri. S polovičarstvom, s kompromisi se ne zadovolji. Ne tajim: i take so na svetu — celó mnogo jih je! — katere niso tako stroge v svojih željah. Hvaležnim srcem vzemo, kar se jim da; — ponosnejše, poštenejše pa hočejo biti absolutne vladarice v moževem srcu, ali je pa rajše zapuste, v svesti si, da je polovičarstvo — nečastno. Vse ali nič! Naj bi se zatorej ne domišljevali možki, da igra vsakej ženski kar veselja srcé, ako se poniža kdo izmed njih približati se. In — vi metuljčki, ne bodite tako preprosti ter ne mislite, da ne vemo, da ni vse zlato, ker se sveti. Ponosne, neemancipovane Slovenke vam reko: „Smo poštene me Kranjice, Vsak sleparček ni za nas: Me hočemo bit' ženice, Ljub'ce ne za kratek čas!" Vzor pametnega moža je čednostna, blaga in izobražena ženska, njej pa resnoben, zvest in značajen mož. Srce me boli, ko vidim, kako napačno vzgajajo dandanes nekateri roditelji srednjega stanu svoje hčere. Nemški jezik, malo francozkega, nekaj, glasbe.... pa je dovolj! Ta neodpustijiva površnost! Gotovo ne zahteva noben pametnik, naj bi ženska študirala ter se brigala za stvari, katere je v resnici — (ali pa le iz kruhoborstva!) — ne morejo zanimati. Vendar pa naj se uči dekle pred vsem materiuščine temeljito ter nagaja misliti in samostojno soditi. Žena ostani žena v besede pravem pomenu in naj ne tekmuje z moškim neprisiljena! — Žena bodi vredna polovica celote, katere druga polovica je — mož, kot pravi Kant. Je li pa to možno, ako je žena nevedna ter ne zna govoriti drugega, kakor o otrocih, toaletah in kuhinji? — Zakoncev ' naj ne veže le ljubav, ampak pred vsem duševna sporazumljenost ter sličnost nazorov o življenju. Žena, zares izobražena žena ne sme biti možu le soproga, roditeljica otrok in pa — kuharica, temveč ona mu bodi tudi prijateljica, tovarišica, s katero more govoriti prilično o vsem. Sicer išče soprog družbe drugod, največ po gostilnah in kavarnah. Nihče ne zahtevaj, naj bi bila žena na isti stopinji izobrazbe kakor mož, — dasi bi ne škodilo, — a vé naj vsaka vsaj toliko, da mu sledi, da ga umé ... 'Uj ■ • .. . Ženske delokrog bodi — če le možno, — družina, njen poklic zakon, v kateri pa naj ne prinaša le svetlih koron, nego tudi zaklad srčnih čednostij in izobražen um. Sledeča „glasu narave" se pač ne bode varala lehko. Grimislava. Iz Krčevinskih potočnic. (Elegija.) Das Ewig-Weibliche zieht uns hinan. Goethe. Srčen Vam bodi pozdrav, predrage slovenske mladenke, • Koder prebiva vas kaj, bodi pozdrav vam povsod. Drage in mile mi ste in take mi boste do groba, Slave ljubiteljice, kdo vam pa ne bi bil rad? Draga meščanka mi je, ugaja mi tudi tržanka, Prosto kmetiško hčer čislal bom vedno najbolj. Zmerom nam up ste sladak in vedno ste nada nam zlata, Da bo iz vaših sinčv nekdaj inačišen rod, Da klečeplazcev ne bo, zavidnikov ne in lizunov, Tudi plašljivcev ne, ne ovaduhov med njim, Da nam iz njih bo pravi ponos nekdaj domovini, Ki nam sedaj krvavi v mukah, nevoljah, skrbeh. Da se mi ne spremeni ta nada v prebritko prevaro, Da ne ukani me up, veseleč tožno srce. Vedno ljubite svoj dom kakor mati prvorojenca, Brižno ga negujoč ter zanj marljivo skrbeč. Kakor med žitom najbolj je draga rumena pšenica, Med domoljubi takö meni najdraže ste ve. Živi vas Bog in srečo nam daj na zemlji domači, In domoljubja nikdar v srcih ne mini vam žar! Ljubeznjiva bralka, ali imam prav? Pod tem naslovom sem se osmelil v 38. štev. „Slov. Sveta" izreči svoje veselje, da se množi *) število listovih naročnic in sotrudnic. Zajedno sem izrekel svoje priznanje o delovanja vrlih Slovenk za našo šolsko družbo. Konečno sem izrazil svojo radost, da so se lotile nekatere rodoljubke tudi miselnega dela, pisateljevanja o nalogi prave Slovenke. Usodil sem se pa dostaviti, da se mi zdč nekoje misli uže dovolj temeljito premlete, ter želel, da sprožijo sotrudnice „Slov. Sveta" kaj novih vprašanj. — Dovoljujem si izdati še tajnost, da sem pisal one vrstice pod vplivem razgovora, ki sem ga imel malo poprej v ženski družbi. Ondi smo pretresovali — bez fraz, naravno, od srca! — nazore gospe Marbolmove ter v njeni knjigi („Das Buch der Frauen") navedenih pisateljic, umetnic in učenjakinj. Vsi smo bili jedini, da je v tej knjigi nakupičenih premnogo zanimivih mislij in trditev, da je ta knjiga — kar so priznali vsi