I Z V E S T J E RAZISKOVALNE POSTAJE ZRC SAZU V NOVI GORICIIZVESTJE 5 – 2008 VSEbINA Jubilej Neva Makuc Ob sedemdesetletnici prof. dr. Branka Marušiča Intervju Vesna Mia Ipavec »Pomembno pa je, da svoj poklic opravljaš zadovoljno in prizadevno …« Intervju s prof. dr. Brankom Marušičem Članki Danila Zuljan Kumar Leksemi romanskega izvora v briški vinogradniško-vinarski terminologiji Branko Marušič Odnosi med mladimi italijanskimi in slovenskimi intelektualci v Gorici v letih pred prvo svetovno vojno Jasna Fakin Bajec Pregled razvoja turizma na kraškem podeželju v obdobju socializma in postsocializma Špela Ledinek Lozej Pregled poglavitne, predvsem etnološke strokovne literature druge polovice 20. stoletja o stanovanjski kulturi Vipavske doline Knjižnica Petra Kolenc Knjižnica Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica Poročilo Poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici za leto 2008 http://zalozba.zrc-sazu.siISSN C504-2240 5 • 2008 Izvestje_5_ovitek.indd 1 12.12.2008 14:17:14 IZVESTJE 5 – 2008 Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica VSEbINA Jubilej Neva Makuc Ob sedemdesetletnici prof. dr. Branka Marušiča .......................................................................................................... 2 Intervju Vesna Mia Ipavec »Pomembno pa je, da svoj poklic opravljaš zadovoljno in prizadevno …« Intervju s prof. dr. Brankom Marušičem ............................................................................................. 4 Članki Danila Zuljan Kumar Leksemi romanskega izvora v briški vinogradniško-vinarski terminologiji ............................................................. 12 Branko Marušič Odnosi med mladimi italijanskimi in slovenskimi intelektualci v Gorici v letih pred prvo svetovno vojno ........ 17 Jasna Fakin Bajec Pregled razvoja turizma na kraškem podeželju v obdobju socializma in postsocializma ...................................... 23 Špela Ledinek Lozej Pregled poglavitne, predvsem etnološke strokovne literature druge polovice 20. stoletja o stanovanjski kulturi Vipavske doline .................................................................................................................................................. 30 Knjižnica Petra Kolenc Knjižnica Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica ........................................................................................ 41 Poročilo Poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici za leto 2008 .......... 44ISSN C504-2240 Personalna sestava Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici: Vodja Raziskovalne postaje: prof. dr. Branko Marušič, znanstveni svetnik v pokoju – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 20) Asistentka z doktoratom: dr. Danila Zuljan Kumar – Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (tel. 05 335 73 21) Mlada raziskovalka – asistentka z magisterijem: mag. Vesna Mia Ipavec– Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 26) Mlade raziskovalke – asistentke: Jasna Fakin Bajec – Sekcija za interdisciplinarno raziskovanje v humanistiki (tel. 05 335 73 25) Špela Ledinek Lozej – Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 22) Neva Makuc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 23) Bibliotekarka: Petra Kolenc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 24) Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica, tel./fax: 05 335 73 23. © 2008, Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Uredila: Petra Kolenc Jezikovni pregled: Danila Zuljan Kumar Oblikovanje: Milojka Žalik HuzjanIzdajatelj: Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika: Oto Luthar Glavni urednik: Vojislav Likar Tisk: Littera picta d. o. o., Ljubljana Naklada: 200 Naslov uredništva Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica Tel.: 05 335 73 24 Naročila Založba ZRC, ZRC SAZU, Novi trg 2, p. p. 306, 1001 LjubljanaFotografija na ovitku Osmica pri »Jakenčevih« v Svetem na Krasu konec tridesetih let 20. stoletja (Arhiv družine Jazbec, Sveto 35). Izvestje_5_ovitek.indd 2 12.12.2008 14:17:14 Izvestje 5 • 2008 Karel Šrekelj (Gorjansko, 24. 2. 1859 – Gradec, 7. 7. 1912) Josip Kenda (Temline pri Kneži, 11. 3. 1859 – Gorica, 17. 2. 1929) V letu 2009 se bomo spomnili 150. letnice rojstva jezikoslovca in folklorista dr. Karla Štreklja ter učitelja in folklorista Josipa Kende. Iz poljudno-znanstvenega zbornika »LUČ« VII/1931, str. 59. Z opisom božične navade, ki jo je zapisal Josip Kenda, vam voščimo uspešno novo leto 2009! Izvestje_5_tekstblok.indd 1 4.12.2008 13:03:39 2Izvestje 5 • 2008 Jubilej OB seDeMDeset LetNICI PROF. DR. BRANKA MARUŠIČA »Zgodovina ali preteklost je del našega vsakdana in ni je mogoče spregledati. Potrebna nam je vsem, mladim in starim, da se iz nje tudi učimo in da tešimo našo radovednost. Različna pa so pota, kako naj jo spoznamo in razumevamo. « (Branko Marušič, Gorica in njena grofija, Primorska srečanja 27/2003, št. 263, str. 74) P ot, ki jo je izbral Branko Marušič, je tlakovana z gorečo predanostjo svojemu delu, ki je že obrodilo bogate sadove in jih bo mnogo gotovo še v prihodnje, ter z obzirom in spoštova - njem do bližnjih. Ko sva se pred nekaj dnevi pogovarjala o neke vrste posredniški vlogi, v kateri se je znašel v nesoglasju glede načina postavitve muzejske zbirke na Cerju, je dejal, da je nujna neka kompromisna rešitev, ter pri tem s svojo običajno skromnostjo umirjeno dodal, da ne ve, če mu bo to tudi dejansko uspelo. Poudaril je, da je podobno kot v zakonskem življenju tudi pri tem potrebno prilagajanje, ki pa ni negativno, temveč pomeni zgolj upoštevanje sogovornika, spoštovanje njega in njegovih potreb. primer ureditev Gregorčičeve rojstne hiše na Vrsnem leta 1966 in pobuda za ureditev ulice slavnih rojakov v Novi Gorici. Za svoje zavze - to muzealsko delo je leta 1983 prejel Valva - sorjevo, dve leti kasneje pa Bevkovo nagrado. Leto 1987 je predstavljalo novo prelomnico v njegovem poklicnem življenju, saj je dok - toriral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter se zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je tedaj vzpostavil dislocirano eno - to v Novi Gorici, današnjo interdisciplinarno zastavljeno Raziskovalno postajo ZRC SAZU, ki jo kljub upokojitvi zavzeto vodi in povezuje prav dr. Branko Marušič. Njegovo znanstveno in strokovno delo, ki ga odlikujeta natančnost in izredno poglobljeno poznavanje goriške preteklosti, se odraža v obsežnem opusu naj - različnejših člankov, razprav, prispevkov ter Branko Marušič se je rodil 4. februarja 1938 v Gorici, kjer je preživel tudi prva leta življe - nja, vse dokler se družina ni preselila v Sol - kan, v rojstni kraj očeta Franca, zdravnika, ki je po drugi svetovni vojni sodeloval pri orga - nizaciji goriškega zdravstva. Osnovno šolo in gimnazijo je Branko obiskoval na Goriškem, študijska pot pa ga je nato popeljala v Ljublja - no, kjer je leta 1962 diplomiral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter se kasneje zaposlil na Inštitu - tu za narodnostna vprašanja. Leta 1965 se je ponovno vrnil na Goriško in postal najprej kustos, kasneje pa ravnatelj Goriškega muzeja, ki je tedaj pokrival Vipavsko dolino, Idrijsko- Cerkljansko območje, del Krasa in Tolminsko s Trento. Obdobje z izkušnjami in prigodami bogatega muzealskega delovanja so zaznamo - vali različni uspešno izvedeni projekti, kot na Jubilej Izvestje_5_tekstblok.indd 2 4.12.2008 13:03:39 Izvestje 5 • 2008 Jubilej monografskih del. Glede slednjih naj omeni - mo vsaj najnovejša, na primer Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem: 1848 –1899 (Nova Gorica 2005), Prispevki k primorski bio - grafiki (Koper 2006) ter Il vicino come amico, realtà o utopia?: la convivenza lungo il confi - ne italo-sloveno (Gorica 2007). Številna pre - davanja, članke in razprave, ki osvetljujejo večinoma goriško zgodovino 19. in 20. stoletja, nekateri pa tudi starejša obdobja, je predstavil tako slovenski kot tuji, zlasti italijanski javno - sti. Marušiča namreč označuje tudi izredna prodornost v italijanskem in zamejskem stro - kovnem in znanstvenem okolju, kjer je član različnih raziskovalnih inštitucij, kot so Isti - tuto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, Istituto di storia sociale e religiosa in Depu - tazione di storia patria per la Venezia Giulia. Dolgo let je sodeloval pri zelo zahtevni nalogi, in sicer soglasno predstaviti zgodovino sloven - sko-italijanskih odnosov, ki sta jo slovenska in italijanska vlada predali slovensko-italijanski zgodovinsko-kulturni komisiji, ki je nato leta 2001 objavila svoje poročilo. Leta 2003 je za svoje znanstveno delovanje in vzdrževanje stikov z italijanskim in furlanskim prostorom prejel priznanje Častnega člana ZRC SAZU. V lanskem letu pa se je s habilitacijo na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici kot re - dni profesor podal novim izzivom naproti. Neva Makuc univ. dipl. italijanistka in zgodovinarka Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU neva.makuc@zrc-sazu.s i Izvestje_5_tekstblok.indd 3 4.12.2008 13:03:39 Izvestje 5 • 2008 Intervju Intervju »POM eMBNO PA je, DA svOj POKLIC OPRA vLjAŠ zADO vOLjNO IN PRI zADevNO …« Intervju s prof. dr. Brankom Marušičem R azgovor z znanstvenim svetnikom, zgodovinarjem prof. dr. Brankom Marušičem prvotno ni bil zamišljen za objavo. Posnela sem ga za raziskavo kulture etnološke vede na Goriškem tako kot tudi razgovore z nekaterimi drugimi ljudmi, ki so pomembno sooblikovali preteklost domoznanstva in etnologije na Goriškem. Pri tem so me zanimala predvsem doživetja in izku - šnje sogovornikov pri njihovem delu znotraj strokovnih in stanovskih institucij na Goriškem. Intervju s prof. dr. Brankom Marušičem se je pokazal kot zaokrožena celota, razlaga povojnega raziskovalnega dela v humanistiki na Goriškem in kot ena od možnih razlag stanja na tem po - dročju danes. Prinaša tudi nekatera še ne objavljena védenja našega sogovornika, dolgoletnega sooblikovalca muzejske, raziskovalne in kulturne stvarnosti na Goriškem, v Sloveniji in zamej - stvu, današnjega vodje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici. O vprašanju, ki ga bom najprej zastavila, je bilo precej zapisanega v vašem nedavnem intervjuju za 1001 – solkanski časopis, ob tej priložnosti pa bi ga ponovila. Kaj menite, da je bilo v vaši mladostniški dobi odločilno, da ste se odločili za študij zgodovine? Torej kakšnega štartnega mesta, s katerega bi se pognal v maraton zgodovine, ne morem točno določiti. Povem pa naj to, da me je že v gimnaziji zgodovina močno privlačila in tako sem že konec aprila leta enainpetdesetega kot dijak četrtega razreda nekdanje gimnazije pri - sostvoval ustanovnemu občnemu zboru Zgo - dovinskega društva za Goriško. Spominjam se predavanja profesorja Milka Kosa, ki je takrat govoril o nastanku Goriške, in naredil sem si celo izpiske, ki jih imam še danes ohranjene. Posebej moram poudariti, da je imel v tem času poseben vpliv name profesor Stane Fabjan, ki sicer po poklicu ni bil zgodovinar, ampak je znal tako pripovedovati zgodovino, da so se mi njegova predavanja močno vtisnila v zavest in spomin. Moj profesor zgodovine je bil tudi Slav - ko Kretič. Iz njegovih predavanj sem se veliko naučil, kasneje pa nas je prevzel profesor, ki ni zmogel ugotavljati nagnjenosti dijakov k dolo - čenim poklicem, mene konkretno k zgodovini. Celo ko sem si na maturi izbral zgodovino, mi je namesto primerne ocene, ki bi si jo zaslužil, zasolil z dvojko, kar je bilo seveda zame nepri - jetno. Zadostna ocena je bila slaba popotnica za študij zgodovine. Zato sem nekoliko vijugal po študijski poti, saj sem najprej študiral medi - cino, ko bi lahko začel kar z zgodovino. Ampak tako je bilo in nazadnje, vsak je sam svoje sreče kovač. Pravzaprav pa ste se šele potem pridružili svojim vrstnikom. Medicino sem študiral tudi zato, ker so mi domači rekli: »Pojdi, pojdi, ker si še mlad ...« V času, ko sem maturiral, sem bil star sedem - najst let in štiri mesece. Zgodovina mi je bila vedno zelo blizu, imel pa sem nekoliko dru - gačne interpretacije nekaterih zgodovinskih dejstev kot moj zadnji gimnazijski učitelj. Pre - biral sem dela s temami iz zgodovine. Nekoč sem bil kritičen do tega profesorja zgodovine v zvezi z Vukom Karadžićem, ki ga je zamenjal z Dositejem Obradovićem. Med poukom sem Izvestje_5_tekstblok.indd 4 4.12.2008 13:03:39 5Izvestje 5 • 2008 Intervju mu oponesel neko netočnost in očitno je ta - krat nastala zamera. Naučil pa sem se nekaj: ne uči svojega učitelja, ampak se vzdrži kritičnih pripomb, tudi če je netočnost več kot očitna. Pa še nekaj. Strogost učitelja je obratno soraz - merna z njegovim znanjem. Je imel kdo iz družine na vas poseben vpliv? Vaš oče je bil baje zelo eksakten. Zaradi svojega zdravniškega poklica je moral biti natančen. Moj stari oče po mamini strani pa je bil krajevni zgodovinar, ampak sa - morastnik. Imel je bogato knjižnico, hranil je več materialnih ostalin preteklosti in izkopal je nekaj antičnih oziroma slovanskih grobov v Komendi na Gorenjskem. Sodeloval je s pro - fesorjem Francetom Steletom, umetnostnim zgodovinarjem, s katerim sta bila rojaka. Za - nimala ga je tudi zgodovina Petra Pavla Gla - varja, ki je bil doma iz Komende, in moj stari oče je pisatelju Ivanu Preglju dajal informacije o »Odiseju iz Komende«. Bil pa je gostilničar oziroma trgovec z vinom, zato je bilo razisko - vanje preteklosti zanj le konjiček. Ste vašega starega očeta iz Komende poznali, imeli z njim stike? Ko je stari oče umrl (1941), sem bil star tri leta, zato se ga ne spominjam. Pač pa vem o njem to, kar mi je pripovedovala moja mama. Imel sem pa strica dr. Ivana Slokarja, ki je bil prvi slovenski gospodarski zgodovinar. Dok - toriral je iz zgodovinskih ved in prava. Z njim nisem bil v krvnem sorodstvu, saj je bil soprog mamine sestre. Leta 1914 je na Dunaju izdal obsežno knjigo (skoraj 700 strani) o zgodovi - ni avstrijskega gospodarstva za časa Franca I. (Geschichte der österreichischen Industrie und ihrer Förderung unter Kaiser Franz I. ), še da - nes pomembno delo za avstrijsko gospodarsko zgodovino. Slokar je bil na svoj način primor - ski rojak, vendar je bil predvsem svetovljan. Njegov oče, finančni uradnik, ki je služboval po raznih krajih monarhije, je bil doma iz Lo - kavca. Ivan Slokar se je rodil v Mostarju, ma - turiral je v Gorici (1903), skupaj s pisateljem Pregljem. Tak je bil zgodovinarski svet, s kate - rim sem se posredno in neposredno srečeval v domačem okolju. Moj oče pa je bil filatelist in s filatelijo, če jo sprejemaš tako, da spoznavaš v znamki mnogo več kot le znamko, se ponu - ja izjemna priložnost za učenje in nabiranje znanja. Moj oče je tako leta 1953 naredil fila - telistično tematsko razstavo o boju Primorcev za svobodo. Zelo nazorno je pokazala, koliko zgodovine ponujajo znamke. V mladih letih sem bil filatelist in znamkam dolgujem veliko. Tudi svoji noni, ki mi je večkrat pripovedova - la, kako je njen oče nosil slovensko zastavo na šempaškem taboru 18. oktobra 1868. Zanimala me je pripoved o tem dogodku in morda me je prav nonino pripovedovanje približalo proble - matiki narodnega prebujanja na Primorskem. Pa naj omenim še neko dejanje iz preteklosti Slovencev na Goriškem, tudi o tem so doma govorili, in sicer, da smo imeli Slovenci že leta 1918 svojo vlado v Gorici. Problem me je moč - no zanimal in mnogo kasneje sem ga obdelal v svoji diplomski nalogi o goriških Slovencih od preboja pri Kobaridu (oktober 1917) do razpada monarhije. Take vzpodbude so me ve - zale na preteklost. Sicer pa človek živi vedno v zgodovini in zlasti, če se giblješ v krogu starej - ših ljudi, je preteklost spremljevalec sleherne komunikacije. Kdaj ste vzpostavili strokovne stike s slovenskimi kulturnimi delavci v zamejstvu, ter italijanskimi in furlanskimi kulturnimi delavci in raziskovalci? Ko sem pisal diplomsko nalogo, to je bilo v letih 1960–1961 preteklega stoletja, sem gra - divo zbiral tudi v goriški državni knjižnici. Takrat sem že imel stike z italijanskimi do - moznanci; opredelitev domoznanec se mi zdi zelo primerna, zlasti ko govorimo o lokalni zgodovini. Obmejno sodelovanje se je na na - šem območju razvijalo po Videmskem spo - razumu od sredine leta 1955 dalje. Morda so bile za večino ljudi spočetka onkraj meje res najbolj zanimive trgovine. Toda nekateri smo zahajali tudi v kulturne in znanstvene ustano - ve v Gorici, Trstu in Vidmu. Povezava z ljudmi sorodnih zanimanj onstran meje, Slovenci in Italijani, je bila vzpostavljena že kar kmalu. V državni knjižnici v Gorici je takrat deloval Gu - ido Manzini, ki ni bil Goričan, pač pa Floren - Izvestje_5_tekstblok.indd 5 4.12.2008 13:03:39 Izvestje 5 • 2008 Intervju tinec. Bil je erudit, izobražen človek, ki je imel drugačen pogled na bližnji slovenski prostor kot Italijani, ki so živeli v slovenski soseščini. Vzpostavil je stike s knjižnico v Novi Gorici, z Marijanom Brecljem. In tudi sam sem kmalu zašel v ta krog. Po diplomi in opravljeni vojaščini sem de - lal eno leto in pol, od jeseni triinšestdesetega do maja petinšestdesetega leta, kot asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, na oddelku za zahodno mejo. Tu je bila seveda problematika obmejnega prostora ves čas nav - zoča. Takrat sem po službeni dolžnosti prebiral dnevnike in časopisje iz obmejnega prostora, pisal sem povzetke iz objavljenega gradiva, nanašajoče se zlasti na problematiko Sloven - cev v Italiji. V tistem času sem spremljal tudi historiografska prizadevanja v deželi Furlaniji Julijski krajini in objavil o tem nekaj člankov. Tudi v Kroniki , časopisu za slovensko krajevno zgodovino, sem poročal o krajevnih izdajah, a teh je bilo tedaj, če pomislim na sedanjost, iz - jemno malo. Ko sem prišel maja leta 1965 v Goriški muzej, se je delo nadaljevalo, vendar s spremenjenimi vsebinskimi poudarki. Stiki so se vzpostavili s Pokrajinskim muzejem v Gorici. Ustanovo je takrat vodil Guido Bradaschia, ki je bil sicer amater, a zelo prisrčen človek. Leta štiriinšestdesetega sem že objavil prvi članek v reviji Studi Goriziani . Zelo pomembno se mi je zdelo, da Italijani izvedo, kaj smo Slovenci na - redili na področju krajevnega domoznanstva Goriške. Zahajal sem tudi v semeniško knjižni - co, ki jo je vodil monsignor Francesco Spesot, tudi krajevni zgodovinar in dober poznavalec Slovencev. S Pokrajinskim muzejem v Gorici smo si izmenjevali knjige. Prizadeval sem si, da bi imel Goriški muzej čim več publikacij s te in one strani meje, kar si še vedno prizadevamo tudi na Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, ne oziraje se na to ali je objava kvalitetna ali pa ne. Še vedno sem prepričan, kljub sple - tu, da je za raziskovalno ustanovo pomembna bogata knjižnica, ki je na tekočem tudi z vsemi novitetami. Pred skoraj pol stoletja se je začelo sodelovanje na polju domoznanstva, posame - znikov in ustanov ob naši zahodni meji, ki se nadaljuje še danes in ga tudi nove razmere ob meji, zlasti od maja 2004 dalje, niso prav poseb - no nadgradile. Bili ste torej v dobrih odnosih s kulturnimi insti - tucijami v Gorici – z muzejem, knjižnico ... Da, tudi z arhivi, državnim, pokrajinskim in nadškofijskim v Gorici. Morda je bilo manj pristno sodelovanje z državnim arhivom, ki še vedno deluje bolj uradniško in je tudi v Gorici drugače vključen v kulturna dogajanja mesta. Njegovi uslužbenci prihajajo iz raznih pre - delov italijanske države in so manj povezani s prostorom, na katerem deluje. Ta značilnost pa ima prednost, ker so ljudje iz notranjosti Italije v mnogo manjši meri dovzetni za vpli - ve obmejnega italijanskega nacionalizma, ki še vedno občasno vzbuja pozornost s svojo pro - tislovensko naravnanostjo (dogodki v začetku novembra 2008 v Gorici). Kako sprejemate slovenski zamejski prostor? Nanj sem vedno gledal in še vedno gledam kot na del slovenskega kulturnega prostora, čeravno v drugi državni skupnosti. Pripadam generaciji, ki je poznala čas, ko Goriške še ni delila državna meja. Vi mlajši te skupnosti niste doživeli. Poleg tega je obsoški predel zahodne Slovenije narodnostno mešano oze - mlje in tu so skozi stoletja nastajali značilni italijansko-slovenski odnosi sožitja. Sosedje smo se marali in se tudi nismo marali. Jezik je bil pogosto tista ovira, ki je ustvarjala pre - grade nepoznavanja in nerazumevanja med sosedoma. Na take in podobne probleme je že od davna opozarjala slovenska in v mno - go manjši meri tudi italijanska javnost. Zde - lo se mi je primerno, da Slovenci, kar nas je s področja domoznanstva, delamo zato, da bi nas Italijani spoznali. V tistem času, ko sem se začel uvajati v te odnose, pa je tudi pri Italija - nih že prihajalo do neke otoplitve. Pojavljali so se glasovi, da je treba Slovence poznati, da jih je treba imeti za enakovredne partnerje. Pred poldrugim stoletjem, v dobi narodne prebuje je bilo drugače. Zato je bilo potem treba veliko storiti in tudi prepustiti času, da je odstranje - val pregrade. Tako sem devetinšestdesetega leta sodeloval na simpoziju, ki ga je priredilo Izvestje_5_tekstblok.indd 6 4.12.2008 13:03:39 Izvestje 5 • 2008 Intervju Furlansko filološko društvo (Società filologi - ca friulana) ob petdesetletnici svojega obstoja; imel sem predavanje o Štefanu Kociančiču in o Furlaniji v njegovem delovanju. Zdelo se mi je pomembno, da sem Kociančiča predstavili Italijanom, ker so ga slabo poznali. Ne trdim, da ga je Italijanom odkril moj članek, daleč od tega, toda leta 1984 je Inštitut za versko in socialno zgodovino (Istituto di storia sociale e religiosa) priredil simpozij v počastitev sto - letnice Kociančičeve smrti. Bil je sploh prvi Slovenec, ki mu je italijanska stran namenila simpozij. S tem sem že prešel v novejši čas, ko so se stvari vendar drugače postavljale. Se vam zdi, da je k obmejnemu sodelovanju kaj pripomogel tudi padec schengenske meje med Slovenijo in Italijo, ali se je pravzaprav vse zgo - dilo že pred tem? Nekaj o tem sem že povedal zgoraj. Mislim, da je sodelovanje na polju domoznanskih ved doseglo raven, ki jo je po intenziteti mogoče še nekoliko preseči, važnejše pa je, kako v pri - hodnje spreminjati metodologijo in vsebin - ske sklope dela in vse prilagajati sedanjosti. Ne morem trditi, da se slovenski in italijanski domoznanci niso poznali že v letih pred prvo svetovno vojno in da je sodelovanje v času med obema svetovnima vojnama povsem zamrlo. Toda danes so drugačne razmere. Prevedena je bila, na primer, obsežna knjiga Rajka Bra - toža o zgodnjem krščanstvu ( Il cristianesimo aquileiese prima di Costantino , 1999), slovenski pisci sodelujejo na italijanskih zgodovinskih simpozijih, objavljajo v italijanskih publikaci - jah itd. Sem pa tja moti zbranost in ustvarjal - nost kdo iz desnih krogov, ki ne zmore preseči problema fojb in deportacij. Nove razmere na meji niso v ničemer spremenile ustaljenega sodelovanja, ki se bo odvijalo tudi v prihodnje. Pomembno je, da so tudi mlajše generacije vključene v ta proces. Nekaj drugega je, kar bo treba doseči – enakopravnost v jezikovni rabi. Pravilno in pravično bi bilo, da v obmej - nem prostoru na mednarodnih srečanjih tudi Slovenci govorimo v materinem jeziku in da organizator poskrbi za prevajalca. Mislim, da se za domoznance z obmejnega prostora spo -dobi, da obvladajo sosednji jezik vsaj pasivno. Ni prave znanstvene razprave, če raziskovalec ne upošteva ustreznih virov in literature v slo - venskem ali italijanskem jeziku in seveda za starejša obdobja tudi v nemščini in latinščini. Slovenščina je eden od jezikov Evropske zveze, tega se premalo zavedamo. Ko ste nastopili mesto ravnatelja v Goriškem mu - zeju, ste bili pravzaprav eden od intelektualcev, ki jih je tedanji župan Jožko Štrukelj pripeljal