1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 332.2.021(497.4-17+436.5)"12/14" Prejeto: 8. 5. 2008 Matjaž Bizjak dr. zgodovinskih znanosti, višji znanstveni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana e-pošta: matjaz@zrc-sazu.si Teritorialno-posestni razvoj gospostva Pliberk (Bleiburg) in njegov gospodarski ustroj v poznem srednjem veku* IZVLEČEK Nekako od konca 13. stoletja dalje je ozemlje Pliberka, Guštanja (Ravne na Koroškem), Črne in Železne Kaple - danes razdeljeno med Avstrijo in Slovenijo - združeno pod okriljem pliberškega gospostva delilo skupno usodo pod različnimi oblastniki. Avtor prikazuje teritorialno-posestni razvoj gospostva od njegovih začetkov do konca 15. stoletja ter njegov donos in obratovanje na podlagi razpoložljivih virov poznega srednjega veka. KLJUČNE BESEDE Pliberk, Guštanj, Črna na Koroškem, Železna Kapla, zemljiško gospostvo, uprava in poslovanje zemljiškega gospostva, fevdi SUMMARY TERRITORIAL-PROPERTY DEVELOPMENT OF THE SEIGNEURY PLIBERK (BLEIBURG) AND ITS ECONOMIC STR UCTURE IN THE LATE MIDDLE AGES Somewhatfrom the 13th century on, the territory of Pliberk, Guštanj (Ravne na Koroškem), Črna and Železna Kapla - today divided between Austria and Slovenia - shared under the protection of the Pliberk seigneury a common fate under different rulers. The author describes the territorial-property development of the seigneury from its beginnings to the end of the 15th century and its profits and operation based on available sources of the late middle KEY WORDS Pliberk, Guštanj, Črna na Koroškem, Železna Kapla, seigneury, administration and operation of seigneury, feuds Nekateri krajši deli tega prispevka so bili predhodno objavljeni v: Bizjak, Ratio facta est, str. 140-141, 151-157, vendar so tu revidirani in dopolnjeni z novimi spoznanji. Območje, obravnavano v tem prispevku, je v naslovu označeno kot gospostvo Pliberk, vendar ta oznaka zahteva podrobnejše pojasnilo. Ker je cilj sledečih vrstic v veliki meri oris gospodarskega ustroja, t. j. posestnih razmer, uprave gospostva, donosov in poslovanja v poznem srednjem veku, je razumljivo, da je kot merodajen izbran obseg gospostva v omenjenem času, oziroma tak, kot ga kažejo poglavitni viri, na podlagi katerih je tak oris v prvi vrsti mogoč. Kot je za širši vzhodnoalpski prostor običajno, je najzgodnejši takšen prikaz, ki nujno temelji na kombinirani uporabi urbarjev in letnih obračunov, mogoč za čas od konca 14. stoletja dalje, iz katerega se je v občutnejši meri ohranila finančna dokumentacija (knjige obračunov), ki se je že pred tem dodobra uveljavila v po-slovno-upravni praksi predvsem deželnoknežjih in knezoškofijskih gospostev. Pravkar povedano se nanaša na obseg habsburškega deželnoknežjega gospostva Pliberk, ki je ob koncu 14. in v 15. stoletju poleg centralnega Pliberka in dveh sosednjih uradov, Guštanja (Gutenstein) in Črne (Schwarzenbach), zajemal še bližnjo posest v Železni Kapli (Eisenkappel). Habsburžani so tu zgolj nasledili izoblikovan teritorij, ki so ga v dvajsetih in tridesetih letih 14. stoletja v svojih rokah združili gospodje Aufensteinski, že pred njimi pa v 13. stoletju Vovbrški. Ta formacija torej ni le slučajen pojav nekega zgodovinskega trenutka, temveč struktura z dolgo srednjeveško tradicijo, ki so jo razrahljale šele socialno-pravne spremembe sredi 19. stoletja. I. Teritorialno-posestni razvoj gospostva do konca 15. stoletja Posestno pripadnost jedra omenjenega gospostva, ožjega pliberškega teritorija, je mogoče slediti do preloma iz 10. v 11. stoletje. Tedaj je to ozemlje pripadalo dvema rodbinama: prva je bila rodbina Hartwiga, grofa v bavarskem Isen- in Salzburggauu, bavarskega palatinskega grofa in grofa v koroškem "hrvaškem okraju" (pagus Crowat), oz. v nekoliko širši "grofiji koroškega valpota" (Grafschaft des Gewaltboten),1 ki je na Koroškem opravljal tudi funkcijo kraljevega namestnika valpota^ Poročen je bil z Wichburgo, hčerjo bavarskega vojvode Eber-harda iz rodu Liutpoldingov, s katero je imel tri znane otroke: Hartwiga, ki je bil v letih 991-1023 salzburški nadškof, Adalo, v prvem zakonu poročeno z Ariboncem Aribom I., bavarskim palatin-skim grofom, pozneje pa ženo Sighardinga Engel- berta, grofa v Chimgauu, ter Wichburgo, ki se je poročila s pustriškim grofom Otwinom.3 Zadnje-omenjena hči je med letoma 1020 in 1025 darovala samostanu Sv. Jurija ob Längseeju, v bližini St. Vida (St. Veit), 15 hub rodbinske posesti, ki se je nahajala v kraju Liupickdorjf.4 Toponim se po splošno sprejetem mnenju Augusta Jakscha povezuje z današnjo ruševino Minnenberg nad Blatom (Moos) SZ od Pliberka, ki velja za predhodnika pliberškega gradu.5 Samostan sv. Jurija je bil njena lastna ustanova, ki jo je grofica Wichburga že ob ustanovitvi (med 1002 in 1018) dotirala z neko drugo, ne podrobneje opredeljeno posestjo in provintia luna.^ Drugi dejavnik, v tem času posestno usidran na območju pliberškega gospostva, je bila rodbina junskih grofov s sedežem na gradu Kamen (Stein) v Podjuni. Tej rodbini je pripadal znani briksenski škof Albuin, ki je med letoma 993 in 1000 s svojim bratom, grofom Aribom zamenjal svoj predium, Ruod ad Livpicdorf habuit, za kar se je slednji v njegovo korist odpovedal vsem pravicam do gradu in gospostva Kamen.7 S tem dogovorom je bratu Albuinu omogočil, da je lahko omenjeno rodbinsko posest daroval svoji škofiji; ko mu je namreč mati Hildegard pred letom 975, takrat še briksenskemu diakonu, prepustila grad Kamen s pritiklinami v dosmrtni užitek, je v skrbi za ohranitev rodbinske posesti za naslednika določila enega izmed preostalih svojih sinov po Albuinovi izbiri.8 Omenjena menjava sodi v sklop kar nekaj časa (nekako med letoma 993 in 1005) trajajočih prizadevanj za razdelitev oz. arondacijo rodbinske posesti med Albui-nom in bratom Aribom ter še dvema sestrama, pri čemer je bilo že v naprej jasno, da želi prvi s svojo dediščino okrepiti posestni položaj briksenske škofije na Koroškem. Tako sta si z Aribom v naslednjih letih razdelila gospostvu Kamen pripadajoči gozdni kompleks, od sestre Wezale je v zameno za pet podložnikov prejel posestvo v Goselni vasi (Gösselsdorf), ki ga je pozneje zamenjal z drugo sestro Gepo za neko posest v bavarskem Aschauu. To slednje je tako kot gospostvo Kamen podaril briksenski škofiji.9 1 O uradu in grofiji gl. Dopsch, Gewaltbote und Pfalzgraf, str. 137-139; Brunner, Herzogtümer und Marken, str. 66-67. 2 Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 312; Albertoni, Herrschaft des Bischofs, str. 92. 3 Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 311-312; Klebel, Ahnen der Herzoge, str. 53-58; Albertoni, Herrschaft des Bischofs, str. 160-161. 4 MHDC III, št. 204/x; Kos, Gradivo III, št. 48; Wutte, Aus Bleiburgs Geschichte, str. 81; Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 312. 5 Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 312; Franc Kos (Gradivo II, št. 517; III, št. 48) toponim locira v Liplje. 6 Ta posest je verjetno predstavljala zametek poznejšega urba-rialnega urada Ambt in Jawntall, dokumentiranega v samostanskem urbarju iz leta 1486. KLA, GV, HS 3/18, fol 64'-74'. Prim. Wutte, Aus Bleiburgs Geschichte, str. 8182. 7 Redlich, Traditionsbücher Brixen, št. 28; Kos, Gradivo II, št. 517. 8 MHDC III, št. 138. 9 MHDC III, št. 190, 191, 192, 194. Dejstvo, da so pripadniki obeh rodbin posedovali ozemlja, označevana z istim toponimom, iz česar lahko upoštevaje tedanje posestno-organizacijske razmere sklepamo na pripadnost enemu gospostvu, je že zgodnje raziskovalce napeljevalo na sklepanja o sorodstvenih povezavah med obema rodovoma; tako je denimo Klebel Wichburgino pliberško posest izvajal od junskih grofov.10 Šele po zaslugi Dop-schevih raziskav pa je postalo jasno, da je bil Albu-inov oz. Aribov del Pliberka pravzaprav dediščina po materini strani. Rodbina bavarskega palatinskega grofa oz. koroškega valpota Hartwiga je bila tista, ki je v 10. stoletju držala v rokah gospostvo Pliberk, ki je potem po delitvi med omenjenim Hartwigom in njegovo sestro Hildegard, materjo Albuina in Ariba, razpadlo na dva dela: Prvi je preko Hartwigove hčere Wichburge prešel na pustriške grofe; del tega kot dotacija v posest samostana Sv. Jurija ob Län-gseeju. Drugi del je prešel na Hildegardino potomstvo, oz. junske grofe.11 Po Dopschu naj bi Wichburgin delež predstavljal glavnino pliberške posesti in naj bi tudi po izločitvi dela samostanu v Sv. Juriju tvoril glavni posestni temelj poznejših grofov Vov-brških, katerih koroški predniki so grofje iz Pus-triške doline (Pustertal).12 Pri tem pa ostaja v zraku nadaljnja usoda tistega dela pliberškega gospostva, s katerim je razpolagal junski grof Aribo. Starejša historiografija je ravno po tej liniji izvajala izvor vovbrških grofov in sedaj že ovrženo tezo o vovbrški grofiji kot naslednici junske.13 Morda lahko iščemo to posestvo v alodu (?) Juneških (de Jounek),14 ki naj bi ga po smrti Chuna Juneškega (zadnjič omenjen 1209),15 podedovali Spanheimi.16 Dokumentirano je - s tedaj domnevnim/verjetnim upravnim centrom na gradu Rebrci (Rechberg) - v fragmentu deželnoknežjega urbarja za Koroško iz leta 1267.17 Med drugim je kot ju-neška posest naveden tudi grad Minnenburg, predhodnik Pliberka.18 Juneško gospostvo pa je segalo tudi na drugo, za nas zanimivo območje - v okolico Železne Kaple. To ozemlje naj bi Vovbrški pridobili preko Agnes Babenberške, vdove Ulrika Span-heima, s katero se je leta 1270 poročil grof Ulrik Vovbrški.19 Vendar pa tu stvari niso tako zelo jasne. Že med letoma 1050 in ok. 1065 je neki plemeniti Kecelj (Checil) briksenski škofiji daroval svojo dedno posest v vasi Kapla s četrtino lastniške cerkve.20 Čeprav se ta posest pozneje ne omenja več v nobenem primarnem briksenskem viru, so grofje še v 14. stoletju priznavali briksensko seniorstvo nad "gozdom pri Rebrci v Kapli z vsemi pritiklinami" oz. nad "trgom Kaplo, pripadajočim gozdom in vsem, kar spada k trgu; naj bo desetina, sodstvo ali mitnina", kot je dotična posest opisana v listinah iz 1317 in 1327.21 Grof Herman Vovbrški je bil leta 1317 povsem jasen: navedeno posest je imel v fevdu od brik-senskega škofa Janeza (III.).22 Če to drži, potem ni sporno, da je bil briksenski fevd Železna Kapla v 14. stoletju naslednik Kecljeve tradicije iz 11. stoletja. Na drugi strani pa dikcija omenjenih virov iz let 1267, 1317 in 1327 ne pušča nobenega dvoma; v vseh treh primerih gre za eno in isto posest: 1267 De silva circa Rechperch mansos VIII ... in Silva novalia XXXVI... etforum apud Capellam est proprium cum omni iure suo ... 1317 ... den walt ze Rechperch in der Chappel vnd ... allez, daz vnd dar zue gehoert... mit allen den rechten 1327 10 Klebel, Ahnen der Herzoge, str. 55-58. 11 Dopsch, Grafen von Heunberg, str. 318-319. 12 Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 340. 13 Jaksch, Geschichte Kärntens I, str. 155; Jaksch-Wutte, Erläuterungen I. 4, str. 135 ss; Wutte, Aus Bleiburgs Geschichte, str. 82. 0 zavrnitvi teze o grofiji Vovbre kot naslednici junske grofije glej Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 335-342. 