ilSMfcKl KVHUZNE AKo meri svojega Ideala ureja družbeno življenje in medčloveške odiio-se, hoče imeti pisatelja za svojo uporabo. Toda po neki naravni zakonitosti se pokaže, da se pravi ustvarjalci, pa četudi 150 po svojih nazorih blizu ali celo privrženi nekemu družbenemu, svetovnonazorskemu ali moralnemu modelu, tej uporabnosti izmikajo. Pri nas je dogmatičnemu katoliškemu naziranju povzročal velike težave Ivan Pregelj, komunističnemu Dobriča čošič, slovenski revoluciji Edvard Kocbek, Dušan Pirjevec, v nekem obdobju celo Matej Bor, Ciril Kosmač, Jože Javoršek, da o Vitomilu Zupanu niti ne govorimo. Komunisti bi (najraje imeli samo verzificirano zgodovino partije, klerikalci življenje svetnikov (s podobami), narodnjaki pa davne zgodbe o zmagah pod svobodnim soncem. Tako preprosto je to, če ideologije slečemo iz njihovih odrešeniških, pogosto tudi intelektualnih misti-fikacij. Zato bi pisatelj moral petkrat premisliti, preden bo stopil v javno življenje, prede l bo kakorkoli „useful“. Toda pisatelj, ki je sposoben en sam stavek desetkrat obrniti, bo največkrat prav v politiko planil brez vsakega premisleka. Zato ker je največkrat mejna, problematična in včasih tudi ne po-'isem moralna osebnost. Treba je samo vzeti v roke knjigo Radka Pytlika o Jaroslavu Hasku in pred nami je eklatantni primer za to trditev, morda najboljši Primer v evropski zgodovini angažiranih pisateljev sploh: divja boemsko-anarhistično-narodnja-'’ ško-boljševiško-individualistična štorija, vmešana v družbene in nazorske tokove v naglih, silovitih preobratih, v strastnem Prizadevanju: obdržati se nad gladino vode, ki je kar naprej do grla. Vsa zmeda pisateljskega poseganja v javno življenje in njegova uporabnost, je v tej usodi prignana ad absurdum. Vendar pa tudi svojstvena iro* nična refleksija, ki bo spremljala ta novi in posebni položaj pisatelja v družbi skozi vse dvajseto stoletje." Drago Jančar, Terra incognita, 1989, str. 73-74. Cvetovi pomladi meddobje ■■ '-** .M«U4 NTO ^ t*nt 3. M - . •<> ,<* .'(<'* U'h ' entresiglo omlad je pred vrati. Na južni polobli se daljša dan in glasnejši je spev ptic. Bogastvo cvetja razveseli pogled in obljublja sadove. Tudi Slovenska kulturna akcija nudi šopek, ki more pomeniti več od cvetja. To namreč v nekaj dneh zvene, sveženj listov s pisano besedo pa nam še preko poletja in zime čara svet misli in zvenečih pokrajin jezika. Na pragu srebrnega jubileja revije Meddobje je izšla zadnja številka XXIV. letnika. V njej nas Vladimir Kos razveseli s pesmijo, esejem in študijo Tetralogija Slovenije. V tej, z veliko erudicijo napisani razpravi, Kos zagovarja slovensko državno misel ter poleg matične, zamejske in izseljenske Slovenije poudarja eksistenco četrte, zdomske Slovenije, ki jo predstavlja slovenska nazorska emigracija. Prav tako pomembna je dr. Vinka Brumna razprava o Filozofiji in herezijah, v kateri raziskuje vlogo teologa kot znanstvenika. Brumen ugotavlja, da sta znanost in bogovernost različni območji človeške drže pred stvarnim. Zato mora teolog jasno (raz)ločiti vlogo znanstvenika in vernika. Študija pojasnjuje tudi vlogo filozofije in nje razmerja do teologije in bogover-nosti. študije objavljata tudi Avgust Horvat (Pogled na slovenski včeraj, danes in jutri) in Rudolf čuješ (Etične investicije). V literarnem delu, poleg omenjenih Kosovih pesmi, prinaša Meddobje klasično zasnovo črtic Maksa Osojnika Koroški motivi, Franceta Papeža literarno reminiscenco O, lepota, Pavleta štruklja dve pesmi. Posebna privlačnost so prvič objavljene pesmi dr. Tineta Debeljaka Nove variacije iz prvih let argentinskega bivanja. Tone Brulc ocenjuje zbornik Na pragu tretjega tisočletja in Gregor Papež je prevedel v španščino izbor slovenskih pesmi. Meddobje dopolnjuje priloga s fotografijami izdelkov kiparja Toneta Jemca. V septembru izide Zgodovina slovenskega Orla, ki jo je spisal France Pernišek. Delo obsega 251 strani in lepo prilogo fotografij. V uvodni besedi piše Rudolf Smersu: ..Zgodovina slovenskega Orla, ki jo je Pernišek z velikim prizadevanjem in trudom napisal, ko je moral zbirati in iskati podatkov na vseh straneh in izpraševati še žive priče o preteklih dogodkih v razvoju Orla, ker mu arhivi niso bili na razpolago, če niso bili celo uničeni, kot kaže vse poizvedovanje, je dejansko zapolnila precejšnjo vrzel v zgodovinopisju slovenskega katoliškega gibanja in zlasti še mladinske vzgoje po letu 1918“ (str. 8). Knjigo je opremil arh. Jure Vombergar. Ladijski dnevnik je izredno privlačen naslov za pesniško zbirko. Nič manj pa so privlačne številne pesmi v zbirki Dolores M. Terseglav. Ali je mogoče, da manj ,,udarni" pesniki, taki, ki šele po več desetletjih ustvarjanja pridejo na dan s pesniško zbirko, (Sledi na1 strani 4) Gosta SKA se predstavljata 8. novembra bosta prišla v Buenos Aires Taras Kermauner in Alenka Goljevšček-Kermauner. Odlična predstavnika slovenskega kulturnega življenja bosta v novembru in decembru nastopala v različnih slovenskih središčih. Danes se nam predstavljata. Rojen 1930 v Ljubljani, kjer sem dokončal klasično gimnazijo in diplomiral iz čiste filozofije 1. 1954. Moj oče je bil predvojni komunist, velikokrat zaprt; oba z materjo sta me vzgajala v gorečem komunističnem duhu. Vendar pa sem že poleti 1945 nad komunizmom zdvo-mil, čeprav sem še nekaj let skušal najti z njim modus vivendi. Ker sem bil tudi kulturni (ški) organizator, sem hitro dojel, kako marksistična ideologija in sistem onemogočata svobodo posamezni osebi. Še močneje sem se oddaljil od komunizma, ko so mi zaprli očeta 1. 1948 v zvezi z dachausko buchenwaldskimi procesi; in dokončno 1. 1958, ko so me zaradi sovražne propagande, te so me obdolžili, vrgli z univerze, kjer sem služboval kot asistent, me za leto in pol dali v preiskavo, mi vzeli potni list, me za kratek čas tudi zaprli, mi onemogočili osnovni zaslužek in objavljanje. Odtedaj traja tudi moj javni kulturno politični boj s stalinizmom in njegovimi dediči. Ker sem 1. 