nazaj na Goriško. Kaj je pomenilo njegovo županovanje za intelektualni in kulturni razvoj Nove Gorice oziroma konkretno za Goriški muzej? Dejansko je obdobje županovanja Jož - ka Štruklja predstavljalo posebno poglavje v zgodovini novogoriške občine. Štrukelj se je spretno zoperstavljal rigidnosti, pri kate - ri je vztrajala politika socialistične družbene skupnosti. Zavzemal se je za liberalizacijo na gospodarskem področju, iskal je nova pota družbenega razvoja v okviru občinskih meja. Pričel je s kadrovskimi namestitvami, saj je občinsko upravo povsem pomladil. Prizade - val si je, da so ustrezni kadri zasedli vodilna in druga mesta v industriji, šolstvu, kulturi itd. Tako so tudi mene že leta 1964 povabili, da se zaposlim v Goriškem muzeju, in tu sem se za - poslil 1. maja 1965. Že konec novembra istega leta sem postal ravnatelj muzeja. Za svojo prvo nalogo sem kot ravnatelj namerno izbral ure - ditev razstavnih in poslovnih prostorov Gori - škega muzeja v gradu Kromberk. Ta lokacija je imela le eno pomanjkljivost, oddaljenost od središča Nove Gorice, ki jo takrat, glede na ne - koliko šibko razvitost avtomobilizma, ni bilo lahko premagovati. Ko ste prevzeli položaj ravnatelja, ste nekje zapi - sali, se je v petih letih pokazalo, kam gre razvoj Goriškega muzeja. Na osnovi česa ste postavili smernice njegovega razvoja? Recimo, če izposta - vimo razvoj zbirk … Moj ideal je bil pripraviti razstavo primor - ske zgodovine, seveda interdisciplinarno. Ker tega takrat ni bilo mogoče uresničiti v gradu Kromberk, smo načrt nekoliko razdrobili in ga skušali uresničevati na drugih lokacijah. Izvestje_5_tekstblok.indd 7 4.12.2008 13:03:39 8Izvestje 5 • 2008 Intervju Ustvarjali smo nove muzejske zbirke ali že ob - stoječe (Tolmin, Vrsno, Trenta, Štanjel, Meda - na) spreminjali. Načrtovali smo tudi pregled primorske ljudske kulture v gradu Dobrovo, načrt muzejske zbirke NOB na Primorskem (Solkan). Ni bilo lahko, uresničevanje je po - tekalo na daljši rok, kot smo si želeli. Sedanji čas lepo priča o razvoju, zlasti ko pomislim na razvoj muzejev in muzejskih zbirk v Štanjelu, Trenti, Tolminu in na to, da so nastale nove muzejske ustanove, zlasti Kobariški muzej. Kakšne so bile sicer tendence po Sloveniji? Naj - brž je bilo tedaj povsod podobno. Bilo je skoraj povsod podobno. Veliko smo govorili in načrtovali, tudi takrat ko smo v Sku - pnosti muzejev Slovenije pripravljali muzej slovenske zgodovine. Še danes ta načrt ni ure - sničen. Dolgo časovno razdobje uresničevanja načrtov je prinašalo mnoge spremembe. Poleg tega so od časa do časa nastajale nove strokov - ne pobude in pojavljali so se novi pogledi. Kaj pa je muzeju prineslo županovanje Jožka Štruklja? Bil je vendarle samo štiri leta … Mislim, da nam je prineslo mnogo, zlasti pa spoznanje, da muzeji niso na repu družbe - nega dogajanja in da morajo v tem dogajanju sodelovati. Tudi povezava muzeja s turizmom in s tem odprtje gostišča Grajska klet na gradu Kromberk je zrasla v tistem času. Je takrat Goriški muzej financirala občina? Da, za nekatere akcije pa je denar prišel iz republiških virov. Arheolog Drago Svoljšak – z njim sva bila vsaj štiri leta v muzeju edina, ki sva imela ustrezno izobrazbo –, se je usmeril v ar - heologijo. Od leta 1964, ko je nastopil službo, je imel nekaj velikih zaščitnih izkopavanj, ki so jih plačevali investitorji. Leta 1972 smo v precejšnji meri obnovili grad Kromberk, a morali bi pozi - dati še en porušeni stolp. V popotresni obnovi (po potresu 1976) je bil grad Kromberk v celoti obnovljen. Iz sredstev za popotresno obnovo je bil deloma obnovljen tudi grad Dobrovo. Med svojim vodenjem muzeja sem zagovarjal stali - šče, da je temeljno delo muzeja na predmetih (akcesija, inventarizacija, restavriranje), na pre -mični kulturni dediščini, istočasno pa je treba skrbeti za stike z javnostjo (razstave, publikaci - je). Inventarizacije muzejskega gradiva za časa mojega delovanja v Goriškem muzeju nismo uspeli uresničiti v optimalni meri. Pač pa je to dosegel Janez Pirc v Tolminu, ki je popisal celo - tno gradivo, predvsem etnološke predmete, ki jih je hranila Tolminska muzejska zbirka, danes Tolminski muzej. Je bil Pirc zaposlen kot etnolog? V tedanji Tol - minski muzejski zbirki pa je bila takrat verjetno še aktivna tudi Marija Rutarjeva. Bil je kustos. Z vso natančnostjo je opravil ogromno dela. Take naloge v Goriškem mu - zeju nismo uspeli dokončati tudi zato, ker so nam enostavno dnevne zadeve jemale potreb - ni čas. Rutarjeva je pri tem precej sodelova - la. Imela je bogate terenske zapiske, saj je bila izjemno vestna zapisovalka. To je Pircu zelo olajšalo delo. Nekoliko kasneje je Naško Križnar, etnolog v Goriškem muzeju, veliko fotografiral, snemal in pravzaprav delal druge stvari, zato pa ni uspel inventarizirati toliko etnoloških predmetov. Ali je imel kot kustos za etnologijo predhodnike, vsaj kar zadeva terensko delo? Z Naškom Križnarjem so se stvari postavi - le drugače. Vendar moram povedati, da je prvo muzejsko topografijo ozemlja, na katerem je deloval Goriški muzej, opravil Ludvik Zorzut pred letom 1950, in sicer še kot poverjenik za spomeniško varstvo in muzej prosvetnega od - delka goriške oblasti v Postojni. Terenske zapi - ske je zapustil tudi ravnatelj Goriškega muzeja Karel Plestenjak. Mislim, da je šel v svojem delu Naško Križnar nekaj korakov dalje. Te - renske raziskave je preoblikoval v muzejske razstave in monografske objave. Raziskave, kajne. Začel je raziskovati planine v Trenti, na - daljeval je z raziskavo ozemlja med Predmejo in Otlico. Rezultate raziskav je objavil. Ni mu pa uspelo na podoben način napisati poroči - la o raziskavah Krasa in poročila o raziskavi območja na levi strani mejne reke Idrije. Po - Izvestje_5_tekstblok.indd 8 4.12.2008 13:03:39 Izvestje 5 • 2008 Intervju tem pa ga je prevzel film in študij etnološkega filma. Nadvse zadovoljen sem, da je to svoje nagnjenje začel uspešno uresničevati prav v Goriškem muzeju. Kako vas je sprejela Marija Rutar, ko ste tako mladi prevzeli ravnateljsko mesto v Goriškem muzeju? Mislim, da zelo sodelovalno. Takrat, ko so se začeli najini stiki, sem bil že toliko dozo - rel, da sem ji kljub starostni razliki, ki je bila med nama, vzbudil potrebno zaupanje. Spo - štoval sem jo, njeno znanje, njeno vnemo ter zaljubljenost v domače kraje. Zadovoljen sem, da sem jo še dodatno vzpodbudil pri pisanju etnoloških sestavkov. Kaj bi lahko rekli, da ste se naučili od nje? Od nje sem se naučil marsičesa. Všeč mi je bilo, da ni štedila s časom, ki ga je namenjala muzejskemu delu; bila mu je vsa predana. Ob vsakem predmetu, ki ga je odkrila na terenu in ga pridobila za muzejsko zbirko v Tolminu, ni skrivala prisrčnega veselja. Lepi so spomi - ni na tiste dni, ki sva jih prebila na terenskem delu po različnih koncih Tolminske. V tistem času, okoli leta 1970, v Goriškem muzeju ni bilo etnologa. Bil sem nekak vršilec dolžnosti etnologa, imel pa sem tudi prevozno sredstvo, kar je bilo tedaj in je seveda še danes nujno za vsako etnološko terensko delo. Obiskovanje terena je bilo nujno in tako sva z Rutarjevo ve - liko hodila po Breginjskem kotu, po Trebušah, Baški grapi, Trenti, nekoč sva šla tudi na Kras. To je bilo v šestdesetih letih ali … Da, na prelomu šestdesetih in sedemdese - tih let, vse do prihoda Naška Križnarja (1972). Seveda sem še obiskoval teren, a vendar ne več tako intenzivno. Zanimali so me zlasti privatni arhivi, knjižnice, ilustrativno gradivo itd. In potem je Marija Rutarjeva tudi Naška Kri - žnarja uvedla v terensko delo? Tudi. Naško Križnar pa je bil že profiliran etnolog in ni imel tistih ljubiteljskih navdihov, ki jih Rutarjeva ni znala in hotela preseči. S Križnarjem je zavel nov veter in njegovo na -gnjenje k filmu sem že omenil. V Goriškem muzeju ni imel ovir, da se s filmom ne bi ukvarjal. Ovira so bila le sredstva za ustrezne aparature. Mislim, da je tudi čas, ki ga je Kri - žnar prebil na Primorskem, izdatno pripomo - gel k formiranju njegovega strokovnega jaza. Na podlagi svojega pregleda delovanja Goriškega muzeja lahko sklepam, da se je ta v sedemdesetih letih pa tudi še na začetku osemdesetih uvrščal v vrh slovenskega muzealstva. Bi se strinjali s tem? To bi težko trdil. Res, da je to tudi obdobje, v katerem sem vodil muzej. Muzej je imel v se - demdesetih letih močno strokovno ekipo. Ne bom izpostavljal imen strokovnih sodelavcev, da ne bi po nepotrebnem buril občutljivosti. Bili smo dovolj enotni v pogledih na delo, ki smo ga posamezno ali pa skupno opravljali. Bilo je veliko navdušenja, ki je pregnalo poja - ve malodušja. Toda osemdeseta leta so prine - sla mnoge razlike. Nekateri nosilci muzejskega dela so našli nove strokovne izzive v drugih sorodnih ustanovah (Naško Križnar, Drago Svoljšak), nekaterim pa je pojemala sapa, zato so jim postajali drugi problemi važnejši od strokovnih. Občutil sem neudobnost pri vo - denju muzeja in sem sredi leta 1987 odšel iz muzejske stroke v znanstvenoraziskovalno. V enem od pregledov dela Goriškega muzeja ste zapisali, da so s časom napredovale metode dela pri razstavnih prezentacijah, kar je navdihovalo muzejske delavce. Ali se v teh okvirjih omenja pokojnega Mirka Šuligoja? Mirko Šuligoj je bil restavrator, vendar pri - učen in nekakšen mojster za vse. Bil je odličen sodelavec za muzej, saj je bil sposoben vsega. Hitro se je učil in naučil. Bil je doma iz Lokov - cev. Lokovčani kot tudi drugi prebivalci gori - ških Gor znajo poprijeti za vsako delo in se vsega lotijo, kot ugotavljamo ljudje iz doline. Poleg tega ste zaposleni v muzeju delali nekaj, kar ni pred vami še nihče. To vas je najverjetneje zelo motiviralo? Da, to zagotovo. Delali smo vse na novo in zadovoljen sem, da smo v Goriškem mu - zeju dali velike poudarke restavratorski služ - Izvestje_5_tekstblok.indd 9 4.12.2008 13:03:39 0Izvestje 5 • 2008 Intervju bi. Rezultati so bili in so očitni. Restavratorski in konservatorski oddelek Goriškega muzeja sta muzeju v ponos. Pomembno pa je, da svoj poklic opravljaš zadovoljno in prizadevno; če tega ne zmoreš, ne računaj na uspešnost. V prvi številki Izvestja Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici ste zapisali, da priza - devanja Goriškega muzeja, da bi razširil svoje delovanje tudi na področje znanstvenorazisko - valnega dela, niso bila uspešna. Vendar pa teh tendenc in tudi dejanskih rezultatov ni mogo - če spregledati. Zanima me, kdaj so se začele te tendence in ali ste vi v teh prizadevanjih morda predvidevali ustanovitev kakšnih posebnih od - delkov ali zaposlitev posebnega kadra? Ko sem spoznal, da mi je vodenje muzeja vzelo veliko elana in da mi je za raziskovalno delovanje ostalo malo časa, sem pomislil, da bi lahko svoje moči usmeril v bolj intenzivno proučevanje zgodovine. Tako sem načrtoval ustanovitev raziskovalnega oddelka za podro - čje zgodovine znotraj muzeja. Predvidel sem, da bi lahko v takem oddelku delovala še dva ali trije zgodovinarji. Tak oddelek bi lahko bil za - metek nekega kasnejšega samostojnega inšti - tuta ali pa podružnica enega od raziskovalnih zavodov iz Ljubljane (ZRC SAZU, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja ali pa Inštitut za narodnostna vprašanja). Ne smem pa prezreti, da je bila osnova raziskovalnega dela muzeja tudi publikacija Goriški letnik , ki je prvič izšla leta 1974 in je z objavo v letu 2008 dosegla že dvaintrideseto številko. Torej bi bilo to v okviru muzeja? V okviru muzeja najprej, potem pa bi lahko načrtovali drugačno pot ... V Kopru so začeli v okviru muzeja, iz tega je potem nastalo Znan - stvenoraziskovalno središče in posredno tudi Univerza; pobudnika sta bila dr. Darko Daro - vec in bivši direktor muzeja Salvator Žitko. Dr. Lucija Čok jima je pomagala in so uspeli, ker niso naleteli na ovire, ki bi jih pogojevali intere - si čudne vrste, ki pa sem jih zaznal v Goriškem muzeju. Pri snovanju raziskovalnega oddelka sva bila s Slavico Plahuta osamljena. Tudi pri družbenopolitičnih organizacijah novogoriške občine ni bilo pravega razumevanja. Ali je bila to za goriški prostor zamujena priložnost? Potem pa se je pojavila priložnost za vaše razi - skovalno delo v okviru Zgodovinskega inštituta Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU … Po dvaindvajsetih letih (1965–1987) dela na vodstvenem položaju sem torej čutil, kot že povedano, potrebo po spremembi. Nisem imel več pravega elana, da bi nadaljeval. Začel sem s sedemindvajsetim letom, ko sem bil premlad in brez izkušenj, zato sem se prezgodaj utrudil. Odločil sem se, da se odpovem mestu ravnate - lja muzeja. Sredi leta 1987 je ZRC SAZU, tudi z vednostjo Skupščine občine Nova Gorica, realiziral dolgoletni načrt SAZU in drugih ljubljanskih ustanov (Inštitut za narodnostna vprašanja, Inštitut za zgodovino delavskega gi - banja) ter v Novi Gorici ustanovil Raziskoval - no enoto Zgodovinskega inštituta ZRC SAZU. Od 1. julija 1987 do upokojitve (15. 10. 2004) sem bil edini redno zaposleni v tej enoti. Tedaj je k temu veliko pripomogel zgodovinar dr. Stane Granda. Zelo. Dr. Stane Granda, upravnik Zgodovin - skega inštituta Milka Kosa, se je zavzel za ustano - vitev novogoriške enote, prav tako tudi direktor ZRC SAZU dr. Mitja Zupančič. Bil je prvi poskus, da eden od inštitutov ZRC SAZU ustanovi svojo dislocirano enoto. Potem se je pojavil še problem Tumove zapuščine, katere izročitev javnosti so Tumovi potomci vezali na Novo Gorico. To je bil še dodaten razlog za delovanje novogoriške raziskovalne enote. Leta 2004 je nastala Razisko - valna postaja ZRC SAZU. Kje ste bili najprej nastanjeni? V prostorih centra Iskra Delta, kjer sta ve - liko naklonjenost pokazala magistra Lucijan Vuga in Boris Nemec. Takrat še nismo hranili Tumove zapuščine. Ko je Iskra Delta menjala lastnika, se je enota preselil v stavbo Mestne občine Nova Gorica, od tam pa na sedanji se - dež (Delpinova 12), ki ga je oddala v najem Mestna občina Nova Gorica, z lastnim deležem pa ga je uredila ZRC SAZU. Sicer pa je delo Izvestje_5_tekstblok.indd 10 4.12.2008 13:03:39 Izvestje 5 • 2008 Intervju Enote kot tudi Raziskovalne postaje finančno podpirala in še podpira Skupščina občine ozi - roma Mestna občina Nova Gorica.Spoštovani, najlepša hvala, da ste si vzeli čas za pogovor in želim vam uspešno delo še naprej! Vesna Mia Ipavec mag. etnologije in kulturne antropologije, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU vesna@zrc-sazu.s i Izvestje_5_tekstblok.indd 11 4.12.2008 13:03:40 2Izvestje 5 • 2008 Članki Članki LeKseMI ROMAN sKeGA I zvORA v BRIŠKI vINOGRADNIŠKO- vINAR sKI te RMINOLOGI jI DANILA Z ULJAN K UMAR * UVOD v geografskem smislu Brda gravitirajo na Furlanijo. Brice in sosednje Furlane druži enaka arhitektura bivalnih prostorov, podobna hrana in način življenja, povezan z vodilno gospodarsko dejavnostjo Brd in so - sednjih furlanskih krajev – vinogradništvom. Kulturno posebnost kmetijstva pa je tako v Brdih kot Furlaniji izoblikovala dedišči - na posebnih družbenih razmer in odnosov, povezanih z obliko lastništva vinogradov in delovnih razmerij, imenovanih kolonat ali spolovinarstvo.1 Celoten slovarček vinogradniške in vinar - ske terminologije Brd je predstavljen v pri - spevku Brda – pokrajina dveh kultur (Zuljan Kumar 2008), tu pa bomo predstavili samo romanske izposojenke. Nekatere od njih so prevzete iz italijanščine (npr. atomizer , banča , kjantarica , ) druge iz furlanščine (npr. baroc , brajda , čaldir , kvinč , lodrica , škalir , šoflet ), tre - tja vrsta prevzetih leksemov pa so tisti lekse - mi, za katere ne vemo, iz katerega jezika ne - posredno so bili prevzeti, saj v enaki ali zelo podobni obliki obstajajo v furlanščini in itali - janščini (npr. bičerin , brenca , kareta , vinja ). * dr. jezikoslovnih znanosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, DZuljan@zrc-sazu.s i  Kolonat je bil oblika zakupa zemljišča, pri katerem je bil kmet svoboden, njegovo razmerje z lastnikom zemljišča pa so določale kratkoročne, odpovedljive pogodbe. Najemnino in dajatve so koloni plačevali v pridelku in z delom. Razen v Brdih je bil kolonat na Slovenskem znan le še v spodnji Vipavski dolini.SLOVARČEK ROMANSKIH IZPOSOJENK V BRIŠKI VINOGRADNIŠKO -VINARSKI TERMINOLOGIJI2 Zbrane romanske izposojenke so prikazane v slovarski obliki. Geslo je sestavljeno iz ge - selske glave, pomenskega in/ali razlagalnega razdelka, ki mu pri izposojenkah sledi etimo - loški razdelek, v katerem je navedena izvorna beseda. Geselska glava obsega iztočnico v po - knjiženi in narečni obliki, sledijo ji druga slo - varska oblika (pri pregibnih besednih vrstah) in slovnični podatki (samostalnik je označen s kraticami za spol, glagol s podatkom o vidu). Narečni iztočnici sledi knjižna ustreznica ali pomenska razlaga. Nekateri geselski članki so opremljeni s ponazarjalnim gradivom. atomizer ▶ atomi ˈzeːr -ja m razpršilnik Ⓘ ← it. atomizzatore ‘razpršilnik’ ▍ ⇨ tifon. banča ▶ ˈbaːnča -e ž raven pas zemlje pod brežino vinograda, navadno namenjen za  Osnovno vprašalnico za vinogradniško in vi - narsko izrazje je sestavila Rada Cossutta na podlagi Italijanskega lingvističnega atlasa (ALI) in Zgodovinsko-lingvistično-etnografskega atlasa Furlani - je Julijske krajine (ASLEF), dopolnjujejo pa jo v izbirnem diplomskem seminarju iz dialektolo - gije in lingvistične geografije, ki ga vodi prof. dr. Vera Smole na Oddelku za slovenistiko FF v Ljubljani. Vprašalnico smo izpolnili v vaseh Medana (informatorja: Rudi Zuljan, Stanko Srebrnič), Števerjan (informatorka: Marija Vo - grič) in Vipolže (informator: Ili Filej).  Geselski članki so zapisani v vnašalnem sistemu ZRCo - la, ki jo je na ZRC SAZU razvil dr. Peter Weiss. Izvestje_5_tekstblok.indd 12 4.12.2008 13:03:40 Izvestje 5 • 2008 Članki zelenjavni vrt : ˈbaːnča j ə, ki j ə bla γ ˈriːva an ˈpoːle ˈraːno, ˈnoːtər u ˈbaːnče sa saˈdiːl zələnˈjaːvu Ⓘ ← it. banco (~ furl. banchìne, bancìne) ‘sipina, peščina’. baroc ▶ baˈroːc -a m ročni voziček na dveh ko - lesih : baˈroːc je ˈməː samo ˈaːdnə uəˈləː an s γa u əˈziːla na ˈəːrkiχ Ⓘ ← furl. baroccio ‘ročni voziček na dveh kolesih’. baštard ▶ bašˈtaːrt –da m jalovka |mladika, ki požene iz starega lesa trsa | Ⓘ ← furl. ba - stárt, it. bastardo ‘izrodek’. baštardovje ▶ bašˈtaːrduje -ja s skup. jalovke Ⓘ ← nar. baštard + -ovje. baton ▶ baˈtoːn -a m večji sod ‌‌|15–20 hl | Ⓘ ← furl. botòn (avgm.) ‘večji sod’ (~ it. botte ‘velik sod’ < bote ‘sod’) ❙ ⇨ kalater. bičerin ▶ bəčəˈriːn -a m  kozarček |posoda |, 2 kozarček |žganja |: bomo s ˈpiːl an b əčəˈriːn Ⓘ ← furl. bicjarìn, it. bicchierino ‘  ko- zarček, 2 kozarček žganja’. bičerinič ▶ bəčəˈriːnč -a m manjšalnica od bi- čerin Ⓘ ← nar. bičerin + -ič. bival ▶ biˈvaː -ˈaːla m trsnica : so ˈriːəzli ˈnoːve γˈlaːve an j əχ kˈlaːdli u bi ˈvaː Ⓘ ← furl. vivâl (~ furl. tudi vivâr; it. vivaio di viti) ‘trsnica’. brajda ▶ bˈraːjda -e ž vinograd s sadnimi dre - vesi Ⓘ ← furl. braide ‘posestvo , kmetija , njiva’ brenca ▶ bˈreːnca -e ž brenta |posoda | Ⓘ ← furl. brènte, sev. it. brenta ‘brenta’ Ⓚ lese- na posoda za nabiranje grozdja, manjša kot kot ornač in kvinč ▍ ⇨ ornač, kvinč. bulida ▶ buˈliːda -e ž zavretek iz kutin in divje - ga hmelja kot dišava za sode : za bu ˈliːdu sə sˈkuːχlo ˈkuːtne an ˈduːj χˈmeːj an s ə uˈliːlo ˈnoːtər, də doˈbiːlo žˈməːχ ‘vonj’ Ⓘ ← furl. bulìde ‘zavretje, zavretek’. cedirati ▶ ceˈdiːərət -əm nedov. 〈3 ed. ce ˈdiːəre〉 puščati : kala ˈteːr ceˈdiːəre Ⓘ ← furl. cédi, it. cedere ‘popuščati, popustiti, vdati se’. cengulati ▶ cenγu ˈlaːt -ˈaːm nedov. zibati : smo cenγu ˈlaːl ˈtiːste kala ˈterːje, də smo j əχ opˈraːl ˈdoːbro Ⓘ nejasno; morda ← furl. zingulâ ‘preplesti, zamotati, zavozlati’. cukar ▶ ˈcuːkər -kra m sladkor Ⓘ ← iz nem. preko it. (Snoj 2003: 77), prim. furl. zùcar, it. zucchero ‘sladkor’. čaldir ▶ čalˈdiːər -ja m majhno vedro Ⓘ ← furl. cialdîr ‘manjše leseno vedro’ ❙ ⇨ še- glot, sela. čamp ▶ ˈčəːmp -a m ploščinska mera 3650 m2 Ⓘ ← furl. ciàmp, it. campo ‘ploščinska mera 3650 m2’. čerkon ▶ čərˈkoːn -a m dolg lesen čep za lesen vinski sod Ⓘ ← furl. cèrkli4 (~ it. cerchio) ‘zamašek’ + furl. večalno priponsko obra - zilo -on ❙ ⇨ čep, pilka. češpa ▶ ˈčiːəšpa -e ž sliva Ⓘ ← furl. séspe ‘sliva’. češpov ▶ ˈčiːəšpu -uva -o slivov Ⓘ ← nar. češpa + -ov. dzej ▶ ˈʒeːj -a m košara |za obiranje grozdja | Ⓘ ← furl. zèi ‘košara’. falčič ▶ ˈfaːuč(č) -a m nož z zakrivljenim rezi - lom za obiranje grozdja Ⓘ ← furl. fal  srp, it. falce ‘kosa’ + -ič. feca ▶ ˈfeːca -e ž kvas |iz usedlin pri fermenta - ciji vina | Ⓘ ← furl. fèce ‘kvas’. flaška ▶ fˈlaːška -e ž steklenica Ⓘ ← iz nem. preko it. in furl. (Striedter-Temps 1963: 120), prim. furl. flàs’cie, it. fiasca. flaškon ▶ flašˈkoːn -a m velika pletenka Ⓘ ← furl. flas’ciòn (avgm.) ‘velika pletenka’. flaškonič ▶ flašˈkoːnč -a m pletenka Ⓘ ← nar. flaškon + -(i)č , prim. flaškon. folador ▶ falaˈduːr -ja m prostor za mastenje grozdja Ⓘ furl. foladôr, tudi foledôr ‘vrel - na klet’. golber ▶ ˈγoːlbər -ja m sod |do 3 hl | Ⓘ ← furl. ólbar ❙ ⇨ kalater. glerija ▶ γˈleːrja -e ž prod Ⓘ← furl. glerie (~ it. ghiaia) ‘prod, gramoz’. grampa ▶ γˈraːmpa -e ž vinski kamen Ⓘ prim. istr. rom. grapá, gropa ‘zgrbančen’ (Bezlaj 1976: 170). in gringola ▶ in gˈriːngola povdk. nekoli - ko pijan : na ˈoːχcetiχ ˈteːte so po ˈmaːγli, stˈriːci so bli pa in g ˈriːngola Ⓘ ← furl. in grìngule ‘gizdavo , prešerno. kalater ▶ kala ˈteːr -ja m sod Ⓘ ← furl. caratèl, it. caratello ‘sodček’ ❙ ⇨ štrtin, golber, baton.  