14 Jaksch (Erläuterungen I. 4, str. 170) identificira Junek z gra- dom Ženek južno od Dobrle vasi, medtem ko ga Schroll (Urkunden-Regesten Eberndorf, str. 22. op. 2) postavlja v Podjuno (Jaunstein) nedaleč stran. Povsem drugačnega mnenja je Pirchegger (Jaunegg, str. 96-97), ki grad locira ob nekdanjo koroško-štajersko mejo, kjer naj bi nadzoroval cesto med Slovenjgradcem in Kotljami. 16 MHDC IV, št. 1632. 16 Jaksch, Anlegung eines Urbars, str. 248. 17 MHDC IV, št. 2921; prim. Jaksch, Anlegung eines Urbars, str. 246-251. 18 MHDC IV, št. 2921. 'l, marchet vnd walt, der da zue gehoert vnd gaenczlich allez, daz daz zu dem vorgenanten marchet Chappelgehoeret; ez sein zehent, gericht oder mout. Odprti sta torej dve možnosti: 1) briksenski škofje so navedeno posest ves čas podeljevali v fevd; najprej Juneškim, potem Spanheimom in nazadnje Vovbrškim, oz. 2) vovbrški grofje so pristali na briksensko investituro, čeprav se ta ni vezala na neko ustaljeno tradicijo. Proti prvi možnosti govori dejstvo, da so Spanheimi tamkajšnjo posest označevali kot lastno (proprium, proprietas vera), res pa je, da ko vojvoda Filip leta 1279 v svojem testamentu navaja Rebrco, eksplicitno izvzame desetine in 19 Tangel, Grafen von Heunburg, str. 304 ss, Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 325. 20 Redlich, Traditionsbücher Brixen, št. 155. 21 MHDC VIII, št. 376; Pettenegg, Urkunden-Buch Aufen-stein, št. cvi; prim. Lackner, Besitz des Hochstifts Brixen, str. 49-50. 22 "...als wir iz enencher von vnserm libem herren bischof Johan-ssen von Brixen ze lehen gehabt haben," HHStA, AUR, 1317-IX-8, delna obj. v: MHDC VIII, št. 376. sodstvo.23 Zaman pa spet iščemo omembe Juneških v briksenskih virih, kjer bi kot škofijski vazali prej-kone pustili vsaj kakšno, čeprav bežno sled. Druga možnost se zdi na prvi pogled neobičajna, vendar je treba pojasniti, da tovrstna praksa briksenskim škofom nikakor ni bila tuja. Pol stoletja pozneje, v času, ko je bila z nakupom Konrada Aufensteinskega (o tem podrobneje v nadaljevanju) fevdna oblast nad Železno Kaplo (ponovno?) postavljena pod vprašaj, so v Briksnu "imeli v igri" še dva takšna fevda: koroški Weißenstein in kranjski Gutenberg. Ce se zdijo pri prvem še dokaj umestne tendence, vzpostaviti stanje izpred leta 1283, ko so grad še podeljevali svojim ministerialom Weißensteinskim, pa je šlo v drugem primeru - podobno kot morda pri Železni Kapli - za obujanje "legende" iz davnine. Do podobnih teženj je prihajalo tudi v naslednjih stoletjih in dejansko je Briksnu uspelo v specifičnih okoliščinah leta 1438 prepričati vojvodo Friderika IV., da je sprejel od škofije v fevd med drugim tudi Weißenstein, Gutenberg in Rebrco (slednja dejansko predstavlja posest v Železni Kapli).24 Glede na povedano je povsem možno, da je do takšnih dejanj prihajalo že prej. In tranzicijsko obdobje po izumrtju Spanheimov se zdi za kaj takega dokaj primerno. Vrnimo se v 11. stoletje k plemenitemu Keclju. 0 njegovi identiteti historiografija še ni dosegla konsenza. Kadar je že pritegnil pozornost zgodovinarjev, so ga ti skušali poistovetiti z grofom Chaci-lom/Chadalhohom (prvo ime je namreč pomanjše-valnica drugega) iz Možnice, ustanoviteljem oz. ustanovnim donatorjem samostana v Možacu (Moggio) in kolegiatnega kapitlja v Dobrli vasi (Eberndorf); tako Jaksch2^ in Klebel, ki ga je glede na ime njegovega strica po očetovi liniji - Pabo (Poppo) - skušal uvrstiti v genealogijo bavarskih Pilgrimidov.2^ Odkar je Heinz Dopsch utemeljil pripadnost grofa Chacila Ariboncem,27 se istovetenje obeh Chacilov opušča.28 Ostaja pa dejstvo, da sta tako aribonski grof kot tudi njegov negrofovski soimenjak razpolagala z rodbinsko posestjo v Pod-juni oz. na območju junske grofije. Omenjeni plemeniti Kecelj je namreč poleg Železne Kaple brik-senski škofiji tradiral tudi posest imenovano 23 24 25 26 27 28 Summitas lacus oz. z Gbinantiges sevuas (= vrh jezera), ki jo je različnim interpretacijam navkljub verjetno treba locirati v bližino enega od podjunskih jezer, morda prav v Selo (Seelach) ob severni obali Klopinjskega jezera, kot je predlagal Jaksch.29 Vsekakor je pri obravnavi briksenske Železne Kaple treba imeti pred očmi širšo briksensko posest na območju junske grofije, ki ima svoje začetke v že omenjeni Albuinovi podelitvi gospostva Kamen in Goselne vasi in se je bistveno okrepila s pridobitvami za časa Altwina (1049-1097); poleg omenjenih Železne ^Kaple in Sela še Grabalja vas (Grabelsdorf),30 Žamanje (Sammelsdorf),31 Vesele (Ve-sielach),32 Gluhi Les (Lauchenholz)33 in Mokrije (Mökriach).34 Vsa ta posest je izvirala od različnih tradentov, posestno usidranih na območju junske grofije, med katere je sodil tudi plemeniti Kecelj, v katerikoli rod že ga utegnejo umestiti bodoči raziskovalci. Nenazadnje naletimo v tem času v sosednjem Rožu na nedavno odkrito briksensko gospostvo Breznica (Freßnitz) pri Šentjakobu (St. Jakob), katerega tradenti so bili spet pripadniki že omenjene rodbine junskih grofov.35 V briksenski posestni strategiji bi slednje lahko predstavljalo vezni člen oz. most med škofijskima gospostvoma Bled na Gorenjskem in Kamen v Podjuni. Vendar je škofija vso koroško posest južno od Drave in vzhodno od Weißensteina (v Dravski dolini nad Beljakom) izgubila v politično nestabilnih razmerah na prelomu iz 11. v 12. stoletje.36 Fevd Železna Kapla bi bil tako - če sprejmemo različico o kontinuiteti - zadnji otoček, ki bi trdoživo kljuboval partikularističnim težnjam še dve stoletji, ali pa - v nasprotnem primeru - preprosto delil usodo s preostalo briksensko posestjo na tem območju. Na še bolj majavih tleh se nahajamo na ozemlju Guštanja, za katerega pred 13. stoletjem nimamo nobenih podatkov. Ce pa je mogoče sklepati iz poznejših navedb, bi guštanjsko gospostvo utegnilo najpozneje v prvi polovici 13. stoletja preiti v last bamberške škofije. Leta 1281 ga je namreč Ulrik MHDC V, št. 392. O tem podrobneje v: Bizjak, Gutenberg in briksenska posest, str. 255-268, predvsem 257-259 in pril. 1, pri čemer je potrebno korigirati trditev v zvezi s "fevdi v okolici Železne Kaple" na str. 258; pri obravnavi tega problema z guten-berške perspektive se obrobno obravnavana kontinuiteta posesti v Železni Kapli ni zdela sporna. Prim. tudi Lackner, Besitz des Hochstifts Brixen, str. 52. Jaksch, Geschichte Kärntens II, str. 254, 269-270. Klebel, Brixner Besitzungen, str. 60. Dopsch, Aribonen, str. 85-86. Ali če se izrazim točneje: nobeno od novejših del, ki obravnava ali se dotika grofa Chacila, ga ne skuša enačiti z istoimenskim briksenskim tradentom, npr.: Härtel, Urkunden Moggio, str. 35-36; Meyer-Karpf, Unbekannter Brixner Hochstiftsbesitz, str. 378. 29 Jaksch, Gecschichte Kärntens II, str, 254. Prednost tej lokaciji pred drugimi (Seeboden ob Millstatskem jezeru ali Vrba (Velden) ob Vrbskem, gl. Klebel, Brixner Besitzungen, str. 54-55; kdo bi utegni pomisliti tudi na Jezersko, ki ni daleč od Železne Kaple) daje neka briksenska menjalna pogodba, kjer se omenjena lokacija navaja v neposredni zvezi z gradom Kamen in vasjo Sv. Danijela (Grabalja vas), oboje v neposredni bližini Klopinjskega jezera. Redlich, Traditionsbücher Brixen, št. 236. 30 Redlich, Traditionsbücher Brixen, št. 77, 79, 84, 127, 147, 180, 289. 31 Redlich, Traditionsbücher Brixen, št. 220, 230. 32 Redlich, Traditionsbücher Brixen, št. 161, 164; glede lokali-zacije gl. Kos, Gradiwo III. str. 112, op. 4. 33 Redlich, Traditionsbücher Brixen, št. 80, 225. 34 Redlich, Traditionsbücher Brixen, št. 108, 165. 35 Meyer-Karpf, Unbekanter Brixner Hochstiftsbesitz, str. 367-398. 36 Meyer-Karpf, Unbekanter Brixner Hochstiftsbesitz, str. 378-379, z nadaljnjimi referencami. Vovbrški prejel v fevd od bamberškega škofa Ber-tolda.37 V reverzu se navaja, da je fevd postal vakanten T smrtjo Hartnida (VI.) Ortskega, ta pa je umrl leta 1262 kot zadnji v moški liniji svojega rodu. Vsekakor je na mestu Mravljakova domneva, da je šlo za dedni fevd Ortskih, kar je tudi uspel dokazati vsaj za eno generacijo nazaj. Leta 1248 se med pričami v listini Elizabete, vdove po Hartnidu V., in njenega mladoletnega sina, prej omenjenega Hartnida VI., omenja Ditricus de Gutenssteyn, prej-kone vitez oz. milit pokojnega Hartnida.^8 Kdaj in na kakšen način je bamberška škofija prišla v posest Guštanja ostaja zavito v temo, kakor tudi to, kdaj in kako ga je izpustila iz rok oz. ji je bil odtujen. Omenjeni reverz je pravzaprav edina vest, ki Guštanj povezuje z Bambergom. V zadnji četrtini 13. stoletja so torej vse obravnavano ozemlje združili v svojih rokah grofje Vovbrški; pliberškemu gospostvu, ki so ga posedovali kot dedni alod, so leta 1270 dodali spanheimsko dediščino in/ ali briksenski fevd Železno Kaplo, leta 1281 pa še bamberški fevd Guštanj. Domneva se, da je v ta kompleks že tedaj sodila tudi zgornja Mežiška dolina s Črno in Mežico in povodje Javor-skega potoka, kar se sicer prvič omenja leta 1361 v sklopu aufensteinske posesti.3^ Po Jakschu naj bi sodila v sklop pfannberške dediščine po Vovbrških in je bila torej del pliberškega ali pa guštanjskega gospostva.40 Kot že rečeno, so grofje Vovbrški po eni strani potomci pustriškega grofa Otwina in Wichburg, hčere bavarskega palatinskega grofa in koroškega valpota Hartwiga, medtem ko po drugi strani izvirajo iz Saške. Otwinova in Wichburgina hči Wichburg se je namreč poročila s pripadnikom saške grofovske rodbine (morda Seeburg, ali pa rodbine, ki je bila z njo v tesnem sorodstvu) Gerom. Njun sin, prav tako imenovan Gero, velja za praočeta vovbrških grofov.41 Njegov sin Viljem I. je proti koncu 11. stoletja prenesel rodbinski sedež, ki se je pred tem verjetno nahajal v Pustriški dolini, na grad Vo(v)bre (Heunburg, danes Haimburg), t. j. na ozemlje v Labotski dolini in sosednji Podjuni, kjer je rodbina imela najobsežnejše posesti in višje sodstvo.42 V naslednjih dveh stoletjih so Vovbrški dosegli visok položaj v krogu koroškega in štajerskega plemstva, njihova moč pa je temeljila na obsežnih posestvih na Koroškem, Spodnještajerskem in Kranjskem. Gospodarski in socialni zenit, na katerega se je rodbina povzpela ob koncu 13. stoletja, se je gotovo najizraziteje manifestiral v grofu Ulriku III. in njegovi vodilni vlogi v uporu štajerskega in koroškega plemstva proti deželnima knezoma Albrehtu Habsburškemu in Majnhardu II. Goriško-Tirolskemu. Upor (1292-1293), katerega vzroki so tičali v občutnem zaostrovanju položaja deželnega plemstva v modernizacijskih tokovih, ki jih je s seboj prinesla vladavina Habsburžanov in Goriško-Tirolskih, je hkrati nakazal tudi začetek zatona Vovbrških. Po porazu in nekajletnem "izgonu" je bil Ulrik sicer rehabilitiran, njegovi politični cilji, v katerih se je oziral predvsem na Posavinje, pa so - po smrti žene Agnes, vdove vojvode Ulrika III. Span-heimskega januarja 1295, tudi dokončno - zvo-deneli.43 Kot ugotavlja Tone Ravnikar, je Ulrik Vovbrški v zadnji tretjini 13. stoletja sistematično kopičil posest in s tem krepil svoj položaj v Savinjski in Šaleški dolini, kjer so bila, ob nadejajoči se upravni funkciji v Savinjski marki, pričakovanja za uresničitev njegovih teženj po teritorializaciji najbolj realna. Poraz na bojnem polju pa je tok dogodkov usmeril drugam. Potem ko sta oba Ulrikova sinova umrla brez potomcev; Friderik leta 1317 in Herman 1322, s čimer so Vovbrški v moški liniji izumrli, je mogočno gospostvo razpadlo. Preko njegovih hčera je posest v Posavinju večinoma prešla na Žovneške, pretežni del koroške dediščine so prevzeli grofje Pfannberški, manjše deleže pa preko ovdovelih žena Friderika in Hermana tudi Aufensteinci in grofje Schaunberški; Hermanova vdova Elizabeta se je namreč leta 1324 poročila s schaunberškim grofom Viljemom.44 Tako je bil v začetku dvajsetih let 14. stoletja obravnavani posestni kompleks ponovno razdrobljen. Pliberško gospostvo je pripadlo Pfannberškim, guštanjsko in kapelsko, s katerima je grof Herman leta 1317 jamčil jutrnjo svoji ženi Elizabeti, pa je sprva ostalo v njenih rokah.45 Posest v Železni Kap-li sta Vovbrška že v letih 1320-1321 zastavila gor-njegrajskemu opatu, v končni fazi za 250 mark oglejskih pfenigov do poravnave dolga iz letnih dohodkov.46 Na ta način je bila zastavljena posest verjetno prosta v nekaj letih, vendar je gospostvo Elizabeta skupaj z novim možem Viljemom Schaunberškim leta 1327 za 500 mark srebra prodala Konradu Aufensteinskemu.47 Tudi guštanjsko gospostvo je bilo predmet podobnih poslov; grofica ga je v letih 1325-1329 zastavljala omenjenemu 37 MHDC V, št. 494; Koller-Neumann, Lehen 39. 