1958 izgubil redno službo, sem moral, da bi se preživel in da bi pomagal preživeti družino — imam nekaj otrok —, početi vse mogoče. Bil sem urednik različnih revij, dramaturg v gledališču in filmu, režiser gledaliških predstav in kratkometražnega filma, asistent pri filmu, prevajalec iz francoščine in srbohrvaščine, lektor in korektor, upravni uradnik, ravnatelj ljubljanske Drame in vršilec dolžnosti upravnika Slovenskega na,-rodnega gledališča; v glavnem pa sem se preživljal kot svobodni umetnik, tj. s pisanjem. Objavil sem čez 30 samostojnih knjig in na tisoče člankov. Bavil sem se predvsem s kulturno politiko, filozofijo, literarno zgodovino, polemiko in literarno kritiko, 7. razmišljanjem o glasbi, slikarstvu, arhitekturi. Moje življenjsko delo je analiza slovenske dramatike, skoz katero bi rad odkril slov. zgodovino. Pisal pa sem tudi precej avtobiografskih esejev. Doktoriral sem iz literarne zgodovine o Cankarjevi dramatiki. Habilitiral sem se kot redni univerzitetni profesor Ljubljanske univerze iz dramaturgije. Krščanstvu sem se želel in skušal približati že prvič 1. 1947, vendar za to še ni bilo ustreznih pogojev: nisem imel dovolj osebne moči, prepričanja, nuje. A zadevni poskusi so se nadaljevali, notranja nuja je postajala vse močnejša, v tem ko sem čutil praznoto zgolj liberalizma in kulturniškega avtonomizma, ki sem se mu bil — z večino kritične slov. inteligence — predajal. V 80. letih pa sem bil zmožen zadnjega koraka: vrnitve k veri, v kateri me je vzgajala stara teta. Po intelektualnem sodelovanju s Cerkvijo — predavanja itn. — sva se z ženo tudi cerkveno poročila in postala katolika, ki sprejemata zakramente. S tem je postalo najino življenje šele smiselno. Življenje moje žene je na zunaj manj razburljivo od mojega, pa obenem pomembnejše, saj je mati treh otrok; pa tudi marsikdaj je morala skrbeti zame. Nudila mi je močnejšo moralno — in materialno — oporo v časih, ko me je oblast preganjala; tedaj se je najino življenje tudi najmočneje povezalo. Rojena 1. 1933, končala je v Ljubljani gimnazijo in fakulteto; tudi čisto filozofijo. Tu je tudi doktorirala iz raziskave slovenske ljudske pesmi v primerjavi z mitom. Vse življenje je bila v isti službi kot profesor filozofije in psihologije, najprej na klasični gimnaziji, nato pa, čeprav v istem profesorskem zboru, pod drugimi naslovi iste šole, saj so postopne šolske reforme načrtno uničevale slov. klasično vzgojo, tradicijo in kulturo. Šla je predčasno v pokoj kot invalid; tako jo je prizadela zadnja in najhujša reforma: usmerjeno izobraževanje. Čeprav je že prej pisala literaturo in eseje, gledališke in filmske, likovne in druge kritike, je postala najbolj znana z gledališko igro Pod Prešernovo glavo, 1. 1984, Alenka Goljevšček, Ladislav Lenček in Taras Kermauner v Avberju, maja 1989. ki je doživela v Ljubljani 150 razprodanih predstav v Mestnem gledališču, precej tudi v Beogradu (Atelje 212) in Zagrebu (Jazavac)., kjer je še na sporedu. V grenki komediji je popisala zadnjo šolsko reformo, politične in policijske pritiske na profesorje, ki so mislili drugače; ki so vodili učence po svetu in tudi v cerkve kot kulturne ustanove itn. Ob tej drami sodijo v trilogiji komedij še igra Zelena je moja dolina — kritika političnih razmer v kmetijskem kombinatu — in Lepa Vida 1986 —kritika političnih razmer v državnih ustanovah. Komedije so bile igrane v Ljubljani, Varaždinu, Kranju z velikim uspehom pri publiki. Drama Srečanje na Osojah pa ima. za temo moralno problematiko in se dogaja v srednjem veku. Igrana je bila v Celju. Je prvi tekst v zamišljeni trilogiji z versko vsebino. Izdala je tudi knjigo modernih pravljic — Čudozgode —, v kateri je prva na Slovensko uvedla pogovorni jezik otrok-mladine. Letos je bila za knjigo poljudno znanstvenih esejev Med bogovi in demoni — gre za slovenske pravljice — nagrajena z Levstikovo nagrado. Sicer pa je bila večkrat nagrajena za radijske igre, predvsem za otroške; veliko so jih emitirali tudi po Jugoslaviji in v tujini, a igrali tudi v lutkovnih gledališčih; izšli sta dve njeni knjigi teh iger. Skupaj sva se izobraževala., iskala, grešila, se motila, blodila, a imela enako močno težnjo, da bi našla pravo pot. In sva jo. Zdaj, ko sva oba upokojena, kar je le zunanje dejstvo, sva, notranje svobodna. Čutiva, kaj nama je dala vera. Upava, da bova svoje glavne in šele zares prave stvari lahko naredila kot katoličana. Otroci so odrasli; zanje nama ni treba več skrbeti. Zdaj moreva skrbeti predvsem za najini duši. Somrak ideologij in vloga Cerkve Dr. France Rede, tajnik Papeškega sveta za dialog z neverujočimi, je 28. julija predaval v Slovenski hiši o Somraku ideologij in vlogi Cerkve. Ob začetku predavanja na 5. kulturnem večeru SKA je dr. Rode ugotavljal, da so bili njegovi referati navadno v zvezi s preteklostjo in polpreteklostjo, danes pa ,,govorimo o sedanjosti in že celo o prihodnosti". Po opredelitvi pojma ideologije kot sistemu idej, ki omisli stvarnost in življenje, kot miselno orodje, ki opravičuje nadvlado, je dr. France Rode omejil svoje razpravljanje na obravnavo marksistično-leninistične ideologije v Sovjetski zvezi. „Smo v procesu propadanja komunizma. To je neizogibni zgodovinski proces, ki gre naglo naprej." V demokratičnih državah je partija odgovorna pred ustavo, parlamentom in javnostjo. V Sovjetski zvezi pa je eden izmed temeljnih vzrokov za krizo komunistične partije pomanjkanje mehanizmov za korektivnost pri sistemu, ki ima neskončne možnosti za korupcijo in manipulacijo. Svoje ideološke hipoteke partija ni bila nikoli sposobna ponujati močni ustvarjalni osebnosti. Tu je glavni razlog za tehnološko nazadovanje komunističnih dežel v razmerju do svobodnega sveta. Komunistična partija ni sposobna dati zadovoljivih odgovorov na noben problem, ki ga zastavlja moderni svet. In s svojo pretenzijo do vodilne vloge onemogoča vsako alternativno rešitev problema. Tako bo ostalo, dokler partija ne bo stopila s svojega piedestala avantgarde in stopila v dialog z resničnostjo in z narodom. V tem svetu mrtvih ideologij, je zatrdil dr. Rode, ima Cerkev važno nalogo. Cerkev mora oznanjati svoj nauk, podajati svojo vizijo človeka in krščanski smisel zgodovine. S svojo moralno vlogo v družbi Cerkev lahko postane bistveni dejavnik družbene prenove. Trenutek zanjo je izredno ugoden. Predavanju je sledila plodna debata, pri kateri je dr. Ro-fle pojasnjeval, svoja stališča do raznih ideologij. Podal je tudi svoje izkušnje s simpozija v Quitu, od ko-der je prihajal, ter o srečanjih z ruskimi filozofi. Ob 200-lefnici francoske revolucije Po dvesto letih francoske revolucije je svet še vedno razdvojen v sodbah: je bila pozitivna ali negativna za človeštvo ? Medtem ko sta Francija in Pariz slavnostno obhajala njeno obletnico, se je tudi SKA hotela spomniti dogodka, vendar je pri njej izzvenel bolj negativno bot pozitivno že zaradi pomena, ki ga v nas obujajo re-voluci.je. Predavateljica dr. Katica Cukjati je na 6. kulturnem večeru 12. avgusta že uvodoma, poudarila, da so ''se revolucije nasilne in francoska ni mogla biti izjema. 