V ASLEF-u je leksem v več glasovnih različicah za - pisan v krajih, koder se govori t. i. obsoška furlanšči - na, npr. čérkli, sérkli, v T119a Lonzano in T155 Fara d’Isonzo tudi kot čalkón. Več o obsoški furlanščini glej v Skubic 2006. Izvestje_5_tekstblok.indd 13 4.12.2008 13:03:40 Izvestje 5 • 2008 Članki kareta ▶ kaˈreːta -e ž dvokolesni voz Ⓘ ← furl. carète, it. carretta ‘enoosni voz’. kjantarica ▶ kˈjaːntərca -e ž dvolitrska stekle - nica ← it. chiánti ‌‌‌‘trpko italijansko rdeče vino’ ❙ ⇨ doplerica. klempati ▶ kˈleːmpət -əm nedov. kotaliti (se) • klempati kalater kotaliti sod, poln vode (tekočine) Ⓘ ← nejasno; morda v zvezi s furl. clopâ ‘zibati se, gugati se, nihati’. kordon ▶ kor ˈdoːn -a m vodoravno rastoče trtno deblo |ob žici | Ⓘ ← furl. cordòn, it. cordone ‘vrv, žica, venec’. korenta ▶ koˈreːnta -e ž patoka |zadnje žganje | Ⓘ ← furl. corentìe, it. corrente ‘tek, tok, struja’. koš ▶ ˈkoːš -a m  košara , 2 koš |del stiskalnice, v katerega se da drozga |: ˈnoːtər u ˈkoːš smo ˈdaːl kˈiːnče. krgati ▶ kərˈγaːt -ˈaːm nedov. nakladati , na- tovarjati Ⓘ ← furl. cargâ (~ it. caricare) ‘nakladati, natovarjati’ ❙ ⇨ nakrgati. kunfin ▶ kun ˈfiːn -a m mejnik |med parcelami | Ⓘ ← furl. confìn, it. confine ‘meja’. kvartin ▶ kuərˈtiːn -a m četrt litra vina Ⓘ ← nar. kvart iz furl. cuàrt, it. quarto ‘četrt, četrtina’ + furl. manjšalno besedotvorno priponsko obrazilo -in. kvinč ▶ kˈiːnč -a m visoka, ozka lesena poso - da za grozdje, ki se nosi na hrbtu Ⓘ ← furl. cuìnz ‘čeber, škaf’ Ⓚ kvinč je večji, ožji in višji kot brenca ❙ ⇨ brenca, ornač. lodrica ▶ lodˈriːca -e ž podolgovat sod |5–7 hl | Ⓘ ← furl. ludrìze ‘sod’; prim. tudi ben. it. ludro ‘meh’. makinja ▶ ˈmaːkinja -e ž naprava, stroj • maki - nja za metati žveplo nahrbtna naprava za žveplanje • makinja za mleti grozd - je grozdni mlin • makinja za metati vidrijol nahrbtna škropilnica Ⓘ ← furl. màchine, it. màcchina naprava, stroj . mufa ▶ ˈmuːfa -e ž plesen Ⓘ ← furl. mùfe, it. muffa ‘plesen’. (na) kordih ▶ na ˈkoːrdiχ v prisl. rabi po dogo - voru, po vnaprej določeni ceni : so ko ˈpaːl na ˈkoːrdiχ, so si p ˈriːət zˈmiːənli Ⓘ v predlo - žni zvezi se pojavlja v narečju neohranjeni samostalnik *kord, prevzet iz furl. acuàrt, it. accordo ‘dogovor’. nakrgati ▶ nakərˈγaːt -ˈaːm dov. naložiti |grozdje na voz | Ⓘ nar. sln. krgati + na-, prim. krgati ❙ ⇨ naložiti. orna ▶ ˈoːrna -e ž majhna kad Ⓘ ← furl. òrne, it. orna majhna kad |kot merska enota za vino; navadno šest veder | (Pirona 1992: 673) ❙ ⇨ sempla. ornač ▶ orˈnaːč -a m brenta brez ročajev : orˈnəːč smo ˈnuːcli za u əˈziːt ˈviːno, ˈtiːst, ki jə ˈmiːə ˈmaːlo; sa ˈnuːcli tut ˈmaːme za pˈraːt ˈžeːχtu Ⓘ nar. sln. orna + -ač Ⓚ ve- čja, nižja in širša posoda kot brenca ❙ ⇨ brenca, kvinč. pal ▶ ˈpaːl -a m glavni oporni kol Ⓘ ← furl. pâl, it. palo da vite ‘kol’. peštati ▶ pešˈtaːti -ˈaːm nedov. mečkati, sti - skati |grozdje | Ⓘ ← furl. pestâ, it. pestare ‘poteptati, pomečkati’ • peštati grozdje tlačiti grozdje ❙ ⇨ mastiti pikon ▶ piˈkoːn -a m kramp Ⓘ ← furl. picòn, it. piccone ‘kramp’. pilka ▶ ˈpiːlka -e ž čep |lesen zamašek za sode |: ˈtuːə si ˈluːəže na ˈvəːrγ, d ə na p ˈriːde ˈmoːšt u sˈtiːk z z ˈraːkən Ⓘ morda izpeljano iz svn. pîl ‘luknja za čep’ (Bezlaj III: 37) ❙ ⇨ čep, čerkon. pitijot ▶ pitiˈjoːt -a m delanec |vino iz tropin, sladkorja in vode | Ⓘ ← furl. peteòt, ben. pitiò ‘‘vino iz vode in droži tropin’. planta ▶ pˈlaːnta -e ž vrsta trt |ob žični opori |: ˈboːmo b ˈraːl ˈtoː pˈlaːntu Ⓘ ← furl. plànte (~ it. pianta)  ‘rastlina’, 2 ‘vrsta, drevo - red’. pledra ▶ pˈleːdra -e ž majhen lijak Ⓘ ← furl. plére (~ it. pevera) ‘lij, lijček, lijak’. pompon ▶ pom ˈpoːn -a m nahrbtna škropilnica za trte Ⓘ ← furl. pompòn nahrbtna škro - pilnica za trte . rač ▶ ˈəːrč -a m skup. več grozdov skupaj , grozdje : ˈrəːč smo ˈneːsli da ˈmuː, də smo γa ˈloːžli u k ˈliːət Ⓘ ← furl. ràs’chie, it. ra - cchio ‘majhen grozd’. rakac ▶ rəˈkaːc -a m akacija Ⓘ nejasno, verje - tno ← furl. acàç (~ it. acacia) ‘akacija’. rakla ▶ ˈraːkla -e ž trtni kol Ⓘ ← furl. ràcli ‘prekla’. raklati ▶ rəkˈlaːt -ˈaːm nedov. količiti Ⓘ ← furl. raclâ ‘količiti’ ❙ ⇨ drožiti. Izvestje_5_tekstblok.indd 14 4.12.2008 13:03:40 5Izvestje 5 • 2008 Članki ramast ▶ ˈraːməst -a -o prid. bakren Ⓘ ← furl. ram, it. rame ‘baker’ + -ast. rebula ▶ ərˈbuːla -e ž rebula  avtohtona briška trta z belimi grozdi 2 vino iz tega grozdja Ⓘ ← furl. ribuèle, it. ribolla ‘rebula’. sela ▶ ˈse:la -e ž vedro Ⓘ ← furl. sêle ‘manjše leseno vedro’ ❙ ⇨ šeglot, čaldir. sempla ▶ ˈseːmpla -e ž lesena posoda |pod prešo ali čebrom |: ˈseːmpla je za ˈloːšt pot p ˈreːšu Ⓘ ← furl. sèmple ‘vinska posoda, manjši čeber, čebrič’ ❙ ⇨ plavnik. skrgati ▶ skərˈγaːt -ˈaːm dov. raztovoriti , ra- zložiti Ⓘ krgati. sporniti ▶ spor ˈniːt -əm dov. izprazniti • spor - niti prešt sprazniti, zliti mošt iz čebra . šeglot ▶ šəγˈloːt -a m vedro Ⓘ ← furl. seglòt ‘vedro’ ❙ ⇨ čaldir, sela. škalir ▶ škaˈliːər -ja m del kmečkega voza |na katerega so v vinogradu postavili vinsko po - sodo | Ⓘ ← furl. scalîr ‘del kmečkega voza’. škalon ▶ škaˈloːn -a m nosilec za sode Ⓘ ← furl. scjalòn ‘nosilec za sode’ Ⓚ na voz so položili dva trama, 80 cm narazen, na to so oprli sod, ki so ga podložili z dvema snopoma koruzne slame. šoflet ▶ šofˈleːt -a m ročni žveplalnik Ⓘ ← furl. soflèt ‘ročni prašilnik’. špiron ▶ špəˈroːn -a m šparon |del rozge po obrezovanju | Ⓘ ← furl. spiròn ‘obrezana trtna mladika’ < furl. spironâ ‘obrezati ra - stlino pri tleh, da ostane malo očes’. špina ▶ šˈpiːna -e ž pipa |pri sodu |: šˈpiːna je ˈtiːste, k ə sə zaˈtəːkənlo u kala ˈteːr, də ni ˈteːklo ˈviːno ˈuəːn Ⓘ ← furl. spìne, it. spi - na ‘pipa’ ❙ ⇨ pipa. šponda ▶ šˈpoːnda -e ž stranska deska na vozu Ⓘ ← it. spónda (~ furl. spuìnde) ‘stranska deska na vozu’. štanga ▶ šˈtaːŋγa -e ž prečna železna palica pri stiskalnici Ⓘ ← srvn. stange ‘drog’ (Bezlaj IV: 106); prim. tudi furl. stan ǧhe, it. stanga ‘kol, palica, drog’. štradon ▶ štərˈdoːn -a m prehod v vinogradu Ⓘ ← furl. stradòn, it. stradóne ‘drevored, široka in dolga cesta, pot’. štreca ▶ štˈreːca -e ž kita iz upognjenih preple - tenih rozg Ⓘ ← furl. strèce (~ it. trecca) ‘kita iz upognjenih prepletenih rozg’.šur ▶ ˈšuːr -a m čep pri vehi Ⓘ ← trž. oz. ben. it. suro ‘plutovina’ (Bezlaj IV: 133). taja ▶ ˈtaːja -e ž lega |lesena podloga za sode v kleti | Ⓘ ← obs. furl. ta  (T155 Fara d'Isonzo), ta s (T196 Ruda) ‘podloga za sode’. tifon ▶ tiˈfoːn -a m traktorska škropilnica Ⓘ ← furl. tifòn, it. tifóne ‘traktorska škropil - nica’ ❙ ⇨ atomizer. travazati ▶ trəvəˈzaːt -ˈaːm nedov. pretakati Ⓘ ← furl. travasâ, it. travasare  ‘prelivati’, 2.‘pretakati vino’. turkla ▶ ˈtuːrkla -e ž  preša 2 vijak stiskalne osi Ⓘ ← furl. tùrcli (~ tudi turclatôr, it. torchio) ‘stiskalnica, preša’ ❙ ⇨ preša. vidrijol ▶ vədərˈjuː -ˈuːəla m raztopina modre galice Ⓘ ← furl. vidriûl, it. vetriòlo ‘mo - dra galica’. vendima ▶ vənˈdiːma -e ž trgatev : vənˈdiːma jə ku ˈrəːč trgatev je bogata Ⓘ ← furl. vendème (~ it. vendemmia) ‘trgatev’ . vinja ▶ ˈviːnja -e ž vinograd Ⓘ ← furl. vìgne, it. vigna (~ tudi vigneto) ‘vinograd’ ❙ ⇨ vinjal. vinjal ▶ ˈviːnjal -a in vin ˈjaː -la m vinograd Ⓘ ← furl. vignâl ‘vinograd’ ❙ ⇨ vinja. zablekati ▶ zable ˈkaːt -ˈaːm dov. zamašiti |sod |: Ⓘ ← furl. blecâ, imblecâ ‘zakrpati, pokr - pati’. SKLEP Od zbranih 217 leksemov vinogradniško-vi - narske terminologije je bilo 87 leksemov ro - manskega izvora, torej dobra tretjina, pri če - mer smo v prispevek uvrstili le leksemi, katerih izvor je nesporno romanski, pustili pa smo le - kseme, katerih izvora nismo uspeli pojasniti, npr. methan ‘zeliščen’, žbilfa ‘necepljena trta’, montikula , kobar ‘divja trtna podlaga’. KRATICE , KRAJŠAVE , POSEBNI ZNAKI I = imenovalnik, R = rodilnik, D = dajalnik, T = tožilnik, M = mestnik, m = moški spol, ž = ženski spol, s = srednji spol, ned. = nedovršnik, dov. = dovršnik, skup. = skupinsko, avgm. = avgmenta - Izvestje_5_tekstblok.indd 15 4.12.2008 13:03:41 Izvestje 5 • 2008 Članki tiv, povdk. = povedkovnik, prisl. = prislov, gl. = glagol, sed. = sedanjiški, mn. = množina, nar. prid. = narečni pridevnik, sln. = slovensko, nar. sln. = narečno slovensko, nar. = narečno, knj. = knjižno, psl. = praslovansko, furl. = furlansko, furlanščina, obs. furl. = obsoška furlanščina, it. = italijansko, italijanščina, ben. = beneško, beneščina, it. trž. = italijanskotržaško, trž. ben. = tržaškobeneško, sev. it. = severnoitalijansko, istr. rom. =istrsko - romansko, nem. = nemško, srvn. = srednjeviso - konemško, prim. = primerjaj, ▶ = uvaja narečno iztočnico, |xxx | = zamejevalni pomen, 〈〉 = dodatni oblikoslovni podatki, Ⓘ = izvor, uvaja etimološki razdelek ← izhaja iz, < = se razvije iz, ~ = proti, • = uvaja besednozvezno-frazemski razdelek, Ⓚ = komentar, : = uvaja ponazarjalno gradivo, ❙ ⇨ = uvaja sopomenski niz. LITERATURA Atlante Storico-Linguistico-Etnografico del Friuli-Venezia-Giulia (ASLE F��F�� 1972–1986, ur. G. B. PELLEGRINI . Padova: Istituto di Glottologia e Fonetica dell’Università di Padova – Udine: Istituto di Filologia Ro - manza della Facoltà di Lingue e Letteratu - re straniere dell’Università di Udine. Maria Barbina TORE , 2004: Vocabolario della lingua friulana: Italiano-friulano . Udine: Messagero Veneto. France BEZLAJ , 1976, 1982, 1995, 2005: Eti- mološki slovar slovenskega jezika 1–4.. Lju- bljana. Marijan BRECELJ , 2005: Furlansko-slovenski slovar . Nova Gorica: Goriška knjižnica Franceta Bevka. Rada COSSUTTA , 2002: Poljedelsko in vino - gradniško izrazje v slovenski Istri . Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko – Znanstveno-raziskovalno središče Re - publike Slovenije (Annales 26). Giorgio FAGGIN , 1985: Vocabolario della lin - gua friulana 1–2. Udine. Lojze HRČEK , 1994: Kmetijski tehnični slovar . Ljubljana: Biotehnična fakulteta Univerze v Ljubljani. Karmen KENDA -JEŽ, 2008: Shranli smo jih v bančah: Slovarski prispevek k poznavanju oblačilne kulture v Kanalski dolini . Ukve: S.K.S. Planika, Slori – Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Giorgio DE LEIDI , 1984: I suffissi nel friulano . Udine: Società Filologica Friulana. Gianni NAZZI , 2003: Vocabolario italiano- friulano, friulano-italiano . Udine: Clape Culturâl Acuilee. G. B. Pellegrini – C. Marcato, 1988: Termino - logia agricola friulana 1–2. Udine: Società Filologica Friulana. Giulio Andrea PIRONA idr., 21992: Il nuovo Pirona: vocabolario friulano ., ur. Giovanni Frau. Udine: Società Filologica Friulana. Maks PLETERŠNIK : Slovensko-nemški slo - var 1–2. Ljubljana,1894–1895 [elektronska različica]. Enrico ROSAMANI , 1990: Vocabolario giuli - ano. Trieste: Edizione LINT. Slovar slovenskega knjižnega jezika . Ljubljana 1998 [elektronska različica]. Mitja S KUBIC , 1997: Romanske jezikovne pr - vine na zahodni slovenski jezikovni meji . Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Mitja SKUBIC, 2006: Slovenske jezikovne pr - vine v obsoški furlanščini . Ljubljana: Znan - stveni inštitut Filozofske fakultete. Marko SNOJ, 22003: Slovenski etimološki slo - var. Ljubljana: Modrijan. Hildegard STRIEDTER -TEMPS , 1963: Deut - sche Lehnwörter im Slowenischen . Berlin: Osteuropa-Institut, Wiesbaden: in Kom - mission bei O. Harrassowitz. Sergij ŠLENC , 2006. Veliki italijansko- sloven - ski slovar . DZS: Ljubljana. Nicola ZINGARELLI , 122004: Vocabolario della lingua italiana , ur. Miro Dogliotti – Luigi Rosiello. ZULJAN KUMAR, Danila. Brda - pokrajina dveh kultur. V: KOŠUTA, Miran (ur.). Slo- venščina med kulturami , (Zbornik Slavi - stičnega društva Slovenije, 19). Celovec [i. e. Ljubljana]: Slavistično društvo Sloveni - je, 2008, str. [234]–248. Izvestje_5_tekstblok.indd 16 4.12.2008 13:03:41 Izvestje 5 • 2008 Članki ODNO sI MeD MLADIMI I tALIjANsKIMI IN sLOveNsKIMI INteLeKtUALCI v GORICI v LetIH PReD PR vO svet OvNO vOjNO BRANKO MARUŠIČ * Prav podobno narodnostno sestavo je imel profesorski zbor na gimnaziji in realki, a so v njem prevladovali Nemci. Profesorji in učitelji goriških srednjih oziroma višjih šol pa so bili najmočnejše intelektualno jedro Gorice v dese - tletjih pred prvo svetovno vojno, v letih, ki jih je Decio Gioseffi označil kot » il 'momento magico' della cultura delle nostre regioni« .4 Dijaki, ki so prihajali iz šol, so postali odlični strokovnjaki, znanstveniki in literarni ustvarjalci, delovali so v domačem okolju, razpršeni po raznih krajih avstrijske monarhije ali pa v drugih državah. To velja tudi za generacijo, ki ji je pripadal Anto - nio Morassi in je šolanje v Gorici končala leta 1911. Istega leta kot Morassi so na gimnaziji maturirali: germanist in prevajalec Ervino Po - car, zgodovinar Milko Kos, pravnik in planinski pisec Viktor Vovk, zdravnik Rado Sfiligoj, du - hovnik in javni delavec na Hrvaškem Herman Trdan; njihova sošolca, ki pa sta odšla iz Gorice pred koncem šolanja, sta bila arhitekt Umberto Cuzzi in pesnik Biagio Marin. Njihovi učitelji in profesorji so bili: Alojz Fogar, Karel Ozvald, Richard von Schubert-Soldern, Emilio Turus, Franz X. Zimmermann, Janko Bratina, Anton Gvaiz; ljudje, ki so zapustili pomembno sled v kulturni in politični zgodovini ne le Goriške. Čas pred prvo svetovno vojno je bil čas poln nemirov, zaznamovali so ga upanje, želje in zah - teve po spremembah, zlasti pri italijanskih in slovenskih pripadnikih avstrijske države, drža - ve, ki je vztrajala pri svoji v nemštvo usmerjeni opredelitvi. Ni dvoma, da so se razmere v jav - nem življenju goriške dežele – te so se odvijale v  Commemorazioni di Antonio Morassi, v: Studi Go - riziani 45/1977, str. 28.P ri tem pregledu1 se bom omejil pred - vsem na razmerja med dijaki goriških šol, zlasti državne gimnazije, iz katere so izšli in v kateri so delovali ljudje, ki so sooblikovali podobo Goriške od srede 19. stoletja dalje. Pregledovanje letnih poročil goriških sre - dnjih šol, to je gimnazije in realke ter učite - ljišča, pa tudi pregledi seznamov gojencev in profesorjev goriškega bogoslovnega semenišča samodejno sprožajo vprašanje o medsebojnih odnosih med dijaki ter med dijaki in profesorji teh ustanov. V goriških srednjih šolah so se do prve svetovne vojne srečevali Slovenci, Italijani in Nemci. Na državni gimnaziji so bili Slovenci v večini v vsem obdobju 1849–1914, le v šolskih letih 1887–1888 in 1891–1892 so jih za nezna - tno število presegli Italijani; nemških dijakov je bilo mnogo manj.2 Na realki je v šolskem letu 1913–1914 slovenščino kot materni jezik prija - vilo 162 dijakov, italijanščino 105, nemščino pa 86 dijakov; leto dni pred tem je bilo razmerje 149 Slovencev, 144 Italijanov in 71 Nemcev.3 * dr. zgodovinskih znanosti, vodja Raziskovalne po - staje ZRC SAZU Nova Gorica, znanstveni svetnik v pokoju, branko.marusic@guest.arnes.s i  Predavanje na mednarodnem simpoziju v čast An - toniu Morassiju (Gorica, 18. in 19. 9. 2008).  Marko Bukovec, La composizione etnica della po - polazione studentesca nello Staatsgymansium e l'insegnamento delle lingue nazionali, v: Una scuo - la una città. Dal semenario werdenbergico al Liceo classico »Dante Alighieri« (1629-1991), Monfalcone 1991, str. 140–141.  Dreiundfünfzigster Jahresbericht der k. k. Staats- Oberrealschule über das Jahr 1912–1913, Görz 1913, str. 90; Zweinundfünfzigster Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule über das Jahr 1911–1912, Görz 1912, str. 54. Izvestje_5_tekstblok.indd 17 4.12.2008 13:03:41 8Izvestje 5 • 2008 Članki delovanju goriškega deželnega zbora, goriškega mestnega sveta, časopisju, delovanju društev, predvolilnem boju in na ulici –, zrcalile tudi v šolah, predvsem tistih v Gorici. V medsebojne stike Italijanov, Furlanov in Slovencev pa so posegali Nemci. Od Morassija poldrugo leto starejši in že omenjeni Biagio Ma - rin je v literarnih spominih na svoja dijaška leta 1940 o odnosu med italijanskimi in slovenski - mi dijaki zapisal: » Oh, noi lo sapevamo, e, quan - do malinconici e innamorati cantavano: 'Lepa nasa domovina', a noi pareva di poter cantar con loro: 'bella, bella la nostra piccolla patria'. Ma non si poteva, non si doveva. I fatti alle mostre spalle urgevano e al canto amoroso rispondevano con canto guerriero. Senza odio, con la coscienza più o meno distinta della tragedia. Ci rispettavamo. In classe, nella scuola tedesca, sedevamo negli stessi banchi, uno accanto all'altro. E umano era solita - mente il nostro parlare. Ma fuori di là, eravamo solo avversari, e ognuno di noi sapeva che in un prossimo domani ci saremmo trovati fi fronte, e nella priopria coscienza era irriducibile.«5 Biagio Marin je tudi kasneje večkrat obravnaval vpra - šanje slovensko/slovansko italijanskih odnosov (l'incontro- scontro).6 Istega leta kot Marin je spomine na dijaška leta v Gorici v knjigi Moj roman objavil Ivo Šor - li, maturant goriške gimnazije leta 1898; raz - mere na gimnaziji je spoznaval celo desetletje pred Marinom. Šorli je povedal, da profesorjem Italijanom ni mogel očitati kake nacionalne mržnje, pač pa je nekaj satanov poslal v Gori - co severni veter, » zdi se, da je naše sonce vabi - lo ljudi iz sudetskega dela Češke «.7 Skoraj nič ni pisal o svojih sošolcih Italijanih. Spomnil pa se je italijanskih trgovcev, ko so ob mimohodu po - grebnega sprevoda pesnika Simona Gregorčiča  Biagio Marin, Gorizia, Venezia 1941², str. 41–42. Od - lomek iz knjige Rosignoli e politicanti , iz katerega je prepisano citirano besedilo, je bil prvič objavljen v reviji La Panarie (13/1937, št. 37, str. 9–11); kasneje še nekajkrat.  Roberto Spazzali, Biagio Marin e il suo pensiero po - litico. Spunti e linee interpretative, v: Studi Mariniani , 1/99, št. 1, str. 107–120; Isti, Biagio Marin: »Parole fran - che«. La crisi di Trieste in relazione ai rapporti tra Italia e Slavia, v: Studi Mariniani 3/1993, št. 3, str. 79–81.  Ivo Šorli, Moj roman , Ljubljana 1940, str. 51.novembra leta 1906 po Gosposki ulici zapirali trgovine: » Mislim, da vsi, ki smo to videli in do - živeli, italijanskemu narodu te tihe počastitve, ni - koli ne bomo pozabili. In nikoli nehali obžalovati, da se morajo najplemenitejši nagoni povsod skriti pred besnenjem kričaškega nasilja .«8 Z zadnjim stavkom je preočitno mislil na fašistično oblast in njen odnos do Slovencev. Satani s severa, kot piše Šorli, pa so bili nemški profesorji, ki niso zapustili lepega spomina niti pri Italijanih niti pri Slovencih. Prav nemški profesorji, vendar ne vsi, so pu - stili v spominih goriških gimnazijcev bolj gren - ke spomine. Kasnejši pesnik in pisatelj dr. Joža Lavrenčič si je kot dijak petega razreda gimna - zije zaslužil neopravičeno uro, ker je podaljšal svojo udeležbo na pogrebu pesnika Gregorčiča. Ko se je želel razredniku prof. Konradu Nussba - umerju opravičiti, mu je ta dejal, da je šola več kot pogreb kakega malo pomembnega pesnika, za katerega je bilo dovolj, če mu je gimnazija zaradi udeležbe slovenskih dijakov na pogrebu žrtvovala dve uri pouka.9 Slovenskim dijakom se je vendar utrnila misel, da so bili nemški profesorji bolj naklo - njeni Italijanom. To je pokazal kasnejši slikar in skladatelj Saša Šantel (matura 1901) na pri - meru prof. Franza Streinza, češkega Nemca, ki naj bi Slovence sovražil in kazal simpatije do Italijanov. Profesor je na dijaških izletih strogo prepovedal, da bi Slovenci med sabo govorili v materinem jeziku rekoč, da je nemščina po - govorni jezik (Umgangssprache, lingua d'uso). Šantel je tudi omenil, da je bila nemščina ob - čevalni jezik med slovenskimi in italijanskimi dijaki. Tisti Slovenci, ki so italijanščino obvla - dali, so z »našimi tovariši«, kot piše Šantel, go - vorili v italijanskem jeziku.10 Pisatelj in pesnik Joža Lovrenčič je zapisal: » V zavodu smo bili Slovenci in Furlani – zato je bila nemščina jezik, ki je veljal za vse. «11 Spomine na dijaška leta v  Ivo Šorli, Prav tam, str. 153.  Joža Lovrenčič, Med Scilo in Karibdo. Povest v zgod - bah, Gorica 1954, str. 39. 0 Goriški spomini. Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830-1918, Gorica 2002, str. 197–199; Avgusta Šan - tel st., Avgusta Šantel ml., Saša Šantel, Življenje v lepi sobi, Ljubljana 2006, str. 149, 151.  Joža Lovrenčič, n.d., str. 42. Izvestje_5_tekstblok.indd 18 4.12.2008 13:03:41 Izvestje 5 • 2008 Članki Gorici pa je pripovedoval tudi pesnik dr. Alojz Gradnik, bil je sošolec Saše Šantla prav tako kot pravnik, publicist in politik Bogumil Vošnjak. Tudi Gradnik je povedal, da je med Italijani in Slovenci občevalni jezik nemščina, ker ni znal med Slovenci nihče toliko italijanščine, da bi se z Italijani pogovarjal. Z nekaterimi Italijani so bili Gradnik in tovariši do konca šolanja v Go - rici prijatelji. Med slovenskimi in italijanskimi dijaki pa je vendar prihajalo do sporov, zlasti ob času volitev. Ko so Slovenci spoznali, da se zatira vse, kar je slovensko, je zato v slovenskih dijakih, kot je po - vedal Gradnik, » lahko rečem, brez izjeme vzplam - tela taka nacionalna strast, da se je zaostrila v so - vraštvo in prezir za vsem kar je bilo italijansko «.12 Tudi zato so se med dijaki redki potrudili, da bi se učili italijanščine. Realčan, a tudi maturant go - riške gimnazije Umberto Bonnes, ki je bil sin slo - venske matere in je sodil v krog Marina, Pocarja in Morassija, je bral slovenske knjige. Morda pri slikanju razmer grešimo, ker ne upoštevamo različnosti Furlanov (ti so se med leti 1852–1853 in 1862–1863 ter v šol - skem letu 1874–1875 posebej vodili v rubriki narodnost), na kar je opozoril Joža Lovrenčič, maturant leta 1910 ter pripadnik generacije mons. Francesca Spessota. Kot drugošolec je iz Alojzevišča prestopil v malo semenišče in ugotavljal, da so bili gojenci tega zavoda samo Furlani in Slovenci in » smo se dobro razume - li«.13 Toda kasnejši škof na otoku Krku Josip Srebrnič se je spomnil, da so se aprila 1893 v malem semenišču pretepli slovenski in laški gojenci, ker so slednji na vrtu zavodovega po - slopja proslavljali 25. obletnico poroke itali - janskega kraljevskega para.14 Ni nepomembno vedeti, da je bilo v šolskem letu 1892–1893 na goriškem bogoslovju 58 gojencev, katerih ma - terni jezik je bila slovenščina, pri 18 gojencih hrvaščina in pri 35 italijanščina. Čeravno bi ob spominih Biagia Marina po - mislili, da je med dijaki v šolskih klopeh vla - dalo nekako idilično zatišje, pa vselej ni bilo  Marja Boršnik, Pogovori s pesnikom Gradnikom, v: Alojz Gradnik, Zbrano delo , 5, Maribor 2008, str. 287.  Joža Lovrenčič, n.d., str. 20.  Goriški spomini …, str. 221.tako. Toda jeseni leta 1904 jih je združil sku - pni nastop zoper nemškega profesorja Rudolfa Dursta, ki je takrat na goriški gimnaziji drugo leto predaval zgodovino. Zoper profesorja so protestirali dijaki sedmega in osmega razreda. Žalil je narodni čut dijakov in imel nenava - dne metode pouka. Med takratnimi osmo - šolci so bili Slovenci Milko Brezigar, Leopold Bobič, Leopold Cigoj, Jože Srebrnič, med Ita - lijani pa zlasti Carlo Michelstaedter in Igino Valdemarin. Med sedmošolci so bili Italijani Enrico Mreule, Giovanni Paternolli, Giovanni Stecchina, med Slovenci pa Milan Bogataj, Le - opold Kemperle in Mihael Toroš. Protest, ki je imel kar velik odmev v javnosti, je uspel, saj je bil profesor čez tri mesece premeščen.15 Med omenjenimi dijaki je na italijanski strani najbolj poznan Carlo Michelstaedter, nje - gov odnos do Slovencev naj bi bil odklonilen in ignorantski, a vendar korekten.16 Michelsta - edter, ki je bil obdarjen tudi slikarsko, je narisal svojega sošolca Jožeta Srebrniča iz Solkana, ka - snejšega poslanca na listi Komunistične stranke Italije v rimskem parlamentu. V sklopu portre - tov Profili Goriziani je skiciral tudi dr. Henrika Tumo, očitno kot najbolj markantno osebnost Slovencev na Goriškem, pa tudi sošolca, ka - snejšega odvetnika dr. Leopolda Bobiča. Skupaj s sedmošolcema Mreuletom in Patternollijem je Michelstaedter tvoril prijateljsko skupino. Morda je bil edini Slovenec, s katerim so se po - vezovali, Josip Peternel iz Pluženj pri Cerknem. Ta je Mreuletu pomagal pri izselitvi v Argenti - no,17 verjetno pa je že takrat kazal naklonjenost do italijanskega sveta, po prvi svetovni vojni je bil namreč organizator fašizma med Slovenci. Toda Mreule, junak romana Claudia Magrisa, naj bi znal slovenski jezik, ki se ga je naučil » da bambino giocando per strada a Rubbia «, 18 v Ru - bijah, kjer je bil rojen leta 1886. Nedvomno so obstojale prijateljske vezi, ki so se ohranjale tudi kasneje. Pisatelj Šorli se  Antonella Gallarotti, Uno sciopero studentesco nel 1904, v: Studi Goriziani , zv. 75, 1992, str. 103–124.  Miloš Fon, Nedokončana zgodba ali Carlo Michelsta - edter in Slovenci, v: Kronika , 55/ 2007, str. 285–286.  Luca Matteusich, Nino Paternolli. Biografia , Gorizia 1999, str. 55.  Claudio Magris, Un altro mare , Milano 1991, str. 16. Izvestje_5_tekstblok.indd 19 4.12.2008 13:03:41 20Izvestje 5 • 2008 Članki je spomnil, da so štiridesetletnico mature pra - znovali v Kromberku pri tamkajšnjem župni - ku skladatelju Vinku Vodopivcu in se takrat domenili, da se bodo čez pet let, to je leta 1943, srečali pri Pierotu Mosettigu, župniku v Loč - niku. Zelo verjetno je, da v tistem vojnem času namere niso uresničili. Leta 1960 je 50. obletni - co mature proslavila generacija mons. France - sca Spessota. Od slovenskih maturantov so bili na srečanju navzoči: pravnika dr. France Jarc in dr. Arturo Mrevlje ter ekonomist dr. Mil - ko Brezigar iz Doberdoba, znan predvsem kot avtor prvega modernega slovenskega gospo - darskega programa. Bile pa so tudi ljubezen - ske vezi, javnosti je najbolj poznano, vendar po posrednih virih, mladostno srečanje Bia - gia Marina z Mercede Bianchijevo Cetko19 iz Ajdovščine; izvoljenka je rojena v italijansko- nemškem zakonu, družina pa se je vključila v slovenski kulturni krog. Tu pa se nam po - stavi vprašanje o vlogi deklet in mladih žena pri vzpostavljanju stikov, o katerih govorimo. Ženske so bile, z izjemo učiteljišča, izključene iz rednega srednješolskega in od države finan - ciranega šolstva. V Gorici je učiteljišče delova - lo ločeno za slovenske in italijanske gojenke. Ženske so se izobraževale tudi na zasebni šoli notredamk /šolskih sester, ki pa je bila skoraj povsem nemška. V šolskem letu 1912–1913 je to šolo obiskovalo 49 Italijank, 46 Slovenk in 35 Nemk, 8 gojenk je govorilo druge materi - ne jezike.20 Anica Lokarjeva iz Ajdovščine se je spominjala, da je v letih 1909–911 obiskovala vadnico na goriškem učiteljišču. V internatu so se pred spanjem italijanske in slovenske učenke med sabo zmerjale z besedami ščave in makaroni. Toda Anica, sicer sestra pisatelja Danila Lokarja, se je privatno učila italijanšči - ne in predelala De Amicisovo povest Il Cuore in Manzonijev roman I promessi sposi .21 Pesnik Gradnik, ki se je o razmerah med goriškim dijaštvom med vsemi še najbolj raz -  Biagio Marin, Lettere a Elena Lokar , Trieste 2003, str. IX–XXII. 0 Jahresbericht der Mädchenlyzeums der armen Sc - hulschwestern de Notre Dame in Görz, undfünfzig - ster1913, str. 33.  