Dunajski kritiki — i po svoji vsebini, i po svoji pripo-vedno-znanstveni obliki velezanimiva ter vredna zaresnega in temeljitega študiranja. V tem razpoloženju sem torej opozoril cenj. čitate-ljice „Slovanskega Sveta" na dela gospe M. ter zajedno omenil še dvoje, troje knjig „o ženski" z dostavkom, da je v njih „mnogo gradiva, ki bi zanimalo tudi naše ženstvo". Izrazil se nisem niti z jedno besedico ,za' ali ,proti' o onih knjigah. Želel sem le, da bi omenjene knjige služile sotrudnicam za objekt razmotrivanja. Naj bi je uže sotrudnice zagovarjale ali pobijale, to mi je bilo egalno, Mislil sem s tem izzvati živahno, koristno polemiko med našim pišočim ženstvom, kateri bi se — po potrebi! — pridružili še sotrudniki. Tako se godi i v premnogih nemških, francozkih i. dr. listih, revuejah i. t. d. No, varal sem se. Na moj člančič se je odzval le možki, ki je — ne razumevši mojega namena — jednostavno pobijal avtorje omenjenih knjig, pa vendar izrecno pristavil, da „naj (od mene) omenjenih knjig ženske ne čitajo bez kritike ter ne sprejemajo kar tako vsake v njih zagovarjane ideje. Kakor v vsaki knjigi, najdejo tudi v teh mnogo pravih, a tudi več napačnih nazorov.". To afero pa je pograbil kot pes mesnato kost prva avtoriteta v ženskem vprašanju: dr. Mahnič. V zadnjem zvezku svojega krvavo-rdečega lista piše: „V žensko-dijaški prilogi „SI. Sv." razvijajo se nazori, kakor jih še nismo brali v slovenski besedi. Neki „Gynaekophil" podaje našim „Maričkam" res zlate nauke! . . . Ženski tajni svetnik pred vsem izraža željo, da bi naše mlade Slovenke slekle — sramežljivost" (ali čujete?!) — „ter postale, kakor bi morale biti po vzoru tripičnih masonskih sester: Zdi se, kakor bi bil „Gynaekophil" dotične nauke prepisal (!) iz čes. „Radikal, listov" (žal, da ne umem eeš-čine!) . . . „In da pač ne dvomimo, kako se ima vse vzeti, seznanja jih priporočujoč s prvimi in najostudnejšimi" (ojej!) „skrunitelji(!) ženske sramežljivosti.. . Da pa g. G—1 svoje družice še bolj vpelje v tajnosti svojih „deviških namer" (kdo se ne smeje), „jim koj navaja nekaj definicij o ljubezni, vzetih večinoma iz novejših ma-terijalistov in panteistov . . . Tako čednih(!) naukov ni še nihče (!) ženskam podajal v slovenskem jeziku. Hoče se 4) To pot pa še želim, da prav živahno agitujejo za njegovo razširjenje. G—1. res v vsem posnemati vzgled eeskih radikalcev!a)" — Tako sem, ljubeznjiva bralka, radi svoje ponižne želje, da bi sprožile naše cenj. sotrudnice, na čelu jim premarljiva ge. Márica, kaj novih ženskih idej na podstavi onih del, doslej, torej uže dvaki'at „umorjen". — Navzlic temu pa se še vedno drznem domišljevati, da sem govoril z onim predlogom iz duše večine naročnic „SI. Sveta", ter predlagam vnovič, da začno po svojih močeh razpravljati cenj. sotrudnice o ženski sploh na podstavi onih „grešnih" (??) knjig in onih citatov znanih slavnih misliteljev. Zajedno si usojam priporočiti jim v razpravljanje brošuro prof. Alberta „Die Frauen und das medicin. Studium", dalje „Prof. Alberts Essay . . ., kritisch beleuchtet von Prof. Dr. Em. Hannack" in „Die Frau und die Medicin", Prof. Albert zur Antwort, zugleich eine Darstellung der ganzen Frage. Von Dr. M. Kronfeld". — Ker imamo Slovenci iiže tudi nekaj gimnazijk na Dunaju, ki se hoté posvetiti akadem. študijam, zanimalo bo čitatelje „Slov. Sveta", kako mnenje imajo naše cenj. sotrudnice o ženskih gimn. akadem. študijah sploh, in káko z ozirom na Slovenske še posebe. To željo izražam torej vnovič s potrebno skromnostjo, in ne da bi uže sedaj izrazil svoje nazore. Na delo torej! „Malo Vas je", vrle sotrudnice, „a ste — ljudi"!! Na Dunaju. Gynaekophil. ----<>.