ANALIZA Let. 27, št. 1, str. 53–66, December 2023 Sprejeto 10. 8. 2023 Pregledano 6. 9. 2023 Izdano 22. 12. 2023 Kljucne besede Wittgenstein, etika, estetika, svetost eticnih tavtologij, tragicnost WITTGENSTEIN O ETIKI IN ESTETIKI: NEIZOGIBNOST ETIKE, ESTETSKA DRŽA KOT MODUS SRECNEGA ŽIVLJENJA BOJAN ŽALEC Unvierza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubljana, Slovenija bojan.zalec@teof.uni-lj.si DOPISNI AVTOR bojan.zalec@teof.uni-lj.si Izvlecek Clanek se ukvarja z Wittgensteinovim razumevanjem etike in estetike. Avtor predstavi razumevanje zgodnjega Wittgensteina. Najprej pojasni Wittgensteinovo razumevanje etike, potem pa še njegov pogled na eticni pomen estetske drže. V tem okviru razloži, v kakšnih smislih in ozirih lahko govorimo o etiki kot neizrekljivem (transcendentalnem) pogoju in pojasni naslednje trditve: eticne tavtologije so nedotakljive ali celó svete, njihovo kršenje je tragicno; s spremembo drže do sveta se spremenijo meje sveta, ne pa dejstva sveta, in svet postane drug svet; »eticni stavki« so formalni in absolutni; etika in estetika sta eno; estetska drža je srce srecnega življenja; etika zgodnjega Wittgensteina je »egocentricna« ali solipsisticna, evdaimonisticna, ima znacilnosti etike kot umetnosti življenja in je osebne narave, etika posameznika. https://doi.org/10.18690/analiza.27.1.53-66.2023 CC-BY, besedilo © Žalec, 2023 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 Vol. 27, no. 1, pp. 53–66, December 2023 WITTGENSTEIN ON ETHICS AND AESTHETICS: THE INEVITABILITY OF ETHICS, AESTHETIC ATTITUDE AS THE MODE OF A HAPPY LIFE BOJAN ŽALEC University of Ljubljana, Faculty of Theology, Ljubljana, Slovenia bojan.zalec@teof.uni-lj.si CORRESPONDING AUTHOR bojan.zalec@teof.uni-lj.si Abstract The article deals with Wittgenstein’s understanding of ethics and aesthetics. The author presents the understanding of early Wittgenstein. He first explains Wittgenstein’s understanding of ethics, and afterwards, his view on the ethical importance of the aesthetic attitude. In this context, he explains in what sense we can talk about ethics as an ineffable (transcendental) condition. The following claim is explained: ethical tautologies are sacrosanct or even sacred, and their violation is tragic; changing the attitude towards the world changes the limits of the world, but not the facts of the world, and the world becomes a different world; ethical »sentences« are formal and absolute; ethics and aesthetics are one; an aesthetic attitude is the heart of a happy life; the ethics of early Wittgenstein is "egocentric" or solipsistic, eudaimonistic, has the characteristics of ethics as an art of life, and is of a personal nature, the ethics of the individual. Accepted 10. 8. 2023 Revised 6. 9. 2023 Published 22. 12. 2023 Keywords Wittgenstein, ethics, aesthetics, sanctity of ethical tautologies, tragicness https://doi.org/10.18690/analiza.27.1.53-66.2023 CC-BY, text © Žalec, 2023 This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 B. Žalec: Wittgenstein o etiki in estetiki: neizogibnost etike, estetska drža kot modus srecnega življenja Umetniški cudež je, da svet je. Da obstaja, kar obstaja. Ali ni bistvo umetniškega nacina opazovanja, da gleda svet s srecnimi ocmi? Resno je življenje, vedra je umetnost. (Wittgenstein, 1984: 181)1 1 Uvod V pricujocem clanku se ukvarjamo z Wittgensteinovim razumevanjem etike in estetike. Posvetimo se predstavitvi in interpretaciji razumevanja zgodnjega Wittgensteina2. V Traktatu3 Wittgenstein o etiki in estetiki govori na koncu. Zapisal je, da sta etika in estetika eno (6.421). Izhajajoc iz te trditve najprej pojasnimo njegovo razumevanje etike, potem pa še njegov pogled na eticni pomen estetske drže. V tem okviru razložimo v kakšnih smislih in ozirih lahko govorimo o etiki kot neizrekljivem (transcendentalnem) pogoju in pojasnimo naslednje trditve: eticne tavtologije so nedotakljive ali celó svete, njihovo kršenje je tragicno; s spremembo drže do sveta se spremenijo meje sveta, ne pa dejstva v svetu, in svet postane drug svet; eticni stavki so formalni in absolutni; etika in estetika sta eno; estetska drža je srce srecnega življenja; etika zgodnjega Wittgensteina je »egocentricna« ali solipsisticna, evdaimonisticna, ima znacilnosti etike kot umetnosti življenja in je osebne narave, etika posameznika. 