Cenazacelo leto po pošti 2gold. 20kr., zapolleta 1 gold. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za podučenje naroda.
za ene kvatre 30 kr.Posamesni listi po 3 krajc.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 17. Kimovca 1849.
Pariz ina.
Po Angleškim Byrona, poslovenil Dr. Prešern *).
1.
e čas, ko slave iz vej gostih
V	visokih žvergoll glasčh;
Je čas perseg zaljubljenih,
Ko v vsih besedah med in smeh; Zamaknjeno uho je v sap Prijetnih šum, in v bližni slap.
Bliši iz rož se rose svit,
Zvezd smeja se obraz odkrit,
Vode višnelši čez in čez,
Erjavši listje je dreves,
Tamnota čista polni srak ,
Svitloba mračna, svitli mrak,
Obžari ki večerno stran,
Kadar se vmika luni sivi dan.
2.
Vunder ne de bi slišala šum valov Prag Parizina zapusti domov,
In de bi gledala neba svitlobo okrog Po senci ponočni ne moči si nog,
V	Estove senčnice zavetje,
Ne pelje iz rož je kipeče cv.tje, Tam sluša, al ni pesem slavčovih Ji mar, glasov se nadja tak sladkih, Stopnje skoz goše tamo zašume,
Lica ji. vpadejo, bije serce, —
In glas zašepta, kjer listje šumi,
Ji vzdignejo persi, se verne ji kri, In zdaj, — zdaj sreča ga okč,
In na kolenah zdaj leži pred nj<5.
3.
Kaj mar je njima vse zunaj nji? Mar časa , njega razdartij ?
Vse nič, je hrmament razpet,
Je njima nič pod soncam svet.
In brez skerbi, ko je merlič,
Kar je okrog ne čislata,
Ko blo bi zginilo vse v nič,
Le sope vsak za drugiga.
V njih zdihlejih je taka slast,
Tak so globoki, de serce Bi nji razdjala njih oblast,
Če v taki moči dalj terpe.
Al dolg, nevarnost njima mar, Dokler ni preč sladak vihar?
Kdor se ljubezni v last je dal,
Kdaj se je v taki uri bal ?
Al nje kratkote spomnil se? Vunder te ure so prešle ! —
O ! de so pred te sanje preč,
Ko zvemo, de ne bo jih več!
*
Iz že vlani obljubljeniga »Slovenskiga Kolednika«, ki se ravno za natis pripravlja, za poskušnjo.
Slovensko narodno pesmenstvo.
I.
Današnji stan slovenskiga narodniga pesmenstva. a) Narodna pesem.
(Dalje.)
Ravno y tistim letu, ko jo pervi zvezek Ko ritk o vi h pesem v Ljubljani na svitlo prišel, namreč v letu 1839 je dal tudi Stanko Vraz v Zagrebu bukve z napisam: Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajarskoj, Koruškoj, Krajnskoj i zapadnoj st rani Ugarske na svitlo, ktere je slovečimu Serbljanu Vuku Stefanoviču Karadžiču posvečil. Bile so pervi razdelk večiga dela, v kterim je imel Stanko Vraz namen, narodne pesmi vsih tako imenovanih Ilirov na svitlo dati, med ktere so začeli novi Zagrebški pisavci tudi nas Slovence šteti, — ali prav ali ne, ne gre tu razsojevati. —
V	tej zberi je že več kritičniga duha spaziti; lepo so pesmi vredjene in v Davorie, to je vojaške pesmi in v romance in balade razdeljene po deželah, v kterih jih ljudstvo poje. Med njimi jih je več, ki so v Kor it ko vi zberi natisnjene. Posebno pa beremo v njih pervi pot narodne pesmi koroških in štajarskih Slovencov.
Nabral jih je Stanko Vraz ali sam na svojih obhodih po slovenskih deželah, ali jih je pa iz rok svojih prijatlov dobil,med kterimi posebno M. Preloga, Muršeca, Dr. Prešerna, M. Kastelica, Terstenjaka, J. Majerja, Ivana Kukulje-viča imenujemo, ali pa jih je iz druzih zber vzel,v kakor iz KrajnskeČbelice, iz Ahaceljnovih pesem, iz Celakov-skovih slovanskih pesem. Eno davorijo beremo tudi iz Ko ritko vi h pesem. —
To je kratek pregled slovenskih narodnih pesem, kolikor nam jih je znanih. Ker se je ljubezin do vsiga, kar narodnost utice, poslednji čas tako lepo zbudila, in ker se je posebno, kar narodno slovstvo zadeva, ta čas že toliko prebrisanih in umnih glav razodelo , se sme tudi upati, de se bo za narodno pesem in njeno ohranjenje več storilo. — (Dalje sledi.)