<£--- RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU. a) slovenske dežele. Kranjsko. Dne 30. pr. m. napravil je Ljubljanski „Sokol" v zvezi z društvom „Slavec" in „Ljubljana" svojemu bivšemu starosti Ivanu Hribarju bakljado in serenado. Imenovani pevski društvi peli ste pri tej priliki v prisotnosti mnogobrojnega občinstva zbore „Sokolska"," „Svoji k svojim" in „Slovanski brod". Serenadi je sledil slavnostni večer. Razni govorniki so nazdravljali slav-Ijencu. Hribar je povdarjal v svojem govoru zlasti to, da goji „Sokol" idejo pravega narodnega socijalizma s tem, da si je stavil nalogo, združiti vse stanove, ki se navdušujejo za prava naroda. Novi starosta „Sokola" je dr. Ivan Tavčar. „SI. Narod" priobčuje članek, v katerem kritikuje postopanje posl. Kluna v drž. zboru. Tako veljaven poslanec, za kakoršnega se ima Klun, moral bi vendar v imenu svojih tovarišev vsaj omeniti važnejše naše zahteve. Toda Klun ni imel besede niti za Goriško gimnazijo niti za slov. vzporednice na Ljublj. realki. Niti zmenil se ni za koroške ljudske šole, niti za one na Štajerskem, ravno takó ne za slov. šole v Trstu, niti za učiteljišči v Ljubljani in Mariboru, o pravniški akademiji pa uže celó ne. Dvojezični napisi in raba slov. jezika pri sodiščih in drugod zdijo se mu tudi premalenkostni, da bi povzdignil svoj glas. 2) Mi s svoje strani dodajemo, da dr. Mahnič sovetuje uredništvu „Slov. Sveta", naj bi ne sprejemalo več takih spisov; „kajti uže samo omenjati take pisatelje, provzroča ženski skušnjavo, da si jih preskrbi in si .ž njimi ognjusi domišljijo in srce". Po načelu tega nasoveta bi bil moral tudi dr. Mahnič sam zamolfati iste avtorje in njih spise, a oboje je natanko navedel iz „Slov. Sv." Saj menda tudi „R. Kat." prihaja v roke iste vrste zrelih ali nezrelih ali pa še pobožniših žensk. Jednako bi ne smel on pri svojih razpravah navajati tistih filozofov in njih del, o katerih Se mu zdi, da ne spadajo v krščansko, najmanj pa v katoliško filozofijo. No, dr. Mahnič je na Slovenskem jedin dospel do tiste stopinje zrelosti razuma, na kateri mu je dovoljeno č.itati vsakatero literaturo, pogansko in pobožno krščansko, tako, ki ni še ali pa je uže na „indeksu", Op. ur. Primorje. „Slogina" šola v Gorici se je zopet odprla. Vsled zahtevanja prizadetih roditeljev za šolo godnih otrok, je namreč vlada brzojavno nakazala vsoto, ki je za nadaljevanje poučevanja potrebna. Slovensko prebivalstvo bilo je radi postopanja dež. šolskega soveta jako vznemirjeno, a še le tedaj, ko je posebna deputacija zahtevala od okr. glavarstva odločno svojih pravic, spomnila se je vlada na dolžnost, ki jo ima napram davke plaču-jočim državljanom. No podpora, ki jo je odločila sedaj vlada, je majhna, zadostna za nekaj tednov; vse vpraša sedajo kak ó jo ukrene vlada dalje. Štajersko. Za sedanje štajerske razmere je jako značilen dopis, ki ga prinaša iz Spodnještajerskega „Politik". Dopis opozarja na najnovejše gibanje na slovenskem Staj erju, katero je izzval klerikalni „Slov. Gospodar", in ki zahteva, da slov. poslanci v drž. zboru potegnejo s kršč. socijalisti, aliter Luegeijem. Dopis konstatuje tudi, da se iz vrst mladih kapelanov poraja tudi na Štajerskem kranjski katoliško-narodni podobna stranka. Naposled je dopisuik za to, da ostanejo slovenski državni poslanci v Hohenvvartovem klubu in ne pristopijo novej katoliško-ljudskej skupini barona Dipaulija, zlasti sedaj ne, ko je zopetni vstop Klaičeve skupine v Hohenvvartov klub skoro zagotovljen. Da ima kranjska klerikalna stranka na Štajerskem mnogo pristašev in sosebno mnogo duhovščine za seboj, o tem priča naš latinizatorski dnevnik, in mi se ne čudimo, če v bližnji bodočnosti nje privrženci tudi tam nastopijo kot posebno organizovana stranka ter tako na-redé prepad med posvetnim razumništvom in svečenstvom. Nas zanima le dejstvo, da tndi najpomirljivejša politika — in kakó pomirljivi so Štajerci v tem pogledu, to je vsem predobro znano — ni mogla preprečiti porajanja politične stranke, s katero živi narodna stranka na Kranjskem uže leta in leta v hudem boju. Štajerci so to na-sprotstvo vedno principijalno grajali in se ga doma izogibali. Kljubu vsej njihovej boječnej politiki pa se jim jednak boj uže napoveduje. Slovenske goste, ki so prišli v Zagreb ogledat si novo gledališče, so v Zagrebu z velikim veseljem vzpre-jeli. Opoldan je bil skupni obed, pri katerem se je napilo mnogo zdravic, ob 6. uri zvečer pa predstava v gledališču. Predstavljala se je vesela igra „Berite novice", jeden akt iz „Teuta", jeden iz „Madame sans G-ene", balet in osma slika iz „Zrinjskega". Po predstavi bil je komers, kjer sta govorila med drugimi tudi dr. Tavčar in Ivan Hribar. Govornika sta povdarjala slovensko-hrvatsko vzajemnost, jedinost dveh narodov, ki se prav za prav ločita samó po narečju. S ponočniin vlakom se je večina Slovencev vrnila iz Zagreba, kjer se je čutila vsled bratskega vzprejema kakor doma. Josip Štefan. V nedeljo, 8. dec., so na Dunajskem vseučilišču pod „arkadami" slovesno odkrili mramornati spomenik, ki predstavlja v visokem relijevu 1. 