Goriški spomini … str. 304.govoril, je omenil: » Kako bi se nam mogel pri - ljubiti Dante, Carducci, če se je italijanski šovini - zem z njim neprestano ustil !«22 K temu je dodal, da so dijaki gimnazije predvsem nestrpno pri - čakovali vsako knjigo prevodov iz slovanskih književnosti, izhajali so pri Gabrščkovi založbi v Gorici. In vendar je pesnik po Gregorčičevi smrti iz njegove zapuščine kupil poezije Ade Negri. Ta pesnica ga je zaradi socialne vsebi - ne svojih pesmi močno prevzela. Italijanske sodobne pesnike pa je začel spoznavati šele leta 1907, po tem, ko se je po končanem štu - diju vrnil v Gorico oziroma ko je služboval v Krminu. K temu je še dodal, da sodobne itali - janske poezije niso poznali niti njegovi itali - janski sošolci. Pričel je tudi prevajati (Luciano Folgore/Omero Vecchi) in prevode objavljati (Sem Benelli). Glasbeni svet je prevzel Gra - dnikovega sošolca Sašo Šantla. Kot violinist je nastopil v dijaškem orkestru, ki ga je vodil rav - natelj Friedrich Simzig. Spominjal se je, kako so igrali Mozartov Ave verum corpus , pri tem je tenorski solo pel Giorgio Bombig, kasnejši goriški župan. Orkester je zaigral tudi prelepi Tantum ergo Bartolomea Corrada Cartoccija, glasbenika, ki je živel v Gorici.23 Veno Pilon, ki je obiskoval realko, se je spominjal stikov z Luižem Spazzapanom,24 a takrat je ta slikar pripadal še slovenskemu krogu. Spomine na službovanje v Gorici je objavil tudi suplent na goriški gimnaziji (1906–1910), zgodovinar in zemljepisec Karel Capuder, ki pa ni omenil niti stikov med dijaki niti med profesorji.25 Capuder pa je na tem mestu omembe vreden, ker je uredil zbirko virov Do- cumenta historiam Archidioeceseos Goritiennsis illustrantia (1907). Slovenci in Italijani so stali vsak na svojem bregu. Ne le mladi. To velja tudi za generacije starejših. Eni obrnjeni v svet slovanstva, dru - gi k matični domovini. Lep primer sta dve osrednji slovenski reviji Veda in Naši zapiski , prva liberalna, druga socialistična, izhajali sta  Marja Boršnik, n.o.m., str. 292.  Goriški spomini …, str. 208.  Veno Pilon, Na robu , Ljubljana 1965, str. 15–16.  Karl Capuder, Spomini, v: Slovenec 7. 2. do 18. 6. 1996, št. 31– 139. Izvestje_5_tekstblok.indd 20 4.12.2008 13:03:41 2Izvestje 5 • 2008 Članki v Gorici. Le redko se je v obeh revijah pojavilo kako poročilo o knjižni izdaji, pa še to se ni na - našalo na krajevne razmere. Še največ je pisa - la Veda ob izidu Vivantejevega L'irredentismo adriatico , ki je izšel leta 1912 pri založbi La voce v Firencah. Pravnik in publicist Vladimir Knaflič, ki je služboval v Gorici, je sodil, da Vi - vante govori resnico.26 Vivanteju je z gradivom pomagal dr. Henrik Tuma. V Naših zapiskih pa je izšel le prevod pesmi Ade Negri ( Beda ) in pesmi Luciana Folgoreja (iz zbirke Il Canto dei Motori ). V reviji Forum Julii , ki je sočasno iz - hajala v Gorici, Slovenci niso sodelovali, o njih je v reviji le malo gradiva. Povrnimo se zopet k Morassiju. Z Marinom sta obiskala grob pesnika Simona Gregorčiča, verjetno leta 1920 oziroma 1921, takrat, ko je spoznaval cerkveno umetnost v Posočju. Na grob pesnika, ki je v » svoji pesmi, prevedeni v la - tinski jezik v šolskih izvestjih naše gimnazije, po - zival Sočo naj prestopi svoje bregove in naj v mor - je odplavi vse Italijane, ki žive ob njenem toku «,27 sta položila šopek poljskega cvetja. Pri tem se je Marin spomnil, da so ob pogrebu Simona Gregorčiča imeli dijaki gimnazije dve prosti uri, da so njih slovenski tovariši lahko prisostvovali pogrebu.28 Vtise s potovanja na pesnikov grob je Marin strnil v pesmi Libussina :29  Italijanski Trst? v: Veda 2/1912, str. 433–436, 515– 517.  Biagio Marin, Toni Morassi nei miei ricordi, v: Studi di storia dell'arte in onore di Antonio Morassi , Vene - zia 1971, str. 420–421.  Več o odzivu italijanske javnosti na Gregorčičevo pesem Soči piše Branko Marušič v prispevku Posegi Simona Gregorčiča v politično življenje, v: Pogledi na Simona Gregorčiča , Nova Gorica 2006, str. 18- 25.  La Panarie 12/1935, št. 68, str. 109-110. O pesmi je Marin (Toni Morassi nei miei ricordi, v: Studi di sto - ria dell'arte in onore di Antonio Morassi , Venezia 1971, str. 421) pojasnil: » La devo a Toni. E sono stato sem - pre contento di essergli stato vicino in quel momento. Avevamo onorato il poeta avversario della nostra gente, quasi a suggellare la pacificazione delle popolazioni di confine: ed era un atto di sincerità e di candore. Ma nessuno di noi avrebbe potuto immaginare che, ad un quarto di secolo di distanza, a termine della seconda guerra mondiale, un'ondata di follia dovesse scatenarsi improvvisa, e che proprio il fratello di Toni, quel Gino che era stato sempre caro al mio cuore, cadesse vittima di quella follia, e fosse deportato nelle tenebre… «. Marin »Lepa naša domovina«, Cantavate con lamento; »Bella patria mia latina«, Noi cantiamo ad ogni vento … Per l'amor di questa terra, Che ha i cieli di turchese, Che ha i cielli uzzuri-blú, Sempre in guerra. Antonio Morassi pa je spoznanja tega in še drugih potovanj v dolino reke Soče združil v eni od svojih prvih objav (peti po vrstnem redu, sledeč bibliografiji iz leta 1971)30, v član - ku o »antica pittura popolare«31 v Posočju, z njim je tudi polemiziral z esteti, ki tej umetno - sti niso priznali izvirnosti. V tej kritični opaz - ki je morda skrit tudi Ugo Ojetti, ki je med prvo svetovno vojno pri organih vrhovnega poveljstva italijanske vojske skrbel za varstvo kulturne dediščine. Čeravno ni poznal celo - tnega Posočja, pa je ugotavljal, da severno od Čedada ni nobene prave umetnosti.32 Goričan Morassi je bil bolj občutljiv do domačih stva - ritev, morda tudi zato, ker je pripadal dunajski šoli. Isti šoli so pripadali tudi trije slovenski umetnostni zgodovinarji in istega leta, 1886, rojeni Izidor Cankar, France Stelè in Vojeslav Mole, rojak iz Kanala ob Soči. France Stele je v pregledu umetnosti na Primorskem zapisal, da Morassijev pregled na umetnost v Posočju vsebuje » nepristransko ugotovitev dejstev ,«33 saj je tudi bil med prvimi, ki so posvečali pozor - je omenil Morassijevega brata Gina, trgovca v Gorici, jugoslovanska/slovenska oblast ga je zaprla maja leta 1945 in se iz zaporov ni vrnil. Marin je tudi izgubil sina Falca, ki je kot oficir italijanske okupatorske voj - ske, padel v bojih s slovenskimi partizani konec julija 1943 na Dolenjskem. Marin ni zmogel preiti italijan - ske nacionalistične interpretacije italijansko-sloven - skega sožitja ob slovenski zahodni jezikovni meji in je vse breme nemirnega sožitja slej ko prej prelagal na ramena slovenskih sosedov. 0 Studi di storia dell'arte in onore di Antonio Morassi , Venezia [1971], str. 5–9.  Antonio Morassi, Antica pittura popolare in Val'Isonzo, v: Le vie d'Italia , 29, 1923, št. 12, str. 1335.  Ugo Ojetti, Lettere alla moglie 1915–1919 , Firenze 1964, str. 46.  Francè Stelè, Umetnost v Primorju , Ljubljana 1960, str. 66. Izvestje_5_tekstblok.indd 21 4.12.2008 13:03:41 22Izvestje 5 • 2008 Članki nost stenskemu cerkvenemu slikarstvu v Po - sočju in Istri.34 Iz generacije maturantov goriške gimnazi - je leta 1911 je potrebno omeniti vsaj tri ime - na. Poleg Antonia Morassija še zgodovinarja  France Stele, Die istrische Lokalschule der goti - schen Wandmalerei, v: Studi di storia dell'arte in onore di Antonio Morassi , Venezia [1971], str. 58.Milka Kosa in istrskega Hrvata, duhovnika Hermana Trdana, ki je deloval v javnem in političnem življenju Hrvaške po drugi sve - tovni vojni. Morassi in Kos sta bila zgodovi - narja, Morassi poleg tega tudi slikar. Kos je to nagnjenje prepustil svojemu bratu Gojmiru Antonu, pomembnemu slovenskemu slikarju 20. stoletja. Izvestje_5_tekstblok.indd 22 4.12.2008 13:03:41 2Izvestje 5 • 2008 Članki PReGLeD RA zvOjA tURI zMA NA KRAŠK eM POD eŽeLjU v OBDOB jU sOCIALI zMA IN PO stsOCIALI zMA JASNA FAKIN BAJEC * UVOD  t urizem je gospodarska in družbena de - javnost, ki vpliva tako na kulturo turi - stov kot na turistični kraj, ki z najrazličnejši - mi prvinami privablja turiste. Znano je, da se turizem ne more razvijati osamljeno, temveč z vsem življenjem kraja, pokrajine ali regije. Čim bolj je kraj turistično aktiven, tem števil - nejše in intenzivnejše spremembe na gospo - darskem, socialnem in kulturnem področju doživlja. Razvoj turizma pa je v večji meri odvisen od političnih dogajanj, saj vladajoča politična oblast lahko s svojo politiko oziroma finančnimi spodbudami veliko pripomore k dvigu ali padcu turističnega dogajanja. K temu veliko prispeva tudi samo stanje celotnega dr - žavnega kot tujega gospodarstva, ki vpliva na višino življenjskega standarda doma in po sve - tu in s tem (ne)omogoči državljanom in tujim turistom možnost počitnikovanja, krajem pa turistični razvoj. Razvoj turizma v določenem kraju je od - visen od mnogih dejavnikov. Rudolf Andrejka je že leta 1926 opozoril, da so poleg naravnih lepot oziroma, kot jih imenuje, objektivnih  Prispevek je bil predstavljen na 10. mednarodni konferenci z naslovom Experiencing Diversity and Mutuality (Izkušnja različnosti in vzajemnosti), ki jo je organiziralo Evropsko združenje socialnih antro - pologov (European Association of Social Anthropo - logists) od 26. do 29. avgusta 2008 v Ljubljani. * univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter prof. zgodovine, Sekcija za interdisciplinarno razi - skovanje v humanistiki ZRC SAZU, jasna.fakin@ zrc-sazu.s iprvin, med katere je uvrstil: lepote, slikovito - sti, historične zanimivosti, zdravilnost – torej privlačnost zemlje – za razvoj odločilnega pomena subjektivne prvine, ki obsegajo skrb prebivalcev za prometne zveze, udobnost in prijetnost bivanja tujcev po najnaprednješih načelih vsakokratne dobe (Andrejka 1926: 4). Čeprav je bila Slovenija zaradi svojih številnih naravnih lepot in drugih kvalitet že od nekdaj privlačna, bi bile po mnenju avtorja prirodne lepote nepristopne, če ne bi slovenski narod poskrbel za udobnost, prijetnost bivanja, ugo - dne prometne zveze ter popotnikom nudil prenočišča in gostilne.2 V procesu turističnega razvoja so si vodje turističnih društev3 in državnih ustanov, pri - zadevali med slovenskim prebivalstvom vzgo - jiti pozitiven odnos do turistov, saj so bili ti marsikje nezaželeni. Pripisovali so jim, da so v kraj prinašali navade, ki niso bile v skladu s tedanjim načinom življenja. Glavni razlog za odpor s strani stalnih prebivalcev pa je bilo  Pri tem je poudaril, da smisel slovenskega naroda za udobno preskrbo tujcev ni rezultat novejšega časa, temveč se je v drugačnih oblikah razvijal že zelo zgodaj. Slovenci naj bi bili kot revno prebivalstvo že od nekdaj vezani na industrijsko delavnost, to je na nadpovprečno marljivost, podjetnost in pridobitno iznajdljivost. Tako se je zaradi ugodne prometne lege – skozi slovenski prostor je namreč tekla glavna trgovska cesta, ki je povezovala Trst in Dunaj –, iz lastnega nagiba in brez tuje pomoči, začeli ukvarjati z gostilničarstvom, ki pomeni najizrazitejšo panogo tujskega prometa. Še preden je skozi Slovenijo pri - šla južna železnica, je bilo na vseh večjih prometnih poteh urejenih mnogo dobrih gostiln in prenočišč (Andrejka 1962: 5).  Prvo slovensko olepševalno društvo je bilo ustano - vljeno leta 1888. Izvestje_5_tekstblok.indd 23 4.12.2008 13:03:42 2Izvestje 5 • 2008 Članki zvišanje cen zaradi novonastalega povpraše - vanja turistov, kar seveda ni bilo v skladu z in - teresi domačinov. Preprečevanje negativnega odnosa do turistov in opozarjanje, da lepote in udobna lega naše zemlje predstavljajo po - memben narodni in gospodarski zaklad, ki ga moramo organizirano izkoristiti, so državne oblasti v Sloveniji intenzivneje začele propagi - rati v začetku 20. stoletja. V nadaljevanju se bomo osredotočili na kratek pregled razvoja turizma v kraških va - seh,4 s poudarkom na prikazu odnosa domači - nov do turistov in do zgodovinsko-kulturnih znamenitosti v obdobju socializma in postso - cializma. Kot bomo videli, kraške posebnosti (kraška arhitektura, kulinarika, zgodovinski spomeniki, gradovi), ki sicer danes privabljajo številne obiskovalce, niso bile vedno cenjene s strani domačinov. To sicer ni bilo značilno le za Kras, temveč za celotno Slovenijo in tudi tujino, saj se domačini kljub opozarjanju ta - krat sicer maloštevilnih strokovnjakov, kot so umetnostni zgodovinarji, etnologi, zgodovi - narji in ekonomisti, niso zavedali, da tuji turi - sti bolj cenijo domačnost, kulturne značilnosti lokalnega območja, domačo kulinariko, lokal - ne arhitekturne stile ipd. Val modernizacije z industrializacijo in urbanizacijo podeželja ter želja po čim hitrejšem napredku in konec koncev tudi tehnološki dosežki, ki so Slovenijo zajeli po drugi svetovni vojni, so med širšim prebivalstvom povzročili, da so zgodovinske posebnosti lokalnih območij začeli zanemar - jati, uničevati in zapuščati. Uničevala se je kulturna krajina, spremenil se je videz naselij, porušil se je vzajemni odnos med naravo in človekovim delovanjem, začelo se je onesnaže - vanje narave itn. Arhitektura novih gradenj in notranja opremljenost hotelov, gostiln, barov sta postajali enotni po celotni Sloveniji in nista več odražali regionalnih kulturnih posebnosti. Toda preden spoznamo razvoj turizma v času  V prispevku je obravnavano podeželje na matičnem ali klasičnem Krasu – pokrajini nad Tržaškim zali - vom, Vipavsko dolino, Brkini, Pivko in Istro. Kot bi - ser kraškega turizma vsekakor velja tudi Postojnska jama, vendar jo v pregled ne vključujem, saj leži na slovenskem delu dinarskega krasa. socialistične oblasti, naj najprej navedem ne - kaj podatkov o turističnih značilnostih Krasa pred drugo svetovno vojno. TURIZEM PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO Kras je v tujini s svojimi naravnimi značilnost - mi, zlasti s podzemeljskim svetom, zaslovel že v 16. stoletju (gl. Show 2000). Kraške jame, apnenčasta prepustna tla, presihajoče jezero so le del naravnih znamenitosti, ki so pritegnile mnogo aristokratskih znanstvenikov. Z odpr - tjem podzemeljskih jam širši javnosti pa se na Krasu začne razvijati turistična dejavnost. Prva jama, ki so jo odprli za turizem, je bila Vilenica pri Lipici (1633). Z obiskovanjem kraških jam se je na Krasu razvijal izletniški turizem, saj se tu ljudje niso zadrževali dalj časa, sčasoma, z razvojem večjih mest v okolici Krasa (Trsta, Tržiča/Monfalcone, Vidma, Benetk in Gorice) pa se poleg izletništva začne še letoviščarski turizem (stacionarni turizem). Na daljše počitnice so turisti iz večjih mest, večinoma iz Trsta, začeli prihajati v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, ko je Kras postal del Kraljevine Italije. V večini so na kraško podeželje prihajali manj premožni meščani, ki si razkošnih potovanj z daljšimi letovanji na morju in v zdraviliščih niso mogli privoščiti. Zato so se raje odločali za preživlja - nje počitnic v naravi, daleč od poleti vročega, zatohlega in nezdravega mesta, proč od napor - nega vsakdanjika. Na Krasu so cenili od burje očiščeni zrak, prijazno in zanimivo pokrajino, mir in gostoljubnost domačinov ter kraške kulinarične dobrote (kraški pršut, vino teran). Poletne dni so preživljali na zraku, se sprehaja - li in posedali v gozdičkih in na kmečkih vrto - vih, občudovali naravne lepote ter se zabavali ob lahkotnih pogovorih. Nekateri so se na po - deželju umaknili v najeto ali lastno podeželsko vilo ali pa so se odpravili na počitnice k soro - dnikom in prijateljem. Drugi so najeli sobo na podeželski kmetiji ali v cenejšem gostišču. Čas bivanja na podeželju je bil dolg najmanj dva tedna, po možnosti pa mesec ali celo dva. Ob Izvestje_5_tekstblok.indd 24 4.12.2008 13:03:42 25Izvestje 5 • 2008 Članki nedeljah in večjih praznikih so prihajali tudi enodnevni, izletniški gostje. Poleg izletnikov, ki so na Kras prišli z avtobusom, kolesom in kasneje z avtomobilom, in se navadno zausta - vili v gostilni ali osmici,5 so v kraške gozdove zahajali tudi tržaški lovci ter raziskovalci prve svetovne vojne. Kraševci so se zavedali, da jim tujski pro - met prinaša dodatni dobiček, zato so se za tu - riste trudili kljub temu, da so bili ti italijanske narodnosti, kar je ogrožalo njihovo nacional - no kulturo. Za zadovoljevanje njihovih zahtev po oddihu, sprostitvi in zabavi so poskrbeli z organizirano turistično infrastrukturo: z go - stinskimi obrati, trgovsko ponudbo, preno - čišči, urejenostjo sprehajalnih poti itd. Poleg razvoja gostilniške dejavnosti (ni bilo vasi, ki ne bi imela vsaj ene gostilne) je bil razvit tu - rizem na kmetijah. V večjih krajih (Komnu, Dutovljah, Štanjelu, Sežani, Divači, Senožečah) se je s turizmom ukvarjala skoraj vsaka večja, dobro situirana družina. Največ kmetij je od - dajalo le sobe.6 Da so lahko oddali kar največ razpoložljivih postelj, so mnogi ponudili tudi svoje spalnice, cela družina je takrat spala v eni sobi ali pa na podstrešju, v redkih primerih pa tudi na seniku. Glavni motivi za tako odločitev so bili finančni, saj so bili takratni pogoji za življenje zelo težki. Kmete so poleg vse večjih davkov, ki jih je zahtevala takratna oblast, ve - likokrat prizadele slabe letine. Vasi so bile lepo urejene in očiščene; poleg domačinov je za či - stočo na glavnih ulicah skrbel občinski redar. Gozdna služba pa je urejala sprehajalne poti po okoliških gozdovih in okoli vaških zbiral - nikov vode. Postavili so tudi klopi za počitek.  Osmica je dejavnost, ko se na kmetiji osem dni v letu prodaja neustekleničeno vino. Včasih se je na osmicah prodajalo le vino, danes pa tudi domača hrana, predvsem suhomesni izdelki, mineštra iz ze - lja ali repe – jota, kuhani štruklji, svinjska pečenka s praženim krompirjem in zeljem (gl. Fakin 2002).  Kmetije, ki so v poletnih časih oddajale svoje sobe, so se delile v tri skupine: kmetije, kjer so domačini oddajali le sobo; kmetije, kjer so imeli turisti v sou - porabi poleg sobe tudi kuhinjo in možnost uporabe domačih poljskih pridelkov; ter nazadnje kmetije, kjer so turistom ponujali prenočišča in hrano, t. i. penzion (več o tem gl. Fakin Bajec 2006).TURIZEM PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Razmere na področju kraškega turizma so se bistveno spremenile po drugi svetovni vojni. Poleg uničene turistične infrastrukture (pred - vsem cest), požiga nekaterih vasi (Komen, Šta - njel) so k upadu turizma prispevale nerešene politične razmere med Italijo in Jugoslavijo. Konflikti, ki so se reševali z mednarodnimi sporazumi, so se včasih zapletli do skorajšnjih oboroženih spopadov, kar ni ugodno vplivalo na razvoj turizma. Po ureditvi mejnega vpra - šanja leta 1954 so se razmere sicer začele umir - jati, vendar je zaradi priključitve večjega dela Krasa k novi državi, socialistični Jugoslaviji, na razvoj turizma vplivala tudi nova politična ideologija socializma, predvsem nacionaliza - cija, npr. hotelov, gostiln in restavracij, kar je onemogočalo domačinom samovoljno upra - vljanje. Na nazadovanje so vplivali tudi zače - tek centralističnega sistema, politična usmeri - tev v industrializacijo in razvoj mest na račun izseljevanja s kmečkega podeželja. Turizem je bil vse do petdesetih let, ko se v Jugoslaviji začne gospodarski razvoj, potisnjen v ozadje gospodarskih interesov. Večji posluh za turistični razvoj se začne v drugi polovici petdesetih let, tudi z razvo - jem Turistične zveze Slovenije, katere glavna skrb je bila koordiniranje dela in ustanavlja - nje novih turističnih in olepševalnih društev (Repe 2006: 78). Turistična zveza je s svojim delom in propagando delovala tudi na Krasu; sodelovala je z Društvom za raziskovanje jam, s pomočjo katerega je uredila dostopnost do pomembnejših kraških jam, in pomagala pri ustanavljanju turističnih društev v večjih kra - ških krajih. Sežana je svoje turistično društvo dobila leta 1953 (Primorske novice, 13. febru - ar 1953: 5). Do leta 1967 je društvo spadalo pod Koprsko turistično zvezo, po tem pa se je Turistična zveza oblikovala tudi v Sežani. Z delovanjem je prenehala v sedemdesetih letih. V Komnu je leta 1959 že delovalo turistično društvo, ki je bilo sprva priključeno v Gori - ško turistično zvezo, po ukinitvi Občine Ko - men leta 1958 pa se je priključilo v Koprsko turistično zvezo. V Komnu so imeli lastni urad Izvestje_5_tekstblok.indd 25 4.12.2008 13:03:42 2Izvestje 5 • 2008 Članki za posredovanje prepustnic v maloobmejnem prometu z Italijo in dve menjalnici.7 V Diva - či je društvo leta 1957 že delovalo, vendar po poročilu v Turističnem vestniku (nadalje TV) je bila njegova dejavnost dokaj šibka in se je bolje organiziralo v naslednjih letih (Turistični vestnik 1957, št. 3). Turistična zveza Slovenije si je razmeroma zgodaj, že v petdesetih letih, prizadevala za ra - zvoj turizma na kmetijah, in sicer zaradi pre - pričanja, da se v pasivnih predelih Slovenije, ki pa po svojih naravnih lepotah prekašajo pre - ostale, prebivalstvo ne more preživljati samo s kmetijstvom. Zato je bila med drugim naloga turističnih društev pri kmetih vzbujati skrb za olepšavo vasi, za ureditev gostišč in prenočišč, za izboljšanje sanitarnih razmer, vendar na Krasu ni bilo večjega posluha za razvoj turiz - ma na kmetijah. Kraška turistične društva so si sicer zelo prizadevala, da bi s pravilno sesta - vljeno turistično politiko, temelječo na dobro premišljenih, načrtnih in strokovnih osnovah, ponovno oživeli in razširili turistično dogaja - nje. Turisti iz Italije, predvsem meščani Trsta, so zopet začeli množično zahajati na Kras po odprtju maloobmejnih prehodov leta 1955, množično pa od šestdesetih let 20. stoletja, ko se v Italiji bistveno izboljša gospodarski polo - žaj. Hkrati se v tem času med italijansko po - pulacijo poveča število motornih vozil. Glavna prizadevanja kraških turističnih organizacij so bila tako usmerjena v asfaltiranje pomemb - nih cest in ulic v krajih in v urejanje naselij z razpoložljivimi gostišči. A kraške vasi so se iz leta v leto praznile, saj mladi v kmetijstvu niso videli perspektive, zato so se raje odločali za delo v industrijskih centrih, kjer so se sčasoma tudi nastanili. Kdor pa se je vendarle odločil za ureditev gostinskega obrata, je tega prilago - dil modernim okusom in standardom. Zato so  V turističnem vestniku (nadalje TV) iz leta 1959 še beremo, da je društvo veliko skrb posvetilo uredi - tvi kombinata restavracije in kavarne v Zadružnem domu, kamor prihaja zlasti ob nedeljah veliko števi - lo Tržačanov. Zavzemali so se tudi za vzpostavitev avtobusne zveze Komna s Trstom ter olepšavo in ureditev vasi Komen in spomenikov iz NOB. Leta 1960 je društvo štelo 70 članov (TV 1959, št. 7–8, TV 1961, št.3). prebivalstvo pozivali, kot beremo v članku v Turističnem vestniku iz leta 1967, da naj se ven - darle uveljavi » tradicionalni stil, predvsem pa pazi, da ne bodo gostišča uniformirana « (Šimac, Rener, Colja 1967: 249). Zavzemali so se, da bi z razvojem turizma ovrednotili in vključili v turistično gospodarstvo vse prvine, ki ustvar - jajo kraški ambient. Pri tem naj se ne bi omejili samo na kulinarično