Krivi Mesta.
(Drobtinica iz zgodovšine Judov.)
V	letu 1666 je bilo vse judovsko ljudstvo, dokler je na zemlji razširjeno, neizrečeno razveseljeno, ko je zvedilo, de jev Smirno Mesi a prišel. Godilo se je pa to tako le:
Neki Jud, Sabbathai Sevi z imenain, je bil narmlajši sinMardaheaSevita, ki je začetkama v Smirni s jjerutnjino kupčeval potem pa mešetar angležkih tergovcov bil. Rojen je bil v letu 1625. Oče je mladiga Sabbathaj a v šolo poslal, inkmalo se je v Kabbali 2) tako izuril, de so ga osemnajst let stariga
Veliko mesto v Azii,
*) Kabbala, skrivno razodenje Judov.
že Rabita 3) izvolili. Pridobil si je že takrat več mlajših kakor tudi stariših Judov mesta, s kterimi se je ojstro postil. V svojim dvajsetim letu se je oženil z žensko velike lepote in imenitne rodovine; pa branil se je tega zakona in ker ga je oče zavoljo tega pred sodnike poklical, je mogel svoji ženi ločitno pismo dati. Oženil se je še v drugo, pa razderl se je zakon kakor pervi pot. Rekel je Sabbathai, de mu nebeški glas pravi, de ne more nobena teh izvoljena tovaršica njegoviga življenja biti. Njegovi prijatli so ter-dili, de je to iz svete želje storil ? vse človeške strasti premagati; njegovi sovražniki pa so to drugače razkladali. Pa njegovo slovenje je od dne po dne bolj rastlo. Postil se je včasi od eniga Sabata do druziga in kopal se je v morju, de je njegovo življenje včasi v nevarnosti bilo; pa zdelo se je, de njegova lepota od dne do dne veči prihaja; zakaj silno lep je bil. Lepa dišava je iz njega puhtela. Zdravnik, ki ga je goljufije natolcoval, je to dišavo pre-sojeval in rekel je nazadnje, de ima njegov polt tako lastnost.
Zdaj je začel učiti in sinu Davidoviga se imenovati; pre-derznil se je tudi v spričevanje, de je od Boga poslan, neizrekljivo ime Jehova izgovoriti. Rabini, razserdeni zavoljo te dvojne hudobije, so ga razglasili smerti vredniga in tožili so ga pri turški dvorni sodniji. Sabbathai je zbežal v turško mesto Saloniki. Pa tudi tukaj je imel rabine zoper sebe. Pobegnil je tadajvEgipt in od ondi v Jeruzalem. Ko je spotama v mesto Gaza prišel, si je pridobil imenitniga spoznavavca njegove vere. Nata n Benjamin je bilo temu ime.
Pred Sabbathaja stopivši mu oznani trepetaje, deje enako Ecehielu Gospoda v njegovim od Kerubinov vlečenim vozu vi-dil, de je bučanje, kakor gromenje morja prihod Kerubinovozna-novalo in glas se'je dal slišati: „Vaš odrešenik je prišel! Njegovo ime je Sabbathai Sevi; prišel bo z veliko mogočnostjo, vžgan od serdu enak vojaku; jokal, zdihoval, premagal bo svoje sovražnike«. (Jez. XIII. 13.) -
V Jeruzalemu je Sabbathai pridigoval in toliko derhali si je pridobil, de so se rabini pred njim tresli; in Elia nove vere, Natan, je bil tako prederzen, de je Izraelcam razglasil, de se bo kmalo Mesta razodel in de bo turškimu cesarju krono vzel, ki bo za njim šel, kakor sužnik. Trinajst let je v Jeruzalemu živel, potem je pa Sabbathai v drugo v Egipt popotoval, kjer se je zopet oženil, in kakor so njegovi sovražniki rekli, z malopridnico, po pričevanju njegovih prijatlov pa z devico, ktera je bila po čudežih kakor njegova -nevesta zaznamovana. Hči je bila nekigapolj-skiga Juda, ktero so rusovski vojaki vjeli, ki so skrivaj okrog ropali. Ko je bila osemnajst let stara, jo je naglo duh njeniga očeta iz postelje zdvignil in na judovsko pokopališe postavil. Tukaj so jo ljudje našli, kterim je povedala, kaj se ji je zgodilo, in rekla je, de je Mestu v zakon namenjena. To je silno velik hrup naredilo. Rabini so ga prekleli in pobegnil je v Smirno, svoje rojstno
3) Učenika judovske postave.