1893 umr-šega učenjaka, slovenskega rojaka. Kdor je poznal pokojnika, takoj izprevidi, da je obraz z vsem „držanjem" dobro zadet. K slavnosti se je bilo zbralo v mali dvorani poleg nekoliko dijakov tudi mnogo profesorjev in sosebno učencev Štefanovih, med damami tudi vdova pokojnikova. Slavnostni govor je imelv dvorni sovetnik prof. Boltzmann, jeden liajvečih učencev Štefanovih. Označeval je Štefana kot velikega znanstvenika, kot strokovnjaka teoretične fizike, pa tudi kot fizikalnega eksperimeñtatorja. Štefan je, mnogo važnega izsledil, pa tudi izumil več'jako praktičnih sredstev za merjenje in eksperimentovauje v fiziki. Vrhu tega je povsod zapletene dokaze popravil in spravil na najpreprostejše formule. O vsem tem bi se dale knjige polniti. Štefan je bil izredno marljiv, vse profesorske življenje je posvetil učenju in pisanju izsledovanj. Učitelj je bil vzoren, mojster v predavanju. Kljubu svetovno znani učenosti ostal je vedno skromen, nikdar ni potoval črez avstrijske meje, nikdar se ni udeležil učenih shodov. Boltzman pravi, da bi bil mnogo bolj pospeševal pomen svojih učenih plodov, ko bi ne bil tičal vedno doma pri svojem delu. „Bil je preskromen", in to je avstrijsko svojstvo, povdarjal je govornik. Naposled je opisal njegov plemeniti značaj. Občinstvo je z veliko pohvalo sprejelo na razne strani razprostirajoče se označevanje. Kar smo pogrešali, je bilo to, da Boltzmann niti z jedno slovko ni zinil o tem, da je bil Štefan slovenski rojak, da je slovenska mati rodila tega ženijalnega strokovnjaka. No nemški učenci njegovi najbrže dobro vedo, da Štefan je ostal po čustvovanju in mišljenju ne le veliki fizik, temveč tudi Slovenec, tudi Slovan. Štefan kot učenjak tihega značaja ni imel prilike razkriti svojega mišljenja, a znanstveniki, ako bi bili zares objektivni, bi morali kazati vsaj na pokolenje takega genija, od katerega imajo sami največe dobičke. Omenjamo še, da za Štefanov spomenik so nabirali doneske le med učenci in v obče privatno, in Boltzmann je sam izjavil, da vlada nima zato sredstev na razpolaganje, z druge strani je pa vendar trdil, da zaslužni možje se vendar primerno slavč v Avstriji. Ali ni bila torej vladina dolžnost, pokazati, da ve ceniti take veljake! Lepo pa je, da je Štefanov izborni učenec, polkovnik dr. Albert pl. Obermayer stopil na čelo za zbiranje doneskov k spomeniku, in da je isti polkovnik naposled spomenik izročil vseučiliščnemu rektorju v stalno zaščito. b) ostali slovanski svet. Državni zbor. Te dni je bila generalna debata o letošnjem proračunu. Govorili so med drugimi Mladočehi: Stransky, dr. Kramar, dr. Pacak, potem posl. Gregorčič, Nabergoj i t. d. Povodom raznih teh govornikov je vstal gr. Badeni ter obsežniše razkladal in dopolnjeval ob nastopu razglašeni vladni program. Danes le nekoliko o tem. On smatra duvalizem za neizogibno drž. potrebo, to pa mu ne brani, da je treba potezati se za tostranske državne interese. Mladočehi, pravi on, občujejo s sedanjo vlado, ali substrata za kaka pogajanja še ni med njimi in vlado. Jugoslovanom hoče vlada ustrezati po načelu dokazanih aktuvalnih potreb, to se pravi, z mrvicami od slučaja do slučaja ali tudi od usluge do usluge. Južni Tirolci naj ne upajo, da se njih del odloči od skupnosti, zastopane po dež. zboru; drugače pa hoče vlada poštevati njih zahteve, zato želi, da vstopijo v dež. zbor. Volilna reforma je uže tiskana; vlada svoj načrt razglasi v 1. seji po novem letu, t. j. najbrže v febr. 1896. Vlada hoče voditi in povdarja, da uradniki so dolžni soglasno z njo postopati. To so glavne točke nove izjave. Galicija. Poljska ljudska stranka imela je dne 9. t. m. shod, na katerem je predlagal Stapinski,naj stranka z ozirom na to, da se kmalu snide dež. zbor, precizuje svoj program. P. Stojalovvski je predlagal, naj sprejme stranka program krščansko-socijalne stranke, čemur je pa Sta-pinski krepko ugovarjal in nazval Stojalowskega farizejem. Predlog Stojalowskega je bil odkazan eksekutiv-nemu odseku stranke, sestajočemu iz ljudski stranki pripadajočih dež. poslancev. Adolf Ivanovič vit. pl. Dobrjanskij, c. kr. dvorni sovetnik, velezaslužni državnik, velik