plat, to je na teran, pr - šut, domači kruh in ostale domače jedi, ampak tudi na druge kraške značilnosti, kot so kra - ška hiša, vrsta cerkva in vojaških pokopališč iz prve svetovne vojne (Šimac, Rener, Colja 1967: 249). Vendar je kljub opozorilom in prizade - vanjem turizem na kmetijah zamrl, delovala so le gostišča, in še ta le v posameznih vaseh. Prenehala je tudi osmičarska dejavnost. Vzroke za neuspešnost turističnega razvoja lahko iščemo že v socialistični miselnosti, kot pojasnjuje slovenski zgodovinar Božo Repe, oziroma ideološkem predsodku in nezaupanju do turizma, kot sta bila bojazen pred hitrim obogatenjem in prepričanje, da je storitvena dejavnost v korist turistov, zlasti tujcev, po - niževalna in zato neprimerna za socialistično družbo (Repe 2006: 69, 70). Poleg tega je poli - tika v šestdesetih letih razvoj turizma usmer - jala le v večjih turističnih kompleksih, kot so na Krasu postali Lipica in Škocjanske jame. Tu se je začela gradnja novih hotelov, restavracij, športnih igrišč, bazenov. Tudi v začetku se - demdesetih let se je pod močnejšim vplivom Zahoda poudarjalo množični turizem. Tedanji predsednik Izvršnega sveta SRS Stane Kavčič med drugim izjavi tudi, » da je proti romantiki in tišini kakor na pokopališču, proti arhitektur - nemu stilu iz prejšnjega stoletja, ker je prepričan, da to ni v skladu z ekonomskimi in političnimi interesi « (nav. po Repe 2005: 70). Močan padec turističnega razvoja se zgo - di v drugi polovici sedemdesetih let zaradi gospodarske politike o združenem delu, ko se na področju turizma začnejo združevati prehrambena, hotelska in storitvena podjetja. Na Krasu se je ustanovilo Proizvodno trgovsko podjetje in turizem Kras Sežana , ki je imelo v lasti več hotelov in restavracij v Sežani, Lipi - ci in Škocjanskih jamah. Bistvo nove gospo - Izvestje_5_tekstblok.indd 26 4.12.2008 13:03:42 2Izvestje 5 • 2008 Članki darske ureditve je bilo, da naj bi se podjetja med sabo dogovarjala, ne pa tekmovala, ven - dar se je kvaliteta zaradi nekonkurečnosti zelo poslabšala. Poleg tega je bil turizem pri in - vesticijah bolj prepuščen sebi kot načrtovani državni skrbi in ugodnim bančnim kreditom. Na drugi strani pa so zaradi uveljavljanja sa - moupravnega socializma, ki naj bi omogočal odprtje Jugoslavije v svet in zato lažje preha - janje čez državno mejo, to območje množično preplavili dnevni obiskovalci, katerih cilj je bil nakupovanje v bližnjem Trstu in ne daljši po - stanek na Krasu. Potrebno je tudi poudariti, da je bil gmo - tni položaj prebivalstva Krasa v primerjavi z ostalimi predeli Slovenije nekoliko boljši, saj so Kraševci dodaten vir dohodkov pridobili z »delom na črno« v bližnji Italiji (z opravljanjem gospodinjskih in vrtnih opravil) in možnostjo prodaje kmetijskih pridelkov. K boljšemu gmo - tnemu položaju prebivalstva so veliko prispe - vale tudi italijanske pokojnine, t. i. » penzije «, do katerih so bili upravičeni starejši prebivalci, ki so v času pred drugo svetovno vojno delali v italijanskih podjetjih. Italijanske pokojnine so bile v primerjavi s takratnimi jugoslovanskimi pokojninami ali plačami visoke. Razvoj turizma se je nekoliko izboljšal v osemdesetih letih, k čemur je med drugimi družbenimi spremembami, ki so zajele slo - venski prostor, veliko prispevala oglaševalska akcija Slovenija, moja dežela – akcija za pro - mocijo Slovenije kot turistične regije v tujini. Vzroki za začetek akcije so bile ugotovitve: da so turistični storitveni izdelki v Sloveniji ne - razviti, nekateri pozabljeni, drugi zaprašeni; in da med ljudmi ni razvitega pozitivnega odno - sa do turizma, saj so delo v turizmu ocenjevali kot hlapčevsko, kot udinjanje premožnim tu - ristom, ki prihajajo k nam lenarit in se zaba - vat. Z akcijo so med drugim želeli vzpostaviti ozračje optimizma in pozitivne naravnanosti do turistične dejavnosti, saj so se ponovno začeli zavedati, da lahko k izboljšanju takrat slabega gospodarstva veliko pripomore tudi turizem. Na celotno javnost so usmerili ogla - ševalske akcije z oglasi, plakati, televizijskimi in radijskimi oglasi in s številnimi promocij -skimi materiali (Repovš 2006: 144). Želeli so, da bi prebivalci Slovenije najprej odkrili in spoznali znamenitosti Slovenije in nato svoje značilnosti znali tržiti.8 Izvedene akcije so veli - ko prispevale tudi h krepitvi nacionalne iden - titete (Repovš 2006: 146). 9 Pod vplivom turistične akcije so se ljudje na Krasu postopoma, vendar zelo počasi začeli zavedati pomena turizma, predvsem pa svojih lokalnih vrednot, ki bi bile zanimive za tuje goste. Po drugi svetovni vojni je bila prva turi - stična kmetija v Občini Sežana, ki je takrat ob - segala skoraj celoten Kras,10 ustanovljena šele leta 1990 (Primorske novice, 23. nov. 1990: 8). Konec osemdesetih let se začne prebujati Šta - njel, danes označen kot biser kraške arhitektu - re, kjer je Turistično društvo Štanjel leta 1984 najprej začelo s pripravo Grajskih večerov na dvorišču grajskega kompleksa,11 leta 1988 pa so v gradu odprli galerijo Lojzeta Spacala, ki po mnenju domačinov predstavlja pomemben mejnik pri turističnem razvoju vasi. Turistično društvo Štanjel je bilo tudi pobudnik nastanka kraškega razvojnega projekta, Pilotnega pro - jekta Kras, ki v svojih ciljih med drugim pou - darja tudi trajnostni razvoj turizma na podlagi naravnega in kulturnega bogastva. Leta 1986 se Škocjanske jame zaradi edinstvenih narav -  Turistični proizvodi iz Slovenije naj bi zajeli čisto naravo, odprašene spomenike in etnološke poseb - nosti, čista stranišča, obnovljena pročelja stavb, hitra in točna prevozna sredstva, igrišča in zabavišča, pri - jazne, gostoljubne in ustrežljive ljudi, bogato izbiro izdelkov, sodobne trgovine, hitre in točne informa - cije, zanimivo hrano in pijačo, varne in označene poti z vodniki itd. (Repovš 2006: 146).  Poleg akcije Slovenija, moja dežela , so oglaševali še pod gesli Turizem smo ljudje , Turizem nas bogati in zadnje leto Iščemo dobrega gospodarja . Simbol slo - venskega turizma je postal lipov list. 0 Manjši del Krasa je bil priključen občini Nova Go - rica (t. i. Goriški Kras, ki je obsegal vasi Vojščico, Kostanjevico na Krasu, Lipo, Temnico), manjši del pa še v občini Koper (Kras ob območju Kraškega roba, ki geografsko meji na Koprsko Primorje).  Grajski večeri so bili sprva namenjeni predstavitvi amaterskih kulturnih skupin iz Slovenije, Italije in Avstrije, kasneje pa so se poleg dramskih priredi - tev odvijale tudi nastopi folklornih skupin, pevskih zborov in drugo. Izvestje_5_tekstblok.indd 27 4.12.2008 13:03:42 28Izvestje 5 • 2008 Članki nih pojavov, neponovljive kraške krajine, en - kratne zastopanosti flore in favne, številnih arheoloških najdišč in pionirskih raziskav v hidrologiji vpišejo v seznam svetovne narav - ne in kulturne dediščine pri UNESCU, kar je z vidika ozaveščanja o posebnostih kraške narave in kulturnih znamenitosti za domače pobudnike, ki so si za vpis prizadevali, velik dosežek. TURIZEM V SAMOSTOJNI SLOVENIJI Z nastankom samostojne države se je od poli - tične oblasti zahtevalo, da se Slovenija v med - narodnem svetu uveljavi kot država z lastnimi zgodovinskimi in kulturnimi koreninami. To s strani državnih institucij in širšega prebival - stva povzroči boljši, predvsem pa pozitivnejši odnos do zgodovinskih posebnostih lokalnih območij. Pozitivni rezultati so se odražali tudi na področju turizma, ki se je na Krasu ponov - no začel intenzivneje razvijati šele v 21. stoletju. Po analizi stanja v prvi fazi razvojnega projekta je bila na Krasu še leta 2000 stopnja gostoljubja in osveščenosti o vrednotah Krasa in pomenu turizma med lokalnim prebivalstvom relativ - no nizka (Problemska analiza funkcionalno zaokrožene Kraške regije 2000: 56). Turistična ponudba območja je bila poznana le po treh oziroma sprva le dveh največjih znamenito - stih (Lipici, Parku Škocjanske jame in kasneje še Štanjelu), ki pa so bile med seboj in z oko - lico skromno povezane. Večji del kraških vasi pa je bil turistično povsem nerazvit. Pojavilo se je vprašanje, kako med lokalnim prebival - stvom vzpostaviti najprej pozitiven odnos do lokalne preteklosti in kasneje pozitiven odnos do razvoja turizma. Na komenskem predelu Krasa, območju Občine Komen, se je k temu problemu pristopilo preko dejavnosti Osnov - ne šole Komen, predvsem s projektom »Kri - žem kražem po Komenskem Krasu«, katerega namen je bil s pomočjo posebne metode dela z učenci na terenu, najprej raziskati in ovredno - titi kulturno dediščino in naravne vrednote ter na podlagi pridobljenih podatkov pripra - viti slogovno poenoten turistični vodnik, ki bi s celostno ponudbo predstavljal vse kraške vasi. Projekt je bil delno financiran s strani Evropske unije (preko PHARE CBC Slovenija/ Italija čezmejnega projekta). Z intervjuji, ki so jih pod strokovnim vodstvom osnovnošolski učenci izvajali med domačim prebivalstvom, je na eni strani bil dosežen cilj vključevanja samih domačinov v poznavanje in vrednote - nje kulturnih posebnosti območja, na drugi pa ozaveščanje osnovnošolcev o zgodovini življe - nja njihovih prednikov. Danes lahko rečemo, da je šele tesnejše sodelovanje med osnovno šolo, domačini in občinsko oblastjo prispeva - lo k zavedanju o tradicionalnih kulturnih po - sebnostih, kar se med drugim kaže tudi v vse večjem številu novih turističnih, kulturnih in športnih društev (vsaka vas ima vsaj eno kul - turno, športno ali turistično društvo), ki si v svojih dejavnostih prizadevajo na eni strani ohranjati, restavrirati in predstavljati kulturne posebnosti, na drugi pa tudi tržiti. Iz leta v leto se odpira več turističnih kmetij, katerih ponud - be vsekakor ne moremo primerjati s ponudbo kmetij pred drugo svetovno vojno, vsekakor pa gre za stare vzorce v novi vsebini, saj tu - ristične kmetije v posebno urejenih prostorih turistom ponujajo kraško kulinariko, ponekod pa tudi prenočišča. Ponovno so s delovanjem začele osmice, pojavi pa se še nov tip turizma, t. i. mladinski turizem, ko se v Pliskovici leta 2003 odpre mladinski hotel. Seveda ne smemo prezreti, da sta pri ponovnem razvoju turizma in ozaveščanju veliko prispevali tudi država in EU z raznimi finančnimi spodbudami v obliki razvojnih projektov, z antropološko-sociolo - škega vidika pa tudi globalizacijski procesi, saj vemo, da je učinek globalizacije tudi glokaliza - cija, kar pomeni prepoznavanje lokalnih kul - turnih posebnosti na globalni ravni. Problem Krasa, ki še do danes kljub pospe - šenemu razvoju turizma ni razrešen, pa je že - lja po skupni predstavitvi Krasa kot turistične blagovne znamke. Kras je danes upravno raz - deljen med 5 občin, ki se ne morejo zediniti za skupno predstavitev območja kot turističnega objekta z značilnimi turističnimi proizvodi, kot so pršut, vino teran, kraški med, kraška žganja, svojevrstna arhitektura in zgodovin - Izvestje_5_tekstblok.indd 28 4.12.2008 13:03:42 2Izvestje 5 • 2008 Članki skimi spomeniki. Čeprav so se v letošnjem letu občine po dolgotrajnih pogajanjih uskladile glede odloka o turističnem vodenju, se pogaja - nja še vedno zaustavijo pri oblikovanju skupne turistične organizacije oziroma pri določitvi lokacije za turistično organizacijo. K temu po mojem mnenju veliko prispevajo prav zgodo - vinski procesi, saj Kras v toku zgodovinskih dogajanj ni nikoli bil skupno upravno-politič - no telo, temveč je bil vedno razdeljen najprej med različna srednjeveška gospodstva, potem pokrajine in danes občine. Turista pa danes ne zanima, kje se npr. Občina Komen konča in Občina Sežana začne. SKLEPNE MISLI Za konec velja poudariti, da ima vsako zgodo - vinsko obdobje svoje posebnosti, ki se odra - žajo na različnih ravneh družbenega življenja. Kot smo videli v kratki predstavitvi razvoja turizma na Krasu, se te posebnosti odražajo tudi v turizmu kot pomembnem dejavniku družbenega razvoja. Primerjava različnih zgo - dovinskih obdobij v razvoju turizma na Krasu pripelje do ugotovitve, da danes turizem za nekatere Kraševce zopet predstavlja dodatno gospodarsko dejavnost, ki pripomore k bolj - šemu gmotnemu položaju, kot je za mnoge predstavljal v času pred drugo svetovno voj - no, in da je v obdobju socializma turizem po vaseh res nazadoval, toda hkrati omogočil razvoj večjih turističnih centrov, ki danes na konkurenčnem turističnem trgu predstavljajo magnet za goste, od koder pa jih morajo Kra - ševci znati in se ponekod še naučiti usmeriti v manjše kraške vasi. LITERATURA Problemska analiza funkcionalno zaokrožene Kraške regije (analitičen del skupnega ra - zvojnega programa�� . Pilotni projekt Kras. 2000. Štanjel: Regionalna pisarna Štanjel. Agencija RS za regionalni razvoj. REPE, Božo. 2006. Turistična zveza in razvoj turizma v Sloveniji po drugi svetovni vojni. V: Turizem smo ljudje: zbornik ob 100. letni - ci ustanovitve Deželne zveze za pospeševa - nje prometa tujcev na Kranjskem, Turistične zveze Slovenije in organiziranega turizma v Sloveniji. (Bogataj Janez, Janša-Zorn Olga, Polak Slavko, Šajn Srečko (ur.)). Ljubljana: Turistična zveza Slovenije. 61–99. REPOVŠ, Jernej. 2006. Tržno usmerjane poti turizma v moji deželi. V: Turizem smo lju - dje: zbornik ob 100. letnici ustanovitve De - želne zveze za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem, Turistične zveze Slovenije in organiziranega turizma v Sloveniji. (Bogataj Janez, Janša-Zorn Olga, Polak Slavko, Šajn Srečko (ur.)). Ljubljana: Turistična zveza Slovenije. 61–99. RUDOLF, Andrejka. 1926. Tujski promet v Sloveniji, njega razvoj in organizacija. Ob dvajseti letnici Zveze za tujski promet v Sloveniji. Ljubljana. SHAW R., Trevor. 2000. Foreign Travellers in the Slovene Karst 1537–1900 . Ljubljana: Inštitut za raziskovanje krasa, ZRC SAZU, Založba ZRC. Časopisni viri »Pri Heleni v Tubljah pri Komnu. Prva turi - stična kmetija na Sežanskem. V: Primorske novice 23. november 1990, št. 93, leto XLIV , str. 8. Divača. V: Turistični vestnik 1957, št. 3 (marec), leto V , str. 99. Komen. V: Turistični vestnik 1961, št. 3 (marec), leto IX, str. 72. Marljivo društvo, Komen. V: Turistični vestnik 1959, št. 7–8 (jul.–avg.), leto VIII, str. 213. Sežana se prebuja...V: Primorske novice 13. fe - bruar 1953, št. 7, leto VII, str.5. Šimac, Rudi, Rener Jože, Colja Roman. Možno - sti za razvoj turizma na spodnjem Krasu. V: Turistični vestnik 1967, št. 6, str. 246–251. TOD Komen. V: Turistični vestnik 1960, št. 12 (dec.), leto VIII, str. 373. TOD Komen. V: Turistični vestnik 1961, št. 5 (maj), leto IX, str. 137. TOD Komen. V: Turistični vestnik 1959, št. 10– 11 (okt.–nov.), str. 294. Izvestje_5_tekstblok.indd 29 4.12.2008 13:03:42 0Izvestje 5 • 2008 Članki PReGLeD POGLA vItNe, PReDvse M etNOLOŠK e stROKO vNe LIteRAtURe DRUG e POLO vICe 20. stOLetjA O stANO vANjsKI KUL tURI vIPAvsKe DOLIN e ŠPELA LEDINEK LOZEJ * P ričujoči pregled je omejen predvsem na etnološke raziskave in strokovno literaturo o stanovanjski kulturi Vipavske doline, mestoma pa sem v duhu polihistorne oziroma domoznan - ske obravnave problematike posegla tudi izza obzorja etnološke stroke in navedla pomemb - na arhitekturna, (umetnostno)zgodovinska, (antropo)geografska, arheološka, muzealska, konservatorska in druga besedila, ki z nekoliko drugačnega zornega kota osvetljujejo bivalno kulturo v Vipavski dolini. Zaradi istovetnosti ali razločkov pa je bila navedena tudi ključna referenčna literatura o bivalni kulturi sosednjih območij, predvsem bližnjega Krasa, Trnovske - ga gozda, Furlanije, Brd in Posočja. V okviru stanovanjske kulture so me še posebej zani - mala besedila, ki se posvečajo kuhinji in njeni opremi (ognjiščem, pečem, štedilnikom ipd.). Na obdobje druge polovice 20. stoletja sem se omejila zato, ker sem pregled poglavitnih virov in literature izpred druge svetovne vojne pred - stavila na drugem mestu.1 Izhodišče pregleda je bilo poročilo Milka Matičetovega O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev (1948), ki poleg pregleda etnoloških raziskav prinaša tudi opozorilo, da pri preu - čevanju kmečkega doma niso važne samo zunanje oblike, ampak tudi notranja organi - zacija prostorov, funkcije posameznih delov, gradbeni material, tehnični prijemi, dvorišče in gospodarska poslopja ter da kmečki dom ni osamljena enota, temveč neločljivo povezan * univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter prof. umetnostne zgodovine, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, spela.ledinek@zrc-sazu.si  Gl. Ledinek Lozej 2006.z naseljem. Zahodnoslovenske kmečke stavbe razdeli – podobno kot predhodni snovalci tipologij Matija Murko (1905, 1906), Stanko Vurnik (1926, 1930), Anton Melik (1936) in Bruno Nice (1940) – na dva glavna tipa, sre - dnjeevropski in južnoevropski ali sredozemski tip, v katerega naj bi v prvi polovici 20. stoletja sodile tudi kmečke stavbe v Vipavski dolini.2 Neposredno sta se na Vurnikovo in Me - likovo tipologijo naslanjala tudi Rajko Ložar (1944) in Vilko Novak (1960). Zahodnoslo - venske stavbe je Ložar izpostavil že v spisu Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja (1942), več pozornosti pa je » sredozemskim kaminskim hišam « namenil v Narodopisju Slo - vencev (1944), kjer je kot glavne sredozemske značilnosti izpostavil » netipično « razdelitev prostorov, nadstropnost (kar naj bi pripomo - glo k razvoju odvajanja dima), kamnito gra - dnjo in svojstveno prostorsko oblikovanje. Če je vipavske kmečke hiše vzporejal s kraškimi, pa je za južno gričevnato območje Goriške  »Ločnico med njima danes lahko začrtamo od Pod - grada proti Šempetru [Pivki], od tod na Razdrto in po zapadnih obronkih Nanosa proti Colu, nato pod južnozapadnimi robovi »Gore«; dalje čez Banjško pla - noto na Bačo, od tod na levem bregu Soče proti Koba - ridu; pred Bovcem pa preide na desni breg Soče. Kar je vzhodno od te črte (okraji [Ilirska] Bistrica, Postojna, Idrija, Cerkno, Bovec in Trbiž��, pripada srednjeevrop - skemu tipu, kar je zapadno, pa južno-evropskemu ali sredozemskemu tipu « (Matičetov 1948: 18). Poudari, da je ta razdelitev veljavna za prvo polovico 20. sto - letja. » Samo pred sto leti je namreč črta ločnica šla veliko bolj zapadno «, nekateri predeli naj bi od časa prvih poročil pa do danes temeljito spremenili po - dobo; v podkrepitev navaja vira iz 16. stoletja, kjer so omenjene lesene stavbe v Bovcu, Kobaridu in Ka - nalski dolini (prav tam: 19). Izvestje_5_tekstblok.indd 30 4.12.2008 13:03:42 Izvestje 5 • 2008 Članki izpostavil furlanski tip – » velika stavba brez ometa, zidana na pol iz kamna, na pol iz opeke, in ima bivališče in gospodarske prostore vse pod eno streho, slednje spodaj, ostalo pa zgoraj « (Lo - žar 1944: 82).3 Sistematična celostna zastavitev obravna - ve predmeta » raziskovanje ljudskega stavbar - stva« je sledila v spisu Vilka Novaka Ljudsko stavbarstvo v naši etnografiji (1952), dotedanja spoznanja o stavbah in stanovanjski kulturi v Vipavski dolini ter širšem sredozemskem ob - močju pa je strnil v Slovenski ljudski kulturi (1960).4 Bivalne kulture v Vipavski dolini se je dotaknil tudi Tone Cevc v Slovenskem ljud - skem izročilu (1980), predvsem pa v izvrstnem sintetičnem prispevku H genezi kmečke hiše na Slovenskem , kjer je izpostavil (tudi) za Vi - pavsko in Goriško značilno kamnito stavbno kontinuiteto (Cevc 1989).5 Razvojnim stopnjam hiše se je posvetil zgodovinar in antropogeograf Franjo Baš. Združil je arheološko, etnografsko in geograf - sko obravnavo predmeta z iskanjem historične razvojne podobe in na osnovi tako imenovane sintetične metode6 je v spisu Uvod v zgodo -  Na območju » primorsko-sredozemske hiše « naj bi bila odprta ognjišča v štiridesetih letih ponekod še vedno v rabi; glavna potrebščina v takšni kuhinji naj bi bil kotel, ki je visel na verigi; postavljanju polen, lesenih panjev in butar je služilo pokončno, železno stojalo – vzglavnik. Nad ognjišči na Vipavskem je omenil še večje nape za shranjevanje posode (Ložar 1944: 88–90).  Glede stanovanjske kulture je gotovo pomembno tudi Novakovo dokumentacijsko prizadevanje v okviru Oddelka za etnologijo Filozofske fakultete, katerega objavljen izbor Podobe pokrajin: 1956–1970: Etnološka fototeka Vilka Novaka prinaša nekaj foto - grafij iz Vipavske doline (prim. Hudelja idr. 2001).  »Kamnita gradnja je omogočala rast hiše v vodoravni in navpični smeri. Iz prvotne enoprostorne ognjiščni - ce je od začetka 17. stol. že zrasla nadstropna hiša z bivalno kuhinjo, kletjo in hlevom v pritličju in z več sobami v nadstropju, kamor je bilo mogoče priti po zunanjem stopnišču in balkonu. Hišo z dvokapno stre - ho je pokrivala sprva kamnita kritina – skrili, pozneje pa jo je zamenjala opečna kritina – korci, kulturna prastreha Primorja « (Cevc 1989: 63). Več o razisko - vanju stavbarstva in bivalne kulture Toneta Cevca gl. Ledinek 2001. 6 »Sintetična metoda upošteva stanovanjsko hišo kot ce - loto in ne izhaja iz njenih posameznosti, kot so tloris, vino stanovanjske hiše na Slovenskem (1968) podal izvirno interpretacijo razvoja slovenske hiše, v kateri je postavil kurišče na prvo me - sto.7 V tem pogledu je za mediteranske stavbe izpostavil uveljavljanje kamina, ki se je razvijal iz obstenskega ognjišča od 14. stoletja dalje, s čimer je po 16. stoletju povezano nastajanje stropa in večnadstropne stavbe. Naslednji dvig stanovanjske ravni pa predstavlja uvajanje šte - dilnika, ki je omogočil kuhinjo brez dima in kurjavo z drvmi, premogom, plinom in elek - triko (Baš 1984: 17–19).8 V prispevku o kmeč - ki hiši v Gospodarski in družbeni zgodovini Slo - vencev (1970) je bil avtor Sergij Vilfan pazljiv pri iskanju prazgodovinskih, ilirsko-keltskih in rimskih vplivov na primorsko kmečko arhi - tekturo, menil je, da so bili tovrstni vplivi zelo posredni, omejeni na sekundarne elemente in mogoči v zelo različnih obdobjih (Vilfan 1970: 578). Dalje je za Primorsko in s tem Vipavsko streha, kuhinja, peč itd., iz katerih so nastale vse dose - danje tipizacije. Zaradi tega obravnava kot temelj tri pokrajinsko izražene vrste stanovanjske hiše, ki sodijo pretežno v preteklost. Kajti danes postaja stanovanjska hiša zaradi komunalnih naprav, življenju ustreznih stavbnih predpisov in pa enotnih in tipiziranih stavb - nih tvoriv vedno bolj enotna, v nasprotju s preteklo, ki so jo oblikovale priroda, tehnika, gospodarstvo, kultu - ra in umetnost njene pokrajine in njenih prebivalcev « (Baš 1984: 10).  Po Baševem mnenju izraža kulturo stanovanjske hiše stanovanjski horizont. Sprva je bil na Slovenskem splošen talni horizont z nizkim ognjiščem, sedeži in klopmi. Postelje, klopi in mize na nogah pred - stavljajo dvignjeni, mizni stanovanjski horizont, ki je posledica uvajanja krušne peči ter osamosvojitve kuhinje od sobe. Mizni horizont dvigne petrolejka ob koncu 19. stoletja ter elektrika in vodovod (Baš 1984: 22–24). V tem oziru je zelo zanimiva kom - binacija talnega in miznega horizonta v vipavskih kmečkih bivališčih še globoko v 20. stoletje: osrednji bivalni prostor – hiša je vključeval v mizni horizont dvignjeno ognjišče, sedenje na pručkah in klopcah na prostranem ognjišču pa predstavlja prvine talne - ga horizonta.  