1 otegnila je vzporednico med francosko, boljševiško in slovensko stalinistično revolucijo in pri vseh treh nasilje prav izstopa kot glavni konstitutivni element. Imanentni Plement vseh teh revolucij je tudi boj proti Cerkvi, ki Prehaja iz nezdravih razmer v njej, v boj proti Bogu. ako je francoska revolucija naravnost hotela zameniti Poga z boginjo razuma, v ruski pa je iz stadija ateizma Prešla v aktivni antiteizem, ki ga je tako ena kakor druga uzakonila. O slovenski revoluciji, ki po mnenju velike večine ni bilai potrebna, je bilo malo govora v diskusiji. Melika pridobitev francoske revolucije je bila izjava o Pravicah človeka, vendar so bile prav pravice človeka najbolj teptane tako v francoski kakor v ruski revolu-eiji. da o slovenski niti ne govorimo. Čeprav skušajo danes zgodovinarji dokazati, da je bila rancoska revolucija velik dogodek za človeštvo, se malokdaj vprašajo, da so bile milijonske žrtve res potreb-ne> a je prišlo do današnjega stanja. Medtem ko so mnenja o francoski revoluciji še po dvesto letih deljena, je pa že bolj jasno, da ne ruska ne slovenska revolucija nista imeli svojega raison d’etre, ker se po dosti krajšem razdobju družba vrača na predrevolucijska stališča. Zdi se celo, da se kolo zgodovine hitreje vrti. Na resnične povode revolucije sc je danes težko sklicevati, vzroke pa je predavateljica navezala na skrivnostno silo, delujočo v človeški družbi, katere si še danes ne moremo razložiti ne definirati. Je to Bog, protislovnost človeške narave, napetost v družbi, ki bruhne na dan, nehotena katarza človeštva? Vsekakor so revolucije odvisne cd človeškega elementa, vendar jih ni mogoče usmerjati. Sprva se ga človeštvo ni toliko zavedalo, skušalo je razložiti vzroke revolucij na racionalen način, vendar danes zgodovinarji in družboslovci že v večini priznavajo nekega usmerjevatelja, po katerem se tudi iz zla more roditi dobro v razvoju človeštva. » M?? Božo Kramolc Sr-edi julija so v Domu Lipa razstavljali trije slovenski slikarji: Ted Kramolc, Roberto Faganel in Janez Kovačič. O razstavi nimamo dosti poročil, razen da je bila sredi jirlrjske vročine in da zato obisk ni bil najboljši, vendar poznamo kvaliteto umetnikov, za to pa obveščamo o tem odličnem kulturnem dogodku. Dr. Rajko Ložar je v Novem svetu (Chicago, junij 1954) take- pisal o slikarju Božu Kramolcu: „Podoba Kramolčevega umetniškega dela kot taka ni enotna, temveč z-elo razbita, k?.r je posledica težkih razmer-, v katerih je vselej moral ustvarjati in še danes mora. Posebno poglavje tvori zanj od 1. 1948 severnoameriški umetniški sistem. Vendar pa vse Kramolčevo delo razodeva njegovo' nesporno umetništvo, resno hotenje ter neutrudno iskanje lastnega osebnega umetniškega sloga. Na Koroškem je Kramolc gojil domačnostno sliko, portret, akt, krajino in deloma tudi groteskno grafiko. Risal je večidel s peresom, mnogo s črno kredo, manj s svinčnikom. V risbi rad uporablja nemirno pahljačasto konturo gosjega peresa, ki jo je s pridom študiral pri barocistih, tam se je tudi navzel nekaterih oblik linearnega senčenja. Zelo mnogokrat je narisal sebe. V slikah iz tega časa je skušal Kramolc rešiti razne koloristične probleme in je v detaljih mnogokje zelo interesanten in izrazit. V Kanadi je skoraj večini Kramoljevih „koroškrh“ zasnov odklenkalo. Na akademiji in v družbi sploh je prišel namreč v okolje abstraktne, brezpredmetne in eksperimentalne umetnosti, ki zanjo prej ni bil posebno navdušen, razen deloma v svojih slikah. Tu je izvršil mnogo linorezov, v katerih je reševal zdaj ta, zdaj oni problem, največkrat problem brezmotivične in brezpredmetne umetnosti, problem samih aranžmanov oblik, črt, svetlob, senc itd. .. . Toda na progi je Kramolc risal v svojem „primarnem“ slogu, deloma s svinčnikom, največ s kredo. Risal je neskončno kanadsko pokrajino, gozdove, jezera, oblake, sončne zabode, reke — risal je, kar in kakor je videl, ne kar je vedel. In te risbe so umetnost. Niso tista moderna izumetničena, za lase iz možganov privlečena umetnost okolja, temveč' umetnost njegovega doživetja z očmi, njegovega naravnega in estetskega čutenja Če ga natančno pogledamo, ta slog sploh ni moderen, kaj šele modernističen: njegova zibelka leži v krajinar-ski umetnosti evropskega romantičnega realizma, morda nekaj malega tudi pri nizozemskih mojstrih, kajti Kramolc je romantik. In obenem je to tudi tisti slog, ki najbolj ustreza značaju severnoameriške divje pokrajine, ki je še vedno pokrajina iz začetka 19. stoletja," Tone Jemec V zadnji številki XXIV. letnika Meddobja je izšla umetniška priloga s fotografijami del Toneta Jemca. V letošnjem Lovskem vestniku (Toronto) pa je izšla oznaka Jemčevega kiparskega dela izpod peresa dr. Vojka Bratine- »,Nai Jemca je torej vplivala Argentina, oz. miselnost Južne Amerike, Afrika, Evropa, predvsem Pariz in končno Toronto, oz. miselnost Severne Amerike. Vpliv Pariza je očiten, abstraktna umetnost, že imena del samih to povedo: Metamorfoza, Surealistične sanje, Natrpana osebnost! Interesanten je Ikarus iz te dobe. Vsak, skoro vsak umetnik se je vsaj enkrat soočil s to pradavno tematiko grške mitologije. Lela v Torontu, v obeh kapelah, so dela po naročilu. Taka dela so navadno rezultat kompromisa med umetnikom in naročnikom. Bolj prosto roko je imel Jemec, vsaj tako se zdi, pri kapeli na Brown’s Line. Prijemi so dovolj moderni, že meje na abstraktnost. Vpliv Pariza? Bolj tradicionalni so kipi v domu Lipa. Jemec se ali ni mogel ali ni smel izogniti ‘trdnim tlem’ — Terra firma’ bi rekli latinci — na katerih stoje figure. Spomnim se, da je imel veliki kipar France Gorše slične težave s križevim potom v cerkvi na Manning Ave-nue. Slišale so se pripombe, da ima Pilat vsaj stol, na katerem sedi, Kristus je pa kar v zraku pred njim. Seveda, kipar Gorše je takrat užival že svetovno: slavo in mu