2 Etika kot pogoj: smisli in oziri Po Wittgensteinu eticne vrednote niso del sveta. Zato jih ne moremo opisati in o njih smiselno govoriti. V tem smislu je etika nekaj, kar ni izrekljivo (6.421). Poleg tega je etika neizrekljiva zato, ker razen »praznih« eticnih tavtologij kot so »Moraš delati dobro!«, »Ne ubijaj!«, zlato pravilo, »Spoštuj dostojanstvo vsakega cloveka!« itd. ne moremo reci nicesar, kar bi bilo res zavezujoce. Vendar etika ni samo nekaj neizrekljivega, ampak je tudi nekaj transcendentalnega (prav tam) v smislu 1 Zapisek je z dne 20. 10. 2016. Zadnji stavek v navedku je iz Schillerjevega dela Wallensteins Lager (prav. tam). Isti zapis navaja tudi Andrej Ule (1982: 389), ki pa ga je prevedel malce drugace. 2 Z izrazom »zgodnji Wittgenstein« imamo v mislih Wittgensteinove poglede iz Logicno-filozofskega traktata (Wittgenstein, 1921/2022) in drugih virov (dnevniški zapiski, pricevanja, korespondenca itd.), približno do leta 1929 (Grušovnik, 2022, 271). 3 Ko uporabljamo izraz Traktat imamo v mislih Wittgensteinovo temeljno delo Logicno-filozofski traktat (Wittgenstein, 2022). Pri nanašanju na to delo v oklepaju navajamo številko teze iz njega brez kašnih drugih dodatnih navedb. transcendentalnega pogoja. Obe, logiko in etiko, Wittgenstein razume kot neizrekljiva transcendentalna pogoja. V nadaljevanju bomo pojasnili, kaj to pomeni. Logika je pogoj smiselnosti stavkov, saj ne moremo misliti nelogicno. Logike in etike ne moremo izreci, oni dve se kažeta. Tisto, kar se kaže, so pogoji za dolocene prakso, npr. pogoji za smiseln govor. Logika je tak pogoj. Ti pogoji se v tej praksi kažejo, so v njej navzoci, vendar pa jih ne moremo s to prakso izraziti. Tako ne moremo govoriti o logiki, cetudi se v jeziku nujno kaže. Razlika med prakso in pogoji prakse je po Wittgenstein iz Traktata absolutna, kar pomeni, da ti pogoji ne morejo biti izraženi znotraj te prakse. (Christensen, 2004: 123) Pogoj cesa pa je etika, in kaj sploh je etika kot jo razume zgodnji Wittgenstein? 2.1 Etika kot pogoj smisla in eticne prakse Wittgenstein etiko v Traktatu povezuje s smislom sveta (6.41-6.42) Tudi na zacetku Predavanja o etiki jo povezuje s smislom, saj jo opredeli kot »raziskovanje smisla življenja ali tistega, kar je vredno življenja ali pravilnega nacina življenja.« (Wittgenstein 1965, 5). Razlikovati moramo torej med etiko kot raziskovanjem in etiko kot predmetom, ki ga raziskuje etika. Opredelitev iz Predavanja o etiki sugerira, da so smisel življenja, prave vrednote in pravilen nacin življenja tesno povezani. To povezavo je smiselno razumeti v smislu, da je prava vrednota živeti tako, da stvari vidimo kot smiselne. Povedanemu velja dodati pricevanje Rusha Rheesa, ki je zapisal, da je Wittgenstein dejal, da je eticno tisto, cesar sicer ne moremo izreci, vendar pa smo šele s pomocjo eticnega sploh zmožni misliti o dobrem in slabem, cetudi v necistih in nesmiselnih izrazih, ki jih moramo uporabljati. (Rhees 1965, 25) Eticno, v smislu transcendentalnega, je torej nekaj, kar je izven sveta, kar ni del sveta in kar nam omogoca, da se nam stvari sploh kažejo kot eticne, t. j. dobre ali slabe, in kot smiselne ali nesmiselne. K temu lahko dodamo, da je Wittgenstein v svoj dnevnik 5. 8. 1916 zapisal, da je transcendentalni Jaz, ki ni nikakršen predmet (7. 8. 1916), nosilec etike in da je zgolj on »bistveno dober ali zel«. (Wittgenstein 1984, 175) Transcendentalni Jaz ni subjekt, ki si predstavlja, ampak je hoteci subjekt (5. 8. 