ŽENSKI SVET
6
JVNIJ DESETI LETNIK 1932
Listnica uredništva.
Bor. K. „Ubijalka" je napisana v duhu stare miselnosti. Novo ženo pa je treba prepojiti z drugačnim pojmovanjem. „Zapuščena" ne sme obupavati, ubijati, nego si mora biti svesta svoje življenjske samostojnosti in materinske odgovornosti.
Irena: Nič.
Fr. MU.: Prejela sem precej Vaših pesmi. Sprejeti ne morem nobene. Po vsebi-»i so plitve, silno osebne in zato nezanimive. Tehnična stran neizdelana, ritem slab, rime tudi. Le čitajte tu ta-le odlomek, pa boste videli, da je daleč od jutranje poezije:
Vstaui, ljubica, vstani! Zora je nad gorami, kmalu bo sonce vzšlo; mesec, ves bel, kot velika kljuka, kot velik oklepaj, ej, kmalu bo mlaj, v dolino sosedno kuka in noč zaključuje.
Listnica uprave.
Kdo !e poslal 70 Din? Prejeli smo po poštni položnici z datumom 10. maja Din 70.— brez navedbe tplačnikovega imena s samim pečatom blagajne poštne hranilnice, tako da ni niti razvidno, na kateri pošti je bil denar oddan. Prosimo, da se »glasi, kdor je poslal-denar.
Poštno-hranilnične kniižlce. Vse tiste, ki so sledile našemu povabilu in si nabavile poštno hranilnične knjižice ter imajo že toliko prihranjenega, da lahko dvignejo za plačilo polletne naročnine, prosimo, da to store čimprej in da ne čakajo konca leta. Knjiženje poštno hranihiičnih številk bo vzelo mnogo časa in bi Uprava tega dela «e mogla pravočasno obaviti, ako se bodo priglašale vse številke zadnje dni.
Časi so težki ne le za naročnice, marveč tudi za Upravo. Zato prosimo, da poravna svojo naročnino, čim katera more.
Priporočamo Vam
najboljše šivalne stroje
in kolesa
Adler
GRITZNER
ŠTicarskiH pletiliü stroju
DUBEED
edino le prilvrdki
Josip Peteline, Ljubljana
Telefon H 2913 ZB vodo. Brezplačen pouk « vezenju.
Telefon St, 2913 Večletno jamstvo.
Odgovori.
K. Z. Ni treba, da bi bil ravno ovalen prt za ovalno mizico. Prtiček je lahko mnogo manjši, kvadraten, ter ga položite navzkriž. Ni tudi nobenih predpisov, za koliko cm sme ali mora segati prtiček čez rob. Zal nimamo za enkrat še nobene risbe za ovalni prt, vemdar si tako risbo lahko sestavite sami po vzorcih iz naše priloge. Najprej si napravite po mizi obliko iz prozornega, toda precej močnega papirja in jo razdelite s črtami na štiri enake dele. Dobite par risb iz priloge ter poskušajte, katera bi bila primernejša. K temu uporabite lahko vsako risbo, ki je deljena; tako n.. pr. risba št. 4 v januarski prilogi, štev. 1 v lanski decemberski, štev. 5 v lanski pišlogi za julij-avguist je prav posebno primerna, ker ima lepo ovalno sredino; vogel pomaknete na daljše dele, zvezo med obema vogalnima figurama pa napravite iz oblike, ki je prerezana po sredini in ki se lahko ponavlja v poljubnih ipresledkih. Takih risb, ki se daio lepo uporabiti za ovalne prte, bo-dete našli še mnogo v naših dosedanjih prilogah.
Rezika. Podpisali ste se s samim imenom, zato Vam ne moremo poslati zaželje-ne knjige. „Opreme za neveste" imamo le še nekoliko izvodov. Perilo ni tako podvrženo modi kakor obleke; vsi v knjižici pri-občeni modeli so Se in bodo še dolgo modemi, vrhutega ima knjižica ipet bogatih prilog s kroji in risbami za osebno, posteljno in namizno perilo. Knjižici smo znižali ceno, katera znaša sedaj Din 25,— (prej je stala Din 35.—).
ŽENSKI
LET. X-1932
SVET
OBRAZI IN DUŠE.
Marysa Šarecka — Radon o vä.^
Malokomu se v življenju tako izpolnjujejo mladostni sni, kakor je to naklonila usoda Marysi Sarecki. Že v nežni mladosti je Maryia sanjala o neki uzvišeni nalogi v življenju in ko so dali v šoli temo „Kaj bi hotela biti", je napisala tako lepo o svoji želji, kako bi se rada v nečem dvignila nad povprečnost, da je profesor poudaril njeno nalogo pred vsemi drugimi. Prvo svoje literarno ■delo je objavila 1. 1905., ko je bila stara šele li let, in je takoj vzbudila pozornost. „Ko sem bila mlada, so me zanimale filozofske teme, vzbudila so se mi vprašanja: zakaj živimo, kakšno nalogo ima naše življenje? kaj je Bog? kako bi se dosegla v življenju pravičnost? i. t. d." Tako je odgovarjala Sareckd na moja vprašanja, kakšna je bila snov njenim prvim člankom, kajti njena začetna dela so bila v prozi: eseji in publicistični članki, raztreseni po raznih revijah in dnevnikih.
Maryša se je rodila v Pragi v jako nadarjeni in zelo izobraženi družini Bosakovi ter čuti hvaležnost za vsejano seme: Bogato srce moje njihov dar je, saj seme, ki so vanje ga vsejali, je vzklilo, vzrastlo kakor v solnčni žar je in cvetje se iz njega je razvilo.
(Dedščina rodu, iz knjige „Vonji doma".)
») Ime Sareckd je psevdonim, Radonovd priimek po moža.
Ifil
Ko je dovršila srednjo šolo, je absolviroda tečaje -za moderne jezike ter napravila državni izpit iz nemščine, francoščine in angleščine. Mariša Sareckd Radoüovä je prva češka zena v diplomatski službi in je od 1. i922. konceptna uradnica v zunanjem ministrstvu Č. S. R. Ze v šolski klopi je objavljala svoje sestavke in pesmi v časopisih: „Maj", „Zvon", „Zlata Praha" in raznih dnevnikih. Prva njena pesniška zbirka je izšla.1. 1927., izdana s fondom Julija Zeyerja pri-češki akademiji znanosti in umetnosti pod naslovom „Glasi p strugi" —,tako lepo so se izpolnile sanje mlade poetke. L. mS. je izšla druga knjiga intimne lirike „Vonji dom a". Ti stihi pričajo o globoki ljubezni do prirode, domovine in doma. Lirična in intimna. .itruna je dominanta njene lire. V njej.Je podala pesem svojega življenja: .
„Za kras trenutkov znam, ki tri mini jo, ■
za sanj najdražjih kruto agonijo,
ko lahno umira sladki pelod mlad,
za sirupa Ttapljo znam na dnu napoja,
za trnje, ki posiplje pota moja,
za bol solzd, A-f zanje suet ne zna!"	"
Ali srce poetke je kakor knjiga, ki daje sladki balzam za vse rane. Tudi
„To knjigo iz srca, ki nihče mogel citati je ni, razkosa svet^ naj u dele,
naj drobce njene vživa vsak, kdor si jih osvoji, ko nimam konia dati cele!" ...
(„Glasi v strugi".}
Mladost je pustila v nekaterih njenih pesmih nekoliko nejasnosti, morda tudi nedovršenosti, kajti pesnica sedaj ni popolnoma zadovoljna s temi pe.<iniškimi deli: ali povečini imajo njene pesmi trajno vrednost v češki liriki.
Od te dobe umolkne Sareckd kot lirska pesnica in piše prozo ter epske pesmi. Prva zbirka njenih povesti je izšla 1. 1913. pod naslovom „B o -leči objem i". Tu je avtorica pokazala dramo žene, ki ni zadostila svojemu prirodnenm materinskemu čutu, izneverila se je možu, toda sporazumno z njim je še dalje živela v njegovi hiši. Vsak izmed njiju je živel svoje življenje. Njen mož je imel ljubico in deco; ali ko je žena. videla te ljubeznive otrOčičke, je prišla k svojemu možu in nui rekla: „Nečem biti več, temni oblak v vaši družini in zapreka v vaši hiši... Vajini otroci me izganjajo. Vajini otroci — vajina sreča. Ne morem, tega gledati brez srda in ne morem živeti v bližini..." in je odšla. V povesti „O detetu" je mlada žena ljubila svojega moža,_a „je vendar čutila, da ni v zakonu onega, po čemer je hrepenela". Njeno življenje bi moralo imeti smoter... Mož je bil do,nje hladen, zaljubila se je v drugega, prišla je prava ljubezen, ki ji je dala tudi dete ... Tisti, ki ga je ljubila, je odšel daleč proč in pozabil nanjo ... Soprog pa ni ničesar slutil ter je. sedaj ljubil njo in dete. Njej ni vest ničesar očitala, prvi čas po porodu ni imela rada svojega otroka, potem pa se je v njej vzbudilo materinstvo
162
ill ko je uidela, da kaže dete ljubezen do soproga, je postala ljubosumna: „Dete se mu je plazilo po naročju in vriskalo v podzavestnem hrepenenju po življenju. Tedaj je mlado ženo napadla ljubosumnost. Ni mogla prenaSati tega. Kot besna zver se je vrgla na moža in mu iztrgala otroka. „Pusti ga, ne dotikaj se ga" — je zarjovela, „ni tvoje"... („O detetu").
V	1.1917. je izšel njen roman „Globine sreč e". Luiza Otmarova je mala bolehna, pohabljena, z nelepim obrazom, a razumna in dobrosrčna deklica, razumeva umetnost, ima rada glasbo in lepoto. Magda, njena polsestra po očetu in mačehi, je lepa in mikavna. Magda ljubi mladega umetnika, glasbenika Oldficha Havelo. Luiza se tudi zaljubi vanj. Oldfich raje in več govori z Luizo, ker se ž njo lahko o marsičem pomeni, ali oženi se z Magdo ter odide ž. njo na Rusko, da bi preživil rodbino. Njegova glasbena karijera je pri kraju. Ko se zopet vrneta v Prago, ju Luiza podpira, a ko Magda, do smrti izmučena radi prevar svojega moža, umre, se Luiza zavzame za njeno dete, odide ž njim k svojim prijateljem in najde v vzgoji tega otroka svojo srečo. Sploh je pisateljica problem materinstva razvijala v večini svojih spisov.
Največji je njen roman „Osirotela", kjer opisuje življenje služkinje in njene hčerke, nadarjene igralke, katero usoda neusmiljeno biča radi njenega nezakonskega rojstva. Roman je izšel L in ga je nagradila češka akademija znanosti in umetnosti. Prvo naklado so tiskali v 25.000 izvodih, drugo v:10.000.
Pisateljica je v svojih romanih in povestih poudarila nesoglasje med pravo ljubeznijo in nedostojno prakso spolnih vezi ter izrazila hrepenenje. po pravi ljubezni in materinstvu, kakor živi v duši žene človeka, ki je še zmožna pristnega čuvstvovanja. Njeni romani in povesti so zato zrcalna slika življenja, umetniško preutelešene resničnosti: v njih so prikazane vse potvorbe, zlasti u.sa nizkotnost mestnega življenja. Sareckd je pisala številna in zelo raznovrstna literarna dela: epopejo „Mister Bo-huslav", med svetovno vojno domoljubno pesem „Blanik", po vojni dramo „Josef .Uri Svec", ki pa ni doživela tiska, ker je istodobno objavil tako dramo češki pisatelj — legijonar Medek.^)
Sareckd je preizkusila svoje sile tudi v prevodih iz modernih jezikov. Napisala je v celem okoli 20 knjig: naj navedem tu samo nekatere: „Prosjak ljubezni", roman, ki slika pretresljivo dramo učenjaka, osamljenega, prevaranega v svoji ljubezni... Povesti ,,Z gor" so vrsta, res ljubkih potez, načrtanih s pesniškim poletom in lahkim čistim slogom.
V	zbirki povesti „Betyna" je podala pisateljica tudi kos^jugo.'ilovan.'ikega življenja v junaku Rosiji.
Ne mislini peti slave, ali vendar ne morem, da bi i.'skreno ne pozdravila vsak novi uspeh žene. Tak uspeh dosega Sarecka s svojo razglabljajoča
=) Opazila sem, da žensko delo, tudi delo jako nadarjenih žen, nima priznanja pri moSkih, n. pr. roman Zofke Kvedrove „Hanka" — ki prenese primero z Remarqao-vim „Na zapadni fronti mir", ali novele naie ukrajinske pisateljice Hrynyngäeve Katre „Nepohorni" — a kdo ve zanje...?	^	M. O.
163
publikacijo „Iz kulturne zgodovine čloueUva". Prvi del je že. izšel pod naslovom „Stari vek". Ostale ziiezke tega momimentalnega dela pa nam pisateljica obljublja za bližnjo bodočnost: Srednji vek. Renesansa, Barok, Rokoko, Empir, Biedermeier in XX. stoletje.
Take publikacije v češki literaturi še ni bilo in mislim, da tudi ne u dragi slovanski, zato pozdravljamo že I. del tega obsežnega dela (ima 518 velikih strani).
Z napetostjo in z lahkim .■ilogom, ki se čita kakor roman, opisuje družabno življenje staroveških narodov, začenši že 5000 1. pred Kristom. Kot upodabljajoč umetnik slika z jarkimi barvami ne samo postave znamenitih junakov, kraljev in voditeljev raznih narodov, nego tudi življenje družabnih razredov raznih dob in ljudstev. Jasno vidimo pred seboj, kako so živeli, po čem in kako so stremeli v raznih kulturnih razdobjih. Z načinom svojega razlaganja si pkateljica osvaja in veže čitatelja. Iz njenega dela spoznavamo dejanski položaj in smeri, v katerih se je vršil procvit ali propad poedinih plemen. Za nas žene je zanimivo, kako so živele žene in kakšen vpliv so imele, na družabno življenje tega ali onega naroda.
Z grozo spozna čitatelj, da so pred 4000—5000 leti živeli prav taki ljudje in se kazali v prav takih pojavah kakor danes, da so se celo mnoge stvari, ki se nam zde nove, v zgodovini mnogokrat ponavljale (Pisate-Ijičin uvod).	i ,	<
Delo se začenja s primitivno dražbo, ki je često kc^munistična družba.
V	tej družbi je bila žena tista, od katere je izhajala moč in dedščina. Njeno, a ne očetovo imetje, je prehajalo na deco. „Tudi takrat, ko je žena postala skupna last mož, je imela veliko svobodo in enake pravice kakor mož". (Str. 9-10.)
V	Starem Egiptu, „z visoko znanostjo, pridobljeno v šolah, prihajajo mladi možje v ^življenje, ali nihče se ne čuti celega človeka; da bi postal to, mu je treba žene — gospodarice hiše, ki pronikne.s svojo očarljivostjo njegov dom in mu podari družino. Otroci so resnična sreča rodbine". (Str. 35).
Tu vidimo, kako spremljajo žene svoje može na lov, kako se sprehajajo pod senčnatim drevjem po vrtovih, kako .<:edi žena z možem v na-slonjaču. roko v roki, v zaupnih trenutkih počitka, kako sama doji svojo deco. Po moževi .smrfi postane Egipčanka glavarica družine (Str. 39).
V	Babilonu — staroveškem Parizu — je bil temelj družabnega življenja viden. „Kakor vsa podjetja praktičnih in premiselnih Babiloncev, je temeljil tudi zakon na pismeno obveznem dogovoru, ki je pod pričami določal pravice in dolžnosti soproge, kazen za nezvestobo, odpravmno pri izgonu in druge pogoje. Dota je ostala last žene. Mož je imel pravico, dati svojo ženo upniku v službo in jo v posebnih primerih tudi prodati". (Str. 126).