38 Mravljak, Početki Guštanja, str. 41; UBSt, Erghft. št. 58. 39 Pettenegg, Urkunden-Buch Aufenstein, št. ccxlvi. 40 Jaksch-Wutte, Erläuterungen I. 4, str. 160. 41 Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 313-317. 42 Dopsch, Grafen von Heunburg, str. 340. 43 Jaksch, Geschichte Kärntens II, str. 124, 142; Ravnikar, Posest grofov Vovbrških, str. 31-32. 44 MHDC VIII, št. 701. 45 MHDC VIII, št. 376. 46 Že pred tem dvakrat delno; najprej 10 mark letnih dohodkov iz dotičnega gospostva za preostanek odplačila nekega starejšega dolga, potem dodatni 2 marki letnih dohodkov. Orožen, Benediktiner-Stift Oberburg, str. 96-98, prim. MHDC VIII, št. 545, 562 in 589, ki v zadnjem regestu zmotno navaja prodajo omenjene posesti. 47 MHDC IX, št. 83. Večata Ulrika III. Vovbrškega in njegovega sina Hermana (ARS, AS 1063, št. 6732 (1296-VII-14), 6741 (1320-VII-27)). Aufensteincu.48 Tu se stvar nekoliko zaplete; delitev vovbrške dediščine nam namreč zaradi izgube nekaterih ključnih dokumentov ni znana v vseh podrobnostih. Usoda Guštanja je bila v veliki meri odvisna od usode Celja, ki sta ga skupno dedovala Elizabeta in Ulrik Pfannberški in že leta 1323 vsak svoj delež 48 Zastavni listini sta bili izdani v letih 1325 in 1327; prva za 300 mark srebra, druga pa za 450, MHDC VIII, št. 759; MHDC IX, št. 87. zastavila Konradu Aufenstainskemu za skupno 500 mark srebra. Izključitev nadvse zainteresiranega Friderika Žovneškega iz teh dogovorov je bila vzrok za fajdo, katere poravnavo je urejalo več aktov, med drugim tudi le posredno izpričani tailprif med Ulrikom Pfannberškim in Friderikom Žovneškim, na podlagi katerega je bila - kolikor lahko domnevamo iz poznejših virov - Elizabeta Schaunberška izplačana, njen del Celja pa obljubljen Frideriku, ki je moral v ta namen Aufensteincu izplačati 250 mark srebra, kar se je zgodilo leta 1331.49 Delilna pogodba pa je morala vključevati tudi guštanjsko gospostvo, saj se Konrad leta 1333 v dogovoru s Friderikom izrecno sklicuje nanjo tudi v točki, ki govori o Friderikovi izročitvi polovice Guštanja.50 Tudi v tem primeru lahko le domnevamo, da je bila Elizabeta izplačana, gospostvo pa sta si Pfannberški in Žovneški razdelila. Verjetno lahko ta dogovor umestimo v čas pred jurjevim 1329, ko se je iztekla Aufensteinčeva zastavna pogodba z Elizabeto; iz leta 1332 se je namreč ohranila listina, s katero je cesar Ludvik potrdil njegov nakup Vovber, Pliberka in Guštanja od Ulrika Pfannberškega, z dne 27. aprila 1329 pa Ulrikova pobotnica Konradu za zajetno vsoto 1500 mark srebra, ki jo je mogoče povezovati s tem nakupom.51 Če strnem gornje misli, bi lahko vsebino omenjenega tailprif-a v delu, ki se nanaša na Celje in Guštanj, z določeno mero verjetnosti rekonstruirali nekako takole: Ulrik Pfannberški in Friderik Žov-neški sta Elizabeti Schaunberški izplačala tako njeno dedovano polovico celjskega gospostva kot tudi del njene dote, ki je bil krit z guštanjskim gospostvom. Slednje sta si razdelila, celjsko polovico pa je Friderik odkupil iz Aufensteinčeve zastave. Ta je potem - leta 1329, ko mu je potekla zastavna pravica na guštanjskem gospostvu - odkupil Ulrikov del Guštanja, štiri leta pozneje pa je pridobil še Friderikovega - z zamenjavo za svoje zastavne pravice na delu celjskega gospostva. S tem je bilo Celje v celoti v žovneških rokah, lastnik guštanjskega gospostva pa je postal Konrad Aufensteinski. Po desetletnem prehodnem obdobju je bil torej ves obravnavani posestni kompleks ponovno združen v rokah ene osebe - Konrada Aufensteinskega. Konrad, tedaj že dolgoletni koroški deželni glavar52 in obenem nosilec dednega deželnega maršalata, verjetno najvplivnejši človek na Koroškem svojega 49 O tem obširno Krones, Die Freien von Saneck, 56 ss, pred- vsem 65-67. CKL, št. 146. Pettenegg, Urkunden-Buch Aufenstein, št. cxlviii (= MHDC IX, št. 537); "... fumfczehen hundert march silbers der er vns schuldich gewesen ist... an dem chauf der herscheft die er von vns chauft hatPettenegg, Urkunden-Buch Aufenstein, št. cxxii; pomanjkljiv regest v: MHDC IX, št. 232. Domnevno že od leta 1294, Webernig, Landeshauptmann- schaft, str. 50. 50 51 52 Pečat Konrada Aufensteinskega (ARS, AS 1063, št. 4573 (1334—IX—07)) in relief z njegovo grbovno podobo na cerkvi nekdanjega samostana klaris v Šentvidu (St. Veit) iz leta 1323 (Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, str. 336—337). časa, je pripadal goriško-tirolski ministerialni rodbini, ki je prav z njim doživela bliskovit vzpon in že v generaciji njegovih vnukov prav tako bliskovit propad. Njegov oče Henrik II. se je od konca šestdesetih let 13. stoletja redno pojavljal v spremstvu vojvode Majnharda II. Goriško-Tirolskega in si v njem v dobrih dveh desetletjih zagotovil ugleden položaj,53 s čimer je sinu tlakoval solidno pot do uspeha. Konradov vložek v svoj vzpon je bila zvesta in požrtvovalna služba ter uspeh na bojnem polju. Začetek njegovega vzpona na Koroškem je -ironično - predstavljal prav upor deželnega plemstva 1292-1293, ki je "pokopal" Vovbrške; Majnhard mu je za zasluge pri zatrtju te vstaje podelil grad Karlsberg in urad dednega deželnega maršala.54 Štiri desetletja po odločilni bitki je Konrad posedoval ne le simbolno nasledstvo svojega nekdanjega nasprotnika - vodilni položaj med koroškim plemstvom - temveč tudi dejansko - večino nekdaj vov-brških gospostev na Koroškem. Toda čas Goriško-Tirolskih se je iztekal in že takoj ob nastopu Habsburžanov leta 1335 se je položaj Aufensteincev na Koroškem nekoliko zamajal. Ne glede na to, da je obdržal dedni maršalat, vso posest in ugled, se je moral Konrad odpovedati uradu deželnega glavarja, ki ga je utelešal 41 let. V času kratke, vendar intenzivne vladavine Rudolfa IV. sta se Konradova sinova ponovno dokopala do glavarskih funkcij - Friderik na Koroškem, Konrad pa na Kranjskem - vendar sta jih z udeležbo v zaroti proti vojvodi tudi prav kmalu zapravila.55 V ta čas sodi tudi aufensteinska fevdna podreditev Habsbur-žanom; leta 1361 so bili namreč Friderik s sinovoma in njegov brat Konrad primorani vse svoje alode in cerkvene fevde izročiti vojvodam Rudolfu IV., Frideriku, Albertu in Leopoldu, od katerih so jih prejeli nazaj v fevd.56 0dločilni udarec mogočni rodbini pa sta zadala njena zadnja predstavnika, Friderikova sinova, oba imenovana po očetu, v katerih se je razočaranje nad rodbinsko usodo (predvsem izguba visokih upravnih položajev in izguba dediščine po stricu, ki je umrl brez otrok)57 stopnjevalo do skrajnih meja in preraslo v oborožen upor proti deželnemu knezu velikih razsežnosti, ki pa se je - drugače kot sedemdeset let pred tem za Vovbrške - končal s takojšnjim in popolnim propadom rodbine. Po dvomesečnem obleganju Pliberka je bilo mesto požgano, okolica opustošena, oba Friderika pa je po končni predaji doletela dosmrtna konfinacija.58 Habsburžani so se polastili vse aufensteinske posesti, za kar so leta 1396 končno dobili tudi blagoslov skesanega Friderika (njegov brat je medtem umrl), ki je po 28 letih le prišel na svobodo - očitno za ceno odpovedi vsem zaplenjenim gospostvom in posesti ter vsakršni odškodnini za dolgoletno ujetništvo.59 54 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 49. 55 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 71; Hermann, Hand- buch, str. 58-59. Pettenegg, Urkunden-Buch Aufenstein, št. ccxlvi. MHDC X, št. 701; prim. Aelschker, Geschichte Kärntens, 56 57 58 53 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 49. 59 str. 574. MHDC X, št. 729; Hermann, Handbuch, str. 71-73; Ael- schker, Geschichte Kärntens, str. 575; Fräss-Ehrfeld, Ge- schichte Kärntens, str. 437-438. MHDC X, št. 1023. Pod Habsburžani je obravnavani posestni kompleks prešel v sklop deželnoknežjih gospostev. O obsegu razdejanja v Pliberku nazorno govori listina, s katero sta vojvodi Albert in Leopold novembra 1370 tržanom podelila mestne pravice. V naraciji se navaja, da je bil trg požgan in opustošen do te mere, da si brez vojvodske pomoči ne bi opomogel.60 Zato je bila povsem logično ena prvih nalog, ki so si jih zadali novi lastniki, obnova v bojih opustošenega urbanega zaledja oblastnega in upravnega centra gospostva na pliberškem gradu. Privilegij je bil torej del obnove in utrditve novopridobljenega teritorija, ki je občutno okrepil gospodarski položaj Habsbur-žanov na Koroškem. Ni jasno, v kolikšni meri so se spremembe dotaknile uprave gospostva. Kot kaže, so se Habsburžani v začetku držali utečenih poti, saj je nekdanji aufensteinski posestni kompleks tudi pod novo upravo ohranjal integriteto vsaj naslednjih nekaj desetletij. Ko je vojvoda Leopold v začetku osemdesetih let 14. stoletja gospostvo zastavil Hugu Devinskemu, je to poleg Pliberka, Guštanja in Železne Kaple zajemalo tudi gradove Rebrco, Krnos (Gurnitz) pri Celovcu in Wildenstein ob poti proti Ljubelju.61 V deželnoknežjih obračunih iz let 13921393 se poleg tega omenja tudi nekdaj aufenstein-ska gorninska posest v okolici Maribora.62 Habsburška osvojitev Pliberka je košček v mozaiku in, lahko rečemo, tipičen primer uveljavljanja formalne in realne moči in s tem krepitve teritorialnih in gospodarskih pozicij z dolgoročnim trendom, usmerjenim k absolutnemu obvladovanju prostora. Ceprav legitimna in de facto nikoli ospo-ravana vojvodska oblast nad gospostvom pa ni ostala imuna na politične špekulacije. Iz leta 1415 je namreč dokumentiran zanimiv poskus, katerega nedvomen namen je bil - čeprav morda zamišljen dolgoročno in v upanju na morebitne ugodne razmere - spodkopati to oblast. Dne 2. aprila tega leta je cesar Sigismund v zakulisju koncila v Konstanci Hermanu Celjskemu podelil grad Pliberk skupaj z gospostvom in vsem pripadajočim kot državni fevd, pri čemer se za pravno podlago tej podelitvi navaja dedovanje.63 Ni jasno, kakšne dokumente je ob tej priložnosti Herman predložil cesarju; morda bi se lahko skliceval na dediščino po izumrlih sorodnikih Pfannberških, čeprav vemo, da so ti gospostvo prodali. Podelitev pa tudi s strani njegovega