kritika v umetnosti neukih ni mogla biti vodilo ustvarjanja. Vsekakor, če odrežem tla pri Jemčevih figurah križevega pota, pridejo, vsaj po moje, človeške figure bolj do izraza. Afrika, tri leta, ali ni pustila nobenega vtisa? Afrika, vsak, kdor jo je videl, trdi, da je to celina čudovite naravne lepote. Je celina velikih umetnikov, kipi iz ebenovine, umetnine v zamisli, umetnine v izdelavi. Moderni, predvsem Picasso in Modigliani, se niso mogli otresti silnega vtisa afriških originalnih prijemov, čeprav so nekateri za nas groteskni, celo grozljivi. Na omenjeni razstavi nsi Pape Avenue je bil originalen kip, skoro naravne velikosti. Izdelava, oz. izraba lesa spominja na Afriko, toda glava v svoji dvoizraznosti je nekako Picasso. Zopet je mogoče seveda, da Madagaskar nima tako močne umetnosti kot npr. Tanzanija. Bodoči razvoj bo pokazal, kako bo Jemec vskladil vse te razne vtise in jih zlil v moderno svojsko umetnost." Novi ustvarjalni član SKA Dr. Božidar Šušteršič Sredi leta je odbor SKA povabil v članstvo SKA dr. Darka Šušteršiča. V prihodnjem Glasu bodo objavljeni njegovi življenjski in strokovni podatki. Sledi pismo dr. Božidarja Šušteršiča, v katerem sporoča svojo odločitev in ki ga z veseljem objavljamo. J. L. Suarez, 8. avgusta 1989. Spoštovani! Z veseljem sem prejel Vaše povabilo za uvrstitev med člane SKA v njen likovni odsek. Zavedam se, da veliko dolgujem SKA, zlasti Umetniški šoli ter vsej dejavnosti SKA preko publikacij, predavanj, razstav in drugih prireditev, ki so bile zame vir obogatenja in stalna podbuda za kulturno delo na dolgi poti teh zadnjih trideset let. Ko sprejemam redno članstvo, čutim obenem skrb za to novo odgovornost, ki je v mojih okoliščinah ne bo lahko spolnjevati. Polje mojega delovanja je umetnostna zgodovina srednjega veka in renesance, in tudi južnoameriška kolonialna umetnost. Na razpolago SKA so moja raziskavanjai o flandskem slikarstvu, Van Eycku, Michelangelu, manierizmu in umetnosti jezuitskih misijonov med Guaraniji. Zahvaljujoč se ponovno za priznanje, ki ste mi ga izkazali, vam želim mnogo uspeha pri vašem delu za. slovensko kulturo. Spoštovani! Gorica, 24. junija 1989. Vest, da nas je zapusti! naš prijatelj, umetnik, kulturnik in eden od ustanoviteljev SKA, France Ahčin, me je zelo prizadela. Zvedel sem jo na radiu ob slovenskih poročilih iz Trsta. Spoznala sva se v begunstvu, ter postala prijatelja. S Francetovo emigracijo v Argentino so se najina živ-Ijenska pota ločila. Srečala sva se ponovno v Buenos Airesu. Ob slovenskem narodnem prazniku — dnevu slovenske zastave — v osrednjem slovenskem domu 29. oktobra 1988, se mi je ponovno približal in mi z njegovo skromnostjo rekel: „Vinko, izročam Ti v spomin sad mojega ustvarjalnega dela, da me boš imel v spominu, ko se vrneš nazaj v Evropo". Ko sem zavoj odprl, je bila v njem likovna prispodoba Marije z Jezusom v naročju. Odgovoril sem mu: „France, to sprejemam od Tebe, kot eno najdražjih daril, ki sem jih prejel v življenju". Ko je prišel razstavljat v domovino, se je oglasil tudi v Gorici v hotelu, žal pa sem bil takrat v Rimu in se nisva mogla: videti. Nisem pa mu mogel vrniti obiska in obiskati njegove življenjske razstave v Domžalah, iz že znanih višjih razlogov, ki so slovenski diaspori znani. Srečen sem, kakor tudi njegovi prijatelji in vsi dobro-misleči Slovenci, da se mu je ispolnila še zadnja želja pred smrtjo — da je razstavljal v svoji domovini, ki jo je tako ljubil. Njegovo telo je umrlo, toda njegov duh živi naprej za Slovenijo in pričakuje njenega vstajenja. Prijatelj Vinko Levstik. PS. Namesto prgišča slovenske zemlje na njegov grob v tujini, darujem za SKA 100 $, katere je bil ustanovni član. Umrl je Ludvik Puš, član leposlovnega odseka Slovenske kulturne akcije je septembra umrl v New Yorku. Imeli ga bomo v lepem spominu ter širili njegovo besedo po vsem slovenskem kulturnem svetu. Cvetovi pomladi, iz prve strani. izklešejo najlepše pesniške oblike? ,,Moj Bog, naj spet odpre se čutov ječa?" vzklikne pesnica, ki stremi po neminljivosti, a je hkrati neposredno odprta vsakdanjosti. Dolores Terseglav je prefinjena poslušalka notranjih, duševnih vzgibov, a hkrati je žrtev izgnanstva, uspešne oblike zamolčevanja umetnosti. Knjigo je opremil in ilustriral Ivan Bukovec. Tinjsko pismo Nekaj let nazaj si nismo mogli misliti, da se bo v domovini toliko spremenilo. Če sem še pred desetimi leti stopal po ljubljanskih ulicah v kolarju, sem imel vtis, da me vsi črno gledajo. Zdaj se mi zdi, da me ulica kot duhovnika vsaj ravnodušno sprejema, če že ne prijazno. Ne le med izobraženci in mladino, celo med komunističnimi prvaki je v Sloveniji danes živo teženje k človečnosti, k svobodi, k pluralizmu, k narodni samostojnosti. To je tisto, kar zdaj povezuje večino Slovencev, kar tudi izseljence približuje domovini. Motil bi se pa, če bi mislil, da je s tem že vse doseženo. Nad Slovenijo še vedno gospoduje samodržec, jugoslovanska komunističnai partija, za katero stoji, predvsem pod srbskim vodstvom, močna armada. Mnogi tudi mislijo, da bi v primeru povsem demokratičnih volitev slovenski komunistični veljaki šli na volitve v upanju, da bodo izvoljeni, češ da se je v 45 letih komunistična stranka med narodom tako zasidrala, da ji vse druge skupine ali stranke ne bi bile kos. Ali bi slovenski komunisti pri svobodnih volitvah res zmagali? Ali bi se vključili v demokratično življenje in vladanje? Ali bo mogoče doma spet zaživeti v povsem demokratični družbi ? Takele misli so mi rojile po glavi, ko sem se v Celovcu pridružil Vinku Ošlaku in Janku Merkaču od Katoliškega delovnega odbora na poti čez Ljubelj na ljubljanske Žale, da bi se tam pridružili množici rojakov ob žalnem spominjanju žrtev komunističnega nasilja med zadnjo vojno in po njej, pred vsem vetrinjskih žrtev, onih tisočev domobrancev in njih svojcev, ki so jih Angleži razorože-ne izročili partizanom in so jih ti večinoma zverinsko pobili. Na potu smo se pridružili dr. Andreju Capudru in njegovi gospej Majdi, ki ju poznamo iz njunega obiska Argentine. Ob koncu grobišča na Žalah je bilo že zbranih več tisoč ljudi v smrekovem gozdiču. Nad nami so viseli težki oblaki, iz katerih se je tu in tam zabliskalo in zagrmelo, a ulilo se ni. Do1 lipice, ki so jo ob lanski, še bolj skromni spominski žalni slavnosti