0£’6l QO Z86L epenue! gl ‘yaiad /i eja/uiajd
afiao eg§nepai6 oyspnfi o^subaois
!
Wsjv\kJJr_
DAŠA ŠKAPIN!?
PETER BOŠTJANČIČ
Daša Škapin se je rodila 1967. leta v Postojni. Zdaj je že lep čas Celjanka in obiskuje 8. razred osnovne šole ’’Veljko Vlahovič”. Kar pomni, je bila v dramskih krožkih. Že peto leto igra violino (tričetrtinsko). Nazadnje je igrala Pomado v igri za otroke ’’Anton Pom-perdon” Leopolda Suhodolčana (v režiji Bine Žmav-čeve). Na sliki: lahkoživa Pomada.
je na zadnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru za vlogo Hamleta prejel kar dve priznanji, Borštnikovo diplomo in nagrado RTV Ljubljana. Strokovna žirija je oboje utemeljila takole: Peter Boštjančič je interpretiral klasičnega junaka z izrednim posluhom za sodobno oblikovanje, s prefinjeno gledališko estetiko in občutkom za homogenost igre in doživetja je Hamleta približal našemu sodobnemu svetu.
KOLOFON
Slovensko ljudsko gledališče Celje. Gledališki list, sezona 1981 —1982, štev. 4. Henrik Ibsen: Gospa z morja. Predstavnik umetniški vodja in v.d. upravnika Goran
Schmidt. Urednik Janez Žmavc. ■ Naklada 1000 izvodov. Cena 10 dinarjev. Tisk Cinkarna Celje. Oblikovanje Evita Lu-kež, Ejti Stih.
premiera v petek, 15. januarja 1982 ob 19.30
T
TEKO
TRGOVSKA DELOVNA ORGANIZACIJA TEKO p.o. 63000 Celje, Gubčeva 2
VELEBLAGOVNICA T CELJE PRODAJALNE
salon
novost
dom
posrednik kekec zagreb
r

režija albert kos
dramaturgija janez Žmavc scenografija in kostumografija
heinz drusowitsch lektorstvo majda križaj
slovensko ljudsko gledališče celje sezona 1981 — 1982
f?3?R3HJBSER
(fruen fra havet) igra v petih dejanjih
po avtoriziranem nemškem prevodu prevedla maila golob
igrajo:
dr. wangel, okrožni zdravnik ellida, njegova druga žena njegovi hčeri iz prvega zakona boletta hilda
nadučitelj arnholm
lyngstrand
ballested
tujec
janez bermež Ijerka belakova
milada kalezičeva daša Škapin bogom ir veras zvone agrež miro podjed peter boštjančič
kraj dogajanja je mestece ob fjordu na severnem norveškem
vodja predstave sava Subotič — šepetalka ernestina popovič — ton Stanko jost — razsvetljava in tehnično vodstvo bogo les — frizerska dela vera pristov — krojaška dela pod vodstvom jožice hrenove in adija založnika — odrski mojster vili korošec rekviziter milan orehov
Goran Schmidt
»GOSPA Z MORJA«
ali o sumljivih možeh, ki plujejo po morjih, in o ženskah, ki do gležnjev bredejo po ribniku tako, da sočustvujemo z njimi.
Nekoč smo si obljubili zvestobo v svobodi; pa je bila svoboda zelo zaposlena in ni mogla ves čas bdeti nad nami in smo bili prepuščeni sami sebi in smo morali samo pred samim seboj držati obljubo; samo sebi smo bili odgovorni, nihče nam ni obujal spomina, nihče nas ni spominjal, nihče spraševal: si še zvest?
Smo se počutili osamljene? Smo pogrešali to sogovornico? Se nam je tožilo po kompanjonu v tej zaroti? - saj če se človek speča s svobodo, je to skoraj gotovo že zarota.
A je že tako, da je to res čuden kompanjon, čudna tovarišica, prav nič ženska: njen objem je nevaren, njene trdne obljube so negotovost, ni ji za čutnost, pač pa se ji hoče razuma; hoteli bi jo poljubiti, pa hoče od nas izjave; hoteli bi jo objeti, pa razprostre roke v širok prostor; in sploh - najbolj je naša, kadar smo sami.
Morda nam zaradi tega tudi ni tako hudo, če mora po opravkih še kam drugam; nič kaj nimamo proti, če se njen dih pomeša s kakšnim bolj konkretnim vonjem, če najdemo malo tesnejši, a varnejši objem, če obljube negotovosti zamenjajo trde zahteve, če lahko pamet počije in najdemo za čute naslovnika; in sploh - če smo nekogaršnji, čeprav malo manj mi.