V prispevku o gospodarskih poslopjih v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev (1970) pa je Franjo Baš opozoril na vpliv rimske poljedelsko-živinorej - ske prakse in zidarstva ter samega gradbenega ma - teriala na strnjevanje gospodarskih in stanovanjskih poslopij pod eno streho (npr. v obliki vrhhlevne ali vrhkletne stavbe) (Baš 1970: 598–599). Izvestje_5_tekstblok.indd 31 4.12.2008 13:03:42 2Izvestje 5 • 2008 Članki dolino izpostavil zgodnje uveljavljanje kamnite hiše v nasprotju z ostalimi slovenskimi pokra - jinami. Medtem ko je na vzhodu ognjiščnico izpodrivala dimnica, je na zahodu ognjiščnica preraščala v kaminsko hišo,9 pri čemer je peko pod črepnjo nadomeščala peč. Pri kaminskih hišah, značilnih za zahodnoslovenska obmo - čja, je opozoril na razmeroma dober odvod dima pri katerem se pojavljajo ostanki talnega horizonta.10 Neposredno pa je o stanovanjski kulturi Vipavske doline spregovorila Fanči Šarf v spi - su Vrste ognjišč na slovenskem in njih današnje stanje (1964), ki je sad avtoričinega dolgole - tnega sodelovanja v Orlovih terenskih ekipah Etnografskega muzeja.11 Šarfova je v spisu iz - postavila ključno vlogo kurišča pri oblikova - nju prostora in razvoju stanovanjske stavbe ter sistematizirala ognjišča glede na njihovo obliko in razširjenost, pri čemer je vipavska ognjišča uvrstila v okvir tako imenovanega mediteranskega tipa (Šarf 1964: 359–378). Za naš okvir je zanimiv tudi opis notranje opreme bližnjega kraškega doma, ki je bil skupaj s opi - som kmečke arhitekture na Krasu spod peresa Ivana Sedeja, objavljen v spremljajočem kata - logu razstave Kraška hiša (Sedej 1969).12 Gra-  Proces naj bi bil po Vilfanu značilen za čas velike kolonizacije od 11. do 13. stol., ko se na Slovenskem utrdijo obrisi velike delitve na tri območja: na oze - mlje dimnice na severu in vzhodu, hiše s črno kuhi - njo v osrednjih predelih ter ognjiščnice in kaminske hiše na zahodu (Vilfan 1970: 582). 0 V nasprotju z dimnico, ki ima slab odvod dima in dobro razvit mizni horizont, prim. op. št. 7. Sprva naj bi prevladovala slamnata kritina, ki jo je na zahodu postopoma izpodrivala kamnita in pozneje opečna - ta (Vilfan 1970: 573–581). O kmečkih naseljih je v Gospodarski in družbeni zgodovini Slovencev (1970) pisal Pavle Blaznik, prav tako o kolonizaciji; še iz - črpneje pa je na drugem mestu kolonizacijo in teri - torialno zgodovino slovenskega Primorja predstavil Bogo Grafenauer (1972).  O Orlovi terenski ekipi Etnografskega muzeja na Vi - pavskem gl. Ledinek Lozej 2007.  Ivan Sedej se je problematike mediteranskih stavb mestoma dotikal že v zgodnejših spisih, npr. v pri - spevku o problemih raziskovanja slovenske ljudske arhitekture (1964), pa tudi kasneje kot konservator na Zavodu za spomeniško varstvo, ko se je ukvar - jal s stavbno dediščino in njenim varovanjem, sad divo, ki ga je zbrala,13 in izhodišča, ki jih je po - stavila Fanči Šarf, so bila temelj raziskovalnega dela Irene Keršič. V prispevkih o stanovanjski kulturi slovenskega kmečkega prebivalstva omenja tudi stanovanjske razmere v Vipavski dolini: npr. ognjiščnice, ki naj bi bile v 19. sto - letju tod običajne vzporedno z značilnimi ka - minskimi hišami (Keršič 1991). Odkrito pa se na stanovanjsko kulturo Vipavske doline na - naša prispevek o spremembah v stanovanjski strukturi kraških in primorskih hiš, podan na posvetovanju o dediščini stavbarstva na Pri - morskem in Krasu: » Posebej je treba poudariti komponibilnost kraške in primorske hiše in nju - no izredno funkcionalno zasnovo. Stanovanjski in gospodarski objekti večinskega prebivalstva so se namreč po potrebi lahko širili z dodajanjem v horizontali ali vertikali . [...] V dolgem časov - nem obdobju življenja teh zgradb so se ljudje pri obnovi stanovanj največkrat omejevali le na najnujnejša popravila, največ sprememb pa je doživel prostor z ognjiščem vse do uvedbe ka - minske hiše in nato uvedbe štedilnika « (Keršič 1998: 90–97). Izčrpne so tudi regionalne, na Vipavsko dolino in na sosednja območja vezane etnolo - ške raziskave. V tem oziru je bogato poročilo o rezultatih in izkušnjah skupnega terenskega strokovnega dela etnologov in arhitektov v česar so številne objave v strokovni reviji Varstvo spomenikov , pa tudi v poljudnejših publikacijah, npr. Ljudska umetnost na Slovenskem (1985) in Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem (1989). Sedeje - vim teoretičnim predpostavkam sorodno izhodišče pri obravnavi stavbarstva, predvsem likovne plati oblikovanja stavbe, je imel Gorazd Makarovič, npr. v delu Slovenska ljudska umetnost (1981); vsekakor pa pri obravnavi kuhinjskega prostora ne moremo mimo izvrstnega kulturnozgodovinskega prispevka o kuhinjski opremi, kuhinjah, kuharicah in prehrani v 17. stoletju, ki se, žal, ne dotika Vipavske doline, služi pa kot izvrstna referenčna literatura (prim. Makarovič 1986), za obče razumevanje stanovanj - ske kulture pa je zanimiva tudi tematsko zastavljena monografija o kiču (Makarovič 1971).  V okviru petnajste terenske ekipe Etnografskega muzeja zbrano gradivo na Vipavskem je Ireni Ker - šič služilo pri postavitvi odmevne razstave o svetilih Udomačena svetloba (1996), pa tudi pri postavitvi stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja Med naravo in kulturo. Izvestje_5_tekstblok.indd 32 4.12.2008 13:03:43 Izvestje 5 • 2008 Članki vasi Goče (Bogataj 1987).14 Iz goške terenske izkušnje so črpale tudi Inga Miklavčič-Brez - igar (1988), Magda Peršič (1991) in Andrej - ka Ščukovt (1995). Za vpogled v stanovanj - sko kulturo sta bili zanimivi tudi razstavi in spremljajoča kataloga Goriškega muzeja o povojnih dogodkih in ljudskih skrinjah na Goriškem (Miklavčič-Brezigar 1997, 2000). O posameznih tematikah, posredno povezanih s stanovanjsko kulturo v Vipavski dolini, so pisali še sledeči: o planetah Pavel Medvešček (1981), o portalih Božidar Premrl (1995), o hi - šnih imenih v vaseh Zgornje Vipavske doline Tea Fabčič (2005), monografsko pa je urbani - stično zasnovo Vipavskega Križa prikazal Bo - rut Koloini (1992). Pomembna je tudi konservatorska produk - cija, kjer je bila (vsaj za primorske okvire) svoj - stvena prelomnica posvetovanje Zaton kraške arhitekture (1984),15 na katerem so (predvsem) arhitekti razpravljali o razvojnih posebnostih, o regionalnem in splošnem ter o ohranjanju in prenovi primorskega stavbarstva (prim. Štu - par-Šumi idr. 1985–87). Izmed sodelujočih bi izpostavila predvsem avtorico uvodnega pri - spevka, Natašo Štupar-Šumi, ki se je tudi na drugem mestu izdatno posvetila stavbni dedi - ščini Vipavske doline (Štupa r-Šumi 1985),16 ter Petra Krečiča, ki je v okviru razvojnih poseb - nosti v arhitekturi 19. stoletja na Primorskem opozoril tudi na stilne novosti v podeželski arhitekturi Vipavske doline in okolice Gorice  Poleti 1987 je bil na Gočah organiziran tabor štu - dentov arhitekture in etnologije, ki so ga izpeljali Fakulteta za arhitekturo, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Goriški muzej in novogoriški Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. O preostali dejavnosti (pred - vsem arhitektov) v prid prenove in revitalizacije vasi gl. Ščukovt 1995.  Predavanja posvetovanja so bila objavljena v Gori- škem letniku 12–14 (1987).  V prispevku o arhitekturi v Vipavski dolini v Var- stvu spomenikov je Nataša Štupar-Šumi v celoti za - jela stavbno dediščino in njene lastnosti (gosta zazi - dava, sorodnost s kraško stavbno dediščino …) kot tudi vpliv geografskih in hidroloških posebnosti, sodobno brisanje meje med naseljem in nezazida - no površino ter propadanje starejših stavb (Štupar- Šumi 1985: 209–228).(Krečič 1987). Številčnejši pa so bili etnologi17 na strokovnem posvetovanju Dediščina stav - barstva Primorska in Kras (1999); poleg zgo - raj že omenjene Irene Keršič s prispevkom o spremembah stanovanjske strukture kraških in primorskih hiš (Keršič 1999) sta etnolo - ško stroko zastopali še Zvezda Delak-Koželj s prispevkom o varstvu ljudskega stavbarstva (Delak-Koželj 1999) in Zvona Ciglič z razmi - šljanjem o etnološki dediščini (Ciglič 1999). Precejšnja pa je tudi konservatorska produk - cija, ki je nastajala vzporedno s tekočim delom v okviru novogoriškega Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ustanovljenega leta 1961.18 O Vipavski dolini je pisala predvsem Andrej - ka Ščukovt, in sicer o tipologiji stavbarstva v Vipavi (1994), o prenovi Goč (1995), o posa - meznih domačijskih kompleksih (1991, 1998c, 2001), o vinogradniških zavetiščih in grun - tnih bajtah (1998a, 1998b), o kozolcih (1997), o poslikavah na fasadah in znamenjih (1996) ter nasploh o znamenjih. Neposredno pa se stanovanjske kulture in kuhinje dotika v pri - spevku Kuhinja v Vipavski dolini v luči razvo - ja ognjišča in spreminjanja hišnih tipov (2007), kjer razvrsti še dandanes ohranjena vipavska ognjišča glede na faze razvoja ognjišč, ki jih je navedla Fanči Šarf (1964), pri tipologiji kuhinj in stavb pa se je naslonila na Vilfanov (1970) kriterij lege ognjišča. O naselbinski in stavbni dediščini Goč je pisal tudi Bojan Klemenčič (2006). Drobce o stanovanjski kulturi najdemo tudi v domoznanskih obravnavah posame - znih mikroregij (npr. Zorzut 1957, Lah 1985) oziroma krajev, npr. Ajdovščine (Plesničar 1998), Podnanosa (Rosa 1996), Sela (Lipovž 2004), Štandreža (Budal 1993), Vipavskega Križa (Smole 1966), Vrtovina (Slamič 2001) itn., v avtobiografski in memoarni literaturi (npr. Rodman 2000, Lokar 2002, Marušič 2002,  Splošno je o varstvu stavbne dediščine z etnološkega zornega kota pisal predvsem Ivan Sedej, prim. op. št. 12, v zadnjem času pa predvsem Vito Hazler, prim. objavljeno doktorsko disertacijo Podreti ali obnoviti? (1999).  Šele od leta 1977 pa je na novogoriškem spome - niškovarstvenem zavodu zaposlen etnolog (prim. Hazler 1999: 79). Izvestje_5_tekstblok.indd 33 4.12.2008 13:03:43 Izvestje 5 • 2008 Članki Šantel 2006), pa tudi v raziskavah nekaterih zgodovinarjev (npr. Granda 1984, Stres 1987,19 Vidmar 2000,20 Waltritsch 2001, Urbanc 200321 itn.), arheologov22 in geografov.23 Iz praktič - 19 V prispevku Oris kolonata v slovenskem delu dežele Goriško-gradiščanske do konca prve svetovne vojne (1987) je Peter Stres navedel, da kolonat – sistem obdelave vinogradov in sadovnjakov po različnih dogovorih med lastnikom zemlje, kolonske hiše in hlevov ter med kolonom, ki je moral prispevati predvsem svojo delovno silo – za slovenski del de - žele ni bil omejen le na Brda, temveč tudi na spo - dnji del Vipavske doline (prim. Stres 1987: 179, 181). Specifična gospodarska razmerja so vplivala tudi na stanovanjske razmere, na značilno skromnost kolonskih bivališč. Več o kolonskih bivališčih prim. Keršič 1992. 0 Jernej Vidmar je v diplomski nalogi o življenju go - riškega meščana Henrika Tume »Svoja hišca, svoja voljica«: Življenje goriškega meščana Henrika Tume in njegove družine med leti 1894 in 1924 podal zani - mive informacije v poglavju o hišah družine Tuma (Vidmar 2000).  V katalogu 50. leta (2002) je Nataša Urbanc med drugim pisala tudi o takratnih spremembah v sta - novanjski kulturi, kjer je izpostavila selitve v večje kraje in rast blokov, kar se je na goriško-vipavskem območju udejanjalo v gradnji Nove Gorice. Tam - kajšnja novozgrajena stanovanja so prinašala višjo kulturo bivanja, največ sprememb pa je bila deležna kuhinja (Urbanc 2003: 34). 22 O rimski stanovanjski kulturi je pisal npr. Sandro Stucchi (1948), izpričevalni pa so tudi spisi o zgo - dnjesrednjeveških najdiščih v Vipavski dolini Draga Svoljška in Timoteja Knifica (1976), o posameznih rimskodobnih najdiščih Beatriče Žbona-Trkman (1984) in Verene Vidrih-Perko (2004, 2005) ter Nade Osmuk (1985). 23 Temeljno je seveda Melikovo Slovensko Primorje (1960), o različnih oblikah naselij glede na poljsko razdelitev na Primorskem pa je pisal Svetozar Ile - šič (1948–49, 1950). Med kasnejšo geografsko pro - dukcijo bi iz vidika urbanističnih sprememb po - deželja, tudi vipavsko-goriškega, veljalo izpostaviti delo Marjana Ravbarja (npr. 2004a, 2004b, 2005), ki razlaga metropolizacijo in suburbanizacijo podeže - lja. Metropolizacijo – razraščanje urbanizacije okoli večjega števila mest na podeželje in hkratno zrašča - nje mestnih regij v veliko urbano aglomeracijo, ki je z osrednjim mestom tesno povezana – je značilna tudi za Spodnjo Vipavsko dolino (Ravbar 2005: 10). V okviru sorodnih prostorskonačrtovalnih bese - dil pa bi izpostavila zbornik Nacionalna strategija prostorskega razvoja Slovenije , kjer so udeleženci 12. Sedlarjevega srečanja razpravljali o prostorskem nih razlogov se je po koncu druge svetovne vojne porodilo tudi zanimanje arhitektov za tradicionalno vaško stanovanjsko arhitekturo, prevladujoči modernistični doktrini v arhi - tekturni stroki navkljub. Že leta 1947 je izšla knjiga Obnova slovenske vasi Marjana Mušiča, kjer je bila za primorsko hišo izpostavljena in opisana kuhinja kot glavni in največji prostor z ognjiščem, vipavsko arhitekturo pa omenja Marjan Mušič tudi v prispevku o vplivnih ob - močjih med stilno in ljudsko arhitekturo v sre - dnjem veku (1952). Še posebej pa se je razvoj - nim vprašanjem ljudskega stavbarstva, obnovi in varstvu arhitekturne dediščine ter členitvi stavbne dediščine na posamezne arhitekturne regije in krajine posvečal Peter Fister,24 čigar prizadevanja sta nadaljevala (predvsem) Lju - bo Lah25 in Živa Deu,26 ki sta se v zahodno - planu in razvoju Slovenije, podeželja in demograf - sko ogroženih območij (tudi) v povezavi z (novo) upravno razdelitvijo in načeli uravnoteženega traj - nostnega razvoja, tipologijo slovenskih krajin in ar - hitekture itn. (Stanič 1993). Monografsko je Spodnjo Vipavsko dolino obdelala Tanja Slapernik (1994).  Če iz vidika raziskovanja stanovanjske kulture na - vedemo najpomembnejše splošne kot tudi na vipa - vsko-goriško področje vezane prispevke: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine (1979), referat na okrogli mizi o odnosu med etnologijo in arhitekturo (1980), Umetnost stavbarstva na Slovenskem (1986), prispevek o prenovi vasi in kontinuiteti arhitekture na Primorskem na posvetovanju Zaton kraške arhi - tekture (1987), Glosar arhitekturne tipologije (1993a), Arhitekturne krajine in regije Slovenije (1993b), Dedi - ščina stavbarstva Primorska in Kras: Zbornik refera - tov (1999). Peter Fister je kraško-primorsko arhitek - turno regijo razdelil na tri vzporedne umetnostno in arhitektonsko določljive pokrajinske pasove: ozek obalni pas, osrčje Krasa ter Vipavsko dolino » z moč - no arhitekturno tradicijo, vezano predvsem na Furla - nijo in na vplive, ki so po trgovskih poteh prihajali iz Srednje Evrope « (Fister 1999: 17–22).  Glej npr. Prenova stavbne dediščine na podeželju (1994), katere praktični del je vezan na kraška na - selja pa tudi na Goče v Vipavski dolini. Sodeloval je tudi pri odmevni poljudni publikaciji o kraški arhi - tekturi Stanislava Renčelja Kraška hiša in arhitektura Krasa (2004, 2008) ter v dokumentarnem filmu Ja - drana Sterleta Kraška hiša na robu časa (2007).  Glej npr. monografiji Stavbarstvo slovenskega pode - želja (2001) in Podeželske hiše na Slovenskem (2006) ter priročniško zasnovano Obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju (2004). Izvestje_5_tekstblok.indd 34 4.12.2008 13:03:43 5Izvestje 5 • 2008 Članki slovenskem prostoru posvečala prvenstveno arhitekturi Krasa, mestoma pa sta posegla tudi v Vipavsko dolino.27 Izrazito pa se je od osemdesetih let naprej stanovanjski kulturi širšega območja Krasa pa tudi Vipavske doli - ne kot arhitektka v spomeniškovarstveni služ - bi posvečala Nataša Štupar-Šumi (npr. 1996); objavila je celostni pregled stavbne dediščine Vipavske doline, ki vključuje tudi tradicional - no stanovanjsko arhitekturo (1985).28 Varstvu in prenovi vaške stavbne dediščine so se med drugimi posvečali še Jože Marinko,29 Maja Črepinšek, Milena Hazler-Papič; analitično in primerjalno pa Borut Juvanec30 in Igor Kalčič (1992).31 Splošnega razvoja stanovanjske kul - ture – razvoja hiše, kuhinje, kuhinjske bateri - je ipd. – se dotika knjiga Dušana Grabrijana Kako je nastajala naša sodobna hiša (1959).32 Ne kot ilustracija dejanskega, temveč bolj kot (za)željenega stanja (strokovnjakov) pa služijo tudi razni priročniki (npr. Kako graditi lepo hišo na Slovenskem Dušana Moškona (1992) ipd.). Podobno tudi tovrstna strokovna in po - ljudna periodika, tudi kot priloga dnevnemu tisku (npr. revije Arhitekt (1951–1963), Sinte - za (1964–), Naš dom (1967–), AB: Arhitektov bilten (1972–2000), Piranesi (1992–), Ambient (1993–), AR: Arhitektura, raziskave (2001–)) odraža na eni strani razvoj arhitekturne dok - trine, na drugi strani pa željenega, idealnega  Terenske izkušnje Ljuba Laha in sodelavcev z Goč (1990, 1993) so vključene v praktični del monogra - fije Prenova stavbne dediščine na podeželju (1994), gl. op. št. 26, predvsem v aplikativnem modelu prenove. Živa Deu pa je npr. sodelovala na arhitekturni de - lavnici v Vitovljah, Oseku in Šmihelu (2007).  Prim. zgoraj, op. št. 16.  Npr. Razvoj in revitalizacija slovenske vasi (1978) ter Tipologija ruralnih naselij v Sloveniji (1986). 30 Npr. Slovenska ljudska hiša (1986) in Slovenska ljud - ska hiša: Tipika v slovenskem prostoru (1989).  Našteti s sodelavci so bili povečini tudi pobudniki letnih konferenc o venakularni arhitekturi med Al - pami in Jadranom v Gozdu Martuljku od leta 1990.  Kot referenčna literatura služi tudi knjiga Kontinu - iteta v stanovanjski arhitekturi v Istri Maria Perosse (1998). Blizu etnološkemu zanimanju za stanovanj - sko kulturo so Grabrijanove misli v zvezi z referati s posveta arhitektov, objavljene v Slovenskem etnogra - fu (1952). stanja urbanistov, arhitektov, oblikovalcev idr. strokovnjakov stanovanjske kulture. Na tem mestu navajam še najpomembnej - šo literaturo, ki obravnava stanovanjsko kul - turo sosednjih območij in katere poznavanje sodi v referenčni okvir. Najbolj poglobljene in obsežne so obravnave kraškega stavbarstva in stanovanjske kulture. Na številnih večdi - sciplinarnih strokovnih posvetovanjih so po - leg etnologov sodelovali (krajinski) arhitek - ti, (umetnostni) zgodovinarji, konservatorji idr.33 Tovrstno zanimanje je bilo predhodno med raziskovalci tržaškega Krasa (npr. Pagni - ni (1966), Semerani idr. (1970)) in je doseglo strokovni vrhunec z zbornikom Kamnita hiša (Harej idr. 1984), izdanem ob istoimenski raz - stavi.34 Z vidika sprememb kulturne krajine od 16. stoletja je Kras predstavljen v knjigi Ale - ksandra Panjeka Človek, zemlja, kamen in bur - ja (2006). Monografsko je obnovo in predlog opreme domačije na divaškem Krasu pred - stavila Darja Kranjc (2005). Za stanovanjsko kulturo pa je še posebej zanimiva predstavitev ognjišč in življenja ob ognjiščih na tržaškem Krasu Vesne Guštin Grilanc (2002). Stavb in naselij se dotikajo tudi nekatere regionalne oziroma krajevne monografije (o zgradbah na goriškem Krasu je pisal npr. Milko Rener (1985), na tržaškem pa Peter Furlan (1993)) ter mnogoštevilni prispevki v reviji Kras. Če je stavbarstvo Zgornje Vipavske doline sorodno kraškemu, pa je v spodnjem delu bližje fur - lanskemu in posredno briškemu stavbarstvu. O furlanski ljudski arhitekturi so pisali med drugim Italo Zannier (1959), Marino Medeot (1978) in Diogene Penzi (1987), o briški stano -  Npr. zgoraj omenjeni posvetovanji Zaton kraške ar - hitekture (1984) in Dediščina stavbarstva Primorska in Kras (1999).  O materialni kulturi je pisal Naško Križnar (1984); temeljito pa je analiziral razvoj naselitvenih in sta - novanjskih tipov tržaškega Krasa prispevek Lorenza Galluzza (1984). Eno izmed primarnih gibal tovr - stnega zanimanja na tržaškem Krasu je bilo goto - vo delovanje zadruge Naš Kras, ki je med drugim obnovila in uredila muzej v Repnu (prim. Serec idr. (2003)), rezultiralo pa je gotovo tudi v dveh italijan - sko-slovenskih izdajah arhitekturnega priročnika za gradnjo na Krasu (prim. Antoni (2004, 2006)). Izvestje_5_tekstblok.indd 35 4.12.2008 13:03:43 Izvestje 5 • 2008 Članki vanjski kulturi pa je poleg sodelavcev Orlove terenske ekipe Etnografskega muzeja v 50. le - tih in Ileane Ferlat (1960) pisala še Tatjana Sirk (1987). V predstavitvi briške kuhinje je skupaj z Magdo Reja opozorila na ognjiščne oziroma štedilniške kuhinje (povečini v spahnjenicah) briških domačij do petdesetih let 20. stoletja (Reja in Sirk 1997). Zanimiva in pomenljiva je tudi primerjalna študija Irene Keršič o razlikah med kolonsko in gospodarjevo stanovanjsko kulturo (Keršič 1992). Na soseščino Vipavske doline se nanaša tudi prispevek Naška Kri - žnarja o stanovanjski kulturi na Gori (1975). Posredno so zanimive tudi študije istrske sta - novanjske kulture, o kateri so med drugimi pi - sale Gizela Šuklje (1952), Tihomira Stepinac- Fabijanić (1987), Mojca Ravnik (1988, 1996) in Zvona Ciglič (1993), pa tudi tolminske (npr. Rutar 1969 in Miklavčič-Brezigar 1996), bov - ške (npr. Sturm 1965), benečijske (npr. Petri - cig 2000), rezijanske (npr. Chinellato 1996) in idrijske stanovanjske kulture (npr. Baš 1957, Šarf 1974–75, Gnezda 2000). VIRI IN LITERATURA ANTONI, Danilo idr. 2004 (2006): Cultura dell'abitare sul Carso: unità abitative: manuale = Bivalna kultura na Krasu: bivalne enote: priroč - nik. Trst: Slovensko deželno gospodarsko zdru - ženje, Sekcija samostojnih poklicov: Trgovinska zbornica v Trstu. BAŠ, Franjo 1957: Rudarska hiša v Idriji. Slovenski etnograf 10, 29–48. BAŠ, Franjo 1968: Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem. V: Vrbnjak, Viktor (ur.): Svet med Muro in Dravo, Maribor: Obzorja, 265–286. BAŠ, Franjo 1970: Gospodarska poslopja. V: Bla - znik, Pavle idr. (ur.): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 595–610. BAŠ, Franjo 1984: Stavbe in gospodsrtvo na sloven - skem podeželju: Izbrani etnološki spisi. Ljubljana: Slovenska matica. BLAZNIK, Pavle (ur.) 1970: Gospodarska in druž - bena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.BOGATAJ, Janez 1987: Prenova vasi Goče. Tipko - pis. BUDAL, Lučana (ur.) 1993: Iz kmečkih korenin sem pognal: Pričevanja o preteklosti Štandreža. Štan- drež: Prosvetno društvo Štandrež, Zveza slo - venske katoliške prosvete. CEVC, Tone 1980: Stavbe. V: Baš, Angelos: Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana: Cankarjeva založba, Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 93–109. CEVC, Tone 1989: H genezi kmečke hiše na Sloven - skem. Traditiones 22, 53–76. CHINELLATO, Francesco 1996: Val Resia: Tipolo - gia e tecnologia dell'habitat vernacolare in Friuli. Udine: Universita degli Studi di Udine. CIGLIČ, Zvona 1993: Kamniti svet. Koper: Pokrajin - ski muzej Koper. CIGLIČ, Zvona 1999: Kamniti svet – uničena, ogro - žena in rešena etnološka dediščina. V: Fister, Peter (ur.): Dediščina stavbarstva Primorska in Kras: Zbornik referatov , Ljubljana: Gradbeni in - štitut ZRMK, Gradbeni center Slovenije, 77–88. DELAK-KOŽELJ, Zvezda 1999: Problematika stanja in varstva ljudskega stavbarstva. V: Fister, Peter (ur.): Dediščina stavbarstva Primorska in Kras: Zbornik referatov , Ljubljana: Gradbeni inštitut ZRMK, Gradbeni center Slovenije. DEU, Živa 2001: Stavbarstvo slovenskega podeželja: Značilno oblikovanje stanovanjskih hiš . Ljublja - na: Kmečki glas. DEU, Živa 2004: Obnova stanovanjskih stavb na slo - venskem podeželju . Ljubljana: Kmečki glas. DEU, Živa 2006: Podeželske hiše na Slovenskem. Lju- bljana: Kmečki glas. DEU, Živa 2007: Arhitekturna delavnica Vitovlje – Osek – Šmihel . Ljubljana: Fakulteta za arhitek - turo. FABČIČ, Tea 2005: Hišna imena v vaseh Otošče, Lo - zice in Podgrič. Lozice: Društvo Zdravljica Lo - zice. FERLAT, Ileana 1960: L'insediamento umano e la casa rurale nel Colio. Studii Goriziani 27, 53– 88. FISTER, Peter 1979: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. Ljubljana: Partizanska knjiga, Odde - lek za arhitekturo Univerze. FISTER, Peter 1980: Nekatera izhodišča za odnose med etnologijo in arhitekturo, gledano s stališča arhitekta (sinopsis). Glasnik SED 20/1, 2–3. FISTER, Peter 1986: Umetnost stavbarstva na Slo - venskem . Ljubljana: Cankarjeva založba. FISTER, Peter 1987: Prenova vasi in kontinuiteta arhitekture na Primorskem. Goriški letnik 12- 14, 41–47. Izvestje_5_tekstblok.indd 36 4.12.2008 13:03:43 Izvestje 5 • 2008 Članki FISTER, Peter idr. 1993a: Glosar arhitekturne tipolo - gije. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. FISTER, Peter idr. 1993b: Arhitekturne krajine in re - gije Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje. FISTER, Peter (ur.) 1999: Dediščina stavbarstva Primorska in Kras: Zbornik referatov , Ljubljana: Gradbeni inštitut ZRMK, Gradbeni center Slo - venije. FURLAN, Peter 1993: Kraška hiša. V: Kovačič, Kri - stina (ur.): Ondile čez Stari vrh: Bani: zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske mape, listi - ne in pričevanja , Bani: SKD Grad, 67–74. GALLUZZO, Lorenzo 1984: Analiza in razvoj nase - litvenih in stanovanjskih tipov tržaškega Krasa. V: HAREJ, Zorko (ur.) idr.: Kamnita hiša: tipi in oblike, Trento: Luigi Reverdito, 23–104. GNEZDA, Mirjam 2000: Idrijska rudarska hiša: Od nastanka do muzeja »in situ«: diplomska naloga. Idrija: Filozofska fakulteta. GRABRIJAN, Dušan 1952: Misli o naši dediščini v zvezi z referati s posveta arhitektov v Dubrov - niku. Slovenski etnograf 5, 101–105. GRABRIJAN, Dušan 1952: Kako je nastajala naša sodobna hiša . Ljubljana: Mladinska knjiga. GRAFENAUER, Bogo 1972: Kolonizacija in terito - rialna zgodovina Slovenskega Primorja. VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kultur, 3–15. julij 1972. Ljubljana: Filozofska fakulte - ta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 255–271. GRANDA, Stane 1984: Kmetijske Razmere v Vipa - vski dolini v prvi polovici 19. stoletja. Goriški letnik 11, 55–72. GUŠTIN GRILANC, Vesna 2002: Ogenj na kamnu: Življenje ob ognjišču na Krasu in tržaškem po - deželju. Trst: ZZT: Zveza slovenskih kulturnih društev. HAZLER, Vito 1999: Podreti ali obnoviti?: Zgodovin - ski razvoj, analiza in model etnološkega konser - vatorstva na Slovenskem. Ljubljana: Rokus. HUDELJA, Mihaela, Vito HAZLER in Ingrid SLA - VEC GRADIŠNIK (ur.) 2001: Podobe pokrajin: 1956–1970: Etnološka fototeka Vilka Novaka. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. ILEŠIČ, Svetozar 1948–49: Kmečka naselja na Pri - morskem. Geografski vestnik 20–21, 217–251. ILEŠIČ, Svetozar 1950: Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Ljubljana: SAZU. JUV ANEC, Borut 1986: Slovenska ljudska hiša. Lju-bljana: Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, VTO Arhitektura. JUV ANEC, Borut 1989: Slovenska ljudska hiša: Tipi - ka v slovenskem prostoru. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, FAGG, Arhitektura. KALČIČ, Igor 1992: Narodna identiteta v slovenski povojni stanovanjski arhitekturi: Doktorska di - sertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. KERŠIČ, Irena 1980–82: Naselja, stavbarstvo in no - tranja oprema. Slovenski etnograf 32 , 40–68. KERŠIČ, Irena 1988–90: Oris stanovanjske kulture slovenskega kmečkega prebivalstva v 19. stole - tju. Slovenski etnograf 33–34, 329–388. KERŠIČ, Irena 1992: Kolon in gospodar – dva nači - na življenja in dve stanovanjski kulturi: primera na mikro ravni. Etnolog 2/1, 95–136. KERŠIČ, Irena 1998: Spremembe v stanovanjski strukturi kraških in primorskih hiš s poudar - kom na ognjišču. V: Fister, Peter (ur.): Dediščina stavbarstva Primorska in Kras: Zbornik referatov , Ljubljana: Gradbeni inštitut ZRMK, Gradbeni center Slovenije, 89–99. KLEMENČIČ, Bojan 2006: Naselbinska in stavbna dediščina Goč. Primorska srečanja 30/295–296, 16–28. KOLOINI, Borut 1992: Križ je bu enkrat mejstu: Ži - vljenje nekega kraja. [s.l.]: samozaložba. KRANJC, Darja 2005: Moč prepoznavnosti:Predlog notranje opreme obnovljene zavarovane domači - je. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. KREČIČ, Peter 1987: Nekatere razvojne posebnosti v arhitekturi 19. stol. na Primorskem. Goriški le - tnik 12–14, 23–34. KRIŽNAR, Naško 1975: Stanovanjska kultura na Gori v luči spreminjanja hišnih oblik. Goriški letnik 2, 43–61. KRIŽNAR, Naško 1984: Odlomki iz materialne kulture na Krasu. V: HAREJ, Zorko (ur.) idr.: Kamnita hiša: tipi in oblike, Trento: Luigi Rever - dito, 13–21. LAH, Avguštin 1985: Od Vipavskih gričev do Gori - ških brd . Ljubljana: Mladinska knjiga, Koper : Lipa. LAH, Ljubo, Darko LIKAR in Mateja KAVČIČ 1990: Goče 60: Strokovne podlage za investicijsko odlo - čitev. Ljubljana : Fakulteta za arhitekturo, grad - beništvo in geodezijo, VTOZD Arhitektura. LAH, Ljubo, Darko LIKAR in Valter PIKEL 1993: Arhitekturna razvojna študija za južni del naselja Goče. Ljubljana : Šola za arhitekturo, PRE Inšti - tut za arhitekturo in prostor. LAH, Ljubo 1994: Prenova stavbne dediščine na po - deželju. Novo mesto: Dolenjska založba. LEDINEK, Špela 2001: Raziskave stavbarstva in bi - Izvestje_5_tekstblok.indd 37 4.12.2008 13:03:43 8Izvestje 5 • 2008 Članki valne kulture na Inštitutu za slovensko narodo - pisje. Traditiones 30/1, 75–84. LEDINEK LOZEJ, Špela 2006: Raziskave stavbar - stva in bivalne kulture Vipavske doline: Pregled poglavitnih virov in literature pred drugo sve - tovno vojno. Traditiones 35/1, 219–245. LEDINEK LOZEJ, Špela 2007: Ob petdesetletnici Orlove terenske ekipe Etnografskega muzeja na vipavskem: Pregled gradiva o stavbarstvu in bi - valni kulturi. Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici 4, 31–35. LIPOVŽ, Artur 2004: Selo na Vipavskem: kraj na prepihu zgodovine in kultur. Selo: Krajevcna skupnost. LOKAR, Anica 2002: Od Anice do Ane Antonovne. Ljubljana: Mladinska knjiga. LOŽAR, Rajko 1943: Prazgodovinske osnove slo - venskega narodopisja. Etnolog 15, 70–88. LOŽAR, Rajko 1944: Narodopisje Slovencev . Ljublja - na: Klas. MAKAROVIČ, Gorazd 1971: Kič = Kitsch: Vodnik po razstavi. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. MAKAROVIČ, Gorazd 1981: Slovenska ljudska umetnost: Zgodovina likovne umetnosti na kme - tijah. Ljubljana: Državna založba Slovenije. MAKAROVIČ, Gorazd 1986: Kuhinjska oprema, kuhinje, kuharice in prehrana v XVII stoletju na Slovenskem. Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu 50, 43–72. MARINKO, Jože 1978: Razvoj in revitalizacija slo - venske vasi: Metodologija vrednotenja in spre - jemanja izhodišč za revitalizacijske posege v ruralnih naseljih . Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. MARINKO, Jože 1986: Tipologija ruralnih naselij v Sloveniji. Ljubljana: FAGG. MARUŠIČ, Branko (ur.) 2002: Goriški spomini. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, Ljubljana: Zgodovinski inštitut Znanstvenoraziskovalne - ga centra SAZU. MATIČETOV , Milko 1948: O etnografiji zapadnih slovencev. Slovenski etnograf 1, 9–56. MEDVEŠČEK, Pavel 1981: Poslikane planete na kmečki arhitekturi na področju Tolminske, Goriške in Beneške Slovenije. Goriški letnik 9, 13–19. MELIK, Anton 1933: Kmetska naselja na Sloven - skem. Geografski vestnik 9, 129–165. MELIK, Anton 1936: Slovenija: Geografski opis 1: Splošni del 2. Ljubljana: Slovenska Matica. MELIK, Anton 1960: Slovensko Primorje. Ljubljana: Slovenska matica. MIKLAVČIČ-BREZIGAR, Inga 1988: Goče - način življenja v vasi: Etnološki pregled za potrebe prenove. Primorska srečanja 12/79 , 23–26. MIKLAVČIČ-BREZIGAR, Inga 1996: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: 20. stoletje. Občina Tolmin. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. MIKLAVČIČ-BREZIGAR, Inga 1997: Spomini naše mladosti: Etnološki pregled povojnih dogodkov na Goriškem. Nova gorica: Goriški muzej. MIKLAVČIČ-BREZIGAR, Inga 2000: Ljudske skri - nje na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej. MOŠKON, Dušan 1992: Kako graditi lepo hišo na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja. MURKO, Matija 1905: Zur Geschichte des Vol - kstümlichen Hauses bei den Südslaven. Mit- theilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 35, 308–330. MURKO, Matija 1906: Zur Geschichte des Vol - kstümlichen Hauses bei den Südslaven. Mit- theilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 36, 12–40, 92–129. MUŠIČ, Marjan 1947: Obnova slovenske vasi. Celje: Družba sv. Mohorja. MUŠIČ, Marjan 1952: Vplivna območja med stil - no arhitekturo in slovenskim ljudskim stavbar - stvom v srednjem veku. Slovenski etnograf 5, 54–69. NICE, Bruno 1940: La casa rurale nella Venezia Giu - lia. Bologna: Nicola Zanichelli Editore (Richer - che sulle dimore rurali in Italia 2). NOV AK, Vilko 1952: Ljudsko stavbarstvo v naši etnografiji. Slovenski etnograf 5, 14–17. NOV AK, Vilko 1960: Slovenska ljudska kultura. Lju- bljana: Državna založba Slovenije. OSMUK, Nada 1985: Rimskodobna arhitektura na Ledinah v Novi Gorici. Goriški letnik 12–14, 79–104. PAGNINI, Maria Paola 1966: La casa rurale nel car - so triestino. Trieste: Museo civico di storia na - turale. PANJEK, Aleksander 2006: Človek, zemlja, kamen in burja: zgodovina kulturne krajine Krasa (oris od 16. do 20. stoletja��. Koper: Univerza na primor - skem, Znanstveno-raziskovalno središče, Za - ložba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. PLESNIČAR, Pavel 1998: Ajdovščina – pogled v nje - no preteklost. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv. PEROSSA, Mario 1998: Kontinuiteta v stanovanjski arhitekturi v Istri. Koper: Zgodovinsko društvo za južno primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper. PERŠIČ, Magda 1991: Nekaj predlogov za vključitev Izvestje_5_tekstblok.indd 38 4.12.2008 13:03:43 Izvestje 5 • 2008 Članki klasične EPD v bivalno kulturo na primeru Goč in Nove Gorice. Argo 31/32, 20–21. PETRICIG, Paolo 2000: Valli del Natisione – Nediške doline: Ambiente, Cultura materiale, Arte, Trado - izioni popolari, Lingua, Storia. San Pietro al Na - tisione: Cooperativa Lipa editrice. PREMRL, Božidar 1995: Vipavski portali. Vipavski glas 10/34, 8–11, 10/35, 4–7. RAVBAR, Marjan 2004a: Razpotja naselbinskega omrežja v Sloveniji: težnje, razvojne dileme in možni scenariji. IB revija 38/4, 41–51. RAVBAR, Marjan 2004b: Prihodnost omrežja mest v Sloveniji: stanje, težnje, razvojni scenariji in odprta vprašanja naselbinskega razvoja. V: Prosen, Anton (ur.): Prostorske znanosti za 21. stoletje : Jubilejni zbornik ob 30-letnici Interdisci - plinarnega podiplomskega študija urbanističnega in prostorskega planiranja in 60-letnici prof. dr. Andreja Pogačnika . Ljubljana: Fakulteta za grad - beništvo in geodezijo, Interdisciplinarni podi - plomski študij prostorskega in urbanističnega planiranja, 93–100. RAVBAR, Marjan 2005: Pogledi na usmerjanje traj - nostnega naselbinskega razvoja – težnje, raztu - mevanje in urbani menedžment kot instrument usmerjanja posleitve. IB revija 39/4, 4–15. RAVNIK, Mojca 1988: Vprašanja o istrskem stav - barstvu. Traditiones 17, 121–134. RAVNIK, Mojca 1996: Bratje, sestre, strniči, zermani: družina in sorodstvo v vaseh v slovenski Istri. lju- bljana: Znanstvenoraziskovalni center Sloven - ske akademije znanosti in umetnosti, Koper: Lipa. REJA, Magda in Tatjana SIRK 1997: Briška kuhinja: Kuhinja in kulinarična kultura v Goriških Brdih. Ljubljana: Viharnik. RENČELJ, Stanislav in Ljubo LAH 2004 (2008): Kraška hiša in arhitektura Krasa: Med očarljivo - stjo in vsakdanom . Koper : Libris. RENER, Milko 1985: La casa rurale nel carso Go - riziano. V : Medeot; Luigi: Il carso Isontino tra Gorizia e Monfalcone , Trieste: Lint, 135–248. RODMAN, Magda (ur.) idr.: Življenje ob tri in krši - nu: Življenjska pričevanja krajanov iz Vipave in okolice. Vipava: Občina. ROSA, Jurij (ur.): Št. Vid – Podnanos: Zbornik pri - spevkov o kraju in njegovi zgodovini. Nova Gori - ca: Pokrajinski arhiv. RUTAR, Marija 1969: Gorska kmečka domačija iz 18. stoletja na Tolminskem: Etnografski zapis. Srečanja 4/20, 76–77. SEDEJ, Ivan 1964: Problemi raziskovanja sloven - ske ljudske arhitekture, Slovenski etnograf 16, 331–336.SEDEJ, Ivan 1969: Kraška hiša. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. SEDEJ, Ivan 1985: Ljudska umetnost na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga. SEDEJ, Ivan 1989: Sto najlepših kmečkih hiš na Slo - venskem. Ljubljana: Prešernova družba. SEMERANI, Luciano, Diana DE ROSA in Luciano CELLI 1970: Carso Triestino: Santa Croce. Trie- ste: Libreria Internazionale Italo Svevo. SEREC, Anja idr. 2003: Muzej Kraška hiša v Repnu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, Naro - dna in študijska knjižnica, Odsek za etnologijo: Inštitut za etnologijo. SIRK, Tatjana 1987: Briška kuhinja. Traditiones 16, 289–329. SLAMIČ, Ivana (ur.) 2001: Ortaona – Vrtovin: 1001–2001. Vrtovin: Krajevna skupnost. SLAPERNIK; Tanja 1994: Geografske značilnosti Spodnje Vipavske doline in Goriškega polja s po - udarkom na prsti in rastju: Diplomska naloga . Nova Gorica: Filozofska fakulteta. SMOLE, Emil 1966: Vipavski Križ. Goriška srečanja 1, 37–45. STANIČ, Ivan (ur.) 1993: Nacionalna strategija pro - storskega razvoja Slovenije: 12. Sedlarjevo sreča - nje. Postojna: Zveza društev urbanistov Slove - nije, Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora, Skupščina občine Postojna. STEPINA C-FABIJANIĆ, Tihomira 1987: Kažuni, kašete, hiške, koče. Zgodovinske vzporednice slo - venske in hrvaške etnologije 3 (Knjižnica Glasni - ka SED 15), 89–101. STRES, Peter 1987: Oris kolonata v slovenskem delu dežele Goriško-gradiščanske do konca prve svetovne vojne. Goriški letnik 12–14, 175–203. STUCCHI, Sandro 1948: La villa rustica roma - na di Lucinico di Gorizia. Studi Goriziani 11, 113–158. STURM, Anna 1965: L'insediamento umano e la casa rurale nell'Alta Val d'Isonzo. Studi Gorizi - ani 37, 77-115. SVOLJŠAK, Drago in Timotej KNIFIC 1976: Vi- pavska dolina: Zgodnjesrednjeveška najdišča. Ljubljana, Nova gorica: Narodni muzej, Goriški muzej. ŠANTEL, Avgusta ml. 2006: Življenje v lepi sobi. Lju- bljana: Nova revija. ŠARF, Fanči 1964: Vrste ognjišč na slovenskem in njih današnje stanje. Slovenski etnograf 16–17, 359–378. ŠARF, Fanči 1974–75: Stanovanjska kultura idrijskih rudarjev ob prelomu stoletja. slovenski etnograf 27–28, 7–34. Izvestje_5_tekstblok.indd 39 4.12.2008 13:03:44 0Izvestje 5 • 2008 Članki ŠČUKOVT, Andrejka 1991: Domačijski kompleks Pekel. Primorska srečanja 16/127, 885–888. ŠČUKOVT, Andrejka 1994: Poselitev in tipologija ljudskega stavbarstva v mestu Vipava. V: Koloi - ni , Borut in Andrej Malnič (ur.): Vipavski izbor, Vipava: Agroind Vipava, 229–234. ŠČUKOVT, Andrejka 1995: Goče – primer prenove vasi. Primorska srečanja 19/167, 238–239. ŠČUKOVT, Andrejka 1996: Figuralne slikarije na fasadah kmečkih hiš in znamenjih v vipavski dolini. Primorska srečanja 20/183–84, 587–588. ŠČUKOVT, Andrejka 1997: Kozolci v Malem po - lju in v Sanaboru. Primorska srečanja 21/192, 295–300. ŠČUKOVT, Andrejka 1998a: Vinogradniška zaveti - šča in gruntne bajte v Vipavski dolini. Etnolog 8, 117–129. ŠČUKOVT, Andrejka 1998b: Vinogradniška za - vetišča v Vipavski dolini. Primorska srečanja 22/201, 6–7. ŠČUKOVT, Andrejka 1998c: Domačija Favetti v Skriljah pri Ajdovščini. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 38/3–4, 87–89. ŠČUKOVT, Andrejka 2001: Domačija Pekel v spo - dnji Vipavski dolini, celovit kulturni spomenik. Glasnik SED 41/3–4, 23–27. ŠČUKOVT, Andrejka 2005: Obnovljeno znamenje na Popotniku pod Erzeljem. Vipavski glas 20/72, 7-8. ŠČUKOVT, Andrejka 2007: Kuhinja v Vipavski do - lini v luči razvoja ognjišča in spreminjanja hi - šnih tipov . Kronika 55/2, 423–431. ŠTUPAR-ŠUMI, Nataša 1985: Vipavska dolina. Var- stvo spomenikov 29, 209–228. ŠTUPAR-ŠUMI, Nataša (ur.) idr. 1985–87: Posvet Zaton kraške arhitekture. Goriški letnik 12–14. ŠTUPAR-ŠUMI, Nataša 1996: Stavbna dediščina na Krasu: Doktorska disertacija. Ljubljana: Univer - za v Ljubljani. ŠUKLJE, Gizela 1952: Vpliv podnebnih razmer na oblikovanje hiš in naselij v slovenski Istri. Slo- venski etnograf 5, 44–53.URBANC, Nataša 2003: 50. leta. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije. URŠIČ, Ivanka (ur.) 1996: Št. Vid – Podnanos: Zbor - nik prispevkov o kraju in njegovi zgodovini. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv. VIDMAR, Jernej 2000: »Svoja hišca, svoja voljica«: Življenje goriškega meščana Henrika Tume in njegove družine med leti 1894 in 1924: Diplom - ska naloga. Univerza v Ljubljani: Filozofska Fa - kulteta: Oddelek za zgodovino. VIDRIH-PERKO, Verena in Beatriče ŽBONA-TRK - MAN 2004: Aspetti ambientali e risorse naturali nell'indagine archeologica: Il caso della valle del vipacco e i suoi rapporti con l'economia aquile - iese. V: Buora, Maurizio in Sara Santorno (ur.): Atti del secondo e del terzo incontro scientificoI, Trieste: Editreg, 32–41. VIDRIH-PERKO, Verena in Beatriče ŽBONA- TRKMAN 2003-04: Trgovina in gospodarstvo v Vipavski dolini in Goriških Brdih v rimski dobi: Interpretacija na podlagi najdišč Loke, Neblo, Bilje in Ajdovščina. Goriški letnik 30–31, 17–72. VILFAN, Sergij 1970: Kmečka hiša. V: Blaznik, Pa - vle (ur.): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 559–610. VUK, Marko 1979: Arhitektura kraške renesanse: Oris problematike. Goriški letnik 6, 289–312. VURNIK. Stanko 1930: Kmečka hiša slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp: Doneski k studi - jam o ljudski arhitekturi. Etnolog 4, 30–70. W ALTRISCH, Marko 2001: Slovenski gradbeniki v Gorici in zadruga Svoj dom na Livadi. Goriški letnik 28, 347–362. ZORZUT, Ludvik: Na Vipavskem je šaldu lepu. Ko- ledar Mohorjeve družbe Celje 1, 43–62. ZANNIER, Italo 1959: Appunto per uno studio sul - la casa rurale friulana. Ce fastu? 33-35, 1–60. ŽBONA-TRKMAN, Beatriče 1984: Arheološko naj - dišče Pavlini v Lokah. Goriški letnik 11, 73–84. Izvestje_5_tekstblok.indd 40 4.12.2008 13:03:44 Izvestje 5 • 2008 Knjižnica KNjIŽNICA RA zIsKOvALN e POstAje zRC sAzU NOvA GORICA PETRA KOLENC *Knjižnica z ačetki zbiranja gradiva za znanstveno knjižnico, ki je danes nepogrešljiv pri - pomoček strokovnemu in znanstvenorazisko - valnemu delu na Raziskovalni postaji v Novi Gorici, segajo v leto 1987, ko je bila v Novi Gorici odprta Enota Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Leta 1992 sta ji bila pridružena še arhiv in knjižnica goriškega izobraženca, politika in odvetnika dr. Henri - ka Tume. Njegova zapuščina še danes velja za enega bogatejših virov za preučevanje goriški Slovencev od konca 19. vse do tridesetih let 20. stoletja. Tumova knjižnica je prišla na Goriško ob podpori Tumovih potomcev, ki so menili, da zapuščina sodi tja, kjer je dr. Henrik Tuma bival in deloval večji del svojega življenja. S to pridobitvijo se je močno povečalo knjižno gradivo ter viri za preučevanje goriških Slo - vencev v omenjenem času. Henrik Tuma je imel v svoji knjižnici čez 4000 bibliografskih enot gradiva z različnih področij človekovega védenja. Bogata vsebina knjižnice nedvomno predstavlja vpogled v bralno kulturo tedanjega goriškega ter širše slovenskega prostora in nje - govo vpetost v evropske kulturne in miselne tokove oz. tokove trgovanja s knjigo. Katalog knjižnice je dostopen na internetnih straneh Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU (Kolenc 2008). Do leta 2004 je v omenjeni enoti deloval znanstveni svetnik, zgodovinar dr. Branko Marušič , ki se je posvečal predvsem razi - skovanju politične zgodovine Slovencev na Goriškem ter domoznanskemu raziskovanju slovensko-italijansko-furlanskih odnosov. Nabor knjig, ki se je v teh letih dopolnjeval s številnimi zamenjavami, nakupi predvsem pa darovi, je bil usmerjen v zbiranje domoznan - ske literature, ki je nastajala na obeh straneh meje in je bila povezana predvsem z zgodovi - no sobivanja Slovencev, Italijanov in Furlanov na prostoru zgodovinske dežele Goriško-Gra - diščanske. Knjižnih naslovov v tem fondu je do danes že več kot 6000. Številka se iz dneva v dan dopolnjuje. Leta 2004 se je raziskovalna enota Zgodo - vinskega inštituta razširila v današnjo Razi - skovalno postajo ZRC SAZU, v okviru katere danes delujejo izpostave treh inštitutov in ene sekcije. Poleg že omenjenega Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, pod okriljem katerega Neva Makuc raziskuje odnos srednjeveške in novoveške historiografije s področja Furlanije do slovenske zgodovine, Raziskovalna postaja v Novi Gorici združuje še sodelavke z Inštitu - ta za slovensko narodopisje, v okviru katerega mag. vesna Mia Ipavec raziskuje zgodovino in kulturo etnologije na Goriškem in svilogoj - stvo, Špela Ledinek Lozej pa bivalno kulturo s poudarkom na razvoju kuhinje v Vipavski dolini. Pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša deluje dr. Danila zuljan Kumar , ki svoj raziskovalni čas posveča slovenski dialek - tologiji, ta predmet tudi predava na Fakulte - ti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. V Sekciji za interdisciplinarno raziskovanje v humanistiki deluje jasna Fakin Bajec , ki svoje doktorsko delo namenja raziskovanju dedi - ščine komenskega Krasa. Do konca leta 2007 je na Raziskovalni postaji delovala tudi Katja jerman , ki je svoje etnološko in zgodovinsko * univ. dipl. bibliotekarka, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, petra.kolenc@zrc-sazu.s i Izvestje_5_tekstblok.indd 41 4.12.2008 13:03:44 2Izvestje 5 • 2008 Knjižnica raziskovalno delo zaključila z doktorsko di - sertacijo z naslovom Dve Gorici – eno mesto ? Konstrukcija urbanega (zagovor 17. 10. 2008). Z izborom strokovne in znanstvene litera - ture knjižnica podpira delovanje raziskovalk in dopolnjuje svoj knjižni fond s knjigami vse - bin, ki so potrebne raziskavam na Postaji. Knjižnico Raziskovalne postaje bo - gati fond knjig Zgodovinskega in Narodopi - snega inštituta ter Inštituta za slovenski jezik, ki je vpisan v bazo COBISS pod zalogo knjig knjižnice SAZU, nahajališči Hn (Historia Nova Gorica) ter Nn (Narodopisje Nova Go - rica). Skupno hrani knjižnica več kot 12.000 knjižnih enot ter številne naslove primorskega periodičnega tiska, ki so pomembno razisko - valno orodje tako našim raziskovalcem kot tudi širši strokovni in raziskovalni javnosti. Spomnimo naj, da je ZRC SAZU tudi sousta - novitelj Politehnike, sedanje Univerze v Novi Gorici. Od leta 2001 naši sodelavci sooblikuje - jo dodiplomske in podiplomske programe izo - braževanja na njeni Fakulteti za humanistiko. Knjižnica Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici je javna, dostopna vsakomur, Tu - mova knjižnica in zapuščina pa imata značaj arhivskega gradiva ter sta kot kulturno-zgodo - vinski spomenik dostopna zgolj raziskovalno (čitalniško) na vpogled. Knjižnica pridobiva gradivo z nakupom (tudi iz antikvariatov), zamenjavo, najštevilnej - ši pa so darovi, ki jih prejema od različnih raz - iskovalnih inštitucij, posameznikov in s spre - mljanjem domoznanskih novosti, ki v vse večji meri izhajajo v samozaložbi številnih amater - skih piscev, društev in drugih nevladnih or - ganizacij, ki pomembno dopolnjujejo uradne znanstvene in strokovne obravnave goriškega prostora. Seveda pa kritični znanstveni pogled na določeno raziskovalno vprašanje na pozna - valski, ljubiteljski in publicistični ravni, kjer je način obravnave vendarle odvisen predvsem od osebnih odločitev piscev, velikokrat ni pri - soten. Zato je znanstvena raven pisanja, pri ka - teri obdržijo veljavo samo tiste teze in načini, ki vzdržijo racionalno znanstveno kritiko, še vedno najbolj pomembna. Prav zaradi nepregledne množice domo - znanskih objav (poleg knjig, številne brošure, krajše knjižice oz. t. i. drobni tisk) želimo na Raziskovalni postaji v Novi Gorici nadaljevati tradicijo pisanja bibliografij (osebnih oz. te - matskih) in drugih katalogov, ki bi v svoji in - ventarizaciji zajeli publikacije o krajih na Go - riškem oz. širše severnem Primorskem. Tako bi raziskovalcem primorskih krajev ponudili bibliografsko orodje in s tem lažji preboj skozi kopico manj preglednega vendar objavljenega in tudi manj poznanega gradiva. Na tem me - stu je omembe vredna objava oziroma izbor gradiva za bibliografijo Domoznanske publi - kacije o Primorski (2005), ki sta jo v okviru Raziskovalne postaje v Novi Gorici objavila zgodovinarja Neva Makuc in Jakob Marušič. V letu 2008 je izšel tudi Katalog (že omenjene) knjižnice dr. Henrika Tume, ki prinaša popis vseh ohranjenih publikacij, ki jih je dr. Henrik Tuma zbiral med leti 1894 in 1935 v svoji za - sebni biblioteki (Kolenc 2008). Potrebno je opozoriti tudi na zbiranje lite - rature o Slovencih in slovenskem delovanju, ki nastaja v italijanskem kulturnem okolju, pred - vsem v pokrajini Furlanija Julijska krajina, kjer delujejo pomembne institucije (knjižnice, mu - zeji, inštituti), s katerimi osebje Raziskovalne postaje sodeluje ter tako skrbi za stik zamej - skega, italijanskega, furlanskega ter slovenske - ga prostora. S številnimi publikacijami, ki jih ima Postaja v svoji knjižni zalogi, ter s spre - mljanjem in sodelovanjem na prireditvah se krepi sodelovanje, ki prispeva k spoznavanju preteklosti italijansko-furlanskih in sloven - skih odnosov. Spremljanje ter bibliografsko beleženje knjižne produkcije o goriških oz. se - vernoprimorskih krajih pa ostaja pomembna naloga novogoriške Raziskovalne postaje tudi v prihodnje. Knjižnica Raziskovalne postaje je, kot že omenjeno, javno dostopna vsem. Zaradi strokovne in znanstvene usmerjenosti svoje - ga knjižničnega fonda pa ima nekoliko bolj specifične uporabnike. Lastna baza podatkov obstaja v obliki inventarnih knjig, klasičnega listkovnega – abecedno-imenskega kataloga, ki je podprt z računalniškim katalogom. Kre - Izvestje_5_tekstblok.indd 42 4.12.2008 13:03:44 Izvestje 5 • 2008 Knjižnica iranje bibliografskih zapisov za nas opravlja biblioteka SAZU. V centralni biblioteki SAZU prav tako skrbijo za bibliografije sodelavk in sodelavca naše Raziskovalne postaje, ki s svojimi raziskavami pomembno prispevajo k poznavanju preteklega življenja prebivalstva nekdanje dežele Goriško-Gradiške tako v zgo - dovinskem, etnološkem, jezikovnem oz. bibli - otekarskem smislu. LITERATURA FABJANČIČ, Marija. 