164
Narod pomorske Krete je imel razvito kulturo in kretske žene davnih časov so poznale modo, Maga, vzorce in okrasja, kakor jih pozna današnja žena. „Ženska obleka spominja popolnoma na damsko modo s konca minulega stoletja." Fantazija današnje modistke bi si stežka izmislila obliko klobuka, ki bi ne bila fnana že koketnim Krečankam s tretjega tisočletja pred Kristom. Že takrat so bili damski klobuki umetniški izdelki iz trakov, rož in peres... (str. ii7—H8). Čeprav se je življenje kretskih žen vršilo povečini doma, „jo vidimo, kako, ogrnjena v dolg plašč ali kožuhovinasto mantiljo, vrženo preko ramen, ravna po-vo'dce pri vozu, kako v družbi priganjačev zasleduje zajce, bobre in jelene, ali drži na uzdi čredo psov, in kako, napravljena po zadnji modi, gleda iz lože igre in borbe, včasih celo sama nastopa v areni kot boksa-rica in akrobatka." Največja naloga pa pripada ženam pri bogoslužnih slavnostih. Duhovniki imajo, nasprotno kot pri drugih narodih, v kretskem kultu podrejeno vlogo, glavno pa duhovnice. (Str. i'iS.)
Za Homerja se žene pdeležujejo javnega življenja, vidimo jih na javnih slavnostih. „Re.snica je, da prebije večina gospodinj v ženski sobi in skrbi ne toliko za poselska dela kakor za vsc^ hišo. Tko, mojstrsko šivajo obleke, a to ni znak njih podrejenega položaja v družini in družbi." (Str. i79.) „V Stari Heladi je pripadal ženi pri bogoslužnih obredih levji del... ali večinoma je žena živela v tesnem krogu domačnosti; tragedija je bila ena izmed onih redkih radosti, ki so bile dovoljene, grški ženi, ker po zakonih poslušnosti in lepega vedenja ni smela žena zapuščati moževe hiše brez zagrinjala in brez spremstva sužnje. Razen pri nabožnih obredih in svatbah ni bilo videti omoženih žen v javnosti. Samo dekletom je bilo dovoljeno, da so se svobodno bavile ... Priproste žene pa se niso vdajale predsodkom o nedostojnosti poštene žene in so si dovoljevale tudi stvari, kakor pripovedujejo o njih Aristofanove komedije, a komedij niso smele gledati ne žene ne otroci". (Str. 201, 202.) ■
V	deželi solnca, pri Peržanih. in v Stari Sparti vidimo žene v vseh živ--Ijenjskih prilikah. ,,Spartanke .so bile na glasu možato gospodarnih žen. Zato so rekli Gorgoni, ženi Leonidovi: „Ve Spartanke ste edine žene na Grškem, ki ukazujete možem". Na to je ona odgovorila: „Zato smo pa tudi edine žene, ki postavljamo na svet prave može". (Str. 264.)
V	starem kraljevskem Rimu so se žene tudi posvečale samo domu. Celih 230 let ni bilo v Rimu ločitve zakona ... Zdelo bi se, da je bila javna vloga žen neznatna, in vendar posegajo v usodo kraljevskega Rima z močnim vplivom . . . Truplo onečaščene Lukrecije vrže kralja s prestola in spremeni Rim v republiko." (Str. 326—27.) V republikanskem Rimu se žene nove družbe več ne boje, da bi padle na stopnjo kurtizan, če goje znanosti in umetnosti...
Nekatere žene so se izkazale v literaturi, igrale so liro, obvladale geometrijo, čitale filozofske spise in posegale celo v politiko ... A lahkomiselne, blesk ljubeče lepotice, ki se z načinom svojega življenja zelo približujejo kurtizanom, vlečejo za seboj množico modernih mož, kakor
165
triamfator svoje ujetnike. Pojem ljabosamnosti je v Rimu nepoznan, latinski jezik nima zanj niti izraza. (Str. 376.)
Pri vsem tem ni rimska žena samostojno bitje, ki bi se moglo upreti volji moža...
V cesarskem Rimu pušča cesar ženam, ki so posadile na prestol Helio-gabala, znatno moč. „Conventas matronarum", ki že v Galbovih časih reši vprašanje etikete in dostojnosti, postane za Heliogabala nekak senat, čigar pravicam, potrjenim po cesarju, si nihče ne upa oporekati, proti senatovim sklepom ni priziva. „Toda egiptovski in perzijski misteriji neopazno izpodkopavajo malike rimskega Olimpa in nenravnosl vodi v razpad... Medtem ko izžiuljeni Rim životari v azijskih orgijah, da bo skoraj postal plen barbarov, mu nastaja prerojenje v katakombah pod zemljo, kjer odmeva pri praznovanju ljubezni preganjanih kristjanov be.<;eda evangelija in doni spev, ki bo nekoč napolnil vse hrame sveta." (Str. 511.)
Tako končuje pisateljica svoj prvi del „Stari vek". Željno pričakujemo nadaljnih zvezkov njenega dela.
Marija Omeljčenkova ,— P. H.
^
Prvega maja je umrla slovenska pesnica Vida Jerajeva.
(Več o njej prinese prihodnja stevillia 2. S.)
166
Povest o sestri.	Mlhae-l Osorgin.
Z avtorjevim dovoljenjem prevela iz ruščine Marija Kmetova.	(Nadaljevanje.)
1" ,	12. Hladni dom.
_J iza je živela v zadovoljstvu, Katja pa v bogastvu. Lizino zadovoljstvo
je pronicalo vse njeno življenje in se radodarno izlivalo na vsakega, čeprav je le slučajno zašel tja. Katjino bogastvo je bilo nekam mrzlo, nepotrebno in ni koristilo ne njej ne družini. V hiši njenega moža je bilo mnogo nepotrebnih sob in odvisnega pohištva, ki ni bilo udobno. ZamisHl ga je dekorater in gospodarju je bilo vse prav. Imeli šo veliko dvorano za sprejemamje gostov — a sprejemov ni bilo nobenih; v jedilnici je bila dolga miza, za katero sta sedevala samo dva. Prekrasen klavir je bil pokrit s preprogo, a mape z ootami so bile zaprte v stekleni omarici. Nikoder m bilo sobnih rastlin, pri Lizi pa jih je bil pobi slehemi svetlejši kot. V hiši ni bilo ne perutnine ne psov, a ponoCi so šknbetale miši. /	,
Hiša je stala zunaj mesta, zraven večjega tvorniškega poslopja, kjer je bmel'motor. Dvorišče je bilo skupno in prijeten je bil le vrt, ki je bil precej velik, senčnat, ves zapuščen in zarasel z ribezom in malinjem.
V	zgomj,em nadstropju hiše so bile Katičine sobe in eno teh je dala meni. Dalje je bil tu kabinet njenega mioža, ves prostran in napolnjen z lovsko in tenihčno knjižnico, njegova spalnica, in zraven je bila majhna sobica, ki je bila delavnica in pisarnica. Tam je bilo tudi dvoj,e otroških sob; v eni je gospodaril Volodja, moj nečak, resen in zelo bister devetletni fantek, v drugi pa je bila pestunja s petletno Leljo, zelo prikupno punčko.
Pestunja ni bila preprosta in si je želela, da bi ji rekli borna. Bila je šolana in je prišla k sestri iz bogate dobre hiše. Obedovala je zgoraj z otrokoma in njen prtiček je tičal v srebrnem obročku. Katjo je nekam prezirala, a se je klanjala inženjerju. Mene, revnega sorodnika, niti opaziti ni hotela. Nosila je temnomodro, nemoderno obleko z broško in črno čipkasto čopko.
V	teh letih je Kalja zrasla in se iz dekleta razvila v zelo- postavno in zelo krasno žensko. Dejali so, da se rada hšpa, čeprav me je ona prepričala, da za svoje obleke skoraj ničesar ne izda. Zares, prekrasno se je oblačila, dasi nekam kričeče in nekoliko izzivajoče. Imela je preprosto šiviljo, ki ji je pod njenim nadzorstvom šivala in predelavala obleke. Katja je imela izvrsten okus in zvito je znala s kakšnim navidezno površno uporabljenim kosom blaga ali s trakom ali rožastim šalom spremeniti preprosto in ceneno obleko v bogato in pražnjo. Bila je ena izmed onih redkih žensk, ki "sicer sledijo predpisom mode, a jim nikoli slepo ne služijo, marveč jim je poglavitna zapoved njih lastni okus. Katja je znala sama prikrojevati obleke, šivati, .jih predelavati,
167
eistiü kl krpati. Za svoje obleke je uporabljala samoi preostanke gospodinjskega denarja. Vedel sem, da časih ni imela denarja in je morala zelo paziti na izdatke.
Ko sem se bil pripeljal v Moskvo in se prvikrat sešel s Kaitjo, me je prijazno in radostno sprejela. „Kostja, kako si veliki In kako dobro — da si na univerzi! Zelo sem te čakala, Povej, kako je kaj doms! Kako je z mamo?"
„Mama se je postarala, drugega ni. Pestunja je umrla ^ to že veš. Sa-vatjevna še zmeraj kuha, a zdaj jo hoče mama odpustiti in se preseliti v majhno stanovanje z dvema sobica-ma. Tako sama je zdaj."	^^ ^ .
„Hotela sem jo povabiti semkaj, a potem sem si misUla: Tam ji je bolje, bolj prilično je zanjo, ondi ima znance, a tu bi ji bilo dolgčas. Kako se ti zdita Liza in njen mož?"
„Pri njima je vse dobro, tako, da je že kar smešno. Res, Liza je
srečna in zadovoljna. Da bi le imela otročička! Zaljubljena je v moža, on
pa vanjo. In prtičkov imata nič koliko! Pa ti, Katja, kako ü je?"
Nič ji ni bilo všeč to ^^rašaeje in dejala mi je: „Saj vidiš, kako. .. Naša
hiša je velika. Nisi še videl svojih mladih sorodnikov? Saj še Volodje
nisi videl, odkar je bil dojenček."
„Pa Evgeh Karlovič?"
„V tvornici je. Ob četrt na dve kosimo."
„In kaj počenjaš ti, Katja?"
„Jaz, prav nič. Seveda — gospodinjstvo — čeprav mi vzame vsak dan samo pol urice! Z otrokoma se ne bavim dosti, imajo pestunjo, a prav nič tako, kakršna je bila naša! Časih grem na kak koncert." „Sama kaj igraš?"
„Ne — sem vse opustila. Klavir pa imam — in še prav izvrsten je." Nerada mi je odgovarjala, zato je mene prav podrobno izpraševala o vsem: o mami, o našem stafem sitanovanju, o gimnaziji, o dijaštvu, o tem, kaj da mislim, kaj berem, kako sem si zamislil svoje življenje. „Saj res, Kostja — ti pišeš povesti in nekoč so že nekaj natisnili? Kaj pa? In kje? Ali resno misliš postati pisatelj? To bi bilo imenitno!" Jaz sem bil zares poslal neko čudovito pa naivno povest v neki manjši list in ondi so jo natisnili. To je mama precej ponoisno sporočila Katji. „Veš, Kostja, če boš ti pisatelj, potem se bom še jaz kaj izmislila. Morda se bom spet oprijela glasbe. Ko bova dva, bo šlo lažje. Hočeš?" „Seveda, Katja; pa še -kako rad!"
„Veš, jaK tako brez haska živim in tako... Seveda — otroka... A jaz bi rada ..."
Vstala je in ko včasih — stopala po prstih in po mioško držala roke na hrbtu.
,JLatja, zdaj si prav taka, kakršna si bila prej — kot gimnazistka..."
„Kaj? Ah — ne, kje je že... Ah, kako, dtako me veseli, da si prišel! Ti,
Kostja, niti ne veš ne, kako zelo me veseli."
„Ali še veš, Katja, kako so te z menoj zaprli v temnico?"
„Zelo dobro se spominjam. Kostja, na vsak način moraš priti večkrat
168
k meni — to me poživlja. Zgoraj imam svojo soibo', pa jo preuredim zate. Le daleč boš imel k predavanjem. Veš, če bi se še jaz mogla preseliti v mesto in bi si kjerkoli najela kako sobico, po študentovsko. Večkrat mislim, pa kaj — bedarija! Zelo te zavidam." „No — tebi je tu pač bolje." „Tu? Da... tu vidim otroka." In spet je začela govoriti o meni in mojih načrtih.
Prejšnja Katja — a spet vsa nova Katja! Premlad sem bil še, da bi bil mogel kaj razumeti, zakaj se je pi-ejšnja Katja skrivala za novo in zakaj je nova JKatja tako nerada govorila o sebi.
Tako sva se zmenila, da bom prihajal vsak teden ob sobotah in bom ostal čez nedeljo. „Skupaj bi se sprehajala po Sokolnikah. In sploh je potrebno, da se bliže spomava... Tako dolgo se že nisva videla..."
13. Šest i n šestdeset.
Točno .deset minut zatem, ko je zapiskala sirena v tvornici, je skozi ena vrata vstopil inženjer v jedilnico, skozi druga pa so že prinesli zelo neokusno juho. Ah, kakšne juhe so prinašali j)ri Lizi! Inženjer je stopal hitrih in živahnih korakov, poljubil je Katjo na za-tilnik, segel meni v roko in vprašal:
„No, Eostja, kako je z učenjem? Kaj snujete kake upore?" Nato je z nožem odpiral pisma. Po drugi jedi je naglo preletel časopise, po tretji že pazljivo bral lovski hst, čigar sotrudnik je bil. Nikoli nisem mogel razumeti, kako da lovec nima psov pri hiši.
Pri mizi se nismo nič pogovarjali. Katja je brez užitka jedla, jaz si nisem upal nahti še šilce žganja in slišati je bilo tilctakaoje ure. Otroka sta zmeraj jedla zgoraj s pestunjo. Sploh smo ju malokdaj videh. Pri očetu sta bila mirna in tiha in sta njegove kratke opomine poslušala kot podložnika. Vse, kar je otrokoma govoril inženjer, je bilo natančno, umno in koristno. Morda se je tako razgovarjal v tvornici s služabniki in starejšimi delavci. Po močnati jedi je inženjer naglo vstal in kakor bi se česa spomnil, urno zgrabil pisma in časopise in odšel v svojo sobo. Le pri kosilu sem ga videval vsak dan, ker ga zvečer ni bilo nikoli doma prd večerji.
Ko je zamrl odmev njegovih korakov, sva s Katjo vstala od mize in objeta hodila po sobi, ki je bila mahoma toplejša in prijetnejša. Nikdar nisva govorila o ioženjerju in, sploh ne o družinskem življenju Katje. Ona ni načenjala takih razgovorov, in jaz sem čutil, da bi bili neprilični in neumestni. Katja me je glede tega prepustila svoji pameti, češ, da bom sčasoma že vse sam razumel. A kaj naj bi razumel? Da je Katja nesrečna? Da, to sem pač čutil.
Ce bi bil starejši ko Katja, mislim, da bi ji bil mogel kakorkoli pomagati in ji svetovati v zadevah, ki jih je ona meni, mlademu fantu, skrivala. A ker sem bil vehko mlajši od nje, se ni mogla obračati name in
169
me izpraševati za svet. Le toliko sem ji mogel pomagati, da j,e pozabljala na svoje težave, ko se je bavila z menoj, labkomiselmm in precej nestalnim fantom.
Po prvem sestanku, ko sva se spominjala že vsega in se pogovorila o vsem mogočem, sva si ostala tovariša, ne da bi prodirala v skrivnosti drug drugega. Krajšala sva si le čas, ki sva ga imela oba čez mero. Navadno je inženjer zvečer odšel v mesto. Zarožljal je ključ v vratih njegovega kabineta, odmevali so korald po stopnicah, nalahno se je začul glas v predsobi:
„Povejte gospej, da bom v mestu večerjal!"
Služkinja ni ničesar sporočila, marveč je kar pripravila mizo za dve oseibi. Otroka sta večerjala že prej. Sestra je pregledala sinove naloge, položila dekletce v posteljo, se oblekla v domačo haljo in prišla v je-dibiico. Po deveti uri je bilo zunaj mesta odveč pričakovati kakih gostov, ker so bili gostje sploh redka prikazen v tej hiši. Večerjala sva veselo, živahno in urno so nama tekle same nesmiselne besede. Ko sva povečerjala, sva odšla v^sprejemnico in sedla za ipajhno mizico. In tedaj se je začelo to, kar ni bilo drugega ko nesmisel, a kar je bilo za naju potrebno omamljanje. Zdravemu smislu življenja sva zadala udarec, Id je pa ranil samo naju. Predvsem se je v tem izgubljal sestrin upor, moj se je pa pridružil.