tam zasadili, nismo mogli, pač pa smo po zvočnikih sledili žalnim govorom (Klep, Blažič in drugi) in branjem besedil slovenskih pesnikov (Balantič) in pisateljev o grozotno-sti tistega povojnega dogajanja. Sklicatelj žalnega spomina Stanislav Klep je med drugim dejal: „Da bi se tragedija ne ponovila, smo pretrgali molk o že storjeni. Še naprej molčati o zlu, za katerega vemo, da je bilo storjeno, bi pomenilo živeti z njim naprej, ga dopuščati, kakor v preteklosti, tako v sedanjosti in tako v prihodnosti. Tega pa ne smemo, če hočemo, da bi nas zanamci spoštovali in ne samo pomilovali, ko bodo pri raziskovanju kraškega: sveta namesto kapnikov odkrivali razbite in preluknjane lobanje. Z današnjo skromno slovesnostjo in priznanjem velike zmote vsaj delno vračamo dolg civilizaciji in dolg svojemu narodu." Zadnja nastopajoča je s riesočim glasom začela s pesmijo „Lipa, zelenela je,“ ki so jo povzeli tisoči drugih, v kolikor jim glasu ni zadrževalo ganotje. Ob sebi sem videl stare ženice, preproste ljudi, izobražence (tudi Tine Hribar in njegova žena Spomenka sta bila tam), moške in ženske, ki so si brisali oči, a se po končanem sporedu kar niso hoteli raziti. S kamero sem se prerinil do lipice na jasi, pred katero je bil velik venec s čisto slovensko zastavo z napisom: Vetrinjskim žrtvam. Ljudje so se bližali s šopki cvetja, vezanimi s slovenskimi trakovi, prižigali sveče in peli, peli slovenske žalne in verske pesmi. Ko sem se odtrgal iz strnjenega kroga žalujočih, sem se znašel ob prijatelju Lojzetu Rezlju in njegovi gospej, pa še veliko drugih znanih mi iz Argentine je bilo tam. Lojzetu, ki je imel solzne oči, sem dejal: „Zdaj tudi ti doživljaš, koliko se je doma spremenilo, zato si mogel in hotel priti v Slovenijo po 45 letih... “ Po spominski žalni slovesnosti je Merkač peljal Ošlaka in mene v kavarno Unionr kjer je imel zmenek z orga- nizatorjem Klepom in sodelavci. Tam sem doživel tega nekdanjega borca NOV, ki se v prepričanju, da le izpolnjuje svojo dolžnost, mirno izpostavijo kasnejšim represalijam. Razgovor je nanesel tudi na okoliščino, da na Žalah nismo zmolili niti očenaša. Med množico ljudi je bilo gotovo tudi več duhovnikov, ki pa jim ni bilo videti znaka duhovništva. Enega sem pai le videl, poročevalca in fotografa tednika „Družina“, salezijanca Zadravca. Pa nihče od navzočih duhovnikov, tudi jaz ne, ni začel z molitvijo očenaša za pokoj žrtev... Klep je rekel, da bodo ob prihodnjem spominjanju leto osorej uvedli tudi molitev. (Sledi na strani 6) NAROČILNICA Slovenski kulturni akciji Ramon L. Falcon 4158 1407 Buenos Aires Podpisani (-a) naročam Vaše tiskovine, objavljene na drugi strani te naročilnice, zaznamovane s križcem. Priloženo prilagam plačilo tega mojega naročila v čeku za ....... U.S.A. dolarjev, oziroma v nakazilu za avstralov. Prosim, da se mi naročeno pošilja oziroma pošlje na spodnji naslov: lastnoročni podpis Smisel in spoznanje Knjigo gomika-alpinista, ne ljubitelja gora, ampak upravičeno bi lahko zapisal poklicnega, izkušenega v gorah in plezanju, pa še s takim filozofskim in psihološkim naslovom, knjigo o gorništvu, to naj predstavim bralcem ? Kaj nismo izgubili že vrsto mladih ljudi, ki so imeli podobno ali sorodno mišljenje o gorah, Lahko bi zapisal kar podedovano, da nam je že v krvi. Ko je tam v Ljubljani pred leti neki gospod Bulatovič zlival vedra psovk na uboge Slovence (rasisti, arijci, knjižni molji, zaljubljenci v jezik itd.), je prav gotovo pczabil zadnjo, ki je iz moje bere: hribolazci prekleti! Morebiti naj bi še knjigo hvalil in s tem napeljeval mlade ljudi v nevarnosti gorništva? Ne boš! Vzameš v roke „Smisel in spoznanje" Matevža Lenarčiča, knjigo, ki je izšla lansko leto v domovini in že te zagrabi, tudi če nisi vajen gorništva, mislim reči take vrste knjig. Saj to ni Kugy, Tuma, Jug — čisto neke druge vrste knjiga je. Matevž Lenarčič jo je spisal v našem času in za mlade našega časa. Ne mlade z malo začetnico, MLADE! take, ki rastejo med nami in jih je morebiti sram pokazati, da so takšni kakor so, morebiti so pa tudi drugačni kakor Lenarčič. Ali bi se pa izkazali prav take, če bi imeli priliko, saj pravi Lenarčič, da šele nevarnost zbudi nagon in smisel za preživetje. Morda pa pri tem pripomore tudi k pravemu vrednotenju življenja ? Že v opredelitvi časa nam Lenarčič pokaže na še drugo razsežnost časa, katere se ne zavedamo: življenje šestdesetih let lahko preživiš v samo nekaj dneh! Čas gornika torej ne teče enakomerno: v nevarnosti zbudi čut za preživetje in čut z-a obrambo in takrat čas teče hitrejše. Istočasno pa se izkušnje časa bolj vtisnejo v spomin, torej je nekakšna zveza med nevarnostjo in spominom. Prav za tega pravi Lenarčič: ,;Kako spomin pozablja!" Seveda pozablja, toda ne pozablja trenutkov, ko je človek v nevarnosti in ti trenutki so lepi, ker takoj dostavlja: ,,Zapomni si samo lepe stvari, vse drugo izbriše." Neke vrste katarza bi lahko rekli. Kakšne so tiste lepe stvari? Za Lenarčiča ni nič lepšega od pričakovanja — od radosti pričakovanja. Nič na svetu ni čudovitejšega od radosti pričakovanja. Povsod, pri vsaki želji je prisotno. Močno si želiš, z veliko ihto pričakuješ, pravzaprav si želiš le pričakovanja, kajti izpolnitev želja pomeni konec skrivnostne slasti. Niso podobne želje gornika željam zaljubljenca? Revija „Meddobje“ z „Glasom Slovenske kulturne akcije" (letno 320 -)- 16 strani v „Meddobju“ in 48 strani v „Glasu“) ..........................30 USA dol. □ Lev Detela, ..časomer življenja". Prikaz ozračja, v katerem je avtor živel v domovini pred umikom v Avstrijo. Opremil arh. Jure Vombergar (240 strani in priloga s fotografijami), vezana: 12 USA dol. □ broširano: 10 USA dol. □ Alojz Zupanc, ,.Zgodovina fare Ajdovec". Knjigo je priredil dr. Franc Gnidovec; opremil arh. Jure Vombergar (210 strani) ........................10 USA dol. □ Še bomo peli. . . Izbor slovenskih narodnih pesmi. Priredil Marko Bajuk, 160 strani, vezana: 8 USA dol. □ broširano: 5 USA dol. □ France Pernišek, „Zgodovina slovenskega Orla". 251 strani in priloga s fotografijami. Opremil arh. Jure Vombergar ................... vezana: 13 USA dol. □ broširano: 10 USA dol. □ Dolores M. Terseglav, ..Ladijski dnevnik". Pesniška zbirka. 172 strani. Opremil in ilustriral Ivan Bukovec .................................. 