učenjak, slovanski genius, očak sedanjega Slovanstva, praznuje v dan sv. Miklavža po starem koledarju, t. j. 18. dec. svoj rojstni dan in 93. završeuo leto svojega izredno plodovitega in blagonosnega življenja. In tudi v tej starosti on neumorno deluje; Slovani mu od srca žele, da bi ga Previdnost ohranila še dolgo pri dosedanjem čvrstem zdravju. „Era,e MHoraa jiira!" Hrvatska. V hrv. saboru je dne 5. t. m. posl. bar. Rauch kritikoval vladino gospodarsko politiko s posebnim ozirom na vinorejo in konjerejo. Frank je interpeloval bana radi nezakonitega posezanja političnih uradnikov v občinske volitve. — Vlada je prepovedala prolog, ki bi se imel govoriti v Zagrebškem narodnem gledišču ob priliki prihoda slovenskih gostov. — Tisti dijaki, ki so podpisali in objavili znano izjavo proti rektorju dr. Speven, so za vedno z Zagrebškega vseučilišča relegovani. Na Dunaju se je zasnoval posebni pomožni odbor za vse obsojene in relegovane dijake. — Tudi hrvatski delavci so pričeli izdavati svoj iist, ki se imenuje „Hrvatski Radnik". Jugoslovanska akademija. Dne 6. nov. je čital v seji filozofsko-jurističnega oddelka Jugoslovanske akademije znanostij in umetnostij nje pravi član g. dr. Fran Vrbanič velepomenljivo razpravo „Demografske razmere pri Jugoslovanih". Oziral se je v svoji razpravi samo na one kraje, kjer so Jugoslovani naseljeni v večini. Razlaga število in gostost prebivalcev v teh deželah, narodnost, spol, veroizpovedanje in naposled porode in pomore ter navaja povsod razliko med jugoslovanskimi kraji in ostala Evropo ter njih vzroke. Vzrok različnosti v gostosti Jugoslovanov so bolj socijalni in gospodarski nego pa naravni, (konfiguracija zemlje, razdelba topline etc.). Sedmi del prebivalcev jugoslovanskih krajev ne spada k jugoslov. plemenu, nego tvori tuj element. Možki spol je po številu jači kot ženski (na 1000 mož 963 žen). Vzrok tej posebnosti leži v odnošajih poroda in pomora in sicer tak<5, da je v mlajšej dobi z jedne strani veče razmerje možkih porodov in z druge manjši pomor otrok možkega spola, nego v drugih evropskih državah, v tem ko v starejši dobi odločuje o tem veči pomor žen. Število oženjenih ljudij je v Jugoslovanih veče kot kje drugod, in to tak6, da, čim dalje kako pleme stanuje proti vztoku, tem bolj raste razmerje oženjenih in omoženih. Povprečno žive med Jugoslovani štiri desetine v zakonu. V prvi vrsti odločuje za to razmerje dejstvo, da se sklene vsako leto pri Jugoslovanih razmerno več porok kot drugod. Tudi se ljudje tu bolj zgodaj ženijo kot drugod. Plodnost zakonov giblje se približno v istem obsegu, kakor v drugih državah, tak6, da spadajo povprečno na vsak zakon štirje otroci. Prerani zakoni vplivajo slabo na plodnost zakonov. Število zakonskih otrok je tam veče, kjer se ne sklepajo prerani zakoni. Število prvotnih zakonov t. j. takih, kjer oba poročenca stopita prvič v zakon, je pri Jugoslovanih manjše, nego drugod. Posebno mnogobro.jni so pri Jugoslovanih zakoni med vdovci i vdovami. Porodno razmerje je pri Jugoslovanih veče kot v drugih državah, izvzemši Rusko in Ogersko. Vzrok temu pa ni plodnost prebivalstva, nasprotno, plodnost prebivalstva je tam najmanja, kjer je porodno razmerje največe. Velikemu porodnemu razmerju je vzrok veliko število oženjenih in omoženih. Pomor je v jugoslovanskih državah dosti velik (25 na 1000). Vzrok temu je, da je pomor v srednjih in viših razredih veči nego v drugih krajih Evrope. Pomor otrok pa ni prevelik. V jugoslovanskih deželah, izvzemši Bosno in Hercegovino ter Črnogoro, se rodi vsako leto 119.009 duš več nego jih umre. Posebno velik je v Jugoslovanih odstotek najmlajših dobnih razredov. Na koncu svoje razprave naglašal je akademik potrebo, da se demografske razmere preiščejo natanko, ker se moremo še-le potem seznaniti z razlikami posamičnih jugoslovanskih plemen na kulturnem, gospodarskem in socijalnem polju. Ogersko. Gabrijel Ugron je napadel sedanjega zunanjega ministra radi postopanja glede na Turčijo, češ, da v Turčiji se deluje na vznemirjanje, da bi se le doseglo razdéljenje Turčije, kakor nekdaj Poljske. Ugron naglasa, da Madjari so in morajo biti največi prijatelji Turčije, to je v interesu tudi madjarske države. Madjari so torej prvi prijatelji Turkov in sedaj tudi Židov, in item Madjarom naj se uklanjajo