1916). Subjekt je hotec subjekt, volja pa je njegovo stališce (Stellungnahme) oz. drža (Halt) do sveta (4. 11. 1916) (182). Volja je lahko dobra ali zla in je »nekako povezana s smislom sveta«. Dogajanja v svetu so neodvisna od subjektove volje, glede njih je popolnoma nemocen. Neodvisen od sveta lahko postane samo tako, da se odpove vplivu na svet. (167) Dobra ali zla volja lahko deluje na svet le tako, da deluje na B. Žalec: Wittgenstein o etiki in estetiki: neizogibnost etike, estetska drža kot modus srecnega življenja meje sveta, torej na svet kot celoto. Meja sveta ni izrekljiva, ampak jo lahko v jeziku samo pokažemo. (167-168). S spremembo meja svet postane drug svet, kot s pridruženjem ali odpadom kakšnega cuta, ali s smrtjo (6.431), ko se svet ne spremeni, ampak preneha biti. »Svet srecnega je drugi kot svet nesrecnega« (168; 6.43, 6.431). Kot bomo videli spodaj, je srecnost subjekta odvisna od njegove drže do sveta, drža srecnega je torej drugacna od drže nesrecnega. »[T]isto, kar daje smisel stvarem in jeziku, ni mišljenje, temvec volja.« (Ule 1982, 383) To velja za smisel tako v semanticnem kot v eticnem smislu. »'Pomen' ('Bedeutung') dobijo stvari šele z njihovim odnosom do moje volje. Kajti 'Vsaka stvar je, kar je, in ni nobena druga stvar'.« (15. 10. 1916) (179) Etika torej za Wittgensteina ni sama neko dejstvo, ampak posebna drža, ki jo imamo do dejstev kot smiselnih ali vrednih in ki je potrebna, da stvari lahko sploh vidimo kot smiselne ali vredne in da resnicnost lahko vidimo kot smiselno celoto (Christensen, 2004: 124). Ta drža doloca pravila in strukture, ki dolocajo našo vsakdanjo živeto moralo in vrednotenje. Te strukture in pravila ter dejanska vsakdanja morala in vrednotenje so razumljivi in smiselni samo na ozadju te drže. Etika je pogoj njihove smiselnosti. Etika ne oblikuje sveta, ampak naš odnos do sveta in sploh šele vzpostavlja eticno prakso. Sama pa kot pogoj smiselnosti in eticne prakse ni izrekljiva (6.421), ampak se v slednji samo kaže. Sama ni v svetu, saj je atribut oz. drža metafizicnega subjekta, ki ni del sveta (5.632), ampak njegov transcendentalni pogoj (svet je moj svet) (5.62, 5.63). 2.2 Nelocljivost sveta od etike: ni izhoda oziroma pobega iz etike Svet je nelocljiv od etike, saj je subjekt, ki je transcendentalni pogoj sveta, hoteci subjekt, volja pa je po svojem bistvu dobra ali slaba, zla. Zato mi nujno tako ali drugace dojemamo, zaznavamo svet v pojmih dobrega in zla, ga eticno presojamo in tehtamo. Vendar pa nelocljivost etike od sveta sama po sebi ne pove nic o tem, kaj dejansko imamo za dobro ali slabo ali kaj bi morali imeti za dobro ali slabo. Implicira pa, da so za svet, ki je neizogibno eticni svet, torej svet z eticno strukturo, nujni eticni stavki, ki sicer nic ne opisujejo in vsebujejo vitke moralne pojme v smislu Bernarda Williamsa. Primeri taki stavkov so »Moraš ravnati prav«, »Delaj dobro«, »Spoštuj ljudi« in celo »Ne ubijaj!« oz. »Umor je napacen«. (Christensen, 2004, 126) Ti stavki funkcionirajo kot pogoji moralnih sodb, pogoji presojanja, in morajo potemtakem biti sprejeti kot pravilni pri oblikovanju vsake vrednostne sodbe. To je razlog, da so ti stavki nujni oz. smisel, v katerem so nujno resnicni. V tem smislu so to (eticne) tavtologije, t. j. stavki, ki so resnicni ne glede na dejansko stanje oz. resnicnost ali neresnicnost katerihkoli opisnih stavkov. Te eticne tavtologije, takšne ali drugacne, so nujen pogoj za etiško mišljenje in govorjenje, za eticno strukturo in prakso in torej za svet. Ce ne razumeš stavkov, ki v eticnem obzorju nekoga funkcionirajo kot eticne tavtologije, z njim prakticno ne moreš eticno razpravljati. Ce ne razumeš eticnih tavtologij neke skupnosti, ne moreš sodelovati v eticni razpravi te skupnosti. 