8 USA dol. □ „Za to se splača živeti!" pravi Lenarčič ob sestopu z gore Cerro Torre. Izpolnitev pričakovanja, v kateri je obsežena zavest, da je dosegel nekaj, kar drugi niso bili zmožni. Vključena je samozavest, spoznanje lastnih sil, obenem pa pomeni tudi nagrado za samoobvladanje, ki postavi značaj na preskušnjo. Seveda knjiga ne opisuje samo lepote gora; pokaže nam tudi na temne, nepoznane strani gorništva, ki se skoraj vedno idealizira. Obup! Obupanost zaradi pomanjkanja hrane, slabega vremena, prisiljene nedelavnosti in mirovanja v šotoru. Vendar ima tudi to svojo dobro stran, ker moralna moč raste v skupini, posameznik navadno obupuje. Gorništvo je enarčiču šola za utrditev značaja. Res, da se začno očitki, pokaže sebičnost, nestrpnost, neuravnovešenost, nesprejemljivost drugega, toda k sreči so gorniki vedno mladi ljudje, ti pa niso zamerljivi ali jim pa zamera ne traja dolgo. ..Značaji posameznikov se najbolj očitno kažejo pri hranjenju," pravi Lenarčič. Dokler smo v normalnih razmerah ne polagamo večje važnosti na. to, kadar se pa prikaže stiska, njegovi mladi žro, se bašejo, tlačijo s hrano, da pridejo do moči. Ne delajo se boljše kakor so, vse privzgojeno odpade. Lenarčič ni izrecno podal povezovalnega dejavnika, čeprav o njem nezavedno govori ves čas. Iz domovine so že prišli posamezniki in skupine v Argentino. Eni so imeli sorodnike in prijatelje, drugi so jih dobili tukaj. Veliko od njih ni vedelo, da živi močna slovenska skupina v Buenos Airesu, vendar jih je prav ta sprejela in z njo so tudi navezali trajne stike. Našli so svoje vrstnike tako med staro kot med ncvonaseljenci. Čeprav niso zrasli v mentaliteti emigracije, tudi njim pomenijo gore šolo askeze, namesto škodljivega izživljanja, popivanja, spolnosti in brezciljnosti življenja. Vsa zgodovina gorništva temelji na verovanju v človeka, v njegov zdravi, pošteni odnos do' gora, sebe in družbe. Pred družbo se lahko zlaže, pred seboj se ne more, pred prijatelji še manj. Tak je mlad človek in ni mu težko priti do drugega, čeprav ga ni nikoli videl ali so mu celo slabo govorili o njem. Tako mladim iz emigracije kakor iz- domovine pa gre samo za eno: samopotrjevanje! To smo mi! To zmoremo mi! Ko je Lenarčič iskal svetovalca, ga je dobil med izkušenimi gorniki emigracije, ko je iskal pomoči, jo je bil deležen s strani nove in stare emigracije. Tudi drugi tako. Knjiga „Smisel in spoznanje" je napisana v lepem jeziku, čeprav bo bralec naletel na izraze, ki jih ne pozna: žima-riti, požleda, pizditi, zos itd. Dodano ji je poglavje „Pata-gonske razsežnosti", tako da! si bralec, ki ne pozna geologije, geografije, rastlinstva in živalstva, lahko vsaj približno ustvari sliko južnoamei-iškega kontinenta. Lenarčič je dober opazovalec tako ljudi, kakor živali, rastlin in pokrajine. Knjigo krasi več črnobelih kakor tudi barvnih slik, ki so pravi užitek in napotek ljubitelju gora. Posvečena pa je Lenarčičevemu prijatelju Simončiču, ki so ga sprejele gore v svojo družbo v Franciji. Dodan ji je končno tudi pregled vzponov na Fitz Roy in na Cerro Torre, kjer se srečamo z gorniki Biščakom, Fabjanom in seveda z Lenarčičem. Seveda je v spomin Simončiča imenoval tudi steno na Cerro Torre. Tone Brulc 1 1 mjsko pismo, iz strani 5. Ko smo se mi trije vračali na Koroško, smo vso pot skupaj razmišljali o doživetem spominjanju žrtev komunističnega nasilja. Posebno Vinko Ošlak je povdarjal, kako nekaj velikega smo doživeli: Da so bivši partizani javno obžalovali nečloveško ravnanje z vrnjenimi domobranci in da so s tem prav za prav oni storili prvi, sicer neuradni, korak k spravi ;zdaj da je na vrsti protikomunistična stran, da stori svojega: da tudi prizna in obžaluje vse, kar je bilo v naši protikomunistični borbi nepravih nega, nečloveškega. . . To, da pričakujejo zlasti od protikomunističnega krščanskega izseljenstva mnogi prvobo-ritelji za spravo v slovenskem narodu. Ladislav Lenček Padanje zadnjih tabujev ? Ena izmed definicij za kulturo se glasi v francoščini: „La culture c’est ce qui subsiste quand on a oublie tout ce que’on avait appris“ — kultura je tisto, kar obstoji, ko se je pozabilo vse, česar se je nekdo naučil. Izmed stoosem-deset ali še več definicij bi vzel to, ker se nanaša obenem tudi na časovno razsežnost. „Književni listi", priloga Dela, so namreč začeli prinašati v štirih nadaljevanjih podlistek z naslovom „Slovenska književnost v Argentini". Gre za začetke pisane slovenske besede in njen razvoj do naših dni na tej strani oceana. Po petinštiridesetih letih! Ni očitati malemu narodu, da razdaja in razmetuje talente tujemu svetu in dai se jih je spomnil šele po dolgem obdobju, ker ne gre samo za književnost — gre za dvojnost slovenske kulture, v kateri je imela književnost vedno prvo mesto. Slovenci smo se rodili iz jezika in ker se jezika tako trdovratno oklepamo, ker v tem jeziku od Primoža Trubarja sem ustvarjamo, ga gojimo, usposabljamo, prilagajamo, iščemo novih izrazov, novih besednih zvez, obenem se pa vedno znova vračamo k njegovim koreninam, je to nekaj izrednega. S starinskim izrazom bi rekel, da jezik čislamo. Čislati pomeni spoštovati z ljubeznijo, oklepati se nečesa, na kar smo navezani, kakor smo navezani na najbližje. Z letom 1945 je del slovenskih kulturnikov, predvsem katoliški del, odšel iskat svobode v tujini. Tudi za jezik jo je šel iskat, za njegovo svobodo. Leszek Kolakowski in drugi z njim, ki so imeli isti problem, so prišli do zaključka o mutavosti in svobodi jezika: ,,V vsej zgodovini človeštva se more videti, kakšno izredno vlogo je imela manipulacija, prikrivanje, lažna slika družbene stvamosti ali zavestno prikrivanje informacij." Vse to je obstojalo v našem primeru; obstojale so manipulacije, obstojalo prikrivanje, lažne slike o stvarnosti naše družbe v Argentini od začetkov naseljevanja na južnoameriških tleh. Od Janeza Čučka: „Sramota umira počasi!" ni še tako dolgo, od obiska dr. Jožeta Prešerna v Argentini mesece lahko seštejemo na prste ene roke, in vendar je mislil, da je potrebno zapisati, „...da je med staro in novo naseljenci le malo stičnih točk. Prvi so zbežali pred fašizmom in niti ne pomislijo na to, da bi se kakorkoli Povezali z drugimi, ki so med zadnjo vojno sodelovali z fašizmom. Le počasi se tajajo ti debeli ledovi med obema skupinama. In