Oba sva bila strastna hazardista, pravi tip igralcev, ki ne poznajo nobenega usmiljenja. Igrala sva najdolgočasnejšo igro — „šest in šestdeset", a igrala tako, kakor ne igrajo ljudje zdrave pameti. Delila sva karte, jemala dobičke, govorila same bedastoče v nekem namišljenem , narečju, agražala sva drug drugega, sikala Metvice in zlohotno čakala na izid sreče. Zmeraj, sva igrala za denar, ki ga jaz nisem imel in ki ga sestra ni potrebovala. Vzburjala sva se in se radovala, če sva priigrala kak rubelj. Igrala sva toliko naglo in tolikokrat, da skoraj, nisva utegnila plačevati drug drugemu, kar naju ni zanimalo. Zapisovala sva si, da bi nadaljevala igro prihodnji dan.
Prvo noč se je ob eni vrnil inženjer in ne da bi naju prišel pogledat, je odšel v svoje prostore. Koj ko je prišel, sva prenehala in mračno obsedela; a ko so se zgoraj zaloputnila vrata kabineta, se je igra spet razvnela.
Preigrala sva kar vse noči. Dobro sva se zavedala, da je to neumno, a prav to je vleklo. Ako bi si midva ne bila brat in sestra, bi bila bržkone strastna zaljubljenca. Zdaj sva samo odrivala svet in zahajala v svojega posebnega, ki je bil poln nelepote in hazarda. V tem času sva pošteno zaslužila, da sta naju do dna prezirala inženjer in pestunja. Vsa razdražena in uničena ob vzburjenja so nama roke kar saime od od sehe delile in razporejale karte in mikoli nisva pozabila izreči kake bedaste besede. Ko blisk so hitele ure, a nama ni bilo za njih opomine. Nekoč sva bila ponoči lačna, kär je tudi značilno za kvartopirce, in tedaj se je sestra tiho splazila v kuhinjo, poiskala ostanke večerje in naglo sva jedla, ne da bi prenehala z igro in žal nama je bilo. nekaj
170
izgubljenih trenutkov. Pil sem pivo in še vem, kako so privabile razlite kaplje majhno čredo črnih ščurkov, ki jih nikakor niso mogli odpraviti iz starega poslopja. Ščurki so migali s tipalnicami in pametno zrH na naju — a nama ni bilo, da bi se zanimala zanje. Delila sva karte, hodila, zapisovala, mrmrala besede in nisva izgubljala časa. Zgodilo se je, da so se v hiši prebujali, a midva navzlic temu nisva nehala igrati. Prva je vstala pestunja in pridrsala v copatah mimo najinih zaprtih vrat. Tedaj se je najino trapasto besedičenje spremenilo v šepet. Služkinja se je že privadila najinemu ponočevanju. Bala sva se le tega, da, naju ne bi zalotila otroka, zlasti Volodja, ki je že zgodaj zjutraj odhajal v gimnazijo. Ko sva začula zgoraj korake, sva bliskoma pobrala karte in — če je bilo poleti — zbežala skozi verandina vrata na vrt in se skrila v najzapuščenejši del, kjer je bila okrogla zelena mizica s klopico. Ondi se je nekolika nadaljevala igra — ne baš dolgo, ker bi bil utegnil, zaiti semkaj kak tovarniški delavec. Tudi naju je 'iztrezmil sveži jutranji zrak in tedaj se je pojavila utrujenoist od pre-čutib noči. Treba je bilo le še počakati, da odide inženjer čez dvorišče v tvornico. Tedaj sva se zmedeno smehljala, imela zatekle oči in se izmuznila v hišo in odšla vsak v svojo sobo. V sanjah so nama begale karte pred očmi v samih nenavadnih zvezah. Za kosilo sva vstala in bila vsa utrujena in medla. Drug drugemu sva obečala, da ne bova niž već počenjala takih traparij, da bova vplivala drug na drugega in se zresnila. Po kosilu sem se spravil k učenju, sestra je šivala in malo sva govorila. Ko se je zvečerilo, sva oživela, slastno večerjala in zaćela igrati — „samo za urico", morda največ „do polnoči". Pa kaj velja beseda hazardnega igralca!
14. Pamet.
„Daj, pomeniva se!"
S to puhlico se je nekoč začel najin „moralni maček". Resnično, krepkega zdravja sem bil, a sestra, ki je bila sedem let starejša od mene, je boilje vedela ko jaz, da je treba človeku najprej kaj takega, kar ga veže, sicer človek brez dvoma-in neizbežno propade.
Preudarjala sva. Koj sem priznal, da me pravni nauki ne veselijo in je moja pot — književnost. Sestra je dejala, da bi mogla tisti čas, ki ji preostaja, bolje in zanimiveje izkoristiti, da jo vleče k neodvisnemu življenju, tudi glede denarja, in da ima v sebi velike sposobnosti in sile. Morda drug drugega zavajava. Bolje bo, da se preselim med študente, a ona — naj se-vpiše na stavbarski oddelek, ki je bil neda-vno tudi za ženske otvorjen. Ali naj bi se resno posvetila glasbi, petju, — ali slednjič — naj bi se izučila kakršnekoli obrti, ker Bog ve kaj se more človeku še pripetiti...
In že se je spremenil najin imenitni in resni razgovor v same puhlice in sanjarije. Jaz bi napravil majhne turneje po Evropi, si nabral vtisov, se seznanil z evropskim mišljenjem, bi poslušal tiste profesorje, ki bi
171
bili po volji meni, in bi se opajal z duhom svobode. Seslra bi bila umc-tnica, iii stvarjala načrte pod moškim, na vsak način pod moškim, psevdonimom, imela bi svojo sobo, delavnico, kjer bi tudi jaz imel svojo sobo za pisanje, nastopala bi na koncertih, ustvarjala doma. Moj prvi roman, ki bi.se začel v Evropi in končal v Moskvi, bi imel precejšen uspeh.'sestra bi se proslavila z načrtom za poslopje novega gledališča, observatorija in nekoliko manjšimi načrti za družinske ■ hišice, morda iz dveh samostojnih polovic — za moža io ženo — s posebnima vhodoma. Jaz bi sc - slednjič - lahko tudi oženil, a ne še tako brž. Skupno ^ roko v roki — bi zavojevala svet in pomagala drug drugem.u... Nekoč so imeli najini razgovori tudi posledice: pametnega jutra sem zbral svoje premoženje - to je: kovčeg, zvezek predavanj in petrolejko
—	in se preselil v mesto. Sestra me je nežno in skrbno spremila, me navduševala za resno življenje in mi obetala, da bo tudi ona z današnjim dnem zaćela na norvo živeti.
„Pridi v soboto in ostaneš do ponedeljka. Ne bova igrala; ti me še spo-mal ne boš!" To je dejala z nokakšno prikrito tesnobo in kakor da sama sebi ne verjame. Jaz, mlad fant, ki sem bil samo svoj, sem imel vzeti le kovčeg in svoje borno imetje in se prepustiti valovom življenja. Zame ni bilo težko „začeti novo življenje", ker nisem imel nikake preteklosli. Na njenih mladih plečih so bila pa že leta zakona in družine, in zraven
—	v drugi sobi — je pisal nalogo mali in tako resni prvošolec Volodja, bratec pridne deklice Leljke.
V soboto sem dobil sestro, kako je bila skrbno oblečena m je delala. . Polno not je imela pred seboj in se je vadila- Od zadovoljnosti je nekoliko zardela in mi pripovedovala o prošlem tednu. „Ugeni, kje sem bila?" „Ne bom ugibal, rajši povej I" .	/
„Na konservatoriju!" „Na koncertu?"
„Ne. Izpit sem delala. To se pravi - bolje - posvetovala sem se s profesorjem za petje, ki je preizkušal moj glas."
Jn zelo uspešno! Dejal mi je, da mi je treba še kakih dveh, treh let, pa bi mogla nastopali v operi. Seveda bo treba neprenehoma šolaU glas."
„Vidiš, Katja, to je imenitno!"
„Že. In mislim, da uspem. Pa ne radi tega, da bi bila u.metnica, marveč radi življenja. Le še klavirja se moram istočasno učiti." „Čudovito, Katja! Tudi jaz bom na vse pretege delal; na univerzi in pi-sateljeval bom." „AU pišeš kaj?"
„Poskušam, a kaj to! Predavanja me motijo."	(Dalje prih.)
172
Božidar Jakac: Amerika.
Marijana Željezno v a-Ko kalj. Amerika! Velika luža, luksuzen parnik, medkrov, potem nebotičniki, ogromen cestni promet, zakajene tovarne, temni rudniki, neizmerne farme, divji pragozd, ležišča zlata in draguljev ... in tam nekje na divjem zatonu peščica Indijancev, ki si z žganjem tolažijo izumiranje svojega plemena. Le malo prebrisanosti, podjetnosti in sreče — in dolarski milijonar je gotov! Taka je Amerika v naših očeh, ki so navajene sočnih zelenih travnikov in gozdov, včasih lako majcenih kakor igračke nevidnih prirodnih sil. Da, da, „slovenska dežela, četudi je mala, pa je vesela!" Posebno ob nedeljah, ko vse križem poje in vriska javno, česar ne trpi mali suhi režim Združenih držav v Ameriki.
Jakčeva Amerika v Jakopičevem paviljonu je privabila lanske jeseni nešteto gledalcev. In lahko rečemo, da je bil obisk naravnost rekorden, kar vsekalior priča, da je med nami zanimanje za slikarsko umetnost precej veliko. Morda je pa le magična beseda „Amerika" izvabila meščanstvo na to romanje. Talioj pri vstopu so obiskovalce zajele razne melodije, ki so se v nekaki tuji mehkobi zlivale s slikami v harmonično celoto. So to ameriški moderni komadi. Nekateri so zelo melodični. Glasba je sestavljena na podlagi spiritualnih in ritualnih zamorskih pesmi kakor tudi staroindijanskih. Bilo je več. originalnih komadov. Jazzi so v svoji prvotnosti predelane in novemu duhu prilagođene kompozicije, ki kaj pogosto kvarijo pravo osnovno melodijo. Pa kje ni izrodkov! Pripomniti je treba še, da so stare zamorske kakor tudi indijanske spiritualne pesmi zelo ritmične.
Mimo grške obale v vijoličasti in silo zelenkasto-modri barvi — se je odprl pogled na mehke slike iz vseh kotov Severne Amerike — med njimi pa „Gospodična" in „Novo mesto" kakor odtis lastne duše, ki je ni mogel izgubiti
Božidar Jakac: „Graii Canyon v Arizoni" (pastel 1930.)
173
Jakac v razkošju silne ameriške prirode. In ta kotiček naše zemlje se čuti kakor odlomek krasote, ki jo je izoblikoval kak umetnik v davnini, ko še ni poznal nepreglednih dalj novih celin in se že zatopil z veliko ljubeznijo v najdrobnejše posameznosti ter jih zgoščal v velik umotvor. Tako smo občutili mi, tako menda tudi sam umetnik, ki je v svoji tehniki in kompoziciji dal duška svoji pritajeni simpatiji do svoje ožje domovine. In potem so se vrstili najrazličnejši posnetki iz „čudovito bajne Amerike". Prerije, mesto, tovarne, kanjoni reke Kolorado, slap Niagara, sami odlomki celote, ki jih je težko zliti v harmoničen mozaik, tuj za nas in vend^ poln skriraosti, ki leže na gledalcu kakor razodetje neznanih skrivnosti tuje zemlje. In tiste barve! Rdečkasta, tam vijoUčasta, tam zopet zlata, in tam sivkasto terhačna niansa. Svet v luči barv, v luči umetnilcovega gledanja. In čudno in čudovito I Slovensko larmo je žalil v razkošje solnca... Rep, da tam cveto oranže in citrone,' toda tam, tam je tudi domač kotiček na tujih daljnih tleh... Toliko solnca, da čutiš blesk, ki ga odbija priroda nazaj k nebu... In talm smo gledali Ameriko tako, kakor nam jo je podal Božidar Jakac — v razkošju barv — ne v senci banditov, rudnikov in bede, ne v sijaju dolarskih magnatov... In vprašali smo se, kaj je res mogoče, da otroci tako silovite prirode ne občutijo lega — mai-več le vrednost dolarja. Mogoče! Narava ' se je tu s svojo bohotno krasoto bahaško raztegnila do silnih razprostiranj in človek je ni mogel objeti s pogledom in zajeli s svojo dušo. Uprl je vanjo svoj pogled, da bi ji izropal notranje bogastvo in jo črpal, črpal kakor samega sebe. In Amerika mu je dala ludi, kar je iskal, in mu napisala na čelo: „Čas je zlato!"
In kaišno razpoloženje je vdihnil Jakac hladnemu New Yorku! Večinoma so zapustili obiskovalci zadovoljni razstavo, harmonija barv je morala vplivati prijetno na vsakogar. Pa so bili tudi taki, ki so dejali: „Kaj? To-le? Same farbe!" Da, da, tako govori tistij ki še nikoli ni videl jutra pred solncem...
In sam umetnik Božidar Jakac?	.
Ljubezniv je in prijazno te sprejme v svojem ateljeju. Živahno in zanimivo pripoveduje svoje vtise iz Amerike; svoje misli o umetnosti. Nekam preskromen je v vsem in taIs.o naraven, da se počutiš v njegovi družbi prav po domače. Slike po stenah, albumi na mizici in tam med oknoma naša skrinja z letnico 1855. Umetnik, ki navzlic poznanju tujine goji nekako pritajeno in skoraj sramežljivo ljubezen do vsega, kar je domače. Pred svojim več kot dveletnim bivanjem v Ameriki je bil dvakrat v severni Afriki. Njegove slike iz afriškega potovanja so bile pri kritiki sprejete mnogo topleje kakor slike iz amerikanske poti. In zakaj? Jakac meni, da nam je bližja Afrika kakor pa Amerika. Morda. S svojo orijentalsko bajnostjo in nekdanjo visoko kulturo (piramide, sfinge itd.) nam odpira pogled v čudovit svet, od Amerike pa — kljub njeni pestrosti, zalitevamo še nekaj neznanega, nenavadnega. Američani (ljudstvo brez kulturne tradicije), ki so mehanizirali zapadno duhoMio kulturo, čutijo vrzel, ki jih loči od stare Evrope.
kanec kupuje slike in vsak še tako skromen hotel ima v vestibulu lepo zbirko slik. Vsaka ima potem tudi umetno svetlobo, če nima naravne. (A pri nas?!) In kalco morejo kupili taki neumetniški ljudje dobre slike? Cena je merilo — čim dražje, t^m vrednejše.	,
Jakac je živel tudi dlje med našimi izseljenci. Razstavil je svoje slike in obisk je bil zadovoljiv. Toda pri njih ni zadostovala sama razstava, marveč je morala biti v zvezi s koncertom.
174
Božidar Jakac: Slovenska farma v iužni Kaliiorniil (pastel 1930.)
Največja slovenska naselbina v Severni Ameriki je Cleveland. Od Atlantskega Oceana do Pacifika je prehodil Jakac Ameriko s paleto in fotografičnim aparatom. Izdelal je nad 300 pokrajinskih slik in nad 100 portretov ter napravil okoli 15.000 ril dolg filmski posnetek. In nazadnje je prestopil tudi prag filmskega raja: Holiwood. To je svet zase. Potrata in luksus; skronmost in intimnost; beda in razočaranje! Ne drdrajo tu mašine svoje grenke himne o trpkem mehaničnem delu, nego jo pojo v ustvarjanju mogočnih umetniških del, namenjenih v zabavo ljudem vseh narodov.
Snemanje filma ni tako priprosto kakor tudi ne postati „filmski star". Pri ženah, ki žele priti k filmu, gledajo manj na kvaliteto kalcor' pri moškem. Moški se povzpne do filmskega zvezdnika res le radi svojega umetniškega talenta, pri ženah je to slučaj, in kaj redek slučaj. Med take srečnice spada n. pr. Greta Garbo.