zeta, cesarja Sigismunda ni bila legitimna; kot rečeno, je bil Pliberk, prvotno vovbrški, pfannberški in aufen-steinski alod, od leta 1361 vojvodski in ne državni fevd. Sicer lahko to dejanje postavimo v kontekst naklonjenosti, ki jo je Sigismund v tem času izkazoval Celjskim (v zahvalo) za zajetna denarna posojila. Prav iz dni okoli omenjenega datuma je znanih še nekaj cesarskih podelitev, med katerimi niso vse pravno nesporne.64 Zaenkrat tudi ni nobenih dokazov, da bi ta podelitev v praksi stopila v ve-ljavo.65 Navznoter je pliberško gospostvo kazalo za svoj čas tipično podobo, ki jo je moč pripisati učinkom delovanja fevdalne razdrobljenosti. Ce lahko rezul-tanti silnic na nivoju gospostev ali uradov (obsežnejših posestnih enot, združenih pod okriljem upravnega centra na nekem gradu) v tem primeru nekako od časa vovbrških grofov dalje pripišemo povezovalen značaj, pa so bile tendence na nivoju posameznega gospostva (torej na nivoju le-temu pripadajočih manjših posestnih enot - kmetij ipd.) ravno obratne. Gospodje so se od vsega začetka pri izvajanju oblasti na svojem ozemlju opirali na ministeriale in vazale, ki so jim v zameno za službo in zvestobo podeljevali posest v fevd. Tako lahko ugotavljamo za večino rodov, ki so vzniknili na ozemlju pliber-škega gospostva, ali bili nanj naseljeni (Minnen-berški, Pliberški, Guštanjski, Rebrški, Ženeški) pripadnost grofom Vovbrškim in/ali pozneje gospodom Aufensteinskim ter posedovanje njihovih fev-dov.66 Tovrstna praksa je vodila v postopno drobljenje že tako nesklenjene posesti. Popolnejšo sliko takšnega stanja je mogoče podati za habsburško obdobje. Različne fevdne podelitve, predvsem iz dvajsetih in tridesetih let 15. stoletja, izkazujejo okoli 340 enot fevdne posesti, večinoma označenih kot kmetije (huba) ali posestva (gut), od tega okvirno 200 na območju pliberškega urada, 90 na območju guštanjskega, 35 na ozemlju kapelskega in 15 na območju urada Crna.67 Med fevdniki pliberškega 60 MHDC X, št. 729. 61 Tako natančno je zastavljena posest formulirana v drugi zastavni listini iz leta 1381, Pettenegg, Urkunden-Buch Aufen-stein, št. cclxv. 62 Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III., str. 59, 103. Del gornine pri Mariboru, ki je sodila v okvir rodbinske alo-dialne posesti, je Friderik Aufensteinski leta 1340 podelil klarisam v Št. Vidu na Koroškem. GZM IV, št. 16. 63 RI XI, št. 1549: "Sigmund belehnt den Gr. Hermann w. Cilly mit der demselben aus einer Erbschaft zugefallenen (Reichslehen) Feste Bleiburg (Pley-) in Kärnten." 64 CKSL, 1415-VI-11; Klaic, Zadnji knezi, str. 41; Golia, Kronika grofov Celjskih, str. 97. 65 Prim. Štih, Celjski grofje, str. 237. 66 MHDC III, št. 1452; MHDC IV, št. 2737; Pettenegg, Urkunden-Buch Aufenstein, št. cclvi, clxxxvi; Mravljak, Početki Guštanja, str. 43 ss. 67 Navedeni podatki so zgolj okvirni; do potankosti precizna identifikacija zadevnih toponimov v okvirih tega prispevka ni bila izvedljiva. Fevdne podelitve za ozemlje Pliberškega gospostva so deloma objavljene: Chmel, Geschichte Kaiser Fridreich IV., str. 484-494; RKF III 13, št. 262, deloma pa dostopne v obliki prepisov v KLA, AUR: C 2362 (1414-III-26), C 2421 (1427-V-25), C 2420 (1427-VI-5), C 2418 (1427-VI-14), C 2415 (1427-XI-26), C 2404 (1429-I-25), C 3369 (1430-III-25), C 3370 (1430-X-2), C 3372 (1432-I-14), C 3373 (1432-I-16), C 3371 (1432), C 2488 (1433-VII-1), C 257 (1444-I-3), C 2634 (1453-III-7), C gospostva je izstopala po poreklu švabska rodbina iz Erolzheima, katere pripadniki so prejkone prišli na Koroško v službi Habsburžanov. Že leta 1368 naletimo na enega izmed njih, Wigoleisa, v družbi s Konradom Aufensteinskim, in sicer mu je slednji za posojeno vsoto denarja zastavil grad Seeburg ob Vrbskem jezeru.68 Morda je že v tem času začel pridobivati fevde na ozemlju pliberškega gospostva, vsekakor pa se je rodbina tu učvrstila v naslednjih desetletjih. Wigoleis je v začetku 15. stoletja imel v fevdu spodnji grad Guštanj in 23 hub v pripadajočem gospostvu, kar je pozneje prodal Eberhardu Kolniškemu.69 Kar 152 kmetij na ozemlju celotnega gospostva pa je imel v približno istem času v fevdu Henrik z Erolzheima. Ves ta posestni kompleks so imeli leta 1428 skupno v fevdu njegovi dediči Hans z Erolzheima, Ulrik in Konrad Dachauerja ter Tomaž in Ludvik z Rotensteina.70 Dve leti pozneje so ga prodali Konradu Kraigu, njegov sin Wolfgang pa leta 1454 Hansu Ungnadu, ki se je desetletje pred tem ustalil na Ženeku (Sonnegg).71 Občutnejšo fevdno posest na območju gospostva (nekako ranga 20 kmetij) so posedovali še Guštanjski, Mossrosterji in za njimi Hagni, Weispriacherji ter Obdacherji.72 Ta fevdna posest je predstavljala dobro tretjino (ca. 35%) celotne domnevne agrarne posesti gospostva. Podatek je potrebno jemati z določeno mero rezerve, saj je ugotavljanje posestnega stanja pliber-škega gospostva v 15. stoletju dokaj težavno. Iz obstoječih obračunov teh podatkov za celotno ozemlje ni mogoče izluščiti, najstarejši ohranjeni urbarji pa datirajo v leto 1524.73 Sicer je v njih najti precej reliktov, ki kažejo na to, da so bile prvotne predloge precej starejše (uporaba oglejskih pfenigov in tolmačenje njihove vrednosti z 1% dunajskega pfeniga kaže na izvor vsaj v prvi polovici 15. stoletja),74 vendar sprememb v posestnem stanju (na sumarni ravni) ni mogoče izključiti, v nekem omejenem obsegu pa so celo zelo verjetne. Kljub vsemu se moramo ob pomanjkanju ustreznih virov zateči k retrogradni projekciji približno stoletje mlajšega stanja.75 Tedaj je pliberško gospostvo obsegalo 615 hub: 264 v uradu Pliberk, 55 v uradu Železna Kapla, 160 v guštanjskem in 136 v črnjanskem uradu. K temu je treba prišteti še po osem mlinov in tavern. S približno tolikšnim obsegom posesti, seveda s pridržkom, moramo računati tudi v 15. stoletju. 2626 (1454-II-5), C 2689 (1457-III-29), C 2726 (1461-II-4), C 2709 (1462-XII-24). 68 Pettenegg, Urkunden-Buch Aufenstein, št. cclx. 69 Chmel, Geschichte Kaiser Fridreich IV., str. 484. 70 Chmel, Geschichte Kaiser Fridreich IV., str. 487. 71 Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, str. 543. 72 Chmel, Geschichte Kaiser Fridreich IV., str. 485-486, 488489, 493; KLA, AUR, C 2570 (1444-I-3). 73 Urbar urada Pliberk 1524, KLA, AHS 370/b; urbar urada Železna Kapla 1524, KLA, AHS 396; urbar za urada Guš-tanj in Črno 1524, StLA, LAA. A. antiquum II, K 48, Stockurbar 30/74 (urbarja sta vezana skupaj; črnjanski se začne na fol. 157'). 74 Npr. urbar urada Guštanj 1524, StLA, LAA. A. antiquum II, K 48, Stockurbar 30/74, fol. 144'. V cenitvi iz leta 1491 je, denimo, upoštevano od 60-ih let dalje veljavno razmerje 1 : 2 (KLA, AHS 682 J, fol. 2'). 75 Pri tem so iz obravnave izključene kajže kot rezultat mlajše kolonizacije, nasprotno pa so pustote upoštevane kot običaj- ne naseljene hube. Tab. 1. Posest gospostva Pliberk (po fevdni knjigi 1424-1434 in urbarju 1524). Kot kontrolni vir lahko služi sicer zelo skrbna cenitev donosa iz leta 1491, narejena na podlagi natančnega popisa posesti pliberškega schajferamt-a, ki pa je tedaj obsegal le ožji urad Pliberk. Popis sta na cesarski ukaz izvedla celjski glavar Andrej Hochenwarter in oskrbnik ljubljanskega škofijskega gospostva Hans Kastner, in sicer v zvezi z zakupom Friderika Lambergerja. Cenitev naj bi služila državni administraciji kot orientacija pri določanju nadaljnjih zakupnih pogojev.76 Njena pooblaščenca sta poleg ostalega (desetin, odvetščine, ...) naštela 223 hub, od tega kar 110 opustelih, vendar le 42 popolnoma, medtem ko je bilo ostalih 68 obdelo-vanih. Zgolj sumarno obravnavani guštanjski urad je obsegal 141 hub, od katerih je bilo 22 pravih in 33 obdelovanih pustot. Te številke so v povprečju za okoli 15% nižje od tistih iz zgodnjega 16. stoletja. Razen tega je gospostvo posedovalo tudi dva dislocirana posestna sklopa. Prvi - v okolici Krnosa -je precej vprašljiv, saj se poleg gradu (katerega oskrbnik je redno prejemal letno plačo iz pliber-škega urada) in pristave (za katero so se stroški adaptacije leta 1392 krili iz istega vira) v obračunih ne omenja praktično nič.77 Pač pa je nekoliko bolj oprijemljiv drugi posestni sklop v okolici Maribora. Tam je pliberškemu gospostvu pripadalo nekaj gorskopravnih vinogradov (z letnim donosom 75 veder vina) in 9 cenzualnih enot.78 Zametki te posesti segajo v prvo tretjino 14. stoletja, ko je mariborske vinograde načrtno kupoval Konrad Aufen- 76 KLA, AHS 682 J, fol. 1. 77 Prim. spodaj, op. 135 78 Obračuni zgolj sumarno navajajo znesek cenzualnih dajatev (HKA, HS 107, fol. 30, 74'), ki pa se do pfeniga natančno sklada s seštevkom dajatev "des zinsgelt zu Marchburg" v pli-berškem urbarju iz l. 1524; le-ta navaja devet cenzualnih obveznikov. (KLA, AHS 370/b, fol. 257). Vir iz leta 1572 navaja za mariborsko posest 14 podložniških kupnopravnih pogodb. Posch, Verkaufrechtungen, str. 476. steinski in za prevoz vina na svoja koroška posestva od kralja Friderika Lepega prejel celo oprostitev plačila mitnine.79 II. Uprava in poslovanje gospostva ob koncu 14. in v 15. stoletju V upravnem oziru je bilo pliberško gospostvo kot ena izmed deželnoknežjih domen podrejeno deželni finančni upravi. Vse do Maksimilijanovih upravnih reform ob koncu 15. stoletja so Habsbur-žani svoj centralni upravni aparat v dednih deželah gradili na temeljih upravnega sistema v Avstriji, kjer so v sedemdesetih letih 13. stoletja najprej vzpostavili neposredno lastno upravo. S postopnim priključevanjem ostalih dežel so njihove upravne organe podredili avstrijskim, s čimer so slednji spontano preraščali v centralne. Ta proces je - vsaj kar zadeva finančno upravo - privedel do neenotne in dokaj zapletene upravne strukture.80 Hubni mojster (hubmeister), ki so ga Habsbur-žani ob prihodu v Avstrijo postavili na čelo uprave deželnoknežjih gospostev, je v 14. stoletju prerasel v najvišji deželni finančni organ, ob koncu stoletja pa se je znašel tudi na čelu finančne uprave dednih dežel.81 Takrat so mu bili neposredno s svojimi uradi (oz. posestjo) podrejeni tako lokalni oficiali v Avstriji kot tudi nadzorniki deželnoknežje posesti oziroma vrhovni finančni uradniki Stajerske (deželni pisar), Kranjske in Koroške (vicedom) ter Tirolske (vrhovni oficial).82 Hkrati je imel posreden nadzor tudi nad lokalnimi oficiali oz. oskrbniki dežel-noknežjih gospostev v omenjenih deželah; del pristojnosti nad njimi je namreč ostal pridržan regionalnim finančnim uradom. S tem je prišlo v notra-njeavstrijskih deželah do izoblikovanja tristopenjske 79 Pettenegg, Urkunden-Buch Aufenstein, št. lvi, lxxvi, lxxix, lxxxiv (prve tri listine = GZM III, št. 48, 63, 67). 80 Postopna izgradnja se zrcali v habsburških centralnih računskih knjigah: v dvajsetih letih 14. stoletja so obračunani zgolj avstrijski in štajerski uradi, sredi tridesetih se v računski knjigi prvič pojavi koroški vicedomski urad, v devetdesetih pa tudi že kranjski in tirolski uradi. Chmel, Österreichische Finanzgeschichte I, str. 28-49; ibid. II/2, str. 203-59; ibid. II/3, št. lxxiii, str. 438. Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III., pregled obračunanih uradov na str. 15-16, glede Tirolske prim. tudi str. 21 in 122, op. 1 k št. 77. 