razumljivo je, da so tudi uradni stiki z domovino navezani zgolj na prvo skupino, druga je smela biti omenjena in citirana le v pamfletni obliki, čeprav so v tej skupini, zločinci in zakrknjeni sovražniki naše socialistične domovine v manjšini." Prehitre so bile čričkove in Prešernove sodbe; ni umirala sramota, ker je ni bilo, zato tudi ni umrla, o ustvarjalnosti druge skupine (zločincev in zakrknjencev!), so pa prav Književni listi dokazali, da še obstoja. Ta predstavlja le del, vejo katoliške književnosti, ki se je zatekla v tujino, ^er ji je bilai v domovini zaprta pot do ustvarjalnosti v katoliški smeri. P° z nadaljevanji „Slovenske književnosti v Argentini" Popravljena krivica tem, ki so vztrajali? Bo konec za-Piolčevanja, prikrivanja in manipulacij? Težko, vendar so Se vsaj odprla vrata slovenskemu bralcu v domovini, da Poteši svojo vedoželjnost, sodbo, kakšni so pa bili, ako so pisali, kdo so bili, si bo pa lahko ustvaril sam, ne da se moral zatekati v uradno pripravljenim mnenjem. Ta književnost je zrasla iz tradicije, morebiti bo za koga okorna, zastarela, domačijska — toda naša, slovenska je, čeprav je bila zamolčana. S Cankarjem bi lahko rekli, da s° jo hoteli pokopati sedem klafter globoko, toda živela je naprej. Tudi v njej se je skrila resnica, kakor v Iva-ttuški-tepčku in čakala vstajenja. Ko je dr. Anton Slodnjak pisal o tej književnosti in njenih Ustvarjalcih, ga je sodba stala mesto profesorja slavistike na ljubljanski univerzi, sedaj pa se že precej časa govori 0 spremembi imena iste univerze, ker da je sramota, da Posl ime po nekom, ki zanjo ni nič storil. Če Slodnjak ne bi nič drugega storil, kakor da je ocenil pravilno katoliško književnost, bi bilo že to veliko. Kolakowski je o podobnem primeru zapisal: „Vsi režimi lažejo v večji ali manjši meri svojim podanikom!" Tudi slovenski ni bil izjema, tudi slovenski je do nedavna lagal. Z objavljenjem v Književnih listih so se malo odprla vratai človekovi vedoželjnosti, ki ji je isti Kolakowski za sklep svojemu članku zapisal pravo hvalnico: „Gelobt sei des Menschen Neugier! ,,Hvaljena bodi človekova vedoželjnost! ‘ Če je nekaj nekje, bo to človek že poiskal in Književni listi so zapisali, da je bil Debeljak Tine, Zorko Simčič, Stanko Kociper, Jože Krivec. Anton Novačan, Viktor Sulčič, Ruda Jurčec, Marjan Marolt in cela vrsta še drugih. Ruske zamolčane pisatelje izdajajo v samizdatu v milijonskih nakladah, Poljaki so do nedavna bolj verjeli in brali zdomskim pisateljem, kakor uradnim, madžarski so na isti stopnji kakor domovinski, hrvaški izdajajo svoja dela v domovini, za slovenske se je komaj lansko leto ob 100-letnici Doma in sveta odprla možnost, da objavijo nekaj malega in še to ne vsi. Padajo zadnji tabuji in zaradi tega se še list ne zgane. So res zadnji ? Tone Brulc „So.nčne in senčne strani federacije" je naslov knjigi, ki sta jo izdala dr. Ciril Ribičič in dr. Zdravko Tomec. Knjigi je napisal uvod Milan Kučan, predsednik ZKS, izšla pa je za 50-letnico Kardeljevega Razvoja slovenskega narodnega vprašanja. Avtorja obravnavata zametek, obstoj in razvoj jugoslovanske federacije in mesto Slovenije v njej. Mohorjeva družba in Krščanska kulturna zveza sta predstavili novo pesniško zbirko' „Vsebina peščenih ur" Janka Ferka. Ferk spada med mlajše pesnike „mlladjevcev“, čeprav ima že več pesniških zbirk, piše pa, tudi prozo in prevaja v nemščino. »Jutri čez Jordan" Alojza Rebule je izdala Celjska Mohorjeva; družba. Rebula spretno povezuje v svoji zadnji knjigi narodno, družbeno, zgodovinsko, etično, generacijsko življenje in dogajanje judovskega naroda z obljubami o obljubljeni deželi. V knjigi dobimo tudi primere, ki bi veljale za naš zdomski zgled: „Možna pa je tudi potujoča domovina. Potuješ, a obenem se počutiš doma," če bi bilo le res. . . Bolj bo veljalo, kar meni glavni junak Elidad o svojem očetu: ,,Moj oče in njegovo izraelstvo. Reci, da od njega diha, je premalo. Od izraelstva je, hodi, spi." Nekaj podobnega se godi nam in našim potomcem, le da oni bodo videl; obljubljeno deželo, medtem ko je Rebulov junak iz obupa ni dosegel. Letos praznuje tudi svojo štiridesetletnico Svet Evrope. Petega, maja 1949 je deset držav podpisalo statut te organizacije v Londonu in danes šteje že 22 članic, s Finsko, ki je vstopila pa že 23. Svet Evrope se sestaja v isti dvorani kot Evropski parlament, ki predstavlja vse države, ki si prizadevajo za demokracijo in človekove pravice. Prav letos pa proslavljamo 200-letnico deklaracije človekovih pravic, ki je bila proglašena za časa francoske revolucije in je kasneje dobivala dopolnitve. V Strassbourgu obstoja še Mednarodni institut za človekove pravice, kateremu se je pridružil tudi ljubljanski odbor za človekove pravice. L. 1950 je bila podpisana evropska konvencija o človekovih pravicah v Rimu. Poleg teh obstojata še pravna organa Evropska komisija in Evropsko sodišče za človekove pravice. Deklaracija o teh je bila proglašena pri UN že leta 1948 in jo je podpisala večina civiliziranih držav. Ena izmed človekovih pravic je pravica do groba, ta pa izvira iz krika Antigone, ki je zahtevala za svojega brata Polinejka, da se ga pokoplje dostojno, ne pa da se pusti truplo nepokopano, kakor je odredil atenski tiran Kreon. Tudi naše ..Oznanilo" prihaja že štirideset let v naše družine. Prva številka je izšla že pred štiridesetimi leti pod uredništvom mons. Antona Oreharja, sledili so mu Jože Jurak in prelat dr. Alojz Starc. Prva dva sta, že odšla po plačilo, zadnjemu pa želimo, da bi še dolgo vrsto let vodil plug, ki rahlja zemlje naše duhovnosti in jo pripravlja na setev in žetev na narodnem, kulturnem in družabnem polju. Družina in dom, koroška družinska revija, praznuje letos 40-letnico obstoja. V letošnji četrti številki prinaša pravila Mohorjeve družbe v Celovcu, kakor so jih priredili ob ustanovitvi pred skoraj 140 leti. Ne bi škodilo, če bi si ogledali vsaj 3. člen, ki govori o namenu te velike sile, ki je dose-daj največ pripomogla, da smo Slovenci obstali: a) Namen družbe je vzgoja slovenskega ljudstva v duhu katoliških načel, skrb za njegovo umsko in srčno izobrazbo, da se na tan način ohrani katoliška vera med Slovenci. b) Posebno skuša Družba doseči svoj cilj z izdajanjem in razširjanjem verskih, leposlovnih in splošno koristnih