Pot k filmu odpira denar. Agenti, pogosto spretni pustolovci, izvabljajo dekletom večje vsote, češ, da jih bodo spravili k filmu. In kaj se zgodi pogostoV Brezvestni agent izgine in ubogo dekle ostane brez sredstev v labirintu holly-woodskega življenja, ki ima toliko senc...
Bodoča zvezdnica mora biti všeč predvsem ravnatelju podjetja, ki je pravi samodržec, da ne rečem „bog". Po ogromnih denarnih žrtvah se prične trnjeva pot glede morale. Ravnatelj jo pogosto smatra kot svojo osebno last in če se mu le malo zameri — črcz noč izgine njena slava.
In to je tista črna, črna stran v karijeri zvezdnic, ki jo najmanj slutimo. Hollywoodski čar žari v civilizirani svet kakor magična luč iz pravljičnega Itraljestva, za katerim se skriva zopet — tragika žene. Ne zmaguje kot umetnica, temveč vedno le kot „ženska'. Zvezdnice molče o svoji Golgoti in mi jih vidimo le v razposajeni in nadčloveški sreči boginj z Olimpa. Pred kinematografskimi podjetji se tro množice ljudi vseh vrst, stanov in tipov. Čakajo napeto, da se odpro ogromna vrata in se prikaže režiser, ki išče statiste. Kako srečen se zmuzne v zaprti raj denarja tisti, ki je bil iz-
175
bran. Da, da, tudi tu se uveljavljajo zlate besede: „Jluogo je poklicanih, a malo izvoljenih."
Poseben dogodek v Hollywoodu je vsakokrat premijera filma. Že teden dni prej je nabita deska z zlatimi napisi imen vseh zvezdnikov in zvezdnic, ki bodo obiskali krstno predstavo novega filma. Navaden smrtnik se težko prikrade med te nadljudi. In Jakcu se je posrečilo.
Zvezdniki prihajajo v avtih. Pred njimi so policisti na motociklih, da jim delajo pot skozi natlačene ulice. Kadar stopi „zvezdnica" ali „zvezdnik", pove poseben glasnik glasno njegovo ime. Razkošje, ki si ga mi ne moremo zamisliti, kožuhi, svila, nakit — in toliko prekrasnih žena! In tudi v tej bohotni razsipnosti lepote — koliko nesoglasja! Skrivljen, spačen, majhen možicelj; za njim pa lepotica — njegova žena, nekdanja Miss Amerika. On je eden največjih podjetnikov. Seveda, poleg nje stopa mlad kavalir. Kar je v človeku zdravega, se upira taki morali, ki je pač sad amerikanske „denarne civilizacije". Tudi pri nas v Evropi je včasih taka izjema, v Ameriki, „v svetu podenarjenih duš—" pa je pravilo.
Pri filmu v Hollywoodu sta sodelovali nekaj časa v manjših vlogah Slovenki Zoranova in Prašnikarjeva. Od svetovnoznanih zvezdnic je po materi Slovenka, po, očetu pa Francozinja Laura Laplanta. Koliko je še „slovenska", Jakac ni mogel dognati, ker je šele v Clevelandu, torej po svojem bivanju v Hollywoodu, zvedel, da ima ujca g. Turka tam. Obiskal ga je in pripovedujejo, da je kot prava slovenska Mica na oddihu pomivala in opravljala razna hišna dela.
Zanimivo je dejstvo, da Jakčev znanec Liszt (Žnidaršič), ki je kot camer-man v Hollywoodu, ni vedel, da je Laura Laplanta slovenske krvi. Žnidaršič je Slovenec," ki ne taji svoje narodnosti. Kot camerman sodeluje pri snemanju filmov, in sicer izdeluje slike, ki gredci' po svetu v izložbe. Slike iz znanega filma „Polnočno solnce" so njegovo delo. Žnidaršič je izobražen mož, ki je študiral na Dunaju univerzo, pa je po neki dijaški pustolovščini odšel v Mehiko, odlod pa v Hollywood. Poleg filma se interesira tudi za literaturo in pripravlja v slovenščini zelo napet roman iz življenja Maksimilijana Habsburškega, nesrečnega mehikanskega vladarja. Žnidaršič je naš, ki ga ni mogla zasenčiti mogočnost amerikanskih nebotičnikov. To je nekaj drobtinic iz svetlega Hollywooda, ki ga v njegovi življenjski sili lahko imenujemo amerikanski Pariz brez evropske duše. Na kraju je .lakac dejal, da to, kar je povedal o Hollywoodu, morda ne velja več danes. Nemi film se je umaknil zvočnemu in dobro vemo, da zahteva ta poleg telesne draži še glas, dober izgovor, pa tudi muzikalnost. Jakac misli, da ima zvočni film veliko bodočnost.
O drugih jugoslovenskih umetnikih ni vedel kaj reči. Hollywood združuje ogromno število umetnikov v delu, ki pa žive vsak zase svoje življenje. Ta tiho, ta burno ...
Kot slikarja je Jakca zanimala izdelava filma. V Hollywoodu je slikal več umetnikov, med njimi Rio Dolores.
Jakac je slikar-umetnik, in njegova moč je v barvah. Ne pripada takoimeno-vanim modernim, obdržal je linijo in kolorit, ki je imel svoj višek v renesansi. Tu srečavamo mojstre, ki so večno moderni. Četudi se slikarska tehnika izpreminja, skuša prilagoditi duhu časa, koncepciji stvaritelja — eno je nepobitno: prava umetnina je iznad teh časovnih menjav in ne more biti nikdar ekstremna.
Amerika je nedvomno obogatela Jakčevo umetnost in poglobila njegovo spoznanje in vrednotenje tujih ljudi in njih miselnosti. Med drugimi je dejal:
176
„v Ameriki je prilupela zapadna kultura do viška absurdnosti, medtem ko je naša slovenska kultura bližja vzhodni, in tega sem vesel!" Jakac je umetnik, ki tudi mogo filozofira in izvaja iz svojili izkušenj prav zanimive zaldjučke, ki se opirajo na zdrav razum in okus Dolenjca z metiko dušo in z mnogo, mnogo smisla za domačo kulturo.
Jaltac je začel z risanjem še kot otrok. Mati mu je prva potisnila svinčnik v roke V 3. šoli se je bil odločil, da postane slikar. Zaradi tega je presedlal na realko v nadi, da mu bo pomagal pouk iz risanja izobrazevati njegov talent. Pa se je motil.
Ko je bil pri vojaltih, je prvikrat razstavil svoja dela.
O njegovem umetniškem delovanju nas bosta v kratkem seznanili dve knjigi; Jakčeva „Monografija" in studija: K. Dobide v „Umetniški Malici'. In da vživa Jaliac res svetoven ugled, nam potrjuje dejstvo, da sta on in Kralj dobila edina med vsemi slovenskimi umetniki povabilo, naj sodelujeta s svojim prispevkom v lesorezu pri monumentalni izdaji ilustriranega boe-thejevesa „Fausta". Tako bosta med svetovnimi slikarji tudi dva naša, ki se pred kulturnim svetom ne sramujeta priznati svojega slovanskega pokole-nia. Večina naših ljudi (tudi v Hollywoodu) skriva svoje poreklo, kajti se danes veljajo Slovani v očeh velikih narodov kot manjvreden, da ne rečem - barbarski element". To je velika krivica, ki nam jo delajo (saj so med nami Slovani največji geniji), krivi smo pa mnogo sami, ker si iz sramu ali bojazni ne upamo izpovedati svoje narodnosti pred bleščečim, a nevednim svetom.
T-v	1	Angela V odeto v a.
Dva rodova.	^
^ edvomno je bilo v vseh časih tako, da se je starejša generacija zgražala ali pa vsaj da je obupavala nad mlajšo, in najbrže se je v vseh časih pri starejših ponavljal malodušni vzklik: „Oh, današnja mladina! Ko smo bili mi mladi, nismo bili taki!"
Gotovo je resnica, da se mišljenje in ž njim tudi ravnanje mladega rodu vedno razhkuje od mišljenja in ravnanja starejših. Toda to je popolnoma razumljivo in, stvarno vzeto, prav nič tragično. Kajti na svetu se vse izpreminja: izprememba v delovnem procesu tvori bistveno podlago vsem ostalim izprcmeinbam z ozirom na kulturo, inoralo, rehgijo, običaje kakor tudi z ozirom na medsebojne odnose ljudi, posameznikov in edinic zlasti družine in države. Običajno pravimo: življenje se je iz-premenilo - in človeku ne preostaja drugega, kot da se izpremembam prilagodi.
Res je, da se je med nekaterimi razdobji vršila ta izprememba tako polagoma in neopazno, da je človek smatral svojo dobo kot nekaj stalnega, neizpremenljivega. Nedvomno tedaj tudi razlika med dvema rodovoma ni bila tako velika, tako očividna, kot je danes, temveč se je bolj občutno javljala edinole v notranjosti družine, med starši in otroki, tako približno kot se vedno javlja razlika med propadajočim in pora-
177
jajočim se življenjem. Danes pa se tudi ta notranja razlika med dvema rodovoma mnogo bolj občuti, ko stoji človeštvo na prelomu dveh razdobij, ko ne umira samo ena generacija, temveč lega ž njo v grob marsikaj, kar je tisočletja tvorilo temelje mnogim generacijam. Zalo so današnji predstavniki starejše generacije obenem tudi predstavniki tradicije, za katero se bore z vsemi sredstvi. Brez dvoma je še moč v tradiciji, a . njen. sijaj je bolj navidezen nego resničen. Novo življenje si utira pot, v silnem razmahu ponekod, skrito in pritajeno drugje. To je borba med dvema svetovoma, lu se javlja v vseh življenjskih pojavih: v gospodarstvu, v tehniki, umetnosti, znanosti. Nič čudnega, da ni ostalo to vrenje brez globljiih posledic na notranje, intimno življenje posameznikov ter na medsebojne odnose ljudi in ljudskih zajedniC, da je zarezalo globoko brazdo zlasti v družino, ki je vedno najznačilnejši izraz dobe.
Ce so bili že vedno redid ljudje, ki so napredovali z duhom časa, ki so se vživeli v nove razmere, so dames še redkejši, ker vživetje v novo dobo zahteva mnogo razumevanja in često mnogo resignadje. Posebno težko je radi tega, ker stare vrednote propadajo, ko nove še niso izkristalizirane, ko' šele stopajo v prvih obrisih na obzorje. To se večkrat preočito izraža v stremljenju mladine, ki se grupira v najrazličnejših interesnih zajednicah, ki zlasti v duhovni orijentaciji ostro nasprotujejo druga drugi. Poleg teh je karakterističen za našo propadajoča dobo še en pojav med mladino zlasti po večjih mestih: mnogO' mladih ljudi je popolno brezbrižnih, brez poleta, brez razmaha. Označuje jih cinizem, pomanjkanje smisla za sogradnjo pri novi kulturi. Poglavitno so jim pustolovščine in malo športa, ker je. v modi. Tak je bil v vseh dobah naraščaj onega razreda ali one družabne plasti, ki baš v tisti dobi propada. Kakor že omenjeno, se najbolj ostro odražajo značilnosti dobe v družim, deloma v njeni zunanji obliki, še bolj pa v izpremenjenem razmerju med možem in ženo na eni, ter med starši in otroki na drugi strani Najbolj bridka je ta izprememba za one starše, ki stoje pred otrokom popolnoma brez razumevanja, kar jih polagoma odtuji od njih. Sami vzgojeni v tra-dicijonalnem duhu, se ne morejo sprijazniti s spoznanjem, da danes gine ona absolutna avtoriteta, ki se je nekoč uveljavljala v družini. Bistveni vzrok teh težkih odnošajev je v tem, da so se danes izpremenile zunanje razmere in okoliščine, ki izven družinskega vpliva oblikujejo mišljenje in ravnanje mladine, v. katero se starši premalo poglobe. Zato tudi ne morejo vedno pravilno in pravično usmeriti svojih odnošajev do otrok. Vse prejšnje generacije so živele v povsem napačnem pojmovanju pravic in dblžnosti staršev do otrok. Tako na primer nikakor ni pravična zahteva, da mora otrok staršem izkazovati brezpogojno hvaležnost, samo zato menda, ker je na svetu, ker ga je pat mati nosila in rodila. Saj je vendar otrok na svetu po volji staršev, vedno pa brez lastne volje. Pomislimo samo, kako težko je biti hvaležen za „dar življenja", kadar je človekov delež od rane mladosti samo pomanjkanje, revščina in zapo-stavljenje, četudi bi morda njegova mati žrtvovala zanj svojo srčno kri.
178
A kako naj naredi otroku življenje življenja vredno, če sama ne pozna drugega kot .pomanjkanje? Res je, da uživajo nekateri otroci mnogo dobrega in lepega od svojih staršev, toda ne toliko po njih lastni zaislugi kot vsled prednosti, v katere so jih postavile razmere. Starši ne smejo pozabiti, da so oni več dolžni svojim otrokom kot pa otroci njim. S tem nikakor ni rečeno, da otroci ničesar ne dolgujejo, svojim staršem, potrebno je le, da ti z razumno vzgojo ustvarijo med seboj in med otroki tako razmerje, da bodo otroci sami iz sebe, iz lastnega spoznanja začutili spoštovanje in hvaležnost, ne da bi se jim vtepala avtoritativnim potom. Veliko napako zagreše tudi oni starši, ki zahtevajo od svojega odraslega otroka, da se jim v vsem pokom, zlasti da se jim tudi v duševnem oziru prilagodi in se vživi v njihovo pojmovanje in v njihovo mišljenje. A kako naj se mlad človek, v katerem kipi novo življenje, ki gleda svet v povsem drugačni luči, kot mu ga prikazuje resignirana starost, vživi in ravna samo po navodiUh in nasvetih staršev? To je zlasti za današnjega mladega človSka iz dvojnega vzroka nemogoče: predvsem živi v povsem dnigi dobi in drugačnih okoliščinah, kot so živeli njegovi starši. A človeka oblikuje predvsem njegova doba. Poleg tega pa živi vsak človek svoje lastno življenje, ker ga mora živeti, in oni, ki bi s silo skušal po svoje oblikovati to življenje, bi ga zlomil, bi ga stri v kali. Tega se starši in vzgojitelji vobče često premalo zavedajo. Zato je na svetu toliko ljudi brez lastne volje, ker so jim v najlepšem razmahu aB pa že v rani mladosti zlomili hrbtenico. Pomislimo samo na mladega človeka, ki ima posebno veselje in tudi spretnost oziroma dar za ta ali oni poklic, pa si mora na pritisk staršev izbrati drugega. To pusti na človeku posledice za vse življenje.