mesto. Tudi tje je sovražtvo za njim sledilo, pa ljudstvo gaje serčno sprejelo. Neki imeniten Jud, z ¡menam A na ki a, ga je razglasil goljufa. Nevernež pride domu, pade s stola in umerje! V tempri-godku je mislil vsakdo božjo roko viditi. Rabini so se bali, pre-kletev izpeljati, in Sabbathai se je napravil po kraljevo. Bandero so pred njim nosili, na kterim je bilo zapisano: „Desnica Gospodova je vzdignjena!“ Med svoje prijatle je delil kraljestva tega sveta, svoja dva brata je naredil kralja Juda in Izraela, sam sebi je pa dal ime kralj vsih kraljev zemlje. Nek imeniten mož, ki je imel serčnost, se zoper občno oslepljenje postaviti, je prišel v nevarnost svoje življenje zgubiti. Starašina rabinov je bil odstavljen, predsednikov namestnik je stopil očitno na Sabbatha-jevo stran. To ime se je po celim svetu razširilo. Na Poljskim, na Nemškim, v Hamburgu in Amsterdamu so pozabili na kupčijstvo in druziga niso vedili govoriti, kakor od te čudne prikazni. Iz Amsterdama so pošiljali vprašanja v jutrovo deželo; kratek odgovor so dobili: „On je in nihče drug!“ Med tem so obile darove Sab-b at ha ju pošiljali in razne judovske srenje so poslance k njemu pošiljale, kteri so mogli po tri in šteri tedne čakati, preden so mogli z njim govoriti. Njegova podoba je bila z zlato krono okin-čana; eden in dvajseti psalm so pred njim peli in v sinagogi 4), ktera gaje M e si a spoznala, so očitno za-nj molili. Povsod so se, kakor če bi bile imele Joelove besede se spolniti, preroki in prerokinje pokazali. V Samarii, Saloniku, Konštantinopolu in v druzih mestih so možje in žene, mladenči in device na tla padali ali pa so v preroški zamaknjenosti po deželi hodili in v judovskim jeziku vpili, kteriga poprej ne besedice niso umili; „Sabbathai Sevi je pravi Mesia rodu Davidoviga, njemu je dano kraljestvo, njemu gre krona“. Še celo hčere njegoviga narvečiga sprotnika, rabina Pohinata je ta slepota napadla, kakor jeSabbatnai prerokoval, in so v judovskim jeziku, kteriga se niso nikoli učile, Mesia hvalile in povikševale. Neki bogat Jud v Konštantinopolu, ki je bil bolj previden, kakor drugi, je šel k velikimu vezirju 5) in je hotel imeti pričevavno pismo, de ni nikoli v noviga Mesia veroval. To so Sabbathajevi prijatli zvedili. Obdolžili so ga zviti sprotniki hudobnih naklepov zoper Turke, krivih prič so dobili in nevernež je bil na galejo obsojen. Med Judi v Perzii je bil tak punt, de so se kmetje branili, svoje polje obdelovati. Neki poglavar , ki je mogel mož silno dobriga serca biti, jih je opominjal, de tako svoje delo zamujajo, namest, kakor dotistihmal, za od-rajtovanje davkov skerbeti. Odgovorili so mu enoglasno: „Gospod, nam ni nobeniga davka več plačevati, naš odrešenik je prišel“. Poglavar jim je vkazal pismo podpisati, v kterim so dolžnost prevzeli , 200 tomanov6) plačati, ako Mesia v treh mescih ne pride. Vsi so se voljno podpisali. —
(Konec sledi.)
4)	Judovski zbor, tudi šola.
5)	Pervi minister turškiga cesarja.
6)	Toman, perzianski denar.
Nekoliko im življenja Husov.
(Dalje in konec.)
14.	Mlinar in hudič. Sploh pravijo, de je mlinar s hudičem v zavezi ali pa de ga vsaj lahko vidi, kadar ga mika vi-diti. Se ve, de je polnočni čas narbolj vgoden za shou, se z njim svobodno pogovarjati. Podnevi samo šeptata eden z drugim, če mlinar v globočino vode pogleda, ki se pod kolesam vali. Enkrat v letu pošlje mlinar hudiču debeliga černiga prešiča v dar, in če tega ne stori, mu predre hudič narpervo jez, kteriga noben mlinar brez peklenske pomoči ne more postaviti, nazadnje ga pa v spanju umori.