ariški narodi! Posl. Bujauovics je pozval finančnega ministra, naj se izjavi, katerim smerom misli slediti pri obnovitvi pogodbe z Avstrijo, in ga zlasti opozarjal na veliko važnost trgovinske in carinske pogodbe. Govoril je proti avstrijski tarifni politiki, ki škoduje Ogerski v tem oziru, da morajo veči posestniki draže kupovati industrijske izdelke. Ogerski minister notranjih del je, kakor znano, izdal naredbo, s katero je odpravil iz Peštanskih elementarnih šol pouk nemškega jezika. Graški profesor Schuchardt je zoper to naredbo spisal posebno brošuro. In kaj mu odgovarjajo Madjari? V „Budapesti Hirlap" piše Eugen Ra-kosi: Ali more omikan človek odobravati, da so 7—81etni otroci uče uže dveh slovnic, in imenuje tako postopanje naravnost mučenje otrok in zatiranje vzgojeslovja. Tega pa človekoljubni Madjar ne piše, da slovaške otroke na Ogerskem uže s 3 leti podé v madjarske otroške vrte. To ni nobeno mučenje, nobeno zatiranje pedagogije! Srbija. Radikalna stranka protestuje proti temu, da se izvrši revizija ustave takó, kakor je to označil kraljev prestolni govor. Po nazorih iste namreč ni niti Skupščina niti ustava od 1. 1888. Ker se morati najprej dve redni Skupštini z dvetretjinsko večino izreči za revizijo, in se more še le potem sezvati velika Skupština, se stvar le zavlačuje, in pred dvema letoma ni pričakovati nove ustave. 0 izpremembi ustave pa bo odločevala napred-ujaška stranka, ker ima v Skupščini večino. „Odjek" zahteva, da se za revizijo ustave od 1. 1888 sezove samo Velika skupščina. Tudi liberalni listi ne stavijo mnogo zaupanja v delovanje Skupštine. Razpravljajo prestolni govor, izraža „Srbska Zastava" bojazen, da se zopet ne prekorači proračun, kakor se je godilo zadnja leta. Reforme, ki jih misli vlada uvesti v vojski, bodo stale mnogo denarja, in prav verojetno je, da Srbija zagazi takó v nove financijalne stiske. Naznanilo o reviziji ustave od 1. 1888 pozdravlja sicer kot nov korak k svobodi, vpraša pa, kedaj se završi revizija. Bivši srbski regent Jovan Ristič je izdal brošuro, v kateri razpravlja na podstavi dosedaj večinoma nepoznanih listin zgodovino balkanske zveze, ki je bila v istini v šestem desetletju našega stoletja. Inicijativo balkanski zvezi je dala Grška, s katero je Ristič 1. 1867 sklenil pogodbo o medsebojni podpori in obrambi. Podobno pogodbo je sklenil uže 1. 1866. s Črno Goro. Tem državam je pristopila 1. 1868 tudi Romunska, posebna pogodba z Bolgarsko paje proklamovala personalno unijo s Srbijo pod Mihaelom Obrenovičem. Kljubu tej dejanski zvezi so pa — kakor nadaljuje Ristič — Romuni, Bolgari in Grki pustili Srbe v vojni iz 1. 1876 na cedilu, izgovarjaje se, da so sklenili zvezo le z Mihaelom Obrenovičem. Ko je izbruhnil vstauek na Kreti, hotel je Ristič vsekakor priskočiti Grkom na pomoč in je — v smislu sklenene pogodbe — za trdno sklenil Turčiji napovedati vojno. Toda moral je opustiti svoj namen, ker je 1. 1869 grško ministerstvo Zaimis izjavilo samo, da so Grki preslabi, da bi mogli maščevati svojo čast. Niti najvitalnejši skupni interesi niso mogli vzdržati zaveze. Na Londonski konfereuciji 1. 1870, ko je šlo tudi za regulacijo Železnih Vrat, so romunski zastopniki Srbe popolnoma zapustili, istotako na Berolinskem kongresu. Ristič razkriva v svoji knjigi tudi razmerje med Rusijo in Srbijo v. 1. 1868 in 1870. Iz njegovih izvajanj, katera podpira z uradnimi listinami, je razvidno, da je Rusija Srbiji vedno odsovetovala ofenzivno nastopanje. Aleksander II. je Rističu v avdijenciji sam rekel, da imajo Srbi v njem dobrega prijatelja, ki jim priporoča potrpežljivost in zmernost. Istotako je tudi Rusija po vplivu kneza Gorčakova dosegla, da 1. 1870, ko se je vnela frankozko-uemško vojna, na Balkanu niso nastali nemiri. Balkanska zveza pa je ostala vedno le na papirju in ni mogla zaprečiti bratomorne vojne med Srbi in Bolgari 1. 