2.3 Svetost eticnih tavtologij: njihovo kršenje prinaša tragicnost in spremembo sveta, svet postane drug svet Nujnostni znacaj eticnih tavtologij omogoca razlago, zakaj se jih želimo držati, cetudi se v konkretnih okolišcinah njihova kršitev kaže kot boljša opcija, celo bolj moralna ali celo kot moralna dolžnost. Lahko damo primer možnosti umora Hitlerja preden je dal ukaz o dokoncni rešitvi judovskega »vprašanja« (Christensen, 2004: 126-127). Bilo bi dobro, ce bi ga umorili. Pa vendar tisti, ki dojema zapoved »Ne ubijaj!« kot eticno tavtologijo, Hitlerjevega umora nima za dobro. Situacija, v kateri smo primorani ubijati je za tiste, ki sprejemamo eticno tavtologijo oz. normo »Ne ubijaj!« tragicna, kajti ce sprejmemo, da je kakršenkoli umor moralno pravilen, potem s tem postavljamo pod vprašaj etiko sámo, saj pod vprašaj ne postavljamo zgolj neke dolocene moralne propozicije, ampak sámo normo, t. j. „stavek“, ki je sestavni del strukture, ki sploh omogoca eticno razmišljanje. Zato so eticne norme kot je »Ne ubijaj!« za tiste, ki jih sprejemajo, nekaj nedotakljivega, celo svetega. V tem smislu moramo razumeti stavke „Življenje je sveto!“ Ce že ubijamo, ce smo v to prisiljeni, zaradi moralnih razlogov, je to nekaj tragicnega. (127) To je dobra opredelitev tragicnega: ko moramo storiti dejanje, zaradi moralnih razlogov, ki krši eticne tavtologije (naše) etike. Tragicnost je v tem, da kršimo tavtologije svoje lastne etike, se pravi nedotakljive ali svete stavke lastne etike. Najvecja tragicnost je v tem, ko smo to prisiljeni storiti zaradi moralnih razlogov, ki jih narekuje naša lastna etika. Bojimo se, da bi kršenje stavka »Ne ubijaj!« kompromitiralo status tega stavka kot norme oz. pravila in s tem spremenilo sam naš sistem etike in tako naše moralno gledanje. Ko ubijem, zagrešitev uboja v mojem svetu postane nekaj možnega in moj svet se s tem korenito spremeni, postane na nek nacin drug svet. Primer takšne B. Žalec: Wittgenstein o etiki in estetiki: neizogibnost etike, estetska drža kot modus srecnega življenja spremembe dobro opiše ameriška pisateljica Patricia Highsmith v kriminalki Tujca na vlaku. Highsmith opiše duševno stanje glavnega lika v romanu, Guya, sposobnega in ambicioznega mladega arhitekta, potem ko se je zavedel, da je znanec, ki ga je spoznal na vlaku, Bruno, ubil njegovo ženo, od katere se je Guy želel lociti. Locitev bi med drugim koristila Guyevi karieri. Guy se cuti soodgovornega za umor, saj mu je morilec naznanil, da bo to storil, on pa ni nic ukrenil. Ta umor je korenito spremenil njegovo obcutje lastne identitete in življenja: Guy je mrko pogledal obraz v ogledalu in spustil oci, pogledal navzdol na svoje roke, sprednjo stran svojega suknjica iz tvida, svoje flanelaste hlace in prešinilo ga je, da je zjutraj oblekel ta oblacila kot dolocena oseba in da jih bo nocoj slekel kot neka druga oseba, oseba, katera bo odslej. Zdaj je vedel. To je bil trenutek. Ni mogel povedati, kaj natancno se dogaja, toda cutil je, da bo vse njegovo življenje od zdaj naprej drugacno, mora biti drugacno. (Highsmith, 2001: 49) Zgodnji Wittgenstein je menil, da te spremembe ne moremo izreci, saj se tice mojega odnosa do sveta. Stavki kot so “Umor je napacen!” kažejo mejo sveta in so nujni samo dokler jih jemljem kot take. Ce jih kršim, spremenim sámo moje pojmovanje etike. Zato je Wittgenstein zapisal: “Ce dobro ali zlo hotenje spreminja svet, potem lahko spreminja samo meje sveta, ne dejstev; ne tega, kar je mogoce izraziti z jezikom. Skratka, ta svet mora potem s tem sploh postati neki drugi svet.” (6.43) Formalnost in absolutnost etike Ko obravnavamo dolocene stavke kot definicije ali eticne tavtologije s tem dolocimo pogoje za vsako vrednotenje oz. ukvarjanje z vrednotami. To implicira, da etiko vedno vzpostavljamo mi sami in da za njo ne more biti dano nobeno zunanje upravicenje. Do koder seže naše eticno gledanje se ne moremo nanašati oz. zanašati na nic bolj temeljnega, da bi jo upravicili. Preprosto ni nic vec za reci o zadevi. To je še en kljuc za boljše razumevanje tega, zakaj Wittgenstein trdi, da etika ne more biti izrecena, namrec ker konstituira samo možnost mišljenja v pojmih dobrega in zla, ali motrenje naših dejanj kot slabih ali dobrih, nekaj, kar se poleg drugih nacinov kaže tudi v vprašanju smisla sveta. Etika je pogoj vrednotenja, ki je ne moremo lociti od naše uporabe. Cetudi se kaže v vsakem dejanskem vrednotenju ali pripisovanju smisla svetu je sama brez vsakršne posebne vsebine in je torej ne moremo izreci. (Christensen, 2004: 127-128) Eticna tavtologija je npr. »Delaj dobro drugemu, svojemu bližnjemu!