Posebno težko stališče ima današnja mati — žena iz prejšnje generacije — napram svoji dorasli ali doraščajoči hčerki. Seveda ni za otroka nič manj težko, če ne najde p<iti k svoji materi. Ves način življenja se je danes za ženo mnogo bolj izpremenil nego za moža. Odnos žene do življenja je postal povsem drugačen, za današnjo ženo so dobile življenjske vrednote novo vsebino. 2ena prejšnjih generacij — do matere današnje dorasle hčerke — je živela- mirno življenje pod okriljem svoje družine, dokler ji niso starši poiskali moža; premožnejši so ga kupili z doto, on ji je pa moral nuditi kot nadomestek življenjsko preskrbo. Nihče ni \'prašal mlade, žene, če je zadovoljna, če soglaša, če je srce ne vleče drugam; poglavitno je bilo, da je bila „stanu primerno" poročena in gmotno preskrbljena. Danes pa so se te razmere temeljito izpremenile. Danes dekle nič več ne čaka, da ji starši izberejo moža, temveč si mora najprej preskrbeti zaslužek, s katerim se preživlja. Boj za obstanek jo sili, da se posveti poklicu z vso- vestnostjo in vnemo, da more tekmovati z drugimi, kajti danes tudi če se ženska poroči, to še ne pomeni, da je preskrbljena za življenje. Kadar se današnje dekle poroči, je navadno že samostojna ženska, ki si izbira moža po svojem nagnjenju ali pa vsaj po svobodni volji. To stališče mladega dekleta pa je gotovo izpremenilo njeno razmerje do staršev v splošnem, posebno pa do matere. Tudi napram njej
179
je hterka bolj samostojna, bolj neodvisna in ta neodvisnost se oćituje v vsem njenem ravnanju — približno tako stališče so že prej vedno zavzemali sinovi. Toda doćim je to za sina samo ob sebi umevno., zavzame napram hčeri malokatera mati (a tudi oče) isto stališče. Navadno je pri hiši tako, da se mora hči, tudi če ima samostojen poklic, v vsem podrediti, dočim uživajo sinovi vso svobodo. Starši kar ne morejo razumeti, da potrebuje tudi današnje dekle razmaha in prostosti, če hoče priti do one samostojnosti, ki je nujno potrebna za uspeh v življenju. Res je, da ■ mlad človek, zlasti dekle, svojo samostojnost včaisih drago plača, in mati ji lahko prihrani marsikako težko uro, če svoje dosedanje avtoritativno vodstvo in zadržanje izpremeni v tovariško in prijateljsko, ker le na ta način si more ohraniti zaupanje odraslega otroka. Gotovo je razumljivo, da mati, ki je rodila osem otrok, katerim je bila vse življenje samo dekla in ki tudi mož ni drugega videl v njej kot svojo strežnico in spolni objekt, govori svojim hčeram: „Pametne bodite in ne možite se! Kaj pa ima ženska od zakona drugega kot trpljenje!" To je bridka resnica, da je delež mnogih naših maiter samo trpljenje, ki ga morajo videti tudi otroci. Toda da bi oni po spoznanju in izkušnjah, ki jih je pridobila mati, usmerili svoje lastno življenje, to je nemogoče. To bi pomenilo resignirati na mladost, na upanje in_vero v življenje. Življenje zahteva danes tudi od ženkse, da je aktivna, borbena, da misli in ravna neod-visno. Ženski ideal, ki je obstojal nekdaj izključno v dosegi srečnega rodbinskega življenja, se je danes izpremenil, ker se je moral izpremeniti. Brez dvoma je srečna zakonska zveza neizpodbitna vrednota za moža in za ženo, toda tudi za ženo to ni več edini smoter in edina vsebina življenja. Vse to bi morala razumeti današnja mati. Potem bi se ji ejeni otroci ne odtujili, potem bi ne hodili „svojih potov", ker bi ona hodila ž njimi. Ko bi razumela življenje, bi razumela tudi svoje oitroke, bila bi njih prijateljica in tovarišica, ker bi si ohranila notranjo vez ž njimi. A kar je največ vredno: njena lastna duša bi ostala mlada in sprejemljiva.
Z viharjem.	Dora Grudnova.
(Iz zbirke „Kdeče kamelije".)
Z viharjem prihaja večer na črnih perotih oblakov drvečih; kaj v srcu je mojem ta strastni nemir in duša pijana je bliskov gorečih?
O, za bežen le hip! Saj sem ptička ujeta, v sanjo ljubezni zakleta, in ves boječ sred je atrip.
Kje si, duši moji luč, resnica? Kaj bi sama pod oblakom črnim? Tebe ni — brez perotnic sem ptica, žena bedna — s srcem tem nemirnim.
180
šport in starost.	Dr. E. Jenko-Gi-oyerjeva.
anašnje naziranje o starosti pravi, da je star tisti, ki se čuti sU-rega. Vprašamo se, v čem prav za prav obstoja ta občutek staranja? Pred vsem seveda v telesnem počutku zmanjšane telesne moči, iz česar sledi zmanjšanje telesne zmožnosti za delo. Za onega, ki se je naučil umetnosti pravilnega življenja, je velevažno, da kolikor mogoče odriva v bodočnost dobo ostarelosti. Ali zamore smotreno izvajan šport pripomoči k dosegi tega cilja? Iz zdravstvenih statističnih izsledkov je razvidno, da je športno udejstvovanje skoraj glavni pogoj za to. Kdor je imel priliko opazovati starejše ljudi, Id so se že v mladih letih bavdli s športom, se je moral čuditi njih telesni svežosti in živahnosti, zlasti če jih je primerjal z velikim številom njih sovrstnikov, ki športa niso poznali. Severne države prednjačijo v čilosti starejših ljudi. Posebno na Angleškem, zibelki športa, in v Ameriki goje telesno moč do pozne starosti. Da so zdravi krepki stard in starke v teh državah še zelo zmožni za delo, in da se z zelo smotrenim, skromnim življenjskim načinom hote in za^-edno od otroških let vadijo, da ostanejo vse življenje delavni, koristni člani človeške družbe, vidimo na mnogih naših ameriških Slovencih. Baje vsak mož pazi na to, da se ne debeli v 40 letih, kajti če se mu želodčno-trebušne oblike zaokroglijo, mora za šest tednov v telovadnico k težki atletiki, da shujša.
Brezdvamno ustreza športno udejstvovanje naravni potrebi telesa po gibanju. 2 njim se upiramo pojavom okorelosti, in zasedelosti, v katere nas vklepajo deloma pridobitve civilizacije, n. pr. domače udobnosti, deloma poklici, v mestih.
Omenim samo učinkovitost telesnih vaj za presnavljanje, kar samo po sebi zadostuje, da se poživi cela vrsta funkcij v telesu, ki pri sedečem, mirnem življenjskem načinu pešajo. Kako naj torej prenesemo v prakso navedena razmotrivanja o športu v starosti?
Za vse one, ki so se učili športov v otroški dobi, je vprašanje hitro rešeno. Ostali bodo zvesti onim športnim vrstam, katerih so vajeni od poprej ter jih še obvladajo. Ako so se vdeleževali športnih tekem, jih bodo opustili, ker jim tak način športa ne bo več prijal. Njih stari šport bo imel dovolj privlačnosti za nje ter jim bo nudil ravno tolilio zadoščenja in raz\-edrila. Predstavljajte si jahača, ki je tekmoval na dirkah celo vrsto let, pa so mu nekoč odpovedali živci in tekma je bila izgubljena, ponos užaljen; opustil je tekmovanje, ne pa jahanja, ki mu je v veselje še v pozni starosti 75 let.
Bolj neugodne prilike so za tiste, ki se nikoli niso bavili s športom, s telesnimi vajami, ali ki so jih po dovršenih šolah okoliščine ovirale v športnem udejstvovanju. Kateri šport naj si izberejo, da jim bo primeren? Poglavitni pogoj je, da ima dotični veselje in ljubezen do športa.
181
Njegovo izvajanje mora imeti nekaj silovitega, kakor je šport v mladosti nekaj nagonskega. Ako dotični pojmuje šport kol zaposlenost, ki je potrebna za zdravje, toda neprijetna, je že v naprej velik del koristnega učinka izgubljen (v smislu duševnega odmora). V takem primeru ne predstavlja šport več telesnega dela v obliki veselja, marveč zgolj delo, ki je trdo, neprijetno. S Lega vidika priporočam tudi telovadbo, za katero imajo nekateri mnogo veselja. Tudi na osebno nečimurnost se moramo ozirati. Nihče ne izpostavlja rad svoje telesne neokretnosti. Krožek starejših vdeležencev mora biti ožji in glede na njih zmožnosti enakomerno sestavljen. Računati se mora na siguren uspeh vdeležencev, kajti kmalu bi izgubili veselje, če bi ne bilo napredka.
Katere vrste športa se najbolje prilegajo starosti? — Vse vaje, ki temelje samo na hitrosti ali spretnosti, so izključene. Prve radi tega, ker je hitrost lastnost mladostnega organizma, druge zato, ker je .za spretnostni šport treba toliko vaje, da se ga človek nauči le v mladosti, le izjemno in redko na stara leta. Menim s tem igre, kot tenis, hockey, zelo složne sodobne plese itd. Starejši človek, ki nima splošne športne vaje, ne doseže one stopnje spretnosti, ki bi ga zadovoljila.
Kateri športi pridejo v poštev za starejše letnike, zlasti one, ki niso trenirani niti splošno, niti za posamezni športi — Vse trajne vaje, tud' tiste, ki zahtevajo mišično moč, dalje vaje na orodjih ali z ročkami, pri proste igre in plavanje spadajo k njim! Za trajne vaje so starejši letnik 40—50 let zelo pripravni, včasih celo bolj kot mladi. Zdi se, da je enakomerna uporaba sile in volje, ki je pri omenjenih vajah potrebna, pretežavna za mlado telo. Videti je iz športne statistike, da so najboljši predstaTOiki trajnih športov nad 30 in nad 40. let stari. V te vrste športa spadajo: trajni tek, trajna hoja v ravnini, potovanja peš, turistika v hribih in gorah, smučanje, kolesarjenje, veslanje, lov in dr. Te vrste gibanja ne zahtevajo zelo složne tehnike; tudi smučanju se še priuči oseba med 40 in 50 leti, celo pri 60 letih. Za trajne športe so sposobni vsi, katere zadovoljuje borba z naporom in jih raduje, če ga premagajo. Težke vaje, rokoborba, težka atletika, so prikladne za ljudi z izredno dobrim atletsldm mišičevjem, močnim srcem in visoko telesno težo. Pn-čakovanje uspeha je glavni činitelj veselja na tem športu. Igre, ki pridejo v poštev, morajo biti enostavne, n. pr. ročna žoga, ali več žog,; volant, criquet, balinanje, priljubljeno v Dalmaciji, keglanje in slično. Velike borilne ali tekmovalne igre, foolh bali (nogomet), hockey (keglanje na ledu), tennis, golf, zahtevajo poleg drugih težkoč zelo natančno izvajanje in so složne po svoji tehniki. Priprostih iger se lahko nauči vsak in nudijo zlasti nevajenim toliko izpremem^b, da jim je učinek razvedrila in osveženja zagotovljen. Tudi telovadba na orodjih ih plavanje prištevamo k njim. Toda za oboje je potrebna izza mladih let ostala vaja. Ljudje, ki so že po naravi natančni, so posebno pripravni za vaje na orodjih, ki zahtevajo riatančnosti v izvajanju, kar dotične vežbajoče posebno zaidovolji. Telovadba ima tudi svoje prednosti; posebno primerna je za tiste, ki jih poklic ovira pri kakem drugem športnem udejstvova-
182
nju. Zal, da telovadba ne more izzvati toliko veselja, kot ga zamorejo druge vrste športov. Ljudje, ki «o od mladosti vajeni telovadbe, ne utrpe pri športu nikalie škode na zdravju in telesu. Opazovala sem pri plavanju v Jadranskem morju in na naših jezerih inozemke in inozemce. Žene od 55. do 73. leta so plavale po 1 uro in skakale z deske na glavo v vodo brez strahu in škode. Bile so Nemke, Čehinje, Švicarke in danske podanice, vajene tega športa od malega.
Preiiskava starih športnikorv je dognala, da jdm športi, katerih so vajeni, nikakor ne škodujejo. Seveda gre samo za povsem zdrave ljudi, osebe močne ga ustroja. Toda tudi oni, ki začno še-le po 40 letih s primernim športom, naj se ničesar ne boje, ako se smotreno üdejstvujejo v njem. Vsako naglo povišanje telesnih funkcij je napaka. Kdor ni vajen, mora počasi začeti in počasi stopnjevati, da se mu ne bo bati preutrujenosti srca, pljuč ali živcev. Odločilen za tistega, Id se zna opazovati, je pač osebni počutek. Vidna ali značilna utrujenost in izčrpanost ne sme trajati delj kot 24 ure po naporu.
Napor se ne sme meriti prelahko, ne po izprehodu, ker mora utruditi, včasih izčrpati telesno moč, kajti drugače ni pričakovati izdatnega učinka.
Pri nais sta se v 10 letih šport in turistika tako razvila, da siioraj za vsakogar — mlado in staro obeh spolov — pomenita življenjsko potrebščino kakor hrana in pijača. V planinah, kjer so bili nekdaj pastirji sami, so v izimskcm in poletnem času vsi. ljubitelji naraive in športa, za katere pomeni ta oddih tudi prerojenje duše\'ne moči in razpoloženja. V naših rekah in jezerih se koplje in plav^ mlado in staro, podeželsko in rneščansko, vse hiti tja, kjer je več svobode, zraka, vode in solnca, da se srečnejši vrnejo v svoje domove.
Misel žene o letoviščih in letovanju.
M a r i j a ' M o r a v č e v a.
Dežela, ki odpira svoje najlepše kraje tujcem, je kakor gospodinja, ki vabi na svoj dom. Pametna žena ne vabi, če ne ve, ali bo mogla tujca, pa tudi prijatelja, sprejeti spodobno, mu urediti bivanje prijetno. Možje — oprostite — možje so v tem oziru bolj velikopotezni, in če se jim ravno zdi, vabijo kar brez premisleka, brez čuta odgovornosti.
Ženi pa je' mučno, če nima kaj postaviti na mizo, mučno ji je, če morda v sosedni sobi stoče bolnik, mučno, če nima primernega ležišča za preno-čevalca, najbolj mučno, ko vidi, kako se tujec trudi, da navzlic nerazpolo-ženju ohrani dobro voljo, kajli žena ima za take stvari mnogo več v stoletjih privzgojenega čuta. Zato mislim, da bi morale pri tujskoprometnih institucijah imeti tudi žene svojo besedo. Prepričana sem, da bi marsikaj videle in vedele za marsikak nasvet. Sicer so nam pa dale žene v tem oziru že prav lepe dokaze svoje vzposobljenosti. Premnogo penzijonov in celo marsikalc velik hotel je v ženskih rokah in odlično uspeva. Žena je tedaj prav gotovo zelo važen tujskoprometni faktor.
Pa žena ni samo tujskoprometen faktor kot producent — če se smem tako izraziti — ampak še bolj kot konzument. A zdi se mi, da je v tem slučaju
183
naša žena-producentka daleč nadlirilila našo ženo-konzumentko, in da tiči lukaj neka temeljna pogreška. Namesto da. bi žena-producentka, čun bi le mogla, potovala v tujino, da bi se okoriščala z novim in lepim, praktičnim in nepraktičnim, kar so si izmislili drugod, pa potuje, čim le more, žena-konzumentka. Ona pa se s tem, kar vidi in uživa v tujini, ne okoristi, ampak skoro oškoduje. Kajti vse, kar nas na prvi pogled očara, kar se nam zdi pri bežnem bivanju zavidljivo, mnogokrat v praksi ne drži. Vsaka stvar tudi m za vsak kraj, za vsako podnebje, za vsako publiko. In končno, če bo enkrat vsepovsod! vse enako, kako bo to strašno dolgočasno. Saj potovanje je vendar zato tako mično, ker nas seznanja ne le z drugimi kraji, ampak z drugimi -narodi, z drugimi šegami, z drugo kuhinjo, sploh z di'Ugim obeležjem. Ce vam smem povedati nekaj iz svojega življenja, bi vam zaupala, da je bilo moje prvo potovanje v Italijo strašno razočaranje. Bila sem takrat 141etna deklica, polna najbolj živahne fantazije, in .že teden dni nisem mogla spati, ker smo se imeli za Veliko noč peljati v Benetke. Tja, kjer so golobi, vedno modro nebo, pomaranče, trubadurji, dekleta v,noši Lole (iz Cavalerie rusLi-cane) in kjer govori vse le laško. Seveda. Vsak gondolir jo je lomil po nemški, vsak vodnik po palazzih, vsak prodajalec piče za golobe, da o hišnah in natakarjih po hotelih in gostilnah niti.ne govorim. S tem je bilo moje romantično razpoloženje pogaženo do dna. In morda ne samo moje. Kajti moj dobri oče, ki je zbral za že dolgo zaželjeno potovanje vse drobtinice svojega poznanja laškega jezika, in ki je v žepu površnika skrbno nosil še besednjak, ni nikalror prišel do veljave s svojimi jezikovnimi poizkusi. Tako sva bila na tihem morda razočarana oba.