A glej vraga: ta svoboda je stroga in zvesta tovarišica: pojavi se, ko smo se že ravno navadili, da je ni; pojavi se vsaj kot vprašanje, obuja nekakšne spomine, sklicuje se na neke širjave, ki da bi bile priče naši zaobljubi.
Bi jo kar najraje ne spoznali; bi se kar malo skrili; bi kar malo poklicali na pomoč; bi jo kar malo odgnali. In vendar: kakor se je bojimo, pa nam
Janez Žmavc
POSMEH IN OSVOBODITEV
Ellida je doživela tam zgoraj, pod polnočnim soncem, svojo prvo ljubezen. Mladostna leta je preživela z očetom na svetilniku - svetilnik kot nekakšna boja, simbol začasne priklenjenosti -prišel pa je Tujec z morja in si jo vzel. Edina priča, mašnik te poroke, je bilo Morje, ki spet odnese Tujca. Ellida ga zaman čaka, najde jo Wangel in odpelje stran od Morja, s katerim je bila zvezana na življenje in smrt. Zgubi Morje, zakona z Wanglom pa ne pridobi. Spomin na Tujca vse bolj pritiska nanjo z domišljijskimi predstavami, koprni po Morju, življenje v majhnem fjordskem mestu jo utesnjuje, tesnoba se seli v zakonsko spalnico, po močvarah zunaj hiše.
»Žena ima pravico do ljubezni, tudi v zakonu«, piše Ibsen. A kaj, ko je zakon najbolj podvržen obojestranski nestanovitni naklonjenosti. Tako postane tudi zakon kot institucija vprašljiv, če ni mogoče v njem trajno gojiti ljubezni, te najvišje človeške vrednote. »V današnji družbi se žena ne more konstituirati kot žena. V izključno moški družbi, z zakoni, ki so jih napisali moški, s tožniki in sodniki, ki sodijo žensko ravnanje in vedenje izključno z moškimi očmi.«
Ibsen je primerjal evropsko družbo z dobro preskrbljenim parnikom, moštvo in potnike pa kljub mirni vožnji mučita nedoumljivi strah in groza.
Ladja prevaža v svojem trupu truplo. Protislovja med bistvom in videzom družbe, ki se ne zna osvoboditi podedovanih, prevzetih predstav, strahov v njihovih mnogoterih oblikah.
Človek je za večino eksistencialistov svobodno bitje, ker ima možnost, da izbira. To misel danskega
t	f
obudi tudi spomin - spomin na sladkost, da je vse mogoče. Tisto, česar pa se bojimo, je cena te sladkosti. Zato zdaj tehtamo: biti v nevarnosti ali varno ne biti.
Tako postane meščanska kriminalka zanimiva. Ellida je edina oseba v igri, ki pozna obe možnosti in zato edina, ki se mora odločiti.
Ellida je »gospa z morja«, je glavna oseba.
Torej stavimo nanjo!
Albert Kos
filozofa Kierkegaarda, ki je imel na Ibsena precejšen vpliv, je dramatik v Gospe z morja poenostavil, razvil le toliko, kolikor prenese dramsko dogajanje in njegova logika in kolikor je lahko stvari aktualiziral, ni jih pa postavil na širšo socialno družbeno platformo. Koprnenje po daljavi, po daljnem, svobodnem, nedosežnem je vodilni motiv Gospe. Hrepenenje, o katerem malce ironično pravi kitajski pregovor:« Ljudje imajo eno samo veliko napako - vedno so lačni« - to Ellidino hrepenenje, lakota po spremembi, obsedenost od svojega porekla - pripadati Morju, Tujcu - gre okolici po malen na živce. Ta zavezanost Morju kajpak ni čista fikcija, temelji na otipljivem dokazu njene »poročne noči« s Tujcem, čeravno bi lahko čas že opravil svoje - če bi bil njen zakon popoln.
Ta pa ni in eno podpira drugo: bolj ko je zakon v neredu, bolj se krepi njena želja po Tujcu, in narobe: bolj ko se navezuje na spomin na Tujca, bolj se ohlaja njen zakon.
Nekdaj (leta 1888) je konec drame izzvenel izrazito vzgojno: Ellida se vrne v institucijo kot svobodna žena, konvencionalne spone - način snubljenja, kupoprodajna pogodba z Wanglom - so z Wanglovo odločitvijo, da ji vrne popolno svobodo, pretrgane. Vsekakor pa Ellida ne izbere »šibkejšega« Wangle kot Candida v Shawovi istoimenski komediji, ne izbere v svojem času poveličanih argumentov in odločitev svojega moža, ne izbere ne enega ne drugega, pač pa sebe, četudi na koncu moška majoriteta glasno komentira svojo zmago v obrambi meščanskih pravic in dolžnosti. Ellida bo še naprej
morska deklica, ki ne najde več poti v morje in je tudi ne bo več iskala. Na zunaj osvobojena, znotraj ubita. Ta svoboda, ta mfira odločanja je vsaj v tem trenutku taka, da je pravzaprav rešena kar obeh, tako Tujca kot Wangla. Čas bo nedvomno opravil svoje. Prepušč.en je navsezadnje nam, gledalcem in našim izkušnjam.