1885. Naposled dementuje Ristič vest, da je grof Andrassy knezu Mihaelu pri nekem sestanku ponudil Bosno in Hercegovino pod uslovjem, da je knez Avstriji v vsem na razpolago. Andrassy je po trditvi Rističa takrat le hotel pregovoriti kneza, da ovira veliko-srbsko stremljenje v južni Ogerski, in se pritoževal o razširjanju pauslavizma v tedanjih ruskih vladnih krogih. Bolgarsko. Komisija, ki je imela nalogo preiskati Stambulovo vladanje, je te dni izdala poročilo, v katerem priobčuje rezultate svojih izsledovanj. Poročilo kaže Stam-bulova v pravi luči kot tirana in grozoviteža, naravnost kot sleparja. Stambulov je neštevilnokrat prekršil zakon o skrivnosti pisma, nedotakljivosti osebe in stanovanja. Vzdrževal je celo četo tajnih policajev z denarjim, ki je bil namenjen v iztrebljenje razbojnikov. Kot vsemogočni ministerski predsednik je izrabljal svoje mesto v sebične namene; tako si je pri naročbi pušk in topov vedno za se pogodil velike provizije. Državo je takó oškodil za več milijonov gld., katere je porabil vse za se. Proti volil-cem, ki so volili njegove nasprotnike, nastopal je vedno z vojaško silo, in dal nasprotnike zapreti na podstavi od njega samega izmišljenih prestopkov. Komisija predlaga, naj se vse listine izroče državnemu pravdništvu, da isto potem zasleduje krivce in poživlja Sobranje, naj tudi nekdanje ministre, med njimi Tončeva, Savova, Petkova itd. posadi na zatožno klop; zaradi umrlih nekdanjih ministrov Stambulova in Nutkurova pa postopa proti njihovim dedičem procesuvalnim potom. Sobranje posovetovalo se je dne 1. t. m. o reviziji penzij, katere je dovolilo prejšnje Sobranje. Med drugim znižala se je tudi penzija gospe Belčeve, vdove Stambu-love žrtve. Takiev je predlagal obče pomiloščenje za vse tiste, ki so se od 1. 1886 izselili, med temi tudi za vse častnike, ki so med tem časom vstopili v rusko vojsko. Isti dan sezvali so dijaki v Sofiji velik shod, ki je bil precej viharen. Takiev je hudo napadal vlado. Shod je sklenil resolucijo, naj zahteva Sobranje od vlade, da ista stori potrebne korake v korist Makedoncev. Rusija. Car Nikolaj II. je odredil, da preneha veljavnost one naredbe njegovega pokojnoga očeta, ki določuje, da se smejo na zahodnih železniških progah nastavljati le uradniki pravoslavne vere, na vzhodnih pa v večini samó taki. Uže car Aleksander III. se je ustavljal tej naredbi in se udal še-le potem, ko sta mu ministra Krivošin in Vanovskij izjavila odločno, da sicer ne moreta jamčiti za varnost prometa. Turčija. Vprašanje o drugi stacijski ladiji je vendar rešeno. Konzuli Italije, Angleške, Rusije in Francije so se sešli v Erzerumu in sestavili spomenico, v katerej pravijo ugodno, da ondotnih nemirov niso bili krivi Armenci, nego Mohamedanci, ki so prve izzivali. Sama Turčija priznava, da so ob sedanjih nemirih pomorili 60.000 Armencev in drugih kristijauov. Po tem moremo soditi, da je umorjenih tudi 100.000 ljudij! Italija. Velepomenljiv in za razmere v Italiji značilen je govor marchesa Rudinija v italijanski zbornici. Rudini je opozicijonalec, ajeden najzmernejših elementov. Kijubu temu pa bi besede iz ust najskrajnejšega radikalca Crispija ne mogle ostreje obsoditi. Proglasil se je odločnega nasprotnika italijanske abesinske politike, češ Italijani imajo v domovini toliko gorja in revščine, da je nesmisel, če žrtvujejo denar za pridobitev dežele, ki jim ne more donesti nikake koristi. Crispijevo vladanje je osvetlil v pravi luči. Po njegovem prepričanju niti bur-bonska vlada ni bila tako krula, tak6 nasprotna vsakemu svobodnemu pokretu kakor Crispijeva. Rudini omenja, kako nečloveški je nastopal Crispi proti ljudem, ki niso bili nikdar državi nevarni, ki so v svojem navdušenju za dobro stvar bili le preodkritosrčui — vse je vrgel v temnico. Da pa ne bi sum nestrpnosti in tiranstva, sum zatiranja vsakega svobodnega mišljenja obsenčil njegovega vladanja, izjavil je Crispi javno v zbornici, da ne pozna razločka med socijalizmom in anarhizmom. Rudini mu je jasno dokazal, da ne rozločuje med apostolatom misli in apostolatom hudodelstva. Tudi Crispijevo versko prepričanje je bilo predmet Rudinijevega govora. Norčeval se je namreč iz njega, ki je povdarjal, da tudi veruje v Boga, a v vsaki črni kuti uže vidi strašilo in nevarnost za državo. Rudini je napravil s svojim govorom na vso zbornico velik vtis. Da bi merodavni krogi verjeli njegovim besedam, ki slikajo tužuo stanje prebivalcev Sicilije in tiranstvo Crispijevo, vedeli bi, kak je tretji član toliko mogočne evropske trozveze. --ž>;kS——— KNJIŽEVNOST. Ilustrovani narodni Koledar za prestopno leto 1896. Uredil in izdal Dragotin Hribar. Tiskal in založil D. Hribar Cena: eleg. vez. 1 gl. broš. 70 kr. Koledar prinaša