Ce naj to, o čemer sem pravkar pisala, konkretno izrazim, bi napisala talco: Če vabimo tujce v naše kraje, pustimo vse, kar imamo, v bistvu taksno, kalcršno je. Pustimo v naših planinah naše lepe kmečke hiše, zidane m lesene po dolenjskih gričih gostilne, kakor so nastale iz starih marofov graščin,' oh morju plitve strehe,-brajde in terase. Samo da vse opremimo z udobnostjo moderne dobe, z elektriko, vodovodi (mrzlimi m toplimi), kopalnicami, z možnostjo kopanja na prostem, da uvedemo skrajno snago, točno postrežbo, dobro kuhinjo, brezhibno pijačo, najsi je že allcoholna ah ne, ali čista sludenčnica. Kar se kuhinje tiče, bi bilo treba napisati posebno poglavje, ki ga morda še bom, če mi bo gospa urednica dovolila. V splosnem naj velja tudi za kuhinjo to, kar sem navedla zgoraj. V priprosti gostilni naj bi znali narediti vsaj nekaj stvari, te pa zares odlično. Na primer, naši žganci so delikatesa, ampak — kje pa jih zares skuhajo tako, da so delikatesa'' In kislo zelje in tržiške bržole, koštrun v smetanovi omaki, kakor so ga znali svoj čas pri .lurci v Moravčah, sloviti jabolčni zvitek m kurja obara slavne gospodinje Micke s Knežaka, pa raki na Krki, pa prekmurske gibanice, kalwr jih znajo speči še danes v odličnih ljutomerskih hišah. Narodna, dobra narodna kuhinja se je že zdavnaj preselila v mesta, m tukaj se bo kmalu zadušila, ker ji mestno življenje ne prija, ker ona ne pnja mestnemu življenju. Saj tudi ne govorimo o mestu, ampali o deželi, o tistem našem tihem, blaženem in blagoslovljenem podeželju, ki naj bi postalo vir zdravju in - zadovoljnosti našim izgaranim meščanom, ki naj bi postalo božja pot tisočev svežega zraka potrebnih družin, ki naj bi bilo nanovo pridobljeni raj našega človeka. Nehotični hoteli iz železa in cementa, s kričečimi godbami, celodnevnimi maskaradami, lepotnimi konkurencami in s celim ministrstvom v vseh jeziltih sveta žonglirajočih uslužbencev, so morda potrebni za dotok neke določene vrste internacijonalnih gostov. Morda. Kajti če smo se-podali na internacijonalno konkurenco, moramo tekmovati do kraja — in tekmovanja so draga, izid negotov. Posebno negotovo je danes v "času —
184
Bogme, zares nisem mislila pisati o krizi. Ker krize n i. N i je, če bomo našli o pravem času pot domov. Ne le če bomo našli pot domov v prenesenem smislu, ampak če bomo našli pravo - resnično pot nazaj v naše kmečke domove, odkoder smo izšli, domov v čisto ozračje naše vasi, nazaj med polja, ki jih v znoju svojega obraza orje naš najožji brat.
To sem vam hotela prav za prav povedati, vam, žene konzumentke. Poskusite, ali bi se enkrat ne letovalo prav lepo tudi doma, prav v najožjem domu. Ljubo doma, kdor ga ima — in „Kako lepo, V nedeljo zjutraj v cerkev se peljati je s teto" — Vso J3elo Krajino nam razgrne pesnik, vse nedeljsko jutro pod modrim nebom, med polji in vinogradi. Kako lopo — Dajte, matere, privoščite svojim otrokom veliko srečo počitnic na kmetih. Naši smučarji in turisti so vam izgladili pot, naše avtobusne zveze olajšujejo potovanje. Daleč doli na Dolenjsko, Notranjsko, na Ptujsko polje, v vse lepe štajerske in gorenjske doline imate lepe zveze. Na kmetih boste živeli poceni — to se pravi, ve morate živeti poceni, če si boste znale ve in vaši gostitelji vse pravilno urediti, kajti med vami ne bo nobenega posredovalca. Kako bi se dalo po mojih mislih m-editi tako letovanje, o tem bo pisal „Ženski Svet" prihodnjič. In morda bi lahko prevzel v tem oziru za naše naročnice tudi katerokoli posredovanje.
Umetnost in književnost.
Večer sodobnih pesnic in pisateljic.
Pred binkošlnimi prazniki — dne 12. maja — se je v dvorani Delavske zbornice v Ljubljani pod okriljem društva Atena vršil literarni večer pesnic in pisateljic iz kroga Belo-modre knjižnice, ki je bil menda prvi literarni večer te vrste pri nas. Naša javnost, kakor se zdi, prizadevanjem ženskega gibanja in ženskega kulturnega udejstvovanja ni kdo ve kaj naklonjena in krivde za to averzijo bo najbrž pri vsakem pol: deloma je splošna družabna miselnost pri nas zelo zaostala, deloma pa tudi manifestacijam ženskega dela manjka prave samozavesti, elana in smisla za najbrutalnejše, najvitalnejše potrebe časa. Predsodkov je pri nas kakor menda nikjer drugje. In tako je tudi ta literarni večer šel mimo nas: tako zvnna javnost je z visoko gesto ostala doma, dvorano so napolnile žene, študentke, nekaj študentov in literatov. dnevni tisk je večer mimogrede zabeležil — in vendar je bil la večer lepa, prisrčna prireditev, ob kateri se je objektiven človek lahko prepričal, da literarno delo sodobne slovenske žene prav za prav niti po vsebini niti po formi v splošnem ne zaostaja za delom njenega srečnejšega, slavnejšega, s tradicijo in svobodo bolj oboroženega moškega tekmeca. Seveda ni nikakerja dvoma o lem, da bi bilo treba vrhove tega, čemur bi se lahko reklo moderna slovenska literatura, še zmerom iskati na moški strani: prav tako pa je treba priznati, da vsa naša današnja literatura že zdavnaj nima več tistega polnega življenjskega in časovnega zvoka, ki ga je slovenska literatura imela v prejšnjih, večjih in tvornej-ših dobah, in da je na tem polju kvalitativno zelo malo nevarne konkurence. Nič ni na Slovenskem dandanes lažjega, kakor venčati si čelo s slovesom literata. In dasi ta večer v Delavski zbornici ni bil nikako veliko odkritje, dasi *nam ni prinesel nikakih velikih, doslej še nepoznanih del. je vendar treba priznati, da nekatere stvari, ki jih je človek slišal na tem večeru, uspešno in zmagovito tekmujejo z marsičim, kar danes med nami že nosi ime. ^ Pesmi Dore Grudnove je recitirala ga. Saričeva. Z dovršenim umetniškim občutjem in doživetjem je nazorno podala duhovni obraz mlade pe-
185
snice- pesnice, ki jo mamijo prividi onostranstva in ki je obenem čvrsto ukopana v zemlji in u trpljenju tega sveta. Ta polarna razdvojenost, to skeleče nihanje med božjo večnostjo in materijo dneva se zdi, kakor da je vir za poezijo vsega tega ženskega rodu. Sproščenost njihove umetnosti je v tem in nebogljena zvezanost njihovega življenjskega upora. Te pesmi ne kažejo samo človeka, kakršen je,v svojih najtišjih, najtanjših minutah, pa tudi ne človeka, kakršen se golorok bije sredi dneva in viharja; ves človek je v njih, kakor je slaboten in močan, kakor veruje in zdvaja, kakor ljubi in se upira. „Doberdobška planota" ni samo kot dokument dragocene izpovedi žene proti vojni, temveč je tudi pesem, kakršnih v novejši literaturi ne srečujemo vsak dan. — Marije Jezernikove črtico „Smreka" je s toplim, igravim čuvstvom, v svetlih, razumno ubranih barvah prečitata gdč. S lav č e v a. Crtica je snovno preprosta in oblikovno tradicionalna, toda po tej otroško čisti in naivni zgodbi o drevesu vrha gore, ki' polagoma umira, je natresene toliko poezije, toliko presenetljivo iznajdljive domiselnosti, da ti vsa stvar zaživi pred očmi kakor, kos neposrednega človeškega življenja. — Manica Romanova je čitala sama: kratko črtico, dve pesmi. Stopila je iia oder, kakršna je pač zmerom: slovenska žena, ki svojega plašča — pa to hočem reči tako o duši kakor o zunanjosti — ne obrača po modi in vetru, in je bila pri občinstvu že v naprej deležna navdušene pohvale. Čitala je zgodbo o kmečkem dekletu. ki jo Bog ob velikonočnem žegnu kaznuje za napuh, pesem o izneve-rjeni ljubezni, pesem a mestni gospe iz današnjih dni. Puhle, pa jedke satire, ki z dobrodušnim posmehom razgrinjajo človeka, kakršen je, in ki s preprostimi sredstvi zmerom zadenejo v živo.
Po premoru je ga. Saričeva čitala pesmi Marije Grošljeve. Grošljevo sem poznal doslej samo kot mladinsko pesnico, tu pa se je človeku nenadoma odkrila še od povsem druge .itrani. Morda ima izmed vseh, kar se nam je knji-ževi^c predstavilo ta večer, ona še največ dispozicije in volje, zajemati in dojemali stvari, kakršne so, in zavoljo tega utegne biti Grošljeva progresivno usmerjenemu človeku še najbližja. Že naslovi pesmi kažejo smer njenega dela. „Ne ljubim lepih, izravnanih lic", „Jesenice", „Požar". Ta Požar se zdi kakor silna vizija človekove najbolj uporne, najbolj tvorne razigibanosti, kakor vizija časa, v katerem smo.Marijana K o k al j - Ž el j e z n o v a je čitala dve kratki prozi. Kakršne so njene stvari, tak je bil njen nastop: malo tiha, malo plaha, bolj v razmišljanje, vase potopljena kakor pa v svet in kar je okrog. In vendar ima vsaka njena črtica svojo aktualno ceno. Tudi Željeznova je socialna pisateljica, dasi njeni spisi ne kažejo kričave tendence, temveč se čisto narahlo, na tiho dotikajo stvari, ki dandanes človeka žgo, in nevsiljivo grajajo, kar je narobe. — Večer je zaključila,Ruža Lucija Petelinova. V toplem spominu jo imam izza otroške igrice, ki so jo lani igrali v gledališču in ki se je na nekaterih mestih povzpenjala do čistih pesniških lepot. Na večera je čitala dve pesmi in odlomek iz opernega libreta „Kurent". Obe pesmi, zlasti pa ta odlomek jo kažejo kot mlado pesnico, v kateri je mnogo žive sile, mnogo čuta za obliko, obenem pa tudi mnogo doživetij in misli, ki dajejo njenemu delu polno človeško, časovno in ume,tniško vrednost. Bil je v resnici lep, dostojen večer. Malomarnost, s katero ga je slovenska javnost sprejela, piše bolj spričevalo tej javnosti kakor pa književnicam, ki so se z uspehom predstavile.
L. Mrzel.
Rdeče kamelije bo naslov zbirki pesmi Dore Grudnove, čitatelji-cam Ženskega Sveta dobro poznane pesnice. Izda jih v subskripciji. Naročila ozir. preplačila naj se pošljejo do 30. junija t. 1. na naslov pesnice: Dora Grudnova, Ljubljana, Mestni trg 4. Cena broširani knjigi je Din 22.—;. vezani Din 30.—.
186
Pisatelj in krilik Ivan G r a h o r , ki pozna zbirko, pravi o njej:
Dora Grudnova je poet Krasa in ni to le navadna lokalizacija njene narave. V svolem ustvarjanju ima res tisti značaj, s katerim so se nam priljubljali vsi dobri primorski pesniki, in tisto naivnost, ki ohranjuje mladosti njen car. Brez tcea ni poezije; radi njega smo sprejeli Grudnovo že tedaj, ko je objavila prve pesmi v „Ženskem Svetu". Njene pesmi so se odtlej dvignile nad povprečno višino, pojavljajo se v revijah in nas vsakokrat presenečajo. J\a-fla ie svojo pol in izraz. Širina njenega lepotnega sveta je sodobna ter obsega vso liriko erosa in mita. Tu so njene dekliške pesmi, še dih^oče kraško vzdušje, je morje, socijalna okolica in spomenik vojne, njen Doberdob. Iz vseh pesmi veje moč doživetja, velika kultura izraza m forme. Dora Grudnova je duhovni in osebnostni glasnik mlade generacije. Zato je prav m vredno, da si naročimo prvo knjižico njenih pesmi.
lože Kranic: Pot ob prepadu. Izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1932. Slovenske poti, 2. zv. 80 str. Kart, knjižica stane 32 Din. - Jože Kranjc piše v razne leposlovne liste in je v „Cankarjevi družbi" že izdal knjigo „Ljudje s ceste". V svojih spisih opisuje življenje kmetov s Pohorja m tudi v svojem pričujočem delu je govor o njih. Spretno opisuje prirodo m tudi ljudje so kar živi pred nami. Žal, je snov „Poti ob prepadu" tako zelo temna m mračna, da še bolj potemni le naše že itak zasenčene dneve. V tej ljubezenski zgodbi med deklo Reziko in tihotapcem Francetom, ki oba kar do dna prirodno živita in žalostno končata, bi želeli vsaj malo več vsebinskega solnca in kaj iskric za bodočnost. Za mladino knjiga na vsak način ni. Odraslim bo nemara kaj nudila zlasti z opisi prirode, ker je vsaj jezik lep, ki ga dandanašnji zlasti pri mladih tolikrat pogrešamo.	M. K.
' Miško Kranjec: Življenje. Povest. Publikacija Krekove knjižnice. Izdala Delavska založba. V Ljubljani, 1932. Str. 215. Cena vez. knjigi 40^ Din, broš. 26 Din. — Pričujoča povest M. Kranjca, ki je že izdal, knjigo „lezaiu , opisuje življenje prekmurskih kmelov. Vsa njih nestalnost se izraza tudi v tem „Življenju", ki je mestoma opisano tako raztrgano, da prav moti čitatelja. Arhitektonska zgradba ta povest gotovo ni in dasi so razni opisi pokrajin m ljudi dokaj prirodno-pristpi, vendar je vsa stavba nekam mahedrava. Glede jezikovne plati pa je velika škoda, da jc toliko deloma prav grobih napak v knjigi. Kako da gredo vse onaše slovnice, pa vsa jezikovna navodila, pa vse pobijanje napak kar tal» mimo književnega (!) človeka? Vsaj materinščine bodimo vešči!
Vladimiria Levstika Gadje gnezdo je izšlo pri znanem založništvu John Rodker v Londonu v angleškem prevodu ge. F. S. Copelandove. Angleška kritika je knjigo zelo lepo sprejela in Levstik si je z njo pridobil v Angliji in Ameriki mnogo simpatij.
Levstikovo „Gadje gnezdo" je življenje naše kmečke matere; Zalega in grunt - dve korenini, ki sta se ji zarili v zemljo, da ga ni, ki bi ju mogel iztrgati. Se Boga pozabi mati Kastelka in dušo zapiše zemlji, da ji sluzi. Njena ljubezen ni polizana, tista ljubezen, ki je v božanju in poljubljanju. Slednja beseda ie ali kamen ali kletev. Šele ko pride vojna, ji zatrepeče srce ob niisli, da ii bodo dva gada vzeli. In gre h gospođom, da bi zanju prosila. Pa ne pomaga. Vrne se domov. Molči. In ko jo vpraša sin, zakaj je šla zanj moledo-vatf takrat se prvič pokaže košček njenega srca. „Tvoja mati se je hala za sina," mu reče. „Mari te je sram?"
,	187
Udarec za udarcem pada na njeno glavo. Kakor takrat, ko ji je unil mož -pijancc in je reševala svojo zemljo, ki jo je morala iztrgati izdajalcu, ko je iztegoval roko po njej.