81 Schalk, Quellenbeiträge, str. 433-435 in pril. 1-3, str. 441443; Dopsch, Geschichte der Finanzverwaltung, str. 336340; Lackner, Finanzwesen der Herzoge, str. 297-298; Droege, Ausbildung der Finanzverwaltung, str. 338-340. 82 O Tirolski so mnenja deljena. Podelitev urada hubnega mojstra Ulriku Zinku iz l. 1392, kjer se prvič omenjajo kompetence tega urada nad notranjeavstrijskimi oficiali, Ti- rolske sicer ne omenja, nasprotno pa najdemo v računski knjigi tega uradnika iz istega obdobja mdr. tudi obračun Nikolaja Vintlerja, tirolskega vrhovnega finančnega oficiala. Prim. zgoraj, op. 80; Mayer, Tirolische Finanzverwaltung, str. 121 ss. finančne uprave, medtem ko je Avstrija ohranila prvotni dve stopnji. Kljub izločitvi deželne oz. centralne uprave izpod okrilja dvora je na področju financ še v 15. stoletju opaziti močan vpliv dvornih uradnikov. Instrukcija iz leta 1392 npr. postavlja v neposredno pristojnost dvornega mojstra (magister curiae, Hof-maister) upravljanje s prihodki od t. i. židovskega regala ter sodnih glob, v veliki meri pa mu prepušča tudi nadzor nad poslovanjem hubnega mojstra; med drugim mu nalaga prisotnost pri polaganju obračunov deželnoknežjih uradov, kot njegova namestnika pa določa gozdnega (vorstmaister) oz. komornega mojstra (kammermaister) 83 Tudi v 15. stoletju se dvorni uradniki pojavljajo (poleg dvornega in komornega mojstra še kancler in komorni pisar, notarius curiae/kammerschreiber) v vlogi članov obračunskih komisij.84 Na Koroškem je osrednje mesto v finančni upravi pripadalo vicedomu. Zdi se, da je bilo - malenkost drugače kot na Kranjskem, kjer je vicedom hkrati neposredno upravljal z enim od zemljiških uradov85 - njegovo delovanje v vlogi vrhovnega finančnega organa v deželi osredotočeno na dvoje; v prvi vrsti na nadzor poslovanja oskrbnikov deželno-knežjih domen in posredovanje pri denarnih trans-ferih v deželnoknežjo blagajno. To se v praksi zrcali v letnih obračunih, ki jih je vicedom polagal centralnim finančnim oblastem. Deželni knez se je posluževal različnih možnosti izkoriščanja in transfera dobičkov od svojih posesti, med drugim tudi posredovanja vicedoma. Tako je denimo koroški vicedom Mihael z Arnfelsa prejel od pliberškega oskrbnika v letih 1391-1392 723 funtov dunajskih pfenigov, leta 1393 pa 200 funtov.86 Vicedom je reguliral poslovanje deželnoknežjih oskrbnikov tudi z neposrednimi ukazi, ki so zadevali na primer oskrbovanje kraljevega spremstva s krmo (ovsom)87 ali letno taksacijo žitnih cen.88 Potrditev za to najdemo tudi v regulativnih virih. Mirovna pogodba med Friderikom III. in njegovim bratom Albertom z dne 30. marca 1443 med drugim določa izdajo ukaza kranjskemu in koroškemu vicedomu ter štajerskemu deželnemu pisarju kot obristen amptleüten za prevzem celotnega deželnoknežjega dohodka v teh deželah in njim priključenih gospostvih. Hkrati s tem nalaga vsem upravnikom uradov oddajo deželnoknežjih 83 84 85 87 Schwind-Dopsch, Ausgewälte Urkunden, št. 145. GZL IX, št. 61, str. 1; ARS, AS 1, šk. 101 (ex TLA, U 275/1), Obračuni deželnoknežjih uradov na Kranjskem 1436-1439, fol. 1 (komorni pisar Bernard Fuxperger je naveden brez naziva). Kranjski vicedomski urad je namreč v nasprotju s koroškim vključeval obsežno zemljiško posest ljubljanskega gospostva, gl. Bizjak, Ratio facta est, str. 126, 140 ss. Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III., str. 77, 126. RF III, št. 5920. RF III, št. 4502. S hem fi^Mbni -pwdt^» A^^rtj^ isMi i^^vniMr ^^sUt», ^ ■fili fi/ f ft^ ' i^tctn ------- i * . . Obračun urada Guštanj za leto 1422 (HKA, HS 107, fol. 24'). dohodkov in obenem prisego vicedomu oz. dežel- vicedomovega delovanja so predstavljali upravljanje nemu pisarju.89 Predvsem v tem smislu si je treba z dohodki od regalij (mitnine, mostnine, "indus- predstavljati vlogo koroškega vicedoma kot osred- trijski" obrati, ki so izkoriščali vodno silo, deželska njega deželnega finančnega organa.90 Drugi pol sodišča, mestni davek, ...), skrb za nakup in odkup 89 Obj.: Kurz, Friedrich der Vierte I, str. 255, pril. vi; reg.: RKF III 12, št. 132. 90 Dejansko pristojnosti vicedoma niso povsem primerljive s kompetencami avstrijskega hubnega mojstra (kot deželnega, ne centralnega uradnika!), ki je, denimo, sprva res še "nach rat und wissen" dvornega mojstra, kasneje pa samostojno nastavljal in odstavljal upravnike deželnoknežjih uradov. Schwind-Dopsch, Ausgewälte Urkunden, št. 145, 200. deželnoknežje posesti, izterjavo zaostalih obveznosti podložnikov oz. zakupnikov, reševanje posestnih in drugih sporov med deželnoknežjimi podložniki; nadzorovanje deželnoknežjih mest in trgov ter trgovine nasploh in zaščita cerkev ter samostanov pod deželnoknežjim patronatom.91 Sama upravna struktura pliberškega gospostva je bila v obravnavanem času izredno razčlenjena. V dvajsetih letih 15. stoletja je bila gospodarska uprava že povsem ločena od politično-vojaške uprave gradov. Medtem ko je po prehodu pod neposredno habsburško upravo v začetku devetdesetih let 14. stoletja gospostvo vodil oskrbnik pliberškega gradu, ki je o svojem poslovanju tudi polagal obračune, so kasneje te kompetence pripadle pliberškemu ofici-alu. Nosil je za sodobno deželnoknežjo uradno terminologijo nekoliko nenavaden naziv - schaGGer, ki je zaznamoval oskrbnika gospostva. Medtem ko je sprva upravljal zgolj s pliberškim zemljiškim uradom, je najkasneje v dvajsetih letih 15. stoletja predstavljal nekakšen centralni finančni organ za deželnoknežjo posest v okolici Pliberka. V tem ozi-ru so mu bili podrejeni tako lokalni oficiali (guštanj-ski, kapelski in črnjanski) kot tudi mestni oziroma trški sodniki vseh treh urbanih naselij (Pliberka, Guštanja in Železne Kaple).92 V njegovo blagajno so se torej stekali prihodki iz celotnega gospostva, s katerimi je razpolagal v skladu z navodili vicedoma oziroma neposredno deželnega kneza.93 Sprva je bila obravnavana posest podrejena neposredni upravi in nadzoru deželnoknežjega oskrbnika v Pliberku. Vendar v okviru dinamične habsburške gospodarske politike to nikakor ni bilo mišljeno kot trajna rešitev. Fleksibilna uprava dežel-noknežjih domen s plačanimi uradniki je imela to prednost (in vsaj delno tudi namen), da je v primeru finančnih težav lahko zelo hitro izpraznila posamezna gospostva upnikom, ki so jih v zameno za zajetna posojila prejeli v zastavo. To se je že leta 1380 zgodilo s pliberškim gospostvom, ki ga je vojvoda Albert za 4000 funtov dunajskih pfenigov zastavil Hugu Devinskemu.94 Že naslednje leto je Hugo s še večjim posojilom 9000 funtov oskrbel vojvodo Leopolda za potrebe vojskovanja v treviški marki, za kar mu je ta zastavil v dosmrtni užitek celoten pliberški teritorij: grad in gospostvo Pliberk, gradove Krnos, Guštanj, Wildenstein, in Rebrco ter trg in dolino v Kapli, als si von den AuGensteinern an ist.95 Ta formulacija je bila sicer točna, in vendar proti pričakovanju ni zaznamovala povsem neokrnjenega gospostva. Še v času Aufensteinov je imel Nikolaj Muttlein v zastavi manjši del posesti, in sicer hube v okolici Guštanja z letnim donosom v višini 17 mark. Omenjeno je Devinski leta 1385 odkupil od Petra Windischgrätza in prejel od vojvode Leopolda v nadaljnjo zastavo.96 Po njegovi smrti je zastava zapadla in gospostvo je spet prešlo pod neposredno komorno upravo.97 V letih 1390-1392 je z njim upravljal oskrbnik Nikolaj Muttlein med 1392 in 1393 pa Rudolf Perneški.98 Podobno usodo je gospostvo doživljalo v 15. stoletju. Neposredno podrejenost fiskusu - naslednji omembi pliberških oskrbnikov sta iz let 140899 in 1431, ko je bil urad podeljen Burkartu z Weis-priacha100 - so občasno prekinjale različne zastave, zgoščeno predvsem v tridesetih, štiridesetih, petdesetih in šestdesetih letih, ko je pliberško gospostvo skoraj izključno služilo reševanju finančnih zagat deželnega kneza. V letih 1434-1445 je na račun zastavljenih 6000 dukatov dohodke od gospostva užival Hugo iz rodu gradiščanov iz Lienza. Za razliko od predhodne prakse je vojvoda Friderik IV. tokrat zastavil fiksno določeno rento pliberškega schaGGer-amt-a z vso trenutno pripadajočo zemljiško posestjo, in sicer 400 dukatov letno (100 na vsake kvarte), medtem ko je vsa ugrava gospostva ostala v dežel-noknežjih rokah.101 Še istega leta je Hugo ponovno kreditiral Habsburžane, tokrat v višini 12.000 duka-tov, za kar sta mu oba Friderika zastavila še grad in oskrbništvo Pliberk, rento iz schajferamt-a pa sta povečala na letno 800 dukatov.102 S tem je celo gospostvo prešlo pod Hugovo upravo. Ta zadnji dolg so Habsburžani poravnali pred letom 1444, ko je grad in gospostvo za šest let prejel v zastavo Konrad Pesniški za posojenih 2500 dukatov. Zastava je vključevala tudi letno plačo za "varovanje gradov" (burghut) 103 Že januarja 1445 pa se je bil Hugo Li-enški zaradi hudodelstev, ki jih storil na deželno-knežjih in bamberških posestih na Koroškem primoran odpovedati tudi letni renti 400 dukatov in 91 Webernig, Landeshauptmannschaft, passim, predvsem str. 148-171 in 174-177. Prim. tudi opis pristojnosti kranjskega vicedoma v: Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 302-12 in isti, Volbenk Schwarz, str. 28-29. 92 HKA, HS 107, fol. 29', 75. 93 E.g. RF III, št. 4502, 4706, 4705, 4873, 5920. 94 HHStA, AUR, 1380-II-3. 95 Petteneg, Urkunden-Buch Aufenstein, št. cclxv. Prim. Kos, Iz zgodovine Devinskih gospodov, str. 124, 130. 97 HHStA, AUR, 1385-IX-13. 97 Z izjemo pod drugačnimi pogoji zastavljenih omenjenih nekaj hub okoli Guštanja. Te je od Hugovih dedičev odkupil Janez Loški, vojvoda Albert pa mu jih je v prvi polovici 90-ih podelil v dosmrtni užitek (nedatiran koncept (?) na papirju, priložen listini HHStA, AUR, 1385-IX-13). 98 Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III., str. 57-59, 102; MHDC X, št. 993. Prvi se omenja zgolj kot Mutlein, pri čemer Lackner sklepa na Hermana Muttla, okoli l. 1400 vazala šentpavelskega samostana (prav tam, str. 58, op. 3). Verjetneje gre za Nikolaja Muttleina, ki je v zadnji tretjini 14. stoletja imel v zastavi manjšo posest v okolici Guštanja, gl. zgoraj besedilo, ki se navezuje na op. 96. 99 Schroll, Urkunden-Regesten Eberndorf, št. xliv. 100 MHDC XI, št. 112. 101 KLA, AUR, C 2473 (1434-VII-15/1), regest v: MHDC XI, št. 137 in Hugov reverz KLA, AUR, C 2472 (1434-VII-15/2). 102 MHDC XI, št. 132. 