«. Kaj pa je to dobro, kako ga delati, pa moramo dolociti sami. Ker moramo to dolociti sami, je ta zahteva za nas absolutna. Da je neizrekljiva tukaj pomeni, da je pomensko prazna. Z njo nismo povedali nicesar. Ce recemo delaj drugemu dobro, nismo povedali pravzaprav nicesar. Vendar ravno zato je ta zahteva lahko absolutna, brezpogojna. Glede spoštovanja te zahteve ni izbire. Ali ravnamo v skladu z njo, ali pa se odpovemo etiki, smo izven eticnega. Absolutna zahteva je tista, pri kateri ni možna izbira. Logika je absolutna, ker ne moremo misliti nelogicno, kot je zapisal Wittgenstein v Traktatu (3.03). Etika, t. j. eticne tavtologije so absolutne, ker ne moremo ravnati eticno, ce jih kršimo. Ne gre za to, da ravnamo eticno prav ali narobe, ampak za to, da z njihovim kršenjem unicimo podlago, na kateri ima sploh šele smisel govoriti o eticno slabem ali dobrem. Etika je brez kake posebne vsebine, je prazna in zato ne more biti opisana ali izrecena. »Stavki« etike so lahko formalni, eticne tavtologije, ki kažejo pogoje ali, kar je isto, meje etike; kar je izven teh meja, ni možno kot eticno. Logika in etika sta podobni kot Heideggerjeva bit4. Bit omogoca, da so bivajoca prisotna, sama pa ni bivajoce (Richardson, 2003: 6).5 Podobno je l. 1931 zapisal Wittgenstein, da neizrekljivo morda tvori ozadje, na podlagi katerega tisto, kar govorimo, dobi pomen (Ule, 2022: 246). Kot je zapisala Christensen: »Tako logika kot etika sta okvira ali strukturi, ki pogojujeta smiselne nacine videnja sveta, namrec jezik oz. vrednoto.« (Christensen, 2004: 128) Ista avtorica takole pojasnjuje neizrekljivost etike po Wittgensteinu: Ne]izrekljivost etike je posledica dejstva, da sam obstoj okvirja ne upravicuje nobenega pogleda, ker lahko upravicenje podamo samo znotraj že vzpostavljene prakse, eticne ali druge, in razumevanje tega je hkrati razumevanje dejstva, da moramo prevzeti polno odgovornost za vsako dejansko prakso, ki jo vzpostavljamo. (Prav tam) 4 Glede Wittgensteinovih besed o Heideggerju in Kierkegaardu v kontekstu njegovega razumevanja »nagona za zaganjanje (Anrennen) k mejam jezika« oz. »zaletavanja« k njim prim. Ule, 1982: 413-414. Glede (dodatne) primerjave Wittgensteina s Kierkegaardom, Husserlom in Heideggerjem prim. prav tam: 462-465, op. 19. 5 Podobno pravi Max Scheler o osebi. Samo clovek, kolikor je oseba, si lahko »naredi vse za predmet svojega spoznanja« (Scheler, 1998: 42). Vendar pa je naša oseba nekaj, okoli cesar se zbiramo, vendar pa samo nikoli ne more biti predmet (43). Oseba je dober kandidat za temelj, ki šele omogoca smiselno govorjenje ali pripisovanje eticnih atributov. To stališce je bilo v preteklosti (na Zahodu) tako razširjeno, da ga lahko imenujemo tradicionalno. B. Žalec: Wittgenstein o etiki in estetiki: neizogibnost etike, estetska drža kot modus srecnega življenja Dodatne znacilnosti Wittgensteinovega razumevanja etike: etika posameznika, solipsizem, umetnost življenja in evdaimonizem Etika posameznika: pri etiki gre za dobro življenje, smisel življenja, pa tudi zapovedi: »Ravnati moraš tako in tako«. Wittgenstein je v dnevnik, v casu Predavanja o etiki6, zapisal: “Eticni stavek se glasi ‘To moraš storiti!’ ali ‘To je dobro!’ toda ne ‘Ljudje pravijo, da je to dobro.’” (Wittgenstein, 2000: Ms-183, 77) Dodal je, da je »eticni stavek osebno ravnanje in ne kakšno ugotavljanje dejstva« (prav tam). Izvira v akterju ravnanja in se kaže v njegovi drži in ravnanju. Eticni stavek je »kot vzklik obcudovanja« (prav tam). Kot smo zgoraj že nakazali, je Wittgenstein zelo poudarjal individualno naravo etike in odgovornosti, s cimer je povezana tudi njena neizrekljivost. To je lepo ubesedila Christensen: »Za Wittgensteina je neizrekljivost etike takó povezana z radikalno zahtevo posameznika, ker je tišina o njegovi etiki tišina, ki kaže, da imamo mi sami absolutno odgovornost tako za strukturo eticnih praks kot tudi za tisto, kar dejansko pocnemo.« (128) Egocentricna, celo solipsisticna (Appelqvist, 2013: 55) je Wittgensteinova etika v smislu istovetenja Jaza s svetom in sveta z življenjem. V Traktatu lahko beremo naslednje stavke: »Namrec, kar solipsizem meni, je povsem pravilno, samo da se tega ne da povedati, temvec se kaže. Da je svet moj svet, se kaže v tem, da meje tega jezika (jezika, ki ga razumem samo jaz) pomenijo meje mojega sveta.« (5.62) V svoj dnevnik pa je Wittgenstein zapisal: »Kaj ima zgodovina opraviti z menoj? Moj svet je prvi in edini svet.« (Wittgenstein, 1961: 85) Takšno Wittgensteinovo stališce ustreza Weiningerjevemu razumevanju genija (Weininger, 1936), za katerega je etika primarno dolžnost do sebe, dolžnost, da varuje svojo lastno integriteto ne glede na to, kaj (si) drugi mislijo oz. bi si lahko mislili (Appelqvist, 2013: 55). 6 Uredniki, ki so objavili Wittgensteinovo predavanje so pred besedilom clanka zapisali: »Naslednje predavanje, ki doslej ni bilo objavljeno, je Wittgenstein pripravil za predavanje v Cambridgeu nekje med septembrom 1929 in decembrom 1930. Verjetno so ga brali v društvu, znanem kot 'Heretiki', ki ga je Wittgenstein v tistem casu nagovoril. Rokopis je brez naslova. Kolikor je znano, je bilo to edino poljudno predavanje, ki ga je kdaj sestavil ali izvedel Wittgenstein.« (Wittgenstein, 1965: 3) Tretja oznaka temelji na dejstvu, da je Wittgensteina zelo zanimalo vprašanje dobrega in smiselnega življenja (Wittgenstein, 1961; 1965; 2000; 2022; Appelqvist, 2013; Friedland, 2006). Njegova razmišljanja so relevantna za vejo etike, ki jo imenujemo umetnost življenja, ki se ukvarja z dobrim življenjem, njegovimi pogoji, dejavniki, sestavinami itd. To ne pomeni, da je Wittgenstein dajal kakšne konkretne napotke ali navodila o tem, kako moramo živeti, da bo naše življenje dobro, je pa analiziral formalne razlike, ce lahko tako recemo, med dobrim in slabim življenjem. Formalne v smislu, da ni govoril o kakšnem konkretnem eticnem nauku ali drži, ki nas lahko osreci, ampak je govoril npr. o tem, v cem je razlika med srecnim in nesrecnim clovekom, ne glede na to, kakšen je njegov svetovni ali življenjski nazor, katere moralne vrednote in nacela sprejema ali zagovarja itd. Govorjenje o srecnem življenju nas je privedlo do cetrte znacilnosti, evdaimonizma. Wittgenstein je bil preprican, da veljata naslednji trditvi: srecno življenje je dobro življenje in obratno ter nesrecno življenje je slabo življenje in obratno (Wittgenstein, 1961: 75, 78). Estetska drža je pravilna eticna drža ali »Živi estetsko!« Za zakljucek še nekaj besed o tem, zakaj sta etika in estetika eno. Na kratko zato, ker je eticno zrenje zrenje stvari sub specie aeternitatis. To pa je v osnovi estetsko zrenje. V tem smislu sta etika in estetika eno. Znacilnost zrenja sub specie aeternitatis je brezinteresnost7 in sprejemanje sveta, takega kot je. Sveta, dejstev ne moremo spremeniti, lahko spremenimo samo svoje zrenje sveta. Zrenje, ki omogoca srecnost je zrenje sub specie aeternitatis. To zrenje ni obicajna predstava predmeta, ampak zrenje sveta kot omejene celote. To zrenje predmet zrenja preobrazi v omejeno celoto, ki ima smisel v sebi sami. To pomeni, da predmet vidimo kot enovito smiselno/smotrno celoto. Vsak, ki uzre svet sub specie aeternitatis, ga vidi kot smiselno/smotrno celoto. Ce pa predmet motrimo brezinteresno, kot enovito smiselno celoto, in je to zrenje subjektivno obce veljavno (subjektivno zato, ker stvar ni v predmetu, ampak v zrenju predmeta), potem nas ne preseneca, da je »kantovec« Wittgenstein (Appelqvist, 2013: 40-46) menil, da zreti predmet sub specie 7 »Brezinteresnost« v smislu, da se odpove želji ali hotenju vplivati na svet (Wittgenstein 1984, 167), na katerega pa tako ali tako ne more vplivati, kajti »[s]vet je neodvisen od moje volje.