Dva gada sta šla na bojne poljane. Tretjega je ovadil izdajalec, ki ni dobil njenega grunta. Odgnali so ga, v obraz so pljuvali njenemu gadu, ona pa sc je v nemočnem besu zaganjala proti izdajalcu, da bi ga ubila. Zadržali so jo — zaman. Njena kletev ga je ubila,	•
Potem pade prvi gad. Krogla ga je zadela prav tja, kamor ga je mati poljubila, ko je odšel. Mati sc boji. Njen poljub ubija. Ko se vrne drugi sin, ga spodi od doma. Zaman. Vzame ga granata. Kakor bi šc njena ljubezen morila. Tretji gad boleha v internaciji. Pol mrtev se vrne domov. „Umrl bo," pravi zdravnik. Pa ne sme. Kaslelka se bo zanj borila. Ali pa poginila. S samim Bogom, ki pride k njej ob uri slabosti, ko že pripravlja vrv, da bi se obesila, se bori, dokler ji ne reče: „Pojdi k svojemu gadu, Kaslelka. Tvoj gad ne umre, nc boj se."
In gad je ostal. Poslednji. Edini: zdaj ve Kastelka, da je njen boj končan, njeno delo opravljeno. Zmagala je, čeprav so ji dva gada vzeli. Tretji bo živel na Kastelčevini in za zarod bo skrbel. Na vasi joka zvon. Kastelke ni več.
„Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela gadja vera," moli mladi gospodar. „Gadje gnezdo bo ostalo za dom in staro pravdo v tvoj spomin na vekomaj!"
Gospa Gopelandova je odlično prevedla „Gadje gnezdo". Tu in tam je izpre-menila kako ime, da bi bilo Angležem bolj razumljivo, v ostalem pa se je strogo držala originala. H knjigi je napisala tudi daljši predgovor s kratko Levstikovo biografijo. Ponosni smo lahko, da je gospa Gopelandova izbrala ravno to delo, da nas pokaže angleškemu narodu, ker je „Gadje gnezdo" nedvomno najboljše delo, ki je bilo pri nas kdaj napisano o slovenski zemlji in slovenski materi.	M- A.
Kakteje in steklo. Tako je bila" nazvana razstava, ki jo je priredilo kulturno in telovadno društvo „Atena" v veliki dvorani Kazine prve dni maja t. 1. Posamezni stekleni predmeti so bili spretno izbrani in poznavalec je našel med njimi mnogo komadov zgodovinske in kulturne vrednosti. Steklar.ska obrt je že od nekdaj na zelo visoki stopnji in izdelovali so v davnih časih predmete, ki jih še dandanes skušajo ponarediti. Moderni predmeti so učinkoviti zlasti radi tehnične dovršenosti in po obliki. K steklu spadajo tudi čipke in vezene tkanine in na razstavi je bilo videti več tovrstnih predmetov, starinskih in modernih. Nekateri starinski komadi so bili prave umetnine. Lep vtis so napravile umetne grede kaktej in sukulentov. Posamezniki so razstavili svoje celotnc zbirke in kulture teh rastlin. Moda je kakteje in sukulente radi' njih bizarnih, oblik vpregla v dekorativne namene in jim odkazala posode in prostore, s katerimi se pa živa rastlina nc more zadovoljiti. Gojitelj ne bo gledal na dekorativni efekt, marveč bo dal rastlini, kar rabi za življenje. Koristno je prirejati talce razstave, ki so kulturnega pomena, da se pokaže, kaj je bilo prej in kaj imamo danes. Razstava rastlin pa da pobudo marsikomu, da se poprime gojitve. Gojitev kaktej in sukulentov ni luksus, napravlja pa gojitelju mnogo veselja.	M. L i n d t n e r j e v a.
188
I z v E s T J A
Po ženskem svetu.
Gospodinjske pomočnice.
Naše gospodinjske pomočnice kažejo zadnje čase več stanovske zavesti i:n več smisla za samopomoč in saoioizobrazbo. „Zveza gospodinjskih pomočnic" v Ljubljani je z občnim zborom 1. maja t. 1. zaključila svoje prvo poslovno leto in zabeležila lep uspeh: poučna predavanja, učni tečaji za jezike in šivanje, pevske vaje, redni nedeljski sestanki, božičnica, žalna prireditev za pok. Marijo Skrlnjarjevo, list „Gospodinjska pomočinica". To organizacijo vodijo gosipodinjske pomočnice same; podpirajo ipa jih z nasveti in posredovanji tudi članice drugih ženskih udruženi.
Na pragu v novo poslovno leto je predsednica Petrlčeva sporočila članicam še nekaj razveseljivih vesti;
a)	Ob novem letu podeli „Zveza gospodinj" tri denarne nagrade gospodinjskim pomočnicam, včlanjenim v „Zvezi gosp. pomočnic", in sicer kot priznanje za zvesto in pridno službovanje mladi začetnici,' dolgoletni uslužbenki in starejši gosp. pomočnici.
b)	Društvu se je posrečilo dobiti primerne društvene' prostore v Selenburgovi ulici štev. 7. v I. nadstr. Ondi se -takoj otvori službena posredovalnica in po-selsko prfenočišče; v načrtu so tudi kuharski in drugi tečaji.
Gosp. pomočnice, ki prihajajo v mesto in iščejo službe, ter one, ki so začasno brezposelne, dobe v tem društvenem zavodu zanesljivo zavetišče in po možnosti tudi službo. Istotako je posredovalnica na razpolago mestnim in podeželskim gospodinjam, kadar potrebujejo pomočnico v svojem gospodinjstvu.
Lepe so besede, ki jih je zavedna članica na občnem zboru naslovila društveni predsednici: „Slišale smo pravkar vsa poročila o delu in razvoju našega društva, ki izkazuje resnično toliko napredka in uspeha, da moramo biti zadovoljne vse članice. Pozabiti pa ne smemo pri vsem tem na ono tovarišico, ki je vodila vse to delo, ki je dala pobudo za našo organizacijo, na našo predsednico Franjo Petričevo, kateri je življenjska naloga, pomagati svoji vrstnici — gospodinjski pomočnici. Dolga leta je z zanimanjem sledila dobrotam in krivicam, ki smo jih bile deležne po naših službah, in iskala pravic, ki nam pripadajo. Žrtvovala ie za nas, za na^o korist ne samo delo, trud in čas, še več, celo svojo službo, akoravno se je morala ^preživljati ta čas
samo s svojimi pičlimi težko zaslužennni prihranki, le da se je mogla popolnoma posvetiti stavljeni nalogi. Iz društvenega dnevnilca posnemamo lahko, koliko dela je izvršila. Srečne smo pa tudi lahko, da ima ona toliko organizacijskih zmožnosti in sposobnosti ter vendar lahko enfcrat samostojno vodimo delo za -naše stanovske cilje.
naših vrstah se dviga samozavest, zaupanje v lastno moč in silo. Poglejmo si naše glasilo, katerega polnijo po večini članki izpod peresa gospodinjske pomočnice same. Za vse to bodimo hvaležne naši predsednici. Izražam tudi željo, da ostane še dolgo na čelu našega pokreta.
„Kolodvorski mi si ion" je tudi važna socijalna in stanovska pridobitev naše druge poselske organizacije „Poselske zveze". Društvena zaupnica, strokovno izobražena, nadzoruje po kolodvorih dekleta, ki prihajajo z vlakom v mesto služit, jim daje potrebna pojasnila in navodila ter pazi, da ne padejo v roke prebrisanih zajpeljiv-cev in izkoriščevalcev. Slepa poljska zdravnica dr. Melanlja Li-pinslca je prejela dve visoki odlikovanji na Francoskem. Zdravniška akademija v Parizu ji je podelila nagrado, Montyonova ustanova pa častno priznanje za njeno strokovno delo v kirurgiji in pri notranjih boleznih. Dr. Lipinska, ki je že dali časa slepa, je spisala znamenito knjigo „Žene in napredek zdravniških ved." Ukrajinska žena v inozemstvu. Znamenita ukrajinska pevka Mlada Lipovecka, 'ki je nastavliena v Torinu, ie začela izda-iati list „Ucraina" v italiianščini. Umetnica namerava v 6 zvezkih seznaniti Italijane z ukraiinsko preteklostio, literaturo in narodovo starožitnostio ter s tem dokazati, da so Ukraiinci kulturno razvit slovanski narod in imaio zato pravico do samostojnega političnega življenia.
Na Španskem bodo ločene žene plačevale možem vzdrževahiino. Do zadniega preobrata ie bila ločitev zakona na Španskem nemogoča. Dovoliena ie bila le „ločitev od mize in postelie" in še to za določeni čas. Sedäj pa obravnava španski parlament načrt zakona, ki bo dovoljeval tudi ločitev bralca (tako, da bo enako upošteval obe stranki pri pravicah in tudi pri dolžnostih. Tako bo morala ločena žena, če ie premožna ali če ima velike dohodke, podpirati svojega ločenega soproga, ako je brez-poselen ali' iz kateregakoli vzroka nesposoben za delo.
189
Gospodinjstvo.
Qospödinia in tuiski promet.
Za vsako občino ie čast, ako jo radi pose-čaio tujci, obenem pa donaša prihod tujcev vsej občini in občanom veliko korist. V mestih trgih in vaseh, kamor zahajajo gostje iz tujine, se razvija trgovina , m obrt se dvigne družabiio življenje in se sin tudi splošna izobrazba.
Seveda pa je treba vsaki občini poskrbeti najprej za pogoje, ki omogočajo tuiski promet, ki privabljajo goste in jim napravijo bivanje tako .prijetno, da se vsako leto radi vračajo in privabijo s seboj še nove goste. Resnica pa je, da so žene, slovenske gospodinje, v prvi vrsti poklicane, skrbeti m vplivati z vso silo na može, da se v vsakem primernem kraju ustvarijo pogoji za rpvoj letoviščarstva. Saj ni treba za to mkakih posebnih denarnih žrtev; vse .se že po kratkem času dobro izplača. Treba ie predvsem čisto navadnega in vsakdanjega reda ter povsod potrebne čistosti.	. . Pametna gospodinja bo zahtevala od svojih poslov in tudi od moža in otrok, da vzdržujejo pred domačim poslopjem snažnost in rednost, ter bo delovala na to, da izgine z ulice vse, kar žali človeško oko ali človeški nos. Ograja okrog domačega vrta ne sme biti polomljena in razdrta, streha na hiši ali na hlevih naj ne kaže reber. Ostudno je, ako hodi živina na okrog vsa umazana in pokrita s skorjami trdega blata. Povsod so tekoče vode ali stoieče luže, kjer se žival lahko vsak dan očedi, skrtači in ogladi. Poslom, otrokom in v prvi vrsti gospodinji sami ni treba hoditi po trgu ali vasi v razceirani m oblateni obleki, z neočeienimi nogami m rokami ter razkuštranl. V nekaterih krajih ne čedijo ulic, nego prepuščajo dcžin nalogo, da odplove smeti in nesnago. Ko bi vsaka gospodinja zahtevala čistost ulice iti trga vsaj pred svojo hišo, bi bil ves kraj. vedno čeden. ' • • ' Po nekaterih vaseh ie videti.prav lepe m lične hiše in dobro oskrbovana gospodarska poslopia, toda prav na cestni strani vidiš ogromno gnojišče ali včasih celo še stranišče. A bi se gotovo dalo urediti tako, da bi ne bilo gnojišče z odtekajočo se gnojnico vidno takoj z vseh strani. Sicer imamo še mnogo naprednih kmetovalcev, ki vedo, da je. edino pravilna gnojna jama, betonirana in pokrita; še vedno preveč pa je onih, ki bi si take jame z malimi troski lahko sami napravili, a tega vendar ne store. Sta-rokopitnost mora imeti v ženskah naihuiso sovražnico in že naravni ženski poklic ie, da skrbi za lepoto. Zato naj store gospodinje vse, da prepričajo može. kako koristno in pametno je, ako žrtvujeio nekai časa in moči tudi za zunanie olepšanie gospodarskih poslopii in hiše. Tistih malih okenc, skozi katera človek skorai ne more pomoliti glave na cesto, ne bo trpela nobena pametna gospodinja več. Taka okna so grda in za zdravje prebivalcev.-škodljiva, saj ne
more v hišo niti dnevna svetloba niti zrak. ■ In pa zračiti treba, pogosto in dolgo zračiti poleti in pozimi.
Ko so odpravlieni taki glavni nedostatki, ki so delali trg ali vas za spreiem gostov neprimeren, treba poskrbeti tudi, da imaio letoviščarji ob vročih poletnih dneli sence in hladečega okrepila. Kraji brez vrtov, brez izprehajaliŠč in brez .gozda ne dobe letovi-■ščariev. Zaradi tega se je treba pobrigati za dobre ceste in lepe poti, ki vodijo zložno v gozde, na izprehaiališča med drevjem, ob vodi, koder se'je možno nemoteno kopati in počivati.	,
Malokje je najti umetno gojene .parke un krasne nasade, ki so tujcem na razpolago, v zabavo in razvedrilo. Povsod pa so gozdovi s senčnim drevjem, logi z mahoviti-mi tlemi, prijazni hribci ali loke. Ondi je postaviti na raznih .mestih klopi in mizice. Skoraj povsod ie dobiti v bližini kak poto-, ček, studenček ali kakršnekoli vrste vodo, ki je primerna za kopanje. M.orđa treba kaj preurediti, vodo poglobiti ali iztrebiti; z, malo dobre volje in nekaj, domišljiie se da nemogoče izpremeniti v mogoče. Ni priietnej-šega na letovanju kakor kopel v sveži, čisti tekoči. vodi.
Glavni pogoi za promet tujcev pa so seveda primerna stanovanja, zračna, soinčna m prijazna. Gostje ne morejo spati na skednjih, nego morajo imeti svoje popolnoma ločene spalnice z dobrimi posteliami. Sobe za tuice treba prirediti kolikor mogoče-stran od družine v prvem nadstropju, na vrtni strani, sploh povsod ondi, kamor nima ■vsakdo pristopa. V podstrešju ni prijetno ■ prebivati, ker vlada celo ponoči zaradi razbeljene strehe neznosna vročina. Gost ne zahteva razkošnega pohištva, pač pa pripravno in čedno sobno opravo, da more komo-dno sedeti in ležati. Najvažnejša je pač postelj, ker hoče gost predvsem dobro spati'. Zatp naj skrbi gospodinja, da ima zase in za tuice snažne postelje, ker čista posteljnina, čedno perilo naj bj bilo ponos vsake žene.
Glei, da vsa tvoia okolica goste pniaznO' pozdravila, da se iim moški odkrivajo, jim vsakdo ustrežljivo odgovarja in rad postreže. 'Vedi in povej še drugim, da nedeljski izletniki iz mest in letoviščarji poleti niso-„škrici", lenuhi in postopači, ki kradejo-Bogu čas in denar. Letoviščarji so po. večini sužnji težkih duševnih poklicev in priha-iajo na deželo krepit si telo in duh, Ijudie^ ki so nuino potrebni -svežega zraka, solnca in svobode, .'^ko bi ostaiali leto za letom doma v zaduhiih pisarnah, v prašnih mestnih ulicah, v šolah, tovarnah, sredi razburljivega dela. ki se zanj vedno mUdi m ki-ubiia živce in izpodkopava zdravie, bi konc-■ no morali omagati: -Na kmetih, po zdraviliščih in letoviščih si nabiraio novih moci za nov živlienjski boj. Zato zaslužijo, da jil» spreimo na deželi iepo in spodobno ter iiFn,
190
za pTimerno ceno radi po$trežejo. Komur ie na t5m, da se tujski promet v njegovem kraju res razvije, naj gleda na to, da nihče e zahteva in ne vzame ve5, kakor mu gre. Kdor išče velik dobiček, se mu prej ali slej gotovo zgodi, da mu prinese ta lakomnost veliko izgubo. Slab gostilničar in slab trgovec, ki hoče naglo obo-gateti s tem, da prodaja svoje blago pretirano drago!
Tudi bogati ljudje; ki jim morda ni za nekaj dinarjev, se ne dajo imeti za norca in niso tako nespametni, da bi vsako reč desetkrat preplačali. Morda tie poreko ničesar k visokemu računu, plačajo mirno zahtevano vsoto za stanovanje in hrano, potem pa obrnejo za vedno hrbet takim krajem, kjer so naleteli na brezvestne, dobičkaželjne podjetnike in gostilničarje. Pa tudi svojim znancem in prijateljem v svetu pripovedujejo potem o onih krajih, kjer hočejo prebivalci samo izrabljati tujce. Ako mnogo nudiš, tedaj že lahko precej zahtevaš; samo zraka, božjega solnca, skromne hrane in še skromnejšega' stanovanja pa ne sraeä predrago zaračunati!