knjig, brošur in periodičnih časopisov, z ustanavljanjem knjižnic, s prirejanjem zborovanj in predavanj, s podpiranjem katoliškega šolstva, katoliške vzgoje in prosvete. V uvodnem članku Družine in doma je objavljen del govora, ki ga je imel dr. Ludvik Karničar v Železni Kapli dne 6. februarja 1988, ki bi ga lahko uporabili za opis poslanstva Mohorjeve družbe med Slovenci: »Ustvarila se je ljudska kultura, ki je ne pozna noben sosednji narod CVET V GUMBNICI BERAČA, in je sploh bila vseskozi kultura slovenskemu narodu nadomestek za zgodovino (namesto državnosti, politike, zmagovitih bitk in bolnega gospodarstva). V kratkem članku ing. Franca Kattniga, vodje založbe, je to izraženo še bolj zgoščeno: ,;Skrb in delo za ohranjanje slovenskega naroda in za rast njegove krščanske omike". V isti številki dobimo tudi naslove knjig zadnjih let, po katerih vidimo, da se ie Mohorjeva vedno držala ustanovnih pravil, dodajala si je še nove dolžnosti: povezovati Slovence naj bodo že kjerkoli! Tudi študentski domovi so njeno delo. Družba izdaja stvarne knjige in priročnike, otroške in mladinske knjige, pesmarice, kasete, verske in vzgojne knjige, potopise, romane, povesti, pripovedke, pratike in koledarje, pesniške zbirke iz zamejstva in zdomstva. V njeni tiskarni se tiskajo^ tudi Celovški zvon in druge publikacije. Nikdar ne bo odveč, če še enkrat napišemo, kje se vse te dobi: Družba Sv. Mohorja, Viktringer Ring 26 A-9020 Klagenfurt/Celovec. Austria. V domovini je izšla devetstota številka revije »Naših razgledov , ki izhajajo že 37 let. Revija je bila ustanovljena 1. 1952 in njen uvodni članek »Vatikan prehaja v napad" je napisal Rudi Janhuba, ki nam pove, kako je bila takrat usmerjena. Uvodnik devetstote številke nosi nič manj pomenljiv naslov »Pismo oblasti naj ravna pametno" izpod peresa dr. Ljuba Bavcona. Revija naj bi bila po prošnji za dovoljenje »časopis slovenske inteligence za slovensko inteligenco". Manj kot eno leto prej je Edvard Kardelj dejal na CK: »Doslej smo bili pristaši grobega političnega nasilja., zdaj pa smo napravili pravi preobrat v pravu". Preobrat je nastal šele z Našimi razgledi, ki so se razvili do današnje stopnje, ko so zares že pluralistični, ne pa' samo levičarski. Predavanja na Bledu O lanskoletnih predavanjih slavistov in slovenistov je pisal v Hrvaško revijo dr. Ante Kadič, ki je bolj malo poznan pri nas. Pred leti je objavil v reviji Slovene Studies v angleščini, mislim da: je bilo diplomsko delo, Smrt starega kmeta (Planiavčeva smrt). Kadiču je padlo v oči, kako umiramo Slovenci in zdelo se mu je vredno to zapisati in proučiti. Povabila ga je ljubljanska univerza, kjer naj bi na simpoziju na Bledu govorili o književni dejavnosti v Ameriki in Kanadi. Na simpoziju so govorili: dr. Rado L. Lenček o književnosti v diaspori, dr. Jože Velikonja o evropskih koreninah v ameriški književnosti, dr. Mirko Jurak o poetskih temah Slovencev v Ameriki in Kanadi, dra. Helga Glušič o slovenski prozi v Ameriki, dra. Jerneja Petrič o Louisu Adamiču in dr. Janez Stanovnik o sprejemanju ameriške in kanadske književnosti v Sloveniji. Vse zelo resno. Brez politike. Bil pa je kratek komičen pasus, vzeli bi ga tudi za tragikomičnega, ko je Avstrijec \V. Zahariewicz hotel vedeti, kako in zakaj so ti književniki odšli v tujino. Makedonca Ljubica Jaineslieva je jezno vprašala, zakaj se ne vrnejo v domovino v »napredno družbo" (Jugoslavijo), kjer bi našli najbolj naravno okolje za njihovo dejavnost. Ko je Kadič odgovoril, da je govoril samo o pesmih nekaterih hrvaških emigrantov in da pri tem ostaja, mu je publika (posebno slovenska) zaploskala, toda dr. Jurak se je dvignil in mu rekel, da se govori o književnosti, ne pa o politiki. Simpozij se je nadaljeval. . . Pri branju poročila se mi je vrnila tema in način smrti pri Slovencih, ki ga je s tako natančnostjo opisal Kadič. So razne vrste umiranj, on je opisal samo eno. Brata tega istega Juraka so 10. sept. 1943., ko smo se umikali čez Gorjance, partizani ranili, nato pa vrgli v ogenj pri Ratežu. Ne, ni bil vaški stražar, tudi orožja ni imel, sedemnajstleten fantič je bil. Radičevo opisovanje smrti, Jurakova razburjenost, nevednost Janeslieve, vse to budi’ mentalne asociacije. Začeli so govoriti še o drugi smrti: Louisa Adamiča. Kdo ga, je ubil ? Ameriška ali jugoslovanska tajna policija? Ker’ je bil to politični umor, ni nihče rekel, naj se o tem ne govori... Prilika je bila, da bi spregovorili še o tretji smrti: pisatelja Narteja Velikonje, pa so menda pozabili ali pa še ni čas. . . Da se je Kadič tako navdušil za Slovenijo in »podnebje", ki vlada tam. je bila zasluga tudi Pen-kluba, ki je prav tiste dni zboroval v sosednjem hotelu Park. Vlado (Gotovac) in Branimir (Donat) sta ga seznanila s slovenskimi književniki, ki so glasno in jasno govorili o svoji slovenski posebnosti, o Slovencih izven meja, kot »sestavnim" delom slovenske »dežele" in o tem, kako naj bi narod moral odločati o svoji usodi, ne pa neki »samozvani aparatčiki", ki jim je največ do tega, da podaljšajo svojo oblast z bajnimi plačami. Največ smo govorili z Nikom Grafenauerjem in Dimitrijem Ruplom. Da so Slovenci že vstopili v svojo »pomlad", nam je bilo, jasno vsem. Medtem ko sem bil edini predstavnik Hrvatov izven Hrvaške (bile so tri ženske iz Hr-vaške: Sonja Bičanič, Katica Ivaniševič, Sonja Vlačič), je pa prišla večina slovenskih profesorjev iz Kanade in Amerike. Oni so svobodno dajali intervjuje na TV in v tisku in se sestajali na posebnih sestankih s svojimi domovinskimi sonarodnjaki. Niso se spraševali, kje kdo živi, na kateri strani je bil v času Druge svetovne vojne in katere ideologije se drži danes. Ljubezen do matere Slovenije jih je zedinila« Naj nam bo Slovenija primer: Slovenia docet! (Delno iz Hrvatske revije, št. 3, sept. 1988.) O Z TARIFA REDUCIDA s,- ■O h- CONCESION 232 is 8§ V) . O R. P. 1. 201482 GLAS j« glasilo Slovenske kulturne akcije. Urejuje ga tajništvo (Tone Brulc). Tisk Editorial Baraga del Centro Misional Baraga, Colčn 2544, 1826 Remedios de Escalada, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime in naslov: Alojzij Rezelj, Ramčn t. Falcon 41 58, Buenos Aires 1 407, Argentina. - Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Andres J. Rot), Ramon L. Falcon 41 58, 8s. Aires 1 407, Argentina.