« (6.373) B. Žalec: Wittgenstein o etiki in estetiki: neizogibnost etike, estetska drža kot modus srecnega življenja aeternitatis pomeni zreti predmet kot lep, saj so brezinteresnost, subjektivna obcost in subjektivna smotrnost Kantovi momenti sodbe okusa, v kateri se nahaja lepota (Kant, 1999: 41-76; Appelqvist, 2013: 46-54). Preostane še cetrti Kantov moment sodbe okusa, subjektivna nujnost (Kant, 1999: 76-80) oz. das Sollen, eticno najstvo, »Moraš!« (Appelqvist, 2013: 54-57). Ko Wittgenstein opisuje etiko uporablja izraze kot so »temeljna«, »absolutna«, »pogoj sveta« (Wittgenstein, 1991: 40; 1961: 77,79), ki kažejo na prvino nujnosti. Govori tudi o vesti kot glasu Boga, o strahu pred smrtjo kot znaku slabega življenja in zlu kot predikatu volje (Wittgenstein, 1961: 75, 79). To pocne tako, da se nanaša na sreco kot bistvo zrenja sub specie aeterni. Po Wittgensteinu uresnicevati božjo voljo pomeni ujemati se s svetom (75). Ker pa je Bog istoveten s svetom ali smislom sveta to pomeni (74, 75, 79), da izpolnjevati božjo voljo pomeni sprejemati svet tak kot je. In glede na to, da sta svet in življenje istovetna (5.621; Wittgenstein, 1961: 77) iz vsega skupaj izhaja, da ujemati se svetom pomeni srecno živeti. Na tej osnovi je smiselna tudi Wittgensteinova trditev, da zapoved »Ravnaj po svoji vesti!« pomeni »Živi srecno!« (Wittgenstein, 1961: 75; Appelqvist, 2013: 55). Po Wittgensteinu ima srecno življenje tisti, ki doživlja svoje življenje kot smiselno, ki ga vidi kot smiselno. Zato je problem smisla življenja to, da nam ga uspe uzreti kot smiselnega. (Appelqvist, 2013: 56) Videti življenje kot smiselno temelji na ujemanju s svetom. Smisel življenja se pojavi, ko se ujemamo s svetom in takrat tudi izgine problem smisla življenja. Ce hocemo uzreti smisel svojega življenja, moremo uzreti njegovo notranjo (intrinzicno) popolnost, tako, kot ce hocemo uzreti neko delo kot umetnino oz. kot (umetniško) lepo. Wittgenstein je bil perfekcionist. Težil je k popolnosti. Ne samo v eticnem oziru, ampak tudi na podrocju estetskega in umetnosti. Appelqvist (56) navaja primere obupanega kljucavnicarja, ki je sodeloval pri gradnji Wittgensteinove hiše, ko mu je Wittgenstein razlagal, kako pomemben je en milimeter. Podobno popolnost je zahteval pri širini vrat itd., pri naglaševanju pri recitiranju pesmi ali pa glede glasnosti basov, ki je potrebna, da bo izvedba skladbe skladna, harmonicna (Wittgenstein, 2007: 15, 16, 22). Etika zahteva, da svoje življenje motrimo kot umetnino, t. j. sub specie aeterni (Apelqvist, 2013: 51). Preucevanje dejstev sveta nam ne pomaga rešiti problem življenja, t. j. odkriti njegov smisel, kajti tudi ce bi imeli odgovore na vsa znanstvena vprašanja, bi problem smisla življenja ostal popolnoma nedotaknjen (6.52). Smisel svojega življenja je dosegel tisti clovek, ki ne potrebuje vec nobenega smisla za svoje življenje, razen, da živi (Wittgenstein, 1961: 73). Rešitev problema življenja je v tem, da ta problem izgine (6.521) Po Wittgensteinu je misticno to, da je življenje smiselno, ceprav objektivno ni nobenega smisla (subjektivna smotrnost). Ta neobjektivni, t. j. subjektivni smisel je tisto, kar je misticno. (Appelqvist, 2013: 52) Ce Wittgensteinovo transcendentalno stališce iz Traktata predelamo v personalisticno razlicico, tako, da na mesto jaza, ki se nahaja izven sveta, stopi cloveška oseba, lahko recemo, da je to, kar je misticno, cloveška oseba. Izvor misticnega je cloveška oseba, ki “najde” ali “ustvari” smisel tam, kjer ga objektivno ni. Od kod to prihaja, to je misticno, ker se tega ne da znanstveno pojasniti. V sklopu Wittgensteinovega razumevanja iz Traktata pa se tisto, kar je misticno, nahaja v transcendentalnem subjektu, ki je izven sveta, zato se misticno ne nahaja v svetu, ampak zunaj sveta (6.4 in 6.42). »Zapoved« Wittgensteinove etike se torej glasi »Živi srecno!