Gospodinje naj' .skrbe, da bodo hodili njih možje v tem oziru neko srednjo, pravilno pot "Vplivajo naj nanje, da bo po vasi red, da bodo poslopja snažna in prikupna. Nava-' jajo naj družino, da bo do^ vsakogar prijazna, vljudna in uslužna. S tem bodo mnogo pripomogle do večjega ugleda in blagostanja rodnega kraja. Domači in tuji leto-viščarji bodo radi'prihajali v naše gorenjske
hribe pod slovenske Alpe, nä dolenjske in belokranjske vinorodne gričke in gorice. Namestö da bi v tujini puščali denar, ga prineso raje nam. Množili pa bodo tudi sloves naše domovine, ki ie poleti in pozimi divna, v svoji naravi bogata, raznovrstna in slikovita.	Minka Kastelčeva.
Kako čistimo madeže.
Madež od kave in čokolade čistimo v destilirani vodi ali v čistem špiritu. Preden namočimo, napojimo madež z glicerinom. Madeže od oljnatih barv odstranimo s ter-pentinom. Oljnate madeže iz prstov in belega blaga odpravimo z glicerinom. Madeže od smole, odstranimo z bencinom in milom; nato namočimo madež še nekaj časa v etru ali špiritu.
, Kljukice in žeblje v kopalnici, oziroma v kuhinji, na katere obešamo brisače iti druge vlažne stvari, prevleči z belim emajlnim lakom. Žeblji ne bodo zarjaveli in mazali perila. Pa tudi ne opazijo se na steni takoj. Sadne madeže na nožih osnažimo s prese-janim pepelom. Nato pomijemo nož v mlačni vodi, namažemo rezilo z oljem in končno drgnemo po kovini z usnjeno krpo. Sledove muli s kovin odstranimo z zmesjo cigaretnega pepela in petroleja, ki jo raz-mažemo po kovini z usnjeno krpo. Lesk svile obnovimo, če pridenemo vodi, v kateri peremo, žlico lesnega špirita na vsakega pol litra vode.
Kuhinja.
JUNIJ.
Rasti, O! rasti nam, zlata pšenica, bbža naj soince te, umiva rosica, da boš šla v klasje, nam zrnje rodila, z niim nas ob vsaki potrebi redila.
Moko, ki zmleli jo bodo na mline, bomo predelali v sladke „Jajnine". Kdor ne pozna še izbornih „Jainin", ta še ne ve, kaj je višek dobrin.
NAŠ RAZPIS NAGRAD.
Tekmovanje kuhinjskih receptov.
Našemu' razpisu se je odzvalo že sedaj nekaj naročnic in nam poslalo pi'ecej receptov za tekmovanje, tudi precej priznal-nih besed, iz česar sklepamo, da bo vdelež-ba na tekmovanju .prav lepa. Skoro iz vseh pisem pa zveni bojazen, ali bodo recepti zadosti dobri in fini. Ponavljamo: Recepti naj bodo po možnosti priprosti, domači, povprečni kuhinji dosegljivi. Ni prvovrstnost kuhinje v tem, kaj kuhamo, marveč v tem, kako tisto; kar nam je na razpolago, pripravimo. Prav posebno povdat-jamo ponovno ta temelj našega nagradnega razpisa in ponovno vabimo; Le pridno pošiljajte, le pridno se vdeležujte! Prosimo
tudi, da sledite vzgledu naših prvih tekmovalk, ki so tako pravilno razumele, da je treba recepte rano poslati, da bomo mogle vse razvrstiti in uvrstiti do meseca novembra, ko se začne glasovanje. Torej brž na delo!
Iž pisem tudi posnemamo, da se marsikatera tekmovalka, .posebno iz vrst naših poklicnih kuharic, ne upa poslati receptov, ker, kakor pravi ena, „ji pero ne teče gladko in se boji slovničnih napak". Cemu pa je tu uredništvo? Tu bomo vse popravile in izpilile, kar se jezika in sloga tiče, samo da nam vse drugo natančno, če tudi dolgo opišete. Bomo po potrebi same okrajšale.
Prva tekmovalka piše;
Cenjeno uredništvo! Sicer vem, da moji recepti niso taki, da bodo dobili nagrado, vendar vam pošiljam tri. o katerih pravi moj mož, da so zelo dobri. Seveda moram povedati, da niso moja iznajdba, ampak da ^m jih nekod dobila, morda tudi malo izpremenila, ali so se izpremenili sami. Pa saj menda ni treba, da naj bodo recepti iznajdba pošiljalk. Samo o sirovih cmokih vem, odkod jih imam. Posečala sem pred leti kuharski tečaj v ljubljanski Mladiki in imam recept
191
od ge. Jerice Zemljanove. Torej, če bi bil nagrajen, bi pripadla nagrada po vsej pravici njej. Sicer pa niti ne vem, če se tudi ta recept v mojih rokah v teku let ni ne-koliko izpremnii. Evo ga:
I.	Sirovi cmoki. Umešaj 8dkg presnega masla, prideni 3 cela jajca, mešaj, pri-deni 14 dkg pšeničnega zdroba in 'A kg domačega mehkega sira (skute), iz .katerega moraš preje iztisniti vso vodo in ga drobno razdrobiti, še bolje pretlačiti. Dobro zme-Saj vse skupaj, primerno osoh in pusti stati najmanj Vi ure, da se zdrob nasrka in da postane zmes bolj enotna. Potem oblikui iz te količine 12—14 okroglih cmokov. Zakuhaj jih v obilen slan krop in pusti, da vro, a ne prav prenaglo, 10 minut Poberi jih .posamezno z luknjasto zajemalko (pena-rico) iz kropa, a pazi, da se vsak dobro .odcedi. Zloži jih na vročo skledo, potresi z drobtinicami in zabeli z vročim presnim maslom.
II.	Telečji zrezki s sirom. Mesar naj ti nareže od notranjega telečjega stegna, ki da boli mehko meso, za vsako osebo po 1 lep zrezek, ki naj tehta približno 12 dkg. Te zrezke naglo operi in osuši s snažno krpo, odreži jim vse kože, ki se jih morda še držijo, in potolči jih narahlo z lesenim Jtladivom. Osoli jih prav zmerno in poravnaj z dlanjo, da bodo ravni in povsod enakomerno debeli. Prav dobro je, če razpro-streš zrezke po deski, jih pogrneš s snažno krpo, pokriješ z drugo ravno desko in nanjo položiš uteži. Tako ti postanejo zrezki lepo enakomerni in ravni. 20 minut ,pred serviranjem položi zrezke v ponev z raztopljenim presnim maslom, za vsak zrezek približno 1 dkg, in pomakni na jako vročino, a na zaprto ploščo in pokrij. Po približno 7 minutah obrni zrezke, in jih gosto potresi z .nastrganim bohinjskim ali trapistovskim sirom, ki ipa mora biti seveda že bolj trd in suh. Ko so se po nekaj minutah zrezki tudi spodaj nekoliko zapekli, prilij juhe ali vroče vode in pusti, da se še nekoliko dušijo. Ce bi masla -v kozi zmanjkalo že preje, ga moraš še malo dodati. Končno obrni zrezke še enkrat, potresi jih tudi na drugi strani s sirom, poikuhaj še nekaj minut, če je treba, še malo zalij in ostrgaj vse, kar se je prijelo dna ih oboda koze v to zelo okusno omako. Zrezke zloži na vročo skledo, okoli daj dušen grah, pretlačen krompir ali kakšno drugo mlado zelenjad. Nekoliko
•omake zhj na vsak zrezek (1 žlico), drugo pa nesi v toplem porcelanastem lončku ali majhni skledici na mizo. Tekmovanje kuhinjskih receptov. Rada bi tudi jaz poslala kaj za tekmovanje, .pa ne vem, kaj mislite, če pravite „narodna jed" in tako. Narodna jed so žganci, zelje in tako, to pa vendar ni za tekmovanje. Prosim za odgovor. — I. M. v V. Seveda, žganci in zelje in tako. Vam se morda zdi, da zna vsaka naša žena dobre žgance in dobro kislo zelje pripraviti .--temu pa, žal, ni tako. Vemo tudi, da v različnih krajih žgance kuhajo drugače, ima-
mo več vrst žgancev, n. pr. krompirjeve, koruzne, ajdove, koroške, prekmurske itd. Ali ne bi bilo zanimivo takšno ocenjevanje samo naših različnih žgancev? Prosimo, kar pošljite, vabimo vse naše žene, ki imajo opravka z lonci in kuhalnico. Le pogum! Gospa L. M. v fA. Vi imate popolnoma prav in radi vpoštevamo vaš nasvet. Zato bomo otvorile „kuhinjsko posvetovalnico" kot poseben predel v našem listu. Res, mnogo, ■posebno mladih kuharic mish, da dela natančno po receptu, pa se ji jed ponesreči. Ne ve si, neizkušena, pomoči, ne pozna vzroka neuspehu. V vašem slučaju, draga gospa, je bil neuspeh v tem, da ste skoro gotovo sneg premalo krepko stolkli. Za vsako pecivo iz. španske pene morate beljake, ki morajo biti seveda sveži, stolči v tako trd sneg, da končno že močno čutite njegovo trdoto pri stepanju. Ce pravite, da ste sladkor tako dobro skuhali, da se je med palcem in kazalcem potegnila dolga in krepka nit, ne more biti za neuspeh skoro drugega vzroka kakor premehek sneg. Kaj pa pečica? Ali morda ni bila pečica prevroča? Da bomo znale pravilno presoditi „bolezen" vašega peciva, bi bilo pač tudi treba napisati, v čem je bil neuspeh. Pozdravljeni!
Za tekmovanje pošiljam ta recept: Zele-iijadiia juha. Dve pesti spomladanskih ze-hšč, n. pr. rman, kislico, krebuljico, mlado listje višnje, peteršilj, drobnjak, pehtran, prav malo mete, krešo, berivko itd. (navad-. no dobimo to zmes že na trgu zmešano, a je v nji preveč mete), operi, odcedi in sesekljaj precej na drobno. Deni v kozo 5 dkg presnega masla in sesekljana zelišča, pokril in duši 10—15 minut. Ko se je povrela vsa voda, ki so jo dala od sebe zelišča, in je v kozi samo še maščoba od masla, posuj vse skupaj z dobro žlico moke in mešaj, da se moka dobro utre. Potem prilij lH 1 vode ali juhe. Zelo dober .je za to odcedek od špargeljev ali graha. Ta juha naj zdaj še kakšne pol ure bolj počasi vre. Dobro je notri eno jajce, če ga preje raztepeš in počasi vliješ. Je tudi zelo zdravo.
Pošljem: Omaka s tiliiom. Opomba uredništva. (Tiln, ki je popačena nemška beseda „Dlllkraut", imenujemo z lepo slovensko besedo koper ali koprec in zanimivo je, da to zelišče tudi Rusi imenujejo enako. Ostanimo tedaj pri našem lepem, starem izrazu. Zato nam ne boste zamerili, če smo prekrstili vašo izvrstno omako s tilnom v „k o -provo omak o"). Zdaj je čas za to dobro omako, ko je koper še mlad in ima najboljši okus. Naredimo tako. Eno dobro zaprto pest kopra operemo. Potem prav dobro sesekljamo. Potem naredimo čisto svetlo pre-žganje na presnem maslu, na 1 žlico masla denemo 1 žlico moke, da je gladko, in pri-lijemo toliko juhe, kakor hočemo, da bo gosto. Potem kuhamo še četrt ure. Nato denemo noter koper in malo kisle smetane in Se pokuhamo, pa damo na mizo zraven govejega mesa in krompirja.	Ančka,
:192
VSEBCNA 6. ŠTEVILKE:
OBRAZI IN DUŠE: MARVŠA ŠARECKA — RADOfJOVA. — (Marija Onielj-
čenkova — P. H.)......................161
POVEST O SESTRI. — (Mihael Osorgin — Marija Kmetova)........167
BOŽIDAR JAKAC -- AMERIKA. — (Marija Željeznova-Kokalj).......173
DVA RODOVA. — (Angela Vodetova)................177
Z VIHARJEM. ~ Pesem. — (Dora Orudiiova).............180
SPORT IN STAROST. — (Dr. E. Jenko-Oroyerieva)...........181
MISEL ŽENE O LETOVIŠČIH IN LETOVANJU. - (Marija Moravčeva) ....	183
UMETNOST IN KNJIŽEVNOST. - (L. Mrzel, M. K., M. A., M. Lindtnerjeva) . .	186
IZVESTJA: Po ženskem svetu. — Gospodinjstvo. — Kuhinja........189
PRILOGA ZA ROČNA DELA IN KROJE.
Izhaja vsak metec v LjnblUnl. Letna naroinlaa Din 64'—, polletna Din 32'—, Setrtletna Din !«•—. Za Kalilo Lir 24— (v razprodali po 2 Url zvezek), za U. S. A. DoL 2'—, za Argentino Pes. i'—, za Avstriio Sch. 10'—, ostalo inozemstvo Din 8E,
UredniitTO in uprava v Tavčarjevi ailci 12/11 — Izdala Konzorcil „ZenilH Svet" v LInbllanL — Za konzorcil in oredniitvo odgovorna Mariea Bartotova.
Tiskali J. Blasnika nasL, Univ. tiskarna d. d., v LlnbllanL — Odgovoren Janei Vehar.
Vsaka varčna gospodmja rabi za vknha-vanje sadfa, sočivja in drugih jedil samo
Weck -ovo
posodo in kozarce z varstveno znamko s
kar se dobi vedno za naprej v zalogi sledečih tvrdk:
SCHNEIDER & VEROVŠEK, Ljubljana, Dunajska cesta št. 16 AVG. AGNOLA, Ljubljana, Dunajska cesta št. 10. JOSIP JAGODIC, Celje, Glavni trg št 14. PINTER & LENARD, Maribor, Aleksandrova cesta št. 32. ANTON BRENČIĆ, Ptuj, Krempljeva ulica št. 2.
s svojcii ki bolehajo na želodcu, črevesih, mehurja, srcu, ledvicah ali jetrih, ki trpe zaradi žolčnih l<amnov, ali ki so potrebni oddiha in odmora — v
Rosaške
Slatinol
Ne kolebajte, pred vsem ne mislite na razna draga inozemska, često manj vredna zdravilišča, marveč odločajte, dokler je še čas! Zdravje s telesno in duševno čilostjo in prožnostjo je kaj bežno; včasih zadostujejo trenutki, da ste zapravili Vi ali kdorltoli Vaših to največje bogastvo. V Rogaški Slatini, naših domačih Karlovih Varih, traja sezona od maja do septembra. Ni odveč sloves tega največjega zdravilišča v naši domovini; kajti brezštevilni so oni, ki so tu — že pešajoči — zopet ojačali svoje živ-Ijenske sile, ali našli učinkovitega leka zoper bolezni in boli. Cene vzlic številnim udobnostim nizke, primerne tudi za gmotno šibkejše. Pred glavno sezono in po glavni sezoni, to je do 15. junija in od 1. septembra dalje znatni popusti. Zlasti v tem času se obisk zdravilišča in zdravljenje zbog udobnosti in cenenosti posebno priporoča.-
zahtevajte ■»rospektei
Gorsko letovišče za otroke.
Kdor žeU poslati otroke t gorsko letovišče, dobi informacije v naši upravi.
Blago zadnjih novosti v veliki izbiri za moške m ženske obleke, perilo in vse v manufakturo spadajoče predmete ima vedno na zalogi v veliki izbiri in po ugodnih cenah staroznana solidna tvrdka
R. MIKLAUC „Pri Škofu"
Ljubljana
Lingarjeva — Medarska ulica — Pred Škofijo
ZunanjimnaroEnikom se na zahtevo pošljejo tudi vzorci v svrho naročitve