103 MHDC XI, št. 214. vračilu prvega posojila.104 Po poteku zastave Pesniškega leta 1450 je prešel celoten posestni kompleks ponovno pod neposredno deželnoknežjo upravo, a ga je že leta 1452 cesar Friderik III. zastavil svoji soprogi Eleonori Portugalski, skupaj z nekaterimi drugimi dohodki, kot jamstvo za njeno doto. Zastava se je resda glasila na grad in mesto Pliberk, vendar glede na visoke zneske (skupaj s pordenon-skim gospostvom skoraj 2000 dukatov letne rente) lahko sklepamo, da je šlo v resnici za celotno gospostvo, ki je s tem prešlo pod cesaričino upravo; ta je doživljenjsko neomejeno razpolagala z dohodki ter nastavljala in odstavljala pristojne uradnike.105 Ni povsem jasno zakaj, vendar je normalno poslovanje pod okriljem deželnoknežje uprave ponovno dokumentirano že slabi dve leti pred njeno smrtjo, točneje januarja 1466, in je nemoteno trajalo vsaj do začetka sedemdesetih, morda pa celo do konca osemdesetih let 15. stoletja. Ohranjeni viri nudijo dober vpogled v upravo in poslovanje gospostva prav v letih med 1466 in 1470. V tem času je bilo oskrbništvo na Pliberku v rokah Henrika Himmelbergerja, pod čigar pristojnost je sodil tudi urad Črna. Mesto guštanjskega oskrbnika je zasedal Wiltpolt Plastinger, upravnik urada v Železni Kapli je bil Wolfgang Hagn, medtem ko je pliberški schaGGeramt vodil Andrej Glogawer. Slednjemu kot glavnemu finančnemu uradniku v gospostvu je deželni knez izdajal večino ukazov, povezanih z denarnimi izplačili. Tako je denimo Glogawer januarja 1466 izplačal oskrbniku Him-melbergerju 200 funtov dunajskih pfenigov, februarja izdal istemu 24 viertlov ovsa, oktobra pa z njegovo vednostjo izplačal 20 funtov za vzdrževalna gradbena dela na gradu; sicer je Friderik III. leta 1469 ukazal oskrbniku Himmelbergerju, naj vzdrževalna dela na gradu vključno z izplačili obrtnikom krije iz rent svojega urada.106 Iz januarja 1467 datira ukaz, naj koroškemu deželnemu upravitelju Sig-mundu Kreuzerju iz svojega urada do preklica odvaja po dva soda vina na leto.107 Podobno je Friderik III. schaffer-ju izdajal pobotnice za zneske, ki si jih je slednji z njegovim dovoljenjem sam izplačeval iz dohodkov urada: 100 dukatov maja 1467, 260 funtov februarja 1468 in 160 dukatov septembra istega leta.108 Občasno so prispeli ukazi za manjša denarna izplačila tudi na guštanjskega oskrbnika in uradnika v Železni Kapli,109 medtem ko si je pliberški oskrbnik lahko sam izplačeval od deželnega kneza odobrene zneske iz črnjanskega urada, denimo 40 dukatov januarja in 200 dukatov oktobra 1466.110 Maja 1478 mu je Friderik III. naročil, naj iz rent tega urada krije stroške za izgradnjo obrambnega jarka okoli Pliberka.111 Nadvse zanimiv je Friderikov ukaz koroškemu vicedomu Jakobu z Ernaua iz maja 1466, naj schaffer-]u Glo-gawerju posreduje letno taksacijo žitnih cen, ki naj jih ta upošteva v letnem obračunu.112 Žitne cene je namreč (domnevno na podlagi vsakokratnih razmer na trgu) enkrat letno določala centralna admini-stracija.113 Prav tako preko vicedoma je bila februarja 1470 izdana zahteva schaffer-]u za pošiljko krmilnega ovsa Maksimilijanovemu spremstvu.114 Henrik Himmelberger je bil na položaju pliber-škega oskrbnika do septembra 1480,115 potem pa ga je zamenjal Jurij s Schwanburga, ki je to funkcijo opravljal vsaj še leta 1483, kot schaffer pa se takrat omenja Nikolaj Arnsteiner.116 Guštanj je v letih 1476-1478 oskrboval Sebastijan Spanngsteiner,117 1481 pa na tem mestu zasledimo Krištofa Lamber-gerja.118 Urad v Železni Kapli je Friderik III. leta 1478 podelil tržaškemu glavarju Nikolaju Ravbarju, ki pa ga ni upravljal osebno, temveč ga je na cesarjevo priporočilo prepustil v upravo dotedanjemu upravniku Wolfgangu Hagnu.119 Sicer je iz obdobja do konca osemdesetih let 15. stoletja znan enoletni zakup guštanjskega urada (1479),120 in nekoliko dolgotrajnejši (vsaj med leti 1483-1487) zakup urada Črna,121 v devetdesetih (1490-1494) pa je imel nekoliko okrnjen pliberški schafferamt skupaj z guš-tanjskim gradom, kot že rečeno, v zakupu Friderik Lamberger,122 zgolj pliberški grad skupaj s prejemki za grajsko stražo pa že leta 1489 Rajnpreht z Rajhenburga.123 Slednji je pozneje, od leta 1495 dalje zasedal mesto pliberškega oskrbnika, kjer ga je leta 1500 zamenjal Hans Ungnad.124 104 RF III, št. 1895. Prim. Trotter, Burggrafen von Lienz, str. 78. 105 Chmel, Materialien II, št. xxii; RKF III 13, št. 247. Glede določil o upravi in izkoriščanju prejetih uradov prim. ukaz glavarju Portenaua, ki je tudi sodil v sklop zastavljene posesti. Valentinelli, Diplomatarium Portusnaonense, št. 225. 106 RF III, št. 4363, 4372, 4706, 5875. 107 RF III, št. 4873. 108 RF III, št. 5022, 5344, 5466. 109 RF III, št. 4397, 4361, 4587. 110 RF III, št. 4362, 4705. 111 Chmel, Actenstücke und Briefe, št. mxcvi. 112 RF III, št. 4502. 113 Prim. Bizjak, Ratio facta est, str. 100. 114 RF III, št. 5920. 115 Chmel, Urkundliches zur Geschichte K. Fridrichs, št. 50; Chmel, Monumenta Habsburgica, št. 259; Chmel, Actenstücke und Briefe, št. mxc, mxciv, mxcv, mxcvii, mcxiii, mcxix, mcxx, mcxlv; MHDC XI, št. 494, 531. 116MHDC XI, št. 531; Schroll, Urkunden-Regesten Eberndorf, št. xcviii, xci^. 117 RF III, št. 7052; Chmel, Actenstücke und Briefe, št. mlvii. 118 Göth, Urkunden-Regesten, št. 739. 119 Chmel, Actenstücke und Briefe, št. mlxxx. 120 RF III, št. 7336. 121 Göth, Urkunden-Regesten, št. 807. 122 HHStA, HS B 532, fol. 49'-50', 212-214. Že leto prej se omenja kot Guštanjski oskrbnik, Göth, Urkunden-Regesten, št. 859. 123 MHDC XI, št. 616. 124 RKM 3, št. 10699. V naslednjih vrsticah sledi prikaz osnovnih gospodarskih karakteristik pliberškega gospostva, kot jih je mogoče izluščiti iz ohranjenih letnih obračunov. Prikaz je zasnovan v knjigovodskem slogu: prihodki - izdatki - bilanca, ki omogoča podroben vpogled v poslovanje in donos gospostva. Glavni steber gospodarske dejavnosti gospostva je predstavljala agrarna proizvodnja, ki je v dvajsetih letih 15. stoletja s 439 ^nti (lb) dunajskih pfenigov (d) letno dosegala 52% celotnega prihodka. Od tega je večji del (301% lb oz. dobri dve tretjini) odpadel na cenzualne dajatve, približno četrtina (106% lb) na malo pravdo, 31 lb pa so prinašali gorninski vinogradi v okolici Maribora. Davek, ki so ga pobirali od agrarne in urbane posesti, je letno v povprečju nanesel 324 lb ali 38% celotnega prihodka, dohodki od mestnih oz. trških sodišč pa so v obeh dokumentiranih letih znašali povprečno okoli 80 lb. Povprečno je skupni letni prihodek torej znašal 843 lb. Na sumarni ravni kažeta povsem primerljivo sliko obračuna z začetka devetdesetih let 14. stoletja, ki pa sta v nekaterih segmentih koncipirana precej bolj sumarno (v enotni postavki navajata cenzus, davek in dohodke od sodišč), tako da podrobnejša primerjava ni mogoča. Edino, kar izstopa, so neobičajno visoki prihodki od sodnih glob, ki v povprečju znašajo letno kar 76 lb.125 Ti dohodki so pozneje pripadli oskrbniku gradu, kot kažeta obračuna za Železno Kaplo iz let 1422 in 1423126 in kot je to izpričano že za čas pred letom 1391; tedaj je namreč deželni knez Rudolfu Perneškemu povečal plačilo za purchut na 200 lb, ker mu je odvzel do-lodke od sodnih glob.127 Spremembo v začetku 15. stoletja najlaže povezujemo s prenosom finančno-upravnih pristojnosti na pliberškega oficiala, pri čemer je treba ponovno podelitev dohodkov od 125 Dokumentirana sta zneska za obračunski leti 1392 (63 lb 160 d) in 1393 (88 lb 160 d) ter nek ostanek (torej verjetno le del celotnega zneska) iz leta 1391 (47 lb). Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III., str. 58. 126 "Item vell hat der pfleger genomen," HKA, HS 107, fol. 23, 68'. 127 Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III., str. 58. urad Pliberk urad Guštanj 1422-1423 1491 1422-1423 1491 ^ f denar 32 lb 88 lb (izguba: 18 lb) 13 lb 30 lb (izguba: 5 lb) v žito llllb 134 lb (izguba: 145 lb) 46 lb 62 lb (izguba: 23 lb) davek 100 lb 66 lb (izguba: 42 lb) 72 lb 84 lb (izguba: 25 lb) sodišče 48 lb 54 lb 40 lb 16 lb seštevek 291 lb 342 lb (izguba: 205 lb) 171 lb 192 lb (izguba: S3 lb) Tab. 2. Primerjava prihodkov pliberškega in guštanjskega 1422-1491. sodnih glob oskrbniku obravnavati kot nekakšno kompenzacijo za izpad plačila, ki je sledil zmanjšanju pooblastil. V dvajsetih letih 15. stoletja so bili ti izdatki skoraj za polovico manjši (100 lb za Pli-berk in 20 lb za Guštanj), prihodki od sodnih glob pa so dokumentirani v minimalnem znesku 3% lb, in sicer zgolj za črnjanski urad.128 V tej luči je tudi povprečni skupni letni prihodek s konca 14. stoletja - 911% lb - povsem primerljiv s tri desetletja mlajšimi podatki. V nekoliko bolj omejenem obsegu lahko te podatke primerjamo tudi s stanjem ob koncu 15. stoletja, točneje leta 1491. Vendar tedanja cenitev letnih prihodkov omogoča le primerjavo za urada Pliberk in Guštanj, in še to ne v prav vseh kategorijah prihodkov (iz primerjave sta izključeni resda obrobni mala pravda in gornina v okolici Maribora). Primerjava je zgolj ilustrativna, saj so tudi sicer podatki iz obeh obdobij (Tab. 2) le pogojno primerljivi. Čeprav oba vira uporabljata isto valuto, funt dunajskih pfenigov, pa je njegova realna vrednost v slabega tri četrt stoletja precej padla, in sicer z okoli 1,31 dukata na okoli 0,72, ali za 55%.129 To dejstvo ni enakomerno vplivalo na vse kategorije prihodkov; določene urbarialne dajatve so namreč ne glede na dejansko stanje ohranjale nominalne vrednosti. Nasprotno pa so se na spremembe zelo dinamično odzivale cene žit, ki so posledično (vendar ne izključno na ta račun) narasle - po zelo grobi oceni na približno dvakratne vrednosti.130 K temu je treba dodati dejstvo, da za dvajseta leta 15. stoletja ne poznamo natančnega števila hub v obeh uradih in končno, da je tudi ocena vrednosti žitnih prihodkov za leto 1491 zelo približna.131 Na splošno lahko opažamo bolj ali manj občuten porast v vseh 128 HKA, HS 107, fol. 24', 25', 30', 70', 76. 129 Bizjak, Ratio facta est, str. 96-97. 130 Bizjak, Ratio facta est, diagram na str. 103 za nekatera ozemlja na Kranjskem in Spodnještajerskem. 131 Ob pomanjkanju ustreznejših podatkov so uporabljene cene žit, dokumentirane na ozemlju gospostva Skofja Loka leta 1490 (Bizjak, Ratio facta est, str. 268, tab. 51), za prostor- nino pliberškega kaščnega vierling-a pa je upoštevana najnižja med vrednostmi iz leta 1543, ki jih navaja Vilfan za pliberški mestni vierling, Vilfan, Die Kärntner und Krainer Städtischen Getreidmaße, str. 272 (glede na cenitev iz 1491 je bil kaščni vierling nekoliko manjši od mestnega, KLA, AHS 682 J, fol. 3'). kategorijah, z izjemo guštanjskega sodišča, ki pa je bilo zaradi turških in ogrskih požigov trga oproščeno delnega plačila letnih dajatev.132 Sploh je porast v guštanjskem uradu precej manjši kot v pliberškem, čemur zaenkrat še ni mogoče najti ustrezne razlage. Izguba (v oklepajih) gre na račun opustelih hub, pri čemer je treba pojasniti, da je s tem vsaj deloma povezan porast denarnih prihodkov. Služnosti obdelanih pustot so bile namreč (sicer znižane) naložene izključno v denarju. Strukturno so denarni prihodki daleč prevladovali nad naturalnimi: s 648 lb ob koncu 14. stoletja oziroma 593% lb v letih 1422-1423 so predstavljali 71% celote. Vrednost žitnega donosa (233% oz. 213 lb) se je gibala okoli četrtine vseh letnih prihodkov, medtem ko je bil delež pridelanega vina le 3-4% (30 oz. 36 lb). V razmeroma kratkem, tridesetletnem obdobju ni opaziti nobenih znakov, ki bi kazali na spreminjanje deleža med naturalno in denarno oddajo. Prispevek posameznih uradov k skupnemu prihodku gospostva je bil večinoma sorazmeren z njihovim obsegom. Na pliberški urad s 359 lb je odpadlo 43% (delež mariborske posesti, obračunane v okviru tega urada, je bil z 41 lb slabih 5%), na guštanjskega s 188 lb 22%, na črnjanskega s 150 lb 18% in na urad v Železni Kapli z letnim prihodkom 146 lb 17%. Povprečni donos na gospodarsko enoto (hubo) se je v Pliberku, Guštanju in Črni gibal med 219 d ter 278 d.133 Od tega je odstopal le urad Železna Kapla s 450 d na hubo, kjer je sicer določen delež dohodka prinašala odvetščina od posesti, pripadajoče kapitlju v Dobrli vasi,134 vendar bi precejšna razlika utegnila kazati na spremembe v posestnem stanju v času, ki ločuje nastanek ohranjenih obračunov od nastanka urbarja; gornji izračuni namreč zaradi omenjene nesočasnosti virov, na katerih temeljijo, niso pretirano verodostojni in so navedeni zgolj informativno. Izdatki gospostva so v obravnavanem obdobju znašali okroglo 240 lb (v l. 1392-1393 v povprečju 239, v l. 1422-1423 pa dobrih 242 lb). Pretežni del, 132 KLA, AHS 682 J, fol. 2. 