15.	Krokar in čuk. Če krokar na hiši kroka, gotovo kdo umerje v nji. To se tudi zgodi, če čuk vpije. Če se čuk na cerkveni križ vsede, umerje gotovo kak cerkveni služabnik.
16.	Lastovka. Nekteri terdijo, de lastovke čez zimo v nebesa lete, drugi pa mislijo, de se z nogami vzajemno oklenejo, in potem v dno vodnjakov in jezer vtope.
17.	Lastovkno serce. Srečen se mora imenovati, v čigar hiši lastovka gnezdo naredi. Kdor iz lastovke serce izreže in ga pri sebi nosi, je od vsih, posebno pa od žensk ljubljen.
15.	Natopir. Če natopil- komu kak las iz glave izruje in ga na vsahnjeno drevo položi, se bo prejšni gospodar lasu tudi vsušil in kmalo potem umeri.
16.	Vernitev. Kdor se na polovici pota ali tudi še kaj pred verne, de bi po kaj domu šel, kar je pozabil, ne bo svojiga opravila srečno končal.
17.	Sraka in mačka. Če sraka reglja ali pa mačka se vrniva, pomeni to prihod gostov. Če se pa mačka po tleh valja, so veliki vetrovi blizo.
18.	Konj. Na mesto, kjer se je konj valjal, ne sme nihče stopiti, tudi ne vode vliti, kaka bolezin se lahko naleze, posebno garji in lišaji.
19.	Kolcanje. Če se komu kolče, je to znaminje, de znanci ali žlahtniki na-nj mislijo. Pri kolcanju in zdehanju se je treba prekrižati, de hudič v dušovne zleze.
20.	Serbenje. Če koga oči serbe, se bo jokal. Ce nosnice serbe, sliši kaj od kakiga mertviga; če ga nos na koncu serbi, pomeni, de bo žganje pil, in sei-benje ustnic pomeni celovanje (kuševanje).
21.	Mleko. Mleka ne smejo piti, ktero je dolgo v nepokriti posodi stalo; zakaj nečist duh ga je že pil. Ce podlasca med latvicami teče, pride krava ob mleko.
22.	Sol in nož. Z nikomur se ne sme ob enim soh'iz solnice vzeti in nikomur nož v dar dati, kreg pride z njim. De se kregu obvarovata, morata oba začeti se smejati, in tisti, ki nož v dar da, mora reči: „Previden bodi, nož je.
23.	Podoba in križ. Slabo znaminje je, podoba kakiga svetnika ali križ v dar dobiti; — smert gotovo nidalječ.
24.	Perstan. Kdor kaki mladi devici perstan podari, jene bo nikoli v zakon vzel.
25.	Konj in krava. Kdor ima cerne lasé, ne sme nikoli zamoklosiviga konja kupiti; gotovo mu uide ali mu ga pa kdo vkrade. Kupljena krava se mora čez pas, ki se na tla položi, skozi vrata v hlev pripeljati. Kupi nej kdo, kakoršna žival koli hoče, mora glasno praáati, kakošne pogreške ima. Če se pogrešek koj pri vprašanju pokaže, če se žival termasto véde, če se na sprednje noge postavlja, če herca itd., bo žival prihodnje to vse opustila.
26.	Merzlica in zlatenca. Kogar merzlica trese, nej se z ogli pokadi, ki so na podkov položeni. Zlatenčnik mora na živo šuko v vodi pogledati in bolezni je rešen. — Nekteri mislijo, de se merzlica s straham odžene, zato se veržejo na bolnika na-glama s svitlim nožem ali pa pukšo nanj nastavijo. Skorej povsod mislijo , de ima merzlica devet kriljatih sester, ktere nečist duh v terpljenje ljudi razveže. Dobro zdravilo si mislijo tudi in svetjejo, obraz s sajami namazati, ker se merzlica ga vstraši in beži. Nekteri svoje oblačila narobe oblačijo ali pa ptuje oblečejo, de bi jih merzlica ne spoznala. Drugi lazijo tiho od hiše do hiše, de bi jih ne najdla. Tudi na vrata in okna bolnika zapisujejo, brez de bi védil, besede: Ga ni doma, de bi merzlico goljfali in bolnika skrili. — Merzlice se obvarovati, nosijo okrog vratu kačjo ali pa gadjo kožo, obvratnico z kačjih glav ali pa z vošenih bobkov od sveč veliciga tedna.