med drugim životopise prelata Kosarja, Jos. Cimpermana, Antona Kremplja in Andreja Praprotnika, nekaj manjših zanimivih povestij in študije Simona Rutarja „Velika Moravska in staroslovenski jezik", perzijsko pesem „Šah Nuršivan", preložil Aškerc, popis potresov na Slovenskem in spis R. Knafliča „Zgodovinska in kulturna črtica o čeških razstavah. — Odbor „Matice Slov." razpisuje po določilih Jurčič-Tomšičeve ustanove 200 goldinarjev častne nagrade izvirni povesti slovenski, obsezajoči najmanj 10 tiskovnih pol, oz. dve častni nagradi po 100 gl. dvema povestima (epičnima pesmima) po 5 pol. Vrhu tega dobe pisatelji še navadno pisateljsko nagrado. Razpis povdarja, da večina „Matičinih" členov želi, da naj „Matica" goji krepkeje v svojih društvenih knjigah leposlovje in poživlja priznane slov. pisatelje, zlasti one, ki so se je oglibali doslej, naj stopijo v krog „Matičinih" sotrudnikov. Osvčta. Ročnik 25., čislo 12. Vsebina: Pavel Jos. Safarik mezi Iihoslovany. Piše dr. Konstantin Jireček. Sazavsky klašter za doby romanske, napsal Ferd. Lehner. Ruska literatura roku 1894, piše Jos. Mikš, Ludvik Pasteur od dr. 0. Schrutze. Dalje več pripovednih-zabavnih spisov Zpravy hospodarske a socialni od dr. E. B. Sinku i. t. d. „Osveta" je završila s to št. svoje 25 leto; list je izboren, mi ga najtopleje priporočamo. Naše doba. Revue pro vedu, umeni a život socialni. Roč. III. Listopad. seš. 2. Vsebina: Narodospoddrske a sociiilnopoliticke ferialni kursy v Berlinč, napsal dr. Gruber. Narodopisne Museum Českoslovanske. Z naši novejši poesie politicke. Piše Fr. V. Krejči. Zoluv naturalism Stud. T. G. Masaryk. Slovensko od let šedesatych. I. soflaTaic paj,y a njfennKy „MaTHu.e Cpncne" ro,u,HHe 1895. IIsBjeniTaj ynpaBiior oji,6opa „MaTHU,e Cpncice" ro-jmue 1895. II. ao^TaK pa^y h nieHHKy „MaTiin,e Cpncne" rozine .1895. IlaBjeiirraj KituaceBiior ojijejre&a n o^oopa „MaTiiu,e CpncKe" o cbom pa,ny 1894—.1895. Y Hoboh Cajiy. IIlTajinapnja cpncKe Ki&Hacape dpaie M. IlonoBnha 1895. V dodatku javlja upravni odbor, da hoče občnemu zboru predlagati, naj dovoli 600 gl. v ta namen, da se popolni društvena knjižnica zlasti s starimi knjigami, ki se dosedaj ne nahajajo v njej. Dalje predlaga odbor, naj se dovoli uradnikom „Srbske Matice" za slučaj onemoglosti pokojnina. Književni odbor omenja slavnostnega govora v spomin Račk. mu in slovesno obhajanje stoletnice rojstva Pavla Jožefa Safarika. Društvo je izgubilo dva odlična člana Milodara Sapčanina in dr. Ljubomira Radivojeviča. Drugo leto hoče „Matica" izdati delo „Estetika ili nauka o lepome za školu i za narod" iz peresa dr. Stevana Pavloviča Za „Letopis" je sprejetih 49 člankov, od klonjenih 11. Opomnja upravništva. Bližamo se koncu leta, a mnogoteri naši naročniki so nam ostali dolžni vso ali nekoliko letošnje naročnine. Drugi, kljubu opominom, niso poplačali naročnine niti od prejšnih let. Povedali pa smo uže mnogokrat, da mi smo obvezan!, tiskovne in vse druge stroške sproti pobotavati. Prosimo torej vljudno, da sedaj izpolni vsakdor svojo dolžnost nasproti nam. Po novem letu ustavimo list vsem tistim, ki so nam dolžni od prejšnjih let in zajedno izterjamo te dolgove sdodnijskim potoni. — Nekatere Tržaške naročnike prosimo, naj pošljejo po „Slov. Svet" na pošto, ker ga poslednja ne razpošilja bez pristojbine l/a kr; za iztis. Ista pošta nam je vrnila uže zopet več izstisov pa 42 št. Ce ne pojde drugače, bomo stavljali mi na vsak iztis še po jedno poštno znamko po '/, kr. — V Trstu je na prodaj sedaj „Slov. Svet" pri Lavrenčiču, trafika (Piazza della Caserma) in Wieserju (trafika), Via della Pesa, tistim, ki nimajo kake številke od letos, naj se oglasč sedaj, da jim ustre-žemo; pozneje sestavimo letnike in ne bomo oddajali posamičnih številk.__ W Naše somišljenike in prijatelje našega lista prosimo, da pomagajo razširjati naš list. Od primernega pomnoženja naročnikov je zavisen obstanek listu. „SLOVANSKI SVET" izhaja vsak petek na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. S, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 12 kr. — Zunaj Avstro-Ogcrslce na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema npravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna pisma naj se pošiljajo P. Podgorniku na Dunaj -(Wien), VII Hofstallstrasse, Nr. 5.