133 V pliberškem uradu 278 d/hubo, v črnjanskem 263 d/hubo guštanjskem 219 ^/hubo. 134 KLA, AHS 396, fol. 182'. 144 lb ali 75%, je odpadel na varovanje gradov in z njim povezano upravo, pri čemer je pliberški oskrbnik prejemal 100 lb, guštanjski 20, nadaljnjih 20 lb je bilo namenjeno oboroženi posadki, medtem ko je dobrih 13 lb iz pliberškega urada prejemal oskrbnik na Krnosu.135 Ob koncu 14. stoletja je bila ta postavka na račun že omenjenega povišanja oskrbniko-ve plače celo občutno višja (200 lb ali 87% izdatkov). Med ostalimi izdatki najdemo dokaj variabilne potne stroške in sprotno porabo (dobre 4 lb oz. 2% v letih 1392-1393 in 31% lb oz. 16% v letih 14221423), nakupe voska in loja za cerkveno razsvetljavo (povprečno okoli 4 lb ali 1-2%), običajno izgubo (med 13 in 15 lb oz. 5-7%) ter gradbena dela, ki so se omejevala na osnovno tekoče vzdrževanje (v letih 1392-1393 povprečno 11 lb ali 5%). Dokumentirana izplačila so bila v veliki večini denarna, manjše naturalne izdatke je zaslediti le pri plačilih nižjim uradnikom, vendar gledano v celoti statistično niso zaznavni. 135 Upravna podrejenost gradu Krnos pliberškemu oskrbniku utegne izvirati še iz časa aufensteinske uprave (Krnos je namreč sodil v sklop posesti, ki so jih l. 1368 Habsburžani prevzeli od Aufensteincev) in se je ohranila tudi v času, ko je bilo gospostvo zastavljeno Hugu Devinskemu (glej zgoraj). Povezava je ostala tudi v času neposredne habsburške uprave, kar dokazuje izdatek za vzdrževalna dela v pliberškem obračunu za l. 1392 in 1393 (Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III., str. 59, 103) in zgoraj omenjeni podatek, ni pa jasno, če je v sklop gospostva sodila tudi tamkajšnja zemljiška posest. Domnevno je bila ta upravna podrejenost Krnosa ukinjena vsaj l. 1437, ko je deželni knez grad podelil v fevd (vazal se je izrecno obvezal izvajati vzdrževalna oz. obnovitvena gradbena dela, katerih stroške je prej pokrival pliberški oskrbnik). MHDC XI, št. 172. Povprečni letni dobiček pliberškega gospostva je ob koncu 14. stoletja znašal okoli 670 lb ali 73,5% letnega prihodka, tri desetletja pozneje pa nekoliko manj, 605 lb ali 71,7%. Ti podatki se dokaj dobro skladajo s pričakovanim donosom, ki ga je za pli-berško gospostvo vodila deželnoknežja administracija v prvi polovici 15. stoletja. Kot že rečeno, je Hugo Lienški leta 1434 za posojilo 6000 dukatov ob zastavi pliberškega schafferamt-a prejel letno rento v višini 400 dukatov. Ob povečanju posojila na trikratno vrednost, so mu Habsburžani rento zvišali na 800 dukatov, kar je predstavljalo celotni tedanji donos gospostva. To številko najdemo namreč vsaj v treh ohranjenih cenitvah iz tega obdobja (1437, 1438 in 1446).l36 Preračunano v dunajsko srebrno valuto znese to 666 lb (po tečaju iz leta 1438), oz. 700 lb (po tečaju iz leta 1446).137 Odstopanja konkretnih letnih donosov od desetletja nekorigirane ocene so povsem razumljiva, nedopustno pa bi bilo zgolj na podlagi dveh podatkov sklepati na morebiten padajoči trend donosa gospostva. Skupna značilnost obeh obdobij je visok odstotek v odnosu do letnega prihodka, kar lahko označimo za posledico velikosti gospostva in razmeroma nizkih izdatkov. Dobiček koroškega vice-domskega urada, za primerjavo, z uradniki bistveno višjih plačilnih razredov je v začetku dvajsetih let 15. stoletja z okoli 400 lb predstavljal 52% letnega prihodka.138 136 V najmlajši izmed njih se izrecno navaja "Pleyburg mitsampt den embtern Gutenstayn, Kapell vnd Swarczenpach." Chmel, Materialien I. 1, str. 69, 83, 94. 137 Prybram, Preise und Löhne, str. 20. 138 Upoštevane so denarne postavke skupaj z zneski od prodaje Pridobljeni dobiček je deželni knez izrabljal na različne načine. Pri tem posredniška vloga koroškega vicedoma, kot kaže, ni bila tolikšna kot na Kranjskem.139 Rednih izplačil vicedomu tu praktično ni zaslediti. Poznamo le vest o nakazilu 200 lb, ki jih je pliberški oskrbnik izročil vicedomu na račun začasne nastanitve deželnega kneza v koroškem Šentvidu (St. Veit) leta 1393 (gre torej za izredno nakazilo),140 in dve informaciji iz zadnje četrtine 15. stoletja, ki zgolj posredno kažeta na vicedomova pooblastila v zvezi z razpolaganjem donosa pliberškega gospostva; prva se tiče taksacije žitnih cen,141 druga pa ukaza o dostavi krmilnega ovsa Maksimilijano-vemu spremstvu.142 Deželni knez je večino denarja iz rent gospostva prejemal neposredno, v obliki denarnih nakazil; leta 1422 denimo 568 dukatov (okoli 421 lb).143 Določen del sredstev je oskrbnik izdajal različnim uradnikom na podlagi deželno-knežjih pooblastil, bodisi za izvajanje poslovnih nalog, bodisi za njihove letne plače.144 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS - Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 1 - Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 101 (ex TLA, U 275/1) - Kranjski deželnoknežji obračuni 1436-1439 AS 1063 - Zbirka listin HHStA - Haus- Hof- und Staatsarchiv, Dunaj AUR - Allgemeine Urkundenreihe HS B 532 - Notranjeavstrijska kopialna knjiga 1452-1467 HKA - Hofkammerarchiv, Dunaj HS 107 - Habsburška knjiga obračunov 14221424 KLA - Kärntner Landesarchiv, Celovec AUR - Allgemeine Urkundenreihe AHS - Allgemeine Handschriftenreihe 370/b (Urbar urada Pliberk 1524); 396 (Urbar urada Železna Kapla 1524); 682 J (Cenitev donosa uradov Pliberk in Guštanj 1491) GV, HS - Geschichtsverein, Handschriften 3/ 18 (Urbar samostana St. Georgen am Längsee 1486) StLA - Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec LAA. A. antiquum II, K 48^ Stockurbar 30/74 -Urbarja uradov Guštanj in Crna 1524) žita (naturalni izdatki so namreč zanemarljivi). HKA, HS 107, fol. 9-10', 54'-56. 139 Prim. Bizjak, Ratio facta est, str. 141, 150. 140 Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III., str. 104, 126. 141 RF III, št. 4502 (31. maj 1466). 142 RF III, št. 5920 (10. feb. 1470). 143 "... vff meins heren brief, die mein herr selber empfangen hat...," HKA, HS 107, fol. 31; cf. tudi RF III, št. 5022 (l. 1467), 5344 (l. 1467). 144 HKA, HS 107, fol. 31, 55'; RF III, št. 4361-4363 (l. 1466). OBJAVLJENI VIRI Chmel, Actenstücke und Briefe - Actenstücke und Briefe zur Geschichte des Hauses Habsburg im Zeitalter Maximilian's I. 2. Ed. Joseph Chmel. Monumenta Habsburgica. Sammlung von Actenstücken und Briefen zur Geschichte des Hauses Habsburg in dem Zeitraume von 1473 bis 1576. Zweiter Band. Wien : Kaiserlichköniglichen Hof- und Staatsdruckerei, 1855. Chmel, Materialien - Materialien zur österreichischen Geschichte aus Archiven und Bibliotheken. 2 zv. Ed. Joseph Chmel. Graz : Akademische Druck-und Verlagsanstalt, 21971. Chmel, Osterreichische Finanzgeschichte - Zur österreichischen Finanzgeschichte in der ersten Hälfte des vierzehnten Jahrhunderts. Ed. Joseph Chmel. Der österreichische Geschichtsforscher I (1838), str. 28-49; II/2 (1841), str. 203-259; II/3 (1842), str. 418-448. CKL - Celjska knjiga listin I. Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Ed. Dušan Kos. Ljubljana - Celje: ZRC SAZU, Muzej novejše zgodovine Celje, 1996. CKSL - Centralna kartoteka srednjeveških listin na ZIMK ZRC SAZU. Ed. Božo Otorepec. Göth, Urkunden-Regesten, G. Göth, Urkunden-Regesten für die Geschichte von Steiermark vom Jahre 1252 bis zum Jahre 1580. Izhajalo med leti 1854-1866 v: Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark; tukaj: 10, (1861), str. 314-336 in 12 (1863), str. 227-248. GZL - Gradivo za zgodovino Ljubljana v srednjem veku I-XI: 1144-1527. Ed. Božo Otorepec. Ljubljana : Mestni arhiv, 1956-1966. GZM - Gradivo za zgodovino Maribora I-X: 11591499. Ed. Jože Mlinarič. Maribor : Pokrajinski arhiv, 1975-1984. Härtel, Urkunden Moggio - Die älteren Urkunden des Klosters Moggio (bis 1250). Ed. Reinhard Härtel. Publilationen des Historischen Instituts beim Osterreichischen Kulturinstitut in Rom II. 6. 1. Wien : OAW, 1985. Koller-Neumann, Lehen Bamberg - Koller-Neumann, Irmtraud: Die Lehen des Bistums Bamberg in Kärnten bis 1400. Das Kärntner Landesarchiv 7. Klagenfurt : Verlag des Kärntner Landesarchiv, 1982. Kos, Gradivo - Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I-V: 500-1246. Ed. Franc Kos. Ljubljana : Leonova družba, 1902-1928. Lackner, Rechnungsbuch Albrechts III. - Ein Rechnungsbuch Herzog Albrechts III. von Österreich: Edition und Textanalyse. Ed. Christian Lackner. Studien und Forschungen aus dem niederösterreichischen Institut für Landeskunde 23. Wien : Selbstverlag des NO Instituts für Landeskunde, 1996. MHDC - Monumenta historica ducatus Carinthiae I-IV: 811-1269. Ed. August von Jaksch. Klagenfurt : Ferd. v. Kleinmayr, 1896-1906; V-XI: 1269-1500. Ed. Hermann Wiessner. Klagenfürt : Geschichtsverein fur Kärnten, 1956-1972. Pettenegg, Urkunden-Buch Aufenstein - UrkundenBuch. Ed. Eduard Gaston Pettenegg. Priloga razpravi: Die Herren von Aufenstein. Jahrbuch des Heraldisch-genealogischen Vereines Adler in Wien 2 (1875), str. 1-56 (priloga je dodana le posebnemu odtisu manjšega formata). RF III - Regesta chronologico-diplomatica Friderici III. Romanorum imperatoris (regis IV.). Auszug aus den im k. k. geheimen Haus-, Hof- und StaatsArchive zu Wien sich befindenden Reichsregistraturbüchern vom Jahre 1440-1493. Ed. Joseph Chmel. 2 zv. Wien : Carl Gerold's Sohn, 1859. RI XI - Regesta imperii XI. Die Urkunden Kaiser Sigismunds (1410-1437). Ed. Johann Friedrich Böhmer, Wihelm Altmann. Innsbruck : Wagner, 1896-1900. RKF III 12 - Regesten Kaiser Friedrichs III. (14401493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet 12. Ed. Thomas Willich. Wien - Weimar - Köln : Böhlau, 1999. RKF III 13 - Regesten Kaiser Friedrichs III. (14401493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet 13. Ed. Paul Herold, Kornelia Holzner-Tobisch. Wien - Weimar - Köln: Böhlau, 2001. RKM 3 - Ausgewählte Regesten des Kaiserreiches unter Maximilian I. 1493-1519. Band. 3, Teil 1: 1499-1501. Ed. Hermann Wiesflecker et. a. Wien-Köln-Weimar : Böhlau, 1996. Schroll, Urkunden-Regesten Eberndorf - Urkunden-Regesten des Augustiner-Chorherren-Stiftes Eberndorf im Jaunthale. Ed. Beda Schroll. Klagenfurt : J. & F. Leon, 1870. Schwind-Dopsch, Ausgewählte Urkunden - Ausgewählte Urkunden zur Verfassungs-Geschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittelalter. Ed. Ernst Schwind, Alphons Dopsch. Innsbruck : Wagner'sche Universitäts-Buchhandlung, 1895. Redlich, Traditionsbücher Brixen - Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen vom zehenten bis in das vierzehnte Jahrhundert. Ed. Oswald Redlich. Acta Tirolensia I. Innsbruck : Wagner'sche Universitäts-Buchhandlung, 1886. Valentinelli, Diplomatarium Portusnaonense - Diplo-matarium Portusnaonense. Series documentorum ad historiam Portusnaonis spectancium quo tempore (1276-1514) domus Austriacae imperio paruit. Fontes rerum Austriacarum II. 24. Ed. Iosephus Valentinelli. Wien : Kaiserlich-Königliche Hof-und Staatsdruckerei, 1865. LITERATURA Aelschker, Edmund: Geschichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart. Klagenfurt : Verlagsbuchhandlung Joh. Leon sen., 1885. Albertoni, Giuseppe: Die Herrschaft des Bischofs. Macht und Gesellschaft zwischen Etsch und Inn im Mittelalter (9.