Ko sledimo drugim osebam v igri, odkrivamo presenetljive poteze in paralele, ki dopolnjujejo in pojasnjujejo problem in glavni konflikt Gospe. Lyngstrand se veseli italijanskega sonca, poln je upov in sanj o svoji umetniški veličini, ki ji podreja vse okoli sebe - njegovo potovanje pa je potovanje proti smrti. Ko govori Ellida o zakonski kupčiji med njo in Wanglom, pa imamo zdaj to kupoprodajno pogodbo kar na dlani med nadučiteljem Arnholmom in deviško preračunljivo Boletto. Kakšna mizerija, kakšna idilika, kako izvrstno napisan dialog z dolgim snubljenjem. Boletta nikoli ne bo imela svojega Tujca, njen zakon bo tiho in mirno brlel in zadostil vsem pravilom dostojnega meščanskega življenja. O njeni sreči ne dvomimo. Sama si je izračunala njena merila in obseg. Drugače je s Hildo. V njej je gon po daljavi - sicer še v spečem stanju - najbolj razvit. Njena krutost, kakor tudi je že odkritosrčna, je tipično otroška. V njej še ni zavesti o minevanju, končnosti, smrti. Eno pa je jasno. Brez pomisleka bo zajadrala v širni svet in se prej kot vsi drugi postavila na svoje noge. Zanjo vprašanje aklimatizacije sploh ne obstaja. Nekaj zavestne ironije je v tem, kako Ballested izgovarja besedo aklimatizirati. Višek poroga klavrni eksistenci, za katero se je zavestno odločil v nasprotju s pogubno Lyngstrandovo samozaverovanostjo. Ballested ni umetnik. Pridno izdeluje maniristične bocklinovske podobe po želji malih meščanov. Glavno je, da ugaja. Živi tako rekoč od napitnin, postrešček in burkež
meščanskega doma - ne salona, tja ga ne spustijo. In vendar je lahko superioren nad svojo okolico. Zavoljo svojega končnega spoznanja.
Tujec je izziv meščanskim ustaljenim vrednotam: ne le njihovim konvencijam, tudi institucijam. Zagoto pa ni tisto, kar bi rada Ellida izsanjala. Njegova sugestivna moč je žilavo telo, briskiranje bontona, nagonska, prvobitna sila, nesramnost, libido, prividna svoboda - pripravljena kajuta na ladji prav gotovo ni svoboda - svoboda le v odnosu na meščansko posteljno pregrinjalo, utesnjenost zakonske spalnice in ne nazadnje Ellidina zadnja možnost, da jo odreši Wangiovega racionalnega seciranja, skratka razumnosti argumentov, o katerih je Ibsen menil, da je prav to tisto ta pravo, kar lahko sproži odrešilne odločitve, in to je bila tista znamenita prtljaga, ki jo je oberoč pograbilo feministično gibanje širom Evrope. Danes opazujemo Ellido bolj v odnosu do njenega nagonskega odločanja, v načinu, kako jo Tujec vrača k sebi, kako je to nagonsko globoko zakopano v njej in kako se ga boji in ne zaveda v dovoljšni meri, zato jo je strah in groza. In bolj ko se bliža trenutek nje same, bolj je zbegana, nerazumska, čutna, animalična, prvobitna.
Gospa z morja je družinska drama. Lahko bi bila komedija. Danes, ko je v naši zavesti zabrisana ostrina Ibsenovega idejnega postulata, pa nas še vedno privlači ta njegova skoraj naivna vera v poslanstvo gledališča - ko občutimo »naivnost« njegove itelektualne ostrine kot poseben čar gledaliških znakov - danes bi se Wanglov zakon že nevarno približal konfliktu na ravni običajnega zakonskega prepira, če ne bi bilo tu »še nekaj za vsem tem«. In bolj kot se ta konfliktna zadeva trudi, da bi ostala v mejah spodobnega, meščansko obvladljivega - bolj se ta zgradba institucije maje, podira, smeši. Kako je to »tragično«, kako je to razpoznavno, sodobno, odrešilno.
Cena 10 dinarjev
SEZONA 8182 QLEMUSKI LIST *
Strah (eksistenčni boj) moških -osvoboditev (samozavedanje, osamosvojitev) žensk: glavna tema: dramatika Henrika Ibsena in slikarja Edvarda Muncha, filozofski vpliv Sorena Kierkegaarda
edvard munch slika gospe