27.	J a j ca, ki so pred poslednjim predpostnim tednam iz-nešene, jesti, je greh.
28.	Verč, s kterim pri kopanju život polivajo, se ne sme za vodo, ktero pijó, brez greha porabiti.
29.	Vkraden pes gotovo zopet uide, če mu repa z nitko ne izmerijo.
30.	Valj it e v jaj c. Če kdo v hiši umerje, ko koklja jajca vali, se te gotovo spridejo.
31.	V er t in c. Če se vertinc (Wirbelwind) naredi, se mora naglo nož v sredo njega zabosti in reči: Nej vstane Gospod in vtolaži svojo jezo! Ali pa, Bog bodi z nami! Satan, ki se vertí, stokne in zbeži v podobi psa ali mačke ali celó v podobi copernice. Ko to vidiš, pravijo, mahni urno po njem. — Ako ga vbiješ, boš srečen, če ga ne vbiješ, se preverže Satan zopet v srako in zleti.
32.	Pajk, ki se navpično na tla spusti, oznanuje nepriča-kovaniga gosta ali pa kdo nenadama kaj veseliga zve, dobi ali list, denarjev, poslavljenje, plačilo itd.
33.	Žvižganje je hudo znaminje, ravno tako tudi čver-čanje grilov, pomeni namreč zapušenje hiše. Stari ljudjé obledé, če slišijo žvižgati, se prekrižajo in rečejo: Bog bodi z nami! Prepričani so, de peklenski vselej pomaga žvižgati.
34.	Kam. Vprašanje kam? je marsikomu hudo znaminje. Ce se hoče kdo kam na pot napraviti in memo gredoč ga prasa: Kam greš? ali kam se pelješ? mora odgovoriti: Nej pride
nad tvojo glavo! Vprašati bi bil imel namreč: Greš li ali pelješ se li dalječ? Veliko jih je, ki se boje besedico kam izgovoriti j ker mislijo, deje s to besedo vselej peklenski v zavezi. — Kdor je prašan kam? odloži svojo pot za kaj ur ali pa začel dan.
Razne drobtinice.
—	Denarnica za podporo v vojaki ponesrečenih vojakov krajnske kronovine se od dne do dne lepo naraša. Od vsih strani in iz vsih krajev dežele dohajajo pripomočki in v poslednjim tednu je bilo že blizo 3000 gld. nabranih. To kaže očitno , kako domoroden duh v Krajncih prebiva. — Kar Ljubljansko mesto utice, smo z veseljem napravo mestne gosposke pozdravili, ki je vsim hišnim gospodarjem natisnjene zapisne liste dala , de med prebivavci po hišah denarje naberajo, in upati je tudi, de bo mestna gosposka svoj namen dosegla. Res je sicer, de smo že tu in tam med bolj ubogimi gostači neko nevoljnost slišati priložnost imeli, de se tudi od Djih kaj terja, ki se sami komaj prežive. Ali ta nevoljnost bi gotovo minila, in vsak bi z veseljem priložnosti se poprijel, kolikor toliko v pomoč svojih rojakov dati, če bi namen te bere bolj poznali. Za bolj omikane ljudi, ki znajo nemško, je to lahko; koliko jih je pa, ki ne umijo ne besedice nemškiga. Lepe besede na zadnji strani zapisnih listov ostanejo pri tacih ljudeh mertve in ne prinese toliko sadu, kolikor bi ga upati smeli. Razglasi, kteri ne segajo v tako občne zadeve , nej že ostanejo samo nemško razglašeni, če se že slovenšini ne more ali neče javna veljavnost dati, take pa, kteri imajo za omikaniga človeka enako imenitnost, bi se mende vunder le tudi v domačim jeziku razglasiti spodobilo. Sej velja tukaj našim rojakam, bratam Slovencara pomagati, kterih večina tudi samo slovensko umi!
—	Večkrat smo že od otrok govorili, ki se iz porodniš drugim v rejo dajo, in še le unidan smo taciga revčka opomnili, ki je k stari pijanki v tako imenovano suho rejo prišel. Pretečeni teden smo imeli zopet žalostno priložnost, druziga taciga sirotka viditi, kako ga je neka baba — gotovo ni bil čez 3 mesce star, po bosi nabijala, in kako! Položila ga je na trebuh čez svoje koleno in šeškala, de se je neusmiljeno ploskanje dalječ razlegalo. To je pač lepa — ne suha — ampak z grenkimi v nebo vpijočimi solzicami nedolžnosti namočena reja, de se Bogu usmili. In za tako sirovo terpinčenje in morjenje se daje takim ljudem še plačilo 11
Zmes.