-11. Jahrhundert). Veröffentlichungen des Sudtiroler Landesarchivs - Pubblica-zioni dell'Archivio della Provincia di Bolzano 14. Bozen : Athesia, 2003. Bizjak, Matjaž: Gutenberg in Briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. Ad Fontes. Otorep-Wev zbornik. (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 255-269. Bizjak, Matjaž: Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem. Thesaurus memoriae. Dissertationes 2. Ljubljana: Založba ZRC, 2003. Chmel, Joseph: Geschichte Kaiser Fridreich IV. Band I. Hamburg : Friedrich Perthes, 1840. Dopsch, Alfons: Beiträge zur Geschichte der Finanzverwaltung Oesterreichs im 13. Jahrhundert II. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichte 18 (1897), str. 233-340. Dopsch, Heinz: Die Aribonen - Stifter des Klosters Seeon. Kloster Seeon. Beiträge zu Geschichte, Kunst und Kultur der ehemaligen Benediktinerabtei (ur. Hans von Malottki). Weizenhorn: Anton H. Konrad Verlag, 1993, str. 55-92. Dopsch, Heinz: Die Grafen von Heunburg. Ca-rinthia I 160 (1970), str. 311-342. Dopsch, Heinz: Gewaltbote und Pfalzgraf in Kärn-ten. Carinthia I 165 (1975), str. 125-151. Droege, Georg: Die Ausbildung der mittelalterlichen territorialen Finanzverwaltung. V: Der deutsche Territorialstaat im 14. Jahrhundert I. Vorträge und Forschungen 13. Sigmaringen : Jan Thorbecke Verlag, 1970, str. 325-345. Fräss-Ehrfeld, Claudia: Geschichte Kärntens, 1. Band. Klagenfurt : J. Heyn, 1984. Golia, Ludvik Modest: Kronika grofov Celjskih. Maribor : Založba Obzorja, 1972. Hermann, Heinrich: Handbuch der Geschichte des Herzogthumes Kärnten II/1. Klagenfurt : J. Leon'schen Buchhandlung, 1843. Jaksch, August, Martin Wutte: Kärnten. V: Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I. 4. Wien : Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929, str. 1-308. Jaksch, August: Die Anlegung eines landesfurst-lichen Urbars in Kärnten, Krain und der Mark im J. 1267. Mittheilungen des Instituts für oesterreichische Geschichtsforschung 23 (1902), str. 240252. Jaksch, August: Geschichte Kärntens bis 1335. 2 zv. Klagenfurt : Kleinmayer, 1928-1929. Klaic, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone. Ljubljana - Celje : Prese, 21991. Klebel, Ernst: Die Ahnen der Herzoge von Kärnten aus dem Hause der Spanheimer. V: Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 24-25 (= Beiträge zur Geschichte und Kulturgeschichte Kärntens. Festgabe für Dr. Martin Wutte zum 60. Geburtstag). Klagenfurt : Selbstverlag des Geschichtsvereins fur Kärnten, 1936, str. 47-66. Klebel, Ernst: Die Brixner Besitzungen in Kärnten. Carinthia I 123 (1933), str. 44-73. Kos, Franc: Iz zgodovine Devinskih gospodov. Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede I. Ljubljana : Učiteljska tiskarna, 1923, str. 91-134. Kurz, Franz: Oesterreich unter Kaiser Friedrich dem Vierten. 2 zv. Wien : Im Verlage bei Anton Doll, 1812. Lackner, Christian: Das Finanzwesen der Herzoge von Osterreich in der zweiten Hälfte des 14. Jahrhunderts. Unsere Heimat. Zeitschrift des Vereines für Landeskunde von Niederösterreich 63 (1992), str. 284-300. Lackner, Christian: Der Besitz des Hochstifts Brixen in Kärnten und Steiermark. Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades, Typoskript. Innsbruck 1984. Mayer, Theodor: Beiträge zur Geschichte der tirolischen Finanzverwaltung im späteren Mittelalter. Forschungen und Mitteilungen zur Geschichte Tirols und Vorarelbergs 16-17 (19191920), str. 110-168. Meyer, Therese, Kurt Karpf: Ein unbekanter Brixner Hochstiftsbesitz des 11. Jahrhundert in Kärnten. Carinthia I 194 (2004), str. 367-398. Mravljak, Josip: Početki Guštanja. Časopis za zgodovino in narodopisje 28 (1933), str. 40-46. Pirchegger, Hans: Jaunegg. Carinthia I 134 (1947), str. 96-97. Posch, Fritz: Die Verkaufrechtungen auf den landesfurstlichen Pfandherrschaften Kärntens im 16. Jahrhundert. Carinthia I 147 (1957), str. 465-487. Pribram, Alfred Francis, Rudolf Geyer, Franz Koran. Materialien zur Geschichte der Preise und Löhne in Österreich 1. Veröffentlichungen des internationalen wissenschaftlichen Komitees fur die Geschichte der Preise und Löhne 1. Wien : Carl Ueberreuters Verlag, 1938. Ravnikar, Tone: Posest grofov Vovbrških v Šaleški dolini. Časopis za zgodovino in narodopisje, n. s. 29 (1993), str. 20-32. Schalk, Karl: Quellenbeiträge zur älteren niederösterreichischen Verwaltungs- und Wirtschaftsgeschichte. Blätter des Vereines für Landeskunde von Niederösterreich, n. v., 21 (1887), str. 433489. Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove dežel-noknežje oblasti in dežele Celjske. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp e. al.). Ljubljana : ZRC SAZU, 1996, str. 227-256. Trotter, KamiHo: Die Burggrafen von Lienz und zum Lueg. Schlern-Schriften 105. Innsbruck : Universitätsverlag Wagner, 1954. Vilfan, Sergij: Die Kärntner und Krainer städtischen Getreidemaße am Beginn der Neuzeit. Acta metrologiae historicae 3, str. 268-277. St. Katharinen : Scripta Mercaturae Verlag, 1992. Webernig, Evelyne: Landeshauptmannschaft und Vizedomamt in Kärnten bis zum Beginn der Neuzeit. Das Kärntner Landesarchiv 10. Klagenfurt : Verlag des Kärntner Landesarchiv, 1983. Wutte, Martin: Aus Bleiburgs Geschichte. Carinthia I 118 (1928), str. 81-90. Žontar, Josip: Kranjski deželni vicedom. Razprave I. razreda SAZU 5 (= Hauptmannov zbornik). Ljubljana : SAZU, 1966, 277-315. Žontar, Josip: Ločan Volbenk Schwarz. Loški raz-U 4 (1957), str. 25-33. ZUSAMMENFASSUNG Die Territorialbesitzentwicklung der Herrschaft Bleiburg und ihre Wirtschaftsstruktur im Spätmittelalter Das Gebiet, das die Herrschaft Bleiburg zur Zeit der Habsburger Verwaltung am Ende des 14. und im 15. Jahrhundert umfasste und die Amter Bleiburg, Eisenkappel, Guštajn/Gutenstein und Črna/ Schwarzenbach einschloss, wurde von den Grafen von Heunburg in einer Hand vereinigt. Das Gebiet von Bleiburg selbst, in dem sie mindestens bis zu den zwanziger Jahren des 13. Jahrhunderts eine Burg errichteten und einen Markt grundeten, stellte ein unmittelbares Erbe des bayerischen Pfalzgrafen und des Kärntner Gewaltboten Hartwig dar, das sie über die Grafen von Pustertal erlangten, während der zweite Teil von Hartwigs Erbe, der auf die Ariboner (Eisenkappel) überging, ihnen vom Bistum Brixen zu Lehen gegeben wurde. Guštanj war anscheinend ein Bamberger Lehen. Nach dem Tod des letzten Grafen Hermann im Jahr 1322 erbten den Großteil der Kärntner Herrschaften die Grafen von Pfannenberg, dennoch gingen die behandelten Gebiete kurz darauf auf verschiedene Art und Weise in Besitz und Verwaltung des Kärntner Landeshauptmanns und Marschalls Konrad von Aufenstein über. Burg und Markt Guštanj erhielt er im Jahr 1325 und nochmals zwei Jahre später als Pfand von der Heunburger Witwe Elisabeth und ihrem zweiten Gemahl, dem Grafen von Schaunberg. In diesen Zusammenhang gehörte auch das Amt in Eisenkappel, das die Schaunberger trotz des vorherigen Verkaufs an den Abt von Gornji Grad (Oberburg) bei Entwertung aller einschlägigen Dokumente im Jahr 1327 wieder an den Aufensteiner verkauften. Bleiburg fiel in Konrads Hände höchstwahrscheinlich im Jahr 1327, als er die Herrschaft von Ulrich von Pfannenberg kaufte, zugleich mit dem endgültigen Ankauf von Guštanj. Durch diese Besitzarrondierung wurde Bleiberg für gut 35 Jahre zum Hauptstützpunkt der Aufensteiner. Nach dem gescheiterten Aufstand gegen die landesfürstliche Hoheit Friedrichs, des letzten seines Stammes, bemächtigten sich die Habsburger der Herrschaft. Diese verpfändeten sie zunächst, in den achtziger Jahren des 14. Jahrhunderts fiel der überwiegende Teil des zugehörigen Besitzes in die Hände von Hugo von Duino. Nach dessen Tod im Jahr 1390 geriet die Herrschaft unter die unmittelbare Verwaltung der Habsburger, die im 15. Jahrhundert zeitweise wieder durch verschiedene Verpfändungen unterbrochen wurde, vor allem zwischen 1434 und 1466, als die Herrschaft Bleiburg fast ausschließlich der Konsolidierung von finanziellen Schwierigkeiten des Landesfürsten diente. Eine geregelte Geschäftsführung im Rahmen der landesfürstlichen Verwaltung ist wieder seit den sechziger Jahren des 15. Jahrhunderts überliefert. Außer den urbanen Siedlungen und dem umfangreichen Urbarbesitz (insgesamt ca. 615 Huben) kommen seit Beginn des 15. Jahrhunderts in den Quellen immer mehr der Herrschaft zugehörige Lehen vor. In den zwanziger und dreißiger Jahren kann ihre Zahl auf etwa 340 Huben angeschlagen werden. In verwaltungsmäßiger Hinsicht gehörte die Herrschaft Bleiburg zum Komplex der Kärntner landesfürstlichen Domänen, nach innen war ihre Verwaltungsstruktur im behandelten Zeitraum äußerst stark gegliedert. In den zwanziger Jahren des 15. Jahrhunderts war die Wirtschaftsverwaltung bereits völlig von der politisch-militärischen Ver- waltung der Burgen getrennt. Während die Herrschaft nach dem Ubergang unter die unmittelbare Verwaltung der Habsburger zu Beginn der neunziger Jahre des 14. Jahrhunderts vom Pfleger der Burg Bleiburg verwaltet wurde, der über seine Geschäftsführung auch die Rechenschaft ablegte, fielen diese Kompetenzen später dem Bleiburger Offizial (schaffer) zu, der als Pfleger der Herrschaft fungierte. Während er zunächst lediglich das Bleiburger Grundamt verwaltete, stellte er spätestens in den zwanziger Jahren des 15. Jahrhunderts eine Art zentraler Finanzstelle für den landesfürstlichen Besitz in der Umgebung von Bleiburg dar. In dieser Hinsicht waren ihm sowohl die örtlichen Offiziale (die von Guštanj, Kapela und Črna) als auch die Richter aller drei urbanen Siedlungen untergeordnet. In seine Kasse flossen also die Einnahmen aus der gesamten Herrschaft, über die er gemäß den Anweisungen des Vizedoms bzw. unmittelbar des Landesfürsten verfügte. Im behandelten Zeitraum betrugen die durch-nittlichen Jahresgesamteinnahmen der Herrschaft ca. 843 Pfund Wiener Pfennige, wobei die Agrar-wirtschaft, Hauptsäule der wirtschaftlichen Tätigkeit, mit 52%, die Steuern mit 38% und Gerichtsgebühren mit 10% beteiligt waren. Die Ausgaben der Herrschaft betrugen ca. 240 Pfund. Davon entfielen 75% auf den Schutz von Burgen und die damit zusammenhängende Verwaltung, unter anderen Ausgaben findet man die variablen Reisekosten und den laufenden Verbrauch, den üblichen Verlust sowie die Instandhaltungskosten. Der durchschnittliche Jahresgewinn der Herrschaft Bleiburg schwankte am Ende des 14. Jahrhunderts und in den ersten Jahrzehnten des 15. Jahrhunderts zwischen 670 und 600 Pfund, was ungefähr den amtlichen Angaben über die Erträge (800 Dukaten) aus der ersten Hälfte des 15. Jahrhunderts entspricht. Im Vergleich zu den benachbarten vergleichbaren Herrschaften kann ein verhältnismäßig hoher Anteil gegenüber den Jahreseinnahmen (zwischen 73 und 71%) festgestellt werden.