«. To je nujnost, to je norma dobrega življenja. Kaj pa nam prinaša sreco? Lepota, ali drugace povedano, zrenje sub specie aeternitatis. V tem smislu je po Wittgensteinu estetska drža srce srecnega življenja in v tem smislu etika in estetika sovpadata, sta eno. Sledec Wittgensteinu potemtakem lahko sprejmemo slovito izjavo kneza Miškina iz romana Idiot Fjodorja Mihajlovica Dostojevskega, da nas bo lepota rešila, seveda ce jo razumemo v wittgensteinovskem smislu. Etika in estetika sta eno v smislu, da estetska drža, ki je zrenje sveta sub specie aeternitatis, omogoca srecno življenje. Z drugimi besedami, estetska drža je prava eticna drža, je pravilna eticna drža, saj je merilo pravilnosti eticne drže po Wittgensteinu srecnost življenja. Zato bi zapoved »Bodi srecen!«, sledec misli zgodnjega Wittgensteina, lahko formulirali tudi z besedami »Bodi estetski!«. Priznanje Ta clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0269 Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne družbe, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). Literatura Appelqvist, H. (2013). »Why does Wittgenstein say that ethics and aesthetics are one and the same?«. V Sullivan, P. in Potter, M. (ur.), Wittgenstein's Tractatus: History and Interpretation, Oxford: Oxford University Press, str. 40-58. B. Žalec: Wittgenstein o etiki in estetiki: neizogibnost etike, estetska drža kot modus srecnega življenja Christensen, A.-M. (2004). »Wittgenstein and ethical norms: the question of ineffability visited and revisited«. Ethic@-An International Journal for Moral Philosophy, 3(2), str. 121-134. Friedland, J. (2006). »Wittgenstein and the Metaphysics of Ethical Value«. Ethic@-An International Journal for Moral Philosophy, 5(1), str. 91-102. Grušovnik, T. (2022). “Mejniki ‘zgodnjega’ Wittgensteina”. V Wittgenstein L., Logicno-filozofski traktat, Ljubljana: LUD Šerpa, str. 255-278. Highsmith, P. (2001). Strangers on a Train. New York: W. W. Norton & Company. Kant, I. Kritika razsodne moci. Ljubljana: Založba ZRC. Rhees, R. (1965). “Some Developments in Wittgenstein's View of Ethics«. The Philosophical Review, 74(1), str. 17-26. Richardson, W. J., S. J. (2003). Heidegger: Through Phenomenology to Thought. New York: Fordham University Press. Scheler, M. (1998). Položaj cloveka v kozmosu. Ljubljana: Nova revija. Ule, A. (1982). Osnovna filozofska vprašanja sodobne logike. Ljubljana: Cankarjeva založba. Ule, A. (2022). »Wittgensteinov poskus transcendentalne analitike jezika v Logicno-filozofskem traktatu«. V Wittgenstein, L., Logicno-filozofski traktat, Ljubljana: LUD Šerpa, str. 223-254. Weininger, O. (1936). Spol in znacaj: nacelna preiskava. Ljubljana: Modra ptica. Wittgenstein, L. (1961). Notebooks 1914–1916. Oxford: Blackwell. Wittgenstein, L. (1965). »A Lecture on Ethics«. The Philosophical Review 74(1), str. 3-12. Wittgenstein, L. (1984). »Tagebücher 1914-1916«. V Wittgenstein L., Werkausgabe, zv. 1, Frankfurt ob Majni: Suhrkamp, str. 87-223. Wittgenstein, L. (1993). Philosophical Occasions. Indianapolis: Hackett. Wittgenstein, L. (2000). Wittgenstein’s Nachlass. The Bergen Electronic Edition (BEE). Bergen: Wittgenstein Archives at the University of Bergen (WAB); Oxford: Oxford University Press. Dostopno na: https://wab.uib.no/wab_BEE.page [1. 6. 2023]. Wittgenstein, L. (2005). Kultura in vrednota: mešani zapiski. Ljubljana: Študentska založba. Wittgenstein, L. (2007). Predavanja in pogovori: o estetiki, psihoanalizi in religioznem verjetju. Ljubljana: Nova revija. Wittgenstein, L. (2022). Logicno-filozofski traktat. Ljubljana: LUD Šerpa.