Kako strašna bolezin je stekloba, ni treba dokazovati, ker ježe mende vsak menj ali več od nje slišati priložnost imel. Zdravila zoper to bolezin so silno razne. Eno pa bi vunder še precej če ne celo neznano biti vtegnilo, ktero je pred 20 letmi neki Anglež v Meksiki vidil; pustimo ga tukaj samiga to zdravilo popisati:
„Pri nekim zdravniku z imenan Don Vi kt o res sim se učil steklobo zdraviti, ktero je on sam trikrat, ko je bila že silno nevarna, srečno ozdravil. Sploh vsi bolniki, pri kterih se je tega zdravila poslu-žil, so bili rešeni. Prijate! resnice je ta Don Viktores, in kar je on
povedal, smemo verjeti. Eden bolnikov, ki ga je on sam vidil, je bil z debelimi vervmi h kolu privezan in duhoven je imel ravno namen , ga previditi. Nesrečni človek, ki je čutil, de se mu nov napad bolezni bliža, je prosil s bliskajočimi očmi duhovna , od njega iti, rekoč: Nepremagljivo poželjenje čutim, vse vgrizniti, kar je blizo mene! Neka stara žena se je izmed pričejočih ponudila, ga ozdraviti. Desiravno ji nihče ni verjel, ji vunder nihče ni branil, ker so mislili, de bi morde srečo imela, in vidili, de mora nesrečni človek umreti, ako ne poskusijo mu pomagati. Stresla je tadaj neke štupe v do polovice z vodo napolnjeno kupo, jo je dobro zmešala in je to pijačo bolniku, ko so napadi odjenjali, po sili v gerlo vlila. Zgodilo se je popolnoma tako, kakor je pred rekla, de bo namreč bolnik svojo dušno in telesno moč skorej popolnama zgubil, kakor je bolj ali menj terdne postave, de bo 24 do 48 ur v omotici ostal, v kteri ne bo nobeniga znamnja življenja dal, potem pa bo skozi 10 do 15 minut dolgo to zdravilo svojo moč pokazalo, namreč gnalo bo bolnika na gori in na doli; potem bo pa lahko vstal in druziga ne bo nič čutil, kakor nekoliko slabote po bolezni. Povedala je tudi pred, de bo, kar bo od njega šlo, černo kakor oglje in zlo zlo smerdcče.
Vse to se je v 36 urah popolnama spolnilo in bolnik je bil od narstrašnejši smerti rešen. Starka je moč bolezni posebno zapopadla. Imenovala jo je pokrajni zleg golta, ki ga draži in nazadnje vname, še le potem vnetju se strup naredi, kteri po čutnicah v možgane gre po slinah pa tudi v želodec pride. Ta strup premeni vse, kar je v želodcu, v škodljiv snutek £Stoff), kteri se v kratkim času s kervjo zmeša in življenje vkonča, če se ne spravi berž iz želodca. — Nič nečem k tem besedam žene pristaviti; dovolj je, de se je zgodilo, kar je od svojiga zdravila napovedala. Pri tem sim si pa mislil, de je moja dolžnost, to povest prosto zapisati, de bi morde kakiga učeniga zdravnika na to zavernil.
(Konec sledi.)
Iz Ljubljane.
—	Danas teden smo imeli domorodno veselico v Ljubljanskim gle-dišu, namreč po Češkim poslovenjeno igro „Dobro jutro“. Reči se mora, de so se igravci obračali in obnašali, de je bilo vse dovoljno. Tudi Krakovci so dali svoje lepo petje ta večer slišati, in kaj poseb-niga je bilo, de je g. Medičar, Krakovc, dve pesmi v glasbo djal, ktere ste hvale vredne.
—	Sliši se, de je v Terstu huda bolezin, ktera v enim dnevu veliko veliko ljudi umori. Bog daj, de bi ne gospodarila dolgo in se ne razširila dalje.
Vganjba zastavice v 36. listu:
Streha.
Zastavica.
Kako sc imenuje reč, ki sope pa ne vidi?
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič.
Natiskar J. Blamik v Ljubljani.