2008. Biblioteka. Kratko poročilo o delu v letu 2007 . Ljubljana : Bi - blioteka SAZU. KOLENC, Petra. 2008. Dr. Henrik Tuma (1858- 1935�� in njegova knjižnica. Ljubljana : Za - ložba ZRC SAZU. KOLENC, Petra. 2008. Katalog knjižnice dr. Henrika Tume [Elektronski vir]. Ljubljana : Založba ZRC SAZU. Dostopno na: URL: http://zimk.zrc-sazu.si/eknjiga/Tuma-ka - talog.pd f. MAKAROVIČ, Gorazd. 2008. Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke . Ljubljana : Slovenska matica. MAKUC, Neva; Jakob MARUŠIČ. 2005. Do- moznanske publikacije o Primorski. Ljublja - na : Založba ZRC SAZU. Izvestje_5_tekstblok.indd 43 4.12.2008 13:03:44 Izvestje 5 • 2008 Poročila POROČILO O D eLU RA zIsKOvALN e POstAje zRC sAzU v NOvI GORICI OD . 2. 200  DO 0. . 2008 PERSONALNI SESTAV V letu 2008 so raziskovalno delo na Razisko - valni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici opra - vljali: dr. Danila zuljan Kumar za Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, mlada razi - skovalka Neva Makuc (s porodniškega dopu - sta se je vrnila tik pred iztekom leta 2007) za Zgodovinski inštitut Milka Kosa, mlade raz - iskovalke Katja jerman (zaposlena je bila do 31. 12. 2007), Špela Ledinek Lozej (od 7. 4. 2008 je na porodniškem dopustu) in vesna Mia Ipavec za Inštitut za slovensko narodo - pisje, jasna Fakin Bajec za Filozofski inštitut. Univ. dipl. bibliotekarka Petra Kolenc se je od 1. 10. 2008 zaposlila s polnim delovnim časom. Postajo je vodil dr. Branko Marušič, znanstveni svetnik ZRC SAZU v pokoju. Dr. Danila Zuljan Kumar je svoje delovne obve - znosti delila s Fakulteto za humanistiko Uni - verze v Novi Gorici. DOKTORSKI ŠTUDIJ Doktorski študij, ki je temeljna delovna obveza mladih raziskovalk, so v letu 2008 opravljale: – Jasna Fakin Bajec z nalogo Kulturna dedi - ščina med tradicijo in inovacijo na Krasu (mentor prof. dr. Janez Bogataj); – Špela Ledinek Lozej z nalogo Stanovanj - ska kultura v Vipavski dolini (mentor prof. dr.Vito Hazler) ; – Mag. Vesna Ličer z nalogo Etnologija in kultura etnološke vede na Goriškem (men - tor prof. dr. Naško Križnar); – Neva Makuc z nalogo Furlanska historio -grafija in slovenska zgodovina (mentor prof. dr. Peter Štih); – Katja Jerman je 19. oktobra 2008 na Filo - zofski fakulteti v Ljubljani uspešno zago - varjala doktorsko delo Dve Gorici eno me - sto? Konstrukcija urbanega (mentor prof. dr. Božidar Jezernik) in dosegla naziv dok - torica znanosti. PREDAVANJA , REFERATI IN DRUGI JAVNI NASTOPI Slovenija Ustvarjalno središče Abram, Pedrovo, 24. 2. 2008: predstavitev dela Raziskovalne po - staje ZRC SAZU Nova Gorica v sklopu predavanj Zgodbe naših prednikov. Sodelo - vali so: Jasna Fakin Bajec, mag. Vesna Mia Ipavec, Petra Kolenc, Špela Ledinek Lozej in dr. Branko Marušič, ki je predaval o roj - stnem kraju pomembnejših primorskih rojakov. Ustvarjalno središče Abram, Pedrovo, 9. 3. 2008: predavanje Jasne Fakin Bajec Kraška arhitekturna dediščina . Goriški muzej, grad Kromberk, 18. 3. 2008: predstavitev 4. številke Izvestij in dejavno - sti Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica. Sodelovali so: Jasna Fakin Bajec, mag. Vesna Mia Ipavec, Petra Kolenc, Špela Ledinek Lozej, dr. Danila Zuljan Kumar in dr. Branko Marušič. Goriški muzej, grad Kromberk, 1. 4. 2008: pre - davanje Petre Kolenc Dr. Hernik Tuma in njegova knjižnica. Volčji Grad, 5. 4. 2008: predavanje Jasne Fakin Poročila Izvestje_5_tekstblok.indd 44 4.12.2008 13:03:44 5Izvestje 5 • 2008 Poročila Bajec Razvoj kraške arhitekture ; organiza - torja: Društvo Debela Griža in Krajevna skupnost Volčji Grad. Ustvarjalno središče Abram, Pedrovo, 6. 4. 2008: predavanje Špele Ledinek Lozej Ku- hinja – središče doma: Razvoj kuhinje na po - deželju Vipavske doline . Grad Dobrovo, 18. 4. 2008: predavanje dr. Da - nile Zuljan Kumar Brda v Slovenskem ling - vističnem atlasu v okviru Primorskih slove - nističnih dnevov. Bukovica, 23. 4. 2008: predavanje Vesne Mie Ipavec Svilogojstvo in murve na Goriškem. Tumova koča, Slavnik, 20. 6. 2008: predavanje dr. Branka Marušiča o dr. Henriku Tumi. Ljubljana, 28. 8. 2008: predavanje Jasne Fakin Bajec Tourism in the Karst Region in Slo - venia: Redevelopment after the Decline du - ring the Socialist Period na 10. mednarodni konferenci European Association of SocialEuropean Association of Social Anthropologist z naslovom Experiencing Diversity and Mutuality. Sežana, 17. 9. 2008: predavanje Jasne Fakin Ba - jec Zgodovina in etnologija Krasa na Tečaju za lokalne turistične vodiče Krasa v Sežani; organizatorji: Zavod za šport, turizem in prosti čas Sežana, občine Krasa ter Višje in visokošolsko središča iz Sežane. Rogaška Slatina, 16. 10. 2008: predavanje Jasne Fakin Bajec Moderni in postmoderni vplivi na interpretacijo lokalne preteklosti (Kras v obdobju SFR Ju - goslavije in v obdobju samostojne Slovenije�� na 34. zborovanju Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Grad Dobrovo, 20. 11. 2008: dr. Danila Zuljan Kumar je vodila predstavitev knjige Zlata koza pod razvalinami v okviru Gradniko - vih večerov 2008. Ustvarjalno središče Abram, Pedrovo, 9.11. 2008: predavanje Vesne Mie Ipavec Murve in »kavalirji« . Ustvarjalno središče Abram, Pedrovo, 30. 11. 2008: predavanje Petre Kolenc Dr. Henrik Tuma, njegova knjižnica in ljubezen do zbi - ranja knjig .Tujina Pokrajinski muzej, Gorica, 12. 3. 2008: preda - vanje dr. Branka Marušiča Il vicino come amico na okrogli mizi v okviru ciklusa pre - davanj Sconfinamenti videmske univerze. Za okroglo mizo na festivalu é-Storia (Gori - ca, 12. 5. 2008) je Branko Marušič pripravil besedilo Dal confine conteso al confine di - sinvolto. Rifugio Gilberti, Kanin, 31. 8. 2008: predavanje dr. Branka Marušiča o dr. Henriku Tumi in dr. Juliusu Kugyju Il re delle alpi Giulie e il suo vassallo v okviru prireditev, ki so bile namenjene počastitvi 150-letnice rojstva dr. Kugyja. Palazzo Coronini, Gorica, 19. 9. 2008: predava - nje dr. Branka Marušiča Rapporti tra gli in - tellettuali sloveni e italiani nella Gorizia del periodo precedente la prima Guerra mondi - ale na simpoziju, posvečenemu umetno - stnemu zgodovinarju Antoniu Morassiju . Pliberk, 3. 10. 2008: predavanje dr. Danile Zu - ljan Kumar Brda – pokrajina dveh kultur v okviru ciklusa Slovenščina med kulturami, Slovenski slavistični kongres. PREDSTAVITVE , GOVORI Špela Ledinek Lozej je imela 10. 3. 2008 pred - stavitev dediščine stanovanjske kulture in stavbarstva na Vipavskem za študente Fa - kultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, pri predmetu etnološka dediščina dr. Mateji Habinc. Dr. Branko Marušič je 6. aprila 2008 govoril v Ročinju pri odkritju spomenika tolminske - mu puntarju Ivanu Gradniku, 8. junija 2008 pa v Oseku ob odkritju spominske plošče goriškemu deželnemu poslancu Josipu Fa - ganelu. Govoril je tudi na počastitvah obGovoril je tudi na počastitvah ob 150-letnici dr. Henrika Tume, in sicer v Novi Gorici (9. 7. 2008) in na Slavniku (5. 10. 2008). Branko Marušič je 12. 5. 2008 v Bibliote-5. 2008 v Bibliote - ca Statale Isontina predstavil italijanski prevod Joachima Hoeslerjeve knjige o zgo - dovini Slovenije. Izvestje_5_tekstblok.indd 45 4.12.2008 13:03:44 Izvestje 5 • 2008 Poročila Raziskovalna postaja ZRC SAZU je na svojem sedežu 10. 9. 2008. predstavila publikacije, ki jih je izdala v letu 2008, in sicer Petre Kolenc Dr. Henrik Tuma in njegova knjižni - ca: ob stopetdesetletnici rojstva in Vesne Mie Ipavec Murve in kavalirji : svilogojstvo na Goriškem . Kot urednici sta tudi predstavili knjigo Marice Kolenc Onkraj Govcev. Poleg obeh avtoric je na predstavitvi sodelovala dr. Danila Zuljan Kumar. Vesna Mia Ipavec in Petra Kolenc sta knjigo Onkraj Govcev predstavili tudi na Lokvah (10. 8. 2008) in v Idriji ( 24. 10. 2009). Vesna Mia Ipavec je knjigo Murve in kavalirji. Svilogojstvo na Goriškem predstavila v Lju - bljani, tiskovna konferenca na sedežu ZRC SAZU je bila 6. 10. 2008, v Šempetru pri Gorici 12. 10. 2008, na Pedrovem pa 9. 11. 2008. Na Pedrovem je 28. 9. 2008 sodelova - la pri predstavitvi predavanj Raziskovalne postaje ZRC SAZU v sezoni 2008–2009. Danila Zuljan Kumar je v Pliberku 3. 10. 2008 v okviru Slovenskega slavističnega kongresa predstavila svojo knjigo Narečni diskurz . 7. 11. 2008 je v Doberdobu (Gradina) govorila o knjigi Vlada Klemšeta Krajevna imena in priimki na doberdobskem Krasu (2008). RADIJSKI IN TV NASTOPI , RAZGOVORI V ČASNIKIH IN ČASOPISIH 4. 1. 2008 je dr. Branko Marušič na Radio Ve - nezia-Giulia (Trst) predstavil problematiko knjige Il vicino come amico . 4. 4. 2008 je V Primorskih novicah ( št. 78) izšel razgovor Tine Čič z Jasno Fakin Bajec z naslovom Negovanje starega spet cenjeno: Jasna Fakin Bajec o Krasu, ki se je znašel na razpotju. 2. 5. 2008 je Vesna Mia Ipavec na radiu Ko - per govorila o svilogojstvu na Goriškem. O svilogojstvu in o knjigi o svilogojstvu je govorila tudi na TV Primorka (14. 9. 2008)9. 2008) in na Radiu Slovenija (val 202) 6. 10. 2008. 8. 7. 2008 je imela Neva Makuc razgovor Dan- te onstran domoznanstva na Tolminskem v oddaji Arsov logos (Radio Slovenija 3. pro - gram). 14. 9. 2008 je Petra Kolenc govorila o Tumovi knjižnici na TV Primorka v Novi Gorici. 15. 9. 2008 pa je na isti televiziji govorila o knjižni zbirki Besede s Planote in prvi knji- gi te zbirke Onkraj Govcev Marice Kolenc . BIBLIOGRAFIJA Knjižne objave Petra Kolenc: Dr. Henrik Tuma in njegova knjižnica: ob sto - petdesetletnici rojstva. Ljubljana 2008, Za - ložba ZRC SAZU, 2008, 64 str. Petra Kolenc je za uporabo na spletu pripravi - la Katalog knjižnice dr. Henrika Tume [Ele - ktronski vir]. Ljubljana 2008, Založba ZRC SAZU, dostopno na URL: http://zimk.zrc- sazu.si/eknjiga/Tuma-katalog.pd f Peter Stres, Pavel Medvešček, Janez Dolenc, Vi - ljena Devetak, Danila Zuljan Kumar : Zlata koza pod razvalinami : povedke iz Brd in okolice Gorice . Ljubljana 2008, Celjska Mo - horjeva družba, 245 str. Vesna Mia Ipavec: Murve in »kavalirji«: svilogojstvo na Goriškem . Ljubljana 2008, Založba ZRC SAZU, 171 str. Razprave in članki Jasna Fakin Bajec : Architectural heritage: an important element of identity in the Karst region of Slovenia. V: Lietuvus etnologija (Lithuanian ethnolo - gy��, 2007, 7(16), str. 157–171. Moderni in postmoderni vplivi na interpre - tacijo lokalne preteklosti (Kras v obdobju SFR Jugoslavije in v obdobju samostojne Slovenije). V: Evropski vplivi na slovensko družbo (N. Troha, M. Šorn, B. Balkovec (ur). Ljubljana 2008, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 139–148. Pregled razvoja turizma na kraškem podeželju v obdobju socializma in postsocializma. V: Izvestje 5 /2008, Str. ?–?. Izvestje_5_tekstblok.indd 46 4.12.2008 13:03:44 Izvestje 5 • 2008 Poročila Vesna Mia Ipavec : »Pomembno pa je, da svoj poklic opravljaš za - dovoljno in prizadevno …« Intervju s prof. dr. Brankom Marušičem. V: Izvestje 5 /2008, Str. ?–?. Petra Kolenc : Knjižnica Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica. V: Izvestje 5 /2008, Str. ?–?. Špela Ledinek Lozej: Pregled poglavitne, predvsem etnološke stro - kovne literature druge polovice 20. stoletja o stanovanjski kulturi Vipavske doline. V: Izvestje 5 /2008, Str. ?–?. Neva Makuc : Giacomo D’Ischia: identità e concezioni etni - che di un nobile goriziano del ‘600.V: Studi Goriziani, 2008, 101/102, str. 243–249. Historiografsko delo Commentariorum Aqui - leiensivm libri octo Giovannija Candida (ok. 1450–1528) in slovenska zgodovina. V: Zgodovinski časopis 62 /2008, št. 1/2, str. 5–27. Ob sedemdesetletnici prof. dr. Branka Maruši - ča. V: Izvestje 5 /2008, Str. ?–?. Branko Marušič (izbor) : Stopetdeset let od rojstva dr. Henrika Tume. V: Trinkov koledar 2008 , str. 122–130. Il re delle Alpi Giulie e il suo vassallo. Julisus Kugy e Henrik Tuma. V: Alpinismo Gorizi - ano 2008, št. 1, str. 2–3. Tuma in Kugy. Ob 150-letnici rojstva dveh ve - likanov slovenskega gorništva. V: Planinski vestnik 113/2008, št. 6, str. 4–15. Pred sto leti je bil rojen v Trstu dr. Joža Vilfan. V: Primorski dnevnik 6. 7. 2008, št. 160. Republikanec, komunist, alpinist. V: Dnevnik (Objektiv) 5. 7. 2008, str. 28–29. [o Henriku Tumi] Človek, ki je videl daleč naprej in sledil viš - jim principom. V: Primorski dnevnik 20. 7. 2008, št. 171. [o H. Tumi] Goriška mednarodnost med šempaškim tabo - rom in zborovanjem na Okroglici. V: Gori- ški letnik 32/2008, str. 159–165.Malo zgodovinskega ozadja k imenoslovnim razpravam. V: Vlado Klemše, Krajevna imena in priimki na Doberdobskem Krasu , Doberdob-Sovodnje 2008, str. 13–19. Železnice na Goriškem (1860-1928). V: Acta Histriae 16/2008, str. 261–276. Odnosi med mladimi italijasnkimi in sloven - skimi intelektualci v Gorici v letih pred prvo svetovno vojno. V: Izvestje 5 /2008. Str. ?–?. Danila Kumar Zuljan : Slovenski lingvistični atlas in Beneška Slove - nija. V: Trinkov koledar , 2008, str. 177–179. On translating discourse markers in dialectaltranslating discourse markers in dialectal Slovenian texts. V: Irmeli Helin (ur.), Di- alect for all seasons : cultural diversity as tool and directive for dialect researchers and translators . Münster 2008, Nodus Publika - tionen, str. [147] –160. Brda - pokrajina dveh kultur. V: Miran Košura (ur.), Slovenščina med kulturami , (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 19). Celo - vec [i. e. Ljubljana] 2008, Slavistično dru - štvo Slovenije, str. [234] –248. Besedni red v govorjenih slovenskih narečjih. V: Toporišič Jože (ur.). Škrabčeva misel VI : zbornik s simpozija 2007 . Nova Gorica 2008, Frančiškanski samostan Kostanjevi - ca, str. [121] –135. Brda v Slovenskem lingvističnem atlasu. V: Primorska srečanja 2008, št. 314–314, str. 57–68. Leksemi romanskega izvora v briški vinogra - dniško-vinarski terminologiji. Izvestje Raz- iskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gori - ca. UREDNIŠKO DELO Vesna Mia Ipavec in Petra Kolenc sta uredili knjigo Marice Kolenc Onkraj Govcev : spomi - ni na Vojsko, Mrzlo Rupo in Gorenjo Trebušo / Marica Kolenc ( 272 strani��. Knjigo je izdalo društvo Planota, kot prvo v zbirki Besede s Pla-ruštvo Planota, kot prvo v zbirki Besede s Pla - note. Petra Kolenc je uredila Goriški letnik št. 32 (2008��, ki je nastal v sodelovanju Razisko - Izvestje_5_tekstblok.indd 47 4.12.2008 13:03:44 8Izvestje 5 • 2008 Poročila valne postaje ZRC SAZU z Goriškim muzejem. Za društvo LO-KO z Lokvi je uredila zgibanko Zbirka škafarskega orodja (2008��. Petra Kolenc je v Kroniki (2008, št. 3, str. 567–569�� ocenila zbornik Bourboni na Goriškem: zbornik s posve - ta na Kostanjevici ob 170. letnici prihoda Bour - bonov v Gorico in smrti kralja Karla X. PEDAGOŠKO DELO V sklopu predavateljskih obveznosti na Uni - verzi v Novi Gorici je dr. Danila Zuljan Kumar pripravljala predavanja za predmeta slovenski knjižni jezik 1 in slovenska dialektologija in opravljala druge pedagoške naloge (seminar - ske naloge, izpiti). REDNA IN IZREDNA DEJAVNOST Mag. Vesna Mia Ipavec je poleg rednega dela (pisanje doktorskega dela) sodelovala pri pri - pravi prijavnice za vpis v Register žive dedišči - ne, ki jo pripravlja Inštitut za slovensko naro - dopisje pri ZRC SAZU. V ta namen pripravila dokumentacijo enote o ciljanju pirhov v Mirnu. Sodelovala z Društvom žena in deklet Šempeter ter svilogojcem Janezom Mučičem pri pripravi prireditve »Kavalirji« su pr’šli nazaj , ki je bila 12. 10. 2008 v Šempetru pri Gorici. Špela Ledinek Lozej je 13. 7. 2008 nudila strokovno pomoč pri prireditvi Mohorjevo 2008 v Renčah. Za publikacije in referate sode - lavcev Raziskovalne postaje in drugih je pre - vode v italijanski jezik opravila Neva Makuc. Petra Kolenc je sodelovala z etnologinjo mag. Ingo Miklavčič Brezigar pri postavitvi zasebne zbirke škafarskega orodja, pripravi etnološkega filma o lokvarskem škafarstvu in pri pisanju uvodnega besedila za TV film (produkcije TV ViTel 2008). Sodelovala je pri postavitvi razstave Dekleta pripravljajo balo , (Trenta, junij 2008), pri projektu Ljudem: ljud - ska dediščina za muzeje (zbiranje dokumen - tov, predmetov in pregled druge dokumenta - cije) in razstavi Oblačilna kultura na Banjški in Trnovski planot i (Lokovec, junij 2008). Dr. Danila Zuljan Kumar je za Slovenski lingvistični atlas pripravila komentarje za naslednje lekseme: V066 trepalnice , V065 obr- vi, V035 člen, V036 členek , V061 gleženj , tujec V780b, V780a tuj, V780b tujec , V780c na tuje , V739 tvor, V739 sirota , V793 jerob . V italijan - skem (ALI) in furlanskem lingvističnem atlasu (ASLEF) je poiskala številke vprašanj lekse - mov, ki se bodo kartirali v SLA. Kot soavtorica, lektorica, avtorica spremne besede in prevajal - ka povzetka je sodelovala pri pripravi knjige Zlata koza pod razvalinami: povedke iz Brd in okolice Gorice za Mohorjevo družbo v Celju. Izpolnila je vprašalnico za frazeme s sestavino roka za vas Medana. Vodila je odbor za pri - pravo in izvedbo Gradnikovih večerov 2008 (20.–21. 11. 2008). Za publikacije Raziskovalne postaje je opravila lektorske naloge in prevaja - la povzetke prispevkov v angleški jezik. Posebej velja poudariti sodelovanje Razi - skovalne postaje z Goriškim muzejem tako pri predavateljski dejavnosti muzeja kot pri pri - pravljanju izdaj Goriškega letnika . KNJIŽNICA O delu knjižnice govori prispevek, objavljen v peti številki Izvestij Raziskovalne postaje ZRC SAZU. ŠTUDIJSKA GOSTOVANJA Dr. Danila Zuljan Kumar je bila v okviru pro - grama Erasmus od 23. do 28. 11. 2008 na štu - dijski izmenjavi na Karlovi univerzi v Pragi, kjer je v lektoratu slovenščine imela dve pre - davanji: Slovenska narečja v diahronem prerezu in Sodobna členjenost slovenskih narečij . TERENSKO DELO Dr. Danila Zuljan Kumar je bila skupaj z di - alektologi iz Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik 4. 4. 2008 na terenskem delu v kraju Čabar v Gorskem Kotorju. Izvestje_5_tekstblok.indd 48 4.12.2008 13:03:45 IZVESTJE 5 – 2008 Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica VSEbINA Jubilej Neva Makuc Ob sedemdesetletnici prof. dr. Branka Marušiča .......................................................................................................... 2 Intervju Vesna Mia Ipavec »Pomembno pa je, da svoj poklic opravljaš zadovoljno in prizadevno …« Intervju s prof. dr. Brankom Marušičem ............................................................................................. 4 Članki Danila Zuljan Kumar Leksemi romanskega izvora v briški vinogradniško-vinarski terminologiji ............................................................. 12 Branko Marušič Odnosi med mladimi italijanskimi in slovenskimi intelektualci v Gorici v letih pred prvo svetovno vojno ........ 17 Jasna Fakin Bajec Pregled razvoja turizma na kraškem podeželju v obdobju socializma in postsocializma ...................................... 23 Špela Ledinek Lozej Pregled poglavitne, predvsem etnološke strokovne literature druge polovice 20. stoletja o stanovanjski kulturi Vipavske doline .................................................................................................................................................. 30 Knjižnica Petra Kolenc Knjižnica Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica ........................................................................................ 41 Poročilo Poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici za leto 2008 .......... 44ISSN C504-2240 Personalna sestava Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici: Vodja Raziskovalne postaje: prof. dr. Branko Marušič, znanstveni svetnik v pokoju – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 20) Asistentka z doktoratom: dr. Danila Zuljan Kumar – Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (tel. 05 335 73 21) Mlada raziskovalka – asistentka z magisterijem: mag. Vesna Mia Ipavec– Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 26) Mlade raziskovalke – asistentke: Jasna Fakin Bajec – Sekcija za interdisciplinarno raziskovanje v humanistiki (tel. 05 335 73 25) Špela Ledinek Lozej – Inštitut za slovensko narodopisje (tel. 05 335 73 22) Neva Makuc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 23) Bibliotekarka: Petra Kolenc – Zgodovinski inštitut Milka Kosa (tel. 05 335 73 24) Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica, tel./fax: 05 335 73 23. © 2008, Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Uredila: Petra Kolenc Jezikovni pregled: Danila Zuljan Kumar Oblikovanje: Milojka Žalik HuzjanIzdajatelj: Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika: Oto Luthar Glavni urednik: Vojislav Likar Tisk: Littera picta d. o. o., Ljubljana Naklada: 200 Naslov uredništva Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica Tel.: 05 335 73 24 Naročila Založba ZRC, ZRC SAZU, Novi trg 2, p. p. 306, 1001 LjubljanaFotografija na ovitku Osmica pri »Jakenčevih« v Svetem na Krasu konec tridesetih let 20. stoletja (Arhiv družine Jazbec, Sveto 35). Izvestje_5_ovitek.indd 2 12.12.2008 14:17:14 I Z V E S T J E RAZISKOVALNE POSTAJE ZRC SAZU V NOVI GORICIIZVESTJE 5 – 2008 VSEbINA Jubilej Neva Makuc Ob sedemdesetletnici prof. dr. Branka Marušiča Intervju Vesna Mia Ipavec »Pomembno pa je, da svoj poklic opravljaš zadovoljno in prizadevno …« Intervju s prof. dr. Brankom Marušičem Članki Danila Zuljan Kumar Leksemi romanskega izvora v briški vinogradniško-vinarski terminologiji Branko Marušič Odnosi med mladimi italijanskimi in slovenskimi intelektualci v Gorici v letih pred prvo svetovno vojno Jasna Fakin Bajec Pregled razvoja turizma na kraškem podeželju v obdobju socializma in postsocializma Špela Ledinek Lozej Pregled poglavitne, predvsem etnološke strokovne literature druge polovice 20. stoletja o stanovanjski kulturi Vipavske doline Knjižnica Petra Kolenc Knjižnica Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica Poročilo Poročilo o delu sodelavk in sodelavcev Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici za leto 2008 http://zalozba.zrc-sazu.siISSN C504-2240 5 • 2008 Izvestje_5_ovitek.indd 1 12.12.2008 14:17:14